PREŽIHOVO PISMENO SREČANJE S ŠORLIJEM
Slučajno sem pred kratkim odkrila v nekem svojem letniku predvojne Sodobnosti natipkan prepis Prežihovega dokumenta, M vsekakor zasluži objavo. To je njegovo pismo Sorliju, ki mi je bil o njem pravil Šorli sam, a mu je bik) v času, ko smo zbirali gradivo za Prežihov zbornik, nedostopno. Potrdilo za to izjavo smo našli v obeh Šorlijevih pismih, shranjenih med Prežihovo korespondenco v študijski knjižnici v Ravnah (Rp I Š 1, 2; dovoljenje za objavo teh dveh pisem mi je 22. XII. 1962 posredoval tamkajšnji upravnik dr. Fr. Sušnik, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem). Temno se spominjam, da ml je to, takrat pogrešano pismo (prim. Prežihov zbornik, 1957, 366) kasneje nekdo, ki je imel dostop do Šorlijeve rokopisne ostaline, prinesel, zaman pa brskam po spominu, kdo bi to utegnil biti. Vsekakor se je to moralo'goditi v naglici, drugače se ta dokiunent ne bi bil mogel zamešati med knjige, kamor ne spada.
Pismo ni važno le kot ciopolnilo k Prežihovi korespondenci, marveč predvsem zavoljo vsebine same. Z avtorjevo izjavo, da sta dve ŠorUjevi deli vplivali na spremembo njegovega stila, odpira oziroma pomaga reševati nekaj važnih problemov.
Predvsem se vsiljuje vprašanje, kdaj je mogel šorlijev realizem preobražati Prežihovo romantiko. V Prežihovem delu namreč le redkokdaj povsem pogrešamo romantičnih elementov, hkrati pa kaže že njegov mladostni razvoj tako izrazito premočrtno prežihovsko pot v družbeno usmerjeni realizem, da bo že takrat v njem Sorlijeva individualuetična psihološka problematika težko zasledljiva. Kazalo pa bi se zamisliti ob prvih dveh objavljenih črticah oz leta 1909 (V tujino. Petkov Cene), ki sta nekoliko drugačni od naslednjih. Drastično pretiravanje, groteskna stilizsacija kakor tudi čustvena prizadetost dajo slutiti podobne prvine tudi v rokopisnih začetkih, ki jih v celoti najbrž ne bo več mogoče odkriti. Na prelomu 1909/1910 je utegnil v Prežiha poseči Šorlijev vpliv. Odtlej se Prežih izraža otipljivo in stvarno, povezano z neposrednim okoljem. Vendar je že takrat bolj prvinsW od SorHja, ki ga je kvečjemu prebudil v novo smer. Problem kmete, kakor se ga -loteva od 1910 naprej, pa je soroden šorlijevim meščanskim pogledom in ga nekje v jedru do konca bolj veže s krščansko tradicijo kot pa z marksizmom.
Vse to zasluži posebno študijo, ki pa ne more dozoreti, doMer ne bo odkrito šorlijevo delo, ki ga Prežah po vsej verjetnosti pomotoma imenuje »Razporoka« (v Kocijanovi celotni bdblđiogtrafiji Sorlijevega opusa, Gorenjska 1957, 140—144, dela s takšnim naslovom ni).
122
Gostobeseđnost in 'stavčna neokretoost sta znaka Sorlijeve senilnosti in dokazujeta, da v čaisu, 'ko je pdisal obe tu objavljeni piismi, ni mogel več kontrolirati in osporavati ramama, ki mu ga Preäüi pripisuje. Začutil pa je potrebo, da ga opozori na tisti dve deli, ki sta vzbudili največjo pozornost: roman »Človek in pol«, 1903, in avtobiografija »Moj roman«, 1940.
Roman »Pot za razpotjem«, 1906, je do danes po krivem utonil v pozabo. Pozornost zasluži ne samo zaradi psihološke jasnosti in stilne stmjenostl, marveč tudi kot problemsko delo, ki družbeno-politično dokumentira gibanje in spopadanje med našo takratno podeželsko duhovno in posvetno inteligenco in z liberalnega stališča presenetljivo ostro in zahtevno obračimava z njo. S tem delom si je Sorli ne glede na svoje kasnejše zvode-nevanje prislužil med našimi tedanj-imi pisatelji eno osrednjih mest, ki zdaleč presega Mumikovo prečesto plehko, stilno sicer okretno, mestoma celo blestečo, v jedru pa neprepričljivo in neprizadeto fabulistiko.
To se md je v dopolnilo m korekturo mojega dela zdelo potrebno povedati že zdaj, hkrati z opoaorilom na jubilejno leto, ki ga letos ne kaže prezreti. Saj bi Prežihov Voranc letos dosegel sedemdeset let, torej komaj nekaj več kot njegov sodopisnik pred šestnajstimi leti. In tudi s tem kratkim pismom je ddkazal svoj nadpovprečno tenki čut za zapo-stavljence in tako omogočil morda edino, vsekakor pa najdragocenejše priznanje sedemdesetletnemu starčku, ki je odmiral gmotno in moralno pozabljen od vseh.
M ar i a  B or š nik
I
IVO gOELI PRE2IHU
Ljubljana, 26. 7. 46.
Velespoštovani!
»Prizanesi mi, Gospod, kajti Dalmatince sem!« je baje vzklikal sv. Hijerordm, če jo je kdaj malo polomil; in čeprav sem jaz celo kot Primorec (točneje: Goričan) samo še tolminski »galilejec«, je tudi z mano zato, ali kdo ve zakaj tako, da moram, če me kdaj prav resnično prime, »vreči s sebe«, ker prej ne najdem miru. (Pa saj tudi ni ravno vsak dan; celo tako je, da 'Se spominjam samo sličnega »pozitivnega« pisma Jušu Kozaku za njegov »Beli mecesen«, a potem še enega >ynegaitivnega«, ki ga je menda »prizadeti« tudi kar molče vtaknil v žep, kajti po hrvatskem pregovoru od mene bolj razumni »Kranjec ne odgovara«.)
No, danes pa je z mano spet tako, da se Vam prav moram iz vsega srca zahvaliti za DJamnico«, ki sem jo pravkar z rastočo slastjo počasi prebral. Zame ste s tem največjim našim »tekstom« odnesli palmo nam vsem slovenskim skribentom brez Izjeme visoko na vrh, a atoo že jaz ne morem biti »prvi«, mi je tako toplo pri srcu, da ste to Vi, ki ste v to veličastno sliko znali zajeti vse to naše rasniCno islovensko življenje — saj če so obrazi koroški, je to vendar le bolj zunanji »moment« — zlasti tako edinstveno prenašati kmečko in delavsko trpljenje in veselje, a pri tem (skoraj bi si upal napisati: vendar) predvsem ustvariti pravo visoko pesem ti naši ljubi grudi in vsemu, kar je eno z n,fo. Kakšna sreča, da ste se telesno odtrgali od nje šele potem, ko ste jo bili že do vseh globin (tudi fizično m^-'slim) doživeli! (Nekako sta si vendar podobna z Bevkom, ki se .ie mogel k njej vsaj 'kmalu vrniti in jo od bKzu vsaj gledati; a tudi Mišku je bilo dano, da se ni moral samo v duhu in šele z zorenjem iz naših mestnih mlakuž počasi tipati »nazaj«.)
Ni dvoma, da nam boste dali še lepih reči; a vendar bi dvomil, da se celo Vam posreči še kaj popolnejšega, ali recimo rajši: še bolj polnega. Občutek imam, da je to tudi naj-izbranejšemu dano samo enkrat. Toda saj je ta enkrat za vselej in v najvišjem pomenu dovolj! (No, če dovolite: tudi s tistim okoli »Mohorjeve« ste se zapisali v vsako slovensko srce — še meni je bilo nekohtookrat dano, da sem s tem »argumentumom argumentorum« naše kulture tolkel Švabe in Lahe po glavi.)
H koncu Vas prosim, da to moje pisanje vzamete samo prijazno na znanje in nič ¦več — vsega drugega bi me bilo sram, ker dobro vem, da taikšna »impulzivnost« pri nas že celo m v navadi in bi šla kvečjemu v našem — Taraiskonu...
Najvdanej'ši Vam:
Dr. Ivo gorK
Pripis 3. 8. 46.: Naravnost neverjeten »dožitek« — seve tudi posledica moje »površnosti«! četprav živim zdaj že deseti mesec v Ljubljani, sem — deloma po vpreženosti z uradnim, a tudi »zasebnim« delom, ki me navzlic vsemu (to je, da za enkrat pišem res še
123
samo sebi, kar me pa niti najmanj ne moti, ker mi je te »javnosti« že več ko dovolj) še vedno žene naprej, v tem mestu še tako malo razgledan, da poznam še zelo malo zasebnih »ra2iner« in to celo takih kakor ste — 6e dovolite — na primer Vi. Tako sem moral tudi po Vašem c. naslovu šele vprašati, pa so im rekli, da živite sicer večinoma »na domu«, da ste pa tudi »nameščeni« pri minist, za prosvetto. No, sem si rökel, če je temu tako, ne boš mnogo povpraševal še po tem, kje je ta »dom«, saj moža pozna dandanašnji vendar že vsak otrok. In tako sem na ovitek napisal točno sledeče: »Tov. Lovro Kuhar (Prežihov Voranc) Ljud. poslanec in književnik. Ljubljana. Ministrstvo prosvete«, zdaj pa sem (kakor smo vajeni še od okupacije, a se nas ta navada tudi še danes drži) pripisal tudi še svoj točni naslov. Hvala Bogu! (Jaz bi »ga« pisal še vedno z veliko začetnico, ker mi pomeni tisto Silo, ki — naj me šment vzame — nad nami v ti ali oni formi je!) Pošta mi je namreč danes to pismo vrmla v ti obliki: Najprej je bila prečrtana »Ljubljana« in si)odaj z zelo lepo pisavo — »Maribor«. Toda ta se je spet moral umakniti spet lepo napisani »Ljubljani«, a tu pripomba z zelo revno roko: »nazaj nepoznan«. In ob strani spet »šolano«: »Obrni!« Torej vidite, da Vas vsaj ti »otroci« še ne poznajo! In sem prepričan, če bi bil naslovil: »Tov. dr. France Prešerin, advokat v Kranja«, da bi bil uspeh najbrže isti... Slabo pa me poznajo, če mislijo, da bom odnehal: še danes bom izrobkal iz svoje res odlične (do 3/4 iz samih »Akademikov« — tudi te pišem z veliko! — sestoječe) večerne družbe, kje je ta Vaš »dom« in bom tja poslal! Morala iz vsega tega pa je: Kako dobro, da še nekaj časa — in dokler se »otroci« ne izurijo — vlečemo še mi dalje, čeprav smo že v svojem 70. letu in nas včasih obide občutek, da smo po tem dolgem življenju skoraj brez oddiha — 30 let notariata z 1 samo tipkarico — več »finančni« ni dovolil — in 21 vezanih knjig — zaslužili če ne še i>okaja, pa dela, ki bi človeka manj »mrvilo« dn bolj veselilo... Ampak tudi tu Vas rotim: ne smatrajte tega za kakšno »priporočilo«, isaj se tudi tako — s svojim starim humorjem v žepu — počutim bolje, kakor marsikdo, fci mu —- kakor smo včasih rekli — lete bolj zlato zapečeni golobi v usta...
Groharjeva ulica 9A Dr. I. ŠorTi sod. tajnik. Ljubljana
11
PRE2IH SORLIJU
Spoštovani tov. Sorli.
Vašega pisma sem bil pa res veisel. Zelo prav ste storiM, da ste ga napisali. Osebno Vas sicer ne poznam, na žalost, aH upam, da se bova v najkrajšem času še videla.
Spominjam se, kako sem jaz svojčas z velikim zanimanjem bral Vaše stvari, ki so name zelo vplivale. Tu sta predvsem oba romana »Pot za razpotjem« in pa »Razporoka«. Meni sta ti dve slovenski deli pomagali iz terena literarnega navdušenja mladega romantika na realna tla pripovedništva, še danes imam oba ta romana v spominu, akoravno sem ju čiital še skoraj kot otrok.
Zelo rad bi Vas enkrat videl pri meni, če Vas bi enkrat pot prinesla naokrog. Drugače se bomo pa enkrat v Ljubljani morali srečati.
Torej hvala in najlepše pozdrave
Vaš
L. Kuhar — Prežihov
Kotlje, 8. 8. 46
III
ŠORLI PRE2IHU
Ljublj., 10. 8. 46
Dragi (saj smem?) tovariš!
Ce sem Vas jaz s svojim pismom razveseM, kako ste šele Vi mene! Namreč, ker prav čutim, da ste me prav razimieli. To je, da sem ga Vam poslal, ne, da bi ml kaj daU, ampak, ker ste mi daU. (Mislim, da so nam nekateri naših bralcev tako vdani prav iz neke »podzavestne« hvaležnosti, ker smo jim nekaj dali, a jih pri tem čisto nič ne »obvezali«, kar je vedno precej kočljivo in zato tudi toliko nehvaležnosti in »nehvaležnosti« na svetu).
No, da ostaneva pri besedi »kočljivo« (dasi v malo drugačnem pomenu): zame je bilo to pismo takšno pač glavno zato, ker ste danes — reciva — tudi »položajno« nekdo, jaz pa, čeprav se nikakor ne čutim čisto na dnu (a bi se — kajpak ob koščku kruha mojim sicer še precej prožnim, a vendar že starim kostem celo to čisto prileglo) moram zelo
124
paziti, da krotim (če smem ponoviti besedo) celo svoje »taraskonsike spontanosti« v smer, kjer bi morebiti izzvenele kakor nekakšno ojKJzorilo nase, če nočem izgubiti tega, kar je pri možu — poleg absolutne nesentimentalnosti proti samemu sebi — še najvažnejše: spoštovanja do samega sebe. No, srečen sem, pravim, da sem zadel pravo nekoliko iz »insifcinfcta«, a še bolj iz dočutenja Vas zlasti še iz »Od Kotel j do Belih vod«, kjer ste tudi po srcu stopili človeku taJko bfeu. (Saj Vas pač ni treba prositi, da se ne ozirajte na »priporočila« ljudi, ki, vtesnjeni v svoje »paragrafe« — le povsod jdh je vrag nastlal in niti ne najmanj po žlahtnih poljih, kjer poganjajo rožice človeškega srca! — menda res 'kar ne morejo preko njih! In jaz milsUm, da si je ta, ki je znal v dovršeni arhitektoniki zgradiM velik roman, pridobil pravico, da, naprtil celo dolžnost, da, če zasuto potrebo, odpre bolj ali m-anj na stežaj tudi vrata v svojo laiStno notranjost, ki je do neke mere jxjstala neke vrste »javno dobro«.)
Najmanj sem 'seveda pričakoval, da me boste počasitild še s »protikomp]imentom«! In ni vraga, da mi je dobro, pa še kato dobro storilo! A zlasti še dobro človeku de, če doži-vi, da je nekoga ne samo malo »pozabaval«, temveč mu tudi nekaj dal, »vcepil« itd. (Tako n. pr. sem jaz svojega večjega prvenca »Človeka in i>ol«, ko sem ga bil po kakih 20 letih spet prebral, iz že ne vem več kakšnih razlogov zasovražil. (To sem sicer povedal že v svojem življenjepisu, ki ga je »Hram« izdal pod »podtaknjenim« mi naslovom »Moj roman« — mimo grede, če še ne veste: edina slov. knjiga, 'ki je doživela »visoko čast«, da so jo Lahi ne samo zaplenili, temveč po možnosti tudi požgali.) Ko pa ml je povedal ta in oni, koliko je iz tega romana »pil narodnega navdušenja«, oni spet kaj drugega »produktivnega«, sem vzel knjigo še enkrat v roke in se — spravil z njo. Ce pa sem smel kar na Vas celo »vplivati«, kakor se ljubeznivo izražate, mi mora biti to seve le v najvišje zadoščenje!
Ce Vas zanima, bi Vam povedal, da mi »žiHoa« (kolikor me seve ne izčrpajo uradni posU) še vedno — skoraj bi rekel: »seveda« — ne da miru, da pa za enkrat še dalje »brodim po svojih spominih«, kar je za človeka v 70. letu tudi še najbolj »naravno«. Opisal sem naše doživljaje pod okupacijo na Gorenjskem, svoje ture po naših hribih in svoje hoje po tujini, vse pa je bolj le nametano na papir lin zdaj polagoma »piHm«, kar bo trajalo pač še nekaj časa, dokler se vsaj meni ne bo zdelo za silo zrelo.
V svojem »Mojem romanu« (že citira se kar divno!) sem spregovordl tudi o svojih 2 koroških letih pri bar. Pinu na gradu nad VeMkovcem ('in poskusil vmes temu velikemu našemu prijatelju postaviti vsaj malo spomenika.) Prelepi so ti spamind (t. j. ne na mojem papirju, marveč v mojem srcu.) In eno sem tam in pozneje že celo dojel: če Korošec je, potem je res in že celo kar sto od sto! (nekako »tipična« 'se mi zdita žlahtna brata šašlja, sodnac in biv. notar). A po srcu se mi zdite 'Od nas vseh še najblažji ljudje. (C^elo še boljši od moj-ih ožjih rojakov — Totoincev.) Da pa niste »Kranjec, koji ne odgovara«, ste najlepše pokazali s svojiim ljubeznivim pismom. In ker sem še preveč vezan, da bi se mogel odzvati Vašemu prijaznemu povabilu — prosim, ko pri'dete v Ljubljano: »Karte genügt!«
Najvdanejši Vam:
Ivo 'Dr. Sorli
(Zgoraj, nad prelepljenim pretrganim vogalom:) O vražji stroj — prav tu md jo je moral zagosti! Pa naj obliž prekrije še to!