ZMAGA KUMER, Oj, ta vojaški boben. Slovenske ljudske pesmi o vojaščini in vojskovanju. Celovec, Založba Drava, 1992, 214 str.
Zbirka Slovenske ljudske pesmi o vojaščini in vojskovanju je specifičen prikaz slovenske zgodovine in slovenskega značaja. Avtorica zbirke, dr. Zmaga Kumer, je namreč slovenske vojaške pesmi s širokim vedenjem strnila v zanimiv preplet, ki je v občutju slovenske osamosvojitve postavil pred nas še eno izmed ogledal.
Delo je zasnovano kot premišljeni izbor najznačilnejših primerov vojaških pesmi, torej ne zajema vseh razpoložljivih pesmi o vojaščini, celo vseh variant ne. To zbirke vsebinsko ne bi obogatilo, povečalo bi le njen obseg. Izbrane pesmi so razvrščene v dva dela. Prvi vsebuje pesmi, ki se nanašajo na vojaščino nasploh, in sicer na novačenje od časa najemniških vojsk in vpoklicev po uvedbi splošne vojaške obveznosti do prve svetovne vojne, o nekdanjih vojaških skrivačih in o občutjih ob najrazličnejših stiskah. Drugi del zaznamujejo pesmi, v katerih je čutiti odmev vojn, ki so tako ali drugače zadevale Slovence od začetka 18. stoletja do prve svetovne vojne.
Avtorica zbirke poudarja, da se pesmi, povezane z vojaščino, z glasbenega stališča, torej po melodiji, ritmu in načinu petja, ne razločujejo od drugih slovenskih ljudskih pesmi. Iz teh razlogov so objavljeni le enoglasni zapisi, čeprav za nekatere obstajajo večglasni zvočni posnetki. Zbirka namreč ni pesmarica, prav tako kljub strokovni neoporečnosti nima znanstvenega značaja, zato določenih podrobnosti, ki bi bile za znanstveno izdajo nujne, ne vključuje. Iz teh razlogov pri izboru variant ni odločala razširjenost po pokrajinah, temveč vsebinska zanimivost. Zbirka z dodanimi arhivskimi podatki o pesemskem gradivu omogoča nadaljnje poglabljanje tistim, ki jim objava sama ne zadošča.
Vsebina ne razkriva samo dediščine ljudske kulture, temveč na svojstven način ohranja spomin na zgodovinsko ozadje: tako je najti sledi od časov, ko so novačili vojake z vpoklicem, do najemniških vojsk in t. i. splošne vojaške obveznosti, ki je bila sprva celo dosmrtna. Prav uvedba splošne vojaške obveznosti naj bi pri nas rodila vojaško narodno pesem in ji ob odklonilnem odnosu do vojaščine vtisnila »pečat solzavosti».
Delo tako razkriva elegičen pogled na usodo, ki je človek ne kroji sam. Temeljno sporočilo je, da Slovenci nimamo pravih vojaških pesmi, torej bojevitih pesmi, ki bi bile namenjene vojakom kot posebni poklicni skupini in bi odsevale veselje do vojaškega stanu. V tem pogledu je bila odločilna odsotnost lastne državnosti.
Čeprav na pivi pogled preseneča, da v to zbirko ni vključena tudi druga svetovna vojna, je takšna odločitev razumljiva: razmerje politične moči, stoletja postavljene pred Slovence, je bilo namreč v tem času tako specifično, da tudi pesem tega obdobja zahteva posebno obravnavo in poseben posluh za probleme zunanje ogroženosti in notranjih razhajanj. Prav tako zbirka nima namena, da bi zajela celovit pogled, povezan z vojaščino - od enega najpomembnejših mejnikov za mlade fante, naborov, do spominov na vojaščino, ki so bili za marsikaterega moža edini stik s svetom. Tako tematika še vedno pušča prostor, odprt za nadaljnja soočanja z dediščino »služenja vojske» in vojskovanj.
Zbirka slovenskih ljudskih pesmi, povezanih z vojaščino in vojskovanjem, je bila pripravljena za izdajo ob stoletnici rojstva in štiridesetletnici smrti ustanovitelja Folklornega inštituta, dr. Franceta Marolta, vendar je ta obletnica ne zaznamuje. Glede na vsebino, ki jo prinaša, je veliko bolj povezana z velikim dejanjem slovenske osamosvojitve, na kar opozarja tudi avtorica sama. V zbirki je tako navzoče občutje slovenskega upora, z njim pa tudi zavest, da se Slovenci takrat, ko smo resnično ogroženi, znamo upreti.
Marija Klobčar