Vinko Beličič
Iva in njen stric
Tam na sončni in topli strani naše domovine leži mestece, položeno med njive, loze in steljnike. V stranski ulici tega mesteca živi osemletna deklica Iva. Seveda že veselo hodi v šolo, zna že brati in pisati, kmalu pa bo začela tudi uganke rešeDati in tedaj bo njeno ime znano širom domooine.
Ako bi pred letom dni kdo zaklical Ivi: »Beži stran, avto gre!« ali: -»Teci domou, ker gori hiša!& ali: »Le potepaj se, le, bo res prišla mama s pristaoe z brezooo šibo!« bi se Ioa ustrašila in bi ubogala. Ako pa bi ji kdo rekel: »7oa, stric Matija greli tedaj bi deklici zastalo srce, obraz bi ji pobledel in za trenutek bi d grozi kar okamenela, Že naslednji trenutek pa bi se spustila v nezadržan beg ali domov ali v kako njej znano varno pribežališče.
Takšna je bila Iva.
Zato je čisto naravno, da je Matija zagledal sdojo nesrečno nečakinjo uedno v begu: drobne noiice so iekle po cesti, modra oblekca je frfotala okrog kolen, svetli kodri na sklonjeni glavici pa so se ji stresali v brezumnem teku. Ljudje so se ozirali za Ivo, Matija pa si je v zadržeoanem smehu grizel ustnice in gledal v tla. Medtem je deklica izginila za kostanji, za cerkvenim ooglom ali na ooinku.
Ni in ni šlo Matiji v glavo, zakaj se ^a Iva tako boji. Tudi drugi iega niso vedeli. MatijeDa sestra in Ioina mati Neža se je trudila zlepa in zgrda, da bi izbila neumni strah iz soojega otroka. Zaman — stric Matija je bil in ostal Iui utelešena groza.
Tako smešno in nenavadno razmerje med dvema bližnjima sorodnikoma vendar ne more trajati brez konca, je razmišljal Matija. Nekaj se bo moralo zgoditi, kar naju bo zbližalo.
A kaj se bo zgodilo, kako in kdaj, Matija seveda ni mogel uedeii. Čutil je le, da bo prišlo po naključju, njemu in lui v iznenadenje in začudenje.
Iva je vedela o Maiiji dvoje: da je učitelj in da je doma z Gomile.
Za tiste malomestne otroke Gomila pomeni raj in to ime iudi zasluzi. Ona je res raj češenj in jagod, Dsak&vrstnega poletnega sadja, breskev, grozd-ja, kostanja in nešpelj. Gosposki in negosposki otroci se ob tržnih dneoih in ob nedeljskih dopoldnevih željno usiavljajo okoli cerkve in pod kosianji ob procajnah in cekarjih. iz katerih zapeljivo vabijo gomilske dobrote. To se prične še pred Vidovim in traja tja do adventa.
Z Gomile imajo Ijudje uro daleč do farne cerkve u mestecu. Ob lepem vremenu je pot čudovita, ali ob deževju — zlodej jo vzemil Razmoči se rdeča ilovica, iz kolotečin se razliva voda ali pa se od strani steka na cesto, tako da človek ne ve, ali je bolj moker ali blaten.
Ali ko češnje dozorijo, diši pot po samem borouju in zrelem ječmenu, glogovi omejki pa utripljejo v luči in toplini. lz malomestnega prahu prideš na Gomilo kakor v zaletu. Obrišeš siznoj s čela in se ogledaš naokrog: košenice oalovijo v vetru, cvetoča trtja presladko dišijo, jate škorcev se gostijo po češnjah.
V takem času je nekega nedeljskega jutra rekla TSeža svojim štirim otrokom:
»Popoldne po oečernicah pojdemo pa na Gomilo k stari mami.«
Nedeljski dopoldan je minil, nato je minil obed, minile so končno tudi uečernice, kjer je Ioin bratec ministriral. Pa so odšli proti Gomili. Vroče sonce je žgalo z neba, a bilo jim je tako veselo v dusah, da vročine skoraj še čutili niso.
7
Najuečji praznik je doživljala Idb. Drugič v življenju je ila na Gomilo. Matija ji ni prišel na misel. Če pa bi se bilo to zgodilo, bi jo bili brž potolažili, češ da ga ni na Gomili, da je še tum zad za hribi.
Pot se je dvigala čez griče proti sončnemu pobočju vinske gore. Naposled so se ustavili blizu samotne kmečke hiše, ki je čemela sredi dreoja.
»/oa, zdaj pa kar steci k stari mami! Lepo jo pozdravi in ji reci, da pri-hajamol«. je rekla Neža svoji najmlajši deklid.
Ioa, oblečena v živordečo oblekco z belimi pikami, je stekla po stezi in izginila rned dreojem. Nato je zadržala korak, ozirala se na vse strani in iiho koracala proti hiši. Tedaj pa je pri skednju zarožljala veriga in proti Ivi se je v laježu zagnal velik siv pes, da je deklici zastalo srce. Niti dahniti si ni upala, kaj šele, da bi zavpila. Pes je lajal in lva je imela občutek, da jo bo zdaj zdaj raztrgal in požrl. Negibna in bleda je stala na mestu kot okame-nela kraljica palčkoo ter čakala, da se zgodi najhujše.
A glej — od vežnih vrat naglo prihaja stric Matija. Smehlja se, ker vidi, da je rešitelj. Pomiri psa in se zagleda v svojo malo sorodnico, ki se še oedno ne gane. Ne gane se, ne beži pred stricem — čudo! Stric Matija jo gleda, gleda — ne more se je nagledati. Nato razširi roke, se skloni in dvigne luo visoko nad glavo. Na hišnem pragu veselo ileskne z dlanmi stara mama, iam po stezi pa že prihajajo oni štirje.
Tako se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi: Iva in stric Matija sta tisto nedeljo sklenila veliko prijateljsivo, temu pa je sledila prava češnjeva gostija. Preden so gostje odšli, je celo hudi čuvaj Tiger začidil božajočo Ivino roko na svojih uhljih in je veselo pomahal z repom.
Ko se je Matija po odhodu sorodnikov vrnil k skednju in zagledal psa, se ]e nasmejal. Prišle so mu namreč na misel besede, ki jih je moral Jezus čuti od farizejev, češ da hude duhove izganja z Belcebubom.
»Tiger, Tiger, če bi bil jaz hudi duh, ki se ga je Iva na smrt bala, poiem bi bil ti res pravi Belcebub!« je rekel in pogladil zir>al po hrbiu.