18
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Mnogoverstna koristnost ognja,
O^iDJ je prav za prav občno orodje vsih umetnost in vsih naših potreb.
In da bi človek ta za svoje ohranjenje neobhodno potreben živelj najdel v svojo vedno rabo povsod, g^a je Stvarnik ne le v vodo in v zrak, temuč tudi v vse mastne, oljnate in moo^e dru^re reči djal in spravil. In koliki blagoslov je gorljiva snova, ki je je treba, da se oginj ohrani in dostojno redi! Brez nje bi nar vaz-niši koristi pogrešali in nar veče nev^odnosti terpeii. Kaj drnzega bi bil brez o^nja veči del našega časa pozimi, ko neprenesljiva tema? O sončnem zahoda bi prenehale nar prijetniše opravila , ki nam jih svetloba napredovati pomaga. Treba bi nam bilo v miru sedeti ali s strahom in nevarnostjo po temi tapati. Mislite si, bratje moji, kako žalostna bi bila naša osoda, ako bi v dolzih zimskih večerih ne vživali veselja druževnosti, ne doma brati, pisati ali delati ne mo^li. Kako netočna in celo nezdrava bi bila večidel hrana, ki jo zemlja rodi, ako bi ae pri o^nju saj nekoliko ne prekuhala, omečila in pripravila.
In od kod bi dru°:e potrebe in vo:odnosti življenja dobivali, ako bi nam jih rokodelci in umetniki s pomočjo o^nja napraviti ne mo^li? Brez o^nja bi ne bili v stana svojih oblačil tako mno^overstno barvati, rud ne topiti, mečiti in čistiti, peska ne v steklo spremenjati, iz kamnja ne apna napravijati, in ^line ne ž^ati za mnog-overstno posodo in pripravo. In tisti podzemeljski o^inj, ki dela vrelce, iz kterih izvira zdravilna voda toplic, koliko ti-suč in tisuč bolezin je že preg'nal! Cela narava z vsim svojim bogastvom bi nam bila brez o^nja večidel nekoristna in brez milote.
Pa ostanimo le pri dobroti, ki jo ta čas o«:nju zahvaliti imamo. Kolikošna okrepčava nam je sedaj, ko nas po o^nju so;^reta izba sile premerljivo merzlega zraka varuje! Ko bi nam gorkota o;s:nja ne dajala nekakšne delavnosti in nas ne okrepčevala, bi bili prisiljeni, zimo preživiti v nar hojšem mrazu brez dela ali saj z neprijetnimi občutleji. Koliko bi terpeii starčiki in po boleznih oslabljeni, ko bi v svojem suhem telesu 4obrotljive gorkote ognja ne občutili!    Kako žalosten bi
bil stan dojirčikov io mladih otrok, ko bi jih ^orkota ne krepčala in ne jačila! O vi reveži, kterim se vsi udje mraza tresajo, kako radi bi dali iz svojegra pičlega zaklada nekoliko grizljejev kruha, da bi si derv pripravili —iz serca vas pomilujem. Vaše nadlogo mi stavljaj« pred oci novo stran moje sreče, ktere nisim še po nje vrednosti cenil, in me dolžnosti še silniše opominjate, da naj svojega nebeškega očeta tudi za gorkoto ognja za-hvalujem.                      __________