----- 236 ----- Podučne stvari. Zemljepisni in narodopisni obrazi. Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.) 178. Razvitek gospodarstva. Višji od pastirskega gospodarstva je ona stopnja gospodarska, ko začne narod obdelavati zemljo. Na to ga prisili potreba. Pastir živi prijetnejše; manje se muči, poljedelec pa v potu svojega obraza je kruh svoj. Kdor obdelava zemljo, mora se stalno naseliti, ker semenu treba časa, preden dozori. Kdor seje, hoče tudi žeti, toraj ne pusti drugemu kosa, ki ga je začel obdelavati. V gospodarstvu poljskem se menja odnošaj človeka proti prirodi. Gospodar odločuje, kaj bode sejal, s svojim delom in trudom pomnožava pridelke. Človeška volja predpisava proizvodnim silam prirode pravec, a človek umeje tudi nadomeščati zemlji, kar jej z obdelovanjem jemlje. Ratarju je treba domače živali, ker brez nje ni ratarstva. Poljedelec se bavi po nekoliko tudi z obrtom, ali le za domače potrebe. Ratar predelava surovine; hišna obrt je veleznamenita in dolgo se drži. Toda preje ali sleje, kedar je ratarstvo se že visoko popelo, nastanejo samostalna obrtna podjetja in samostalni obrtniki, kateri žive zgolj ob svojem poslu. Trgovioa v početku takega gospodarskega življenja in drugo kakor zamenjavanje poljskih pridelkov; kovani novec je redek, poljedelec navadno sam prodaja svoje pridelke. Ratar ljubi svojo zemljo, nerad jo zapusti, ali zemlja vendar ni koj postala izključiva svojina pojedinčev. Z obdelavanjem zemlje to nastali novi pravni odnošaji; pravo posesti, lasti, porabe in nasledstva zemljišča. Pri raznih narodih se je to pravo razvijalo različno, vsak narod ima o tem svojo posebno pravno povest. Ne dade se dognati, kedaj je v katerem kraju svet postal svojina pojedinca. Menijo, da skozi stoletja je občina bila pravi lastni« sveta, ona da je svet delila pojedinim obiteljim, da ga obdelavajo in uživajo. Ratarju je treba reda. prava in sodišča, kedar se žali pravo; potrebua so mu občila in raznovrstni drugi zavodi. Vse to nahaja v državi, ki je poljedelcu vrlo potrebna; ali tudi država prava ne dade se osnovati, dokler niso stanovniki stalno naseljeni. Kedar se narod stalno naseli in začne zemljo obdelavati, to napravi v njegovem kulturnem življenju prevažen obrat. Človek vidi, da brez truda in dela ni življenja. Iz zemlje se ne dade nič izvabiti niti izpro-8ijačiti, tu je treba stanovite posle lepo po vrsti objavljati, ako hočeš priti do uspeha; treba, da si potrpežljiv ne samo v borbi proti nezgodam vremena, temveč ves čas, da plodovi dozore. Ali oni zore počasi, ne moreš jih prisiliti, vse to pa opominja človeka, da samo s stanovitim delom in odločno voljo more dospeti do cilja. Zato naj se tudi duševna svojstva človekova pripravljajo in razvijajo, in to je vzgoj, ki se prične v hiši. Hišo poljedelec na vso moč ceni, v hišo se zateka po trudnem delu, „v svojej hiši je kralj in gospodar", veli anglešk pregovor. Naša hiša in naša zemlja rode ljubezen do domovine, človeku postaja draga in mila tista rušinja, katero so njegovi predniki s svojim znojem zalivali, katero tudi on obdelava, in katero hoče zapustiti svojej deci. Pa tudi celi kraj mu je drag in vsi ljudje, s katerimi ž:vi, kateri govore v njegovem jeziku, pri Katerih so isti običaji. Obrt in trgovina sta še višji stopnji v razvitku gospodarstva. Obrti so se po malem razvile kot samostalna podvzetja. S početka so bile s poljstvom spojene, in so delale zlasti za domače potrebe. Obrti mnogo bolje izkoriščajo sile prirodne v raznej obliki, kakor ratarstvo. Obrtnik s svojim delom daje surovinam dovršenejšo in spretnejšo obleko. Obrti množe zaloge premoženja, preživljajo množino ljudij, katerih ne bi moglo ratarstvo, zato so kraji obrtni gostejše naseljeni, ker morejo vz-državati večje stanovništvo. Obrtnikovega dela no moti niti toča niti sneg, niti vročina, niti mraz; manje je zavisen od prirode kakor poljedelec. Pa tudi poljstvu vrlo koristijo obrti, ker se proizvodi njegovi laglje in bolje v denar spravljajo, a nasproti poljedelca oskrbuje obrt ž raznim potrebnim in dobrim orodjem. Kjer je obrtnost ondi se razvija tudi trgovina, ker brez nje obrti ne morejo nikamor naprej. Rokodelec in obrtnik delata poglavito za promet, kar skupita, tisto obračata za vsakdanje potrebe in za nadaljno obrtno delo. Tako postaja gospodarstvo pravi organizem. Seljak živi bolj sam zase, obdelava zemljo, redi živino; obrtniki in trgovci se naselijo vkup, naselišče jim zraste v mesto, ki postane središče obrta in trgovine. V mestih se vzdigajo velika podvzetja obrtna in novčna, stanovništvo mestno nadkriljuje z znanjem in obrtnostjo selsko stanovništvo, pa tudi s svojimi napakami. V poljskem gospodarstvu je odvisen človek ob prirodi, v obrtnosti je zavisen drug ob drugem (gospodar in delavec). Tako je gospodarstvo po stopnjah napredovalo. Ali ni treba misliti, da je vsak narod moral stopati po vseh teh stopnjah, to bi se protivilo izkustvu. Kjer ni rib v vodi in divjačine v gojzdu, ondi človek ne živi od lova in ribolova. Brez velikih in dobrih pašnikov pastiiji ne morejo obstati, in žito se ne seje po pustem kamenitem svetu. Dobro veli Knies: „Od Feničanov pa do današnje Angleške bili so narodi trgovski ob enem odlični obrtniki in poljedelci, v kolikor je to zemlja dopuščala. Tudi v italijanskih mestih srednjega veka je ob vrlej trgovini