Kmetijske in rokodelske novic
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 29. Kozoperska. 1845.
List 44.
olgóst življênja našiga je kratka.
Kaj znancov je zasúla že lopáta!
Odpèrte noč in dan so grôba vráta;
Al dnéva ne pové nobêna pratka.
Pred smèrtjo ne obvarje kóža gladka,
Od nje nas ne odkúpjo kúpi zlata,
Ne odpodi od nas življênja táta
Vesêlja hrup, ne pevcov pésem sladka.
Naj zmisli, kdor slepôto ljubi sveta,
In od vesêlja do vesêlja léta,
De smèrtna žétva vsak dan bolj dozóri!
Zna biti, de kdor zdej vesél prepéva,
V mertváškim pèrti nam pred kôncam dnéva,
Molčé trobéntal bo: „memento mori!«
Dr. Prešerin.
De bi se kmetovavcam vunder enkrat očí
odperle
Pod tem napisam beremo v Nürenberžkim
časopisu ojstre besede, s kterimi neki umen mož
kmetovavce k napeljevanji vode na travni-
ke spodboduje, rekoč: „Ni je bolji rečí na svetu,
senožeti poboljšati in rastljivost trave pomnožiti, ka-
kor je voda — voda, ki jo nam dobrotljivi nebeški
Oče zastonj daje, in ktera v več krajih kmetam pred
nosam teče, brez de bi si jo k pridu obernili in jo
na travnike napeljevali in z močenjem rodovitnost
zemlje množili. Naj le tožijo kmetovavci, ki imajo
svoje senožeti blizo rek ali potokov čez pomanj-
kanje klaje: saj se jim pràv godí! Nar boljši po-
moček — vodo — v nemar pušajo; vodo, ki je za
travnike, ki niso močirni, nar bolji gnoj! Namest
de bi grabne in posredke po travnikih kopali; na-
mest de bi vodotoke (kanale) po njih napravili in
na pripravnih mestih poleg reke ali potoka vod-
ne kolesa napravili, ki bi vodo zajemale in jo
po žlebih na travnike peljale, neumneži raji od
deleč gnoj na travnike vozijo in ga njivam krade-
jo, ki ga takó zlo potrebujejo. Kmetovavci, ki vča-
sih senožeti pognojijo, še vunder véjo, de tudi
travniki oskerbovanja potrebujejo — veliko jih je
pa, ki so takó zabiti, de za travnike clo nič ne
storijo, kakor de jih spomladi kosit grejo, in de
godernjajo in kolnejo, če se jim je košnja slabo ob-
nesla. Ko bi se taki kmetovavci vunder tega spom-
nili, kar vsak človek vé, de se v bolj močirnih
letinah tudi veliko več sená in otave pri-
dela, bi se jim bile že lahko očí odperle: de za
travnike na suhih krajih ni boljšiga gno-
ja, ko je voda, in de take naprave niso
drage, in de obilno obilno poplačajo trud
in potroške!"
Kakó, Slovenci! ko bi te ojstre, pa resnične
besede nemškiga kmetovavca, tudi večidel naše
kmetovavce zadele? Kakó, ko bi tudi pri nas taka
bila? Zbudite se tedej, ki ste dozdej v nemarnosti dre-
mali, in proprimite se tega, kar vam bo tolikanj go-
toviga dobička prineslo. Če ne verjamete bese-
dam skušenih mož, verjemite svoji lastni skušnji,
ki vas je že tolikrat pripričala, de v bolj de-
ževnih letinah veliko več sená in otave
doraste, kakor v suhotnih.
Kakó ovci njé lastno ali ptuje jagnjiče
priljubiti, če mu rada sesati ne daje?
Se dobí ovca, ktera svojiga jagnjiča noče do-
jiti, veliko menj pa ptuje. Vzrok tega je: nepri-
jetni ali čudni duh jagnjeta, ktero se je pri drugih
ovcah šulilo, ali od drugot kaki duh dobilo, ki je
dojivni ovci zopern; zató mu sesati ne da, kér se
ji zdi po ptujim duhu ptuje jagnjiče. — Kadar
se hoče jagnjiče k svoji nemarni dojivki perpustiti,
ali ptuje jagnje, kteriga mati je bolehna, ali cer-
knila, pri drugi zlo molzeči ovci dojiti, ali pa kako
jagnjiče pri več dojivnih ovcah do tolstiga nadojiti,
se mora jagnjiče prijeti, mu glavo in gobčik pod
repam in okoli vimena tiste ovce ošuliti, ktera je
za dojivko odločena. Vsaka ovca bo gotovo jag-
Memento mori!
Sonet.
184
J. W.
Kakó gré mlade in stare sadne drevesa
saditi in presajati, de se bodo vselej prijele
in dobro vkoreninile?
Skušeni vertnarji in sadjorejniki pravijo: pa-
zite pri sajenji, in presajanji sadniga drevja na
koreninice dreves, de jih ne boste preveč poškod-
vali: oni svetvajo korenine prestavljeniga drevesa
z mehko drobno perstjo zasipovati: to je pràv:
vender se vidi semtertje, de se veliko po tem rav-
nanji posajenih in presajenih dreves le počasi in
kasno vkorenini, ali pa de se še clo ne primejo,
ampak se dostikrat tudi posušé.
Če hočeš, de se ti bo vsako presajeno drevó
gotovo prijelo in vkoreninilo, bodi si staro ali mlado,
naj se vsadí ali presadí spomladi že sočno ali še
nesočno, poleti zeleno, ali pa v jeseni kadar
koli hočeš, storí takóle: Skopaj jamo tretji
del globokejši in nekoliko prostorniši, ka-
koršne je po navadi za drevó potreba; na-
lij jo do verha z vodó; verzi rahle dobre
zemlje v vodo in mešaj oboje s kakim ko-
lam po jami; med mešanjem se debelji perst na
dno vseda, tanjši se pa v sredi ali pa pri verhu
jame nabira. Kader je tretji del jame s tanjko in
drobno zemljo napoljnen, (voda presekne v tla),
posádi drevó v ta močnik ali mužo, kakor gré, to
je, de se vse korenine presajeniga ali prestavlje-
niga drevesa lepó verstno razprosté, ne pa zakri-
vijo: verzi še nekoliko perstí nanje, in mešaj vode
perlivaje takó dolge, de se jama s perstjo napolni.
Če se sčasama zemlja okoli vsajeniga debla neko-
liko pogrezne, pridêni ji še toliko perstí, de okoli
debla grob napraviš.
Nobeno takó presajeno drevó se ti ne bo po-
sušilo, ni ga treba zalivati, če bi še taka suša
bila, zató kér se je nar tanjši in nar boljši zemlja
okoli debelih in drobnih korenin prijela, torej je
tudi drevó dovelj mokrote dobílo.*)
Če presajaš po tem svetu že pozno v jeseni,
pokri zemljo z gnojem okoli drevesa, de namo-
čene korenine ne pozebejo, tode vari, de se
debla z gnojem ne dotakneš, sicer ti bo de-
blo jelo gniti.
L—c.
PoGoVor
kmetiſhkiga ozheta ſ ſvojim naravoſlovja suzhenim
ſinam, v meſzu Kosoperſku.
Ozhe pride svezher domú in pravi: Janes! daneſ ſim bil
pa bolj ſrezhen, ko ſim ſhel proti domu, kakor pa
unidan; sakaj vidil ſim tri lepe in ſvete rezhí.
S. Kaj neki je to bilo?
O. Vidil ſim odperto nebó, ſvetinjo le-
teti, in svesde ſe vtrinjati.
Ş. Kakoſhno je pazh bilo odperto nebó?
O. Ko ſe je nebó odperlo, ſe je mozhno sa-
Vsajene drevesa zalivati je dostikrat škodljivo, kér posebno
pri nerodnim zalivanji voda nar tanjši zemljo od koreninic
opêre, ktere se sčasama sušiti začnó, posebno, če so rahlo
v zemljo djane.
ſvetilo; v nekih minutah ſe je nebó ſpet saperlo ;
ſliſhal ſe je pok — in vſa ſvitloba je sginila.
S. Ali miſlite, de je ta ſvitloba, ki ſte jo vi-
dili, priſhla od odpertiga neba?
itloba
O. Od kod drugod pa bi samogla taka ſvit
priti, kakor od odpertiga neba?
§. Ako to miſlite, ſte v veliki smoti; sakaj
ſvitloba, ki ſte jo nizoj vidili, ne pride od odper-
tiga neba, ampak od v sraku vshgane luzhi.
O. No! ta je pa ſpet nova; kdo bo neki ſhel
v srak tako luzh vshigat?
Ş. Taka luzh v sraku ſe ſama vshge.
O. Kakó neki?
S. V sraku ſe nabêre kepa ognjeniga prahú
(is shvepla, ſolitarja, fosfora), vshgè ſe od ne-
beſhkiga ognja, naredi veliko ſvitlobo, in hitro
ſpet sgine in mine.
O. Sakaj ſe pa ſliſhi pok, kader ſe nebó sa-
prè, zhe je ta ſvitlobo le v sraku vshgana luzh?
§. Ali ſte she kdaj vidili, ognjene svesde
(raketeljne) kviſhko ſpuſhati?
O. To ſim pa she vezhkrat vidil; poſebno ka-
der ſo v gradu kak god prasnovali.
Ş. Ali niſte tudi vezhkrat ſliſhali, kakó ſo take
svesde poknile v sraku ali pa na tleh?
O. Tudi to ſim vezhkrat ſliſhal.
S. Poglejte! take svesde ſo tudi narejene is
ognjeniga prahú, in kader ſe sashoó, sſerzhe, po-
knejo, in njih ſvitloba sgine. Ravno takó ſe sgodí
tudi v sraku ſ kepo ognjeniga prahú; vshgè ſe
namrezh od nebeſhkiga ognja, da veliko ſvitlobo,
pokne in mine, — in ljudje miſlijo, de ſe je nebó
odperlo in saperlo.
O. Ta naj ti ſhe veljá, sakaj kar ſe s ognje-
nimi svesdami sgodí, ſe samore sareſ tudi v sraku
napraviti in sgoditi. Pa tega mi ne boſh mogel
vtajiti, de ſvetinje ne leté, ktere ſim tudi nizoj
vidil leteti.
S. Kaj pa je ſvetinja, ktero ſte vidili leteti?
O. Svetinje ſo trupla ſvetnikov, kteri ſe ob-
iſkujejo in s veliko ſvitlobo leté od zerkve do zerkve.
S. Kje ſo duſhe ſvetnikov?
O. Duſhe ſvetnikov ſo v nebeſih, kje pa drugod?
Ş. Kér ſo duſhe ſvetnikov vkupej v nebeſhkim
raji, vam she pamet da, de ſe pod nebam ne ſpre-
hajajo, in de na semljo v zerkev ne hodijo.
O. Kaj pa je neki tiſta ſvitloba, ktera ſe vzhaſi
vidi leteti od kraja do kraja, zhe niſo ſvetinje?
§. Taka ſvitloba ſpet nizh drusiga ni, kakor
v sraku vshgana kepa ognjeniga prahú, ali pa
vshgana ognjena ſapa v sraku.
O. Kakó pa more ta ſvitloba takó hitro letéti
od eniga kraja do drusiga, ako je le vshgana luzh,
in pa ne ſvetinja?
Ş. Ali niſte vidili, kakó hitro je sferzhala ognje-
na svesda kviſhko, kamur ſo jo ſpuſtili? Ravno takó
sſerzhi tudi v sraku vshgana luzh od eniga kraja
v drusiga, in ljudje miſlijo, de je ſvetinja, ktera
je is zerkve v zerkev sletela.
O. Ako je pa taka, pa tedaj ni kaka poſebna
ſrezha te prikasike viditi, kakor nekteri miſlijo.
§. Se vé, de ne; ti prikasiki ſo natórne rezhi.
kakor je ſto in ſto drusih rezhí.
O. Svesde ſo ſe nizoj tudi mozhno vtrinjale
(padale); kaj pa ti od tega miſliſh?
§. Ali morde miſlite, de kaj poſebniga pomeni.
zhe ſe svesde vtrinjajo?
O. Kader ſe svesda vterne, vſelej en zhlovek
umerje, in mozhno vtrinjanje svesd pomeni kugo;
tega ſi pa ne puſtim vseti.
njiče ljubila in rada dojila, per kterim bo svoj
duh začutila. To sim zapazil per starim in bo-
gatim ovčarju v Istrii, kterimu je ta skušnja
vedno veljala.
Naj poskuša, kdor dvomí;
Kdor ne verje, naj pustí!
*)
105
Ş. Kje ſte pa sopet to neumnoſt pobrali?
Č. Moj ranjki ozhe in drugi ſtari moshje ſo
doſtikrat od tega govorili, in vezh tazih prigodeb
pripovedovali.
§. Akoravno ſo vam ranjki ozhe in ſtari moshje
to pripovedovali, je vender le bôſa, kar ſo govo-
rili; ſamí ſo bili v smoti in ſo ſhe vaſ krivo pod-
uzhili. Po ti poti gré prasna vera od uſt do uſt.
„Ko bi sa vſaziga zhloveka svesda padla,
bi jih she malo na nebi bilo.“
O. No! pa ti povej, od kod de ſo tiſte luzhi-
ze, ki otrinjke svesd imenujemo, ako bolje
veſh, ko ſtari moshje.
Ş. Tiſte luzhize, ki jih miſlite otrinjke svesd,
ſpet nizh drusiga niſo, kakor vshgane kepize
ognjeniga, srakniga prahú, ali vshgani ognje-
ni, v kakim kraju podnebja nakopizheni ſopari,
kakor je bilo she rezheno pri raslaganji luzh, ki
jih imenujejo odperto nebó ali ſvetinje. Kér ſe take
luzhize viſoko v podnebju vshgó in leté proti semlji,
ſe vidi, kakor de bi priſhle od svesd, in ljudje
miſlijo, de ſe svesde vtrinjajo.
O. Sakaj bi ſe pa svesde ne vtrinjale, ſaj tudi
mi ſvezhe, treſke in baklje vtrinjamo?
§. Ali miſlite, de ſo svesde kake prishgane
ſvezhe ali baklje, de bi ſe vtrinjale, kakor ſe
druge luzhi vtrinjajo?
O. Kaj drusiga ſo pa svesde, kakor na nebu
prishgane luzhi?
S. O, v kakó veliki smoti ſte, ako kaj takiga
miſlite! Vſaka svesda je velik ſvét, vezhidel ſhe
vezhi, ko naſha semlja. Nektere ismed njih imajo
ſvojo laſtno ſvitlobo, kakor ſonze; druge pa ſvit-
lobo dobivajo od drusih svesd, kakor jo dobiva
meſez in semlja od ſonza.
O. Sakaj ſe pa svesde takó majhne vidijo,
zhe ſo ſhe vezhidel vezhi, ko naſha semlja?
§. Na to vpraſhanje vam bom drugikrat od-
govoril; sa daneſ ſi le to dobro ohranite, de svesde
niſo na nebu pripete in prishgane luzhi, ampak
de ſo velike nebeſhke trupla, de ſe tedaj ne vtri-
njajo, in de luzhize, ki jih imajo sa otrinke svesd,
ne pomenijo ne ſmerti zhloveka in tudi ne kuge.
Janes Jashirk.
Slovenske besede.
(Nadalje.)
R. Ali je to kaj zaslužno, narod izobraževati?
J. Prav in visoko zaslužno pred Bogam in
ljudmi, sam naš izveličar govorí: „Kdor napoji le
jednega iz teh malih samo s kupico hladne vode v
imeni učenca; resnično vam povém, ta ne bode zgubil
svojega plačila.“ To je: kdor komu samo jedno
malo dobroto storí, ne bode brez plačila ostal,
veliko manj pa še, ako več dobrot storí in to imenit-
nih. To je pa očitno velika dobrota, ako gospodarju
razložiš, pokažeš in mu pomagaš, da na svojim
polji, vinogradu, na svoji senožeti mnogo več pri-
dela, kakor poprej; da more lepši in več živine
rediti in prodati: da mu žlahtno sadje raste, kjer
je prej prazen prostor stal. Kdor kmetu k temu
pomaga, mu veliko dobroto storí — in to ne samo
jedenkrat jedno, temuč vsako leto bode dobiček
imel, ako zmiraj pametno ravná, kakor se mu je
razložilo; še drugi ga bodo, korist vidši, radi
posnemali; kjer se namreč dobiček kaže, vsak rad
po njem seže, ni potreba nikogar dolgo siliti in
nagovarjati. — Dobrota, ki se skaže kmetiškemu
stanu, koristi mnogo ljudem, kér nobeden stan
toliko ljudi ne obseže, kakor ravno kmetiški; v
drugih stanih jih je nekoliko tavžent, v kmetiškim
jih je pa po milijonih.
R. S čem bi pa mogli izobraziti naše ljudstvo?
J. Jaz mislim, da s tem, ako pišemo v naših
novicah, kar je za ljudstvo koristniga; ako se
zložé bukve, ktere po domače povéjo, kakó se
mora pametno polje obdelovati in vinogradi in se-
nožeti, kakó se živina s dobičkam rediti, kakó se
sadje saditi, cepiti in požlahtniti, kakó se mora
razumno gospodariti in gospodiniti, in to začuvati,
kar se je perdelalo. Nekaj že imamo takih, kakor
je: Vinoreja, Vertnar, Čebelarčik, Bukve
za kmeta i. t. d. Še več kakor „Novice" in
bukve, morajo pa izobraženi domorodci, ki med
narodam živé, s svojo prijazno besedo storiti.
Pri vsakej priložnosti naj gospôda deželska in du-
hovska, udje slavnih kmetijskih družb na Sloven-
skim, in šolski učitelji ljudstvo podučijo; naj bolje je,
ako se kmetu vse očitno pokaže, da sam vidi in
skusi; — nar bolj ga dobiček mika, če mu ta v pest
pride, veliko bolj zapopade, da je koristno, kar ga
učiš, kakor ko bi mu še tako jasno razlagal. Dobro
je tudi, ako se mu kake cepljence (Propfreiser),
kake nove semena dajo i. t. d. Skušnja kmeta
učí, domorodca pa ljubezen do naroda. —
Naj potrebnejši izmed vsega so pa šole. —
(Dalje sledí.)
Domača povest.
Veličaštno cerkvenovojaško obhajanje v Ipavski dolini 16. Kozo-
perska.
Po želji in ukazu velavniga c. k. petiga huzarskiga
regimenta smo praznovali 16. dan Kozoperska pri De-
vici Marii v Logu pod Ipávo veliko in nenavadno
obhajanje, ki je nam živo v spomin poklicalo srečen
čas, v kterim so zedinjeni evropejski narodi moč Napo-
ljona, ſrancozkiga Cesarja, ki se je nepremagljiviga
menil, spodkopali, in na večno razdjali.
3. dan Kozoperska v letu 1813 — ravno na ro-
ženkranske nedelje dan — so pobiti in revni ostanjki fran-
cozke, malo tednov popred na 70,000 mož bahavno
oznanjene vojne, kakor tatje pred ne velikimi trumami
avstrijanskih, pa junaških vojakov skozi našo dolino bežali,
in jo deleč doli na Talijansko potegnili. Takó so bili vsi
Francozje iz naše domovine, pred ko v 40 dneh po za-
četi vojski, pometeni, in prišli smo bili zopet k našimu
osrečenju in oveselenju pod oblast nikdar pozabljeniga
Očeta, presvetliga Cesarja Franca.
Ravno tisti dan se je tudi Pavel Rostaz, množen
konjik imenovaniga petiga huzarskiga regimenta, blizo
Ložke cerkve v hudi hudi zdražbi zoper poslednjo
sovražnikovo stražo s posebno pričnostjo duha in juna-
koserčnostjo takó možato obnašal, de prijatli in nepri-
jatli so se nad njim zavzeli, dokler ga niso zadnjič Fran-
cozje že hudo ranjeniga in na tleh ležečiga gnusno umorili.
Junaka slavna smert je šla še tisti dan od ust do
ust po dolini; teržanje, pervi to zvedši, so ga z veliko
častjo pri Ložki cerkvi pokopali, in večkrat ponovljeno
nadgrobje verliga konjika in njega slavno imé je pre-
bivavcam Ipavske doline do donašnjiga dne vedno v ča-
stitim spominu ostalo.
Hvale vreden peti huzarski regiment, ki na Mi-
lanskim stanuje, in kteriga veči ali manjši trume so že
večkrat memo groba svojiga verliga tovarša popotvale, je
sklenil, svojiga junaškiga sina Pavla Rostaza slavno
imé tudi prihodnim rodovam v spominu ohraniti, in mu iz
tega namena častiven spominik na grob postaviti. Vojaki
tega regimenta so z veseljem k ti napravi pripomogli, in
dali so narediti iz terdiga kamna 5 in pol čevljev visoko
176
podobo huzarja, stoječo na 4 čevlje visokim, okrog-
lim podnožji, podpertim s potrebnim podzidjem, in pre-
videnim s spodobnim železnim oklepam. Napis oznanuje po
ogersko in nemško njega slavno imé in junaškoserčne dela.
Gospod Karl Seppenhoffer, Goriški rojak in c. k. oficir
kneza Leopoldoviga peškiga regimenta, je spominik moj-
strovsko izdelal, ki je pervo kamnato delo njegovih rok,
zgol speljano iz goreče ljubezni do domovine in do vojaške
časti. Tudi postavljenje spomnika in vse dela pri tem
sta dva vojaka opravila. Spominšina je postavljena na
tistim mestu, kjer je bil junak zakopan; šest do osem
sežnjev od cerkve, in ki tri od ceste.
K prazničnimu posvečenju tega — Ipavski dolini za
večno draziga — spomina je bil 16. dan Kozoperska
izvoljen. V imeni in namesto pohvaljeniga petiga huzar-
skiga regimenta, ste prišle iz Gorice pred ta dan o
poldne dve tovaršii c. k. primorskonárodniga kneza Le-
opoldoviga peškiga regimenta z mnogo druzimi gospodi
oficirji, z banderam in celo muziko v Ipávo. Desiravno
so še le 14. Kozoperska na večer v Ipávi zvedili, de
bo že 16. dan to opravilo, ste vender velavna kantonska
komisija in častita tehantija vsiga k vrednimu obhajanji pre-
skerbele. Veliko velavne gospôde iz cele okolice, in mnogo
druzih ljudí je k temu opravilo vkupej prišlo.
Ob enajstih zjutrej so častiti gospod Juri Grabri-
jan, Ipavski fajmošter in tehant, med streženjem svojih
gospodov obhodnikov, velko mašo po mertvih imeli, pri
kteri je bilo slišati med orglanjem perve pevce iz Gorice;
vojaki pa nastavijeni pred cerkvijo so pri sv. evangelji
in povzdigovanji s strelanjem molili.
(Konec sledi.)
Na eni strani smešna, na drugi resnična.
Nekiga kmeta je sinek prašal: „Oče! povejte
mi vunder enkrat, kaj neki so vêrzi, v kterih pevci
svoje pesmi pišejo; celo leto si že glavo ubijam, pa ne
morem nikakor praviga zvediti.“ Oče, ki tega sam ni
vedil, mu odgovorí: „Vêrzi so verstice, ki zaporedama
sledijo, na popirji nikoli od eniga kraja do druziga ne
sežejo, in večidel na sredi na naglama prenehajo; dosti-
krat je clo ena versta veliko krajši od druge, če je
pevcu nategama besedí zmanjkalo.“ — Pri marsikterim
pevcu zares vêrzi niso nič druziga, ko gôle verstice
in dostikrat je ena krajši od druge samó zató, kér so
mu besede pošle; od praviga pevskiga duha ni duha
ne sluha. Pevec (pesmenik) mora rojen biti, pravi
star pregovor; današnji dan pa že vsak pesme dela, in
se ubija, de mu pot po čelu stojí.
Iz starih pripovedk je znano, de je nekdej krilati
konj na svetu bil, ki so ga Pegaza imenovali, in kte-
riga so le pesmeniki jezdarili. Od tistih časov še dan
današnji Pegaza jezdariti toliko pomeni, kakor pesmi
zlagati. Imenitni Pegaz pa je le prave pesmenike
nosil, vse druge derhali ni na sebi terpel, ter jo je na
tla potlačil. Tacih pevčkov, ktere Pegaz jezdari,
namesto de bi oni Pegaza jezdarili, (sie reiten nicht,
sie werden nur geritten), tacih pevčkov je dan današnji
cela truma. Ni bolj zoperniga na svetu, ko slaba pesem
—
naj tedej opustí péti, kterimu pesem ni dana! Sej je
tudi ravno takó lepó in častno brez verstic kaj do-
briga pisati: vsi ne moremo prepevati, pa tudi treba ni!
Naj nam pravi pesmeniki prepevajo in s svojimi pesmami
serca razveseljujejo: radi jih bomo poslušali. Vsak drugi
pa, ki ni zató rojen, nej pesništvu slavó da, de ne
bodo od njega rêkli: „Ta tudi vprega Pegaza v
galejo."
Dr. Bleiweis.
Urno, kaj je noviga?
(Děrv za kurjavo hlaponov na železni ce-
sti) od Celja do Ljubljane bodo — kakor smo slišali
— vsako leto 2500 sežnjev potrebovali. Kmetje sadíte
sadíte drevesa!
(Bolezen korúna), ki jo gnjilôbo imenujejo,
je letas po Nemškim, Francozkim, Angležkim,
v Belgii, Olandii i. t. d. grozno veliko škodo napravila.
(V Belgii), v nemški deželi od severja proti za-
hodu, je tako pomanjkanje krompirja, de je kralj pre-
povedal, ga za njegovo hišo kaj kupiti. Tudi vse boleš-
nice, ječe in občinske ubožnice v Bruselju, po-
glavitnim mestu tega kraljestva, bodo mogle po kraljevim
povelji letas brez korúna biti, in z drugimi jedmi se
přeživiti, zató de se cena korúna ne bo preveč
zdražila, in de ljudstvo ne bo pomanjkanja ter-
pelo. Tudi gospôda imenovaniga mesta je obljubila, po
tem lepim izgledu ravnati. — To je v resnici ljudomilo
ravnanje!
(Na Slovenskim) se je tudi jela semtertje bo-
lezen korúna prikazovati, ktera akoravno je še ne
moremo gnjilobo imenovati, nas vunder močno straši.
Na več krajih so letas krompir pridelali, ki od znotraj
rujave ali černe lise ima, ali je pa clo gnjil.
(Židoreja na Francozkim) se po oznanilu Praž-
kih kmetijskih Novic zmirej bolj razširja. Okoli sto
tavžent kmetovavcov se že zdej z njo pečá, ki vsako
leto 130 milijonov frankov deželi donese.
(Brezlavski škof in knez, gosp. baron Die-
penbrok) bodo na svojih grajšinah na Sležkim predij-
ske učilnice napravili, v kterih bodo Vestfalski mojstri
predice in predivce zastonj presti učili. — Slovenci! če
Sležaki in Sležakinje, ki že davnej lepe platna iz-
delujejo, še boljšiga podučenja potrebujejo, kolikanj več
smo ga mi potrebni! Ne obotavljajte se tedej, poduka
deležni biti, kteriga vam rodoljubi možje zastonj ponujajo!
(V predijsko šolo v Adersbahu na Českim).
kamur se je po oznanilu gospoda Pihlarja, naš česki
mojster Kiseveter podal, je že čez 30 predivcov iz
raznih krajev vkupej prišlo.
(Mlinarjev) je v našim cesarstvu 37292. Občin-
ske Avgsboržke Novice, ki so unidan to oznanile, hva-
lijo Krajnske mlinarje zavoljo posebno lepe moke,
in pravijo, de imajo Krajnci kaj dobre mlinske kamne.
(Na Dunaji) so zopet ponarejene banknote
zapazili, goljufniga narejavca pa so k sreči že vjeli. Star
mož je in žlahtniga rodú. De je njegovo delo bolj zdalo,
je samó banknote po 100 gold. delal.
(V Ojtozu na Sedemgraškim se je goveja ku-
ga prikazala.
Današnjimu listu je perložen list Nr. 15 perdjan
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kup.
25. Kozoper-
ska.
18. Kozoper
ska.
gold. kr.
gold.
kr.
mernik Pšenice domače ...
banaške..
»
Turšice....
Sorsice ... . . . . . .
. . . . .
Reži .....
»
Ječmena . . . . . .
»
. .
Prosa .. . .
40
58
12
17
3
45
12
1
23
Ajde ..
Ovsa .
. . . . . „
45
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.