ZGODOVINA POBOŽNOSTI SV. KRIŽEVEGA POTA SPISAL DR. AVG. STEGENŠEK (PONATIS IZ »VODITELJA«) V MARIBORU, 1912 ZALOŽIL »VODITELJ« TISKALA TISKARNA SV. URILA 58741 c . KAZALO Stran I. Pot trpljenja v Jeruzalemu . .•. 2 II. Pot trpljenja na zapadu, posebič na Južnem Štajerskem. 8 III. Pot trpljenja v Šmarju pri Jelšah. A. Opis in razlaga. 24 B. Zgodovina in ocena.79 C. Obiskovanje in odpustki. 87 IV. Križev pot v Jeruzalemu in na zapadu do 1 . 1731.95 V. Križev pot na Južnem Štajerskem od 1 . 1731 do dandanes . . . . . 113 Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. Spisal prof. Dr. Avg. Stegenšek, Maribor. ¥ novejšem času so zgodovinarji začeli posvečati posebno pozor¬ nost notranjemu cerkvenemu življenju, predvsem razvoju raznih pobožnosti. O križevem potu je prvi spisal učeno monografijo sedanji rottenburški škof Paul W. v. Keppler 1 . Po njegovem mne¬ nju je Kalvarija kot konec sedanjega križevega pota v Jeruzalemu zgodovinsko gotova, izhodišče pa, Antonija, verjetno, pot med njima, torej t. zv. via dolorosa, le približno prav, ker ležijo stare ceste glo¬ boko pod sedanjimi ulicami. On trdi, da so že prvi kristjani to pot obiskovali, ter meni, da se je naš sedanji križev pot razvil v Jeruza¬ lemu, končno obliko pa mu je dal Adrichom (1584). Kepplerjevi znanstveni rezultati so večinoma potrdili že sprejeta mnenja o zgodo¬ vini križevega pota, zato niso vzbudili toliko pozornosti ko knjiga an¬ gleškega jezuita Herberta Th ur s ton, ki je 1. 1906 dokazoval, da smo glede oblike sedanjega križevega pota manj hvale dolžni krajem v Jeruzalemu in njih frančiškanskim čuvajem kakor pa pobožni domiš¬ ljiji belgijskega karmeličana Jana Pascha, ki ni nikdar svoje domo¬ vine zapustil 2 . Naslednje leto je izšel dobeseden francoski prevod od A. Boudinhona, profesorja na katoliški univerzi v Parizu 3 , in ogla¬ sili so se razni recenzenti. Tako je frančiškan Michael Bi hi* v Qua- racchi pri Florenci objavil obširen referat in je priznal resničnost vseh važnejših rezultatov ter želel, da bi se tisti njegovi sobratje, ki pišejo poljudne knjižice o pobožnosti sv. križevega pota, okoristili z novej¬ šimi zgodovinskimi raziskavanji, vkolikor so gotova. Nemci niso do¬ bili prevoda Thurstonovega dela, temveč jezuit K. A. Kneller je vso snov še enkrat in natančno predelal, porabil je predvsem stare in silno redke literarne vire ter je pred vsem upošteval Nemčijo. O knjigi svo¬ jega sobrata se je izrazil: »Thurstons Buch hat, wie es scheint, den Ursprung der heutigen 14 Stationen endgiiltig festgestellt. Eine Nach- priifung mit umfassenderem Material konnte sein Ergebnis in dieser 1 Die XIV Stationen des Kreuzweges. Eine geschichtliclie und kunstgeschicht- liche Studie, zugleich eine Erklarung der Kreuzwegbilder der Malerschule von Beu- ron. Vierte, unveranderte Auflage. Freiburg 1904. — Na tej podlagi je osnovana tudi lepa študija K. Hribovšeka v »Voditelju« IV (1901) 198. 2 H. I hurston, The stations of the Gross. An Account of their Historj- and devotion purpose. London 1906. * A. Boudinhon, Etude historique sur le Chemin de la Croix. Pariš 1907. 4 Bi hi, De Historia Viae Crucis (examen criticum) v Archivum franciscanum historicum, 1908, 50—6r. 1 2 —§*- Hinsicht nur bekraftigen und befestigen.« Knellerjeva knjiga se je sprejela kot remek-delo in od 1. 1908 se o križevem potu ni nihče več oglasil, tudi za lokalne spomenike se ni nihče zanimal; še bolj pa je obžalovati molk španskih in laških zgodovinarjev, ki bi lahko pojas¬ nili še marsikatero nerešeno vprašanje. Pisatelj tega delca se je začel zanimati za zgodovino križevega pota vsled naznanila Thurstonovega delaposebno pa, ko je natanč¬ neje spoznal t. zv. križev pot v Šmarju pri Jelšah, ki se ne da dru¬ gače tolmačiti kakor v luči zgodovinskih raziskavanj. Kakor naravno, je predvsem posvetil posebno pozornost spomenikom lavantinske ško¬ fije, potem pa se je vglobil tudi v splošna vprašanja, tako da je to delce povsem samostojno. Ne nadomešča Knellerja, ampak ga spo- polnjuje. Glavni naši rezultati so ti-le: 1. V Jeruzalemu se mora ločiti pot trpljenja od Oljske gore do Kalvarije ter pot križa od Pilatove hiše do Kalvarije. Isto velja o posnetkih v naših krajih. Edino na Južnem Štajerskem je bilo najmanj 13 potov trpljenja. 2. Dela nizozem¬ skih pisateljev Adrichoma (po Kepplerjuj in Pascha (po Thurstonu) ter Bethlema (po Knellerju) se ne sme precenjevati, ker se da iz distanc njihovih postaj dokazati njih odvisnost od Jeruzalema. 3. Zgodovin¬ ska podlaga posameznih postaj je zelo različna. Pri vsaki se mora ločiti, kako stara je vsebina, kedaj je postala del križevega pota in kedaj se je v Jeruzalemu na sedanjem mestu lokalizirala. V križe¬ vem potu seje strnilo 19 stoletij pobožnosti do trpečega Jezusa v eno enotno, dramatično in pretresljivo obliko. Naj te študije poglobijo znanje zgodovinskega ozadja križevega pota, naj zbudijo več zanimanja za pozabljene in razpadle domače spomenike te vrste, naj bodo navzlic vsem nepopolno¬ stim v čast trpečemu Zveličarju! I. Pot trpljenja v Jeruzalemu. Naravno je, da so prvi jeruzalemski kristjani ohranili v spominu tista mesta, ki jih je Zveličar posvetil s svojo navzočnostjo in s svo¬ jim trpljenjem. V zadnjih desetletjih se je odkrilo več poročil, iz ka¬ terih se razvidi, da so od četrtega stoletja naprej vsako leto na Veliki četrtek skupno v procesiji obiskali pot, ki ga je Jezus hodil omenjeno noč z Oljske gore v mesto in od tam na Kalvarijo. Po poti so peli in molili. V tej procesiji je že izražena temeljna misel sedanjega kri¬ ževega pota: hoditi s trpečim Zveličarjem, premišljevati njegove brid¬ kosti. 1 Revue d’histoire ecclesiastujue. Louvain 1906, 710. * i • 3 • ' S * L. 1884 je odkril J. F. Gamurrini v knjižnici Marijine bratov¬ ščine v mestu Arezzo v srednji Italiji dragocen kodeks iz XI. stoletja, ki je bil nekdaj last benediktinskega samostana na Monte Cassino in obsega traktate in himne sv. Hilarija ter popis romanja v sv. kraje (Sinaj, Palestino in Edesso) od neimenovane žene, ki jo je izdajatelj imel za učeno Silvijo Akvitanko', poznejša raziskavanja so ji vrnila pravo ime južnogalske opatice Eterije, ki je morala okoli 1. 385 bivati v Jeruzalemu 1 2 3 . Z žensko natančnostjo je opisala vsa cerkvena opra¬ vila, ki so se tačas vršila v svetem mestu ter jim je sama prisostvo¬ vala. Nas zanima le pot trpljenja. Na Veliki četrtek ob sedmih zvečer so se zbrali jeruzalemski ver¬ niki na Oljski gori v cerkvi Eleona, ki je stala tam, kjer so danda¬ nes stopnice in zapadni del dvorišča cerkve Očenaša. Pod velikim oltarjem je služila kot kripta votlina, v kateri je učil Gospod svoje ■apostole 8 . Do ednajstih po noči so peli, poslušali branje sv. pisma in molili. Bralo se je tudi, kar je Gospod ta večer govoril učencem, sedeč v tej jami. O polunoči so šli med petjem na vrh Oljske gore, ma mesto vnebohoda (I m bo m o n), kjer so zopet peli, poslušali pred- ■našanja, vmes pa je škof opravljal primerne molitve. Okoli treh zju¬ traj, torej že na Veliki petek, so šele šli navzdol do kraja, kjer je Je- .zus krvavi pot potil in je stala lepa cerkev 4 . Tudi tu se bere dotično mesto iz evangelija, zapoje himna in opravi škof primerno molitev. Od tam gredo vsi peš, škof kakor otroci, do Getzeman- skega vrta in sicer prav počasi, ker so trudni. Za razsvetljavo skrbi več ko 200 cerkvenih svečonoscev. Prišedši na vrt, se najprej opravi primerna oracija, potem se zapoje pesem in čita evangelij o vjetju Gospodovem 5 6 * . Verniki, ki so to mesto poslušali, so zagnali tak jok in stok, da se je lahko do mesta slišalo. Ob prvi zarji gredo po- 1 Itinera hierosolymitana saeculi IV—VIII. Recensuit et commentari critico instruxit Paulus Geyer (Corpus scriptorum eceles. lat. 39). Vindobonae 1898. Pag. 35 —101 : S. Silvia e, quae fertur, peregrinatio ad loca sancta. Novo izdajo je oskrbel W. Heraeus v Sammlung vulgarlateinischer Texte. Heft X. Hei¬ delberg 1908. 3 Z nepobitnimi dokazi zagovarja 1. 385—387 A. Baumstark v listu Oriens ■christianus. Lipsija 1911. 3 Ta kripta je različna od t. zv. votline Apostolske vere. Ta ni nič drugega ko del jarka pod stopnicami prvotne cerkve Eleona. To se je dokazalo, ko so letošnje leto ostanke tega častitljivega spomenika iz Konstantinove dobe odkopali- Primeri list »Das Heilige Land«. 4 Stala je višje ko sedaj krivo- nazvana votlina Gospodovega krvavega pota i(Antrum agoniae). 6 Vrt Getzemanski velja pri Latincih že v 15. stoletju kot mesto poljuba ju- -deževega kakor še dandanes pri Grkih. Meistermann, Le guide de terre Sainte. Pariš 1908, 165. I 4 -*► tem naprej peš skozi mestna vrata in skozi vse mesto na Kalvarijo,, kjer obstanejo pred spominskim križem (ante Crueem) ob golgot- ski skali na notranjem dvorišču med cerkvijo Vstajenja (Anastasis) in Trpljenja (Martyrium)Vlada že svetli dan. Čita se evangelij,, kako je bil Gospod pripeljan k Pilatu, potem, kaj je Pilat govoril z Jezusom in z Judi. Nato škof nagovori vernike in jih pohvali, ker so prebedeli celo noč, jim veli iti na dom ter se zopet vrniti okoli osme ure. Od tedaj pa do poludneva se jim bo kazal v počeščenje pravi les sv. križa. Tako se verniki razkropijo po svojih domovih, le bolj krepki gredo na Sion počastit steber bičanja. Ob osmih se zopet zberejo verniki, škof sede na prestol za gol- gotskim spominskim križem, pred njega se postavi pogrnjena miza,, okoli v krogu pa stojijo duhovniki. Nato se prinese srebrna in po¬ zlačena skrinjica, v kateri je kos lesa pravega sv. križa, se odpre in na mizo se položi sv. les in pa Pilatov napis. Škof postavi sv. les po koncu in položi svoje roke na zgornji konec ter sede čaka, da gredo- verniki drug za drugim mimo. Vsak se dotakne lesa sv. križa in na¬ slova najprej s čelom, potem z očmi in poljubi sv. les ter odide 1 2 . Tri ure je trajal ta obred počeščenja sv. križa, preden so prišli vsi na. vrsto 3 . Od poludne pa do tretje ure, torej tisti čas, ko je Kristus visel na križu, so vsi verniki zbrani okoli golgotskega spominskega križa.. Berejo se vsa mesta, ki govorijo o trpljenju Gospodovem, in sicer iz psalmov, iz dejanja in listov apostolov ter iz evangelijev. Cita se tudi,, kar so preroki napovedali o trpljenju Jezusovem, in iz evangelijev, kar je sam o svojem trpljenju naprej razodel. Tako se pouči ljudstvo da se je vse zgodilo, kakor je bilo napovedano. Vmes se pojejo pesmi- in opravljajo primerne molitve, ljudje pa se jokajo in zdihujejo ter mali in veliki pretočijo toliko solz, ker je Jezus vse to za nas pretrpel da se niti dopovedati ne da. Okoli tretje ure se bere iz evangelijai sv. Janeza mesto, da je Jezus umrl. Sledi molitev, potem običajne večernice v cerkvi Martyrium. Od tam gredo v cerkev Vstajenja in. bere se evangelij o Jožefu iz Arimateje, da je prosil za telo Gospo- 1 O legi teh treh svetišč za časa Eterije je razpravljal pisatelj te razprave v listu Oriens christianus 1911, štev. 2 pod zaglavjem: Die Kirchenbauten Jerusa- lems im vierten Jahrhundert in bildlicher Darstellung. 3 Z rokami se ni smel nihče dotakniti, da bi kaj ne odščipnil. Enkrat je celo nekdo pri poljubu košček sv. lesa odgriznil. Zato pa stojijo duhovniki v krogu na¬ okoli in pazijo. Kazali so tudi starozakonske relikvije kakor prst Salomonov in. rog za maziljenje kraljev. s Iz tega jeruzalemskega obreda se- je razvil zapadni obred adoracije sv. križa na Veliki petek (Ecce lignum cnicis, venite adoremus!) ♦fe— O -|* dovo in ga je položil v grob. Nato se z molitvijo konča opravilo tega dne. Ker je ljudstvo trudno, gre večinoma spat. Važno je, da se procesija ni ustavila niti pri Kajfovi hiši na Sionu, niti pri pretoriju; zadnji še ni bil izpremenjen v cerkev in zato so se evangeljska poročila o Pilatu čitala pred križem na Kalvariji. Le v površnih potezah nam opisuje jeruzalemsko pot trpljenja v 'VI. stol. armenski lekcionarij, ki ga je 1. 1905 izdal Anglež Cony- beare 1 . Na Veliki četrtek je bilo najprej opravilo na Kalvariji v glavni cerkvi (the holy shrine of the city) in pred križem, po¬ tem procesija na Sion, odtam na Oljsko goro (Eleona), kjer so bile ^večernice in so noč od četrtka do petka prebedeli. Od tam so šli na Getzemanski vrt in naravnost na Kalvarijo, kjer se je čital odlomek o Zveličarju pred Kajfom in o padcu Petrovem. Od tam so se podali k cerkvi sv. Modrosti (Sofije t. j. Kristusa), katero je postavil -cesar Justinijan (527—565) še pred 1. 543 na mestu Pilatove sodne hiše, in tu se je čitalo mesto o razgovorih Pilata z Jezusom in z Judi (Jan 18, 28—19, 16). Odtam so se zopet vrnili na Kalvarijo. Najpopolnejši vir o procesiji trpljenja Gospodovega je star tipik Jeruzalemske cerkve, ki sta ga izdala 1. 1894 obenem, nevedoč drug za drugega, A. Dmitrievski v Kazanu 2 in Papadopulos-Kera- mevs v Petrogradu 3 . Prvi je izdal doslovno vse rubrike, od vpletenih liturgičnih tekstov (molitev, beril, himen) pa samo začetke in konce, a napisal je zraven obširen komentar, drugi pa je objavil kompletni tekst brez vsake pripombe. Izdaji slonita na rokopisu iz 1. 1122, ki je last križne bogoslovske šole v Jeruzalemu, a je posnet po izvirniku 9. stol., kakor meni Dmitrievski, da pa je najbrž nastal še pred 1. 735, je dokazoval A. Baumstark 4 . Podaja nam torej liturgijo jeruza¬ lemsko v karolinški dobi. Na Veliki četrtek dopoludne je patriarh z metropoliti, škofi in drugo duhovščino obhajal zadnjo večerjo Gospodovo v Sionski cer- ikvii, popoludne je ravnotam, a v zgornji dvorani, umival noge in sicer najprej trem poddiakonom, potem trem diakonom, trem duhovnikom in dvema škofoma, ki so vsi predstavljali enajst apostolov, nazadnje enemu metropolitu, ki je zastopal sv. Petra. Nato je čital Gospodov veleduhovniški in poslovilni govor in se je proti večeru napotil z du¬ hovščino in verniki na Oljsko goro. Med potom so peli psalme, 1 Conybeare, Rituale Armenorum. Oxford 1905, 520. * A. Dmitrievski, Bogosluženie strastnoj i pashalnoj sedmice vo sv. Jeru- -salime IX—X v. Kazan 1894. 3 A. IIa^aSoOT5>.oc;-Kspa[j.si)c, 5 AvaXsxta 'IspoooXo|U«x^<; ata/uoAoifia? . 'Ev ilsTpcioTtoAs'. . To|J.o; II, 1894. 4 Oriens christianus 1905. na gori pa (najbrž v cerkvi Eleona) antifone in verze ter himne im vmes vpletene kitice o Devici Mariji. Tukaj kakor pri vsaki izmed* naslednjih postaj se je čital odlomek sv. evangelijev o trpljenju Go¬ spodovem in sicer je bil tekst večinoma tako odbran, da se je nana¬ šal na sledečo postajo, da je torej vernike spravil v pravo razpolože¬ nje, ko so šli v procesiji k njej. Iz cerkve na Oljski gori je šel spre¬ vod psalme pevajoč na kraj, kjer je Gospod kleče molil (t) Upo?- vuMjaic) 1 , in po podobni pobožnosti ko na gori se je podal naprej v Getzemanski vrt, kjer se je obhajal spomin na izdajalski poljub Judežev. Odtam se je pomikal sprevod k cerkvi Pokore sv. Petr.ai (rj Metrdfcvota to5 dfioo IIsTpoo), nato k cerkvi Obsodbe Gospodove (to AdMarpovcov, trpa Eocpia) ter na Kalvarijo na prostor med cerkvijo* Vstajenja in cerkvijo sv. Konštantina (prej nazvano Martyrium), ki je že tedaj nosil ime Središče sveta (d ’ 0 ;i©aX 6 c, to M sto v ttjt 775;) 2 . Tu so peli krasno himno v proslavo križanja Gospodovega, pred vsako ki¬ tico pa se je pel eden izmed osmerih blagrov. Nato je stopila pro¬ cesija h golgotski skali (to "A-pov Kpavtov, vj orftot zopo-p/J, za kojo je bila zadi kapelica Angelskega Zmagališča (H vizujn/jpiov rj ay~(eXiY.rj). V njo je šel patriarh z arhidiakonom, je vzdignil od tam častit¬ ljivi križ in ga je nesel privezanega na svojih plečih. Arhidiakon si je privezal štolo na vrat in ga je vlekel h Gospodovi ječi (’H orpa (p 0X000)}; patriarh pa je ostal v njej 3 . Verniki so jima sledili pevaje. Pri sv. Ječi se je potem ljud¬ stvo odpustilo na dom, patriarh pa se je vrnil h golgotski skali ter hi grobu Gospodovemu 4 ter ga je s posebej pripravljenim testom 1 Ta cerkev je ležala višje ko Getzemanski vrt; izkopali so jo letošnje leto. Das hi. Land. KOln 1911. a Mesto Odrešenja je sredi zemlje: Deus autem, rex noster ante saecula, ope- ratus est salutem in medio terrae, poje psalmist (73, 12). Ze sv. Ciril v svo¬ jih katehezah je zagovarjal to mnenje (Migne, P. gr. XXXIII, 805) in sv. Vikto- rin Ptujski je o tem pel: Est locus, ex omni medium quem credimus orbe; Golgotha Iudaei patrio cognomine dicunt (Geyer, Itinera, p. 307). 3 Podamo besedilo Dmitrievskega (str. 144), v oklepajih pa Keramevsovo* (str. 146), ker je mesto odločilne važnosti, četudi deloma težje umljivo. Tots d lta~ Tptap/Tjc pstd tod dpytSiaxdvoo st?sp-/£Tat si? r/jv vuc/pjpiov rrjv o^pAudjv ojcom too arpob xpavtot>, xdl Xap( 3 dvsi tov t:;j.’.ov araopiv drcszsiOsv, (zal [ 3 aaT&C$i alkov, SsSeaevov strt nov (opcav akoo. '0 ok apyi8tdxovoc (K = zal mesto 6. o. d.) Ssvac XaX7]V jidXXovTe?) xat pžvet 6 jraTptdp^Tj? ste akijv, ktoo rpfoov sle tyjv ir; tav yoXaxr]v -ftvsTai Attrj (K: zal iljpet? sp7tpoad*ev akou jid.XXop.ev). 4 V grobu Gospodovem je omesil moko (ya[ 3 dpa?) z vodo, vinom in rožno vodo ter je zgnjetel testo. V podobi križa (torej menda na 4 različnih mestih) je -f- 7 -f- zapečatil in zaklenil. Nato se je vrnil k sv. skali golgotski ter končal dolgotrajni obred. Kot nova postaja na potu trpljenja se imenuje votlina in cerkev spokornega sv. Petra. Zato se je tudi v naših posnetkih te poti v 17. in 18. stol. navadno predstavljal tudi spokorni sv. Peter, čeprav dan¬ danes v Jeruzalemu ni več sledu ne o cerkvi, ne o jami. Posebno važen pa je tekst, ker nam kaže prvikrat križevi pot in sicer v drama¬ tični obliki: Patriarh predstavlja Jezusa in ima križ privezan na plečih, arhidiakon igra Simona iz Cirene in vleče zadnji konec križa za pa¬ triarhom. Da bi imel proste roke za ta posel, si je štolo pripel k vratu, ker sicer mu je svobodno visela na levi rami. Pot sama pa je kratka: Od zadi za Kalvarijo do Ječe na severu, okoli 33 m. Patriarh ostane za nekaj časa v Ječi, kakor so tudi Jezusa v njo zaprli, ko je prišel na Kalvarijo. Pa še nekaj! Na zapadnih slikah pete postaje s Simo¬ nom Cirenejskim ta navadno križ za Gospodom vleče, kakor arhidia¬ kon v našem tekstu. Vir za to je gotovo pokvarjeno evangeljsko me¬ sto, kakor se razvidi iz našega tipika. Sv. Matevž piše o Simonu: Totkov Tj-pfapsttaav tv* ctp-rj tov amopbv abroo (hunc angariaverunt, ut tolleret crucem eius, Mt 27, 32), podobno sv. Marko: tv* apfi tov oraopbv otoTob (15, 21), avktor našega tipika pa je moral čitati tv v. a&p-fl (ut traheret) mesto tv* zpvj (ut tolleret), torej ao mesto a. Krasni in bogati so teksti, ki so jih peli med potom; vedno se menjajo antifone, versus (aror/apta) in himni. Posebno krasna je Ma¬ rijina pesem. Koncem srednjega veka so nekateri pri pobožnosti kri¬ ževega pota pri vsaki postaji mislili tudi na Marijo, na Laškem se še dandanes poje od postaje do postaje par kitic himna Stabat mater, tukaj pa imamo že v osmem stoletju Marijin himen v zvezi s posta¬ jami pota trpljenja. Vendar se posamezne kitice ne ozirajo na vsebino postaj. Za vzgled naj služi tekst, ki se je pel na potu iz Getzemane k Pokori sv. Petra. Obstoji iz prošnje in nazivov v obliki litanij. 'H to -/cape / St’ čričkov §e£apivYj zal Tszooaa / tov v.ticsttiv tov tStov, jrapdevs, ctpCs / tooc; as jj,eyaA6vovTa:;. Xatpe zoa;j.oo / zara^o^tov, Ttapdsve • /atps x~J.ypQ / b/ftpol c owrpoap,a-/_YjTOv zal X’JjtO!i[J.svo)v / •/apS. avcz/.a/.TjTOc 3 . na to iz tega testa napravil na kamnu, ki je grob zapiral, pečate ter je vtisnil v nje svoj pečat. > Papadopulos-Keramevs, o. c. 127. •*- 8 Ki si prejela pozdrav od angela, Ki si rodila lastnega Stvarnika, Reši Devica, svoje častilce ! Zdrava Devica, svetu pribežališče! Zdravo obzidje, sovragu nedostopno Ter žalostnih neizrekljivo veselje! Skozi dolga stoletja manjkajo potem vse vesti o tej procesiji po potu trpljenja na Veliki petek. Šele za 1. 1480 poroča Fr. Pavel Wal- ther in za sredino 16. stol. o. Bonifacij Dubrovniški. Frančiškani so šli z Oljske gore h hiši velikega duhovna Ana, odtam k pretoriju Pi¬ lata, ter po potu bolečin (via dolorosa, križevi pot), kakor se je tedaj kazal, na Kalvarijo v cerkev groba Gospodovega 3 * * 6 . II. Pot trpljenja na zapadu, posebič na Južnem Štajerskem. Ze v dobi preganjanj, posebno pa, ko je dosegla cerkev dolgo zaželjeni mir, so začeli romarji od blizu in daleč potovati v Jeruzalem. Sv. Hieronim priča, da so prihajali škofi in menihi iz vzhoda in najdalj- nega zapada 1 2 , in po izjavi Eterije se je dne 14. sept., na praznik po¬ svečenja golgotskih svetišč, zbralo vsako leto v Jeruzalemu po 40—50 škofov, potem veliko število menihov, klerikov in lajikov iz Sirije, Me¬ zopotamije, Egipta in Tebaide 3 . Ko so se romarji vrnili v svojo do¬ movino, so večkrat dali posneti spomenike, ki so jih v sv. mestu ča¬ stili. Tako je imel Rim svoj »Jeruzalem« in svoj »Betlehem« h tudi Bologna je dobila že v V. stol. od škofa romarja sv. Petronija kopijo važnejših jeruzalemskih svetišč. Dostikrat so se kopirale tudi palestin¬ ske slike; tako je bila v Rimu v cerkvi sv. Pudenciane že koncem IV. stol. v mozaiku podoba Zveličarja med apostoli s cerkvenimi stavbami starokrščanskega Jeruzalema v ozadju in mozaiki v cerkvi s. Apolli- nare Nuovo v Raveni so ravnotako odvisni od palestinskih izvirnikov s . Posebno radi so romarji stavili v domačiji posnetke božjega groba ,i . Bologna ga je dobila v V. stol., Valencia na Španskem v VI., Fulda in Vienne v IX., Kostnica in Borgo san Sepolchro v X., Paderborn, Schlettstadt, Cambray, Piacenza, Milan in Oglej 7 v XI., Eichstatt in Capua 1 Archivum franciscanum, 1908, 57. a Migne, P. lat. XXII, 489. — * Geyer, 1 . c. p. 100. 4 Grisar. Analecta Romana, I, 1899, 555. 6 A. Baumstark, Friihchristlich-palastinensische Bildkompositionen in abend- lžindischer Spiegelung v Byzantinische Zeitschrift, 1911, 177—196. 6 J. Graus, Das Grab des WelterIosers in seinen mittelalterlichen Nachbil- dungen v »Der Kirchenschmuck«, Graz 1895 in 1896 in Kneller, 1 . c. 36 nasl. 7 Dom in Svet 1907, 448. -S- 9 —s* v XII. stoletju. Da so križarske vojske zanimanje za sv. spomenike po¬ globile, se ne bo nihče čudil. Navzlic težavnim razmeram in smrtnim nevarnostim, ki so grozile romarjem v sv. kraje, odkar so se jih zo¬ pet polastili mohamedanci, niso ponehala romanja v Jeruzalem. Kdor pa ni mogel telesno gledati sv. mest, je skušal, in to pred vsemi re¬ dovniki, v duhu tja potovati. Zato so nastale v XV. stol. knjižice, ki so jih spisali bivši romarji za doma ostale pobožne duše. Tako je dominikanec Feliks Fabri (f 1502), ki je 1. 1480 in zopet 1483 obi¬ skal sv. kraje, jih v nemščini popisal za dominikanke v raznih švab- skih samostanih in je svoj popis razdelil na dni 1 ; ravnotako tudi bel¬ gijski karmeličan Jan Pascha (f 1532), čigar »Pobožen način iti na duhovno potovanje v sv. deželo, v Jeruzalem, Betlehem itd.« 2 je zagledal beli dan še le 1. 1563. Posebna pozornost je v teh knjižicah posvečena mestom Gospo¬ dovega trpljenja. Tačas so na zapadu na raznih krajih že imeli po¬ snetke ne samo božjega groba, temveč vseh važnejših mest, ki so v zvezi s trpečim Zveličarjem. V Fabrianu pri Jakinu (Ancona) sta že koncem 14. stol. dva brata Beccheti, vrnivša se iz sv. dežele, po¬ stavila več kapel v spomin na sv. kraje. Španski dominikanec Alvaro, ki se je 1. 1405 vrnil iz Jeruzalema, je tiste kraje v obližju svojega samostana pri Cordovi, ki so ga spominjali na okolico jeruzalemsko, zaznamoval s križi in je potem pobožno obiskoval svoj »Potok Ce- dron«, svojo »Kalvarijo« in druga sv. mesta 3 . V severni Italiji je fran- čiškan-romar Bernardin Caymi 1. 1486 na hribu poleg sela Varallo (50 km, severozapadno od Novare) začel zidati kapele s podobami Go¬ spodovega trpljenja. Z božjim grobom, ki je bil prvi gotov, jih je vseh skupaj 43. Posebno rad je tukaj sv. Karol Boromejski molil in premišljeval 4 . L. 1521 so postavili kapele trpljenja Gospodovega v mestu Romans ob reki Isere (dandanes jih je 40), na Nemškem so slavna taka pota v Dusenbachu v Alzaciji (1484), ki jih je dal po¬ staviti iz sv. dežele se vrnivši grof Scbmasmann-Maksimilijan II, ter v Gorlitzu v Šleziji (postavil župan Jurij Kmerih, ki je 1. 1465 romal v sv. deželo) in drugod. Dosedaj imenovani poti trpljenja imajo večinoma veliko število kapel. S časom pa se je to število omejilo in sicer tako, daje bilo 1 Nemški tekst je izšel 1556 v Ulmu, latinski daljši (Fr. Felicis Fabri Evaga- torium in Terrae Sanctae, Arabiae et Egypti peregrinationem) pa v Stuttgartu 1 . 1843. 2 Een deuote maniere Om gheestelyck Pilgrimagie te trecken, tot den hey- lighen lande, als te Jherusalem, Bethleem, te Jordanem etc. Izdal ga je P. Calentijn. a Kneller, 1 . c. 21. 4 K slovstvu pri Knellerju (str. 23) dodaj še Graus, Der Sacromonte bei Va¬ rallo. Kirchenschmuck, 1890, 65. -S- 10 ravno tako 7 postaj trpljenja kakor 7 bazilik v Rimu. Go¬ tovo je na: to v prvi vrsti vplival spomin na rimsko romanje, ne pa misel na 7 ur v brevirju ali pa na 7 dni v tednu. Najdejo se slike s 7 tablami, na kojih vsaki se spodaj predstavlja ena izmed 7 rimskih velikih bazilik, zgoraj pa primerna postaja iz pota trpljenja. Tako se¬ rijo imamo že iz 1. 1410 — 1420, potem pa v Augsburgu od Burgkmai- erja iz 1. 1501. Nekateri so ločili 7 potov Gospodovih (1. na Olj¬ sko goro, 2. k Anu, 3. k Kajfu, 4. k Pilatu, 5. h Herodu, 6. zopet k Pilatu in 7. na Kalvarijo), drugi zopet 7 padcev Jezusovih (I. padec v Cedron, 2. na cesti od Heroda do Pilata, 3. na sv. stopnicah, 4. po bičanju, 5. po obsodbi, 6. ko so Jezusa vrgli na križ in 7. ko so križ zasadili v zemljo) ali 7 postajališč, t. j. krajev, na katerih se je Jezus mudil (Oljska gora, hiša Anova, hiša Kajfova, hiša Pila¬ tova, hiša Herodova, hiša Pilatova vdrugič in Kalvarija), ali tudi pot sedmerega (navadno peterega) kr v o prelit j a 1 . Zoper novo se razširjajoč križevi pot s 14 postajami so belgijski jezuiti priporočali in vpeljavah pot trpljenja s 7 postajališči. Uvedli so ga v Hernalsu pri Dunaju (1639); sam cesar Ferdinand II je vložil temeljni kamen za božji grob, spremljal ga je ves dvor. V Linču in v Neusoldu na Ogrskem so ta pot posnemali in Kneller navaja tudi znanega kranjskega zgodovinarja J. L. Schoenlebna med pokrovi¬ telji te pobožnosti 2 . Vendar pa bi krivo sodili, če bi mislili, da je Ljubljana imela belgijsko-jezuitski pot trpljenja. Kakšne so bile torej razmere pri nas? V protireformacijski dobi se je češčenje Kristusovega trpljenja pri nas posebno oživilo. O tem ne pričajo samo pridigarji, temveč še bolj razne pobožnosti in bratovščine ter slike in kipi, okoli katerih so se v cerkvi zbirali. Nekateri so posebno častili desno stransko rano Gospodovo, drugi njegovih petero ran 3 * 5 , tretji rano na rami Gospodovi, četrti so opravljali pobožnost na čast smrtnemu strahu 1 Sedmero krvoprelitje se omenja v neki 1 . 1521 v Norimbergi natisnjeni knji¬ žici (Kneller, str. 69), petero krvoprelitij pa je že okoli 1 . 1500 dominikanec Klement Loson v Hamburgu priporočal za premišljevanje pri rožnem vencu. St. Beifiel, Geschichte der Verehrung Mariens vvahrend des Mittelalters 1909, 528. »J. L. Schoenleben, Sacra peregrinatio ad Christi servatoris sepulchrum per septem stationes. 1673. Statio I. In Coenaculo. Statio II. In Monte Oli- veti. III. Deductio ad Annam. IV. Apud Caipham. V. Apud Herodem. VI. Apud Pilatum. VII. In Monte Calvariae. 5 Grazer Wallfahrt zum Berg Calvarie 1723, roi. Prim. Stegenšek, Deka¬ nija gornjegrajska 1905, 152. ♦*- 11 -Jh Zveličarjevemu 1 ali na čast bičanju 2 ali pa na čast s trnjem oven¬ čane glave 3 , peti so premišljevali bridkosti usmiljenega Jezusa 4 5 ali pa križanega Jezusa 6 , slednjič so nekateri častili Žalostno Mater Božjo 6 in pa desnega razbojnika D iz m a 7 . Marsikatero iz¬ med teh pobožnosti dandanes zaman iščeš v modernih molitvenikih:, bile so le priprava za sedanji poglobljeni kult evharistije in Srca Je¬ zusovega. Še druge stvari so spominjale na Kristusovo bridko trplje¬ nje. Razširjale so se namreč o njem razne slike, potovale so okoli družbe, ki so predstavljale Gospodovo trpljenje, ali pa so samo¬ stani sami to storili, slednjič je pobožnost žalostnega rožnega venca in rožnivenška bratovščina vedno budila spomin na krvavo trpljenje Jezusovo. Izmed slik omenimo le Valvasorjevo pasijonsko knjižico iz 1. 1679, ki je v 17 prizorih pripovedovala po evangeliju vse trpljenje od zadnje večerje do smrti na križu 8 9 . V Ljubljani so ob Valvasorje¬ vem času obhajali na Veliki četrtek jezuiti pasijonsko procesijo, na Veliki petek pa kapucini?. Slavna je bila taka procesija v Škofjb Loki 10 . Gotovo jih tudi na Štajerskem ni manjkalo, mogoče da so jih prirejali samostani ali pa vsaj potujoče družbe. Še okoli 1. 1870 se je taka igra vprizorila v Laškem, kakor je pisatelj slišal od svoje ma¬ tere. Vpliv teh iger je moral biti izreden. Najboljša ilustracija za to je naslikani pasijon v špitalski cerkvi v Slovenjem gradcu iz 1. 1470 do 1476 približno. V mali sobi šteje n. pr. veliki duhoven (zato s škofovsko kapo na glavi!) Kajfa Judežu denar na mizo. Tega ni v evangeliju, pač pa v pasijonu. Na Koroškem je n. pr. Kajfa tako-le Judežu izplačeval: ' »Angst Christi-Gelaut« v Laškem trgu 1758 (Orožen, IV, 2, 51); isto v Celju 1753 (Orožen, III, 106). Kapela Agoniae Domini v Št. liju pri Gradiču že 1 . 1705 (Orožen, V, 331). s Oltar v Ribnici, v Marija Gradcu pri Laškem, slika pri Sv. Lenartu v Slov. goricah. 3 Zelo razširjena pobožnost, ki jo je uvel župnik Lorene Klein 1 . 1742 v Ce¬ lovcu (Hermann, Gesch. Kiirntens 190). Take slike so skoro v vseh naših starejših cerkvah n. pr. v stolnici v Mariboru. 4 V Šmarju; tam bodemo še druge zglede navedli. 5 Oltarji v stolnici mariborski in drugod, cele Kalvarije v Jarenini in pri sv. Treh Kraljih v Slov. goricah. 6 M. Napotnik, O sedmerih žalostih in bolečinah Matere božje v »Pastirski listi«, 1906, [56. 7 Oltarja v Rušah in v Štatenbergu pri Makolah. 8 Dom in Svet, 1903, str. 425. Radics, Johann Weikhard Freiherr von Val¬ vasor, 1910, 152. 9 Valvasor, Eiire des Herzogtums Krain, XI, 695 in 697. 'o Dom in Svet, 1894, 341. —£ ' 12 - 5 * i, 2, 3, damit der Handel richtig sei, 5j 6, 7, 8, Juda die Sache wohl betracht, 9, io, n, 12, dafi wir ausrotten solche WOlf, 13, 14, 15, die halbe Zahl, Juda betracht es noch einmal. 16, 17, 18, 19, 20, 30, Juda, nimm das Geld, sei fleifiig. 1 Sedanje skrivnosti žalostnega dela rožnega venca so zma¬ gale še le tekom več stoletij nad različnimi drugimi ter se najdejo prvi¬ krat v besedi in sliki v knjižici »Unser lieben Frawen Psalter«, ki je pr¬ vič izšla v Ulmu 1. 1483, imenujeta jih pa dominikanec Klement Loson v Hamburgu okoli 1. 1500 in pa regularni kanonik Janez iz Lamsheima pri Wormsu 1. 1504 peterno krvoprelitje(funf Blutvergiefiun- gen) Gospodovo 2 . Da je ta enačba bila veliko bolj razširjena ka¬ kor bi se dalo iz Beifielove zgodovine Marijinega češčenja v srednjem veku in pa v 16. in 17. stoletju 3 4 sklepati, priča narodna pesem slo¬ venska. Navedemo štajerski tekst iz Frama, ker bi se lahko posa¬ mezne njegove kitice postavile na poedine postaje naših potov trplje¬ nja; zakaj vsi naši ohranjeni poti trpljenja irpajo teh pe¬ tero skrivnosti v nepretrgani vrsti, in tudi nepopolni se z njimi strinjajo, vkolikor je še znana vsebina njihovih prizorov. Tako je pri nas pot trpljenja odvisen od rožnega venca. Pervokrat je Jezus kri prelil, ■ Ko je kervavi pot potil. Gledaj, ti duša žalostna, Ko si le ti drago plačana! Nesi s srebrom, nesi z zlatom, S samo sveto rešnjo kervjo: Vsmiljeni Bog, le vsmili se, Gospod! Drugokrat je Jezus kri prelil, Ko je kervavo bičan bil. Tretjokrat je Jezus kri prelil, Ko je s ternjem kronan bil, Štertokrat je Jezus kri prelil, Ko je težek križ nesel. Petokrat je Jezus kri prelil, Ko je na križu smert storil. 1 O početkih potov trpljenja v naših krajih pripoveduje J. L. Schoen- leben, da so v njegovem času začeli poleg mest in trgov staviti po¬ snetke pravega božjega groba, med grobom in mestom pa so v go¬ tovih presledkih postavili stebre in postaje s podobami Kristusovega trpljenja. Kot vzgled navaja dunajski pot iz 1. 1639 (kakor smo že omenili, je bil po belgijsko-jezuitskem načinu izvršen) in ljubljanski iz 1. 1654, ki pa je imel po naših običajih petero rožnivenških skriv- 1 Schlofiar, Passionsspiele in den Osterreichischen Alpen, II, 278 (I, 195). .Prim. tudi Selil o 6 ar, Deutsche Volksschauspiele, 1891 v zborniku Carinthia, .{910, 89. 2 Beifiel, 1. c. 528, 534 in 535. “ B e i IS e 1 , Geschichte der Verehrung Maria im 16. und 17. Jahrhundert, 1910. 4 Strekelj, Slovenske narodne pesmi, 1904—1907, 684. /• £f. fa-čSa~*Au-„ fa-Jv-čcts, *)cl^ >^4 -^^A, /w ZL sA-r-JAl ^oče- ^*y' ^ ' Z ‘"*’ A**’ ^<-4 /^n-, ->-^-»^-r^-^y, /61«^. AAn-^ya^ /AC^C*-^-k* /G>A / '£«-A-o-r y-e /•*->' >™*A^C »,' r^c =-«-3, A&hf *-* -^'.- AeA/-v*4^-ti? * ~»' / j«> /fy//?£z. Zz.^ZZ./i/ , . ^ O^CZojn^ <*A ■ 4 * **~f*fS*; ' *>‘?* ^ Zž ^13 rV-fz^/^ , sL 1194. Illusio in alapae spominja na dogodke v Kajfovi hiši. 5 Iuxta dictum praetorium Pilati versus orientem erat atrium, seu potius carcer, in quo vinctus detinebatur Iesus et tota nocte illa inter mille sarcasmos, opprobria et ludibria a custodibus militibus et Iudaeorum principibus asservabatur. Migne, P. lat. 155, 1076. Tabl. 4. Jeruzalem. Prezbiterij armenske Zveličarjeve cerkve. (Vrata ob desnem robu so vhod v ječo Gospodovo). Jeruzalem, Iloris armenske Zveličarjeve cerkve z ječo Gospodovo — A. Šmarje. Tloris podzemeljske ječe B. -S- 29 os¬ tudi ječo Gospodovo 3 . Ta se že 1. 1187 omenja ob jozafatski cesti 2 * .. Ta prenos ječe dokazuje, da je morala biti na Sionu že od pamti- veka v časti. Latinsko ječo ob jozafatski cesti je obiskal še 1. 1231 Ernoul 8 in ok. 1. 1241 francoski pesnik Filip Mousquet, ki pa je tudi ope¬ val prvotno, armensko ječo na Sionu. Od napoljskih vrat, ki leže zelo' nizko (mout bas), je šel (višje na Sion) v Kajfovo hišo, kjer je našel steber (coulonbe) in kraj (estace), kjer je bil Jezus priprosto za roke- in noge privezan 4 . Sionsko ječo sta videla tudi dominikanca Burc- hard de monte Sion 6 1. 1283 in Riccoldo d e Mon t e Cro c e e ok. 1. 1289. Zadnji prvikrat loči cerkev Zveličarjevo od ječe, našel je torej, dandanašnje razmere, iz vzporednega popisa sledi isto tudi za Mous- queta, najbrž pa je že izpočetka veljala proteza za posnetek prave ječe Gospodove, katero so pozneje smatrali kot pristno. Na vsak način je značilno, da niso ob jozafatski cesti kopirali cerkev Zveličarjevo, am¬ pak ječo. Kakšna je torej dandanes ta ječa? Na dvorišču armenskega samostana na mestu Kajfove palače se nahaja pravokotna, znotraj 8 m široka cerkvica z absido in dvema obokanima shrambama (diakonikon in prothesis) po vzhodnem običaju ob straneh prezbiterija (Tabl. 4). Desna velja za ječo Gospodovo (Habs el Messieh). Njen vhod se vidi ob desnem robu naše slike. V ječi, ki ima okoli 1 m 1 2 površine, stoji oltarček (omenja ga že Quaresmio) 7 1 Meistermann, Le Prčtoire, 206—215. Le ječo je M. prezrl, ker se sploh rad izogne tekstom, ki niso po njegovih nazorih. 2 Or revieng a la rue de iozafas ... e la estoit la prisons v il fu mit la nuit quil fu pris en gessemani. Titus Tobler, Topographie von Jerusalem und seinen Umgebungen. II, 1000. 5 Michelant et Raynaud, Itinčraires a Jerusalem en fran9ais, XI—XIII. s. Genčve, 1882, 48. 4 Apries cel liu qui mout est bas, Si est la Maissons Kayfas, U la coulonbe est et 1 ’ estace, U Jhesu Cris 4 simple face Fu par mains et par pičs loučs. Michelant et Raynaud, o. c. 114. 6 Deinde eundo in montem Sion reperies domum Cayphe in qua Iudei Chri- sto llluserunt et locum, in quo ipsum recluserunt usque mane, qui locus carcer Do¬ mini appellatur. Laurent, Peregrinatores medii aevi quatuor. Lipsiae 1864, 72. 6 Inuenitur in monte Syon ecclesia sancti Saluatoris, que fuit domus Cayphe, principis sacerdotum. In qua Dominus fuit tota nocte attritus, et est ibi pars co- lumpne, ad quam ligatus erat. Ibi eciam carcer erat, in quem Iudei posuerunt Ihe- sum et eum observabant usque mane, quando miserunt eum vinctum ad Pylatum. Laurent, o. c. 150. 1 Historica, theologica et moralis Terrae sanctae elucidatio . . . auctore Fr. Francisco Quaresmio Laudensi. Antverpiae 1634; druga izdaja Venetiis 1880 (po njej citiramo) II, 137 b. <- 30 -§- in je k večemu za troje oseb prostora. Na obiskovalca napravi mučen in pretresljiv vtis k Romarji so spomin na to ječo razširili izven Jeruzalema. Omenili smo že, da govori o njej bizantinec Teodor Prodrom v prvi polovici XII. stol., bolj zanimivo je, da se nahaja tudi v vzhodni liturgiji. Ruska cerkev n. pr. moli pri službi božji na Veliki petek zvečer: »Strašno in prečudežno skrivnost vidimo danes vresničeno. Nedosežni se pridrži; zveže se, ki je Adama odrešil prekletstva; ki preiskuje srce in obisti, se brez pravice izprašuje, v j e čo se zapira, ki je prepad zatvoril, pred Pilata se stavi tisti, pred katerim s trepetom stojijo ne¬ beške Moči...«. 1 2 Ker so tukaj Gospodove muke v zgodovinskem redu naštete, se gre za ječo pri Kajfu in ne na Kalvariji. Naša šmarska ječa pa je odvisna od tega, kar so zapadni mistiki in pobožni pisatelji napravili iz jeruzalemskega vzorca. Neki franči¬ škan (najbrž Janez de Caulibus) iz druge polovice XIII. stol., či¬ gar lepe »Meditationes de vita Christi« gredo pod imenom sv. Bo¬ naventura, je pisal o njej: »Poslali so Gospoda v ječo, ki je bila tam pod zemljo (!) in ki se še vidi ali vsaj sledovi od nje. Tam so ga privezali h kamenitemu stebru«. 3 Podobno se izraža kartuzijan Lu- dolf Saksonski (f 1350), da so pahnili Jezusa v ječo pod dvorano, ga privezali k stebru in so pustili pri njem nekaj vojščakov, ki so ga celo noč napadali z besedami in morda tudi z dejanji. Tako je stal Gospod po koncu do jutra k stebru privezan in od zasmehovanja na¬ sičen, ves potrt od mraza in trpljenja, ker ie bila zima in noči dolge 4 * . Prvi zapadni pisatelji menijo torej, da je ječa Gospodova prostorna in 1 Schuster-Holzammer, Handbuch zur Biblischen Geschichte, Freiburg i. Br. 1906, I 6 , 445. P. Barnabe Meistermann, Nouveau guide de Terre Sainte, Pariš, 1907, 122 (Po tej knjigi je povečani naš tloris tabl. 4). Kliše notranjščine pa nam je blagovolil posoditi dr. Fr. Diisterwald, stolni kanonik v Kolinu ob Renu, iz svoje knjige Der Jerusalempilger. Cbln, 1910. 2 A. Maltzev, Fasten- und Blumen-Triodion nebst den Sonntagsliedern des Oktoichos der Orthodox-Katholischen Kirche des Morgenlandes. Berlin, 1899, 5 2 9 - 3 Das Leben Christi. Erzahlt und betrachtet von dem heiligen Bonaven¬ tura. Wien 1836, II, 136. 4 Mittentes (principes Iudaeorum) Dominum Iesum in quendam carcerem ibi subtus solarium (cf. Sbller), cuius adhuc videri potest vestigium, ligaverunt ibi ad quandam columnam lapideam, cuius pars ibidem mutata fuit: et adhuc ut dicitur apparet. Dimiserunt nihilominus cum eo aliquot armatos ad fortiorem custodiam, qui eum vexaverunt per totam noctem residuam . . . Modo unus modo alius verbis et forte etiam factis contra eum insurgunt . . . Vita Christi Domini Servatoris nostri ar. p. Ludolpho Saxone carthusiano . . . ex sacris evangeliis veterumque pa- trum sententiis contexta . . . Per Ioannem Dadraeum, parisiensis scholae docto- rem theologum. Parisiis, MD - LXXX, 403. pod zemljo, o telesnih mukah Zveličarjevih pa še ne vedo nič go¬ tovega. V XVI. stol. pa je jezuit Viljem Stanihurst v krasnih ekshortah, ki jih je imel na lovanjskem vseučilišču, prenesel v ječo zasramovanje Gospodovo, kakor se čita pri evangelistih: »Tedaj so mu pljuvali v obraz, so ga za uho bili, drugi so ga v obraz s pestmi tolkli« *, o ječi pa pravi, da je bila najbolj zavrženi kot Kajfove hiše, temna in pod¬ zemeljska jama, kamor se je zbirala vsa nesnaga. Tja so poklicali izvržek vseh Judov, šalobarde in nesramne ničvredneže, ki so vsi so¬ vražili Zveličarja 1 2 . Pljuvali so mu v obraz, bili so ga, zasramovali... Enako pravi Marija iz Agrede (f 1665), da je Jezus v ječi pretrpel udarce s pestjo, zaušnice in sramotenje 3 . Nekateri so celo trpljenje Gospodovo v ječi smatrali kot prvo bičanje! Tako Daniel Mallone, ki pravi, da so Gospoda v ječi z rokami na hrbtu k stebru privezali in so ga s pestmi, petami, udarci, zaušnicami, jermeni in biči bili 4 5 . Njemu pritrjuje odlični pisatelj frančiškan Frančišek Quaresmio. Član istega reda Simon Manhard, ki je živel dalje časa v Gradcu kot spovednik nadvojvodinje Marije, matere cesarja Ferdinanda II, je v svojih učenih pridigah podobno pisal: »Der guetig Herr ward her- runden im Haus Cayphae in ein scbmahliche Keuchen gelegt, so un- der dem Saal war ... er wird mit Stricken und Ketten (!) im Kercker gebunden . . . Sie stossen ihn daselbst grimmiglich an ein stainene Saul (Saule) vnd binden ihn mit Stricken auff das hartist und starkist an di Saul, hiiteten auch seiner die gantze Nacht, damit er nicht ent- rinnen solt vnd schlugen ihn ohn underlafi mit Fauste n, Schue- hen, lideren Riemen, Rut h en und Gaifilen 6 . V podzemeljski šmarski ječi ni sicer ta prizor predstavljen, a to bičanje bodemo sre¬ čali v eni izmed poznejših postaj. 1 Mt 26, 67; Mk 14, 65; Lk 22, 63. 2 »Barbari satellites (Christum) ex concilio abduxerunt in angulum abiectissi- nram, in tenebricosum et subterraneum antrum, quo totius domus sordes congere- bantur (torej v kloako!). Convocarunt itaque selectissimos quosque ex tota Iudae- orum faece, scurras et impudentissimos nebulones . . .« Dei immortalis in corpore mortali patientis historia . . . auctore R. P. Guilielmo Stanihursto S. J. Coloniae Agrippinae, MDCLXXXI, 123. 3 SchmOger v pozneje navedenem delu XXXI a. 4 Ibi (in carcere) ad lapideam columnam vinctis post terga manibus ligant, pugnis, calcibus, colaphis, alapis, loris, flagellis contundunt, suamque in eum rabiem eflundunt . . . Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 156. 5 Passologia, das ist: Christliche Predigen Vnd zugleich anmutige Betrach- tungen von dem . . . Leyden Jesu Christi . . . und Marie . . . Der vierdte Teil. Durch I. Simeonem Manhardum. Munchen, M'DC'LXXV, 294. -Hš— 32 • -S~ Čisto drugače pa je Gospodovo trpljenje v ječi opisoval (1573) poljudni nabožni pisatelj Adam Walasser. »Als nun die Mitternacht vergangen, schafft Cayphas den Dienern, dab sie Jesum solten in ein Kercker legen, der unter dem Palast war. Und also fuhrten die grau- same unbarmhertzige Diener das unschuldige Lammlein in denselben Kerker als S. Bonaventura spricht, und bunden ihn an ein steirene Saul, und liessen etliche boese Menschen bey ihm, die ihn solten hueten. Dieselbige spotteten sein und vexirten ihn. Der Herr mufite die gantze Nach( durch und durch stehen: Er koennte nie sitzen, er koennte sich nicht anleinen, er koennte sich nicht wischen, dann seine Haend waren ihm gebunden, so war er auch gantz mued und schwach von den Schlaegen und Stoessen, die er die Zeit hergelitten hatt . . Vsa muka Gospodova v ječi obstoji v tem, da nima miru in počitka, ne more se nasloniti, niti zatisniti očesa; o udarcih in bičanju ni go¬ vora. Ta motiv je Walasser po našem mnenju povzel iz pasijon¬ skih iger 1 2 3 . Tako čitamo v hallskem pasijonu iz Tirolskega iz XV. stoletja, da pravi neki čuvaj proti Kajfu in judom, ki se spravljajo spat po Gospodovi obsodbi: Ir herrn, ir mugt schlaffn gan. Wir welln mit Jhesu heint ob red stan Und treulich sein pflegn, Aber in kain pett nit legn: Wir wollen in sunst schon pehaltn, Das er nit soli erkaltn, Sundern er mues wol erschbiczen, Heint w e n i g schlaffn oder siczen; Er darff umb den polster nit vast dringen; Wir muessn im pump mettnsingen. Ta motiv je porabila tudi umetnost: V frančiškanskem samo¬ stanu Schwazu na Tirolskem je freska z letnico 1526, ki predstavlja zasramovanje Gospodovo: Na dvorišču vpričo mnogo gledalcev sedi Jezus, eden vojščak ga vleče za vrv okoli vratu, drugi mu trobi na uho 8 . Walasserju je sledil znani pobožni pisatelj kapucin Martin iz Cochema (f 1712), čegar opis ječe Gospodove je vir za našo šmar¬ sko skupino: »Sie fuhrten den erschopften Heiland die Treppe hinab (!) in einen engen und finstern Kerker, welcher noch heutzutage zu sehen 1 Vita Christi et Marie. Vor Zeiten durch einen andaechtigen Lehrer S. Fran- cisci Ordens zusammengetragen, hernach durch Adam Wallasser erneuert und vermehrt. Munchen, 1723, 400. 2 Wackernell, Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol. Graz, 1897, 315. 3 Karl At z, Kunstgeschichte von Tirol und Vorarlberg. Innsbruck, 1909, 817. -S- 33 ist; denn die heilige Helena (!) hat aus dem Hause des Kaiphas eine Kirche gemacht, in welcher na h e bei dem Hochaltare z ur rech- tenHand ein sehr enges und finsteresLoch ist, welches der Kerker des Herrn genannt wird. Etliche Bosewichter gesellten sich zu ihm, um ihm keine Ruhezu lassen. Also stand der halb- todte und am gantzen Leibe zerscblagene Heiland in diesem ubelrie- chenden Kerker und durfte sich weder setzen oder legen noch auch anlehnen; denn so wie er dies versuchte, zogen ihn die Schergen wieder in die Hohe; darum blieb er gar erbarmlich mit geneigtem Haupte stehen und seine schwachen Knie zitterten vor Mattigkeit . . .« Edini razloček je, da v Šmarju Zveličarja tiščijo k tlom, seveda brez uspeha, ker je priklenjen, po Cochemu bi ga pa morali vleči navzgor, kar pa se umetniško ne da tako dobro izraziti Slednjič podamo še opis ječe, kakor jo je videla pobožna Katarina Emmerich (f 1824), to pa zato, ker se njen opis in slika, ki jo je po njem narisal redemptorist Fr. M. Schmalzl, popolnoma strinjata s poleg na¬ tisnjeno podobo bičanega Jezusa Sl. 10 Maribor, škofijski muzej: Bičani iz 18. stol., ki je bila nekdaj pri Jezus od Sv. Lenarta v Slov. gor. Sv. Lenartu v Slov. goricah (Sl. 10). »Der Kerker Jesu unter (!) dem Gerichtshause des Kaiphas war ein kleines rundes Gewolbe. Ich sah, es bestehe" noch jetzt ein Teil dieser Stelle . . . Auch hier liefien die Peiniger dem Herrn keine Art von Ruhe. Sie banden Ihn in der Mit te des Kerkers an eine medere Saule und vergonnten Ihm nicht sich anzulehnen, so dafi Er auf seinen ermiideten, vom Fallen und dem Anschlagen der Kette> die bis zu den Knieen niederhing, verwundeten und geschvvollenen 1 Des ehrvviihrdigen P. M. von Cochem Leben und Leiden unseres lieben Herrn und Heilandes Jesu Christi und seiner gbttlichen jungfraulichen Mutter Maria. Neu bearbeitet und herausgegeben von Michael Sintzel. Regensburg 1862, 815. 3 34 Fiifien hin und her schwankte . . . Der Tag . . . blickte durch eine Oeffnung oben an der Kerkerwand auf unser heiliges, mifi- handeltes Osterlamm« k Šmarska ječa posnema torej Mesijevo ječo pri Armencih na Sionu in sicer po načinu zapadnih mistikov, ki so si jo predstavljali večjo, kakor je v resnici, in pod zemljo; prizor sam pa je odvisen od pasi¬ jonskih iger in Cochema 4. Kapela Žalostne Matere božje. Ta največja kapela (Tabl. 3) ima nad oltarjem pod praznim križem kip Matere božje z mrtvim Zveličarjem v naročju. Na levi od nje sedi sv. Janez s knjigo v roki in kaže na Marijo, na desni mu odgovarja sedeča sv. Magdalena, ki se joče odloživši posodo z mazilom. Zadi na steni je potem še naslikanih šest oseb, od katerih si jih več solze briše, kakor če bi hotele tudi gledalce ganiti na jok 1 2 3 . Vsa skupina je simetrično razpostavljena, figure imajo vsaka svoj pri¬ devek v roki, kakor v igri, čeprav pri sv. Janezu in Magdaleni ni niti običajno niti zgodovinsko, da bi imela pod križem kaj v rokah. Naša skupina je prizor iz pasijonske igre, snemanje s križa in Marijino žalovanje je njen predmet. Poglejmo si še igralce v zadnji vrsti! Tu stoji na levi sv. Jožef iz Arimateje s pogrebnim prtom (sacra sindon), potem sledi starček sv. Simeon, ki je Mariji prerokoval, da ji bo meč srce prebodel, po¬ tem dva jokajoča Angela Varih a, katerih naloga je v igri gledalce poučevati in vzbujati v njih sočutje in kes 4 , potem zelo stara in od onemoglosti sedeča žena, najbrž prerokinja Ana, hči Fanuelova, kije 1 Das arme Leben und bittere Leiden unseres Herrn Jesu Christi und seiner heiligsten Mutter Maria nebst den Geheimnissen des alten Bundes nach den Gesicli- ten der gottseligen Anna Katharina Emmerich. Aus den Tagebtichern des Clemens Brentano herausgegeben von P. C. E. S c h m 5 g e r, O. Ss. Red. Regensburg, J 881, 951. 2 V graški kapeli je eden rabelj vlekel Jezusa za brado, drugi je zamahnil, da bi mu dal zaušnico, tretji pa je klečal, obraz kremžil in Gospoda oponašal. Der christliche Feierabend, 1881, 185. Graška kapela se je imenovala tudi Gehei- mes Leiden. Lansberg in po njem Walasser, Manliard, Cochem i. dr. citirajo: Dicit enim B. Hieronymus, nunquam plane omnia, quae in hac nocte passus est Christus, ante extremum iudicium manifestari. Citirajo 3. pogl. Nahuma, a v dotičnem Hieronimovem komentarju ni tega mesta. 3 Pod oltarjem se vidijo duše v vicah. 4 Angel se obrača na poslušalce v redentinski, pfarrkirchenski in egerski igri {Cr e iz e nach, Geschichte des neueren Dramas. Halle a. S. 1893, I, 178) potem v krški na Koroškem, kakor bodemo še videli, in v naši dunajski. -j— 35 — 5 » v templju dete Jezusa vzela v roke 1 , slednjič sv. Nikodem s posodo mazila in še .tretja Marija. Tako igro so vprizarjali v cerkvi sv. Stefana na Dunaju od XV. do srede XVIII. stol. na Veliki petek popoludne, Marijino plakanje so s petjem predstavljali tudi pri kapucinih na Dunaju v XVIII. stol. (1704, 1730) in tudi dunajski oratorijanci so igrali nekaj podobnega. Verjetno je, da je bila taka igra tudi na Štajerskem znana. Camesina, izdaja¬ telj štefanske igre pravi: />Die Jesuiten waren es, welche (die) Myste- rien in vielen Landgemeinden Oberbayerns und Schwabens, in Tirol und der Steiermark, sowie in der Schweiz in Uebung brachten und erhielten. Von den Domkirchen herab bis zu den Pfarrkirchen der oft unbedeutendsten Gemeinden finden sich viele Gotteshauser, wo derlei geistliche Spiele an der Tagesordnung waren, und fast sonn- taglich wurden heilige Comodien aufgefiihrt.« 2 V cerkvi sv. Štefana je bil poleg prižnice oder s križem po koncu, ki so ga na Veliki četrtek postavili. Pod njim so stali igralci, 15 oseb. 3 Predgovornik je najprej na kratko povedal vse Gospodovo trpljenje, potem pa so stopale razne osebe pod križ in so najprej govorile k Zveličarju, potem pa so se obračale k občinstvu. Prva je prišla Marija Magdalena in je odložila posodo z mazilom, da bi mogla objeti križ, potem dve Mariji, slednjič sv. Janez s togujočo Devico Marijo. Ko je ta najbolj tarnala, je pristopil sv. Simeon z me¬ čem rekoč: Maria Liebe frawe Mein, Nun lass dein grosses Klagen seyn, nimb dir selber einen Trost, zu dem schmertzen den du kast. Simeon bin ich genandt und bin dir audi gantz wohl bekandt, Seith ich das liebe Kinde dein Ich namb in die armbe Mein, in dem Tempel das geschah, vor weissheit ich zu dir sprach: 1 Ta starka ne more biti Marija Salome ali M. Jacobi, ker veljata ti dve za sestri Marije Device, sta torej mlajši. Važno je, da starka sedi na svoji plati v sredi in odgovarja stališču Simeona na drugi strani. Pri Gospodovi smrti bi bila sicer 84 + 33 = 117 let stara, a na take malenkosti se ljudstvo ne ozira. a Albert R. v. Camesina, Das Passionsspiel bei St. Stephan in Wien (Be- richte und Mitteilungen des Altertums-Vereines zu Wien, Band X, 1869, 327—348). Rokopis je iz 1 . 1685, igra sama pa je po Camesinovem mnenju iz XVI. stoletja Sicer pa imamo še starejšo (iz XV. stol.) pasijonsko igro iz Dunaja (Creizenach, 1. c. I, 114). 3 Poleg že imenovanih 9 so bili še zraven Longin, Pilat, predgovornik (Pro- logus), Klavdij (Pilatov sin), sluga (Jožefov) in neki Stangel-Trager, ki ni nič govoril. 3* ~i~ 36 -f- du magst es nicht vermeiden, Ein schwerdt Er durch dich wird schneiden dein Seel und auch dein hertz, darvon kompt dir solcher schmertz, dass kein zung nicht aussprechen mag, noch verstandt bringen an den tag, noch gedachtnus mag empfahen, dass wird dir hetit zuenahen, und werden an dir vollebracht, alss es vorlengst war gedacht. Simeon potegne meč in ga da Mariji v srce rekoč:' Maria nimb hin das schwerdt, dass die Juden haben langst begehrt, und wiss dass gar ohn allen hass, dass ich es dir reiche umb dass, dass die Schrifft werdt ertullet gar . . . Marija odgovarja stoje rekoč: Mich schneidt heiit ein scharffes schwerdt, dass ich mir nie hab begehrt, So mir zuvor Simeonis Mundte, geheissen hat vor Manniger stunde, Es durchschneidt die betriibte Seele Mein, wegen der so grossen bittern Pein, die mein Liebes Kindt erlitten hat, ach ich wolt ich were an seiner statt . . . Jožef in Nikodem se posvetujeta, da bi mrtvega Jezusa s križa snela, govorita tudi s Pilatom. Longin pa prebode Jezusu stran. Tu zopet nastopi Magdalena pod križem kleče ter objokuje rajnega: . . . Traure Liebe Sonn, weich baldt hindan, Ess ist gestorben Gottes Sohn, O siindige welt zerschmeltz, ach ihr Felssen zerspalt, sein leib ist verstarrt, sein bluet erkalt, O Ihr Engel kommt und h o ret mein klag, und lass mir meinen Meister herab . . . Angel Varih stopi pred križ in pravi: Ach weinet Ihr Silnder ohne verdruss, nembt Ewere handt, klopfft an die Brust, > Pasijon iz mesta Hall na Tirolskem ima isti prizor: Simeon venit cum eva- ginato gladio et ponit ad pectus Mariae. Wackernell, Altdeutsche Passionsspiele aus Tirol. Graz, 1897, 325. Creizenach o. c. I, 227 pravi: Ein merkwtirdiger *ymbolischer Zug ist es, dass hier nach der Kreuzigung der alte Simeon an Maria herantritt, ihr ein blofies Schwert an die Brust halt und sie an seine Prophezeiung bei der Darstellung im Temp el erinnert. -ž- 37 diesse wundten habt ihr selbsten gemacht, O Stinder diesses wohl betracht. sehet, beklaget das hertz Jesu Christ, das mit dem sperr durchstochen ist, dass ist der rechte Brunnen quell, der Euch waschet an leib und Seel . . . Pogajanje s Pilatom se nadaljuje. Longin mu poroča, da je Jezus za gotovo umrl. Pilat se uda, a še enkrat zatrjuje svojo nedolžnost, zagovarja ga tudi sin Klavdij. Ko Marija Devica zopet pod križem toži, se ji predstavi Jožef iz Arimateje proseč dovoljenja, da sme Je¬ zusa s vso častjo pokopati. Ko pa žalostna Mati radi prevelike brid¬ kosti sredi odgovora umolkne, da sv. Janez dovoljenje. Jožefu se pri¬ druži še Nikodem, ki je prinesel belosvilnat prt in sto funtov mire po¬ mešane z aloo, ter obadva nekaj časa razmišljata pod križem o Go¬ spodovi smrti. Potem pa pristavita lestvico in s pomočjo sluge, ki je prinesel kladivo in klešče, snameta Jezusa s križa in ga položita Mariji v naročje. Magdalena pa poklekne k njegovim nogam, da ga umije in mazili. Kmalu pa priredi Jožef pogreb, da ne bi Marija od prevelikih bolečin umrla. Pri zaprtem in zapečatenem grobu go¬ vorijo še potem obe Mariji in Mati Jezusova, katero sv. Janez pomiri in jo vzame seboj na Sion. Kapela je obokana z banjo z dvema kapama na vsaki strani. Slike pod njimi so iz detinstva Jezusovega. Vidimo oznanjenje Marijino, poklonjenje Treh kraljev, beg v Egipt, darova¬ nje in najdenje Jezusovo v templju. Na oboku pa govorijo vse slike o vstajenju. Na sredi plava iz groba vstali Zveličar, na ko¬ zicah pa so naslednji enobarvni (rdeči) prizori: Angel sedi na praz¬ nem Gospodovem grobu, Jezus se prikaže Mariji Devici, pridruži se učencema na potu v Emavs, se da Magdaleni spoznati kot vrtnar, prikaže se dvanajsterim apostolom in slednjič zopet obišče apostole s Tomažem vred. Na kapah so zelene emblematične slike z latinskimi reki, ki se v prvi vrsti nanašajo na dotične predstave, v drugi pa na od mrtvih vstalega Zveličarja sredi oboka. Vidimo s o ln c e, ki vzhaja izmed obla¬ kov in čitamo rek PREMIT VNDIQVE NVBES == Na vseh straneh pritiska na oblake. To velja najprej o solncu, ki zjutranje megle zmagovito razprši, potem pa o Kristusu, ki se je povzdignil nad oblake, ki je premagal vse trpljenje in sovražnike. Tudi Samson je »s svojo smrtjo zmagal« (MORIENDO VICIT) in je tako predpodoba Kristusova. Kakor »vrtnica, ki se razvija med trnjem« (PROFICIT HAS INTER), in kakor bajni ptič feniks, ki se po smrti iz lastnega popela še lepši vzdigne (DE FUNERE PVLCHRIOR EXIT), tako stopa pred nas zmagoslavni Zve¬ ličar. H£— 38 —i— Zena nad vhodom s srcem in tremi žeblji v rokah spominja nas na pet Gospodovih ran, njena tovarišica pa z gorečim sicem na presveto Srce Jezusovo. Omenimo še lep zgodovinski napis nad oltarjem z letnico 1745: sVrreXIt eX sepVLChro qVI passVs re DeMIt nos In LIgno. 5. Jezus se poslavlja od Marije. Samo dve figuri — a veliko povesta. Jezus in Marija si zadnjič segata v desne roke, mati si pri tem z levico briše bridke solze, Jezus pa svojo svobodno roko tolažeče polaga njej na ramo h Podobi se zdita preorjaški za malo dolbino, vendar pa je nekaj tistega žalost¬ nega razpoloženja v njiju, ki obhaja vsakega človeka, kadar se loči od svoje matere — za vedno. Pseudo-Bonaventura je uvel v svoje življenje Kristusovo »lepo premišljevanje« o Jezusovem slovesu, čeprav, kakor sam pripozna, sv. pismo o tem ne govori. V Betaniji razodene božji Učenik svoji materi, da je sedaj prišel čas, da se zgodi, kar je pisano. Ona ga pa vsa presenečena prosi, naj na kak drug način odreši človeški rod in ne s smrtjo. Jezus se na to milo razjoče \ Poznejši pobožni pisatelji so čedalje bolj razpredli to ganljivo snov. Nas zanima pred vsem brat Filip v Žički kartuziji (v prvi polovici XIV. stol), ki pripoveduje, kako je Marija pri slovesu čutila, da gre sedaj njen sin v muke in smrt. Zato je žalostna postala ter plakala, jadikovala rekoč: »Tedaj je prišel dan, da Ti, o Sin, boš v smrt izdan . . . Gorje mi, materi gorje! Kaj moje začne naj srce, Kaj sama reva zdaj na sveti brez Tebe hočem, Sin, početi ? Premili Sin, naj grem s Teboj, kamkoli vodi pot Te Tvoj, na stezi v smrt Ti naj sledim, 1 Kompozicija je po Raffaelovem obiskovanju Marije pri sv. Elizabeti v Ma¬ dridu, 1519. Pri zadnjem obnovljenju sta se kipa krivo postavila; mesto, da bi stala drug drugemu nasproti, se je pa Zveličar porinil v ozadje. 2 Leben Christi, 1 . c. II, 105. -S- 39 -S* s Teboj naj čujem in trpim !« Tolažiti jo Sin začnč, besede praviti sladke, naj srčna le in mirna bode, prenaša voljno vse nezgode. 1 Tudi upodabljajoča umetnost je sprejela to snov. Jezusovo slovo se že ok. 1. 1400 predstavlja v dveh slikah kolinske šole, potem jo je upodobil Albrecht Diirer 1. 1511 in Peter Vischer 1. 1521. Na Francoskem ni pasijonske igre, v kateri bi ne bilo tega prizora, podobno ne na Laškem 2 . V nemških igrah pa se ne nahaja tako pogosto. Na bavarsko-avstrijskem ozemlju se pojavi najprej v hall- skem pasijonu ok. 1. 1450 in od tam je prešel v druge igre. Wacker- nell je menil, da je tudi znani nabožni pisatelj kapucin Martin v o n Cochem tekst hallskega pasijona predelan in pomnožen sprejel v svoje življenje Jezusovo 3 . Nasproti pa je Stahl dokazal, da sta oba- dva zajemala iz nabožnega slovstva 4 . Tudi štajerski pasijon (iz Gais- horna im Paltental) in koroški (iz Krške doline) imata slovo Gospo dovo 5 6 . Da je bila snov tudi med štajerskimi Slovenci znana, priča naša šmarska skupina in pa slika trpljenskega pota v Zibiki, posebno pa po Štajerskem in Kranjskem nekdaj znana pesem »Jezus jemlje slovo od Marije«. Po svojem izviru ni narodna, kakor je že izdajatelj sumil, ampak okoren in bolj jedrnat prevod nemške pesmi, ki se je okoli 1. 1750 tiskala v Steyru in je dobesedno prešla v gornještajerski pasijon, deloma se tudi naslanja na Cochema. Po Cochemu Marija tri reči prosi Jezusa pri slovesu: 1. naj odloži za sedaj trpljenje, da bi še živela nekaj časa skupaj; 2. ali naj vsaj na manj sramoten in grozen način trpi, saj bi zadostovala celo ena sama kaplja rešnje krvi in če to ni mogoče, naj 3. vsaj ona umre mesto njega, ali vsaj prej, umre, preden bode on trpel. Naš prevajalec je podal te tri misli (na¬ sproti Cochemu in raznim pasijonom) v nasprotnem redu. Tudi ne < Mat. Zemljič, Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Maribor, 1904, 235. Rtickert, Bruder Philipps Matienleben, Leipzig 1853, 165. Brat Filip je napravil le svoboden nemški prevod iz pesmi Vita beatae Virginis et Salvatoris rhytmica, ki jo je ok. 1 . 1298—1310 zložil Hugo von Trimberg, lajik in učitelj na duhovni šoli pri Sv. Gandolfu pri Wiirzburgu. »Emile Male, L’art rčligieux de la fin du moyen age en France. Pariš 1908, 15- » VVackernell, 1 . c. CCVI in CCXI nasl. 4 Hans Stahl, P. Martin von Cochem und das »Leben Christi«. Ein Bei- trag zur Geschichte der religiOsen Volksliteratur. Bonn, 1909, 101 —110. 6 Dr. Anton Schlossar, Deutsche Volksschauspiele. In Steiermark gesam- melt. Nebst einem Anhange: Das Leiden Christi-Spiel aus dem Gurktal in Karnten. Halle, 1891, I, 178, 331. II, 279. -S- 40 izraža svojih misli vedno dovolj jasno, ker je 8 vrstic nemškega izvir¬ nika prelil v štiri slovenske. V tej pesmi je izražena pristna vsebina naše podobe. Tako so jo nekdaj razlagali pridigarji — na podlagi sodobnega pobož¬ nega slovstva, — tako so morda kedaj ta prizor v Šmarju celo igrali. Zato ponatisnemo pesem kot najboljši komentar te postaje. smo izpustili, ker ne spada k dvogovoru. V slovenskem tekstu smo podčrtali tri prošnje Marijine, v nemškem pa nekatere sličnosti s slovenskim besedilom. 2 Schlossar, 1 . c. I, 178—183. 41 Jesus: Daviit die heilige Schrift erfilllt voerde , Maria. »»Moj sin, k tvojim nogan paden, Zu deinen Fiifien ich mich leg, -J- 42 —s- »Moja mati, tukaj 1 bodi, Z menoj več naprej ne hodi, Prite, prijateli, tedaj, Trožtate mojo mater zdaj.« »»Moj sin, saj zdaj to dopusti, Da te kužnem z mojmi vustmi,«« Zavpije ona pred njim, »»Bog te obvarvaj, moj lubi sin!«« »Zegnan te zdaj, mati moja, Ino kužnem roko tvojo, Kres te pride božja moč, Men na križi lehko noč!« Nun seind wir auf dem Musterplatz, Wir mtlssen uns zerteilen : Auch G’leits, ihr lieben Freunde mein, Dank euch aus treuem Herzen, Bitt\ lasst euch doch befohlen sein Mein’ Mutter voli der Schmerzen. Maria. Nun kiiss ich dich zum letztenmal, Bring dich nicht mehr zuwegen, So bitt ich dich zu tausendmal Um deinen heiligen Segen. Jesus. Geseg’n dich Gott, o Mutter mein, Sammt allen deinen Freunden, Nun will ich mich, es muss doch sein. Ergeben mein en Feinden. 6. Kap ela J e z u so ve ga krvavega pota. Nad oltarjem kleči Jezus in omaguje, podpira ga angel in kaže na križ v rokah drugega angelčka. Na levi in desni Zveličarjevi sta čisto naravno legla na tla sv. Janez in sv. Jakob ter sta zaspala, glob- ljeje na levi pa je zadremal sv. Peter s handžarom v naročju. Ozadje je z mehkim kamnom obloženo in predstavlja tisto votlino, ki se od XIV. stol. naprej kaže kot mesto Jezusove molitve (antrum agoniae) 2 . V daljini se vidi Judež na čelu vojakov, ki prihajajo Jezusa lovit. Sredi oboka daruje Abraham (ABRAHAM) kot zgled pokorščine (EXEMPLAR OBEDIENTIAE) Izaka. V predpodobi je s tem označena pokorščina Sinova, ki je molil: »Oče, vzami ta kelih od mene, ampak ne moja, temveč Tvoja volja se naj zgodi!« 3 pa tudi žrtva Očetova, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina 4 (SIC DILEX1T MVNDVM VT FILIVM SVVM VNIGENITVM DARET), kakor kaže obenem tudi podoba s svetovno krogljo v naročju stolujočega Boga Očeta na steni nad Kristusom. 1 Po Cochemu (703) je Marija z Magdaleno in drugimi spremljala Jezusa do Oljske gore (»še enkrat naj gren z tobo«), tam (tukaj, auf dem Musterplatz) pa se je ločila. 3 Meistermann, Nouveau guide, 165. Ni prav, da so v Šmarju ozadje prevlekli z bršljanom, saj v votlinah ne raste. Kamenje votlino le simbolizira, ker sega le do gotove višine, kakor tudi pozneje pri postaji sv. Petra. V celjskem potu trp¬ ljenja je pa sv. Peter v celotni votlim. 3 Lk 22, 42. — 4 Jan 3, 16. -S- 43 -t- Ker je srednja slika na desni steni izginila (predstavljala je naj¬ brž zbor velikih duhovnov in pismarjev z izdajalskim Judežem '), sta tudi njeni spremljevalki težko umljivi. Na levi prihiti neki mož (sv. Peter) in ves razburjen pripoveduje na tleh pod palmo ležečemu mlaj¬ šemu možu (Janezu Marku), ki je ravnokar še čital, tako da je tudi ta ves presenečen. Zakaj sv. Peter mu sporoča, da bo Gospod v hiši njegove matere obhajal zadnjo večerjo 1 2 . Desna podoba pa predstavlja izdajalski poljub Judežev. Na levi steni v sredi postavi Jezus sv. Reš- nje Telo, potem umiva noge apostolom in slednjič stopi na Oljski gori pred vojake, od katerih pade eden na tla. Na oboku pa zremo Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, ko mu je ljudstvo klicalo: »Blagoslovljen, ki pride v imenu Gospodovem« 3 (BENEDICTVS QVI VENIT). Potem gre Jezus po zadnji večerji čez ce- dronsko brv žrtvovat se za apostole (VADO IMMOLARI PRO VOBIS) 4 * . Ko je odmolil, je pristopil k apostolom in jim rekel, naj vstanejo, za¬ kaj prišla je ura, da bo Sin človekov izdan B (ECCE APPROPINQVAVIT HORA). Slednjič Ga vojščaki na dvoru Kajfeževe hiše z zavezanimi očmi zasmehujejo 6 (VELABANT FACIEM EIVS CONSPVENTES). Obenem z zadnjim prizorom pripovedujejo evangelisti, kako je sv. Peter Jezusa zatajil, potem pa šel ven in se bridko jokal. Na stolpiču so naslikane sv. Katarina Aleksandrijska, sv. Uršula (spredaj) in sv. Barbara. 7. Spokorni sv. Peter. Svetnik kleči v dolbini, ki je do gotove višine obložena z meh¬ kim kamenjem, se solzi in v goreči molitvi roke povzdiguje. Petelin poleg njega spominja na Gospodovo napoved in njegov greh. Srednjeveška umetnost ne pozna spokornega sv. Petra, ker seje sploh izogibala večjih afektov. Podobni psihološki motivi so prišli šele v XVII. stol. v navado. Tudi cerkve sv. Petra iz novejših časov so ga imele večkrat kot spokornika v glavnem oltarju, tako n. pr. sv. Petra na Kronski gori (1751) in nekdaj neki tudi na Medvedovem selu 7 . 1 To sledi iz krškega pasijona; poleg poslovitve Jezusa od Marije (pri nas v kapeli) je v njem to edini na evangeljski podlagi zasnovani prizor. 2 Sv. Peter ima isti obraz ko pri zadnji večerji. Mož, s katerim govori, je mlad in pisatelj, torej ali Janez Marko ali evangelist sv. Janez. Zadnji spremlja po pasijonu sv. Petra, torej pride le prvi v poštev. Da je Jezus v hiši njegove matere (Dej 12, 12) obhajal zadnjo večerjo, je trdil menih Aleksander, potem Metafrast in Surij (j- 1578) v življenju svetnikov (Quaresmio, II, 74 in 93). Po krškem pasi¬ jonu govori edino sv. Peter z hišnim lastnikom (Schlossar, II, 288). 2 Mt 21, 9; Mk n, 10; Lk 13, 35; Jan 12, 13. 4 Prim. Mk 14, 21 in 1 Kor 5, 7. — 6 Mt 26, 45. — 6 Mk 14, 65. 7 Povedal veleč. g. Fr. S. Gomilšek, župnik pri Sv. Petru na M. s. 44 — Votlina Petrove pokore se imenuje v Jeruzalemu okoli I. 735 v zgoraj omenjenem tipiku in se je prišlo v njo po 32 stopnicah iz cer¬ kve Pokore sv. Petra ('fj p,sxaviza xoo aytoo IKxpou), ki so jo zgoraj po¬ zidali. Sanuto (1310) je cerkev še obiskal, v dobi Quaresmija se je videla le še votlina (modica spelunca) >, potem pa se je na oboje po¬ zabilo. V zadnjih letih so ostanke z mozaiki okrašene votline menda zopet našli 1 2 . Pridigar S. Manhard je imenoval to votlino »ein Stain- Krufften« 3 in tako so jo na zapadu tudi predstavljali. V celjskem potu trpljenja so za spokornega sv. Petra nalašč izbrali prostor pod večjo skalnato ploščo, v Šmarju pa so vsaj stene s kamenjem obložene. 8. Kapela bičanja Jezusovega. Od Kajfa so peljali Jezusa k Pilatu, potem k Herodu; ko se je vrnil nazaj k Pilatu, ga je ta dal bičati, da bi omehčal Jude. Na desni steni naše kapelice vidimo Heroda na prestolu. Z mo¬ gočno kretnjo veli belo oblečenega Jezusa peljati nazaj k Pilatu. Na levi steni pa stoji Zveličar poleg stebra bičanja (vidi se le stebrova noga), dva rabelja ga slačita, dva judovska velikaša na levi od da¬ leč gledata, na desni pa je morda stal Pilat. Slika je skoro popol¬ noma zginila. Bičanje samo pa je predstavil nad oltarjem kipar. V sredi stoji goli Zveličar z od zadaj k rimskemu stebru privezanimi rokami. Dva rabelja ga bijeta s palicama, eden veže šibe 4 , eden pa vihti trojnato verižico in obenem z drugo roko drži Gospoda za lase. V ozadju pripoveduje dalje slikar, kako dvoje dečkov Jezusa za¬ smehuje in gol vojak, ki pa ima železne rokavice, vije trnjevi venec; nad njim pa naroča Pilatova žena Prokula z bolestnim izrazom v obrazu slugi (turški tip), naj ponese možu svarilo vsled nočnih sanj 5 . Na oboku je predpodoba Job, ki ga dva hudiča trpinčita, žena, prijatelji in drugi pa izkušajo. V voglih so napisani štiri izreki 1 Quaresmio, Elucidatio T. S. II, ii6 b. 2 Meistermann, Nouveau guide de T. S. 123. 3 Manhard, Passologia, 294. 4 Navadno opravlja ta posel Malh. Creizenach, Geschichte des neueren Dra- mas. Quedlinburg, 1899, I, 360. 5 Pilatovo ženo omenja edino sv. Matej (27, 19) in sicer tako, kakor če bi se bil ta prizor zgodil tik pred obsodbo, po obsodbi pa bi še le bilo sledilo bičanje, ali vsaj venčanje Jezusovo. Zato nastavljajo nekateri dogodek s Prokulo pred bičanjem (pasijon v Sterzingu [Wackernell no], Meschler 355), drugi pred ven- čanjem (pasijon v Briksenu [Wackernell 397], Šmarje), tretji pred obsodbo (koroški pasijon [Schlossar 338], Grimm VI, 662), ker morajo upoštevati pripovedo¬ vanje sv. Janeza (19), po katerem je sledila obsodba šele bičanju in venčanju. 45 Jobovi, s katerimi je tožil svoje gorje, vsak s primerno ilustracijo. On toži: (Moj sovražnik) je zbral svoj srd na me (COLLEGIT FVROREM SVVM IN ME 16, 10). Slika predstavlja baziliska z dečkom, ki njegovo strupeno sapo z zrcalom prestreza in zbira ter v njega samega nazaj meče. To prizadeva bazilisku najhujše bolečine, celo smrt 1 . Nadalje zdihuje Job: (Moj nasprotnik) mi je vsekal rano za rano (CONCIDIT ME VVLNERE SVPER VVL- NVS 16, 15). Poleg teh besed vidimo jelena, ki ves ranjen v gozdu umira. Očak nadaljuje: (Sovražnik) je planil nad me kakor veli¬ kan (IRRVIT IN ME QVASI GIGAS 16, 15). Slikar je postavil zraven orjaškega Goljata, ki se je spravil nad malega Davida. Sled¬ njič očita Job svojim na¬ sprotnikom, da se nasiču- jejo z njegovim mesom (CARNIBVS ME 1 S SATVRA- MINI. 19, 22 ), v sliki pa zremo ubogo jagnje, ki ga raztrgajo požrešni volkovi. Vse Jobove besede pa veljajo o Zveličarju. Na oboku je predpodoba, na stenah izvršitev. Judje in pogani so zbrali svoj srd na Gospoda, planili so na njega kakor velikan, vse¬ kali so mu rano za rano, nasičevali so se z njegovim mesom . . . Na stolpiču je na eni strani sv. Jožef, na drugi sv. Janez Krstnik, spredaj Devica Marija od zmage (z zastavo), zadnja plat je prazna. 9. Bičanijezusvječi. V ozki dolbini stoji Jezus poleg nizkega stebra. Železna lanca oklepata obe roki nad lakti in od njih gre na vsako stran k steni po 1 Philippi Picinelli, Mundus symbolicus in emblematum universitate forma- tus. Coloniae Agrippinae 1729, 481. Sl. n. Šmarje. Bičani Jezus v ječi. * 46 — ena veriga. Tretja veriga pa visi Gospodu okoli vratu, se združi na prsih, gre k lancu vrhu stebra in od tam k steni. Obe roki sta bili nekdaj ob zapestnicah še zvezani z vrvjo h Ozadje je poslikano kot ječa z zamreženim oknom (Sl. 11). Ako hočemo izredno in ljudem neumljivo podobo tolmačiti, moramo vprašati stare pisatelje za svet, pred vsem pa razložiti, kako so si v prejšnjih stoletjih pred- st a vi j a li bi ča nj e. Začnimo s stebrom in oglejmo si najprej njegovo obliko! Prvi ga omenja burdigalski potnik 1. 333 1 2 , nahajal se pa je v sionski cerkvi in je nosil z drugimi stebri vred 3 zgornji zid 4 med ladjami, imel je torej v premeru kakih 50—60 cm in je bil visok 5—8 m. Ko so Perzi 1. 614 razdajali sionsko cerkev, se je steber prenesel v dvorano zad¬ nje večerje, kjer ga je videl galski škof Arkulf okoli 1. 670 svobodno stati v sredi. Način bičanja so si stari kristjani tako predstavljali, da je bil Gospod le v zgornjem delu telesa slečen, je stal pri stebru, ga obje¬ mal in bil tako z vrvmi nanj privezan, da je hrbet nudil rabeljem. Tako pravi Prudencij o stebru bičanja v sionski cerkvi: Vinctus in his Dominus stetit aedibus, atque columpnae adnexus tergum dedit, ut servile, flagellis. Perstat adhuc templumque gerit veneranda columpna. Sv. Hieronim trdi, da je steber kazal sledove krvi (cruore infecta), v VI. stol. pa so pripovedovali, da so se (vsled trdega privezanja) prša Gospodova, roke, prsti, obraz, usta, nos, oči in obradek vtisnili v ka¬ men kakor bi bil iz voska 5 . Sl. 12 nam kaže, kako so si mislili to 1 Kip že roke tako naprej moli, da moramo misliti na vrv. Da se je ta res nahajala, kaže naša sl. 10 in tabl. 4. Pri zadnjem obnovljenju so tudi verigo okoli vratu krivo položili. Kako je prav, kaže sl. Ji, ki se je naredila pred popravlja¬ njem. 2 Kako tolmačimo njegove besede, sledi pozneje. 3 Ker pravi sv. Hieronim: Ostendebatur illi (Paulae) columna ecclesiae p o r t i c u m sustinens infecta cruore Domini, ad quam vinctus ducitur et flagellatur (Migne, P. lat. 22, 884), zato se navadno misli, da je bila zunaj v veži, v narteksu, a t. zv. Antoninov itinerar nam izrecno pove, da je bila v cerkvi notri (in ipsa ec- clesia: Geyer, Itinera hierosolymitana, 174), ker porticus pomenja vsak steberski red, posebno še tisti, ki deli cerkvene ladje. Tako govori sv. Pavlin Nolanski o petero- ladjasti cerkvi: quae sub eadem mole tectorum g e min is utrimque porticibus latera diffundit. Dr. H. Holtzinger, Die altchristliche Architektur. Stuttgart 1889, 31. 4 Prudencij (f 410) piše: Perstat adiiuc templumque gerit veneranda columpna. 5 Quomodo eam (columnam), dum flagellaretur, amplexauit, sicut in cera sic brachia eius, manus vel digiti in eam haeserunt et hodie paret, sed et facies omnis, mentus, nasus vel oculi eius sicut in cera designauit. Geyer, o. c. 141. Tako tudi Breviarius (p. 154) in Antoninus (p. 174). 47 -+ privezanje. Za umetnika je tako bičanje težko, ker more Gospoda le od strani k stebru privezanega predstaviti, ne pa od spredaj ali od zadi. Vendar pa je ta prvoten način dolgo veljal v umetnosti; med Lahi je tako n. pr. predstavil bičanega Jezusa Duccio di Buoninsegna (f 1320), med Nemci pa Isenmann (f 1466). Koncem srednjega veka je bolj običajen za umetnost prikladnejši način — Gospod ima roke od zadi k visokemu stebru privezane, ki mu je za hrbtom — ki bi pa za bičanje po hrbtu bil celo neporaben. Ta tip je torej umetnost ustva¬ rila. Najdemo ga že pri Antoniju Benečanskem, potem pri Jakobu Belliniju, Fra Angeliku da Fiesole, Sebastianu del Pi- ombo (po narisku Michel¬ angelovem) in Sodomi, v novejšem času tudi pri Steinleju. Od gotske dobe naprej so začeli zapadnjaki biča¬ nje na razne načine opisa- vati. Na to je vplivala 1. bogoslovska špekulacija, ki je videla nekatera staro- zakonska mesta pri psalmistu in prerokih do¬ besedno vresničena v Kri¬ stusovem trpljenju, 2. sta- rinoslovska kombinacija, ki je smatrala oba stebra bičanja, ki sta se kazala, za pristna in je skušala obema ugoditi, 3. pa vizije mistikov. O vplivu pasijonskih iger ne moremo govoriti, ker se bičanje ni dalo na odru realistično predstavljati'. A. Izaija (!, 6) je pisal o judovski državi, kar se v obče pre¬ naša na Zveličarja: »A planta pedis usque ad verticem non est in eo sanitas«, sv. Bernard pa sklepa: »Totum corpus vul- neribus concisum« in Ludolf Saksonski: »A planta pedis usque ad verticem eius non remanet sanae partis vestigium. Fluit undique regius et preciosissimus sanguis de omnibus partibus corporis, et eius 1 Pač pa se pisatelji glede rabeljev in mučilnega orodja sklicujejo na razna mesta cerkvenih očetov (sv. Gregorija Nacijanskega, sv. Hieronima in sv. Avgu¬ ština), ki so pa najbrž vsa še le iz srednjega veka, ko se je krščanski duh vglobil v Gospodovo trpljenje, torej apokrifna. ♦S- 48 -s- corpus candidissimum cruore eius roseo rubricatur per totum. Superad- ditur, reiteratur et spissatur plaga super plagam, livor super livorem, fractura super fracturam, sanguis super sanguinem.« 1 Ako si dobesedno predstavljamo, kar Ludolf meni, je to grozen opis. Vincencij Ferrer je menil, da so Gospoda od pet navzgor bičali, zato da ni navzdol tekoča kri nobenega zdravega mesta zakrila. Ludolf se še ni vprašal, kako je bil Zveličar ves v ranah, ko je ven¬ dar bil od spredaj k stebru privezan. Walasser, Cochem in drugi pa že imajo vest, da so Jezusa, ko je bil od zadi ves razmesarjen, odvezali in ga s hrbtom k stebru zasukali ter ga potem še od spredaj in celo po obrazu bičali. Manhard obrača na razbičanega Jezusa Jobove besede: »Concidit me vulnere super vulnus« in ta rek smo čitali tudi na oboku šmarske kapele bičanja. Koncem so po W a- lasserju Jezusu tudi lase raz glavo in iz brade pulili po besedah Izaijevih (50, 6): »Corpus meum dedi percutientibus et genas meas vellentibus.« Cochem pa pravi, daje nazadnje Zveličar zdrknil ob stebru navzdol, ker pa je bil od spredaj za roke privezan, ni mo¬ gel celo pasti, ampak je tako na pol v zraku visel. Rabelji pa so ga še bili po hrbtu, da so se spolnile psalmistove besede (128, 3): »Su- pra dorsum meum fabricaverunt peccatores.« Ta prizor se je videl tudi v kapeli bičanja graške Kalvarije, kjer je Jezus po vseh štirih po tleh plazil, nevsmiljeni rabelji so ga pa še tepli in br¬ cali. Pri zadnjem obnovljenju so pa spremenili ta nevkusni prizor. B. Steber bičanja se je v drugem tisočletju kazal v sion¬ ski cerkvi do 1. 1537, ko so ga razkosali in razposlali raznim zapad- nim vladarjem in mestom. Kakšne velikosti in snovi je bil, nismo mogli za gotovo dognati. Od 1. 1095 pa do dandanes se kaže steber bičanja tudi na Kalvariji in sicer v kapeli, kjer se je od mrtvih vstali Zveličar prikazal svoji materi 2 . Valj tega stebra je raven, 32 5 cm debel in 63 - 75 cm visok, obstoji pa iz rdečega porfirja. Kakor smo že zgoraj omenili, se je tretji steber bičanja kazal od 1. 1241 na¬ prej do konca srednjega veka v armenski cerkvi Odrešenika na Sionu; tudi njegova velikost in snov nam je neznana. Četrti ste¬ ber pa je pripeljal kardinal Oton Colonna leta 1223 v Rim, kjer se sedaj nahaja v cerkvi sv. Praksede. Obstoji iz podstavka, valovito pro¬ filiranega valja in ima železen lanec na vrhu, njegova snov je krvavo- lisast jaspis; visok je okoli 1 m. 1 Vita Christi, 410. 2 Nekdaj pod oltarjem nekje v kapeličnem vencu vzhodno od Kalvarije. Lau- rent, o. c. 71. Hh- 49 -g- Starinoslovci so se zanimali pred vsem za oba ohranjena stebra, kalvarijskega in rimskega, ter so trdili in še trdijo, da sta obadva pristna in so zato izmislili tri teorije. 1. Rimski steber je del jeruzalemskega. Ludolf Sak¬ sonski je mislil, da je del onega stebra, ki ga je opisal Arkulf (ok. 1. 670) (in po njem Beda) v sionski cerkvi. Ker je sv. Hieronim pisal, daje ta steber cerkev podpiral, je sklepal sv. Vincencij Ferrer, da je bil primerno debel in da ga ni mogel Jezus objeti. Zato so z vrvmi njegove roke nategnili in privezali. Walasser pa že ve, da ima rimski steber lanec na vrhu, zato je mislil, da je debeli steber (dicke Saul) bičanja stal sam za se in da so za ta lanec zgoraj pri¬ vezali Jezusa, da ne bi padel. Po Cochemu je Jezus steber še ob¬ jel, po njegovem ilustratorju pa je za roke za ta lanec obešen * 1 , in podobno je Katarina Emmerich gledala Jezusa za roke viseti na debelem stebru. Z Walasserjevim opisom se precej strinja tirolska freska v Schwazu in morda je bil podoben kip tudi na Križni gori pri Ložu na Kranjskem. Iz besed domačega pevca Repeža sledi, da je bil Jezus z verigami za roke in noge k visokemu stebru pripet iti potem za lanec okoli vratu na vrh stebra obešen: On ni stal, ležal, ne sedel, Ampak gor v luftu visel je, Ni mogel, da bi se obrnil, Vklenjen za roke, za noge, On tudi za vrat je vklenjen bil. s 2. Rimski steber je iz Pilatovega pretorija, kalvarijski pa iz sionske cerkve, kamor je prišel iz Kajfove hiše. Seveda sledi iz tega, da je bil Jezus dvakrat bičan. To trdi tudi zgodovinski na¬ pis v cerkvi sv. Praksede, kjer se rimski steber shranjuje: »Columna, quae in hac Capella reconditur . . . non ea est, cjuae templi porticum sustinebat, ad quam Dominus noster Iesus Christus in suae passionis nocte alligatus, illusus et verberatus fuit; sed ea est, quae in Pilati Pretorio pro fustigationis supplicio aderat, ad quam Dominus noster Iesus Christus iubente Pilato flagellatus est. In¬ tegra enim est nec maior erat, ne posterior flagellandi hominis pars ab altiori columna tegeretur.« Na dva načina pa so lahko Jezusa temu nizkemu stebru prive¬ zali, ali tako, da je bil s hrbtom obrnjen k stebru in je imel roke od. 1 Podobno je t.uil L. de Ponte, da je bil Jezus z rokami na kvišku (brac.hiis: in altum extensis) k stebru privezan. Meditationes de mysteriis vitae ac passionis D. N. I. Christi et B. V. Mariae, NOrdlingae, IV, 1857, 266. 1 Repež, Romarsku drugu blagu. Ljubljana 1770. 4 -S— 50 ■-$*• zadi k zgornjemu lancu pritrjene, ali pa da je bil od spredaj k stebru obrnjen. Prvi način je za izvrševanje bičanja jako neprimeren, a je pri nas običajen v umetnosti, tudi v naši kapeli bičanja smo ga našli. Bosio meni, da so rabelji bičanca na ta način privezanega gonili okrog stebra in ga med tem tepli k Drugi način je pa mnogo bolj praktičen, ker je hrbet napet za udarce. Tako je n. pr. Rubens slikal bičanje za katedralko v Antwerpenu. Posebno lepo pa je Velasquez pred¬ stavil prizor, ko je Jezus omagal pod udarci in oslabel, ko so mu noge odpovedale in se je vsedel na tla, za roke pa je ostal še privezan. V njegovi sliki v nacionalni galeriji v Londonu se Jezus žalostno obrača k dečku, ki ga je Angel Varih k njemu pripeljal. Onemoglega Zve¬ ličarja ob rimskem stebru je tudi mojstersko izklesal mariborski rojak in ruške šole učenec graški deželni kipar J. J. Schoy 1. 1722. Kip se nahaja vrhu sv. stopnic na graški Kalvariji. 3. Kalvarijski steber je iz Pilatovega pretorija, ker je del visokega stebra, kakor so ga očetje opisavali, nizki rimski ste¬ ber pa je iz Kajfove hiše. Tako je trdil Quaresmio, ki navaja tudi napis kalvarijskega stebra: »(Bonifacius de Ragusio) erexit istud in honorem Christi, ad hanc (columnam), quam hic veram cernimus, col- ligati et flagellati in Pretorio Pilati.« 1 2 3 Sem spada tudi steber v naši dolbini, ker ta predstavlja Kajfovo ječo (glej sl. 10). C. Vpliv mistikov se pozna bolj v živahnem in nazornem pri¬ povedovanju ko v novih potezah, vendar pa se tudi celo novi motivi najdejo. Tako se je prikazal Jezus sv. Jeri med dvema rabeljema. Eden ga je s trnjem šibal po eni plati obraza, da je bila vsa razorana in še očesno jabolko ranjeno, drugi pa je tepel z vozljato vrvjo po drugi plati lica, da je bila celo rujava, siva in otečena. Cochem in drugi so to sprejeli v popis bičanja obraza 8 . Sv. Birgitta pa pri¬ poveduje, kako se je bičanje nehalo. Neki mož je pritekel, oštel ra- belje, da hočejo Jezusa brez obsodbe ubiti in je naglo prerezal vrv, s katero so bile Jezusove roke k stebru pritrjene. Na pol mrtev, a svoboden je Jezus padel na tla 4 . Tudi to verzijo so poznejši življenje- pisci Jezusovi večidel prevzeli. Katarina Emmerich ima sicer razne podrobnosti kakor n. pr. da so Jezusovi znanci na velblodih mimo kraja bičanja prišli, ali pa da so se pasle ob pogledu na golega Zveličarja sprijene ženske, a to je ostalo dosihdob še brez vpliva na predstavo bičanja. 1 Dum (damnatos) verberabant, circum eamdem columnam citatis gressibus impellebant. Bosio, De triumphanti Cruce, 75. 2 Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 294. 3 Cochem, o. c. 876. 4 L. Clarus, Leben und Offenbarungen der hi. Brigitta, Regensburg, 1856, 1 , 21. -S- 51 -f- Dvojno bičanje, ki ga še dandanes zagovarjata P. Vannutelli 1 v Rimu in P. Barnabe Meistermann 2 v Jeruzalemu, popolnoma odklanjamo. a) Vir za dvojno bičanje sta dva »pristna« stebra, obadva »columnae flagellationis in praetorio Pilati«, kakor trdita napisa. Nobenega ne mo¬ remo degradirati, da bi bil »columna verberationis in domo Cayphae«, ker 1200 let ne pozna te »verberacije« in, če govori o stebru pri Kajfu, ga smatra vedno za steber postavne »flagelacije«. Verberacijo so vstvarili in opisali šele preveč rahločutni starinoslovci, ki so smatrali vse za pristno, kar se časti. b) V Kajfovi hiši po našem mnenju sploh ni bilo stebra bičanja. Edini samostojni vir zato je en stavek burdigalskega romarja, vsa druga ;poročila so odvisna od njega. Piše pa: »In eadem ascenditur Sion et paret, ubi fuit domus Caifae sacerdotis, et columna adhuc ibi est, in qua Christum flagellis ceciderunt. Intus autem intra murum Sion paret locus, ubi palatium habuit David.« 8 Ko je romar omenil Kaj- fovo hišo, še doda, da je na Sionu (ibi 4 * ) tudi (adhuc = etiam 6 ) steber bičanja, hiša in steber zunaj obzidja, za obzidjem pa (intus autem intra murum) je Davidova palača. Steber bičanja se še vidi (est), o Kajfovi hiši so pa le sledovi (paret, ubi fuit). Kje je steber, ne pove, ker se je, kakor je znano, bolj brigal za rimske in judovske spomenike, ko za cer¬ kve. Sv. Epifanij pa pravi, da je tudi za časa preganjanja bila v Jeru¬ zalemu izven mesta cerkev na Sionu, kar je po vsem verjetno, ker nam je znan tudi red jeruzalemskih škofov za to dobo. Da je v tej cerkvi se nahajal naš steber, priča Eterija ok. 1 . 385 e , potem sv. Hieronim in Pru- dencij in nobenemu ne pride na misel, da bi bil ta steber kedaj v Kaj¬ fovi hiši. Šele par sto let pozneje (ok. 1 . 500 ) je vedel Teodozij o njem poročati, da je od Kajfa »na povelje Gospodovo sedaj (!) sledil v sionsko cerkev« t. j. vsled teksta burdigalskega romarja si njegovo navzočnost drugod razlaga na celo legendaren način 7 . Tekst burdigalskega romarja je zapeljal tudi Armence, da so v Odrešenikovi cerkvi postavili v spomin na nekdaj na tem mestu se nahajajočo relikvijo tudi steber, ki se pa je pozneje smatral za pristnega. Tako je najbrž marsikateri podobni spo¬ menik bil izprva le pedagoškega, komemorativnega pomena, v ljudskih očeh pa je postal sčasom avtentičen 8 . 1 La Santa Colonna che si venera in Roma a S. Prassede, Roma 1896. (Ma- rucchi, Basiliques et eglises de Rome, Rome 1901, 333). 4 Nouveau guide de T. S. 79. — 3 Geyer, o. c. 22. 4 »Ibi« je navaden uvod za predmete, ki jih je romar videl. O tempeljskem hribu in okolici pripoveduje šestkrat začenši z »ibi« in dotični predmeti ležijo da¬ leč narazen. 6 »Adhuc« se ne najde več pri romarju, pač pa ima njegova sodeželanka Eterija večkrat to besedo v pomenu etiam (Geyer, o. c. 393). 6 Animosi vadent in Syon orare ad columnam illam, ad quam flagellatus est dominus. (Geyer, o. c. 88). Syon pomeni pri Eteriji sionsko cerkev (Geyer, o. c. 380), Teodozij je pozneje rabil izraz »Sancta Sion«. 7 Columna, quae fuit in domo Caiphae, ad quam dominus Christus flagellatus est, modo (= nune, Geyer, o. c. 431) in sancta Sion iusso Domni ipsa columna se- cuta est. Geyer, o. c. 141. 8 K dokazu iz besedila dodamo lahko še stvaren razlog: Kdo bo iz pre- 4 * *$— 52 —s— Ako je torej sploh kateri steber pristen, je tisti, ki odgovarja opisir prvega tisočletja, torej kalvarijski, rimski pa — sine patre, sine matre, sine genealogia, ne samo neznan pred 1 . 1223 , ampak nasproten vsem dotedanjim tradicijam — je celo apokrifen. Vrnimo se zopet k našemu šmarskemu k stebru privezanemu Zveličarju! Zgoraj smo že dokazali, da je ječa, v kateri se nahaja, ječa Kajfova (gl. sl. 10), steber pa je rimski, a (po Qua- resmiju) za prvo bi¬ čanje pri Kajfu na¬ menjen. Tolmačiti še moramo edino veri¬ ge. Stari razlagalec našega pota trpljenja je enkrat prav pove¬ dal: Jezus je z veri¬ gami prikovan, da ne bi Judom ubežal. Tako je pisal že Manhart: »Damit er ihnen nicht etwann als ein Schwartzku e nstler von der Saul entrin- nen kundt.« * 1 Sicer pa je že Grk Perdikka v XI. stoletju trdil, da so Jezusa na verigi, peljali na Kalvarijo 2 . Enak naiven in ana¬ hronističen izvir ima veriga okoli vratu. Walasser pripoveduje, da so po smrtni obsodbi Jezusovi pri Kajfu poslali »nach einer Ketten, die an dem Pranger hieng, welche man denen anlegt, die den Tod verschuldt hatten. Dieselb Sl. 13. J- V. Kaupertz. Bičani Jezus v ječi. Božjepolni spominek od Sv. Marjete pri Ptuju. torija, ki je bil razvalina, prenašal steber bičanja v Kajfovo hišo, ki je bila tudi zapuščena podrtina, in ne rajši v sionsko cerkev? 1 Manhart, Passologia, 413. - Migne, P. gr. 133, 1001. •*-£— 53 HF* Ketten legten sie dem guetigen Herrn an seinen Halfi, dafi alle, die ihn ansahen, erkennen solten, dali er den Todt verschuldet ha^tte.« 1 S tem je naš zanimivi kip v vseh podrobnostih razjasnjen in je gotovo, da predstavlja Jezusa v Kajfovi ječi in sicer na južno-nemški način 2 , isto ječo po štajerski navadi pa smo obiskali v naši podzemeljski ka¬ peli. Torej dvakrat isti prizor! Je-li to nameraval zaslužni Matevž Vretscher? Iz evangeljskih poročil je jasno, da je bičanju brez pretr¬ ganja sledilo venčanje. Nobeden pisatelj in nobeden mistik ne trdi, da je bil Jezus vmes v ječi, kakor kaže šmarski pot trpljenja. Vendar pa ta ni sam. Koroški pasijon iz Krške doline ima ravnota motiv. Po bičanju zapove stotnik rabeljem: Wenn Ihr den Mann habt festgemacht, So fiihret ihn mit scharfer tVacht Indess sogleich in den Arrest: Selit, dah er nicht wird aufgelbst. 3 Oči vi dno je Kajfovaječa, ki so jo videli vpodobljeno v samotnih gorskih in gozdnih kapelicah, a niso znali njenega prvotnega pomena, dala povod za ječo Gospo¬ dovo med bičanjem in ven Čanje m pri Pilatu. Stvar je čisto jasna, odkar se nam je posrečilo najti izvirnik našega šmarskega kipa. Najprej smo enako podobo dokazali pri Sv. Lenartu v Slov. goricah, kjer se je našla oljnata slika XVIII. stol. v shrambi za staro šaro (sl. 10) 4 . Njen podpis se glasi: Der gegeibelte Heiland in der Wib Capellen. S to podobo je bilo dognano, da je tudi šmarski kip posnetek kake božjepotne podobe. Star bakrorez v naši lasti z istim Jezusom v sredi in osmerimi čudeži naokoli je pokazal pot za nadalnje raziskavanje. Njegovo be- -sedilo se glasi (sl. 13): Ich bin auf der Wiss allen alles worden und gibe denen Blinden das gesicht Stummen die Red Tauben das gehor Krumpen grade glieder, Hart gebarenden gliickliche Entbindung Kranken die Gesundheit In Gefahr stehenden Trost und Hilff Fiir Tod gehaltenen das Leben 1 Walasser, o. c. 413. 3 Meschler (Das Leben unseres Herrn Jesu Christi, des Sohnes Gottes, in Betrachtungen, Freiburg i. Br. 1909, 336) pravi, da se Zveličar v ječi prikovan na¬ haja v katoliških pokrajinah Južne Nemčije. 3 Schlossar, Deutsche Volksschauspiele, II, 333. * Sliko je daroval za škofijski muzej v Mariboru veleč. g. župnik Fr. Jan¬ žekovič. *- 54 -s* Gnadenreiche Bildnus des ge- geifileten Heylands in der also- genannten Wifi Capellen Steingadischer Pfarr und in der Pfarrkirchen St. Mar- garethen unter Pettau gebeyht unnd angeriihrt. J. V. Kaupertz Jun(ior) sc(ulpsit) Graz V Šmarjeti pri Ptuju se je nekdaj tak kip med tablicami na¬ hajal na stranskem oltarju ter so raditega ljudje v obilnem številu ro¬ mali k njemu. L. 1896 se je napravil nov oltar, stari kip pa se je daroval za neko kapelico v občini Malavas, kjer se še nahaja. V žup¬ nišču je oljnata kopija, ki je nekdaj krasila veliko cerkveno zastavo 1 2 . Gotovo je še več sličnih podob po Slovenskem. Vse so nastale pod vplivom nove božje poti Auf der Wies’ blizu Steingadena na Bavarskem 3 4 . Opat Pliacint premonstratenskega samostana Steingaden je leta 1730 sklenil, da uvede po običaju mnogih drugih cerkev spokorno procesijo na Veliki petek. Ker so se v njej nosile razne podobe, sta dva redovna brata sestavila iz različnih kosov, ki sta jih našla na pod¬ strešju, kip bičanega Jezusa. Posebno lepa je bila glava, manj so se pa podali udje. Zato je brat Lukež Schwaiger, ki je bil slikar, pre¬ vlekel kip s platnom, zaphal s pezdirjem in poslikal z oljnato barvo. Prvokrat je služil kip 1. 1732* in potem še 1733 in 1734 5 . Nato so 1 Johann Veit Kauperz je živel 1 . 1741—1816. Dr. Fr. Wibiral, Das Werk der Grazer Stecherfamilie Kauperz, Graz, 1909 ne pozna našega bakroreza. 2 Poročal veleč. g. Al. Suta, župnik pri Sv. Marjeti niže Ptuja. s Steingaden leži blizu gornjega Lecha, 19 km severozapadpo od znanega kraja Oberammergau, Wies pa je eno uro južno od Steingadena na vznožju Trauch- berga. Slovstvo: Neu-entsprossene Gnaden-Blum Auf der WIS, Das ist Kurtzer Unterricht des Ursprungs und Gnaden-vollen Fortgangs der in Obern- Bayrn, Augspurger Bistums und einem Lbblichen Closter Steinganden . . . einver- leibten Wallfahrt auf der WIS genannt. Allwo der allergiitigste Gott in einer Bild- nufi Defi gegeifileten JESU tibergrosse Gnaden und Gutthaten barmhertzigst erwei- set . . . Erster Theil. Augspurg 1746. — Fernerer und noch weit mehrer ich a u s b r ei t en de r Geruch Der Neu-entsprossnen Gnaden-Blum In der WIS . . . Anderter Theil. Kauffbeyren 1748. — Wahrer Ursprung und Fortgang der . . . Wallfahrt des gegeiselten Heilands auf der Wies. Kempten 1 779 - — Wallfahrtskirche Wies bei Steingaden in Oberbayern (Kalender fiir ka- tholische Christen auf das Jahr 1854, Sulzbach, 70—75). — Dr. Georg Hager, Die Bau- und Kunst-Denkmale des Klosters Steingaden. Munchen 1893. 4 V prvotni kapelici se vidi napis: Origo sub illo (opat Hiacint) Anno 1732, 11. April. Hager, o. c. 53. 5 Nachdem in dem i730gisten Jahr Hyacinthus Abbt defi LOblichen Stiffts Steingaden Sacri Ord. Praemonstratensis die an vilen Orthen defi Teutschlands ge- -S— 55 —s** ga djali nazaj med staro šaro, dokler ga ni dobil neki gostilničar in nazadnje kmetica Marija Lori na posestvu Auf der Wies, ki ga je leta 1739 postavila v novo kapelo. Ljudje pa so kazali veliko zaupanje do podobe in čimdalje večje število jih je prihajalo romat. Raznesel se je glas o raznih uslišanjih, tako da se je morala tudi duhovščina zanimati za stvar, čeprav jo je skraja iz previdnosti prezirala. L. 1744 je dal augsburški škof dovoljenje, da se sme pri kapelici, ki so jo bili med tem za 40 čevljev z leseno bajto podaljšali, vsak dan maševati, 1. 1746 pa so položili temeljni kamen za novo cerkev. Isto leto je izšla tudi prva božjepotna knjižica: Neu-entsprossene Gnaden-Blum Auf der Wis s 364 naštetimi izrednimi dogodki, 1. 1748 je sledilo na¬ daljevanje z novimi 397 slučaji. Kot naslovni list ima drugi del bakro¬ rez S. T. Sondermayra v Avgsburgu, ki ga je precej natančno v be¬ sedilu in glavni podobi kopiral J. V. Kauperz za božjepotni spominek v Smarjeti pri Ptuju (Sl. 13), osem stranskih prizorov pa je po svoje in elegantnejše izvršil. Na leto je bilo 40—60 tisoč obhajancev v ka¬ peli Auf der Wis, 1. 1745, ko se je sešla cerkvena preiskovalna ko¬ misija so našteli že 798 zaobljubljenih tablic, med temi 131 srebrnih. Verniki so prihajali iz vseh dežel nemškega cesarstva, pred vsem se¬ veda iz Bavarskega in Tirolskega. V mnogih krajih so tudi razstav¬ ljali in častili oljnate slike in izrezljane podobe, posnete po našem iz¬ virniku h Našim Štajercem je bilo predaleč, da bi romali na Bavarsko* wohnliche Procession oder Umgang an dem Charfreytag auch in seiner Hoffmarch einzufu e ren entschlossen: wurde auch unter andern Vorstellungen des geheimnufi- vollen Leydens unsers Erloesers eine Bildnuft der Geiftlung Christi erfordert. Zu diesem End ist ein zwischen Staubvollen Geraeffel schon vor etlich Jahren gefundener, und nach Bildhauer Kunst wohl aufigearbeiteter hodtzerner Kopff, wel- cher schlechthin unter andern Sachen aufbehalten, widerum hervorgezohen worden. Disem Haupt dann die uebrige Theil einer Bildnufi zu geben, suchte und fande man unter dem Tach einen von Holtz scblecht aufigearbeiteten obern Leib, an ei- nem andern Orth ebenfalls unter gleichsam verworffenen Sachen Arm und Fu e 6, aber weilen dise Theil von unterschidlichen Wincklen zusammen getragen nach Pro- portion oder Bilder-Kunst sich nit wohl zusammenschickten, wurde der gantze Leib mit einer Lein\vat ueberzogen, hin und wider absonderlich an denen Glidmassen mit Werck und Tuechlein auhgefuOlet, das Haupt mit gemachten Haaren bedeckt, und letstlich durch Fr. Lucas Layen-Bruder defi Closters Steingaden einen erfahr- nen Mahler mit Oel-Farben gefasset. Auf solche Weifi wurde diser Bildnufi die Gestalt des gegeifileten J Esu gegeben, und in solcher Vorstellung ist selbe drey Jahr nacheinander nemlichen von An. J732. bis 1734. in offentlicher Procession oder Umgang an dem Charfreytag auf einer Tragen oder Ferculo herumgetragen wor- den. Neu-entsprossene Gnaden-Blum, 1746, 21. 1 Besonders anzumerken verdienet, dafi vile eintweders gemablene oder von Holtz ausgearbeithete nach dem Gnaden-Bild gestaltete und an Selbigem anbe- ruehrte Bildnussen an unterschidlich, auch weit entlegenen Orthen offentlich * S * 56 ■ s *~ a ker so slišali o novem božjem potu, so hoteli imeti vsaj posnetek čudotvornega kipa. Ker se je ta dne 31. avgusta 1. 1749 iz kapele Auf der Wis prenesel v novododelani prezbiterij (150 korakov proč od kapele) in je bil tedaj bakrorezec J. V. Kauperz šele osem let star, zato je podpis na šmarjetski podobici (Wifi Capellen) in morda tudi na nekdanji šentlenarski sliki netočen in le v širšem pomenu resničen L Steingadenska božja pot je začela propadati, ko sol. 1803 samo¬ stan sekularizirali, znova se je oživila 1. 1843 in se še dandanes obi¬ skuje, posebno v postnih petkih, pred vsem na petek žalostne Matere božje. Stoji še krasna božjapotna cerkev v rokokoslogu, dolga 57 w, široka 27 m, s 33?» visoko pakrožno kupolo, posvečena 1. 1756. 10. K ap ela ven č a n j a J ezuso v ega. Jezus sedi nad oltarjem s trstiko v roki in obdan od istih štirih rabeljev ko pri bičanju: Eden mu tišči z železnimi rokavicami trnjevi venec na glavo, druga dva vsak od svoje strani s palicama pritiskata nanj, četrti pa je pokleknil pred Gospoda in mu jezik ter osla kaže. Slikar je na zadnji steni prizor spopolnil. Dva dečka ščuvata psa na Jezusa, za ograjo pa slonijo Malh, vojščak in sluga, ki ga je poslala Prokula. Z visokega mostovža gledajo Marija Devica, sv. Ja¬ nez in druge osebe zasramovanje Jezusovo. Na levi steni kaže Pilat Jezusa, rekoč: »Glejte človek!«, na desni si pa umiva roke, obsodi Jezusa in vojščaki ga odpeljejo. Nedolžni Jezus med zbesnelimi vojščaki je kakor Daniel (DANIEL) med levi, to predstavlja predpodoba na oboku, to pove tudi napis: Vzgled krotkosti (EXEMPLAR MANSVETVDIN 1 S). Zveličar je lahko z Jo¬ bom govoril: Gospodova roka se me je dotaknila (MANVS DOMINI TETIGIT ME 19, 21 ). Roka s plamenečim mečem ilustrira ta rek. Z Jobom je lahko vojščakom zaklical: Zakaj me preganjate kakor Bog? (QVARE PERSEQVIMINI ME SICVT DEVS 9 , 2 ). V sliki beži k Bogu bel golobček, preganjan od treh črnih krokarjev. Jezusu so veljale pre¬ roške besede Izaijeve: Na njem ni več lepote (NON EST El DECOR 53, 2 ). Tudi solnce zgubi lepoto, če ga zagrnejo oblaki — pove slika. Trnjevi venec je postal za Jezusa venec življenja (ACCIPIET CORONAM VITAE Jac. 1, 12), podoben zmagoslavnemu vencu, ki ga (v sliki) an- ausgesetzt und verehret werden, bey welclien dergleichen Bilder GOTT g le i c h- fahls grosse Gutthaten ausgetheilet. Neu-entsprossne Gnaden-Blum, 1748, 32. — Kip Kristusov je predstavljal bičanje pri Pilatu, kakor je posebno razvidno iz litanij v knjižici iz 1. 1779, 30. 1 Ker se je J. V. Kaupertz pred 1 . 1765 podpisaval s tz, zato je naš bakrorez narejen ok. 1. 1762—1765, ker že kaže precejšno zmožnost in elegantno spretnost umetnikovo. gel nudi starčku ob koncu dni. Na stolpiču so svetniki: Ignacij Lo- jolanski, Frančišek Ksaverij (spredaj) in Janez Nepomučan. 11. Žalujoči Jezus v ječi. Okoli ledja ogrnjen sedi goli Jezus brez verig in brez vezi na štirivoglatem kamnu ter z levico podpira trudno glavo, desnico pa po¬ laga na koleno (Sl. 14). Ozadje je poslikano kot kupola na slopih, z odprtinama ob straneh in z zamreženim oknom v zadnji steni. Sredi kupole je od kače ovita svetovna obla in križ nad njo. Tudi pomen te podobe se je pozabil, če¬ prav pogostokrat zastopa podobo Križanega v kapelicah in križih ob hrvaški meji. Videli smo jih v Šmarju, Rogatcu, potem ob cesti iz Me¬ stinja proti Sv. Petru pod Sv. gorami. Nahaja se tudi v župnijski cerkvi v Slov. Bistrici, prej pa je bila pred gradom 1 . Imenuje se »Usmi¬ ljeni Jezus« 2 ali pa tudi »Hrvaški Jezus«. Gotovo, ker je na Hrvaškem najbolj razširjen 3 . Tam je v zagrebški nadškofiji dvoje župnijskih cerkev 4 in deset kapel 5 6 posvečenih »Ranje¬ nemu Isusu« (Iesus patiens). Največ jih je ob potih; tako se vidijo iz Varaždinu proti Ivancu kar trije. Na Nemškem je posebno slo¬ vit podoben Diirerjev Kristus na čelu njego¬ vega malega pasijona iz 1. 1511, na Francoskem se nahaja kip sede¬ čega golega Jezusa z letnico 1475, a Gospod si ne podpira glave, am¬ pak ima roki v naročju zvezani. Sl. 14. Žalujoči Jezus v ječi. 1 Jezus je, izvzemši ledje, gol, roki je položil na stegna, vsako posebej in še obe skupaj ima zvezani. Poročal g. J. Žagar, kapelan v Slov. Bistrici. 2 Pri Sv. Petru pod Sv. gorami smo slišali, da se Bog joče, ker je človeku »fraj volo« dal. 3 Šaljivo razlagajo, da se Jezus joče, ker je Hrvata ustvaril. 4 Solina pri Glini in Gradec pri Vrbovcu. Tudi v župnijski cerkvi v Samo- boru je menda za velikim oltarjem tak ranjeni Jezus. 6 Na Letovanskem vrhu (župnija Zažina), na Veternici (ž. Mihovljan), v Kur- šancu (ž. Nedelišče), na Pleškom polju in v Veliki gorici (J. Barle, Povijest turo- poljskih župa. Zagreb 1911, 220 nsl.), v Gjurgjevcu, Dubravi pri Ivaniču, Topo¬ lovcu, Novih Cicah in v kapeli pri usmiljenih bratih v Zagrebu (nekdaj na Jela¬ čičevem trgu. J. Barič, Povjest župa i crkava zagrebačkih I, 82). V Slavoniji naš poročevalec g. nadškofijski tajnik zagrebški J. Barič ni našel takih podob. -*S— 58 —I— Povoljne razlage te podobe še dosedaj nimamo 1 in je tem težja,, ker so umetniki premalo ločili med raznimi položaji v Jezusovem trp¬ ljenju. Mi razlikujemo pet različnih situacij in predstav sedečega Je¬ zusa. 1. Jezus zasramovan pri Pilatu. Pilat je bičanega Jezusa dal vojščakom, ki so ga vzeli na dvorišče, poklicali kohorto, ga slekli, mu ogrnili škrlatast plašč, so poklekovali pred njega in ga zasramo¬ vali rekoč: Zdrav bodi, kralj judovski! In so pljuvali v njega in mu trst jemali ter ga tolkli po glavi 2 . V Jeruzalemu se še kaže kraj s kapelo (12. stol.), kjer se je neki to zgodilo 3 , na Kalvariji pa se vidi tja prenešen kamen (kos stebrovega valja), na katerem je Gospod sedel 4 5 . Pri nas so zato sedečega, s plaščem ogrnjenega Zveličarja, ki ima trst v roki, radi stavili vrh stebrov sredi trgov. Pred 20 leti se je še videl v Laškem trgu, dandanes pa se še najde v Središču iz 1. 1757 (imenuje se »Bog na plači«, ker je na trgu zadi za kapelo Žalostne Matere božje) ?, v Slov. Bistrici pa je prenešen v župnijsko cerkev najstarejši kip te vrste z letnico 1440. 2. K smrti obsojeni Jezus v Pilatovi ječi. Kristusovo- ječo so lokalizirali v bližini Antonije šele v križarski dobi. Prej so namreč kazali Pilatovo sodišče, Kajfovo in Anovo hišo na Sionu, po¬ leg pa, pri Armencih, ječo Gospodovo. S prihodom križarjev so vse te spomine prenesli k Antoniji. Ječo, v katero so zaprli Gospoda tisto noč, ko so ga vjeli v Getzemani, že omenja ob desni (južni) strani jozafatske ceste spis Cite de Jerusalem 1. 1187 6 , isto piše Ernoul leta ' F. Ks. Kraus (Geschichte der christlichen Kunst, Freiburg i. Br. II, 306) loči Jezusa s trnjevim vencem in trstiko, zasramovanega od vojščakov, ter pravi, da ga imenujejo Nemci Erbarmdebild, Francozi pa Homme de Douleurs, mož trpljenja, potem pa Jezusa v ječi, ki ga zove Misericordia in Christus im Elend, J. Detzel (Christliche Ikonographie, I, 452) navaja ista imena brez raz¬ lage, E. Male pa trdi, da vse te podobe predstavljajo Jezusa pred križanjem. Zo¬ per omenjena imena moramo opomniti, da je Erbarmde-Misericordia in Douleurs- Elend, torej istovetna imena za nasprotne predstave! Vrhutega je izraz Misericor- dienbild za Zveličarja uvel J. Messmer (Mitteilungen der Zentr.-Kommission, Wien,. 1869, 133) in sicer za Kristusa sv. Gregorija, ki je čisto drugačen, kakor bodemo videli. 3 Mt 27, 26—30; Mk 15, 15 — 19; Jan 19, 1—4. Prizor je predstavljen v ravno¬ kar opisani 10. šmarski kapeli. 3 Meistermann, Guide, 97. — 4 Meistermann, o. c. 83. Quaresmio, II, 327. 5 Po opisu in fotografiji g. M. Krajnc, kapelana v Središču. 6 A main destre de cele rue jozafas avoit •/• moustier (monasterium) con ape- loit le repos ... e la estoit la prisons, v il fu mis la nuit quil fu pris en gesse- mani. Tobler, o. c. II, 1000. Samostan Počitka je bil blizu današnje 4. postaje križevega pota. -s- 59 1231, podobno Mousket leta 1241 h Poznejši romarji pa ne obisku¬ jejo ječe, v kateri je bil Gospod še pred obsodbo zaprt, ob joza- fatski ulici, ampak vnovič pri Armencih na Sionu in sicer zato, ker se je zopet na Sionu pomeščala Kajfova hiša. Iz 14. veka pa imamo naenkrat vest, da je pri Pilatovi hiši ječa, v katero so Gospoda po obsodbi zaprli, preden somu naložili križ. Zapisal jo je grški protonotar Perdikka iz Efeza 1 2 . Kazali so jo tudi frančiškani 1. 1525 holandskemu romarju Arentu Willemszu 3 . To ječo reproducirajo koroški pasijoni in pa šmarska kapela ža¬ lujočega Jezusa. Tradicija o tej ječi se v Jeru¬ zalemu nadaljuje v ječi novo po¬ zidanega grškega samostana pre- torija, ki stoji tam, kjer so v no¬ vejšem času odkrili severno od bolečinske ceste (Via dolorosa) vr¬ sto v skalo vsekanih prostorov, ki so služili deloma kot hlevi, deloma kot zapori. Posebno zanimiva je skalnata celica s kamnito klopjo, ki ima luknji za obsojenčevi nogi. Naša sl. 15 kaže ravno ta prostor pa tudi način, kako si Grki mislijo, daje bil Jezus tukaj zaprt, dokler mu niso pripravili križa 4 . Po legi pa moderna ječa ni identična z ono iz 14. do 16. stol. 3. Jezus v ječi na Kalva¬ riji. Pozidali šoto ječo potem, ko so Perzi 1. 614 razdjali Konstantinove stavbe okoli božjega groba, za¬ kaj v dobi Eterije in drugih predperzijskih romarjev je še ni bilo. Omenja se prvič okoli 1. 735, ko je na Veliki petek služila za že zgo¬ raj opisano predstavo nošenja križa. Obiskal jo je tudi menih Epifa- 1 Michelant et Raynaud, o. c. 114. 2 Custodia, Domino ubi oneraverunt crucem. Quam bajulavit mox Cyrenaeus Simon. Migne, P. gr. 133, 963. 8 Kneller, o. c. 143. 4 Tloris te Staniče se vidi pri Meistermannu, Nouveau guide, 103. Sliko^ nam je oskrbel g. dr. Jakob A n dr 6, ravnatelj avstrijskega gostišča v Jeruzalemu. Neumestno je, da ima Jezus v ječi trstiko, sicer pa je podoba celo moderna, brez zgodovinske podlage. gli.uro-aoem j*. 'VmitTNiro Mmktmm. ■.OTIiSTNHTVAnKlirSiKIU ilfJMMAfttT.' ____M* Sl. 15. Jeruzalem. Jezus v ječi v grškem samostanu pretorija. •* £ r ~ 60 nij 1 ok. 1. 820 2 . Zakaj se je Jezus mudil v ječi, nam pove ruski igu- men Daniel ok. 1. 1110. Judje so namreč ta čas postavljali križ po koncu, na katerem so ga na to križali 3 . Psevdo-Bonaventura je vest o tej ječi razširil na zapad, kartuzijan Ludolf je trdil, da je bil Jezus zvezan v njej *. A že arhidiakon Fretell je v XII. stol. spoznal, da je ime »ječa« legendarno, dasi je kraj časti vreden. Zakaj, kakor on pravi, je bil ta prostor v Jezusovi dobi polje in je tu Kristus čakal, da so mu priredili križ 6 . Tudi Quaresmio 6 je dvomil, ali je bila tukaj ječa ali pa naravna votlina. Drugo je sprejel Cochem 7 in po njem Katarina Emmerich 8 . Pa nobeno ni res, v Konstantinovi dobi je bila tukaj planota. Romarjem se še dandanes kaže ta ječa in se trdi, da je moral Jezus v njej čakati, dokler niso obeh razbojnikov bičali, pri¬ pravili križ in luknje za tri križe vsekali v skalo 9 . Ječa je 5»?. dolg in enako širok, na tri ladje razdeljen temen prostor z oltarji. Pred vhodom na desno roko pa leži pred oltarjem na tleh kamnita plošča z dvema luknjama za noge vjetnikove 10 in zraven je moderna slika, čisto podobna oni v grškem pretoriju (Sl. 15). Vendar pa se plošča že v 15. stol. omenja. Nizozemska križevopotna knjižica iz one dobe ima za deveto postajo: »Kako je Jezus sedel na kamnu na mestu, ki se imenuje ječa Kristusova«. »Postavili so ga na kamen z njegovimi božjimi nogami in privezali v dveh luknjah kamna, kakor morilca v kaki kladi«. 11 Druga knjižica pravi, da so ga prej slekli, preden so 1 Migne, P. gr. 120, 262. 2 Krumbacher, Geschichte der byzantinischen Litteratur». Miinchen, 1897, .420. 3 Zeitschrift des deutschen Palaestinavereines 1884, 28. — 4 * O. c. 419. 5 De carcere vero et medio mundi fabulatorie praedicatur; cum utriusque loči dignitas reverenda sit. Locus namque, qui modo Carcer Christi dicitur, in pas- sione lesu campestris erat, sed in eo moram habuit, quamdiu machinabantur ei cru- cis suspendium. Migne, P. lat. 155, 1050. Dobesedno ima to tudi Evgesipp, Migne, P. gr. 133, 1002. Podobno Janez iz Wurzburga 1 . 1165. Migne, P. lat. 155, 1077. 6 Elucidatio T. S. II, 298. — ’ O. c. 957. 8 O. c. 1007, 1009. — 9 Dusterwald, o. c. 77. 10 Tloris ječe in sliko oltarja s ploščo najdemo v knjigi Ichnographiae loco- rum et monumentorum veterum Terrae Sanctae, accurate delineatae et descriptae a P. Elzeario Horn, Ordinis Minorum provinciae Thuringiae (1725—44), ed. P. Hie- ronvmus Golubovich, Romae 1902, 32 in 80. Prim. tudi Schuster-Holzammer, Handbuch zur Biblischen Geschichte, Freiburg i. Br. 1906. II 6 , 530*, kjer se še trdi, da je bila ječa prvotno bržčas cisterna. 11 Ihsus wert gestellt op een stee met sijn godlike voeten ond’ toe gebonde in twee gaters vaden steen gelijc een moerdenaer in een stoc. Kneller, o. c. 210. V drugem tekstu 15. stol. se pravi: Carceri inclusus fuisti et ad grandes lapides vin- culatus, quorum hodie foramina videntur, per quae fuerunt pertracta ipsa vincula. (Kneller, o. c. 162). Zanimivo je, da niso v luknjah noge, kakor trdijo dandanes •Grki, temveč vezi. -S- 61 -f~ ga posadili v skalnato stenoGol, v kladi sedeč in zvezan Zveličar l'e torej značilen za golgotsko ječo, a na zapadu v umetnosti neznan. 4. Pač pa je zelo razširjena skrajšana oblika, da goli Jezus sedi zvezan na kamnu, brez sledu kake ječe. Že prej omenjeni molitvenik pravi: Kako je sedel Jezus na kamnu, in ne v kladi, v kraju, ki se je imenoval ječa, kakor da bi pravzaprav ne bilo ječe. Podobno je Jan Pascha označil 11. postajo: »Ko je na kamnu sedel in bil obleke oropan« 1 2 . V tirolskem pasijonu so Jezusa najprej na Kalvariji slekli, potem pa je sedel 3 . Na Francoskem se vidi goli Jezus z zvezanima nogama in rokama sedeti na naravni skali, čez katero so pogrnili njegovo obleko. Ob vznožju skale se vidi včasi izklesana mrtvaška glava kot znamenje, da se vrši prizor na Kalvariji. Ta kip se torej popolnoma strinja s Paschovo postajo: »Ko je na kamnu sedel in bil obleke oropan«. Ti kipi niso torej nikakor last in velik izum francoskih umetnikov, kakor se je mislilo 4 , temveč ideja za nje se je spočela na Kalvariji. Že to je značilno, da nastopijo prve take podobe istočasno ko prva pobožnost križevega pota. Iz obeh odseva torej globoki vtis, ki so ga dobili jeruzalemski romarji na sv. mestih. Durerjev Kristus, ki sedi na kamnu na zeleni livadi in žalosten pod¬ pira glavo, je istega izvira 5 & , ravnotako tudi Usmiljeni Jezus pri nas in Ranjeni Isus po Hrvaškem. Le izjemoma, če se namreč posebič do¬ kaže, lahko predstavljajo tudi Gospoda v Pilatovi ječi. Sicer pa je Pilatov zapor le za 600 let mlajši duplikat golgotske ječe; v obeh je Kristus čakal, da so križ pripravili, prvikrat, da so ga stesali, drugi¬ krat, da so ga po koncu zasadili. 5. Jezus sedi na tleh na križu, mesto na kamnu. Tako še vsaj indirektno vpliva golgotska ječa. V pasijonski igri iz Donau- eschingena (15. stol.) posadijo, prišedši na Kalvarijo, Jezusa na križ,, ki leži na tleh, da počaka, dokler ne obesijo razbojnikov in v njego- 1 Kneller, o. c. 201. 2 Kneller, o. c. 158. 3 Tune capit Ihesus sedem. Wackernell, o. c. 132. 4 »Sedeči Kristus misli in trpi. Treba je bilo predstaviti najglobokejšo mo¬ ralno bridkost, ki se da misliti, združeno z najvišjim fizičnim trpljenjem. Težka naloga, ki bi lahko ostrašila največje umetnike. Naši stari mojstri pa so se ga pri svoji dobri volji in priprostosti lotili. Delali so enostavno kakor po navadi in zdi se, da se niso zavedali, da so poskusili stvar, katere se še ni nihče lotil.« Male, o. c. 89. & Tudi ta podoba se je veliko precenila: Diirerjeva last je le globoko čuv- stvo, ki se v njej izraža, a je za Zveličarja pretirano. Rane na nogali izvirajo ravno¬ tako iz nesporazumljenja ko na naslovnem listu Velikega pasijona, kjer od voj¬ ščaka s poklekovanjem in s trstiko zasramovani Kristus že nosi na rokah in nogah od žebljev vsekane rane. - S • 62 — vem križu zvrtajo lukenj V briksenskem pasijonu pa že slečeni Zve¬ ličar sedi na križu, med tem pa nastopi Izaija in spominja na svoje prerokovanje, da bo Odrešenik kot jagnje v mesnico peljan 1 2 . V fran¬ čiškanskem samostanu v Schwazu se vidi freska iz 16. stol., ki pred¬ stavlja nagega, na križu sedečega Zveličarja 3 4 , v današnji dobi pa je isti prizor v naravni velikosti v mramorju izborno izklesal Valentin Kraus K V kakem položaju se nahaja šmarski žalujoči Zveličar? Freska v prejšnji kapeli kaže Gospodovo obsodbo, v naslednji kapeli pa sledi nošenje križa, sredi med tema kapelama pa je naša dolbina z Jezusom v ječi pri Pilatu. Krška pasijonska igra, ki smo jo že zgoraj kot vir za ječo po bičanju citirali, ima tudi to ječo po obsodbi. Ko so obsojenega Zveličarja odpeljali z odra in se je zaprlo srednje zagri¬ njalo, je na eni strani trodelnega odra nastopila smrt ter se je bahala, da tudi najmogočnejše premaga in ji bo istotako Jezus podlegel na križu, na drugi strani pa se je pokazal Jezus v ječi, zastražen od dveh judov. Angel je poleg njega in poje 5 : Ach, wie schwer ist dir, mein Gott, Was leid’st du fiir Schand und Spott! Im Kerker mufit du sitzen und leiden Endlich gar den Tod: Niemand tut dich bedauern, Tun nur auf Hoffart lauern. Wegen deiner Siind, O Adatuskind, Ach lafit, ach lafit uns trauem! O Jesu, sei getrbst, Weil du die Welt erlOst Von Siindenband Mit Spott und Schand, Da alls’ verloren g’west . . . Glede Pilatove ječe je posebno zanimiv kapelski pasijon, ki se je v treh oddelkih predstavljal 6 : prvikrat na Veliki petek zjutraj v obsegu od zadnje večerje do smrtne obsodbe pri Pilatu, drugikrat isti dan zvečer od obsodbe do pogreba, tretjič na Velikonočni pon- 1 Nu tund sy dem Salvator daz crutz ab und satzend in untugenlich dar uff. Mone, Schauspiele des Mittelalters, II, 314. 2 Die weyl Cristus am creutz sytzt, spricht Esayas zu den volckh. Wacker- nell, 404. 3 Atz, Kunstgeschichte v. Tirol, Innsbruck, 1909, 817. 4 Jahresmappe der Deutschen Gesellschaft f. christliche Kunst, 1906, 16. 6 Schlossar, II, 346. 0 Dom in Svet, 1912, 17. Igro nam je dal na razpolago g. Štefan Singer, župnik v Logi vesi pri Vrbi. Našel jo je v Železni Kapli. -§— 63 deljek vstajenje. Predgovornik, ki napoveduje vsebino igre, pravi na Veliki petek zvečer, da »Jezus cielu nueč u kijhi zapert sedi«, potem nadaljuje o srečanju Marije na križevem potu, o Veroniki in o križa¬ ncu. Prizori pa, ki se na to na odru odigravajo, odgovarjajo dogod¬ kom pri Kajfu (vojščaki si priskrbijo ognja, da se grejejo in sv. Peter Jezusa zataji). Ko pa Jezusa od duhovnikov pripeljejo v ječo, se brez prehoda nadaljuje dopoldanska igra, ki se je končala z obsodbo pri Pilatu. Eden stražnik ostane namreč pred ječo, druga dva pa hitita domov, »da pripravita h križanju vse, kar bo potreba« 1 . Je¬ zus v ječi pa je nag, s trnjem ovenčan, k smrti na križu obsojen. Globok utis je moral napraviti na poslušalce naslednji razgovor med Jezusom, ki trikrat z besedami improperij toži radi nehvaležnosti ju¬ dovskega ljudstva, med angelom, ki ga tolaži, in stražnikom, ki mu privošči kazen in smrt 2 . Angel 3 . Oh Jezu skuez toju veliku terplienie bode vsim perneslu to večnu vesele, potraštan badi od Nebeškiga Očeta, dokler skuez letu badeš ti zaduebu, kar je biu Adam že davno zgubu. Kristus. Ah Volk, ah Volk lubezniui moi, kaj sim jez tebi stueru, jez Stuarnik toi, iz Egypta sim jest za te te Egyptarje tepu, ti pa si mene do par naziga slieltu 4 . 1 Isti namen je imela Pilatova ječa po Arendtu Willemszu 1. 1525, kakor smo zgoraj slišali. Prizor, kako se vojaki pri ognju grejejo, so najbrž radi večernega efekta od jutra na popoludne prenesli, neuki kmetski skladatelji so pa potem pre¬ hod h križevemu potu zabrisali in skazili, tako da se zdi, da so Kristusa veliki du¬ hovniki k smrti na križu obsodili in da so ga iz Kajfove ječe na Sionu naravnost na Kalvarijo peljali. 2 Po briksenskem pasijonu iz 15. stol. poje Jezus, težki križ noseč, cerkvene improperije Velikega petka v latinskem in nemškem jeziku, Judi pa mu ugovarjajo. 3 Angel pride h Gospodu v Kajfovo ječo. Prim. Cochem, o. c. 817 in Kata¬ rina Emmerich, o. c. 951. Angel pri bičanju v krškem pasijonu prim. Schlossar, o. c. II, 333 in 346. 4 Tirolski pasijon (Wackernell o. c. 127) ima: Mein volk, gib mir antvvurt; Was hastu iibels von deiner gepurt Von mir enphangen oder erkant? Wan ich fiiert dich aus Egipten lant! Prim. Popule meus, quid feci tibi? aut in quo contristavi te? responde mihi! Quia eduxi te de terra Aegypti, parasti crucem salvatori tuo. -S- 64 -*■ Stražnik. Prau so ti viši fary strilli, da so tebe h kryžu te smerti obsodili, prau je, da se an tak galf umori, kier mati' in zapeluje ludi. Angel. Potraštan badi, ah Jezu ti našu vesele, dokler je billu vselei taju 2 veliku želje temu riunemo člaveku pomagati, sej ti te nebeški oče vselei na strani stati. Zatoire se serčnu u to smert podei Inu temu riunemo člaveku pomai 8 . Kristus. Ah Volk, ah Volk lubeznivi moi, kai sim jez tebi stueru, jez stuarnik toi, ti mene za naj večiga hudobnika teržiš, Kir ti mene na križi vmoriti želiš 4 . Stražnik. Glih prau se tebi godi, da mareš u kihi zapert sedeti, poprei si drugem atu na strani stati, zdej pak sam sebi na mareš pomagati. Angel (proti ljudstvu). Vesiele badite, o karšanske duše, kier Kristus nase vzeme vaše griehe, za volo katiereh an 5 tulkai terpi inu cellu preliti mare 6 sojo sueto riešno kri, tra.štu inu h veselo 7 vašem dušam, da baš ti člavek od peklenske ječe riešen. Kristus. Ah volk, ah volk, lubeznivi moi, kaj sim jez tebi sturu, jez stvarnik toi, kier mene talcu špotliu polonaš, kier ti mene z badečim terniam kronaš 8 . Stražnik. Glih ena taka ternaua krana je magla tebi perpraulena biti, da ju mareš na tojej glaui občutiti, » moti. — 2 tvoje. — 8 pomagaj. ■— 4 Prim. »Parasti crucern salvatori tuot.. 5 on. — 6 mora — 7 k troštu in k veselju. 8 Prim. »Et tu dedisti capiti meo spineam coronam«. —jr" 60 —&** kaj baš ti copernik velku govuru, sei si ti prei doisti hudiga stueru, ti pak koi tihu dei inu mouči, asicer jes tebi toju kranu še bol gor na glau potoučem. Tu pridejo vsi judi in stražnik govori: Zdei je žie zeit s tem copernikam en kane storiti, ga očemo tudi koi un s kihe potegniti. Drugi j ud pravi: Le tu je niega suknia, ju marmu na niega diati, da ga ba magu en vsaki ložei spoznati potiem ga očemu s križam na Gara Calvario gnati, inu tam nigou zasluženi Ion dati. Tekst pasijonskih iger nam je odkril vso težo bridkih misli in čuvstev, ki grenijo Usmiljenemu Jezusu (Sl. 14) zadnje trenutke, ko sedi gol v ječi in utrujen podpira od pogleda v bodočnost težko glavo ter v duhu zre (nad sebo) od zapeljive kače oklenjen svet in križ, na katerem bode kmalu, četudi za mnoge brez sadu, pribit. 12. Kapela križeve nošnje. Kipi na oltarju: Jezus pade pod križem na tla, vojak, ki ga na vrvi vodi, prestreže križ, Simon iz Cirene pa križ od zadi prijema 1 2 . Neki rabelj pa brez usmiljenja z buzdovanom bije po Gospodu. Freska na zadnji steni: Tu koraka ostali sprevod na Kal¬ varijo. Naprej dva vojščaka, potem Jožef iz Arimateje 3 , vojščaki z vrvjo, poveljnik v levovi koži, slednjič Marija z ženama. Na desni steni slačijo Jezusa v pričo judovskih poglavarjev in vojščakov. Na levi steni ga križajo na tleh v prisotnosti pobožnih žen. Obok. Na sredi je uboj Abela (ABEL) kot predpodoba Jezusove smrti in nedolžnosti (FORMA INNOCENTIAE). V voglih so štiri sličice, ki se nanašajo na les sv. križa. Jezus nese križ in vabi: »Moj jarem 1 Walasser (o. c. 462) opomni ob začetku križevega pota: Und sie zogen ihm an seine eigne Kleyder, auff dafi ihn jederman solt erkennen. 2 V isti roki je držal obenem molitvenik, kakor kaže naša neobjavljena, pred obnovljenjem narejena fotografija. Ker so pozneje knjigo proč vrgli, pa grabi sedaj — za zrak! Simon je pobožno udan, pripognjen, bolehen. Spominja na tožbe Si¬ mona v briksenskem pasijonu.: Und pin ein armer krumpper man, Das ich fur war nit tragen kan; Wan ich vert grossen schaden nam, Das ich noch in meinem rucken pin lam. (Wackerneil, o. c. 126). 3 Wackernell, o. c. n. 1985. 5 66 —S* je sladek« (IVGVM MEVM SVAVE EST. Mt 11 , 30 ). Krvaveč stoji v stiskalnici in toži: »Sam sem stiskal svojo stiskalnico« (TORCVLAR MEVM GALCAVI SOLVS. Iz 63 , 3 ) L Ves od žarkov obdan kaže Jezus svoje petere rane, ki jih je dobil na, križu, ter zdihuje: »Je-li bolečina, kakor moja bolečina?« (SI EST DOLOR SICVT DOLOR MEVS. Žal 1 , 13 ). Slednjič vidimo košato, »krasno in bliščeče drevo« (ARBOR DECORA ET FVLGIDA) 2, drevo sv. križa. Na stolpiču so sv. Jurij, sv. vojščak Martin (spredaj) in sv. Flo¬ rijan. Preseka v gozdu se zgoraj sklene s počreznim zidom, ki pomeni kalvarijsko obzidje. V cerkvi božjega groba v Jeruzalemu je Kalvarija 10 x 12-5w, prostorna in 4-70 m visoka, po stopnicah dostopna planota. Le severo¬ vzhodni vogel (pribl. 4x4 m) počiva na skali, vse drugo je podzi- dano in so spodaj razni prostori. Romarji pa so mislili, da je vsa planota prvotna in je Kalvarija v Kristusovi dobi ravnotako zgledala ko dandanes. Pobožni Cochem n. pr. piše, da je Kalvarija skalnat in nerodoviten vrh, 30 korakov dolg in 24 korakov širok, na katerem je bilo za malo ljudi prostora, zato so se pa gledalci v nepreglednih vr¬ stah zgrnili okoli nje 1 2 3 . Seveda je moral strmi vrh biti zagrajen. Zato najdemo nizek zid ne samo v Šmarju, temveč tudi v Gradcu, v Ma- renbergu, v Vojniku in v Celju 4 ter na Monte Varallo v Italiji 5 6 . Na Bavarskem so ta zid celo v panoramsko sliko sprejeli r> . 1 Drevo stiskalnice je les sv. križa, ki je iztisnil iz Zveličarja vso rešnjo kri. O razvoju te podobe gl. naš članek o Kristusu v Stranicah in pri Sv. Petru pri Ma¬ riboru. »Voditelj« XI (1908) 350—354. Posebno opozarjamo pri tej priliki na narodno pesem: »Jezusova oprava ob trpljenju« (Strekelj, III, 673), ki bi se prav¬ zaprav morala imenovati: »Jezus v tlačilnici«. Marija sreča Jezusa, ki je oblečen kakor kmetje v 18. stol. ter ga vpraša, kako opravo bode imel na svoji sv. hohceti, kakšne škornce, štunfece, (kratke) hlačice, srajco in kapico. Kristus odgovarja, da bode do gležnja, do kolena, do pasa, do grla in čez glavo v svoji krvi stal. V sv. pismu (Iz 63, 1—4) povprašuje prerok, v narodni pesmi pa Marija. Po Izaiju so Mesijeva oblačila krvava, po narodni pesmi (in sodobni eksegezi) pa Gospod v lastni krvi stoji. Pesem je dragocen biser poljudnega verskega pesništva, čeprav nam je dandanes po vsebini nekoliko tuja. 2 Iz himna »Vexilla regis prodeunt«, ki ga je speval sv. Venancij Fortu- nat (f ok. 600) na čast relikviji sv. križa. 3 Cochem, o. c. 954. Mere so skoraj za dvakrat prevelike, približno pravo razmerje (12 : 20 korakov) ima pa Walasser (o. c. 475). 4 V Celju je bolj podzidje, ki podpira povišan prostor s tremi križi. 5 Kneller, o. c. 22. 6 Christliche Kunst, Munchen, 1906/7, 56. — Katarina Emmerich (o. c. 1006) pa opisuje Kalvarijo, da ima »kreisfarmige Oberflache mit einem niederen Erdwall umgeben, welchen fiinf Wege durchschreiten.» ■ S * 6/ ■ 3 - 13. Kalvarija. Trije visoki križi 1 stoje vsak v svoji plitvi dolbini; oboke nosijo ob straneh pilastri, poleg srednje dolbine pa dva svobodno stoječa stebra. Jezus je že nagnil glavo in umrl, Bog Oče, ki se vidi na oboku naslikan, je že sprejel njegovo daritev, svet je odrešen, satan je premagan. Spodaj na levi omaguje Marija, sv. Janez vije roke, kleči sv. Magdalena. Na steni za križem je naslikano drevo spoznanja do¬ brega in hudega, poleg pa stoji angel in tira Adama in Evo iz raja. Zadnja se še bridko nazaj ozira za zgubljeno srečo. Njen pogled pa lahko tudi zadene les odrešenja, ki ji je bilo napovedano. V nekate¬ rih pasijonskih igrah, kakor v hebski (Eger) in dunajski se je z dramo odrešenja predstavljal tudi padec prvih staršev 2 , vrhutega moramo tudi upoštevati, da je po srednjeveški legendi les sv. križa pognal iz • treh zrnc drevesa spoznanja, ki jih je po božjem naročilu prinesel za¬ maknjeni Set iz raja 3 , in tako umemo, zakaj stoji v naši kapeli križ ravno pred nesrečnim rajskim drevesom, zakaj se izgnanje v tistem drenutku predstavlja, ko je raj zopet odprt. Desni razbojnik še v zadnjih trenutkih zaupljivo gleda na Zveličarja, levi pa se obrača v stran in moli jezik iz ust. V trenutku Gospodove smrti pa sta iz oblakov zadi za njim švignila dva bliska in sta zadela spodaj stoječo smrt — v plahto ogrnjen kostenjak s koso v roki — in hudiča s tremi puščicami. Spolnila se je Ozejeva pre¬ rokba: Ero mors tua, o mors, et morsus tuus, o inferne 4 ali kakor moli vzhodna cerkev: Hada si ubil z bliskom božanstva, smrt si pogubil s smrtjo svojo 5 . Zlomljena je oblast hudičeva z zapeljeva¬ njem k poželenju oči in mesa in k napuhu življenja 6 , tudi smrtna groza je odpravljena, ker za otroke božje je smrt le prehod v večno življenje. Te slike so torej v strogo dogmatičnem smislu sestavljene 7 . 14 A. Sv. stopnice. Zadnja kapela ' obsega spredaj sv. stopnice, zadi pa t. zv. božji grob. Pri prednjem vhodu je na desnem slopu naslikana cesarica 1 Po splošnem naziranju v novi dobi je imel križ 15 čevljev, t. j. nekoliko manj ko dvakratno dolgost Križanega, tukaj je pa še višji, gotovo radi večjega utiša. — 2 Creizenach, I, 224. 3 Kampers, Mittelalterliche Sagen vom Paradiese und vom Holze des Kreu- zes Christi. C 5 ln, 1897, m. 4 Ozej 13, 14. Prim. 2 Tim I, 10. — 5 Maltzev, o. c. 526. 545. 6 1 Jan 2, 16. (zato tri puščice). V hallskem pasijonu (Wackernell, o. c. 282) reče Lucifer satanu: »Spar nit dein vergifft hefftig pheyll, Gee pald zu den juden und eill!« 7 Navadno se predstavlja poleg levega razbojnika hudič, ki čaka na njegovo dušo, poleg desnega pa angel, prevlada torej zgodovinsko-simboličen smisel. Tukaj je stena za desnim razbojnikom prazna. 5 ' ■*-£-* 68 ■ s *’ sv. Helena vnosi 18. stol., ker je sv. stopnice dala (kakor se pravi)’ 1. 326 prenesti v Rim, na levem pa papež Benedikt XIV, ki je dal za šmarske sv. stopnice odpustke, kakor kaže napis poleg njega z letnico 1746. Vstopivši v kapelo zagledamo najprej 28 belomramornatih stop¬ nic, potem stene, ki so poslikane s svetniki, in obok ozaljšan s tremi, vizijami. Radi jasnosti bode treba o vsakem posamez govoriti. a) Sv. stopnice. Odlične palestinske spomenike so posnemali tudi v Rimu, kjer se po cerkvi sv. Križa na Kalvariji že v četrtem stoletju (kakor dan¬ danes) imenuje bazilika S. Crucis in Hierusalem, betlehemsko votlino pa so od V. stol. naprej častili v cerkvi Marije Večje 1 . V drugem, tisočletju se najde v Rimu tudi več sv. stopnic (Scala santa, SCALA, PILATI), tako v papeževi palači pri lateranski baziliki, tako pri Vati¬ kanu in drugod. Vse so bile posnetek stopnic pretorija v Jeruzalemu. Lateranske stopnice so se začele bolj častiti proti 15. stol., posebno, po Sikstu V, ki jih je 1. 1589 prenesel na sedanje mesto pred kapelo sv. Lavrencija ali Sancta sanctorum 2 3 . Imajo 28 belomramornatih po¬ sameznih stopnic, ki so se pod papežem Klementom XII (1730—1740) z lesom obdale tako, da se le skozi nekatere s steklom zadelane od¬ prtine vidi kamen in rjavi sledovi, ki veljajo kot madeži krvi Kristu¬ sove. »Težko se bo našlo svetišče, ki bi tako nežno in globoko go¬ vorilo k srcu.« 8 V novi dobi so začeli te stopnice tudi izven Rima posnemati, posebno med Nemci n. pr. v Monakovem, Solnogradu, na Dunaju (1696), v Gradcu (1723) in drugod. Iz naslednjega pregleda se vidi, da so šmarske stopnice najstarejše na slov. Štajerskem in Kranjskem. 1747 Šmarje. 1751 Sv. Jošt nad Kranjem 4 . 1767 Žalostna gora pri Mokronogu. ok. 1770 Staritrg pri Slov. gradcu. 1780 Novaštifta pri Ribnici. 1872 Sv. Križ pri Belih vodah 5 . 1 H. Gr is ar, Analecta romana, 1899, 556—594- 3 H, Marucchi, Basiliques et eglises de Rome, 1902, 99. 3 A. de W a al, Der Rompilger, 1895, 77. — Vest, da je stopnice že papež Silvester I postavil pred papeževo palačo, je moderna legenda, mnenje pa, da jih je postavil Sergij II 1. 845 izvira iz krivo tolmačenega mesta knjige Liber Pontifi- calis (Grisar, Geschichte Roms und der Papste im Mittelalter, I, 1901, 788). 4 Božja pot k sv. Joštu . . in obiskovanje sv. šteng na gori sv. Jošta . .. pri Kranji. 1868. — A. Žlogar, Trojna božja pot s svetimi stopnicami na Kranj¬ skem. 1881. — 6 Orožen, V, 521. -S- 69 - 5 - Rimske stopnice veljajo kot svete, ker je Gospod hodil po njih, "v posnetke v drugih deželah pa so vlagali ostanke katakombskih mu¬ čencev (tako v Šmarju, v Gradcu, pri Sv. Joštu in drugod), da bi bile bolj častitljive. Sredi 3., 12. in 28. stopnice je vdelan košček lesa sv. križa na mestu 3 , kjer se na rimskem izvirniku kažejo sledovi Kri¬ stusove krvi. b) Svetniki. Od spodaj navzgor so med okni tako-le razvrščeni: Sv. Pavel Sv. Janez Ev. Sv. Jakob st. 4 5 (okno) Sv. Filip s Sv. Tomaž Sv. Simon Sv. Matija (okno) Sv. Magdalena Sv. Peter 1 2 Sv. Jakob ml. 3 Sv. Andrej (okno) Sv. Juda Tadej 6 Sv. Jernej 7 Sv. Matevž 8 (okno) Sv. Dizma Nekateri apostoli imajo dandanes ne več običajne znake, kjer je prostor, so dodani tudi prizori iz njihovega življenja. Vse to smo pod vrsto tolmačili. Zanimiva je tudi njih razporedba: Stojijo v dveh vrstah, a desna je častitljivša. Bolj zgoraj in bližje Kristusa na oltarju 1 Napis na eni se glasi: AVTHENTICA PARTICVLA SANCTAE CRVCIS 1748. — 2 Mali prizor kaže, kako ga angel osvobodi iz ječe. 3 Ima bergljo, ker ga je nekdo s stopnice pahnil, ko je pridigoval, ter si je nogo pokvaril in bil potem vse svoje življenje šepav — plurimum claudicavit. (Longobardica historia que a plerisque Aurea legenda sanctorum appellatur siue passionale sanctorum, Hagenau, M'DX). j ma tu( jj helebardo, ki pa se je najbrž razvila iz valjavčevega bata (pertica fullonis). Hans Holbein star. in Hans Visclier st. sta predstavljala tega apostola z orodjem, ki je podobno ključevi bradi na dolgi palici. Poznejši so to orodje lahko smatrali za helebardo. 4 Spanjolcem se je 1. 845 v boju pri Clariju prikazal na belem konju z belo zastavo. Tako se je izobraževal tudi na svetinjicah, ki so jih romarji dobivali v Compostelli. 5 Pri Ščitih, kjer je sv. Filip pridigoval, se je častil malik Mart. Izpod njega je izšel zmaj, ki je tri malikovalce uničil, drugi so pa zboleli. Apostol pa je vsem pomagal, zmaja pregnal in na mestu malika je dal postaviti križ. Zato ima križ v roki, in spodaj se vidi, kako kleči in moli, ob strani pa je malik. 6 Ima helebardo (Detzel, Christliche Ikonographie, II, 159). V malem pri¬ zoru ali pridiguje ali pa prihaja k Abgaru v Edesso. 7 Sličica kaže apostola v hiši indijskega malika Astarot. 8 Kot colninar ima pravokotno preiskovalno palico (Visierstab). V stran¬ skem prizoru vidimo, da se sodniku roka posuši, ko se ga hoče dotakniti (?). ~f- 70 -s- grobne kapele so tisti, ki so prejeli od Gospoda kako posebno čast: ali prednost, drugi sledijo po starosti svojega poklica, so torej zgodo¬ vinsko urejeni in ne po evangelijskih katalogih (Mt 10, Lk 13) niti po svojih godovih. Prva sta sv. Peter in Pavel, potem dva ljubljenca Je¬ zusova sv. Jakob ml. (brat Gospodov in škof jeruzalemski) in sv. Ja¬ nez Ev., sledita Petrov brat sv. Andrej in Janezov brat Jakob st. ter Jakoba ml. brat Juda Tadej. Sv. Filip, Jernej in Tomaž se vrstijo po katalogu prvega evangelija (Mt 10, 3). Na predzadnjem mestu je sv. Matevž, ker ga je Gospod poklical malo prej (Mt 9, 9), kakor je apo¬ stole razposlal. Zadnji je sv. Matija, izvoljen šele po Kristusovem vne¬ bohodu. Predpredzadnje prazno mesto zavzema še sv. Simon. c) Jezmcelcova vizija mučilnega orodja. Marija razvija božje Dete v pusti pokrajini, to pa z razpetima ročicama zamaknjeno gleda mučilno orodje, katero mu angelci kažejo. Ta ima trnjev venec, drugi šibe in križ, tretji razgrinja Veronikin prt, četrti piše naslov za na križ. Tudi na vrečo naslonjeni sv. Jožef gleda izredni prizor h Slika predstavlja sv. Družino na begu v Egipet. Umor nedolžnih otročičev vzbuja v Jezusu misel na bodoče trpljenje in na posamezna orodja. Kolikor nam znano, je trdila prva bi. Angela iz Foligna (f 1309), da je Jezus vedno imel pred očmi svoje trpljenje ter vse nje¬ gove okoliščine in orodje 1 2 , sv. Katarini Bolognski (J- 1463) pa je bilo razodeto, da je Gospod vsak petek preživel že vnaprej vse svoje bodoče krvavo trpljenje 3 . Podobne vizije so gotovo vplivale na razširjanje naše podobe, njen postanek pa je po našem mnenju bizan¬ tinski. K najznamenitejšim grškim Marijam spada t. zv. hodegetria (Vodnikovica), ki predstavlja doprsno Gospo z Detetom na levi roki,, nad njenima ramama pa po enega angela v polufiguri. Ako se tema angeloma da v prazne roke orodje za križanje, nastane slika, ki je po celem svetu znana kot Marija Pomočnica (M. del perpetuo soccorso) v redemptoristovski cerkvi na Eskvilinu v Rimu, seveda se mora tudi primerna bridkost in strah položiti v obraz malega Jezusa. Prej ime¬ novana rimska slika se je iz Krete v Rim prenesla 1. 1498 4 * , tovarišice pa ima tudi na Ruskem 6 . Isti motiv je porabil tudi Luka Cranach 1 Sv. Jožef z vrečo spominja na »Madonna di sacco« Andreja del Sarto. ! E. H e 11 o, Le livre des visions et instructions de la bienheureuse Angele de Foligno, Pariš 1910, 240. s AA SS Boli. Mart. II, 56. 4 G e r o 1 a, Monumenti veneti deli’ Isola di Creta, II, 304. s N. Kondakov, Pamjatniki christijanskago iskusstva. St. Peterburg, [902, 164.. -§- 71 - 3 - starejši, našel se je celo v stranski kapeli sv. Barbare v Halozah in sicer kot kmetsko delo iz 18. stoletja 1 . d) Tri božje čednosti. Sredi zaokroženega portika, ki morda spominja na cerkev bož¬ jega groba v Jeruzalemu (Anastasis), je odprt sarkofag. Zelenooble- čeno Upanje je sedlo poleg in je vanj položilo svoje pomenljivo sidro, od zadi se sklanja nad krsto dete in z roko v njej brodi 2 * , saj je v njej živa voda, ki spredaj odteka 8 . Na ograji zadi je razgrnil večji angel prt Gospodov, kažoč, da je prazen 4 * . Vrh portika kraljuje rdeče- opravljena Ljubezen z detetom, belo in modro ogrnjena Vera s keli¬ hom in hostijo, s Petrovima ključema, papeškim križem in tiaro — torej prava rimsko-katoliška Vera, se ziblje v zraku pod križem, ki ga nosijo angeli. Prazen grob Gospodov t. j. vstajenje Gospodovo je temelj na¬ šega upanja (Bog Oče nas je prerodil v živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa, 1 Petr 1, 3), podlaga naše vere (Ako pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera . . . zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih . . . prvina Kristus, potlej oni, kateri so v njegov prihod verovali. 1 Kor 15, 17—23), je vspodbuda za krščansko ljubezen, zakaj vera brez dejanj je mrtva (Jak 2, 26). e) Jakobova lestvica. Na desni sanja na hrbtu ležeč očak Jakob, oblečen kot arabski šejh s turbanom na glavi, njegova vizija pa se na levi strani pred¬ stavlja: Lestvica sega od zemlje do nebes, angeli hodijo po njej, večji angel ob vznožju pa kaže na kamenite sv. stopnice spodaj, češ, da so one, ki vodijo v nebesa. V prenešenem pomenu pa se nanaša naša slika tudi na trpljenje Gospodovo: Janez Klimak (f ok. 1. 600) je raz¬ lagal 30 stopnic Jakobove lestvice kot 30 let Kristusovih do njegovega 1 Druga vrsta tega motiva je, ako Marija misli naprej na Gospodovo trplje¬ nje. Prvikrat se najde to pri Waltherju von Rheinau, okoli začetka XIV. stoletja. (Mone, Schauspiele des Mittelalters, I, 181 — 194), potem pa pri sv. Birgitti (Clarus, o. c. I, 20 in IV, 79). Te vrste je narodna pesem »Marija sanja o Jezusovem trp¬ ljenju« (Strekelj, I, 459). Se okoli 1880 je izšla praznoverska hrvaška brošurica: »Senje blažene Device Marije«. * Motiv je iz Tizianove slike »Amor sacro e profano«. * In mi je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Jaz bom žej¬ nemu zastonj dal od studenca žive vode (Raz 21, 6). 4 Tako je angel pri obredu vstajenja kazal razprostrt prazen prt. Kirchenlex XI’, 1459- -"S— 72 — krsta ] , Evstatij, nadškof solunski (f ok. 1185), kot križ Gospodov in isto tudi Kornelij a Lapide, čigar eksegetična dela so se v 18. stol. tudi po naših župniščih z veseljem prebirala in se še dandanes sem- tertja najdejo 1 2 . 14 B. Grob Gospodov. Po sv. stopnicah se pride v kvadratično grobno kapelo, ki je obokana s kupolo in ima na vrhu svetilko iz sekanega kamna. Taka svetilka je značilna za vse starejše posnetke Božjega groba po naših krajih (glej zgoraj tabl. 1 in sl. 7), vendar pa ni nusa kapela kopija jeruzalemskega izvirnika. Sredi pod kupolo leži Zveličar, v kotih ka¬ pele žalujejo štiri alegorične figura, na zadnji steni se vidi preslavljeni Jezus, obdan od mučilnega orodja, na zapadnem zidu so tri žene ob grobu. Severna stena je odprta proti stopnicam in zato je slika samo nad lokom (»Odrešenik sveta«), vzhodna pa služi za vhod ter je za¬ delana z lepo kovano železno mrežo, slika nad njo pa kaže Učitelja sveta. V kupoli so štiri slike vsled mokrote izginile. a) Jezus na mrtvaškem odru. Navadno se imenuje ginljiva Jezusova podoba na zidanem pod¬ stavku — Jezus v grobu (Tabl. 5), kar pa ni čisto prav. Jezus je šele s križa snet, roke mu še svobodno ležijo, prt ga še ne zagrinja, an¬ gelček, ki je sočutno pokleknil k njemu, še drži tri izruvane žeblje, privzdiga mrtvo levico in vprašaje zre na Gospoda: »Kaj so tiste rane na sredi Tvojih rok?« 3 V grobu pa je imel Jezus prekri¬ žane roke ter je bil ves v tančico povit, kakor se včasi vidi pri sta¬ rejših božjih grobovih 4 * . Ta motiv je v zvezi z benečansko in posredno z bi¬ zantinsko umetnostjo. Marko Basaiti, kije bil neki grškega po- kolenja in učenec prve benečanske slikarske šole v Muranu (f o. 1521), je v akademiji v Benetkah s podobnim mrtvim Kristusom zastopan: Jezus leži na hrbtu, eden angelček čuva pri njegovi glavi, drugi — skoro kakor šmarski — opazuje rano na levi nogi 6 . Bizantinska umet- 1 Migne, P. gr. 88, 630. 2 Crux enim est scala et via, per quam Christus omnesque Christiani in coe- lum conscenderunt et in dies conscendunt. Comment. in Genesin I, 227. 3 Odgovor: »S temi sem bil ranjen v hiši tistih, ki so me ljubili«, t. j. od lastnih rojakov (Zah 13, 6). 4 Vzorec za to so odtiski sv. prta (sacra sindon) v Turinu in Besamjonu. Prim. sliko v Quaresmie II, 404. 6 Pauli, \ enedig, Leipzig, 1906, 117. Navidez sorodne so slike sedečega mrtvega Zveličarja, ki ga podpirata dva angela, tako Carlo Crivelli v Londonu, Tab L Šmarje. Jezus na mrtvaškem odru. (Pred popravilom 1. 1911). Nadgrobno plakanje. Plaščanica iz 1. i545 v zakladnici Dionisiata na Athonu. * 5 — / 3 —S— nost že v 12. stol. predstavlja mrtvega Zveličarja, obdanega od dveh angelov z ripidijema h Kakor pove neki napis, je to »Kristus, ki se pokoplje in vstane kot Bog« * 2 . Od takih dogmatično-simboličnih slik se morajo ločiti zgodovinski prizori objokovanja Gospodovega (6 Š7uxacp'os i)-pYjvo$, nadgrobno plakanje). V slovstvo so to snov uveli že Sirci v 4. stol. 3 , v umetnost pa Lahi v 13. veku. Opis je podal Pseudo-Bonaventura (ok. 1270), prvo sliko pa najdemo v gornji cerkvi v Assisiju, ki je najbrž delo Giottovo 4 in potem od istega v Areni v Padovi. Na Nizozemskem ima ta prizor Roger van der Weyden v 1. pol. 14. stol., na Francoskem se najde ok. 1. 1380, v ozemlju bizan¬ tinske umetnosti je prva plaščanica te vrste iz 1. 1396 v Bukarešti. Naša tabl. 5. nam kaže bizantinsko vezenino iz 1 . 1545, ki združuje vzhodni, simbolično-dogmatični motiv (Kristus je med desetimi angeli, od katerih imajo štirje ripidije, in med štirimi apokaliptičnimi živalmi na voglih, ki mu noč in dan slavo dajejo rekoč: »Svet, svet, svet, Gospod vsegamogočni Bog« Raz 4, 8) obenem z zapadnim, zgodovinskim (Marija sedi na nizkem stolu in poljubuje Sinovo glavo, zadi za njo so tri žene, med njimi sv. Magdalena s povzdignjenimi rokami, pri no¬ gah sta stari sv. Jožef Arimatejski in Nikodem, zadi še dve ženi, sv. Janez pa po¬ ljubuje roko; križ z napisom, sulico, vencem in trstiko z gobo je v ozadju, v ospredju pa čaša s štirimi žeblji ter dva vrča) s . Vezenine te vrste se imenujejo plaščanice, grški pa nagrobni prt (dv)p Ž7t'.Tdp'0$), so navadno okoli 2 m dolge ter se rabijo na Veliki petek. Omenili smo jih, ker nam kažejo nadaljnjo zvezo šmarskega Kristusa z vzhodnimi običaji. Na Veliki petek ob 4. popoludne se vrši pri Grkih obred snetja s križa (<žv-eXwais). Najprej se pojejo psalmi, litanije, pesmi, potem se dene na oltar prt s podobo mrtvega Zveličarja (plaščanica) in se podkadi. Du¬ hovniki ali odlični lajiki jo na to vzdignejo in nesejo kakor kako nebo nad celebrantom z evangelijem. Poje se: »Častitljivi Jožef je iz križa Giovanni Bellini v Riminu, Berolinu in Londonu, Andrtea Mantegna v Kopenhagenu, Andrea del Sartov sliki, ki se je ohranila samo v bakrorezu Avguština Benečanskega, Lorenzo di Mariano v reliefu cerkve Fontegiusta v Sieni i. dr., vendar pa so se te podobe razvile iz vizije sv. Gregorija, kakor bomo pozneje videli in se najlažje prepričamo pri učiteljih Crivellija in Bellinija, pri Vi- v arini j ih v Muranu. * TtraSlOV flabellum, je pahljača, ki se rabi pri vzhodnih obredih za pove¬ ličanje sv. maše, prvotno za odganjanje muh od sv. darov. 2 N. Kondakov, Parojatniki christianskago izkusstva na Athone. S. Peter¬ burg, 1902, 262. Najstarejša plaščanica te vrste je v cerkvi sv. Klementa v Ohridi. Kondakov, Makedonija. Archelogičeskoe putešestvie. Sanktpeterburg, 1909, tabl. IV. 3 A. B a um stark, Die syrisch-griechische Marienklage v listu Gottesminne, Munster i. W. 1906, 208—230. * M. G. Zimmermann, Giotto und die Kunst Italiens im Mittelalter, Leip¬ zig, 1899, 316. 3 Slovanski napis, ki obkrožuje prizor, pove, da je to vezenino daroval mol- davovlaški vojvoda Joan Peter svojemu novopozidanemu samostanu Dionisiu na Sv. gori pri Solunu. Naš posnetek je po tabl. XLI. Kondakovega dela o Athonu. ■•£ * 74 — snel prečisto Tvoje telo, ga je s čistim platnom ovil, z dišavami pokril' in v nov grob položil.« Od oltarja gredo skozi severna vrata ikonostaze med vernike, kjer položijo prt sredi ladje na podstavek, ki se ime¬ nuje grob k V 17. stol. se je pri Grkih mnogo slovesnejši obred uvel., Kristusa so ali v sliki ali pa kot kip položili na nosila, posuli s cvetli¬ cami in nesli ven iz cerkve po ulicah in trgih, spremljala ga je duhov¬ ščina v mašni opravi in verniki, vsi s prižganimi svečami. Ljudje so Go¬ spoda poljubljali in so se trgali za cvetlice 1 2 . Drugačen je zapadni obred. Že koncem prvega tisočletja so s križa sneto telo Gospodovo devali v grob in pokrivali s kamnom 3 . Obširnejši je bil seveda obred koncem srednjega veka. Na Dunaju v cerkvi sv. Ste¬ fana so med opravilom predstavljali davčni sluge snemanje s križa, kakor smo to že pri kapeli Žalostne Matere božje opisali. Na to se je vršila procesija. Za celebrantom, ki je nosil presv. Rešnje Telo, so šli štirje mašniki v črni levitski opravi in so na nosilih nesli s križa sneto telo Gospodovo, ob straneh so hodili črno oblečeni dečki s svečami, zadi pa Nikodem s slugo, vsi igralci in 24 belooblečenih gospa s svetilkami. Spre¬ vod je šel ven na pokopališče in zunaj okoli cerkve, potem tudi znotraj okoli cerkve ter slednjič k božjemu grobu. Monštranco so postavili na vrhu, zakrili so jo s pozlačeno leseno mrežo, njen motvoz pa je zapečatil dunajski župan. Križ so položili v grob. Končno so zopet nastopili igralci, počastili so Jezusa v grobu, tolažili Marijo in se poslovili 4 . Quaresmio pravi, da je bil podoben obred v raznih pokrajinah na zapadu razširjen, četudi bolj moderen, in frančiškani so ga tudi v Jeruza¬ lemu vpeljali. Okoli križa na Kalvariji so se postavili celebrant in dia¬ kona v črni opravi. Škof je imel pretresljiv nagovor o trpljenju in smrti Gospodovi, potem so se ugasnile luči in vsi navzoči so se bičali. Ko so zopet prižgali luči, so sneli mašni strežniki leseno Jezusovo telo s križa, so ga položili na lep bel prt in so ga v slovesnem sprevodu nesli k plo¬ šči maziljenja. Tu so ga z dišavami mazilili in potem h grobu nesli, kjer so ga shranili do sobote 5 6 . Ostanki podobnih obredov so še do dandanes ponekodi ohranili. V Aosti na Piemonteškem nosijo na Veliki petek še črno pregrnjeno tumbo po mestu v sprevodu, otroci pa imajo razna orodja Jezusovega trpljenja 0 , tudi v Lisboni se je vršila še 1. 1910 po vseh župnijah podobna procesija,, a brez tumbe 7 . Tudi na Štajerskem so neki, kakor smo slišali v mladosti, 1 Alexios vonMaltzew, Fasten- und Blumen-Triodion nebst den Sonntags- liedern des Oktoichos der Orthodox-katholischen Kirche des Morgenlandes. Berlin 1899, 516. — Podoben obred imajo tudi rusinski unijati, kakor je videl pisa¬ telj v Rimu v cerkvi sv. Sergija.in Bakha, kjer je rusinski kolegij. 2 Zgodilo se je to v dobi Allatija (j- 1669). Ni 11 e s, Kalendarium manuale utriusque ecclesiae orientalis et occidentalis, Oeniponte, 1897, II, 242. 3 Corpus Christi sepulto consuetudinario modo superposito lapide collo- cavit (s. Udalricus). AASSBoll. lul. II, 103. Detzel, Ikonographie I, 449. 4 Starejši znani božji grob pri Sv. Stefanu je bil iz 1 . 1435, novejši iz 1 . 1689. 5 Quaresmio, II, 410. 6 Alte und Neue Welt, 1911, 524 ima fotografijo te procesije. 7 Fotografija v knjigi Diisterwald, Die deutsche Kirchweih-Wallfahrt zum hi. Berge Sion in Jerusalem im April 1910. C 5 ln 1911, 54. -S- 75 -s* * nesli Jezusa v krsti pokopavat, mašnik pa je v črni obleki pel zraven po¬ grebni Miserere, In v Ljubljani so v 1 . 1773—82 nosili Kristusa v odprti rakvi okoli, a to se je vršilo pri spokornih procesijah, ki niso liturgičnega značaja 1 . Obred snetja s križa je bil torej izprva na vzhodu in zapadu različen, pri Grkih se je navadno nosila platnena slika, pozneje šele kip naokoli in se je razpostavila končno sredi cerkve, pri Latincih pa se je nosilo s križa sneto telo, ki se je nazadnje v grob položilo. Očividno sta ponekod oba obreda vplivala drug na drugega, tako pri nas in v Ita¬ liji, glede Šmarja se nam pa zdi, da vzhodni običaj prevladuje. Na podstavku, »ki se nazivlje grob«, leži sredi kapelice objo¬ kovani Zveličar. Podobno je bila v božjem grobu v Vojniku slika iz dobe pred 1. 1681, ki predstavlja na pol ležečega Zveličarja, kate¬ remu angel roko poljubuje, v ozadju pa nekatere druge osebe žalu¬ jejo. V župnijski cerkvi v Skalah se vidi pod stranskim oltarjem sv. Križa iz 1. 1730 Jezus na belem platnu ležati, s svobodno položenimi rokami, z nogami tako skrčenimi, kakor so bile na križu. V ozadju pa so Nikodem, Marija Devica, tri druge žene in Marija Magdalena, ki vsi objokujejo mrtvega Zveličarja. Torej je tudi naša umetnost ljubila dramatično nadgrobno plakanje mesto tihega snivanja mrtvega Jezusa. b) Štiri žalovalke. Štiri device, štiri poosebljene strani Jezusovega življenja, so na¬ slikane kot častna straža v kotih grobnice. Njih bridki izraz priča, da so potomke klasičnih žalovalk. V diagonalki si stojita nasproti Molitev s kadilnico 2 , ker je bilo vse Jezusovo življenje neprestana molitev in nepretrgana združitev z Bogom, ter Žrtvovanje samega sebe z gorečo svečo, ki se povživa drugim v korist, in z že ugaslim srcem. Drugo dvojico pa tvori Trpljenje z visoko povzdignjenim- križem — saj je bilo vse Jezusovo življenje le bridkost, le resnoba brez smeha, in Zmaga s palmo v roki in oljičnim vencem na glavi 3 . Devici pri stopnicah (Molitev in Trpljenje) značita torej življenje Je¬ zusovo, tovarišici na nasprotni strani (Žrtvovanje in Zmaga) pa njegovo dokončanje. V starokrščanski dobi so sv. očetje s vspehom nastopili zoper žalovalke pri pogrebih 4 , koncem 15. stol. pa se je zopet razširil ta obred, čeprav v ginljivi in pretresujoči obliki, in tudi v umetnosti je- 1 Koblar v Izvestjih muzejskega društva, 1892, 125. 5 Starejšim so imeli zlate kupe polne kadila, kar so molitve svetnikov Raz S, 8. * Prim. Absorpta est mors in victoria. I Kor 15, 54. * Kraus, Real-Encyklopaedie der christlichen Altertiimer, 1886, II, 879. -S- 76 -s- našel odmev Naše žalovalke so pa v zvezi s poglobljeno klasično naobrazbo in z razširjenim alegoriziranjem baročne dobe. c) „ Vstajenje 11 . V sredi med štirimi večjimi in tremi manjšimi angeli stoji le okoli pasu ogrnjeni Zveličar, povzdiguje roke skoro kakor na križu ter kaže svojih petero ran. Ob levem robu slike je steber bičanja z verigo in šibami, nad njim angel z butaro sodnih palic (fasces), poleg angel z žeblji, drugi z batom in trnjevim vencem. Kri iz Gospodove strani pristreza v kelih angelček, njegov tovariš pa drži pateno pod rane Gospodovih nog. Na desni strani je odprt grob, pokrit z zastavo, kakor jo ima od mrtvih vstali Zveličar navadno v rokah, za grobom je angel s križem, spredaj pa klečeč sodrug s sulico, gobo in hiso- pom. V zraku zgoraj plava Bog Oče med angelskimi glavicami in na višku je golobček sv. Duha. Zgodovinska slika Gospodovega vstajenja to ni 1 2 , ampak mistična vizija: Kri mu še sicer kaplja iz ran, a iz obraza mu sije sreča in mi¬ lina. Kje pa se obnavljajo Gospodove rane na skrivnosten način, kje se ponavlja njegovo trpljenje? Slika p r e ds ta vij a J ez u s a, kakor se pri vsaki sv. maši prikaže na oltarju in se vnovič daruje Očetu. Da je prav naše tolmačenje, se najboljše razvidi iz v 18. stol. zelo razširjenega dela o sv. maši, ki ga je spisal pobožni Cochem 3 . Ta citira sv. Lovrenca Justiniana: »Kadar se Kristus na oltarju da¬ ruje, kliče k svojemu nebeškemu Očetu, kaže mu znamenja ran na svojem telesu« in sv. Janeza Krizostoma: »Kri se na duhovni način pretaka, kri, ki je v kelihu, se za tvoje očiščenje iz neomadeževane strani Jezusove zajema.« Kri, ki jo je Gospod prelil, in vse trpljenje, ki je označeno z raznimi orodji, kliče pri sv. daritvi k Bogu. To je dogmatična vsebina naše slike. Zanimivo je pa tudi zgodovinsko ozadje te podobe, ker ne smemo misliti, da jo je slikar svobodno zasnoval. V Rimu, v baziliki sv. Križa, je bila že v XII. stol. slika z grškim napisom, ki je predstavljala sto¬ ječega mrtvega Jezusa pred križem, z od žebljev ranjenimi rokami, na prsih prekrižanimi 4 . Prvi jo je kopiral Giovanni Pisano 1. 1310, na Nemškem se pojavi 1. 1385 5 , na Francoskem 1. 1390, v 15. stol. pa je že med ljudstvom po vsi zapadni Evropi razširjena. Imenuje se maša sv. Gregorija papeža. 1 V 15. stol. ima v Burgundiji vsak boljši grob svoje žalovalce (pleurants). Male, II, 453. — 2 To sledi že iz patene. 3 Erklarung des lil. Mefiopfers v. d. ehrw. P. Martin v. Cochem. Einsiedeln, 1895, 122 in 136. 4 Male, o. c. 91—97. — 6 Messmer v Mitteilungen der Zentr. Kom. 1869, 133 -I- 77 ~s~ Plemenita rimska gospa, ki je ob nedeljah redno prinašala v cerkev k daro¬ vanju kruha, se je nekoč nasmehnila, ko jo je sv. Gregorij hotel obhajati rekoč: »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa naj ti bo v odpuščenje grehov in v večno življenje!« Papež je zato ni obhajal, temveč je tisti kos posvečenega kruha dejal na stran ter je po sv. opravilu vprašal ženo, zakaj se je nespoštljivo nasmehnila. Ona pa je rekla, da jo je smeh posilil, ko je zapazila, da je to, kar je on imenoval »Telo Gospodovo«, kos tistega kruha, ki ga je sama spekla in darovala. Papež je na to navzoče prosil, da bi vsi skupaj molili, da bi naj Bog pokazal tudi telesnim očem maloverne gospe, kar bi naj gledala z očmi duha in vere. Po molitvi, ko so se vsi zgrnili okoli oltarja, je papež odvzdignil korporale in je našel mezinec kr¬ vav *. Vsi so to videli, tudi žena. Po zopetni molitvi se je presv. skrivnost povr¬ nila v prejšnjo obliko, da jo je mogla žena zavžiti. Pozneje so pa mislili, da se je Zveličar osebno prikazal, tako kakor ga riše zgoraj opisana grška slika. Koncem srednjega veka so mnogokrat predstavljali celo trenutek te vizije: Papež mašuje, za ke¬ lihom na oltarju pa stoji s’ prekrižanima rokama mrtvi Zveličar in iz prebodene strani mu teče v kelih sv. Rešnja Kri 1 2 . Včasi se vidijo na¬ okoli še angeli z orodji trpljenja, na vrhu pa Bog Oče, izkratka, vsi elementi naše slike so že zbrani. A v Šmarju je storjen zadnji korak: Tukaj Jezus živi, povzdiguje roke kakor od mrtvih vstavši, veselje mu sije iz obraza. In dogmatično je to edino prav. Zakaj Jezus, ki se daruje na oltarju, je preslavljen Zveličar, njegovo trpljenje je le mi¬ stično. Ali pa sodi ta podoba sem, kjer bi pričakovali vstajenje? Res nam ne predstavlja zgodovinskega vstajenja, ampak skrivnostno živ¬ ljenje od smrti Vstalega v evharistiji in v Cerkvi. Za globljeje raz- motrivajočega je duhovito vprizorjen dogma, priprostemu očesu pa se zdi evangeljski dogodek vstajenja. d) Žene pri grobu. Od leve prihajajo tri žene s posodicami za mazilo. Prva je sv. Magdalena. Pogovarja se z angelom, ki sedi v desnem kotu na tleh. Nekoliko višje nad njim, skoro pri sredi slike, sedi v daljini Devica Marija, za njo stoji sv. Janez, obadva pa si brišeta solze. Daleč v ozadju se dviga Kalvarija s križi. Na vrhu slike plava v zraku angel 1 »Partem digitis auricularis cruentatam invenit« ali pa po drugi verziji: »par- ticulam panis . . čarnem factam reperit«. Po življenjepisih sv. Gregorija Vel. iz VIII. in IX. stol. A A. SS. Boli. 2 Mart. 133 in 152. 2 Na razširjanje te podobe so posebno vplivali odpustki za tiste, ki so po sv. spovedi pred njo gotove molitvice opravili. V rokopisih se čita o 6000, 14.000, 20.000 in 46.000 let odpustkov. (Male, o. c. 93). Na oltarje so pa te podobe zato radi stavili, ker so mašam sv. Gregorija pripisovali posebno moč. Že v dobi tega papeža je bilo običajno, da se je za gotove ranjke 7krat ali 3okrat maševalo, da bi jih rešili iz vic. Migne, P. lat. 77, 417. - S— 78 ■ s kadilnico. Ideji vstajenja nad oltarjem odgovarja tukaj prvo raz- .glašenje vstajenja. Po srednjeveškem zapadnem obredu so vzdignili na Velikonočno nedeljo križ na vse zgodaj iz groba, kar je pomenilo pravo vstajenje Gospodovo, potem so peli jutrnice (Matutinum) in pred zahvalno pesmijo (kakor dandanes), se je vr¬ šilo za med tem došlo ljudstvo razglašenje vstajenja. V procesiji so šli h grobu, kjer je eden klerik predstavljal angela, trije drugi v pluvijalih pa žene. Med njimi se je razvil dvogovor. Med tem sta prihitela še dva mašnika, ki sta zasto¬ pala sv. Petra in Janeza, sta vzdignila prt in ga pokazala oficijantu, da je prazen. Celebrant je med tem podkadil sv. Rešnje Telo in križ, sledil je Te Deum, ljud¬ stvo pa je v narodnem jeziku zapelo o vstajenju 1 . Pravi se, da Marija Devica ni šla h grobu, ker ni dvomila o Go¬ spodovem vstajenju. Preslavljeni Sin se ji je prikazal doma v njeni -sobici na Sionu, kakor so slikali Roger van der Weyden, Memling in drugi. Zato je čudno, kaj plaka Marija v naši sliki v bli¬ žini groba. V tem se zopet kaže stik naših podob z orientom. V Quaresmijevi dobi je bilo med Palestinci splošno mnenje, da se je Je¬ zus, materi prikazal v bližini groba, v vrtu Jožefa Arimatejca, ki je imel tam po vzhodni navadi malo predmestno hišo 2 . Jezuit Boštjan Barradas (j 1615) pa je v svojih zelo razširjenih raziskavanjih o vseh štirih evangelijih sklepal, da je v tej hiši bivala ne samo Marija, tem¬ več tudi sv. Janez in morda še sv. žene. V naši sliki so že odšle sv. žene, sledil jim bode sv. Janez, potem se pa bode prikazal Jezus svoji Materi in kot vrtnar sv. Magdaleni. Tako nam naša podoba riše dal- nje perspektive. e) Odrešenik sveta. Na vrhu je belo apokaliptično Jagnje z rano v prsih. Iz nje kap¬ lja sv. Rešnja Kri navzdol na modro, s kačo obvito zemeljsko oblo z vrisanimi starši pod drevesom. Jabolko v kačinem žrelu pomeni greh, cvetoča aloa pa njegove bridke posledice — trpljenje. A kača je brez moči, ker Jagnje je odvzelo greh sveta. Klanjajo se mu od leve mlada, zlatolasa Evropa in divja Amerika z verigami in puščicami, od desne pa bogata Azija in temnopolta Afrika z biseri in kadilom. Zastopnice so »vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki stojijo pred Jag¬ njetom in so oblečeni v bela oblačila« 3 . Lepa slika ni izvirna. Srednja skupina (Jagnje s svetom) se najde ravnotako že ok. 1. 1731 v nekem avgsburškem bakrorezu 4 . S poče- ščenjem Jagnjeta se je v 18. stol. končal oberammergavski pasijon, v 1 Michelsack, Passions- und Osterspiele. Wo!fenbtittel, 1880. 2 Quaresmio, Elucidatio T. S. II, 430b. 3 Raz 7, 9. 4 V pisanem molitveniku »Preces« v lasti Zgodov. društva v Mariboru. -f- 79 •> loškem pasijonu (1721) pa so stale pod križem štiri osebe, ki so pred¬ stavljale Evropo, Ameriko, Azijo in Afriko 1 f) Učenik sveta. Sredi med štirimi evangelisti, ki s svojimi osebnimi znaki sedijo na oblakih, stoji Zveličar in uči. Slike v tej zadnji kapeli so enotno zasnovane. Detetu nad vho¬ dom, ki se zgraža nad mučilnim orodjem, odgovarja preslavljeni Zma¬ govalec med istimi znaki nad oltarjem. Vmes je Jakobova lestvica, t. j. pot trpljenja, ki vodi do zveličanja. Žalovalkam okoli groba od¬ govarjajo tri božje čednosti, ki kraljujejo nad praznim grobom. »Vsta¬ jenje« predstavlja vsakdnevno ponavljanje Gospodovega trpljenja, »če- ščenje Jagnjetovo« korist odrešenja za ves svet, evangelisti in apostoli pa pričujejo o mednarodni in vseobči veljavi Kristusovega nauka 2 . B. Zgodovina in ocena. Podlaga za zgodovino so napisi. Omenili smo že napis v Rokovi kapeli z letnico 1885, potem v kapeli Žalostne Matere božje z 1 . 1745. Na kalvarijski kapeli se citata številki 1735 (mesto 1745 3 ) in 1910. Začetkom sv. stopnic poleg papeževe slike se čita: Privilegij papeža Benedikta XIV iz 1 . 1746. PRIVILEGIM PONTIFICIS BENEDICTI XIIID ANKO MDCCXLVI ■> Na oltarjevem podstavku v grobni kapeli je sledeči važni tekst: SCALA SANCTA AD NORMAM ROMANAM ET STATIONES PASSIO NIS SAMARIAE SVB PRAE POSITO ILL-MO ET RD MO D- D- ANT' GOTHARDO L- B' AB- ERBERG PRO GLO RIA XTI XFIXI ET B : M' V' AC S' ROCHI HONORE ER RECTA PER MATTHAE v WRETSHER PAROCFIv ANNO DNI _M : DCCXLVII 1 Izvestja muz. društva za Kranjsko, 1892, 119. 2 V nekem pasijonu korakajo k od mrtvih vstalemu Zveličarju 3 žene, potem še vsi apostoli. Creizenach, o. c. I, 352. 3 Letnici 1735—1910 je napravil slikar 1 . 1910. Prva je kriva, ker 1735 Vre- tscher še ni bil župnik v Šmarju. * Čita se XIII, ker je četrta enojka izginila. Papež Benedikt XIII je že umrl L 1730. — 6 Ker stoji enojka ob robu slike, je letnica 1746 gotova. ■š- 80 -f- »Svete stopnice po rimskem načinu in postaje trpljenja v Šmarju je postavil L 1747 župnik Matej Vretscher v dobi (novomeškega) prošta presvetlega in pre¬ častitega g. g. Antona Gotharda barona Erberga na čast Kristusu križanemu in bla¬ ženi Devici Mariji ter sv. Roku.« Letnico 1748 na eni izmed mramomatih sv. stopnicah smo že omenili, ostane še 1 . 1750 na vrhu škapulirske kapele, 1752 na Rokovi kapeli in 1753 nad vrati v grobno kapelo. Najvažnejši napis pa je na grobni plošči ustanoviteljevi, ki so jo pred nekaj desetletij iz škapulirske kapele v farni cerkvi prenesli ven in jo vzidali zunaj na desni od zvonikovega vhoda. HIC IACET Ad m Revd us , ac Doct raus Dominus MATH/EVS VRETSCHER AA'LL' & Philosophiae Doctor olim hic Loči uno supra Viginti Annos Parochus Qui Mathematicae Scientias facile Princeps Universam Styriam permultis, ac praeprimis Universitatis Graecensis Speculam stupendo illustravit Gnomonices Arte facto. Zelum ejus ac Pietatem dum Hominum Linguae tacebunt Saxa Loquentur. Calvariae Montem cum Sacellis Sacrisque Dominicae Passionis Gradibus feliciter errexit. Marianis & S. Rochi Aedibus & Opera & Legato Mre ultimum Splendorem attulit & Postquam tanta šibi posuisset Laudum ac Honoris Trophea, Comuni Bonorum omnium cum Deploratione prIDIe nonls Mali reLICto In terrls Corpore In CoeLos CorDe MIgraVIt. Tukaj počiva prečastiti in preučeni gospod Matej Vretscher, doktor svobodnih umetnosti in modroslovja, nekdaj 21 let župnik tega kraja, ki je, morda prvi v ma¬ tematični znanosti, vso Štajersko z mnogimi (urami), pred vsem pa zvezdarno gra¬ škega vseučilišča z občudovanja vredno urarsko umetnino povzdignil. O njegovi gorečnosti in pobožnosti bode kamenje pričalo, če bi molčali človeški jeziki. Srečno je postavil hrib Kalvarijo s kapelicami vred in s stopnicami Gospodovega trpljenja. Cerkvama Device Marije in sv. Roka je s svojim trudom in z denarnim volilom na¬ bavil zadnji kras. Dovršivši take velike stvari sebi v čast in hvalo je dne 6. maja 1. 1758 na žalost vseh dobrih ljudi, zapustivši telo na zemlji, z duhom (srcem) od¬ hitel v nebesa. 0 obnovitvi kapel 1. 1911 govori napis na zadnji stolpičevi steni kapele ven- čanja Gospodovega. Ustanovnik šmarskega pota trpljenja, Matej Vretscher, se je leta 1702 rodil na kmetiji Vreče v okolici Sv. Janeza pod Prežinom v te¬ harski župniji L Kot dvanajstleten deček je prišel v Ruše v tamošnje 1 Kmetija se še dandanes imenuje Vreče, posestnik je Kovač p. d. Vrečer. Ime je od kotline, v kateri leži, in se tudi nekatere druge parcele zovejo »V Vre- latinske šole * 1 2 , pozneje v Gradec na vseučilišče k jezuitom 3 . Postal je doktor modroslovja 3 in je obiskoval krajši bogoslovni kurz, kakor je bil potreben za navadne dušne pastirje, pa tudi nekaj špekulativne dogmatike 4 . L. 1726 je bil v Vidmu na Laškem posvečen za mašnika ter je bil najprej nastavljen v Novem mestu, potem pri Sv. Juriju pri Celju, odkoder je šel za župnika v Zibiko (1734) in slednjič v Šmarje’ (imenovan dne 5. maja 1737). Bil je goreč dušni pastir, zraven pa varčen gospodar, vnet lovec, izboren matematik in spreten urar. V šmarskem župnišču je imel posebno delavnico (»Laboratorium«) z mno¬ govrstnim orodjem. Za razne kraje je oskrbel ure, najznamenitejšo pa za astronomski observatorij v Gradcu 5 6 . Kako je bil vnet za cer¬ kveno umetnost, priča slikanje v Rokovi cerkvi (1. 1738), potem volilo, za veliki oltar župne cerkve 0 ter naš lepi pot trpljenja. V Gradcu je videl tako Kalvarijo z neredno postavljenimi kapelami, v Šmarju je vstvaril kaj podobnega sicer, a po geometrično zasnovanem načrtu. Šmarje je božjepotna župnija. Še dandanes se zbira tam na tisoče čah«. (Poročal g. J. Razbornik, kaplan v Teharjih). Župnik Vrečer je napravi) za moške potomce svojega rodu na svojem rojstnem domu ustanovo, iz katere bi se naj plačevali davki. Imel je pet bratov in dve sestri. Brata Janžeta hči se je omožila na Slom in je menda stara mati škofa Slomšeka, hči drugega brata Blažeta pa je vzela nekega Stepišnika. 1 V ruški kroniki je zabeležen pod 1. 1714. 2 V stari graški vseučiliški matriki ni nikjer zabeležen, kakor nam je poročal g. dr. J. A. G Ion ar v Gradcu. A v M. Sl ek ovce m prepisu iz zapisnika novo¬ meških duhovnikov se čita o Vretscherju: Absolutus Casista et in secundum Annum Auditor Theologiae Graecii. 3 Koncem tretjega filozofskega leta je približno tretjina slušateljev napravila izpite iz vsega sholastičnega modroslovja za naslov »magistra svobodnih umetnosti in doktorja modroslovja«. Če upoštevamo starost dijakov in metodo prednašanja, ne moremo tega doktorata mnogo višje ceniti ko dandanašnjo maturo z odliko. V tedanji dobi je imel seveda veliko večji pomen. 4 V dveletnem kurzu se je predavala moralka in cerkveno pravo s posebnim ozirom na razne dušnepastirske slučaje (casus, odtod ime Casista za poslušalca), tolmačil se je rimski katekizem in kurzorično se je razlagalo sv. pismo. Kdor pa je hotel napraviti bogoslovni doktorat, je poslušal še skozi več let špekulativno bo¬ goslovje in se je imenoval theologus speculativus. Vretscher je bil »absolutus Ca¬ sista«, špekulativno dogmatiko pa je poslušal le do drugega leta. 5 Ta observatorij ali matematični stolp je stal na zapadni strani starega vse- učiliščnega poslopja (sedanje bogoslovnice) v Gradcu in je imel dve solnčni uri, eno za zimo, drugo za poletje. Ko so odpravili jezuite, niso vedeli z njim kaj po¬ četi ter so ga podrli. Krones, Geschichte der Karl Franzens UnRersitat in Graz. Graz, 1886, 257 in 456. Peinlich, Geschichte des akademischen Gymnasiums in Graz, 1871, 5—9. Stolp je natančno v tem delu popisan, Vretscherjevo sodelovanje se pa ne omenja. 6 Župnijsko ceikev je postavil za glavno dedinjo (§ 2‘2) z naročilom, naj na¬ slednik skrbi za škapulirski oltar in postavi iz mavca nov, že načrtan glavni oltar. 6 -S— 32 '-So¬ vernikov iz Štajerskega in Hrvaškega k prazniku Marijinega Vnebo¬ vzetja in na sledeči dan sv. Roka. Nekdaj je bilo to število še večje. Prihajali so posebno iz Slovenskih goric in so obenem obiskavali cerkve Poljske Matere božje pri Rogatcu, na Tinjski gori, v Šmarju, pozneje tudi na Sladki gori h Vretscher je na romarje mislil, ko je pot trpljenja zasnoval, njim je hotel kaj posebnega nuditi, od njih je tudi gmotnih prispevkov za svoje podjetje pričakoval. Poglejmo tedaj, kako je to njegovo največje delo rastlo! Več let pred 1745 so morali gozd v širokosti 20 m izsekati, sem- tertja idočo pot izkopati, obzidati in potlakati. Potem so se lotili glav¬ nih kapel, ki so zidane in ometane ter ima vsaka svoj stolpič, zno¬ traj pa oltar ali oltarju podoben podzidek. Do 1. 1745 so bile kapele Žalostne Matere, molitve na Oljski gori, bičanja, venčanja, nošnje križa in križanja gotove in suhe, da je slikar že okrasil njih stene in oboke, tudi kipi so se že naročili. Slikar je bil spreten in izurjen, a svoj trud je umeril po tem, kako se slike vidijo. Predpodobe na obokih so površno risane 1 2 , sku¬ pine na zadnji steni zadi za kipi so le v glavnih potezah izvršene, preračunjene na utis od daleč, od blizu skoro karikature. Kipi so sred¬ nje delo, brez posebnih napak pa tudi vrlin. Dandanes marsikomu ne bodo všeč rabelji s svojimi topimi in neumnimi obrazi. A moramo pomisliti, da je umetnik take videl v kmetskih pasijonskih igrah. Poljedelcu že itak težko delo izbriše eleganco iz lic, vrhutega pa so se igralci še nalašč spakovali, ker so Jezusovi mučitelji veljali kot podkupljeni 3 , pijani 4 in od hudiče v obsedeni 5 . Že pri pobožnih pisateljih najdemo razne surove podrobnosti pri opisovanju •Gospodovega trpljenja, še bolj robato pa so predstavljali iste prizore kmetski igralci pred kmetskimi poslušalci. Zdravi in trdni živci so 1 Mesec Marije. Gradec, 1842, 232. 2 Skrbno so pa izdelani emblemi v Žalostni kapeli, ker se od tal in ne od zunaj opazujejo. 3 Ludolph, o. c. 412, Walasser, o. c. 442. 4 V hallskem pasijonu. Prim. tudi Katarino Emmerich o. c. 975. 6 »Singuli Iudaei diaboli erant ministri; quot carnifices tot in humana figura flaemones«. Stonihurst, o. c. 122. »Singulos carnifices fuisse a daemone obses- sos«. Idem 248. »Der Satan selbst wohnte in ihrem Herzen und machte sie ganz wiitend, denn natiirlicherweise ližitten sie gegen den geduldigsten Heiland nicht so grimmig sein konnen. Cochem, o. c. 874. »Menschliche Teufel« imenuje Cochem (o. c. 896) rabelje. M one pa pravi, da so umetniki to »diabolično divjost« in satanov vpliv s tem izražali, »dass sie die Gestalten der Feinde Christi durcli Verzerrung der Glieder und des Angesichtes der Teufelsgestalt naherten. (Schauspiele des Mittelalters, I, 58). •S— 83 HS— prenašali tudi najkrepkejšo drastiko. S tega stališča se morajo prizori bičanja in venčanja v Šmarju, Celju in drugod presojati. Z uvodno kapelo Žalostne Matere in s peterimi kapelami s skriv¬ nostmi žalostnega rožnega venca je bil pot trpljenja v običajnem smi¬ slu gotov. Podjetni župnik je hotel za romarje oskrbeti še sv. stop¬ nice. Kapelo so postavili leta 1746 ali 1747, stopnice so položili leta 1748. Stenske freske so natančno izvršene, ker so ljudem pred očmi, slike na oboku pa so površne, ponekodi še slabo risane. Jezus na mrtvaškem odru ima obraz kakor pri nošenju križa. Slikar in kipar sta še ista ko v starejših kapelah. V škapulirski kapeli, ki je sledila 1. 1750, je delal navidez mnogo bolj zmožen slikar, kakor kažejo izraziti obrazi in lepa draperija. Ako pa primerjamo apostole pri sv. stopnicah, ni posebne stilistične raz- ilike. Drugačen tema — drugačna izvršitev. Z delom je rastla Vretscherjeva podjetnost. Naslednjih kapel ni •■stavil samo zidar, poklical je tudi kamnoseka. Elegantni pilastri in podboji Rokove kapele (iz 1. 1752) ter podboji grobne stanice (iz leta 4 753) pričajo o tem. Dela je dobil tudi umetni kovač, ki je izvršil krasno omrežje za oboje omenjenih vrat. Tudi slikar v Rokovi kapeli je nova, a slaba moč, kipar pa je še prvotni. V to dobo spadajo tudi štiri male kapele, ki spopolnjujejo pot trpljenja. Prvotne kapele so zidane in ometane, imajo ploščad spredaj ter so obenem s potom na¬ rejene, nove štiri kapelice ali dolbine pa so s pročeljem iz sekanega ■kamna (Sl. 11) k že obstoječemu potu diagonalno pristavljene. Isto¬ časna je tudi podzemeljska ječa ne samo radi izklesane zunanje strani, demveč tudi radi kiparske skupine, ki je od istega mojstra ko slovo Jezusa od Marije v prvi dolbini. Mož je spadal med boljše umetnike, ki ni posnemal kmetskih tipov ter je za kompozicijo slovesa Jezuso¬ vega porabil celo Raffaelov motiv in je znal svojim figuram vdihniti osebno življenje. Najmanj skozi 10 let (1743—1753) je imel župnik Vretscher opravka •s potom trpljenja, morda celo do svoje smrti 1. 1758. Ali pa je imel pri tem enoten program? Prej smo tolmačili posamezne postaje, sedaj ■moramo prevdariti njih medsebojno zvezo. Petere rožnivenske skriv¬ nosti kot trpljenjske postaje so na Štajerskem bile splošno v navadi, kakor smo zgoraj s celo vrsto zgledov dokazali. Žalostna Mati kot priprava in uvod je tudi umevna. Pobožni pisatelji so trdili, da je bila Marija pri vsaki postaji Gospodovega trpljenja navzoča, še krvavi jpot je gledala »v duhu h Molilci žalostnega rožnega venca zato vedno 1 Cochem, o. c. 818 . 6 * -f- 84 -g- Marijo nagovarjajo in z njo sledijo trpečemu Zveličarju. Začetkom križevega pota in pri vsaki postaji se je nekdaj pelo po nekaj vrstic iz pesmi Stabat mater, ki opisuje Marijino bridkost. Kapela Žalostne Matere stoji zato začetkom, da z Marijo in v njenem duhu premišlju¬ jemo Gospodovo trpljenje in njeno s o tr pij e n j e h Konča se pa ta prvotni šmarski pot s Kalvarijo, kakor več drugih trpljenskih potov in tudi nekatere pasijonske igre. Tčdaj še Vretscher ni mislil na po¬ znejše kapele, drugače bi ne bil v Žalostni kapeli dal vprizoriti sne¬ manja s križa in raznih prizorov vstajenja. Poleg dopolnilnih slik iz Gospodovega trpljenja (med njimi ni nobenega legendarnega prizora!) se nahajajo v teh prvih kapelah po vzgledu jezuitskih dram še staro- zakonske predpodobe in emblemi s svetopisemskim besedilom. Ker pa je bil pot trpljenja romarjem všeč, je Vretscher radi od¬ pustkov postavil še sv. stopnice in z njimi je združil podobo objoko¬ vanega Zveličarja. Izvzemši tri žene ob grobu so vse slike v tej ka¬ peli alegorične, so velika pesem o trpljenju in zmagi Gospodovi, ker so se bili evangelijski motivi že pred leti v Žalostni kapeli porabili. Poveličani evharistični Kristus sklepa vse delo, morda z ozirom na šmarsko bratovščino sv. Rešnjega Telesa, druga bratovščina pa je po¬ tem dobila svojo škapulirsko kapelo. Tudi Rokova kapela stoji izven enotnega programa, je le uvod za romarje k Sv. Roku. Kakor pri graški Kalvariji in drugod, so tudi v Šmarju leto za letom, kakor se je nabiral 'denar, stavili nove kapele le za olepšanje gore. Šele na¬ zadnje se je Vretscher povrnil k prvotnemu načrtu in je s štirimi dol-, binarni, ki kažejo'Jezusovo slovo, spokornega sv. Petra v votlini, bi¬ čanega Jezusa v ječi pri Pilatu in k smrti obsojenega Jezusa v ječi, običajni pot trpljepja razširil in ga spremenil v monumentalno pa¬ sijonsko igro. Že način, kako so se trpljenski prizori v starih ka¬ pelah predstavljali, kaže na te igre in ne na tradicionalno ikonogra¬ fijo. Nove kapele pa so v strogo biblično okrožje uvedle iz koroškega pasijona še legendarne snovi in sicer na pristojnih mestih, tako da se je razvoj dejanja spopolnil in ne zmešal. Podobe šmarskega pota trp¬ ljenja izgledajo zato kakor vzporedno razvrščene ilustracije kmetskega pasijona. Sklepati smemo, da so Vretscher in njegovi verniki poznali * Na neki sliki iz 1 . 1650 gleda sv. Birgitta pet postaj Gospodovega trpljenja kot vizijo v zraku, pred njimi ter nižje pa Žalostno Mater. Pripis, ki tolmači to s šmarskim! potom vzporedno predstavo, se glasi: »Seriem Dominicae Passionis et Maternae Compassionis divinitus edocta ad vivum depingit«. Dr. K.Krogh- Tonning, Die heijige Birgitta von Schweden, Kempten, 1907, lir. Gornještajer- ski pasijon se tudi začne s pesmijo o Žalostni Materi (Schlossar, o. c. 171) in naša narodna pesem najde 7 žalosti Marijinih v 7 postajah pota trpljenja (Stre¬ kel j, o. c. III, 685). ■S— 85 —f» tak pasijon in da je krškodolski pasijon le panoga nekdaj po Koro¬ škem in Štajerskem razširjene trpljenjske igre'. Župnik Vretscher je vedel, da je s tem potom nekaj izrednega vstvaril. Že 1. 1752 je naložil s svojim duhovnim pomočnikom J. Vrb- nigom 1 2 2600 gld. v deželnih papirjih na ime šmarske župnijske cer¬ kve, 1. 1754 je šentjurski komisarij to potrdil kot cerkveno ustanovo, leta 1756 pa je izšlo ustanovno pismo. Od omenjene svote se naj 2100 gld. porabi za ustanovitev tretje kapelanije v Šmarju, 500 gld. pa za vzdrževanje samotarja v novopozidani puščavniški hiši (Eremitorium) pri Kalvariji. Eremita naj nastavlja župnik, mora pa biti mož, ki živi od svojega rokodelstva, trezen, čist, ne sme pohajati okoli in mora pri sv. opravilih župniku streči. Pred vsem pa naj pazi na kapele pri Kalvariji (t. j. na trpljenjski pot), da bode brisal prah, jih pometal, da bode opomnil župnika, ako se je kaj pokvarilo, da se popravi na cerkvene stroške, kadar pa pridejo romarji, jim naj naprej moli in naprej poje. Vsak petek mora v kapeli bičanja opraviti za ustanovnika Mateja Vretscher del rožnega venca in litanije Gospodo¬ vega trpljenja, vsako soboto pa v kapeli Žalostne Matere ravnotako 1 To sledi tudi iz ohranjenih pasijonov. Ako zaznamujemo prvih devet po¬ staj dandanes običajnega križevega pota s številkami 1 — 9, vsak padec Gospodov pa s črko p, dobimo za odlomek križevega pota v gornještajerskem pasijonu for¬ mulo: 1, 5, 6, 4, za krškodolski pasijon pa: 1, 6p, 4^p, 5, 7p, 4 g b p. Prvemu manjka evangeljska 8. postaja, tekst je zmešan in skrajšan. Drugi pa ima srečanje z Ma¬ rijo dvakrat, potem skoro vsako postajo združeno s padcem in dogodka 4 in 8 na istem mestu. V tem križevem potu se torej zrcali predloga 15. ali 16. stol. Drobo- znjakova »Komedija od zeliga grenkiga terplenja« (na razpolago so nam bili trije teksti iz 1. 1841, 1854 in 1881, ki so last šemi n a rj a za slovansko filologijo na Dunaju) ima križevi pot s sedmimi padci po Cochemu (o. c. 926), kapelski pasijon pa obsega vse postaje današnjega križevega pota in je torej v tem oziru naimlajši. Z druge strani pa je gornještajerski pasijon skoro za polovico krajši ko krškodolski (22 prizorov : 41) in ima dogmatično tendenco ter je očividno od du¬ hovniške roke pregledan, nasprotno je krškodolski poljuden, z legendarnimi motivi in etično smerjo, potem se igra dokonča z vlečenjem križa v naravi, izven odra, v štajerskem pasijonu pa se vse na odru zvrši. Evangeliju je sledil tudi Droboznjak, in njegov tekst se ne more šteti kot priča za tradicijo pasijonskih motivov, pač pa so legendarne poteze v kapelski igri upoštevane. O Pilatovi ječi smo že zgoraj poročali. Omenimo še, da obsojenemu Zveličarju denejo pri Kajfu verigo okoli vratu in da bičanega Jezusa zaprejo v ječo, kjer je z vratno verigo k stebru pri¬ klenjen. Krškodolski in kapelski pasijon predstavljata torej vsak po svoje neko starejšo poljudno redakcijo, s katero je tudi zgoraj opisani loški pasijon v zvezi. Tudi on pozna ponočno ječo in pa vlečenje križa na Kalvarijo. Zato je po našem mnenju mogoče, da so v Šmarju pri večjih shodih predstavljali kedaj v Vretscher- jevi dobi tak kmetski pasijon in da je spopolnjeni pot trpljenja spomin in odsev tega dogodka. 2 Prim. Orožen VII, 60 in 74. -I- 86 del rožnega venca in lavretanske litanije. Dokler se eremit ne nastavi,, naj tretji beneficijat opravlja na mesec 2 sv. maši za ustanovnika. Ce¬ sarica Marija Terezija je potrdila ustanovo dne 27. novembra 1. 1756 L Medtem pa je Vretscher že nastavil eremita brata Roka E d er er, po poklicu zlatninarja, ki je potem s svojo umetnostjo pomagal pri olep- šanju cerkev 1 2 3 . Za vzdržavanje Kal v ar ij e je pa Vretscher sporočil 500 gold. in je svojemu nasledniku prav posebno priporočal, naj za njo skrbi s . Ko je vse tako lepo oskrbel, je lahko pričakoval smrt. Trinajst tednov je trpel kakor Job in je vedno ponavljal: »Naj bo češčeno Go¬ spodovo ime«; umrl je dne 6. maja 1758. Pokopali so ga v škapu- lirski kapeli pred oltarjem z veliko slovesnostjo, njegova naročila pa so le na pol izvršili 4 . Nadškof grof Attems, ki je 1. 1761 Šmarje vi- 1 Ustanovno pismo in ves zapuščinski akt po Vretscherju je v graškem c. kr. namestniškem arhivu, fascikel 561. 2 Namestn. arhiv, fasc. 561, fol. 124. 3 Beynebens wird auch er Successor Instandig in Nahmen des Herrn und Mariae ersuchet Bestandige Sorg zu tragen, damit der Bereits instand gesezte Cal- vari Berg sambt S. Rochi Kirchen in Statu erhalten, auch noch mit mehrer zierde nach moglichkeit Versehen iverde, aufi ivelcher obsorg er seyn zeitlich und Ewiges Glik und Heyl sambt mir Versichert hoffen kann. (§ 25 zadnje volje). 4 Od volil je preostalo 1610 gold. za veliki oltar iz mavca, ki pa je bil pro- računjen na 2664 gld. Ker pa je bil stari oltar »zwar altartig, jedoch ganz und kostbar vergolt, annoch sauber, zierlich und stark hergestellt« (svetniški kipi so še sedaj v stolpu pri sv. Barbari), cerkev pa uboga in le na miloščino župljanov ter romarjev navezana, je župnik s škofijskim dovoljenjem ta denar na obresri naložil, »dafi von den ablegenden Interessen die Bediirfnisse der Kirche von Marein be- stritten werden sollen«. Nahujskani župljani pa so se 1. 1763 pritožili v Gradcu pri komisiji pobožnih ustanov, češ, da je pred 5 leti umrli župnik Vretscher zapustil 10.000 gold. za nov mramornat oltar in za popravo cerkve, pa se dosihdob ni nič zgodilo in se tudi ne ve, kam je prešel denar. Nadškof se je zavzel za župnika in komisija je le zahtevala, da se ta denar v javnem fondu naloži. Njegove daljnje osode nismo mogli zaslediti, kakor tudi ne o onih 500 gld., ki jih je Vretscher zapi¬ sal za vzdržavanje Kalvarije in so se 1. 1760 v Gradcu naložili, 1. (778 se še imenujejo, v cerkvenih inventarjih v 19. stol. pa jih ni več. Jasna pa je zgodo¬ vina ustanove iz 1. 1756 v znesku 2600 gold., od katerih je 500 gold. naložil Vret¬ scher za vzdrževanje eremita (eventuelno za 25 sv. maš), 2100 gld. pa je bilo določenih za tretjo kapelanijo v Šmarju z nalogo opravljati 75 sv. maš za Vrbniga, 25 pa za Vretscherja. L. 1788 je graški gubernij naročil škofijstvu, naj se vse ere- mitske ustanove združijo z verskim zakladom, bivšim eremitom pa se naj nakaže pokojnina. Lavantinski ordinariat je odgovoril, da takih ustanov v škofiji ni, po- praševal pa je radi eremitov pri Sv. Frančišku na Stražah in v Velikovcu. Vendar pa se je tedaj tudi v Šmarju odpravil eremitorij in prvi ter zadnji šmarski eremit je zabeležen v mrtvaški knjigi (f 18. okt. 1789) kot »Ex Einsiedler«. Glavnica 500 gld. se je združila po testamentu s kapelansko ustanovo z obveznostjo 25 sv. maš in ne z verskim zakladom. Ker pa so se obresti od 5% na 4% znižale, je škofijstvo -*£- 87 —s*- zitiral, ni v svojem zapisniku niti omenil izrednega pota trpljenja, bolj pa se je zanimal za stavbe in umetnost nadškof grof Edling, ki je 1. 1778 obiskal Šmarje. Bolelo ga je, da je našel Kalvarijo s kapelami zapuščeno. Pri zidanih kapelah se je luščil omet, v podzemeljski ječi so bili kipi razmetani, po stenah pa je trava rastla. Zaukazal je, naj se vse iz Vretscherjeve ustanove popravi * 1 . Kolikokrat so naše kapele še pozneje popravljali, nam ni znano,, ovekovečil se je edino slikar Vračun v Rokovi kapeli 1. 1885. Slednjič je prenovil kapelo Kalvarije slikar F. Horvat v Mariboru 1. 1910, na¬ slednje leto pa so se vse druge kapele popravile pod nadzorstvom c. kr. osrednje komisije za ohranjenje spomenikov na Dunaju 2 , ter je izvršil stavbarsko delo g. A. J a n d 1 v Ljutomeru, kipe je obnovil g. A. Z o r a 11 i v Mariboru, freske ter oljnate slike je osnažil g. M. Sternen v Škofji Loki. Poleg prostovoljnih voženj od strani gorečih faranov (v vred¬ nosti 5600 K, in prostovoljnega dela (600 K) ter darovanega gradiva (3000 K), se je še v denarju izplačalo 13.154 K 51 h, tako, da je vse popravilo stalo 22.354 K 51 h. Tudi vlada je obljubila prispevek. Velike zasluge si je pridobil g. dekan J. Bohanec, pa tudi šmarski rojak g. c. kr. profesor J. Vreže. Dne 8. oktobra leta 1911 je knez in škof dr. Mihael Napotnik z veliko slovesnostjo blagoslovil prenov¬ ljene kapele 3 . Upajmo, da bodoči rodovi ne bodo posnemali genera¬ cije po Vretscherjevi smrti v zanemarjanju teh izrednih spomenikov! C. Obiskovanje in odpustki. Dandanes najstarejši Šmarčani le pomnijo, kako se je pri teh kapelah opravljal jožefinski križev pot, o prvotni pobožnosti nam manj¬ kajo tudi arhivalije, zato moremo le kazati na graški vzgled in skle¬ pati, da se je v Šmarju obiskovanje podobno vršilo 4 . že 1. 1790 obveznosti skrčilo na 60 sv. maš za Vrbniga mesto 75 in na 40 za Vret- scherja mesto 50. Dandanes pa znaša nekdanja glavnica 2600 gld. 866'67 K ter nese letnih 34.67 K, za katere se opravlja 12 sv. maš za Vrbniga, 8 pa za Vretscherja. (Sestavljeno po aktih fasc. 561, potem po šmarskih ustanovnih in po eremitskih aktih v mariborskem kn. šk. ordinariatskem arhivu in po tabeli ustanov šmarske župnije). 1 Po prepisu vizitacijskega protokola v štajerskem deželnem arhivu št. 694. a Načrt za popravila je sestavil dr. J. Hauser. (Programm fur die Restau- rierung des Kalvarienberges zu St. Marein bei Erlachstein v listu Mitteilungen der Zentral-Kommission fiir Kunst und historische Denkmale, 1911, 273—284). 3 »Slovenski Gospodar«, Maribor, 1911, dne n. oktobra. 4 Zgoraj smo našteli celo vrsto najstarejših potov trpljenja na Španskem, Francoskem in Nemškem, ki so jih ustanovili bivši jeruzalemski romarji. Tudi za¬ četnik graške Kalvarije, Bernard Walther, je bil 1. 1487 z večjo družbo v Je¬ ruzalemu (Rohricht, Deutsche Pilgerreisen nach dem hi. Lande, 1890), ter je sam -s- 88 -s- a) Postajna pobožnost se je strinjala s predstavljenimi pri¬ zori, kakor je samo ob sebi umevno. Knjižica, ki jo je izdala večja vseučiliška Marijina kongregacija 1. 1723, ko je bil najbrž tudi Vret- scher njen ud, ima začetkom obširen nauk o tem (Pia peregrinatio per Dolorosas Christi Patientis. Stationes ad Montem Calvariae Graecen- sem. Instructio). »Zapustimo za nekaj časa hiše in podajmo se na pot bolečin po krvavih po¬ stajah našega Zveličarja. Kličejo Te neštevilni zgledi svetnikov in običajna krščan¬ ska pobožnost ... Ni ti treba potovati čez morje v tisoč smrtnih nevarnostih . . . Tu imaš Jeruzalem, tu getzemanski vrt, tu Pilatov pretorij, tu golgotsko skalo, tu iz skale izsekani grob — vse od naših prednikov postavljeno in z izrednim okras¬ jem pomnoženo. Da bode ta pot Bogu ljuba, vzemi te-le nasvete seboj: 1. Tvoja pot mora biti pobožna in sveta. Zato obudi popolni kes, da boš dobil mnoge, od sv. stolice za obisk teh mest dovoljene odpustke. 2. Obudi dober namen za splošne cerkvene potrebe . . ter za svoje lastne . . 3. Pri lepem vremenu hodi razoglav, molče in ne oziraj se; v roki imej rožni venec in knjižico o načinu obiskovanja. 4. Bodi zbran v duhu in na potu ter pri postajah se pečaj s tam predstav¬ ljenimi skrivnostimi (per ipsam viam singulasque stationes circa proposita in iisdem Christi patientis mysteria mentem occupes), kakor če bi Jezusa na vsem potu trp¬ ljenja od zadnje večerje do križa spremljal in gledal (veluti reipsa praesentem cer- neres atque conspiceres). 5. Iz premišljevanja se Ti bodo sama rodila čuvstva: sožalje, kes, zaupanje, ljubezen, hrepenenje . . . Navod za to najdeš v knjižici. 6. Lahko tudi opravljaš ustno molitev, n. pr. sedem spokornih psalmov, ofi- cij sv. križa in Žalostne Matere božje, himne, litanije trpljenja Gospodovega, ža¬ lostni del rožnega venca. Za zasebno obiskanje se priporoča premišljujoča molitev, za javno (supplicatio publica) pa ustna ali pa obojna skupaj. 7. Vsaj na Kalvariji poklekni pod križem, obudi kes in napravi trden sklep, da se boš poboljšal in se ogibal grešne priložnosti, prosi za milost, da bi ti ne bila v pogubo za te prelita rešnja kri. Javne pobožnosti, ki se nahajajo v knjižici so devetero litanij (1. k Zveličarju na oljskem vrtu, 2. v Kajfovi hiši zasramovanemu in obre¬ kovanemu, 3. pred Pilatom toženemu, 4. pred Herodom zaničevanemu, 5. bičanemu, 6. s trnjem venčanemu, 7. ljudstvu pokazanemu z bese¬ dami: »Glejte, človek«, 8. po krivem obsojenemu in križ nosečemu in 9. križanemu), potem oficij sv. križa, oficij Žalostne Matere božje in sekvenca Stabat mater. Podobno bi se naj obiskoval tudi šmarski pot trpljenja in Vret- scher je zato nastavil eremita, da bi romarjem naprej molil in pel, od izdal navod (Wie dann die Form dises h. Grabs Herr Bernard Walther, der selbst dahin geraist und alles mit Augen an gesehen, in seinem Wegweiser — Ge- tru c ckt zu Gra e tz in Steyrmarck — artlich entworffen hat. Manhard, Passologia, 185.) Morda je tudi ta, dandanes pozabljena knjižica, kaj vplivala na posnetke na¬ ših božjih grobov. Dostavimo še, da je tudi graški pot trpljenja imel prvotno pet rožnivenških postaj. (Peinlich, Geschichte des Gymnasiums zu Graz, s. a. 1655). -S- 89 -si¬ njega samega pa je zahteval lavretanske litanije v Marijini kapeli ter litanije Gospodovega trpljenja pred skupino bičanja in primerne dele rožnega venca 1 . b) Procesija na Veliki petek. Ta dan so bile precej raz¬ širjene spokorne procesije na čast Kristusovemu bičanju 2 3 4 . V ve¬ černem mraku so napravili obhod po mestu, so peli in molili in seboj so nosili podobe in predpodobe Jezusovega trpljenja, nekateri so se z zakritim obrazom po golih plečih tepli z brezovimi šibicami ali žim- natimi vrvicami, drugi so vlačili težke križe 8 . Že omenjeni S. Man- hard je v obširni pridigi priporočal bičanje samega sebe*. Z liturgič¬ nim obredom snemanja s križa in njegovo procesijo, o kateri smo zgo- raj govorili, nima ta obred nič zveze, pač pa je v duševnem stiku s flagelantskim gibanjem v dobi sv. Vincencija Ferrerja 5 . V Gradcu *se je ta procesija že od nekdaj vodila na Kalvarijo, včasi s posebnim sijajem, tako 1. 1618, 1674, 1684, 1697, 1699, 1713 in 1726, ko je bil Vretscher bogoslovec, 1727 in 1738. Udeleževali so se je tudi vseučiliščniki. Včasi so mali dijaki sebe šibah (1613), večji pa so nosili razne predstave, tako 1. 1697 razne prizore iz življenja Salomonovega kot predpodobe Jezusovega bičanja, venčanja, križanja in pogreba, 1. 1713 pa Marijino oznanjenje (Verbum incarnatum), Olj¬ sko goro (Verbum patiens), Kalvarijo (Consummatum est) in grob (Princeps pacis) 6 * . Take procesije so bile tudi v drugih mestih v na¬ vadi n. pr. v Ljubljani pod vodstvom jezuitov na Veliki četrtek in ka- 1 Pripomnimo še, da se v Šmarju tudi dandanes vsak petek v postu mašuje v kapeli Žalostne Matere božje, nekdaj se je ob shodili maševalo tudi' v kapeli bož¬ jega groba; v Vojniku so nekdaj vsak petek v letu, ako ni bil praznik, maševali v kapeli sv. groba (vizit. zap. iz 1. 1778); v Celju se je 1. 1848 vnovič začelo ma¬ ševati ob postnih petkih v četrti kapeli (Orožen, III, 128). — Kakor v Šmarju pri kapeli Žalostne Matere je tudi v Gradcu prižnica zunaj na prostem. O pridi¬ gah iz 1. 1764 poroča delce: Der gekreuzigte Solin Gottes in sieben Betrachtungen vorgestellt ftir die sieben Frevtag der heyligen Fastenzeit, welche abgewichenes Jahr ... in so vielen Anreden von der Kanzel an dem Calvariaberg vorgetragen \vorden. Gratz 1765. (Kneller, o. c. 84). 2 Taki obhodi so se prirejali sploh v postnem času, p^ed vsem seveda na Veliki petek. Ponekod je neki na ta dan še v navadi. Wetzer und Weltes Kirchen- Lexikon, III 2 , 76. 3 Zato se je tudi imenovala: Processio flagellantium et crucigerorum. 4 Man h ar d, Passologia, 427 (38 ta pridiga: Von dem bufifertigen wohlmei- nenden Disciplinieren oder Gaifilen). 5 Ako so ponekod, n. pr. v Škofji Loki vozili s seboj žive skupine iz trpljenja Gospodovega, ki so na gotovih mestih dotični prizor igrale, je to povzeto iz pro¬ cesij sv. Rešnjega Telesa in ne direktno iz pasijonskih iger. Zato se ti spokorni sprevodi ne morejo imenovati pasijonske igre. 0 P e i n 1 i c h, Geschichte des Gymnasium in Graz. -S- 90 ~g~ puciiiov na Veliki petek. Kapucini so jih napravljali tudi v Novem' mestu, v Kranju in v Škofji Loki 1 . Ali so se nahajali tudi na Šta¬ jerskem, n. pr. v Celju, v Mariboru in Ptuju, kjer so bili kapucinski samostani, nam ni znano. Omenili smo že, da je bilo v Sevnici biča¬ nje v navadi. Sploh so bili ljudje v prvi polovici 18. stoletja izredno pobožni. Vrstniki Vretscherjevi na graški visoki šoli so nosili pod obleko rašov- nate spokorne pasove in so se tudi zasebno bičali. V Marijini kon¬ gregaciji ni dobil nobeden spričevala, ako se ni javno zavezal, da bo- vse svoje življenje služil Mariji 2 . Tukaj je crpil Vretscher svoje goreče češčenje Marijino 3 , odtod njegovo navdušenje za lepoto hiš božjih. Kjer dušnega pastirja ne vzpodbuja verska gorečnost, tam strada cer¬ kvena umetnost. Na Štajerskem so nastajali tedaj vedno novi božji poti, tako pri Sv. Frančišku pri Gornjem gradu, pri Materi Milosti v Mariboru, pri Sv. Petru na Kronski gori, na Sladki gori, na Oljski gori in drugod, stavile so se nove cerkve in oltarji, in tudi iz umet¬ nosti govori neka nervozna čutnost. V sredini stoletja pa je nakrat duh časa krenil na drugo pot. Vlada je vzela vodstvo šol v roke, je¬ zuite je rinila čedalje bolj v stran, vse cerkveno življenje je vzela pod svojo kontrolo in zatrla razne prave in dozdevne izrastke. Lavantinski: škof grof Jožef Franc Anton Auersperg je 1. 1770 prepovedal vse pa¬ sijonske igre in pa javno bičanje ter vlečenje križa 4 5 , vlada pa je 1. 1772 odpravila vse procesije v štiridesetdanskem postu 6 . Tako se je napo¬ vedoval jožefinizem, ki znači za naše kraje petdesetletno sterilnost v verskem življenju in v cerkveni umetnosti. Duhovščina in verniki so zgubili ves stik z nedavno preteklostjo, tako da niso niti umeli od nje vstvarjenih spomenikov, niti niso zanje skrbeli. Da dandanes vlada v tem oziru čisto drug duh, kaže obnovljenje našega pota trpljenja. Mi¬ slimo, da ne bo neumestna naša želja, da bi se zopet vpeljala proce¬ sija na Veliki petek na Kalvarijo in sicer pri belem dnevu, združena s skupnim obiskanjem in premišljevanjem peterih postaj, brez vsakega, današnjemu verskemu čuvstvovanju neprimernega običaja. Taka pro¬ cesija, kakor so jo opravljali v Jeruzalemu od četrtega stoletja naprej, 1 Koblar, Pasijonske igre na Kranjskem (Izvestja muz. dr. za Kranjsko,. 1892, 110). — 2 P einlich, o. c. II, 146. 3 V testamentu pravi o Mariji »a Iuventute mea in Benignissimam meam Tu- tricem, Matrem et Patronam Electae« in imenuje njeno cerkev v Šmarju za glav¬ nega dediča svojega premoženja (durch beystand Mariae ervvorbenen Haebschaft«). Mrtvaški zapisnik pa pravi o Vretscherju: »Parochus zelosissimus, Singularis Cultus B. Mariae Virginis et eiusdem Devotionis Specialis promotor«. 4 K. Tangi, Reihe der BisclrOfe von Lavant, Klagenfurt, 1841, 330. 5 P einli c h, IV, 3. -S- 91 -i- bi se vernemu ljudstvu gotovo omilila, in naše kapele bi stopile zopet v vrsto živih spomenikov, ki se rabijo in zato tudi ljubijo in negujejo. Isto bi kazalo tudi za druge kraje storiti, kjer so še poti trpljenja. V Marenbergu se to itak vrši, a še ne vzporedno s vsebino umetniških prizorov. c) Jo žefin s k i križev pot. Šmarska Kalvarija je bila že ob- svojem začetku anahronizem, zadnji in zapozneli pot trpljenja, ko so v drugih župnijah že stavili križeve pote v današnji obliki. Ko je Vret- scher umrl, so najbrž polagoma opustili prejšnje obiskovanje, ker se ni strinjalo z novo, tako goreče razširjano in hvaljeno pobožnostjo; celo kapele so zanemarili. Ko je bilo vsled vizitatorjevega opomina treba misliti na popravek, je tudi za pobožno obiskovanje pota nasto¬ pila ugodnejša doba. Jožefinska reakcija je namreč prepovedala fran¬ čiškanski križev pot, posebno radi legendarnih primesi, in ko je zo¬ pet dovolila to pobožnost, je zahtevala le evangelijske prizore. Razni pisatelji so sedaj pisali križeve pote z 12—14 postajami, ki so obse¬ gali vse trpljenje Gospodovo od Oljske gore do groba, in med njimi je bil tudi duhovnik, ki je sestavil (ok. 1. 1800—1830) pobožnost za obiskanje šmarskega pota trpljenja, ter pevec, ki je na podlagi tega teksta za vsako postajo skoval eno kitico h »Po darovanju sv. križovga pota« (po sv. Leonardu a Porto Mau- rizio) sledi kot »I. štacijon ali postaja Večerja Gospodova«, ki se je premišljevala pred Rokovo kapelo, na to pride II., »Božja Mati«, pred škapulirsko kapelo, kjer se prosi za koristen obisk križevega pota. Sledi »Jezus v ječi« (III), ki je »z vervjo in ketnami zvezan, zasramovan, pre- klinjan in zapluvan«. Potem obiščemo »Žalostno Mater božjo« (IV), ki ima v krilu položeno mrtvo telo Jezusovo. Naslednja V. postaja se imenuje »Slovo jemanje«, ker Jezus ne more od Marije in Marija ne od Jezusa slovo vzeti, ker se mi ne ločimo od svojih grehov. »Marija sreča Jezusa in ga vidi vsega ranjeniga, kervaviga in z težkim križem ob- loženiga«. Molitev je po Leonardovem tekstu. Sledi »Jezusov ker- vavi pot« (VI), potem »Solze Petrove« (VII) in »Bičanje Jezu¬ sovo (VIII). Pri IX. postaji, »Jezus k stebru privezan«, čitamo: »Obstoj tukaj, verni kristjan, ino poslušaj, kaj se s tvojim Jezusam godi, ker se jude bojijo, da bi njim iz rok prišel. Tako ga h kamenitemu ste¬ bru privežejo, in Jezus je ves krotek in voln se pusti kakor jagnje zve¬ zat. Poglej, kaj stori Bog z ljubezni proti tebi! Ljubezen božje priveže Jezusa k stebru. Ljubezen ga močnejši kakor vervi in ketne deržijo in 1 G. dekan J. Bokan ec nam je oskrbel tekst za križev pot (v 8°, pisan pred 1 . 1880 in nekdaj last Neže Reischek) ter pesem (r6°, prepisal J. Ž.), g. A. Novak pri Sv. Roku obiskanje v prozi ter pesem, ki ju je sam 1 . 1892 prepisal po pred¬ logi v bohoričici (8°), g. prof. J. Vreže pa križev pot in prvih 16 kitic pesmi (16 0 , spisano ok. 1 . 1886). Bohančev in Novakov tekst imata glede pobožnosti in pesmi prvotni tekst s členkom ta, to in več nemškimi besedami, Vrežetova teksta pa sta v prozi in v verzih pred nekaj desetletji predelana in uglajena. -S- 92 -5- 'ves voljen prenese in vso sramoto iz voljo prestoji !« 1 Molitev koncem te postaje govori v vseh izvodih o venčanju Gospodovem (!) in se dobesedno ponavlja v naslednji postaji, iz česar sledi, da so vsi prepisi slepo nare¬ jeni po starejši, že pokvarjeni predlogi. Pri venčanju (Jezus iz ternjem kronan, X) zvemo, da so trnji »noter do možgan segli« 2 . Kitica o ven- -čanju se glasi: Glej, kako ta sveta glava, Z groznim ternjem kronana, Wsa zasligla 3 , vsa je plava, Je s kervjoj prevlečena. Grešnik, tvoje poželenje Je to krono spletalo Ino Jezusu terpljenje Grozno vselaj gmeralo. Z XI. postajo »Jezus slečen in zapuščen«, z žolčem in jesihom napojen, brez človeka, ki bi ga tolažil, nas pisatelj izrecno pelje na :goro Kalvarijo, na to pa se zopet doli vrne in se vidi »Jezus iz kri¬ žem obložen in Simon iz cirene mu pomaga križ nesti« (XII). Sledi XIII. »Jezus križan« in XIV. »Jezus v grob položen«. Pri tej zadnji postaji se vabijo k pokori grešnik, vernik in romar (»O Romar moj, pri temu Kristusovemu grobu je še ta zadnja milost za tebe . . .«) Pesem pa spominja v 1 . vrsti na ovčarsko igro (Schaferspiel), ki se je vprizarjala v zvezi s pasijonsko dramo 4 , v 5 . vrsti pa se ozira na Jezu¬ sovo podobo, kateremu angel rane pregleduje. Kje so ovce, grešnik vidiš 5 , Jezus v grobu že leži, Tukaj zadno gnado slišiš, »Moj sin, pridi!« govori. »Prav pregledaj moje rane No za te prelito kri, Zbriši hitro grehe znane, Ker te lubim, lub’ me ti!« Sklepčna molitev je zopet po Leonardu. — Pisateljevo načelo je bilo, da se mora premišljevanje skladati s podobami v kapelah, temu na¬ čelu je žrtvoval celo zgodovinski razvoj Gospodovega trpljenja 6 . Vendar 1 Hiitte ihn aber nicht die Liebe zu unsern Seelen gefesselt, so wttrde kein Strick und keine Kette der Welt ihn hier festgehalten haben. Cochem, o. c. 871. 2 Und wie Isidorus spricht, so durchstachen sie ihme sein H. Hirnschall. W a- lasser, o. c. 417. Cochem, o. c. 893. 3 zerschlagen (?). 4 Tako v gornještajerskem pasijonu (Schlossar, o. c. I, 37—70 in 326) ter v Droboznjakovi igri (rokopis iz 1 . 1881). Prednaša se še dandanes, kakor poroča dr. A. Kotnik v Dom in Svetu, 1912. 5 Dobre ovce (svetniki) so pri Kristusu, tja mora tudi izgubljena ovca, greš¬ nik. »Gesell dich zu meinen Schafen« pravi Dobri pastir v štajerski ovčarski igri. (Schlossar, I, 69). 0 Tiste postaje, ki odgovarjajo dandanašnjemu križevemu potu, so tako-le . . 13, 4! . . 10! 5, 12, 14 razvrščene. -f- 93 pa je ostala ta pobožnost do konca 19. stol. v veljavi. Ko se je opustila,, je pa tudi prenehalo vsako obiskovanje trpljenjskega pota. c) Dandanes običajni frančiškanski križev pot seje uvel 1 po obnovljenju 1. 1911 in so se radi odpustkov v posameznih kapelah pritrdili predpisani, čedno izrezljani leseni križi. Pri Rokovi kapeli se premišljuje Gospodova obsodba, pri škapulirski, kako vzame Jezus križ¬ na rame, in tako naprej, brez ozira na to, kaj predstavljajo podobe v kapelah. Tekst in podoba se strinjata le pri 14. postaji. Pobožnost,, ki jo je Vretscher imel pred očmi, je bila že v njegovi dobi na smrt obsojena in tako tudi dandanes ne more več oživeti. Ljudstvo se lažje oprosti podob kakor pa skozi sto let vladajočega, priljubljenega for- mulara. d) Obiskanje sv. stopnic se izvrši po kolenih, gotove mo¬ litve pa niso predpisane. Graška knjižica iz 1. 1723 podaja samo uvodno molitev, druga iz 1. 1777 pa poleg uvodne in sklepčne molitve še priporoča, da se na vsaki stopnici opravi očenaš in češčenamarija in na koncu še trije očenaši in češčenamarije za odpustek. Nasvetuje tudi 15 stopniških psalmov (psalmi graduum), oddeljenih v 28 odlom¬ kov, da bi obudili v sebi hrepenenje po popolnosti. P. Hicinger' je za premišljevanje pri sv. stopnicah razdelil Gospodovo trpljenje od Jezusove poslovitve od Marije do vstajenja Gospodovega v 28 točk, M. Markovič 2 pa je za stopnice na Žalostni gori pri Mokronogu vse življenje Gospodovo od prihoda na svet do obsodbe v 28 točkah porabil, očividno, ker je potem sledil navadni križev pot. e) Odpustki sv. stopnic. »Nabera molitev in dobrih del, za katere so rimski papeži sv. odpustke dodelili« 3 pravi, da se dobi za vsako stopnico devet let odpustkov, ne pove pa, ali velja to tudi glede posnetkov. Novejši strokovnjak 4 trdi, da so papeži za posnetke sv. stopnic navadno dovoljevali popoln odpustek štirikrat na leto in po sto dni za vsak drugi dan. To res velja za sv. Jošta nad Kra¬ njem, kjer je še škof za vsako stopnico dodal po 40 dni. Stavitelj sv. stopnic Simon Bučovnik je bil dvakrat' osebno v Rimu, da je do¬ bil od papeža Benedikta XIV potrebno dovoljenje in sv. koščic. Za Žalostno goro na Dolenjskem so pa 1. 1881, ko so prosili za ob- novljenje, prejeli popoln odpustek za trikrat na leto. Za sv. stopnice pri graški Kalvariji je papež Pij IX leta 1870 dovolil štirikrat na 1 P. Hitzinger, Molitve per obiskovanji svetih šteng. Zraven tudi Rožni-- kranc in Litanije od Žalostne Matere božje. 1843. 2 Kakor pripoveduje A. Žlogar, Trojna božja pot s sv. stopnicami. 1881. 3 Prestavljena iz laškega in nemškega na kranjski jezik. 1831, 86. 4 F. Beringer, Die Ablafie, ihr Wesen und Gebrauch 13 . 1906, 435. -S- 94 -i- leto iste odpustke, kakor če bi obiskali sv. stopnice v Rimu 1 . Staro- trške sv. stopnice pri sv. Pankraciju so dobile v 2. polovici 18. stol. najbrž za vsak dan v letu iste odpustke, kakor so dani rimskim sv. stopnicam 2 , gotovo je to o sv. stopnicah pri S v. Križu pri Belih vo¬ dah, ki se imajo zahvaliti zato Piju IX 3 . Kaj velja torej o šmarskih sv. stopnicah, ki so dobile odpustke (PRIVILEG 1 VM) od Benedikta XIV? Ker so se izgubili vsi zapiski, ne vemo, ali so bili podobni odpustki ko pri Sv. Joštu nad Kranjem ali pa večji, ne vemo tudi, za katere dni so bili podeljeni, ravnotako nam je neznano, ali so bili za večno dani ali pa samo do gotovega obroka in bi se morali potem obnoviti. Praktična posledica je, da se mora najti stara listina ali pa se vnovič izprositi odpustki 4 5 . f) Odpustki za kapele trpljenskega pota. Edini sled od¬ pustkov je, da se še dandanes ob petkih postnega časa v kapeli Ža¬ lostne Matere mašuje, najbrž, ker je bil tam privilegiran oltar. Ven¬ dar pa ne smemo misliti, da ne bi bil goreči Vretscher po graškem zgledu tudi za Šmarje oskrbel odpustkov, ko je drugače vse tako lepo in preudarno uredil, napravil ustanovi za pot trpljenja, poklical eremita, izprosil odpustke za sv. stopniceL 1 Der christliche Feierabend 1881, 92. Potem ekscerpt iz bule z dne 20. maja 1870, ki nam ga je oskrbel g. c. kr. kurat M. Ljubša v Gradcu. 3 V starotrški župnijski kroniki se o njih čita: Johann Nep. Kastellitz wirkte vom Jahre 1757 bis 1796 als Pfarrer und bischoflicber Commissar auf dieser Pfarre. Er liess bei der Pfarrkirche St. Pankraz die schone lil. Stiege, bestehend aus 28 tStuffen vom weissen, schbn polierten Stein mit eingelegten Reliquien-Kastchen bauen und mit sinnreichen Gemalden verzieren, welche hi. Stiege wegen des zu gewin- nenden Ablasses von 9 Jahren auf jeder Stuffe, wenn solche kniend unter Betrach- tung des Leidens Christi und inniger Bereuung der Siinden in wahrem Bufigeiste zuriickgelegt werden, von andachtigen Verehrern des leidenden Erlftsers, besonders zur hi. Fastenzeit, sehr zahlreich fcesucht wird. (Po prepisu preč. g. častnega kano¬ nika A. Šlandra v Starem trgu). 3 Praeterea omnibus et singulis utriusque sexus Christifidelibus, qui corde sal- tem contriti ipsam Scalam orationi tantum destinatam qualibet vice flexis genibus pie ascenderint, et cetera iniuncta pietatis opera rite persolverint, ut eas omnes et singulas Indulgentias ac poenitentiarum relaxationes consequantur, quas conseque- rentur si Scalam Sanctam de Urbe personaliter ac devote fiexis genibus ascende- rent, Apostolica Auctoritate tenore presentium impertimus. Praesentibus, perpetuis, futuris temporibus valituris. Breve Pija IX z dne 2. septembra 1 . 1873, po prepisu doposlanem od č. g. J. Lasbacherja, župnika na Belih vodah. 4 Kot dnevi za popolni odpustek bi prišli v poštev Veliki petek, potem pred¬ večer nedelje po 16. juliju, nadalje 15. avgust in sobota pred Imenom Marijinim. 5 Glede odpustkov sv. stopnic in kapel v Šmarju je pregledal pisatelj San- ctissimi Domini nostri Benedicti XIV Bullarium, Tom. II Romae 1749, g. Dr. H. Zimmermann v Rimu pa rokopisne registre Benedikta XIV za 1 . 1746 in 1747 v vatikanskem arhivu ter Decreta authentica kongregacije za odpustke po izdaji Prin- ■S- 95 -*■ Na graški Kalvariji so dobivali verniki pod običajnimi pogoji popoln ■odpustek, ako so ob določenih dneh obiskali gotove kapele in sicer prvi petek v postu kapelo Oljske gore, drugi petek v postu kapelo bičanja, tretji petek v postu kapelo venčanja, četrti petek v postu kapelo križeve nošnje, peti petek v postu kapelo Žalostne Matere in šesti petek v postu kapelo božjega groba. Potem v glavni cerkvi Oljske gore na god naj¬ denja (3. maja) in povišanja (14. septembra) sv. križa popoln odpustek, nepopoln (7 let in 7 kvadragen) pa vsaki petek v postu. V kapeli sv. Dizma je bil popoln odpustek v sredo velikega tedna, v kapeli sv. Mag¬ dalene pa dne 22. julija. Privilegirana oltarja sta bila v kapeli Žalostne Matere za vsaki petek v letu in v Dizmovi kapeli za vsak pondeljek, in obadva skupaj za vernih duš dan in vso osmino h Nova bula iz 1. 1780 Je podelila cerkvi Žalostne Matere še dvakrat na leto popoln odpustek v dneh, ki ju naj določi škofijstvo, a samo za sedem let * 1 2 . S trudapolnim obnovljenjem šmarske Kalvarije je dovršeno zu¬ nanje delo. Zaklad pobožnega duha, ki leži v dolgi vrsti izrazitih sku¬ pin in podob, se pa bo le tedaj dvignil, ako se vstvari taka pobož¬ nost, da bi se premišljevanja s predstavami strinjala in bi se zanjo izprosili od sv. Stolice primerni odpustki. Najboljše bi bilo, da se izda poljudna in priročna knjižica s kratko razlago in zgodovino Kal¬ varije 3 , v glavnem delu pa z jedrnatimi premišljevanji in molitvami ipo zgoraj opisanem vzorcu iz 1. 1723. To bi bil srečen sklep reno- vacije. IV. Križev pot v Jeruzalemu in na zapadu do 1 . 1731. Od četrtega stoletja naprej so obiskovali v Jeruzalemu na Veliki petek pot trpljenja od Oljske gore do Kalvarije, v križarski dobi pa ■se pojavi po mnenju Kellerja (o. c. 48) posebno zanimanje za del tega pota, ki je segal od Pilatovega sodišča do Golgote, ker je Kristus po njem sv. križ nosil. Vsak križar, ki si je dal znamenje sv. križa pri¬ speti na ramo, je postal križenosec in prišedši v Jeruzalem, je želel ho¬ diti po tistem potu, po katerem je šel Jezus s težkim križem obložen. Tako stopijo ulice križevega pota v ospredje in sicer najprej še v okvirju celotnega pota trpljenja. Romarji povprašujejo, kje so mestna vrata, zivallija (1862) in Leona XIII (1882). Vse brez uspeha. A sistematično iskanje v Rimu in pri pristojnem škofijskem sedežu v Vidmu ne more ostati brez uspeha, ker .so odpustki sv. stopnic absolutno gotovi. 1 Andachtige Wallfahrt auf den Calvarienberg. 1777, 168. 2 Ta bula je še v izvirniku v župnijskem uradu na Kalvariji. Vse druge bule, za vsako kapelo je bila posebna, je pa župnik L. Heckl 1. 1870 prepisal in prevedel, ko je prosil za obnovitev; sedaj imajo nove. (Poročal g. M. Ljubša, c. kr. kurat v Gradcu). 3 Die Wallfahrt nacli dem Calvarienberge zu Graz je 1. 1901 izšla že v 3. .izdaji. -f- 96 vi¬ skozi katera je šel k smrti obsojeni Gospod na morišče, potem za kraj, kjer ga je Cirenejec srečal, kjer so ga čakale pobožne žene. Začelo se je torej ugibanje in znanstveno sklepanje, ki še dandanes odseva iz zapiskov božjepotnikov, ki skoro vsak drugače poroča o kri¬ ževem potu. Šele tekom stoletij je nastala enotna tradicija, sprejele so se določene jeruzalemske ulice in postaje, z evangelijskimi dogodki so se strnili legendarni prizori, slednjič se je križev pot izločil iz pota trpljenja in je postal samostojna pobožnost. Romarji, prepričani o pristnosti posameznih postaj, so merili njih razdalje na korake in v domovino se vrnivši so stavili posnetke. Sedaj je tudi splošno obve¬ ljalo, daje že Devica Marija križev pot obiskovala 1 . Vse to gibanje je porodilo eno izmed najlepših in napretresljivših krščanskih pobož¬ nosti. 1 Najprej se čita v apokrifnem spisu Transitus Maria e, čigar sirski izvir¬ nik se V. stol. pripisuje, da je Marija vsak dan obiskovala grob Gospodov, poz¬ nejša latinska verzija pa pravi, da je imela navado posečati kraje, posvečene po navzočnosti svojega Sina, kraj krsta, posta, trpljenja, vstajenja in vnebohoda (Thur- s t o n - B o u d in h o n, o. c. 31). Na zapadu se je ta ideja posebno razširila po apo¬ krifnem govoru sv. Jeronima, ki pa je pravzaprav proizvod škofa Fulberta Karnotskega (Chartres, f 1029). On pravi, da seje Marija morebiti tupatam nastanila na mestu svojega groba, da je lahko obiskovala sled Jezusovega vnebo¬ vzetja in kraje trpljenja: ,>Fortassis ergo prae nimio aroore, in loco quo sepulta esse dicitur, interdum liabitasse eam credimus; quatenus piis pasceretur internus amor obtutibus. Sic namque locus medius est hinc inde constitutus, ut adire pos- set ascensionis eius vestigia, et locum sepulturae ac resurrectionis, et omnia in qui- bus passus est, loca invisere, non quod iam viventem quaereret cum mortuis, sed ut suis consolaretur aspectibus« (Migne, P. lat. 30, 136). Cita se sicer sepultus esse dicitur, a to je nesmisel, ker bi bil potem grob Gospodov locus medius med gro¬ bom Gospodovim in krajem vstajenja!). Potem se je v srednjem veku splošno tr¬ dilo, da je Marija obiskovala pot trpljenja. Ludolf Saksonski pravi v Specu- lum humanae salvationis, da je obiskovala kraje trpljenja, groba, vstajenja, potem tudi sv. mesta v' Nazaretu, Betlehemu, na Taboru. Pri trpljenju se omenja tudi pot, po katerem je Jezus križ nosil (Kneller, o. c. 11). Brat Filip Žički pa opisuje, kako je Devica vsak dan po opravljenem matutinu premišljevala Gospodovo trp¬ ljenje od ujetja do smrti na križu (Zemljič, o. c. 343—348). Sv. Birgitta, ki je sama obiskala Jeruzalem, piše, da ji je Marija razodela: Nam omni tempore,. quod post ascensionem filii mei vixi, visitavi loca in quibus ille passus est et mira- bilia sua ostendit (Revel. lib. VI, cap. 61. Edit. Koberger). Dominikanec. Feliks. Fabri (1480) je na drobno opisal dolga in mučna obiskanja sv. krajev v Jeruza¬ lemu, ki jih je Marija izvršila vsak dan zadnja leta svojega življenja. Adrichom pa pravi: Pia habet traditio maiorum B. Virginem, quae cum suis cruenta Filii sni vestigia ad crucem usque secuta fuit, post eius sepulturam, hac rediens, primam viam crucis ex devotione calcasse (Quaresmio, o. c. II, 139). Odtod večkrat ponovljena trditev, da je Marija prva opravljala križevi pot, dočim so v srednjem veku mislili, da je obiskovala vsa sv. mesta, posebič pot trpljenja. Srednji vek pa križevega pota kot posebne pobožnosti, izvzemši zadnje stoletje, ni poznal. HH 97 -i- Prvi nam znani križev pot je šel s Siona, torej od juga proti severu, na Kalvarijo. V križarski dobi približno do padca Jeruza¬ lema (1. 1187) in še čez je veljala armenska cerkev Zveličarja (ali sv. Petra) na Sionu za Kajfov in Pilatov pretorij, prostor pred njo pa za Lithostrotos '. Slike in napisi v leoninskih verzih so to naziranje tolmačili. Videlo se je bičanje Gospodovo (»Pro servis bellum patitur Deus atque flagellum«), venčanje (»Iste coronatur, quo mundus iure regatur«), obsodba (»Sanctus sanctorum damnatur voce reorum«) in nošenje križa s Cirenejcem (»Haec bona crux Christi Simoni subvenit isti; non vehit hanc gratis, quae dat bona cuncta beatis«). Tukaj so Jezusu naložili križ * 2 in so ga peljali skozi mestno obzidje okoli na Kalvarijo 3 . Bila so to »železna vrata« 4 5 6 ob iztoku sionske ulice v ce¬ sto, ki vodi od jopskih vrat proti templju "’. Ob tej poti, morda pri- šedši od jopskih vrat, je srečal utrujenega Zveličarja Cirenejec 0 . V severni smeri po sedanji bazarski cesti je šel sprevod naprej do ulice, ki spremlja južno stran sedanjih stavb okoli božjega groba. V tej ulici na levi je bila v križarski dobi cerkev Marije Latinske s podzemeljsko kripto, kamor so prenesli Devico Marijo, ko se je onesvestila ob po¬ gledu na v smrt idočega Zveličarja 7 . Sledila je proti zapadu cerkev Ma¬ rije Večje, v kateri so kazali lase, ki si jih je Mati pukala v preveliki bolesti, ko so Sina mimo križat peljali. Tako nas je križarski križev pot privedel na južno dvorišče cerkve sv. groba. Sčasoma pa je obveljala Antonija kot kraj Kristusove obsodbe, prvikrat se je kazal na ta način — od vzhoda proti zapadu — križev > Na kamenitem križu se je tam čitalo: »Iste locus vocatur Lithostrotos et hic Dominus fuit iudicatus«. 2 Ab eodem loco (= capella) crucem imposuerunt humero Domini. Ioa. Wirz- burg., Migne, P. lat. 155, 1976- 3 Hinc Dominus per civitatis murum circumductus in Calvariam. Nam, sicut apostolus ait, Dominus extra portam passus est. Theodorie us, ed. T obl er, 62. 4 »Itero per ferream portam Dominus crucem ad mortem baiulavit«. Inno- minatus IV., ki ima to besedilo, je sicer šele iz XIII. stol. in mest trpljenja ne našteva v topografskem, ampak v časovnem redu, vendar se železna vrata nikjer drugodi ne lokalizirajo ko na Sionu. Tudi Tobler (Theod. lib. 202) tolmači to me¬ sto v istem smislu. 5 Porta illa, quae dirigitur versus montem Sion, vocatur porta ferrea. Ioa. Wirzburg. Migne, P. lat. 155, 1986. 6 Cum vero defatigatus Iesus ob gravem crucis molem trahendam retarda- retur in eundo, supervenit quidam Cyrenaeus. loan. \Virzburg. Migne, P. lat. 155, 19/6. 7 Jeruzalemski domačini (Sirci) so pa 1 . 1103 pravili Saevvulfu, da je Ma¬ rija z mesta cerkve Marije Latinske oddaleč gledala križanje. (Recueil de vo- yages et de memoires, publie par la socičtč de geographie. Tome quatričme. Pa¬ riš, 1839, 842. 7 -S- 98 pot 1. 1187. Z njegovimi ulicami, križpoti in stavbami ob njem je v ozki zvezi današnja pobožnost. Zato se moramo seznaniti s tločrtom jeruzalemskega mesta vsaj za obseg prvih 9 postaj, ki ležijo izven cer¬ kve božjega groba (gl. tabl. 6). Prva postaja (I), kjer je bil Jezus v smrt obsojen, je na dvo¬ rišču turške vojašnice. Od tam pridemo čez 25 m proti severu na nek¬ danjo jozafatsko ulico na kraj, kjer je Jezus vzel težki križ na svoje rame (II). Čez 233 m proti zapadu nas dovede pot na kraj, kjer je Jezus prvič padel pod križem (III). Ob‘tej cesti je cela vrsta z zgodovino križevega pota spojenih spomenikov. Ob začetku na levi vodi poševna ploščad k vojašnici in zaznamuje mesto sv. stopnic, na desni pa vodi počrezna ulica do nekdaj t. zv. Herodove palače. Potem sledi rim¬ ski lok čez jozafatsko cesto; raz njega je Pilat pokazal Jezusa rekoč: Ecce homo. Poleg njega se je nekdaj videla šola Marijina, v bližini je bil na levi strani samostan Počitka in ječa Gospodova. Sledi kos zade¬ lane ulice, ki je nekdaj vodila proti templju. Kjer se je stekala v joza¬ fatsko cesto, je zaznamovala kapela mesto srečanja Marije z Jezusom. Iiavnotako je ob združenju naše ulice s cesto, ki prihaja od damaščanskih vrat, stala kapelica v spomin srečanja s Cirenejcem. Odtod, današnje tretje postaje, gremo 37 m v Dolu (el Wad) proti jugu do kraja, kjer je Jezus srečal svojo žalostno mater (IV). Leži koncem skrivljene ulice, ki prihaja od tempeljske ploščadi. Tukaj stoji novopozidani patriarhat uni- ranih Armencev. Desna absida njihove cerkve zaznamuje po mnenju ne¬ katerih pravi kraj četrte postaje. ■ Od prej imenovanega križišča pridemo čez 25 m do kraja, kjer Simon iz Čire n e pomaga Jezusu križ nesti (IV). Zapadno od III. postaje so kazali hišo, v kateri je stanoval iz.dajalec Judež z ženo in otroki, nasproti IV. postaji pa Hišo ubožčeka La¬ zarja, ki je živel od drobtin iz bogatinove mize. Bogatinova hiša se je videla od V. postaje nekoliko proti jugu. Pri omenjeni postaji se zasu¬ kamo zopet na zapad in pridemo čez 85 m do stare hiše, kjer je Vero¬ nika podala Jezusu potni prt (VI), čez nadaljnih 59 m pa do cest¬ nega križišča s kosi starih stebrov, ki veljajo kot ostanek sodnih vrat. To je kraj, kjer je Jezus drugič padel pod križem (VII). Naravnost naprej čez 35 m je mesto, kjer je Jezus tolažil jeruzalemske žene {VIII). Od tukaj je šel Zveličar na levo diagonalno na Kalvarijo in je čez kakih 65 m na vznožju hriba še tretjič pod križem padel (IX). Postaja pa je dandanes le po ovinkih pristopna. Gre se nazaj do sodnih vrat, potem po ulici oljskega hana (Chan ez-Zet) do visokih stopnic na desni in po njih na dvorišče pod vzhodnim korom cerkve božjega groba. V severozapadnem kotu se časti spomin na tretji padec Zveličarjev Od tukaj gremo zopet nazaj in po ulici oljskega hana do usnjarske ulice (Haret et-Dabbaghin), ki nas potem proti zapadu privede na južno dvo¬ rišče cerkve božjega groba, odkoder gremo v cerkev in po stopnicah na Kalvarijo na mesto, kjer so Jezusa slekli in mu žolča piti dali (X). V ravni črti bi bilo od VIII. do IX. postaje 65 metrov, od IX. do X. pa 50 metrov, po ovinkih pa je 205 m, oziroma 265 m. Od I. do X. postaje je bilo ob Kristusovem času 622 m (do XII. pa 630 m), dandanes pa je radi ovinkov 977 m (do XII. pa 983?«). Glede strnrne pota velja naslednje: Od I. do V. postaje pot pada in sicer od I. do II. za 6 6 m, od Tab]. 6. -S- 99 -š- II. do III. za (rim in od III. do V. za 1'8 m. Odtod pa se pot dviga in sicer do Vili. postaje za 12-2 m in od VIII. do X. (ali XII) za 3'8m. Prvi, ki predpolaga križev pot v vzhodnozapadni smeri, je spis Cite de Jeruzalem iz 1. 1187. Pilatovo hišo omenja severno od jozafatske ceste, od nje se gre k tempeljski ploščadi, odtam pa vedejo bolečinska vrata (porte dolereux), tako imenovana, ker so Jezusa skozi h križanju peljali, v ulico, ki teče naravnost proti cerkvi božjega groba h Ob jozafatski cesti se omenja še samostan Počitka (le repos), kjer je neki Jezus počival, ko je nosil križ 1 * 3 * 5 , in pa ječa, v koji je bil po vjetju v getzemanskem vrtu zaprt. Isto ponavlja Ernoul ok. 1. 1231 3 . Ako se je 1. 1187 poseben samostan imenoval po Gospodovem po¬ čitku, smemo sklepati, da so že dosti prej vsaj nekateri kazali tukaj Gospodov križev pot. Burchard a Monte Sion omenja 1. 1283 stara ali sodna vrata tam, kjer so dandanes (VII) ter pravi, da je skozi šel Zveličar, sledil pa mu je s križem Cirenejec; poleg (iuxta) vrat pa je bil lithostroton h Ricoldo a Monte Croce (1. 1296) je prvi, ki trdi, da je ho¬ dil po tisti poti, po kateri je Jezus križ nosil. V popis smo vrinili v oklepajih tiste postaje iz zemljevida, katere ima Ricoldo po našem mnenju v mislih. Z dvorano zadnje večerje začenši je obiskal v družbi vsa mesta trp¬ ljenja ter je slednjič prišel do hiše Herodove in Pilatove, kjer je videl lithostrotos, kjer je bil Gospod sojen, pa tudi kraj, kjer je stalo ljudstvo pred palačo, ko je Pilat k njim venkaj prišel. »Od tam smo šli po potu, po katerem je hodil s križem obloženi Kristus, in smo našli kraj, kjer je rekel: Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj! Tam kažejo kraj Marijine omedlevice, ko je sledila svojemu, križ nosečemu Sinu. In tam poleg ulice kažejo hišo (domum = cerkev) v spomin. Tam kažejo kraj, kjer je Kristus s križem postal in utrujen malce počival B . Odtod gre povprek ulica, ki prihaja v mesto, kjer so srečali Simona Cirenejca, ki je prišel s pristave, da bi vzel Jezusov križ na se (III). Potem smo šli na- 1 Titus To bi er, Topographie von Jerusalem. II, iooo; prirr. I, 263. (Izvir- nikovo besedilo bomo odsihdob opuščali, da spis preveč ne naraste). Bolečinska vrata so po našem mnenju Bab el-Ghawanime, ulica pa Deredš es-Seraj, ker vodi zadi za samostanom Počitka in tvori prvo (v tekstu omenjeno) križišče za jozafat- sko cesto. Tobler pa jemlje za vrata Bab en-Nazir, za ulico pa Akabet et-Tekije. (Prim. še T. Tobler, Planographie v. Jerusalem, str. 4). 3 Ta Gospodov počitek ni v zvezi z Ahasverovo legendo. Kirchenlexikon, VI 3 , 1932. — “ Michelant et Raynaud, o. c. 48. 1 Laurent, Quatuor medli aevi peregrinatores, Lipsiae. 1864, 19 et 74. Po¬ zneje se je trdilo, da so pri teh vratih Gospodovo obsodbo vnovič prebrali. Za tolmačenje tega mesta gl. E. Rotermund, L)as Jerusalem des B. vom M. S. (Zeit- •schrift des Deutschen Palastina-Vereines. 1912, 62). 5 Počitek je tam, kjer gre ulica povprek (III), v naslednjem tekstu pa je — kakor splošno — pri prvotni 4. postaji pri ecce-homo-loku. -«-'100 - S - ravnost po potu, po katerem je hodil Kristus, in smo našli kraj, kjer je Helena razločila križ Gospodov od križev razbojnikov. Od tam smo sto¬ pili v cerkev božjega groba'. Odorik iz Čedada je 1. 1320 obiskal hišo Pilatovo, potem Annovo,. tam je videl tudi hišo, kjer so judi sklenili Jezusa umoriti. Poleg pa je cerkev ž imenom Sancta Maria de Pasmoyson. Tu je ona z veliko brid¬ kostjo gledala svojega Sina nositi križ in na dveh velikih belih kamnih počivati, ki so še sedaj tam v visokem loku vzidani. Tam je tudi cesta, ki pelje k vratom sv. Stefana, ki so se nekdaj imenovala ribja vrata. Ko¬ so po njej 1 2 peljali judi Jezusa, so našli Simona CJrenejca ter ga prisilili, da je nosil križ za Gospodom do gore Kalvarije (III). Poleg omenjene cerkve je baje tudi palača kralja Heroda. In ne daleč proč odtod se kaže hiša Juda izdajalca, v kateri'je z ženo in otroki prebival 3 . Kakor se vidi, so vsi teksti malo natančni in jasni. Cesto kri¬ ževega pota (in ne le posameznih točk) popisujeta samo Ricoldo in Odorik, a še ta dva le progo v jozafatski ulici, kjer omenjata sedanjo 14. skupaj z 8. postajo ter ob koncu še 5. Umestno je, da ta primitivni križev pot zasledujemo istočasno tudi na zapadu in sicer v opisih Jezusovega trpljenja. Pseudo-Bonaventura ok. 1. 1270 pripoveduje obširno, kako so k smrti obsojenega Jezusa peljali iz pretorija 'ven in so mu naložili težki križ. Marija pa je zbrala krajšo pot, da bi prišla sprevodu nasproti in bi Sina srečala. Bil je že zunaj mestnih vrat na križpotu, ko; ga je zagle¬ dala in se je skoro do smrti prestrašila. Nekaj korakov dalje se je obr¬ nil Gospod k jokajočim ženam. »Na obeh mestih se še najdejo sledovi cerkev, ki sta se tam v spomin na to postavili, kakor mi je poročal eden izmed naših bratov, ki jih je videl«. Zelo dolgo je trajala pot. Ko je Jezus šel dalje, se je utrudil in upehal v naj višji meri. Križ mu je padel na tla, ker ga ni mogel več nesti. Prisilili so torej Simona, da je nosil križ, razbremenjenega Gospoda so pa vklenjenega kakor roparja gnali na Kalvarijo. Tu so ga slekli 4 . Ves ta opis je sprejel tudi Ludolf Sak¬ sonski v svoje Jezusovo življenje 6 . Ker Pseudo-Bonaventura ni videl sam Jeruzalema, pa tudi ni imel primernega zemljevida, je opisovanje redovnega brata precej svobodno porabil. Ecce-homo-lok mu velja kot mestna vrata. Bližnjica, ki je nekdaj vodila iz tempeljske ploščadi na mesto Marijine omedlevice, je zanj križpot izven mestnih vrat. V tem so mu sledili vsi slikarji od 14.—16. stol. 5 , tako velika je bila avktoriteta od njega vstvarjene tra- 1 Laurent, o. c. m. 2 Stoji »per eam« in se ne ve, ali so peljali Jezusa po cesti (per viam), ki pride od ribjih (damaščanskih' vrat, ali pa skozi ta vrata (per portam) izven mesta na Kalvarijo. — 3 Laurent, o. c. 152. 4 Das Leben Cliristi. Wien, 1836. II, 144-149.-— 5 O. c. 416—419. 6 Giotto v Padovi, 1306, Simone Martini v Louvru (Monatshefte fiir Kunstwissenscliaft 1910, T. 19, 2o), neznanec v cerkvi M. Novella v Florenci (Detzel, Ikonographie I, 383), Memling v pasijonu v Turinu, Mihael Wolgemut (Thode, -■§— 101 HH- Micije. Cerkev, ki je bila na tem mestu, so še kazali v ostankih v 16. stol. * 1 , drugo svetišče na kraju srečanja z jeruzalemskimi ženami pa še stoji nasproti avstrijskemu gostišču, a romarji ga ne omenjajo, ker je bilo razsvečeno in združeno s turškim kopališčem 2 . Skozi sto¬ letja se je trdilo, da je Jezus tukaj prišel skupaj s Simonom, Psevdo- Bonaventura pa je to srečanje porinil daleč nekam v nadaljno dolgo in nedoločeno pot. Kakor prvi potopisci, tako tudi on nima po pre- hoji jozafatske ceste (za katero pa ne ve) nobenih postaj več. Naš žički pesnik brat Filip ima tudi ta primitivni križev pot, ne pa v 15. stol. običajnega popolnejšega, to pa zato, ker je le pre¬ vajal starejšo latinsko predlogo. Obsojeni Zveličar vzame križ na svoj hrbet, Marija pa pride v mesto ga iskat in toži, ko ga zagleda. Ko je prišel k mestnim vratom 3 , so mu križ odvzeli in tedaj so ga obdale jeruzalemske žene in tudi Mati se mu je približala ter ga objela. Judi so ga pa prisilili, da je nosil križ naprej, dokler se ni pod njegovo težo sesedel na tla. Na to so prisilili Simona, da je nesel križ na Kalvarijo, kjer so Jezusa slekli 4 . Dogodki si sledijo kakor v Jeruza¬ lemu, le Marija se dvakrat omenja, prvič Sina le vidi in ga objokuje od daleč, drugič od blizu 5 . Srečanje z ženami in z Marijo je zdru¬ ženo s počitkom Jezusovim 6 in sicer znotraj mestnih vrat, ne pa zunaj, kakor bi bilo prav. Pseudo-Bonaventura je še pisal, da je Jezus pu¬ stil križ iz rok pasti in so zato prisilili Simona, brat Filip pove, da se je pod križem na tla sesedel, kmalu pa bodo začeli praviti, da je pod križem padel. Prvi padec bo s Simonovim srečanjem skozi stoletja združen. Ne samo v Jezusovih življenjepisih se najdejo sledovi jeruzalem¬ skega križevega pota, imenujemo tudi mistika, ki ga je najbrž prvi na zapadu molil. Bil je to bi. dominikanec Henrik Seuse v Ulmu (f I365). Malerschule v. Niirnberg, T. 24, 32), G. Guck, 1515 (Fischer, Altd. Mal. in Salz¬ burg, T. 21), Holbein ml., I 5 T 5 (Heidrich, Die altd. Malerei, T. 188), Raffael (»Spasimo di Sicilia«) in drugi. 1 Zwallart jo je 1 . 1587 narisal kot quadriporticus (Thurston, o. c. 137), Qua- resmio (o. c. II, 15) jo ima kot okroglo stavbo rekonstruirano. 2 Stavba je v značilni palestinski gotiki XIII. stol. s tremi zašiljenimi loki, nekdaj s tremi kupolami kot streho. (Stara podoba v Golubovichevem izdanju Horna str. 126). Današnji pogled v Album de Terre Sainte, Pariš 1909, 48. 3 T. j. ecce-homo-lok. 4 H. Rti c ke rt, Bruder Philipps des Carthausers Marienleben. Quedlinburg 1853, 189—195. Zemljič, o. c. 273—283. 6 Dvojno Marijino srečanje je že ločil Teodorik leta 1170 ob potu Sion-Kal- varija. 6 D6 Jesus zuo dem tore kam, daz kriuze ein wil man von im nam. O. c. 194. + 102-3- Vsako noč je po matutinu premišljeval Gospodovo trpljenje od zad¬ nje večerje do smrti na križu 1 . Večjidel je to opravil hodeč po kapitelj¬ ski sobi semtertja, ko pa je prišel do obsodbe, se je podal za Jezusom na križev pot. Štiri hodišča samostanskega križnega hodnika je smatral za štiri ulice jeruzalemskega križevega pota, za jozafatsko, dolsko (el Wad), frankovsko in slednjič za diagonalko od sodnih vrat pri začetku do Kal¬ varije. Prve tri ulice je tolmačil moralično in ni poznal nobenih po¬ staj, začetkom četrte ulice pa je v duhu gledal sodna vrata. Pokleknil je in si je živo predstavljal, kako peljejo mimo njega Zveličarja v smrt. Pozdravil ga je: Ave rex noster, fili David. Potem je drugič pokleknil in je pozdravil križ (ki ga je nesel Simon) rekoč: O crux, ave, spes unica. Ko je tretjič pokleknil, so Devico Marijo mimo peljali. Nagovoril jo je: Salve regina. Potem pa je hitro vstal ter je brž šel za sprevodom po četrti ulici ter pri koru v cerkev in v njej do prižnice ter po stopnicah na njo, kjer se je postavil pod križ, ravnotako kakor se v cerkvi božjega groba po stopnicah gre na zvišano kalvarijsko ploščad, kjer je stal križ po koncu 2 . Povrnimo se v Jeruzalem, da zasledujemo nadaljnji razvoj kri¬ ževega pota. Koncem 14. stol. so frančiškani za obisk sv. mesta uveli poseben program, ki se zrcali iz večine potopiscev. Romarji so pre¬ bedeli celo noč v cerkvi božjega groba ter obiskovali tamošnja sve¬ tišča, zjutraj na vse zgodaj so se pa podali na pot proti Pilatovi hiši, potem na Oljsko goro in Sion, zvečer po noči so se pa vrnili nazaj k cerkvi božjega groba. Najbrž so zahtevali Turki, da naj romarske skupine ne obiskujejo živahnejših ulic ob času, ko so najbolj oblju¬ dene. Potopisci popisujejo torej križev pot v nasprotni smeri, kakor je Jezus po njem hodil 3 . L. 1395, dne 5. oktobra je Ogier, gospod Anglurski, obiskal tri ure pred dnevnim začetkom pod vodstvom frančiškanskega gvardijana sv. kraje. »Najprej so nas peljali pred cerkev božjega groba na kraj, kjer je Jezus zopet vzel križ na svoje rame, ki ga je do tedaj nosil Simon. Tam je ležal nekoliko nižje v tlaku poldrugi čevelj dolg in širok kamen, na njem je stala križevega noga, ko je Gospod zopet vzel križ na se (9) 4 . Item, od tam smo krenili na cesto, po kateri je šel naš Gospod, ko so ga peljali h križanju. In na tej cesti so nam pokazali kraj, kjer se je Simonu izročil križ (5). Item, nekoliko dalje naprej v isti cesti je kraj, kjer je naš Gospod Jezus k žalujočim ženam govoril (8). Item, če se gre 1 Brat Filip pravi, da je Marija isto snov po matutinu premišljevala, bila je to torej po samostanih precej znana pobožnost. 2 Tolmačenje Seusevega križevega pota podamo prvokrat, ker njegove zveze z Jeruzalemom ni spoznal niti zadnji izdajatelj njegovih nemških spisov (K. B i hl- rn e y e r, Heinricii Seuse. Deutsche Schriften, 1907, 35) niti Kneller (o. c. 19). 3 Od tukaj naprej sloni naše raziskavanje na gradivu, ki ga je objavil Kneller. 4 Z arabskimi številkami 1 —14 zaznamujemo vsebino postaj dandanes obi¬ čajnega križevega pota, z rimskimi številkami pa I—XIV mesta, kjer so lokalizi¬ rane v Jeruzalemu. ~S H 103 ~S~ dalje navkreber, je na desni strani hiša, kjer je naša Gospa stopila na stopnice, da bi videla svoje ljubo Dete, ko so ga peljali h križanju (4). Item, če se gre vedno naprej v tej ulici, je na desno hiša, v kateri je sladka Devica Marija hodila v šolo. Item, na tej cesti je mesto, kjer se je naša ljuba Gospa onesvestila, ko je videla svojega ljubega Sina križati. Item, na isti cesti ob levi roki je hiša Pilatova, v kateri je naš Gospod Jezus Kristus bil krivo obtožen in k smrti obsojen. Čudno je, da je Ogier za obe Marijini postaji sprejel orientalsko verzijo, ki je pa bila lokalizirana pri cerkvah Marije Latinske in Ma¬ rije Male južno od cerkve groba. Ogier gpvori vedno le o eni cesti križevega pota, raznih ulic, iz katerih je obstala, ni zabeležil. L. 1435, dne 31. maja, dve uri pred dnevom, je obiskal bolečin¬ sko cesto in mesto Jeruzalem Hans Lochner, ki je prišel v sprem¬ stvu mejnih grofov braniborskih v Sv. deželo. »Item v Jeruzalemu smo šli doli po ulici pred tempeljem; po tej ulici so vodili Našega Gospoda z vislicami sv. križa . . . Na istem mestu smo videli hišo bogatina, ki še drobtinic z mize ni privoščil Lazarju, in ne daleč odtam smo videli hišo Veronike.« Potem sledi kraj, kjer se ste¬ kajo tri ceste, kjer so se trije dogodki zvršili. Tam je Simon prevzel križ, Kristus je nagovoril žene in Veronika je podala svoj prt. Sledi kraj, kjer se je Marija jokala, potem ecce-homo-lok in pod njim šola naše ljube Gospe, kjer se je latinščine učila. Potem pride Pilatova hiša.« Norimberški meščan Martin Ketzel je 1. 1476 obiskal nasled¬ nje postaje: Kamen pred grobovo cerkvijo, kjer je Gospod pod kri¬ žem padel, hišo Veronike, hišo bogatinovo, kraje Simona Cirenejca, žalujočih žen in omedlevice Marijine, ecce-homo-lok, šolo Marijino, hišo farizejevo in hišo Pilatovo. Kneller našteva še 16 nemških potopiscev, ki so v dobi 1476 do 1619 obiskali v Jeruzalemu iste ali skoro iste postaje in konštatira ve¬ liki razloček od današnjega križevega pota. In vendar je ta razloček le navidezen. L. 1525 je obiskal križev pot brivski mojster Arent Willemsz iz Delfta na Holandskem ter ga je v obširni in prisrčni obliki popisal. Ko je bil križ na pol obtesan, so pripeljali judi Jezusa iz konjskega hleva, v katerem je sedel ujet, in so mu naložili križ (2). Malo nižje od Pilatove hiše je padel (3), odtam je prišel na mesto, kjer ga je mati z ženami čakala in je ob pogledu na njega omedlela (4). Tukaj mu je tudi Veronika dala svoj prt (6). Potem je prišel na vogel, kjer se bolečinska cesta sreča z drugo cesto (e! Wad). Tukaj je stalo mnogo radovednežev in med njimi Simon, ki je moral Jezusu križ odvzeti (5). Nekoliko naprej, kjer se stekajo tri ceste, je govoril Jezus k žalostnim gospem (8). Potem je prišel k hiši Veronike (6), k mestnim vratom (7) in h kamnu pred gro¬ bovo cerkvijo, kjer je zadnjič padel (9). Willemsz pravi, da je od Pilatove hiše do prvega padca 43 ko¬ rakov, od tam do Veronikine hiše 500 korakov in od te do Kalvarije -s- 104 -s- 450 korakov, vsega skupaj od Pilatove hiše do vrat cerkve božjega groba 992 ali 993 korakov, to je dolžina poti, ki jo je moral Jezus prehoditi. Dandanes je od Pilatove hiše (današnje II. postaje) do Ve¬ ronikine 380)«, en Willemszov korak meri torej 70 cm. Od Veronikine hiše do Kalvarije je po njem 450 korakov ali 3157«. Sel je torej skozi sodna vrata, potem na levo v ulico oljskega hana in naravnost (ne da bi bil obiskal dvorišče z današnjo IX. postajo) v usnjarsko ulico h kamnu pred cerkvijo božjega groba, ki je značil zanj 9. postajo. Na zemljevidu meri ta pot 321 m. Razloček ne znaša niti 2%. Za jeruzalemski križev pot koncem srednjega veka so tri reči značilne. 1. Potopisci naštevajo več sv. mest ko prej, tako padec pred cerkvijo božjega groba, srečanje z Veroniko, zraven še razne hiše ob bolečinski cesti, bogatinovo, farizejevo, Veronikino, Marijino šolo. 2. Sv. mesta na križevem potu se začnejo zvati postaje (statio- nes). Prvi nam priča o tem Anglež William Wey (1458), izraz pa je najbrž prenešen iz Rima od sedem postajnih cerkev, kjer so procesije postavale. Že iz tega imena lahko sklepamo, da so se ta mesta po¬ dobno v procesiji in z molitvami obiskavala kakor sedem rimskih štacijskih bazilik. 3. Jeruzalemski križev pot se različno opisuje od potopisce v- t ur is to v, ki so ga obiskali v nasprotni smeri in so beležili vse, tudi nepasijonshe spomenike ob bolečinski cesti, in od molilcev, ki so šli po njem v isti smeri ko Zveličar in so pazili le na pasijonske kraje. Križev pot prvih je zelo različen od dandanašnjega, pot pobožnega Willemsza pa je isti glede postaj in glede njih reda, le 8. postaja stoji pred 6. Da je mnogo romarjev že pred Willemszom obisko¬ valo na ta način bolečinsko cesto ir. da je naš sedanji križev pot jeruzalemska pobožnost iz konca srednjega veka, to se dosihdob ni dalo spoznati iz opisov potopiscev, to pa sledi jasno iz distanc za- padnih posnetkov. A teh še dosihdob ni nihče porabil. Kneller je objavil južnoneinški navod, kako se naj stavijo križi (marterseulen) proti kaki romarski cerkvi, spisan ok. 1. 1520. Prvi steber ali naslov (Die erst seul oder figur titel). Pot, ki jo je najprej napravil naš Zveličar, je 67 korakov, kakor človek navadno hodi, ali pa 61 dunajskih laktov. Drugi naslov. Kako je Pilat Jezusa po bičanju in venčanju pe¬ ljal na hišni lok na dva belomramornata kamna in ga je judom pokazal. Tretji naslov. Razdalja kraja obsodbe Pilatove, tako, da jo je mati Marija slišala in od bridkosti na tla padla, je 86 kor. ah 79 lakt Četrti naslov. Kraj po obsodbi, ko so j udi Kristusa vjeli in mu križ na ranjeni hrbet naložili, kjer je prvikrat pod njegovo težo padel, 222 kor. ali 205 lakt. Peti naslov. Od prvega padca Kristusovega do Veronikine hiše, kjer mu je ponudila prt, je 133 kor. ali 120/-L lakt. -Ir- 105 —ž- 'Šesti naslov. Od imenovane hiše cio jeruzalemskih vrat mu je sledila velika množica ljudstva in ga je objokovala, on pa jim je rekel: Ne jokajte nad menoj, 331 kor. ali 319' 2 / x lakt. Sedmi naslov. Od vrat do drugega padca pri Kalvariji je 112 kor. al 107 lakt. Osmi naslov. Od zadnjega padca do kraja, kjer so mu obleko slekli in ga v skalnato steno zaprli, dokler niso križa zvrtali, 79 kor. ali 72 s / i lakt. Deveti naslov. Razdalja od ječe do križa, kjer je umrl, 64 kor. ali 58 lakt. Deseti naslov. Od križa do kraja, kjer je bil pred Marijo na njeno obleko položen, 38 kor. ali 34 lakt. Ed naj s ti naslov. Razdalja od mesta maziljenja do groba.... (Konec manjka) '. Vsak steber je imel neko podobo z naslovom (odtod: figur titel). Katere postaje pa so, se iz besedila ne da popolnoma uganiti, pač pa iz številk. Iz tretjega naslova sledi, daje sodišče (ecce-homo-lok) za 86 korakov oddaljeno od prejšnje postaje (od vrha sv. stopnic, kjer je bila prvotno druga postaja), en korak se torej iz tločrta izračuni na 60 cm. Naslednja distanca 122 kor. = 73 m gre od Marijine omedle¬ vice do Simonove kapele (III). Isto merilo velja za razstoj od sodnih vrat do drugega padca in od tam do ječe, skupno 112 79 kor. = 114-6«/, potem od tam do Kalvarije (38'4?») in do skale maziljenja (22'8 m). Od Simonove kapele do sodnih vrat pa je 133 + 331 kor. = 206w, en korak znaša torej le 0443 m. Od prvega padca do Ve¬ ronikine hiše (V) je torej 59?», od tam do sodnih vrat pa 146 - bw. Nihče ne bo trdil, da je romar delal na polovici pota korake po 60 art, na drugi polovici pa po 44 cm, temveč 60c/» sta dva čevlja, 44 rut pa poldrugi čevelj in distance niso odkorakane, ampak iz kakšnih tablic s pomotami preračunjene. — Besedilo je pokvarjeno pri četrtem naslovu, kjer se pravi, da so judi »christum fenglich angenommen und im das creucz auf sein heiligen verwunten rucken gelegt«. Ta po¬ staja je pri Simonovi kapeli, mora se torej citati, da so judi Simona »fenglich angenommen« (angariaverunt!), ostalo pa črtati. Naš romar je torej začel svojo pobožnost na dvorišču turške vo¬ jašnice s postajo »Pilatova hiša«, ravnotam kjer se dandanes obhaja I. postaja. Od tam je šel 40 m po vojašnici do postaje »Sv. stop¬ nice« ter navzdol do loka, kjer je premišljeval »obsodbo in naloženje križa«. Potem je prišel mimo kraja, kjer je Marija Jezusa srečala, in nasproti našemu hospicu je mislil na »prvi padec in Simona«. Na mestu sedanje V. postaje je videl hišo Veronikino. Odtam je prišel k sodnim vratom, kjer ne omeni padca, pač pa »hčere jeruzalemske«. Cez kraj drugega padca je romal h grški ječi (kraja slečenja in na- 1 Kneller, o. c. 201 s pogrešeno razlago str. 68. -S- 106 -s- pajanja z žolčem)* h Kalvariji, k skali maziljenja in h grobu. To je opis najstarejše pobožnosti križevega pota v Jeruzalemu. Vršila se je okoli sredine 15. stol. Ako so se posnetki tega pota, kakor priča naš navod, stavili pri romarskih cerkvah, potem je za Južno Nemčijo križev pot mnogo prej izpričan ko za Nizozemsko. Najstarejši pot te vrste s slopi in reliefi ter naslovi je v Norim- bergi, delo slavnega Adama Kraffta. Od mestnih vrat, ki zna- čijo Pilatovo hišo, sledi čez 2G0 korakov srečanje z Marijo, čez 295 kor. (računi se vedno vnovič od Pilatove hiše) s Simonom, čez 380 korakov z jeruzalemskimi hčerami, čez 500 kor. z Veroniko, čez 780 korakov je spomin, kako so judje Jezusa bili, čez 1100 kor. je Jezus padel na zemljo. Brez zapisane distance sledi mrtvi Jezus, ležeč pred Marijo, v daljni zvezi s potom sta tudi križanje in grobna kapela. Iz razdalje med Pilatovo hišo in Simonovim srečanjem (295 kor.) sledi, da meri en korak 70 cm Od Pilatove hiše pridemo torej čez 140»» do Marijine omedlevice, od tam čez 69 m do Simona (III), čez 60 m do jeruzalemskih hčera (V) in čez 84m do Veronike ter še ne¬ koliko čez (VI). Do sodnih vrat nam ostane še 56»», po norimber- škem napisu pa 280 kor., tako da meri en korak 20 cm. Od sodnih vrat do padca je potem še 320 kor. po 20 cm, torej 64»», po južno- nemškem navodu je pa 67 m. Od Veronikine hiše do padca so torej distance 3'/ 2 krat pomnožene, od padca do Kalvarije, objokovanja in do grobne kapele so pa prave distance v korakih po 70 cm, čeprav niso zabeležene 1 . Postaja »Jezus nosi križ in ga judi zelo tepejo« so sodna vrata, ker tudi Bethlem pravi, »da je Jezus padel pri spdnih vratih in so ga suvali in zelo nevsmiljeno bili«. Norimberški križev pot ima samo 7 postaj, 7 padcev Gospodovih, zato ni popoln, vendar pa so tudi te izbrane postaje po jeruzalemskem vzorcu preračunjene. Poroča se, da je te mere prinesel iz sv. dežele, kjer je 1. 1476 bival, meščan Martin Ketzel, in da je tudi on dal postaviti teh sedem postaj, najbrž še pred 1. 1490 2 . Posneli so jih v Bambergu 1. 1500, kjer so isti napisi in podobne kompozicije, a brez nerazumljene po¬ staje »kako judi Jezusa bijejo«. Še en podoben pot iz 1. 1521 se je nahajal v Kirchbergu na Frankovskem, delo Dilla Riemenschneiderja. Frančiškanski samostan v Saint-Trondu v Belgiji ima obšir¬ nejši rokopis, ki obsega tudi križev pot iz zadnjih desetletij 15. stol. Prva postaja je Jezusova obsodba, potem sledi slečenje (2), naloženje križa (3), ecce-homo-lok (4), srečanje z Materjo (5), s Simonom (6) in 1 Iz poročila g. M. Stic h a v Norimbergi. 2 Ph. Halm je 1 . 1898 dokazoval, da je norimberški pot naročil Heintz Mar- schalck 1 . 1506. Z njim se strinja tudi Kneller in marsikateri drugi. Vendar pa bode imela tradicija prav. -S- 107 -i- z Veroniko (7). Nato se imenujejo sodna vrata (8) in Kalvarija (9)~ Marija omedli v Janezovih rokah (I0), sprejme Jezusa v naročje (11)’ in žaluje pri Jezusovem pogrebu (12). Te postaje se ne strinjajo glede vsebine povsem z jeruzalemskimi, tudi distance, vkolikor so zabele¬ žene, so zmešane. Do Marijine omedlevice in do Simonove kapele so prav, če se vzame korak za 70 cm. Potem pa je prepisovalec v pred¬ loženi tabeli preskočil eno vrsto, vrhu tega je dvema številkama dodal ničlo. Čita se : Prav bi bilo : — — — — — — — — — — Od Simona do Veronike ... . Od Simona do Veronike 310 kor. — — — — — — — t 310 kor.. — — — — — — — — — — Od Veronike do sodnih vrat.. ' Od Veronike do sodnili vrat 300 kor. in — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Od sodnih vrat do padca 300 kor. in 57 kor. 1 Od sodnih vrat do Kalvarije 170 kor. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — Od padca do Kalvarije 17 kor. Iz iste dobe ko st.-trondski rokopis je navod, ki ga je spisal maš- nik Bethlem (ok. 1. 1471 —1490), ki je bival dalje časa v Jeruzalemu, kako naj pobožne duše doma premišljujejo Gospodovo trpljenje, ne da bi romale v sv. deželo. Knjižica je izšla 1. 1518 in potem še več¬ krat. Križev pot obsega naslednje točke: 10. Sodna hiša, kjer je Pilat obsodil Jezusa k smrti. 11. Mesto, kjer so Jezusu naložili križ in je za 11 laktov oddaljeno. 12. Padec na sv. stopnicah; 12 laktov. 13. Ecce-homo-lok; 23 laktov. 14. Sre¬ čanje z Marijo. 15. Simon iz Cirene; 72 laktov. 16. Hiša Veronike; 82 laktov. 17. Sodna vrata; 300 laktov. Tukaj so dali odlok k smrti obsojenim. Gospod je s križem padel in je bil nevsmiljeno bit. 18. Kalvarijski vrh; 231 laktov. 19. Slačenje, napajanje z žolčem, pribi¬ janje na križ. 20. Kraj, kjer je Marija stala; 15 laktov. 21. Od križa do mesta, kjer so Jezusa v Marijino naročje položili; 38 laktov. 22. Grob; 54 laktov. Iz razdalje med sv. stopnicami in ecce-homo lokom sledi, da je en laket (pravzaprav seženj) M A cm. To merilo velja do sodnih vrat,, a pri razdalji od Veronikine hiše do vrat je ena ničla preveč (300 me¬ sto 30 sežnjev). Od sodnih vrat diagonalno do Kalvarije* potem do skale maziljenja in do groba je merilo pravi laket po 64 cm. Po Bethlemu je prva postaja tam ko dandanes, 19 ;« proti zapadu je kraj, kjer so Jezusu naložili križ, 26 m naprej na tretji spodnji sv. stopnici je Jezus prvikrat padel. Potem pridemo k loku, k Marijini in Simonovi postaji (III). Odtod je šel Jezus nepretrgoma do Veronikine hiše (Vi) ift potem do sodnih vrat ter diagonalno na kalvarijsko plo¬ ščad. Prvikrat je slačenje na njej lokalizirano, prvikrat se loči tudi 1 Po ovinku do južnega dvorišča nadgrobne cerkve. - 3 - 108 - 3 - križanje na tleh od pokoncu stoječega križa. Jeruzalemske hčere se pomotoma ne omenjajo, drugače pa imamo pri Bethlemu vse postaje današnjega križevega pota. L. 1505 so postavili v Lovanju (Lowen) križev pot, izvršen po merah, ki sta jih prinesla iz Jeruzalema Peter Sterckx (Potens) in licencijat Matej Steenberc, župnik v Londersele, sledil je križev pot v Malinu (Mecheln) in Vilvordu (med Bruseljem in Malinom). Dr. Jaen van Paesschen (Pascha), karmeličanski prior v Malinu (f 1532) je menda te razdalje sprejel v svoje delo: Pobožen način, kako iti v du¬ hovnem potovanju v sv. deželo, kakor v Jeruzalem, Betlehem, k Jor¬ danu . .. V javnost je spravil potom tiska ta spis Peter Calentijn 1. 1763 in sicer v flamščini. Od Pilatove hiše (i) pridemo čez 13 korakov do kraja, kjer so Je¬ zusu križ naložili ( 2 ) in čez 40 kor. k prvemu padcu ( 3 ). Čez 30 kor. in 3 čevlje sledi srečanje z Marijo (4) in drugi padec. Čez 179 čevljev je Simon Cirenejski (5) in tretji padec. Veronika (6) s četrtim padcem pride čez 478 čevljev, nato čez 842 čevljev peti padec ( 7 ). Po 872 čevljih sre¬ čamo jokajoče žene (8) in vidimo šesti padec (ob vznožju kalvarijskega hriba). Čez 404 čevljev je pred cerkvijo božjega groba sedmi in zadnji padec (9). Potem sledi čez 9 kor. ali 45 čevljev kraj, kjer je Jezus na kamnu sedel in bil obleke oropan (10) ter čez 6 kor. ali 30 čevljev kraj pribijanja na križ ( 11 ) in čez 35 čevljev mesto, kjer je bil križ po koncu postavljen ( 12 ). Sledi Jezus v Marijinem naročju ( 13 ) in položenje v grob (14). Od križa do groba je 250 čevljev. Od zadnjega padca do križa je 110 čevljev, dolgost vsega križevega pota je 3303 čevljev. Merilo je 1 korak = 2 stopinji = 5 čevljev; čevelj je po Adrichomu 29'2 ««, torej sto¬ pinja 73 etn, korak pa 146 cm. Do Veronikine hiše se razdalje skladajo z jeruzalemskimi. Od tam naprej do 9. postaje so za 5krat prevelike, ker je Pascha številke svoje predloge smatral za korake in jih je spremenil v čevlje, a so bili že prvotno čevlji. Razdalja od križa do groba je bila v stopinjah, Pascha pa je ravnal z njo, kakor če bi bila v korakih. Od današnje 1. postaje gremo za 19 m proti zapadu do 2. po¬ staje, potem po sv. stopnicah doli in do loka 58 m, kjer je 3. postaja, na to do vrečaste ulice (46 /«) do srečanja z Marijo (4). Potem nas vede pot 52 m (pravzaprav 82 «/!) do Simona (5) in 140w do Veronike ter še nekoliko čez (6). Čez 49)« sledijo mestna vrata (7; in čez 51?« jeruzalemske hčere približno tam, kjer so dandanes. Odtod gremo v diagonalki za 128’5w na južno dvorišče nadgrobne cerkve do kamna Gospodovega padca (9), potem za 13»« na Kalvarijsko ploščad (10), dalje proti vzhodu 8 Im do 11. postaje in 10;« proti severu do sta¬ lišča križevega (12). Od tam do groba je po Paschu 37 m. Paschove postaje obenem s krivimi distancami je prevzel Chri¬ stian Adrian Cruys (Crucius), s pisateljskim imenom Adrichom, pred- -S- 109 stojnik ženskega samostana v Delftu ter je 1. 1584 izdal knjigo: Popis Jeruzalema, kakoršen je bil ob Kristusovem času z zemljevidi, rekon¬ struiranimi pogledi in razlagami. Čeprav današnjim zahtevam to delo ne odgovarja (Jeruzalem izgleda kakor kako belgijsko mesto s pravo¬ kotno se križajočimi ulicami), je tedaj doseglo izredne vspehe: Izšlo je petkrat v latinskem jeziku, šestkrat v laškem, dvakrat v angleškem, enkrat v holandskem, češkem, pozneje tudi v poljskem, španskem, nemškem in francoskem jeziku. Čitala ga je vsa izobražena Evropa in se je seznanila tudi s križevim potom, ki tvori v knjigi del trpljen- skega pota in sega le do 12. postaje, drugače pa je popolnoma isti ko dandanes. Novejša raziskovalca križevega pota (Th ur s to n in K n el le rj zastopata mnenje, da se je ta pobožnost razvila na zapadu in sicer iz navodov za duhovna romanja v šv. deželo, kakor so jih spisali Fabri, Bethlem, Pascha in drugi. »Man betete in Jerusalem die Statiorien in derselben VVeise, wie man es zu Hause gewohnt war, und allmahlich \verden die 14 Stationen in den Strafien Jerusalems geradeso bezeich- net, wie man das bei der Anlage eines Kreuzweges in der Heimat tat. Dali es in Jerusalem nicht immer so gewesen ist, wird mit der Zeit immer mehr vergessen. Die Quelle jenes Stromes, der allmahlich die urspriingliche Uberlieferung in der heiligen Stadt anderte, liegt nicht in Jerusalem, sondern im Abendlande, in der frommen Betrach- tung des Leidensweges. Der Niederschlag dieser Betrachtungsart ist fiir uns enthalten in den verschiedenen Anleitungen zur geistlichen Pilgerfahrt«’. Zgoraj smo pa analizirali distance postaj pri Beth- lemu in Paschi in pri nekaterih drugih zapadnih križevih potih in smo našli, da se vse strinjajo z razdaljami bolečinske ceste v Jeruza¬ lemu, to skladanje je tem važnejše, ker ima vsak izmed teh posnet¬ kov različne postaje, tako da se da opazovati celo nekak razvoj. Kri¬ žev pot je torej direktno jeruzalemskega izvira, zapadni pisatelji niso določevali njegovih oblik, pač pa so priče za razne razvojne sto¬ pinje te pobožnosti v sv. mestu. Ni teksta, pri katerem bi bile vse distance verno sporočene. Po¬ greški se najdejo ne le pri nekaterih razdaljah, ampak slučajno pri raznih; od ecce-homo-loka do groba ni distance, ki bi ne bila pri tem ali onem pisatelju pogrešena. Vzrok leži v krivem računjanju in ne v merjenju na oko, zakaj katero oko bi videlo razdalje natančno 3’/ 8 - krat, 5-krat in 10-krat večje? Pa še nekaj. Ako bi bili romarji raz¬ dalje sami le na korake merili, kakor se trdi 1 2 , bi ne bilo lahko mo- 1 Kneller, o. c. 145. — a Ko bi bil Ketzel sam meril distance, bi bil go¬ tovo imel nek pojem, da niso 3'/ 2 krat večje kakor v resnici. Tako pa so v Norim- bergi krive številke in pomeščanje postaj. 110 goče, da bi bile mere tako natančne. Nekatere diagonalke so se mo¬ rale celo z zemljemerskimi instrumenti dognati, to pa so lahko storili le frančiškani, ki so trajno prebivali v sv. mestu in bili v dobrih od- nošajih s turško oblastjo. Pri obiskanju križevega pota so frančiškani romarjem napovedovali distance, da bi vzbujali pobožnost. (Distance pri posameznih postajah ima še tudi najstarejši slovenski tekst). Na mestu prvega padca že ve Willemsz, ki je pod vodstvom frančiškan¬ skega brata leta 1525 opravljal to pobožnost, da je od padca do Veronikine hiše še 500 korakov in od tam do Kalvarije še 450 kom¬ ikov, on se spominja, da je od Pilatove hiše do cerkve božjega groba »približno« 992 ali 993 korakov. Ako pri 1000 korakih gre samo za •eden korak kot pogrešek, je taka približna mera v resnici zelo na¬ tančna. Da je to res, smo že zgoraj zračunili. Frančiškani so imeli distance najbrž v čevljih tabelarično zapisane, romarji so pa jih pre- računjevali v čevlje, korake, lakte in sežnje, kakor so bili običajni v njihovi domačiji. Skoro vsako večje mesto je imelo tedaj svoje mere. Iz različnosti teh mer pa tudi vsled računskih pogreškov, kakor smo zgoraj dokazali, so nastale tako različne številke, da jih dosihdob ni nihče smatral za resne. Ker Suri j, Quaresmio' in drugi franči¬ škanski učenjaki v svojih obširnih delih o Jeruzalemu ne opisujejo po¬ božnosti križevega pota v današnji obliki, ampak imajo čisto druge postaje (Quaresmio n. pr. 1. Pilatovo hišo, 2. bičanje, 3. Herodovo palačo, 4. Ecce-homo-lok, 5. Marijino omedlevico, 6. Simona Cirenejca z jeruzalemskimi hčerami, 7. Veroniko in 8. sodna vrata, ne omeni pa mesta, kjer so Jezusu križ naložili, ravno tako tudi nobenega padca), zato so mislili moderni raziskovalci, da so na naš način le nekateri ro¬ marji križev pot v Jeruzalemu opravljali. Da pa je bil od 15. do 18. stol. v navadi današnji križev pot in sicer v obliki, ki je nezavisna od Adrichoma, sledi iz naslednje tablice. Willemsza je 1. 1525 vodil z drugimi romarji vred frančiškanski brat od postaje do postaje, v frančiškanskem redu se je torej razvijala ta pobožnost. Med tem pa, ko je v Jeruzalemu v gotovih podrobnostih n. pr. glede nameščanja 8. postaje in treh padcev vladala neka prostost, je na zapadu Adri- chom jeruzalemsko pobožnost iz konca 15. stol. kodificiral in v tej nespremenljivi obliki se je razširila po Evropi, v Jeruzalem pa jo je šele uvel frančiškan Fra Pietro Antonio di Venetia v svojem »Pobožnem vodniku v sv. mesto Jeruzalem«, ki je izšel 1. 1763 * 2 . ' Že Quaresmio je kritikoval, da je po A d r i c h o m u križev pot 3303 čev¬ ljev ali 1321 korakov dolg;. On pravi, da je gotovo večkrat hodil po njem ko oni romarji, kateri so bili vir za Adrichoma in da zato lahko boljši o njegovi dolžini sodi. (O. c II, 139). 2 Boudinhon, o. c. igi. •S— 111 -I- 03 N 3 Ih 03 H-> O a OJ bJD V >N 'H Sh X o3 O > N 03 Ih Tj V *5) 'n > 1 ■§ o a D 03 JL) 55 o >o d) • >—i O O* >73 H b/5 c tl) >73 S .2, o > .G 03 0) 7) £ S 3 >o O > 3 ^ O 5 a, c oj O G ^ O Oh O tuD D u 03 0) >73 .h a3 c c 03 bJO oj N > 3 G 4 <*-<£ ■4^ ~ eC-eA/.'£■** ZV” '• *V *£ij> oiV', IZr^tuMf, n^-^u ***<- Uu*A.~^at~S 'T^~'i? Jc^a4-^»yy^*y■ ^ “ l /2' a +^y **•«'' » /, , ^ ('l q £A*o»w »S- 114 --**• je zaznamovalo postaje, kjer se je skupna pobožnost vsako tretjo ali četrto nedeljo opravljala. Pevci so se zbrali pri prvem križu in so začeli peti o zgodovini sv. križevega pota in o njegovih odpustkih. To je bilo znamenje za vernike, da so vsi hiteli k prvi postaji. Nato je duhovnik glasno obudil kes in molil očitno spoved, potem pa je na¬ povedal skrivnost: »Ta pervi Krish nam pomeni Pilatushovo hišo« ter jo je svobodno razlagal ali pa pustil vernike same premišljevati. Sle¬ dila je kitica pesmi, ki jo je Steržinar za to pobožnost zložil k Pridi¬ gar je dal še primeren nauk, potem pa je pokleknil, če je mogel radi gnječe, in je molil: »Molimo in hvalimo Te, Kristus, ker si s svojim križem svet odrešil« ter očenaš in češčenomarijo in »Usmili se nas, Gospod, usmili se nas!« Na potu do druge postaje so še opravili dva očenaša in češčenimariji. Po 14. postaji so šli v cerkev pred oltar sv. Rešnjega Telesa, kjer so še molili 6 očenašev in češčenamarij za odpustke in je duhovnik vse blagoslovil s tistim velikim razpelom, ki se je nosilo v procesiji. (V Rimu n. pr. je ta blagoslov še dandanes v navadi). Ko je Klement XII 1. 1731 dovolil frančiškanom, da smejo sta¬ viti križeve pote tudi pri navadnih župnijskih cerkvah, je izdal neki slovenski ud tega reda 1 2 prvi navod za obiskanje postaj. »Pot fvetiga krisha Jesuffa Chriftuffa alli Andohtlivo Obijfkaine taiftiga Shaloftniga Potta Kateriga Je nafh Gofpud, inu Isvelizhar Jesuf Chriftuf ob zhafu fuoiga terpleinia is teshkem krisham obloshen is rihtne hifhe Pilatu- shove na goro Calvarie fturu sa nafhih dufhic isvelizheinie volla. Skuš dopufheinie te vikfhe Gofpofkhe. Labaci, T} r pis Adami Friderici Reich- hardt Inclytae Provinciae Carnioliae Typogr.« je naslov tega delca, ki je izšlo v 1. 1731 —1736 3 . Ta prvi kraj nam naprej postavi hišo Pilatužovo, v kateri je bil Zveličar bičan, venčan, zasramovan in krivično obsojen. Druga po¬ staja je 26 stopinj proč od prve. Tu so rdeče oblačilo z Zveličarja slekli in nv nrvotno obleko dali; tukaj je objel križ. Potem pade 80 stopinj dalji proč. Pri vsaki postaji se čitajo te Adrichomijeve di- 1 Peissem Od teh velikih Odpustikov te Svete Krishove Poti per ti novi Cer¬ kvi Svetiga Francisca Xaveria v’ Gornim Gradu. Labaci 1730. 2 V dodatku našteva privilegije frančiškanov. 3 Naštevajo se bule v prid križevega pota do 1 . I 73 L ne več pa dispenza od Adrichomijevih distanc iz 1 . 1736. Glaser, Zgodovina slov. slovstva I, 204 citira po Mitteilungen des hist. Vereines ftii Krain 1857, 91 neki Pot sv. križa j. Chr. skuz dopušenie te wikše gosposke. Labaci typ. A. Fr. Reichhard 1723. Ker pa je ta naslov le skrajšan po naslovu zgoraj navedenega delca in se Reichhard neki šele 1. 1735 -vikrat imenuje kot založnik v Ljubljani (Glaser, I, 202), zato je letnica 1723 najbrž popačena, morda je bilo 1733- -*- 115 -3- stance L Simon mora pomagati Jezusu križ vleči. Zadnja postaja je pred sv. Rešnjim Telesom. Po 1. 1751 je izšel pri I. F. Egerju v Ljubljani nov »Pot sv. Križa, Pervu v’ Laškim Jeziko od Pater Leonarto imenovaniga a Porto Mau- ritio razložen, Potler Nemšku, zdej pak Krainsku . . na svetlobo dan« 1 2 . »Kratka viža svet križou pot obyskati« se večinoma doslovno strinja' z besedilom, ki je še dandanes v Lavantinski škofiji v navadi. Tretja izdaja je datirana z 1. 1767 in ima v uvodu poročilo o brumnem in bogaboječem patru Leonardu, potem natančen pouk o bistvu, moči, odpustkih, o postavljanju in o obiskanju križevega pota. Tak pouk so rabili pred vsem dušni pastirji, ki so se s precejšnjo vnemo popri¬ jeli nove pobožnosti. Do Jožefa II so najbrž že vse večje župnijske cerkve imele postajne tablice, a do dandanes se jih je večji del poza¬ bil. Naštejemo le tiste, ki smo jih sami videli ali ki se v slovstvu z letnico imenujejo. Na pokopališčnem obzidju okoli župnijske cerkve je bil križev pot v Šmarju 3 , na prostem se je videl tudi v Lučah (iz 1. 1753) 4 * , zu¬ naj v cerkveno steno vdelan je bil v Solčavi in pri Sv. Križu na Sla¬ tini 1 ', v Novi cerkvi pa je še dandanes. V cerkvi je bil naslikan na slope v Nacaretu, posebno lepo pa v Vuzenici 0 . Dobro so ohranjene še na platnu slikane tablice v Rušah (iz 1. 1732) 7 8 , omenjajo se tudi tablice v Podsredi (1738) s , v Novicerkvi (1769)” in na Oljski gori (1788) 1 °. Na steklo naslikan priprost križev pot se vidi še v Marijini cerkvi v Velenju (37 x 46 cm), v podružnici sv. Ožbalta pri Skalah (29 x 29 - 5o«) in v župnijski cerkvi v Selah. Slike na platno in steklo so več ali manj domače delo, značilno po rokoko-oblikah in po tem, da se Pilat navadno predstavlja kot turški paša. Zelo stari morajo biti lesorezi s 1 Tiskovni pogreški so: Pri IV. postaji je 6i stopinj m. 6o, pri VI. 161 m. 191 in pri IX. 61 m. 161. 2 Ker je v . drugem delu (str. 41—60) »Andohti pouna viža s. mašo slišati od častitliviga, bogaboječiga P. Leonarda«, je izšla knjižica šele po svetnikovi smrti (f r/51). 3 Janiscb, Topogr.-stat. Lexikon von Steiermark, II, 210. 4 Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, 13. — 6 Orožen, VII, 30. 6 Vizitacijski zapisnik iz 1. 1778 v štaj. deželnem arhivu pravi: Facies interior ecclesiae lucida, venusta, picturis variis et stationibus passionis Dominicae seu via crucis maioris figurae et elegantibus ornata. 7 V ruški kroniki čitamo: Die 20. Aprilis Dominica in Albis Per Ad. R. P. Gerardum Widiz, Conventus Nazarethani Concionatorem ordinarium comite P. Ca- stulo Stadler eiusdem ordinis et conventus confessario solemniter cum Indulgentiis Ierosolymitanis introducta fuit Devotio Viae S. Crucis. In Cuius triduana peractione multa hominum poenitentium millia devotissime comparuerunt. 8 Orožen, VI, 285. — 0 Orožen, VIII, 93. — 10 Orožen, III, 487. ■+- 116 —$► španskimi napisi, ki jih je našel pisatelj pri božjepotni cerkvi sv. Jo¬ žefa pri Slov. Bistrici in enake tablice od sv: Janeza pri Žusmu, ki so sedaj v škofijskem muzeju v Mariboru b Mlajši je bakrorezni križev pot, delo Albrechta Schmidta v Avgsburgu (risba meri 13 x 18 5 cm) h ki se še nahaja v cerkvi sv. Barbare na Nemški Kalvariji pri Mari¬ boru. — Kako se je križev pot kmalu ljudem priljubil, kažejo ustanove, ki so jih nekateri naredili za njegovo opravljanje 2 , pred vsem pa, da sta se vlada in škofijstvo v jožefinski dobi zaman trudila, izkoreniniti to pobožnost. 2. Jožefinski križev pot 3 . Znano je, kako je hotel cesar Jožef II vse cerkveno življenje pri¬ krojiti po okusu prosvetljene dobe. Iz dvorne pisarne so izhajali vedna novi reformni predpisi, odtam so šli skozi deželne gubernije na ško¬ fijske ordinariate, ki so jih priobčali dušnim pastirjem po deželi. Red za javno službo božjo z 1. 1786 je izključil vse posebne pobožnosti,, vse devetdnevnice, blagoslove zoper hudo uro in križeve pote. Gra¬ ški škof grof.Arco je glede izvrševanje tega ukaza še predpisal, da se morajo pri podobah križevega pota odpraviti vsi rdeči križci, ki so bili za odphštek predpisani, potem tudi opomba glede visokosti Od¬ pustkov, ki se je čitala na starejših (n. pr. zgoraj omenjenih španskih) postajnih slikah, dovolil pa je, da smejo tablice še ostati po cerkvah. Strogo pa je prepovedal duhovščini, da bi obhajala pobožnost križe¬ vega pota z Verniki. Vlada je izjavila, da smejo ostati v cerkvah le- tiste slike križevega pota, ki imajo zgodovinsko podlago v sv. pismu. Vendar pa niso vsepovsodi ubogali, posebno po smrti cesarja Jožefa II (J- 1790) so se žačele odpravljene pobožnosti zopet gojiti. Polzelski župnik Jožef Kužlin je začel 1. 1790 in 1791 redno obhajati križev pot in voditi procesije, postavil je o Veliki noči tudi božji grob. V Pe¬ trovčah se je 2. julija 1791 obhajal velik shod, kamor so verniki prišli pod vodstvom duhovnikov v procesijah; celo pred pragom okrožnega glavarja si je upal 1. 1792 kurat pri Sv. Jožefu nad Celjem obhajati o Veliki noči slovesno vstajenje. A duhovščina se je zmotila. Leopold II je ostal zvest pristaš cerkveno-političnih principov svojega brata. Le počasi je popuščal in v manjših rečeh dovoljeval cerkvi večjo svobodo. Zato so bili vsi zgoraj omenjeni pojavi vnovič prepovedani, udeleženi 1 Poslal jih je veleč. g. župnik Andrej Zdolšek od Sv. Štefana pri Žusmu. ‘‘ Daniel Peer, komisarij (dekan) v Skalah je zapustil 3500 gld. za sv. maše, križeve pote in drugo kaplanijo. Orožen, V, 47. 1 Naslednje je sestavljeno deloma po kn.-šk. lavantinskem ordinariatskem ar¬ hivu v Mariboru. -S- 117 •duhovniki posvarjeni, polzelski župnik celo kaznovan z globo 12 tolar¬ jev 1 . Najbrž to ni dosti izdalo. Dne 28. junija 1794 je izdala vlada zopet obče veljaven predpis za javno službo božjo. Koj potem je celj¬ ska okrožna oblast tožila župnike svojega okraja pri guberniju v Gradcu, da skoro vsi opravljajo križev pot in sicer proti plačilu. Lavantinsko škofijstvo je na to vse župne urade opomnilo, da smejo v cerkvah biti le take slike trpljenja Gospodovega, kisevjemajo s sv. pismom, kakor je že vlada 1. 1788 dovolila, in župniki smejo vernike poučevati, kako se premišljujejo te skrivnosti, a brez vseh zunanjih obredov 2 . In graška vlada je zagrozila s silo, ako bi •župniki v celjskem okraju še v bodoče vodili križev pot 3 4 * 6 . Ta zaukaz je predpostavljal čisto drugačen križev pot, kakor je bil prejšnji, od frančiškanov razširjeni. Kot navod za to pobožnost je zato izdal po nemškem izvirniku Janez Simone, ben.eficiat v Rušah, celo kratek zapopadek Kristusovega trpljenja, ki je v 12 skrivnostih iz samih sv. evangelijev sestavljen*. Dvanajstere skrivnosti so: 1. Kristus moli k nebeškemu očetu in kr¬ vavi pot poti; 2. Kristus od Judeža izdan in Judi ga popadejo; 3. Kristus bičan; 4. Kristus s trnjem venčan in zasramovan; 5. Kristus od Pilata k smrti na križu obsojen; 6. Kristus vzame križ na svoje rame; 7. Simon iz ■Cirene pomaga Jezusu križ nositi; 8. Kristus opominja in uči žene, ki so ga objokovale; 9. Kristusa z žolčem napojijo i ; u ga oblačila oropajo; 10. Kristus z žeblji na križ pribit; 11. Kristus visi nekaj ur (»ene upe«) na križu in umre na njem; 12. Kristusovo telo h grobu nesejo. Pri vsaki skrivnosti se najprej navede dosjovno dotično mesto iz sv. .evangelijev, potem sledi razmišljavanje in zdihovanje. Očenaš in češčenamarija se ne omeni na koncu. Po dvanajsti skrivnosti je še zdihovanje k najsvetejšemu zakramentu oltarja in k žalostni Materi Božji B . L. 1794 je bilo torej dovoljeno, da smejo duhovniki vernike po¬ učevati, kako naj sami premišljujejo evangelijske skrivnosti trpljenja Go¬ spodovega, štiri leta pozneje pa je Lavantinski škof grof Schrat- ’ Orožen, III, 69 nsl. ! L. 1794, dne 9. julija. — 3 L. 1794, dne 28. julija. 4 To Terpleine inu smert našiga gospoda Jezusa Kristusa h nunznemu Pr.e- mišlevajnu inu h’ andohtlivemu Počastituvajnu tipa Viernim z netnškiga na sloven- sku prestavlenu od Joanneza Simonca, Beneficiata v’ Rušah. V’ Celli, Vtiseno, inu se najde pre Fr. Jos. Jenko. 1794- 44 str. 16°. Glaser, Zgodovina slov. slovstva in Simonič, Slov. bibliografija, ne poznata ne knjige, ne pisatelja. Knjižico ima Zgo¬ dovinsko društvo v Mariboru. 6 Pesem o Jezusovem trpljenju ima 16 kitic, ki se ne strinjajo z drugimi skriv¬ nostmi; po uvodu se začne z zadnjo večerjo, konča pa s smrtjo Gospodovo, ima torej 14 skrivnosti. -S- 118 —s- tenbach osebno pri cesarju dosegel, daje za vse notranje avstrijske dežele dovolil opravljati pobožnost križevega pota, toda pod pogojeni, »da se ne postavljajo druge podobe ko take, ki odgovarjajo čisti kr¬ ščanski veri in se strinjajo s sv. pismom. Škofi naj najpazljiveje nad tem čuvajo, dušni pastirji pa naj župljane o tem dobro poučijo in jih naj ne prepuščajo njihovi lastni pameti« h Ruškemu beneficiatu so sledili drugi prireditelji premišljevanj za novi vladni križev pot. Tako je 1. 1806 J. Klementini, ravnatelj ljubljanske bogoslovnice, izdal samostojen Sveti križovi pot, to je premišluvanje terplenja Jezusa Kristusa, iz svetiga pisma napravlenu. Obsega 14 »stacionov« in sicer: 1 . Jezus se poti od velikih težav taku, da je njegovi put kakor kaple kervi na zemlo tekoče; 2 . Jezusa popadejo od Judasa perpelani sovražniki; 3 . Jezusa tožijo pred višimi farji; 4 . Jezusa pred Pilatužam tožio, za hu- dobniga Barabba pak prosio; 5 . Pilatuž pusty Jezusa gajžlati; 6. Jezusa s’ ternjam kronajo; 7 . Pilatuž Jezusa v smert čez da; 8. Jezus nese svoj križ; , 9 . Simon Cirenejc nese križ za Jezusam, inu žene nad Jezusam ža¬ lujejo; 10 . Jezusa na križ perbiejo; 11 . Jezus na križu še živ; 12 . Jezus na križu mertu; 13 . Jezusovi! telu snamejo iz križa in 14 . Jezusovu Telu polože v grob. Pri vsakem »stacionu« je najprej »branje iz s. Evangelia«, vsako¬ krat sestavljeno iz podatkov vseh štirih evangelistov, potem sledi »na- vuk« in »molitu«. Knjižica ni za javno službo božjo spisana, ampak za zasebno pobožnost. »De bi tedaj Kristianske duše sadu terplenja Jezusoviga dejležne bile, inu pravični v pravičnosti rasli, grešniki pak se k’ Bogu vernih, so njim za pomoč pričeoče bukvice . . . zložene, inu vun dane. Teh naj se kristian posluži, ali v’ cerkvi, ali drugej; naj iz njih bere po perložnosti ali več, ali majn; naj sebi za premišlu¬ vanje iz tam najdenih resnic izbere teiste, od katerih previdi, de je njemu kaj bol potrebnu ali dobru nje premisliti.« Posebno vrednost ima knjižica radi slik, ki jih je po izvirnikih A. J. Herrleina vrezal v baker Avg. Zenger 2 . Dogodki se v njih na široko pripovedujejo, navadno nastopa v ospredju po 10—20 oseb, v ozadju še pa stoji gosta množica ljudi, risba splošno ni slaba, tupa- tam se najde tudi kak izrazit obraz, večinoma je pa delo površno, po¬ samezne osebe niso dovolj preštudirane, umetniške kompozicije manjka. Zanimivo je, da je slikar v 9. postaji združil štiri momente, ki jih je starejša jeruzalemska tradicija kazala blizu skupaj: srečanje z Marijo, 1 Celovec, 1798, 22. septembra. Nato je dunajski nadškofijski ordinariat dpe 25. februarja 1799 izdal navod za križev pot z 11 postajami, ki se strinja s pred¬ logo našega Simonca, izvzemši njegovo 6. postajo: Kristus vzame križ na svoje rame. Wetzer und Weltes Kirchenlexikon, VI 1 , 274. a Slike so široke 192 mm in visoke 100 wtm, rob ploščin jih presega za 5—8 mm. -S- 119 padec pod križem, jeruzalemske žene ter Simona, ki tukaj res sam nese križ. Kaj posebnega je tudi 11. postaja, kjer Jezusa s križem vred z vrvmi povzdigujejo, levi razbojnik že visi, desni pa stoji ob le¬ vem robu slike in milo gleda, kako kopljejo jamo za njegov križ, ki leži v ospredju. Grobova skalnata votlina v 14. postaji je prostorna, okoli 6 m široka in blizu 4 m visoka in banjasto svodena ter spominja na kulise za velikonočne božje grobove. Te slike so zato takega po¬ mena, ker so služile kot predloge za razne oljnate križeve pote h L. 1818 je izdal bogoslovni profesor in znameniti slovničar J. Metelko »Križov pot ali Premišlovanje Kristusovega terplenja«. Raz¬ deljen je na 14 »premisiikov«, ki odgovarjajo v bistvu Klementini- jevim, a imajo bolj jedernate naslove. I. Jezus kri poti; 2. Jezus je vjet; 3. Jezus berljuzgnen ino od Petra zatajen; 4. Raji Baraba, ko Kristusa; 5. Jezus bičan; 6 . Jezus s’ trajam venčan; 7. Jezus k’ smerti obsojen; 8 . Jezus križ nese; 9. Simen iz Ci- rene, ino žene; 10. Jezus križan; 11. Jezus na križu; 12. Kristusova stran prebodena; 13. Jezus iz križa snet; 14. Kristusov pogreb. Pri vsakem premisleku je najprej primeren citat iz sv. evangelija, potem daljše premišljevanje brez posebnega naslova in posebni »zdih- leji«. »Kratko premišlevanje Kristusovega trplenja per božjim grobu, ali pa sicer per križevem potu« je izšlo 1. 1826 v Ljubljani od Janeza Zalokarja, nekdaj špirituala v ljubljanskem semenišču in potem žup¬ nika v Tržiču in v Škocjanu na Dolenjskem. Štirinajst oddelkov je sicer s številkami označenih, a nima posebnih naslovov. Pisatelj je hodil samostojno pot, manjka mu bičanje in venčanje s trnjem, ima pa novo vsebino v 1., 7., 12. in 14. postaji. 1 . Jezus zaveržen od judovskega ljudstva; 2. Jezus Kristus v vertu Getzemane; 3. Jezus vjet, Judež izdajavec; 4. Kristus pred veliko judovsko sodbo peljan; 5. Jezus od judovskih vikših k smrti obsojen; 6 . Peter svojiga Gospoda trikrat zataji; 7. Judež se kesa; 8 . Jezus pred Pilatam; 9. Jezus od Pilata obsojen; 10. Jezus nese svoj križ na Golgoto; 11. Jezus visi na križu; 12. Žene pod križem; 13. Jezus umira na križu ; 14. Jezusov pokop in njegovo vstajenje. Zadnji 2 slovenski jožefinski križev pot je izdal J. Kek 1. 1838 v Ljubljani v svoji knjigi »Duhovni Tovarš pobožniga kristjana«. Stoji 1 Klementinijev križev pot je doživel drugo izdajo 1. 1808, je ponatis z neka¬ terimi izpremenjenimi črkami, tretjo 1812 (Simonič, Slov. bibliografija 622 ) in 1826. G la s er, II, 269 . — Iste postaje ima tudi Janez Cigler v Mašnih bukvicah iz 1. 1832 , 183 — 235 , a s samostojnim besedilom, ki je disponirano po vzgledu Leo- nardovem (najprej pripovedovanje, potem nagovor in slednjič molitev). » V Novicah 1. 1844 je naznanjen »Sveti križev pot«, nov iz sv. pisma uzet s šestnajstimi obrazi. (Gl as er, II, 209 ). Simonič v svoji bibliografiji ne na¬ vaja tega dela. Mi ga nismo mogli dobiti v roke. -g— 120 —s¬ na str. 481.—5I0 kot »perva viža« križev pot moliti, potem sledi kot »druga viža« besedilo sv. Leonarda a Porto Maurizio (str. 511—539). Njegove postaje so: 1. Jezus krvavi pot poti; 2. Sovražniki Jezusa primejo in zvežejo; 3. Eden služabnikov Jezusa za uho udari; Peter ga zataji; 4. Judje Jezusa per Pilatuži tožijo in za Baraba prosijo; 5. Hlapci deželskega oblastnika Jezusa gajžlajo; 6. Vojaki in hlapci Pilatuževi Jezusa s trnjem kronajo; 7. Pilatuž Jezusa k smerti obsodi; 8. Jezus težki križ nese; 9. Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti; žene jokajo; 10. Jezusa na križ perbi- jajo; 11. Jezus na križi terpi; 12. Jezus na križu umerje; eden vojakov mu s sulico stran prebode; 13. Jezusovo telo iz križa snemajo; 14. Jezu¬ sovo telo v grob devajo. Besedilo je malo daljše ko Leonardovo ter res lepo in primerno. Ker je rimska kongregacija dne 16. februarja 1. 1839 izrecno zavrgla vse križeve pote, ki nimajo 14 jeruzalemskih postaj, je naravno, da so ponehale izhajati take knjižice. Dosedaj omenjene pa so podlaga za preostale jožefinske križeve pote. I. Po Šimoncu ali njegovem nemškem izvirniku se nahaja kri¬ žev pot z 12 postajami v cerkvi sv. Janeza na Suhi nad Marenber- gom (z nemškim besedilom, dobro ohranjen), potem pri sv. Ignaciju, podružnici sv. Lovrenca nad Mariborom 1 , do 1. 1840 je bil tak križev pot tudi pri Sv. Barbari pri Mariboru in do 1. 1861 pri Sv. Juriju ob Pesnici 2 . II. Posebna redakcija ima med 4. in 5. Šimončevo postajo še »Ecce homo« in med 11. in 12. Kristusa, ki je Mariji v naročje po¬ ložen; vseh postaj je torej 14. Oba vzorca sta iz laškega okraja, morda je res kak duhovnik v Laškem trgu brez kake literarne podlage kri¬ žev pot na ta način reformiral. Pri Sv. Mihelu nad Laškim je te¬ melj križevega pota serija 9 barvanih bakrotiskov iz 1. 1778, ki jih je izvršil po slikah Francesca Zugno bakrorez Fabio Berardi v Benet¬ kah, in sicer so to postaje I, II, V, VIII, X—XIV frančiškanskega kri¬ ževega pota. Ostale legendarne prizore so v jožefinski dobi nadome¬ stili z naslednjimi 5 postajami: 1. Jezus moli na Oljski gori, 2. Judež ga izda s poljubom, 3. Jezusa k stebru privežejo, da bi ga bičali, 4. venčajo ga s trnjem, 5. Pilat ga pokaže ljudstvu češ: Glejte, človek! Te risbe so prav slabe, delo kakega samouka, najbrž duhovnika, ki je spodaj zapisal tudi primerne lastne distihe v latinskem jeziku. Iste postaje ima križev pot pri sv. Juriju pri Loki, ki je bil še do leta 1886 v rabi. III. Po Klementiniju je križev pot v Črešnjicah, sedaj v muzeju Zgodovinskega društva v Mariboru. Slike so po Herrleinu, Prim. Voditelj II (1899) 253. — ' Voditelj XIV (1911) 49. -S- 121 -3- narejene od spretne, a neizučene roke. Sem spada tudi križevi pot pri Sv. Mohorju v Stopniku župnije vranske, a obširni podpisi pod postajami so samostojno iz sv. pisma zbrani k IV. Po Keku je stari križev pot pri Sv. Petru na Kronski .gori, ki je bil do konca preteklega stoletja v rabi. V. Svojo posebno pot gre križev pot pri Sv. Janezu v Žusmu, ki ima srečanje Marijino z Jezusom kot 9. postajo. (1 == Oljska gora, -2—4 neznane, 5 — današnja I, 6 = II, 7 = V, 8 = VIII, 9 = IV, 10— 14 = X—XIV) 1 2 3 . Gotovo se najdejo tudi drugod podobni ostanki; bilo bi primerno, da bi se vsepovsodi poiskali in zabeležili v župnijske kronike. Jožefinski križev pot ni obnovitev starega »pota trpljenja«, ampak je preosnova frančiškanskega križevega pota, a brez tradicije in brez stalnosti, pri vsakem pisatelju skoraj drugačen. Misel, Kristusovo trp¬ ljenje edino na podlagi sv. pisma premišljevati, ni slaba, pri Klemen- tiniju n. pr. celo prav lepo izvedena, a križev pot to ni, ni pot iz Pi¬ latove hiše na Kalvarijo, ni z odpustki obdarovana, ni katoliška, t. j. vesoljna pobožnost, ampak omejena edino na avstrijske dedne dežele, sad tamošnjega birokratizma. Zato je umevno, da je prišla ob vso veljavo, ko so se začeli katoliški duhovi zopet orientirati po centru krščanskega življenja, po večnem Rimu. Duhovniki jožefinske dobe pa imajo zaslugo, da so ohranili med verniki ljubezen do premišlje¬ vanja Gospodovega trpljenja in s tem ugodna tla, na katerih se je ta pobožnost v obnovljeni frančiškanski obliki po letu 1830 silno naglo razširila. 3. Vnovič .oživljeni jeruzalemski križev pot. Zanimivo je, da je jožefinski križev pot na raznih krajih različno dolgo trajal; ppnekod so ga izjemoma še molili do konca 19. stol., drugod pa so se že začetkom stol. oklenili teksta sv. Leonarda a Porto Maurizio. Ta je doživel tudi največ izdaj, deloma posebič (ok. 1. 1800, potem 1802, 1810, 1835, 1849, 1853 in 1861 v Ljubljani 8 , ok. 1. 1810 v Celovcu, 1822 v Celju, 1843—1861 petkrat v Gradcu) 4 , deloma v raznih molitvenikih. Svobodno je priredil Leonardovo besedilo neki 1 Poročal veleč. g. župnik Fr. Ir gl na Vranskem. ‘‘ Naznanil veleč. g. Andrej Zdolšek, župnik pri Sv. Stefanu pri Žusmu. 3 Prim. Simoničevo bibliografijo str. 264 in 616. Ljubljanskega in celov¬ škega natiska ok. leta 1810 Simonič ne omenja, pač pa Gl as er II, 269; ima ju ljubljanska licealna knjižnica. 4 Jezik zadnjega natisa je »v kranjšino popravil« J^ožef) V(irk). ■s— 122 —s» neznanec v Celovcu 1. 1804' in pa dekan Dajnko l. 1829 v Radgoni 1 2 . Zadnji je uvel izraz »postoj« za »štacijon«. Če primerjamo besedilo koroškega prireditelja iz 1. 1804 z običajnim Leonardovim tekstom, tedaj šele zapazimo, kako bogate misli, kaka obi¬ lica in eleganca v izrazih, kaka raznoterost in mističen vzlet v čustvih, sploh kaka asketska dovršenost vlada pri Leonardu. Iz njega govori umet¬ nik plastične dikcije in asket z razvitim notranjim življe¬ njem. Celovški neimenovanec pa je priprosta kmetska duša. V premiš¬ ljevanju le priprosto pripoveduje, v zdihljejih je kratek in enoličen. Morda je zadel ljudsko potrebo, morda je Leonardov tekst za naše razmere, za ljudstvo bolj mirnega čuvstvovanja preveč retoričen. Dandanes, ko je svet¬ nikov tekst splošno v rabi, nima tak poskus praktične vrednosti; vendar pa kaže, da bi bilo včasi koristno, da se Leonardovo vzneseno besedilo v priprostih besedah razloži. Poleg Leonardovega besedila za javno službo božjo je izšlo še mnogo drugih križevih potov za zasebno pobožnost. Tako je A. M. Slomšek kot celovški špiritual izdal v molitveniku za mladeniče »Živ¬ ljenja srečen pot« lep samostojen križev pot, ki je izšel tudi v poseb¬ nem ponatisku 3 . Prva postaja se tako-le glasi: Jezus mlade n ču: Mladenč, prijatelj moj! vidiš mene pred krivič¬ nim sodnikam stati? — slišiš nedolžniga po krivici tožvati? Čuješ na- draženo ljudstvo, ki me je pred petemi dnevmi po kralevo čestilo, nevsmi- leno vpiti: »Križaj ga, križaj ga!« Hočeš biti moj sovražnik tudi ti? — Mladenč Jezusu: Oh preljubi moj Jezus, izvolen ženin moje duše, moj Gospod ino narveči dobrotnik, kako bi mogoče bilo, tebe sovražiti? — Vem, de sim pogosto slabo govoril, druge krivo sodil in pohujšal sim grešil; in vsaki grešnik je tvoj sovražnik. Pa odpusti mi moje zmote. — Naj dela svet kar hoče; — ne bom več za njim potegnil. Tvoj ho¬ čem biti, de me boš tudi ti nekdaj na sodbi za svojiga spoznal. Imamo tudi križev pot po sv. Alfonzu Liguoriju 4 5 , potem križev pot, kakor se moli v Jeruzalemu 6 , v Rimu", križev pot za verne duše v vicah 7 , potem zbirko 15 raznih križevih potov, ki jih je izdal J. Zu¬ pan leta 1860, ko so postavili v ljubljanski stolnici nove križevopotne 1 V uvodu so »Misli Svetiga Augustina od Christusoviga pota na Calvario«. 2 V knjižici so tudi čedni lesorezi in na koncu pesem za križev pot. 3 Po mnogem povpraševanju po raznih javnih in zasebnih knjižnicah smo. dobili slednjič ta ponatis od izdajatelja Slomšekovih Izbranih spisov preč. g. konz. svetovalca M. Lendovšeka v Makolah. 4 Izšel v Ljubljani 1 . 1834. 5 Šegula, Šmarnice romarja jeruzalemskega. Maribor, 1909, 373. B Pajek, Sveti Jožef. Celovec, 1895, 350. 7 Izdal Luka Jeran 1 1861. V drugih jezikih imamo tudi križev pot o Srcu. Jezusovem (Croiset), o evharistiji (Tesničre). Lep je tudi križev pot Albana Stolza. -*i— 123 —5» tablice (po Fiirichu jih je naslikal Jožef Plank na Dunaju). Le četrti (str. 109), ki opisuje ljubljanske podobe, je njegova last, vsi drugi pa so prevod po frančiškanu Amonu Balmerju (1. 1747). Tu najdeš kri- ževopotno pobožnost za advent (1), za postni čas (2, 3, 5, 6), za veli¬ konočni čas (10), za binkoštni praznik in za sv. Duhu posvečene dni (11), za Marijine praznike (12), za praznik Vseh svetnikov (13), potem za žalostne in malosrene (7), za pobožne in bogoljubne (8), za dan sv. obhajila (9), za posebne stiske (14) in za pripravo na smrt (15). Od Volčiča sem, ki je 1. 1852 Leonardov tekst razširil in za ljudstvo pri¬ redil ’, hodijo pisatelji slovenskih molitvenikov vsi več ali manj svobodna pota. Bilo bi brez koristi, a ne brez truda, če bi hoteli pregledati vse tozadevno slovstvo. Večji pomen ima za praktično nabožno življenje molitvena družba večnega križevega pota, ki so jo 1. 1896 ustanovili frančiškani v svoji cerkvi v Novem mestu. Njen namen je, da bi udje pogostokrat, enkrat na teden ali vsaj enkrat na mesec, molili vsak sam za se križev pot in bi tako postali deležni velikih duhovnih sadov te pobožnosti, posebno pa, da bi se premišljujoč trp¬ ljenje Gospodovo notranje preobrazili 1 2 . Za nravni preporod sloven¬ skega ljudstva bi bila ta družba lahk.o velikega pomena, če bi udje res premišljevali in na se naobračali, ne pa samo kak tekst naglo či- tali. Mehanizem je tisto trnje, v katerem se najlepše pobožnosti za¬ dušijo. Novih križevih potov se je po Južnem Štajerskem v 19. stol. po¬ stavilo na stotine. Pregled o njih nudi »LIL sklepni zapisnik o pastoralnih konferenčnih vprašanjih za leto 1910 v La¬ vantinski škofiji« 3 4 , ki omenja tudi nekatere starejše križeve pote. Zato se omejimo le na pregled datiranih spomenikov in sicer najprej na prostem stoječih, potem pa tabličnih serij po cerkvah. Po starem in prvotnem običaju so nastali zunaj cerkev naslednji kri¬ ževi poti: 1. Stari trg, od sv. Radegunde k sv. Pankraciju. So lepe skupine iz peščenca po Fuhrichu, morda delo Mariborčana Teichmeistera (1872J L Prvotne kapele so iz 1. 1790. 2. Pri podružnici sv. Križa pri Planini je ob obronku griča 12 postaj v lepo razporejenih kapelah, 13. je oltar Žal. M. B. v stranski ka¬ peli cerkve, 14. pa glavni oltar. Na kapelici druge postaje kaže kamenita plošča z letnico 1801 začetek tega pota (Sl. 16). Pred cerkvijo sv. Križa 1 Živi roženkranc, 169. 2 Molitvena družba večnega križevega pota pri 00. frančiškanih v Novem mestu. Samozaložba 1904. 16 0 , 14. 3 Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. Maribor, 1911, 227—244. Izšel je tudi ponatis v posebni brošurici. 4 Wastler, Steirisches Kunstler-Lexicon, Graz, 1883, 166. —S- 124- —ž* je pa še starejša široka kapela s tremi križi, in pod njimi je dolbina za Gospodov grob. To je stara Kalvarija, o drugih kapelah kakega bivšega trpljenjskega pota pa ni več sledu 1 . 3. Podsreda. Postavil se je v 1. 1834—1847, in ko so kapele razpadle, so se 1. 1894 pozidale iznova 2 . 4. Mozirje. L. 1835 so napravili na obzidju novega pokopališča pri Sv. Stefanu na Oljniku križevopotne postaje, a dandanes jih ni več 3 . 5. Sv. Peter pri Mariboru. L. 1846 je postavil župnik M. Glaser na Goro 13 kapelic in Kalvarijo s krasnimi oljnatimi podobami, ki so jih izvršili v Gradcu pod vodstvom slavnega Tunnerja njegovi učenci Rei- terer, Preiszegger in Felbermayer. L. 1871 so* se prenesle v žup¬ nijsko cerkev, kapelice pa je na presno poslikal J. Brollo 4 . 6. in 7. V drugi polovici 19. stol. so se predelale iz trpljenjskega pota v križev pot kapelice v Ribnici na Pohorju in v Lembahu, katere smo že zgoraj opisali. 8. Sv. Trojica v Slov. gor. Na južnem obronku griča je 11 lesenih postaj na kolih s slikami na pločevino (po Fiihrichu), zadnje tri postaje so v dolbinah okoli loretske kapele in že pod cerkveno streho. Stara se nam zdita oba razbojnika na križu in sta mogoče ostanek Kalva¬ rije iz 18. stol. Sl. 16. Sv. Križ na Planini. Križev pot iz 1. 1801. (Fotogr. g. Alfonz Jurše na Planini). Križeve pote po cerkvah podajamo samo datirane in sicer v ča¬ sovnem redu. Za kraje, kjer je samo ena cerkev, opuščamo cerkveni naslov. V oklepaju pristavljamo tvrdko, ki je križev pot oskrbela, kjer je znan slikar pa tistega, razprto tiskanega. 1 Po poročilu veleč. g. Fr. Gartnerja, župnika na Planini. G. Alfonz Jurše, c. kr. orožniški postajevodja na Planini, je napravil za nas celo vrsto lepih foto¬ grafij, katerih pa nismo mogli razven ene radi pomanjkanja sredstev objaviti. Prim. tudi Orožen, VI, 209. 2 Orožen, VI, 302. — 3 Stegenšek, o. c. 177. 4 P u f f, Christliches Kunststreben. Der neue Kreuzweg von St. Peter nach dem Frauenberg bei Marburg. Stiria 1848, Nr. 29 u. 30. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1908, 129. -S- 125 —g 1816. Bizeljsko 1 . 1820. Sv. janž na Dr. polju. 1826. Okonina (C. Goetzel v Kranju) 2 3 . 1834. Sv, Martin pri Vurbergu. 1835. Muta. 1840. Kostrivnica. 1843. Sv. Jurij na Ščavnici s. 1845. Kebelj. 1847. Spodnja Polskava. —* Sv. Urban pri Ptuju, 1848. Sv. Lovrenc nad Mariborom. — Šmarje pri Jelšah 4 . — Sv. Vid pri Grobelnem (»Franciscus Krainer. Pictor Graecensis. Anito MDCCCXLVIII«). 1849. Sv. Benedikt v Slov. gor. 1851. Sv. Lenart v Slov. gor. (»Jos, Beyer pinx. 1851«). 1852. Slov. Bistrica, župn. cerk. (»Johann Kreutzinger pinxit 1852«).. — Bele vode B . 1854. Studenice. 1855. Gornja sv. Kungota. 1857. Sv. Križ pri Planini«. 1858. Vurberg pri Ptuju. 1859. Zavodnje 7 . 1860. Sv. Miklavž nad Laškim (F. Briendl v Monakovem). — Sv. Jero¬ nim na Tabru 8 . 1861. Sv. Alojzij v Mariboru (G. Kratzmann, ravnatelj galerije kneza Esterhazy na Dunaju 9 ). 1862. Čreta 10 . 1863. Sv. Rupert v Slov. gor. 1864. Sv. Ilj pri Velenju (Preslikala Rozalija Pano sc h v Gradcu). — Sv. Marjeta ob Pesnici (Slikala Eisel v Gradcu) 11 . — Lembah. — Sv. Mihael pri Šoštanju. 1865. Pernice. — Sv. Venčesl. 1866. Luče (»Franz Wisiak pinx. anno 1866, Krainburg«) 12 . 1867. Sv. Janez na Peči 13 . — Sv. Rupert nad Laškim. — Podsreda. — Sv. Ilj v Slov. gor. 1869. Sv. Ožbalt ob Dravi. — Brezno. 1870. Petrovče (Slikal J. Brollo v Huminu na Furlanskem). 1871. Sv. Peter na Medvedovem selu. — Trbonje (Prenovil Matija Kug¬ ler). 1872. Sv. Martin pri Šaleku 14 .* 1873. Makole. — Oljska gora 10 . 1875. Sv. Jurij ob jul. žel. (Ivan Šubic na Poljanah). 1 Orožen, VI, 424. — 2 Stegenšek, Dekanija gornjegrajska. 1905, 59. 3 Janisch, Lexikon von Steiermark. I, 299. 4 Po dostavku v cerkvenem inventarju za 1 . 1829. — 5 * Orožen, V, 510. 6 Orožen, VI, 209. — 7 Orožen, V, 484. — 8 Orožen, IV, 92. » Kosar, Anton Martin Slomšek, Furstbischof von Lavant. Marburg 1863,.. 114. — 10 Orožen, IV, 88. — 11 Puff, Taschenbuch, 11 r. 12 Stegenšek, o. c. 13. — 13 Orožen, V, 305. 14 Orožen, V, 137. — 15 Orožen, III, 489. -S- 126 -§- 1877. Sv. .Nikolaj pri Viderdrisu. 1878. Jurklošter (Ivan Šubic). — Sv. Valentin v Žusmu. 1881. Ptuj, proštijska cerkev (F. Stuflesser v Grodnu). 1884. Sv. Marjeta pri Ptuju (J. Purger v Grodnu). — Vuhred (J. Heindl na Dunaju). 1885. Sv. Lenart nad Laškim (Anton P rob st na Dunaju). — Sv. Anton na Pohorju. — Kapela (J. Brollo). 1886. Loka ob Savi (Anton Probst na Dunaju). — Marija v Puščavi. 1889. Selnica ob Dravi (J. Brollo). — Sv. Rupert v Slov. goricah. — Negova. 1890. Sv. Jurij ob Pesnici. — Svečina (Fellinger in Hassinger na Dunaju). 1891. Sv. Marko pri Ptuju (Fellinger in Hassinger na Dunaju). 1892. Sv. Benedikt v Slov. gor. — Čadram, nova župnijska cerkev, na¬ ročen za staro ž. c. (Tomaž Fari toni v Konjicah).— Trbovlje (J. Brollo). 1893. Kamnica pri Mariboru. — Sv. Križ pri Ljutomeru (J. Brollo). 1894. Lurd pri Grižah (J. Brollo). 1895. Sv. Jedert (J. Brollo). 1897. Sv. Andraž v Slov. gor. — Rajhenburg (N. Benziger v Švici). — Dobova. 1898. Slivnica pri Mariboru (Lang v Reichenau pri Gabloncu na Češkem). — Zibika (J. Gosar v Celju). 1899. Vojnik (F. Stuflesser v Grodnu). 1900. Sv. Štefan pri Žusmu (J. Gosar v Celju). — Šmarje pri Jelšah (F. Stuflesser v Grodnu). — Sv. Jurij ob Taboru (Felix Barazutti v Gradcu). 1902. Braslovče (Adolf Vogl v Hallu na Tirolskem). — Sv. Križ pri Sla¬ tini (Selig in Schwab na Dunaju. Preslikal J. Dekleva v Celju leta 1908). 1903. Hajdin. 1904. Dramlje. •— Jarenina (J. Maschke v Gabloncu na Češkem). — Sv. Jožef pri Mariboru. — Sv. Primož nad Muto (Selig in Sclrvvab na Dunaju). 1905. Šmarje pri Jelšah (F. Stuflesser pri Sv. Ulriku v Grodnu). 1907. Sv. Jurij v Slov. gor. (A. Riffarth v Miinchen—Gladbach pri Diissel- dorfu). — Sv. Peter na Kronski gori (J. Maschke v Gabloncu na Češkem). — Marija Snežna (J. Heindl na Dunaju). — Cirkovce (L. Maroder v Grodnu). 1909. Hoče (Insam in Prinoth v Grodnu na Tirolskem). — Dol. 1911. Laporje, Prihova in Poljčane. Vse tri je naslikal J. Dekleva v Opatiji. Pri omenjenem uradnem popisovanju se je gledalo pred vsem na to, ali odgova . o križevi poti cerkvenim predpisom, letnice in imena umetnikov pa, ki se navadno čitajo ob spodnjem robu 14. po¬ staje, so se večinoma prezirala. Že edini Brollo je za našo škofijo najmanj 10 križevih potov napravil! 1 Žalida so v zadnjih desetletjih Stegenšek, o. c. 181 . 127 -s- izpodrinile razne tvrdke, z brezimnimi delavci nekdanje moj- stre-umetnike. Čudno, kako najdejo njih agenti in inserati od vseh vetrov pot v naše kraje! Do nezaslužene veljave so prišli tudi tirolski reliefi, ki niso reliefi 1 . Vrhutega vlada velika enoličnost glede križevih potov po naših cerkvah. Ako nov križev pot pri eni cerkvi ljudstvu ugaja, pa naročijo ravnotakega za drugo in tretjo sosedno cerkev, mesto da bi se za vsako cerkev stvar posebič preudarila in bi se velikost, slog, okvir in izvršitev prilagodili individualnim razme¬ ram dotične stavbe. Pri malih cerkvah so slike prevelike, da se skoro nič stene vmes ne vidi, od preširokih okvirjev se presekavajo slopi in služniki, ki bi kot najvažnejši arhitektonični členi morali biti vsaj de¬ loma prosti. Dostikrat so tudi okvirji prebogati. Ali bi se ne dale za spreminjavo pri novih cerkvah postaje al fresco na steno poslikati, po drugod zopet v peščenih reliefih v zid vložiti? Tudi križev pot v svobodni naravi in, kolikor primerno, v jeruzalemskih distancah za¬ služi posebno pozornost. Zakaj bi naj bila ena cerkev taka ko druga, zakaj bi ne imela vsaka svoj izraz in svoje posebnosti? Glejte naše boljše stare cerkve! Vsaka je za se izrazit individuum, dandanes pa se vse uniformirajo. Ako je torej kje upati denarja za umetniški križev pot, se naj naroči res kaj dovršenega in sicer, če se da, med rojaki, kjer pa denarja primanjkuje, zadoščajo tudi barvotiski po priznanih mojstrih. Izključile pa bi se naj tvrdke, ki za lasten dobiček delajo umetnikom nereelno konkurenco. Dandanes je križev pot skoro neizogibna potreba pri vsaki žup¬ nijski cerkvi. Nekdanja jeruzalemska pobožnost si je osvojila ves ka¬ toliški svet. Odkar se je dispenziralo od jeruzalemskih distanc in po¬ tem ponekodi celo od hoje od postaje do postaje, se je spomin na prvotno pobožnost precej zabrisal. Ako bi se dandanes v Jeruzalemu samem začel križev pot tudi drugače opravljati, ako bi se n. pr. do¬ gnalo, da je bil Pilatov pretorij na drugem mestu in ne na Antoniji, bi to pač šele polagoma vplivalo na razvoj naše pobožnosti na zapadu. Vse pobožnosti so namreč sekularne tvorbe, oblikujejo jih bolj gene¬ racije ko posamezniki, če so tudi svetniki 2 . Temeljna misel pobožnosti 1 Pravi relief se v plošči izdolbe, tako da ostane zunanji rob plošče še cel in služi skupini za okvir. Seveda se lahko še poseben okvir doda. Ti novi quasi- reliefi pa niso izdolbeni, ampak skupina se po svojih zunanjih obrisih iz deske izžaga, potem obseka in obreže kakor kak kip, nato se na drugo desko, ki bi naj služila za ozadje, s klejem pritrdi. Ta ozadna deska se še s stavbami in pokrajino perspektivično poslika, ter se vse dene v okvir. Za oko je to lepo, vsaj dokler se deski ne ločita, a pristna umetnost to ni, to je le industrija. 2 Prim. zgodovino pobožnosti sv. rožnega venca, angelskega češčenja, Srca Jezusovega itd. -ž- 128 -s- križevega pota — slediti Jezusu v duhu od Pilatove hiše na Kalvarijo in do groba — pa bo gotovo vsikdar ostala v katoliški cerkvi v ve¬ ljavi. Niso je uvedli šele križarji v Jeruzalemu, ampak nastala je že v starokrščanski dobi v sv. mestu samem. Zato smo prepričani, da se bodo tudi bodoči rodovi krepili in tolažili premišljujoč Gospodov težki križev pot, četudi morda v nekoliko drugačni obliki, kakor je današnja K 1 Raziskavanje posameznih postaj, ki smo ga mislili izkraja podati, opustimo na tem mestu. Kritika, da obvelja, potrebuje protikritike, a te nam je težko priča¬ kovati med rojaki. Vrhutega zahtevajo naši rezultati praktične izvršitve, za kaj ta¬ kega pa med nami ni gmotnih sredstev. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000512895