GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OE THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 2/1 (LIII) LJUBLJANA 1992 436548 ISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG 2/1 (LUI), 1992 Etnolog, I (1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, I (1948), 1948 - XXXIII-XXXIV(1988-90), 1991. Od leta 1926 do leta 1992 je izšlo LII letnikov glasila etnografskega muzeja v Ljubljani. From 1926 to 1992 LII volumes of the bulletin of the ethnographic museum in Ljubljana have been published. ISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published annually by the Slovene Ethnographic Museum. Glavna urednica - Editor in Chief: mag. Inja Smerdel Souredniki - Assistant Editors: Božidar Premrl (lektorstvo), Bojana Rogelj-Skafar (kritična in infonnativna bibliografija), Mojca Turk (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Ivan Sedej, dr. Zmago Smitek, dr. Marko Terseglav, mag. Janja Žagar. Naročila in pojasnila na naslov - Infonnation and Subscriptions: Slovenski etnografski muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana. GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN Of THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 2/1 (LIII) LJUBLJANA 1992 Redakcija te številke je bila končana 26. novembra 1992. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Izid briškega letnika Etnologa je omogočila še Enota kultura mesta Ljubljana. VSEBINA CONTENTS II/1 Briški letnik Etnologa I. Smerdel g Why is this issue dedicated to the Brda reeion? BRDA, RAZPRAVE IN GRADIVO STUDIES AND ARTICLES Katja Kogei Izdelovanje prunel v Brdih 2 g The production of peeled dried prunes _ (prunelles) in the Brda region Inja Smerdel Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Between death on a plate and a 2g warden's love (On bird-catching in the _ Brda region) Ivan Sedej Šmartno v Brdih, vas, taborslca vas ali mesto (Problematika ljudske umetnosti in rurizma) Šmartno in the Goriška Brda - village, ya camp-village or town _ (The issue of folk art and ruralism) Irena Keršič Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi (Primera na mikroravni) The colono and his landlord - two styles of living and two types of gß residential culture (Two cases on the _ microlevel) Sergij Vilfan Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih Y oy Oral traditions on quota - leasing in _ the Brda region Pavel Medvešček Osvatina - poganski ogenj Osvatina - pagan fire Marija Stanonik jßj Goriška Brda in umetnost besed _ Goriška Brda and tiie art of words Mira Omerzel-Terlep Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih jgy Dulcimers in ttie Goriziaand Goriška _ Brda region Peter Stres Izseljevanje prebivalcev iz Brd v letili pred priključitvijo k FLRJ 15. septembra 1947 Population emigration from tfie Brda region in the years before the annexation by Yugoslavia (15 September 1947) II/2, JANUSOV RAZDELEK JANUS'DEPARTMENT Hermann Bausinger Ali se paradigme spreminjajo? Zapiski o krizi etničnosti Change of paradigms? Comments on the crisis of ethnicity Frederick Baker, Gottfried Korff Nacionalni, domoznanski in aktivni muzeji; oris razvoja nemških muzejev na poti v devetdeseta leta National, heimat and active museums: an outline of the development of German museums into the 1990's Zmago Šmitek, Božidar jezemik Antropološka tradicija na Slovenskem The anthropological tradition in Slovenia HOMMAGE A ZORZUT, A OREL Branko Marušič Ludvik Zorzut - briški namdopisec. Ob stoletnici rojstva Ludvik Zorzut - Brda folklorist. On the lOOth anniversary of fiis birth Barbara Sosič Ob trideseti obletnici smrti dr. Borisa Orla On the occasion of the 30th anniversary of dr. Boris Orel's death ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS - ZAPISKI Razmišljanje o Brdih na obeh straneh meje (Bi etnologija lahko sodelovala pri načrtovanju prihodnosti?) MISCELLANEOUS Reflections on the Brda region on both sides of the border (Could ethnology cooperate in planning the future?) Inga Miklavčič-Brezigar Ob oživitvi Etnologa Vilko Novak About the revival of Etnolog RAZSTAVE EXHIBITIONS Etnografska zbirka na Bukovju v Stevarjanu Zdenko Vogrič Ethnographie collection at Bukovje in \ Števerjan I Briške čeriešnje so ble rdače... Etnološka razstava o pretekli podobi Brd Katja Koeei How red the cherries from Brda were.., Ethnological exhibition about the past outlook of the Brda region Vozovi in sledovi Andreja Bahar-Muršič Carriages and their tracks "Trgovina v trgovini" - Muzeološka analiza projekta Muzeja Velenje ob štiridesetletnici ERE Velenje Aleš Gačnik "A shop in a shop" - Museological analysis of the Velenje Museum's project on the occasion of the 40th anniversary of ERA - MUZEJSKA PEDAGOGIKA Ko učitelj postane veleposestnik. Pouk v muzeju s pomočjo fikcije lorgen Skaastrup EDUCATIONAL ACTIVITIES When the teacher becomes a landlord. Experiences from museum teaching, using fiction as a method NOVE PRIDOBITVE Glasbena omara T. Tomažič Otroška hoj ca I. Keršič Naličja iz Stevanovec M. Kozar-Mukič NEW ACQUISITIONS - Musical cabinet Baby waJker Masques from the village Števanovci — MUZEJSKA DOKUMENTACIJA Terenska ekipa Etnografskega muzeja v Goriških Brdih Barbara Sosič MUSEUM DOCUMENTATION Field team of the Ethnographic Museum in the Brda region Poizkus dokumentacije pergamentne listine za privolitev dveh živinskih sejmov v občini/vasi/ Bukovo iz leta 1817 France Golob An attempt to doument an act on parchment from 1817, approving two cattle fairs in the village Bukovo POROČILA REPORTS Slovenski etnografski muzej v letu 1991/92 S. Kogei-Rus The Slovene Ethnographic Museum in 1991/92 NEKROLOG) NECROLOGY O neki razstavi in njeniti obisko- valcih, o nekem delu in uspehu. Kolegici Darinki Jankovič, kustodinji pedagoginji v Slovenskem etnograf- skem muzeju, v spomin T. Tomažič About an exhibition and its visitors, work and success. Dedicated to our late colleague Darinka Jankovič, curator and educator at the Slovene Ethnographic Museum - DEKLARACIJA Dopolnila k deklaraciji o muzejih na prostem I.Keršič! DECLARATION Supplement to the declaration on open air museums A. Grad, Francosko-slovenski slovar, Ljubljana 1990, str. 1035. ^ K. Kogej, o.e., str. 18. 22 Katja Kogej Slive so lupili v več briških vaseh, središči lupljenja pa sta bili vasi Šinartno in Medana.^ S slivarstvom so se ukvarjali tudi v Biljani, Brdicah, Fojani, na Dobrovem, v Golem Brdu, v Gonjačah, v Hruševlju, Imenju, Kozani, Martinjaku, Neblem, Nožnem, Plešivem, v Podsabotinu, Seniku, Vedrijanu, Vipolžah, Kojskem, Višnjeviku, Cerovem in verjetno še kje. V Brdih so najprej lupili domače slive, ki so bile, čeprav drobnejše od ostalih, najprimernejše za predelavo v prunele. Količina sladkorja je vplivala na kvaliteto prunel, nanjo pa so trgovci (posredniki) zelo pazili. V Brdih je bilo sliv največ v okolici Vedrijana. Ob slabših letinah, pa tudi iz drugih vzrokov, so slive že v prejšnjem stoletju začeli uvažati iz drugih krajev: iz Benečije, iz Vremske doline (Vremski Britof, Podgrad), Pivke, Istre, Kočevskega, Trebelnega, Škofje Loke in drugod iz Kranjske, spodnje Štajerske, Slavonije in celo iz Bosne.^ Vendar so bile slive iz oddaljenih krajev dražje, med prevažanjem so se razmeroma hitro kvarile; če so bile slive premalo zrele, so bile prunele prekisle, uvele slive pa je bilo dosti teže lupiti kot sveže. Povsod v Brdih, kjer je lupljenje preraslo družinski okvir, so delo vodili posamezniki, ki so najemali sezonsko delovno silo. V Šmartnem je to delal najprej Anton Peršolja, po letu 1937 pa njegov sin Jožef, vulgo Zahišar; po pripovedovanju je v Medani vodil delo neki Kocina, pa tudi Kristančič, Zamar, juričevi, Cukjatijevi; v Gonjačah so lupili pri Simčičevih, v Vipolžah Školarjevi (Školaris), v Cerovem Kumarjevi in Prinčičevi, v Števerjanu Maraževi...'" Razprostranjenost lupljenja sliv v Brdih še ni popolnoma raziskana, zanesljive podatke bi morali zbrati in preveriti s sistematičnim terenskim delom. Čeprav so organizirali predelavo sliv v prunele le moški posamezniki (kmetje), jebilo lupljenje sliv skoraj brez izjeme žensko delo. Le kadar seje zaradi tega ali onega razloga zelo mudilo (slabo vreme, določila pogodbe...), so za "nožč" poprijeli tudi moški in včasih celo otroci. Moški so sicer skrbeli za ostala opravi a: prenašanje "piconov" (iz trstičja narejenih les za sušenje sliv), prelaganje sliv, tehtanje, spravljanje v zaboje... Z najemanjem delovne sile navadno ni bilo težav. V času med obema vojnama so najemali navadno po 30 do 50 "žaudarc" (žensk, ki so lupile), ki so se rade odzvale. "Tudi do 70 jih je luplo katerikrat". " Mnoge so se same ponudile, saj je lupljenje pomenilo priložnost za razmeroma dober zaslužek. V Brda so sredi avgusta prihajale lupit slive tudi ženske iz Benečije (predvsem iz okolice Čedada), ki so jim Brici pravili "čeče". Neredko so po opravljenem delu odhajale z Brici v Posavje. Nekatere Benečanke so se v Brdih tudi omožile. Kako je potekala predelava sliv v prunele? Slive za predelavo niso smele biti ne predrobne ne predebele, morale so biti dovolj zrele, a ne prezrele in ne uvele. Zaradi različne kvalitete sliv je prihajalo do prepirov med "žaudarcami", saj so le redko pripeljali vse slive enake kvalitete. 8 I. Vrišer, Goriška Brda, Geografski zlTOmik, Ljubljana 1954, str. 100. 'S I. Počkar, o.e., str. 16. 10 K. Kogej, o.e., str. 12. 11 Boris Orel, Terenski zapiski. Teren 10 (Brda), št. zv. 4, 1953. 22 Izdelovanje prunel v Brdih Lupile so jih s posebnimi "nožči" z lesenim ročajem in uvitim, na obe strani nabrušenim rezilom. Sprva so te "nožče" kupovali v Krminu, kasneje so jih izdelovali sami (v Šmartnem Jože Simčič). V dlan so jemale po več sliv hkrati in spretne "žaudarce" so olupile tudi do 120 kg sliv na dan. S ive so morale biti na tanko olupljene in na njih ni smelo ostati niti malo olupka, saj bi sicer potemnele. Slivovi olupki ("lubulje") so padali v skledo, ki sojo luparke držale v naročju. Na Bizeljskem so Brici prenočišče (ali najemnino za prostor) plačevali kar z "lubuljem", s katerim kmetje radi krmili prašiče. Lupljenje sliv pri Zdhi.šarjevih v Šmartnem okoli 1958 (Iz družinskega albuma) ¦ The Zahišars peeling plums at their home in Šmartno, about 1958 (From the family album) ¦ Sbucciatura delle prugne nella cassa dei Zahišara S. Martino del Collio, 1958 ca. (DâU'album di famiglia) 23 Katja Kogej Sušenje olupljenih sliv, Šmartno, okoli 1958 (Iz družinskega albuma) ¦ Drying of peeled plums in j Šmartno, about 1958 (Irom the family album) ¦ Essiccatura delle prugne sbucciate, S. Marline del| Collio, 1958 ca. (Dall'album di famiglia Zahišar) j 24 Izdelovanje prunel v Brdih Olupljene slive jebilo treba najprej žveplati, "kaditi". V Medani sojih naložili Y "kasone", zaboje, te pa v "kadilo", na katerega dnu so prižgali žveplo. V Šmartnem so pri Zahišarjevih imeli drugačno (zidano) "kadilo", v katerega so običajno naložili 15 do 20 in celo 23 "piconov". "Piconi" so bili posebne lese, iz trstičja zgolj za ta namen, približno dva metra dolge in meter široke. Zahišar v Šmartnem je sušil na 300 "piconih" hkrati. Po prvem žveplanju jih je naslonil na "rošte" (lesena ogrodja, podobna nekakšnim ograjam) tako, da so bile olupljene slive kar najbolj izpostavljene soncu. Sušenje je bilo precej odvisno od vremena - neredko se je dogajalo, da so morali pred dežjem v naglici spravljati "picone" pod streho. V suhem vremenu sojih sušili nepretrgoma dva do tri dni, zunaj so jih lahko pustili tudi ponoči. Če pa bi na slive legla rosa, bi pordele, in take ne bi bile primerne za prodajo. Po nekaj dnevih so slive preložili, navadno s štirih piconov na enega. Sledilo je ponovno žveplanje, vendar le za kako uro, nato pa ohlajevanje in zračenje. Nazadnje so posušene slive stresli v "kište", zaboje, kjer so počakale na "pogačanje" (oblikovanje) ali "penčanje" (kakor so temu opravilu rekJi v Spodnjih Brdih). Zdaj so slive razkoščičili in stisnili po dve in dve skupaj ter jih oblikovali v goldinarjem podobne okrogle pogačice - prunele. To delo ni bilo preprosto, zato so ga plačevali posebej, navadno še enkrat bolje kot lupljenje. Še en pomemben podatek: za cent prunel so potrebovali približno šest centov svežih sliv, pač glede na njihovo kvaliteto. Prunele je bilo pred prodajo treba še nekajkrat žveplati, da so jih končno lahko naložili v zaboje po 100 do 150 kg. Pred prvo svetovno vojno so jih prodajali kar v košarah, sortirane po velikosti. Tiste, ki so bile namenjene v Ameriko, so oddajali v sodih (2 hI), odznotraj obloženih z lovorjevimi listi. Navadno so se slivarji za prodajo dogovorili še pred začetkom sezone lupljenja (sestali so se v Medani), saj so imeli v Gorici in Krminu posebej dogovorjene prodajne dneve. V Gorici so prunele odkupovali trgovci: Bombic, Martelanc, Morpurgo, bratje Lenardo, v Knninu pa Rusjan (vulgo Bigec) in neka Pepina. V Krminu so bile odkupne cene nekoliko višje, prodaja v Gorici pa je bila ugodnejša zaradi večjega števila posrednikov. Slednji so s preprodajo prunel jrecej zaslužili, Brici so bili prepričani, da dosti več kot "češparji", ki so vodili upljenje. Zal dokumentov o tem nimamo. Po vojni, ko so predelavo sliv v prunele prevzele zadruge oz. različna podjetja, je prodaja potekala drugače. Odkup je vodila za to pooblaščena oseba (za podjetje Slovenija Sadje je bil to Franc Brčko), skladišče je bilo v Kanalu, odkupno postajo pa so imeli v Volčji Dragi. Že spomladi so se dogovorili za približno količino prunel, ki sojih nameravali izvoziti. Ohranjen je dokument, iz katerega je razvidno, da so v podjetju Slovenija Sadje leta 1956 nameravali izvoziti 20 do 30 ton prunel, dvakrat več kot leto prej. Ohranjeni so tudi nekateri reverzi, dobavnice, potrdila, dopisi in druga korespondenca med Zahišarjem iz Šmartnega in podjetjem Slovenija Sadje, ki pričajo o cenah, količinah, zahtevani kvaliteti in drugem. Zaslužek "žaudarc" in njihovih vodij je malo raziskan. Zorzut piše, da so delavke zaslužile blizu dveh kron na dan. Po pripovedovanju informatorjev so podjetni gospodarji sprva plačevali "žaudarcam" "po palicah", in ne po 12 K. Kogej, o.e., str. 11. 25 Katja Kogej kilogramu olupljenih sliv. To so bile palice na "piconih": površina vsakega "picona" je bila namreč predeljena s šestimi palicami. Jožef Peršolja, vulgo Zahišar, je v Šmartnem p ačeval najete delavke in delavce ob koncu sezone. V zvezkih je vodil evidenco za vsakogar po.sebej. Do sporov zaradi plačil ni prihajalo, zgodilo se je celo, da je izplačal del denarja še pred iztekom sezone, če ga je kdo nujno potreboval.'^* Izkupiček od predelave sliv v prunele je tako delavcem kot njihovim gospodarjem pomenil dodatni zaslužek v času, ko ni drugih pomembnejših kmečkih opravil. Posli vodij so bili tvegani, saj so jih trgovci večkrat ogoljufali, obljubljali akontacije in podobno, nazadnje pa največkrat poskrbeli le za lasten profit. Po pripovedovanjih informatorjev so mnogi posel opustili zaradi dolgov, v katere so zabredli, ker so jih trgovci izigrali. Kje so bili vzroki za prenehanje predelave sliv v prunele? Po pripovedovanju informatorjev so v času povojne industrializacije le redke mlajše ženske poprijele za to umazano in naporno delo. Starejše "žaudarce" so umirale, ob koncu petdesetih let je začelo primanjkovati delovne sile. Stroški, povezani s pripravami in predelavo, so se zelo povečali, povpraševanje po prunelah pa se je zmanjšalo zaradi velike ponudbe sušenih kalifornijskih sliv. Vsemu temu seje pridružilo še pomanjkanje sliv, saj statistični podatki za petdeseta leta govorijo o zmanjševanju števila rodnih slivovih dreves, čemur je bil menda kriv kapar, ki je napadel večino sadnih dreves. Lupljenje sliv se je v Brdih nadaljevalo še tja v zgodnja sedemdeseta leta, vendar ni šlo več za predelavo v prunele - podjetje Voce iz Zagreba je namreč odkupovalo olupljene slive, namočene v alkohol. Brici se prunel še spominjajo, čeprav živi le še nekaj "žaudarc". Mnogi mlajši so del otroštva preživljali ob materah, ki so lupljenju sliv posvetile veliko časa. Bolj kot zavest o trdem delu staršev za lažje preživetje je slednjim ostal spomin na skupna druženja, veselje in prepire, petje in skrbi, na takrat še zelo žive "pravce" o "vedmancih", "šešinih" in še o marsičem. Morda se prav zaradi vseh teh spominov v zadnjem času oglaša pobuda za postavitev stalne etnološke zbirke o tej zanimivi, a malo raziskani dejavnosti. BESEDA O AVTORICI Katja Kogej, etnologinja, kustodinja v Goriškem muzeju (od leta 1984 do 1992). Njeno delovno področje terja ukvar- janje s takorekoč vsemi sestavinami načina življenja, čeprav jo osebno bolj zanima materialna kultura, posebej nabiralništvo, vinogradništvo in obrt, kot območje razis- kovanja pa Brda, Vipavsko in Kras. ABOUTTHE AUTOR Katja Kogej, ethnologist and curator at the Gorica Museum (from 1984 to 1992). Her field of work deals with all ele- ments relating to way of life. Personally she is especially interested in material culture, such as gathering, winegrowing and crafts, while her region of interest includes Brda, the area around Vipava, and the Karst. 13 Prav tam, str. 13. 14 Prav tam, str. 19. 26 i Izdelovanje prunel v Brdih SUMMARY THE PRODUCTION OF PEELED DRIED PRUNES IN THE BRDA REGION The activity of drying (yellow) prunes to obtain prunelles is thought to have been brought to the Goriška Brda and Gorizia area by French soldiers in the beginningof the 19th century. The activity gradually outgrew family production and came to involve entire villages in the Brda area, notably Šmartno and Medana, where it was preserved at longest. The people of the Brda area sold the prunelles to wholesale merchants in Cormons and Gorizia who exported them as highly expensive and delicious dried fruit. There has been little research on how widespread the production of prunelles was or how much the people, engaged in producing them, earned. The season lasted from about mid August to mid October when there were no other urgent farming activities. The last summer during which prunelles were produced was that of 1959. There are several reasons why the activity was abandoned; crop failures (fruit tree diseases), deficiency of labourers and poor sales.... RIASSUNTO LA PRODUZIONE DI PRUGNE SECCHE SBUCCIATE NEL COLLIO La lavorazione delle prugne sarebbe stata importata nel Colilo e in alcune altre zone del Goriziano dai soldati francesi agli inizi dell'Ottocento. Questa attivita col tempo supero lo stretto ambito familiare, divenendo l'occupazione principale di interi villaggi: nel Colilo ne furono particolarmente interessati i paesi di S. Martino del CoUio (Šmartno) e Medana, dove si conservo anche per piu tempo. Gli abitanti del ColHo vendevano le prugne ai grossisti di Cormons e Gorizia e questi le esportavano come una delle specialita piu costose e prelibate tra la frutta secca. La diffusione di questa attivita e stata oggetto di poche indagini, anche per quanto riguarda il guadagno che la gente ne traeva. La stagione andava circa dal 15 agosto al 10 ottobre, periodo in cui il lavoro nei campi non richiedeva tanto impegno. A S.Martino le prugne secche vennero prodotte per l'ultima volta nel 1959. Diversi furono i motivi che determinarono l'abbandono di questa attivita: mancanza di prugne (comparsa di infestanti sugli alberi da frutto), penuria di forza lavorativa, difficolta con la vendita... 27 ' MED SMRTJO NA KROŽNIKU IN JEČARSKO LJUBEZNIJO ALI O PTIČJEM LOVU V BRDIH Inja Smerdel IZVLEČEK V razpravi Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo al i o ptičjan lovu v Brdih, ki jo začenja z omembo dveh bistvenih, iz naslova razberljivih namenov, zavoljo katerih so nas- tavljali pticam (hrane in držanja pernatih pev- cev v kletkah), in konča z razhenitvijo njune stvarnosti, avtorica določa osnovne pojme in označuje glavne značilnosti ptičjega lova na Slovenskem, se sooča z nekaterimi pogledi in niza spoznanja o briških ptičarjih, pticah in pasteh (pričevalna povečini za prvo polovico 20. stoletja). V središču razpravljanja so odnosi med človekom in pticami pevkami in njihova pričevalnost. ABSTRACT The studi/ Between death on a plate and a warden's love (on bird-catchins in the Brda region) starts by mentioning the tzvo basic pur- poses of catching-birds referred to in the title - to eat them or to keep the feathered singers in cages. It ends zvith an analysis of the reality of both. In the body of the text the author defines the basic concepts of bird-catching in Slovenia andpoints out its main characteristics. Shethen tackles some views on the phenomenon and 1 ists her findings on the bird-catchers of the Brda area, thebirds and traps (referring mostly to the first half of the 10th century). The principal thane of the study are the relations bdwecn man and songbirds andwhat wecan learn from them. UVODNA BESEDA IN POGLED NA PTIČJO MOTIVIKO V NEKATERIH SESTAVINAH BRIŠKE KULTURNE DEDIŠČINE V avgustu leta 1992 sem na ulici pred vstopnim mestom na "omitološko" razstavo ptičev v kletkah v Gradišču ob Soči (Gradišča dTsonzo) dobila v roke list papirja, kakršne so vsem mimoidočim delili člani italijanske zveze za zaščito ptic. Na njem sem v prvem stavku prebrala tisto, kar se mi je izluščilo med raziskovanjem ptičjega lova kot bistveno (dva osnovna namena: hrana in držanje pernatih pevcev v kletkah), zavoljo česar so nastavljali pticam: "Ad alcuni gli uccelli piacciono in gabbia, ad altri con la polenta" ali - nekaterim so ptiči všeč v kletki, drugim s polento. Ljubljeni v kletkah in morjeni za zalogaj hrane so ptiči z ljudmi v dveh dražljivo protislovnih in vendar dinamiko življenja ustvarjajočih odnosih (Eros-Tanatos). Oba sta hkrati posledici ptičjega lova in skrita že v nagibu zanj. Od tod naslov tega pisanja. Prav Brda so zapeljivo primerna pokrajinica za začetek premišljanj o pticah pevkah in o ljudeh. V briški mehkobi, že dolgo vonjajoči po trti in po sadnem 29: Inja Smerdel drevju, je bil ptičji ščebet vedno vtkan v pregrinjalo vsakdanjih znanih glasov in pogosto vpet v druge sestavine briškega življenja in kulture. Iz svoje stvarne navzočnosti, ki je človeku tako blizu, da jih je lahko opazoval, so se ptice vsega sveta , v vseh dobah in pogosteje kot druge živali preseljevale na zanje sicer nevsakdanja mesta: v podobe in v besede, ki jih je ustvarjal človek (prežet s svojim vedenjem in videnjem). Te so bile večkrat simbolne, se pravi, da .so mu ptice v njih služile kot liki za sporočanje raznih idej: modrosti, ljubezni, svobode in drugih. Včasih pa .so pris e ptice na stvamejše podobe in v pripovedi o tisti resničnosti, v kateri sobile enkrat preganjani poljski škodljivci, drugikrat pojoče jetnice in, ne prav poredko, okusni uplenjeni kosi hrane. Briška kulturna dediščina je polna vsega ptičjega. V njej so tako vidni oleseneli,bolj ali manj stilizirani ptički na intarziranih, bali namenjenih kmečkih skrinjah. Te so bile na Slovenskem v 18. in 19. stoletju poleg na Goriškem razširjene še na Vipavskem, v vzhodni Beli krajini in na osrednjem Dolenjskem.^ Ptički, ki so bili ob cvetličnih šopkih ali vejicah v vazah, geometrijskih ornamentih in podobnem priljubljen motiv na njih, so (sodeč po znanih ohranjenih in po le narisanih^skrinjah) najštevilnejši ravno na tistih z Goriškega, iz Brd. Po njih posedajo povečini v paru, tudi kot simbolni glasniki zakonske ljubezni. V slovstvu ne moremo mimo pesmi goriških in briških poetov, ljudi s "ptičjim" poslanstvom. V pesmih "goriškega slavčka" Gregorčiča in briškega " ujerča" Zorzuta (kot so ga klicali domači z narečnim imenom za čižka)^ so ptice neredek gost. Nastopajo v skoraj univerzalnih pomenskih dvojicah: slavčeva pesem - ljubezen, kukavica - pomlad, kot pesnikove tihe sogovornice in kot posrednice človekovih prošenj bogu.* O nekdanji resničnosti pa nehote priča Gregorčičeva pesem Ujetega ptiča tožba, napisana sicer kot ena sama metafora poetove nesvobode. "Zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past...Oko siroti oslepljeni..." so v pesniško pripoved zavita stvarna dejstva o lovljenju ptičev v pasti, o držanju pernatih pevcev v kletkah in o oslépljanju ptičev, da bi dlje in lepše peli.^ Človekov najbližji stik z naravo nedvomno pomenijo vrtovi, obdajajoči njegova bivališča, in ptice v njih. Tako okolje je bilo še eni pesniški osebnosti, briški poetinji Dori Obljubkovi (Zorzutovi sodobnici), zelo blizu. V njem so bile "rože in ptički edina moja tolažba" ^. Iz svoje intime, v kateri je slavila: "O bog. 1 G. MÄteroy/i?, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981, str.I62-I66. 2Risbe (s Terena 10, Brda, 1953) iz artiiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. 3 M. Stanonik, tipkopis razprave Goriška Brda in umetnost besed, str. 10. 4 Izbrane pesmi Simona Gregorčiča, Ljubljana 1946 (Zaostali ptič. Ti veselo poj. Narave svatba) in L. Zorzut, Ptička briegarca. Nova Gorica 1974. 5 O tem v: F. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, II. del, Plice, I. snopič, Celovec 1870, str. 78 in v terenskih zapiskih iz okolice Šentvida pri Stični iz leta 1950 (]. Bezič, Teren 5, zv. 40). Cit.: "U starih časih so ptičarji ptičke oslepil, usake vrste ptičke. Jaz sem enga poznala. (Pripovedovalka je bila leta 1950 stara 72 let.) Oslepili so jih, jih učili peti in potem prodajali." Podobno je tudi ustno izročilo iz Brdom bližnje Prvačine, zapisano leta 1991 (za čas med obema vojnama): "Ta pravi ličarji so oslepili ujetega tiča, da je pel in klical." (Terenski zapis Katje Kogej o ptičjem lovu v Prvačini, 1992, iz arhiva Goriškega muzeja.) 1) M. Sianonik, Tipkopis razprave Goriška Brda in umetnost besed, str.32. 30 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Risbe ptičev, detajli z briških intarziranih skrinj iz Medane, Orehovelj. Brega pri Šmartnem, Kozane, Brezovika in Smartnega, narisane leta 1953. (Risbe s Terena 10, Brda, iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani) ¦ Drawings of birds, details from mosaic woodwork on chests from Medana, Orehovlje, Breg near Šmartno, Kozana, Brezovikand Šmartno, made in 1953. (Drawings from Field Area 10, Brda, 1953, archives of the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana) ¦ Disegni di uccelli, deftagli delle cassapanche intagliafe di Medana, Orehovlje, Breg presso S.Martino del Collio (Šmartno), Kozana, Brezovik e S. Martino del Collio (Šmartno). (Disegno eseguiti sul campo: Teren 10., Collio, 1953, archivio del Museo etnografico sloveno) 31 Inja Smerdel kako modro si ravnal, ko pticam si življenje dal. Saj lepše je živalice ni, kot so drobni ptički pisani,"''je Obljubkova včasih posegla tudi v širše družbeno okolje. Njena pesem Ptiček v kletki^ prav nič metaforično priča o v Brdih razširjenem držanju ptic pevk v kletkah. V njej pesnica obža uje tako početje: "Kako te pomilujem ptiček moj, ko te vidim v kletki, trpim s teboj, ti nedolžna mala stvar, zla naredila nisi nikdar. Zakaj so vzeli ti prostost, da si postala ujeti gost." In pojasnjuje ječarjev egoizem: "Lepoto tvojo človek občuduje, sladko pesem obožuje." O tem, kateri pernati pevci so bili po večini zaprti, pa priča zrno zapisanega ustnega slovstva: "Nanca s klanca, gardelina uza a. V čajbo fcu rožast dala. A, ki ko žvižgat pa ni znala."'' V ustnem slovstvu nasploh je vse ptičje precej bolj stvarno in večkrat posledica človekove trdne vraščenosti v naravno okolje, ko je še znal prisluhniti vsemu, kar se je v njem dogajalo. V takem odnosu do narave so človeku ptice pripovedovale o vremenu, o letnih časih (kakor na primer v pregovoru: "Če se zgodaj preselijo ptiči, hudo čutijo zimo o Božiči."'O) in znal je oponašati njihove glasove in jih celo preliti v besede. Oponašanje značilnega vuginega (kobilarjevega) petja, na primer, podobno povsod po Slovenskem je bilo v briških Vipolžah zapisano takole'^, "štiefa Kilu, si vidu moju kobilu; vidu, vidu...". Največ resničnosti pa odsevajo pripovedi o ptičih in o ptičarjih, ohranjene večinoma iz Gornjih Brd, kjer so si jih vaščani (tako udomačene) pripovedovali med minevanjem dolgih zimskih večerov. Na Golem Brdu je Peter Bajt 1957. leta povedal Pavlu Medveščku'^ kratko, duhovito zgodbo O mladih kosih, pričevalno v več vsebinskih sestavinah. Govori o fantiču, ki župniku pri spovedi prizna "nadlegovanje" mladih kosov v gnezdu. Dušnemu pastirju mora potem grešnik zaupati, kje je gnezdo, in ko ga sam v drugo išče, najde praznega. Zgodba se čez leta ponovi v zvezi z dekletom, katerega ime bi moral fant izdati pri spovedi, vendar se ob spominu na izginule kose župniku upre. Prvo vsebinsko sestavino bi lahko poimenovali: otroci, preganjalci ptičev, drugo občutek krivde in tretjo, pogosto značilno prav za odnos do ptičev, dvojna morala razsodnikov. O otrocih preganjalcih ptičev, o malih ptičarjih (plenilcih gnezd in nastavljavcih pasti) sicer fragmentarno, vendar neposredno, sporočajo tako zapisana ustna pričevanja'* kot različni viri, po večini avtobiografsko in 7 Pesmi Dore Obljubck, I, 1983. Pesem Pticam, ki je objavljena v tej zbirki, navajam po avtoričinem rokopisnem originalu. * Pesem hrani avtorica v svojem rokopisnem gradivu. ' Zapisano je bilo v Žarščini, leta 1950. V: P. Mcdveičck, Na rdečem oblaku vinograd rase, Ljubljana 1990,str.65. 10 I. Šaiclj, Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932, sfr.34. n K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi, Zv. IV., Ljubljana 1908, sfr.454,455. 12 M. Ložnr, Zapiski s Terena 10, Brda (1953), št. zv. 14. 13 P. MedveSček, Ptičji lov v severnih (Gornjih) Brdih, tipkopis, str.6. 14 Terenski zapiski ekip Etnografekega muzeja iz .50-ih in 60-ih let 20. stoletja, pričevalni povečini za čas med obema vojnama in tu in tam za konec 19. stoletja. 32 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih spominsko slovstvo'^, za skoraj vse slovensko ozemlje v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Povedno jih zaobjema stavek Hinka Dolenca^^: "Od mladih nog sem bil na deželi ter kakor vsak otrok na kmetih ptiče zalezoval in lovil..." In prej kot preidemo k občutku krivde zaradi takega početja, nas mora zmotiti vprašanje, zakaj so otroci to sploh delali. Zakaj so poleg nedvomnega mika odkrivanja oblik življenja v naravi te oblike, živa bitja, tudi uničevali ali jih ugrabljali njihovemu naravnemu okolju? Različne upodobitve iz evropskega prostora''' podpirajo sklepanje, da so ptiče kot poljske škodljivce povsod preganjali vsaj do zadnje četrtine 18. stoletja, do prevlade (po 1780) fiziokratske miselnosti (izvirajoče iz nauka o naravi, ustvarjalki vrednosti) v agrarnem gospodarstvu; odtlej poljedelstvo ni več temeljilo le na žitih'^ in naravoslovci so začeli razglašati koristnost ptičev.'^ Znano je, da je pruski kralj Friderik II. Veliki (1712 -1786), sicer prosvetljen vladar, menda zapovedal pokončevanje vrabcev in za to v nekaj letih izplačal (po 6 vinarjev na vrabčjo glavo) "tisoče in tisoče goldinarjev".^0 Slovenskemu kmetu pa so še leta 1803 za delo v mesecu "kosapersku", oktobru, svetovali: "Otrozi naj tizhe love."^' Ta stavek, ki je skoraj zapoved, dopušča domnevo, da je otroško plenjenje gnezd in nastavljanje pasti, skratka preganjanje ptičjih škodljivcev, morda sodilo kar v ustaljeno delitev dela na kmetiji. Otroci, ki so nedvomno imeli več prostega časa kot drugi člani kmečkih družin, so se temu, časovno ne nezahtevnemu početju, lahko posvečali in bili zraven še koristni. S spremembo odnosa do ptic, ki so iz poljskih škodljivcev postale polju in sadovnjaku koristne živali, se je spremenil tudi odnos do prej zaželenega otroškega "dela". To so prepovedali. Takšen odnos lahko razberemo iz zakonodaje, najprej blažje, kasneje pa (kot kaže neučinkovite) z napovedmi strožjih sankcij. Koje ilirski gubemij leta 1838 obnovil prepoved,22 "ktera je bila že leta 1787 potrebna spoznana..., da se ptiči, posebno tisti, kteri se štejejo v vrsto pevajočih ptičkov in se od gosenic in drugega mrčesa živijo, ne smejo loviti vsak 15 F. Erjavec, Na stricovem domu. Slovenski glasnik, Celovec 1860; T. Toncjevič, Šojnica, Angeljček (priloga Vrtcu) štev. 4, IV. tečaj, Ljubljana 1896; F. Bevk, Otroška leta. Avtobiografske črtice, Ljubljana 1949 (Bevk roj. 1890); T. Podvrečar, Spomini na kamnogoriške ptičarje. Lovec XIV/1927; M. Kranjec, Grlice, Izbrano delo II, Ljubljana 1973 in Mladost v močvirju (Venci ptičjih nog), Ljubljana 1977. 16 H. Dolenc, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh. Izbrani spisi, Ljubljana 1921, str.47. 17 Značilna sta na primer lesoreza Ländliche Arbeiten: Pflügen, Eggen...Verscheuchen von Vögeln (Vergil. Strassburg, Grüninger, 1502) in Ein Sämann (Augsburg, S. Ottmar, 1517), reproducirana v: A. Bartels, Der Bauer in der deutschen Vergangenheit, Monographien zur deutschen Kulturgeschichte, VI, Leipzig 1900. 181. Smerdel, Prelomna in druga bistvena gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stoletju na Slovenskem, Slovenski etnograf XXXIII-XXXIV/1988-1990, Ljubljana 1991, str.2.5,26. I' F. Erjavec (v navedenem delu, str. 19) pač sto let za tem o njihovi koristnosti poučuje z navajanjem ugotovitev naravoslovca Brad leyja,do katerih je prišel slednji zopazovanjemvrabčjih staršev: "Vsako uro je prinesel do40 vsakoršnih gosenic, tedaj v dvanajstih urah 480, v enem tednu pa 3360." 20 F. Erjavec, navedeno delo, str.l9. 21 Mala pratika sa leto 1803, (V. Vodnik). 22]. Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928, str.502. 33 i Inja Smerdel čas in jim jajčka iz gnjezd ne poberati/'"^ so okrajnim gosposkam, duhovnikom, učiteljem in županom naročili, naj bi mladini (zaenkrat še) razložili pomen in umestnost te prepovedi.-* Leta 1867 v Gorici ponovno natisnjeno oznanilo uredbe o omejevanju ptičjega lova, ki jo je županstvo prvič izdalo 1854., je kršilcem že grozilo s kaznijo in najstrože je bilo prepovedano "jemati jajca in zarod iz gnezd, kakor tudi uničevati in odnašati gnezda sama"."^ Leta 1925 objavljeni odlok Kr. komisije za upravo Furlanske pokrajine pa je oznanil, da so "podvrženi kazni... 2000 L vsi oni, ki bi pobirali jajčka in izvaljene ptiče iz gnezd. Namesto nedoraslih otrok bodo kaznovani njihovi starši oziroma varuhi."^^ S prepovedmi in z grožnjami s sankcijami je spremenjeni odnos do ptic spremljal naraščajoč občutek krivde. Pojavljal se je že ob sami misli^'' na ptiče in njihova gnezda, kaj šele ob storjenem grehu. Pred njim so otroke svarili tako ustno kot s pisanjem moralističnih zgodb. Značilen zgled je Tonejevičeva Šojnica iz leta 1896, v kateri župnik opozarja fantiča: "Ne muči živalij! Li ne veš, kaj veleva peta božja zapoved?"^^. In še Bevk ima podoben vsebinski naboj, ko se iz svojega zakojškega otroštva spominja, da nikoli ni razdiral ptičjih gnezd. "Oče in mati, ded in babica so mi to ostro prepovedovali."^^ In mu obljubljali kazen, če bi to delal. Pot v ozadje briške zgodbe O mladih kosih nas je, čeprav neizogibna, malce oddaljila od Brd samih. Vanja se vračam z resničnostjo iz briške štorije Kako so tiči Lajngofca pokončali, zapisane v Brezoviku leta 1957.^" Njen prvi odstavek navajam v celoti, saj se stvarni podatki v njem kar nizajo. "Vsi Lajngofci so bili tičarji od nimar. Tiče so zalezovali in lovili, kadar jim je delo na kmetiji dopuščalo. A ko je nastopila zima, se je tičarija šele začela. Nastavljali so najrazličnejše skopce in beščade. Tako da so takrat na borjaču visele cele reste mrtvih tičev. Iz raznih čajb pa je bilo slišati neusmiljeno čivkanje. Ta čas so Lajngofci pojedli dosti tičjega mesa, na najrazličnejše načine. Veliko mrtvih tičev pa so še isti večer po ulovu odnesli enemu Furlanu, ki je bil njihov glavni kupec. Drugačno usodo pa so doživeh tisti tiči, pevci, ki so bili iskani na trgu. Te so imeli začasno v velikih čajbah, šele par dni prej ko so jih odpeljaU na trg Štirih vetrov, so jih dali v posamezne manjše čajbe iz šibja." V drugem delu pripovedi nastopi popoln vsebinski preobrat. Najstarejšega Lajngofca, hišnega poglavarja, doleti kazen za nezmerno početje, ki ga ni moglo 23 Pratika, Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880, str.208. 24 ]. Mal, navedeno delo, str.502. Na svoj prosvetljevalen način so temu v prid delovale tudi Novice, ki soseod začetkov svojega izhajanja "večkrat hvalevredno potegovale za odpravo tičjega lova - z jasnimi dokazi, da nedolžni ptički, ti najpridneji zatiravci požrešnih gosenc, so največji dobrotniki vrtov, polj in sadnih dreves." In opominjale so "posebno šolsko mladino dotične prepovedi". Iz: Živili ptiči! Gagnili njih lovičU, Novice XXI, Ljubljana 1863, str.279. 25 Archivio di stato. Gorica, Norme sulV uccellagione, Notificazionc (3^67^,Fondo Archivio Comunedi Gorizia, Busta 326, Pasc. 680, N. 1466. 2»' hlesfikajtepo ptičjihgnezdüi. Gospodarski list. Leto IV, štev.4. Gorica 1925, str.73. 27 Fanta iz Spominov na kamnogoriške ptičarje (T. Pocivrečar, Lovec XIV/1927, str.l7) med pripravami na ptičji lov ponoči tlači mora, v kateri ga zaradi prepovedanega početja ne pustijo k birmi. 28 T. Tonejevič, Šojnica, Angeljček (priloga Vrtcu) štev.4, IV. tečaj, Ljubljana 1896, str.56. î"» F. Bevk, Sinica, Otroška leta. Avtobiografske črtice, Ljubljana 1949, str.52. 30 P, MedveSček, Na rdečem oblaku vinograd rase, Pravce n štorje od Matajurja do Korade, Ljubljana 1990,str.ll2,113. 34 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih nič ustaviti, saj "kaj kdo misli o njihovi tičariji, jim ni bilo mar". Tako si ptiči vzamejo pravico razsodnikov in raztrgajo starega. Na koncu pa, podobno kot v znanem motivu Lovčevega pogreba, na velikem dobu praznujejo Lajngofčevo smrt. Po svoje vendarle tudi ta, drugi del pripovedi priča o resničnosti. Univerzalen je motiv narave, ki se človeku zaradi njegovega nezmernega početja na koncu maščuje. Hkrati pa dejstvo, da je štorija s takšnim svarilnim koncem sploh nastala, priča o nekdanjem obsegu ptičjega lova v Brdih. PTIČJI LOV: POJMI, TIPOLOGIJA, POGLEDI Pred pisanjem o briških ptičarjih, o njihovih naonih lova in o namenih, zavoljo katerih so nastavljali pticam, je treba pojasniti in doreči nekatere pojme, tipologijo in soočiti nekatere poglede. V splošnejšem slovenskem etnološkem slovstvu so ptičji lov omenjali bolj redkobesedno, kot poglavje ljudskega lova (oziroma lova, prepuščenega povečini nižjim socialnim plastem prebivalstva), ponavadi ob znamenitejšem polšjem lovu. Pisanje o njem je povečini omejeno na navajanje nekaterih načinov in pomožnih sredstev ptičjega lova (Ložar, Baš)3i in na omenjanje posamičnih zgodovinsko in krajevno določenih podatkov, pač na podlagi nekaterih splošno znanih in večkrat podobno interpretiranih virov (Valvasor, Steinberg, Hacquet, Vrhovnik ...). Nekaj več lahko preberemo o tej znani in neznani gospodarsko kulturni sestavini v lokalno zamejenih delih, kakršna so na primer: Mrkunova Etnografija velikolaškega okraja (1943), Novakova Ljudska prehrana v Prekmurju (1947), Marije Jagodic Narodopisna podoba Mengša in okolice (1958), Šuštaršičev Ljudski lov v Ziljski dolini (1953) in Kuharjev Odmirajoči stari svet vasi (1972). V njih pomeni "več" (poleg središčnih opisov načinov, pomožnih sredstev in tehnik ptičjega lova) še navajanje vrst ptic, ki so jih lovili, namenov lova, ponekod tudi trgovanja s ptiči in generacijske sestave ljudi, ki so se ukvarjali s ptičjim lovom. Izjemna v slovenskem oziroma tudi za nas pričevalnem etnološkem slovstvu pa je edina monografija o ptičjem lovu - Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu izpod peresa Avgusta Pavla.'"*- Napisana v madžarskem jeziku, z natančnimi opisi tehnike lova v porabskem narečju, je bila kljub svoji izčrpnosti in primerjalni vrednosti skoraj povsem neuporabljena.'*'' Poleg omenjenih opisov so v njej natanko obdelani nameni ptičjega lova, trgovanje z brinjevkami, zakonodaja, prenašanje ptičarskih znanj, nepisana pravila in šege ptičarjev. Pavel je ugotavljal tudi socialni izvor ptičarjev in je ov na brinjevke označil kot "ljudski poklic"(!). S Pavlove mikroravni se vrnimo k še enemu splošnejšemu besedilu, k poglavju (iz Kmečkega gospodarstva) Lov na ptice-''*, ki je med podobnimi 31 R. Ložar, Lov in ribolov. Narodopisje Slovencev ], Ljubljana 1944, str. 110,111; A. Baš, Lov in ribolov. Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, str.63,64. 32 /4. Prfi'e/,Rigâszâsa VendvidékenésazOrségben (Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu), Néprajzi muzeum Ertesitöje XXXIV, Budapest 1942. (Prevod K. Hömek, tipkopis) 33 Nekaj pri A. Pavlu zapisanih podatkov je povzel V. Novak v poglavju Lov in ribolov v svojem delu Ljudska prehrana v Prekmurju (Ljubljana 1947). Sama se na tem mestu zahvaljujem etnologinji Katarini Hömek, ki mi je s prevodom Pavlovega Lova na brinjevke omogočila njegovo branje. 34 M. MfltoroDii, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978,str.225-227. Inšepred tem, enako besedilo: Lov na ptice. Kmečki glas, štev.48, 1971. 35 Inja Smerdel Obris Slovenije z lokacijami, iz katerih so podatki, uporabljeni za obe preglednici: I - vrst ptičev in bistvenih namenov, zavoljo katerih so jim nastavljali, 2 - tipov pasti ¦ Sketch of Slovenia vi'ith the locations of the sources of information used for both tables: 1 - sorts of birds and main purposes of catching them, 2 - types of traps ¦ La Slovenia con indicati i luoghi da cui provengono i dati usati perle due tabelle: 1 - tipo di uccelli e motivi principali per la loro cattura, 2 - tipi di trappole morda najbolj izčrpno. V njem Marija Makarovič sicer ponovno niza nekatere, tedaj novejše podatke^^ o načinih, sredstvih in tehnikah ptičjega lova po posameznih slovenskih pokrajinah, vendar vse znano prvič poveže v nekakšno definicijo: "Lov na ptice, kakršnega so poznali na Slovenskem - danes je ohranjen le še tu in tam - je bil dveh vrst: lov na vodne ptice in lov na kopne ptice. Lova na vodne ptice so se udeleževali samo odrasli moški in je bil namenjen prehranjevanju, ptice pevke pa so lovili odrasli in otroci, deloma za dopolnilo hrani, deloma za prodajo." To, uvodno splošno ugotovitev dopolnjuje še z dvema stavkoma: "Ptice, večinoma pevke, so povsod na Slovenskem lovili z zasledovanjem, na limanice, v zanke in pasti." in "Lov na limanice je bil na Slovenskem splošno znan."^^ 35 Teje lahko črpala povečini izgradiva, ki so ga zbrale terenske ekipe Etnografskega muzeja med leti 1948 in 1962, iz svoje krajevne monografije o Mengšu (M. Jagodic, Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958) in iz Šušteršičevega članka Ljudski lov v Ziljski dolini (Lovec XXXVI/I953,štev.7.). M. Malcarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978, str.225. 36 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Na začetku vsakršne definicije o lovu, o tem spletu posebnih odnosov med človekom in živaljo, je vedno neka točno določena žival. Od nje je odvisno, ali se je bo človek bal, ali se bo branil pred njo in jo odganjal; ali jo bo lovil, se z njo hranil in uporabljal njeno kožo ali druge dele njenega telesa; ali bo lahko s tistim, kar je uplenil, tudi trgoval; kakšni bodo načini, pomožna sredstva in tehnike lova nanjo; kakšno bo moralo biti njegovo ekološko znanje in celo to, ali jo bo v določenem zgodovinskem obdobju zaradi svojega socialnega statusa in zaradi pisanih ali nepisanih pravil sploh smel loviti. Na začetku definicije o ptičjem lovu so nedvomno ptice. Le katere? Ko Makarovičeva označuje (kmečki) lov na ptice, ga ustrezno loči (podobno kot jred njo že Ložar^'') na lov na vodne ptice in lov na kopne ptice. O slednjem (o caterem razpravljamo in ki pomeni svojevrstno vejo gospodarske kulture) piše dalje kot o lovu na "ptice, večinoma pevke". Razčlenitev skopega slovstva, tiskanih virov, pričevalnih povečini za drugo polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja, in rokopisnih virov (terenskih zapiskov članov ekip Slovenskega etnografskega muzeja in nekaterih drugih zapisovalcev), pričevalnih večinoma za prvo polovico 20. in le deloma za drugo polovico 19. stoletja,^^ je potrdila točnost takega zapisa (gl. priložene preglednice), ki pa ga moramo vendarlebolj doreči. Na Slovenskem so se, vsaj v času od srede 19. do srede 20. stoletja (o katerem je največ posredno in neposredno sporočenih podatkov), tako nekateri vaški (le moški, od fantičev do mož) kot nekateri mestni prebivalci (povečini pripadniki delavskih in obrtniških slojev)^^ in (kot fragmentarno sporočajo nekateri starejši viri) tu in tam tudi pripadniki plemstva,^^ ukvarjali z lovom na 37 R. JLožor je ljudski lov ločil v dve glavni vrsti: 1. lov na gozdno divjačino in 2. lov na vodno divjačino in potem, pri pticah, v: I. lov na vodne ptiče in 2. lov na druge ptiče (kjer lov na "šnefe (kljunače), kibice, vodne kose in prepelice" označuje kot nedvomno "gosposko zadevo") in ptičji lov (na "vse mogoče vtste ptic"). V: Lov in ribolov. Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944, str.102,110. 38 Gl. seznam uporabljenih virov in slovstva. 3'' Obstajajo zadevna pričevanja o idrijskih rudarjih (v: T. Tomažič, F. Sar/, Zapiski s Terena 25, Idrija, 1969), kroparskih kovačih (v: Z. Šmitek, Ptičarji in ptičarija v Kropi, tipkopis), tržiških čevljarjih (v terenskem zapisu T. Ovscnar o ptičjem lovu v Tržiču) in o solkanskih mizarjih (pripoved K. Kogej, avtorice etnološke diplomske naloge o solkanskih mizarjih). Za starejša obdobja, za 15. stoletje (1. 1461), pa je o mestnem prebivalstvu pričevalen vir, ki poroča o pritožbi cel skih meščanov ob spremembi pravice za ptičji lov. Ta jim je po novem omogočala le lov na po jih, vendar večina meščanov teh ni imela, "burger nit acker haben..." (iz: J. v. Zahn, Steirische Miscellen zur Orts - und Culturgeschichte der Steirmark, Graz 1899, str.424). 40 Za 16. stoletje (izleta 1523) so na pri mer v zapisih o gospostvu, pravicah in tlaki v Goriškem uradu sporočene tenetve ("prostor, kamor so postavili eno ali dve steni, sestavljeni iz več mrež. Po dve mreži sta si stali nasproti in sta sedali potegniti skupaj. Med njima so bili postavljeni ptiči vabilci in limanice, raztresena pa je bila ptičja hrana." Iz: E. Umek, Lov in lovstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Ljubljana 1970,str.477). Gospodi sojihbili podložniki "dolžni delati" v Šempetru, Orehovljah, Ločniku, v Štandrežu in Peči, v Pevmi, Gorenjem Cerovem in v Ozeljanu. "V Petovljah so delali tenetve, česar ne delajo več, ker je tamošnji gozd uničen in izsekan." Solkanci pa so bili "tudi dolžni delati tenetve v Panovcu (gozdu) in Sabotinu (gori)". (Iz: M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III., Urbarji Slovenskega Primorja 11., Ljubljana 1954, str.152-195.) Lov na ptice (razen na prepelice, jerebice, kljunače, koforne ipd., ki so jih uvrščali povečini v nizki lov) so sicer gospostva v splošnem prepuščala podložnikom, čeprav Urbar gospostva Prem iz leta 1574 še pravi, da dotlej (poslej pa ne brez odškodnine) podložnikom ni bilo dovoljeno postavljati mreže in limanice za lov ptic. In Kranjski lovski red iz 1711. je podložnikom dovolil delati ptičje limanice proti plačevanju odškodnine. (Iz: E. Umek, navedeno delo, str.474,487.) Poglavitni namen, zavoljo katerega je gospoda uprizarjala ptičji lov, pa jebilo (poleg ulova sladokusnega zalogaja) najverjetneje razvedrilo. leseni leta 1660 seje menda celo "cesar Leopold I. zabaval v Ljubljani s tičjim lovom". (Iz: J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, str. 105.) 37 Inja Smerdel ptice pevke - na posamezne izmed ptičjih družin in rodov, ki jih naravoslovci uvrščajo med prave pevke.*' Prav lov nanje je ptičji lov,*- tičji lov*^ (redko ptičarija** in napačno ptičarstvo*^). Lov na ptice pevke je tudi tisto, kar označuje teoretično ustreznejša, a le redko uporabljena sintagma pticam nastavljati.*^ S tem (ko je v besedni zvezi s pticami namesto besede lov uporabljena beseda nastavljanje) pa je že natanko označena vrsta lova: ne aktiven, temveč pasiven lov,*'' k čemur sodi lov s pastmi oziroma nastavljanje različnih tipov pasti, to je način, na kateri so povečini plenili ptice pevke. Ptice so tudi na začetku določitve namenov ptičjega lova. Makarovičeva piše, da so "ptice pevke lovili... deloma za dopolnilo hrani, deloma za prodajo".** Po analizi vseh tistih virov in slovstva*^, ki so nedvoumno pričevalni (gl. preglednice), jo lahko dopolnim in dorečem takole: Na Slovenskem so nastavljali povečini tem pticam pevkam: l.Brinjevkam, kosom in cararjem iz družine drozgov. Pri vseh je bil poglavitni namen sezonski zaslužek s prodajo hrane (sladokusni mestni in drugi gospodi) in le ponekod pridobivanje hrane (dopolnilne domače), pri kosih pa še držanje pernatih pevcev (hišnih ljubljencev) v kletkah in ponekod zaslužek s prodajo v enak namen. 2. Šojam iz družine vranov. Pri tem je bil poglavitni namen pridobivanje hrane (dopolnilne domače). Nastavljali pa sojim še zato, da sojih žive v kletkah uporablja i kot kričavo vabo. 3. Liščkom in čižkom iz družine ščinkavcev in sinicam iz istoimenske družine. Vse so lovili zato, da bi jih imeli kot pernate pevce v kletkah (ponekod tudi gojili) in zaslužili z njihovo prodajo, pa tudi za razvedrilo. 41 Ptice pevke strokovnjaki razvrščajo dokaj različno. Uporabljena sistematika je po Bemdtu in Meiseju. V: Živalstvo Evrope, Priročnik za določanje živalskih vrst, Ljubljana 1981, str.174. •12 Na primer: "...dovoljenj za ptičji lov v Prvačini..." (v: Archivio di stato. Gorica, Protezione degliucceili utilialVagricultura nSS5},FondoCapitanato Distrettualedi Gorizia (1860-1915), Busta 14, N.Fasc. 106, N. 537); "Ptičji lov pa je še danes..." (v: R. Ložar, navedeno delo, str.l 10); "...so mreže uporal-)ljali le za ptičji lov" (v: E. Umek, navedeno delo, str. 475). 43 Na primer: "...veselju trgatve in ličjega lova" (v: F. Šukije, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933, str. 10); "...zabaval v Ljubljani s tičjim lovom" (v: J. Mat, navedeno delo, str. 105). 44 To ime za ptičji lov je uporabljal Z. Šmitek v svojem neobjavljenem članku Ptičarji in ptičarija v Kropi (tipkopis hrani avtor). 45 Ptičarstvo je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (IV, Ljubljana 1985, str.282) "ukvarjanje s ptiči, pticami" in ne lov nanje. Ptičarstvo imenuje ptičji lov J. ŠiiiterSič v članku Ljudski lov v Ziljski dolini (LovecXXXVI/195.3,štev.7,str.300,303).Toime ustrezneje uporabi I. VWiODdÄ-(v delu Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str.79), ko piše o ptičarstvu kot o "poklicu moških iz Trnovega", ki so nalovljene žive ptiče prodajali (in se, če so se, pred tem z njimi ukvarjali, jih gojili). 4''Zapisal jo je F. Eryaui^c v svojem spisu Na stricovem domu (Slovenski glasnik, Celovec 1860, str.2), v katerem se spominja, kako je "po zimi ticam nastavljal". Ustrezna nemška besedna zveza je Vogelstellen, uporabljana tudi za ptičarja (Vogelsteller), za človeka, ki se s tem ukvarja (v: F. Tomiič, Nemško-slovenski slovar, Ljubljana 1980, str.897). Preberemo jo lahko na primer v viru, pričevalnem za Štajersko, za Celje v 15. stoletju (v navedenem delu J. v. Zahna na str.424), kjer je, sicer pod naslovom Vogelfang (ptičji lov), navedeno: "Das Recht des Vogelstellens...". 4/ W. Hirschberg, A. /««af«,Technologie und Ergologie in der Völkerkunde, Mannheim 1966, Str. 230. 48 Gl. op. .36. 49 GI.op.38. 38 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Poleg utilitamih namenov ptičjega lova (kot gospodarsko kulturne oblike) je njegova pomembna sestavina še nekaj iracionalnega: strast. Razdvojenost, ki v tem močnem čustvu (mejniku med ljubeznijo in slo po podrejanju ali celo morjenju ljubljenega) išče svoje opravičilo, orisujejo te besede: "...lovce ptičarje, ljudi z lovsko strastjo in blagim srcem, ki jim ni za pokončevanje in uničevanje božjih stvarjenj, temveč jih je ljubezen do prirode, do krilatih domačih pevcev pripravila v strast, ki se je težko odvadijo."^^ Za označitev intenzivnosti takšne strasti pa bi ne mogli najti bolj sočnega opisa od tistega iz briške Fojane: "Če bi mi dal, da bi bil cesar, bi ne zamenju za takrat, ku pade ptič dol" in "...k'ni vidu več mož - sam da ga je tipu - tiča." Po vpeljavi iracionalne sestavine, čustva strasti, v definicijo ptičjega lova se še zadnjič vračam k Makarovičevi in k razumskim, premišljenim načinom ptičjega lova, k pomožnim sredsfvom,k tehnikam in pripravam. Makarovičeva pravi, da so "ptice, večinoma pevke, povsod na Slovenskem lovili z zasledovanjem, na limanice, v zanke in pasti".^! To sicer drži, le da ni skladno z uveljavljeno etnološko sistematiko, kakor jo je leta 1952 prikazal Novak^^, opirajoč se na deli Montadona in Moszynskega,^^ in kakor je izpopolnjena v Hirschbergovi in Janatini Technologie und Ergologie in der Völkerkunde^*. Zasledovanje je namreč en način lova, limanice, zanke in pasti pa sodijo^^, kot posebne priprave in hkrati tehnike lova, v drug način lova, v nastavljanje pasti. Pri ptičjem lovu, pri nastavljanju pticam pevkam, je na Slovenskem vaško prebivalstvo (ponekod tudi mestni prebivalci, pri katerih je izpričano le nastavljanje limanic'^ in v starejših obdobjih nastavljanje mrež^') uporabljalo te lovske načine: Prvi je zalezovanje ali zasledovanje, ki je pri ptičjem lovu neizogibno in pri katerem si je človek z avtopsijo nabiral znanje o okolju in o vedenju živali v njem. Tako pridobljeno znanje je bilo poleg ustno sporočenega osnova tako za uspešnost nekaterih drugih načinov (nastavljanja pasti, lovljenja z roko) kot za pravilno rabo nekaterih pomožnih sredstev (na primer vabljenja z glasovi, s hrano). Zalezovanje je bilo osnova tudi za zasedo, za drug, aktiven lovski način, ki ga pri ptičjem lovu omenjam le pogojno. Njegove sestavine so na primer: čakanje na žival na paši, pri vodi ali pri njenem bivališču in maskiranje lovca. Prav zaradi zadnje sestavine lahko nastavljanje limanic označim kot svojevrstno zasedo, pri kateri so se ptičarji "maskirali" tako, da so skriti v uti iz vejevja čakali na padajoče limanice s prilepljenimi pticami. Tretji način, lov z roko, velja za najpreprostejšega. Tako so pobirali iz gnezd ptičja jajca 5(1 T. Podvrečar, navedeno delo, str.l9. 51 Gl. op. 36. 52 V. Novak, Ljudski lov na Slovenskem v luči narodoslovja. Lovec XXXV/1952, str.444-450. 53 Na delo prvega. Traité d'ethnologie culturelle, Paris 1934 in na delo drugega. Kultura ludowa Skiwian I, Krakow 1929. 54 Navedeno delo, Mannheim 1966. 55 Tako je, primerneje, po Hirschbergu in Jatiati, medlem ko Novak na primer limanice obravnava še kot poseben lovski način, kot "prehodno stopnjo med lovom z roko in lovom z orožjem ter pastmi" (v navedenem delu, str.447). Pri kroparskih kovačih, tržiških čevljarjih, solkanskih mizarjih, idrijskih rudarjih, v prvi polovici 20. stoletja. 57 Za celjske meščane je lov z mrežami sporočen za 15. stoletje (v: J. v. Zahn, navedeno delo, str.424), za ljubljanske trnovske ptičarje pa za prvo polovico 19. stoletja, "ko še ni bil ptičji lov prepovedan" (v: 1. Vrhovnik, navedeno delo, str.80). 39 Inja Smerdel in mladiče, za hrano (vranje) in za držanje v kletkah (liščkove, kosove). Pred označitvijo in razčlenitvijo lova s pastmi, ki je poleg naštetih obrobnih, vendar ne nepomembnih načinov nedvomno poglavitni način ptičjega lova, je treba omeniti še enega: odganjanje in plašenje. Ta se zdi sicer v protislovju s pomenom "loviti", a je le "najprimitivnejši način lova"^*, kakršnega pri pticah marsikod še vedno izvajajo (različna ptičja strašila). Nastavljanje pasti je po etnološki sistematiki, glede na odnos med človekom in plenjeno živaljo, pasiven lovski način. Tako ga označujeta Hirschberg in Janata (1966)^^ in Mauss (1967)'''^ piše o njem: "...lovu s pastmi pravimo pasiven, ker je pri njem človek, potem ko je pasti nastavil, pasiven". Takšno kontrapunktiranje neposredne (pri "pravem" lovu z orožji) in posredne akcije (pri nastavljanju pasti) ter neposredne in posredne agresije je privedlo celo do hipotetičnega enačenja pasivnega lova s pastmi s podobno "pasivnim" nabiralništvom oziroma do teorije, daje zaradi skoraj enakih nekaterih sestavin, "pasivnosti" početja in odvisnosti od popolnosti ekološkega znanja mogoče nastavljanje pasti samo umestiti v evolucijsko verigo, v vmesni prostor med nabiralništvom in lovom.^' Kot potrditev te le navidezno papirnate predpostavke pa lahko razumemo empiričen zapis pripovedi starega Brica, fojanskega ptičarja, iz katere lahko razberemo, kakšno (gornji hipotezi enako) je bilo njegovo umevanje oziroma odnos do lastnega početja. Kosom je sicer nastavljal limanice, vendar jih tako ni lovil, temveč jih je le pobiral, dobesedno nabiral. "Včasih pride tok de jes sem jeh nabran po trideset kosou. Smo mel za jest za dva dni. Sem nabrôu jeh, nei. Kakšenkrat pa tud nobédenga. Takuö rate." Pri pasteh, ki so jih na Slovenskem nastavljali pticam pevkam in iz katerih sojih potem pobirali (gl. preglednice, narejene po virih za drugo polovico 19. in povečini za prvo polovico 20. stoletja), lahko po tipologiji, ki sta jo na podlagi tehnike delovanja pasti utemeljila Hirschberg in Janata^-, ločimo dve vrsti: pasivne pasti oziroma pasti brez posrednika (Relaislose Fallen); te so brez sprožila in vanje se žival sama ujame (ter se pri tem ubije ali pa ostane živa); in aktivne pasti oziroma pasti s posrednikom (Relaisfallen); te so pasti z mehanizmom, ki ga sproži žival ali v bližini skrit človek (v njih se žival pri tem ubije ali ostane živa). Med prve sodijo na Slovenskem splošno znane limanice (ki sojih nastavljali povečini šojam, kosom in cararjem, liščkom in čižkom; v Prekmurju brinjevkam; na Ljubljanskem barju cipam) z različnimi pomožnimi sredstvi, zvočnimi ali vidnimi vabami;^^ ^^av tako splošno znane zanke, nastavljene ob vabi (zrnju, koruznem storžu) ali na njej, na deski, po grmovju ipd. (na primer po Dolenjskem, po Suhi krajini, v okolici Mengša in še kje uveljavljena past - zanka za šoje, "šojnik", "šogenca"; v okolici Cerknice in Bovca znana "žimarca". 58 v. Novak, navedeno delo, str.447. 5' W. Hirschberg, A. ]anata, navedeno delo, str.230. 60 M. Mauss, Manuel d'Ethnographie, Paris 1967. Navedeno po: J. Jamin, La tenderie aux grives chez les ardennais du plateaux, Paris 1979, str.24. 61 ]. Jatuin, navedeno delo, str.25. 02 W. Hirschberg, A. Janata, navedeno delo, str.230-249. 63 Prim, z zadevnimi tiskanimi viri in slovstvom za Hrvaško (Gavazzi, str.42). Madžarsko (Gunda, str.365,366). Slovaško {Bednärik, str.63-65), Italijo (Gliidini, 1944, str. 157-167), Francijo (Duchartre, str.41,47), navedenimi v seznamu upopjbljenih tujih tiskanih virov in slovstva. 40 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih "žimnica" za šoje, sinice, ščinkavce...);^* pri nas le posamično izpričana pasivna komorna past (z vabo), kakršen je briški "cajnik", in "past" - vaba, ki jo žival požre, znana iz Ziljske doline (gl. preglednice). Med druge sodijo težnostne udarne pasti (z vabo), izpričane povečini le za zahodno slovensko ozemlje (briška in kraška "laštra", "podpasca", brkinska in koprska "labrca", vipavska "progla" - povečini za nastavljanje brinjevkam);^^ različne težnostne komorne pasti (z vabo), na Slovenskem splošno znane (na primer kroparski "špringoš", "špringles" iz Škocjanskih hribov, past za sinice, znana še z drugimi imeni; pa rešeto in reto, večinoma za vrabce);^^ tudi dokaj razširjene (gl. preglednice) vzmetne zanke (z vabo; takšni sta na primer "frača" iz Suhe krajine in stoječi "kvank" iz Ziljske doline, povečini za šoje)^^ in, kot kaže, le v zahodni Sloveniji, v Brdih izpričana vzmetna pritisna past (briški "dra tunik", "skobec" za vrabce, z vabo). Vznemirljivo je, čeprav gre morda zgolj za posledico večjega števila zapisov ustnih pričevanj, da so prav Brda tisti del slovenskega ozemlja, o katerem so sporočeni, razen enega (redkega primerka pasti, ki jo žival požre), vsi našteti tipi pasti. Opravljena razčlenitev pasti, kakršne so na Slovenskem nastavljali pri ptičjem lovu, njihova umestitev v veljavno sistematiko in možna primerjava z enakimi ali s podobnimi pripravami v nekaterih drugih evropskih (in po Hirschbergu in Janati celo izvenevropskih) deželah, je del dolga morda malce zastareli, a ne nepotrebni etnološki usmeritvi (ki je temeljila na primerjalnem ugotavljanju prvotnih oblikpredmetov materialne kulture in njihovih migracij). V njenem duhu je Novak"** 1952. leta zapisal, da se "v zadnjih desetletjih etnološko in etnografsko raziskovanje lovskih kultur v Evropi izredno stopnjuje", saj da so prav lovske priprave ("v primitivnejših plasteh civiliziranih ljudstev") veljale za "najstvarnejše in najbolj prijemljive ostanke lovske prakulture" in bile menda zato tudi najprimernejše za primerjalno raziskovanje, ker so "pri vseh narodih zemlje tako zelo enake in podobne, kakor le redki predmeti materialne kulture". Primerjava zgolj oblik in delovanja posamičnih tipov pasti, pri katerih lahko ugotavljamo njihovo stvarno podobnost ali celo enakost, ko lahko briški "podpasci", brkinski "labrci" in vipavski "progli" podobno težnostno udarno past odkrijemo pri neki etnični skupini (Hebe) iz vzhodne Afrike^^ in ko lahko, na primer, limanicam sledimo po Evropi in v zgodovini od antike (od 6. st. p.n.št.)'''^ do današnjih dni, vabi k sklepanju o "vsečasnosti" oblik in delovanja posamičnih tipov pasti. Taka primerjava je nedvomno mikavna in vedenja, ki jo omogočajo, so temeljna. Vrtinec bistvenih Enake priprave prim, v zadevnem slovstvu za Hrvaško {Gavazzi, str.43). Madžarsko {Gunda, str.354,357). Slovaško {Bcclnilril<, str.61,62). Poljsko {Skhdowska-Antonowicz, slik. pril. I), Bolgarijo {Vakarchki, str.47) in Francijo {jamin, str.69-95), navedenem v seznamu uporabljenih tujih tiskanih virov in slovstva. 65 Prim, z zadevnim slovstvom za Hrvaško (M. GflWfzzi, Baština hrvatskoga sela, Zagreb 1991, str.41). 66 Prim. Z zadevnim slovstvom za Slovaško (R. Bednärik, L'udové pol'ovnictvo na Slovensku, /Vydala Matica Slovenska/ 1943, str.40). Hrvaško (M. Gavazzi, navedeno delo, str.41). 67 Prim.: M. S. Vlahovič, Lov u Kolašinu, Beograd 1933, str.40. 68 v. Novak, navedeno delo, str.444. 69 VV. Hirschberg, A. Janata, navedeno delo, str.241. 70 L. G/l irfmi',L'Uccellatore,Milano 1929,str. 18,19;R. Bt'rfMrfnl-,navedenodelo,str.63;T.Miof/i, Fortilizi e uccellande, I sette castra di Paolo Diacono, I Castelli del Friuli VII, Udine 1988, str.521. 42 Inja Smerdel vprašanj o ptičjem lovu pa nas vleče vendarle k človeku iz nekega stvarnega časa in okolja, k tistemu, ki je past izdelal in jo uporabljal. Zanima nas, kako jo je izdelal ter kako in kdaj jo je uporabljal; kako jo je prilagodil vsakokratnemu okolju; kakšno je bilo njegovo ekološko znanje; s kakšnimi nameni jo je nastavljal; ali ga je to početje družilo s posebno skupino ljudi (socialni izvor take skupine; njihova morebitna interna pravila in šege); kako je izročal svoja znanja; kakšen odnos je imel do svojega početja in (do bitij na njegovem začetku) do ptic ter o čem vsem nam pričajo ti odnosi. Prav odnosi med človekom in posameznimi živalmi so kot del univerzalnega, prvinskega odnosa človek - narava v zadnjih letih ponovno v središču pozornosti nekaterih družbenih ved (antropologije!) in med njimi, na primer v Franciji, predvsem etnologije.''' V Franciji se je od 1970-ih let pomembneje razvijala celo posebna smer v etnologiji, etnozoologija''^, ki je bila sicer pod močnejšim vplivom naravoslovnih znanosti. Živali, njihovi različni pomeni ter s tem povezana znanja in verovanja pa so v zadnjem času vse bolj pogosto, tudi kot reakcija na dokaj prakticistično etnozoologijo, predmet raziskav novejše smeri v francoski etnologiji (smeri, ki je na pohodu) - etnologije simboličnih praks.''^ Oživitev zanimanja za odnose (tako pomembne za ravnotežje v naravi) med človekom in živaljo ali "veliko vrnitev" živali nekateri vzročno povezujejo s sodobno ogroženostjo in z izginevanjem posemeznih živalskih vrst ter s problematičnim genetskim eksperimentiranjem z njimi ( zavoljo pridobivanja več hrane ali kar iz radovednosti). V bistvu oživljenega zanimanja pa so spoznanja, do katerih lahko ob tem pridemo o nas samih. Tako je na primer spoznanje, da nam "oblačila iz konjske kože govore pravzaprav o družbenih razmerjih" oziroma da je jedro odnosov, ki jih imamo z živalmi, predvsem splet gospodarskih in družbenih sestavin.^* In, povedano z mislijo, ki jo je zapisal Keith Tester v delu Živali in družba''^ in z njo označil "novo koristnost" teh bitij: "Živali pomagajo človeku, da lahko sploh premišlja človeško" oziroma da lahko definira človečnost. Prav lov, ta splet posebnih odnosov med človekom in živaljo, pomeni takrat, ko njegov namen ni zgolj obramba in preživetje človeka (kot naravni sestavini življenjskega kroga, v katerem se v medsebojni odvisnosti gibljejo živali same), vir vprašanj in premišljanj o humanosti in celo iz njih izpeljanih pozitivnih ali negativnih družbenih vrednotenj. Dejstvo, da kdo lovi in je neko žival (ko to ni neizogibno za njegovo preživetje), postane lahko določilo njegove "slabosti", dobrodošel razlog za posmeh in hkrati možnost za poveličevanje "naše dôbrosti" zaradi drugačnosti v tem oziru. Edmund Leach je, na primer, ugotavljal, da lahko neka družba izrazi svoje uvrščanje posamezne živali kot hrane ali nehrane za obsodbo neke druge družbe, z ustvarjanjem mnenja, da "naše uvrščanje ni 71 D. Chevallier, Avant-propos, Des hommes et des betes. Terrain 10, Paris 1988, str.5. 72 Strokovni izraz sta prva (leta I9I4) uporabila Američana Henderson in Harrington, v naslovu dela "Ethnozoology of the Jewa Indians". Navedeno po: D. Chevallier, navedeno delo, str.6. 73 D. Chevallier, navedeno delo, str.6,7. 74 D. Chevallier, navedeno delo, str. 5. 75 K. Tester, Animals & Society, The humanity of animal rights, London/New York 1991, str.48. 42 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih samo pravilno, je še moralno primemo in znak naše superiomosti". To trditev je ilustriral s francosko navado jedenja žabjih krakov, zaradi česar Angleži pejorativno označujejo Francoze z imenom žabarji7^ Na Slovenskem sta prav ptičji lov in jedenje ptičev povzročila nekaj podobnih družbenih vrednotenj. Norčevanje porabskih ptičarjev,^^ revnejših (kmetov) želarjev (ki so brinjevke sicer lovili, a večinoma samo za prodajo), na račun gospode, ki jih je jedla (in posebno cenila njihovo klobasasto črevo, polno brinovih jagod), je že tak primer. Iz posmehljivih besed, češ, "ka gospoda dräk djej" (drek je), veje občutje moralne premoči socialno inferiornih nad sicer socialno superiornimi. Drug primer priča o obrnjeni moralni premoči: pejorativno mnenje pripadnikov že prosvetljenih, omikanih mestnih socialnih slojev (med katere so se povečini uvrščali pisci v Novicah)''^ o poglavitnih kršilcih prepovedi ptičjega lova. Ko so vzklikali: "Živiliptiči! Gagnili njih loviči!", so kot tiste, pri katerih ni bilo moč upati v prevzgojo, omenjali ljudi s socialnega dna, pastirje in druge "sirove" ljudi, "lenuhe in postopače, ki nimajo kaj druzega početi in kterim je za lastni dobiček več, kakor za občni blagor". "Dobri" mestni omikanci so pri obsojanju "slabih" ptičarjev seveda pozabljali, da sami ptic morda res niso lovili, a jih je marsikateri med njimi še vedno rad jedel.'"' Zelo tipične za obsodbo drugega, zraslo iz lažne lastne moralnosti, pa so bile prave papirnate vojne "ptiče ljubečih" Slovencev proti "ptiče lovečim in žročim" Italijanom (sicer res nam sosednjim, a nikakor ne edinim lovcem in jedcem ptic pevk v Evropi). Takšni spisi so prihajali tu in tam nekako od 1840-ih do 1930-ih let. Oblikovali so negativen stereotip o Italijanih, verjetno dokaj splošen, saj se celo iz svojega otroštva spomnim prvega starševskega poučevanja o pticah: da moramo skrbeti zanje in da jih "grdi Italijani" jedo. Sočen primer prej omenjene besedne vojne pa je Erjavčev^^ stavek iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja: "Najhuje se jim (drobnim ptičkom) godi na Laškem, kjer izza vsacega grma preži na-nje lakomen Lah, ki podavi vse, kar perje nosi, naj ima še tako malo mesa," in leta kasneje (1928) posmehljive Sašljeve besede, da "se ravno v Italiji, kjer je pokončevanje največje, radi ponašajo s tisočletno kulturo".^' Zaradi svojega razvpito ljubečega odnosa do ptic, s katerimi se je "slovenski narod rad pečal", saj so bile "že od nekdaj njegove ljubljenke"*-, smo si, moralno preinočni, jemali pravico obtoževati "lakomne" sosede. Stereotip, kakršnega smo tako Slovenci ustvarili o Italijanih, "morilcih in jedcih ptičev", je nastal sicer na podobni osnovi (odnosu neke družbe do posamezne živalske vrste oziroma do neke živali kot hrane ali nehrane) kot angleški o žabarskih Francozih, a pošten ni bil. Za vpitjem o grdem početju sosedov se je namreč skrivalo skoraj nič boljše ^^ E. Leach, Anthropological Aspects of Language: Animal Categories and Verbal Abuse, in E.H. Lenneberg (ed.). New Directions in the Study of Language, Cambridge 1964, str.3I. Navedeno po: K. Tester, navedeno delo, str.49. 77 A. Pavel, navedeno delo, str. 147. 7»NoviceXXl., Ljubljana 1863, str.279. 7'> V Slovenski kuharici M. Plehveis, ki je prvikrat izšla v Ljubljani leta 1868, najdemo recepte za"drozge(drešeljne)inbrinovkespolento",za "pečene drozge ali brinovke", za cipe... (na straneh 117, 146). 80 F. Erjavec, Domače in tuje živali v podobah, III. del. Ptice, I. snopič, Celovec 1870, str.l7. *l I. Šašelj, O zatiranju ptic selivk po Italijanih, Lovec XV/1928, str.28. '2 F. Erjavec, navedeno delo, str.3. 43 Inja Smerdel lastno. Dvoličnost "razsodnikov" izpričujejo na primer tile stavki: "Ptice lovimo pri nas po večini le zaradi lepega petja, Italijani jih pa lové... zato, ker se jim zde slastna jed." In ob tem, ko ptice Slovencem le prepevajo, "naš tičar" lovi "cipe, šoje, brinovke in še nekaj drugih ptic, da si pripravi iz njih okusno večerjo". Ker je "kolikor toliko usmiljenega srca", ptic ne mori v množinah, le cipe, "ko se selijo čez Ljubljansko barje proti jugu, češ da se tu zredé in jih ne privošči(jo) Italijanom ".^3 Na Slovenskem so se torej ukvarjali s ptia prav meseno, in ne samo poduhovljeno. V Stoletni pratiki 19. stoletja**, ki je bila prvikrat natisnjena 1840. leta, stoji neizprosno zapisano, da šele "kar jih (ptičic) našinci doma ne polové, jih podavijo Lahi na Laškem". In prav Brda so bila (poleg Porabja, Ljubljani bližnjega Dolenjskega, Krakovega in Trnovega, Krope in Tržiča) eden izmed tistih koščkov slovenskega ozemlja, na katerih je bil ptičji lov bolj razširjen. BRIŠKI PTIČARJI, SOCIALNA SKUPINA (?) MED DOVOLJENIM IN PREPOVEDANIM Pisanje o ptičjem lovu v Brdih in o tamkajšnjih ptičarjih je etnoarheologija spomina. Iz glav starih "tičarjev" in tu in tam njihovih sovaščanov izbrskane pripovedi*-^ pričujejo večinoma o času med obema svetovnima vojnama. Verjetno pa bi ne bilo hudo napak, če bi ponovila besede iz štorije o Lajngofcih*^, da so bili Brici (vsaj nekateri med njimi iz roda v rod) "tičarji od nimar", od nekdaj. Po pričevanjih iz Gornjih Brd je bilo menda množičnega ptičjega lova konec po prvi svetovni vojni, po nekaterih drugih (iz Fojane), pa da so prav v letih po njej dostikrat nastavljali pticam, da bi laže preživeli. Podobno je sporočeno tudi o Furlaniji, kjer je tedaj ptičji lov "pomenil vir zaslužka in vsaj nekaj mesecev preprečil silno revščino Ijudi".*^ Revščina je imela tudi v briških vaseh, v marsikateri hiši svoj kot. Sredi 19. stoletja je na primer Kociančič** napisal, da je "Briška dežela, kakor vsaka vinska dežela vboga". Surovo stvarnost te "mizerije" odslikujejo spomini na preživljanje v letih pod Italijo. Za tiste z lačnimi želodci je bila takrat dobra celo izkopana poginu a svinja. Jedli so, kar so le mogli: polže, žabe, rake. In ptice. "Otroci smo dobili (le) pol ptička." Pticam so torej nastavljali revnejši Brici povečini zato, da so si priskrbeli hrano (in obenem uničevali večne poljske škodljivce, saj "tud ptiči, če kaj pozobali, je blo poznat") le zase, "za preživet", kadar jim je delo na kmetiji (tudi če so bili koloni) to dopuščalo. Tako, za lastne potrebe, so menda lovili skoraj pri vsaki hiši. 83 Cipiirji, izumirajoči lovci, Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928, str.636. 84 Pratikii, Stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880 (četrti natis - prvi 1840),str.208. 85 Terenski zapiski M. Lo&r iz leta 1953, P. MedveSčka iz leta 1957, K. Plcstenjaka iz leta 19.58 in I. Smerdel iz leta 1990. So P. Mcdveiček, Kako so tiči Lajngofca pokončali. Na rdečem olilaku vinograd rase, Pravce n štorje od Matajurja do Korade, Ljubljana 1990, str. 112. 87 T. MiotH, navedeno delo, str.521,522. 88 s. Kociančič, Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853, Arkiv za povjestnicu jugoslavensku III., Zagreb 1854,str.l91. 44 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Vendar "kaka vas ni imela nobenega tičarja, kakšne pa po tri ali več".*^ In nekaterim izmed njih ptiči niso pomenili preživetja le kot domača hrana, temveč predvsem kot zaslužek s prodajo: mrtvih ptic za hrano in živih za držanje v kletkah. Ti ptičarji so se ukvarjali s ptičjim lovom "na veliko". Bili so ljudje s sezonskim "poklicem", jesenskim in deloma zimskim (v času ptičjih seUtev). Povečini so sodili med tiste prebivalce briških vasi z malo ali nič zemlje.^" Pomenijo socialno skupino, ki je po eni strani zaradi nekaterih skupnih značilnosti (na primer družbene obrobnosti njenih pripadnikov, izbire enake dejavnosti kot enega izmed možnih načinov preživljanja) to bila, po drugi strani, v primerjavi s sorodnimi lovskimi druščinami, pa to sploh ni bila. Ptičarji so bili neformalna socialna skupina, povečini brez točno določenih medsebojnih odnosov, brez gospodarskega in "tehničnega" sodelovanja. (Tisti iz iste in morda še iz sosednjih vasi so se sicer nedvomno poznali.) Imeli so menda (tudi) nepisano pravilo^', po katerem naj bi si ne zasedali stalnih mest in pobirali v različne pasti ujetih ptic, vendar je zanje značilen individualizem, med seboj skoraj niso sodelovali, razen pri učenju ptičarskih znanj. To pa je ponavadi jotekalo v rodbinskem krogu in se je prenašalo iz roda v rod. "Moj oče je tud ÖVU tiči in moj stric, brat od oča je tud lovu fia, nei." Tako lahko o ptičarjih zapišem, kot je že ugotavljal Jean Jamin o tistih iz francoskih Ardenov,''- da so "skupina", ki je ne označujejo notranja, temveč samo zunanja razmerja; njihova posebna razmerja do naravnega okolja in širše družbene skupnosti. V tej zadnji briški ptičarji, ki so nastavljali "poklicno", za prodajo, niso bili prav priljubljeni. Sovaščani so imeli drugačen odnos do tistih, ki so kot eni izmed njih lovili ptiče le za lastno preživetje, kot do onih, ki so to počeli za zaslužek, pa čeprav je bil tudi ta namenjen preživetju. Negativen odnos do slednjih izpričuje na primer spomin na Furlana iz Krmina (Cormonsa), ki je menda prihajal na briški rob, v Soško dolino okoli Anhovega in Plav, ter odkupoval ptiče. Prenočeval je lahko le pri ptičarjih, "drugi ga niso marali preveč" (ne njega in ne njegovih gostiteljev). Prav tako negativen odnos pa je čutiti tudi v imenu, 8'' Za briške vasi ustno sporočen ili poda Ikov žal ne morem pod preti s podobnimi, zapisanimi v arhivskih virih. Za Brdom bližnjo Prvačino pa je na primer neposredno sporočeno, "da pred nekoliko leti (pred letom 1885) je bilo skoraj toliko ptičarjev, kakor v občini hiš". Iz: Archivio di stato. Gorica, Prolezione degU uccelli utHialV agricultura (1SS5), Fondo Capitanato Distrettuale di Gorizia (1860-1915), Busta"l4, N.Fasc. 106, N. 537. ''O A. Pavel, ki je ptičji lov v Porabju imenoval kar "ljudski poklic", podobno socialno označuje njegove nosilce: "Najbolä ti srmaštji (siromašni) liddjé, žlardja (želarji) lovijo lanforä (brinjevke) pa si s ten pejnezon (denarjem) lipou pomoräjo." (Iz: A. Piivel, navedeno delo, str. 148.) V prid predpostavki, da so bili ptičarji morda kar nekaj stoletij svojevrstna socialna, (sezonska) poklicna skupina, priča na primerna Slovenskem ne tako redek priimek Tičar. Njegov izvor jeza sosednjo Hrvaško pravnozgodovinsko utemeljen. V delu Prinosi za hrvatsko pravno-povjestni rječnik(V. Mažurnnič, Prinosi..., Drugi dio, JAZU, Zagreb I908-I922, pretisak Zagreb 1975, str.1191) preberemo: "ptičar...onaj koji lovi ptice: bila je to dužnost nekih kmetova. Zvali su tu dužnost ptičarija." In dalje, za primer ("iz urbara modruškoga"): "Bartol ptičar ima zemlje...od toga služi ptičariju." Na koncu je še sklepanje na podlagi tega in še enega podobnega primera: "Bit če, da su u oba slučaja ptičari po zanimanju." Za Zagreb pa jeza 14. stoletje sporočen priimek Ptičar VIkota. "•I Podobno je o ptičarjih izFarkašovcev zapisal tudi A. PAvel(v navedenem delu, v njegovem prevodu v tipkopisu, str.l7). '2 "Skupino pravzaprav določa ravno ti.sto, kar ni." V: J./h)H(m, navedeno delo,str.32. Drugače pa je (bilo) kot kaže v Italiji, kjer so ptičem nastavljali ponavadi tako limanice kot mreže, na načina "bresciana" in "roccolo", za katera so bili potrebni vsaj štirje možje. L. Ghidini tako piše, da ptičji lov pomeni kolektivno veselje, "1'uccellagione invece da un piacere collettivo..." (v: L'Uccellatore, Milanol929,str.l3). 45 Inja Smerdel zapisanem za ptičarje v Velendolu, kjer so jim rekli "g(h)rbuni", kar je morebitna narečna oblika za grdune, "malopridne, malo vredne Ijudi"^^. Razberemo pa ga še iz mnenja o "slougenci" (zapisanega v Avškem), o nekakšnem ptičjem Drazniku, znanem po vaseh Gornjih Brd. Tega "so poznavali le ptičarji in 5arabe". S "slougenco" vstopamo v območje dovoljenega in prepovedanega; na mejo med enim in drugim. "Sloug(h)enca"^'*, sicer lokalna šega, sporočena le za Gornja Brda, je pomenila slovo od ptičjega lova, dan, po katerem so lahko ptice spet brez strahu posedale po drevju. O njej je iz Avškega pripoved, da je "to dan, ko je Noe spustil iz barke ptice". In znan je bil rek, da "po slougenci pade zima v hrupo (brezno)". Kot kaže, je bila svojevrsten sezonski "rite de passage", ki so ga ptičarji ob jedi in pijači obhajali tri dni pred pustom. Označeval je prehod med dovoljenim in prepovedanim (v resnici zakonsko določenim), med zimo in pomladjo, in menda pomenil tudi dan, ko so stari sprejemali medse mlade ptičarje. Čeprav je "slougenca" v Brdih lokalno zamejena šega, so podobna obhajanja jrehoda oziroma konca ptičjega lova izpričana še ponekod na Slovenskem: pri croparskih ptičarjih in pri krakovskih in trnovskih posebnežih, ciparjih (za oboje so bile mejni dan Verne duše, prehod med jesenjo in zimo).^^ Ptičarje, to sicer neoprijemljivo družbeno skupino "poklicnih individualistov" je torej nekaj le notranje povezovalo, vendar je bilo tudi medsebojno druženje ob koncu ptičjega lova bolj posledica zunanjih razmerij, njihovega odnosa s širšo skupnostjo. Iz te je namreč zelo stvarno, prav nič "šegavo" prihajala zakonsko določena prepoved ptičjega lova med 31. januarjem in 1. septembrom, v mesecih gnezdenja. Takšno sporoča na primer oznanilo goriškega županstva iz leta 1867 (ponovitev ena- kega iz leta 1854),^^ ki hkrati dovoljuje svoboden ptičji lov od prvega septembra do konca januarja, "dal 1. Settembre fino a tutto gennaio dell'anno susseguente si potra liberamente prendere uccelli", vendar prepoveduje uporabljati krute priprave, "di servirsi di mezzi crudeli", zanke in "laštre", "di servirsi ... nominatamente di lacci e di pietre disposte ad uso di trappole". Se bolj določeni, tudi kar se vrst ptic tiče, pa so bili deželni zakoni "na obrambo koristnim ptičem" iz let 1870,1874 in 1875.'^'' Po njih so ptiči, ki sojim najpogosteje nastavljali (za hrano: brinjevkam, cararjem ali dreskačem, kosom, šojam... in držanje v kletkah: liščkom, čižkom...), sodili med tiste, "katerih od 31. januvarja do 1. septembra nij loviti ali ubijati, vender od 1. septembra do 31. januvarja jih je ubijati ali loviti, a samo s privolitvo ondiikajšnjega zemljiškega gospodarja, občinskega župana in tistega človeka, ki ima lovsko pravico." 93 Sloimr slovenskega knjižnega jezika, I, Ljubljana 1970, str.754. 94 "Slougenca" je zelo verjetno pisava za slovjenca. kar je narečna oblika za slovljenica od glagola sloviti koga = posloviti se od koga (Pleteršnik 0, 514). Beseda bi tako pomenila praznovanje ob slovesu, ob koncu česa, v tem primeru ob koncu lova ptic. (Razlago je posredovala ga. F. Benedik z Inštituta za slovenski jezik SAZU.) 9.S "Vsako leto okoli Vseh svetnikov, po končanem lovu, so ptičarji imeli svojo zabavo." Iz: Z. SmiW, Ptičarji in ptičarija v Kropi, tipkopis, str.3. "Lovi ti čez Verne duše mu prepoved ujeciparska čast. Ni ga namreč pravega ciparja, ki bi se ne držal starih pravil." Iz: Ciparji, izumirajoči lovci. Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928, str.638. 9'' Archivio di stato. Gorica, Norme sulV uccellagione, Notificazione (1S67), Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 326, Fasc. 680, N. 1466. 97 A. Globočnik, Nauk slovenskim županom, Ljubljana 1880, str.23,24. (A.G., c.kr. okrajni glavar v Postojni, je Nauk napisal konec 1870-ih let.) 46 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Ptičji lov tako nikoli ni bil popolnoma svobodno početje. Nekdaj so ga gospostva sicer v splošnem prepuščala podložnikom, a ne brez plačevanja odškodnine,^* v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja pa so morali imeti ptičarji zanj dovoljenja. Vsaj za Brda je o njih ustno sporočeno. Dovoljenja sojim ponavadi izdajali občinski župani, ki so jih ptičarji navkljub moči zakona menda marsikod nemoteno ukanjali. O tem povedno priča dopis, ki ga je "Slavnemu c.k. okrajnemu glavarstvu v Gorici" leta 1885 napisal župan Brdom bližnje Prvačine.^^ V njem poroča o le treh za ptičji lov izdanih dovoljenjih (v vasi, v kateri je bilo "skoraj toliko ptičarjev kakor v občini hiš"), za katera so "imenovani plačali v občinsko denarnico takso 2 goldinarja za ptičji lov ptičev z debelim kljunom, ki se ne žive o kmetijstvu škodljivih živalih". In hkrati priznava, "da ti, ki si sprosijo dovoljenje, prestopijo radi meje postave, in to tudi, ako bi sleherni vsaki dan imel svojega nadzorevalca". Tako pojasnjuje svojo odločitev, da je "županstvo silno skromno v dovoljenjih". Kaj vse se je v resnici dogajalo in ostajalo skrito prvačinskemu in drugim, tudi briškim županom, z ali brez njihovih dovoljenj, lahko le premišljamo. V Brdih, kjer je bil ptičji lov pomembna sestavina življenja za mnoge izmed tamkajšnjih prebivalcev, so kršitve dovoljenj in nastavljanje brez njih menda pomenili preživetje. Socialno "skupino" plenilcev ptičje tako označevala še ena, iz odnosov z "zunanjo", s širšo dmžbeno skupnostjo zrasla sestavina: tajnovitost. PTICE, PASTI IN NARAVNA PAST, OKOLJE Briški ptičarji so do potankosti poznali svoje naravno okolje in v njem stalno ali občasno naseljene ptice. Zaznavanje naj nežna tnejših sprememb v tem okolju je pogojevalo opravljanje njihovega "poklica". Kot kaže, so bili ti plenilci ptičev hkrati svojstveni ekologi, ki so manj posegali v naravno ravnotežje Brd kakor marsikdo drug s svojim početjem. "Človek je korenito spremenil nekdanjo rastlinsko odejo Brd in vsled tega posega se je spremenilo tudi živalstvo," so ugotavljaU mladi briški naravoslovd.^^^Starfojanskiptičar VenceslavFikfakpa natanko ve, da so bile določene ptice vedno tam, kjer so rasle določene poljščine in drugo rastlinje. Zaradi rabe škropiv in ker zaradi prevlade monokultur marsikaterega rastlinja ni več, so nekatere ptičje vrste iz Brd skorajda izginile (kot menda brinjevka). V letih med svetovnima vojnama pa so nad mehkimi griči letale še vse mogoče ptice in jesenski čas njihovih selitev je briškim ptičarjem prinašal svojstveno žetev. Ta je trajala "od mesca augusta - doker je perje gor" (dokler je listje na drevju, tja do novembra). Jeseni so nastavljali predvsem šojam, "se je šlo za šoje", a tudi kosom in "drozom" (kot so imenovali cararje ali drskače), čeprav je bilo "rečeno, kar ptiču pevcev, da ne lovit". "8 E. Umek, navedeno delo, str.487. 99 Archivio di stato. Gorica, Protezione degli uccelli utili all' agricultura (1SS5), Fondo CapitanatoDistrettualedi Gorizia (1860-1915), Busta 14,N. Faso. 106,N.537. 100 v poglavju Naravoslovne značilnosti v zborniku No/ e il Collio - Mi in Brda, Un libre nato nella scuoja per la scuola - Ustvarjamo v šoli za šolo, Gorizia - Gorica (1990), str. 110. 47 Inja Smerdel Ciril Sibau, rojen leta 1902, kmet (nekdanji kolon) iz Fojanešt. 26, med pripovedovanjem o nastavljanju limanic, "beščad". (Foto I. Smerdel, 1990) ¦ Ciril Šibau, born 1902, peasant (former colono) from Fojana No 20, narrating about setting lime-tv>?igs, "beščade". (Photo by I. Smerdel, 1990) ¦ Ciril Šibau, nato nel 1902, contadino (ex colono), abitante al nro.civ. 26 di Foiana, mentre racconta come veniva sistemato il ramo di vischio con la pania - "biščada". (Foto I. Smerdel, 1990) Na limanice, briške "biščade, beščade"'^', so sedale razne ptice. Glede na to, za kaj so jih lovili, so imeli do njih različne odnose. Soje (in srake), ki med pticami pevkami sodijo v družino vranov in veljajo za roparice, "ravbajo jajca in mladiče drugih", so nemoteno, od nekdaj dovoljeno pobiraU z limanic zato, da bi jih jedli. Vendar, sraka "je dobra za jest; ma je bolš šoja - kos je pa še bolš in droz - še bolš". Kosu, ki je sicer "préznan pevc", so nastavljali tako za hrano (in prodajo v ta namen) kot za držanje v kletkah (in prodajo v enak namen). Nekatere druge, manjše ptice, nepomembne za dom in za trg, pa so spuščali. O "dolgorapkah, dugarapkah" (iz družine sinic) Venceslav iz Fojane pomni, kako so bile prav v napoto, tako da jih je "mogu lovit ven". In za "kraljča" (rumenoglavega kraljička) je bilo "škoda, de je umazu beks (lim)". "Pa kaj čte s tistem tičem, ko ga ni neč, nei?" Ob koncu jesenske ptičje žetve je briški gozd ostajal tihotno sam. Gradnik ga je, takega, prelil v pesem: "Odletele bodo šoje, sinice skrile bodo se...in samo vran kričavih jate črne se vsele bodo na njegove hoje."'02 Za takšen kraški čas je Kosovel napisal: "V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras.""'3 In ko na polju tudi v Brdih "že nikogar več ni", ko je prihajala zima in z njo brinjevke, selivke iz severne Evrope, seje začenjal lov nanje; prepovedani lov "na laštre" (pod skril. 101 "Beščada" je v Brdih ime za paličico, namazano z "beskom", s ptičjim limom. Ime "besk, beks" izvira iz it.: vischio - ptičji lim, ta pa iz latinskega imena za rastlino, iz katere so ga pripravljali, za belo omelo (Viscum album L.). 102 A. Gradnik, Gozd v jeseni. Izbrane pesmi, Ljubljana 1964, str. 110. 103 S. Kosovel, Balada, Srečko Kosovel, Miran Jarc, Izbrano delo, Ljubljana 1969, str.l8. 48 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih kamnite plošče). "Drénovka" in "žbrinca", kot so brinjevko različno imenovali, "je vanč (večja) ko kos", bolj debela. Radi so jo jedli in jo, na trgu cenjeno, dobro prodajali. A v Brda so brinjevke prihajale morebiti le bolj poredko kot na Kras (porasel zbrinjem, z njihovo priljubljeno hrano) in še kam drugam (naprimerv slovensko Porabje ali v še bolj odmaknjene francoske Ardene)'"^, koder so ptičarji čakali le nanje. Iz Vipolž je sicer zapis, da so te ptice včasih "prišle pozimi v velikih množinah" in lov nanje "na veliko" nam morda sporoča tudi praznovanje "slougence". To menda ni pomenilo obhajanje konca vrabčjega lova, saj so Brici pozimi nastavljali "laštre" (polegbrinjevkam) povečini le še vrabcem. Kot pravi osamljen zapis iz Fojane, pa so v zimskem času "naložil beščade" še škorcem, na drevesa kakija, na katera so sedali h gostiji. Tako vrabci kot škorci so jim pomenili hrano. In prve, sicer vredne "za en ocvirčk", so lahko tudi prodajali oziroma menjali. "Taljani so dali eno patrono za enga grabca." Pomlad je prihajala v Brda kot čas ptičev in ne ptičarjev. Vendar med slednjimi ni manjkalo takih, ki so znali obiti zakone in so jih kršili tudi v tem obdobju. Predvsem tisti člen, ki je strogo prepovedoval "jemati jajca in zarod iz gnezd, kakor tudi uničevati in odnašati gnezda sama"."^^ Dejstvo, da so takšno prepoved sploh zapisali, priča o pogostnosti početja. Ponekod (po zapisu iz Slepega Vrhovlja) so zalezovali in potem plenili večinoma gnezda srak, vran in šoj. Iz njih so jemali godne mladiče, da bi jih jedli. Po vseh Brdih pa je bilo splošno uveljavljeno zalezovanje kosiih staršev, "grdelinov"'^^ (liščkov), "lujerjev" '"7 (čižkov) in le redko slavcev'™. Iz gnezd so jim jemali mladiče, da bi si vzgojili pevce, hišne ljubljence, ki so jih doma držali v kletkah, "ščajplah"'"?. ptičarji, ki so pojoče liščke, čižke in kose tudi prodajah, so jih menda bolj množično lovili jeseni na limanice, tako kot še marsikje na Slovenskem (gl. preglednice). Za gnezda so vedeli, kje naj jih iščejo. "Kos, on nardi narveč na kakšni rbidi (robidi), tko da ne more prit kakšen ropar, nei. U skritem. GrdeUn pa napravi prou gniézdece. Največ tko po kakšnih smriékah, po cipresah." Kako natanko so poznali svoje ljube ptičje žrtve in koliko časa so porabili za zalezovanje, da bi ne zamudili pravega trenutka, lahko razberemo iz žive pripovedi Venceslava iz Fojane: "Zazra(o)umt grdelinča, najliépS d'^ sejise je) mjdlo g(h)niézdo, in polej tiste mlade seje diénlu nôtr u ščajplu (ščajpla seje pustila t^m blizu g(h)niezda) ^n potem da je nosila starka jest en čas; je nosila jest, en polej k^ so bli veliki, pol seje neslo proč. Je nosila na ščdjplo in dajala jest f^m. Kosa seje navadno lih f^ku ujelo, k^d'^r kP so bli veliki že u g(h)niézdi, k^ so tel že teči v'^n (predno so vzleteli). Takrat se ga da ujet z roko. " 10'' O tem v navedenih delih Â. Pavla in ].]atnina. 105 Razglašeno prvikrat leta 1854 in potem leta 1867 (gl. op. 25). Enako lahko preberemo tudi za leto 1925 v: Ne stikajte po ptičjih gnezdih. Gospodarski list. Leto IV, štev. 4, Gorica 1925, str.73. 106 "Gardelin, grdelin", iz it.: cardellino - lišček. 107 "Lujer, lujerč", iz it.: lucherino - čižek. 108 "Slavca se ni moglo zravnat (vzgojiti) doma", je povedal Venceslav iz Fojane. F. Erjavecje o njem pisal (v navedenem delu Domače in tuje živali v podobah, 1870, str.95): "Slavca ljudje radi imajo po hišah, toda ga je za dolgo časa težko vzdržati živega." lOi p. MedvcSček\e zapisal (v tipkopisu Ptičji lov v severnih / Gornjih / Brdih) večbriških imen za ptičjo kletko: ščajplca, ščajba, kajba, kobaca, klonja, ščebana. "Ščajpla" in njej podobna imena so nastala verjetno iz it.: gâbbia - kletka, oziroma: gabbiata - (polna) kletka. 49 Inja Smerdel "Cajnik", pasivna komorna past, izpričana v Žarščini, Slepem Vrhovlju in v Brezoviku. (Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Cajnik", passive box trap, mentioned in Žarščina, Slepo Vrhovlje and in Brezovik. (Drawingby P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ "Cajnik", trappola passiva, documentata a Žarščina, Slepo Vrhovlje e Brezovik (Disegno P. Medvešček, 1957, daH'archiviodeH'autore) "Rešeto", težnostna komorna past, izpričana v Žarščini, Seniku, Slepem Vrhovlju, Golem brdu in v Brezoviku. (Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Rešeto", gravitational box trap, mentioned in Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo brdoand Brezovik. (Drawingby P. Medvešček 1957, from the author's archive) ¦ "Rešeto", trappola a peso, documentata a Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo Brdo e Brezovik (Disegno di P. Medvešček, 1957, dall'archiviodeH'autore) "Vagenca", težnostna komorna past, izpričana v Seniku in v Slepem Vrhovlju. (Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Vagenca", gravitational box trap, mentioned in Senik and in Slepo Vrhovlje. (Drawingby P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ "Vagenca", trappola a peso, documentata a Senik e a Slepo Vrhovlje (Disegno di P. Medvešček, 1957, dall'archivio dell'autore) 50 i Med smrtjo na krožniltu in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Med pastmi, ki so jih poznali v Brdih, so ptičarji jeseni najsplošneje uporabljali limanice, "beščade" in pozimi "laštre". Tu in tam pa so vendarle nastavljali še druge izmed na Slovenskem znanih pasti za ptičji lov (gl. preglednice). Raba zank (tipa pasivnih pasti) je sporočena za Cerôvo, Medano in Kozano. "Lecen" (kot je njihovo ime v Cerôvem zapisal Erjavec v svojo "potno torbo"! 10)^ a]j "\ec", narejen iz konjske žime, so nastavljali šojam na njihove poti in kosom v "bršin" (bršljan), kamor so prišli zobat plodove. Ob njihovem vzletu so se zanke zadrgnile. Te priprave iz konjske žime so drugod na Slovenskem pogosteje (in v različnih oblikah) uporabljali. Cenili so posebno zanke iz bele, manj vidne žime. Pogostejša raba zank pa je bila najbolj neposredno povezana s prisotnostjo konj v hlevih."' Izmed pasivnih pasti so menda ponekod v Gornjih Brdih nastavljali še pripravo (pasivno komorno past), podobno mišnici, imenovano "cajnik". V njo so se ptice ujele tako, da so šle po ponujeno zrnje skozi ozek vhod, ki je onemogočal vrnitev v prostost. Posamično so izpričane tudi nekatere aktivne pasti. V Gornjih Brdih sta taki na primer "rešeto" in "vagenca", težnostni komorni pasti, na Slovenskem skoraj splošno znani (gl. preglednice), povečini za lov manjših ptičev, sinic in vrabcev. Pri prvi je skriti ptičar s potegom za vrvico spodmaknil paličico, ki je podpirala rešeto. To je ob svojem padcu ujelo ptico (ali ptice), ki je pod njim zobala nastavljeno zrnje. Druga ima v svoji briški različici malce zahtevnejši, svojstven mehanizem"-. Tega označuje že njeno ime "vagenca". Ptica, ki je vanjo vstopila, da bi prišla do vabe, je s svojo težo povzročila, da se je "dno" kletke prevesi o in med tem premikom spodmaknilo zatič vratc, ki so se hitro zaprla. Iz Medane je poročilo o "skobcu", vzmetni zanki, kakršno so drugod na Slovenskem nastavljali večinoma šojam. Medanska različica je bila menda lahko kar del lešnikovega grma, v katerem so zanjo prirezali dve veji in ju potegnili skupaj. Na prvo so zgoraj privezali vrvico (žimnato?), jo potegnili skozi luknjico, narejeno v drugo vejo in jo zazankali na "drobno špičco", paličico, ki so jo rahlo vtaknili v luknjico. Za vabo so dali ali "grozdič" ali figo. Da bi kavsnila po zalogaju, je morala ptica sesti na paličico - zatič. Ta se je spodmaknil in sprožil zanko, ki je žival ujela za noge. V Gornjih Brdih in v Kozani je izpričana še vzmetna pritisna past, "dratunik" ali "skôbc iz čukežna (iz žice)", kakršno so nastavljali povečini vrabcem. Sestavljena je bila iz dveh polkrožnih žic in vzmeti z ročajem, na katerega so natikali vabo. Ko jo je ptič snel, je sprožil vzmet in past ga je stisnila. 110 F. Erjavec, Iz potne torbe. Letopis Matice slovenslce za leto 1882. in 1883., Ljubljana 1883, str.210. 111 A.Mrkunv svojem pripovedovanju o ptičarjih iz velikolaškega okraja (ki so nosili "zanke, nabrane na žici v gumbnici svojega suknjiča navadno kar naprej") na primer omenja, da pred njimi ni bil noben konj varen, "da ni prišel ob svoj rep" (v: Etnografija velikolaškega okraja, 1943, str.82). Na škotskem otoku St. Kilda na primer (kjer so ptice in njihova jajca letno "želi" od aprila do oktobra), pa je bila konjska žima tako pomemebna, da je je en funt zadoščal za doto (po pričevanjih s konca 17. stoletja). Iz: A. Fenton, Scottish Country Life, Edinburgh 1976, str.177. 112 Drugod na Slovenskem se podobne težnostne komorne pasti, imenovane "bezgova ličnica", "šulnjak", "špringles", "špringoš", "čojba", zapirajo večinoma tako, da ptica s svojo težo premakne paličico, na katero je sedla, in ob tem spodmakne tisto, ki je podpirala kletkin pokrov. 51 Inja Smerdel "Dratunik", vzmetna pritisna past, izpričana v Kozani, Žarščini, Seniku, Slepem Vrhovlju, Golem brdu in v Brezoviku. (Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Dratunik", spring-pressure trap, mentioned in Kozana, Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo Brdo and Brezovik. (Drawing by P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ "Dratunik", trappola a molla, documentata a Kozana, Žarščina, Senik, Slepo Vrhovlje, Golo brdo e Brezovik (Disegno di P. Medvešček, 1957, dali'archivio dell'autore) "Špiaknik", težnostna udarna past, izpričana v Žarščini, Seniku in v Brezoviku. (Risba P. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Špiaknik", gravitational snapping trap, mentioned in Žarščina, Senik and Brezovik. (Drawing by P. Medvešček, 1957, from the author's archive). ¦ "Špiaknik", trappola a peso, documentata a Žarščina, Senike Brezovik (Disegno di P. Medvešček, 1957, dall'archivio dell'autore) Med aktivne pasti, ki so jih Biici najbolj splošno uporabljali, pa sodi kamnita "laštra" ali "podpasca", težnostna udarna past, v zahodni Sloveniji znana še z imeni "labrca", "progla" in "podirävka""^. Izpričana je v Vipolžah, Barbani, Fojani, Medani in Kozani in v Gornjih Brdih njena lesena, s kamnom obtežena različica, "špiaknik". Nastavljali so jo pozno jeseni in pozimi, povečini brinjevkam, "u bošk (gozd) pod brinove grme", v naravno okolje teh ptic, v katero so se prihajale past na brinjeve jagode. Iz česa so takšno past pripravljali, kako je delovala in kam so jo nastavljali, povedno ilustrira "prepis" Vogričevega filmskega zapisa iz prvih dni februarja leta 1984 (!)."'* Mesto lova je bilo pri vasi Vrh sv. Mihaela, v okolici Brdom ne tako odmaknjenega Doberdoba. Kraški ptičarje pripovedoval nekako takole: "Lov nabrinjevkez Inštro je pozimi, naprastari način. Poiščem, kje se brinjevke ustavljajo. Grem iskat laStru (kamnito ploščo, skrlo). Postavim laštru, drugi kamen blizu. Potem narežem tri palice, palčke točno zmerjene, da odgovarjajo razdalji od laštre in kamna (lovec sam sproži past, da vidi, če je prav nastavljena). Nflteremjrt^orfe brinja in postavim pod laštro. Ko bo jedla brinje na brinu, 113 "Labrca" in "progla" sta imeni, sporočeni v terenskih zapiskih ekip Etnografskega muzeja (Brkini, Koprščina, \/ipavsko). "Progla" oziroma "vzprožilo" (Vršno) in "podiravka" (Kras) pa sta imeni iz F. Erjavčeve (Iz) potne torbe (Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., Ljubljana 1883, str.265 in Letopis...za leto 1880., Ljubljana 1880, str. 172). V njej je tudi briško ime "podpésca, podpésica", znano iz Kozane, ki ga je Erjavec (Letopis..., 1883, str.224) zapisal v Solkanu in razlagal takole: "Vse kaže, da se ta podirajoči klin /ki je podpiral kamnito ploščo, "skrl"/ uprav zôve podpésica (spesne - izpoddrsne)." 114 Z. Vogrič, Lov na brinovke z laštro (avdiovizualni zapis), 4. februarja 1984, pri vasi Vrh sv. Mihaela na SZ obronkih Krasa (blizu Doberdoba). 52 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih "Progla za tiče lovit", težnostna udarna past, narisana na Gočah v Vipavski dolini (risbe s Terena 15, Vipava, leta 1958, iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani). Ustreza opisu briške (in kraške) "laštre", "podpasice". ¦ "Progla za tiče lovit" ("P.,, to catch birdies"), gravitational snapping trap, drawn in Goče in the Vipava Valley (drawing from Field Area 15, Vipava, 1958, archives of the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana). The drawing corresponds with the description of the "laštre" or "podpasice" used in the Brda region and the Karst. ¦ "Progla za tiče lovit", trappola a peso, disegnata a Goče nella Valle del Vipacco (Disegni eseguiti sul campo: Teren 15., Vipacco, anno 1958, archivio del Museo etnografico sloveno di Lubiana). Corrisponde alia descrizione delta "laštra", "podpasica" del Collio e del Carso. bo vidla tisto na tleh; ko bo pikala na tleh (pod laštro), bo stopila na palico, kije ob strani. Se sproži. Laštra mora biti dovolj težka, da zmasti (stisne in s tem umori) brinjevko. Pravi kraj za nastavljat laštre je tudi tam, kjer je voda. Po paši pridejo brinjevke se odžejat k škavni in ko se odžejajo, spet vidijo brinje in grejojest. Tja je treba nastavit veje brinja za vabo, ker tam (pri vodi) ni brinjevega grmovja. " Opis te popolne človekove manipulacije okolja, v katei^m je na videz naravno celo tisto, kar sicer pomeni človekov poseg vanj (v kraškem, s kamni posejanem svetu, je kamnita past vidno naravna), dopušča sklepanje o okolju kot o bistveni, osnovni pasti. Človek gaje le izkoriščal, ga kvečjemu potvarjal in nikakor ne spreminjal. Naravna vegetacija neke p okra j i ne je določala vrsto pasti, ki jih je uporabljal za ptičji lov. O tem je poveden prav lov na brinjevke, ptice, ki sojim na primer v Porabju med (tudi pozimi zelene) iglavce nastavljali limanice, v Ardenih med golo vejevje zanke"^ jn na kraških tleh med kamenje in brinje kamnite progle, laštre. Manipulacijo okolja, kot prve, "uvodne" pasti, je zahtevalo tudi nastavljanje limanic, te skoraj univerzalne (pasivne) priprave za ptičji lov. O "beščadah", o njeni briški različici, je najbolj poveden zapis spomina fojanskega ptičarja Venceslava Fikfaka (rojenega leta 1908), kmeta in nekdanjega kolona. Možje menda na tak način plenil ptice do let po drugi vojni, ko so začela prihajati desetletja, v katerih so Brici postajali "vsi presiti". Limanice, "beščade" si je pripravljal iz vrhovih paličic, dolgih do 40 cm, ki jim je pobral "vse popče (popke) proč", lubja pa ne. Morale so biti ravne, malce posušene in na koncu dvakrat prirezane, da se pri vtikanju v zareze "ni uvivalo". Potreboval jih je vsaj dvesto do dvestodvajset. Namazane z "beksom" (ptičjim Umom) jih je v šopu ovijal v usnjen tulec, "škrtoc iz usnja", iz katerega jih je kasneje, med nastavljanjem, jemal (eno po eno). Spominja se še limanic, dolgih "več ku en metr" (menda tudi iz vrbe, le trše) in imenovanih "vrhuni", ki so jih nagnjene zatikali kar v zemljo. S takimi naj bi pred prvo svetovno vojno lovil njegov oče Ivan, rojen okoli 1870. leta. (Enake, imenovane "špice", so izpričane v Medani.) 1'5 O lovu brinjevkna zanke v navedenem delu ].]amina in o lovu na limanice v navedenem spisu Â. Pavla. 53 Inja Smerdel "Vanjbula", različica limanic, izpričana v Žarščini, Seniku in Slepem Vrhovlju. (Risba F. Medvešček, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ "Vanjbula", variation on the lime-twig, mentioned in Žarščina, Senik and Slepo Vrhovlje. (Drawing by P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ "Vanjbula", una variante delle "limanice" (panie), documentata a Žarščina, Senik e Slepo Vrhovlje (Disegno di P. Medvešček, 1957, dall'archivio dell'autore) Terenski risan zapis o limanicah, "beščadah", nastal po pripovedi. Ko so jih šli nastavljat, so jih nosili v usnjenem tulcu, že obdane z limom. Izvlačili so eno po eno in vsako pri tem malce zavrteli, da je bila po vsej površini enakomerno lepljiva. ¦ Field drawing of lime-twigs, "beščade", according to narration. When people went out to set them they carried them in a leather case with the lime already applied. They drew them out oneby one, giving each of them a little twist to make the surface equally adhesive. ¦ Nota registrata sul campo con disegni delle "beščade" (panie) eseguiti in base al racconto della gente. Venivano tenutein custodiedi pelle, gia ricoperte di pania. Venivano estratte una ad una badandobene di far aderiresu tutto il bastoncino la sostanza collosa. 54 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Limanice. S.d. Lesene paličice, usnje, vrvica. Dolžina limanic 32 cm. Višina usnjenega tulca 22 cm, širina 16 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 17519. (Foto C. Narobe, 1992) ¦ Lime-twigs. Wooden sticks, leather, string. Length of the sticks 32cm, Height of the leather case 22cm, width I6cm. Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana, inv. No EM 17519. (Photo by C. Narobe, 1992) ¦ "Limanice", s.d. Bastoncini di legno, pelle, spago. Lunghezza 32cm, altezza della custodia in pelle 22cm, larghezza I6cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17519. (Foto C. Narobe, 1992) Poleg "beščad" si je pripravljal še "vrména", deset do petnajst debelejših palic iz "ušovne" (jelše, olše) in v vsako zarezoval do pet "žlekov", zarez za limanice, v katere so "morale pridet ena na en pou druge". Lim, "beks""^ (kolikor ga je potreboval) si je, če je "meu čas", napravil sam, drugače je moral ponj v Gorico ali v Videm, na "trg od beksa in trg od ptičev". (Tak je bil v Gorici semenj o sv. Jerneju, "Ernéju", 24. avgusta, prav na začetku sezone ptičjega lova.)"'' Nakup je bil mogoč tudi v semenarni na "ta starem placu v Gorici", kjer ga je trgovec hranil potopljenega v vodo, oblikovanega v "bale" (krogle). V Gornjih Brdih so ga menda posamezniki izdelovali prav za prodajo. Ustno sporočena (za leto 1916) pa je še posebna blagovna menjava med ptičarji (limanice za žive ptice), po kateri je na primer en kos veljal od sedem do deset limanic. Če je Venceslav lim sam pripravljal, je moral konec julija "ubrat zrnje", rumene jagode ohmelja'"*, rastline, ki zajeda povečini hraste. Te so cenili bolj IK'o imenu "beks" gl. op. 101. Ime lim izvira iz nem.; der Leim (Leimruthe - limanica). V: M. PlctcrSiiik, Slovensko-nemški slovar, 1. del, Ljubljana 1894, str.519. Najstarejši opis priprave ptičjega lima na Slovenskem je Valvazorjev s konca 17. stoletja (v: J. W. Viihmsor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-Nümberg 1689, III. knjiga, str.353,354). V njem omenja klestenje hrastove omele, kuhanje v vodi ali v lugu (z dodajanjem pepela) in ("ko se sprime materija čisto skupaj") tolčenje s palico. "Bolj kot se stolče in spere, boljši bo ptičji lim." Iz Valvazorjevega poročanja pa lahko razberemo, da so na Kranjskem v tistih časih izdelovali lim celo za izvoz. Ko je bila namreč "njegova pravilnost in popolnost dosežena, mora potovati na prodaj v tuje dežele". ll'' Jernejev semenj je sporočen v Goriški pratiki (Gorica 1924) in še v nekaterih drugih virih in slovstvu o zgodovini Gorice. 118 Rumena omela (horânthus ciiropačus). "Kakor belo omelo, imenuje ljudstvo tudi rumeno 'lim '." (Iz: M.07i?H.4'i-, Naše škodljive rastline v podobi in besedi, V. snopič, Celovec 1896,str.738.) 55 Inja Smerdel Ptičar. Fortunat Borgant. Dat.: 1761. Izguliljena. Negativ tirani Narodna galerija, Ljuliljana (št. neg. NG 13028). Ptičarje upodobljen s svojimi bistvenimi atributi: pod pazduho stiska limanice, v kletki ima vabnika (zelo verjetno šojo) in z gumba mu na vrvici visi okrogla piščalka za oponašanje ptičjih glasov. ¦ Bird-catcher Fortunat Bergant. Dated 1761. Lost. The negative is kept by the Narodna Galerija, Ljubljana. (No of negative NG 13028). The bird-catcher is depicted with his gear: lime-twigs under his arm, a bait in a cage (probably a jay) and on a button we see his round whistle for imitating bird sounds) ¦ L'uccellatore. Fortunat Bergant. Dat.: 1761. Perduto. II negativosi conserva nella galleria nazionaledi Lubiana (Narodna galerija) (nro.neg. NG 13028). L'uccellatore eraffigurato con i suoi tipici attributi: le "limanice" sotto I'ascella, un richiamo vivente - probabilmente una ghiandaia - in gabbia, e un fischietto-richiamo appeso ad un bottone.^ 56 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih i "Sčekadur", piščalka za oponašanje ptičjih glasov (za oponašanje kosa in šoje). Iz Fojane, iz časa med svetovnima vojnama (kupljena v Vidmu). Iz kovine. Višina 1,3 cm, premer 3,3 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. št. EM 17520. (Foto C. Narobe, 1992) ¦ "Ščekadur", whistle for imitation of bird sounds (blackbirds and jays). From Fojana, between the two world-wars (bought in Udine). Metal. Height 1,3cm, diameter 3,3cm. Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana, inv. No EM 17520. (Photo by C. Narobe, 1992) ¦ "Ščekadur", fischietto-richiamo per merli e ghiandaie. Da Foiana, periodo tra le due guerre (acquistato ad Udine). Métallo. Altezza 1,3cm, diametro 3,3cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17520. (Foto C. Narobe, 1992) kot jagode bele omele"^, ki zajeda listavce in sadno drevje. "Beks z jablan je bil slab." Jagode (ki niso smele biti prezrele) je namakal v vodi, v kotlu, kjer so dvakrat povrele. "Voda gre proč, ostane bol trdo in tisto je treba prat." V masi so namreč ostajali še "olupčki" (lupine). Izločal jih je tako, daje "hodil dol k potoku", kjer je na večji gladek kamen polagal neprečiščeno gmoto in udarjal po njej z drugim kamnom. Masa seje razširila "kokr ena mreža". Tako je toliko časa spiral z vodo, dokler ni spral vseh lupinic. "Potlej je blo treba uštimat z oljem." Dodajal je domače jedilno olje, več ali manj, odvisno od toplote. Avgusta na piimer, ko je bilo še vroče, je moral biti lim gostejši (oktobra, na mrazu, pa redkejši). Pri nastavljanju limanic je potreboval še nekatera pomožna sredstva, zvočne vabe. Uporabljal je piščalke za oponašanje ptičjih glasov, kovinske (z luknjico v sredini), votle, okrogle in ploščate, ki sobile za različne ptice različnih velikosti. Na vrvici (ali pa v usnjenem "škrtocu") jih je nosil kar cel niz. V Brdih so jih imenovali "ščekadur", menda po zvokih, ki sojih z njimi posnemali, po ptičjem "ščeketanju", ščebetanju. Venceslav je moral ponje v Videm (in jih je plačeval po 2 liri za enega, v letih med svetovnima vojnama, ko je veljalo boljše dnevno plačilo okrog 10 lir in 2 kg soli 1 liro). Kazalo je, da je "ščekadur" novejša vrsta piščalke'20, vendar jo lahko - na pogled povsem enako - odkrijemo že na Bergantovi sliki Ptičar iz druge polovice 18. stoletja in v besedilu o trnovskih ciparjih s konca 19. stoletja^^^. Brici so si sicer za vabljenje ptičev izdelovali 119 Bela omela (Viscum album L.), "...žedolgojeznano, da razmnožuje našo zajedavkodrskač (carar), naših drozdov največja ptica. Zavoljo tega se je razvil pregovor: turdus sibi ipse malum caca t, kar bi se prosto v dostojni slovenščini glasilo: drozd sam sebi zanke stavi." (Iz: M. Cilenšek, navedeno delo, IV. snopič, Celovec 1895, str.532.) 120 Pod obnese namreč omenjajo v katalogu francoskega Musée national des arts et traditions populaires (J.-J. Clcyd-Mcrle, Techniques d'acquisition: cueillette, chasse, peche. Guides ethnologiques 2, Paris 1984, str.72) kot "industrijske oblike, ki obstajajo od konca 19. stoletja". 121 Obešeno na vrvici jo zagledamo na levem zavihku ptičarjevega suknjiča. Bergantova izginula slika, upodobitev enega izmed čutov, sluha, je znana kot ena izmed dveh (Ptičar in Prestar) najstarejših slovenskih žanrskih slik (datiranih 1761). Tako o njej L. Menaic, Evropski umetnostno zgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, str.202. Bergant, ki je bil sin kamniškega obrtnika in je umrl v Ljubljani (v hiši na današnjem Mestnem trgu), je morda upodobil trnovskega ptičarja, ciparja (ti so lovili le škrjancem podobne cipe iz družine pastiric). Zanje je s konca 19. stoletja sporočeno, da so uporabljali takšne piščalke. "Najboljši vabljenk(živ ptič za vabo) jecipar sam, če ima dobro 'cipnico', t.j. svinčena, vinar velika, okrogla, tenka, votla in v sredi prevrtana —» 57 I Inja Smerdel Venceslav FIkfak, rojen leta 19Ü8, kmet (nekdanji kolon) iz Fojane št. 27, s "ščekadurjem", s piščalko za oponašanje ptičjih glasov kliče kosa. (Foto 1. Smerdel, 1990) ¦ Venceslav Fikfak, bom 1908, peasant (former colono) from Fojana No 27, luring blackbirds with a "ščekadur", a whistle used to imitate bird sounds. (Photo by I. Smerdel, 1990) ¦ Venceslav Fikfak, nato nel 1908, contadino (ex colono), abitante la nro.civ. 27 di Foiana, con lo "ščekadur", un richiamo per i merli (Foto I. Smerdel, 1990) piščalke iz trstike, iz "kanele", ki so jih imenovali "žvižgalo", "pi'skalo"'22. v severneje ležečem Ligu in v njegovi okolici pa so bili menda doma znani in iskani izdelovalci piščalke, imenovane "skâuik"'--^. To oponašalko sovinega glasu naj bi dobro prodajali v Benečijo in v Furlanijo. — f<;r na robu utisnjena, na vrvico privezana piščalka, s katero se dajo posnemati cipji glasovi. Dobra cipnica stane 50. kr., tudi 2 gld., in poznat je cipar, ki se je navlašč v Trst vozil cipnice kupovat." Iz: Ahasvérus V., Cipar, Slika z ljubljanskega barja. Slovenski narod, leto XXV/1892, štev. 237. i22"Pi'skalo" seje znašlo tudi v Erjavčevi potni torbi (F. Er/HMC, navedeno delo. Letopis... 1883, str.222). "Lovi ptiče na pfskalo," je zapisal v Medani. 123 Ta piščalka, ki je oponašala osovraženo sovo, je sodila v vrsto vab (med njimi jena primer tudi živa sova), ki so sprožale napadalnost. Zaradi te so ptiči privršali nad "roparico" in se ujeli na limanice. Nastal je celo rek: "Tiščali so v njega, kakor ptiči, ki dobe sovo pod se." (Iz: I. Šašelj, Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932, str.35.) "Skâuik" je različica na Slovenskem bolj znanega "čovinka" ali "čvenka", s katerim so oponašali sovo in šojo, tudi roparico. "Najpreprostejši je brezov lub med dvema klinčkoma", jo je opisal J. Lokar v Lovsko-ribiškem slovarju (Ljubljana 1937, str.lO). 58 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Zvočna vaba je bil lahko tudi živ ptič^ ki je nastavljen v kletki klical leteče sorodnike. (Poveden je slovenski rek: "Človeka lovimo s človekom, ptiča s ptičem."'-*) A Venceslav je raje vabil s "ščekadiirjem" kot z "reklamom"'-^. Bilo je enako učinkovito in hitreje, z manj dela. Za ptiča "reklama" namreč ni bil vsak dober (najboljši vabnik v kletki je bil menda "liijer", čižek), pa še skrbeti je bilo treba zanj. Zato je Venceslav "na ščekadur" najprej privabljal šoje in si potem eno izmed pobranih odnesel v skrivališče (kot sproti ulovljenega vabnika). To je držal za krila, jo "en malo ščegetau" in potem je "vse kar palo" (so ptiči kar privršali). Vse naštete so nedvomno nepogrešljive priprave in pomožna sredstva ptičjega lova z limanicami. Vendar pomenijo le del zahtevne predigre. Pred pticami, pi^ed živaljo je bilo treba namreč "uloviti" okolje, v katerega so ji nastavljali, pripraviti še ptičje lovišče, "tezo"'-^. "Tisto okrog, kjer se je lovilo", kjer so okoli "uštimali grmičevje", kjer je bilo na sredi "eno dréu" in pod njim skrivališče iz obraščenih vej (z dvemi vhodi oziroma izhodi), imenovano "kazôn"'27. Teze so imeli tam, kjerjebilo dosti ptičev. "V obronkah", kjer se konča gozd in začne kaka senožet, ob jasah. Za nastavitev "beščad" so rabili enkrat manj, drugikrat več časa. "Če je že lovišče blo naräd - en dober kvart ure - pa je blo nastavleno." Dlje je trajalo, kadar so se premikali, kadar so šli "bolj na hetren (hitro)" in so si v enem dnevu sproti pripravljali do tri teze. In ni bilo vseeno, kdaj so nastavljali. Zjutraj je bilo menda najboljše okrog 9. ure, ko so ptiči po zgodnejši paši siti in se radi odzovejo vabečemu klicanju. Podobno je bilo zvečer, ko so prileteli "takoj, ko je šlo sonce dol", spet po paši. Jutro je bilo bolj čas šoj, "pod noč" čas kosov. Kaj vse je bilo še pomembno, da sta teza in nevidni ptičar sredi nje delovala kot ena sama past, velika "naravna" prevara, neposredno, slikovito povedo Venceslavove besede' "Teza mora bit da gozd je od takih drevesov, k"^ ne rasejo hitro. Rak'^c (akacija) ni dober. Tiste ni dobro, ker u enmi leti je že visoko. En ta drugo: liéska, gaber, hrast - tiste rasejo bolj počdsu - in t'm seje lôha večkrat nared na tem mesti - ker ne prerdse - ker gozd ne sme bit preraščen. Mora bit f^m da ma tri do štir metre največ - vesok ne - drg(h)ač ni neč, ni neč. En dren pa daje viši ko tist gozd nei, da g(h)rejo vsi g(h)or - tisti^veliki tiči rej (grejo) rej le g(h)or, nei, večinoma. G(h)ôr na dréu, na tiste veje, nei, na tiste veje seje popičalo nôtr tiste beščade. Zato je tako tisto. Zdejje Se to: In dol okiiöla se n'-'rdi tezu malčku bi reku - '^nih deset metru če je okrog f^kuô - k^r f^m se le dene take palce (ene deset, petnajst paie), k' mi rečemo v^rmén - smo rekli - po naše. Tuje palca, debela takole, takole nei, in odzadi seje usklalo, da se ni uvivala - en pel tistu palcu pa seje nasékalu tako - naséklu take - samo žlek not<^r. Pole seje 124 I. ŠaSelj, navedeno delo, str.34. 125 "Reklam" - iz it. richiamo - vaba. Na Slovenskem so sicer za živo vabo - ptiča v kletki - znane večinoma različice imena vabnik (gl. preglednice). 126 "Teza" - iz it. lesa - razpenjanje, nastavljanje (mrež za ptice). "Teza je bila okrogel ali polkrožen prostor (dolg 50-70, širok 30-50 korakov), obdan z mrežami in grmičevjem in v sredi zasajen z drevesi, na katera so postavljali vabe in limanice." (Iz: E. Umek, navedeno delo, str.477.) Brici so od sosedov pobrali le ime za ptičje lovišče, ne pa tudi tehnike lova. Sami so nastavljali le "beščade", "Italjani so lovili dol u velke mreže". 127 "Kazon" - iz it. casone - velika hiša. 128 Transkribcija pogovora z informatorjem Venceslavom Fikfakom, r. 1908, kmetom (nekdanjim kolonom) iz Fojane 27. Leta 1990 ga je posnela I. Smerdel. Kaseto hrani arhiv Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. 59 Inja Smerdel biščadu stis^nlo not'r u tisi žlek - k^ se zaseka. B'^scâde so bli pa tako: Vsaka Ifščadaje bla deleč ena drug(h)a, de je p^ršla ena do pou drug(h)e. Tko daje éd'^n tič pobrau po dvie - najmajn - al tud samo eno, ma po dve tud tri, tud več, nei. Zdej pa tuôle: Lovit ni k^r t^kuo. Se ne sme prafč kričit nuôtr. Če sej (seje) u dvieh, da se bo Fm zijalo - in tako - ni pra(o)v; če (k)do diele u bližini - ni n^č; čej (če je) (k)do sieku kfšno s^nô (seno) u bližini - ni n^č; čej (k)do or ju f^m - daj (da je) zjau s^ živinu - ni n^č. Muôg(h)laje bit tišina. In ne v(u)reméno slabo; če je slabo vreme - ni n^č tud ne. Najlepš da je mimo, brâz vetra, n^č. Zdej - se ne sme kadit nuôtr; kadit - tud nei; kaset (kašljati) - tud nei. Muora bit mirno. In puôla se kliče. " In potem so le še pobirali. Ptičarska zvijača je bila popolna. Slovencem nam je tako podzavestno domača, tradicijska, da jo uporabljamo celo v metafori za ukano. Da gremo na limanice, kadar se pustimo prevarati. Le da ponavadi ne končamo tako kot ptiči. Ti so bili do trenutka, ko so postali zalepljeni ujetniki limanic, še subjekt. Bitja, o katerih je bilo potrebnega veliko znanja, s katerimi se je ptičar meril v zvijačnosti in imel zavoljo tega do njih poseben odnos. Trnovski cipar se je na primer nadmočno posmehoval "grozno neumnim, naivnim cipam"'^^, Venceslav iz Fojane pa je imel rad zaupljive kose in je spoštoval prevejanost šoj. "Nejbul furbaca (zvita) jebla šoja. Ona, če vas je vidla, puol jenardila en tak glas, da še druge so tekli. Kos pa ne. Kos pa je pršu rad." Končno ujeti so postajali ptiči objekt: mrtvi kot bodoči zalogaji hrane in živi kot bodoče hišne glasbene skrinjice. Prve so že med pobiranjem "vse udušili" in jih dajali kar v nahrbtnik (za prodajo so jih natikali skozi vrat in kljun na vrbovo šibo), druge, "pevce" so "pobrali u eno ščajplo". In po tem, ko "stisneš s prsti in potegneš dol perje", so bi le limanice spet čiste in pripravljene. PTICE NA KROŽNIKIH, PTICE V KLETKAH Na koncu te briške "ptičje zadeve" se vračam, da bi jo sklenila, na njen začetek, k omembi dražljive protislovnosti dveh bistvenih namenov, zavoljo katerih so nastavljali pticam: hrane in držanja v kletkah (oziroma prodaje v enaka namena). Po ptičjem lovu pobrana bitja so namreč prenehala biti ptice. Postala so dve novi, antagonistični kategoriji: mrtvi ptiči in žive jetnice. Oziroma tiste ptice, ki jih je, ujete, človek moril in one, ki jih je puščal žive. V likovni umetnosti sta ti kategoriji in njuni najpomembnejši ptičji predstavniki pričevalno prisotni. Na italijanskih tihožitjih na primer so v "naturi morti" živi liščki, priljubljeni hišni pevci, upodobljeni na drevesnih vejah ali ob posodah s sadjem. Na kuhinjskih stenah, na stojnicah prodajalk s ptičjih trgov pa mrtvo visijo brinjevke in drugi drozgi.(Podobna tihožitja hranijo tudi v nekaterih zbirkah na Slovenskem.'-"") O ptičih na krožnikih in o onih v kletkah so zgovorni tudi drobci zgodovinskih zapisov in marsikatero leposlovno besedilo. O pticah pevkah kot 121 Alia$verus V., navedeno delo, št. 239. 130 La natura morta in Italia, (Ur. F. Zeri), Milano 1989. 131 Gl. katalog Evropska tUiožitja iz slovenskih zbirk, Ljubljana (Narodna galerija) 1989. 60 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Mrtve brinjevke ali morda cararji in nekaj drugih, nespo/navnih pevk. S tihožitja, naslovljenega Ptice, košara in krožnik s sadjem.{Srednjeevropski slikar, 18. st., o. pl., 82 x 65 cm.) Ptuj, Pokrajinski muzej, inv. št. G 334 S. ¦ Dead fieldfares or maybe missel thrushes and some other, unidentifiable songbirds. From a still life entitled Birds, basket and fruit bowl. (Central-European painter, I8th century, 82x65 cm). Ptuj, Pokrajinski Muzej, inv. No G 334 S. ¦ Alcune tordelle morte e alcuni altri uccelli canterini non distinguibili. Da una natura morta intitolata "Uccelli, un cesto e un piatto con frutta" (Pittore centroeuropeo, XVIII secolo, olio su tela, cm 82 x 65), Pokrajinski muzej, Ptuj, inv. no. G 334 S. 61 Inja Smerdel O hrani že v antični Grčiji niso le premišljaU. Menda so tako čislali drozge, da je bilo sužnjem prepovedano jesti njihovo meso. Rimljani, pri katerih je veljal drozg za eno izmed najbolj dobrodošlih daril, naj bi razvili pravo "industrijo" debeljenja teh ptic v velikih kletkah. Latinski pesniki so slavili slastnost njihovega mesa^^- in rimske sladokusce odkrijemo na pojedini pri Trimalhionu, kako s prsti segajo v pavja jajca ter v njih tipajo "tolstega drozga v popranem rumenjaku".Sledili so jim, in menda prav nič ne zaostajali za njimi, zgodnjesrednjeveški samostanski menihi, ki jim je bilo, po Benediktu, prepovedano uživanje mesa četveronožnih živali. Redovnik Ekkehard IV. na primer je okrog 1060. leta napisal Benedictiones ad mensas, himno o jedilnikih samostana St. Gallen, v kateri je poleg druge perutnine slavil "neštete brezimne ptičice, ki so se lovile v mreže, razpete v bližini samostana".'34 In Pantagruel si je ogledoval Gastrolatre, kako iz loncev in košar jemljejo jed za jedjo; med premnogimi tudi vrtne stmade, kose, brinovke; škrjančje paštete...'35 Ptic pevk gospoda vseh časov pač ni jedla iz potrebe. Konec 15. stoletja (1485) so na Koroškem veljale na primer pečene brinjevke za "perutnino", primemo stanu nižjega plemstva in njihovih gostov.'36 Enakemu stanu je pripadala baronica Coraduzzijeva, ki je konec 17. stoletja iz slovenske Koče vasi po hlapcu pošiljala svoji v Trstu živeči hčeri: "...1 jerobitze (jerebica), 1 ratza (raca), 6 titzu (tiču)..."'37 Sicer so s konca 15. stoletja še različna pričevanja o tem, da so tudi meščani jedli ptice pevke. Santonino na primer je v svojih popotnih dnevnikih zapisal, kako jim v Tolmezzu, v družbi meščana in javnega gostilničarja Giacomella, ni manjkalo "izvrstnih ptičkov". In v Beljaku, v hiši meščana Gašperja, kjer so jim postregli deset jedi, je bila "tretja pečene brinovke".'3* o tem, da so bile ptice pevke nedvomno tudi na meščanskih jedilnikih, dovolj prepričljivo poročajo še posamezna (za slovensko ozemlje pričevalna) besedila o ptičjih trgih, iz 15. in s konca 19. stoletja. Tako so menda okoli 1485. leta na ljubljanskem trgu radi kupovali "od divje perjadi...celo ptice pevke, kot (so) drozgi, kosi, škrjanci in ščinkavci".'39 In leta 1884 so "ljubljanski tičarji" nalovili "na tisoče cip, ki se prodajajo v Ljubljani" in pošiljajo v Gradec, na Dunaj in v Trst.'**^ "Porabske" brinjevke pa so še v prvi polovici 20. stoletja transportirali na prodaj v Mursko Soboto, Radgono, Monošter in Budimpešto.'*' Kose, drozge, brinjevke, ki so jih upleniU v Brdih in ponavadi že kar tam tudi prodajali, so trgovci, preprodajalci (med njimi pomnijo nekega Furlana iz Krmina in kot pomembnega odjemalca "nekega gostilničarja Žaneta" iz vasi Prapetno) prinašali na trge bližnjih italijanskih mest. Gorica je s svojimi štirimi velikimi sezonskimi sejmi o sv. Hilariju, Jerneju, Mihaelu in Andreju 132 L. Ghidini, navedeno delo, str.389. 133 Petronius Arbiter, Satirikon, Ljubljana 1973, str.55. 134 N. Foster, Jelo iza samostanskih zidina, Zagreb 1982, str.21,.58. 135 F. Rabelais, Gargantua in Pantagruel, Ljubljana 1953, str.256-258. 136 H. Kahnel,A\tagim Spätmittelalter, Graz/Wien/Köln 1986,str.204. ^37Slovensicaplemiškapisma,Di-uzm Marenzi -Coraduzzi skonca 17. stoletja. Uredil in za tisk pripravil P. Merku, Trst 1980, str.70,71. 138 p. Sfl)ifo/ii)io, Popotni dnevniki, Celovec/Dunaj/Ljubljana 1991, str.37,63. 13** J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, str.94. 140 (Lov na cipe), "Domače stvari". Slovenski narod XVII. leto, 1884, 243 številka. 141 A. Pavel, navedeno delo, str. 147. 62 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih (namenjenimi prodaji kateregakoli blaga)ins tedenskimi tržnimi dnevi imela mesta za prodajo ptičev natanko določena. Ta so bila (povečini pokrite) tržnice, na katerih so poleg "ptičjega ulova" prodjali še sadje, zelenjavo, perutnino, mlečne izdelke, semena... Za leto 1868 je na primer neposredno sporočeno, da so "uccellame" (ptiče, ptičji ulov) prodajali na trgu pri katedrali, na "piazza del Duomo".'*3 In za leti 1904 in 1911 so izpričana kot "mesta", namenjena javni prodaji... pokrite tržnice na Corsu Giuseppe Verdi in na trgu sv. Antona za prodajo rastlinskih živil... divjačine, ptičev..." in na "spodnjem delu trga sv. Antona za prodajo žit... perutnine, ptičev, predmetov za ptičji lov..."'** Iz leta 1852 pa je na primer sporočeno, kolikšne pristojbine so tnorali plačevati prodajalci različnega blaga, med njimi tudi tisti, ki so prodajali ptiče. Za petdeset ptičkov ("50 uccelli piccoli") so dajali v občinsko blagajno pol karan ta na (denarne enote, enake krajcarju) "car 1/2".'*^ Takšna pristojbina ni pomenila prav velikega izdatka, saj so ponujeno blago menda dobro prodajali. (Tri desetletja kasneje je bila na primer na ljubljanskem trgu cena za "pušel", za deset skozi kljun na "šibice" nabranih cip, 12 krajcarjev.!*^) jp kolikšen je bil v tej trgovski verigi zaslužek ljudi z njenega začetka, ptičarjev? Menda vsako leto drugačen, odvisen od ponudbe in povpraševanja. V Gornjih Brdih so se spominjali, da so 1916., vojnega leta, ko je bilo le malo ptic, dobili od prodaje ene velike "reste"'*'' kosov (na kateri je bilo nanizanih po štirinajst ptic in na mali rešti po sedem) toliko, da so si lahko kupili en kilogram soli. Za večji zaslužek je bilo nedvomno potrebno pobrati z "beščad" dosti ptic.'** Brici pa so "ptičke" jedli tudi sami. Pomenili so jim, podobno kakor preostalemu slovenskemu vaškemu prebivalstvu (gl. preglednice), dopolnilno domačo hrano. In v letih večjih stisk (na primer v času med svetovnima vojnama), v kakršnih so zavoljo lakote menda segli celo po zakopani poginuli svinji, so bili ptiči tisto redko, čemur so sploh lahko rekli hrana. Tretja (ali morda deseta) jed z gosposkih omizij, ptiči na tak ali drugačen način, je tako prihajala tudi na krožnike briških siromakov. Ponavadi za večerjo. "Toč s ptičev, to je blo za večerjo." K "toču", briškemu golažu, k omaki z enkrat takšnim, drugikrat drugačnim mesomi**^ je sodila "obvezno polenta". Kose in M. R. lic Vitis PiemonU, L. Spangher, Conosciamo Gorizia, La storia, losvilupo, le tradizioni, Gorizia 1988, str. 119. l'lS Archivio di stato. Gorica, Regolamento di Annona per la citta di Gorizia (1868), Fondo Archiviostoricodel Comunedi Gorizia, Regolamento mercati, Busta 1461, N.Fasc. 3162,Fasc.sep. F 185(1828-1912). IM Archivio d i stato. Gorica, Regolamento dei mercati (1904) (v navedenem fondu in Fasc.sep., N. 13992/99) in Regolamento dei mercati (1911), Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 950, Fasc.l949,N.25. lis Archivio di stato. Gorica, Tariffa del Plateatico durante Vanno in generale (1852), Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Plateatico (tasse sui mercati), Busta 1381, N. Fasc. 3060, Fasc.sep. F64 (1852-1908), N.2541.XI. 60karantanov (carantani) oziroma krajcarjev je tedaj veljalo 1 florint (fiorini), goldinar. Iz: M. Stanisci, Appunti di metrologia, Archivio di stato, Trieste 1977, str.80. 146 Slovenski narod, XVII. leto, 1884, 243 številka. 147 "Resta" - iz it. resta - venec (npr. čebule). 148 Iz ljubljanske okolice, iz Škocjanskih hribov je na primer iz zadnje četrtine 19. stoletja podatek, da so menda pri nekaterih hišah v eni zimi iztržili za ptice po35gld (ko naj bi stala krava 25 gld). Iz: B. Kuhar, Odmirajoči stari svet vasi, Ljubljana 1972, str.85. 149 T. Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16/ 1987, Ljubljana 1987, str.310. 63 Inja Smerdel Rd/.stdvd pličev v furlanskem mestecu Sacile, po starem imenovana semenj sv. Lovrenca (10. avgusta), po letu 1907 semenj razstava ptičev in po letu 1926 veselica ptičev, La sagra dei osei. Risba A. Beltrameja iz časopisa La Domenica del Corriere, iz leta 1908. Podoben jebil menda tudi pogled na goriški sejem sv. Jerneja. (Reproducirano iz revije Sot la Nape, An XLIO, n.3, Udin 1991, str.60.) ¦ Exhibition of birds in the Friulian town Sacile, once called St. Laurence's fair (August 10), after 1907 called Exhibition-Fair of Birds, after 1926 Festivity of the Birds, La sagra dei osei. Drawing by A. Beltrame from the newspaper La Domenica del Corriere, 1908. The St. Bartholomew's Fair in Gorizia have probably looked like this. (Reproduction from the review Sot la Nape, Yr. XLIII, No 3, Udin 1991, p. 60) ¦ Mostra di uccelli a Sacile, in Friuli, chiamata un tempo il mercato di S. Lorenzo (10 agosto), dopo il 1907 Mostra-mercato di uccelli ed infine dal 1926 La sagra dei osei. Disegno di A. Beltrame per La Domenica del Corriere del 1908. Molto simile doveva essere anche la fiera goriziana di S. Bartolomeo. (Riprodotto dalla rivista Sot la Nape, a. XLIII, n. 3, Udin 1991, pag. 60.) 64 Med smrtjo na krožnil I. Vrhovnik, navedeno delo, str.79. 157 J.W. Valvasor, navedeno delo, XI. knjiga, str.9. 66 Med smrtjo na krožnilcu in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih Dva primerka briških kletk za liščke. (Risba P.Medveščka, 1957, iz avtorjevega arhiva) ¦ Two specimens of cages used for goldfinches in the Brda region. (Drawingby P. Medvešček, 1957, from the author's archive) ¦ Due esemplari di gabble per cardellini del Collio (Disegno di P. Medveščk, 1957, dall'archivio dell'autore) SO tako "vsa druga veselja presegajoče" pevke ostajale zunaj človeških bivališč, zamrežene v svojem sicer naravnem okolju. Šele med mestne zidove ujeti meščani so sijih, ujete kot oni sami, prinašali v domove. Ugotovljeno je bilo, da se je navada držanja različnih hišnih živalskih ljubljencev pomembneje uveljavila "do 16. in 17. stoletja, ko so postali, posebno v mestih, normalen pojav v gospodinjstvih srednjega sloja".'-''* Na Slovenskem so ptičji ljubljenci v kletkah izpričani povečini v delavskih in obtniških domovih in celo v delavnicah. Tone Seliškar jih na primer pomni iz svojega predmestnega ljubljanskega otroštva v prvih letih 20. stoletja v spominih na očeta strojevodjo (in mamo "cigararco"), ki je bil s pticaini "prijazen kot z otroki" in jim je požvižgaval, visečim v kletkah na kuhinjski steni. "Najraje je 158 K. Tester, navedeno delo, str.53. 67 inja Smerdel "Ščajplj", klelkd za ptico pevko, hišno ljubljenko (z gnezdecem in posodico za hrano). Iz Fojane, iz časa med svetovnima vojnama. Domač izdelek iz lesa (zeleno pobarvanega) in žice, ki v obliki posnema cerkveno stavbo (pomnijo na primer tudi ptičjo kletko v obliki gradu Dobrovo). Višina 53,5 cm, širina 24 cm, dolžina 47,5 cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv .št. EM 17518. (Foto C. Narobe, 1992) ¦ "Ščajpla", cage for songbirds (with nest and feeding-box). From Fojana, between World-War 1 and II. Homemade of wood (painted green) and wire in the form of a church (people also remember bird cages in the form of Dobrovo Castle). Height 53,5cm, width 24cm, depth 47,5cm. Slovene Ethnographic Museum, Ljubljana, inventory No EM 17518.(Photo by C. Narobe, 1992) ¦ La "ščajpla", una gabbia per uccelli canterini (con un piccolo nido eil recipiente per il mangime). Da Foiana, risalenteal periodo tra le due guerre. Di produzione casalinga (dipinta di verde), in filo di ferro, a forma di chiesa (la gente ricorda anche una gabbia con le forme del castello di Dobrovo). Altezza 53,5cm, larghezza 24cm, lunghezza 47,5cm. Slovenski etnografski muzej, Ljubljana, inv. no. EM 17518. (Foto C. Narobe, 1992) 68 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih imel liščke, strnade, repnike, grilčke in kaline, kanarčkov pa ni maral, češ da so pregosposki."'59 Enak odnos do "gosposkih", dragih kanarčkov je izpričan pri tržiških čevljarjih. Kanarček je namreč lahko prišel v hišo le z nakupom, liščke in čižke so si ulovili sami. Kletke s svojimi "štingelci in cajzeld" so obešali na stene delavnic (tako kot solkanski mizarji). "V čevljarski delavnici pa ni smelo manjkati kletke s ptički, ki so čevljarjem s svojim žvrgolenjem delali kratek čas."i^o Vaškemu prebivalstvu ptičje žvrgolenje menda ni pomenilo nečesa, brez česar bi jim bi o pusto v domačih hišah. S ptičjimi glasovi so bili obdani, takoj ko so stopili na dvorišče. Zanje ptice niso bile nekaj odmaknjenega, temveč naravni del sveta, ki so mu skupaj pripadali. In ptičarjem so pojoče jetnice pomenile pač eno izmed naravnih dobrin, s katero so lahko prišli do zaslužka. V kmečke in druge vaške hiše pa sojih prinašali povečini otroci oziroma (odrasli) otrokom. V uk in za veselje. "Ko otrok spoznava svet, je ptič ena od privlačnosti." V Brdih jih je bilo dosti po "ščajplah". Bližnja italijanska mesta in popularni ptičji semnji so imeli svoj vpliv. Kletke za "grdelinče, liijerče" in kose so si izdelovali povečini sami (ali pa sojih kupovali na trgih v Gorici in v Krminu). Pojoče ljubljence v njih so imeli pozimi notri in poleti zunaj, viseče ponavadi na zidu ob hišnem pragu. Nekateri ptičarji pa so imeU ptice (vrane, srake, kose) celo tako udomačene, da so spuščene svobodne skakale naokrog. Med njimi so bili tudi taki, ki so znali učiti kose. Pojoči so bili menda "moderni po oštarijah čez u Italiji", in take so dobro prodajali. Sicer so za preprosto kletko s ptico pevko v njej na začetku tega (20.) stoletja iztržili po eno krono (v času, ko je briška "žaudarca", ženska, ki je lupila slive, zaslužila menda blizu dveh kron na dan). Za domače "gardeline", kose in druge ujetnike "ščajpel" so morali skrbeti povečini otroci. Vsak dan so jiin menjavali vodo, jim dajali semena, sesekljan radič in jim prinašali "glistice in črvičke". "Za otroke je bila to vzgoja; skrbeti so morali za eno živalco." Najprej pač za majhno. Funkcija držanja ptic pevk v kletkah se je, tako kaže, v vaškem in v mestnem okolju razlikovala. Pernate pevke, ki so jih sicer povsod občudovali, so v mestnih bivališčih pomenile ujet košček narave, ujeto veselje, živo glasbeno skrinjico in kratek čas. V kmečkih in v drugih vaških hišah pa so pomenile prvo skrb otrokom za kako žival, učenje ob opazovanju in nedvomno tudi veselje. Zares na koncu, ko je nanizanih nemalo splošnih ugotovitev o ptičjem lovu in potem o stvarnih briških ptičarjih, o njihovem početju, o njihovem odnosu do posameznih ptic, do okolja in nazadnje, spet bolj splošno, o dveh bistvenih namenih, zavoljo katerih so pticam nastavljali (o mrtvih pticah - hrani in o živih jetnicah), ostajam zamišljena. Splet sicer stvarnih odnosov med človekom in pticami pevkami, odnosov, ki so vtkani v ptičji lov in njegove namene, namreč vedno znova prikliče misel o univerzalnem, o kontrapunktu življenja in smrti; o razdvojenosti med ljubeznijo in ubijanjem, med "gaio", veselim in "crudele", krutim. Je to osnova človekove biti? 159 T. Seliškar, Deček z velike ceste, Ljubljana 1966, str.15. 160 V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936, str.305.. 69 Inja Smerdel UPORABLJENI TISKANI VIRI IN SLOVSTVO O PTIČJEM LOVU NA SLOVENSKEM (IN O NJEGOVIH NAMENIH): AHASVERUS V. (TURNER Pavel?), Cipar, Slika z ljubljanskega barja. Slovenski narod, leto XXV/ 1892, štev. 2.37 - 240, BAŠ Angelos, 1 .ov in ribolov. Slovensko ljudsko izročilo. Pregled etnologije Slovencev, Ljubljana 1980. BEVK France, Otroška leta. Avtobiografske črtice, Ljubljana 1949. BEVK France, Lukec in njegov škorec, Ljubljana 1965. BEZLAJ France, Etimološki slovar slovenskega jezika, 2, Ljubljana 1982. CILENSEK Martin, Naše škodljive rastline v podobi in besedi, IV. snopič, Celovec 1895 in V. snopič, Celovec 1896. CIPARIL IZUMIRAJOČI LOVCI, Življenje in svet, 4, Ljubljana 1928. DOMAČE STVARI (Lov na cipe), Slovenski narod, XVIII. leto, 1884, 243. štev. DOLENC Hinko, O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh. Izbrani spisi, Ljubljana 1921. ERJAVEC Fran, Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1880., Ljubljana 1880 in Iz potne torbe. Letopis Matice slovenske za leto 1882. in 1883., Ljubljana 1883. ERJAVEC Fran, Domače in tuje živali v podobah, Slovenskej mladini v poduk in kratek čas opisal..., III. del. Ptice, I. snopič, Celovec 1870. ERJAVEC Fran, Na stricovem domu. Slovenski glasnik, Celovec I860. GLOBOČNIK Anion, Na ukslovenskim županom, Ljubljana 1880. GORIŠKA PRATIKA, Gorica 1924. H ACQUET Belsazar, Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, Leipzig 1801. IZBRANE PESMI SIMONA GREGORČIČA, Uredil, uvod in opombe napisal M. Rupel, Ljubljana 1946. JAGODIC Marija, Narodopisna podoba Mengša in okolice, Mengeš 1958. KOS Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo III., Urbarji Slovenskega Primorja IL, Ljubljana 1954. KRAGL Viktor, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936. KRANJEC Miško, Grilce, Miško Kranjec, Izbrano delo II., Ljubljana 1973. KRANJEC Miško, Mladost v močvirju, Ljubljana 1977. KUHAR Boris, Odmirajoči slari svet vasi, Ljubljana 1972. LOKAR Janko, Gozdovi in vode vabijo, Ljubljana 1943. LOKAR Janko, l.ovsko-ribiški slovar, Ljubljana 1937. LOŽAR Rajko, Lov in ribolov, Narodopi.sje Slovencev L, Ljubljana 1944. MAKAROVIČ Marija, Lov na ptice. Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana 1978 in enako v; Lov na ptice. Kmečki glas, štev. 48, 1971. MAL Josip, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957. MAL Josip, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba, Celje 1928. MALA PRATIKA SA LETO 1803, (Valentin Vodnik). MEDVEŠČEK Pavel, Na rdečem oblaku vinograd rase, Pravce n štorje od Matajurja do Korade, Zbral, napisal in ilustriral P.M., Ljubljana 1990. MRKUN Anton, Etnografija vclikolaškega okraja, 1, Kmetijstvo, Videm-Dobrépolje 1943. NE STIKAJTE PO PTIČJIH GNEZDIH, Gospodan;ki list. Leto IV, štev. 4, Gorica 1925. NOVAK Vilko, Ljudska prehrana v Prekmurju, Ljubljana 1947. NOVAK Vilko, Ljudski lov na Slovenskem v luči narodoslovja. Lovec XXXV/1952. NÜSSDORFER Bruno, Selilke so čutile, da bo še grdo vreme. Lovec XX/1933, štev. 5. PAVEL Agoston, Rigâszâs a Vend vidéken es au Orségben (Lov na brinjevke v Porabju in v Orségu), Néprajzi muzeum Ertesitöje XXXIV, Budapest 1942. (Prevod Katarine Hörnek, tipkopis.) PESMI DORE OBLJUBEK, I, 1983. PLEIWEIS Magdalena, Slovenska kuharica ali navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila, Ljubljana 1878 (druga izdaja; prva 1868). PLESNIČAR L, Iz Trnovskega gozda. Lovec 11/1911. 70 Med smrtjo na la-ožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih PLETERŠNIK Maks, Slovensko-nemški slovar, 1. del, Ljubljana 1894 in 2. del, Ljubljana 1895. PODGORIČAN L., Lov s sov ko. Slovenski glasnik, Celovec 1867. PODVREČAR Tone, Spomini na kamnogoriške ptičarje. Lovec XIV/1927. PRATIKA, stoletna pratika devetnajstega stoletja od 1801 - 1901, Ljubljana 1880 (četrti natis- prvi 1840). SANTONINO Paolo, Popotni dnevniki, Celovec/Dunaj/Ljubljana 1991. SELIŠKAR Tone, Deček z velike ceste, Ljubljana 1966. SLOVENSKA PLEMIŠKA PISMA, Družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja. Uredil in za tisk pripravil P. Merku, Trst 1980. ŠAŠELJ Ivan, O zatiranju ptic selivk po Italijanih, Lovec XV/1928. - Zakaj je pri nas vsako leto manj ptic-selivk in ptic- pevk. Lovec XVI/1929. ŠAŠELJ Ivan, Živali v slovenskih pregovorih in rekih. Novo mesto 1932. ŠTREKELJ Karel, Slovenske narodne pesmi, Zv. IV., Ljubljana 1908 - 1923. ŠUKLJE Fran, Sodobniki mali in veliki, Ljubljana 1933. ŠUŠTERŠIČ Jernej, Ljudski lov v Ziljski dolini. Lovec XXXVI/1953, štev. 7. TONEJEVIČ Tone, Šojnica, Angeljček (priloga Vrtcu) štev. 4, IV. tečaj, Ljubljana 1896. UMEK Ema, Lov in lovstvo. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zv., Ljubljana 1970. VALVASOR Johann Weichard, Die Ehre des Herzogthums Krain, I. Band, Buch III., III. Band, Buch XI., Laibach - Nürnberg 1689, VRHOVNIK Ivan, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933. ZAHN Joseph v., Steirische Miscellen zur Orts - und Culturgeschichte der Steirmark, Graz 1899. ZORZUT Ludvik, Ptička briegarca. Nova Gorica 1974. ŽIVILI PTIČI! GAGNILI NJIH LOVIČI!, Novice XXL Ljubljana 1863. UPORABLJENI TUJI TISKANI VIRI IN SLOVSTVO: BEDNARIK Rudolf, L'udové pol'ovnictvo na Slovensku, (Vydala Matica Slovenska) 1943. BURN AND Tony, Dictionnaire dela chasse, Paris 1970. CHEVALLIER Denis, Avant-propos, Des hommes et des betes. Terrain 10, Paris 1988. CIMATTI Felice, La sagra dei osei. Sot la Nape, An XLIO, n.3, Udin 1991. CLEYET-MERLE Jean-Jacques, Techniques d'acquisiton: cueillette, chasse, peche. Guides ethnologiques 2, Guides de la Galerie d'étude (Musee national des arts et tratitions populaires), Paris 1984. DE VITIS PIEMONTI Maria Rosaria, SPANGHER Luciano, Conosciamo Gorizia, La storia, lo sviluppo, le tradizioni, Gorizia 1988. DUCHARTRE Pierre-Louis, Dictionnaire analogique de la chasse historique et contemporain, Paris 1973. ENCYCLOPAEDIA BRITANNICA, Volume .3, Chicago / London / Toronto / Geneva / Sidney / Tokyo 1965. FENTON Alexander, Scottish Country Life, Edinburgh 1976. FOSTER Norman, Jelo iza samostanskih zidina, Zagreb 1982. GAVAZZI Milovan, Baština hrvatskoga sela, Zagreb 1991. GHIDINI Luigi, Caccia vagante, Milano 1944. GHIDINI Luigi, LUccellatore, Milano 1929. GORIZIA IN POSA, Con L58 fotografie commentate da Luciano Spangher e Sergio Tavano, Gorizia 1989. GUNDA Bela, Trappingand Hunting amongtheHungarian People, Acta Ethnographica Academiae Scientiarum Hungaricae, Tomus XXII, Fasciculi 3-4, Budapest 1973. HIRSCHBERG Walter, JAN ATA Alfred, Technologie und Ergologie in der Völkerkunde, Mannheim 1966. JAMIN Jean, La tenderie aux grives chez les ardennais du plateaux, Paris 1979. KÜHNEL Harry, Al tag im Spätmittelalter, Graz/Wien/Köln 1986. 72 Inja Smerdel MAŽURANIČ Vladimir,Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik,Drugi dio, JAZU,Zagreb 1908 - 1922 (pretisak Zagreb 1975). MIOTTI Tito, Fortilizi e uccellande, I sette castra di Paolo Diacono (iz; I sette... ed altri studi castellologici), I Castelli del Friuli VII., Udine 1988. PETRONIUS Arbiter, Satirikon, Ljubljana 1973. RABELAIS François, Gargantua in Pautagruel, Ljubljana 1953. SKfcODOWSKA-ANTONOWICZ Kalina, fcowiectwo ludowe, Na tie zbioröw Muzeum etnograficznego w Toruniu, Torun 1961. TESTER Keith, Animals & Society, The humanity of animal rights, London/Nevv' York 1991. VAKARELSKI Christo, Bulgarische Volkskunde, Beriin 1969. VLAHOVIČ Mitar S., Lov u Kolašinu, Beograd 1933. DRUGI VIRI: AVDIOVIZUALNI ZAPIS VOGRIČ Zdenko, Lov na ^rinovke z laštro,4. februarja 1984, pri vasi Vrh sv. Mihaela na SZ obronkih Krasa (blizu Doberdoba). ROKOPISNI VIRI (TERENSKI ZAPISI) BAŠ Angelos, Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 4, Iz arhiva SEM. BEZIČ Jerko, Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 40, Iz arhiva SEM. BOHINEC M., Zapiski s Terena 5, Šentvid pri Stični (1950), št. zv. 1,4, 11, Iz arhiva SEM. CEVC Tone, Zapiski s Terena 12, Brkini (1955), inv. št. 18; Zapiski s Terena 13, Kostanjevica (1956), št. zv. 17, Iz arhiva SEM. KALIGARIČ Rajko, Zapiski s Terena 3, Dekani (1949), št. zv. 30, Iz arhiva SEM. LOŽAR Alenka, Zapiski s Terena 21, Škocjan (1964), št. zv. 9, Iz arhiva SEM. LOŽAR Marta, Zapiski s Terena 8, Trenta (1952), in v. št. 33; Zapiski s Terena 10, Goriška Brda (1953), št. zv. 12, 14; Zapiski s Terena 11, Cerkljansko (1954), št. zv. 16, Iz arhiva SEM. MEDVEŠČEK Pavel, Ptičji lov v severnih Brdih, Tipkopis terenskih zapiskov iz leta 1957 (6 strani in 6 strani risb; hrani avtor, kopijo hrani arhiv SEM). NOVAK Vilko, Zapiski s Trena 1, Šentjurij - Škocjan (1948); Zapiski s Terena 11, Cerkljansko (1954), št. zv. 16, Iz arhiva SEM. OREL Boris, Zapiski s Terena 1, Šentjurij - Škocjan (1948), št. zv. 4,5; Zapiski s Terena 2, Šmarje-Sap (1949); Zapiski s Terena 3, Dekani (1949), št. zv. 1; Zapiski s Terena 4, Marezige (1950), št. zv. 1; Zapiski s Terena 14, Žužemberk (1957), št. zv. 3, Iz arhiva SEM. PAVLIN Zora, Lov in lovstvo v vasi Poišnik, Proseminarska naloga 1974/75 (22 strani, 6 strani il.). PLESTENJAK Karel, Terenski zapiski (iz leta 1958) o ptičjem lovu v Fojani v Brdih, Iz arhiva Goriškega muzeja. SMERDEL Inja, Zapiski s Terena Brda (1990, 1992), zv. št. 1; Transkribcija pogovora (iz leta 1990) z informatorjem Venceslavom Fikfakom (r. 1908, kmetom, iz Fojane 27), Iz arhiva SEM. ŠMITEK Zmago, Lov v Suhi Krajini, Tipkopis terenskih zapiskov iz 1970-ih let (6 strani, risbe; hrani avtor). ŠMITEK Zmago, Ptičarji in ptičarija v Kropi, Tipkopis neobjavljenega članka, napisanega za Glas Gorenjske (4 strani, I risba; hrani avtor). ŠTRUKELJ Pavla, Zapiski s Terena 14, Žužemberk (1957), št. zv. 8, Iz arhiva SEM. Terenski zapis Katje KOGEJ o ptičjem lovu v Prvačini, 1992, Iz arhiva Goriškega muzeja. Terenski zapis Tite OVSEN AR o ptičjem lovu v Tržiču, 1991, Iz arhiva Tržiškega muzeja. TOMAŽIČ Tanja, ŠARF Fanči, Zapiski s Terena 25, Idrija (1969), Iz arhiva SEM. VODOPIVECDanilo,ZapiskisTerena3,Dekani(1949),št.zv.34;ZapiskisTerena4,Marezige(1950), št.zv.36,37, Iz arhiva SEM. 72 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih ROKOPISNI ARHIVSKI VIRI (VSI IZ ARCHIVIO DI STATO V GORICI) NORME SULL' UCCELLAGIONE, NOTIFICAZIONE (1867). Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 326, Fasc. 680, N. 1466. NOTIFICAZIONE (1878). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati, Busta 1461, N. Fasc. 3162, Fasc. sep. F 185 (1828 - 1912), N. 5355. PROTEZIONE DEGLI UCCELLI UTILI ALL' AGRICULTURA (1885). Fondo Capitanato Distrettuale di Gorizia (1860 - 1915), Busta 14, N. Fasc. 106, N. 537. REGOLAMENTO DEI MERCATI E DI ANNONA (1890). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati, Busta 1461, N. Fasc. 3162, Fasc. sep. F 185 (1828 - 1912). REGOLAMENTO DEI MERCATI (1904). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati, Busta 1461, N. Fasc. 3162, Fasc. sep. F 185 (1828 - 1912), N. 1.3992/99. REGOLAMENTO DEI MERCATI (1911). Fondo Archivio Comune di Gorizia, Busta 950, Fasc. 1949, N.25. REGOLAMENTO DI ANNONA PER LA CITTA DI GORIZIA (1868). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Regolamento mercati, Busta 1461, N. Fasc. 3162, Fasc. sep. F 185 (1828 - 1912). TARIFFA DEL PLATEATICO DURANTE L'ANNO IN GENERALE (1852). Fondo Archivio storico del Comune di Gorizia, Plateatico (tasse sui mercati), Busta 1381, N. Fasc. 3060, Fasc. sep. F 64 (1852 - 1908), N. 2541. XI. BESEDA O AVTORICI Inja Smerdel, mag., etnologinja, kus- todinja za ruralno gospodarstvo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani (od leta 1980), glavna urednica Etnologa. V zadnjem desetletju se posveča razis- kovanju različnih gospodarsko kulturnih prvin (nazadnje ovčarstva s selitveno pašo in ptičjega lova), pogosto tistih, v katerih imajo vidnejše mesto živali. Iz razmerij med človekom in ži valm i izhajajo nekatera njena temeljna spoznanja. Med njenimi objavljenimi razpravami in članki je pomembnejše delo Ovčarstvo m Pivki, Transhumanca od srede 19. do srede 20. stoletjaäi Trije "ovčarji" (Koper 1989). ABOUTTHE AUTHOR Inja Smerdel, M.A. in ethnology, has been curator for rural economy at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana since 1980. She is the chief editor of Etnolog. During the last decade she has been engaged in the research of various aspects of economic culture ( sheep-transhumance and bird-catching), often featuring ani- mals. Some of her basic insights are based upon studying the relations between man and animal. Outstanding among her published works and articles is her book Sheep-farming in Pivka, Transhumance from the Middle of 19th to the Middle of 20th Century or The Three "Sheepmasters" (Koper, 1989). 73 Inja Smerdel SUMMARY BETWEEN DEATH ON A PLATE AND A WARDEN'S LOVE (ON BIRD-CATCHING IN THE BRDA REGION) The introduction starts by explaining the title which mentions the two basic purposes of catching birds - to eat them or to keep the feathered singers in cages - and leads us to the twofold and contradictory relations between birds and man. This is followed by an analysis of bird motifs in some elements of the cultural heritage of the Brda, above all in oral narrations. The fact that these motifs are so abundant as well as the contents of some songs bear witness to the scope of bird-catching in the Brda at one time. The general chapter discusses the basic concepts, typology and views on bird-catching. Relying on relevant Slovene sources, literature and comparative literature the following features are discussed: Most of the direct and indirect information comes from the period between roughly 1850 and 1950. In this period some villagers (only male ones, from boys to men) and some townspeople (mostly workers and craftsmen) practised bird-catching with the purpose of catching birds of those families and genera biologists classify as songbirds. Thus, when we speak of bird-catching we mean songbirds. Traps were in general set to catch the following birds: fieldfares, blackbirds and missel thrushes (the thrush family). The main aim was to make a little "seasonal" money by selling them as food (to gourmets in the towns and elsewhere) and only rarely to eat them (as a supplement to everyday food). Blackbirds were here and there caught to be kept in cages as pets or for selling them with the same end purpose. Next are the jays (the crow family). Here the main aim was to enrich one's own diet. They were also caught to serve as bait: put in cages they attracted other animals with their calls. Goldfinches, siskins and tomtits (the finch family): all these were meant to be kept in cages (sometimes for breeding) as pets and for selling them. The study than discusses the less utilitarian purposes of bird-catching: that important and irrational element - passion. Next there is an analysis of the ways in which birds are caught and above all of the main one: setting traps. What kind of traps were used in Slovenia to catch songbirds is illustrated by a table based upon sources from the second half of the 19th century and the first half of the 20th. They are classified according to the typology developed by Hirschberg and Janata and which is based upon how the traps function technically. That the passive "art" of catching birds with traps is close to the equally "passive" gathering culture (see Jamin, La tenderie aux grives ...) is confirmed by an empirical report from the Brda about a veteran bird-catcher stating that he literally gathered blackbirds instead of catching them. "It sometimes happened that on my way I gathered some thirty blackbirds." Bird-catching is then discussed as a mixture of special relations between man and animals. This leads us to questions and reflections on humaneness and even on positive and negative social evaluation. In Slovenia it was indeed bird-catching and the eating of birds which gave birth to the derogatory cliche about our neighbours "those barbaric Italians who enjoy catching and devouring 74 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih birds" (similar to the Englishman's cliche for the French: "frogs"). The cliche is a typical judgment of others based upon one's own apparent virtue. Several sources have indeed confirmed how widespread bird-catching used to be in some areas of Slovenia, one of them being the Brda region. Bird-catching in the Brda area is then analysed in the chapters Birdcntchers from the Brda, a social class (?) between luhat is permitted ami what is prohibited and Birds, traps arid the natural trap - the environment. Bird-traps were set by the poorer people of the Brda, mostly for food for themselves, "to keep us going". Almo.st every family practised this type of bird-catching for its own needs whenever there was time for it. But among them there were some who engaged in catching on a larger scale in order to sell the yield. These people had their seasonal "job" in autumn and partly in winter (during the migration period). It must be said that they were not popular with their neighbours. The bird-catchers are characterised as an indeterminable social group of "professional individualists". They of course knew each other but exactly defined mutual relations rarely existed between them, and there was no economic or "technical" cooperation. When two of them went out together to set traps, they were certain to be relatives or at least neighbours. The local custom of the bird-catchers, their annual farewell party from bird-catching - when they did mix with each other - was but the mere consequence of external conditions - of the law specifying the end of the hunting season. Another characteristic of the bird-catchers deriving from their relations with the external word was their secretiveness. The people from the Brda region, at least those among them who were bird-catchers, knew their natural environment like the back of their hand and they knew which birds nested there permanently or occasionally. They set traps mainly to catch blackbirds, jays, fieldfares, missel thrushes, goldfinches and siskins. Their attitudes to the birds depended on their purposes. As food the jays were "tasty, but more so the blackbirds and the best are the thrushes". Mostly lime-twigs were used and for the fieldfares "laštre" or "skrli", types of gravitational snapping traps. (For other traps u.sed in the Brda, see the table.) The catching techniques used are fully described. Quoted is the genuine account of a bird-catcher stating that the natural environment serves as a "preparatory trap". Up to the moment the birds were actually caught on the lime or in a trap they were subjects. They were creatures one had to know a lot about, one had to compete with in cunning and were respected by the catcher. Once they were caught they became objects, either dead, to be eaten soon, or alive, to be living musical boxes. Both antagonistic roles of birds are described with a short social history and analysis in the chapter Birds on plates, birds in cages. The market for the birds caught in the Brda region were the nearby Italian and Friulian towns. The trade which involved dead as well as living birds is described, based on oral and available written sources and literature on fairs in Gorizia, above all St. Bartholomew's fair (which goes back to at least the 14th century). The latter is described as a merrily cruel fair of singing birds, "il gaio crudele mercato degli uccelli prigionieri". 75 Inja Smerdel In the Brda region the birds were eaten mostly in times of need, to survive. In general they ended up on the dining table asa supplement to the regu lar food, mostly for dinner. Reminiscences of gorging parties, "mandžade" after abundant spoils, of how "delicious" bird meat can be and of the festive dish "piškelca" (at the end of the season), allow us to conclude that to the people of the Brda birds were not a mere supplement to their daily food in order to survive in hard times, but also a gourmet's delight, an attitude typical of higher social classes. What follows are some findings on how the songbirds were kept in cages. The feathered singers were admired by everybody, but to the townspeople they meant above all a trapped piece of nature, a little merriness, a living musical box and a pastime when taking care of them. On the farms and in the villages of the Brda they provided the first opportunity to children to take care of a pet, to learn while observing them and, no doubt, pleasure too. The study presents a wealth of general information on bird-catching, on actual bird-catchers in the Brda, on their activities, their attitude towards various birds and the environment. At the end the author reverts to the general discussion of the two basic purposes of bird-catching (birds killed for food and birds living on in captivity). The article is concluded by reflections present throughout its length. Reflections on the universal concept or counterpoint of life and death, on the fact that man is torn between loving and killing, between "gaio", gaiety and "crudele", cruelty. Is this then the essence of man's existence? RIASSUNTO TRA LA MORTE NEL PIATTO E L'AMORE DEL CARCERIERE OV- VERO DELL'UCCELLAGIONE NEL COLLIO Nell'introduzione si chiarisce il titolo che stigmatizza i due scopi principali per i quali si catturano gli uccelli - come alimento oppure per tenere quelli canterini in gabbia, e in relazione ai quali gli uccelli vengono a trovarsi in un rapporto contrastante con l'uomo. Segue quindi una illustrazione del motivo legato agli uccelli nel patrimonio culturale del Colilo, specialmente per quanto riguarda le tradizioni orali. La frequenza di questo motivo e il contenuto di alcuni canti e racconti testimoniano in maniera del tutto particolare della diffusione che un tempo l'uccellagione aveva nel Colilo. In un capitolo generale, legato ai concetti, alla tipologia e alle considerazioni sulla cattura degli uccelli, in base alle fonti slovene e dalla comparazione di vari testi attinenti si evince che: in territorio sloveno (almeno per i periodo compreso tra la meta del secolo scorso e la meta del nostro, relativamente al quale abbiamo anche la maggior parte di dati diretti ed indiretti) sia alcuni abitanti dei villaggi (soltanto i maschi, da ragazzini a uomini adulti) che certi abitanti delle citta (in primo luogo operai e artigiani) si dilettavano a catturare uccelli, quelle specie che i naturalisti definiscono veri uccelli canterini. Proprio la loro cattura e quella attivita che prende il nome di uccellagione. Di so ito si prendevano in trappola tordelle e merli della famiglia dei Tordi (lo scopo principale della cattura era la vendita degli animali - ai buongustai delle citta - e solo raramente quello di integrare l'alimentazione casalinga; per quanto riguarda i merli si catturavano anche per 76 Med smrtjo na krožniku in ječarsko ljubeznijo ali o ptičjem lovu v Brdih tenerli in gabbia o per guadagnare vendendoli come uccelli canterini); le ghiandaie, appartenenti alla famiglia dei Corvidi (come integratori alimentari ed anche, messe in gabbia, come richiami); i cardellini e i lucherini della famiglia dei Fringillidi e le cinciallegre della famiglia omonima. Tutti questi uccelli venivano catturati per essere poi tenuti in gabbia ed allietare le case (in certi luoghi anche per impiantare degli allevamenti), o per essere venduti come uccelli canterini. Nell'articolo si fa luce, oltre che sugli scopi utilitaristici dell'uccellagione, anche su una sua componente particolare, irrazionale - la passione. Segue poi un compendio sulle varie tecniche di cattura ed i vari tipi di trappole - con una tabella per queste ultime, contenente dati ricavati dalle fonti e relativi ai territori sloveni nella seconda meta dell'Ottocento e nella prima meta del nostro secolo. Le trappole vengono suddivise per tipologia, in base al sistema di funzionamento, secondo la classificazione di Hirschberg e Janata. L'ipotetica equiparazione della caccia mediante trappole alla raccolta "passiva" 0amin, La tenderie aux grives..) e confermata da una nota empirica del Colilo, dal racconto di un vecchio uccellatore che diceva: "In certi periodi riuscivo a raccoglierne fino a trenta merli". La cattura degli uccelli viene presentata anche da un altro aspetto - come intreccio di particolari rapporti tra l'uomo e gli animali, come fonte di interrogativi sull'umanita o meno di questa pratica, fino a diventare anche valore sodale, sia positivo che negativo. In territorio sloveno proprio la cattura degli uccelli ha determinato, tra l'altro, pure l'affermarsi di uno stereotipo peggiorativo riferitoai vicini Italiani "mangiatori di uccelli" (simile a quello degli Inglesi sui Francesi "mangiarane"). Lo stereotipo e una tipica accusa rivo ta contro altri, basata sulla propria falsa moralita. Sulla base di numerose fonti e provato che anche in alcune zone dell'area slovena si catturavano gli uccelli, ed il Colilo, qui presentato, ne e uno degli esempi. La cattura degli uccelli nel Colilo viene illustrata nei capitoli intitolati "Gli uccellatori del Colilo, un gruppo sociale (?) tra il lecito e il proibito" e "Gli uccelli, le trappole e l'ambiente, insidia naturale". Gli abitanti piu poveri del Colilo catturavano gli uccelli soprattutto per cibarsene, ed era una pratica diffusa in ogni famiglia, lavoro permettendo. Tra questi c'erano poi anche coloro che ne facevano un affare di mercato, un "lavoro" stagiona e, tra autunno e meta inverno (nel periodo delle migrazioni), ma erano piuttosto malvisti. Gli uccellatori vengono definiti come un gruppo sociale indefinibile di "individualisti di professione". Tra loro si conoscevano, ma avevano rapporti reciproci non esattamente stabiliti, senza un'effettiva collaborazione "tecnica". Se si appostavano in due, si trattava di solito di parenti o di vicini. Anche la tradizione locale di organizzare annualmente una cerimonia di addio all'uccellagione, era soltanto il riflesso di una condizione esterna - il termine della stagione della caccia (dal primo settembre al 31 gennaio). Gli uccellatori si distinguevano anche per un'altra caratteristica imposta dai rapporti con il mondo estemo - la segretezza. Gli abitanti del Colilo, almeno quelli che praticavano l'uccellagione, conoscevano a menadito il proprio ambiente naturale ed anche gli uccelli stanziali o migratori. Essi catturavano per lo piu merli, ghiandaie, tordelle, cardellini e lucherini. Relativamente all'uso che intendevano fame, avevano nei confronti di questi uccelli comportamenti diversi. Ad esempio come alimento 77 Inja Smerdel "la ghiandaia era buona, il merlo ancora piu buono e il tordo il migliore". Le trappole piu frequenti erano le "limanice" (panie) e le "lastre" (pietre disposte ad uso di trappole). (La tabella acclusa indica in maniera esauriente tutte le trappole in uso nel Colilo). Anche le tecniche usate dagli uccellatori sono chiaramente illustrate e viene riportato pure il racconto di uno di essi, molto eloquente, in merito all'ambiente visto come una specie di "pretrappola". Sino al momento in cui venivano catturati dalle panie (o da altre trappole), gli uccelli erano ancora soggetti, esseri dei quali bisognava sapere molto, con i quali l'uccellatore si misurava in una gara di astuzia e con i quali aveva, proprio per questo, un rapporto particolare. Catturati, diventavano oggetti: morti, come futuro alimento, vivi come carillon domestici. Entrambe le categorie di uccelli sono descritte in un breve sunto storico-sociologico nel capitolo "Uccelli nel piatto, uccelli nelle gabbie". Gli uccelli catturati finivano sui mercati delle vicine citta italiane, friulane. Il commercio sia degli uccelli morti che di quelli vivi viene presentato sulla base di testimonianze orali, di fonti scritte e di opere letterarie sulle fiere di Gorizia, in particolare quella di S. Bartolomeo (risalente almeno al XIV secolo), definita "il gaio crudele mercato degli uccelli prigionieri". Nel Colilo gli uccelli si mangiavano nei periodi di magra, per sopravvivere o come complemento alimentare, serviti, di solito per cena. Il ricordo delle "mangiate" a seguito di "raccolte" particolarmente abbondanti, della squisitezza delle carni e del piatto festivo detto "piškelca" (alla fine della stagione di caccia) fa tuttavia presumere che per la gente del Colilo gli uccelli non erano un elemento di sola sussistenza, bensi un piacere da buongustai, tipico degli strati sociali piu elevati. Il saggio continua con alcuni accenni agli uccelli canterini tenuti in gabbia. Questi, amati dappertutto, per la gente di citta rappresentavano un pezzetto di natura imprigionato, la gioia in cattivita, un carillon vivente e un passatempo, viste le cure di cui abbisognavano. Negli ambienti rurali invece erano i primi animali domestici che venivano affidati alle cure dei bambini, erano una fonte di insegnamento e, indubbiamente, anche di divertimento. Il contributo, nel quale compaiono non poche considerazioni di carattere generalesulla cattura degli uccelli e quindi particolari sugli uccellatori del Colilo, sulle loro tecniche, sul rapporto con questi animali e con l'ambiente, e poi ancora altre considerazioni sui due motivi principali che determinavano la cattura (cibo e prigionieri viventi), si conclude con un pensiero di carattere universale: il contrasto tra vita e morte, tra amore e uccisione, tra "gaio" e "crudele". E' questa l'essenza dell'uomo? 78 ŠMARTNO V BRDIH, VAS, TABORSKA VAS ALI MESTO (Problematika ljudske umetnosti in rurizma) Ivan Sedej IZVLEČEK Vas Šmartno v Brdih so obdaU z obzidjem s sedmimi stolpi v začetku 16. stoletja. Na pod- lagianalizeohranjcnefortifikacijskearhitckture jeprikazano razmerje medljudsko (minorno) in visoko (stilno) arhitekturo v 16. stoletju. ABSTRACT The village Šmartno in the Goriška Brda area was surrounded by a zvali featuring seven towers in the beginning of the 16th century. Basing upon the analysis of the preserved for- tification architecture the author discusses the relations bctzvecnfolk (minor) and high (style) architecture. Ljudsko stavbarstvo v Šmartnem y Brdih ima podobno kot v Vipavskem križu (Sv. Križ v Vipavsici dolini) ali v Štanjelu, poseben pomen. Gre namreč za obzidane aglomeracije, stavbe v njih se načeloma sicer ne razlikujejo od oblik kmečke arhitekture v širši okolici, imajo pa drugačne poudarke zaradi vklenjenosti v trdno strukturirano naselje z mnogimi mestnimi značilnostmi. Šmartno je (danes) vas, opasana z dobro ohranjenim obzidjem, ki ga poudarja in določa sedem stolpov '. Domačije so oblikovane v trdno sklenjenih nizih ob "ulicah", opazna pa je tudi hierarhija med posameznimi ambienti in posebno domačijami (hišami). Poleg objektov izrazito fortifikacijskega značaja, povezanih z obzidjem, je še nekaj ambicioznejših rezidenčnih hiš, prevladujejo pa skromnejše enonadstropne hiše, večinoma z mezanini po furlanski šegi. V skladu z urbanskimi tradicijami se je izoblikovalo tudi dvoje trgov ob severovzhodnih in zahodnih mestnih vratih^. Kljub temu da so do najnovejšega časa v Šmartnem vendarle prevladovali kmetje, so domačije združene in zaokrožene tako, da ne tvorijo klasičnih kmečkih domačij s skupinami 1 Sedem stolpov na ključnih mestih v obzidju je skoraj v celoti ohranjenih, čeprav so nekateri deloma vtkani v kmečko domačijsko strukturo. Domnevamo lahko tudi obstoj osmega stolpa, in sicer na izpostavljenem mestu med Tumom in edinim stolpom s kvadratastim talnim načrtom na severozahodni strani obzidja (v višini t.i. "Etnografske" hiše). Po d rugi strani pa ještevilo sedem zelo mikavno (sedem stolpov) in bi ga lahko navezali na ljudsko izročilo in način razmišljanja v mitskih kategorijah. 2 Dvoje "trgov" je oblikovanih v skladu z obrambnimi načeli pri mestnih vratih. Vendar je učinek severnega trga danes bolj poudarjen, ker je nastala večja prostorska razširitev zaradi porušitve stavbe ob hiši s podhodom. Tudi ob južnih vratih je smiselna razširitev, ki je imela funkcijo v zvezi z obrambo (večji manevrski prostor ob morebitnem preboju vrat). 79 Ivan Sedej pomožnih stavb. Tudi v Šmartnem so morali prostor vrednotiti enako kot v pravih obzidanih mestih. Zanimivo je, da so pisci o ljudski in regionalni arhitekturi primorska naselja podobnega tipa, pa naj gre za Šmartno, Sv. Križ ali Štanjel, praviloma obravnavali kot problem ljudske arhitekture^. Podobni dolenjski mesti Kostanjevico na Krki in Višnjo goro pa so iz teh povezav praviloma izpuščali, predvsem zato, ker sta obe dolenjski naselji globlje zarezani v zgodovinski spomin in veljata, čeprav mnogokrat s kančkom ironije, za pravi mesti. Po drugi strani pa na Krasu in v Istri ni bilo nikoli tako velikih razlik med brezimno stanovanjsko arhitekturo v mestih in vaseh kot (recimo) na Dolenjskem ali celo na Gorenjskem, saj je "stilni" značaj stanovanjskih stavb na Primorskem, vsaj na videz, dosti bolj enovit kot v celinskih območjih. Šmartno je bilo od 16. do prve polovice 18. stoletja pomembna strateška, obrambna točka na nemimi benečansko-habsburški meji. Iz skopih omemb v virih in literaturi pa lahko povzamemo, da naselje dmgih mestnih ali središčnih funkcij ni imelo, saj so se vse pomembnejše stvari odigravale bodisi v Gorici, bodisi v lokalnem središču v Dobrovem ali v dostikrat omenjenem Števerjanu. Za zdaj tudi ne poznamo podatka, ki bi pričal o ustanovitvi in o statusu obzidanega naselja. Zanimiv pa je podatek, da so se prebivalci Kozane in Šmartnega leta 1713 pridružili gosposki pri zatiranju kmečkega punta (P. Stres, str. 175), ki priča o privilegiranem in zato najbrž osovraženem naselju, ki ni bilo ne mesto ne vas, ampak je imelo dvoumen status "taborskega naselja"*. Na tem mestu bi kazalo pripomniti, daje tudi pregled stavbarstva v Kozani pokazal, da gre za vas z zelo kvalitetnimi stanovanjskimi stavbami, ki pričajo o dokajšnji gmotni moči njihovih lastnikov v času od konca 15. do konca 18. stoletja. Gre za zanimivo posredno pričevanje o višjem družbenem statusu dela kmečkega življa v Brdih, ki tlačanstva od 16. stoletja naprej (pod beneškim vplivom) niso poznala. Zato je bila reakcija prebivalcev Šmartnega in Kozane, ki so se odzvali pozivu gosposke, dokaj razumljiva. Šmartno ima v talni zasnovi obliko nepravilnega ovala, osrednji vizualni poudarek (dominanta) je cerkev z zvonikom s cinami, ki na daleč opominja na fortifikacijski značaj naselja. V obzidju je troje "mestnih vrat". Obrambni stolpi pa so postavljeni tako, da v skladu z renesančno fortifikacijsko doktrino 3 Mala primorska mesta in ambicioznejše naselbine je čas med obema vojnama v precejšnji meri izbrisa iz nacionalnega spomina. V literaturi pa, razen redkih izjem, niso dobila tolikšnega poudarka kot recimo Višnja Gora (Jurčič). Identične stilne, predvsem kamnoseške forme v Ajdovščini, na Sv. Križu, na Štanjelu, v Vipavi, v Komnu, Dutovljah itd. so raziskovalce navajale k posplošenim trditvam, ki skoraj ves stavbni fond na Primorskem, razen cerkva in graščin, uvrščajo v kategorijo ljudskega stavbarstva. Zato lahko postavimo hipotezo, da gre na Primorskem za zlitje dveh pojmov - regionalne in ljudske arhitekture. Po drugi strani pa je zaradi specifike arhitekture in ne nazadnje urbanističnih rešitev postal pojem "ljudskega" širši in je zajemal tudi nekmečke pojave in spomenike. V italijanski literaturi se uvaljavlja zanimiv, čeprav malce ohlapen izraz - minoma arhitektura (umetnost), ki pa ima to prednost, da ni obremenjen z malce ideološkim patosom, kot ga ima izraz ljudska arhitektura. lEnoizmed zelo trdnih načel,kisoveljalapravdozačetka 19.stoletja,je,da ima lahko obzidje le naselje s statusom mesta oziroma da obzidje vpliva in na neki način "podeljuje" status. Izjema so t.i. taborske vasi in taborski kompleksi (največkrat cerkve z obzidji in s spremljajočimi objekti - kaščami, orožarno itd.), kot jih označuje P. Fister. Historični podatki, ki jih je zbral, pa taborske vasi ne določajo prav natančno. Tu bi opozorili na grad in tabor Polane na Kočevskem, kot ga je upodobil Valvasor, ki ga vseeno ne moremo primerjati s Sv. Križem ali Šmartnim, tudi zaradi izredno majhnih dimenzij. 80 Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto 1 NA PODRATÂH 2 VHODNI STOLP-TUKN 3 SEVEROVZHODNA VRATA 4 SEVERNI TRG 5 CERKEV SV. MARTINA 6 ETNOGRAFSKA HIŠA 7 ROMANSKA HIŠA 8 GOTSKA HIŠA 9 JUŽNA VRATA 10 MUŠČEV STOLP 11 ZAHODNA VRATA 12 STOLP ARHITEKTOV 13 JUŽNI TRG 14 HIŠA SLIKARJEV ŠMARTNO - talni načrt naselja ¦ ŠMARTNO - ground plan of the settlement ¦ S. Martino del Collio (Šmartno) - planta del villaggio 81 Ivan Sedej Okrogli slolp ob zahodnih vratih, /načilna forlilikacijska arhitektura. Z okni so zidovje predrli šele po koncu beneške nevarnosti v 18. stoletju. ¦ The round tower at the western gate. Characteristic fortification architecture. The cut-outs for the windows in the walls were made as late as the 18th century, when the Venetian Republic ceased to threaten the region with war. ¦ Torre rotonda presso la porta occidentale. Tipica architettura di forlificazione. Le finestre vennero aperte ncllc mura apperia nel XVIII secolo, quando ebbe fine il pericolo veneziano. Leseno stopnišče in obhodni "gank". Stopnišče ; in olihodni "gank" na okroglem stolpu, Tumu. ¦ ¦ Exterior wooden staircase and corridor balcony on the round tower ¦ Scalinata in legno ebalcone di ronda sulla torre rotonda, delta ? Turn. i obvladujejo zunanji prostor okrog (nekdanjega) mesteca. Šmartno tako sodi med tabore (taborske vasi?), ki so bili postavljeni z dekreti, tako kot Sv. Križ leta 1504 (preden je dobil mestne pravice) ali klasični Tabor pri Cmičah že leta 1473 (Rutar, str. 127 in 128). Vendar pri Šmartnem ne gre za klasičen kmečki tabor, ampak za stalno obmejno postojanko, ki je bila le v manjši meri izraz kmečke samoobrambe. Zato taborov in obzidij okrog taborskih vasi na Priinorskem niso podirali, tako kot (recimo) na Kranjskem, kjer se je plemstvo balo kmečkih uporov. Virov, ki bi omenjali nastanek in graditev fortifikacijskih naprav, tabora ali taborišča, kot ga imenuje Rutar, ni. Na podlagi formalnih značilnosti posameznih sestavin obzidja in objektov, ki se vežejo nanj, je več raziskovalcev ugotavljalo, da gre za pozen odmev renesančnega stavbarstva in da je obzidje s 82 Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto "Elnogrjtsltd tiiša". IJomačijd iz prvo polovice 15. stoletja, starejša zasnova ( 16. stol.). Hišo so v 19. stoletju zvišali, iz istega časa izvira tudi kaminska "spahnjenca". V arhitekturnem pogledu gre za sintezo pobud iz furlanskega in kraškega kmečkega ali podeželjskega stavbarstva. Hiša je na strateškem mestu ob "severnem trgu", zato gre verjetno za pavperizirano, pokmeteno arhitekturo. ¦ "The Ethnographie House". Thebuilding dates from the first half of the 19th century but its beginnings reach back to the 16th century. The building was elevated in the 19th century and the fireplace joint originates from the same time. The architecture is a synthesis of initiatives from the Friulian and Karst peasant or rural architecture. The house is on a strategic spot along the "North square" and therefore probably an example of pauperized, ruralized architecture. ¦ "Casa etnografica" della prima meta del XIX secolo; I'impianto piu antico risale al XVI secolo. Nell'Ottocento la casa venne alzata di un piano. E' dello stesso periodo anche la "spahnjenca" del Camino. Dal punto di vista archittetonico si traita di una sintesi tra la maniera di costruire friulana e di quella carsica, rurale. La casa si trova in una posizione strategica accanto alia "piazza seltentrionale", perciôsi traita probabilmente di un'architettura pauperizzata, rurarlizzata. "Gotskd hiša". \ eiika dvoeta/.na hi.ša z "gankom" v olizidni ulici, datira v začetek 16. stoletja, ko so zgradili obzidje. Motiv "ganka" in širokega napušča s poslikanimi planetami (piastrelami) je nastal v obdobju kmečkega baroka, v 18. ali v začetku 19. stoletja. V tem času se je motiv udomačil v kmečkem stavbarstvu na goriškem, v Beneški Sloveniji, v Reziji in tudi ponekod na Idrijskem območju. ¦ "The Gothic House". A big two-storey house with a corridor balcony in an alley along the settlement's walls, dating from the early 16th century when the walls were erected. The motif of the corridor balcony and the wide verge with its painted tiles (piastrelle) originated in the time of the peasant baroque, i.e. the 18th or early 19th century. It is in that time that the motif became familiar in the peasant architecture of the Gorizia area, Venetian ; Slovenia, Resia and also here and there in the : Idrija area. ¦ "Casa gotica". Grande casa a due i piani con un balcone, nella via delle mura, i databile agli inizi del XVI secolo, al tempo in | cui venne erelta la cinta muraria. II motivo del i balcone e del largo telto sporgente con , piastrelle dipinte risale al periodo del "barocco J rurale" -XVIII o inizi del XIX secolo. All'epoca questo motivo aveva preso piede neH'architettura rurale del Goriziano, della Slavia veneta, della Resia e di alcune parti del territorio di Idria. 83 Ivan Sedej stolpi nastalo v 16. stoletju^. Trditev so utemeljevali z dimenzijami objektov, predvsem pa z njihovimi skromnimi višinami. Tudi v primerjavi z obema "mestoma", Štanjelom in Sv. Križem, učinkujejo šmartenske fortifikacije na neki način manieristično, bolj dekorativno kot pa grozeče. Vendar pa skromni podatki o beneških porazih prav pod šmartenskim obzidjem pričajo o nasprotnem, predvsem pa pomikajo datum nastanka vsaj v začetek 16. stoletja. Glede na podatek, da je benečanska nevarnost minila šele med leti 1711 in 1740 za vlade cesarja Karla (Rutar, str. 82), pa lahko domnevamo, da so še celo 17. stoletje skrbeli za obzidje in da so tako nastale tudi nekatere kamnoseške podrobnosti (okna in vhodi na notranji strani), ki sodijo v baročni slogovni repertoar. Tudi v času, ko je neposredna nevarnost minila, fortifikacij niso povsem zanemarili. Svojevrsten odgovor na vprašanje o nastanku obzidja in stolpov bi nam lahko dala stilna analiza. Manieristični vtis celotnega sistema najbrž ni le posledica današnjega načina gledanja, ampak gre za globljo arhitekturno strukturo. Fortifikacija je namreč zgrajena po takrat zelo naprednih načelih in v renesančnem duhu. Po drugi strani pa gre v marsičem za "ljudski" odziv na italijansko umetnost graditve obrambnih naprav. Nepravilnosti, ki strog sistem renesančne fortifikacije "mehčajo" in ga prestavljajo v bolj slikovit, ekspresiven okvir, pa so tudi posledica lokacijskih zahtev in oblikovitosti naselbinskega prostora. Slikovita komponenta in prvine izrazito plebejskega pojmovanja arhitekture spreminjajo stilno sporočilo in dajejo naselju manieristični značaj. Verjetno pa gre bolj "ljudski" značaj obzidja tudi na račun naglice pri graditvi. Na podlagi formalnih značilnosti naselbinskega tlorisa pa bi lahko ugotovili, da so naselje ob gradnji obzidja temeljito preoblikovali, saj sta potek obzidja in ulična mreža v harmonični soodvisnosti. To pa je značilnost, ki priča, da ni šlo za spontano "ljudsko" preoblikovanje vasi v obzidano taborsko naselje, ampak za aglomeracijo, ki je rezultat zavestnega načrtovanja. V zaokroženi obliki z obzidjem Šmartno po vsej verjetnosti datira v čas dvanajstletne vojne Habsburžanov z Benečani v letih 1507 do 1519 (Rutar, str. 70). Leta 1511 je obzidje že stalo, saj je bil pod Šmartnim poražen beneški poveljnik Marko Delfin (Rutar, str. 71). Pri graditvi so računali na možnost topovskega obstreljevanja. Vzor pa so že imeli v goriškem gradu, ki so ga Benečani temeljito prenoviti med kratkotrajno zasedbo tega mesta. Leta 1508 so namreč, poleg Gorice, prav s topovi osvojili tudi Štanjel, Vipavo in več drugih utrjenih naselij. Primerjava med Štanjelom, Šmartnim in Sv. Križem pokaže tudi nekaj zanimivih razlik ' v Sv. Križu se je ohranilo v plebejskem delu naselja kar nekaj sledov hiš, ki datirajo vsaj v 15., če že ne v 14. stoletje. V Štanjelu dominirajo predvsem poznogotske hišne oblike, v Šmartnem pa je predbaročnih, v celoti ohranjenih objektov sorazmerno manj. Predvsem pa ne zasledimo severnjaških poznogotskih kamnitih detajlov. Ohranjene sledi starejših portalov pričajo o preprostih polkrožnih shemah (ki se navezujejo na romansko izročilo). Pred potresom pa je bilo na zahodni strani naselja ohranjenih nekaj detajlov gotsko oblikovanih podstrešnih zidcev iz opeke. Oboje kaže na večji furlanski in beneški vpliv. 5 Tako ohlapno datacijo je podpisani formuliral v topografskem popisu Smartnega, ki je sestavina t.i. spomeniškovarstvenega elaborata - ta je bil izdelan za urbanistične potrebe in kot osnova za proglasitev spomenikov (elaborat je v arhivu Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v Novi Gorici). Temeljila je na izrazito likovnem pogledu in na rezultatih formalne primerjave s Štanjelom in Sv. Križem, kiju opasuje dosti bolj monumentalno obzidje. 84 ä Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto "Gotska hiša" - portal. Nakazani šilasti lok sodi med odmeve poznogotske kamnoseške umetnosti. Bolj kot oblika loka, priča o gotski tradiciji konstrukcija z močnima podbojnima kladama. V isto kategorijo sodi tudi okence ob vratih. ¦ "The Gothic House" - a portal. The pictured lancet arch can be considered tobe an echo of late Gothic stonecutting art. But rather than the form of the arch it is the construction with its heavy door-frame blocks which bears witness to the Gothic tradition. The little window beside the door belongs to the same tradition. ¦ "Casa gotica" - portale. L'arco ogivale appena accennato costituisceun'ecodell'artedei lapicidi tardogotici. Piu che la forma dell'arco, rimanda alla tradizione gotica la costruzionestessa del portale con i possenti piedritti. Dello stesso stile e pure la finestrella accanto alia porta. 85 Ivan Sedej Zanimivo pa je, da (recimo) v Medani ali v Kozani najdemo nekaj izredno ambicioznih poznogotskih detajlov, ki spominjajo na one v Sv. Križu ali na Štanjelu. Sicer pa so večino hiš v 18. in 19. stoletju obnoviH tako, da navzven prevladujejo oblike, ki jih lahko pripišemo poljudnim variacijam na baročno temo ali pa gre za forme pokmetenega klasicizma, ki ima spet precej zvez s furlanskim kmečkim stavbarstvom. Hočemo povedati, da se je obzidje s spremljajočimi stavbami ohranjalo v sporočeni obliki zelo dolgo, stavbno tkivo pa so prebivalci dokaj živahno prilagajali novim pobudam, vendar v zelo skromnih okvirih. Izjemen primer je rezidenčna hiša z lepim baročnim portalom. To pa priča, da Šmartno od 16. stoletja naprej ni doživljalo večjih ekonomskih nihanj, zato so prebivalci brez pretresov sledili spremembam in tako neopazno prilagajali videz in funkcijo stavb vsakokratnim oblikovnim zahtevam. Ime naselja priča, da gre za staro naselbino, ki je imela celo kontinuiteto s staroselci. Fragment rimskega nagrobnika, vzidanega v cerkvenem stolpu, to domnevo podpira^. Glede na strateški položaj, saj vas obvladuje kar lep del Brd, lahko domnevamo, da gre celo za kontinuiteto utrjene postojanke ali naselja, pa tudi za kontinuiteto sakralnega prostora (cerkev na vzpetini). Vse te možnosti ostajajo seveda odprte, posebno ker o arheološki preteklosti Brd nimamo sistematično zbranega gradiva. Nekaj namigov na rimsko poreklo naselja nam daje tudi talna zasnova skromnega ambienta med cerkvijo in tako imenovano etnografsko hišo, ki bi lahko bila odmev antične parcelacije. Sicer pa smo v podobni zagati tudi pri iskanju podatkov o vsakdanjem življenju v starejših obdobjih in o mestu prebivalcev Šmartnega v vsakokratni družbeni konstelaciji. Do neke mere se lahko opremo na zelo dragocena, na videz bolj literarno zaokrožena Zorzutova opažanja o socialnih razmerah v Brdih pred letom 1945, ki se Šmartnega neposredno ne dotikajo (Zorzut), ali pa na Stresovo razpravo (Stres). V širšem prostoru je imelo Šmartno predvsem strateško-obrambni pomen, ki ga ni spremljala ustrezna središčna in upravna funkcija. Zato je nase je v 19. in posebno v 20. stoletju živelo brez velikih pretresov, kar je najbrž tudi prispevalo k ohranjevanju starih fortifikacijskih prvin, ki so na malce protislovni način ohranjale staro obliko in neopazno dobivale nove funkcije. Vendar lahko ugotovimo, da so prebivalci še v leta po drugi svetovni vojni ohranjali spoštljiv odnos do obzidja (stolpov) in do stare arhitekture tudi zaradi tradicije in posebnega statusa, ki sta ga naselju dajala mestni (fortifikacijski) videz in izročilo. Prva občutnejša degradacija starega naselbinskega tkiva datira šele v petdeseta leta našega stoletja. Takrat so vhodni stolp (Tum) prebili z velikimi vrati in ga tako na zelo surov način "posodobili". Od takrat naprej se je devastacija starega tkiva nadaljevala. Po velikem potresu leta 1976 se je goriški regionalni zavod lotil kvalitetno zastavljene celostne prenove naselja, ki že kaže prve sadove'^. Kljub temu pa prebivalci vseh obnovljenih objektov še niso "posvojili", zato na paradoksen način učinkujejo v vasi kot tujek, kar lahko t> Edini arheološki podatek je omenjeni detajl rimskega nagrobnika, ki bi ga lahko prinesli tudi s kake druge, bolj oddaljene lokacije. Priča bolj o tem, da so bili kraji poseljeni, kot pa o določenem naselju. 7 Prenovo naselja je zastavil ZVNKD iz Nove Gorice, strokovno pa je v rokah ing. N. Šumi, konservatorice na republiškem ZVNKD. Poteka v dveh smereh: najprej gre za prenovo "oboda" s stolpi in za delno rekonstrukcijo (Turn z mestnimi vrati, zahodna vrata z desnim stolpom), — 86 Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto razložimo z dejstvom, da programi prenovljenih objektov niso namenjeni domačinom. Tako nakazane značilnosti Smartnega nam omogočajo predvsem teoretičen razmislek o bistvenih problemih tako imenovane "ljudske umetnosti" in o vplivih, ki jih imajo različni ideološki obrazci na raziskovanje ljudskega (kmečkega) stavbarstva in rurizma*. Naselje v današnji obliki, obsegu in pomenu v prostoru sodi med nerešene umetnostnozgodovinske, etnološke in zgodovinske probleme. V Rutarjevih spisih se Šmartno omenja le na treh ali štirih mestih^ v spomeniškovarstvenih elaboratih, pri katerih je z nekaj prispevki sodeloval tudi podpisani, pomembnejših ali novih historičnih podatkov ni zaslediti, tudi drugi pisci o Brdih omenjajo Šmartno le mimogrede. Šmartno kot urbanistična in arhitekturna celota ima pomen tudi kot preskusni kamen pri razmejevanju interesov posameznih strok. Stavbno tkivo, ki sodi deloma med "klasične" spomenike ljudskega stavbarstva in deloma med spomenike "visoke" arhitekture (in umetnosti), ima tudi po formalni plati izrazito vmesen položaj, ki ga je zanimivo označil za Križ in Štanjel arhitekt Marjan Mušič (Mušič, str. 22). Vendar gre tudi za bistveno razliko. Kot "vmesne" primere je pisec upošteval predvsem nekatere starejše stanovanjske stavbe, obzidje, graščino oz. palačo in cerkev v Štanjelu ali v Sv. Križu pa je samoumevno upošteval kot delež takratnih vodilnih socialnih skupin. Malce bolj pikolovska analiza pa bi pokazala, da je (verjetno) nastalo po naročilu iz teh sfer tudi mnogo objektov, ki jih samoumevno označujemo kot ljudsko arhitekturo. V starem Sv. Križu so stvari vendar bolj jasne. Osrednji, čeprav ločeni del naselja je utrjena grajska arhitektura, ki se ji vsebinsko prib ižuje samostanski kompleks s cerkvijo. "Anonimno tkivo" pa seje tako kot v drugih srednjeveških mestih tega tipa naslonilo na dominanto. Poleg tega je imel Sv. Križ po milosti cesarja Ferdinanda mestne pravice od leta 1532 naprej (Rutar, str. 127). Tako so postali Križani meščani in še dvoje letnih sejmov so dobili. V Šmartnem funkcionira kot kristalizacijsko jedro v primerjavi z naseljein zelo velika cerkev, ki pa je po vsebini del plebejskega okolja in je namenjena vsem prebivalcem, zato je tudi socialni učinek dominante drugačen. Središčni položaj cerkve pa daje obzidanemu naselju bolj taborski značaj, saj moramo v kontekstu "ljudskega" -» hkrati pa za prenovo posameznih objektov na ključnih mestih v naselju. Ob sicer korektni prenovi se nam zastavlja pomembno vprašanje: v kolikšni meri prebivalci Smartnega sprejemajo prenovo kot svoj projekt. Vprašanje je pomembno tudi z etnološkega vidika, saj lahko prenova usodno vpliva tudi na identifikacijo ljudi s svojim okoljem, ker so prenovljene stavbe večinoma v rokah različnih združenj (DSLU,Društvoarhitektov). Njihovi programi se z interesi prebivalcev ujemajo le deloma. 8 Na raziskovanje in določevanje ljudskega stavbarstva in rurizma so nedvomno vplivali tudi ideološki dejavniki. Teza o samoniklosti in originalnosti, posebno pa o "slovenskosti" ljudskega likovnega gradiva sodi v romantični, narodnoprebudniški repertoar. Zelo dosledno sta jo uresničila A. Sičin J. Kariovšek v svojih publikacijah. Odsev te miselnosti, ki pa ima izrazitrejšo scientistično "opravičilo", je Ložarjeva teza o prazgodovinskih osnovah kmečkega stavbarstva, ki posredno poudarja predvsem (kot kvaliteto in opredelitev) tisočletno navezanost kmečkega življa na zemljo. Averzija do "kmečkega" in poudarjanje "ljudskega" (razrednega) pri etnografskih raziskavah (velja le za del stroke) pa je nedvomno odsev povojnih političnih razmer na naših tleh. Simon Rutar se v zgodovinskem opisu Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Ljubljana 1893, dotakne Smartnega (na str. 71) mimogrede, ko sicer dokaj natančno opisuje vojskovanje med dvanajstletno "beneško" vojno, prav tako bežno tudi ob dogajanjih v zvezi s tolminskim puntom. Večinoma pa gre za posredna pričevanja med razpravljanjem o vojaških posadkah (str. 92) ali ob oznakah upravne razdelitve itd. 87] Ivan Sedej "Romanska hiša". Hišo (danes ima gospodarsko funkcijo) so dolgo časa datirali v čas zapoznele romanike, od tod tudi ime. Nastala pa je verjetno v začetku 16. stoletja, saj oblika portala kaže na sočasne renesančne pobude. Na "romanski" način skonstruirano okno v etaži pa je rezultat tradicionalnih konstrukcijskih prijemov. Na podoben nečin so v istem času in celo kasneje oblikovali portale in okna na kmečkih hišah naprimer v Črnem kalu v Slovenski Istri. ¦ "The Romanesque House". For quite some time the house (today an outbuilding) was dated to belong to the late Romanesque period (from there its name). However, it probably dates from the early 16th century since the form of the portal indicates contemporary Renaissance initiatives. The window on the upper floor, constructed in a "Romanesque" way is the result of traditional construction methods. Portals and windows of peasant houses were constructed in a similar way in Črni Kal in Slovene Istria in the same period and even later. ¦ "Casa romanica", oggi destinata ad usi economici, fu per lungo tempo considerata unprodoltodel tardoromanico,eda qui il suonome. Vennecostruita invececon tutta probabilité all'inizio del Cinquecento, infatti la forma del portale rimanda a motivi rinascimentali coevi. La finestra al primo piano, costruita su "modello" romanico, e il rifiesso di usi costruittivi tradizionali. Alia stessa maniera, in questo periodo e addirittura piu tardi, vennero a formarsi anche i portail e le finestre dellecaserurali,ad esempioa Črni Kal nellTstria slovenj. urbanizma opredeliti tudi cerkveno arhitekturo kot sestavino ljudskega miljeja, ne glede na njen arhitekturni in umetnostni pomen. Skromni podatki o domačijah, ki sojih v Šmartnem zasedali koloni (po ugotovitvah I. Keršič govori ljudsko izročilo le o treh kolonskih družinah v 19. in 20. stoletju), pa vendar niso tako trdni, da bi lahko prebivalce naselja od 16. do 19. stoletja označili kot neodvisne posestnike oziroma kot člane posestniških družin. Prav gotovo pa so imeli vaščani, glede na status naselja, nekaj privilegijev. Zanimiv komentar o statusu naselja vsebujejo projekti in realizacije arhitektke Nataše Šumi, ki se je restavracije obzidja in prenove spremnih objektov lotila brez predsodkov. Kljub sorazmerno dobro ohranjenim preostankom je nekaj pomembnih sestavin obzidja propadlo, predvsem mislimo na lesene dele, na hodnike, stopnišča in različne pristreške. Zato je prenova zastavila precej novih vprašanj. Izkazalo se je, da je na dvomljivih mestih mogoče izvesti izredno zveste rekonstrukcijske posege z naslonitvijo na zglede iz sočasne fortifikacijske arhitekture v bližnjih deželah, in sicer ne glede na status. Navsezadnje je že analiza slovenskih protiturških taborov, ki jo je v svoji knjigi izpeljal dr. P. Fister, pokazala, da gre večinoma za objekte, ki so bili zgrajeni v naglici, vendar pa tudi za objekte, ki sojih zgradili v skladu s takratno vojno umetnostjo. To pomeni, da ne gre za spontano ljudsko graditev, ampak za del sistema, v katerem so sodelovali profesionalci na tem področju"'. Lep 10 Kmečke tabore in podobne utrdbe so po Fistrovem mnenju načrtovali profesionalni — 88 Šmartno v Brdih, vas, taborslca vas ali mesto primer takšne graditve je sistem obrambnih stolpov na Kraškem robu, ki sta ga ob koncu 15. stoletja gradila Andrej in Benko iz Sočerge". Isto velja za hrastoveljsko obzidje ali za trdnjavo (tabor) na Kubedu, ki združuje obzidje, cerkev in tudi nekaj stanovanjskih hiš. Zanimiv "vmesni" primer je Koštabona, tudi v Slovenski Istri. Vas sicer nima obzidja, vendar je oblikovana tako, da obodne domačije tvorijo dokaj trden obroč, nekaj prvin ("Kapitanova hiša") pa priča, da jebil (vsaj) del vasi utrjen. V vseh omenjenih primerih gre torej za dele dokaj natančno načrtovane obrambne strukture, ki je upoštevala obstoječa naselja, kjer so našle svoje mesto tudi kasneje zgrajene kmečke domačije. Na tem mestu lahko tvegamo mikavno posplošitev: oblikovanje naselij z izrazitejšimi obrambnimi funkcijami je rezultat strateških interesov vladajoče strukture in kmečke samoobrambe (velja za izrazita obmejna območja) in interakcije med obema interesoma. Načelno lahko ugotovimo, da so na podoben način, kot rezultat načrtovanja in spontanega odziva kolonistov, nastale tudi vasi na klasičnih kolonizacijskih območjih (Sorsko polje), kjer lahko domnevamo, da so koloniste celo že čakale vsaj provizorične domačije. Hočemo povedati, da so oblike t.i. kmečke arhitekture (stavbarstva) vse prej kot rezultat samozadostne "ljudske" tradicije. Etnološka problematika Smartnega in podobnih naselij se nam potemtakem kaže v povezavah, ki smo jih ob raziskovanju posameznih kulturnih elementov pogosto zanemarili. V veliki meri potrjujejo radikalno Baševo tezo (Baš) o vprašljivosti in nedorečenosti teze o etnološkem interesu, ki naj bi se usmerjal le v opisovanje dogajanja "med ljudstvom" in tradicijskih struktur. Prav tradicija, ki jo starejša literatura označuje kot najpomembnejšo karakteristiko ljudskega stavbarstva (rurizma itd.), in tradicionalni način mišljenja se namreč pokažeta tudi kot vsaj toliko pomembna sestavina načina mišljenja in življenja tako imenovanih višjih socialnih slojev (do neke mere lahko iz njih izvzamemo le del intelektualne elite od renesan.se naprej). V zelo jasni luči pa se kažejo tudi povezave med vsemi družbenimi sloji, ki sicer vsak zase gojijo lastno tradicijo in svoj sistem (recimo) ritualov in vrednot, vendar so ti sestavni del sistema, ki prekriva celotno družbo, in vanj sodijo tudi (navidez) prazgodovinske osnove, ki so zanimale starejše etnologe. Ob problematiki obzidanih naselij na Primorskem se postavlja tudi po- membno umetnostnozgodovinsko vprašanje o razmerju med sočasno stilno govorico in oblikami, ki jih označujemo kot sestavine ljudske umetnosti. Zato bi radi opozorili na paradoks, ki izhaja iz vsebinske in terminološke ohlapnosti. Šmartno je kot utrjena postojanka sicer zelo suhoparna in oblikovno joenostavljena variacija renesančne fortifikacijske arhitekture. Prav zato pa ahko govorilno o nenavadno čistem renesančnem konceptu brez starejših usedlin, torej o za svoj čas zelo naprednem stavbarskem podvigu, ki ima pridih "ljudskosti" predvsem zaradi manjših razsežnosti in zaradi položaja v izrazito —>¦ "arhitekti", pa tudi kmetje sami (prim. Fister, str. 27, posebno poglavje Graditelji taborov, str. 40- 43). Praviloma pa se izogiba temu, da bi utrdbeno arhitekturo na teh ravneh uvrstil med t.i. ljudsko stavbarstvo. n Utrdbeni venec na Kraškem robu, kjer sta najbolj zanimiva stolpa nad Črnim kalom in Podpečjo,jetesnopovezanzdominantnimistavbami v teh naseljih. Tako so Benkova hi.ša (gradila sta jo Andreas in Benco iz Sočerge 1489) in več poznogotskih hiš v Podpeči po vseh analogijah delo mojstrov, ki so gradili utrdbene naprave. Obenem pa nas ta povezava navaja k misli, da gre pri teh ambicioznejših "ljudskih" arhitekturah za sestavino obrambnega sistema (bivališče poveljnika posadke, orožarna itd.). 89 Ivan Sedej Zahodna "mestna" vrata in "hiša slikarjev". V ozadju trdnjavski cerkveni stolp s cinami (c.sv. Martina). Hišo slikarjev so v začetku 19. stoletja radikalno prenovili in zvišali. Imena so prenovljene hiše v Šmartnem dobile v zadnjem času po mecenih in uporabnikih. ¦ The western "town-gate" and "The House of the Painters", in the background the fortified church tower with its battlements (the St. Martin Church). The House of the Painters was radically renovated and heightened in the beginning of the 16th century. The renovated houses of Šmartno got their names in recent times after patrons and occupants. ¦ La porta "cittadina" ad ovest e la "Casa dei pittori". Sullo sfondo la torre/campanile merlata della chiesa di S. Martino, tipico esempio di architettura di difesa. Agli inizi del XIX secolo la Casa dei pittori venne radicalmente ristrutturata ed alzata di un piano. Negli ultimi tempi le case rinnovate a S. Martino del Collio (Šmartno) hanno acquisito il nome dei loro fruitori e mecenati. 90 Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto Najbolj ambiciozna hiša v Šmartnem, skromnejši palazzo z baročnim portalom (dar; 1768) je naslonjena na obzidje. Zasnova je sicer starejša, vendar so arhitekturo razvili v bolj reprezentativni obliki šele po koncu vojnih nevarnosti na meji med Beneško republiko in Avstrijskirni deželami. ¦ The most "ambitious" house in Šmartno, a modest palazzo with a Baroque portal (dated 1768), leans on the town wall. Its tJeginnings are certainly of older origin, but the architecture was developed in a more representative form only after the threat of war had ended in this border area between the Venetian Republic and the Austrian lands. ¦ La casa piu "pretenziosa" di S. Martino del Collio (Šmartno), un modesto palazzo con un portale barocco (datato 1768) addossato alle mura. L'impianto e piu antico, ma l'archittetura si e sviluppata in una forma piu rappresentativa appena nel periodo in eu i ebbe termi ne il pericolo di guerra al confine tra la Repubblica di Venezia e le terre auslriache. kmečkem okolju. Nekaj podobnega lahko v tem času ugotavljamo tudi na ravneh (bogatejšega) kmečkega stavbarstva v Vipavski dolini, na Krasu in na Gorenjskem, kjer so se tradicionalna človeška merila (izhajajo pa iz materialnih omejitev in zahtev) in izrazit utilitarizem skorajda neopazno vključili v novo, takrat moderno pojmovanje prostora in arhitekture. Kmečke hiše, ki so nastajale v 16. stoletju (omenimo le po.samezne spomenike v Batujah, v Čmičah, na Srednjem vrhu, v okolici Škofje Loke, v Ziljski dolini itd.), so bile pogosto opremljene s stilno "naprednimi" kamnoseškimi podrobnostmi, od balkonskih konzol (Batuje) do natančno oblikovanih okenskih okvirov in portalov s posnetimi robovi. Tudi kmečka izba ("hiša"), posebno na Gorenjskein in na Koroškem, je s kvadratno zasnovo povzela ideal centralnega, preglednega prostora, ki je vizualno in dejansko uravnan po logiki optimalnih razponov (ki jih določa nosilnost dobrega bruna) ter logiki nosilnih in nošenih delov, brez posebnih poudarkov ali hierarhije. V prostorskem (urbanističnem, rurističnem) oziru pa so se na Gorenjskem, sočasno kot v mestih (po potresu leta 1511) uveljavile hiše, ki so v komunikacijo obrnjene s široko reprezentativno fasado. Zanimivo je, da gre pri kmečkih hišah za "čistejšo" obliko - v mestih so široke reprentativne fasade nastale z združevanjem fasad (posameznih stavbnih enot v nov poenoten organizem), v vaseh pa gre največkrat za stavbe enega liva. Spet gre za pojav, da se v radikalnih poenostavitvah, ki so sicer značilnost ljudske umetnosti, v čisti obliki izraža sočasna stilna govorica, ki se tako na presenetljivi ravni vključuje v umetnost časa in prostora brez vidne zamude - seveda le v razmerju do umetnosti (arhitekture) prostora, v katerem nastaja. Arhitekturne rešitve obzidja in stolpov ter zunanjih hodnikov v Šmartnem so tako, kot to velja za celoto, poenostavljena, vendar zelo smotrno izpeljana variacija sočasnih slogovnih in tehničnih rešitev, ki temeljijo na uporabi strelnega orožja (pušk, topov) in na obrambi pred njim. Sledovi v ohranjenih delih obzidja (predvsem ob vhodnem stolpu) pričajo, da je šlo za leseno zunanjo 91 Ivan Sedej konstrukcijo obhodnih ploščadi in stopnišč, ki je bila verjetno brez kakršnihkoli likovnih poudarkov'2, kar velja tudi za oblikovanje prostorov ob stolpu, ki so služili posadki. Rekonstrukcija, kijoje izpeljala arh. Nataša Šumi, temelji namreč na tej, najbolj verjetni podmeni. Če se izrazimo malce romantično in slikovito, je konstrukcijska shema tako čista kot konstrukcija kozolca. Iz teh ugotovitev lahko izpeljemo vsaj dvoje sklepov. Najprej so se renesančni arhitekturni principi ujeli s kmečkim utilitarizmom in z njegovim zelo stvarnim, asketskim pojmovanjem stavbarstva, nato pa so se izoblikovali v poseben sistem, ki je usodno označeval kmečko stavbarstvo prav do srede 19. stoletja. To pomeni, da se začetki pojava, ki je kasneje otrdel v baročni, izrazito retardirani umetnosti za domačije (Makarovič, str. 1-11) uveljavljajo v zelo naprednih oblikah in da so razmerja med kmetom kot naročnikom in izvajalcem v tem času na višji ravni kot v 18. ali 19. stoletju. Kvaliteta sicer poenostavljenih kamnoseških in tesarskih arhitekturnih detajlov namreč priča, da so jih izdelovali najboljši mojstri in da izvira kmečkemu okolju in okusu namenjeno obrtništvo z izrazito konservativnim repertoarjem izdelkov šele iz časa "kmečkega baroka"'3. Manj ambiciozna arhitektura in kamnoseški izdelki v 16. stoletju (v razmerju do meščanske in plemiške arhitekture) na kmečkih hišah pa niso le izraz manjše gmotne moči in ožjega izobrazbenega obzorja vodilnih kmečkih plasti, ampak tudi izraz konvencij, ki so kmetom prepovedovale tekmovanje z višjimi sloji. LITERATURA 1 Angelas Baš; O "ljudstvu" in "ljudskem" v slovenski etnologiji. Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str. 9-66. 2 Peter Fister: Arhitektura slovenskih protiturških taborov, Ljubljana 1975. 3 Borut Koloini: Križ jebu enkrat mejstu. Samozaložba, Vipavski Križ 1992. 4 Gorazd Makarovič; Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981. 5 Branko Marušič; Veliki tolminski punt. Trst 1973. 6 Marjan Mušič: Vplivna področja med stilno arhitekturo in slovenskim ljudskim stavbarstvom v srednjem veku. Slovenski etnograf V, Ljubljana 1952, str. 54 -69. 7 Simon Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Zgodovinski opis, Ljubljana 1893. 8 Ivan Sedej: Šmartno v Brdih, Topografski opis naselja (za spomeniškovarstveni elaborat ŠMARTNO), 1980 (rokopis v ZVNKD Gorica v Novi Gorici). 12 K bolj "umirjeni" podobi šmartenskega obzidja prispevajo največ okna in odprtine na stolpih in na tistih delih obzidja, ki so vključeni v današnje domačije. Gre za detajle, ki so jih vgradili šele v 18. stoletju. Starejši preostanki in sledovi pa spet kažejo, da je šlo za zelo "suhoparno" zidavo in konstrukcijo v mejah gole funkcije. Zato se stilni, renesančni značaj utrdbe kaže predvsem v izpeljavi celote in v sorazmerjih kamnoseških in tesarskih detajlov (kjer gre za nekaj izjemnih rešitev - primerjaj strešno konstrukcijo v objektu ob "Stolpu arhitektov". 13 Kmečki barok, ki obsega 18. in precejšen del 19. stoletja, je paradigmatičen pojav in najpogosteje sinonim za ljudsko (kmečko) umetnost. Kljub izraziti regionalni obarvanosti in specifikam gre za paradoksno vseevropsko dogajanje in za izjemno medsebojno oplajanje, stike in izmenjave med zelo oddaljenimi deželami (vzemimo pota slik na steklo iz različnih delavnic po Srednji Evropi). Gre za pojav, ki je nastal ob zatonu stare agrarne strukture in celo kot neke vrste reakcija na "propadanje" utrjenih vrednot, pa tudi kot odsev agrarnotehnične revolucije in izboljšanja gmotne moči. Načeloma bi lahko pojav označili kot pendant razcvetu meščanske umetnosti (posebno slikarstva) v 17. stoletju na (recimo) Holandskem - gre za trden stilni okvir, za specifično ikonografijo, za množično produkcijo (za neznanega naročnika), za specializacijo itd. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da je kmečka umetnost v primerjavi z meščansko (tudi najbolj skromno) izrazito konser\'ativna in pri nas razvija, sicer v baročnem kontekstu, stare, večinoma renesančne in poznogotske obrazce. 92 Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto 9 Peter Stres: Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško - Gradiščanske do konca prve svetovne vojne. Goriški letnik 12-14, 1985-1987, str. 175 - 205. 10 Marjan Zadnikar Hrastovlje, Ljubljana 1991. 11 Ludvik in Ciril Zorzut: Svobodni kmetje, Dobrovo v Brdih 1974. BESEDA O AVTORJU Dr. Ivan Sedej je direktor Slovenslcega etnografskega muzeja. Ukvarja se s problematiko ljudske arhitekture in umet- nosti ter z etnološkimi in umetnostnoz- godovinskimi vprašanji, ki zadevajo tudi sodobno likovno umetnost. Deloval je kot konservator za varovanje t.i. etnoloških spomenikov in kot vicedirektor Modeme galerije v Ljubljani. Napisal je zelo veliko število razprav in člankov v strokovne revije, izdaj je večje število samostojnih publikacij, posvečenih umetnostnim in et- nološkim vprašanjem. Med njegova pomembnejša objavljena dela sodi Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1981. ABOUT THE AUTHOR Dr. Ivan Sedej is director of the Slovene Ethnographic Museum. His main interests are folk architecture and art, the issues of ethnological and art history and their rela- tions to modem fine arts. Dr. Sedej was curator for the protection of so-called eth- nological monuments and vice-director of Moderna Galerija in Ljubljana. He has pub- lished numerous articles and papers in professional reviews, as well as many inde- pendent publications relating to art and ethnological issues. Outstanding among his work is Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1981 (Folk art in Slovenia). SUMMARY ŠMARTNO IN THE GORIŠKA BRDA - VILLAGE, CAMP-VILLAGE OR TOWN (THE ISSUE OF FOLK ART AND RURALISM) The author discusses the Renaissance fortified village Šmartno in the Goriška Brda region. The village, situated on the former border between the Venetian Republicand the Au.strian Empire, was surrounded by a wall featuring seven towers in the beginning of the 16th century, between 1508 and 1512. The wall and its towers are almost completely pre.served. The status of the village remained ambiguous throughout history since it never obtained municipal rights (such as are usually derived from fortified walls) and the population was engaged in agriculture. Similariy ambiguous is the issue of defining the architecture of the walls and village houses. They are traditionally classified as socalled folk architecture. In this connection the author elaborates the question how to define folk architecture (and art) and reaches the conclusion that the monumentsof folk (minor) architecture in Primorje dating from the 16th century - the author focuses on the camps (peasants' fortifications) and small fortified villages (Štanjel, Sveti Križ etc.) - were quite advanced architectural achievements in their time. The basic concept may be simplified, but the buildings are still fine examples of Renaissance fortifications, featuring all findings of the contemporary "art" of warfare. In this sense their architecture, in spite of many gross simplifications, shows a purer style than the big contemporary fortifications ( e.g. the Gorizia castle), which are based upon the renewa of older Gothic fortifications. 93 Ivan Sedei The author also argues that the folk architecture and urbanism (ruralism) of 16th century Slovenia (Gorenjsko, Goriško and the Ka rst) - as far as w^e can speak of style emphases in rural architecture - is much closer to contemporary style trends than it is later on in the 18th and 19th century, when the concept of "classic" folk (rural) architecture is adopted. The author's conclusion is that the architecture of rich peasants took on predominantly conservative and traditionalist features as late as the rural Baroque, when specialized arts and crafts were developed, designed to meet the requirements of the peasants. In the 16th century, peasants' orders of a more ambitious nature were taken on by professional craftsmen, who also worked for the church, nobility and bourgeoisie. RIASSUNTO S. MARTINO DEL COLLIO (ŠMARTNO V BRDIH): VILLAGGIO, "TABOR" O CITTA. (IL PROBLEMA DELL'ARTE POPOLARE E DEL "RURISMO") L'autore prende in esame il villaggio rinascimentale fortificato di S. Martino del Collio (Šmartno V Brdih). Tra il 1508 e il 1512 questo paese di frontiera, situato al confine tra la Repubblica di Venezia e l'Impero austriaco, venne cinto di mura sulle quali spiccano 7 torri. Sia le mura che le torri sono quasi completamente conservate. Lo status del villaggio nel corso dei secoli e stato piuttosto incerto: non aveva infatti alcun diritto di citta (legato alle mura) e la popolazione di occupava di agricoltura. Parimenti incerta e la classificazione dell'architettura, sia della cinta che delle case dell'abitato, che per tradizione vengono assegnate alla cosiddetta architettura popolare. In merito a cio l'autore apre il problema della definizione di architettura popolare (e quindi di arte popolare) constatando che nel Litorale i monumenti di questa architettura popolare (minore) relativi al Cinquecento - soprattutto i tabor (fortezze rurali) e i piccoli villaggi fortificati (S.Daniele (Štanjel), Santa Croce (Sv.Križ), ecc.) risultano essere, per la loro epoca, dei prodotti stilisticamente molto evoluti. Si tratta di architettura rinascimentale di fortificazione che tiene conto di tutte le acquisizioni dell'arte militare del tempo e che, nonostante le rudi semplificazioni, risulta stilis- ticamente piu "pura" di fortezze maggiori (ad esempio il castello di Gorizia), che sono il risultato di adattamenti della precedente fortificazione gotica. L'autore rileva inoltre che l'architettura popolare e l'urbanistica ("rurismo") del Cinquecento in Slovenia (nell'Alta Carniola, nel Goriziano e sul Carso), epoca nella quale si puo gia parlare di particolarita stilistiche nell'archittetura rurale, si trova ad essere molto piu vicina alle correnti artistiche coeve di quanto non avverra piu tardi, nel Settecento e nell'Ottocento, quando si parla di arte popolare (rurale) "classica". Queste considerazioni lo portano ad affermare che e architetture degli strati rurali benestanti acquisinino tratti piu conservatori e tradizionali appena nel periodo del "barocco rurale", quando si sviluppo un'attivita figurativa ed artistica destinata in primo luogo a questi ceti sociali. Nel XVI secolo, infatti, i lavori di piu ampio respiro per committenti di campagna venivano eseguiti da professionisti che operavano anche per la Chiesa, la nobilta e committenti borghesi. 94 SITUACIJA ^OR.DkNOVKA F. MAČFK I^BklEHO : 11^. VIII. iS'Çl KOLON IN GOSPODAR - DVA NAČINA ŽIVLJENJA IN DVE STANOVANJSKI KULTURI (Primera na mikro ravni) Irena Keršič IZVLEČEK Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi (Primera na mikro ravni) Na podlagi ustnih in pisnih spominov, etnološke pričevalnosti pesmi, ki jih je napisala ena izmedprotagonistkdvch socialnih razmerij, ki sta obravnavani, in materialnih ostalin je rekonstruirana stanovanjska kultura kolona in njegovega gospodarja ter prikazan način življenja obeh socialnih slojev tudi po odpravi kolonata. Izbrana primera sta iz Gordnjega Drnovka v Brdih. Obravnavani čas sega od prve svetovnevojne do sedemdesetih let tegastoletja. ABSTRACT In the article The colono and his landlord - two sti/les of living and two ti/pes of residential culture (Two cases on the microlevcl), the author reconstructs the residential culture and the style of living of two social classes, tenants and their landlord, based on tivo cases from the village of Gornji Drnovk in the Goriška Brda region. Her main sources are oral and written accounts, the ethnological evidence expressed in poems, written by a female protagon ist of the two levels of social conditions described in the article, and material remnants. The period treated ranges from World War 1 to the seven- ties of our century and thus partly covers a time when the colonia had already been abandoned. V etnološki literaturi o stanovanjski kulturi kolonov in njihovih gospodarjev doslej še ni bilo dosti napisanega,' zato sem 1. 1990, ko smo bili na terenu v Brdih,^ sklenila raziskati in dopolniti podobo tega segmenta kulture. Ko sem se spomladi 1. 1990 pripravljala za ta namen in pregledovala dokumentarno gradivo, ki ga je zbrala ekipa raziskovalcev Etnografskega muzeja 1.1953,^ me je posebno pritegnila Situacija Gornjega Drnovka.* 1 Iz etnološke literature poznamo le nekaj segmentov in raziskav, ki pa praviloma niso socialno opredeljene, kot so npr. Fanči Šarf, Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje, SE XVI., XVII., Ljubljana 1964, str. 3.S9-.378, ki med drugim obravnava tudi kolonske hiše; Tatjana Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16, Ljubljana 1987, str. 289-329, Magda Reja, Briška kuhinja - arhitekturna predstavitev. Diplomsko delo, Ljubljana 1985 (neobjavljeno). Tabor "Brda 88", Nova Gorica 1989, Stavbarstvo, str. 63-66. 2 SEM je organiziral skupinsko etnološko raziskavo Brd avgusta 1990. 3 Pri razpravi sem uporabljala predvsem zapiske skupine, ki je na terenu proučevala pravno narodopisje, to je zapiske dr. Sergija Vilfana (Teren 10, zvezek 32), Marije Jagodic (Teren 10, zvezki 29, 30, 31) in Fanči Sarf (Teren 10, zvezka 15 in 16), ki je proučevala stavbarstvo. Vsi zvezki so v Arhivu SEM-a. * V ekipi Etnografskega muzeja v Brdih 1. 1953 je sodeloval tudi risar F. Maček, ki je izdelal tehnično risbo Situacija Gor. Drnovka. 95 Irena Keršič Tlorisna shema Gornjega Dmovka^ namreč kaže kot labirint izpeljano zasnovo. Sklopi domačij se navezujejo en na drugega v neprekinjenih nizih. V njih se neenakomerno prepletajo stavbe z različno namembnostjo, stanovanjska in gospodarska poslopja, hlevi, gnojišča, prepletajo se stavbe različnih socialnih slojev, kolonov in gospodarja. Tesna povezanost stavb kot da simbolizira soodvisnost dveh socialnih slojev, ki sta bila v obravnavanem obdobju še vedno pomembna v Dmovku, v Brdih in tudi v vsem jugozahodnem delu Slovenije. Socialne razlike so se kazale navzven že v stavbah. Odločila sem se, da se bom pri proučevanju stanovanjske kulture v Brdih omejila na Gornji Dmovk in na mikro ravni rekonstruirala stanovanjsko kulturo konkretnega kolona in njegovega gospodarja in zbrala čim več podatkov o njunih življenjskih stilih ter o njunih medsebojnih odnosih. Omejila sem se na posamična primera, ki kažeta ta specifična družbena razmerja v nekoliko drugačni luči. (Na terenu so se mi namreč, upoštevajoč podatke obeh strani, začeli podirati stereotipi o kolonatu v Brdih, ki sem jih zasledila v literaturi in v-^ virih.) Omejila sem se na obravnavo kolona, čigar hiša še stoji, a je prazna in propada. Ta mi je pomagal po spominu rekonstruirati tudi notranjo opremo te hiše.^ Fragmentarno je znal opisati tudi življenje v njej, sicer pa sem podobo stanovanjske kulture v njej sestavila še iz spominov članov kolonove in gospodarjeve družine in iz še preostalih materialnih prič. Na drugi strani sem za obravnavo izbrala posestnika, gospodarja omenjenega kolona in še enaindvajsetih kolonov, čigar prvotni dom je bil požgan med drugo svetovno vojno. Podatke o življenju v tem domu sem lahko izluščila iz Kronike brez naslova,'' ki jo je napisala gospodinja te hiše, iz njenih pesmi^ ter iz njene pripovedi in pripovedi gospodarjevih otrok, ki so znali plastično opisati že zdavnaj izginu i dom. Ker so za etnologijo, zlasti za proučevanje stanovanjske kulture, pomemben vir popisi inventarja, sem se posebej potrudila, da sem jih rekonstruirala in jih v obravnavi tudi navajam. Omejila sem se na čas od prve svetovne vojne do sedemdesetih let tega stoletja. Da sem zajela tudi čas po priključitvi Brd k Jugoslaviji in skušala ob primeru dveh družin, ki sta bili v preteklosti na hierarhični lestvici daleč vsaksebi, dalje slediti njuni stanovanjski kulturi, ne gre pripisovati politični dražljivosti te teme, pač pa številnim vprašanjem, ki so zelo slabo in pomanjkljivo proučena. Menim namreč, da je dolžnost etnologov do časa in do nas samih, da se lotimo tudi proučevanja kulture in življenja po drugi svetovni vojni.^ 5 Glej risbo Gornjega Dmovka (št. 1) 6 Na tem mestu se zahvaljujem dr. Gorazdu Makaroviču za prijazno pomoč pri meritvi hiše in rekonstruiranju notranje opreme. 7 Fotokopijo Kronike brez naslova, ki jo je napisala D.O. iz Dmovka, hrani Arhiv SEM-a. 8 Pesmi D.O. 1., Samozaložba, 1983; Pesmi D.O. II., Samozaložba, 1985, in njene še neobjavljene pesmi. ' Večina etnoloških razprav se konča z obdobjem pred drugo svetovno vojno. 96 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi Institucija kolona ta jebila sicer po letu 1947zZakonomoodpravi viničarskih in podobnih razmerij odpravljena, vendar je življenjski stil obeh strani, bivšega kolona in njegovega bivšega gospodarja zelo zanimiv tudi po tem letu, saj temelji tudi na tradiciji, ki je v povsem drugačnih razmerah živela dalje. Prav je, da etnologija tudi za ta čas z analizo konkretnih primerov pokaže krivičnost demagoškega posploševanja, da so "posestniki pili kri in jedli žulje kolonom"." Razlika med družbeno proklamiranimi načeli oziroma visoko postavljenimi cilji tistega časa in resničnim življenjem je v naših dveh primerih zelo globoka. Na nivoju osebnega, individualnega se v obravnavanih primerih kaže, da se krivice nadaljujejo, a tokrat z druge strani. Izbrana primera torej potrjujeta dejstvo, da se na mikro ravni življenje večkrat kaže drugače kot na makro ravni.'2 1. CAS MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE V obravnavanem obdobju so bili gospodarji kolonov v Brdih nekdanji fevdalci, župnije, veleposestniki in veliki kmetje, meščani, denarni zavodi in banke ter raznarodovalna organizacija Ente. Kolonske kmetije so se ukvarjale največ z vinogradništvom in sadjarstvom. V obdobju gospodarske krize se je veliko število kolonov izselilo.'-'' Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 so Brda prišla pod Italijo. Sledilo je težavno obdobje obnove opustošenih domačij in zemljišč, ki se je zaradi počasnega izplačevanja vojne škode zavleklo. Vinogradi so bili skoraj povsem uničeni. Gospodarska kriza je povzročila propad velikega števila kmetij.'* Pri obnovi stanovanj so se ljudje omejili le na najnujnejša popravila. Največ sprememb so doživela ognjišča, ki so jih zaradi praktičnih razlogov dvigovali, pri premožnejših pa so si začeli postavljati prve štedilnike. Gospodarske razmere so se izboljšale tik pred drugo svetovno vojno, ko je Hitlerjeva Nemčija odprla tržišče italijanskemu zavezniku. Takrat so posestniki modernizirali sadovnjake in vinograde ter si izboljševali stanovanjske razmere. Mnogi koloni so odkupili hišo in posest, ki sojo obdelovali. Našemu izbranemu kolonu to ni uspelo. 10 Glej odločbo O.F. Iz hišnega arhiva družine O. Kopijo hrani Arhiv SEM-a. 11 Glej op. 7. 12 Primerjaj referate Historic pressures and individual strategies. Life history as cultural construction / performance, Budapest, 1988. 13 Peter Stres, Oris kolonata na Goriškem od konca prvesvetovne vojne do leta 1947, Goriški letnik. Zbornik goriškega muzeja 1988/89, 15/ 16, Nova Gorica 1989, str. 88. K Primerjaj op. 7, str. 16. 97 Irena Keršič 1.2. DRUŽINA KOLONOV Družina kolonov, ki smo jo izbrali za obravnavo, se je preselila v Gornji Drnovk 1. 1919'^ iz Višnjevika. Njihov gospodar je zaradi zadolženosti tam prodal svojo posest in preselil kolone v Gornji Drnovk. Vdovo s sedmimi otroki (dva iz prvega zakona, pet iz drugega) je nastanil v nadstropno stanovanjsko hišo in jim poleg nje dal v najem še hlev in senik ter vinograd, senožeti in njive. Ker je gospodar posestvo slabo upravljal, se zadolževal in ni odplačeval posojil in davkov, je šlo na dražbo. S koloni vred so ga leta 1935 odkupili sorodniki z Brega, Id smo jih izbrali za našo obravnavo. K posestvu v Dmovku je spadalo šest kolonov. Poleg njih sta živela še dva najemnika, ki sta imela svoji hiši, zemljo pa najeto pri istem gospodarju. L. 1935 so v družini, ki jo obravnavamo, živeli: stara mati, neporočen sin, hči, ki je imela že otroka in je z njima kratek čas živel še otrokov oče, ter še ena hči, ki je imela tri nezakonske otroke. Gospodarstvo je tedaj vodil sin, gospodinjstvo pa stara mati. Vseskozi so v družini živele skupaj tri generacije. Gospodarji so jim rekli kmetje, ne koloni, oni pa gospodarju gospodar in njegovi ženi gospodinja. Italijanske gospodarje so imenovali gospode, s ovenske pa le gospodar in gospodinja, njihove otroke so klicali po imenu. Že iz tega je razviden bolj spoštljiv odnos do italijanskih gospodarjev.'^ Leta 1937 je družina dobila v najem še eno podobno stanovanjsko hišo v soseščini in z njo še eno kmetijo. Sin in nečak sta se preselila v sosednjo stanovanjsko hišo z veliko kletjo, ki jo je deloma uporabljal tudi gospodar. Kuhali so še vedno skupaj v prvotni hiši. V obdobju, ki ga tu obravnavamo, so ti koloni imeli blizu pet hektarov vinogradov in njiv. Pridelali so štirideset do petdeset hektolitrov vina. Grozdje so prešali pri gospodarju in odmerili 60 % za gospodarja in 40 % za kolona, čeprav je bil takrat dogovor 50:50.''' Gospodarji so namreč lahko dajatve odmerjali po svoje: ker koloni niso dali nič od drugih pridelkov, so jim določili več od mošta. Običajno so pridelali še tri kupe komze; nekajkrat so en kup dali gospodarju, dva sta ostala njim.'^ Od pšenice in krompirja, ki so ju pridelali, jim ni bilo treba dajati. Od pridelanega sadja so drugi dajali 30 %, vendarle od češenj in breskev, od drugega ne. Ti koloni pa od sadja niso nikoli nič dali. Sušili so ga, da so ga imeli tudi za zimo. V izbrani kolonski dmžini so imeli tri do pet glav živine: dve kravi in enega vola ter včasih telička. Tudi prašiča niso imeli vsako leto, pa tudi kadar so ga imeli, je tehtal največ osemdeset kilogramov. Vsak kolon je trgal posebej. Pri trgatvi so si koloni med seboj pomagali, gospodar jim je pomagal le pri prevozu. Ker so koloni radi preskočih kakšno vrsto pri trganju, je gospodar trgatev nadzoroval. Za kolone je veljalo, da bogatim ni greh ukrasti. Potrgano grozdje so odpeljali h gospodarju in tam 15 Gospodarjevi so povedali 1. 1920, kolon pa 1. 1919. 16 Od bivših kolonov, ki so imeli italijanske gospodarje, sem izvedela, da so bili ponosni na to, da je njihov gospodar Italijan, gospod. 17 Primerjaj S. Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II, Ljubljana 1980, str. 467 in op. 13, str. 85. 18 Gospodarji so pripomnili, da od koruze največkrat niso nič dali. 98 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi sprešali za vsakega kolona posebej. Gospodar in kolon sta dobila enako kvaliteto mošta. Svoj mošt je kolon odpeljal domov. Če kdoni imel kleti, gaje lahko shranil v gospodarjevi. Tisti koloni, ki so pridelali več vina, so ga tudi prodajali. Nekateri so ga pridelali tudi po osemdeset hektolitrov. Gospodar jim je dovolil, da so si v gozdu nabrali drv za svojo rabo, in če je bila sila (npr. slaba letina), so v gospodarjevem gozdu lahko nasekali drv, da so jih piüdali v Furlanijo in si kupili hrane. Oboji, kolonova in gospodarjeva družina, so povedali, da gospodar kolonov "ni preganjal", prizanesljiv je bil z njimi, od njih ni zahteval dajatev od sadja in tudi od žita ne, čeprav bi lahko. Takrat je bila predvidena tudi najemnina za travnike, ki pa je koloni tudi niso plačevali. Gospodar torej ni bil dosleden pri obveznostih, ki jih je imel kolon do njega. Bil je popustljiv in se tudi ni vtikal v kolonovo osebno življenje. Take odnose bi lahko označili za korektne. 1.3. STANOVANJSKA HIŠA KOLONOV V DRNOVKU'^ Stanovanjska hiša kolonov je bila nadstropna.^" Zgrajena je bila iz kamenja in ometana, krita pa s korci. Severne stene so bile zaradi vetrov brez oken, da bi tako preprečili prepih. Hiša je bila gospodarjeva last, pohištvo pa kolonovo.^' V pritličju je bila "hiša", Id je imela eno okno. Na zadnjo steno nasproti okna je bilo prislonjeno 70 cm visoko ognjišče, nad njim pa je bila napa za odvajanje dima. Na ognjišču sta stali dve klopi brez naslonjala, da so se laliko greli ob ognju. Kuhali so v zemljenih posodah. Pred ognjiščem je bila miza. Okrog nje so bili stoli (4-6), s sedali, spletenimi iz slame. Tik vhoda so bile stopnice v nadstropje. Za stopnicami je bila "šporča", prostor, v katerem so pomivali posodo. Na leseni polici je stalo vedro z vodo, nad polico je bil sklednik. Zraven je bila manjša miza, na kateri so pomivali posodo. V "hiši" so bile po tleh "laštre" - kamnite plošče. Po vodo so hodili tristo metrov daleč pod hrib. Kruha doma niso pekli, imeli so ga le za praznike. Običajno se je v tem času v Brdih jedla polenta. V gornjem nadstropju je bila ozka veža, iz nje je bil vhod v spalnico z enim oknom. V spalnici so imeli širšo posteljo za dve osebi, navadno pa jih je v njej spalo več, tudi do štiri ali pet oseb. Omare niso imeli. Ob steni desno od vrat je bil "skrinj" - predalnik. Obleko so obešali na žebelj, zabit v vrata. Pod je bil iz desk, strop lesen in pobeljen. V tej sobi so spali stara mati, hči in njeni manjši otroci. Starejši pa so spali na senu. V veži je bila odprtina za lestev, po kateri se je prišlo na podstrešje, kaščo. Tam so shranjevali pšenico, koruzo spleteno v kite in obešeno na tramove, na tleh so imeli krompir. Iz hodnika v prvem nadstropju je bil še dostop do sobe nad kletjo. Imela je eno okno, od opreme pa sta bili v njej dve postelji s "štramacem", napolnjenim s koruzno slamo. Tu je spala hči z otrokom in otrokov oče. Na cestni strani so skupaj s sorodniki iz sosednje hiše imeli "kletco" - klet, kamor so shranjevali meso in vino. Hiša je iinela enojna okna. Če se je okno razbilo, so ga zabili s pločevino, aH ga zamašili s cunjami, da ni pihalo. Stekla niso zamenjali. Vse kolonske hiše so v tem času imele dimnik. 19 Glej tejinične risbe št. 2, 3 in 4. 20 Glej fotografiji št. 5 in 6. 21 Glej terenski risbi št. 7 in 8. 99 Irena Keršič 2. Fasade opuščene kolonske hiše z gospodarsldmi objekti (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan Loboda 1. 1990) ¦ 2. Front of abandoned colonia house with outbuildings (Technical drawing by eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 2. Facciate della casa colonica abbandonata con gli edifici annessi (Disegno tecnico realizzato daH'ing. Marian Loboda nel 1990) 3. Prerezi opuščene kolonske hiše z gospodarskimi objekti (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan Loboda 1. 1990) ¦ 3. Sections of abandoned colonia house with outbuildings. (Technical drawing by eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 3. Sezioni della casa colonica abbandonata e delle costruzioni accessorie (Disegno tecnico realizzato nel 1990 dall'ing. Marjan Loboda) 200 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 4. Tlorisi kolonske hiše in gospodarskih objektov (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan Loboda 1. 1990) »4. Ground-plans of abandoned colonia house with outbuildings. (Technical drawing by eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 4. Plante della casa colonica abbandonate e delle construzioni accessorie (Disegno tecnico realizzato nel 1990 dall' ing. Marjan Loboda) 202 Irena Keršič V spodnjem prostoru, v "hiši", so se največ zadrževaU. Tam so na ognjišču pripravljali hrano, pod njim, pod "velbom", so se kotili in greli piščanci; v tem prostoru so jedli, sprejemali obiske, pomivali posodo, opravljali manjša popravila, prall, se umivali; v "hišo" so dali tudi mrliča. Po prvi svetovni vojni so si svetili s karbidovkami ali s svečami. Že pred drugo svetovno vojno so v Dmovku dobili elektriko. Električno luč so si v hišo napeljali sami. Ko mi je bivši kolon z Dmovka pripovedoval o življenju v tej hiši, sem dobila vtis, da so bila vrata te hiše vedno odprta. Malo se je dogajalo za zaprtimi vrati, med štirimi stenami, več zunaj - v vinogradu, na vrtu, na njivah, na senožetih... Doma so bili le takrat, ko sobili lačni. Čakali so na mater, kije nosila v Furlanijo prodajat vino, češnje, smokve, breskve, pršute... Domov je nosila osoljene sardele, makarone, riž in kost pršuta, ki jo je dobila v farovžu. Pripovedovalec se spominja, da je enkrat mati prinesla eno samo ribo za sedem ljudi, stepli so se zanjo. Brike so nosile peš prodajat sadje in pridelke na trg v Videm in v Krmin. Tovor so nosile na glavah v "češtelah" - košarah. Otroci so radi jedli pečeno polento in zraven mleko, ki je bilo vedno zalito z vodo. Polento so pekli na ognjišču na "gradeli" - iz debele žice, ki so jo sami naredili. Čeprav je gospodinjstvo vodila stara mati, ki je bila doma, niso imeli ustaljenega reda pri hrani: kadar so šli delat h gospodarju, so obroke hrane dobili pri njem. Ognjišče so kurili poleti in pozimi. Pri kuhanju je bila poleg enakomernega ognja pomembna razvrstitev posameznih posod na razmeroma majhni površini ognja in žerjavice. Za kuhanje na ognjišču so imeli v Brdih razne pripomočke, ki so omogočali večji prostorski in toplotni izkoristek; "panj": nanj so naslanjali drva, da so imela dovolj zraka in so bolje gorela; "kjetunik"; to je bila veriga, ki je visela izpod nape; nanjo so nad ognjem obešali kotel za polento in "pinjate" - kangle, v katerih so segrevali vodo in kuhali hrano; "trpiš": železen podstavek različnih oblik, navadno na treh nogah, nanj so postavljali posodo, v kateri so kuhali nad žerjavico; "gradelo": mrežasta ploskev, iz žice, na njej so pekli polento, klobase...; "fornele": te so imela le bolj izpopolnjena ognjišča; to so bile odprtine na robu ognjišča, ki so spodaj imela vratca, kamor so dajali žerjavico; forneli so omogočali kuhanje v posodah brez podstavkov; pokrov: pod njim, obsutim z žerjavico, so pekli pogačo. Ker niso imeli krušne peči, so pod njim pekli tudi kruh. Polento so kuhali v bakrenih ali "gizastih" kotlih. To je bila najbolj pogosta hrana, jedli so jo vse leto, nadomeščala je kruh pri večini obrokov. Za največjo poslastico je v obravnavanem obdobju veljala pogača, ki so ji dodali mleka in suhih fig ali ocvirkov ali zelišč. Za glavni obrok so pogostokrat imeli "kuh'nje" - mineštre. Kuhali so jih v "pinjatah" - loncih, ki so viseli nad ognjiščem. Bile so različne, odvisno od tega, kaj je gospodinja imela pri roki. V mineštro so dali obrano kost, da je dišala po mesu, razen ob petkih, ko so se držali posta. Pogosto je bila na mizi "sirkova kuh'nja" s stolčeno mlečno koruzo, fižolom, krompirjem, česnom, čebulo in zelenjavo. Meso so le redko jedli. Boljše kose so prodali, doma je običajno ostala le zabela in klobase.-^^ 22 Primerjaj Tatjana Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16, Ljubljana 1987, str. 289-326. 202 Kokin in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 5. Fasada, severna stran opuščene kolonove tiiše v Dmovku s stalo in senikom na desni (Delovni posnetek z montažo, I. Keršič, 1. 1990) ¦ 3. Front, norih side of abandoned colonia house in Drnovk with stable and barn on the right. (Photomontage of field shot by I. Keršič, 1990) ¦ 5. Facciata, partesettentrionaledella casa colonica abbandonata di Drnovk,con la stalla eil fienilesulla destra (Montaggiodi fotodi lavoro, I. Keršič, 1990) 6. Opuščeni kolonski objekti z južne slrani (Delovni posnetek z montažo, I. Keršič, 1. 1990) ¦ 6. Abandoned colono houses seen from the south. (Photomontage of field shot by I. Keršič, 1990) ¦ 6. Edifici colonici abbandonati visti da sud (Montaggio di fotodi lavoro, I. Keršič, 1990) Imeli so njive, kaj, ko se je slabo pridelalo, "le kar je Bog dal." V cerkev niso redno hodili, otroci pa tudi v šolo ne. Otroke je bilo sram, ker so bili slabo oblečeni. Pripovedovalec se spominja, bilo je tik pred dnjgo svetovno vojno, da ga duhovnik ni pustil k obhajilu, ker ni hodil k nauku. Mati je nato šla k drugemu duhovniku, da ga je obhajal, in ta ga je celo povabil za pogrnjeno mizo. Tudi birman ni bil v domači fari, ker ni redno obiskoval verouka in ni redno hodil k maši. Šele pri devetnajstih letih ga je mati peljala k birmi v Gorico. Î03 Irena Keršič 7. Pritličje kolonske hiše z vrisanim pohištvom; rekonstrukcija (Terenska risba I. Keršič, 1990) ¦ 7. Field drawing of the ground plan - with furniture added - of the ground-floor in the colono's house (period 1920 - 1945) (Drowing by I. Keršič, 1990) ¦ 7. Disegno esegnito sul causpo della pianta e dell' arredo al secondo piano della casa del colono (periodo 1920 - 1945). (Disegno I. Keršič, 1990) 8. Prvo nadstropje kolonske hiše z vrisanim pohištvom; rekonstrukcija (Terenska risba I. Keršič, 1990) ¦ 8. Field drawing of the ground plan - with furniture added - of the first floor in the colono's house (period 1920-1945) (Drawingby I. Keršič, 1992) ¦ 8. Disegno eseguito sul campo della pianta e dell'arredo al primo piano della casa del colono (periodo 1920-1945) (Disegno I. Keršič, 1990) Družabno življenje je v veliki meri potekalo skupaj z gospodarjevo družino. Otroci so se skupaj igrali, skupaj hodili v šolo (kadar so otroci kolona šli v šolo), skupaj so hodili tudi na božjo pot, na cerkvene shode. Običajno so po večjih delih (po trgatvi, košnji...) skupaj proslavili "likof". Povabili so harmonikarja in priredili ples. Plesali so oboji skupaj. Takratjegospodinja za vse skuhala orehove štruklje. Diferenciacija seje kazala pri izbiri zakonca. Običajno so se ženili koloni med seboj in svojaki med seboj.-^ Tudi slavolokov ob ženitvi niso postavljali kolonom, ker ti niso mogli nič plačati zanje. Koloni, ki jih tu obravnavamo, so v tem času menjali dva gospodarja. Leta 1935 je sorodnik bivšega lastnika kupil posest z veliko vilo, s kolonskimi hišami in koloni vred. Bivši lastnik je, po pripovedovanju vaščanov, zapravil premoženje z lovom in s konji.-^^ Novi lastnik je bil gospodar, ki ga tu obravnavamo. Posest je kupil na sodišču z dolgovi vred. Dolgove mu je uspelo poplačati šele po drugi svetovni vojni s pomočjo svojih otrok. Ko so koloni prevzeli posest v Drnovku, so se pritoževali nad slabimi stanovanjskimi razmerami. Prejšnji gospodar ni skrbel za popravilo hiš, čeprav bi moral, vse jebilo zanemarjeno, strehe so puščale... Novi gospodarje obnovil vseh šest kolonskih hiš, popravil strehe, okna itd. 23 To dokazujeta tudi izbrana primera kolonove in gospodarjeve družine. 24 Fanči Šarf, Zapiski s terena 10 - Goriška Brda, inv. št. 16, str. .37-43. Arhiv SEM-a. 204 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi V tridesetih letih, ko je družina novega gospodarja zašla v finančne težave, je hotela posest v Dmovku prodati.-^ Neki Italijan je tedaj ponudil dobro kupnino. Ko je gospodar vprašal kupca, kaj bo s koloni, mu je ta odvmil, da jih bo odslovil in pripeljal italijanske družine. Gospodar se potem ni odločil za prodajo, ker bi šest družin ostalo brez strehe nad glavo in brez eksistence.^^ 1.4. HIGIENSKE RAZMERE V KOLONOVI DRUŽINI Kolonova družina je živela v bednih higienskih in zdravstvenih razmerah. Niso skrbeli ne za osebno higieno ne za snago v stanovanju. Tudi okrog hiše je bilo vse zanemarjeno, blatno in tekla je celo gnojnica. Za posteljo niso imeli drugega kot "štramac" s koruzno slamo. Tudi gos- podarjevi otroci so spali na taki postelji, le da so jim dali v "štramac" vsako leto svežo slamo; če že niso zamenjali vse, so jo vsaj deloma, ostalo pa prezračili. Kolonovi pa tega niso počeli. Spali so na nepostlanih posteljah, pozimi kar oblečeni. Cez so si vrgli "rekele". Ce je bilo pozimi zelo mraz, so si dali žerjavico v "bandone", posode iz železa, da so se greli. V "hiši" jebilo zakajeno in zatohlo. Otroci so do dmge svetovne vojne nosili krilca in se niso iineli v kaj preobleči. Zvečer jim jih je "nona" ali mati oprala in čez noč posušila, da so se zjutraj lahko oblekli. Osebna higiena je bila na nizki stopnji. Za umivanje je bila v "hiši" zemljena skleda. Ženske so prale v lesenih čebrih s pepelom tja do petdesetih let tega stoletja, perilo so nosile splakovat na "zdenc" - studenec. Tudi "žehte", velikega pranja pri hiši, niso poznali. Stara mati je včasih nesla prat perilo v Reko. Perilo je obtežila s kamnom in ga pustila čez noč v vodi, da se je samo pralo. Ljudje so se ji smejali, nekajkrat so ji perilo celo poskrili. Ni znala prati. Po vodo za umivanje in kuho so hodili v "zvirk", k izviru tristo metrov od hiše. Kadar so šla dekleta po vodo, so izkoristila in si spotoma še umila noge. Kopali so se le redko, mlajši poleti v potoku. Starejši pa nikoli v življenju. Lase so si prali mogoče enkrat na leto, poleti. Ob nedeljah so se le počesali. Moški so se tedaj tudi obrili. Zaradi slabih higienskih razmerje bilo v hiši veliko mrčesa: ščurkov, bolh, stenic, komarjev, pršic... Ščurki so primrgoleli na plan ponoči, podnevi so se skrili v tla. Tedaj je bilo v "hiši" polno nadležnih muh. Bolhe so se držale ljudi, najraje so se skrile v toplo odejo ali obleko. Povzročale so obupno srbečico. Težko se jih je bilo znebiti. Pobijali so jih tako, da so jih stisnili med nohti. Uši sti ImeH dve vrsti, tiste, ki so šle v lase, in tiste, ki so šle v perilo. Najhujše so bile stenice, te so težko preganjali, ker so se zelo hitro množile in bile so zelo nadležne. Brž ko se je stemnilo, so lezle po človeku in ga grizle. Ves ta mrčes so uničili šele po drugi svetovni vojni, ko so prišli zavezniki in so škropili z diditijem. Kakor ni bilo reda in snage v stanovanju, je bilo tudi okrog hiš vse zanemarjeno in blatno. Ker ni bilo stranišča, so potrebo opravljali v hlevu ali kar vbrajdi. "Kinetje" - koloni z Brega so si npr. naredili poleg gnojišča stranišče iz komzne slaine ali so ga zbili iz desk. "Le nemarni ga niso imeli", je povedala starejša pripovedovalka. 25 Primerjaj op. 7, poglavje Posestvo v Dmovku, Arhiv SEM-a. 26 Italijanske oblasti so bile takrat zelo pozorne do prodaje slovenskih kmetij in uradniki so morali vsakih štirinajst dni poročati oblastem o tem. (Po op. 13, str. 88). 105 Irena Keršič V hiši so v vseh obravnavanih obdobjih živele skupaj tri generacije. Vsa družina je bila nepismena, v šolo so otroci hodili zelo malo. Kljub temu, da so živeli v razširjeni družinski skupnosti (mati, ena hči z otrokom in partnerjem, druga neporočena hči s tremi nezakonskimi otroki in samski sin) pod isto streho, jim toni delalo posebnih težav, ker niso bili dosti skupaj, bili so pogosto zdoma. Hči, ki je imela tri otroke, je hodila trgovat, sin je hodil na dnino, druga sestra je hodila delat v Gorico, otroci so bili po cele dneve zunaj. Zato tudi niso mogli imeti skupnih obrokov hrane in pri hiši ni bilo reda. Ko so delali pri gospodarju, so dobili za en dan dela hrano in dve liri plačila (za dve liri si pred drugo svetovno vojno dobil tri litre vina).^^ 1.5. ŽIVLJENJE OTROK Kolonska dekleta in fantje od štirinajstega leta dalje so hodili pomagat na gospodarjev dom za hrano in majhno plačilo. Gospodarjeva hči, takrat ji je bilo trinajst let, se spominja, da so si otroci menjavali delo (ona je šla pomagat h kolonom, ker ji je bilo tam bolj zanimivo: ker so imeli po tleh skrli in je bilo treba iz stikov med njimi zbezati smeti; hči kolona pa je rada pometala pri gospodarju, ker so imeli tlak iz gladkih ploščic). Otroci so si zamenjavali tudi hrano. Pri gospodarjevih so jedli največ tisto, kar so pridelali doma, pogosto ješprenj, repo, zelje, ohrovt in podobno. Pri kolonovih pa so večkrat jed i mineštre z makaroni ali rižem, ki so gospodarjevim otrokom bolj dišale. Oboji otroci so se skupaj igrali in tudi sicer skupaj preživljali prosti čas.^^ Vsega tega gotovo ne bi bilo, če bi starši vzgajali otroke tako, da bi jim druženje z otroki kolonov prepovedovali. Razlika med enimi in drugimi otroki je bila v tem, da so gospodarjevi otroci morali pogosto več pomagati doma in so bili manj prosti. Deklice, npr., so morale na Bregu ob sredah in sobotah, ko je mati imela temeljito čiščenje, pomesti vso hišo in pomagati materi pospravljati. Fantje so morali vsako soboto pomesti dvorišče. Ob sobotah so morali očistiti vse čevlje. Pri kolonih niso toliko čistili, za to tudi niso imeli časa, ker so tudi ženske delale v brajdi, na njivi, v senožetih, ali pa so nosile prodajat pridelke. Največja njihova skrb je bila, kako prehraniti družino, higiena, red in snaga v stanovanju so bili zanje manj pomembni. Problem je pomenila tudi voda, ki je niso imeli pri hiši. Otroci so skupaj obiskovali šolo v sosednji vasi, do katere je bilo pol ure peš hoje. Italijanska učiteljica je otrokom pogosto pregledovala roke. Gospodarjevim otrokom jih ni pregledala. To se jim ni zdelo pravično. Ko so si otroci med seboj enkrat kazali roke, je imela gospodarjeva hči najbolj "zdelane od dela". Otroci kolonov so v šoli dobivali obrok hrane, gospodarjevi ne. Ti se spominjajo, kako je tudi njim dišala malica. Za kolonske otroke je bilo organizirano tudi letovanje na morju ali v planinah. Za novo leto je bila organizirana "befana", darila pa so dobili le kolonski otroci. Opozoriti kaže na razliko, kako so drugi gledali na kolonove ali gospodarjeve otroke in kako so se videli sami. Našteti primeri pričajo, da zlasti med otroki ni bilo razlikovanja na "rni" in "oni" med gospodarji in koloni. Povezanost med njimi je bila velika. Če so 27 Primerjaj op. 7, poglavje Kako so nastali naši koloni. 28 Glej fotografijo št. 9. 206 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 9. Gospoddrjovi otroci in otroci tcolonov pri igri (Fotografirano na Bregu olcrog I. 1938) ¦ 9. The landlord's and the cu/ono's children playing together (Photographed in Breg, around 1938) ¦ 9.1 fi gli del padrone e i figli dei coloni che giocano insieme (Fotografati a Breg intorno al 1938) občutili krivičnost, ožinama prizadetost, so jo oboji, seveda vsak po svoje. Našega primera pa, seveda, ne gre posploševati. Odnosi med otroki so v veliki meri rezultat domače vzgoje in zgledov. Tudi bolj vidni so, manj narejeni, manj zlagani, bolj neposredni. V našem primeru so bili ti odnosi v obravnavanem obdobju z obeh strani korektni. Zgovorno je tudi pričevanje gospodarjevih otrok, da so se več družili z otroki kolonov kot z otroki svojakov. Ne gre prezreti, da so bile najboljše prijateljice gospodarjeve hčere hčere kolonov. Se danes gojijo to prijateljstvo iz mladih dni. 1.6. GOSPODARJEVA DRUŽINA Družina, ki smo jo izbrali za obravnavo, je bila veleposestniška in imela je dvaindvajset kolonov. Najprej je imela dom na Bregu. L. 1900 so si zgradili veliko novo dvonadstropno hišo. Poprej so stanovali v hiši pod novo, potem pa sojo dali v najem kolonom. Družina je bila dokaj številčna. V hiši so pod isto streho bivali gospodar z ženo, s sinom in snaho, "nevesto", ki sta imela pet otrok. Z njimi so živeli tudi dve neporočeni hčeri, služkinja in hlapec ter dve sestri siroti, ki ju je bil gospodar vzel k sebi. Med obema vojnama so občasno imeli še po dva hlapca in tudi delavce, ki so hodili k njim na dnino. Nekaj časa je v družini živel tudi sin, ki je bil po poklicu učitelj, leta 1928 pa se je odselil. Na Bregu so imeli 120 ha zemlje, v Dmovku 35 ha, v Šmartnem 4 ha in v Biljani 10. Kolone so imeli na Bregu, v Krasnem, Biljani, Šmartnem in Drnovku. Očetovo posest so šele po drugi svetovni vojni razdelili med šest dedičev. Na Bregu so imeli vedno po 12 do 14 glav živine: 4 vole, 2 do 3 krave, 2 do 4 konje, pa 4 prašiče ter kokoši, race in gosi. 207 I rena Keršič 10. Go.spodar z vnuki (Fotografirano na Bregu 1. 1932) ¦ K). Ihe landlord u'ith his four grandchildren (Photographed in Breg, 1932) ¦ 10. II padrone con i suoi quattro nipoti (Fotografato a Breg nel 1932) 108 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi Izobrazbena struktura gospodarjeve družine je bila takale: oče ni imel nobenih šol, pisati in brati gaje naučil duhovnik. Njegov sin, ki je pozneje prevzel posest, je delal realko. Sinova žena je končala štiri leta osnovne šole in gospodinjsko šolo. Obe hčeri sta imeli končano osnovno šolo in gospodinjsko šolo. Drugi sin, kot že rečeno, je bil učitelj. Ko so bili pod Italijo in so vnuki hodili v italijanske šole, sojih zvečer doma še posebej učili slovenščine. Mlada zakonca sta kasneje, po drugi svetovni vojni, dala vse svoje otroke v šole. Verska vzgoja je bila v družini stroga. Brž ko so otroci znali govoriti, že so se morali naučiti molitev sveti Angel. Pred jedjo so vedno molili (očenaš, čast Bogu in zdravamarija). Zvečer so otroci z nonotom molili avemarijo in rožni venec. Vsak mesec so morali obvezno k spovedi. Pri hiši so imeli naročene časopise Edinost, kmetijske časopise. Ženski svet. Naročali so tudi Mohorjeve knjige. "Ko sem se bližala tisti veliki rumeni hiši, ki se mi je zdela kot palača, so se mi začele ti^sti noge," je zapisala v kroniki bodoča gospodinja te domačije, takrat še dekle. Ko to še ni bil njen dom, je imela kar strah pred to hišo in pred ljudmi. In dalje pravi: "Na to družino smo gledali kot na bolj vzvišene ljudi. Bili so bogati, izobraženi in so se tudi bolj gosposko držali." Bodoča gospodinja je bila lüjena leta 1903, na veliki kmetiji v Višnjeviku. Pri njih doma je bilo deset otrok, ona je bila prva hči, strogo vzgojena in delavna.-^ Ko ji je bilo sedemnajst let, je hodila v gospodinjsko šolo v Tomaj. Leta 1924 seje poročila na Breg. S svojo dojemljivostjo je znala odkrivati tudi fine odtenke v odnosih med ljudmi in jih znala tudi opisati. Tako v kroniki v poglavju Začetek življenja na novem domu primerja odnose v svojem domu in v novi družini na Bregu: medtem ko je bila od doma navajena sproščenih odnosov, prijaznosti, odprtosti, so jo v novem domu motile moi^ča zadržanost, redkobesednost, nekomunikativnost. Nevesta je v hišo prinesla bogato balo: 30 srajc, 20 kombinež, 30 parov rjuh, brisače, velik prt z 12 prtiči, velik prt s 6 prtiči, zavese, posteljno pregrinjalo, svečnik. Njen ženin je plačal polovico oprave: dve omari, dve postelji, dve nočni omarici, psiho z ogledalom, umivalnik, in vse pripeljal na nevestin dom. Tam so postelje postlali, opravo in balo naložili na okrašene vozove, volu so dali pušeljc na glavo, fantje so streljali, da je pokalo, zbralo se je veliko gledalcev in nato so odpeljali balo. To se je vedno dogajalo na četrtek, poroka pa na soboto. "Nevesta" je zapovrstjo rojevala otroke:-"*" najprej leta 1925, leto po poroki, prvega sina, leto za njim drugega, čez dve leti je privekala na svet hči. L. 1931 je rodila dvojčici, od katerih je preživela le ena. L. 1933 se je rodil še njen najmlajši sin, Benjaminček, kot ga imenuje v svoji pesmi. Družina jebila torej ks številna. Nevesta je morala na novem domu pokazati precej strpnosti in dobre volje. Še zelo mlada je skusila breme z razširjeno družino. Ves dan je imela delo z otroki, gospodinjstvom, živino (krmila je prašiče, kure, gosi..., večkrat je molzla krave). Zvečer je ob petrolejki šivala ali delala razna ročna dela. Dom in otroke je imela snažne, urejene. Svoj odnos do 2'' Glej op. 7, poglavje Moja otroška leta. 30 Glej fotografijo št. 10. 209 Irena Keršič Življenja izraža v pesmi z naslovom Vnukom: "Če veš, daje življenje tudi bedno in da vendar se boriti zanj je vredno, boš v delu svojem vselej našel zadoščenje in cilj in smisel imelo tvoje bo življenje." Ta njena modrostjo je reševala v najbolj kritičnih trenutkih njenega življenja. S koloni je bila družina na Bregu tesno povezana. V vzhodnem traktu so jih imeli celo na stanovanju. Ta del hiše je imel poseben vhod. Nono je vzel pod streho neko vdovo z enajstimi otroki. Eno dekle so vzeli za deklo in otroci so rasli z gospodarjevimi otroki. Oče gospodar je bil do sina, ki je bil z ženo in petimi otroki osrednji del družinske skupnosti, predvsem trd in strog gospodar, ki je vodil posestvo. Prvorojenca, ki naj bi ga nasledil, je strogo vzgajal. Omogočil mu je šolanje, da bi postal umen kmetovalec, uvajal ga je v delo in mu prepuščal določene opravke, sicer pa je gospodarstvo vodil sam. Bil je župan v Kojskem in poslanec na Dunaju, torej ugleden mož. Poskrbel je, da je sinu kupil posest (čeprav zadolženo), ni pa mu omogočil, da bi na njej zaživel samostojno življenje. Kljub temu da je bila posest v Dmovku zapisana na sina, je z dmžino še vedno bival z očetom in neporočenima sestrama v skupnem gospodinjstvu, na domu, kjer je gospodaril oče. Šele njegova nasilna smrt leta 1944, ko so ga ubili Nemci in požig domači na Bregu sta sina postavila pred nalogo, da je sam začel gospodariti na posestvu, ki mu ga je oče namenil že pred desetimi leti. Oče je gmotno poskrbel tudi za dmge otroke. 1.7. STANOVANJSKA HIŠA GOSPODARJEVE DRUŽINE Na podlagi risbe^^ smo z domačimi po spominu rekonstmirali nekdanjo hišo na Bregu. Stala je na vrhu pobočja.^^ Na dvorišču sta bila "larja", lopa za preše za vino in orodje, ter vodnjak. Vsa hiša je bila podkletena. Imela je enojna okna, le v kuhinji so bila dvojna. Vsa okna so imela "škure", polkna. Bivalni prostori so bili v prvem in dmgem nadstropju.^* Skozi vhodna vrata si vstopil na hodnik. Iz hodnika so vodile stopnice v gornje prostore. Na stopnišču je bilo slepo okno, Iqer je bil oltarček s svetniki. Teta je skrbela, da so bile tam vedno sveže rože. Levo od vhoda je bila velika sprejemnica, "medzad". Ta prostor jebil najbolj reprezentančno opremljen. Na vsaki strani kanapeja sta bili dve različni starinski vitrini, v eni je bila posoda, v drugi je oče imel lovske stvari. Ob kanapeju je bila dolga miza, okrog stoli. Med dvema oknoma je bila ob steni pisalna miza in stol, vzdolž druge stene, desno od vrat je stal pianino (igrala sta ga vnukinja in sin, op. I. K.). Za okras je bil za vrati 70 cm visok lepo oblikovan kamen, na katerem je stal asparagus. Za stensko okrasje so bile slike in ogledalo. Na oknu so bile zavese z rešelje vzorcem (delo mlade gospodinje, op. I. K.). V tem prostoru so sprejemali obiske in obedovali za praznike. Na desno od vhoda je bila "hiša", pod oknom je bila "šporča", prostor, kjer so pomivali posodo, pred ognjiščem pa dnevni prostor, kjer je obedovala družina. Tu je bila dolga miza, za mizo dolga klop in okrog stoli. Tu so obedovali otroci, ko so bili že večji, koloni in posli. Teti sta obedovali za 31 Da dom na Bregu ne bi bil pozabljen, ga je vnukinja naslikala na steno v veži njihovega drugega doma v Drnovku. Po njeni sliki ga je narisal tudi gospodarjev pravnuk kot ilustracijo k babičinim pesmim. 32 Glej risbo št. 12. 33 Glej fotografijo št. U. 34 Glej terenski risbi št. 13 in 14. no Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 1 1. Vds iircg, najvišje siDJi Joni gospoddrja Icolonov, l Glej risbo ognjišča št. 15. 224 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi Češ da imajo luno na hlačah, zato so se upirali in neradi nosili zakrpane hlače. Kljub temu da pri hiši ni bilo potrate, pa so bili urejeni in snažni. K njim so hodili "na zomado" čevljarji, da so vsem popravili čevlje, tudi dekli in hlapcu (koloni sojim nosili popravljat čevlje na dom). Tudi "žnidar" je prišel, kadar je bilo treba kaj novega sešiti. Na dom so prihajali tudi loncevezi iz Rezije. Otroci v glavnem niso imeli veliko igrač, čeprav so si jih želeli. Na Bregu so v go.spodarjevi hiši edini v vasi imeli v dvajsetih letih tega stoletja plinsko luč. Visela je v "hiši". Dekleta in žene s kolonskih hiš so zvečer hodile k njiin, delat ročna dela, ki jih je učila mlada gospodinja, ker soimeU dobro razsvetljavo. Po drugih prostorih so svetili s karbidovkami in petrolejkami. Gospodarska poslopja, stalo in hleve so imeli na Bregu nižje od hiše, bilo je skrajno nepriročno in utrudljivo za ti.;le, ki so imeli opravka z živino. 1.8. HIGIENSKE RAZMERE PRI GOSPODARJEVIH Za higienske razmere je bilo zlasti pomembno, da so pred hišo imeli "strešnico" - vodnjak s kapnico. Tudi oprema stanovanja kaže, da so pri go.spodarjevih zelo skrbeli za higieno. V gornjem hodniku, kjer sobile spalnice, so imeli umivalnik, vrč vode in brisačo. Poseben umivalnik sta imela v spalnici mlada zakonca in tete. Gospodar si zob ni umival, tudi otroci ne. Le včasih so si jih drgnili z žajbljevimi listi. Mladi par pa je že uporabljal zobni krtački. Starejši se niso redno kopali. Otroke je mati redno kopala v kadi. Poleti je segrela vodo na soncu in jih skopala na terasi, pozimi v kuhinji. Glave si niso umivali pogosto, le parkrat na leto. Lase so si redno krtačili, očistili krtačo in postopek ponovili. Las, ki so odpadli, ni.so zavi^li. Zbirali sojih in jih spravljali v vrečko ali škatlo. Ko so prišle v vas Rezijanke, so jih zamenjali za lepe lasnice, sponke, glavnike ali kaj podobnega. Rezijanke so potem lase prodajale za lasulje. Lase so zbirala tudi dekleta iz kolonskih hiš. Za posebno priložnost so se ženske nakodrale lase s posebnim železom, ki so ga segrele. Včasih so se tudi naskrivaj napudrale z belim borotalkom in si z ogljem namazale obrvi, da bi bile lepše. Šminke niso poznale. Rade so imele dišeče milo, da so lepo dišale. Gospodarjeve hčere in "nevesta" so se vse učile o higieni v gospodinjski šoli. Otroci so nekaj o higieni izvedeli v šoli, kjer so po letu 1930 učili tudi te reči. Vsak dan so si umivali obraz in roke, noge le po potrebi. Na stranišču so imeli straniščno školjko, odtok se je zapiral, da ni zaudarjalo. Zraven je bil vrč z vodo za splakovanje. V steno je bil zabit žebelj, na njein pa zataknjen časopisni papir za brisanje. Otroci so imeli kahlico na lesenem podstavku. Zanimiv je tudi tale podatek: pripovedovalka se spominja, da so ženske, ki so npr. čakale na mašo pred cerkvijo, rade poklepetale. Ko je katero za tiščalo na malo potrebo, je kar sredi pogovora stopila nekoliko vstran, se malo razl.oračila in napravila 1 užico. "Nič se niso "šikanirale". To je bilo tisti čas povsem naravno." Moški so se brili enkrat na teden, ob nedeljah. Če je bil pri hiši kdo bolan, so mu večkrat zamenjali posteljnino, sicer so jo menjali enkrat na me.sec. V vas je vsake toliko časa prišel brivec, ki je obril moške in jih ostrigel; včasih je ostrigel tudi otroke. Na obleko so zelo pazili. "Tamašno oblek.o" so takoj preoblekli, ko so prišli od maše. Tudi na čevlje so pazili. Če so šli daleč k maši, so obiili copate, pri kapelici pa so se preobuli v čevlje. Tudi po drugi svetovni vojni, ko so mladi 115 Irena Keršič hodili na ples, so šli bosi, ker so bile poti slabe; šele pred vstopom na plesišče so se obuli. Omenili smo že, da so dvakrat na teden temeljito očistili stanovanje in enkrat na teden dvorišče. Za velike praznike: za božič, veliko noč in žegen je bilo veliko čiščenje celega stanovanja (očistili so posodo s pepelom in sodo, ognjišče, štedilnik, oprali zavese, preoblekli posteljnino...) Za veliko žehto (to je bilo enkrat na mesec, pozimi pa na dva meseca) je gospodinja najela žene in hčere kolonov iz vasi, da so prale na dvorišču v škafih. "Žehta" je trala tri do štiri dni. Perilo so dali močit čez noč v mlačno vodo, ki so ji dodali malo sode. Drugi dan se je perilo spralo, dobro namililo, dalo v škaf in prelilo s toplo vodo. Tako namočeno so pustili čez noč. Drugi dan so na gladkem peril niku perilo drgnili, ga ovili in še enkrat namilili. Spet so ga pustili tako čez noč. Naslednji dan se je perilo položilo v škaf po posebnem vrstnem redu: najprej rjuhe, spodnje moško perilo, potem žensko, moške srajce, prevleke, brisače in robčki. Čez vse to so dali staro rjuho in nato perilo prelili z lugom iz pepela (navadno bukovim ali od trt, kostanjev ni smel biti). Čeber je imel luknjo, ki seje odmašila, da so lug zajeli, ga še enkrat segreli in perilo ponovno prelili ter pustili čez noč. Tretji dan so perilo dobro oželi in ga nesli splakovat v potok. Nosili so ga na glavi na peri niku, podstavljenem s svitkom. Če je bila suša, so tudi s konjem vozili splakovat v Reko ali celo v Idrijco. Kljub temu da so higieni posvečali dosti pozornosti, so tudi imeli težave zaradi mrčesa: poznali so ščurke, bolhe, uši, muhe, komarje. Preganjali so jih na vse možne načine. Povsem odstraniti jih ni bilo mogoče. Apno za beljenje so žgali sami doma, belili pa niso sami. Kuhinjske prostore so belili na eno ali dve leti, ostale bolj poredko. OBOJESTRANSKI ODNOSI IN PRIMERJAVA STANOVANJSKE KULTURE KOLONA IN GOSPODARJA V ČASU MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO Za osvetlitev odnosov med obema stranema je treba povedati nekaj o tem, kako so nastali koloni obravnavanega gospodarja.^^ Briške družine so bile številne, saj je bilo skoraj pri vsaki hiši pet do deset otrok. Ko so ti odrasli, je bilo težko dobiti delo zanje. Zlasti težko je bilo dobiti delo za sinove na majhnih kinetijah. Ko so postali fantje (pri štirinajstih letih), so začeli hoditi k velikim kmetom na dnino ali za hlapca. Dosti jih je ostalo neoženjenih. Nekateri so bili srečni, če so dobili od večjega posestnika nekaj zemljišča in hišo v najem, da so se oženili in ustvarili družino. Tako je nastala večina kolonov obravnavanega gospodarja. Znan je primer, ko je prišel fant prosit gospodarja, če mu da hišo in zemljo v najem, ker je imel nosečo dekle in bi si rad ustvaril dom. Gospodar mu je dal hišo in zemljo v Krasnem in ga rešil neprilik. Neki drug njihov kolon je pri njih najprej delal kot hlapec, in ko je tudi njegovo dekle zanosilo, je tudi njemu dal gospodar hišo in zemljo v najem. Ker je bil brez vsakršnih sredstev za preživljanje, ga je gospodar tudi gmotno 37 Primerjaj op. 7, poglavje. Kako so nastali naši koloni. 116 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi podpiral, ko je dobil dojenčka. Dal mu je kravo, seno in nekaj sto kilogramov koruze ter celo nekaj denarja, daje družina preživela do novega pridelka. Tretji koloni so nastali tako, da so sami prišli prosit gospodarja, naj jih odkupi, ker so bili preveč zadolženi. Nekateri mali kmetje so namreč raje, kot da bi obdelovali svojo zemljo, hodili na dnine in denar sproti zapili. Doina jim je zato kmetija propadla. Neki drug kolon je bil strasten kvartač. Sčasoma se je tako zadolžil, da je moral prodati kmetijo. Kupil jo je gospodar, ki ga tu obravnavamo. Družina je ostala na kmetiji, in ker jeljil starejši sin priden, delaven, mu je uspelo kmetijo zopet odkupiti. Bilo je še nekaj primerov, ko so kmetije šle na dražbo, ker so bile preveč zadolžene. V takih primerih so Italijani radi kupili posestva, nanje pripeljali italijanske družine, naše ljudi pa odslovili. Gospodar seveda ni imel interesa kupovati tako zadolžene kmetije. Vendar so ga prizadeti sami hodili prosit za odkup. Kronistka navaja tudi primer, ko je gospodarja neki zadolžen kmet na kolenih prosil, naj on prevzame kmetijo, poplača dolgove in ga pusti na njej. Ponavadi je gospodar popustil in prevzel dolgove; večkrat je za to najel posojilo v banki. Kolona, ki ga tu obravnavamo, je odkupil gospodar s celotnim posestvom in še s petimi drugimi kolonskimi družinami na dražbi od svojega sorodnika, kot smo že zapisali. S kupovanjem zadolženih kmetij in še dveh večjih posesti so gospodarjevi zašli v finančne težave, ki so bile najhujše okoli leta 1930. Stanje se je izboljšalo, ko so v Soški dolini odprli tovarno cementa, kjer se je zaposlilo dosti delavcev, in se je vino laže prodajalo. Tudi drugi gospodarjevi koloni so nastali na podobne načine. Kot smo povedali, je kolon moral dajati gospodarju 60 odstotkov mošta. Stroške za škropivo sta krila vsak pol. Zeinljiški davek je plačal gospodar. Obvezno zavarovanje kolonov za nezgode in bolezni je plačeval gospodar, čeprav bi polovico zavarovanja moral plačevati kolon. Kolonu je gospodar popravil hišo. Če je kolon prišel pomagat gospodarju, mu je ta posebej plačal. Gospodarje kolonu pomagal tudi s tem, da mu je dovolil sekati drva v svojem gozdu. Gospodarje bil do kolonske družine popustljiv; italijanski gospodarji so mu očitali, da kvari kolone. Če pogledamo, koliko je bil kdo odvisen od koga, moramo ugotoviti, da je bil gospodar odvisen predvsem od kolonovega dela. Če je bil ta priden, je imel boljši pridelek in mu je dal več mošta. Kolonska družina je bila odvisna od gospodarjeve v celoti, saj je imela v najemu njegovo hišo in njegovo zemljo. Vendar gospodar, ki ga tu obravnavamo, ni nikdar odpustil nobene kolonske družine. To so koloni dobro vedeli. Glede odnosov med obojimi lahko rečemo, da so bili obojestransko dobri. Če ob sklepu tega obdobja primerjamo stanovanjsko kulturo kolona in gospodarjevo, lahko ugotovimo, da je gospodar imel precej višji stanovanjski standard (po kvadraturi, številu prostorov, opremljenosti stanovanja in predvsem higienskih razmerah). Kolon v najeti hiši ni imel ravno nizkega stanovanjskega standarda. Vedeti moramo, da so v istem obdobju živeli v vaseh v Brdih tudi svojaki, lastniki zemlje, ki so imeli stanovanjske razmere tudi slabše 117 Irena Keršič od kolonov. Tudi če primerjamo srednje in male kmete z alpskega območja^^ v istem obdobju, lahko ugotovimo, da so bili glede stanovanja v marsikaterem primeru na slabšem. Če primerjamo število postelj pri obeh glede na stanovalce, je pri gospodarjevih vsak stanovalec imel svojo posteljo, pri kolonu pa sta prišla dva stanovalca na eno posteljo. Kolonova družina je imela tudi večji stik z naravo, poleti so spali tudi na prostem, pozimi na seniku, ni bila začrtana ostra meja med domom in okolico. Glede stanovanjske kulture se največji razloček v naših dveh primerih kaže v higienskih razmerah. Kolonova družina resda ni imela kapnice in ne stranišča, toda nekateri drugi koloni v Brdih so si to sami uredili. 2. CAS OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO LETA 1947 GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE Ko se je začela druga svetovna vojna, so za kolone, ki so bili pod domačimi, slovenskimi gospodarji, veljali dotedanji pogoji. Davke je plačeval gospodar. Narodnoosvobodilni odbor pa je določil, da je narodni davek dolžan plačevati tudi kolon.3'' Že kmalu po kapitulaciji Italije se je med koloni začelo nasprotovanje oddaji polovice pridelka. S partizani so se dogovarjali, da bodo dali polovico njim, polovico pa bodo obdržali sami.**^* Začeli so govoriti tudi o odpravi kolonata. Narodnoosvobodilni odbor je novembra 1943 predlagal, naj bi začasno rešili vprašanje kolonov slovenskih gospodarjev z zadrugo. Sklenil je tudi, da bodo ob posest tudi tisti, ki zemlje ne obdelujejo sami. Že 1. 1943 so nekateri koloni postali lastniki kolonij v istem obsegu, kot so obdelovali dotedanje kolonije.* i Nemci so prišli v Brda septembra 1943. Narodnoosvobodilni svet je že septembra 1943 sprejel odlok o veleposestvih, s katerim so brez odškodnine razlastili vse veleposestnike tuje narodnosti, družbo Ente, italijanske banke, veleposestnike in narodne izdajalce. Razlaščeno zemljo naj bi dobili agrarni upravičenci in mali kmetje. O vsem naj bi odločal ljudski glas. V seznam agrarnih interesov so spadali tudi koloni.*^ Slovenski veleposestniki v Brdih so večinoma podpirali narodno- osvobodilno gibanje in so bili narodno zavedni. V Brdih je prišlo pri poskusu izvajanja odloka o razlastitvi veleposestev do trenj. Težko je bilo ločiti kolona od najemnikov. Nekateri mali kmetje so odšli za zaslužkom v tujino in daU zem Ijo v obdelavo sorodnikom. Prihajalo je do hudega razburjanja med ljudmi. Kmalu so organizirali zborovanje kolonov v Biljani. Sklenili so, da se ne bodo nikoli več uklonili gospodarjem. Grozili so, da bodo tistemu kolonu, ki bo oddal 38 Primerjava stanovanjske ravni srednjega in malega kmeta za čas med obema vojnama na Kupljenku nad Bohinjsko Belo. 3' V našem primeru pa se to ni izvajalo. « Primerjaj op. 13, str. 93. 41 Prav tam, str. 94. 42 Prav tam, str. 91. 118 Kolon in gcTspodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi polovico vina, v kleti iztočili še ostalo. Gospodarji niso hoteli ničesar podpisati. Odpovedali so se popravilu kolonskih hiš.*^ V začetku avgusta 1945 so v Brdih ustanovili sindikat kolonov.** Zavezniki so poudarjali, da bodo, dokler se ne odloči o pripadnosti tega ozemlja, veljali ita ijanski zakoni. (Goriška Brda so do leta 1947 spadala pod cono A, pod zavezniško vojaško upravo.) Nekateri koloni so v tem času iz strahu in navade dajali več, kot se je dogovoril kolonski sindikat.*^ 2.1. DRUŽINA KOLONOV IN NJIHOVE STANOVANJSKE RAZMERE Razmere v kolonovi družini sobile v tem obdobju zelo težavne. Med vojno so se težko prebijali. Po kapitulaciji Italije je vnuk, ki je imel takrat šele sedemnajst let, odšel v partizane . Stara mati je bolehala, hči pa je hodila okrog prodajat svinjino in perutnino ter vino, da je priskrbela hrano za družino. Drug vnuk je bil kurir pri partizanih, in ko so ga na italijanski strani ujeli, sogaposlah v internacijo. Po vojni se je vrnil domov bolan. Brat, ki je bil že prileten, seje med vojno pomčil z nevesto, ki je prišla iz Gonarsa z dojenčkom. Po vojni se je za kratek čas odselil na njen dom na Hrvaško. Za delo je doma ostal le en vnuk, ki je bil bolan. Do leta 1943, do kapitulacije Italije, so dajali gospodarju dajatve le od vinograda. Se tisto leto so se uprli in niso hoteli več dati vina, ki je pripadal gospodarju. Komandant bataljona NOO je namreč vsem razposlal okkižnico, da prepoveduje gospodarjem terjati dotedanji kolonov delež vina. Leta 1944 so organizirali paritetno komisijo, ki naj bi začasno reševala odnose med gospodarjem in koloni. Odtlej naj bi dajali še .30 odstotkov vina. Toda koloni s tem niso bili zadovoljni. Le s težavo in nejevoljo .so dajali toliko ali celo manj, težko je bilo tudi izterjati od njih. Tako je bilo do leta 1946. Čeprav jebilo v tem času čutiti nasprotovanje gospodarjem, so oni leta 1944 vzeli pod streho gospodarjevo družino, ki je ostala brez strehe nad glavo, ko so jim Nemci požgali dom na Bregu. Leta 1945 je umrla stara mati. Gospodinjstvo je prevzela hči, ki je imela tri nezakonske otroke. Ker so ti kraji takoj po osvoboditvi imeli dve oblasti (zavezniško in jugoslovansko), jebilo življenje še težje in nevarno. Po vojni bi morala dva fanta doslužiti vojaški rok, pa ga nista, ker ni bilo sankcij za to, zaradi nejasne ozemeljske pripadnosti. Mlajši zaradi bolezni ni bil v vojski. Glede stanovanja je ostalo v tem obdobju vse po starem. Največja pridobitev oziroma izboljšanje stanovanjskih razmer je pomenilo to, da so leta 1946 Američani prinesli prašek diditi in z njim uničili ves mrčes, ki se ga poprej niso in niso mogli znebiti. 13 Prav tam, str. 99. « Prav tam, str. 98. «Prav tam, str. 100. 119 Irena Keršič 16. Pogorišče na Bregu I. 1944 ¦ 16. Burnt-out house in Breg, 1944. (Copy from an original picture) i ¦ 16.1 resti della casa incendiata a Breg nel 1944 2.2. GOSPODARJEVA DRUŽINA Gospodarjeva družina je že kmalu po začetku vojne izvedela za ustanavljanje ilegalnih protifašističnih organizacij. Maja 1942 so jih partizani, ko sobili pri njih doma, tudi seznanili s svojim programom. Niso prikrivali, da bodo veleposestva razlaščena proti plačilu in da bodo odpravili kolonstvo. Dejstvo, da jih nameravajorazlastiti, jebilo zanje hudobreme. Ker so bili veliki sovražniki fašizma, so vseeno od takrat sodelovali s partizani. Ti so pogosto prihajali ponoči k njim po hrano. Prinašali so jim literaturo, ki naj bi jo oni razdelili med najbolj zaupne ljudi. To so s posebnim navdušenjem prebirali koloni, ki so si veliko obetali, saj se je povsod poudarjalo, da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje. To se je že poznalo tudi v obnašanju kolonov: do njih so postali predrzni. Maja 1943 sta bili starejša gospodarjeva hči in gospodinja, njena svakinja, organizirani v AFŽ (kot predsednica in tajnica). Po kapitulaciji Italije sta se partizanom pridružila dva vnuka (takrat sta imela 17 in 18 let). Njuna mati je po koncu vojne, ko je pisala spomine, zapisala: "Le zakaj greš, sem se spraševala. Za narodno osvoboditev? Tvegaš svoje mlado življenje. To je torej tvoj cilj? Ali je tudi tvojih tovarišev enakcilj? Ne. Njihov cilj jebil prisvojiti si zemljo in uničiti tebe. Ubogi otrok, ki tega še ne razumeš."*^ Kot je bilo že povedano, sodom na Bregu maja leta 1944 požgali Nemci*^ in ubili gospodarja, ker so sodelovali s partizani. V njihovi hiši je bil namreč štab 46 Glej op. 7. 47 Fotografija št. 16. 220 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi partizanskega bataljona. Domačim je takrat uspelo rešiti le živino. Vendar so jim Nemci kasneje pobrali tudi to, pustili so jim le eno kravo. Ostali so brez strehe nad glavo, brez pohištva, brez obleke. Sosedje so jih za nekaj časa vzeli pod svojo streho. Ženske so prenočevale pri sosedovih, moški na seniku, ki k sreči ni pogorel. Kuhali so najprej pri sosedih, živež pa so jim priskrbeli sorodniki. Čez nekaj časa so si ob pogorišču na pokriti terasi uredili improvizirano kuhinjo. Iz ruševin so izkopali ploščo štedilnika in štedilnik na novo pozidali. Pred zimo so ta prostor še obzidali, pridobili so eno sobo in na podstrešju uredili skrivališče - "bunker". Kasneje se je družina razdelila. Obe samski hčeri sta se odselili v Biljano, ostali (sin z ženo in petimi otroki) pa v Dmovk. Tako naj bi ožja družina končno zaživela svoje samostojno življenje. Sin, ki je po očetovi smrti prevzel del posestva, se od nesreče, ki jih je zadela, ni opomogel nikdar več. V Dmovk seje odselil le stežka. Hotel je ostati na Bregu, čeprav tam ni bilo več mogoče živeti. Šele leta 1947 so posest pokojnega očeta razdelili v šestih delih med dediče. Tisti dediči, ki so po tem letu prišli pod Jugoslavijo, sobili takoj razlaščeni, tistim, ki so bili v Italiji, pa so izplačali primemo odškodnino. 2.3. GOSPODARJEV DOM V DRNOVKU Po katastrofi na Bregu seje ožja gospodarjeva dmžina leta 1945 preselila v Dmovk. Vendar je bila hiša v Dmovku*** zasedena. V enem delu so stanovali koloni. V sobi v gomjem nadstropju je spala begunka z otrokom in možem. V veliki sobi, kjer so pred vojno imeli nastope sokoli, so vaščani prirejali ples. Povsod je bilo veliko navlake, vse je bilo strašno umazano. Okenska stekla so bila razbita in zamašena s cunjami. Omet je odpadal. Vrata so bila polomljena. Kuhinja je bila vsa črna, na tleh so cepili drva... Koloni se niso hoteli izseliti iz njihove hiše. Uprli so se in jih žalili. Po pregovarjanjih se je gospodarjevim le posrečilo urediti en prostor v hiši, kjer so spravili jesenske pridelke in so lahko prespali. Kuhali so pri kolonski dmžini v sosedstvu, ki jo tu obravnavamo. Oni so jih bili pripravljeni vzeti k sebi, vendar so jih dmgi ščuvali, naj ne pomagajo reakcionarjem. Gospodinji, kolonova in gospodarjeva, sta kuhali vsaka zase na skupnem ognjišču. V Dmovku so gospodarjevi morali prestajati vseh vrst podtikanj in objestnih poniževanj. Vdrli so jim v sobo in zmetali po tleh vsa živila, nekajkrat so jim vse znosili iz edine sobe, ki sojo imeli v Dmovku, in v njej priredili ples. Koloni jim niso hoteli dajati dajatev. Takratna oblast jim je celo naložila velik davek, ki ga je pobiral krajevni odbor in ki ga kot pogorelci ne bi bili dolžni plačati. Preživljali so hude čase, obdani sti biU s sovražniki, ki so jih hoteli uničiti. Edino, kar jih je takrat reševalo, je bilo to, da so pred dmgimi v tej okolici sodelovali s partizani in da so bili v dobrih odnosih z njimi. Z oskrbo .so bile hude težave. Za obleko in tudi za živež so si pomagali z zamenjavo. Hči je peš nosila v Knnin žganje in kostanj in ju zamenjavala za sol, riž, sladkor, olje. Tudi to ni šlo zlahka, ker je bilo prepovedano. Njive sos težavo obdelovali, saj so ostali brez vprežne živine in brez delovnega orodja, pa tudi delovnih rokjebilo takrat malo. Zato je bilo treba iskati pomoč pri drugih ljudeh, kar pa je bilo zelo težko. Po koncu vojne so se koloni iz hiše v Dmovku izselili. Gospodarjevi so tedaj lahko za silo prenovili stanovanje. Kupili so nekaj opreme, posode in posteljnine. 222 Irena Keršič 17. Drugi dom nekdanjega gospodarja kolonov v Gornjem Drnovku (Delovni posnetek z montažo, I. Keršič, I. 1990) ¦ 17. The second home of the landlord in Goranji Drnovk. (Photomontage of field shot by I. Keršič, 1990) ¦ 17. La seconda casa dell'ex proprietario di coloni a Gornji Drnovk (Montaggio di foto di lavoro, I. Keršič, 1990) V banki so najeli posojilo, jeseni pa so začeli sekati in prodajati drva. Najeli so delavce. Kuhala jim je mlajša hči v improvizirani kuhinji na Bregu. Z njo je na Bregu ostal tudi oče. V Dmovku je kuhala in vodila dela mati. Z njo je bil še najmlajši sin. Najeli so zidarje, mizarje in mojstra, da je sezidal štedilnik. Do božiča so prenovili kuhinjo. Postavili so jo v prostor levo od vhoda, ker je v "žbatafurju" imela kuhinjo kolonska dmžina. Opremo za kuhinjo so jim pomagali preskrbeti sorodniki, ki so bili dvolastniki in so lahko trgovali z italijansko stranjo. Kuhinja je bila za tiste čase modema, svetla, roza barve. Pred vhodom v "šporčo", v kateri so pomivali posodo, je bila ena vitrina, levo od vrat druga, manjša, v njej so imeli posodo. Štedilnik je bil prislonjen k steni nasproti vhodnih vrat. Med okni je bila delovna miza, sredi prostora je stala jedilna miza s stoli. Na steno so za okras obesili štiri tihožitja, ki jih je naslikala starejša hči. Gospodinjina sestra jih je preskrbela s starim šivalnim strojem, tako da so doma lahko sami šivali obleke. V letih 1945 in 1946, ko so bili še pod zavezniki, so jim koloni dali zadnji delež vina. Bilo ga je malo, ker so bili med vojno vinogradi slabo obdelani in niso bili gnojeni, zato so malo rodili. Od drugega pridelka niso dobili nič. V dmgem obdobju so se medsebojni odnosi zelo poslabšali. Koloni so postali izzivalni. Uprli so se dajatvam, ker so bili prepričani, da so za njihovo revščino krivi le gospodarji. 222 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 3. CAS OD LETA 1947 DO SEDEMDESETIH LET 20. STOLETJA GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE V coni B so v letih 1945 in 1946 že odpravili kolonat in dali zemljo kolonom, v nekdanji coni A pa po letu 1947 niso razdelili zemlje kolonom, ker je prevladala že drugačna politična usmeritev, in nastale so zadruge. Svobodne kmete pa je nova oblast tako bremenila z davki, da je v marsikateri hiši prišlo do rubeža premičnin. Po prikljuatvi je večina kolonske zemlje in hiš prišla v državno last. Koloni so morali obvezno stopiti v zadrugo. Večje kmete so prisilili k vstopu v zadrugo z visokimi davki in tako, da jim niso dali nakaznic za blago. V upravnem odboru zadruge so bili nekdanji koloni. Kmetijske obdelovalne zadruge (KOZ) so po letu 1950 in največ v letih 1954 in 1955 ukinjali. Zemljo so zaradi nerentabilnosti deloma razdelili kmetom in nekdanjim kolonom. Iz najboljšega zemljišča so oblikovali kmetijsko posestvo na Dobrovem. Kmetom so dodelili večino zemlje prav tam, kjer so jo imeli pred ustanovitvijo KOZ, koloni pa sojo dobili tudi drugod.*^ Po drugi agrarni reformi so kmetje lahko dobili največ 10 ha obdelovalne zemlje. Gospodarske in družbene razmere so se začele izboljševati šele po letu 1955, ko so odprli meje in je bil možen pretok blaga. Po ustanovitvi posestva na Dobrovem je bila dana tudi možnost zaposlitve za tiste z manj zemlje. 3.1. DRUŽINA BIVŠIH KOLONOV Družina se je tedaj precej osula. Prva hči z enim otrokom seje kmalu po vojni odselila. Leta 1949 je umrla druga hči, mati treh fantov. Po priključitvi k Jugoslaviji jebilo življenje še težje. Leta 1949 so šli v zadrugo. Eno leto so se temu upirali, potem ni šlo drugače. Takrat je bila "črna mizerja". "Zadružnik je bi ti slabše kot kolon, zadružnik ne ve kaj dela," je leta 1953 v Brdih zapisala raziskovalka izpoved nekega kolona.-^" Tisti, ki so bili v zadrugi so dobili olje, meso, sladkor. Tisti, ki niso šli vanjo, so imeli hude obvezne oddaje in so trpeli pomanjkanje. Za hrano so dobivali "tesere" - karte. Leta 1949, po materini smrti, se je poročil eden izmed sinov, in sicer z nevesto, ki je bila tudi iz kolonske hiše. Skromen doin sta si uredila v bivši kolonski hiši, ki je bila takrat državna last. Niso je inogli nič preurejati. Ko so se jima začeli rojevati otroci, kar pet zapovrstjo, tri deklice in dva fanta, je bilo življenje še zlasti težko. Vode še vedno ni bilo v hiši, kapnice .si niso naredili, tudi stranišča ne. Kuhali so še vedno na ognjišču. Stanovanjske razmere, vsaj kar zadeva higieno, so bile mizerne. Leta 1954 je umrl starejši brat. Takrat doma niso imeli niti rjuhe, da bi ga zavili vanjo, kot je bila navada. Morali so jo prinesti sosedovi. 48 Fotografija št. 17. 4" Primerjaj op. 13, str 98-106. 50 Marija Jagodic, Zapiski s terena 10 - Goriška Brda, inv. št. 30, str. 26, 27. Arhiv SEM-a. 223; Irena Keršič Leta 1955 so po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS nekdanji koloni dobili v last hišo in gospodarska poslopja, ki so jih imeli prej brezplačno v najemu, in 2,5 ha obdelovalne zemlje?' Mlada zakonca sta dobila v last bivšo kolonsko hišo, v kateri sta stanovala, prejšnji skupen dom je dobil v last brat, ki je bil bolan. Slednji je dobil poleg hiše še hektar zemlje, ki stajo zaradi njegove bolezni imela pravico uporabljati mlada zakonca. Ker bolnik ni mogel skrbeti zase, mu je kuhala bratova žena. Po njegovi smrti sta dobila v last tudi to bivšo kolonsko hišo s pripadajočimi gospodarskimi poslopji in zemljo. Strica, ki se je resigniran vrnil s Hrvaškega brez žene, so nastanili v neko sobo proč od doma. Tudi zanj naj bi skrbela nečakova žena. Do konca petdesetih let so prali še po starem. Na ognjišču so v kotlu skuhali lug iz pepela in perilo prali z njim. Splakovat so ga nosili na studenec. Otroke so kopali v škafu. Molitev so po vojni povsem opustili. Tudi k maši niso več šli. Mlada sta se dosti kasneje poročila tudi cerkveno. V petdesetih letih so popravili hišo, v kateri je bival bolni brat. Popravili so streho, povečali okna, popravili pod. Mlada družina si je kasneje kupila tudi star štedilnik. Še vedno pa v hiši niso imeli vode in ne stranišča. Od leta 1960 do leta 1969 sta se mlada dva zaposlila na državnem posestvu. Žena je molzla krave, mož je krmil živino. Otroci so hodili v šolo in vsi, razen mlajšega, ki je prizadet, končali osnovno šolo. Leta 1968 so začeli graditi novo hišo. Od države so kupili vinograd (bivši gospodarjev) in tam zakoličili. Najeli so posojila. Hiša je zrasla v treh letih. Življenje vseh družinskih članov se je podredilo zidavi. Dosti dela so opravili sami. Od leta 1970 do 1975 se je mož zaposlil v kleti na Dobrovem kot čuvaj. S prihranki sta zakonca dokupovala zemljo, tako da je imajo sedaj, po izjavi astnika, 8 ha samih vinogradov. Grozdje prodajajo v klet na Dobrovo. Poleg vinograda so se vsa leta ukvarjali tudi z živinorejo, ki ni rentabilna, ker morajo predaleč po knno (na Sabotin in v Zapotok). Ko je odrasel starejši sin, so kupili prvi traktor, nato še tri. Leta 1972 so se v novo hišo preselili bivši kolon z ženo in obema sinovoma ter mlajša hči z družino. Značilno je, da so se njihova dekleta poročila zelo mlada (še pred dvajsetim letom). Dve hčeri sta se poročili še pred selitvijo v novo hišo. Ena je ostala v bivši njihovi kolonski hiši, druga se je omožila v sosednjo vas. V novi hiši so imeli dvoje ločenih gospodinjstev. V spodnjih prostorih je stanovala hči z družino, ki si je kmalu v sosedstvu zgradila lastno hišo. Zgoraj so stanovali starši s sinovoma. Sredi sedemdesetih let se je poročil starejši sin in prevzel kmetijo. Stanovanje si je uredil v gornjem nadstropju, mati in oče ter sin, ki je bolan, so se preseliU v stanovanje, kjer je prej bivala hči z družino. Tudi starejša hči, ki je bivala v bivši kolonski hiši, je medtem sezidala novo hišo v sosedstvu. Staro kolonsko hišo so prodali. 51 Iz hišnega arhiva kolonove družine. Kopijo hrani Arhiv SEM-a. 124 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi Velik razmah graditve in urejenost hiš, ki sojih po šestdesetih letih zgradili v Brdih bivši koloni, je neki Brie komentiral takole: "Brici smo garači. Čeprav je tu vse hribovito, je zemlja vsa obdelana. Treba pa je priznati, da bi bila Brda bolj zadaj, če ne bi bilo potresa. Tudi v Italiji so bili koloni, pa nimajo tako novih hiš kot tukaj. Bajte so tam vse zapuščene." 3.2. NOVA HIŠA BIVŠEGA KOLONA Hiša je precej velika, njena prvotna bivalna površina je merila ca 260 m. Po potresu leta 1976 so zgradili še prizidek ter pridobili v zgornjem nadstropju še dve sobi in v spodnjem dve. V prvem nadstropju bivajo sin z ženo in dvema otrokoma. Tu je kuhinja, dnevna soba, tri sobe in kopalnica s straniščem ter dve sobi v prizidku. Kuhinja je moderno opremljena s kuhinjsk^^jii elementi, hladilnikom in štedilnikom na elektriko in plin ter mizo in stolom." "Jedilnica ima rustikalno mizo s šestimi stoli, stene krasijo ura ter slika Bleda in poslikani krožniki z jugoslovanskimi mesti. Dnevna soba je najbolj reprezentančno opremljena.^^ Vzdolž ene stene je velika knjižna omara, kjersotudi televizija, radio, steklenice, predmeti s kristala, poročna darila (še v škatlah). Trosed in fotelja so oblečeni v žamet. S stropa visi "beneški lestenec" iz brušenega stekla. Za okras imajo rože v loncih. Na hodniku stoji šestdelna stenska omara, po stenah so obešene lovske trofeje. (Oče se ukvarja z lovom). V kuhinji in veži imajo po tleh keramične ploščice, po sobčih je parket. Ena soba je opremljena s petdelno omaro, posteljo, psiho in šivalnim strojem. Za stensko okrasje imajo umetne rože. V drugi sobi so kavč, dva fotelja, omara in miza. V tretji sobi je petdelna omara, psiha, dvojna postelja, dve nočni omarici, po stenah visijo nabožne slike, ob posteljah sta preprogi. Za okras imajo sobne rastline (fikus). Pohištvo v vseh sobah je temno furnirano. Zavese so iz sintetičnega blaga in po vseh sobah segajo do tal. V prizidku so še kopalnica z italijanskimi ploščicami, bidejem, straniščem, banjo, iavabojem in pralnim strojem terše dve sobi, ki sta podobno opremljeni s težkim temno furniranim pohištvom kot sobe, opisane zgoraj. V pritličju, kjer stanujejo starši z bolnim sinom sta razporeditev prostorov in oprema podobni. Imajo dve spalnici, kuhinjo, jedilnico, dve shrambi (eno za čevlje), kopalnico in dolg hodnik. Za stensko okrasje imajo tu gobeline s cvetličnimi motivi. V hiši sta tudi dve garaži. Na podstrešju je velik prostor za spravilo pridelkov. Po potresu leta 1976 so dobili ugodne kredite, tako so hiši dodali prizidek in garažo. Kmalu potem so napeljali še centralno ogrevanje. Hiša je krita s korci, na oknih imajo plastične rolete. Na vrtno stran je velik balkon s kovinsko ograjo. Nova hiša ni prilagojena načinu življenja stanovalcev, ki so kmetje. Povsem so pretrgali s tradicijo v oblikovanju stanovanja, tudi za ceno lastnega udobja v njej. Ne samo po funkcionalnosti, tudi po dimenzijah, je izkoriščenost prostorov majhna. Življenje večji del poteka v kuhinji, vsaka družina poleg tega uporablja še po dve spalnici (zakonca in otrok(ci)), ostali prostori so redko v rabi. Tudi sanitarnih prostorov še niso povsem posvojili (zlasti bideja). Reprezentančno dnevno sobo redko uporabljajo zase. V žamet oblečeni fotelji so namenjeni bolj očem kot rabi. Izboljšave v stanovanjski kulturi služijo v prvi vrsti statusni promociji. Nekdanji kolon je z veliko hišo hotel že navzven pokazati svoj M Fotografija št. 18. 53 Fotografija št. 19. 225 Irena Keršič 18. Kuhinja v novi hiši bivšega kolona. (Foto I. Keršič, I. 1990) ¦ 18. The kitchen in the new home of the former co/oHO (Photo by 1. Keršič, 1990) ¦ 18. La cucina nella nuova casa dell'ex colono (Foto I. Keršič, 1990) 19. Del dnevne sobe v novi hiši nekdanjega kolona (Foto: I. Keršič, 1.1990) ¦ 19. Part of the living-room in the new home of the former co/ono. (Photo by I. Keršič, 1990) ¦ 19. Partedel soggiorno nella nuova casa dell'ex colono (Foto I. Keršič, 1990) na Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi spremenjeni status. Pri gradnji in opremi hiše se je zgledoval po mestnem stanovanju, vendar je njegov način bivanja v njej povsem drugačen. 3.3. DRUŽINA BIVŠIH GOSPODARJEV KOLONOV Po priključitvi k Jugoslaviji je bila tej družini prva skrb, da otroci naredijo šole in pridejo do poklica. Starejši sin je sklenil, da bo nadaljeval šolanje na kmetijski šoli, ki ga je med vojno zaradi odhoda v partizane prekinil. Tudi po vojni ga ni mogel dokončati, ker so ga zaprli. Starejša hči je š a na učiteljišče v Tolmin, najmlajši sin je obiskoval gimnazijo. Mlajša hči si je želela postati otroška negovalka, vendar zaradi slabih političnih inforinacij o njej s terena, ni bila sprejeta v šolo. Zato se je, po privatno opravljeni nižji gimnaziji, vpisala na administrativno šolo. Leta 1949 je pobegnil od doma srednji fant. Sodeloval je namreč pri požigu starega gradu v Vipolžah, v katerem je imela zadruga svoje skladišče. Leta 1951 je odšel zdoma najmlajši sin, ker ni prenesel krivic, ki sojim jih prizadejali bivši koloni in oblast, in ker ni hotel, da bi starši tako garali, da bi mu omogočili šolanje.^* Ker nisti hoteli stopiti v zadrugo, so imeli veliko težav. Hoteli so jih izseliti. Rešil jih je predsednik zadruge, bivši kolon, tako da jih je vpisal v zadrugo in hkrati oblastein zagotovil, da ni.so reakcionarji. Leta 1948 so začeli izvajati agrarno reformo. Takrat so jih razlastili in jim pustili 45 ha zeinlje.^s Zemlja, ki so jo obdelovali koloni, je ostala tudi po agrarni reformi last gospodarjev, a koloni niso hoteli več dajati najemnine; gospodarjem so grozili, če so hoteli prodati zemljo. Leta 1949 so bili razlaščeni kot velepo.sestniki - nekmetje z vsem pre- moženjem. Ko so dokazali, da se preživljajo le s kmetijstvom, so jim pustili slabega 2,5 ha zemlje, hišo in gospodarsko poslopje, do česar so imeli pravico tudi nekmetje. Odpeljali so jim konje, vozove, orodje, pridelek, ki so ga sami pridelali. Vaščani zadružniki so si lastili njihove stale, hleve in orodje. Po drugi agrarni reforini jim je pripadalo 10 ha obdelovalne zemlje in gozd.5'' Vsa ta leta so krajevne oblasti ravnale samovoljno, jih po krivem obdolževale in povzročale številne krivice. (Nalagali so jim več davkov kot drugim, oddati so morali vola, prašiča, za udarniška dela sobili prvi na vrsti, hoteli so jih izseliti, dokazovali sojim, da niso kinetje...). Poslušati so morali obtožbe: "Reakcionarji, kulaki - vi zavirate pot v socializem!" Pod pritiskom so morali leta 1949 stopiti v zadrugo. Gospodinja je morala tam rediti prašiče. Njihovo stalo so napolnili z zadružno živino, dvorišče so založili z orodjem in drugo navlako. Do njih so se obnašali skrajno izzivalno. Predsednik krajevne partijske organizacije je sklical njihove kolone in jim dal podpisati izjavo, ki jo je sam sestavil. V njej je navedel lažne podatke, da so jih lahko razlastili kot nekmete. Čeprav so koloni vedeli, da trditve v izjavi niso resnične, so jo podpisali. Za to je gospodinja izvedela od bivšega kolona (čigar družino tu obravnavamo) nekaj dni pred njegovo smrtjo, ker se je zavedal, da sojim napravili veliko krivico.^''' 54 Glej op. 7, Pismo najmlajšega sina staršem. Kopijo hrani Arhiv SE,M-a. 55 Iz hišnega arhiva gospodarjevih. Kopijo hrani Arhiv SEM-a. 5<> Iz hišnega arhiva gospodarja O. Kopijo hrani Arhiv SEM-a. 57 Glej op. 7. 127\ Irena Keršič 20. Interier prenovljenega doma nekdanjega gospodarja v Drnovku - del sprejemnice z ognjiščem ¦ 20. Interior of a renovated tiome of the former landlord at Drnovk - part of the receiving room with the open hearth (copy from an original picture) * 20. Interno della casa di Drnovk, ricostruita dall'ex padrone - parte del soggiomo con il focolare (Riproduzione) Gospodar, oče družine, je bil vsa leta po vojni bolan. Leta 1956 je umrl. Leta 1957 se je poročil najprej najstarejši sin, za njim pa kmalu še obe hčerki, ki sta se v petdesetih letih tudi odselili z doma. 3.4. DOM BIVŠEGA GOSPODARJA Po priključitvi k Jugoslaviji si je družina še z večjimi težavami urejala dom v Dmovku. Hiša je bila velika (tloris okrog 300 m) in bila je starejša od tiste, ki sojo imeli na Bregu. Zahtevala je veliko popravil in torej tudi denarja. Še vedno so se oskrbovali z vodo iz obeh vodnjakov, "strešnic", ki so si ju uredili na dvorišču in na vrtu. Vodovod so v Dmovku naredili z udarniškim delom šele v letih 1948/49, elektriko pa so napeljali že Italijani pred dmgo svetovno vojno. V pritličju so v tem obdobju podrli predelne stene, narejene med prvosvetovno vojno za potrebe vojaške bolnice, ki je bila v tej liiši. Kuldnjo so popravili in opremili že pod zavezniki. Za njo je bila "šporča" in shramba z omeun za živila in mizo. Od tod se je prišlo v prostor, kjer sta bila krušna peč in v kotu kotel, v katerem so kuhali za prašiče in lug za žehto. V tem pmstoru so pozimi tudi prali (poleti so na vrtu). Zunaj hiše je bilo na levi stranišče na štrbunk a ga niso dosti uporabljali. Na desni strani hodnika so imeli dve shrambi za meso. Tu so stîile omare z zamreženimi vrati - "moščarji". Desno od vhoda sta bili "hiša" in sprejemnica. Ko je bila mlajša hči v petdesetih letih v službi v Gorici, je stanovala pri družini mizarja iz Solkana. Ta mizar jim je iz domačega lesa poceni izdelal vitrino za sprejemnico in stole ter garderobno steno na hodniku. V sprejemnici so imeli staro raztegljivo mizo. Desno od sprejemnice je bila klet za vino. Pred njo so bili "podstreh" - prostor za vozove, poleg še svinjaki in stala. 128 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi 21. Interier prenovljenega doma nekdanjega gospodarja v Drnovku - del sprejemnicez mizo in klopmi ¦ 21. Interior of a renovated home of the former landlord at Drnovk - part of the receiving room with a table and benches (copy from an original picture) ¦ 21. Interno della casa di Dmovk, ricostruita dall'ex padrone - parte del soggiorno con il tavolo e le panche (Riproduzione) V Spodnjem delu stanovanja so imeli po tleh kamnite plošče, v zgornjem nadstiDpju jebil ladijski pod. Gospodinja je imela hišo vedno snažno. Na mizi sta bila vedno prt in cvetje. Tudi okna so krasila rože. Največje spremembe v notranji opremi hiše so se dogajale po letu 1957, ko seje poročil starejši sin, ki je tudi prevzel nasledstvo. Prodali so senožet, da so krili stroške poroke in dali k mizarju v Solkanu izdelati novo spalnico. Polovico stroškov zanjo je plačala nevestina družina. Nevesta je z balo k hiši prinesla tudi zavese, ki jih prej v zgornjih prostorih niso imeli. Njena bala je vsebovala: 12 rjuh za dvojno posteljo (okrašene z ročnim delom), 12 rjuh za dvojno posteljo (navadnih), 24 rjuh za enojno posteljo, 24 prevlekza blazine, 2 pregrinjali za dvojno posteljo, 1 okrasno blazino, 4 bele prte za 6 oseb (okrašene z ročnim delom), 1 bel prt za 12 oseb, 2 bela prta za 6 oseb, 1 barvast prt, 5 prtičev (okrašenih z ročnim delom), 24 kuhinjskih krp, 18 velikih brisač, 12 manjših brisač. Od oblek pa: 6 spodnjih majic z rokavi, 6 spodnjih majic brez rokavov, 12 platnenih nočnih srajc, 12 modrcev, 3 delovne halje, 2 nočni halji, 5 predpasnikov, 2 kostima, 4 obleke, 4 torbice, 24 ženskih robčkov, 24 moških robčkov ter kuharske knjige in priročnike.^** Spalnica je bila temna, furnirana, orehova. Sestavljale so jo: štiridelna omara, psiha z ogledalom, dve nočni omarici, predalnik in dvojna postelja. V gornjem nadstropju so bile tri večje sobe in tri manjše. Na koncu hodnika jebil lijak, ki je imel spe jano odvodno cev. Zraven je stal vrč z vodo in obešalnik za brisačo ter zrcalo. Tam so se umivali vsi družinski člani. V začetku pregrajenega 5* Podatke je prijazno dala gospodarjeva žena in se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. 129 Irena Keršič liodnika v nadstropju je bilo pomolno stranišče z odvodom v greznico. V njem je bil po tleh kamen, stranišče pa je bilo leseno, z lesenim pokrovom. Imelo je majhno okno. Poleg spalnice mladega para je bila spalnica staršev, ki so jo kupili v prejšnjem obdobju in smo jo že opisali. Spalnica, v kateri so spala dekleta, preden so odšla od doma, je bila opremljena z dvema posteljema in vzidano stensko omaro. V sobi je bila tudi skrinja. V tej sobi je nekaj let, skupaj z domačima dekletoma, spala tudi dekla. Hlapec, ki so ga posvojili, da ga drugi ne bi ščuvali, naj odide od gospodarjev, da ne bo več hlapec, je imel sobo v prvem nadstropju, opremljeno s starim pohištvom iz nevestinega doma: posteljo, nočno omarico in stensko omaro. Ena soba je bila opremljena v bidermajerskem stilu. To pohištvo so dobili od sorodnice, ki so jo na stara leta vzeli na stanovanje in zanjo skrbeli do njene smrti. Eno sobo so opremili s pohištvom v altdeutsch stilu, ki so ga tudi dobili od sorodnikov. Na hodniku jebil kropilnik. Ko so šli spat, se je vsakdo prekrižal z blagoslovljeno vodo. Za stensko okrasje so imeli slike, ki jih je naslikala domača hči. V hiši je bilo tudi več razpel. V .sedemdesetih letih so pohištvo v kuhinji nadomestili z visečimi kuhinjskimi elementi in zidan štedilnik z emajliranim štedilnikom na drva, ki so ga kupili v Italiji. Sredi šestdesetih let so iz Italije pripeljzdi tudi pralni stroj. Ob koncu šestdesetih let so v prvem nadstropju naredili kopalnico. Pri tem so jim z denarjem pomagali sorodniki tete, ki je zadnja leta preživela pri njih. Opremili so jo z litoželezno banjo (in jo obzidali s keramičnimi ploščicami), umivalnikom, omarico z ogledali, bidejem, straniščem in omaro za brisače. Ogrevali so le eno sobo. V sedemdesetih letih so v "žbatafurju" na novo uredili ognjišče,^"* stari štedilnik, ki ga je med vojno uporabljala kolonska družina, pa odstranili. Ognjišče so zakurili za večje praznike. Takrat so tudi nadomestili kamnite plošče na tleh v pritličju z italijanskimi keramičnimi ploščicami. Kuhinjo so preselili na desno stran od "hiše", ker jebilo to bolj praktično. Povojni so z višanjem standarda tudi počasi nadomeščali železno in zemljeno posodo z emajlirano. Vsa leta po vojni so hišo opremljali tudi s starim pohištvom. Kot smo že povedali, so ga nekaj dobili od sorodnikov, nekaj pa so ga odkupili, ko so ljudje, stare kose (vinkla, sklednik, omara...) nadomeščali z novimi. Tudi zato, ker so med vojno, ko jim je pogorel dom, ostali brez vsakršnega pohištva, jim je to staro pohištvo nekaj pomenilo in so nasploh imeli drugačen odnos do vsega starega. O njihovem drugačnem odnosu do stanovanjske opreme govorijo tudi vsi dekorativni predmeti v stanovanju. Zavese je npr. gospodinja izdelala .sama iz platna in jih okrasila z ročno izdelanimi kvačkanimi vložki. Njihov dom so krasile slike, ki jih je naslikala starejša hči. Sami so se lotili tudi izdelave lestenca iz rogovja. Dom je vedno krasilo tudi polno rož. 51 Fotografija št. 20. •»O Fotografija št. 21. 230 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi MEDSEBOJNI ODNOSI IN PRIMERJAVA STANOVANJSKE KULTURE OBEH OD LETA 1947 DO SEDEMDESETIH LET 20. STOLETJA Če primeijamo, koliko je bil kdo odvisen od koga v tretjem obravnavanem obdobju, lahko sklenemo, da je postala odvisnost bolj enostranska. Pomoč je potreboval predvsem bivši kolon od bivšega gospodarja. Ni se znal samostojno odločati in ni bil kos različnim novim zadolžitvam, ki mu jih je prinašalo življenje in čas (pisanje prošenj, razna administrativna opravila itd.). Pri opisanih stanovanjskih razmerah gre na eni strani za izboljšave v stanovanju, ki pomenijo v prvi vrsti statusne simbole. Nova hiša bivšega kolona ni prilagojena njihovemu načinu življenja. Pretežno se ukvarjajo s kmetijstvom, hišo pa so si zgradili po zgledu mestnih stanovanj. Na drugi strani gre za staro stavbo, ki so si jo opremili bivši gospodarji kolonov z drugačno kulturo. Njihova kulturna drugačnost se med drugim kaže tudi v odnosu do starega pohištva. Hišo so si opremili z vsepovsod nabranimi kosi pohištva, tudi s tistimi, ki so jih nekdaj imeli koloni v svojih hišah in so jih po drugi svetovni vojni zavrgli. Njihova hiša kaže tudi poseben odnos stanovalcev do vsega lepega. Posebno vrednoto jiin pomeni okrasje, ki so ga družinski člani izdelali sami. V stanovanjski kulturi je torej, poleg načina ureditve stanovanja, pomembna tudi stanovalčeva sposobnost, da prilagodi obliko stanovanja sebi in svojemu načinu življenja. Od tega je odvisno tudi počutje stanovalcev v hiši. V naših dveh primerih se vidi, da jebivši gospodar znal oblikovati stanovanje po svoji želji in potrebi, inedtein ko jebivši kolon le šablonsko prevzemal stanovanjske dobrine in se v lastnem stanovanju ne počuti domače. Raziskovanje stanovanjske kulture izbranih dveh primerov v časovnem razponu šestdesetih let je tudi pokazalo, da se stanovanjske navade spreminjajo počasi in da se počasi ustvarja tudi drugačna stanovanjska kultura. SKLEPNE MISLI Ob sklepu lahko ugotovimo, da je gospodarjeva posest rasla v obdobju med obema vojnama, ko je gospodaril stari oče. Tedaj je kupil dve večji posestvi in več propadlih kmetij in se s tem tudi precej zadolžil. K jub temu da jim je dom med drugo svetovno vojno do tal pogorel, je gospodar vsein šestim potomcem zapustil dediščino, ki naj bi jim oinogočala dobro osnovo za življenje. Zaradi spremenjenih družbenih razmer v povojnem času, ko je institucija kolonata propadla, je prvorojenemu sinu, kateremu je kupil zadolženo posestvo v Drnovku, komaj uspelo ohraniti hišo in precej zmanjšano posest z desetimi hektari zemlje (zemljiški maksimum). Po drugi strani pa iz navedenih virov o načinu življenja kolonske družine razbereino, da je bilo njihovo življenje med obema svetovnima vojnaina precej skromno. Glede stanovanjskih razmer sicer niso bili na najslabšem, še zlasti ne, ko so imeli v najemu dve kolonski hiši. Gospodarsko se niso mogli povzpeli tako visoko, da bi se odkupili. (Nekaterim kolonom je namreč v tem času to uspelo.) Vzroke za takšno stanje je treba iskati predvsem v neurejenih družinskih razmerah. V povojnem času je potomcu iz tretje generacije kolonske družine uspelo, da se je povzpel do socialnega statusa, ki mu je omogočil, da je zgradil novo veliko hišo in postal lastnik osmih hektarov zemlje. 131 Irena Keršič Glede stanovanjske kulture, ki je v ospredju pričujočega opisa, lahko ugotovimo, da je imel gospodar v prvem obravnavanem obdobju precej višjo stanovanjsko raven kot kolon (po kvadraturi, številu prostorov, opremljenosti stanovanja in predvsem higienskih razmerah). V tem istem obdobju kolonska družina ni imela povsem nizkega stanovanjskega standarda. V tistem času so v vaseh v Brdih živeli tudi svojaki - kmetje, ki so bili sicer lastniki zemlje, stanovanjske razmere pa so imeli večkrat tudi slabše od kolonov, ter dninarji, ki so bili brez zemlje in so bili glede stanovanjskih razmer praviloma na slabšem od kolonov, in reveži, ki niso imeli ne zemlje ne doma in so beraali od hiše do hiše. Pri tem moramo izvzeti splošno dejstvo, daje imel kolon bivališče v najemu le za določen čas (po pogodbi le za eno leto), v obravnavanem primeru se je namreč najemniška pogodba podaljševala iz roda v rod. Leta 1938 so gospodarji dali kolonovi družini s pogodbo v najem še eno izpraznjeno kolonsko stanovanjsko hišo v soseščini s kmetijo vred. Stanovanjski standard se jim je s tem bistveno izboljšal. V drugem časovnem obdobju se kolonovi družini stanovanjski standard ni spremenil, družina gospodarja pa je potem, ko so Nemci leta 1944 požgali njen dom na Bregu, morala nekaj časa gostovati pri kolonu in si na novo urejati in opremljati dom v Dmovku. V tretjem obdobju, to je po letu 1947, ko so v času radikalnega preobrata v družbi na makro ravni hoteli zabrisati socialne razlike, se na eni strani nadaljujejo tradicionalne stanovanjske razmere bivšega gospodarja, na drugi pa zrase nova stanovanjska hiša bivšega kolona. Slednji je povsem prekinil s tradicijo v oblikovanju stanovanja, tudi za ceno lastnega neudobja v njej. Izboljšave v stanovanjskem standardu v tem primeru služijo v prvi vrsti statusni promociji. Vsekakor se v luči tukaj zbranih dejstev ne zdi preveč tvegano, če povzamemo, da sta glede stanovanjske kulture obeh protagonistov v tretjem obdobju dejanska neenakost in hierarhija prikriti z enakostjo. Bivši kolon se je po materialni plati povzpel na raven bivšega gospodarja. Različnost v mentaliteti, načinu življenja in kulturi pa je ostala taka, kot je bila v prvem in drugem obravnavanem obdobju, in dodatno zaznamuje tudi njune potomce.^' V naših dveh primerih se zdi poglavitno upoštevanje odvisnosti posamezne družine, kolonove ali gospodarjeve, od družbenih in ekonomskih razmer na eni strani, na dmgi pa od tradicije in kulture, ki sojo podedovali in so jo (v določenih segmentih) ali je niso znali preseči. Če naposled ponovno pogledamo strukturo naselja, vidimo, da je Gomji Dmovk po prvi svetovni vojni obsegal le eno veleposestvo, obdano s sedmimi kolonskimi hišami. Poleg vile in kolonskih hiš je bila tudi zemlja (predvsem vinogradi in sadovnjaki) last enega posestnika. •jI Njuna kulturna drugačnost se kaže tudi v kulturi v ožjem pomenu besede: bivši kolon je npr. še vedno nepismen... iJJTo tipologijo lahko primerjamo tudi z naselbinskimi tipi, ki so nastali na podlagi kolonata v Istri. O tem Mojca Ravnik, Vprašanja o istrskem stavbarstvu, Traditiones 17, Ljubljana 1988, str. 121-134. 132 Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi V preteklosti je bila povezanost izrazita značilnost naselja. Kolonat je močno vplival na kulturno krajino Brd. Na njegovi podlagi je nastal tip manjšega zaselka, ki je obsegal veleposestnikovo vilo in niz bivališč kolonov z gospodar- skimi poslopji .^^ Stanovanjska soseka je bila strnjena v eno gmoto z dominantno domačijo gospodarja, sosednje kolonske hiše pa so bile vse precej izenačene. Naselje je bilo prilagojeno soodvisnemu in povezanemu življenju med obema socialnima skupinama. Ko so se med drugo svetovno vojno in zlasti po priključitvi k Jugoslaviji, te vezi začele trgati in je kolonat propadel, naselje ni več ustrezalo novemu načinu življenja prebivalcev. Povezanost in soodvisnost sta se izgubili. Naselje se je začelo širiti. Bivši koloni, stanujoči še v starih kolonskih hišah, ki jih niso kaj dosti vzdrževali in ne adaptirali, so začeli graditi nove stavbe, in sicer na pobočju, kjer je bila v preteklosti gospodarjeva obdelovalna zemlja. V tretjem obdobju obravnave je niz bivših kolonskih hiš ob veliki vili podrt (izpraznjene stavbe so se povečini porušile po potresu 1.1976), drug nižje izpraznjen in zanemarjen, le dve hiši sta obnovljeni in obljudeni. Novi del naselja je bil zgrajen brez upoštevanja funkcionalnih in estetskih principov in je v nasprotju z življenjskim stilom prebivalcev in s tradicionalno arhitekturo tega območja. V stavbni raznolikosti v preteklosti so se kazali razločki v družbenem življenju prebivalcev. V novejšem času ugotavljamo, da z ekspanzijo novih stavb, ki po stanovanjskem standardu prekašajo nekdanji gospodarjev dom, prihaja do socialne in ekonomske izenačenosti obeh slojev (oboji so kmetje, oboji posestniki velike domačije), ni pa podlage za enakovreden način življenja v teh domovih. BESEDA O AVTORICI Irena Keršič, diplomirana etnologinja in umetnostna zgodovinarka, kustodinja za naselja, stavbarstvo in stanovanjsko kul- turo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani (od leta 1980). V Slovenskem etnografskem muzeju je bila prva leta zadolžena za pedagoško delo. Iz tega časa kaže omeniti njene prispevke o pedagoškem delu v muzejih, ki jih je ob- javila v domačih in tujih strokovnih publikacijah. Poleg revialnih objav o stanovanjski kulturi je pomemben tudi njen prispevek k vedenju o teoretičnih in praktičnih vidikih muzejev na prostem. ABOUTTHE AUTHORESS Irena Keršič, B.A. in ethnology and art history, has been curator for settlements, architecture and furniture at the Slovene Ethnographic Museum in Ljubljana since 1980. During her first years at the mu.seum she was responsible for educational activities. She has published articles on educational work in museums in home and foreign professional publications. Besides articles on residential culture her contribution to our knowledge of the theoretical and practical aspects of open-air museums is of outstanding importance. 133 Irena Keršič SUMMARY THE COLONO AND HIS LANDLORD - TWO STYLES OF LIVING AND TWO TYPES OF RESIDENTIAL CULTURE (TWO CASES ON THE MICROLEVEL) The author has limited herself to the residential culture and style of living of two families - that of a landlord and that of his tenant, a colono*. Her main interest are the social aspects. Her main sources are oral and written accounts, the ethnological evidence expressed in poems, written by a female protagonist of the two levels of social conditions described in the article, and the material remnants of a former co/o«o's home and the home of his landlord (the latter was burnt down by the Germans in 1944). She reconstructs the residential culture of both families and presents their style of living within both household. The landlord's household included, besides relatives, also other members - co/o«! and domestic servants. Their common workstrengthened the ties between them even if they were not related. In spite of the social inequality these ties were often as strong as those between relatives, at least in the case we studied. Such relations could come only from a mutually "fair deal". The author covers three periods in her article: between the two World Wars, from the end of Worid War II until 1947 and from 1947 until the seventies. Both cases are from Gomji Drnovk in the Goriška Brda region. As far as residential culture is concerned we are first introduced to the residential standard of the landlord. It is on a high level if we consider the dimensions and number of rooms, their furniture and, above all, the hygienic conditions. However, the level is not so high if we consider how (un)free the members of the household were to move about, or how (little) intimacy their (bigger) home offered. On the other hand, the home of the colono in a house rented from the landlord, does not showas low a standardsas one might expect. It should indeed be kept in mind that, at that time, the villages of the Goriška Brda region were inhabited by 1) peasants who owned the land they worked and whose housing conditions were often worse than the colono's 2) day-labourers, who had no land and as a mle lived in worse conditions than the coloni and 3) beggars who had neither land nor home. It must be mentioned here that our specific colono did not rent his house from landlord for just a fixed period of time as was the mle at that time. In his case the rent contract was prolonged from generation to generation. In 1938 the landlord leased to the colono's family a second house with farm nearby and this certainly improved the housing conditions of the colono substantially. In the course of the second period it was not the colono's housing standard that changed, but rather the landlord's. After his house was bumt down by the Germans in 1944, his family had to stay with the colono until his house was renovated and furnished once more. The third period, after 1947, was one of radical social changes, when, on the macrolevel, the regime wanted to do away with all social inequality. The author now describes how the housing standards of the former colono changed and what a hard time his former landlord had to keep his house. 234 Kolon in gcy;podar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi In the light of the facts presented here it should not be too adventurous, to state that as far as the residential culture of both protagonists during the third period is concerned, their actual inequality and hierarchic relation is veiled by formal equality. The former colono raised his housing standards to the level of his former landlord and in some aspects even higher. However, the differences in mentality, way of living and culture, remained the same as during the first and second period. These contradictory characteristics still influence the offspring of both. In both cases we studied the central issue seems tobe that we must take into account how much a family, be it the colono's or the landlord's, depends on the social and economic conditions on the one hand and, on the other hand, on the traditions and culture they inherit and are (in some aspects at least) able to outgrow or not. 'Tenant-farmer in the historical Itahan leasing-system, called the colonia. RIASSUNTO COLONO E PADRONE - DUE STILI DI VITA E DUE CULTURE ABITATIVE (ESEMPI A MICROLIVELLO) Nel contributo l'autrice si e limitata alla descrizione della cultura abitativa e dello stile di vita di due .soli campioni - la famiglia di un padrone di coloni e la famiglia di un colono. Al centro del suo saggio l'aspetto sociale della questione. Sulla base di memorie orali e scritte, degli eloquenti riscontri etnologici delle poesie di una delle protagoniste di questo contesto sociale e anche in base ai resti materiali dell'ex abitazione del colono e della seconda casa del padrone - la prima venne data alle fiamme dai Tedeschi nel 1944, l'autrice ricostruisce la cultura abitativa di entrambi i nuclei familiari e illustra il loro stile di vita all'interno delle singole famiglie. Nella comunita familiare del padrone erano inclusi, oltre ai parenti, anche i coloni e i domestici. Queste persone erano unite da vincoli di lavoro che rafforzavano i legami extrafamiliari. Nel caso preso in esame questi rapporti, nonostante le differenze sociali, erano spesso equivalenti ai legami di parentela e potevano esistere soltanto grazie a lealta e rispetto reciproci. L'esposizione dell'autrice abbraccia tre momenti: l'epcxa tra le due guerre mondia i, quella che va dalla fine del secondo conflitto al 1947 ed il periodo dal 1947 agli anni Settanta. Entrambi i campioni scelti sono di Gornji Drnovk nel Collio. Per quanto attiene alla cultura abitativa da un lato ci troviamo di fronte allo standard del padrone, ad un livello notevolmente piu alto (relativamente alla superficie, al numero degli ambienti, all'arredamento e soprattutto alle condizioni igieniche), tuttavia non superiore per quanto riguarda la liberta di movimento che avevano i singoli componenti a famiglia e l'intimita che poteva offrire una casa piu grande... Dall'altro lato viene presentata l'abitazione del colono: una casa in affitto con uno standard ad un livello non del tutto basso. In I35\ Irena Keršič questo stesso periodo infatti nei villaggi del Collio vivevano dei contadini {svojaki), che erano si proprietari della terra, ma vivevano in condizioni anche peggiori dei coloni, come del resto i giornalieri senza terra ed infine i poveri, che mendicavano di casa in casa e non avevano né terra né tetto. Nel nostro esempio non bisogna tener conto del fatto che di norma i coloni avevano in affitto le case per periodi di tempo stabiliti. Nel caso preso in considerazione per la ricerca il contratto d'affitto veniva rinnovato di generazione in generazione. Nel 1938 i padroni concessero in affitto alla famiglia del colono un'altra casa colonica disabitata nelle vicinanze, con tutto il podere, e quindi il suo standard abitativo subi un notevole miglioramento. In seguito le condizioni della famiglia del colono non subirono peggioramenti, mentre invece la famiglia del padrone, dopo che nel 1944 i Tedeschi ebbero incendiato la sua casa di Breg, dovette venir ospitata per un certo tempo dal colono, fino a che non fu terminato il riassetto e l'allestimento della casa di Drnovk. Nel terzo periodo preso in considerazione, cioe dopo il 1947, all'epoca della radicale trasformazione sociale, quando a macrolivelli si volle cancellare le differenze sociali, l'autrice segue lo sviluppo dell'abitazione dell'ex colono e le difficolta che incontro l'ex padrone per tentare di conservare la propria casa. Alla luce degli elementi raccolti non sembra azzardato concludere che nel terzo periodo preso in considerazione, per quanto concerne la cultura abitativa dei due protagonisti, la disuguaglianza e la gerarchia si risolvono in una sostanziale eguaglianza. Per quanto riguarda prettamente la casa, l'ex colono aveva raggiunto il livello del suo ex padrone, e per certi aspetti lo aveva superato. La diversita nel modo di vivere, di mentalita e di cultura rimase comunque la stessa, com'era stata nel primo e nel secondo periodo considerati. Questi caratteri contrastanti caratterizzano anche i loro discendenti. Nei nostri due esempi e fondamentale tener conto della dipendenza di una singola famiglia - sia colonica che padronale - dalle condizioni sociali ed economiche da una parte e dalla tradizione e dalla cultura che avevano ereditato e i cui condizionamenti avevano saputo, oppure no, superare. 136 IZROČILO O KOLONATU V GORIŠKIH BRDIH Sergij Vilfan IZVLEČEK Kolamt je bil na Slovenskem razširjen samo ob zahodnem obrobju. Veljal je za civil- nopravno razmerje, v katerem sta sezdruževala zakup in družbena pogodba. Odpravljen je bil 1. 1945 oz. 1947. Etnografski muzej je 1. 1953 organiziral terensko raziskavo, s katero je poleg drugega zbiral tudi gradivo o tem, kako so ljudje doživljali kolonat in kakšen je spomin nanj. Tako zbrani podatki o kolonatu so v članku povzeti v strnjenem prikazu. ABSTRACT The original]/ Italian leasing-system in which the lease was called colonia and the tenant (-farmer) colono (pi. coloni) involved only the westernmost fringes of Slovenia. It was considered to bea relation governed by civil law and combining tenancy and social contract. It wasabolished in 1945 and 1947 respectively. In 1953 a research team of the Slovene Eth- nographic Museum visited the Goriška Brda region and, besides other activities, gathered evidence on how the population of this region had experienced the colonia system and what it had been likeaccording to their perception. The information then gathered on the colonia (or pars quota) leasing-system is summarized in this article. Kolonat v primorskem pomenu besede je na Slovenskem sicer geografsko obroben pojav, je pa v glavnih potezah ' in glede nekaterih novejših političnih podrobnosti^ razmeroma dobro znan. Namen tega prispevka zato ni, da bi z gledišča gospodarske, družbene in pravne zgodovine dopolnjeval že znana 1 S. Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II, Ljubljana 1980, za kolonat zlasti str. 101, 426-429, 441-442,462,464,474-476. Literature, ki jo citiram na ustreznih mestih, v nadaljnjem ne ponavljam, razen če podatke iz nje navajam izčrpnejekot v navedenem strnjenem prikazu, ki ga tukaj še bolj strnjeno povzemam samo toliko, kolikorje potrebno za razumevanje terenskega gradiva. Glavne 1. 1980 citirane avtorje navajam zato tukaj samo sumamo: A. Gnirs (1916), A. Hribar (1923) E. Massi (1933), G. Perusini (1939), P.S. Leicht in G. Perusini (v knjigi Testi e documenti, Milano 1954), I. Vrišer (1954), I. Mihovilovič (1956), L. Čermelj (1956), Hetzel (1957) z nadaljnjimi bibliografskimi podatki omezzadriji v Italiji, B. Marušič (1957), J. Beran (skripta 1959), A. Lisjak (dipl. nal. 1977). Izčrpnejše bibliografske podatke gl. v prvem navedenem delu. 2 P. Stres, Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-Gradiščanske do konca prve svetovne vojne. Goriški letnik. Nova Gorica 12-14 (1987), str. 175-203; isti. Oris kolonata na Goriškem od konca I. svetovne vojne do leta 1947, prav tam 15/16 (1988/89),str. 69-106. Navedeni so nekateri nadaljnji bibliografski podatki. 137 Sergij Vilfan dejstva z novimi podatki na podlagi arhivskega in tiskanega gradiva. Namesto tega je prispevek v prvi vrsti namenjen pregledu ustnega izročila, ki je bilo 1. 1953 nabrano pri terenskem delu ljubljanskega Etnografskega muzeja (zdaj Slovenskega etnografskega muzeja) v Goriških Brdih.^ Usmeritev h gradivu, zbranemu na terenu po ustnem izročilu in spominu domačinov, se približuje načinu zgodovinskih raziskav, ki je v zadnjem času zbudil zanimanje in dosegel velik ugled pod imenom "ustna zgodovina" (oral history). Na prihodnjem mednarodnem kongresu zgodovinskih ved (Montreal 1995) naj bi bila ustna zgodovina ena izmed glavnih tem. Pri tem se včasih pozablja dejstvo, da zbiranje ustnih pričevanj le ni tako izredna novost, saj npr. že narekovanje in zapisovanje memoarov ni tako daleč od tega načina dela. Ko smo pred kakimi štirimi desetletji zbirali gradivo v etnografskih ekipah (vzporedno z nami, le bolj v vzhodnih predelih Slovenije, sta občasno delovali tudi podobni ekipi iz Maribora in Celja), si še nismo predstavljali, da bo taka dejavnost nekoč postala skoraj posebna zgodovinska panoga. Sicer smo kmalu spoznali, da so ljudje bolj voljni odgovarjati, ko jim npr. pomagaš zdevati v kozolec, kot če samo sprašuješ za mizo, tudi ravnali smo se kolikor mogoče po tem, tehnika takega terenskega dela pa nam je ostala bolj stvar intuicije in praktičnih izkušenj kot predmet globokoumnih teoretično-metodoloških razmišljanj. Toliko le ob rob začetkom naše "oral history", ki s svojim imenom skoraj izziva k besedni igri z imenom prvega organizatorja etnografskega ekipnega terenskega dela pri nas - Borisa Orla. S tem člankom pa se ne nameravam uvrstiti med gojitelje te domnevno nove znanstvene veje, temveč ostajam pri uvodoma označenem ožjem namenu: pregledu gradiva, kakršno je pač bilo nabrano. Gradivo bo bolj razumljivo in laže bo presoditi, njegovo dokazno moč, če najprej povzamemo nekaj najbolj splošnih, v literaturi že znanih dejstev o kolonatu in njegovem bistvu. Beseda kolon (colonus) je pomenila kmeta nasploh, v tem okviru pa tudi nekaj specifičnih zvrsti poljedelcev, za katere so posebej uporabljali izraz kolonat. V pozni antiki je bil kolonat razmerje, v katerem je kmet obdeloval zemljo na odvisni kmetiji, ki je bil nanjo vezan; v primeri s sužnjem je veljal kljub tej vezavi za svobodnega. Poseg sevemoitalijanskih mest na podeželje {contado kot mestno ozemlje) je nekako od 12. stoletja naprej v zvezi z mestnim tržnim in rentnim gospodarstvom ustvaril agrarno strukturo, ki se je razločevala od drugod uveljavljenega podložniškega sistema med drugim v tem, da so razmerja med lastnikom in obdelovalcem sklepali kot obojestransko odpovedljive civilnopravne pogodbe, s čimer je kolonova osebna odvisnost postopoma prenehala. Kmet jebil torej svoboden in je imel zemljo v - načeloma cratkoročno odpovedljivem - zakupu. Na mesto dajatev v podložniškem razmerju, ki so bile določene v stalnem (fiksnem) znesku oz. višini {pars quanta) je pri kolonatu stopil gospodov delež pri vsakoletnem dejanskem donosu pomembnejših pridelkov {pars quota, npr. polovica - mczzadria, spolovina). Tako je kolonat nasta že v fevdalni dobi, vendar v družbah, v katerih je že bilo razvito mestno gospodarstvo, ki je pospeševalo osvobajanje prebivalstva. Poudarjati 3 Kolonat jebil razvrščen v skupino pravnega narodopisja. Podpisani sem se tega dela udeležil le nekaj dni. (Zapiski v arhivu Etnografskega muzeja, zvezek 10/32.) Glavno delo je v tej skupini opravila Marija Jagodic, pozneje poročena Makarovič (Zapiski prav tam, zvezek 29,30), deloma pa je z gledišča stavbarstva sodelovala tudi Fanči Šarf (Zapiski prav tam, zvezek 16). 138 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih kolonat kot "fevdalno" institucijo pomeni prezreti njegovo bistvo kot pravno (nikakor pa ne nujno ekonomsko) svobodno razmerje. Podobno kot v Furlaniji je bila tudi na Goriškem po zemljiškogospostveni kolonizaciji prvotna enodružinska obdelovalna enota huba (mnnsus > maso). Zlasti pod beneškim gospostvom (po 1. 1420) so se v Furlaniji razširjali kratkoročni "navadni zakupi" {affitti semplia), pri katerih je začela prevladovati pars quota. Na Goriškem so bila agrarna razmerja precej pisana, vendar je na večini ozemlja očitno prevladoval podložniški sistem s hubami.* Razmerja pa so bila že diferencirana. Ker je treba v zvezi s tem nekoliko precizirati navedbe v dosedanji literaturi, o tem izjemoma nekoliko več: Leta 1537 je namestništvo nižjeavstrijskih dežel v tožbi vaščanov nekaterih goriških naselij proti goriškemu plemstvu razsodilo o spornem vprašanju, kdaj inora zemljiški gospod odhajajočemu kmetu plačati izboljšave, zlasti stavbe, kijih je ta napravil na zakupnem zemljišču, posebno pa tedaj, če so si kmetje zemljo razdelili in si je vsak postavil svoja poslopja. Razsodba je v bistvenih točkah prešla tudi v Konstitucije Goriške Grofije {Constitutiones illustrissimi Comitatus Goritiae).^ Razločevali so dedna zemljišča (emfitevzo, livellzins, livellum perpetuum, vsi ti izrazi so soznačni) in navadni zakup {iussimplicisaffictus, bonacensualia). Pri tem sta bili dogovorjeni zakupnina in delovna obveza. Razume se, da je imel glede odškodnine za investicije dedni zakupnikboljši položaj kot "navadni" zakupnik (colonus simplex), toda podrobnosti o tem nas tu ne zanimajo. Bistvo je, da so poznali kot "navadni" zakup, ki ga iina colonus, razmerje, ki je bilo razineroma nestalno in ki so ga pojmovali kot rabokup {locntio conductio po rimskem pravu). Zdi se, da je tu beseda colonus že prehajala na določena kratkoročna razmerja. Ob tem tudi ne gre prezreti, da so spor sprožili samo prebivalci nekaterih vasi. Večina jih je bila v Furlaniji, nekatere pa tudi na slovenskem ozemlju: Kopriva, Medana, Biljana in Vipolže. Na ozemljih klasičnih podložniških razinerij sporna vprašanja očitno nisobila tako aktualna. Vsi ti podatki so premalo izčrpni, da bi mogli iz njih izvajati povsem določne sklepe, vendar je dovoljena domneva, da so se med "navadnimi" koloni že skrivali tudi kmetje v pravein kolonatskem razmerju. Gotovo pa je, da so v teh krajih v 16. stoletju za kmečke zajme že zavestno uporabljali pojme iz rimskega prava, to pa jebilo v prid odpovedljivim zakupniin razinerjeirt in s tein tudi kolonatu. Avstrijski Obči državljanski zakonik iz 1. 1811 je pogodbe, po katerih je zemljiškemu lastniku pripadal delež pridelkov kot pars quota (npr. polovica, tretjina), v § 1003 štel za družbene pogodbe. To je v praksi pomenilo, da je lastnik kot nekak "družabnik" nadzoroval obdelovalca. Odprava fevdalnih razmerij (zeinljiška odveza) v letih po marčni revoluciji kolonata ni prizadela, saj je veljal za odpovedljivo civilnopravno pogodbo in ne za fevdalno podložniško razmerje. Možen pa je bil odkup s plačilom polne 4 M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja 11, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 3, Ljubljana 1954. 5 Za razsodbo gl. A. Gnirs, Das Görzer Statutbuch, Eine deutsche Ausgabe der Friauler Constitutiones des Patriarchen Marquard als Görzer Stadtrecht seit dem 15. Jahrhundert, Wien 1916; Konstitucije: Constitutiones illustrissimi Comitatus Goritiae, 16t)4, ed. secunda Utini 1651 itd.. Cap. XI, XII in nadaljnje izdaje. 13% Sergij Vilfan odškodnine.^ S tem je kolonat dokončno prešel med obligacijska razmerja po civilnem pravu in bil bolj ali manj prepuščen dogovoru med strankama, v katerem je imel gospodar v normalnem primeru pač večjo besedo. Treba pa je poudariti, da je razmerje v praksi bilo precej drugačno kot po strogi normi. Čeprav je namreč bilo brez posebnih težav obojestransko odpovedljivo, so bile odpovedi razmeroma redke, tako da je določeno posest lahko imelo več generacij kolonskih družin. Kolonat je bil razmerje, ki je bilo od nekdaj tudi na strani gospodarjev v socialnem pogledu dokaj pristopno, zlasti meščanom, pa tudi drugim premožnejšim ljudem. Zato je kolonat gotovo ena izmed poti, po katerih se je tudi nekaterim Slovencem, če so bili lastniki kolonskih zemljišč, bolj kot v drugih deželah odpirala pot v veleposestniško kurijo deželnega zbora.^ Po večletnih političnih in zakonodajnih pripravah je goriški deželni zbor 1. 1914 sprejel zakon, imenovan Postava o kolonski pogodbi, ki naj bi se začel uporabljati 12. novembra 1915. Med drugim je določal šestletno trajanje kolonske pogodbe. Izvajanje zakona pa se je zaradi izbruha vojne zavleklo, in nazadnje je zakon z uvedbo italijanske ureditve postal obsoleten.^ Pod Italijo sta Družba lastnikov poljedelskih zemljišč in (socialistična) Zveza poljedelskih delavcev junija 1921 sprejeli dopolnjeno kolektivno kolonsko pogodbo, ki je določala, naj kolonske pogodbe trajajo osem let, in je na Goriškem veljala za sedem briških občin. Kmalu nato, novembra istega leta so na Goriško razširili veljavnost italijanske zakonodaje o agrarnih pogodbah.^ Od 1.1928 je tudi na Goriškem veljal italijanski civilni zakonik, Codice civile (1865), ki je vseboval okvirna določila o kolonatu {mezzadria o masseria o colonia), in sicer v posebnem razdelku poglavja o rabokupu, v katerem je bila za pojem kolonata značilna delitev pridelkov (namesto fiksne zakupnine). Ta pravna opredelitev je imela - podobno kot po avstrijskem Občem državljanskem zakoniku - posledico, da sta lastnik in kolon veljala za družabnika {coltivatori associât!), pri čemer so šteli, da kolon vlaga v družbo tudi nekaj svojega kapitala (npr. orodje, nekaj živine). Še prej kot so bila na Goriškem uveljavljena ta določila, je fašistična uprava 1. 1927 določila nove splošne pogoje za zakupe zemljišč, med drugim za Brda in Vipavsko, kjer so ločili med kolonskim zakupom {affittocolonico) in mešanim zakupom {affitanzn mista). Ti splošni pogoji so dopolnjevali zakon tako, da so jih imeli za obvezno sestavino posamičnih pogodb. Na Goriškem naj bi se po teh pogojih pogodba sklepala za tri leta, kolon 6 V Enciklopediji Slovenije (I, Ljubljana 1987, str. 23) mi je lektor(ica) "popravil(a)" besedilo, kakor da zemljiška odveza ni odpravljala agrarnih razmerij, ker so jih šteli za civilnopravna. To bi pomenilo, da nobenega agrarnega razmerja niso odpravili. Pravilno se glasi stavek, da niso odpravili razmerij, ki so jih šteli za civilnopravna, karbistveno zožuje obseg ohranjenih razmerij, med katera je štel tudi kolonat. Klasičen primer nedopustnega posega v tuje tekste, saj postavlja pomen na glavo. 7 v. Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, Ljubljana 1965, zlasti str. 268-369. 8 Zakonik in Ukaznik za Avstrijsko-Ilirsko Primorje 1914, XV. izdatek, št. 21, Zakon z dne 24.5.1914. Nemško besedilo uporablja za udeleženca razmerja besedi Padrone in Kolone. V slovenskem besedilu sta glavna udeleženca "kolonskega razmerja" označena kot "gospodar" (včasih s pristavkom "zemljišča") in kot "obdelovalec zemljišča (kolon)", predmet kolonske pogodbe pa je "kolonsko posestvo (kolonija)". Če kolon da zemljo drugemu v kolonat (kar sme le z gospodovim privoljenjem), nastane "podkolonat". Prim, tudi Stres (kot v op. 2, 1987), str. 181-201. Prim, tudi spodaj op. 16 o sotanih. " Stres (kot v op. 2, 1988/89), str. 78-80. 240 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih 3a bi bil moral vložiti v družbo vsa orodja in tudi živino. Obdelavo naj bi vodil astnik. Splošni pogoji sobili kot "generalne norme" ali "listina spolovinarstva" izenačeni za vso državo 1.1933.'" Na splošno velja, da kolonat v raznih časih in krajih ni bil v vseh pravnih normah opredeljen popolnoma enako in da meja med njegovimi zvrstmi na eni strani in navadnim zakupom na drugi ni bila vedno ostra. Za najbolj značilno obliko kolonata gre, če je gospodar - v praviloma kratkoročnem, obojestransko odpovedljivem in zato pravno svobodnem obveznostnem (obligacijskem) razmerju prepustil obdelovalcu nekaj zemlje v monokulturi (npr. vinograd, sadovnjak) za obdelavo, zato pa si je izgovoril del (2/3,1 /2,1 /4 itd.) vsakoletnega dejanskega pridelka; - imel pravico, da na tej zemlji odloča o obdelavi (začetek setve, trgatve itd.); - prepustil obdelovalcu za čas trajanja pogodbe stanovanje, gospodarska poslopja in nekaj obdelovalne zemlje, prejemnik pa je moral pogostoma za to oddajati neko dajatev ali nekaj dni odplačno ali neodplačno opravljati dela za gospodarja; - praviloma pogodbeno obvezal kolona, da tudi sam prispeva nekaj pridelovalnih sredstev. Druga in četrta alinea vlečeta na stran družbene, prva in tretja na stran rabokupne (zakupne in najemne) pogodbe. V tej razviti obliki je kolonat nastal v severnoitalijanski družbi in je na Slovensko (Goriška, Istra; del Vipavske in Krasa šele pozno) pljusnil le na obrobju. Zato tudi številčno ni nikdar prevladoval na večjih ozemljih in je imel svojo težo bolj kot lokalen socialni problem in kot svojevrstna zanimivost za opazovalca z alpske strani. Leta 1902 so na danes Sloveniji pripadajočem delu Primorja našteli samo 537 kolonskih kmetij, od tega skoraj štiri petine na Goriškem. Po statistiki iz 1931 je na Goriškem po dejavnosti hišnega gospodarja štelo med mezzadre in kolone le 1,7 % prebivalstva. Te družine so bile po številu članov (6,2) povprečno najbolj številne. Tedaj je bilo v Brdih in v delu Vipavske 507 družin s 3o65 člani, 1.1936 pa 478 družin z 2970 člani." Med drugo svetovno vojno so organi slovenske oblasti delno razlaščali veleposest (Odlok Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo z dne 21.9.1943). Kolonat kot tak še ni bil odpravljen, pač pa so omejevali višino oddaj na 25 % pridelka, ki so pripadali nerazlaščenim gospodarjem, živečim v Brdih, drugim pa so jih zasegli (sklep 8.9.1944). Učinkovitost in trajnost ukrepov je bila odvisna od tega, kdo je kdaj obvladoval položaj. Po vojni je Zavezniška vojaška uprava (podnjo so Brda spadala kot del Cone A) skušala vztrajati pri predvojni ureditvi, sporno pa je ostalo predvsem vprašanje o višini lastnikovega deleža. Medtem je bil na slovenskem ozemlju, ki je po mednarodnem pravu že pripadalo Jugoslaviji, 17. decembra 1945 sprejet Zakon o razlastitvi posestev, ki jih obdelujejo koloni in viničarji.'- Njegov namen je bila odprava "še obstoječih 10 Vilfan (kot v op. 1), str. 474-475, lit. 476; Stres (prav tam), str. 75-86. 11 Vilfan (kot v op.1), str. 462,475 in tam navedena lit. 12 Ur. list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije 32-397/45, obj. 19.12. 1945. 141 Sergij Vilfan fevdalnih in njim podobnih odnosov, ki so v nasprotju s pridobitvami narodnoosvobodilne borbe." Potem ko je bil ustrezni del Cone A pridružen Jugoslaviji, so nanj razširili predpise o razlastitvi zemlje, ki so jo obdelovali koloni.'-'' Pri odpravi kolonata je šlo torej za specifično zakonodajo same Slovenije. Razlaščeno zemljo so najprej (drugače kot v Coni B) prepustili kmetijsko obdelovalnim zadrugam, ki pa sojih po letu 1950, največ 1.1954/55, odpravljali in zemljo prepustili agrarnim interesentom, zlasti nekdanjim kolonom.'* Ekipa Etnografskega muzeja se je torej 1. 1953 na terenu seznanjala s kolonatom, ko so bila kolonatska zemljišča razlaščena in pod upravo zadrug, torej v nekem prehodnem času. Minilo je komaj kakih šest let, odkar je bil kolonat odpravljen, torej so se ga poročevalci še dobro spominjali.'^ Zapisanega zbranega ustnega gradiva seveda ne prikazujem ne v celoti, ne po zaporedju zapisov, temveč kolikor mogoče zaokroženo in v kratkih povzetkih. Kmetje oz.obdelovalci so se v glavnem ločili na: - svojake, ki bili lastniki hiše in zemljišč; - kešonarje, ki so imeli samo hi.šo ali še te ne in so se preživljali z dnino (žrnado); - kolom, ki so kmetovali na tuji zemlji po pogodbi; - iiičarje, t.j. reveže. Precej mcxna jebila zavest o socialnih razlikah med temi skupinami; "svojaki so se držali gor" (bili so bolj ponosni). Pravili so, da so bile kmetije svojakov bolj skrbno urejene in obdelane kot kolonske. Kešonarji s hišo so bili torej podobni kajžarjem v drugih predelih Slovenije, brez lastne hiše pa gostačem. Redkeje so tiste, ki so imeli le hišo, označevali z italijanskim izrazom sottniii, šotnni^^; za kešonarje so rekli, da se prekladajo (so nestalni), pri čemer je treba misliti na gostače. Oba izraza in njuna nekoliko ohlapna raba spominjajo na osebenjk(arj)e v osrednji Sloveniji. Lastniki kolonskih zemljišč, gospodarji, so bili nekateri plemiči, nekaj domačinov oz. me.ščanov in nekaj cerkvenih pravnih oseb. Za slednje je veljalo, 13 Potem ko je Ljudska skupščina FLRJ 15.9.1947 razširila veljavo jugoslovanske zvezne zakonodaje na novo pridobljena ozemlja, je tudi Prezidij Ljudske skupščine LRS 18.9.1947 razglasil Ukaz o razširjenju veljavnosti ustave, zakonov in drugih pravnih predpisov LRS na področje, priključeno po mirovni pogodbi z Italijo k ozemlju FLRJ, kolikor pripade to ozemlje LRS (Ur. list LRS 39-211 /47). Na tej podlagi je vlada LRS 21.11. sprejela Uredbo o določitvi, kdaj začnejo teči in kdaj iztečejo roki, ki so določeni v predpisih LRS, za ozemlje, priključeno po mirovni pogodbi z Italijo, kolikor je pripadlo to ozemlje Ljudski republiki Sloveniji (Ur. list LRS 48-289/47). 14 O vsem tem zelo izčrpno Stres (kot v op. 2, 1988/89), str. 89-106. 15 Ker ankete potekajo praviloma na podlagi točno zastavljenih vprašanj, govorim v zvezi s tem rajši o poročevalcih kot o anketirancih. Imeli smo sicer nekaj pripravljenih vprašanj, vendar smo se pri delu glede na različne okoliščine (zlasti glede na odzivnost osebe, s katero smo se razgovarjali) po navadi usmerjali na določen vsebinski sklop. Tedanji poročevalci bi bili danes stari kakšnih 100 let in več. Nekatera imena: Jožef Sfiligoj, Drnovk; Andrej Sirk, Višnjev k; Ernest Toroš, Plešivo; Anton Juša, Dolirovo; Alojz Vuga, Dobrovo; Jožef Polenčič, Dobrovo; Anton Simčič, Fojana; "pri Polenčič", Fojana; Oskar Kavčič, Medana; Andrej Simčič, Medana. 16 Izraz sottani so v 17. stol. poznali tudi vzhodno od Trsta v pomenu podružnik (=kajžar na gmajni). Sottano je prešel nepreveden tudi v nemško besedilo goriškega deželnega zakona o kolonatu iz I. 1914, prav tako pa so ga tudi v slovenskem besedilu pustili neprevedenega in so ga dali v narekovaj. Stara slovenska beseda podružnik je bila v knjižnem jeziku pozabljena. 142 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih da so kolone najmanj izkoriščale. Večji zemljiški lastniki (veleposestniki) so za oskrbovanje svojih posestev imeli oskrbnike (flehnrje, iz nem. Pfleger), včasih imenovane tudi gunrdjnn ali knštald (iz lat. gastnldus). Gospodarja so koloni onikali, nagovarjali s "častitim gospodom" in se jim morali ob srečanju priklanjati, česar so se morali navaditi že otroci. Lastnikov so se poročevalci dobro spominjali; kolikor so bili sami iz takih družin, so celo poznali nekaj družinskih tradicij o izviru. Tako je F. Šarf ob obravnavi hiše po tradiciji zapisala družinsko zgodovino gospodarjev v Drnovku. Družina Juša naj bi bila prišla iz Benečije. Začetnik veleposestva v Drnovku (rojen okrog. 1810, umrl 1884) je imel 40 kolonov: v Drnovku, Višnjev(i)ku (v nadaljnjem pišem obliko v Višnjevku), Gradnem, Slavčah, Biljani, Medani in nekaj v Furlaniji. Umrl je brez otrok in je zapustil posestvo več nečakom tako, da je tisti, ki je ostal pri hiši, dobil nekoliko večji de ež. Ni šlo za realno delitev, temveč za solastnino, pri kateri so si delili pridelek vina in oliv 50 ključu, določenem po številu delavcev pri trgatvi oz. obiranju: prevzemnik lise jih je lahko zaposlil pet, drugi dediči po štiri. Seveda je vsak solastnik skušal najeti najbolj ume delavce in razumljivo je, da je tak način delitve povzročal nenehne prepire. Verjetno je moralo pozneje priti do realne delitve. Sin prevzemnika hiše je baje posestvo zapravil z lovom in s konji (take razlage propadanja so pri uglednejših hišah tudi drugod zelo pogoste, op. S.V.), tako da ga je na "sodišču" (torej najbrž na dražbi) kupil drug veleposestnik, O. iz vasi Breg. - Dmgo izročilo iz Plešivega: Pripovedovalčevo (tedaj je imel 81 let) rojstno hišo sta nekdaj imela brata francoskega rodu Constantini (pravnik in zdravnik), ki sta iz Francije pobegnila med francosko revolucijo. Prišla sta v Čedad in slišala za premoženje, ki je bilo na prodaj pri Medani, ga kupila in se tam naselila. Eden je ostal tukaj, drugi seje vrnil v Francijo. Imela sta pet kolonov in kos zemljišča v lastni režiji. Posestvo je dobilo ime Konstantinišče. Koloni so delali, kar so hoteli in premoženje je propadalo. V Knrtinu jebil veletrgovec Portelis (?), baje tudi francoskega rodu, ki je Konstantinišče zalagal s potrebščinami, zato pa je ostalo vse njemu. Tudi on je moral pozneje kolon(ij)e prodati. L. 1953 sobi e na Konstantinišču štiri dmžine. Vsekakor zanimiv primer dokaj starega izročila, ki v jedru gotovo precej drži. - Za grofe Baguer, ki so pridobili grad Dobrovo z zelo številnimi koloni (baje okrog sto), so vedeli povedati, da so bili španski državljani, kar je po prvi svetovni vojni povzročalo težave z vojno odškodniuno in obnovo, tudi kolonskih zemljišč. Pravili so, da sobili Baguerjevi koloni najbolj siromašni. Zadnji lastnik iz družine Baguer pa je v Dobrovem ostal v razmeroma dobrem spominu. Po vrsti gospodarjev so tudi kolone razločevali na grofovske, gosponjske in cerkvene. Nekdo je od svojega očeta vedel, da so bili riarhorš gospodarji gosponjski v Medani. O izvom kolonov na splošno ni bilo veliko podatkov. Šlo je pač verjetno največ za družine, ki so že po prednikih bile v tem položaju, kar so nekateri poročevalci za svojo dmžino izrecno trdili tudi do treh rodov nazaj. Za nekega posameznika pa so vedeli povedati, da je kot kmet-svojak zapravil premoženje in na nekdanji svoji zemlji ostal za kolona, potem pa si je opomogel in se naselil na lastnem svetu pri Knninu. Če je svojak postal na svojem prejšnjem svetu kolon, si je lahko izgovoril ob prodaji pravico, da svojo posest reši (dobesedno: da se reši). Ta izrazje lep priiner, da novejši pravni termin rešilni kup ni papimata skovanka. (O dejavnosti italijanske organizacije Ente par la rinascita /agraria/. 143 Sergij Vilfan kije med obema vojnama tudi na Goriškem pridobivala slovensko zemljo, da bi nanjo naselila Italijane, v zapiskih ekipe ni bistvenih podatkov.) Omenja se, da so šli za kolone tudi hlapci, ki so bili daljši čas pri nekem gospodarju, ko so se poročili. Poročevalec iz Drnovka je vedel povedati, da seje njegov oče 1.1866 poročil in najel kolonijo. Izmed sinov je eden ostal doma, drugi so bodisi najeli kolonijo, ali pa šli v Ameriko. Koloni so v slovenskih predelih živeli največ v "malih" družinah. To pomeni, da je bil - podobno kot tudi na hubah in njenih naslednicah - v vsaki generaciji le po en poročen par. Bratje in sestre kolonskega para, ki so se hoteli poročiti, so si morali poiskati druge možnosti za obstanek. Gospodarstvo je po navadi jrevzel najstarejši sin, ni pa bilo nujno tako. Drugi so šli na to ali ono prazno colonijo. Oče je takim dal kako kravo, orodje ipd., da so ga spravili na stol. (Očitno gre tu za začetni kapital, ki ga je moral imeti bodoči kolon, op. S.V.) Nekateri otroci so šli v službo, k vojakom itd. Kolonskih otrok niso dajali v šolo, kvečjemu če je pomagal kak duhovnik. Prevzem po enem samem sinu pa ni veljal brez izjem. Že iz literature je znano, da je v Italiji kot klasični domovini kolonata včasih živelo v enem gospodarstvu več zakonskih parov iste generacije'^, da so torej obstajale "velike" družine, za kakršne se je v iteraturi uveljavilo tudi ime zadruga, družinska zadruga. Da se je to dogajalo v Furlaniji, je bilo znano tudi našim poročevalcem, toda zapisali smo tudi spomin na primer, da sta slovenska kolona v Brdih s svojima ženama gospodarila skupaj. To dokazuje, da je meja med veliko in malo družino pač v neki manjši meri gibljiva, zlasti pri kolonih. Ta pojav lahko razložimo tako, da je zelo gibčni in prilagodljivi sestav kolonij (ki so jim lahko znotraj enega veleposestva zemljo po potrebi dodajali in odvzemali) omogočal tudi bolj spremenljivo sestavo družin glede na to, kako bo dosežena boljša produktivnost. Nasprotno je trdni, stalni sestav kmetij po hubnem sistemu v večini Slovenije zoževal možnosti za velike razpone v sestavu obdelovalčeve družine. Bilo pa je tudi pri kolonatu mogoče, da je kolon najel za delo hlapce ali dekle. Koga bo gospodar vzel za kolona, je bilo stvar dogovora, pri čemer so - kot )ri pogodbah sploh - lahko posredovali tudi mešetarji. Včasih je odhajajoči colon sam priporočil naslednika, češ "fitajte" temu in temu. Kdor je stopil kot obdelovalec v kolonsko razmerje, je "vzel, kolonstvohor." V Višnjevku so mi trdili, da so pogodbo sklenili kar pri gospodarju in da kolon nekdaj ni imel pogodbe v rokah. Koje nastopil nov kolon, so napravili inventuro. Nastop novega kolona so zato včasih označili z besedami "ko smo trte šteli," kar so nekdaj opravili z zarezami z nožem na palico. Palice je hranil gospodar za obračun ob kolonovem odhodu. O samem kolonskem razmerju so vedeli povedati, da so bila pravila zelo neenotna. V glavnem so imeli kolonat za vrsto zakupa (lokacijon iz lat. locatio conductio, it. locazione). V zakup je lahko nekdo, npr. obrtnik, vzel tudi posamezno parcelo, vendar tedaj ni veljal za kolona temveč za fitnika, ki je plačeval najemnino ali zakupnino -fit (iz it. affitto). 17 S. Vilfan, Ob nekaterih starih ženilnih običajih obsoških in beneških Slovencev, v: Slovenski Etnograf 6-7 (1953-54), str. 161-162. 144 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih Predmet kolonatske pogodbe, kolonija, je obsegal praviloma stanovanje, gospodarske pritikline in zemljišča. O gospodarskih stavbah so vedeli povedati, da po starem koloni niso imeli pravih kleti in sodov, temveč da so svoj del mošta takoj prodajali. Kot smo pravkar omenili, zemljišča ene kolonije niso bila stalno ista (kot pri podložni hubi v fevdalni dobi), temveč so jih sestavljali glede na zmožnosti delovne sile, s katero je razpolagal kolon. Tako so v praksi ločili kolonije na velike in majhne. V Medani so hiše in brajde ostale stalno pri eni koloniji, njive pa so menjavali - seveda po dogovoru z gospodarjem - po potrebah kolonove družine. Zemljišča nisobila nujno sklenjena, med kolonskimi parcelami so bila lahko zemljišča svojakov itd. Glavni predmet kolonskega razmerja so bili vinogradi in v novejšem času lahko tudi sadovnjaki. Vinogradi nekdaj niso bili tako gosto sajeni kot sredi 2o. stoletja, "bili so bolj brajde". V Medani je bivši kolon opisal svojo nekdanjo kolonijo takole: 300 trt, 50 češp, 100 črešenj, 20 fig. Izjemoma je bilo mogoče, da je nekdo imel lastno hišo ali tudi zemljo, gospodaril pa je na obdelovalnem svetu, ki ga je vzel v zakup kot kolon. Gozdovi so vedno ostali v lastnikovi oskrbi. Kolon je moral lastnika vprašati, kje naj seka kole za trte ali gradbeni les za popravilo stavb. Ni bilo nujno, da bi kolon prinesel na kolonijo tudi svoje orodje. Večje izboljšave je smel opraviti le z gospodarjevo privolitvijo. Praviloma je za gradbena dela poskrbel lastnik, ki je najel delavce, kolon pa je pri tem opravljal pomožna dela. Glede materialnih obveznosti kolona je do druge svetovne vojne veljalo pravilo, da gresta lastniku dve tretjini grozdja, mošta ali vina, kolonu pa preostanek. Ponekod je veljal/;t na treči del, pri katerem so oddajali le tretjino. (Nekateri, zlasti mlajši poročevalci so imeli v spominu četrti tal kot poznejšo odmero, pri čemer gre po zgoraj povedanem le za zadnja leta.) Pri tem je kvalitetnejši del pridelka pripadal gospodarju: cvet je dobil lastnik, prešanino kolon, ki so mu pripadale tudi tropine. Pri izračunih količin so si pomagali s tem, da so rezali v Spice, delali zareze na palico tj. zarezovali na rovaš. Če je kolon imel klet, so inastili grozdje doma, mošt pa je moral kolon potem odpeljati h gospodarju. Nekoliko manj ustaljena so bila videti pravila v zvezi s sadjem; tako je bilo slišati, da so od breskev dajali 40-50 % pridelka, od češpelj polovico (v Medani tretji del) itd., vendar so se pri tem pogodbe zelo razlikovale. Ce je gospodar ali njegov poljski čuvaj (vardjan) med trgatvijo {vandimn od ital. vendemmia) ugotovil ali trdil, da je kolon skušal pridelek utajiti, domnevnega storilca niso več pustili blizu, temveč so grozdje potrgali sosedje. V navadi pa so bile tudi nekatere manjše dajatve, ki spominjajo na nekdanje malepravde v podložniških razmerjih, npr. dvepiščeti, trije pari piščancev, jajca ipd. Veljale so za senk ali priznanje. Načeloma niso bile pravno obvezne, njihov pomen je bil bolj simboličen, kar lepo izraža ravno beseda priznanje. Zlasti v starejših časih je bil kolon dolžan delati tudi nekaj robote ali irnade. Ali in koliko, je bilo odvisno od dogovora, npr. je bilo lahko določeno, da bo delal 12 dni na leto ob lastni hrani. Drugod je delal ob gospodarjevi hrani. Zdi se pa, da robota ni bila vedno zapisana v pogodbi. V nekem konkretnem primeru je moral kolon do 1.1912 delati zastonj 25 rabot na leto. Na gospodarjevo zahtevo je moral delati tudi več, dobil pa je za to polovično plačilo. V zvezi s tem so ostale v spominu določene trdote, npr. če je gospodar zahteval roboto od inatere z otroki. - Poleti so začeli delati tudi ob treh zjutraj. Če se je vreme pokvarilo in je kolon odšel z dela, "niso pisali nič" (= dneva niso šteli). Lahko pa so se zmenili 245 Sergij Vilfan za opravljanje četrtin ali polovic žmade. Kadar je bil kolon na tekočem s svojimi opravki, je lahko šel delat na dnino (žrnado), kamor je hotel. Opišimo še konkreten primer celotnega razmerja iz Fojane, kot ga je povedal nekdanji kolon: Imel je 12 njiv (njiva je mera kakih 35 arov, ki ustreza furlanskemu čnmpu, op. S.V.) zemlje, od katere je do 1.1922 oddajal dve tretjini vina. Imeli pa so več sadnega drevja kot trt, ker je več neslo. Za hišo in ravnino (polje) je plačeval najemnino, povrhu še enega purana ne leto. Poročevalec je delal 50 dnevnic (tlake, op. S.V.) na leto, vendar je preciziral, da jebilo za moške brezplačnih šest dnevnic (okopavanje, škropljenje, trgatev), za ženske pa tri. (Razumeti je, da je razliko do 50 dnevnic gospodar moral plačati.) Kdo naj pride na delo, je izbral gospodar. Lahko je kdo že pri petnajstih letih delal dnevnico. Gospodarje povrnil kolonu dve tretjini stroškov za modro galico. V bošku (iz it. bosco = gozd) pa je smel kolon pobirati samo veje, debel ni smel vzeti. Za vožnjo za gospodarja je veljala "žalostna cena": za celodnevno delo z vozom 66 krajcarjev. Glede trajanja kolonatskih pogodb je izročilo ohranilo spomin na tisto stanje, ki je nastalo okrog prve svetovne vojne in pozneje, torej največ na dveletno in na osemletno'^ trajanje, ki se je seveda podaljšalo za naslednje leto in tako naprej, če ni bilo z nobene strani odpovedi. Primeri kolonskih razmerij, ki so dejansko - ne glede na razmeroma kratko pogodbeno dobo in odpovedljivost - trajala zelo dolgo, niso bili redki. Razmerja seveda niso bila podedljiva, zato je bil tudi prehod kolonije z očeta na sina stvar pogodbe; to je omogočalo gospodarju, da je ob izteku leta po potrebi oz. lastni presoji pritisnil na starejšega kolona, naj prepusti gopodarstvo sinu, če je to obetalo boljšo obdelavo. Do delitev med brati pa ob takih priložnostih praviloma ni prihajalo. Kolonsko razmerje se je končalo, ko je ena izmed strank ob predvidenem terminu odpovedala pogodbo in je nato iztekla pogodbena doba. Odpovedni termin je bil spomladi. Če je odpovedal gospodar (v novejšem času baje praviloma st:)dno), so rekli, da je "poslal slovo". Na Martinovo je potem kolon moral oditi. Odhodu kolona in njegove družine so pravili slovo, komjat (it. commiato = dovoljenje za odhod, tudi samo slovo). V Medani so se baje nekoč vsako leto ob Martinovem selili do trije koloni. Izjemoma se je razmerje lahko končalo s tem, da je kolon odkupil kolonijo. Če je hotel toliko prihraniti, je moral biti šparmajster (Kozana). Okrog Medane so vedeli povedati, da se je že pod Avstrijo večalo število svojakov s tem da so se koloni odkupili ali da so kešoni kupili zemljo. V Biljani so pravili, da so pod Avstrijo veliko prinašale češnje, tako da so si s tem denarjem koloni kupovali zemljo. (V Medani so koloni imeli češnje proste, t.j. na lastno voljo.) Vsi gospodarji seveda niso radi videli odkupa. Koje Avstrija "razglasila, da se lahko koloni odkupijo" (mišljena so morda leta po zemljiški odvezi, op. S.V.),"so gospodarji vsakega vprašali, ,ali je za to vero', in ker so vsi rekli, da so, so ostali koloni" (izročilo v Višnjevku). O razširjenosti kolonata je bilo izročilo izredno izčrpno. Na splošno je bilo po neki razlagi odločilna kakovost zemlje: kolonat se je lahko uveljavil tam, kjer je bila rodovitna zemlja. K tej opazki je treba dodati, da to gotovo velja za staro, 18 Za osemletno dobo je poročevalec v Medani vedel povedati letnico 1922, s čimer jebil zelo blizu zgoraj omenjeni kolonski kolektivni pogodbi iz 1. 1921, ki tega leta še ni mogla stopiti v veljavo. 146 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih dokaj sklenjeno posest veleposestev. Ko pa je bila ta pravna oblika izoblikovana, ' sojo uporabili tudi v sosednih krajih, če je npr. svojak gospodarsko propadel ali če je kaka kmetija po dedni poti prišla v last kake cerkvene pravne osebe. Tako je tudi bolj razumljivo, da so nekatere vasi (npr. Medana, Dobrovo, Fojana,! Neblo, Vipolže) veljale za pretežno kolonske, v drugih pa je bil le tu in tam kak kolon. Precej kolonov je bilo po izročilu v Slavčah (med njimi trije Baguerjevi), nekaj jih je bilo v Goranjem in Dolanjem Gradnu (gospodarje bila Sv. Gora nad ¦ Solkanom), v Kozani naj bi jih bilo osem (štirje Attemsovi, ki jih je pozneje] jrevzel Teuffenbach in štirje Urbančičevi, prevladovah pa naj bi bili malij cmetje), v Biljani so bili Baguerjevi (prej Cattarinijevi ?) in cerkveni koloni, v j Brestju sta bili od 17 hiš dve kolonski (eni jebila gospodar cerkvena oseba, drugi î svetna), v Imenju so bile od 30 hiš nekdaj štiri kolonske, v Dmovku sta imelai kolone Obljubek in nekdo iz Krmina, v Golem Brdu je bilo 13 hiš, kolonstvo pal je bilo redko, na Brdicah je bila od nekdanjih desetih hiš ena kolonska, na» Kojskem ni bilo kolonata, tudi Vedrijanci so biU "samosvoji" itd. - Vseh tehi podatkov sicer ne gre jemati in obravnavati kot uradne statistične vire, morda! ja so kot splošna slika - ne glede na morebitne drobne napake - bolj plastične- cot bi mog a biti tabela. i Dogodkov v zvezi s socialnimi boji v začetku italijanske oblasti''', zlasti tudij pomena kolona iz Fojane Joška Polenčiča, so se nekateri dobro spominjali.^o j Še nekaj podatkov o življenju in delu kolonov. V njihovo zasebno življenje' se gospodar praviloma ni vtikal. Izobrazbena raven pa je bila precej nizka. V\ Fojani so pravili, da knjig pri hiši niso iineli in da gospodarji tudi niso radi videli, j da bi koloni brali, češ da je to znamenje lenuhov. Nekatere pridelke (krompir,! komzo) so koloni hranili kar v hiši. Koloni so si dmg dmgemu pomagali pri trgatvi. Sezonsko delo, ki je dajaloj stranski zaslužek, je bilo - za kolone in dmge - lupljenje češpelj. \ Zelo presenetljive so nekatere trditve o pravicah kolona na skupnem vaškemj svetu. Da jih je kolonija kot zemljišče lahko imela (npr. pašo), ni nič posebnega,j pač pa ne bi pričakovali gmajnskih pravic kolona, ki je bil pravno samo začasen] prebivalec vasi. Kljub temu so mi v Medani trdili, da so tudi koloni veljali za! občlnarje in da so zato tudi oni pod Avstrijo ob delitvah komunje (gmajne,] skupnega vaškega sveta) dobivali svoj del. Nasprotno domnevo je bilo slišati Vj Višnjevku: Poročevalec je mislil, da koloni na gmajni niso dobili "svoj pri" (del,; iz it. parte), ker niso bili stalni. Bolj verjetno se mi zdi drugo. Toda tudi v Biljani, jebilo slišati, da so komunjo razdelili med kolone, svojake in gospodarje kolonoV' in da so na razdeljeni komunji napravili dobre vinograde. Sploh so podatki tem, kdo je pri delitvi gmajn dobil deleže, precej različni. Morda res ni bilo, povsod enako. l' Opisuje jih Stres (kot v op. 2, 1988/89), str. 79-8.3. 20 Izčrpen zapis Marije Jagodic (-Makarovič), zvezek 10/30, str. 38-52. Zapis ima naslov "19.VIII.1953 v Fojani (pri Polenčiču)." Joško Polenčič je bil zlasti v letih neposredno po prvi svetovni vojni eden izmed socialističnih organizatorjev kolonskega gibanja. Podatki o udeležencih pogajanj 1. 1921 v Gorici (str. 46 zvezka) se npr. ujemajo s Stresovimi (zg. op. 2), str. 78. Zapiski v zvezku zadevajo med drugim politična dogajanja. So tudi takolapidarni, da jihmore glededogodkov pravil no uporabiti le zelodober pozna valeč terena in njegove novejše zgodovino. Primerjava z drugimi viri bi bila tudi fontološko prav zanimiva. Tukaj mora zadoščati to opozorilo. 247 Sergij Vilfan Za konec še anekdota iz Višnjevka: Pripovedovalcev oče se je poročil doma na koloniji, gospodarstvo pa sta še obdržala stara. (Tudi pri kolonih so stari rajši sami ostali gospodarji.) Priženjena mlada žena je videla, da imata stara denar v banjku (klop, iz it. banco) in je to povedala možu. Rekel ji je: "Beži domu in vzemi 40 goldinarjev". Zakopala sta jih v brajdi. Stara sta to opazila in šla k sodniku. Ta je vprašal, ali gre za hišni denar. Odgovor: "Hišni denar", ker jebil pridobljen s skupnim delom. Sodnik: "Bejžte domov!" (Očitno je dobro ločil družinsko lastnino od osebne, op. S.V.) Anekdota pove, da je kljub formalni kratkotrajnosti kolonatske pogodbe v praksi bilo v družinski strukturi marsikaj podobno kot na lastniških kmetijah. Normativne in druge pravne vire o kolonatu je treba pač spoznavati s pomočjo tiskanega in pisanega gradiva. To še zdaleč ni izčrpano. Zlasti je treba uporabiti zemljiško knjigo in delo komisije za agrarno reformo. Ustna tradicija pa nam ob tem pove podrobnosti iz vsakdanjega življenja, ki bi jih v arhivih težko dobili ali pa le z velikim trudom in le, če bi bilo gradivo zelo dobro ohranjeno. Iz pravno etnološkega zornega kota nam izročilo predvsem pove, kako so ljudje sami doživljali to razmerje, kakšne predstave so sami imeli o njem. S tem naj bo tudi osvetljeno mnenje, da se zgodovinopisje in etnologija lahko ukvarjata z istim predmetom, pri tem pa razločujeta po izbranem zornem kotu. O AVTORJU Sergij Vilfan, doktor prava, redni profesor pravne zgodovine na Pravni fakulteti v Ljubljani v pokoju, honorarni profesor Pravne in državoslovne fakultete v Gradcu, član SAZU, zunanji dopisni član Poljske in Avstrijske akademije znanosti; 1981-1991 predsednik Mednarodne komisije za zgodovino mest, član več drugih mednarodnih komisij in združenj. Glavna dela: Pravna zgodovina Slovencev (1961), Rechtsgeschichte der Slowenen (1968), Zgodovina agrarnih panog U (1980, večji del besedila). Uvod v pravno zgodovino (1991); okrog 350 bibliografskih enot v desetih jezikih. ABOUT THE AUTHOR Ser>^ij Vilfan, Doctor of Law, Professor Emeritus of Law History at the Faculty of Law in Ljubljana, Hon. Professor of the Faculty of Law and Political Science in Graz, member of the Slovene Academy of Sciences and Arts, external corresponding member of Polish and Austrian Academies of Sciences; 1981-1991 Chairman of the In- ternational Commission For the History of Towns, member of several other interna- tional scientific commissions and associa- tions. Outstanding works: Pravna zgodovina Slovencev (1961), Rechtsgeschichte der Sloivenen (1968), Zgodovina agrarnih panog II (most of the entries, 1980), about 350 bibli- ographical units, in ten languages. 148 Izročilo o kolonatu v Goriških Brdih SUMMARY ORAL TRADITIONS ON QUOTA-LEASING IN THE BRDA REGION The originally Italian leasing-system in which the lease was called colonia and the tenant(-farmer) colono (pi. coloni) involved only the westernmost fringes of Slovenia. It is possible that some provisions of agricultural legislation dating from the 16th century and mentioning "colonus simplex" are already connected with the system. Later on the system was regulated by civil legislation, especially the General Civil Code (1811). When abolished, the colonia survived as a relation governed by civil law. The Provincial Law of Gorizia/Gradisca on the colonia leasing-system (1914) was never really brought into effect, but after World War I collective agreements and some rules which had been established in Italy, among them the Codice Civile, were carried into effect. Around the turn of the century the westernmost pocket of the Slovene territory counted some hundreds of coloni. In the area which came under the jurisdiction of Yugoslavia right after World War II, the system was abandoned as early as 1945, followed, in 1947, by the region previously allocated to Zone A. Five years after the colonia was abolished, in 195.3, a research team of the Slovene Ethnographic Museum visited the Goriška Brda region and, besides other activities, gathered evidence on how the population of this region had experienced the system and what it had been like according to their perception. These essential data on the nature of the system and on some of the general rules corresponded with the available written sources to a relatively high degree, thus confirming the reliability of these and other only verbally reported data. There were free peasants (who owned land), day-labourers (who owned no arable land) and coloni. The poor were considered to be a special category. The social differences between these groups were substantial. The landlords of the coloni were noblemen, the bourgeoisie and the church. Oral tradition has preserved some information on the origin of the noblemen (Venetian, French...). The coloni themselves originated either from generations of coloni or were pauperized free peasants, farm-hands who married etc. The lease called the colonia mostly covered only a relatively short period of time, but in many places it was prolonged year after year. When a colono died one of his sons could take over the lease if the landlord approved. Only exceptionally did the coloni live in "joint family". When a new lease was initiated an inventory was made, and especially the vines were counted on a tally. The lease included housing and outbuildings as well as the land but not the woods. The colono had to cede to his landlord a share of the main crop; for wine it used to 2/3 , in the later period less. For the rest of the arable land he had to pay a fixed rent. Corvee was widespread but very different rules governed it. And equally different were the decisions when the question arose whether the colono had a right to a share of the common land when it was parcelled out. 149 Sergij Vilfan RIASSUNTO TESTIMONIANZE SUL COLONATO NEL COLLIO Si riferiscono forse gia al colonato (presente soltanto ai limiti occidentali delle terre slovene) alcune norme di diritto agrario del XVI secolo che parlano di colonus simplex. Piu tardi questa materia era regolata dalle norme del diritto civile ed in particolare dal Codice civile generale (1811). Con l'esonero del suolo (1848/49) i colonato non venne soppresso. La legge provinciale per Gorizia/ Gradisca sul colonato (1914) non venne in pratica mai applicata, invece dopo la prima guerra mondiale furono in vigore, oltre ad alcuni contratti collettivi, anche delle normative generali italiane, e tra queste il Codice Civile. Nelle zone occidentali del territorio sloveno per i primi anni del nostro secolo e attestato un qualche centinaio di coloni. Nelle aree passate alla Jugoslavia subito dopo la fine della seconda guerra mondiale, il colonato venne soppresso gia nel 1945, in quelle che dal 1945 al 1947 entrarono a far parte della Zona A, appena nel 1947. Nel 1953, cinque anni dopo la soppressione del colonato, un'equipe del Museo etnografico sloveno al lavoro nel Collio, raccolse, fra'altro, notizie sul colonato in quella zona e sulle cognizioni fondamentalli in merito della gente del posto. I dati generali combaciavano con le fonti scritte quello che conferma la loro veridicita anche in relazione ad altre notizie, rilevate soltanto oralmente. I contadini si dividevano in proprietari (svojaki), giornalieri senza terra (kešonarji) e coloni. Un gruppo a parte era rappresentato dai poveri. Le differenze sociali tra 1 vari gruppi erano notevoli. I nobili, altri signori (specialmente borghesi) e la Chiesa erano i padroni dei coloni. Di alcuni nobili si sapeva, per tradizione, l'origine (veneziani, francesi...); i coloni provenivano in maggioranza da famiglie che da generazioni appartenevano a questo stato, una piccola parte era composta poi da proprietari che avevano perduto la terra, da domestici sposati, ecc. 11 contratto di colonia aveva breve durata, ma in molti luoghi veniva rinnovato di anno in anno. Se il colono moriva uno dei suoi figli poteva succedergli in accordo col padrone. I coloni vivevano di rado in "famiglie grandi". Quando un colono prendeva possesso del podere assegnatogli si procedeva all'inventario dei beni: le viti ad esempio si contavano facendo delle tacche su un scontrino. Il podere del colono comprendeva l'abitazione, gli edifici accessori e la terra, ma non i boschi. Il colono era tenuto a versare al padrone parte del prodotto principale, per esempio 2/3 del vino, quota che in seguito venne diminuita. Per il resto dei ogetti affi tati si stabiliva un affitto fisso. Molto diffusi erano pure gli obblighi di corvee, che sottostavano a regole diverse da luogo a luogo. Anche il diritto di usufruire delle proprieta comunali era regolato in maniere differenti. 150 OSVATINA - POGANSKI OGENJ Pavel Medvešček IZVLEČEK Avtor opisuje že skoraj pozabljeno šego imenovana OSVATINA, to je kurjenje pom- ladanskega panja. Šega je bila razširjena v nekaterih predelih zaliodne Goriške (Kanalski Kolovrat in Goriška Brda). Osvatina je bila v davnini pomanhna šega na prehodu izzimskega v pomladni čas in jebila povezana s še nekaterimi drugimi opravili. ABSTRACT In the article Osvatina - pagan fire the author describes the almost forgotten custom of Osvatina, that is, the bimiing of stumps in spring. The custom used to be widespread in some areas of the western part of the Gorica region (Kanalski Kolovrat and Goriška Brda). In antiquity Osvatina used to be an im- portant custom as winter turned to spring and was associated with some other jobs. Ko sem v Goriških Brdih zapisoval pripovedi o ČUJI, sem za drevesni panj pogosto slišal tudi imena OSVATIN, ČRLJA, DABNCA in ČUJLNA, misleč, da gre vedno za isto šego, to je zažiganje drevesnega panja na božični večer. Ko pa sem leta 1960 prišel k Antonu Zorzutu iz Imenjega,' mi je ta prav po naključju povedal, da so nekoč v davnini kurili čujo v mlaju meseca marca in jo imenovali osvatina. Nekateri tujci pa so tej šegi rekli poganski ogenj. Kako in zakaj so to navado prenesli- na božič, mi ni vedel povedati; ni se zanimal za to, ker se mu ni zdelo pomembno. Povedal mi je tudi, da so nad čujo vedno tudi okadili vinske pipe, da bi skoznje teklo le dobro in zdravo vino. Na osvatino so tisti večer posipali tudi oljčne liste in potem z njimi okadili vse hišne prostore. Spominjal seje pripovedovanja, da mora biti panj čim debelejši in s koreninami vred, saj je od časa njegovega gorenja odvisna letina pri hiši. Zato je marsikateri gorel ves teden ali še dlje. Potem ko sem za osvatino že vedel, sem se ponovno napotil k nekaterim pripovedovalcem, da bi o njej zvedel čim več. 1 ZOKZÜT ANTON, roj. 1896, IMENJE 20 2 Op.ur.: Verjetno ni šlo za prenos, temveč za to, da so nekdaj kurili tako o.svatino kot božično čujo, le da se je kurjenje te zadnje dlje ohranilo. O šegi kurjenja osvatine, s katerim so "odganjali zimo", saj jeljilo praznovanje na prehodu iz zimskega v pomladni čas, lahko morda govorimo kotoenačici pustnih kresov. O tem gl.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji, NS I, Ljubljana 1944, str. 319 in F. Kotnik, Kresovi, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1945, Ljubljana 1944, str. 127. 151 Pavel Medvešček Jožefa Fikfak iz Slepega Vrhovlja^ je razlikovala božično čujo od osvatine. Kar zadeva osvatino, je vedela, da so v vasi panju rekli ČRLJ A. Prej kot so jo o mraku zažgali, so z ognjišča odstranili pepel in oglje, tla pa so temeljito pometli in obrisali. Ko so to opravili, so štirje možje prinesli črljo na ognjišče. Spredaj jo je nosil gospodar, ki je potem tudi skrbel, da je "novi" ogenj lepo gorel. Črlja je včasih tehtala cel kvintal (stot). Pri ognju so tisto noč spekli zadnji maron. Starejši ljudje so govorili, da je za osvatin najboljši panj stare hruške ali SKURZA (skorž - SORBUS DOMESTICA), ki ga je prevrnil vihar. Za podrtimi drevesi so poizvedovali že mnogo prej in jih potem zasenjali (zaznamovali), da bi jih ne odnesel kdo drug. Znan je bil rek: "Tisti k' se za osvatino rodi, dugho živi." Vse našteto pa ni veljalo za božično čujo. Tina Gabrijelčič iz Zarščine * se je še dobro spominjala, kaj vse so najstarejši sosedje pripovedovali o osvatini. Velikokrat so pripovedovali, da je to bila šega nekih kradljivih vitezov, ki so v davnini imeli v posesti gorato deželo pod Korado. Ko je osvatina dogorela, so jo, če je še ležal sneg, posipali s pepelom, da bi zima zagotovo odšla. Nekaj pepela pa so posuli tudi od hleva do hišnih vrat. Gospodar naj bi nekaj pepela odnesel tudi do jame, kjer so našli panj, drugače tam nebi več zraslo drevo. Spominjala se je tudi štorije, kako sov neki hiši kurili škuržev osvatin, ki ima kačona (bajeslovno bitje v obliki kače). Tisto noč jim je menda hiša pogorela do tal. Kot so trdili, je kačonov les primeren le za vijake preše. Če si ga dobro pogledal, si lepo videl spiralno obliko v njem. Prav zato ima vino tako zahrbtno moč, da nekateri izgubijo vso razsodnost in pamet, ko ga pijejo. Kot pravijo, je menda bila takrat v vasi navada, da si je vsak odrasel človek pri gorečem osvatinu spekel osvatinsko repo, ki da je imela zdravilno moč; telo je očistila vseh strupov in hudobije. Otrokom pa so takrat spekli ZDRINC. Pripravili so ga iz lešnikov in medu, ajdove moke pa so dodali le toliko, kot je je treba za vezavo. Pripravljeno mešanico so potem v ponvi spekli na maslu. Kadar je pri hiši osvatin prehitro pogorel, so rekli, da je bil gotovo zraven LINTV AR (hudoba, ki se spreminja v druga bitja). V navadi je bilo tudi, da so z osvatinskim ognjem zakurili krušno peč. Prvemu kruhu so potem rekli osvatinski. Imel naj bi isto veljavo kot danes blagoslovljeni. 3 FIKFAK JOŽEFA, roj. 1869 PRI ČARGOVIH, SLEPO VRHOVLJE 6 i GABRI]EIČ1Č KATARINA - TINA, roj. 1892 PRI PETELINU, ŽARŠČINA 2 152 Osvatina - poganski ogenj Vrč za vino. Stene debele Icm. U.stje krog nepravilne oblike. Zunaj neglazirano, znotraj temno glazirano. Na podstavku vrezan znak. Last: Bajt Peter, Golo brdo 5 ¦ Wine pitcher. The walls are thick 1 cm, the opening is an irregular circle. The outside surface is not glazed, the inside is glazed dark. Carved sign on the base. Owner: Peter Bajt, Golo Brdo 5. ¦ Boccaje per il vino. Pereti spesse 1 cm. Imboccatura rotonda di forma irregolare. Soltanto I'interno e smaiiato in colorescuro. Sul piede e inciso un marchio. Propr.: Peter Bajt, Golo Brdo, 5. Roza Erzetič iz Siapnika-'' je za osvatino prav tako slišala pri starejših ljudeh. Povedala je, kako so drevesni panj pripravi i, prej kot so ga prinesli na dvorišče ( risba 1). Na dvorišču so v sprydnji (prežagani) del zavrtali štiri luknje na križ in vanje potem zabili lesene AČLE (kline). Ce je osvatin potem na ognjišču tako pogorel, da je OČALIN z AČLAMI ostal cel, sti rekli: "Očalin odghanja zim' zatuo uen z njim", in so ga vrgli na dvorišče. Panj je prižgal na ognjišču z osmoljenimi suhimi leskaini le gospodar. Koje zagorel, so po njem od časa do časa posipali iglice MRENJA (brina). Prvo ZIMJANKO (risba 2) vina, ki se je natočilo tisti večer, je gospodar počasi polival po osvatinu. Gorenje panja je od časa do časa povzročalo prasketanje. To je bil glas drevesnega duha. Razumeli pa so ga le nekateri, predv.sem tisti, ki so štrijali (vedeževali) in zdravili. Takrat so tudi verjeli, da bo, če se tistega dne prikaže kuščarica, leto zelo slabo in da preti lakota. Prav zato so jo nekateri tudi ubili, misleč, da bodo s tem preprečili nesrečo. V navadi je bilo tudi, da so tisti večer izrezljali leseno žlico ali polentar, ki naj bi imel moč odganjati lakoto. Osvetinski mlaj je pomenil tudi konec sečnje lesa za vse potrebe in namene. Takrat so tudi verjeli, da je kostanjev panj neprimeren za osvatin, ker da je bila iz takega lesa iztesana Noetova barka. Karlo Sitar iz Senika^ se pripovedih o osvatinu zelo malo spominja. Zdi se mu, da so pripovedovali, da so to .šego preganjali gospodi nunci (župniki), ne ve pa, čemu. Pri njih so panju za osvatino rekli DABNCA, medtem ko so božičnemu rekli kar čuja. Spominjal se je tudi, da so nonoti (stari očetje) pripovedovali, kako so na tisti večer pekli osvatinsko repo. Nekemu izviru v bližnji vasi so rekli osvatinski zdenc, ker se je tam nekoč v neurju zvrnil velik hrast in je potem izpod skale pritekla voda. Ker pa je ta menda prina.šala nesrečo in kugo, so izvir kmalu zabili z ilovico. Kot je zatrjeval, pa je marčni inlaj še danes 5 ERZETIČ ROZALIJA - ROZA, roj. 1898 PRI LAJN ARJEVIH, SLAPNIK 4 o SITAR KARLO, roj. 1896 PRI MENIH, SENIK 13 153 Pavel Medvešček Čas, ko je prepovedana vsaka setev. Živina, ki se je skotila na tisti dan, pa ni primerna za pleme. Čeprav sem po Kanalskem Kolovratu precej poizvedoval o tej šegi, nisem zvedel dosti. Edini, ki je kaj vedel o osvatini, je bi Jušto Jerman iz Močil.'' Tam so, kot so pripovedovali najstarejši, drevesnemu panju za osvatino rekli ČUJLNA. Baje je vasica ČO(U)LNICA (vzhodno od Liga) dobila ime prav po tej šegi. Takrat so menda verjeli, da je, če na osvatino cveti dren, dobro znamenje, ki prinaša dobro letino vsemu, kar je rumeno in rdeče (pšenica, koruza, češnje...). Rek, ki ni obetal dobrega, pa se je glasil: "Nebo masti, če se na osvatino zoblači." Pripovedovalec je tudi slišal, da osvatinske šege niso poznali Beneški Slovenci, ki so, kot je dejal, imeli "svoje" vraže. Njegov nono je tudi pravil, da so na osvatino izdelovali okadinco (risba 3), ki sojo pri panju na ognjišču prižgali in z njo okadili vse prostore v hiši in hlevu, da bi s tem izgnali hudega duha. To so naredili tudi v tistih hišah, v katerih iz kateregakoli razloga osvatine niso zakurili. V Srednjem in okoliških vaseh^ so o osvatini nekateri le slišali, vendar o tej šegi niso vedeli nič pomembnega. Edino, kar je še ostalo v spominu, jebilo nekaj o pečenju osvatinske repe, ki so jo dali nekaj tudi živini, da bi bila zdrava in rodna. Zanimivo je tudi pričevanje Tončke Mišček iz Miščka ob Irinji,"^ ki je o osvatini slišala le to, da je bila v starih časih zelo pomembna šega, saj so jo praznovali na prehodu iz zimskega v pomladni čas. Slišala je tudi, da so zadnji osvatinski kres zakurili nekje v bližini Bask. Takrat jebil menda zraven tudi neki velendolski čudak, ki je še veroval v poganske malike. Menda so se tam občasno zbirali ob nekem stoletnem drevesu, ki pa so ga kasneje posekali in to zbiranje preprečili.'" 7 JERMAN AVGUŠTIN - JUŠTO, roj. 1901 PRI PERKONOVIH, MOČILA 2 8 MATELIČ MARIJA, roj. 1910 PRI FRKAJŽU, LIVSKE RAVNE 7 ' MIŠČEK ANTONIJA - TONČKA, roj. 188.3 PRI PAUŠČAH, MIŠČEK4 10 Osvatinski kres v Baskah, o njem pripovedovali tudi v Balah. Kurili so ga menda v bližini velikanskega drevesa nekje med Baskami in Vodicami. Kraju so baje nekateri rekli pri Kresu. Tiste Morščane (MORSKO PRI KANALU), ki so požgali drevo, so počakali pri KOZLIČEVCI — 154 Osvatina - pogansld ogenj ABOUT THE AUTHOR Pavel Medveščelc je grafik in slikar, i član Društva likovnih umetnikov Slovenije. Do upokojitve je bil konservator i na Zavodu za varstvo naravne in kulturne j dediščine v Novi Gorici, kjer je delal na j področju ljudske arhitekture. I O tej tematiki je napisal precej prispev- ! kov za Primorska srečanja. Goriški letnik i in druge publikacije. Leta 1990 je izdal ' zbirko pravljic Na rdečem oblaku vinograd ] raste, ki je tretja knjiga v zbirki Glasovi : založbe Kmečki glas. ABOUTTHE AUTHOR Pavel Medvešček is a graphic artist and painter. Until his retirement he was conservator at the Agency for the Conser- vation of the Natural and Cultural Heritage, where he worked in the field of folk architecture. He has written a number of works on this subject which have been published in Primorska srečanja. Goriški letnik and other publications. In 1990 he publLshed a; collection of fairy tales called "Ttie vineyard grows on the red cloud", the third bcxik in the series Glasovi (Voices) of the publishing house Kmečki glas (Farmers' voice). ^ SUMMARY OSVATINA - PAGAN FIRE In the western parts of Kanalski Kolovrat and Goriška Brda, the custom of burning tree stumps - čuja - on Christmas Eve is still preserved. Less well known and almost forgotten is another custom - osvatim - the burning of tree stumps in the spring at the time of the new moon in the month of March. Outsiders called this custom the pagan fire. It is not known exactly why, but from oral history it is possible to ascertain that this old custom was renounced and was preserved only with the burning of the already mentioned Christmas čujn. Osvatina was burned in the fireplace and since the thickest possible stumps were always gathered for this occasion, the fire would burn for days. Some people say that in the vicinity of Baske pri Grgarju an osvatina bonfire was also lit. Before the selected stumps were carried to the fireplace, all the ashes were cleaned out, and the floor swept and washed. The head of the house always carried the first stump, and later ignited it and took care that the "new" fire would burn brightly to the end. Then the ashes from the osvatina were scattered on the snow, if there was still snow lying in the yard, and in this way winter was banished. Almost everybody baked turnips, supposed to have curative powers, and the new fire was used to light the bread-baking oven. Bread baked at this time was regarded as blessed. On this evening people frequently carved a wooden spoon to keep away hunger from the house for the whole year. The new moon at this time signified the end of woodcutting for all purposes, as well as the prohibition of sowing. Livestock born at this time was also considered unfit for breeding purposes. In some houses a tree fungus was also lit, which was used to smoke the whole house and stable to drive away evil spirits. -• pod Kukom in jih pretepli, enega tako hudo, da je tam blizu izdihnil. Povedal: ST/^N/Č JOŽEF, roj. 1896 PRI STANIČEVIH, BATE 1. 255 Pavel Medvešček RIASSUNTO OSVATINA: FUOCO PAGANO In alcune zone occidentali della Cai di Canale (Kanalski Kolovrat) e del Collio e ancor sempre vivo l'uso di far ardere un ceppo ("čuja") proprio la sera di Natale. Una tradizione meno nota e oramai quasi dimenticata e quella deir"osvatina", cioe la consuetudine di accendere il ceppo in primavera, e piu precisamente nel giorno del novilunio di marzo. Sembra che i forestieri chiamassero questo rituale "fuoco pagano". Non si conosce il motivo preciso, ma dalle testimonianze orali della gente si puo rilevare che la vecchia abitudine venne abbandonata, per conservare soltanto quella del gia nominato ceppo natalizio. L'"osvatina" si faceva ardere sul focolare per piu giorni, visto che all'uopo veniva scelto il ceppo piu grande che si riusciva a trovare. Si dice che un tempo nelle vicinanze di Baske presso Grgar era consuetudine accendere anche un falo per r"osvatina". Prima di posare sul focolare il ceppo scelto, si toglieva tutta la cenere e poi si puliva perbene il pavimento. II ceppo veniva quindi portato in casa da quattro uomini. Davanti c'era sempre il padrone della casa, che aveva anche il compito di accenderlo e di prestare attenzione acciocché il "nuovo" fuoco ardesse bene sino alla fine. La cenere deir"osvatina" veniva poi sparsa sulla neve, se ce n'era ancora nel cortile, per tentare di scacciare l'inverno. Mentre il ceppo bruciava, quasi tutti cuocevano le rape che, secondo quanto si racconta, avevano proprieta curative. Il fuoco "nuovo" serviva inoltre per accendere i forni del pane: quello cotto in quel periodo aveva la stessa importanza che oggi assume il pane benedetto. In quella notte molto spesso la gente fabbricava un mestone per la polenta o un cucchiaio in legno, affinché durante l'anno scacciassero la fame. Il novilunio deir"osvatina" segnava la fine del periodo destinato al taglio degli alberi per qualsiasi uso e la proibizione della semina. Anche il bestiame nato durante quella fase lunare non era adatto per la riproduzione. Nella sera deir"osvatina" in alcune case si faceva bruciare sul ceppo anche r"okadnica" (un fungo che cresce sugli alberi) e con il suo fumo si passava di stanza in stanza ed anche nella stalla per scacciare gli spiriti maligni. 156 GORIŠKA BRDA IN UMETNOST BESED Marija Stanonik IZVLEČEK V spisu Goriška Brda in umetnost besed so obravnavaništirjeavtorji: Alojz Gradnik, Lud- vik Zorzut in Dora Obljubek zaradi svojega pesniškega snovanja, ter Edvard Erzetič, ki se je kot elektrotehnik na lastno pest lotu narečnega slovarja svojega rojstnega okolja, z literarnozgodovinskega, etnološkega in folklorističnega vidika. ABSTRACT In the study Goriška Brda and the art of words four aidhors are treated: Alojz Gradnik, Ludvik Zorzut and Dora Obljubek, for their poetry, and Edvard Erzetič, zvho as an electrical technician of his own volition set out to study the dialect of his native region, from the standpoints of literary history, ethnology and folklore. Besedna umetnost je tu mišljena v etnološkem pomenu: bistveno je, da jezikovna sredstva niso uporabljena le v praktične (sporazumevalne) namene, ampak je vidna težnja po oblikovanju, ne glede na namen tega oblikovanja, ki je npr. magijski, zabavni, spominski, estetski - in doseženo kvaliteto.' Po tem ključu prihajajo v naše obzorje štirje avtorji: Alojz Gradnik, Ludvik Zorzut, Dora Obljubek in Edvard Erzetič. 1. ALOJZ GRADNIK se je rodil v Medani 3. 8. 1882 in doštudiral pravo na Dunaju, nato je služboval kot sodnik po raznih krajih slovenskega ozemlja, ki si ga je po prvi svetovni vojni 1914-1918 prilastila Italija. To je bilo povod za njegov prebeg v tedanjo Jugoslavijo, kjer je opravljal tudi zahtevne državne službe. Po drugi svetovni vojni 1941-1945 je bil upokojen in umrl v Ljubljani 14.7.1967.- Literarni vedi se utegne zdeti zamalo, da je pesnik takega kova, kot je Alojz Gradnik, postal plen etnologije in folkloristike, saj ju prav zaradi svoje izbranosti rada gleda postrani, ker se giblje le v visokih krogih literarnega ustvarjanja. Toda motivika nekaterih Gradnikovih pesmi je tako "etnološka" in lokalno obarvana. 1 Marija Stanonilc, Besedna umetnost, Vprašalnice, X, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Ljubljana 1977, str. 37. 2 Leksikoni Cankarjeve založbe. Slovenska književnost, Ljubljana 1982, str. 96-97 257 Marija Stanonik Alojz (irddnik v pogovoru s sošolci v rojstni Medani leta 1962 (Iz družinskega jlbunia nečakinje Dragice Kogoj. Foto M. Badjura, 1962 ¦ Alojz Gradnik in conversation with his former schoolmates in his native Medana in 1962 (From the family allium of his niece Dragica Kogoj. Photo by M. Badjura, 1962) ¦ Alojz Gradnik discorre con i compagni di scuola nella natia Medana nel 1962 (Dall'album di famiglia della nipote Dragica Kogoj, Foto M. Badjura, 1962) da bi bilo to pisanje oškodovano za dragocen del problematike, če bi se mu odpovedali - iz napačne sramežljivosti. V tujini'' je naslov pesmi, v kateri je pesnik razkril svoja čustva do rojstne vasi, saj lirski subjekt v njej ječi: "O kako daleč, daleč si, Medana, /ti moja tiha, mila rojstna vasi/ Ko mislim nate, skrijem svoj obraz/ in vem takrat, kako je solza slana. V drugih dveh kiticah s(::)neta sledi opis razgleda: "Na holmu, v vinograde razsejana,/pred tabo v soncu morje, sivi Kras,/ ravan fiirlanska, Soče zlati pas/ in daleč za teboj dva velikana,// Triglav in Krn, še dalje Dolomiti: tako te vidim in krog tebe Brda/in iščem zate sladkih besedi." Zadnja kitica le potrjuje to, kar izpričujeta notranji kitici soneta - revščino izraznih možnosti za vtis prelesti geografskega prostora, česar se avtor bridko zaveda: "Najslajša mi beseda je pretrda,/živ jezik je ne more raztopiti/in kakor kamen v srcu mi leži. " ^ Še lokalno neprizadetemu bralcu lepo zveni beseda Medana, kaj šele je pomenila v njej rojenemu pesniku. "Tesen v Medani* in Noč v Medani^ sta pesmi, v katerih je ime vasi dobilo častno mesto že v naslovu. V prvi, ki sestoji iz štirih sonetov, je tematizirano vaško družbeno življenje, katerega središče in srce je ognjišče: "Okrog ognjišča zbrana je družina,/ dva roženkranca so že odžebrali,/že dogoreva glavnja: iz kamina/ se vrača dim in vsi bi radi spali.// Na sredi hiše, v krogu, pa mladina/ koruzo lička, poje in se šali/ in si podaja polno bučo vina./ Trepetajoč po 3 Alojz Gradnik, Izbrane pesmi, Ljuliljana 1964 (Kondor), str. 18. 1 Glej op. 3, str. 20-23. 5 Glej op. 3, str. 19. 158 Goriška Brda in umetnost besed vsem telesu, mali/ na uho vlečejo, kako verige/ pri Sirkovih ponoči ranjca vlači./ Potem se spet okrene gcrvorica/ in pričkajo se o žornadni plači,/ po čem rebule letos bo lodrica,/ po čem penčane češplje in suhe jige. "// ^ Če je pt^i sonet mogoče imeti za prigoden, saj žanrsko slika jesenski večer ob klepetanju pri ličkanju koruze, je četrti sonet mogoče imenovati hvalnico ognjišču, vendar motivirano izrazito izpovedno: "Ognjišče - domačije tiha sreda,/ ki tesno vele mater in otroka,/ kjer vedno toplo roko najde roka/ in nezaklenjeno srce beseda.// Ognjišče: mir, pokoj, počivališče. Zdaj trudna noga romarja ne tava/v viharju, v zimi, sanjajoča glava/ naslanja se na srce, več ne išče.//Samo kdor sredi belih cest sameva/ in komur noč nobena ni uteha/ in svet in dom in sebe je preklel,/ ve, kaj je ogenj in nad ognjem streha,/ četudi ogenj ta že dogoreva/ in je spomin njegov samo pepel.//" ^ Drugi in tretji sonet v oirienjeni četverici sta motivno sorodna z Nočjo v Medani. Na ubeseditveni ravni ju povezuje naštevanje briških vasi: "Števerjan, Kozana, Vipolže" na eni strani^ in "Preval, Cerovo, Vipolže, Blankiž" na drugi.^ Seveda je pomembnejša notranja bližina, ki je v vprašanju smrti. Za streljaj od pesnikove domačije je pokopališče in ob njem se pesnik zamisli: "Kraj naše širi roke temen križ./.../Tam v temi so grobovi. Čas poteče/in tam čez dolga leta bodo v vrsti/ležali naši vsi v domači prsti. " '" Medtem ko ga tu preveva bolečina ob slutnji, da bo njegov grob drugje, sam in samoten, ga drugikrat navdaja olajšanje: "O, spati in se nikdar ne zbuditil/. O, biti samo kakor v prsti skriti/ kremen... ' ' Reifikacijo, ki se napoveduje, skuša avtor premagati s pogajanjem: "Na koncu potal... Kaj je vse končano!/ Kam nam odpiraš vrata, temni Bog?/ V puščavo prazno, v zeleneči log?/ Kje bo, kako, ležišče nam postlano?/ Motiv ognjišča postane tu simbol varnosti, zavetja, doma: "...potniku, ki truden hišo išče/ in tava in se zç^ublja v pozni uri,/ odpri mu tiho hiše temne duri/ in mu pokaži postelj in ognjišče. " '-^ Arhitekturno zname- nitemu Šmartnu (v Brdih) je Alojz Gradnik izklesal pesem'*, s katero je kraj ovekovečil že v naslovu, se pravi, da mu je želel izkazati posebno spoštovanje. Gorica, Kostanjevica, Renče so naslovi treh pesmi,''' v katerih je že ubesedeno trpljenje zaradi nasledkov prve svetovne vojne. V krajih, ki so prišli pod italijanski škorenj, je slovenska govorica vedno bolj izgubljala pravico javnosti. V Gorici, je upal lirski subjekt, "sem želel, da le tu naj lice/ mi perot zasenči smrtne ptice,/ker le tu bi spaval spanje mirno. " Kljub strašni stiski pa se noče vdati malodušju in verjame: "... o Gorica, vem, da spet ko zvezda mi vzbliščiš. " '^ Boleče nasprotje med idealizirano preteklostjo in ranjeno sedanjostjo je upesnjeno v sonetu Kostanjevica: "Kam si šla, Marija, v zlatem tronu?/ Kam ste šli vsi dobri vi menihi,/ pater Oton, Severin, ki tihi/ bili ste ko klas, ki glavo kloni.//Kje begunci večni ste, Burboni?/ Kje ljubezni prve moje ste vzdihi?/ Kje boječi moji prvi stihi,/ ki sem tu jih bral svoji Madoni?// Groblje le in zevajoče jame./ Povrniti se je zlata vesnaj ali <> Glej op. 4. 7 Glej op. 3, str. 23. 8 Glej op. 21, str. 3. " Glej op. 5. 10 Glej op. 9 11 Glej op. 8. 12 Glej op. 3, str. 22. 13 Glej op. 12. 14 Alojz Gradnik, Zbrano delo, 11, Ljubljana 1986, str. 56. 15 Glej op. 14, str. 50-51, 52, 58. 10 Glej op. 14, str. 50,51. 259 Marija Stanonik gnezda nima niti vrabec.//Kje je celica zdaj tvoja tesna?/ Kje zdaj mir uživaš? Ali zame/ imaš kaj prostora, pater Škrabec-//" Podobna antonimnost je v sonetu Solkan, čeprav je drugi, temni del zgoščen le v zadnji dve vrstici: "Zdaj roke nimajo več kaj prijeti/med ruševinami hiš in življenja. " '** Poprej pa, se sprašuje lirski subjekt, ali ni bil semkaj prenesen kos nebes? Sonet z naslovom Renče je zgrajen drugače, saj nasprotje med srečno preteklostjo in žalostno sedanjostjo v celoti nadomesti temen ton; da je bilo kdaj drugače, dajo slutiti le vprašanja v prvi terceti: "Kje so nedeljski gostje iz Gorice?/ Kje so dekleta, fantje in brjarji,/ kje duh bazilik je in majarona?// Spet motiv, ki v etnološki sistematiki sodi v okvir družabnega življenja. Drugi tematski krog je prostorsko širši, saj gre za geografski pojem, Brda: "Na holmih pisanih trop belih sel,/ rdeče strehe, v vrtih sočni sadi,/ na bregih zeleneči vinogradi - " -" Mojstrskemu opisu sledi vprašanje, kako dokazati rodni zemlji, da je njen vreden sin. Nem odgovor je najti v pesmi, ki je prva na vrsti, upoštevaje tek letnih časov. Kaj bi izbrali Brici za svoj simbol? Morda češnjo? "Ko bele krone so v bleščeči rosi/ cvetoče češnje na zelenem bregu/ in ko metulji na veselem begu,/so beli cveti, ki jih veter trosi.// O, kolika zdaj nada je in vera/ na tisočere rdeče, sočne sadel/ Nihče ne zmisli se, da vse razpade, ko se iztegne roka, da pobira... " Poletje zastopa Sonce v Brdih. Dvoje sonetov spet omogoča antonimnost, ker gre v prvem za dnevno vročino, v drugem pa za olajšanje, ki pride z večerom. Impresionistično razpoloženje kroti stroga sonetna forma: "Nad Cavnorn kakor baklja se užge,/ potem ves dan visi nad vinogradi,/ves dan ga milo prosijo škržadi:/'"žgi še, žgi še, žgi še, žgi še, žgi šel'" ^- Izvirno zvočno ponavzočevanje poletne vročine najde vizualno korespondenco v poanti: "In kakor da naenkrat je zažgalo/Benetke, Videm in Oglej, nebo/ se rudeči od Trsta do Čedada. "// ^3 Krajevna imena prav tako podirajo možnost za dokazovanje impresionistične enkratnosti, vendar pa prav to vzklicujejo na konkretni ravni. In ljudje? Čez dan se potijo še in še,-* zvečer pa zapolje kri, "ki vžiga noge, srca in pogled/naših rujavih in gibkih deklet", lirskemu subjektu pa ni več mogoče dobro razločevati, kaj je pekel in kaj nebesa. Jesenski čas zastopata dve pesmi o prvem novembru. Ena je bolj osebna, čeprav tematizira zunanje okolje: "Dan aster je in krizantem,/ dan, ko med ljubimi grobovi/ se zopet vsa bolest obnovi.../ Jaz sam med tihe kamne grem...// Druga sodi v objektivno liriko, čeprav je motivno navezana na notranji prostor: Vsi sveti v Brdih: "Sedimo v krogu in molčimo/ in ogenj prasketa pred nami/ Nocoj tako smo sami, sami/in bomo vso to dolgo zimo. " Množinski lirski subjekt pretresajo prisluhi kot davni spomin na verovanje o vračanju prednikov: "Kdo kliče? Čiijete? Kdo trka?/Kaj se ni stresla v oknu šipa?/...//Kje zdaj zvoni? Saj je že kasnol/ .../Kje si? O, 17 Glej op. 14, str. 52. 1» Glej op. 14, str. 54. 1" Glej op. 14, str. 58. 20 Alojz Gradnik, Zbrano delo. I, Ljubljana 1984, str. 63. 21Glejop. 21,str. 217. 22 Glej op. 14, str. 6.3. 23 Glej op. 23. 24 Glej op. 14, str. 64. 25 Glej op. 21, str. 221. 2«'Glej op. 3, str. U 260 Goriška Brda in umetnost besed čtijte, kako vpije!/ Saj to ni človek. Sova kliče./ Le koga kliče zdaj? Mrliče?/ In veter vije, vije, vije.// Molimo za vse rajnke! Trudno/ vrste se zlogi roženvenca./ Kdo stopa zunaj? Kaj je? Senca/ zašvigne. Kdo je? Nihče. Čudno.// Prinest mošta. Kroži čaša./Otroci dremljejo že. Mati/ zaman priganja spat jih. Spati/jih strah je same... " --^ Že v prejšnjih dveh tematskih krogih so se pokrajinski in osebnoizpovedno motivi prepletali z narodnostno problematiko, ki marsikdaj dobi tudi v Gradnikov! poeziji prvo mesto. Posebno močno ga prizadeva skrb za obstoj materinščine: "Še riaša tu glasi se govorica,/ še svojemu so rodu srca verna,/ še čitajo tu pesmi se Prešerna,/ še nada je v bolesti pomočnica.// Še skrivna solza moči mračna lica/ in še je žalost v srcu neizmerna,/ ko kraj Podgore, Pevme in kraj Mirna,/ se bela v soncu zablišči Gorica.// Bo še živela naša tu beseda?/ Bo še med brati sladkomila vez?/... "-^ Sonet je naslovljen: Brda, ki pa niso le abstrakten pojem, ampak so spet opredmetena s krajevnimi imeni, in sicer prav v sredi pesmi (tretji verz druge kvartete) in v poanti: "Koprivno, Rutarji, in tam Ločnik. "^^ V sonetu O zlata zemlja... pesnik zamolči konkretno lokacijo ko vzneseno poje: "O zlata zemlja, ki si me rodila,/ o zlati kamni hišice, kjer streha/ pokrivala mi je mladost brez grehajki se je kakor pena izgubila! " 3" Razočaranemu nad življenjem mu je v edino uteho mati; toda na koncu beremo zresnjeno ugotovitev: "V naročje svoje sprejme nas prijazno/ in večnaverna je le zemlja črna/ in nam je kakor hišica in mati. " 3' Ce je v tem najti panteizem, ki se nekam pesimistično žariva v črno zemljo, je za sklep Gradnikovih pesmi o njegovih Brdih prihranjena Molitev^-, pesem, ki v žlahtni govorici povzema v štirinajstih verzih vse Gradnikovo pesnjenje rodni pokrajini. Prav kvarteta je posvečena zemljepisni in zgodovinski problematiki, druga pa temu, kar klasična etnologija uvršča v gospodarstvo sredozemskega pasu. Tercetni del je posvečen besedi, slovenski besedi - v upanju, da se bo obdržala in krepila, kljub zagatnemu stanju, v katerem seje pesem rodila. MOLITEV O blagoslovi Bog nam naša trda opočna tla, naš up, naš pot in znoj, krvi nemire in grobišč pokoj - o blagoslovi Bog nam naša Brda! O blagoslovi hiše krov in hleva in latnike pred hišo, češenj sad in breskev cvet in polni sod in kad, ko breme trt jeseni dozoreva. 27 Glej op. 26. 28 Glej op. 14, str. 55. 2'' Glej op. 28. 30 Glej op. 14, str. 47 31 Glej op. 30. 32 Glej op. 14, str. 193. 261 Marija Stanonik In blagoslovi nam, o blagoslovi, očvrsti z vedno slajšimi sokovi drevo besede naše osamelo. In kjer odpade z njega list, o daj, da ko se v soncu spet povrne maj, stotero novih listov bo brstelo. Še bi bilo mogoče naštevati pesmi, v katere je Alojz Gradnik vpletel tako ali drugače rodno pokrajino, bodisi v geografskem ali družboslovnem oziru: Cvetoča breskva. Ciprese, Pesem kolona. Desetina itd .^^ O tein bi se dalo napisati samostojno študijo, čeprav avtorjev namen še zdaleč ni bil ostati na ravni zgolj objektivne lirike. Že naslovi njegovih pesniških zbirk Padajoče zvezde (1916), Potbolesti (1922), DeProfundis (1926), Iz svetlih samot (1932) pričajo o dosti bolj osebni poetiki. II. LUDVIK ZORZUT (1892-1977) seje rodil v učiteljski družini, in sicer prav v isti hiši kot deset let pozneje Alojz Gradnik. Razdajal se je vrsti kulturoloških področij, predvsem na ravni publicistike, svojo ustvarjalno identiteto pa je ohranjal predvsem v pesmih. Njegovo življenje in delo je - tudi z našega vidika - doslej najbolje obdelal Marijan Brecelj,^* ki uvršča njegovo pesem na mejo med "umetnim in narečnim pesnjenjem" in dostavlja, da se "razen v redkih primerih ni dvignila nad raven spretnega verzifikatorja."^^ Na drugem mestu ga ocenjuje bolj milosrčno, ko poudarja, da ga je za Alojzom Gradnikom šteti za prvega ali vsaj najbolj znanega briškega poeta, ki so otroška leta vtisnila njegovemu doživljanju svojevrsten pečat domačijstva, pa naj gre za svojevrstno pripravljanje jedi, kmečko orodje ali prevozna sredstva, oblačilno kulturo in posameznih plati duhovne kulture (jezik, navade, igre) itd. Od tod ni daleč do Brecljeve ugotovitve: "Tematsko korenini velikdel Zorzutove pesmi, rekel bi, v etnografiji. Njegove pesmi opisujejo delo briškega človeka, vendar predvsem tako, kjer se pesnik lahko razpiše o kaki etnografski posebnosti (penčanje češpelj, obiranje češenj, oranje in zasaditev novih vinogradov a i nasadov). Prav posrečeno zna karakterizirati posamezna briška naselja (Pesem Brd), ki jih slika bolj stvarno kakor Gradnik, kajti videti je, da se nit med pesnikom in preprostim kmečkim človekom, briškim kolonom, ni nikoU pretrgala, medtein ko je v Gradniku že čutiti distanco velikega poeta, ki mu je v pesmi predvsem do umetnine in najglobje srčne izpovedi in je zato temu podrejeno vse drugo. Zorzut je bolj nadroben opisovalec življenja in nehanja ljudi, zazrt največkrat v bližnjo ali daljno preteklost posameznega pojava (zadružništvo v Brdih, kolonat). Njegov odziv na posamezne dogodke ali stanja je takojšen, ognjevit, prav južnjaško temperamenten, včasih celo oster (HE 33 Glej op. 21, 77,71,76, 70. 34 Ludvik Zorzut, Ptička Bregarca, Celje 1974, spremna beseda Marijan Brecelj, str. 5-18. 3.5 Slovenski biografski leksikon, XV, Ljubljana 1991, str. 863. 2 62 i Goriška Brda in umetnost besed Ludvik Zorzut j Trnovo - nikar! Pesnik in buldožer), vendar ob ljubezni za staro in narodopisno nikoli ne izgubi občutka za realnost, za nove lepote in vrednote (...) in se zna zbogati z življenjem, čeprav bi inu včasih srce in spomini narekovali drugače."^^ Po naši klasifikaciji sodi Zorzutovo pesnjenje večidel v okvir literarčenja,^'' vendar tu ni prostora za poglobljeno analizo tega, saj prihaja v poštev za obravnavo le prvi razdelek iz Zorzutove zbirke Ptička bregarca, ki je izšla 1.1974 za pesnikovo osemdesetletnico.-'** Naslovljen je z Briške, briške pesmi namreč, in v tukajšnji predstavitvi naj pridejo najprej na vrsto zgodovinsko-epske. V njih je dal vezano obliko domačim snovem iz časa fevdalizma in Francozov na slovenskih tleh. Najdaljša med njimi je Nasilni grof in modri kmet.-'*'^ Nasilnik ugrabi kmetu nevesto tik pred poroko, a ta se za razloček od drugih ne dâ. Odide naravnost k cesarju iskat pravice zase. Po preizkušnjah na poti in vztrajanju na kraljevem dvoru mu je zadoščeno in krivičnež je pozvan pred sodni stol. Njegovi podložniki doina kljub vseinu hudemu, kar jim je storil, molijo zanj. Druga pesem govori o dveh sprtih bratih, ki ju skuša nesrečna mati pobotati, a pri tem umre. A danes: višnjevski grad je v razvalinah, v Snežečah pa še stoji stavba s sledovi nekdanje graščine.*^ Tretja pesem te vrste je baladno poantirana. "Ko so bili Francozi v Brdih",*^ so se utrdili na Taboru. Žena, ki je nosila priboljšek možu/talcu v enega izmed stolpov utrdbe, je dognala, da tujci nameravajo 30 Glej op. 34, str. 13. 37 Marija Stanonik, Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana 1990, str. 107-112. 3« Glej op. 34. 3" Glej op. 34, str. 50'60. « Stala sta, stala nekoč dva gradova..., glej op. 34, str. 61-67. 41 Glej op. 34, str. 68-71. 763 Marija Stanonik odpeljati ujete rekrute neznano kam, zato je na skrivaj prinesla ogenj blizu in povzročila preplah, ko se je vnel smodnik. Mladeniči in mož so se rešili, njo pa je živo pokopa o "črno groblje" goreče trdnjave. Drugi motivni krog, ki je pokrajinsko določljiv, je povezan z naravo. Rodovitna zemlja in ugodno podnebje sta kot naročena za sadjarstvo, kar ustvarja hvalnično razpoloženje.*- Od živali so tematizirane le ptice (kukavica, slavec), "ptička bregarca " pa postaja simbol za pesnika samega, saj so mu domači nadeli ime "lujerč", kakor v Brdih tudi kličejo vrsto ščinkavcevNemara po Gradnikovem zgledu tudi Zorzut rad izbere za ogrodje pesmi posamezen kraj in ga počasti z imenom v naslovu, opisuje pa dosti bolj na način objektivne lirike. Medana, Vipolže, Kozana so opisane od zunaj, kar piše o njih zgodovina ali ohranja ustno izročilo,** po čem se en kraj razločuje od drugih,*5 kako se v njem izmenjujejo delo in prazniki;*^ skratka, gre za snov, ki utegne res biti privlačna etnologu, če ji že literarni zgodovinar odreka pozornost. Še sončni zahod, izrecno lirska téma, je kakor izgubljen v prevnetem opisovanju in množinskem lirskem subjektu. Ni nujno, da gre ob motivu sončnega zahoda za neposreden Gradnikov vpliv. Morda sodi med tiste naravne pojave, ki skoraj dan za dnem vedno znova naredijo vtis na prebivalce Brd, ne da bi se ob stiku dveh jezikov in kultur, v tem primeru čutili ogrožene. Pesnik se je tu izjemoma potrudil, saj je "Tramonto" ujel v sonet, in sicer tako, da je tercetni del oklenil z dvema kvartetama s simbolno ubranim sporočilom: "Tramonto upov, hrepenenj, vseh lepih nad/v nas, večno mladih, ne, ne ugasne nam nikdar! " *'^ V času fašističnega zatiranja slovenskega jezika tudi Zorzut ne more mimo sicer zatrte bolečine ob takem ravnanju. Vendar pesem, ki ima celo enak naslov kot Gradnikov*^ sonet Naša beseda, še zdaleč ni tako vznesena in pesniško močna, ampak skuša delovati z zbujanjem življenjskega poguma in veselja: "Zdaj smo sami/ in med nami/ v hiši naša je beseda,/staršev je, otrok in deda/ in sosedov; prosta vsa in mirna,/ob ognjišču zvesta, verna./...// Dušo našo vso prevzame,/ko domače zgodbe pravi,/ s toplim dihom nas objame,/žalostne vedri in zdravi./Segava je, kmečka, norce brije/, pol za šalo, pol za res, /po domačejo lepo zavije,/ še okrogla je katera vmes./...// }e tolažba naša še edina/ta beseda..." *^ Avtorju gre za konkretno besedo, materinščino, domače narečje torej. Pravo vrednost pesmi je mogoče bolj pravično dojeti, če vemo, da je bila objavljena komaj pol leta prej, kot je na Primorskem italijanski fašizem popolnoma zatrl tiskano besedo.^o Ludvik Zorzut se spoštljivo pokloni tudi "pesniku Brd", Alojzu Gradniku seveda, in sicer z župančičevsko podobo o orlu: "Kdo pesniku dalje peruti srebrne,/ da z Brd seje vzdignil čez griče in krne/ v tolminske gore?/.../Kdo jadra razpel mu je v sinje višave?/...Kdor jutranjih zarij prelesti s planine/ ujame, jih skrije v molčeče globine,/ 42 Brda, Brda..., glej op. 34, str. 44. 43 Glej op. .34, str. 152. 44 Glej op. 34, 34, 35,36. 45 Glej op. 34, 36, .37. 46 Glej op. .34, str 34. 47 Glej op. 34,40. 48 Glej op. 3, str. 67. 4' Naša beseda, glej op. 34, str. 22. 50 Glej op. 34, str. 150. 264 Goriška Brda in umetnost besed ljubezni prežet,/ bregov vse dišave, ves vonj domačije/ in Brd polno čašo prežlahtnosti spije,/ - je rojen poet. " ^ ' Zdi se, da ima na veseljaškega pevca samotni pesnik Brd kar premočan vpliv, ali pa gre za presilno privlačnost domače pokrajine, da se avtorja spet srečata ob motivih njenih pride kov. Prvi, ki daje pečat Brdom, so (bile?) češnje. Veseli se jih vse živo, ne e ljudje. Ti v narečju vzklikajo: ČRIEŠNJE SO RDAČE Črni ti kosi, kot bi ponoreli, zletajo, žvižgajo v drage, v snežače, čriešnje so rdače že, čriešnje so rdače, škorci zn njimi so v breg skoprneli: - Gostija, gostija. Brici veseli vsie - rninci in nune - božajo čriešnje. Prepolne so veje čtifrc, cepik, drugc^erenc.-kdo šteje? Sanjajo kmetje visoke račune: - Kupčija, kupčija. Pesnik pod čriešnjami pesmice snuje v svojih še živih presladkih spominih, ustnice - čriešnje v rudečih rubinih, davni sen splaval je že čez Vrhuje: - Poezija, poezija.^'^ Druga pesem v zvezi s tem šaljivo pripoveduje, kako so nekoč češnje nosili prodajat na glavi, nato vozili z različnimi vozili, dandanašnji z avtom in vsak čas pride na vrsto kar helikopter.''''' Pesem Briški češparji^* ima že zgodovinsko- dokumentarno vrednost, saj je njihovo delo "penčanje", to je lupljenje imenovanega sadeža, že utonilo v pozabo. Zato je avtorjev opis tega dela vsekakor dobrodošel, prav tako družabnega življenja ob njem. Drugi del pesmi se nanaša na prodajo in razočaranje ob prevarah trgovcev. Tudi na ta pridelek bi torej lahko navezali naslov, ki ga je avtor sicer namenil grozdju in vinu, namreč Sladka bridkost.^^ Z motivom okopavanja vinogradov nazorno prikaže, koliko truda zahteva žlahten sad. Drugi dve pesmi ga počastita na poseben 51 Glej op. 3i, str. 38. 52 Glej op. 34, str. 45. 53 Čeriešnje, čeriešnje, glej op. 34, str. 46-47. 54 Glej op. 34, str. 27-30. 55 Glej op. 34, str. 23. 265 Marija Stanonik način. V prvi je ena sama jagoda antropomorfizirana, ali v jeziku literarne vede, personificirana kot "Mati lagoda":^^ "Mnti Jagoda, kako si polna,/ oj, vina nam rodila boš/...// Mati Jagoda - kako boš pela,/kako boš pela iz srca,//Mati Jagoda - nikar ne joči /... " Druga pesem že govori o pripravah za prešanje grozdja in o moštu, ki vre.^'' Osebna bližina pa je izražena s pomanjševalnicama "rebidica", "vinčice". Naslednji tematski krog sestavljajo pesmi o témi iz socialne kulture, saj gre za postavljanje mlaja na prvo majsko nedeljo,^^ drugi dve pesmi te vrste sta navezani na božič in celo starodavno šego žganja božičnega panja ali "čuje", kot piše Zorzut. Pomenljivo je, da otroci niso izločeni iz tega okolja. Podobno kot Zorzutov veliki rojak, tudi briški "lujerč" ugotavlja prednost starega briškega ognjišča za gojenje družabnega življenja in ohranjanje starih šeg. Poleg Briških češpariev je pesem Ob briškem ognji.šču eden najmarkantnejših etnoloških spomenikov v vezani besedi iz Goriških Brd. V tem spisu pa ustvarja most k pesnikovemu Dvospevu, v katerem se mu toži po stari kulturni krajini, ki jo spreminja prodirajoča tehnika tudi v vaško okolje in izpodriva čar skupinskega dela. Vendar lirski subjekt ne zapira oči pred nekaterimi prednostmi nove civilizacijske oblike: buldožerje res brez "usmiljenja" in "sočutja", "akmetobrajta me, z orodjem se ne muči... " Tako imamo dokaz, da se je Zorzut odzival tudi na uvajanje novosti v briški življenjski stil, in ni naključje, da je zapel slavospev tudi vodi, ob vodovodu, ki so ga dobila Brda, kar je zanju gotovo neprecenljiva pridobitev. Pri tem se pesnik ne spušča v eksistencialne vrtince, ampak ostaja vsestransko prizemeljski. Le goriškega slavčka mimogrede počasti, ko se domisli, da voda morda priteka iz njegovih krajev, nato pa se veseli njene koristi za škropljenje vinogradov, napajanje živine, hišno in osebno snago.™ Toliko torej tokrat o Ludviku Zorzutu. Dolg za tehtnejšo obravnavo njegovega pesnjenja še ostaja. IIL DORA OBLJUBEK (roj. Sirk 1902 v Višnjeviku) pomembno dopolnjuje skico o literarni kulturi v Goriških Brdih. Svojo pesniško žilico je morda podedovala po očetu, saj se spominja, da je ta kot vojak v prvi svetovni vojni večkrat oblikoval svoje pisanje s fronte kar v verzih. Na eni njegovih dopisnic iz Galicije, danes na Poljskem, je pisalo: "Potujem jaz zdaj sam okrog,/ težave moje ve sam Bog,/kjeje dom, kje je dom,/kdajga zopet videl bom.// Kje osem mojih je otrok,/ kje ženka, polna je nadlog./ Tam vlada tuji gospodar,/ki za vse to mu ruč ni mar./Osem mesecev je prešlo,/odkar sem jaz od doma šel,/ in koliko jih še bo,/ nobeden tega mi ne ve. " Njegova hči nosi te verze v sebi že od 1.1915, zato o zadnjih vrsticah ni več prepričana, da so se glasile prav tako. V rojstnem kraju je hodila v štiriletno slovensko osnovno šolo in že tedaj tudi sama napisala v verzih voščila za god, razne praznike in obletnice.^' Znova je prijela za pero med drugo svetovno vojno, ne 5<> Glej op. .34, str. 32. 57 Vendimska, glej op. 34, str. 33 58 Mej, glej op. 34, str. 41-42. 5'' Glej op. 34, str. 48-49. (»o Vodica, glej op. 34, str. 39. <>' Terenski podatek, pogovor z avtorico v Ljubljani, na hčerinem domu, 3. jan. 1992. 266 Goriška Brda in umetnost besed le iz objektivnih vzrokov kot pomoč slovenskemu gibanju za osvoboditev izpod fašistične Italije, kakor je na primer pesem Mladini,^^ napisana za recitacijo, ko jebilo 9. julija 1944 v Kožbani predvolilno zborovanje za območje Brd, ali pesem o partizanih, ki so se pogosto ustavljali na avtoričinem doinu.^-"* Avtorica je rokopise svojih pesmi iz tega obdobja poklonila Osnovni šoli Dobrovo v Brdih.^* Med njimi je tudi ena osebno motivirana, nainenjena moževemu očetu, ki so ga maja 1944 Nemci ubili enainoseindesetletnega in ga pokrili z vejami: "Ves strt pred križem tam stoji,/ vse solzne njega so oči./ Pogled uprt v Kristusa,/ ga prosi, naj nas reši zla'// Poprosim ga, naj z mano gre,/ ker kmalu Nemci pridrve./ Še en pogled na križ upre,/nato od njega loči se.// Ze streli padajo v vas,/ divja sovražnik kakor zver,/...//Plamen že šviga do neba,/poslopje naše vse gori,/ iz gozda je odjeknil strel,/ ki očetu je življenje vzel. " Konec druge svetovne vojne je tematiziran kar v treh pesmih iz spomladi 1.1945, a vsakič z drugačno poanto. Prva je nekakšen prerez štiriletne morije z obsodbo neimenovanega krivca zanjo: "Le eden kriv je te nesreče za človeštvo,/ki pohlep po tuji zemlji mu razum prevzel je,/ in sla po slavi mu zakrkrülaie srce/...//Če žrtve so, to njega nič ne gane,/ če svet se ruši, to zanj je čast in slava./...// Toda "namesto zmage in bojne slave " ga prevzame "strašni" "obup" in sodi si sam. Ljudstvo je srečno in veselo dočakalo Dan končanega boja,^'' kakor je naslov druge pesini. "A srce slovenskega Primorca/ usoda negotova še teži,/zanj svoboda še ni popolna,/v rokah velikih je ljudi. " V tretji pesmi pesnica sočustvuje z materami in ženami, ki zaman pričakujejo svoje sinove in može iz vojske: "Še upa in čaka, pa spet obupa,/ srce se umiriti večne more,/ le smrt ga umirila bo. " Toda konec druge svetovne vojne Obljubkovim ni prinesel pravega olajšanja. Res se je umaknil sovražnik tujega rodu, ki jim je 1. 1944 požgal domačijo in ubil starega gospodarja, toda istega leta so se jim prvič uprii vsi koloni, to je kmetje, ki so imeli v najemu ne le njihovo zemljo, ampak tudi bivališča. Dejstvo, da partizansko gibanje ni bilo le osvobodilni boj proti okupatorju, temveč tudi socialistična revolucija, jim je začelo kazati zobe. Kljub temu da je pesničina družina prva v vasi začela sodelovati s partizani, so po osvoboditvi, vendar le v delnem pomenu te besede, prestali veliko hudega, kar je Dora Obljubek opisala v kroniki, brez naslova, saj jo je namenila le domačim; povod za njen nastanek pa jebila sinova prošnja, ki se je prav zaradi nevzdržnih razmer doma izselil v Kanado, a še tam kot otrok gospodarjev kolonov doživel krivičen očitek in zato prosil mater, naj mu razloži, kako so prišli v zvezo s tem socialniin slojem. Mati je storila več kot saino to. Njeno sto sedein tipkanih strani dolgo pisanje obsega najprej Rodovnik in kroniko družine Sirk,^'', to je družine, v kateri seje rodila. Toda težišče spisa je na "rodovini Obljubek", v katero seje oz Diplomska naloga Zdenke Kiep iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva 1941-1945, na katedri za slovenski književnost (prof. dr. Boris Paternu), Filozofska fakulteta, str 218. W Glej op. 62, str. 302. M Med njimi pesem Kurirček, glej op. 62, str. 195. os Glej op. 62, str. 299. <"! Glej op. 62, str. 282. «'7 Glej op. 62, str. 101. 68 Glej op. 67. o") Glej op. 62, str. 298. 70 Fotokopijo kronike mi je ljubeznivo poslala Irena Keršič iz Slovenskega etnografskega muzeja, za karse ji lepo zahvaljujem. 167 Marija Stanonilc primožila 1. 19247' Tudi tu sega v preteklost njenih prednikov, vendar pa se končno osredotoča na svojo družino in njeno usodo, ki soji jo krojili bivši koloni, ko so zastarane upravičene ali neupravičene zamere izbruhnile pod novo politično oblastjo in v novem družbenem redu. Tako bo pričujoča kronika Obljubkove družine vedno pomembnejši vir za zgodovino briškega kolonata,* a za razloček od dosedanjih študij o njem ne s stališča najemnikov, ampak njihovih gospodarjev. Gre torej za možnost bolj uravnovešene in realne interpretacije omenjenega specifičnega družbenega odnosa. Hkrati je to dokument o poniglavosti lokalnih oblastnikov in njihovi dvoličnosti na višjih ravneh, kar je privedlo do podtalnega boja proti komunizmu, ki so ga pod imenom "Matjaževa vojska" začeli ne kakšni pripadniki domobrancev, ampak v Italijo izseljeni Primorci, ki so bili tako razočarani nad ravnanjem nove Jugoslavije do njih, da so jo raje zapustili, kot da bi doživljali novo, tokrat levo, komunistično različico totalitarizma, potem ko jih je dvajset let zatiral desni, se jravi fašizem. Niso mogli prenesti vseh mogočih podtikanj, vohljanja in laži, jrezpravnosti pred zakonom - Obljubkova nazorno opisuje vse to, kar je do skrajnosti pretresalo njeno družino - brez vsakršnega spoštovanja do njenega aktivnega sodelovanja v prej tako lepo imenovanem narodnoosvobodilnem boju. Pričevanje Dore Obljubek je torej dragocen vir za študij družinskega in rodbinskega življenja in socialne razslojenosti na vasi od druge polovice prejšnjega stoletja do srede našega stoletja, torej skoraj sto let; hkrati je enako tehten vir za prikaz razkrajanja vaške skupnosti v obdobju uvajanja socialističnih družbenih odnosov na vasi. Ob tem je marsikaj uporabnega za poglavja o vzgoji, nabiranju znanja in zdravstvu v prvi polovici dvajsetega stoletja - vse to, seveda, na mikro ravni. Res je avtorico obsežna snov malce begala. V temelju se je držala kronološkega kriterija, vendar jo je tudi notranje členila in tako ustvarila dovolj pregledno celoto. Naslovi posameznih razdelkov se zapored glasijo: Rodovnik in kronika družine Sirk, RODOVINA OBLJUBEK, Moja otroška leta. Prva svetovna vojna. Rojstvo sestre Jelice, Vojna z Italijo, Avstrija zasedla ponovno našo deželo. Novembra 1918 - konec vojne/Moja dekliška leta, Karlova snubitev, 1924. leto/Poroka, Na Bregu, Začetek življenja na novem domu. Rojstvo prvega otroka in moja bolezen. Smrt mame na Bregu in rojstvo Mirka, Šola in Mirkova bolezen. Leto 1941/Vojna napoved Jugoslaviji, Začetek partizanstva pri nas, Stojan v partizane, Mirko na terenu. Upor kolonov. Oče ubit, dom požgan. Začetek novega - težkega življenja. Borba za stanovanje v Dmovku, Trgatev, Konec vojne - maj 1945, Kako so nastali naši koloni. Hiša v Gorici, Posestvo v Drnovku, Leto 1947 / Priključitev k Jugoslaviji -16.9.1947, Leto 1948, 1949. leto, Mirko je pobegnil, Stojko aretiran, Matjaževa vojska - proces proti njej. Leto 1950, Leto 1951 (2x), Leto 1952, Leto 1959, Moja petdesetletnica. Leto 1951, Leto 195.S, Leto 1954, Božični prazniki. Smrti v Brdih, Leto 1967/Mirko prišel prvič iz Kanade v Italijo. Iz straničenja se vidi, da je celota rastla postopoma, saj se nekajkrat začne novo štetje strani. Seveda je pri tem treba upoštevati, da imamo v rokah besedilo, ki je bilo namenjeno izključno za 71 Glej op. 70, str. 22. * Zaradi izjemne pričevalnosti kronike objavljamo faksimile petiti strani kot prilogo k pričujoči razpravi. 168 Goriška Brda in umetnost besed "interno uporabo", kot bi lahko rekli, to je za avtoričine odrasle otroke. To tudi pomeni, da njihova mati marsikdaj računa z njihovo avtopsijo in ustnim rodovnim izročilom, kar pomeni, da bi bilo za popolnejšo podobo prej omenjenih študijskih tém treba tukajšnje podatke dopolniti še s terenskimi izsledki. Dva naslova sta napisana bolj poudarjeno kot drugi, kar pomeni, da jima avtorica daje večjo težo. RODOVIN A OBLJUBEK je pač osrednji. Trgatev pa popisuje proces razpadanja kolonatskega sistema v Brdih. Pisanje Dore Obljubek nikakor ni enolično poročevalsko, ampak razgibano in vsebuje več stilnih plasti. Če gremo kar po vrsti, navedimo za ilustracijo prvi odlomek iz spominov na otroštvo: "Stari oče je bil zelo zgovoren. Vnuki smo ga radi poslušali, posebno ko nam je pripovedoval svoje dogodivščine. Te nam je mogel večkrat pripovedovati. Napoljsmo se nasmejali, ko nam je pravu, kako je še kot majhen fantek bos in v sami srajčki nosil še z drugimi otroci prodajat brinje v Čedad. Ko smo ga vprašali, kako seje imenovalo njegovih dvanajst otrok, ki so umrli, ni vedel za nobeno ime in če smo ga vprašali, ali je bil žalosten, nam je odgovoril, zakaj bi bil žalosten - Bog je dal, Bog je vzel. Ko smo vprašali staro mamo, ali je bila žalostna ob smrti njenih malih, je pa rekla, da je srečna, ker ima toliko angelčkov v nebesih, ki prosijo Boga za njo in za očeta. Tako so imele navado govoriti tudi druge matere in so bile tudi v to prepričane, ko jim je umrl nedolžni otrok. Koliko tolažbe so naše matere našle prav v veri. Koje mojo mamo zadela nesreča ali je bila žalostna, je vsakokrat obrnila pogled proti nebu, vzdihnila in rekla: "Naj bo Bogu položeno", ali pa: "Naj bo za verne duše v vicah ". Veri vdano so prenašale težave. Kako jih prenašamo danes? Uporno, razburljivo, tako da že vsi bolehamo zu živčnostjo. " Edini daljši odlomek, ki bi zanimal klasično etnologijo, deloma pa sodi v folkloristiko, je o u verah in o tem, kako so nanje reagirali že bolj izobraženi ljudje: "V starih časih in še v mojih otroških letih so ljudje, zlasti ženske in otroci trepetali vse noči pred strahovi. Trdno so verjeli, da strašijo rajni, ki se še vicajo in se vračajo prosit za molitev, ki bi jih čimprej rešila trpljenja v vicah in zato ropotajo, trkajo ali se celo prikažejo. Le malo katera ženska je bila tako pogumna, daje šla ponoči sama iz hiše, otroci pa sploh ne. Pogostoma je moral moj pokojni potrpežljivi oče vstat iz postelje in nas miriti, ko smo ga ponoči klicali in mu vsi prestrašeni dopovedovali, da straši na podstrešju, ker smo res slišali ropot. Oče je šel pogledat in spodil mačko s podstrešja. Potem smo se umirili in trdno zaspali. Toda strahu iz nas ni pregnal, saj smo ga naslednjo noč spet klicali, takrat ni bilo mačke, bile so pa podgane. To se je ponavljalo vsak večer. Ker je bilo v vsaki družini veliko otrok, smo spali v enem prostoru kar trije ali štirje, in tako če ni slišal ropota eden, gaje slišal drugi, zadostoval je le majhen šum, včasih samo od vetra. Tisti, ki je slišal je takoj zbudil ostale, potem je pa nastal alarm. Ubogi oče, večkrat občudujem njegovo potrpljenje, ki gaje imel z nami, namesto da bi se razjezil, ker je moral vsak večer vstajati, nas je na lep način prepričal, da ne straši, pač pa da je kaj drugega. Preprosti ljudje so verjeli tudi, da obstajajo vešče, ki pijejo otrokom kri. Akoje bil majhen otrok suh in bled, so bile matere prepričane, da mu vešča ponoči pije kri, zato so matere nosile otroke h kapucinarjem blagoslavljat Ko je mama Melinkova z Brega prosila pokojnega gospoda Podobnika, ko je šel maševat v Krasno, naj blagoslovi otroka, ki mu vešča pije kri, ker je tako bled in suh, ji je odgovoril, da otroka v ta namen ne bo blagoslovil, ker so to vraže, v katere ne smemo verjeti. Ozmerjala ga je in drug dan nesla otroka v Gorico h kapucinom, da so ga blagoslovili, toda prav gotovo ne v namen, ki gaje ona želela. 169 Marija Stanonilc Trdno so verjeli, da imajo ponoči veliko moč zli duhovi. Če so se plenice sušile ponoči, je dobu dojenček vnetje kože. Koje moja mama pozabila na plenice in so ostale zvečer še zunaj, je poslala mene ponje, naročila naj jih skrijem pod predpasnik ter grem z njimi trikrat okoli ognjišča, kjer je gorel ogenj, ker da to odvzame moč duhovom, pri tem pa naj pazim, da ne bo videl oče, ker je to zelo obsojal. Starejši ljudje so pripovedovali, kako so nekoč letale po gozdovih v podobi luči vednice. Te so bile nevarne samo ob kvaternih tednih, takrat so se bližale hišam in gorje ženski, če sojo zalotili, da je ponoči kuhala lug za žehto. Še ko sem bila jaz majhm, so se ženske izogibale žehtam na kvaterni teden. Jaz sem se pa še najbolj bala sodnega dne. Ko meje nekega dne mama poslala v brajdo po zelenjavo, zaslišim, da zapoje trobenta sredi vasi. Naša hiša je stala na koncu vasi in se zato k nam ni slišala, a to sem že slišala, da bo na sodni dan pela trobenta. Vsa prestrašena tečem domov in vpijem na ves glas: Mama, sodni dan, trobenta že poje! Šele ko mi je mama povedala, da igra na trobento pismonoša, sem se pomirila. "... Moja dekliška leta. Oče je bil doma na dopustu, ko seje končala vojna. Svet seje oddahnil, se razveselil in začel na novo živeti. Mogočna Avstrija je bila razdeljena. Primorsko in del Kranjske so priključili Italiji. S tem so slovenskemu narodu zadali hud udarec. Mladine to ni hudo prizadelo, zaželela si je zabave. ZačeU so prirejati plese, veselice. Prostor so poiskali, kjerkoli so mogli, zadovoljili so se samo s harmoniko. Mladina seje sprostila, naplesala, prepevala. Jaz sem takrat prekoračila 15 let. Oče ni dovolil, da bi se udeleževala teh zabav, jaz pa sem hrepenela po tem. Ko neko nedeljo ni bilo doma očeta in ker mama temu ni nasprotovala, meje Francka peljala s seboj na ples. Ko seje vrnil oče in me ni našel doma, me je prišel iskat. Ples je bil v stari šoli, to hišo je kasneje kupil moj oče in smo se vanjo preseliU potem, ko smo prodali dom in prav v tisti sobi, kjer smo plesali, je čez petnajst let umrl moj oče. Ko sem stala ob njegovi smrtni postelji, sem se s tesnobo v srcu spominjala, kako je stal pri vratih bled in užaljen, poklical brata in mene in naju poslal s plesa domov, ne da bi pjiju kregal. Toda zame je bilo to dovolj, da nisem več šla na ples. Oče nas je strogo vzgajal, toda na lep in miren način, nikoli nas ni pretepal ali zmerjal. " Poglavje Začetek življenja na novem domu uvaja odstavek, ki priča o avtoričini sposobnosti za psihološko karakterizacijo in diferenciacijo: "Se mlada in v strahu sem se znašla v številni družini, v kateri so bili odnosi drugačni kot sem jih bila vajena na mojem domu. Pri nas doma je bilo življenje sproščeno, živahno, drug do drugega smo bili prijazni, vse smo si povedali. Medtem ko je v novem domu vladala neka moreča zadržanost, govorili so malo med seboj, le najnujnejše, kot bi bil vsak član družine svet zase in se mu ne moreš približati. " ''^ Da to ni le izjemen primer, naj potrdi nadaljevanje nekaj strani naprej: "Gospodinjstvo, kot je bilo včasih, se ne da primerjati z današnjim, ker takrat ni bilo vodovoda, ne konzerviranih jedi, ne drugih gospodinjskih pripomočkov. Kuhali smo na ognjišču, na katerem smo pogosto pekli pogačo. Kruha smo le malo kupovali, pekli smo ga doma v veliki, z drvmi zakurjeni peči. Tudi testenine smo doma pripravljali. Prali smo ročno. Vse to je zahtevalo veliko truda. Pogosto se spomnim pokojne tašče, kije enako breme nosila pred mano. Nisem je obsojala zaradi njene grde tmpake, daje rada pila, pač pa sem jo pomilovala. Saj v poletnem času, ko je bil človek ob ognjišču ves prepoten od 72 Glej op. 70, str. 10-12, 18. 73 Glej op. 70, str. 2.3. 7'! Tako pravijo na Primorskem krutiu, pečenemu iz pretežno koruzne moke. 170 Goriška Brda in umetnost besed Ognja, namesto da bi sedel h kosilu, za kar ni bilo niti časa niti apetita, sije gasil le žejo. Za to pa je bila takrat pri rokah le voda aU vino, drugih pijač ni bilo. Jaz sem šla k škafu in se napila vode, prav gotovo pa je tašča popila raje kozarec vim in to ji je prišlo v navado, potem pa v potrebo in strast, iz katere ni bilo več poti nazaj. " ''^ Eno od posestev v Dmovku je bilo zaradi slabega gospodarjenja zelo zadolženo. Gospodar je najemal posojila v raznih bankah in jih ni redno odplačeval. Prav tako ni plačeval davkov od posestva. Zato je davčni urad razpisal dražbo posestva. Kot sorodniki so Obljubkovi sprejeli ponudbo, da bi posestvo odkupili. Ob nakupu je bilo treba najprej - takoj - plačati ves zaostali davek, za kar so morali sami najeti posojilo (pri Goriški posojilnici), medtem ko sobili dolgovi, ki jih je prejšnji lastnik najemal pri bankah, le preneseni na novega lastnika, tj. na Obljubkove. Njihova okolica, morda z redkiini izjemami, seveda ni mogla vedeti za ozadje njihovega tveganja in velikopoteznosti hkrati, zato je prejkone krivo presojala njihovo premoženje. Zadnji dolg za posestvo v Dmovku je bil izplačan v socialistični Jugoslaviji, šele po letu 1950, potem ko so bili že nacionalizirani. Poravnal ga je eden od sinov iz Kanade, saj ga saini doma niso bili sposobni plačati.''^ V zvezi s koloni Dora Obljubek odkriva dmgo plat medalje, o kateri vemo doslej komaj kaj ali nič. Takole začenja poglavje o njih: "O kolonih se veliko govori in piše - kako da so bili trpird, izkoriščani po lastnikih zemlje, vendar se pri tem veliko pretirava. Pogoji za kolone so bili zelo različni. Pri tem seje upoštevalo kraje, rodovitnost zemlje, kultura. Omejila se bom samo na naše kolone - na razmere po prvi svetovni vojni, ko se je že precej premikalo v prid kolonom. Odpadle so robote (brezplačno delo), namesto 75 % dajatve vinasse je prešlo na 60 % ter razne druge dajatve. Koloni na Bregu, Krasnem, Biljani in Šmartnem so dajali samo 60 % vina, sadje in druge pridelke so imeli vse sami. Vsak kolon je imel toliko senožeti, daje lahko redil najmanj dve glavi živine, eni so redili celo po pet glav. Ker so pridelali doma malo žita, so pozimi nasekali brezplačno v naših gozdovih drva in jih prodajali za živila. Koloni v Drnovku so imeli več njiv za žito in več sadja. Zato so dajali poleg 60 % vina tudi 1/3 sadja - češenj in breskev. Stroške za škropiva smo nosiU vsak polovico. Zemljiškega davka, ki je bil zelo visok, so bili prosti. Plačeval ga je gospodar. Za časa fašizma so uvedli obvezno zavarovanje kolonov za nezgode in bolezni. Polovico zavarovalnine bi morali plačati koloni sami, polovico pa gospodar. Toda država je terjala celotno vsoto od gospodarja, mi pa nismo mogli skoraj tukoli izterjati od kolonov ostale polovice. Za popravilo hiš je moral skrbeti gospodar. V vsaki sili in potrebi smo jim nudili pomoč. Tast - gospodarje bil do kolonov zelo prizanesljiv in dober... "... "Kmalu po prvi svetovni vojni je nastala huda gospodarska kriza. Še posebno je bilo težko za tiste, ki so imeli dolgove. Veliko kmetij je šlo takrat na dražbo. Največ teh so pokupili Italijani za svoje ljudi - tudi z namenom, da bi poitalijančili naše kraje. Tudi mi smo prišli v hude gospodarske težave. TežiU so nas dolgovi, ki smo jih prevzeli s Šturmooim posestvom leta 1926 in Juševim leta 1935. Vino seje v tistih časih težko prodajalo in po zelo nizki ceni. Zato so naši sklenili, da posestvo v Drnovku prodajo. 75 Glej op. 70, str. 24-25. 76 Pojasnilo Irene Vargazon, Ljuliljana, junij 1992. 272 Marija Stanonilc Dora Cîliijubek na domu v Drnovku leta lS)h(. (Iz družinskega albuma) ¦ Dora Dbljuliek at lier home in Drnovk in 1986 (From the family album) ¦ Dora Obljubek nella casa di Drnovk nel 1986 (Dall'album di famiglia) Prvn lepa prilika se mm je ponudila, ko ga je hotel kupiti nek Italijan. Ponudil je precej visoko ceno. Vse je bilo že dogovorjeno. Predno pa so sklenili pogodbo, je tast vprašal kupca, kaj misli napraviti z družinami, ki so sedaj na tem posestvu. Odločno mu je povedal, da bodo te družine odsloviU in da pripeljejo tja italijanske družine. Oče je zato kupčijo razdrt Hudo bi mu bilo, da bi šest družin ostalo na cesti, saj drugih zaposUtev ne bi našli. Če bi mi takrat prodali Drnovk, bi izplačali dolgove in še prihranili precej denarja. Iz sočutja do teh družin tega nismo naredili, še naprej smo bili v gospodarski krizi. Pozneje pa smo imeU še eno lepo priliko za prodat - intereserU je bila neka češka grofica. Zaradi družinskih razmer smo tudi to prodajo opustili. Pozneje seje izkazalo, daje bila to za nas sreča, kajti ko so nam Nemci požgali dom na Bregu, smo se preselili v Drnovk. " ^7 Konec desetletja, ki je trlo družino Obljubek med mlinskima kamnoma: tujih okupatorjev (Italijanov in Nemcev) na eni strani - saj že vemo, da so jim 1.1944 Nemci ubili starega očeta in požgali dom, - na drugi pa domačih stalinističnih oblasti, ki so jih razlastile in jih kot nekdanje gospodarje kolonov vseskozi objestno poniževale, je avtorica praznovala 1.1953 svojo petdesetletnico: "Nobeden od mojih petih otrok ni bil doma. Karlo ''^ seje tiste dni še posebno slabo počutil. Da imam rojstni dan, mu nisem povedala, saj bi ga s tem samo užalostila, ker bi me ne mogel z ničemer razveseliti. Darinka mi je poslala po radiju voščilo v imenu petih mojih otrok. Koje imenovala Franceta, ki že šest mesecev ni pisal in sem bila zaradi tega v velikih skrbeh, sem se razjokala na ves glas. Jokala sem še za vse drugo, ki meje težilo. V obupnem stanju sem napisala te vrstice: 77 Glej op. 70, str. 64, 65. 78 Tako jebilo ime Dorinemu možu in gospodarju Obljubku. 272 Goriška Brda in umetnost besed Le pol stoletja sem preživela. Kako dolgo se mi zdi življenje, ki ga biča skrb in trpljenje. Ko bi mogla čas prehiteti, ki mi dan je za živeti, da breme kmalu bi odložila, gorja kupo na mah izpila. Krivico nam je narod storil, imetje naše si prisvojil, pravice naše nam odvzemal, z obtožbami nas bremenil. Po svetu otroci so se razkropili, ko doma pravice so vse izgubili. Voščilo od daleč so poslali, roke niso mi podali, kar mati ta dan najbolj želi, niso mogli izpolniti V temini zapuščena tavam, izhoda več nikjer ne najdem, mar tudi sonce meni več ne sije, al' ga solza moja meni krije? Kaj vse seje ta dan dogajalo v moji duši. Žalost, obup in tudi želja po maščevanju. Vzela sem veliko košaro in šla na Vrh pobirati sadje. Izzivalno sem hodila od drevesa do drevesa in polnila košaro. V sebi sem čutila nepremagljivo silo. Čakala sem, da se mi kdo približa in ozmerja s 'tatico'. Planila bi vanj in izkričala iz sebe vse, kar mi že leta in leta teži dušo. 'Da, tatica sem, toda tega ste krivi vi, ki ste nas napravili nesrečne siromake. Kradem na svoji zemlji, da preživljam svojo družino. Ne kradem poštenim ljudem, kradem tatovom, tistim, ki so okradli nas - naše imetje, našo čast. ' Tako bi kričala, a nikogar ni bilo blizu. Ko seje začelo mračiti, sem vzela košaro na glavo in odšla domov. Tako sem praznovala svojo petdesetletnico. " ''^ Tako smo se vrnili k pesmim Dore Obljubek. Za vse ne bo lahko odkriti okoliščin in motivacij, v katerih so nastajale, a za tisto izmed njih, ki seje rodila v hudi stiski, kaj je znajmlajšim otrokom, je to mogoče stori ti: Drugi izmed njenih otrok, sin Mirko, je pobegnil od doma zaradi sodelovanja v "Matjaževi vojski", ker se ni mogel sprijazniti z ravnanjem tedanjih jugoslovanskih in lokalnih oblasti s premožnejšimi lastniki zemlje, najmlajši sin pa že zaradi revščine, v katero je njegove starše pahnil novi družbeni red, da se niso mogli niti sami 7' Glej op. 70, str. 96-97. 173 Marija Stanonik dostojno preživljati, kaj šele da bi mogli šolati svoje otroke. Takole piše njegova mati: "16. nvgiista leta 1951 je pobegnil od doma še Francek. Koje končal šolsko leto - 6. razred gimnazije -je šel na udarniško delo na progo... Po enem mesecu seje vrnil domov. Bila sem vesela, da ostane doma do začetka naslednjega šolskega leta. Nedeljo kasneje sem pripravila dobro kosilo - po njegovem okusu. Čudno se mi je zdelo, da mu jed ni šla v slast. Bilje zamišljen in potrt. Z Ireno sta se dogovorila, da gresta popoldne v Medano na ples. On naj bi šel naprej in bi se tam dobila. Po kosilu se je preoblekel in prišel v kuhinjo, kjer sva s Karlom sedela pri radiu. 'Zdaj grem ', je rekel, pogledal očeta in mene. 'Zbogom. ' In je odšel. Njegov pogled je bil otožen, glas je imel spremenjen. Le kaj mu je, sem se spraševala. Nekoliko sem se zamislila, vstala in odšla za njim. Sel je skozi vas po Kapelnem proti Dobrovem. Poklicala sem ga in prosila, naj počaka. Ustavil je korak, a se mi ni približal. Sama nisem vedela, kaj naj mu rečem. V hipu mi je padlo na misel, naj ga opozorim, naj ne hodi k sošolcu, blizu meje, ker ga lahko zaprejo obmejni stražarji in sem še dodala: 'da nam ne boš delal skrbi. ' 'Samo "ne" mi je odgovoril ter takoj šel svojo pot. Potem meje še bolj skrbelo. Zakaj ni spregovoril kaj več in se malo več ustavil, ko meje videl tako zaskrbljeno? Tudi Karlotaje skrbelo njegovo nenavadno obnašanje. Zvečer se je vrnila iz Ljubljane Darinka, kamor je šla po opravkih. Ko sem ji povedala, da sta šla Francek in Irena v Medano in da je bü Francek nenavadno zamišljen in potrt, mi je povedala, da ima tudi ona danes zelo težke slutnje in da se bo zagotovo nekaj hudega zgodilo. Težkaslutnja seje polastila vseh treh. Posedali smo tu in tam, zvečer šli k počitku, a nihče ni mogel zaspati. Okoli 11. ure se je vrnila domov Irena. Povedala je, daje bil Francek v Medani s sošolci, a potem je odšel in ga ni več videla. Planili smo iz postelje in s strahom zrU drugv drugega. Torej slutnje se uresničujejo, Franceku se je kaj zgodilo. Moramo čimprej zvedeti, kaj je z njim. Karlo se je skušal obvladati in nas tolažil naj se umirimo. Francek bo gotovo še prišel, saj je že fant (ni še imel 17 let). Lahko daje šel z Medane še kam drugam na ples - v Gonjače. V to nisem verjela. Tudi če bi bilo tako, bi se že vrnil, ker meje videl tako zaskrbljeno. Doma ni bilo več obstanka. Z Darinko sva se odpravili na pot, ne da bi vedeli kam. Hodili sva tiho in počasi, tu pa tam se nama je zdelo, da slišiva korake. Parkrat je Darinka celo poklicala Franceta, odziva ni bilo. Spelje bilo vse tiho. Ko sva šli mimo temnih hiš, sem blagrovala srečne ljudi, ki mirno spijo. Bila je lepa svetla noč. Luna je sijala. Ko sva prišli do prvega križišča, sva obstali in nisva vedeli, po kateri poti bi šli naprej. Bolj ko sva premišljevali, bolj se nama je zdelo najino tavanje nesmiselno. " LUNA Luna bledo je sijala, ko sina sem iskala, v stiski v njo pogled uprla in goreče jo prosila: Luna mila, ki vse veš, srd in jok Zemljanov slišiš. 80 Glej op. 70, str. 88-89. 274 Goriška Brda in umetnost besed znknj meni, revi, ne poveš, kje moj sinek je sedaj? Luna milo posvetila, nemo mi odgovorila: Jaz le svetim vsem ljudem, skrivnost izdati ti ne smem."^^ Luna. "Jaz sem jo i^s doživela," obnavlja avtorica vtise izpred štiridesetih let. "Pesem vam mora takoj pasti," razodeva skrivnost svojega naravnega daru. "Potem lahko popravljate. Se ne študira." **- Pesnica hoče reči, da se resnična pesem rodi v trenutku, pri čemer se ujema z izkušnjo drugih lirskih pesnikov. Oton Župančič, na primer, pravi: "Meni je poezija izliv neke napetosti v človeku.""' "Bistvo lirskega je ponotranjevanje predmetnega v trenutku vzburjenosti. Dora Obljubek ilustrira način svojega pesnjenja s tem, da se je, na primer, pesem Soči rojevala na poti od Plavi v Goriških Brdih do Gorice: Gregorčič te ovenčal s poezijo, zapeli slavo drugi ti poeti, občuduje svet podobo tvojo, skrivnosti in lepote tvoje ne more doumeti. Za svetovno lepotico si priznana, od vseh rek izvoljena kraljica, iz sinjega neba modrino vzela kot gorska vila v ravnino prišumela. Iz mnogih rek vode sprejemaš, v lepoto svojo jih spreminjaš, ponosno z njimi v Jadran splavaš, slovenskih Alp pozdrave mu prinašaš.^^ "Človek ne more zmeraj pisati, toda ko vas priine, mora biti takoj, mora takoj pasti /sad - op. M.S./. Potein pa nič, kot da bi nič ne inogla. Po naročilu ni mogoče napisati nič," nadaljuje avtorica in zaupa, da je prav zato stalno nosila s seboj svinčnik. Vse njene pesmi nastajajo po resničnih doživetjih in veliko ji 81 Pesmi Dore Obljubetc, I, 198.3. 82 V pogovoru je sodelovala tudi Dorina hči Irena, ki je te mamine besede umirjeno komentirala: "Različno, mama. Vi ste imeli tak način." Ob pisanju kronike pa je mamo pohvalila: "Mama tekoče piše. Jaz bi morala napraviti koncept in še en krat pisati." Glej op. 61. 83 Helga Glušič, Matjaž Kmecl, Saša Skaza, Franc Zadravec, Lirika,epika, dramatika. Murska Sobota 1971, str. 8. 84 Glej op. 83, str. 9. 85 Pesmi Dore Obljubek, 0, Samozaložba 1985, str. 23. 275 Marija stanonik pomeni, da lahko v njih izpove, kar jo tišči. Z vsako pesmijo je, kakor da ji nekaj odleže. Kaj jo je prevevalo, ko sta napovedala svoj obisk iz daljne Kanade oba pobegla sinova, izpričuje pesem Pričakovanje: Kdaj se vrneta sinova moja? Dolg, predolg je že ta čas. Se bliža h koncu moja hoja, postaran, zguban je obraz. Srce trepeče, v prsih hira, od hrepenenja, tuge duša umira. Ko bom uzrla vajin obraz, ko tesno vaju bom objela, duša moja bo zapela, pomlajen spet bo moj obraz.^^ Snidenje s sinovoma iz tujine je omogočilo, da se je krog svoje matere po dvaintridesetih letih spet zbralo petero otrok. Zato je njena duša pela: VRNITEV Zlato sonce je sijalo, ves svet je s cvetjem bil odet, prek neba je priletel kondor zlat in meni nosil je zaklad. Vrnitev njuna, snidenje presrečno - o, da trajalo bi zame večno - na licih mojih je solze posušilo, mi srce trepetajoče umirilo.^"^ Koliko Dori Obljubek pomeni toplo družinsko življenje, se lepo vidi tudi iz njenih pesmi, saj jih je mnogo posvečenih njenim domačim; najprej njenim staršem, bratom in sestram, nato možu in njegovemu očetu in končno njenim ljubim otrokom ter že tudi otrok otrokom, vnukom. Le pri njih upa najti srečo: Srečuje kot blisk, ki v noči pred gromom zablesti, v temo se spet zgubi, od koder nikdar več ga ni. i(> Glej op. 81. 87 Glej op. 81. 276 Goriška Brda in umetnost besed Ne išči sreče si v bogastvu, tudi v daljnjem svetu ne, zaman jo iščeš tudi med ljudmi, saj prave sreče itak ni. Vdano sprejmi, kar ti usoda nudi, ne kloni nikdar v žalosti, saj marsikdo se tega veseli. Le dragim svojim srce odpri, le njim potoži vse skrbi, pri svojcih našel boš tolažbo, mir, le pri njih boš črpal ljubezni vir.^^ Etično pokončnost razkriva pesem Domovini in naravnost osrečujoče je, da je avtorica dočakala čas, na katerega misli v tej pesmi: Domovina, moja ti edina, nikdar te nisem nehala ljubiti, čeprav nalila si čašo mi pelina, sklenila sem ti zvesta biti. Verjela sem, da nekoč boš razsodnica, med tem, kaj lažje, kaj resnica, da zvestobo mojo in poštenje boš cenik, mi spoštovanje, čast boš pri ljudeh vrnila.^'^ Že iz kronikalnega pisanja Dore Obljubek se vidi, da je veliko brala, saj bi ji drugače jezik ne tekel tako gladko. Vedno jo je privlaala zgodovina, roman je moral biti več kot privlačen, da ga je vzela v roke. Če bi imela možnost iti štud irat, bi se odločila za jezike, na primer italijanščino in nemščino. (Tudi to dokazuje, da avtorica zna ločiti zrnje od plev, saj ni med tistimi, ki sovražijo tudi jezik, zaradi krivičnosti nekaterih njegovih nosilcev.) A tudi šivala in pletla je rada. V njeni mladosti so bili pač drugačni časi. 88 Glej op. 81. 89 Glej op. 81. 177 Marija Stanonik V visokili letih je povzela svoje življenje v Spomin: Mi šel spomin je skoz življenje, da bi veselja čaše in grenčice štel. Veselja čaše so že ubrane, kupe grenčice zbiral je zaman. Bile prepolne so, ne dajo se prešteti, saj grenak v življenju bilje skoraj vsak moj dan.'^^ "V takem dogajanju so bile rože in ptički edina moja tolažba. Zamislila sem se v tisto cvetje. Tako da včasih se mi je zdelo vredno živeti", odkriva svojo ljubezen do narave ljubezniva Brika in potrdilo teh njenih besed je najti V cvetličnem vrtu. Cvetlični vrt obdajajo ciprese, dehteče rože v njem cveto, v drevju ptice žvrgolijo, otožna srca nam vedrijo. Še predno pomlad vrt ogreje, trobentica se v travi smeje, sestrice svoje iz spanja vabi, da na glas zatrobijo pomladi. Vijolica za njo se prva zdrami, a glavice dvigniti ne upa, raje skromna bo pri tleh ostala, nam dehteče cvetje darovala. Ko se šmarnicaje prebudila, cvetje belo je med liste skrila, saj potuhnjene so majske slane, lahko od cvetja samo bil ostane. Ko nam sonce z vso močjo zašije in vročina vlago vso iz zemlje spije, v vrtu dni je cveto, žarijo, živopisno vrt ves okrasijo. W Glej op. 81. 178 Goriška Brda in umetnost besed Jeseni krizanteme zacuetö, poletje vroče so prespale, zdaj same v vrtu bodo kraljevale, dokler jih mrtvim v spomin ne ponesô. Sredi zime balmvo cvete rožmarin, svoje modre cvetke razkazuje, še suh ohranja vonj nam za spomin, ob njem poet dekletu nove verze kuje.'^^ PTICAM O, Bog, kako modro si ravnal, ko pticam si življenje dal. Saj lepšega bitja ni, kot so drobni ptički pisani. Ko jih slišim v gaju milo peti, veselo na vejah žvrgoleti, duša v meni se raduje, melodije lepe občuduje. Ko ptičici se približujem, prestraši se in koj vzleti. Zakaj človeka se boji? To vedno se vprašujem.'^^ In kako sprejema pesmi Dore Obljubek njeno okolje? "Mož jebil inteligenten, sicer pa molčeč. Piši, piši, boš manj govorila," ni bil ljubosumen na njeno ustvarjanje. "Jaz sem bila bolj klepetava, morala .sem iti konec tedna k sestri v sosednjo vas, da sem se šklepetala", pojasnjuje avtorica. "Svakinja je protestirala, ko sem napisala, da v Višnjeviku ni nobenega učenih mož in da ima obzidje v Šmartnu štiri stolpe, ko jih ima v resnici pet."^^ očitno ne priznava "ars poetica", če sploh ve zanjo, toda prav to po svoje priča, da jemlje pesnjenje Dore Obljubek resno. Drugače bi ji bilo vseeno. Marsikatero pesem je Dora Obljubek posvetila tudi svojim ljubim rodnim Brdom in pridelkom, ki jim dajejo pečat: češnjam, grozdju, skratka vseh vrst sadju, rebuli "zlati", seveda če toča ne uniči, kar dajeta nebo in kmetov trud (Brda). Pripovedna pe.sem Berači v Brdih je ena najboljših Dorinih pesmi, vredna, da bi prišla v kakšno antologijo. Njena etnološka pričevalnost presega lokalne meje in doživeta epskost dobiva splošne poteze. 11 Glej op. 81. 12 Glej op. 81. 13 Glej op. 61. 279 Marija Stanonik BERAČI V BRDIH Stara ženica počasi sklonjeno hodi, košarco za miloščino od hiše do hiše nosi, potrka na vrata, ponižno vstopi, za ranjke te hiše očenaš zmoli in miloščino dobre ljudi prosi. Dobra matiji v vrečko nasilje peščico moke iz domače koruze, prašičjo koščico ali košček slanine, ob praznikih še sladke rezine. Hvaležna ženica lepo se zahvali, še en očenaš zmoli za zdravje družini, pri toplem ognjišču se malo ogreje in v mrzli dan počasi odide. Berač se na palico opira, da v hišo prišepa, ponižno pozdravi, se pobožno prekriža, s klobukom v roki milo poprosi kozarček vina in malo toplega kosila, še ščepec tobaka mu oče ponudi. Bog naj vam stotero povrne, da bi še dolgo srečno živeli in revežem dobrote delili. S tem lepim voščilom se berač poslovi in s težkim srcem ta topli dom zapusti. Vojni invalid po vasi hodi z lajno, kijoje dobil namesto pokojnine, milo melodijo zagode, da srca človeška gane in krajcarje mu darovane vzame. Ko berača mrzla noč dohiti, se zateče k najbližji hiši. Za prenočišče v stali poprosi, malo stelje in kos stare odeje, da si prezeble ude o^eje._ 180 Goriška Brda in umetnost besed Tako so nekoč berači živeli, že ob rojstvu Tjunamovani, da morajo trpeti ponižno vdani. Vsak dan sijih srečal na poti, raztrgane, tavajoče, za njimi pa kot mala strašila, kopica otrok je vedno vpila. Avtorica z bolečino spremlja odmiranje življenjskega stila, ki ji jebil domač v mladosti, kakor priča pesem Stari mlin. Ta ne deluje več, voda teče mimo mlinskih kamnov in mlinar, ki je "v starih časih " "noč in dan " "stresal vreče žita v mlin ", se ob tem sprašuje: "oh, kam to pelje, kam? " Pravo žanrsko razpoloženje pa zbudi pesem Cerkvica v Snežečah. Ob dejstvu, da je posvečena Mariji Snežni, se zavemo, od kod kraju ime, toda Dori Obljubek sploh ne gre za to, ampak ob njej naslika praznično razgibanost, pašo za oči, ušesa in duha.^* Kaj pomenijo njene pesmi njenim otrokom in vnukom, se je pokazalo ob avtoričini osemdesetletnici. Na slavju ob tej priložnosti so jo presenetili z zbirčico, ki nosi naslov Pesmi Pore Obljubek. Prof. Mira Mihevc je vanjo uvrstila enainpetdeset besedil. Na prvem mestu je avtoričina označba svojih pesmi: Moje pesmi so preproste, brez umetniške vsebine, duhovitosti, globine. Kar doma sem izkusila, kar iz srca je privrelo, na listek bel sem zapisala.^^ Dmovk 1983. Pripisani datum priča, da je bila avtorica pri osemdesetih letih še duhovno čila, tudi njena pisava kaže popolnoma mimo roko. Tudi danes, ko se bliža devetdesetim, ni dosti dmgače. Velik delež imajo v zbirčici pesmi, namenjene članom družine iz avtoričinega rojstnega doma in nato članom njene lastne dmžine, o čemer se je mogoče prepričati že iz naslovov, ki si sledijo: Mami v spomin. Očetu, Tastu, (2x), Maj (namenjena ubitemu tastu). Soprogu Karlu, Divje rožice. Bolečina, Na pokopališču za Vse svete, (vse namenjene možu, že tudi umrlemu). Sestri v spomin. Mojim otrokom. Vnukom, Ob moji petdesetletnici (ki je citirana spredaj). Bratu Ivanu ob sedemdesetletnici. Vnukinji Tatjani, Vnukinji Ireni, 14 v tem odstavku omenjene štiri pesmi še niso bile predstavljene javnosti, saj niso zajete v omenjeno zbirčico. 95 Glej op. 81. 181 Marija Stanonilc Stara mama, Stojanu ob petdesetletnici, Mirku ob petdesetletnici, Darinki ob petdesetletnici, Ireni ob petdesetletnici, Francetu ob petdesetletnici. Kot daljne odmeve na svojo petdesetletnico, ki jo je tako grenko praznovala, je Dora Obljubek vsakemu izined petih otrok napisala pesem ob enak.šnem jubileju. Nikakor ne po enem kopitu, ampak upoštevaje njegov značaj, življenjsko pot in s tenkim občutkom za izražanje materinske ljubezni. Drugi razdelek je namenjen sinovoma v tujini. Deloma je mogoče že iz naslovov razbrati njegovo motiviko: Luna (ozadje nastanka te pesmi je prikazano spredaj). Pismo, Sinov glas iz tujine. Mojim v Kanadi, Spomin na Kanado, Čas, Misli moje (gre za utrinke z avtoričinega obiska v Kanadi), Solze, Zahajajočemu soncu, Jutro, Materine sanje, Pričakovanje, Vrnitev. Tretji razdelek vsebuje pesmi o naravi in na koncu nekaj refleksivnih pesmi: Zima, V cvetličnem vrtu, Poletje, Tesen, Potoček, Pticam, Ptiček v kletki. Srce, Dekletom, Sreča, Domovini, Naše življenje. Sreča v jeseni. Starost, Spomin. Nazadnje povezuje šopek pesmi kakor s pentljo Moja želja: Če bi moja želja se izpolnila, bi srce ljubezni polno otrokom svojim podarila. Čemu bi v zemlji naj trohnelo, naj raje zanje še v ljubezni bi gorelo.'^^ MiraMihevcje pospremila zbirčico v svet z občuteno uvodno besedo: "Dora Obljubek. Zavedna Slovenka. Ponosna kmetica. Vdana žena. Ljubeča mati. Ljudska pesnica. Brez posebne izobrazbe, razgledana, razmišljujoča. Hude življenjske preizkušnje ined osvobodilnim bojem so ji potisnile v žuljavo roko pero. Mora a je zliti na papir svojo bol, svoje gorje. Zapisana pesem ji je prinesla olajšanje. Odslej se vse pogosteje zateka k ustvarjanju... Res je njena pesem oblikovno preprosta; avtorica posveča pozornost predvsem enostavni rimi, ritein verza pa seji, kot kaže, oblikuje samodejno. Pesmi dvigajo ceno življenjske resnice, ki jih izpovedujejo... Čustvenost Dore Obljubek je razpeta med njene najbližje. V prigodnih pesmih jiin po.sveča svojo toplo misel in lepe želje...Iz vseh pesničinih verzov vejeta neomajna zvestoba in predanost domu, družini, potomcem, domovini. Prav zato so njene pesmi prijetno branje: v človeku vzbujajo občutek ponosa in varnosti, kajti dokler bo naš narod imel kmečke matere, ki zinorejo toliko plemenite in ponosne ljubezni, za svoj rod in domovino, kot pesnica Dora, se nam bodočnosti ni treba bati."'^^ Zbirčica je izšla v osemdesetih izvodih, torej toliko, kot je bilo ob času njenega izida avtoričinih let, in razmnožena s fotokopimiin strojem. Prvi razdelek uvaja risba Primorske, prejkone briške vasi, drugi dve risbi (briška domačija, krajinski motiv) pa razmejujeta prvi razdelek od drugega in le-tega od tretjega. Izdelal jih je Fridi Vargazon, avtoričin vnuk. "o Glej op. 81. "7 Glej op. 85, str. 2. 182 Goriška Brda in umetnost besed Zbirčica je bila toplo sprejeta ne le med njenimi najbližjimi, ampak oatno tudi v širšem krajevnem okolju, da je bila istega leta, v enaki tehniki kot prva, razmnožena še njena druga izdaja v petdesetih izvodih. Lep uspeh prve zbirke je očitno opogumil njene izdajatelje, da so dve leti pozneje, leta 1985, pripravili drugo zbirčico petintridesetih pesmi Dore Obljubek pod enakiin naslovom, kakor ga ima prvi zvezek, le da ima tu dostavek "Drugi zvezek", na notranji naslovni strani pa "Druga zbirka". Avtorica spremnebesedeje hči Irena, pesnico pa predstavlja bolj zgoščeno in v skladu s tokratno pesniško bero bolj prepleteno s širšimi zgodovinskimi okoliščinami. Zadnji odstavek pa je že odmev na prvo pesničino zbirčico: "Dora Sirk-Obljubek seje rodila 6. septembra 1903. leta v Višnjeviku v Goriških Brdih. Po osnovni šoli je obiskovala gospodinjsko šolo v Tomaju na Krasu. Poročila se je na veliko kmetijo na Breg, kjer je gospodinjila številni družini. Pesmi je pisala že kot mlado dekle, ki pa se niso ohranile. Nekaj pesmi je napisala med drugo svetovno vojno. Te so že med vojno recitirali na raznih zborovanjih v Brdih, po vojni pa na proslavah in komemoracijah. Največ pesmi je napisala po vojni. Opisujejo vojne grozote, naravo, Brda. Posvečene so domovini, briškemu kmetu, družini, zlasti pa sinovoma v tujini, po katerih hrepenenje v njej nikoli ne ugasne. Napisala je tudi kroniko družine Obljubek. Prva zbirka njenih pesmi jebila izdana 1983. leta ob njeni 80- letnici. Nekatere pesmi iz prve zbirke so bile objavljene v Primorskih srečanjih, v Naši ženi, v Rodni grudi - reviji za Slovence po svetu in v Mohorjevem koledarju v Italiji." Pesmi so tu razdeljene v štiri razdelke. V prvem so osebnoizpovedne in refleksivne (Moj september. Čas, Beli oblaki. Večer, Otrok, Poslednji dom. Starček, Zapuščeni dom, - s pojasnilom: "Po II. svetovni vojni so mladi Brici zapuščali domove in odhajali v tujino". Drugi razdelek uokvirjata pe.smi o sedanji domačiji Obljubkovih v Dmovku in o nekdanji na Bregu, vmes pa so Umirajoča mati. Ob bc^lnem otroku. Sinovo slovo. Tretji razdelek je najobsežnejši in precej pisan, kar je opaziti že po naslovih: Božič, Stara pesem. Mesečina, Slovo od vrta. Pomladno jutro. Stari hrast ob cesti, Soči, Zvon, Gozdovi, Vojakova mati. Mladini, Ma ta ju r. Divja rožica. Konec vojne. Mati padlega partizana. Briški vodovod. Spomenik padlim. Poleg že znane osebnoizpovedne, dmžinske motivike o naravi je tu nova vojna motivika, kakor je na primer Spomenik padlim. "Pesem je posvečena Melinkovi mami z Brega, kije novembra 1943 izgubila sina v bitki na Matajurju. Njegovega trupla niso našU nikoU. " '^^ Plaho je zaznati tudi religiozno motiviko v pesmi Božič (V stolpu bije ura polnoči,/ cerkev okrašena v lučkah vsa žari,/ vernikov množica prihaja,/ da dete božje počasti,/ tiha sreča srca vsa navdaja.//...) in Zvon'^^, ki ubeseduje trikratno dnevno zvonjenje Avemarije. V zadnjem razdelku so le štiri pesmi, in sicer Osmi marec. Stari mlin, in dve, ki zaslužita tudi tukajšnjo objavo, saj gre v prvi za osebno izpoved in v dmgi za zrel klas avtoričinega življenjskega spoznanja. "8 Glej op. 85, str. 33. Glej op. 85, str. 24., 183 Marija Stanonik MOJ VRT POZIMI Odkar se cvetje je osulo in ptice so te zapustile, se zdiš mi bled in ves potrt, moj dragi vrt. Pomlad se skoraj spet povrne in s kito cvetja te ogrne, spet zažarel boš sredi Brd, moj dragi vrt. Saj zaupati ti smem? Nekoč sem tudi jaz cvetela, kot slavček mile pesmi pela, zdaj onemogla sem in ovenela, le s tabo še veselje bom imela. '"O NA POKOPALIŠČU Blaženi mir veje m tem svetem kraju, kjer človek ob človeku počiva, nad njim ciprese šelestijo in ptički svojo pesem žvrgolijo. Soseda vse življenje sprta, drug drugemu sta zemljo si jemala; zdaj mati Zemlja spor je poravnala in vsakemu enaki delež je dodala. Iz src izbrisala strasti in zlobo, lepoto spremenila je v trohnobo; zdaj sklonjeni, ponižni, nemo v naročju njenem vsi ležijo. O božji zaželeni mir, zaman v življenju človek je po tebi hrepenel, zdaj tu ga večno bo imel. 100 Glej op. 85, str. 35. 101 Glej op. 85, str. 37. 184 Goriška Brda in umetnost besed Za osemdeseti rojstni dan sojo domači presenetili /. natisom zbirke njenih pesmi. (Iz družinskega albuma hčerke Irene Vargazon) ¦ The family surprised Dora on the occasion of her eightieth birthday with a printed collection of her poems. (From the family album of her daughter Irena Vargazon) ¦ Una sorpresa dei familiari per il suo ottantesimo compleanno: il libro con una raccolta delle sue poesie (Dall'album di famiglia della figlia Irena Vargazon) V prinieri s prejšnjo so razdelki te zbirčice manj enotno zasnovani, njihova tematika pa seže čez prag domače družine. Prav tako kot prvo jo krasijo tri risbe. Vnuk Fridi Vargazon je svoji dve naslovil "Zapuščeni dom v Goriških Brdih" in "Obljubkov dom na Bregu, požgan inaja 1944. leta". Vnukinja Irena Obljubek pa je narisala ilustracijo k pesmi Spomenik padlim, torej užaloščeno mater ob njem. Medtem ko so pesmi v prvem zvezku natipkane z mehaničnim pisalnim strojem, so tu že z elektronskim, zato so njihove kopije že lepše in v tej tehniki so pripravili blizu 150 izvodov.102 Napredek je tudi v tem, da so tu strani že oštevilčene, še zmeraj pa manjka kazalo. Obakrat pa je pojasnjeno, da sta knjižici izšli v samozaložbi, nainenjeni le za ožji domači krog. Na naslednjih straneh: Faksimile petih strani iz kronike rodbine Obljubek* Fascimile of five pages of the Obljubeks' Family Chronicle ¦ Facsimile di cinque pagine della cronaca della famiglia Obljubek 102 Glej op. 61. 185 Marija Stanonik 186 Goriška Brda in umetnost besed 187 Marija Stanonik 188 Goriška Brda in umetnost besed 189 Marija Stanonik 290 Goriška Brda in umetnost besed IV. Nazadnje zasluži prostor v tem spisu še EDV ARD ERZETIČ (roj. 1939 v vasi Gradno v Goriških Brdih, Hilarjev), po poklicu elektrotehnik in zdaj zaposlen v kranjski Iskri. V nižji gimnaziji na Dobrovem ga je poučeval slovenščino pesnik France Pibemik.'03 "S sedemnajstimi leti sem zapustil domače gradensko ognjišče tudi v pravem jomenu besede in se odpeljal med Gorenjce - v Kranj. To je bil zaine jezikovni colaps. V meni seje v trenutku vse zrušilo. Počutil sem se duhovno izropanega, čemur je sledila pogovorna asimilacija. Nekateri tega sploh ne prenesejo, oziroma ne sprejmejo! Nebom trdil, da mi ni v ušesih še vedno ostala melodija domačega ognjišča? Kljub temu, da je od mojega odhoda z doma že skoraj štiri desetletja, mi je v svoji zavesti globoko urezan spomin na jezik mojih otroških let. Namreč, ta moj zapis se ni spreminjal, ampak je ostal prav tak, kakor je bil takrat - v tistih časih. Dogajanje doma pa je bilo precej drugačno. Iz dobro znanih in neznanih vzrokov se je jezik bistveno spremenil. Recimo, da se je prečistil, poenotil in bolj ' poslovenil'? Prvotne besede so odpadale in izumirale in še izumirajo iz znanih vzrokov... " To je del avtorjevega uvoda pod naslovom: Odkod pobuda za pisanje slovarčka? v knjižici z naslovom SLOVARČEK narečnih, etimoloških in topo- nomastičnih izrazov vasi Gradno in Višnjevik v Brdih.'"^ Leta 1986 seje namreč odločil, da bo napravil seznam domačih besed, ki se jih še komaj kdaj kdo spomni in uporabi in jih je zato vedno redkeje slišati. Že dolgo daleč od doma seje zbal, da bi jih pozabil tudi sam. Ta problem je posebno izrazit pri zdomcih in izseljencih. V glavi je (jezikovna) kaseta, ki jo človek odnese s .seboj, jezik pa se razvija in gre naprej, razrnišlja Erzetič v svojem tehničnem žargonu. "Jezik otroških let je svetinja. Tako kot rojstni kraj. Jezik je že tam. Ga moraš sprejeti. Hočeš ali nočeš. Če bi dojenčka peljali na Kitajsko, bi postal Kitajček," varira gorenjski Brie misli v pogovoru, ki jih je zapisal v že oinenjenein uvodu: "Za obstoj naroda morajo biti dani pogoji. Med glavne prvine spada tudi jezik. Je zelo dinamična komponenta, se torej stalno spreminja. Z rojstvom ga še ne podedujemo, ampak ga sprejmemo. Običajno je to jezik okolja, v katerem se rodimo - to je jezik staršev. Spreminjamo ga največkrat sami - uporabniki. Slovenski jezik je prečudovita duhovna tvorba. Jan Makarovič meni o jeziku tako: 'Resnično dokončno učlovečenje se ne izvrši z iznajdbo orodja, temveč šele z iznajdbo jezika. ' }e brezkončni parameter ustvarjalnosti za vsa področja. Koliko znanstvenikov in znanstvenih razprav je že bilo samo zaradi slovenskega jezika? Slovenski knjižni jezik je po mojem rezultat stoletnih jezikovnih 'laboratorijev'. Materin jezik je nekaj povsem drugega; je pogovorni jezik. Teh pa je na Slovenskem mnogo. Doktor Anton Trstenjak se navdušuje za termin 'jezik domačega ognjišča', ta daje tapravi. Globoko v sebi čutim, daje res tako. Je obenem tudi edini jezik, s katerim se lahko, tako ali drugače, pogovarjam s predniki. " Tudi jezik domačega ognjišča je svetinja! Te pa ne smemo metati svinjam. " '^6 103 Terenski pogovor v Ljubljani, 15.3. 1992. IM Edvard Erzetič, Slovarček narečnih, etimoloških in toponomastičnih izrazov vasi Gradno in Višnjevik v Brdih, Kranj, marca 1992. 105 Glej op. 104. 106 Glej op. 104, str. 2-3. 191 Marija Stanonik Edvard Erzetič Namenoma je predstavljeno celotno besedilce uvoda, ne le tisti del, ki je apologetičen, narodno konstitutiven, ampak tudi tisti deli, ki so strokovno vprašljivi in pomanjkljivi, pa ne toliko v zamisli sami kot v njeni formulaciji. Kolikorbolj avtor posega na strokovno področje, v interpretacijo gradiva, toliko bolj mu zmanjkuje tal: na primer ko skuša razložiti izvir besed: "Med njimi so tudi take, za katere bi upal trditi, da so samo naše, - da so avtohtone. Nekaj besed ima zelo staro poreklo, in sem jih, po svoji presoji, posebej označil. Namigujejo na staroslovenski, če že ne nn slovanski izvor? Precej besed v slovarčku so izpeljanke iz tujih jezikov, kar je povsem jasno. Brda so bila z Beneškimi Slovenci in so še danes na etnični meji med Furlnni in Italijani. Nekaj besed je nemškega izvora, saj so bili ti kraji v zgodovini tudi pod nemško govorečimi režimi. Za besede srbohrvatskega izvora pa ne dobim prave razlage?" ^^'^ To kaže, da je avtorjeva ambicija presegla seznam besedišča iz otroštva, prizadeval si je določiti tudi njegovo etimologijo, kar pa je jrejkone preseglo njegovo strokovno usposobljenost za tako delo. Edini stilni cvalif ikator, ki ga tudi upošteva in mu verjetno v nobenem primeru ni oporekati, je: "zaničljivo". "Brici se sramujejo svojega dialekta," razlaga Erzetič njegovo hitro izginjanje. To je poglavitni vzrok, da seje lotil "slovarja". Kakšen čar ima zanj "jezik domačega ognjišča", kako ljubeče želi kaj storiti zanj, če mu že ni dano, da bi bil udeležen pri njegovem razvoju, razkrivajo aforizemske besede: "Eden zboli od besede, drugi od sanka."'"** "Za konec" pa v svojem Uvodu pravi: "S tem skromnim slovarčkom nisem izumil dinamita. Pred menoj je to opravil že Alfred Nobel. Je pa morda 107 Glej op. 104, str. 6. 108 Glej op. 103 192 Goriška Brda in umetnost besed izziv za nekoga, ki se mu zdi ta 'kost' še neoglodana? Tudi ne trdim, da imam povsod prav! 1 Delo je zaključeno, do kraja pa tako nikoli ne bo. Bolj kot stroge kritike, potrebujem od 'drugod' dobrohotnih nasvetov za morebitno dopolnitev/?/ na tem področju. Če pa slučajno pride do volemike, sem pripravljen iti tudi v ta boj, kolikor ga sprejme moj strokovni obsegi " ^^"^ Vendar se je avtor želel zavarovati pred pretiranim vdorom stroke v to njegovo delo, ki je nastajalo v prvi vrsti iz domotožja po domači besedi in neke naravne radovednosti, odkod je doma, in ne iz strokovno podstavljene motivacije, tako da je na konec uvoda dal napisati z velikimi črkami: SLOVARČEK M ZA JAVNO RABO!!! "O Sodelavki Inštituta za slovensko narodopisje pa je poudaril: "Slovarček sem delal izključno zase. Srečanje z nama je bilo za njegovo izdelavo drugotnega pomena."' ' ' Da mu delce pomeni predvsem zvezo z domačo zemljo, nekakšno parti turo, s pomočjo katere samo tistemu, ki pozna njene simbole, ti omogočajo ustvarjanje ubrane zvočne orkestracije, se vidi iz pogovora, v katerem je trdil, da imajo že posamezne vasi med seboj različne naglasne in oblikoslovne vzorce, kar da je mogoče ponazoriti le zvočno, češ da se zapisati tega ne dâ: Kozana, Medana, Neblo; na primer Šmartno, Gradno, Višnjevik imajo nekatere izraze enake, a tega ne gre posploševati. Slavce, ki jih loči samo en potoček, govorijo že drugače. Je več takih mini področij.' '- Želja po oddolžitvi domačim se kaže v zahvaH: "Ne smem pozabiti, da so mi bili v veliko pomoč brat Ivo, svak Berto Sirk, sosed Bruno Podveršič in neimenovani prijatelji gradenske fare, katerim sem hvaležen. Materi Fanici in očetu Hilariju dolgujem mnogo več! " Besede je Erzetič zapisoval hkrati v zvezek in na listke za kartoteko. Z rdečimi pikami je v zvezku označil besede, za katere sam ni vedel, od kod so, ali pa seje hotel prepričati, ali prav sklepa o njihovem izviru. Po abecedi je v slovarju razvrščenih 1025 besed na triinpetdesetih straneh v formatu šolskega zvezka. Natipkane so na računalnik, in sicer v petih izvodih. Od tega je avtor en izvod podaril avtorici tega prispevka, drugega je dobila v roke Francka Benedik"^ z Inštituta za slovenski jezik - dialektološka sekcija, tako da so mu ostali le trije izvodi, vendar jih lahko po potrebi množi - pač zaradi načina "tiskanja". Žal, besede nimajo naglasov, kar je za narečno glasoslovje velika pomanjkljivost, morda pa delce utegne priti prav narečni leksiki. Avtorjevo nagnjenje k jezikoslovniiTi vprašanjem ga utegne s pomočjo strokovnjakov za dialektologijo napraviti za pripravnega terenskega sodelavca, kar ne bi bil majhen uspeh za obe strani. Omenjeni Slovarček sam pa je v sedanji obliki predvsem dokument, dokument ljubezni do materinščine, ki jo avtor - pomenljivo! - loči od standardnega knjižnega jezika, in dokument poskusa artikulirati to ljubezen na način znanosti. Nekateri pišejo pesmi, on pa je izbral po svoje bolj izvirno in redko pot: pripraviti slovar. Dandanes na tej ravni prav izjemno, za tehnika po poklicu pa še toliko bolj nenavadno. Ali pa tudi ne: morda se tak objektiviran 10''Glej op. UH,str.5 no Glej op. 104, str. 6. 111 Leta 1986 se je avtor po naključju srečal z avtorico tega prispevka, in ko ji je zaupal, da ima v delu slovar govora svoje vasi, ga je k temu spodbujala, pa tudi nekajkrat pozneje v teh letih - tudi s predvidevanjem, da bi bilo gradivo dobrodošlo d ialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik pri ZRC SAZU v Ljubljani. 112 Glej op. 103. 113 Izkazalo seje, da bi bilo treba za strokovno rabo delcev marsičem še dopolniti. 293 Marija Stanonik način izražanja čustev bolj ujema z racionalnostjo njegovega dela in je potemtakem nasledek njegovega siceršnjega habitusa. Vsekakor je na ravni ustvarjalnosti, ki jo raziskujeta etnologija in slovstvena folkloristika, delo vredno vse pozornosti, saj jima gre v prvi vrsti za ustvarjalnost zamisli, medtem ko o kvaliteti njihove izvedbe praviloma vedno presojata z vidika okoliščin, v kakršnih more svoje ideje uresničevati njihov nosilec. SKLEP Rdečo nit na vertikalni lestvici literarne kulture začnimo vleči s tistega konca, kjer smo njeno analizo za Goriška Brda končali. Edvard Erzetič, najmlajši med obravnavanimi avtorji, seje iz domotožja in spoštovanja do materinščine lotil zbiranja in sistematičnega urejanja njenih besed, torej izdelave slovarja. S tem je zadostil notranji nuji, ohraniti stik z domačim okoljem. Pora Sirk-Obljubek posamezne besede že povezuje v pesmi, ki so namenjene predvsem njenemu družinskeinu krogu in domačiji. Tudi v prozi ji beseda izredno gladko teče, tako da je z nekakšno kroniko svoje družine ter rodbin Sirk in Obljubek pripravila izjemno dragoceno gradivo ne le za raziskavo družinskega življenja v obdobju med obeina vojnama 1918-1941 in dalje, ampak tudi za zgodovino kolonstva v Goriških Brdih. Z vidika literarne vede pa bi jo bilo mogoče šteti za ogmdje imenitne družinske sage. Ludvik Zorzut najbolj obvlada lokalni kolorit, s katerim so prežete njegove pesmi o Goriških Brdih. Ne prislika ga le z motiviko, ampak tudi z uporabo narečja v njih. Prugače njegove pesmi sodijo bolj v objektivno kot v osebnoizpovedno liriko. V tem pogledu zaseda najvišje mesto Alojz Gradnik, ki mu pogosto pravijo "pesnik Goriških Brd", kar .seveda ni nič narobe; vendar pa kot opojno črno vino v dno srca segajoča njegova izpovedna pesem zadeva v občečloveško problematiko, ob kateri je najmočnejše spoznanje: mcxna kakor smrt je ljubezen."* Prvotno je bilo predvideno, da bi bil ta članek omejen samo na ustvarjanje Pore Obljubek, ki doslej še ni bila deležna širše javne poglobljene predstavitve, vendar .se ini je zdelo primemo, da ob tein ne zanemarim drugih treh avtorjev in tako prikažem vso paleto literame kulture v Goriških Brdih. Pri tein pa bi skoro prezrla dva avtorja, ki sta po rodu prav tako iz Goriških Brd. Karel Šinak (roj. 1889 v Šmartnem v Goriških Brdih -1942 ustreljen v Pragi pri Begunjah kot talec) je bil mladinski pesnik in pisatelj. Njegove mladinske pesini so večinoma zasnovane na slovstveni folklori in primorskem nacio- nalnem boju; zbral jih je v več zbirkah. Najbolj zrelo delo ined njimi je Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri je tudi pesem Kako je tebi, Marija, posvečena bazoviškim žrtvam.' '-^ Albert Šiaik (roj. 1895 v Kozani v Goriških Brdih - umrl 1985 v Ljubljani) je bil tudi pesnik, pripovednik, publicist in prevajalec. Zbratom Karlom seje tmdil organizirati gledališko življenje v Trstu, dokler se ni moral konec dvajsetih let umakniti v Jugoslavijo; objavljal je v različnih revijah in listih, predvsem mladinskih, vendar inu je izšla le ena zbirka pesmi: Pionirska slikanica 1.1946."^ 111 Eros - Tanatos, glej op. 3, str. 31. llSGlejop. 2,str. 344. 110 Glej op. 2, str. 343-344. 294 Goriška Brda in umetnost besed Če skušamo določiti mesto obravnavanim avtorjem v literarni stratifikaciji, gre nedvomno za literaturo pri Gradniku in njen poseben izrastek (mladinska!) pri bratih Širok, medtem ko se Zorzut giblje na meji med njo in literarčenjem. V njen okvir pa prihajata Dora Obljubek in tudi Edvard Erzetič, kolikor vzporedno z literarnim ustvarjanjem na tej ravni, ne najdemo primernejšega izraza za težnje po znanstvenem uveljavljanju. Če tukajšnji pregled omogoča zaslutiti, kako se kapilare literarne kulture iz njenega osrčja, ki ga tukaj pomeni Alojz Gradnik, širijo po različnih stopnjah in nato prepojijo vsakdanje življenje, od časa do časa pa ga delajo bolj prazničnega, je njegov namen dosežen. BESEDA O AVTORICI Mag. Marija Stanonik, višja raziskoval- na sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje pri Raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Na delovnem mestu je zadolžena za raziskovanje slovstvene folklore. Predvsem se trudi oblikovati njeno teorijo, izčrpno pa zasleduje njen položaj pri Slovencih tudi v posameznih zgodovinskih obdobjih. Vendar sega njen strokovni interes čez meje njenega delov- nega področja, kar po svoje ilustrirata dve samostojni objavi: Promet na Zirovskem, Žiri 1987; Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana 1990. ABOUTTHEAUTHOR Marija Stanonik, M. A., senior research fellow at the Institute for Slovene Folklore of the Research Center of the Slovene Academy of Arts and Sciences in Ljubljana. Works primarily in the field of literary folklore, and especially with efforts to define its theory. She also studies its posi- tion among Slovenes in individual histori- cal periods. However her professional interest transcends the borders of her area of work as illustrated by two independent publications: Traffic in the Žiri region (Ziri, 1987) and Literary folklore in the domestic environment (Ljubljana 1990). SUMMARY GORIŠKA BRDA AND THE ART OF WORDS The connecting thread on the vertical ladder of literary culture begins where we finished its analysis for Goriška Brda. Edvard Erzetič, the youngest of the mentioned authors, out of homesickness and love for his mother tongue, began the collection and systematic organization of its words, i.e. the elaboration of a dictionary. In this way he fulfilled an inner need and preserved ties with his native place. Dora Sirk-Obljubek puts these words together in poems intended primarily for her iininediate family and home. Her prose also flows extremely sinoothly; with a chronicle of her family, the Sirks and Obljubeks, she has prepared extremely valuable material not only for the research of family life during the period between the wars (1918-1941) and beyond, but also for the history of the quota-leasing (tenant fanners) in the Brda region. From the aspect of literary science it could be regarded as the framework for an outstanding family saga. Ludvik Zorzut is a master of local colour, which cuts through his poems about the Brda area. He paints it not only with the subject motif, but also 295 Marija Stanonik uses the local dialect in them. Otherwise his poems belong more to the objective lyrical than the personal. In this respect Alojz Gradnik, who is frequently acclaimed as the "poet of Goriška Brda", occupies the highest place; but like intoxicating red wine his personal poetry reaches to the bottom of the heart and extends to the general human problem, of which this recognition is strongest: love is as strong as death (Eros-Tanatos). RIASSUNTO IL COLLIO E L'ARTE DELLE PAROLE Per riassumere questo articolo sulla cultura letteraria del Collio partiamo dalla sua conclusione: Per nostalgia, ma anche per rispetto verso a lingua materna Edvard Erzetič, il piu giovane tra gli autori citati, ha iniziato a raccogliere e a ordinare sistematicamente le parole della propria parlata, realizzando quindi un vocabolario, appagando in tal modo il suo bisogno interiore di conservare i legami con la terra natia. Dora Sirk-Obljubek, scrive in versi, destinati in primo luogo alla cerchia dei suoi familiari. Anche in prosa ha un linguaggio molto sciolto, tanto da aver raccolto, stilando una specie di cronaca della sua famiglia e delle famiglie Sirke Obljubek, un prezioso materiale non soltanto per le ricerche relative alla vita di una famiglia nel periodo tra le due guerre (1918-1941) e negl i anni su ccessivi, ma a nche per la storia del colonato nel Collio. Dal punto di vista strettamente letterario il materiale potrebbe venir visto come una sorta di canovaccio per una stupenda saga familiare. Ludvik Zorzut e quello che padroneggia maggiormente il colore locale, di cui sono pregne le sue poesie sul Collio. Non lo dipinge soltanto con motivi prettamente inerenti, ma anche mediante l'uso del dialetto. Da questo punto di vista il primato spetta ad Alojz Gradnik, che viene spesso indicato come il "poeta del Collio". Non e sbagliata come definizione, tuttavia la sua poesia, che arriva fino in fondo al cuore al pari di un inebriante vino rosso, tocca problemi comuni a tutta l'umanita, tra i quali risalta la constatazione che l'amore e forte come la morte (Eros - Tana tos). 196 CIMBALE - OPSASE ALI ORPHICA - NA GORIŠKEM IN V BRDIH Mira Omerzel-Teriep IZVLEČEK V pričujočem prispevku avtorica objavlja (in komentira) zemljevide in preglednice, ki prikazujejo razširjenost malih cimbal ali oprckija na Slovenskem. Na njih izstopijo zahodni deli Slovenije, tudi Brda, iz katerih predstavlja fresko z najlepše ohranjenim nas- likanim oprekljem (iz okoli leta 1480). ABSTRACT In this article the author publishes (and comments on) maps and tables shoioing where dulcimers were known in Slovenia. Prominent are the zvestern parts of Slovenia and Brda region, the area where the best preserved depicted dulcimer can be seen in a fresco, dating from around 1480. Male cimbale ali oprekelj, ki naj bi jih na Goriškem in Tolminskem imenovali opsase', domnevni goriški izdelovalec teh glasbil Roeling pa orphica-, štejemo med predhodnike sodobnega klavirja.. Z Bližnjega vzhoda, najverjetneje iz Perzije, se je glasbilo, imenovano "santir" in arabsko "qanun", razširilo v Evropo z arabskimi ekspanzijami. V Evropi je izpričano od 11. stoletja, na Slovenskem pa od druge polovice 15. stoletja.^ Pol tisočletja je bilo pravo modno glasbilo evropskega prostora! V obdobju rokokoja so bili evropski opreklji oziroma evropske cimbale najbolj vsestransko priljubljeni in razširjeni med vsemi sloji prebivalstva. Igrali so nanje poleg glasbil, kot so dude in lajne*; z oprekljem so muzicirali po meščanskih salonih in vladarskih palačah, zanj so komponirali sloveči komponisti, kot je Leopold Mozart, zahtevnejši so ga poskušali reformirati in mu dati večje tehnične zmogljivosti. Vendar se je v tem obdobju njegova velika priljubljenost tudi iztekla. Njegovo mesto so zavzele razvojne oblike klavirja. Oprekelj se je nadalje ohranil v hribovski izolaciji in v odmaknjenih predelih še dve stoletji kot plesno spremljevalno glasbilo ter dobil pomen ljudskega glasbila življenjskega vsakdana evropskega človeka. Še danes se lahko srečamo z njim na avstrijskem Štajerskem, na Salzburškem, na Bavarskem in Tirolskem in v švicarskih Alpah. Znan je bil tudi v večjem delu 1 G. Perusini, Strumenti musicali e canto popolare in Friuli, 1944. 2 M. Pleterinik, Slovensko-nemški slovar, Ljubljana 1894-1895. 3 Glej razpravo podpisane Oprekelj na slovenskem etničnem ozemlju, Traditiones 19, Ljubljana 1990, str. 177-210, dalje cit. OSEO. 4 Glej Karl-Heinz Schickimus, Über Volksmusik und Hackbrett in Bayern, München-Wien-Zürich 1981. 197 Mira Omerzel-Terlep slovenskega etničnega prostora (izvzeta je le Bela krajina). Vendar je pri nas glasbilo s smrtjo zadnjega opreklarja leta 1979 izumrlo. Danes štejemo oprekelj, podobno kot citre, med ljudska glasbila alpskih dežel. Vsa alpska Evropa pozna to glasbilo pod skupnim imenom: bretl(e)5. Okrajšava je izpeljana iz nemškega imena Hackbrett. Slovenski bretl (Trenta, Primorsko) se lahko glasi tudi kot preti ali pretelj^. Zmaga Kumer navaja zanj še tale imena: aprikel, prekl, cimprekelj, na Štajerskem prekl, na Notranjskem opreklje^. Panonski del Slovenije (Prekmurje) pozna med slovanskim in romskim življem razširjene različice imena cimbal, Porabci pa cimbole in cingule. Tudi iz naštetih imen glasbila je razvidna prepišna lega slovenskega etničnega prostora in njegove kulture. Vzhodnoevropski prostor pozna različice osnovnega imena cimbal, srednja in zahodna - alpska in preda pska - Evropa različice imena Hackbrett (ein Brett zum Hachen - deska za sekljanje)^ oziroma bretel. Obe imeni sta pomembni za naše poimenovanje glasbila na prehodnem kulturnem območju. Zanimiva je tudi sinteza obeh pojmov, kot je z imenom cimprekelj izpričana na idrijskem območju okoli leta 1870^. Izjemna pa so goriška imena opsase in orphica'", štajerski pentek in trklje". Zdi se, da bi bilo z ozirom na številna navajanja različnih poročevalcev glasbilo pravilneje poimenovati cimbale, vendar zaradi deloma že utečene strokovne rabe ohranjam izraz oprekelj. Tolminska in goriška izraza opsase in orphica pa sta verjetno priči individualne človekove besedne igre in ustvar- jalnosti. Ko sem pripravljala razpravo o opreklju na slovenskem etničnem ozemlju za objavo (gl.op. 3) sem izdelala tudi več preglednic in zemljevidov, ki so mi pomagali razbirati in razumevati "situacijsko sliko" razvoja in razširjenosti tega glasbila pri nas v sodobnosti in v preteklosti. Pripravila sem jih tudi za tisk, a do objave ni prišlo. Ker pa preglednice jasneje kot pisana beseda kažejo rabo in njeno zgoščenost skozi čas ter še posebej opozarjajo na bolj množične vire in informatorje v dolini Soče in okoliških območjih in ker Goriška Brda hranijo v cerkvici obmejnega Gluhega Vrhovlja eno najlepših in najbolje ohranjenih fresk angela z oprekljem, naj bodo s kratkim spremnim komentarjem objavljene preglednice in zemljevidi, ki se sicer nanašajo na celotno slovensko etnično ozemlje, v pričujočem letniku Etnologa, ki se posveča temu delčku slovenske dežele. Freske v cerkvici v Gluhem Vrhovlju nad Kožbano so menda nastale okoli leta 1480'^. Na njih je več glasbil. Poleg angelov, svetnikov, Marije z Jezusom, cvetličnih vzorcev so v sedmih poljih naslikani oprekelj, lutnja, portativ, harfa. 5 Glej Kari M. Klier, Volkstümliche Instrumente in den Alpen, Kassel und Basel 1956. 6 Zmaga Kumcr, Slovenska ljudska glasbila in godci, Maribor 1972, str 53 (SLGG). 7 Z. Kumcr, SLGG, str 72. * Glej terminološko razlago podpisane v OSEO, str. 178. I Podatek je iz odgovora na narodopisne vprašalnice iz prejšnjih stoletij ( glej Kumer, SLGG, str. 71). 10 Glej Pleteršnikov slovar. II Jožef Pajek, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev, Ljubljana 1884. 12 Primož Kuret, Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Ljubljana 1973, str 72-97. 198 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih Angel z oprekljem na freski v cerkvici v Gluhem Vrhovlju nad Kožbano, iz okoli leta 1480 (Foto P. Kuret) ¦ Angel with dulcimer in the fresco of the church of Gluho Vrhovlje above Kožbana (dated around 1480) (Photo by P. Kuret) ¦ Angelo con 1' oprekelj, particolare dell'affresco nella chiesetta di Gluho Vrhovlje sopra Cosbana (Kožbana), 1480 ca. (Foto P. Kuret) pavke in nedoločljivo brenkalo. Po Primožu Kuretu se freske podrejajo kranjskemu prezbiteriju.'^ Če pa hočemo razumeti, kaj nam freska pripoveduje, se moramo vrniti še pol tisočletja v zgodovino. Evropska srednjeveška glasbena praksa pozna sorodni glasbili: psalterij (od 9. stoletja) in oprekelj (Hackbret, od 11. stoletja). Na psalterij, ki ima verjetno iste predhodnike kot oprekelj, se igra z nohti, s plektrumom (trzalico) ali z gosjim peresom, na oprekelj pa večinoma le s pomagali, to je s kladivci, palčkami. O obeh sorodnih strunskih glasbilih poročajo renesančni teoretiki, med njimi najpomembnejša Sebastian Virdung (1511) in Michael Prätorius (1619)'! Kljub terminološki zmedi tega časa je mogoče slediti razvoju obeh glasbil. Že teoretik M. Prätorius je v znamenitem delu Syntagma Musicum'^ poročal, da sodi oprekelj (Hackbrett, Zimbel, Cymbalum) med vaška glasbila in ga imenuje "luinpeninstrument"'^. Torej bi ga že v 16. stoletju lahko prištevali tudi med ljudska glasbila v današnjem pomenu besede. Možno je, da si je glasbilo že takrat utrlo pot med širše občestvo izven pleiniško-meščanske in dvorne umetnosti, ki bi jo lahko imenovali stilna umetnost. Številne freske po slovenskih cerkvah utegnejo priljubljenost med ljudmi samo potrditi, saj so menda bile freske nekakšna "biblija v podobah", ki jebila namenjena ljudem in so tudi slikarji zajemali snov iz njihovega vsakdana. 13 P. Kuret, str. 73 (po navedbi F. Steleta). 14 M. Omerzel-Terlep, OSEO, str. 179. 15 M. Prätorius, Syntagma Musicum II, De Organographia, 1619, Faksimile Nachdruck Kassel-Basel-London-New York 1958. ^6 M. Prätorius, Str. 18. 299 Mira Omerzel-Terlep Alpska Evropa je menda uporabljala različico glasbila s tolkalci, mediteranski duh pa je bil bolj naklonjen trzajočemu stilu igre, torej psalteriju. Res je, da so freske v cerkvah po zahodni Sloveniji slikali predvsem italijanski mojstri, vendar v sosednji Italiji opreklja skorajda ne poznajo in ga tudi imenujejo salterio tedesco ali "nemški psalterij". Tudi to potrjuje misel o razširjenosti in ljudski rabi glasbila v zahodni Sloveniji. Prvi naslikani instrumenti so ohranjeni iz začetka 15. stoletja. Če pregledamo delo P. Kureta Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah in upoštevamo še kasnejša dopolnila'^, razberemo, da je kar oseminpetdeset cerkva poslikanih z muzicirajočimi angeli, v desetih je tudi oprekelj, od tega je pet cerkva v zahodni Sloveniji; na Goriškem in v Posočju so tri: cerkev sv. Urha v Tolminu, goriška stolnica in cerkvica v Gluhem Vrhovlju v Goriških Brdih. Srednjeveški oprekelj je dobival najrazličneje oblike, od pravokotne omarice do trapezaste, z enim, dvema ali tremi mostiči, čez katere so bile napeljane enojene, dvojne trojne, početverjene ali celo popeterjene strune, do sto po številu. In čeprav je na prvih evropskih slikarijah težko ločiti psalterij od opreklja (oba sta pravokotne ali trapezaste oblike), se zdi, da sta se najpozneje po letu 1300 srednjeevropski prostor in evropski sever zadovoljila s tehniko udarjanja (s palčkami ali kladivci), južna Evropa oziroma mediteranski temperament pa s tehniko trzanja.'*^ Oprekelj iz Gorice (konec 15. stoletja) je podoben opreklju iz Perugie (detajl Devica z detetom), ki ga je naslikal Giovanni Boccati (1445-1490). Glasbilo ima podvojene strune, speljane prek dveh mostičev, nameščenih ob straneh resonančne omarice in enega mostiča na sredi. Mostiči delé glasbilo na dva enaka dela. Vsak del ima tudi svoje zvočne odprtine. Podoben mu je tudi oprekelj iz Rateč'^. Oprekelj iz Gluhega Vrhovlja (okoli 1480) ima dva mostiča ob straneh resonančnega pokrova in na sredini dve odprtini. Strune so potrojene, kar nam kažejo za tiči na desni strani glasbila, ki so prav tako potrojeni. Oprekelj je sicer podoben tudi glasbilu na risbi M. Prätorija^", o katerem avtor trdi, da se nai)j igra z nohti. Gluho Vrhovlje prostorsko seže v zahodni mediteranski svet, zato nas tudi takšna možnost uvrstitve in prakse ne bi smela presenečati. Slovenske srednjeveške freske, ki datirajo povečini v drugo polovico 15. stoletja, kažejo vselej glasbilo pravokotne oblike. Vsi primerki imajo 2 ali 3 mostiče in podvojene ali potrojene strune, ki st:) speljane prek mostičev, in ne križem, na eni strani čez mostič, na drugi pa skozi odprtino v mostiču, kot kasneje pri kromatično uglašenih oprekljih, ki so produkt kasnejše (17.-18. stoletje) glasbene prakse. Kot že 17 P. Kurd, Die Engel mit Musikin.strumenten aus Rateče, Muzikološki zbornik, XIII, 1977, Str. 14-22. 18 Zdi se, da je mnogo premalo raziskana zveza etnične pripadnosti oziroma identitete in iskanja barvitosti zvoka. Zanimivo bi bilo spoznati, zakaj je npr. v preteklosti Južni Evropi bolj ustrezal Irzajoči zvok psa Iterija, alpskim deželam hreščeč, prediren in glasen zvok lesenih kladivc, zadušena in otemnjena barvitost melodij, igranih s palčkami, ki so bile obložene s klobučevino, ali v panonskih ravnicah Vzhodne Evrope žameten in mehak zven udarcev z vato in sukancem povitih palčk. "Glej P. Kwret, Die Engel mit Musikinstrumenten aus Rateče, Muzikološki zbornikXII, 1977, Str. 14-22, 20 Tabela XXXVI, Glej tudi izrisane tipe glasbil v delu P. Kureta, Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah, in risbo, ki se nanaša na oprekelj v Gluhem Vrhovlju in jo objavljam tudi v razpravi OSEO, str. 183. 200 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih rečeno, v Italiji, razen redkih izjem, ne zasledimo naslikanih oprekljev, zato smemo sklepati, da so slikarije na slovenskih freskah lahko nastale po domačih predlogah oziroma po virih, sorodnih slovenski glasbeni praksi. Zanimivo je, da na slovenskih freskah ne zasledimo psalterija, zelo pogosto pa je naslikan na dalmatinskih srednjeveških freskah.^' Posebno prehodno kulturno območje tvori istrsko območje, kjer so freske sicer skromnejše od slovenskih. Vendar je cimbal ali oprekelj na istrskih freskah upodobljen le v cerkvi sv. Jurija v Lovranu (1470-1479).22 Lovranski cimbal se skoraj ne razlikuje od glasbil, upodobljenih na slovenskih freskah, najbližji pa mu je oprekelj v Goriških Brdih. Oba imata 11 strunskih višin, le lovranski ima mostič več. Vendar pa so poleg cimbal na istrskih freskah naslikani tudi angeü s psalteriji; eni z glasbili pravokotne oblike, drugi z glasbili trapezaste oblike. Zdi se, da gre pri upodobitvah za resnično stilno likovno medprostorje srednjeveškega in mediteranskega sveta. Po izsledkih P. Kureta pa bi lahko likovno upodobitve glasbil v Istri prisodili tudi tirolskim vplivom^s. Po mnenju k. Kos pa so se istrske freske močno navezovale tudi na "folklorno", torej ljudsko glasbeno prakso, iz katere je razvidna tudi zveza z ljudskim instrumentarijem. Na sosednjem Notranjskem, Gorenjskem in Koroškem je oprekelj ali cimbal dobro znan. Zemljevidi in preglednice pa nazorneje prikazujejo razširjenost tega glasbila od 15. stoletja do danes na vsem etničnem slovenskem ozemlju. Iz njih je tudi razvidno - in za ta sestavek bistveno - da se je največ informacij, živečih oprekljarjev in likovnih dokazov ohranilo v 20. stoletje prav v zahodni Sloveniji. Največ cerkvenih likovnih spomenikov je iz cerkva v dolini Soče, zadnji oprekljar je živel nedaleč stran od Goriških Brd, v Hotedršici. Da je imelo glasbilo na tem območju pomembno vlogo, potrjujejo pričevanja zahodnoslovenskih informatorjev (glej preglednice OSEO; bralca tudi sicer naprošam, da, kolikor ga zanimajo podrobnejši podatki in razmišljanja o opreklju na Slovenskem, prebere sestavek OSEO) o nedavno umrlih godcih in godbi^*, ljudska pesem (Banjšice)"^, informacije o domnevni delavnici cimbal mojstra Roellinga v Gorici na prehodu iz 18. v 19. stoletje (drugod po Slovenskem jih ni, po Maroltu le še morda v Železni Kapli-^) pa daleč sloveči "preklarji" iz Trente^'' in godci z Goriškega in s Tolminskega^**, živo izročilo oprekljarske igre tja do druge polovice našega stoletja v cerkljansko-idrijskih hribih in godčevska družina Pivkovih iz Hotedršice-''. In ne nazadnje številni muzejski primerki glasbila v privatnih zbirkah in muzejih, ki so skoraj vsi cerkljansko-idrijskega izvora^" in 21 Glej Koraljka Kos, Muzički instrumenti u srednjevjekovnoj likovnoj umjetnosti Hrvatske, JAZU, Zagreb 1969, str. 252. 22 Podrobnejše razlage glej v OSEO, str. 184. 23 p. KMrcf,str.94. 24 OSEO, str. 189-195. 25 OSEO, str. 187 {Štrekelj - 36.34). 2<> OSEO, str. 203. 27 OSEO, str. 192. 28 OSEO, str. 195-196. 21 OSEO, str. 197-200. 30 OSEO, str. 200-201. Opreklji so predvsem iz okolice Idrije, s Cerkljanskega, Tolminskega, Šentviške gore. 202 Mira Omerzel-Terlep SO stari sto do dvesto let. Skoraj vsi so tudi dokaj podobno oblikovani in so morda iz delavnice istega mojstra (Roellinga iz Gorice?). Če so v Goriških Brdih oprekljarji v preteklosti bili - in različni viri in freske, ki so nastale v dolini Soče in v Gluhem Vrhovlju ter se najverjetneje naslanjajo na ljudsko glasbeno prakso slovenskega etničnega ozemlja, to potrjujejo - pa so po drugi vojni izginili. Godec Pivk ml. iz Hotedršice, ki je bil zadnji aktivni oprekljar na Slovenskem, je umrl leta 1979, informatorji iz Trente, ki so se še spominjali tega glasbila, so pomrli. Tudi sicer je spomin na glasbilo na prehodu v naše stoletje že zbledel. Zato kaj več ni več mogoče izvedeti. Freske slovenskih cerkva - zlasti zahodnoslovenskih in tudi imenitno ohranjena freska iz Gluhega Vrhovlja - so likovni spomin na nekdanjo glasbeno modo in prakso izpred pol tisočletja, ki je na slovenskem etničnem ozemlju izpričana 400 let kasneje kot na evropskih likovnih spomenikih. Ne moremo zagotovo reči, kdaj je glasbilo postalo ljudsko glasbilo etničnih skupin Evrope. Ne zdi se verjetno, da bi bila modna praksa v slovenskem alpskem in predalpskem prostoru mnogo drugačna, čeprav jo je gotovo porajalo slovensko občutje. Izvedba slovenskih melodij, slovensko oziroma pokrajinsko občutenje harmonij in vodenje glasov ter izbira barvitosti zvoka, improvizatorske in tehnične zmožnosti obvladovanja glasbila posameznikov pa so zagotovo dajale pečat "slovenskega" in ljudskega, enako neponovljivega, a za vedno pogreznjenega v neraziskano preteklost. Zagotovo lahko zapišemo, da je s smrtjo zadnjega zahodnoslovenskega oprekljarja (1979) glasbilo izumrlo, v severnejših evropskih deželah pa še živi v ljudski tradiciji in dobiva tudi nove reformirane oblike, vse večje zmogljivosti in kot ljudsko ter v zadnjih desetletjih ponovno tudi kot glasbilo stilne umetnosti doživlja svoj prerod. Pri nas so cimbale najverjetneje izrinila pihala, trt:)bila in hannonike. LEGENDA I (KRAJEVNA) - LEGEND I (LOCATIONS) - LEGENDA I (PER LOCALITA) - likovne upodobitve opreklja - depicted dulcimer - raffigurazioni delT'oprekelj" - oprekelj se v virih omenja širše pokrajinsko - dulcimer mentioned in sources for wider area - nelle fonti l'"oprekelj" viene citato in relazione ad un ambito piu vasto - godci-oprekljarji - folk musicians - dulcimer players - suonatori di "oprekelj" - delavnice ali izdelovalci oprekljev - workshops or manufacturers of dulcimers - botteghe o costruttori di "oprekelj" - oprekiji v muzejskih ali zasebnih zbirkah - dulcimers in museums or private collections - l'"oprekelj" nei musei o in collezioni private - otroška glasbila - posnetki opreklja - childrens' instruments - copies of dulcimers - strumenli musical! dei bambini - copie di "oprekelj" - oprekelj se omenja v virih -dulcimermentioned in sources - r"oprekelj" e citato nelle fonti 202 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih 203 Mira Omerzel-Terlep LIKOVNE UPODOBITVE OPREKLJA: I.Rateče, 1450-1455 2. Kranj, 1460-1470 S.Tolmin, 1472 4. Vrata (Thörl) na Koroškem, 3/4 15. st. 5. Vovbre (Haimburg) na Koroškem, okrog 1480 6. Goropeč nad Ihanom, okrog 1480 7. Gluho Vrhovlje v Goriških Brdih, okrog 1480 8. Hrastovlje, 1490 9. Mirna na Dolenjskem, okrog 1490 10. Gorica, konec 15. st. 11. ŠkofjaLoka,20. st. OPREKELJ SE V VIRIH OMENJA KRAJEVNO: 12. Slovenske Konjice, 19. st. 13. Nova Štifta, 19. st. 14. Fala pri Rušah, 19. st. 15. Maribor, 19. st. 16. Podsreda, 19. st. 17. Žusem pri Podčetrtku, 19. st. 18. Sevnica, 19. st. 19. Šmarje pri Jelšah, 19. st. 20. Snežnik, 18-19. st. 21. Prem, 18-19. st. 22. Senožeče, 18-19. st. 23. Humberk (Hollenburg) nad Dravo, 19. st. 24. Luče pri Solčavi, 19. st. 25. Banjšice, 19. st. 26. Idrija, 19-20. st. 27. Gorica, 19. st. OPREKELJ SE V VIRIH OMENJA ŠIRŠE POKRAJINSKO: 28. Goriško, 18-19. st. 29. Tolminsko, 19. st. 30. Soško, 18-19. st. 31. Cerkljansko, 20. st. 32. Idrijsko, 19-20. st. 33. Kranjsko, 18-19. st. 34. Ziljska dolina, 18-19. st. 35. Celovški okraj, 19-20. st. 36. Slovenske Gorice, 20. st. GODCI - OPREKLJARJI: 37. Krka (Gurk), 18. st. 38. Med Sv. Vincencem (St. Vinzenz) in Sv. Ožboltom (St. Oswald) pri Ivniku (Bibiswald) pod Soboško planino, 19. st. 39. Trenta, 19-20. st. 40. Gorjuše, 19-20. st. 41. Goričica pri Ihanu, 20. st. 204 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih 42. Žaga pri Bovcu, 19-20. st. 43. Čezsoča, 19-20. st. 44. Soča pri Bovcu, 19. st. 45. Čepovan, 19. st. 46. Idrija, 20. st. 47. Holed rščica, 18-19-20. st. 48. Črni vrli nad Polhovim Gradcem, 19-20. st. 49. Gorenja Kanomlja, 19-20. st. 50. Plužnje pri Otaležu, 19-20. st. 51. Gorenja vas pri Šebreljah, 19. st. 52. Zgornje Gorje pri Bledu, 19-20. st. 53. Pristava pri Tržiču, 19-20. st. 54. Polje pri Slapu ob Idrijci, 19-20. st. 55. Magajna pri Vojskem, 19. st. 56. Male Klunjane (Amfells) na Koroškem, 20. st. DELAVNICE ALI IZDELOVALCI OPREKLJEV: 57. Gorica, 18-19. st. 58. Železna Kapla, 19. st. 59. Idrija, 20. st. OPREKLJI V MUZEJSKIH ALI ZASEBNIH ZBIRKAH: (po vsej verjetnosti so bila glasbila izdelana v času med 18-19. st.) 60. Ljubljana, Slovenski etnografski muzej (SEM), Sekcija za glasbeno in plesno narodopisje ISN SAZU 61. Kranj 62. Ptuj 63. Idrija 64. Tolmin OTROŠKA GLASBILA - POSNETKI OPREKLJEV: (ŠTEVILKA BREZ LIKA) 65. Male Češnjice pri Stični, 19-20. st. 66. Primorska, 19-20. st. Opomtie 1. Velike cimbale, ki se omenjajo v razpravi, so sicer različica opreklja, vendar že tako svojevrstna, da jih lahko obravnavamo kot poseben tip glasbila. 2. Znaki z naznačenim sevanjem se nanašajo na širše pokrajinske omembe glasbila. 205 Mira Omerzel-Terlep 206 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih LEGENDA II (KRONOLOŠKO) - LEGEND II (CHRONOLOGICALLY) - LEGENDA II (CRONOLOGICA) - likovne upodobitve - 15. st. - depicted dulcimers 15th century - raffigurazioni - XV sec. -viri - 18. St. - sources 18th century -fonti-XVIIIsec. - viri -18 -19 - 20. St. -sources 18th-19th-20th century - fonti - XVIII / XIX / XX sec. -viri - 18-19. st. - sources 18th-19th century - fonH - XVIII / XIX sec. -viri - 19. St. - sources 19th century - fonti - XIX sec. -viri - 19 - 20. St. - sources 19th-20th century - fonti- XIX / XX sec. -viri - 20. stol. - sources 20th century -fonti-XX sec. BESEDA O AVTORICI MiraOmerzgl-Terlep, dipl. etnologinja in dipl. muzikologinja, ki od leta 1980 deluje kot svobodna umetnica in razis- kovalka in 2 animacijskimi koncerti kot potujoča pedagoginja. ]e vodja ansambla Trutamora Slovenica, Id oživlja slovensko ljudsko glasbo in jo koncertno predstavlja kot kustodinja slovenskega glasbenega izročila sirom po svetu. Zanj opravlja razis- kovalno in terensko delo, arhivske in zvočne rekonstrukcije (štiri gramofonske plošče Slovenske ljudske pesmi in glas- bila/Zvočnost slovenskih pokrajin z av- toričinimi etnomuzikološkimi komentarji in komentirana CD plošča Der bleiche Mond/Bledi mesec (Trikont, München 1991), z dokumentarnimi posnetki ljudskih godcev "predklasičnih glasbil"). Njeno raziskovalno delo in razprave so posvečene predvsem slovenskim ljudskim glasbilom, v zadnjih letih pa tudi odnosu med človekom in živaljo. ABOUTTHEAUTHOR Mira Omerzel-Terlep M.A. in ethnol- ogy and musicology, has been a freelance artist and researcher since 1980. Acting as an itinerant educator she performs in animation concerts. She leads the ensemble Truramora Slovenica which revives Slovene folk music and through her con- certs promotes the Slovene musical heritage all over the worid. Doing so she acts as a curator of this heritage, engages in research and field work on it as well as in archive and sound reconstructions. The en- semble has released 4 records with "Slovene Folk Songs and I nstruments" (The Timbre of the Slovene Landscapes), en- riched with her own ethno-musicologic comments. The CD "Der bleiche Mond/Bledi mesec" (Trikont, Munich, 1990) presents commented documentary recordings of folk musicians, playing "preclassical instruments". Her research work and articles are primarily dedicated to Slovene folk instru- ments, in recent years also to the relation- ship between man and animal. 207 Mira Omerzel-Terlep SUMMARY DULCIMERS IN THE GORIZIA AND GORIŠKA BRDA REGION The dulcimer, known as "little cymbal" or "oprekelj" throughout Slovenia, was apparently called "opsase" in the Gorizia and Tolmin area and "orphica" by Roeling, their supposed manufacturer in Gorizia. Dulcimers are ranked among the predecessors of the modem piano and mentioned in Europe ever since the 11th century, in Slovenia since the second half of the 15th century. For over five centuries the dulcimer was the most fashionable European instmment. It was the most popular instmment of the rococo and famous composers wrote music for it. In the isolated mountain regions of Europe the dulcimer has survived up to our day. They were well-known in most of the Slovene ethnic territory (with the exception of Bela Krajina). Today, the dulcimer is classified among the folk instmments of the alpine regions. The entire alpine region of Europe knows the dulcimer under the nameof "bretl(e)" (short for the German "Hackbrett", Slovene "pretelj" or "pretl"), whereas in Eastem Europe the name cymbal is used (also cimbole, cimbalon, cingule). These data show how exposed the Slovene ethnic territory has always been to the "wind" of influences from all sides. There even exists a synthesis of both names (cymbal and oprekelj): "cimprekelj" (in the Idrija area). A fresco, dating from around 1480, in the little church of Gluho Vrhovlje above Kožbana (the Brda region) shows the best preserved depicted dulcimer in Slovenia. There are 58 churches in our country featuring angels playing instmments (see P. Kuret), on 10 of these the instmment is a dulcimer and 5 of these paintings are in churches in western Slovenia, the Soča valley and its hinterland. In neighbouring Italy the popular instrument was not the dulcimer but the psaltery which is usually played by plucking and not with sticks or beaters. Spatially, Gluho Vrhovlje is part of the western Mediterranean world which adopted the plucking technique, but preference went to the alpine technique of playing with sticks. The depicted instmment is of rectangular shape as are all dulcimers in mediaeval Slovene (15th century) frescoes. It has three bridges and tripled strings with 11 tone positions. In Štajerska, Notranjska, Gorenjska and Koroška the dulcimer was well known. The maps and tables illustrate how widespread the instmment was all over the Slovene ethnic territory from the 15th century onwards. They also illustrate - and this is of essential importance to the article - that most of the 20th century information on dulcimers and musicians playing them, as well as painted evidence, comes from westem Slovenia. The last "oprekljar" (musician playing the dulcimer) lived near Goriška Brda, in Hotedrščica. That the instmment played an important role in this region is confirmed by reports of Westem Slovene informants* on recently deceased folk musicians, by fo k songs (Banjščice) and by information on the supposed manufacture of dulcimers by master Roeling of Gorizia at the turn of the 18th and 19th century (there is no evidence of manufacture elsewhere, though Marolt suggests Železna Kapla). Other evidence is provided by the fact that the "preklarji" (dulcimer players) from Trenta and the folk musicians from the Gorizia and Tolmin area were famous all over the country, by reports that the tradition of playing the dulcimer survived up to the second half of our century in the hills surrounding Cerklje and Idrija, and by the famous family of folk musicians, the Pivks of Hotedrščica. 208 Cimbale - opsase ali orphica - na Goriškem in v Brdih Last but not least, there are the numerous original instruments preserved in private collections and in museums. But for a few, they all come from the area of Cerklje and Idrija and are 100 to 200 years old. They all have a similar design and may be traced to the same workshop (master Roeling's in Gorizia?) Different sources and frescoes in the Soča Valley and in Gluho Vrhovlje, based most likely upon the actual folk music practice on the Slovene ethnic ferri tory, confirm theassumption that dulcimer players lived in the Goriška Brda in the past. They disappeared however after the Second World War. The folk musician Pivk junior from Hotedrščica, the last active "opreklar" in Slovenia, died in 1979. Informants from the Trenta area who actually remembered seeing and hearing dulcimers played, are deceased too. And by the beginning of this century the memory of the dulcimers had faded already. The frescoes in Slovene churches, especially in the West of the country and above all the superbly preserved one in Gluho Vrhovlje - are the artistic memory of a five centuries old musical fashion and practice preserved through works of art in Slovenia for 400 years. * See tables. For more detailed information and reflections on the dulcimer in Slovenia, please refer to the article "Oprekelj na slovenskem etničnem ozemlju", in Traditiones 19, Ljubljana 1990. RIASSUNTO CIMBALE-OPSASE OVVERO ORPHICA NEL GORIZIANO E NEL COL- LIO Lo strumento detto male cimbale oppure oprekelj, che nel Goriziano e nel Tolminotto avrebbe avuto il nome di opsase (chiamato orphica dal Roeling, supposto costruttore goriziano di questi strumenti), viene considerato uno dei predecessori del pianoforte attuale. In Europa e attestato dall'XI secolo mentre in territorio sloveno dalla seconda meta del XV secolo. Per mezzo millennio fu lo strumento piu alla moda in Europa, in auge soprattutto nel periodo del rococo, quando composero per cembalo anche musicisti famosi. Nei luoghi montani piu isolati d'Europa questo strumento si e conservato sino ai nostri giorni. Era noto anche nella maggior parte del territorio etnico sloveno (ad eccezione della Bela Krajina). Oggi l'oprekelj viene considerato strumento popolare delle zone alpine dell'Europa, dove e noto con il nome generico di bretl (diminutivo del tedesco Hackbrett, in sloveno anche pretelj, preti), mentre nell'Europa orientale con quello di cimbal (anche cimbole, cimbalon, cingule). Conosciamo pure una sintesi dei due termini: cimprekelj, nella zona di Idria. Nel Collio, nella chiesetta di Gluho Vrhovlje sopra Cosbana (Kožbana), ci sono affreschi del 1480 ca. con l'oprekelj dipinto meglio conservato che si conosca. In territorio sloveno esistono 58 chiese con angeli musicanti dipinti (secondo P. Kuret): in 10 troviamo raffigurato questo strumento e ben 5 di queste chiese sono situate nella Slovenia occidentale, ovvero nell'Isontino e nel retroterra costiero. Nella vicina Italia l'oprekelj non era conosciuto, al contrario del salterio, che di solito si suonava con il plettro e non con i bastoncini. Gluho Vrhovlje appartiene gia al mondo 209 Mira Omerzel-Terlep mediterraneo occidentale (che si accontentava della tecnica del plettro o del pizzicato), tuttavia vi e attestata la laniera alpina di suonare con i bastoncini. Lo strumento, come tutti quelli raffigurati negli affreschi medievali della Slovenia (XV secolo), e di forma rettangolare trapezoidale con tre ponticelli e tre file di corde. In Stiria, nella Carniola Interna e Superiore e in Carinzia l'oprkelj o cimbal e molto noto. Le cartine e le tabelle illustrano in maniera evidente la diffusione di questo strumento dal XV secolo sino ai giorni nostri in tutto il territorio etnico sloveno. Vi si nota - cio e determinante per questo contributo - che la maggior parte delle informazioni sui costruttori viventi e delle testimonianze figurative in questo secolo si sono conservate proprio nella Slovenia occidentale. L'ultimo dei costruttori viveva non lontano dal Collio, a Hotedrščica. Che lo strumento in queste zone avesse un'importanza notevole e confermato dagli informatori del a Slovenia occidentale (vedi tabelle; si rimandano i lettori, interessati a notizie piu esaurienti sull' oprekelj in Slovenia, al saggio dell'autrice "Oprekelj na slovenskem etničnem ozemlju" pubblicato su Traditiones 19, Ljubljana 1990) e dai dati relativi alla supposta bottega di maestro Roelling a Gorizia, in cui questi strumenti venivano realizzati tra il XVIII e il XIX secolo (in altre parti della Slovenia non risultano, ad eccezione forse, secondo Marolt, di Železna Kapla). Ulteriori conferme sono i famosi preklarji della Val di Trenta ed i musicanti del Gorziano e del Tolminotto, poi la viva tradizione del ballo con r"oprekelj" nei colli di Cerklje e Idria sino alla seconda meta del nostro secolo, quindi i Pivk, la famiglia di costruttori di Hotedrščica. E non ultimi i numerosi esemplari custoditi nei musei e nelle collezioni private, quasi tutti provenienti dalla zona di Cerklje e Idria, che hanno circa 100-200 anni e forme pressocché identiche. Forse provengono tutti dalla bottega dello stesso costruttore (Roelling di Gorizia?). Se in passato nel Collio esistevano costruttori di questo strumento - e le numerose fonti e gli affreschi, realizzati nella Valle dell'Isonzo e a Gluho Vrhovlje, che si riallacciano anche alla pratica musicale popolare nel territorio etnico sloveno, lo confermano -, dopo la seconda guerra mondiale sono scomparsi. Pivk jr. di Hotedrščica, l'ultimo costruttore attivo in Slovenia, e morto nel 1979; gli informatori di Trenta che rammentavano ancora questo strumento sono morti tutti. Il ricordo di questo strumento del resto era sbiadito gia all'inizio di questo secolo. Gli affreschi delle chiese slovene - specialmente nella zona occidentale, ed anche quello splendidamente conservato di Gluho Vrhovlje - sono la memoria figurativa di una moda musicale che e rimasta viva per oltre mezzo millennio e che e attestata nel territorio etnico sloveno 400 anni piu tardi che nelle realizzazioni figurative del resto d'Europa. 230 IZSELJEVANJE PREBIVALCEV IZ BRD V LETIH PRED PRIKLJUČITVIJO K FLRJ 15. SEPTEMBRA 1947 Peter stres IZVLEČEK V spisu Izseljevanje prebivalcev iz Brd v letih pred priključitvijo k FLRj 15. septembra 1947, avtor posreduje svoja tozadevna dognan- ja. Tujci so se v celoti umaknili iz Brd, poleg njih pa tudi del bolj izobraženih in premožnih Slovencev. To je bilo relativno veliko zmanjšanje števila prebivalcev Goriških Brd, saj je optiralo za Itdijo približno U % ljudi Ta val odsditve je povzročil propadanje nekaterih hiš in gospodarskih poslopij. Temu je sledilo uvajanje kmdijsko-obdelavalnih zadrug in še nadaljnje slabšanje gospodarskega položaja v Brdih. ABSTRACT In the article Population migration from the Brda region in the years before the anne- xation by Yugoslavia (15 September 1947), the author shares his findings on the subject. At that time foreigners in their entirety moved away from Brda. In addition, a portion of the better educated and ivealthicr Slovenes also left. This was a relatively large reduction in the population of the Brda region; about 11% of the population chose to live in Italy. Namen pričujočega prispevka je osvetliti poseben socialni in politični pojav, usoden za številčno upadanje briškega prebivalstva po 2. svetovni vojni. Ta pojav, optiranje (odločanje za, v tem primeru, italijansko državljanstvo), je v marsičem vplival na povojno življenje v Brdih in na njihovo splošno kulturno podobo. Brda so bila v letih 1945-1947 v coni A zavezniške vojaške uprave (ZVU) in prebivalci so lahko spremljali dogajanje v coni B, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo, še posebej pa v ostalih delih Slovenije in Jugoslavije, kjer je že potekala graditev socializma.' Preprosti ljudje teh informacij niso imeli, poleg propagande pa je bila tudi močna narodna zavest prebivalcev kriva, da v veliki meri niso bili pozorni na kritične novice iz FLRJ. Različne politične struje na Goriškem so tedaj delovale za priključitev cone A k Jugoslaviji. Tudi demokratični časopis Slovenski Primorec, ki je bil zelo kritičen do "ljudske oblasti", ni nastopal proti uresničitvi programa Zedinjene Slovenije. Vendar so se protagonisti protisocialistične kritike zaradi možnosti 1 Uradni list ZVU; Metka Gombač, Tržaško in Goriško okrožje 1945 -1947, Primorska srečanja, 20/ 1980,str. 106; Glas Zaveznikov; Cvetko Vidmar, Oris Zavezniške vojaške uprave v Slovenskem Primorju(12. 6. 1945-15. 9. 1947), Goriški letnik8/1981, str. 179. 211 Peter Stres Mrtev dom v zaselku Belo (Foto I. Smerdel, 1990) ¦ Abandoned home in the village of Belo (Photo by I. Smerdel, 1990) ¦ Casale abbandonato a Belo (Foto I. Smerdel, 1990) političnih represalij po priključitvi, rajši uinaknili pred 15. septembrom 1947 v Gorico oziroma v Italijo.^ Upoštevati moramo tudi eko- nomski element: nova državna meja je namreč zaprla prometne povezave Brd sKrminom in Gorico pa tudi z ostalimi deli Furlanije, s katerimi so prej tesno ekonomsko sodelovali. Edina komu- nikacija iz Brd je postala na novo nare- jena cesta prek grebena pri Vrhovljah.^ V celoti je z ozemlja slovenskih Brd (krajevne skupnosti Dobrovo, Medana in Kojsko) optiralo za Italijo 592 ljudi. Pri tem števi u so le deloma upoštevani njihovi družinski člani.* V seznamu optantov s Primorske, ki ga je upo- rabljala slovenska policija in v katerem je več napak, je navedenih 16.351 oseb, ki so po določilih mirovne pogodbe z Italijo optirale za Italijo. Od tega števila je bilo le malo Italijanov. Po mnenju avtorice seznama bi morali številu optantov prišteti še 5.970 družinskih članov. Celotno število optantov s Slovenskega Primorja brez Svobodnega tržaškega ozemlja (koprsko območje) bi torej znašalo 22.271 oseb. Upoštevati pa moramo, da so bile človeške usode optantov zelo različne. Skupno jim je le to, da so izkoristili določbe 19. člena mirovne pogodbe z Italijo (10.2.1947). Te so omogočale pod določenimi pogoji italijanskim državljanom, ki so imeli 10. 6. 1940 domicil na ozemlju, priključenem k Jugoslaviji, da so z opcijo obdržali italijansko državljanstvo.^ Nekateri izmed njih so bili že po letu 1940 naseljeni oziroma poročeni v raznih italijanskih mestih. Po 19. letih je bila na tem območju potegnjena nova meja. Za Italijo so optirale italijanske družine, ki so se v obdobju italijanske oblasti nad Primorsko naselile na slovenskem etničnem ozemlju in imele privilegiran politični položaj. Na Goriškem je bilo tudi več družin italijanskih in furlanskih kolonov. Optanti za Italijo so dali izjave o opciji pisno ali osebno na poslaništvih oziroma konzulatih v Rimu in Milanu. Za to je bil določen rok enega leta. Med potrebnimi dokumenti je bilo zelo pomembno dokazilo o govornem jeziku, ugoslovanske oblasti so zahtevale, naj ga potrjuje le pristojni krajevni ljudski 2 Avgust Sfiligoj, Boj Slovencev pod fašizmom za narodne pravice, str. 206. 3 Tabor Brda 88, str. 27, 35. 4 Seznam optantov (Lj 1973), I. in II. del (592 strani, avtor Marija Bajt), Arhiv Ministrstva za notranje zadeve (AMZNZ) (št. 11/4, XVII -207/1 /74). 5 Nekaterim sobile izdane tudi negativne odločbe. Pri številčni obdelavi podatkov sobile problem poročene žene, Id so imele različne priimke. 222 Izseljevanje prebivalcev iz Brd v letih pred priključitvijo k FLRJ 15. septembra! 947 odbor, ne pa italijanska oblast (tudi če je optant stanoval v Italiji). Za vložitev izjave niso zahtevali takse in lahko jebila dana v slovenskem, srbohrvaškem ali italijanskem jeziku.^ Predvidene so bile tudi opcije oseb, ki so bile tedaj (1948) v zaporu: takoj so morale zapustiti jugoslovansko ozemlje. Po poznejših navodilih z dne 9. marca 1949 je bilo naročeno, naj bi dajali opcije samo pravim Italijanom in čim manj Slovencem. Glede optiranja za Italijo so dobila poverjeništva za notranje zadeve na priključenem ozemlju leta 1951 dodatna navodila. "Sporočeno nam jebilo, da se širi predvsem na hrvaški strani propaganda za masovno optiranje za Italijo. Ni izključeno, da se taka propaganda zanese tudi na našo stran priključenega ozemlja. Nekateri znaki že kažejo ponekod na to (n.pr. v okraju Ilirska Bistrica)".'' V navodilu so poudarili, da je treba vse takšne primere sporočiti takoj. Odsvetovali so uporabo administrativnih ukrepov, vendar naj bi strogo upoštevan predpise, po naročilu ministra pa je bilo treba "ojačati politično delo, t.j. mobilizirati Partijo... propagandne akcije, je treba preganjati iniciatorje take propagande in alarmantnih vesti. Glede tega stopite v stik s pooblaščencem VDV. Čim bodo opcijske izjave s predpisanimi potrdili predložene in ste mnenja, da bi jih bilo treba zavrniti, pošljite take izjave sproti in hitro nam, da izdamo čimprej negativne odločbe."^ Časopis Slovenski Primorec je v številkah pred 15. septembrom 1947 pisal o vznemirjenosti prebivalstva. Upoštevati moramo, da so ljudje pod ZVU (cona A) živeli bolje kot v ostaU Sloveniji (oziroma Jugoslaviji). "Ljudska oblast" je s propagando in demonstracijairti vplivala na zavest prebivalstva in na zahteve po priključitvi k Jugoslaviji. V nekatera mesta na Goriškem so prišli tudi Slovenci z ozemlja, ki je pripadlo Italiji. V Brdih takšni primeri niso znani.^ Iz današnjega slovenskega dela Brd je optiralo za Italijo nekaj nad 592 oseb.'" Po popisu prebivalstva z dne 15. marca 1948 je imelo 10 briških Krajevnih ljudskih odborov 1.562 družin, 6.490 stalnoprisotnih oseb, 207 začasno odsotnih oseb in 79 začasno prisotnih prebivalcev."^ Upoštevaje te podatke, je približno 11 % prebivalstva Brd optiralo za Italijo in ni želelo priti v socialistično urejeno matično državo. Pri Okrožnem ljudskem odboru Gorica (OLO) so v letih 1947-1948 odprii depozitne račune odsotnih lastnikov. Na območju OLO Gorica je bilo odprtih !> AMZNZ, fond ZVU, Opcija lica područja pripojenogFNRJ po dogovoru o miru sa Italijom. V zvezi s pravilnikom o opciji od 15. 12. 1947 (Ur. list FLRJ št. 109 od 24. 12. 1947) 17.2.1948 MUP FNRJ. 7 AMZNZ, Vlada LRS, Ministrstvo za notranje zadeve št. 104/3-51, Ljubljana 24. 1. 1951. 8 AMZNZ, fascikel STO. V poziv opcije za drž. Italije - pojasnilo. Poverjeništvo za notranje zadeve OLO (Postojna, Gorica, Idrija, Ilirska Bistrica, Sežana, Tolmin). Vlada LRS, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana 29. 12. 1951. ' Marjan Terpin, Števerjan, str. 223. 10 Brice sem določal glede na kraj rojstva. Nekateri so imeli rojstni kraj tudi v italijanskem ali avstrijskem begunstvu med prvo svetovno vojno in podobno. Večje število optantov je opaziti iz Breginjskega kota, Brd in Krasa. Eden izmed optantov z odločbo iz leta 1951 je tudi svetovno znani slikar Zoran Mušič. 11 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, fond OLO Gorica, statistika, leto 1948 (Prebivalstvo), fascikel 19. Posekundarnih navedbah o istem štetju je za Brda navedenoštevilo 6.710 prebivalcev, 213 Peter Stres Zapuščena hiša št.5 v Slapnilcu in detajl z nje, s kratico: Z(vezna) F(ederativna) L(judska) R(epublika) J(ugoslavija). Rdeča peterokraka zvezda pač ni bila simbol vseh. Tako so eni odhajali. (Foto 1. Smerdel, 1990) ¦ Abandoned house in Slapnik and a detail from it (the five-point star), showing ZFLRJ (Federal Peoples' Republic of Yugoslavia). The red five-point star was not a symbol for everyone. Thus some people emigrated. (Photo by I. Smerdel, 1990) ¦ Casa abbandonata a Slapnik (nro.civ. 5) e particolare con la sigia Z(vezna) F(ederativna) L(judska) R(epublika) ](ugoslavija). La Stella rossa a cinque punie non era il simbolo di tutti e per questo alcuni se ne andarono. (Foto I. Smerdel, 1990) 30 takšnih računov.Posestva je nova oblast večinoma razlastila. Včasih pa je prišlo do pritožb in napak in predvsem dokumentacija o vsem tem seje ohranila v arhivu. V Italiji je ostalo zlasti mnogo lastnikov zemljišč v Brdih. Ta, večinoma kolonska in najemna zemljišča, je "ljudska oblast" dala v obdelavo. Že pod ZVU je prišlo v Brdih do političnega razhajanja. Vesti iz FLRJ so povzročale vznemirjenje med ljudmi. Po nekaterih vaseh cone A so izobešali slovenske zastave brez zvezde. Na Dobrovem je pod ZVU prišlo do napada na protifa.šista dr. Avgusta Sviligoja in njegovo družino. Tudi zaradi tega se je umaknil v Gorico. Revolucionarno navdušena množica ga je obdolžila, da je reakcionar. V Brdih so menda tudi grozili tistim, ki se niso hoteli vpisati v SIAU (Slovensko italijanska antifašistična unija), da jih bodo po priključitvi k 12 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, fond OLO Gorica, leto 1947- 1948, fascikel 67. 234 Izseljevanje prebivalov iz Brd v letih pred priključitvijo k FLRI15. septembra 1947 Jugoslaviji poslali v Sibirijo. 28. junija 1946 je prišlo v Vedrijanu do velikega pretepa med vaščani in komunističnimi zborovala. Po podpisu mirovne pogodbe z Italijo je bila v Gorici leta 1947 ustanovljena Slovenska demokratična zveza, ki je začela povezovati nekomunistično misleče ljudi. Po odhodu z Liga proti stanovanju v Gorenjem polju je bil ubit župnik Izidor Zavadlav. Vse to je vplivalo na politične razmere in nekateri prebivalci cone A so s strahom pričakovali prikljuätev k Jugoslaviji oziroma so se rajši umaknili v Italijo.'^ Dogajalo se je tudi, da so se primorski Slovenci, ki so optirali za Italijo in jim je bila opcija potrjena, pozneje premislili in preklicali opcijsko izjavo. Nekaj ljudi je razočaranih prišlo iz italijanskih zbirnih baz nazaj na Primorsko. Zanje je bil predviden postopek z vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo FLRJ. Pri pojasnjevanju te zadeve so iz Ljubljane priporoali poverjeništvom za notranje zadeve na Primorskem, naj s takšnimi primeri seznanijo uredništva časopisov na svojem območju. Jugoslovanske oblasti so nekatere opcijske vloge reševale zelo počasi. Tako je nastala bogata dokumentacija za nekatere Slovence na Goriškem.'* Glede teh zadev je kontaktiralo zvezno ministrstvo za zunanje zadeve s slovenskim ministrstvom za notranje zadeve in generalnim konzulatom FLRJ v Milanu. Ta konzulat je namreč poslal seznam Slovencev z Goriške, ki so optirali v določenem roku za italijansko državo, vendar še niso prejeli rešitve. Generalni konzulat se je odločil, da bo takšnim osebam poslal kopije dokumenta o sprejeti Qpciji.'^ Med njimi jih je bilo tudi nekaj iz Brd. Po priključitvi so v Brda prišli najprej zdravniki, da bi proučili zdravstveno stanje prebivalstva. V briških vaseh je zaradi izselitve ostalo opuščenih večje število hiš, ki so nato propadale. Zaradi ekonomskih in deloma političnih razlogov so pozneje mnogi mladi še pred služenjem vojaškega roka odšli prek meje v tujino. Posebno vasi v Kožbanskem kotu so se tudi zaradi tega izpraznile in začele zelo hitro propadati. Na območju Brd v Sloveniji je število prebivalcev doseglo najnižjo točko leta 1981, ko so imela po popisu le 5.505 prebivalcev.'^ BESEDA O AVTORJU Peter Stres, profesor zgodovine in sociologije, ravnatelj Osnovne šole Dobrovo. Proučevanje lokalne zgodovine: kolonat, krščansko socialno gibanje na Goriškem itd. ABOUT THE AUTHOR Peter Stres, professor of history and sociology, headmaster at the Dobrovo primary school. A student of locîil history: thequota-leasing(therelationshipbetween landlords and tenant farmers), the Chris- tian socialist movement in Gorica, etc. 13.S//;i;^()y Avgust, SDZv Gorici 1947-1969; Rudolf K/mec, Ob 20. obletnici rdzmejitve(Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1947, str. 68-76; Koliko Slovencev ostane v Italiji? Koledar OF za STO 1948, str. 55; Peter Stres, Enotni sindikati 1945-1947, str. 27). 14 AMZNZ, fond STO, Rešitev opcij Slovencev iz Goriškega, N.2/ 100; - 52 Uk, 6. 5. 1952. 15 AMZNZ,fond STO,Opcijska rešenjaSlovenaca sa Goriškog,FNRJ,ministrstvoinostranih poslova št. 56445/52. Odobritev, naj se tem ljudem da soglasje k optiranju, je dal tudi lOOF v Ljubljani. lo Alojz Vuga, Geografske značilnosti Goriških Brd, tipkopis, dodatek. 225 ¦¦m Peter stres SUMMARY POPULATION EMIGRATION FROM THE BRDA REGION IN THE YEARS BEFORE THE ANNEXATION BY YUGOSLAVIA (15 SEPTEM- BER 1947) In the Brda region, which until 15 September 1947 was economically tied to Friulia, there were a number of radical changes after its annexation to Yugoslavia. From June 1945 to September 1947 its territory - similar to the rest of Zone A - was a sort of intermediate region between Italy and Yugoslavia. Because socialism was developing in Yugoslavia, while in Brda democracy was fairly strong, there were differing political viewpoints regarding the situation in Yugoslavia. As a result a minority of the population decided to move to Italy before the annexation to Yugoslavia and maintain their Italian citizenship. About 11% of the population from Brda chose to move to Italy. Among them were also some Slovene nationalists who saw in the Yugoslav political organization only a form of Stalinism of which they did not wish to be a part. The political authorities and police in Slovenia made sure that not too many Primorska residents would opt for Italy. Some of those who chose this option strengthened the Slovene minority in Italy. This wave of emigration caused the decline of some houses and other buildings. This was followed by the introduction of the Agricultural cooperatives and the further worsening of the economic position of Brda. RIASSUNTO L'EMIGRAZIONE DEGLI ABITANTI DAL COLLIO NEGLI ANNI PRECEDENTI L'ANNESSIONE ALLA RPF DI JUGOSLAVIA IL 15 SET- TEMBRE 1947 Nel Collio - sino al 15 settembre 1947 economicamente collegato al Friuli- dopo l'annessione alla Jugoslavia si verificarono mutamenti radicali. Dal giugno 1945 sino al settembre 1947 questo territorio, come il resto della Zona A, fu una specie di area intermedia tra l'Italia e la Jugoslavia. Siccome in quest'ultima si stava gia sviluppando il socialismo e nel Collio la corrente democratica era piuttosto potente, vi furono differenti valutazioni politiche su quanto stava avvenendo in Jugoslavia. Per tale motivo una piccola parte di abitanti decise di trasferirsi in Italia prima dell'annessione e mantenere la cittadinanza italiana. Circa 11% della popolazione del Collio opto per l'Italia, compresa una buona parte di Sloveni, che vedevano nell'ordinamento politico della Jugoslavia soltanto una forma di stalinismo, della quale non volevano entrare a far parte. I vertici politici ed il servizio di polizia in Slovenia temevano che un gran numero di abitanti del Litorale optasse per l'Italia. Alcuni degli optanti rinforzarono le file della minoranza slovena in Italia. Questa ondata di emigrazione determino l'abbandono e la rovina di alcune case ed aziende, cui fecero seguito la costituzione di cooperative agricole e un ulteriore peggioramento della situazione economica nel Collio. 226 ISSN 0354-0316 UDK39 (497,12)(05) ETNOLOG 2/1 (LIH), 1992 Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja S sodelovanjem sourednikov in uredniškega odbora uredila I. Smerdel Prevodi Daniela Milotti Bertoni (italijanščina) Jean McCollister (angleščina) Franc Smrke (angleščina) Oblikovanje Mojca Turk Zemljevidi Maruša Rupert Izdal in založil Slovenski etnografski muzej, zanj dr. Ivan Sedej DTP NOMINA Natisnila Tiskarna SET, Ljubljana, januar 1993 Naklada 800 izvodov