_______j_.grsi SloTre___s__:ei_ Delež svoj o vedi staroslovenski imajo tudi Slovaci; po rojstvu svojem na pr. vže Dobrovsky, posebej Šafaffk, Kolar, Hattala, pa novejši nekteri le glede vzajemnosti, nekteri po svojih jezikoslovnih preiskavah in drugih bukvah p. L. Štur, J. Holly (CyrilloMethodiada), J. Palarik, J. Hurban, M. Hodža, J. Viktorin itd. Mej Poljaki slovijo Dovejši čas vzlasti učeni profesorji na vseučilišču Varšavskem. K temu pripomogel je prej deloma Saiuuel Bogomil Linde (r. 1771, u. 1847) v jezikoslovju po slovniku svojein (I. 1807 — 1814; II. 1854—1861); v pravoznanstvu Vaclav Aleksander Maciejowski (r. 1793, u. 1883); po slovnici A. Malecki; po raznih spisih Vik. Makušev (r. 1838, u. 1883). — P. Čarkovskij (Opyty slavjanskago slovoproizvodstva. Varšava 1873); M. Kolosov (Staroslavjanskaja grammatika učebnik dlja gimnazij. Varšava 1875); A. Budilovič (Gramraatika, Sbornik jubilejnij Methodievskij itd.), sloveči 0. Pervolf, profesor v Varšavi (Vid. Archiv) itd. itd. §. 41. Najdaljšo zgodovino svojo ima staroslovenščina na Ruskem, vzlasti po rabi cerkovni. Vže v preteklem stoletju so spoznali njeno važnost ter jeli jo razlagovati v zvezi z jezikom narodovim pa književnim. Tako je na pr. Aleks. Semenovič Šiškov (r. 1754, u. 1840), vnet za slovanski cerkovni jezik (po Hanki), deloval na to, da so se napravile zanj stolice na univerzah v Petrogradu, Moskvi, Charkovu itd. Štep. Petrovič Ševyrev (r. 1806, u. 1864) je s Pogodinom preložil na ruski jizik Dobrovskega Institutiones itd. Sploh so sprevideli, da se književni jezik ruski brez staroslovenskega ne da prav pojasnovati: nEtimologija russkago jazyka ne možetti byti izučaema osnovatelino bezu izučenija etimologii drevne-cerkovnoslavjanskoj etc." — V ta namen je ruska vlada vstanovila mnogo učilišč, in da bi spoznali druge Slovane, vzlasti južne in zapadne, dajala je sposobnim profesorjem velike podpore, in ti so potujoči po slovanskem svetu opazovali in popisovali ga nekteri v jezikoslovnem, drugi v zgodovinskem, tretji v narodopisnem oziru itd. Vstanovila je lastni akademični grad za to vedo, magisteriuni slovanske literature, ktera z literaturo rusko čini doktorat slovanskoruske filologije. V teh vedab so poslednji čas poslavili se Preiss, Grigorovič, Bodjanskij, Sreznevskij itd. Peter Preiss r. 1. 1810, potoval po slovanskem svetu 1. 1838—42, bil profesor slovauskih jezikov in literatur na univerzi v Petrogradu, a u. že 1. 1846. Spisal p. 0 glagoliskoj pisimennosti 1. 1843. Viktor Ivanovič Grigorovič r. 1815 v Balti gubernije Podolske, potoval 1. 1843—4 v Bolgarijo, Solun, na Athos, v Benetke, Ljubljano, Beč, Prago itd., bil profesor povestnice in književnosti slovanskih jezikov v Kazanu, Odesi, u. v Elisavetgradu gubernije Chersonske 31. dec. 1876. — Pisaril je mnogo o Glagolici in Cirilici, o gori Atbonski, priobčil marsikaj o Cirilu in Metodu, več spornenikov itd. Kratkoje obozienije slavjanskich literatur. Kazan 1841. Opyt izloženija literat. Slavjan. v glavnejšich epochacb. Kazan 1842. Iziskania o slavj. apostolich v jevrop. Turčii. 1847. Statji kasajuščij asj a drcvnčslavj an. jazyka, Kazan 1852. Cerkovni obradnik sv. Cyrilla a Methodia . . Apostol Ochridski, Slepčenskij, Paramejnik, Mineja, Triod itd. (Rad VIII., Arcbiv IV. V. etc). Dopisoval je crlo v vnanje časnike slovanske p. v Kolo o Bolgarskih pesnih narodnih, v Čas. Ces. Mus. o slovan. apostolih v Ohridi. Josip Maksimo vič Bodjanskij r. 1810, učil se v senienišču Poltavskem, v Moskvi, potoval 1. 1837, 1842 po Turčiji, Italiji, Avstriji, Nenačiji itrl., bil profesor zgodovine in literature slovanskih narečij na univerzi Moskovski, u. 1. 1877. Spisal je prav čvrsto razpravo o nNarodni poesii slovnnskih plemen" 1. 1837, prcložil na ruski jczik Šafafika Starožitnosti in Narodopis, Palackega nektere stvari, vredoval Časopis društva za starinoslovje in zgodovino rusko itd. Priobčil knjigo: 0 vreraeni proishoždenija Sla vjanskichu pisimenu. Moskva. 1855. 8. CXV. 381. Aleksander Fedorovič Hilferding, r. 1. 1831, mnogo potoval po deželah slovanskih, pisal v razne časnike, u. 1. 1872. Posebej spisal: Istorija Baltijskih Slavjan. Moskva 1855. Bosnija, Hercegovina i Staraja Serbija. Petrograd 1859. 0 srodstve jazyka slavjanskago s sanskritskim. Petrogr. 1853. Ob otnošenii jazyka slavjan. k jazykam srodstvennym. Mosk. 1853. 0 Kirillč i Mefodii i tysjačeletnej jich nodovščinč 1. 1862. Grška služba sv. Kyrilla i Methoda a život sv. Nauma; 0 jazyku KaSubcev, o Lužičanech, Pamjatniki naretija polabskih Drevljan i Glinjan, Drevnčjšij periodti istorij Slavjan (v. Rus. Beseda, Vestnik). Baudouin de Courtenay, profesor v Kazanu, spisal: Rezija i Rezijane . . Slavj. Sboruik III. — Podrobnaja programma lekcij 1876—77. KazMii 1878. 8. 92. etc. Izmed Malorusov je dokaj spisal J. F. Holowacky (Glowacki), r. 1814, u. 1888, p. Chrestomatija cerkovno-slavjanskaja i drevne-ruskaja 1. 1854. — Rusoru prišteva se znani L. N. Palauzov, roj. Bolgar, služil v Petrogradu, u. 1. 1872. Opisal je Vek bolgarskago carja Simeona. Petrograd 1852. Synodik carja Borisa (Pamatuik XIII—XIV veka) 1. 1855. Jugovostok Evropy v XIV stol. !. 1857 etc. — L. Polivanovu: Učebnikii russkoj i cerkovnoslavjanskoj etimologiji dlja srednihu učebnihu zavedenij. Moskva 1867. — V. J. Šerclj: Sravniteljnaja gramnj. slavjan. i drugih rodstvenih jezik. Charkov 1871—73. — P. Perevlesskij: Slavjanskaja gramni. sii izbornikoin. SPb. 1875. Kakor učebnih knjig, tako so tudi mnogo spomenikov staroslovenskih priobčili v novejši dobi razni profesorji in cerkovni dostojniki na pr. Evgenij, Philaret, Makarij, Porpbyrij, Amphilochius etc. (Vid. Archiv). §• 42. Srbom je staroslovenščina, mnogotero spremenjena po živem jeziku narodovem, služila v cerkvi in knjigi, dokler je Dositej Obradovič (r. 17b9, u. 1811) jel pisariti v narodnem jeziku srbskem, nasproti tedanjemu slavenskeiuu: Sovčti zdravoga razuina v Lipsku 1784 itd. Izdajal je največ nravnostne knjižice, kterih nekaj je po njegovi smrti skupaj na svetlo dal Solaric. Naslednik mu je bil v tem Vuk Stefanovič Karadžič (r. 1787, u. 1864), kteri je zgodej knjigo slavensko dobival iz Moskve; 1. 1813 soznani se na Dunaju s Kopitarjem, in ta je bil vzrok, da je Vuk prostonarodni jezik povzdignil v knjigo, vstanovil pravopis srpski, ter utrdil to s svojo slovnico in z novirn slovarjem 1. 1818. — Mala prostonarodna slaveno-sipska pesmarica je izšla 1. 1814—15 vBeču; Pismenica srpskoga jazika 1. 1814; Narodne Pesni v Lipsku 1823—24; Narodne srpske poslovice a pripovjetke 1. 1836, Pesni v Beču 1. 1841—46 itd. 0 pravopisu in jeziku srbskem irael je hude horbe na pr. z Milošetn Svetičera (Jovan Hadžic) in ž njegovirai privrženci od 1. 1839 do 1848, v kterih je pojasnoval razmere med jezikom bolgarskim, srbskim na- rodnirn pa staroslavenskim cerkvenim, dokler je naposled zmagal. Ločitev je dovršena in sedaj vrlo napreduje narodno slovstvo srbsko. Njemu nasprot je Evgenij Joannovics, pravoslavni voztočnije cerkve episkop Karlovački (Carolostadiensis), vo Vienne dal na svetlo ,,Gramniatika cerkovno-slavjanskago jazyka" (Graui. linguae ecclesiastico-slavicae) 1. 1851. 8. 375. Fo njej sem namerjal, kakor pravi v ,,predisloviju, dragij rod moj serbskij kii slavenskomu jazyku pnbližiti, a i protije Slavjany evropejskije i vneevropejskije ku vozprijatiju slavenskago jazyka, jako svoego kuižnago . . . pobuditi. Sej bo jazykti cerkovno-slavenskij nesti rossijskij, nesti serbskij, niže bolgarskij, niže česskij, i za sie samoe nezavistno možeti byti vsemu Slavjariomu obščij etc". — Schleicher piše o tej slovnici: ,,Blickt man in dieses buch, so muss man sich wundern, dass es nach den \verken eines Kopitar, Vostokov, Miklosich erscheinen konnte (Formenl. der kirchenslaw. Spr. 1852. IX)." Dju.ro Daničič (Popovič) r. 1825 v Noveni Sadu, učenec Miklošičev, v Beligradu profesor, naposled tajoik jugoslavenske akademije v Zagrebu, u. 17. nov. 1882, pokopan v Beligradu na vladne troške. Kar je Vuk pričel, to je Daničic znanstveno utrdil, srbski pravopis in književni jezik srbski, ki mu je tudi hrvatski. Tajnik društva srpske slovesnosti je spisal nRat za srpski jezik i pravopis I. 1847, Srpska sintaksa, Poslovice 1871, Istonja oblika srpskoga ili hrvatskoga jezika 1874, Osnove 1. 1876, Korijeni s riječima od njih postalijem u hrv. ili srpsk. jeziku" i ninogo jako učenih razprav jezikoslovuih h drugih knjig; izvrstnega akadeinijskega slovarja pa je dovršil samo I. zvezek. Sostavil je BRječnik iz književnih starina srpskih" v treh knjigah 1. 1862 — 64, izdal ,,Život sretoga Save od Domentijana 1860, Nikoljsko Jevangjelje 1864, Život sv. Simeuna i sv. Sa/e 1865, Životi srpskih kraljeva i archiepiskopa 1866" itd., kar mnogotero pojasnuje staroslovenščino (Vid. Starine; Rad LXXVII. 1885). Stojan Novakovič r. 1842 v Šapcu, profesor v Beligradu, naslednik slavnerau Daničiči, je sostavil v Glasniku: Srpska bibliografija 1741—1867; Istorija opšte književnost srpske, Zakonik Stevana Dušana; Primeri književnosti i jezika staroga i srpskoslovensloga 1. 1877. 8. XXVII. 593. J. Živanovic spisal na pr. Kratak pregled staroga slovenskoga jezika. Novi Sad 1871. Izvod iz gram. 1873. Stari slovenski jezik. 1872. 8. 12 (Vid. Archiv. IV. 1879).