Poštnina plačana v gotovim. posamezna stev. Din v— Štev. 16. V Ljubljani, dne 18. aprila 1035. Leto XVIII. Upravnistvo ..Domovine" v Ljubljani, Knatlova ulica 5 llhaja VS3k Četrtek tttS.V ^Dr^^^.o'*^' ŽE Uredništvo „Domovine", Knaflova ulica 5/11., telefon 3122 dO 3126 • Amerika letno l dolar. — Račun poštne hranilnice, podružnice » Mubllanl, št 10.711. OBILO PIRHOV VSEM PRIJATELJEM IN PRIJATELJICAM ,,DOMOVINE"! ^odnikarjem Pomlad je okoli nas in vsepovsod čutimo brstenje in kipenje živih klic iz brazd in razorov naše zemlje. Zlata semena obetajo plodno jesen. Tako je tudi v naši prosveti. Deset let že orjemo, sejemo in žanjemo na naši narodni njivi. Letos slavimo svoj jubilej in vi ga slavite z nami. Ne bomo ga slavili s slavospevi, samo pregledali bomo svoje dosedanje delo in si napravili načrt za bodočnost. Deset let ste podpirali naše delo in bili deležni naših uspehov. Naš jubilej je vaš jubilej. Zato vas prosimo, da nam tudi v letošnjem letu pridobivate članov, prijateljev in podpornikov, mi pa vam bomo nudili vse, kar je mogoče za 20 Din. Letošnje Vodnikove knjige bodo: 1.) Vodnikova p r a t i k a, ki bo posvečena naši desetletnici in bo prinesla mnogo zanimivega in lepega s številnimi slikami. 2.) Dr. Ivo Š o r 1 i: Petdeset procen-t o v. Povest je iz malomestnega življenja, polna resničnih dogodkov in zdravih življenjskih misli. 3.) Dr. Pavel Brežnik: Temna zvezda. Roman. Pisatelj pripoveduje, kako zaslede zvezdogledi na nebu temno zvezdo, ki se bliža zemlji baš v trenutku, ko grozi nova vojna. Iz strahu, da se bliža zemlji velika nesreča, državniki popuste in mir je rešen. 4.)DavorinRavljen: Potkmrtvim b a t a 1 j o n o m. To je pot na otok Krf in Vido, kjer spe mrtvi srbski bataljoni, ki so tam ostali leta 1915. Knjiga bo imela številne slike. Vodila nas bo ob vsej Dalmaciji in po naši Adriji v zvezi s spomini na dogodke pred 20 leti. 5.) Knjiga za otroke. V skupnem delu za našo Vodnikovo družbo vam želimo veselo veliko noč. dvig cen pridelkom Vlada g. J e v t i č a si je nadela koristno nalogo, da dvigne najprej kmeta iz gospodarske i stiske, saj pomeni prav kmet jedro vsega našega gospodarskega življenja. Dokler je kmet prodajal po znosljivih cenah svoje pridelke, so imeli tudi vsi drugi stanovi dobre čase. Danes pa je prav redek kmečki denar, in je zaradi tega prišla vsa stiska na druge stanove. Kmetijski minister g. dr. Dragutin Janko-v i č je zdaj osnoval odbor odličnih gospodarstvenikov, ki naj najde pota in načine, kako bi se dvignile cene kmetijskim pridelkom, s čimer bi bil podan izhod iz naše stiske. Ta odbor ima nalog, da čimprej ugotovi vzroke velike razlike med cenami kmetijskih in industrijskih proizvodov. Kmetijski minister je prepričan, da je ta razlika glavni vzrok današnje stiske na kmetih. Po preučitvi tega res kričečega razmerja mora ta odbor predlagati tudi vse potrebne ukrepe, s katerimi bi se dalo odpraviti to nesorazmerje med cenami blaga, ki ga kmet prodaja, in izdelkov, ki jih mora kupovati. Nedvomno je, da se je naši industriji, organizirani v kartelih, posrečilo dvigniti cene industrijskega blaga do viška. Na drugi strani pa je kmet v naši državi kaj slabo stanovsko organiziran. Cene kmetijskih pridelkov so neprestano slabele in dovedle najprej kmeta, potem pa vso državno gospodarstvo v hudo stisko. Jasno je, da je treba v takšnih razmerah pograbiti na obeh straneh: Cene kmetij- skim pridelkom je treba zvišati in istočasno potlačiti cene industrijskim izdelkom na pravično mero. Te dni je imel član odbora za proučavanje cen kmetijskih pridelkov g. Voja D j o r d j e v i č, upravnik Glavne zveze srbskih kmetijskih zadrug v Beogradu in zelo upoštevan gospodarstvenik, zanimivo predavanje o zdravljenju kmetijske stiske. Zlasti je treba dvigniti cene kmetijskim pridelkom na tako višino, je izvajal g. Djordjevič, da bo imel kmet plačan svoj trud poleg primernega dobička. Seveda pa se ne sme zaradi dviga cen znižati poraba kmetijskih pridelkov. Glavne smernice za dvig cen kmetijskih pridelkov bi bile naslednje: Najprej se mora izpremeniti dosedanji način izkoriščanja izvoznih ugodnosti v obliki kontingentov. S temi so doslej svobodno razpolagali izvozniki, ki so v svojo korist uporabljali razliko med visokimi cenami v tujini in nizkimi cenami kmetijskih pridelkov doma. Te ugodnosti je treba odslej vzeti poedincem iz rok in jih uporabiti naravnost za dviganje cen kmetijskih pridelkov v korist kmeta. Naša gospodarska- politika je ščitila domačo industrijo. Prav posebno veliko zaščito so uživale tiste panoge industrije, ki lahko dobe siro-vine v domači državi, zlasti pa iz kmetijstva. Zaščita je bila tako velika, da je povsem varo- vala te industrije pred tujimi tekmeci. Danes imamo v naši državi najbolj zaščiteno industrijo sukna. Hudo je zaščitena industrija olja, oljno seme pa uvaža ta industrija iz tujine, in to po višjih cenah, kakor jih nudi našemu kmetu za njegovo oljno seme. Zaščitena je pivovarska industrija, ječmen pa uvažamo iz tujine. Še mnogo drugih industrij je čisto zanemarilo domači trg s sirovinami, ki jih je kupovalo, izkoriščajoč vso čezmerno zaščito, v tujini. Odslej ne sme biti zaščitna carina le za večanje dobičkov industrijcev (ponajveč tujcev), temveč mora priti v korist pridelovalcem sirovin in rabnikom izgotovljenega blaga, pri čemer je treba gledati v polni meri tudi na blagor industrijskega delavca. V naši državi ni organizacije, ki bi usmerjala našo notranjo trgovino v korist pridelovalca. Prav tako je vsa naša trgovina s tujino tako urejena, da koristi čimveč posrednikom. Treba bo zato ustanoviti pri kmetijskem ministrstvu zavod za preučevanje cen in donosnosti kmetijskih pridelkov. Naša vojska je največji odjemalec kmetijskih pridelkov, saj porabi nad 8000 vagonov letno. Nakup živeža za vojsko se mora odslej vršiti izključno po zadrugah. Naš izvoz kmetijskih pridelkov gre v glavnem v države Srednje Evrope, ki pa postajajo čedalje slabši kupci. Treba bo zato poiskati novih tržišč. Pridelovanje se vrši pri nas na slepo brez potrebnega obzira na potrebe domačega in tujega trga. Treba bo napotiti našega kmeta, da bo prideloval zlasti tisto, kar zahteva trg. V to svrho bo treba izdelati, kakor so to napravile že mnoge države, podroben pridelovalni načrt, da ne bomo pridelovali takega blaga, ki ga ni mogoče prodati. Koliko škode je imelo naše kmetijstvo, ko so mu priporočali gojitev hmelja prav v času, ko je doživljal hmelj najnižje cene. Priporočali so rejo angleških mesnih svinj, čeprav sta nam naša glavna odjemalca, Avstrija in Češkoslovaška, prepovedali za te uvoz. Kmetovanje po načrtu je nujno potrebno za dvig donosnosti kmetovanja, da ne bomo še nadalje pridelovali blaga, ki nima cene in ne kupca. Glavni pogoj za uspešnost vseh teh ukrepov pa je, kakor trdi g. Djordjevič, da se kmet reši starih obveznosti: kmečkih dolgov in dolžnih davkov. Pretvoriti je treba vse dolgove v hipo-tekarne (na posestvo vknjižene) s tem, da se izdajo upnikom obveznice, in sicer: zasebnim upnikom z rokom 25 let po 2 %, denarnim zavodom na 20 let po 4 %, državnim zavodom na 10 let po 5 % in zadrugam na 5 let po 6 %. Vprašanje dolžnih davkov naj se uredi na ta način, da se odpustijo ali pa se plačajo z obveznicami kmečkih dolgov v nominalni vrednosti. To so glavne osnove, na katerih bi se dale dvigniti po prepričanju g. Djordjeviča cene kmetijskih pridelkov na takšno višino, da bi postalo kmetovanje spet donosno in bi kmet spet stopil v vrsto rednih kupcev raznih potrebščin. Tako bi se poživila izmenjava blaga, ki je bila že več let v neredu, čemur smo rekli stiska. V načelu ni oporekati zamisli g. Djordjeviča. Seveda je treba še to in ono premisliti. Za izvedbo vsega tega bi bili vsekakor potrebni prav odločni ukreni. Društvo rejcev malih živali 7a Zasavje ustanovljeno Trbovlje, aprila. V nedeijo 7. t. ni. se je zbralo v Trbovljah v Počivalškovi gosti'ni veliko število rejcev in ljubiteljev malih živali k ustanovnemu občnemu zboru. Zbor je otvofil predsednik pripravljalnega Odbora, požrtvovalni re.iec g. Kamnikar Rudolf in v uvodu razložil. pomen društva. Po pr;čita-nju odobrenih ,P.ravil so bile volitve, pri katerih je bil izvoljen tale'odbor: predsednik Kamnikar, podpredsednik Cahun, tajnik Vovko, blagajnik Krasnig, gospodar, Lapbrnik; odborniki;.Kuken-berg, Skrinjar, Ban in Bregar in namestnika Dolinšek in Kuder; za preglednika računov sta bila izvoljena Lukež in Hribovšek, za namestnika pa Cizelj. V društvu so se takoj ustanovili strokovni odseki, in to za koze, kunce, perut-ninarstvo. golobarstvo in ptičarstvo. Po daljši stvarni razpravi je bil sprejet tudi društveni poslovnik, ki določa med drugim, način dodeljevanja brezplačnih plemenskih živali (koz, ovc, kuncev, perutnine, golobov itd.) med člane društva. Zborovanja se je udeležil na povabilo društva tudi urednik lista «Rejca malih živali« g. Inkret Alfonz, znani razširjevalec reje malih živali v dravski banovini, ki je prinesel pozdrave sorodnih društev iz Kranja in Mengša. V svojem nagovoru je obrazložil pomen včlanjenja rejcev malih-, živali vse dravske banovine v posameznih društvih, ki bodo podlaga za ustanovitev Zveze rejcev malih živali dravske banovine s skupnim glasilom «Rejcem malih živa'i», ki izhaja d.mes že v 1500 izvodih. Pri slučajnostih, so imeli navzočni priložnost izčrpnega razgovora o . smernicah umne reje malih živali in drugih rejskih vprašanjih. Pozdravljamo ustanovitev tega društva, ki ima zlasti namen, pomagati v današnjih hudih časih našemu malemu človeku, da si bo mogel z reio malih živali kolikor toliko izbobšati svoj gmotni položaj. Da je društvo potrebno, je pokazala izredno lepa udeležba. Goji naj se proti škodljivcem sadno drevje take sorte, ki so zelo odporne proti tem boleznim. Tak način obrambe proti boleznim je najuspešnejši in tudi najcenejši. Ker so v svojih osnovnih lastnostih rastline kaj podobne živim bitjem, je prav naravno, da izkušamo dognati, ali tudi razni živalski škod- Niso vse rastline enako nagnjene k boleznim. Enakosti ni v tem pogledu niti pri sorodnih rastlinah. Vzemimo vinsko trto! Medtem ko žlahtne sorte rada napadata peronospora in oidij, niso razne samorodnice, tako šmarnica, skoro nič občutljive proti tem boleznim. Isto je s krasta-vostjo pri sadnem drevju/Imamo celo take za-jedavke, ki se lotevajo le nekih vrst, medtem ko so druge pred njimi čisto varne. Take zajedavke so na primer bakterije na koreninah metuljnic (detelje, fižola, graha, soje). Vsaka teh vrst ima svoje bakterije, ki živijo ž njimi in jim dobavljajo dušik iz zraka. Celo na lucerni se ne naselijo bakterije črne detelje ali pa inkarnatke, Čeprav so vse detelje. Ta izbirčnost rastlinskih škodljivcev, odnosno zajedalcev je že precej raziskana in nam1 rtudi priliko, da izrabimo to ižbirčnost bolezenskih povzročiteljev in gojimo ljivci bolj napadajo neke določene rastlinske sorte. Iz vsakdanjega življenja vemo, da nekaterih ljudi ne marajo stenice, drugih ne uši, tretjih se celo bolhe izogibajo. Pisec teh vrst je nekoč opazoval početje cve-tožera v sadovnjaku. Pravilo iz sadjarske prakse pravi, da se loti cvetožer zlasti srednje zgodaj cvetočih drevesnih sort. Sredi maja sta se razcveteli sorti bobovec in baumanovka. Medtem ko je uničil pri bobovcu cvetožer okrog 20 odstotkov cvetja, so bili pri prav tedaj obilno cvetoči baumanovki le prav redki cveti napadeni od cvetožera. Kmalu nato sta se razcvetla mošan-ček in landsberška reneta. Mošanček ni bil skoro nič napaden, a landsberška reneta je bila hudo prizadeta. In to drevje v istem sadovnjaku in enake starosti. Tudi je dejstvo, da je bobovec zmerom zelo napaden od zavijača, ki povzroča črvivost, medtem ko je prav težko najti črvi-vega mošančka. Treba bi bifo v večjem obsegu opazovati drevje v isti legi glede napadenosti od živalskih škodljivcev. Če bi ta opazovanja potrdila domnevo, da živalski škodljivci neke sorte stalno močno napadajo, bi jih morali sadjarji pač.opustiti, da tako na najcenejši in najzanesljivejši način odstranijo zatočišča in legla najopasnejših živalskih škodljivcev. Prav posebno bi kazalo usmeriti tako naravno obrambo proti zavijaču, ki toliko škoduje kakovosti našega sadja. V vsem modernem zdravstvu ljudi, živine in rastlin gre danes borba proti boleznim za tem. da se bolezni preprečujejo in potem zdravljenje sploh odpade ali se pa vsaj bolezni znatno omeje. Tudi sadjarji se morajo držati te smeri. Opazovati morajo napadenost raznih sort in neusmiljeno trebiti manj odporne sorte v korist odpornejših. Tako bo šele nastal iz pestre množice našega sadnega izbora za razne lege primeren zelo skrčen izbor, ki bo dajal pri majhnem trudu mnogo zdravega pridelka. Volilno gibanje PREDSEDNIK G. JEVTIČ JE OVEROVIL SVOJ PODPIS. Dne 13. t. m. je predsednik ministrskega sveta g. Bogoljub Jevtič kot nosilec državne kandidatne liste prišel osebno na sresko sodišče za mesto Beograd in tam v smislu volilnega za- kona overovil svoj podpis na izjavi, ki jo mora kot nosilec državne liste predložiti kasacijskemu sodišču. Izjava se žlasi: , ..., «Podpisani nosilec državne kand'datne liste izjavljam, da pristajam na to kandidaturo in se obvezujem, da bom pri svojem rolitičnem delu 29 M FARAONOV DEDIČ Ko šo prinesli meh in izlili iz njega.za kozarec vode, se je starec obrnil k enemu izmed gonja-čev in mu dejal: «Pojdi na najbližji grič in poglej na prav vse strani, ali nima ponesrečenec še spremljevalcev. Stražnik je govoril o štirih ljudeh. Saj bi utegnilo biti to samo optična prevara, resnično .je pa tudi lahko, ker hi verjetno, da bi se en sam človek, odpravil na tako pot. Kaj takega bi še diznil samo h6r.ee. Toda hitro se obrni!» ;,' Gonjač si ukaza ni dal ponoviti. Hitro je zdirjal po pobočju. Komaj je prišel na vrh, že je začel dajati znamenje, da vidi še več ljudi. Prav tedaj Sfe je tujcem posrečilo odpreti Sodnikova usta in vliti vanje nekaj kapljic vodo. Učenjak je odprl očr, zavedel se pa še ni. Tedaj je dejal stareč: «Dva naj ostaneta pri njem in skrbita zanj. Roke mu bo pa treba zvezati, da ne bo napravil kakšne neumnosti, če se ga polasti mrzlica. Vsi drugi pojdite za menoj!« Vsi so hitro ubogali. Uro nato so že odkrili Neli. ki je brez zavesti ležala v kotlini. Starec se je zelo začudil, ko jo je zagledal. «Kaj, ženska?« Pri starih Egipčanih so bile ženske skoraj sužnje moških. Nikjer se niso smele javno kazati. Izjeme so bile le žene iz kraljevega doma: Ni pa utegnil dolgo premišljati, kako je zaneslo neznanko sem. Gonjači so mu namreč prav tedaj začeli dajati znamenja, da so odkrili še dva tujca. To sta bila Huda'es in Uasif el Hajat. Vsi trije so bili še bolj izčrpani kakor Sodnik. Le s težavo so jih oteli smrti. Tudi nje so zvezali. Pri tej priložnosti so gonjači zapazili na roki Uasif el Hajata stari prstan. S presenečenim vzklikanjem so ga hitro odnesli k starcu, ki ga ie dolgo zamišljeno opazoval. «Torej se je naposled ie uresničilo staro prerokovanje«, je zamrmral in obraz se mu je zmračil. «Zdaj naj pa dobri Bog obvaruje svoje otroke zlega! Morda bi storil bolje, če bi prepustil te ljudi usodi. Slutim, da bo njihov prihod prinesel hude čase. Toda ne! Kar mora priti, tega slaboten človek ne more zadržati. Greh pa kliče po maščevanju, čeprav utegne v začetku koristiti. Zalo se bom uklonil. Denite prstan nazaj, kjer ste ga dobili « je potem glasno ukazal, «in podvizajte se. Dolga bo še naša pot, preden bomo prišli v domačo dolino.« Ko so se tujci vrnili k Sodniku, sta povedala oba gonjača, da je bi'o prav, da sta mu zvezala roke. Sodnika je res napadla huda mrzlica. V divjih sanjah je mahai okoli sebe in kričal kakor obseden. Šele pred četrt ure se je pomiril in utonil v miren spanec. Starec na te besede ni nič odgovoril. Ukazal je Je, naj polože vsakega neznanca posebej na mrežasto nosilnico, ki jo bodo potem pritrdili med hrbta dveh oslov. Gonjači so hitro še nekaj malega pojedli, potem pa so se odpravili dalje. Ves dan so hodili in šele pozno ponoči so prišli do doline, o kateri so govorili. Številna množica jih je čakala. Skoraj, vsi ljudje so imeli prižgane plamenice. Radovedno so obkolili prišlece, da bi videli, ka^ prinašajo. Starec pa je samo zamahnil z roko, in takoj so se začeli razhajati na vse strani. Sprevod z ujetniki je šel nekaj časa ob vrtovih in nizkih hišah. Potem je obstal pred zgradbo, ki je bila tako visoka, da soj plainenic nI dosegel njenega vrha. Ujetnike, ki so bili še zmeraj vsi brez zavesti, so gonjači dvignili iz nosilnic in jih oprezno odnesli v notranjost poslopja. Tam so prehodili najprej dolgo pot po hodnikih, potem pa so jih položili v močno zidano sobano brez oken. Še enkrat so: jim dali, kakor že večkrat prej, vode, toda iz nezavesti s^ ni nobeden izmed njih zbudil. Potem so šli rešitelji iz ječe, pustili pri vratih stražnika in se oddaljili po isti poti, po kateri so bili prišli. Malo nato je v oazj Tuatu spalo že vse, razen stražnika, ki je hodil pred vrati ječe sem in tja. čuval državno celoto in delal za narodno edinstvo ter da ne bom pristopal k verskim, plemenskim ali pokrajinskim strankarsko-političnim udruženjem.« VOLILCI PO SREZIH V SLOVENIJI. Dravska banovina voli 29 poslancev in se deli v dve volilni okrožji. V volilne imenike dravske banovine je vpisanih 308.213 volilcev. Volilno okrožje prvo, to je področje nekdanje mariborske oblasti, voli 15 poslancev. V tem okrožju je 171.299 volilcev. Volilno okrožje drugo obsega področje nekdanje ljubljanske oblasti in voli 14 poslancev. V volilnih imenikih tega okrožja je vpisanih 136.914 volilcev. Vsak srez voli splošno po enega poslanca. Volilno okrožje prvo je razdeljeno v 14 srezov; ker pa voli mariborski srez za levi breg dva poslanca, znaša število poslancev za to okrožje 15. V posameznih srezih je vpisanih: v celjskem 17.797, v lendavskem 10.859, v gornjegraj-skem 4940, v konjiškem 5485, v ljutomerskem 10.379, v mariborskem za levi breg 23.20S, v mariborskem za desni breg 14.489, v mursko-soboškem 15.919, v prevaljskem 8681, v ptujskem 19.340, v slovenjgraškem 7402, v šmarskem 11.677, v brežiškem 9893, v laškem 11.379. Volilno okrožje drugo je razdeljeno v 12 srezov; ker pa volita srez Ljubljana okolica in Ljubljana mesto po dva poslanca, znaša število mandatov v tem okrožju 14. Okrožje se deli v: črnomeljski srez (4069 volilcev), kamniški (10.267 volilcev), kočevski (10.984 volilcev), kranjski (15.658 volilcev), krški (14.175 volilcev), litijski (10.577 volilcev), logaški (7706 volilcev), ljubljanski (20.729 volilcev), novomeški (13.085 volilcev), radovljiški 10.459 volilcev), metliški (2754 volilcev) in Ljubljana mesto (16.451 volilcev). NOVE KANDIDATURE ZA MESTO LJUBLJANO IN NJEGOVO OKOLICO. Na okrajnem sodišču je bil te dni večji naval novih kandidatov, da bi overovili svoje podpise. Svoj podpis je med drugimi overovil g. Fran Zebal, trgovec na Rudniku kot kandidat za okolico na Jevtičevi listi. Dalje so dali overoviti podpise gg. Janez Kocmur, upokojeni ravnatelj 0UZD v Ljubljni, Zajec Viktor, strojni stavec v Ljubljani, in Jože Dolenc, zasebni nameščenec z Iga. Kakšne tri ure potem, ko so jih zaprli, je Sodnik odprl oči. V začetku je strmel brez misli v temo, ki ga je obdajala. Počasi pa se mu je vrnil spomin na vse strahote, ki jih je moral preživeti preden se je zgrudil v pesek, in groza ga je obšla. Ali leži še zmeraj sam in brez moči v puščavi, ki jo je zagrnila omama noči? Ne, ni mogoče! Nobena zvezda mu ne miglja v pozdrav z neba. Čuti tudi, da ga ne mori več neuiešna žeja. Potem pomisli na Neli. Kje je ona? Kje? Ozre se okoli sebe. Ničesar ne more razločiti. Moreča tema ga obdaja. Poskusi se dvigniti, toda vsi udje ga bole. Hkratu opazi tudi z grozo, da je zvezan na nogah in rokah. Kje je? Ali je rešen? In obenem ujet? Toda kdo ga je ujel? In kje? Kaj je z njegovimi tovariši? Zlasti z Neli? Iznova se je zatopil v premišljanje. Negotovost, ki ga je obdajala, mu je zastrla misli. Naposled se je toliko opomogel, da jih je lahko zbral. Njegova prva skrb je veljala tovarišem. Ali Ali so še živi? 2500 KANDIDATOV SAMO ZA ENO LISTO. «Vreme« je priobčilo podatke o sestavljanju liste predsednika vlade g. Jevtiča. Za to listo se je javilo 2500 kandidatov, a poslanskih mest je samo 368, List pripominja, da se je v nekaterih okrajih javilo kar po 12 ali še več kandidatov. Vlada ni mogla vseh teh kandidatur odobriti, a je kljub temu v mnogih okrajih pustila po več kandidatov, da volilci lahko izbirajo. HODŽEROVE KANDIDATURE V NAŠI BANOVINI. Nedavno je bil v Štrukljevi restavraciji v Ljubljani sestanek odposlancev Jugoslovenske narodne stranke za dravsko banovino, ki ga je vodil njen podpredsednik, odvetnik g. dr. Ivo Potokar. Na sestanku je bila odobrena kandidatna lista stranke za dravsko banovino. Stranka bo pričela spet izdajati svoje glasilo »Edinost« za Slovenijo, ki bo izhajalo po potrebi tudi večkrat na teden. Na listi Hodžerove stranke kandidirajo med drugimi v dravski banovini: v Ljubljani odvetnik dr. Ivo Potokar in vladni svetnik v pokoju dr. Fran Vidic, oba iz Kamnika; namestnika sta Franc Demšar in Franc Gržina, oba iz Šiške. V srezu Ljubljani okolici kandidirata Anton Srakar, posestnik v Tomačevein in Franc Jenko, sedlar v Medvodah. V celjskem srezu kandidira bivši pristaš SLS odvetnik dr. Ogrizek, ki je obenem kandidat tudi za šmarski srez, medtem ko je v laškem srezu kandidatov namestnik. V krškem srezu kandidira tajnik stranke za dravsko banovino odvetniški koncipient Drago Kornhauser, v črnomeljskem srezu književnik Radivoj Peterlin-Petruška, v srezih Mariboru levi breg in Ptuju pa mariborski odvetnik doktor Fran Irgolič. Najprej je poklical Neli. Tiho, potem glasneje. Dolgo ni bilo odgovora. Potem je zaslišal njen sladki glasek. Tako slaboten je bil kakor dih, toda njen je bil, in zdelo se mu je, da posluša rajsko glasbo. Kma'u se je oglasil tudi Hudales in za njim Uasif el Hajat s svojim piskajoč;m glasom. Vsem je begalo tisoč misli po glavi. Najrajši bi bili vsi planili kvišku, toda bili so zvezani. »Nič hudega«, jih je pomiril Sodnik. «Napoj;Ii so nas in upam, da nam bodo dali tudi jesti. Z jedjo se nam bodo pa tudi vrnile moči in potem bomo že videli, kako pojde dalje. Če nas mislijo poslati na drugi svet, jim bomo že pokazali, da ne bodo imeli s tem preveč lahkega opravila » «Ne verjamem, da bi bili padli slabim ljudem v roke«, je dejal Kopt, »drugače nas ne bi bili rešili smrti.« »Tudi prstan so mi pustili«, je iznova ugovarjal Uasif el Hajat. »Tega puščavski razbojniki ne bi bili storili.« «Torej se nisem zmotil«, je dejal Sodnik, «ko se mi je zdelo, da sem videl med fato morgano na gorah, ki so se približevale, človeka. Naposled smo le prišli zdravi in nepoškodovani v oazo Tuat.» «Nedvomno», je potrdil Hudales. Radoveden sem, kakšni so tu ljudje in kaj nameravajo z nami.« «Bomo že videli«, je odvrnil Sodnik. «Jaz sem hudo lačen in zaspan tudi. Zato botn legel VOLILNI DNEVNIK. Te dni je izšla v Ljubljani prva številka ža dolgo napovedovanega volilnega dnevnika. Toda na prvi strani izjavljata gg. Ivan Deržič in doktor Srečko Goljar v imenu načelništva »Narodne prosvete«, da list ni nikak volilni dnevnik, marveč hoče trajno ostati »neodvisno glasilo ne-potvorjene narodove volje in pobornik novo dobe v znaku nravnosti in poštenja v zasebnem in javnem življenju « List se imenuje »Glas Na« roda«. Odgovorni urednik je g. Ante Gaber. FABJANČIČEVA SKUPINA IZKLJUČENA IZ BOJEVNIŠKE ORGANIZACIJE. V nedeljo je bil izredni zbor odposlancev vseh bojevniških krajevnih organizacij. Udeležba odposlancev je bila zelo številna. Na razpoloženje odposlancev je v mnogem vplivalo poročilo o poteku sobotnega posvetovanja, na katerem se je izkazalo, da sestoji skupina g. Fabjančiča samo iz njegovih najtesnejših prijateljev. Zborovanje odposlancev je vodil predsednik nadzornega odbora «Boja», katehet g. Ratej, ki je ugotovil, da je na zboru navzočnih 340 odposlancev. Za njim je govoril g. Vidmar, ki je v svojem govoru pojasnil potek spora v vodstvu »Boja« ter odločno pobijal politiko svojih tovarišev iz Fabjančičeve skupine. Naposled je izjavil, da odstopajo vsi člani nadzornega in banovin-skega upravnega odbora «Boja», da bi se tako moglo izvoliti novo vodstvo organizacije. Pri volitvah je bil z veliko večino izvoljen nov banovinski odbor »Boja« s predsednikom g. Sta-netom Vidmarjem, prvim podpredsednikom ka-tehetom g. Ratejem in drugim podpredsednikom g. dr. Hacinom. Nato je bil sprejet z večino proti 27 glasovom predlog, da se izključijo iz «Boja» vsi podpisniki na uho in zaspal. Ali vi ne boste? Kaj misliš, Neli?« «Tudi jaz sem utrujena«, ja. odvrnilo dekle, ♦ in tvoj nasvet ni slab.» Ta nasvet je bil res za trenutni položaj najpametnejši in zato so ga ubogali. Kmalu nato Je njihovo mirno, enakomerno dihanje pričalo, da vsi spe. Čez dolgo sta jih zbudila svetel soj in hoja pred ječo. Ko so se predramili, so zagledali nekaj. kar je bilo na prvi pogled podobno sanjam. Častitljiv starec z okrasjem staroegiptskega velikega duhovna je stal pred njimi. Z njim vred je stopalo v ječo še več ljudi. Ukazal jim je, naj polože pred jetnike posode, ki so jih bili prinesli s seboj. Ker so bili naši prijatelji zdaj najbolj potrebni hrane in ie bila hrana v teh posodah, niso izpraševali, kdo so ljudje, ki so prišli k njim, ampak so se lotili jedi, ki so jih uživali z največjo slastjo. Nazadnje je dobil vsak še kozarec močnega vina. Ker sami niso mogli zaradi zvezanih rok jesti, so jih pitali neznanci. Pitanja je bilo dosti hitreje konec, kakor so' si želeli. Toda dobro so se sami zavedali, da ne smejo preveč jesti. Le malo preveč in delovalo bi bilo kakor strup. Potem je Sodnik začel povpraševati duhovna v raznih jezikih, kam jih je zaneslo. Ta je pa samo odkimaval. Šele ko je Hudales ponovil vprašanje v staroegiptskem jeziku, se je pokazala na starčevem obrazu čudna izpreineniba. «DOMOVINA« št. U vendar odločil k sprejemu ponudene mu kandidature na listi g. Jevtiča. KANDIDATURE NA LJOTIČEVI LISTI V NAŠI BANOVINI. «Politika» poroča, da bodo na Ljotičevi listi kandidirali v dravski banovini: v srezu Brežicah Fran škrbec, trgovec iz Ljubljane, namestnik Fran Podvinski, kmet iz Blatnega; v srezu Novem mestu Artur Šturm, kapetan v pokoju, iz Ljubljane, namestnik Florijan Pevec, kmet od Bele cerkve; v logaškem srezu upokojeni železniški uradnik Fran Ornik iz Ljubljane, namestnik Fran Pire, kmet iz Rakeka; v krškem srezu Vladislav Fabjančič, magistratni uradnik iz Ljubljane, namestnik Ivan Srpčič, kmet iz Mokronoga. NOVE SOCIALISTIČNE KANDIDATURE V SLOVENIJI. Socialisti so spremenili nekatere svoje kandidate na Topalovičevi listi. Na shodu v Šoštanju, na katerem je nastopil kot glavni govornik mariborski odvetnik g. dr. Reisman, je bil postavljen za kandidata g. Jelen iz Maribora, za njegovega namestnika pa posestnik g. Krajnc iz Mislinj. Prvotno je bil določen za namestnika g, Valenčak, ki je pa namestništvo odklonil. V prevaljskem srezu kandidira g. Eržen iz Maribora z namestnikom županom g. Laraprehtom iz Mežice, v konjiškem srezu kandidira delavec g. Rabič iz Zreč, v logaškem srezu pa lesni delavec g. Bricelj z namestnikom posestnikom gospodom Kebetom. BOJEVNIŠKE KANDIDATURE. Kot kandidata na Ljotičevi listi za mesto Ljubljano sta overovila podpise: g. dr. Kandare Fran, odvetnik, z namestnikom g. inž. Vinkom Čopom, in gosp. Avgust Kuster z namestnikom Francem Kristanom, čevljarskim mojstrom. Gospodje dr. Kandare. Čop in Kristan so iz Ljubljane, g. Kuster pa iz Tržiča. NOTAR JEREB ŽELI ODLOŽITI KANDIDATURO. Notar g. Rado Jereb v Konjicah, ki je bil od sreskega volilnega odbora postavljen za kandidata na Jevtičevi listi v konjiškem srezu, sporoča, da je predsednika vlade kot nosilca državne lis e naprosil, naj ga razreši kot sreskega kandidata. A Politični pregled V nedeljo je bil v Sarajevu velik shod, ki se ga je udeležilo okrog 20.000 ljudi. Prvi ie govoril minister za notranje posle gospod dr. Vellmir Popovlč. V svojem obširnem govoru, ki je bil deležen viharnega odobravanja, je gospod minister med drugim naglašal državno in narodno edinstvo. Narodno edinstvo je naša svetinja. Nastalo je s krvavimi napori vseh delov našega naroda v stoletnih borbah. Narodno edinstvo je pridobitev, ki jo je zapečatil naš ljubljeni in veliki voditelj kralj Aleksander s svojo mučeniško krvjo. (Vzkliki: Slava kralju-mučeniku!) Jugosloven-stvo kot izraz narodne celine je splošni izraz skladno združenih koristi srbstva, hrvatstva in slovenstva. Zato jih ni nikoli rušilo. Jugosloven-stvo izraža njihovo skupnost in budno varuje njihove koristi rase, usmerjene na celoto. Hrvatstva ne uničuje, marveč ga krepi v skladu s koristmi srbstva in slovenstva. Ker imamo en narod, je naglašal dalje gospod miuister, imamo tudi enotno državo. S svojim glasovanjem za listo g. Jevtiča, je zaključil gospod minister, moramo razpršiti vse, ki se strupeno in licemersko zajedajo v naše narodno telo, v naše narodno življenje. Njihovo početje v hrvatskem delu našega naroda je docela v znamenju skrivnostnega šepetanja, spletk in ponižanja vsega tistega, kar je narodu sveto, v znamenju groženj in nasilja, V srbskem delu našega ljudstva se pojavlja nji« hovo početje v znamenju obrekovanja in laži. Skrivaj pripovedujejo in dokazujejo, da je Maček priznal državno in narodno edinstvo, da je vedno ljubil enako srbstvo kakor druge dele našega naroda in našo skupno narodno celoto in državo. Pravijo celo, da bi jo hotel reševati, da pa ga Jevtičeva vlada preganja in njegovo listo ovira« V muslimanske vrste zanašajo drugačne glasove. Pravijo, da je muslimanska vera v nevarnosti in da jo je treba rešiti pred nevarnostjo iz Beograda. Gospod minister je končal govor s pozivom, da bodo 5. maja vsi kakor en mož šli na volišče in izpolnili svojo dolžnost. Zadnji dnevi so bili v političnem svetu v*zna-menju konference v Stresi. V tem lepem letovišču so se namreč zbrali predstavniki Anglije, Francije in Italije, da bi storili == Stran 4 = okrožnice g. Kustra, to so gg. Kuster, Matičič, Prezelj, Rozina, Zdenko Knez, Fabjančič, Šturm, Šifrar, dr. Zore, Pavlin, Škrbec in Outrata. Naposled je bilo soglasno sklenjeno, da «Prelom» ni več glasilo «Boja» in bojevnikov, nego da bo odslej glasiio bojevnikov list »Bojevnik«. Ob zaključku je bila sprejeta še resolucija, ki pravi, da je «Boj» rodoljubna, nepolitična, nad-strankarska organizacija, in se zaradi tega po svojih pravilih kot taka ne more spuščati v volilno borbo. LJOTIČEV SHOD V CELJU. V nedeljo je bil tudi v Celju volilni shod nosilca bojevniške kandidatske liste g. Dimitrija Ljotiča. Na shodu je bilo okoli 200 ljudi, predsedoval pa je upokojeni major g. Fon. Glavni govornik je bil g. Ljotič, ki je razvijal svoj program. Med govorom so ga motili z raznimi medklici poslušalci, ki so se začeli nato še glasno prepirati med seboj. Sredi največjega hrupa sta stopila v dvorano predsednik celjske organizacije «Boja« trgovec g. Fazarinc in odvetnik g. dr. Dobovišek, ki sta prispela z zborovanja ' odposlancev bojevniških organizacij v Ljubljani. G. Fazarinc je sporočil zborovalcein, da so oni dosedanji voditelji bojevnikov, ki se zavzemajo ; za Ljotičevo listo, izključeni iz *Boja» in da nima od tega trenutka nihče več pravice govoriti na ' Ljotičevem shodu v imenu bojevnikov. Za Ljotičem sta govorila kandidat na njegovi listi za celjski srez g. Andrej Šifrer, revizor Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani, in lesni trgovec g. Škrbec iz Ljubljane. BUREN VOLILNI SHOD. Pred dnevi je imel g. dr. Vinko Zore, ki kandidira v litijskem srezu na listi g. Ljotiča, pred rudniško restavracijo shod, ki ga je otvoril bojevnik g. Drago Kovač. Komaj je pričel govoriti g. dr. Zore, je navzočno občinstvo zagnalo strašen krik. Hrušč je bil tolik, da je moral vladni zastopnik zborovanje prekiniti. Shod se je nato nadaljeval v rudniških prostorih. Tudi tu ni mogel govornik razviti svojega programa; le poudarjal je, da se bo rudarjem dobro godilo, če bo izvoljen. BENKO BO KANDIDIRAL. Iz Murske Sobote poročajo, da se je dosedanji poslanec tega sreza g. Josip Benko, ki je doslej odklanjal ponovno kandidaturo, naposled Poslušal je, kakor poslušamo klic, ki smo ga iz daljave le napol ujeli. Toda odgovoril jim tudi zdaj ni, pač pa jim je s kretnjo, ki je ni bilo mogoče razumeti, velel, naj še počivajo. Potem je šel s svojimi spremljevalci ven in naši znanci so ostali iznova v temi. »Kaj pravite k temu?« je dejal Sodnik tovarišem. »Neki učenjak je rekel, da so neverjetnosti navadno verjetnejše kakor človeško računanje«, je odvrnil Hudales. «Pred pol leta bi rekel vsakomur, da je norec, če bi mi bil rekel, da bom še kdaj videl pristnega staroegiptskega sema1. Zdaj pa se moramo prav njemu zahvaliti za življenje.® »Ali si trdno prepričan, da je to res?» je v dvomu vprašal Uasif el Hajat. »Saj ne razumejo več jezika dobrega kralja Huenata, v katerem si jih nagovoril.« »Dragi prijatelj,« ga je potolažil učenjak, «to za zdaj še nič ne pomeni. Od Huenatove smrti je poteklo že več kakor tri tisoč let. V tako dolgi dobi doživi vSak jezik velike izpremembe, čeprav se njegovi pripadniki še tako trdno oklepajo starih šeg in navad. Sicer pa so se jim zdele moje besede nekam znane. To si moral sam opaziti.« »Seveda, in zato utegneš imeti prav. Toda le s težavo krotim svojo radovednost, da bi zvedel 1 «sem» je bil v starem Egiptu naslov za velikega duhovna. kaj več o teh ljudeh. To moraš razumeti.« Hudales je res razumel, toda Uasif el Hajat je moral še dolgo čakati. V naslednjih treh dneh — ujetniki so vsaj sodili, da so morali poteči trije dnevi, čeprav dnevne svetlobe sploh niso videl'' — «r> prihajali njihovi rešitelji v enakih presledkih in jim nosili hrano. Tudi častitljivi starec je bil vselej z njimi. Mirno jih je gledal, kakor bi jim hotel z obraza prebrati želje, in storil vse, kar je mislil, da bi radi imeli. Samo če so dvignili roke, kakor bi mu hoteli reči, naj jih reši vezi, je odkimal. Svobode torej niso smeli pričakovati. Tudi jezika svojih novih gospodarjev niso slišali, ker je starec dajal ukaze samo z roko. ostali pa so vpričo njega vsi molčali kakor grob. To se je izpremenilo šele četrti dan. Kakor dotlej je prišel starec tudi ta dan zelo zgodaj. To pot pa niso prišli z njim nosilci jedi, ampak nekakšna oborožena garda. Sneli so ujetnikom vezi z nog. Potem jim je starec namignil, naj vstanejo in mu brez odpora slede. Poskušali so ga ubogati in z veseljem ugotovili, da so se jim vrnile skoraj vse moči. Potem so jih vzeli vojaki v svojo sredo in jih odvedli čez več hodnikov v veliko dvorano, kjer je čakalo nanje kakšnih štirideset ljudi, samih starcev med petdesetimi in osemdesetimi leti. Samo -eden izmed navzočnih mož je bil videti mlajši, komaj štiridesetleten. Sedel je na nekakšnem prestolu in na glavi je imel dvoino krono starih faraonov. Po tem znamenju so ujet- niki takoj spoznali, da stoje pred kraljem oaze. Zlasti Hudales se je kot strokovnjak čudil, s kakšno natančnostjo se je ohranila v tej zapuščeni oazi obleka staroegiptskih kraljev in njihovih dostojanstvenikov. Ta novodobni faraon je bil takšen, kakor bi bil stopil iz muzeja. Njegovo telo je oklepala nagubana dvojna halja, ki se je končevala v'nekakšnem predpasniku. V desnici je držal ukrivljeno vladarsko kraljevsko palico z bičem, v levici pa zlato tablico, popisano s hieroglifi. Ob njegovi strani sta stala dva pahljalca. Njuna bogata obleka je pričala, da morata biti plemiča. Ko so prišli ujetniki pred vladarja, so jih začeli vsi s kretnjami rok izpodbujati, naj se vržejo na 1la. Tega pa seveda niso storili. Sodnik, Hudales in Neli so se zadovoljili s tem, da so se sicer spoštljivo, vendar pa ne pregloboko priklonili. Uasif el Hajat pa je še bolj ponosno dvignil glavo in kar zapičil svoj pogled v oči človeka, ki mu je hotel iztrgati krono in vlado. Faraon se je temu nenavadno ponosnemu vedenju zelo čudil. Toda ko so hoteli njegovi svetovalci izraziti svojo nejevoljo z zaino'klim mrmranjem, jim je ukazal z rahlim udarcem z vladarsko palico, naj molče. Potem se je z vprašanjem obrnil k ujetnikom. To so bile naposled prve besede, ki so jih slišali v oazi Tutu. Hudales je prisluhnil. Pri vsaki besedi se mu je zdelo, da mu zveni znano in da jo razume. Toda vselej se mu je zinisel besed izgubil in nazadnje ni razumel ničesar. št. 16 Stran 5 En poizkus Vas bo prepričal, da je Samopad pralni prašek, ki je izdelan na podlagi olivnega olja, najboljši. Poizkusite! Zahtevajte vedno Samorad ppalni prašek! 11 «DOMOVINAi kakšne ukrepe proti nemškemu oboroževanju. Kakor se je že naprej pričakovalo, se je sestanek končal brez posebnih uspehov. Države so se zedinile le v tem, da je treba še nadalje varovati neodvisnost Avstrije. Vsa ostala vprašanja, ki so za Evropo življenjsko važna, so odložena za boljše čase. Italijanski ministrski predsednik Mussolini je pri tem predlagal, da bi se dovolila Avstriji oborožitev, toda zaradi odpora francoskega zunanjega ministra ta predlog ni bil sprejet. Kakor vse kaže, se bodo začela spet potovanja evropskih politikov po raznih prestolnicah. Francoski zunanji minister je bil povabljen v Berlin, ruski komisar za zunanje zadeve Litvi-nov pa v Rim. Da bi imela ta potovanja kaj več uspehov kakor razne mednarodne konference, ni lahko pričakovati. Dejstvo je, da je vsa Evropa v nekakšni negotovosti, iz katere si ne more ali pa noče pomagati, ker ji manjka volje in odkritosti. V torek se je začelo v Ženevi novo zasedanje sveta Društva narodov, kjer mislijo nadaljevati delo, začeto v Stresi. O uspehu ali neuspehu tega zasedanja še ni moči govoriti. Po stari navadi hočejo velesile dajati druga drugi koncesije na račun manjših držav. Poseben dopisnik londonskega «Daily Maila» poroča, da je v Eritreji zbranih kakšnih 20.000 italijanskih vojakov in 40.000 domačinov, pripravljenih za morebitni pohod v Abesinijo. Vse te čete so oborožene z najmodernejšimi težkimi topovi, tanki in strojnicami. Mimo tega pa razpolagajo tudi še z 200 letali. Tudi v italijanski Somaliji je vse pripravljeno. Prav tako se v Abesiniji v zadnjem času vrše mrzlične vojaške priprave. Abesinska vlada je dobila veliko število novih letal, topov, municije in raznega drugega vojnega materiala. Vse to je dobavila Japonska. Kakor znano, je uvedla Nemčija proti mirovni pogodbi splošno vojaško dolžnost. Po angleških vesteh zahteva Nemčija, da se Ji dovolijo vojska 550.000 mož, vojna mornarica v višini tretjine angleške vojne mornaricei, veliko zračno brodovje In vrnitev kolonij. Vrnitev kolonij stavi Nemčija za pogoj, da se bo spet vrnila v Društvo narodov. «Turgauer Zei-tung» iz Basela poroča, da je v zadnjem času pribežalo v Švico nekaj Nemcev letnikov 1914. do 1916., ki so pobegnili, da jim ne bi bilo treba k vojakom, kjer bi morali služiti dve leti. Po izjavah beguncev se vrše v Nemčiji že povsod nabori. Gospodarstvo" Tedenski tržni pregled GOVED. Na mariborskem živinskem sejmu so se prodajali za kilogram žive teže: debeli voli po 2.75 do 3.50, poldebeli voli po 2 do 2.25, plemenski voli po 2.50 do 3.50, biki za klanje po 2.50 do 3.60, klavne krave, debele, po 2.25 do 3, plemenske krave po 2 do 2.25, krave za kloba-sarje po 1.25 do 1.50, molzne krave in breje krave po 2.25 do 2.50, mlada živina po 3 do 4, teleta po 3.50 do 4.50 Din. Cene mesu: vdovskemu I. vrste 8 do 10, II. vrste 6 do 8, mesu od bikov, krav in telic 4 do 6, telečjemu I. vrste 10 do 12, II. vrste 5 do 7, svinjskemu svežemu 8 do 12 Din za kilogram. SVINJE. Na ptujskem svinjskem sejmu so bile povprečne cene za kilogram žive teže: pršu-tarjem 4 do 5 Din, debelim svinjam 5 do 6 Din, plemenskim 3.50 do 4.50 Din. Prasci, stari 6 do 12 tednov, so se prodajali po kakovosti od 40 do 100 Din za rilec. VINO. Novosadski «Deutsches Volksblatt» prinaša zanimivo poročilo z vinskega trga v Vršcu in pravi, da so tam v teku jeseni, zlasti pa v teku zime, prekuhali ogromne količine vina v žganje, tako da je že 60% lanskega vinskega pridelka vršuškega okoliša porabljeno in znaša preostala količina le še okrog 400 vagonov. Vinski trg v Vršcu je s tem zelo razbremenjen In so cene spet čvrste. Poročilo poudarja, da so bila precejšnje količine vina v zadnjem času prodane v dravsko banovino. Cene se gibljejo zdaj za navadna bela vina po jakosti med 1.30 in 2.40 dinarjev, za navadna rdeča vina med 2.40 in 3.50 dinarjev. Vrednost denarja Na borzah smo dobili v devizah (z všteto premijo 28.50 %): 1 holandski goldinar za 29.61 do 29.66 Din; 1 nemško marko za 17-56 do 17.70 Din; 1 funt šterling za 211.93 do 213.99 Din; 1 ameriški dolar za 43.48 do 43.85 Din; 100 francoskih frankov za 289.60 do 291.03 Din; 100 češkoslovaških kron za 183.27 do 184.38 Din; 100 italijanskih lir za 363.84 do 366.93 Din. Avstrijski šiling v zasebnem kliringu je stal 8.72 do 8.32 Din. Vojna škoda se je trgovala p<3 373 in 374 Din. investicijsko posojilo pa po 7S dinarjev. Sejmi 22.aprila: Motnik, Leskovec, Moravče, Radeče pri Zidanem mostu, Ribnica na Dolenjskem; 23. aprila: Ptuj, Črnomelj, Lesce, Novo mesto, Podčetrtek. Vrhnika, Železniki (samo za blago); Čutil pa je, da mora biti ta jezik soroden s staroegiptskim, in sicer dosti sorodnejši kakor koptski jezik. Tako se mu je zdelo, kakor človeku, ki zna dobro slovensko pa sliši prvič recimo ruski jezik. Vsaka beseda zveni znano, a zmisla stavkov vendar ne razumemo. Hudales je odgovoril v jeziku dvajsete dinastije, in sicer tako natanko, kakor jo more izkušen učenjak znati. S tem je napravil na zboro-valce isti vtisk kakor prej kraljevo vprašanje nanj. Presenečeno so se spogledovali, potem pa so začeli začudeno zmajevati z glavo. Še nekajkrat so se poskusili med seboj sporazumeti, toda vselej brez uspeha. Tedaj pa je dvignil Hudales roke in pokazal, naj tnu jih razvežejo in dajo kakšno pripravo za pisanje. Razumeli so ga. Na kraljev znak je šel eden izmed služabnikov zahtevano iskat. Ko se je vrnil, je držal v rokah podložek iz zglajenega lesa in nekaj listov papirosa, votlo pero in rog, v katerem je bilo nekakšno črnilo. Hudales, ki so mu medtem res razvezali roke, je sprejel prinesene predmete in napisal na list kratek pozdrav v hieroglifih. Starec, ki jih je v puščavi rešil, je vzel papiros in ga nesel kralju. Komaj ga je kralj hitro pogledal, je presenečen vzkliknil in ga izročil zdajci enemu izmed svetovalcev, ki ga je motril z istim začudenjem in dal potem spet dalje. Ko so vsi starci pregledali napisane besede, je vzel veliki duhoven spet papiros v svoje roke in napisal pod Hudalesovim pozdravom odgovor kralja, ki mu je narekoval. Glasil se je: «Faraon, sin dobrega boga, sprejema tvoj pozdrav in blagoslov, o tujec! Toda ne more nanj odgovoriti, dokler ne spozna namena vašega prihoda.* Hudales se je olajšano oddahnil, ko je te besede prebral, prav tako pa tudi njegovi tovariši, ko jim je razložil odgovor. Tako so naposled vendar odkrili način, kako se lahko sporazumejo z ljudmi, ki so jih dobili v svojo pest. Zdaj jih je bilo treba najprej prijazno potolažiti in uspavati. Seveda niso smeli takoj povedati pravega vzroka svojega prihoda. Tudi Kopt, ki je postal po Senusijčevem izdajstvu oprezen, je pri tej priložnosti opozoril tovariše na dano prisego, da bodo molčali. Zato se je zadovoljil Hudales z naslednjim pojasnilom: »Dovoli nam, mogočni faraon, da ti povemo zgodovino svojega prihoda. Iskali stno pot, ki vodi naravnost iz doline velike reke' na vzhodu proti deželi barbarov na zapadu. Toda med nami je bil izdajalec, ki nas je oropal, ko smo spali. V puščavi bi bili pomrli, če nas ne bi bila rešila tvoja dobrotlji- VOSt.s Učinek odgovora pa je bil prav nasproten od tega, ki so ga ujetniki pričakovali. Ko ga je starec prebral, se je polastila nejevolja vse zbor- 1 Iz doline reke Nila. niče in tudi kralja, ki je začel narekovati starcu z globoko resnostjo dolg odgovor. Ta odgovor se je glasil: «Vaš jezik je lažniv in v vaših srcih prebivajo hudobne misli. Poslušajte, kaj vam kralj sporoča. Pred davnimi, davr.imi leti je privedel dobri kralj v to blaženo dolino svoje podložnike in jim ukazal, naj zabrišejo vse sledove za seboj, da jim ne bodo mogli slediti še drugi ljudje. Bal se je nevoščljivcev. Vladal je modro in pravično dolgo vrsto let. Preden je umrl, je dal vklesati v zid templja, ki ga je dal zgraditi, naslednje prerokovanje: ,Nikari ne iščite stikov z drugimi ljudmi, kajti med njimi vladajo nezmerne strasti, ki se jih je treba bolj bati kakor vseh bolezni telesa! Tudi bodo prišli nekega dne tujci z vzhoda. Nikari jih ne sprejmite v svojo sredo! Od tistega dne dalje bo nastala nesloga med vami in sreča se bo umaknila iz blažene oaze, kajti ti tujci prihajajo k vam s slabimi nameni.' Samo malo je še med nami ljudi, ki poznamo vzrok, zaradi katerega je izrekel srečni kralj te besede. Na roki enega izmed vas smo našli prstan z znamenjem, ki je bilo v velikih časteh ob času našega dobrega kralja. Zato sumimo, da ste vi tujci, o katerih govori prerokovanje, in zahtevamo tieovrg-ljivih dokazov .da vam bomo lahko zaupali.* Hudales je odgovoril i novim pismom: 24. aprila: Guštanj (samo za živino), Mozirje, Sv. Jurij ob južni železnici, Zdole pri Brežicah, Planina pri Rakeku, Radovljica, Št. Vid pri Stični, Ziri, Žužemberk; 25. aprila: Beltinci, Bučka, Dobova pri Brežicah, Dol pri Hrastniku, Grosuplje, Hotedršica, Ko-strivnica, Mozelj, Oplotnica, Sv. Jurij ob Ščavnici, Vuzenica, Brezovo (litijski srez), Nova cerkev; 26. aprila: Kozje, Semič; 27. aprila: Lukovica, Velike Slevice pri Velikih Laščah, Vesela gora, Dobje, Ptujska gora, Trebelno, Zagradec. Kratke vesti = V Mariboru se ustanovi združenje za izvoznike sadja. Nedavno posvetovanje sadnih trgovcev, ki se je vršilo «Pri orlu» v Mariboru, je nakazalo smer, v kateri naj se v bodoče razvija naša sadna trgovina. Sestanka se je udeležil tudi zastopnik Kmetijske družbe za dravsko banovino g. Kafol iz Ljubljane. V teku razprave se; je naglašalo, naj pride pri izvrševanju te trgovinske panoge do soglasja in neke enotnosti med Kmetijsko družbo, sadjarji in izvozniki. Uspeh razprav je bil sklep, da se ustanovi izven okvira Združenja sadnih trgovcev posebno združenje za izvoznike sadja v dravski banovini, ki naj ima svoj sedež v Mariboru in v katerega vodstvu bodo tudi zastopniki Kmetijske družbe. = Nemci bodo kupovali živino pri nas. Nemška družba ža promet z živino in kmetijskimi pridelki namerava osnovati v Zagrebu družbo za nakupovanje živine. Družba bo kupovala zlasti živino za klanje.. Meso bodo predelavah v nemških konzervnih tvornicah. GORNJA RADGONA. (Smrtna kosa.) Dne 3. t. m. se .ie preselil v večnost priljubljeni posestnik Ivan Korošec v lepi starosti 75 let. j Pokojnik je bil mož poštenjak in je rad vsako- j mur postregel z dobro prleško kapljico. Bil je j dolga leta zvest bralec v našem kraju zelo pri-j ljubljene «Domovine», ki jo je vsak teden komaj dočakal. Tudi prejšnja številka «Domovine» je rajnkega še našla doma. toda njegove sklenjene roke niso mogle več prijeti njemu tako priljubljenega časopisa. Kruta hripa, ki je v naši okolici zadnji čas zahtevala kar štiri žrtve, je obiskala tudi njega ter ga kar v dveh dneh umorila, čeprav je bil kljub visoki starosti prava prleška korenina. Štirje bistri konjički so žalostno potegnili krsto z rajnim Korošcem izpred njegove hiše. Za krsto so stopali jokaje njegova soproga, en sin in tri hčerke. Sledila je dolga vrsta ostalih sorodnikov in znancev. Ob odprtem grobu se je z ganljivimi besedami poslovil od pokojnika g. kaplan od Sv. Petra v Gornji Radgoni, ki je na kratko orisal njegovo življenje ter mu želel, da bi mu bila lahka domača slovenska zemlja. Na svidenje nad zvezdami! Njegovim svojcem iskreno sožalje! RADOVICA. Družina Matekovičeva v Rado-vici se iskreno zahvaljuje za poslane milodare iz Cranbrooka v Kanadi vsem darovalcem, posebno pa nabiralcu g. Kočevarju. S tem denarjem si bomo vsaj delno popravdi hišo, ki nam je po nesreči zgorela. Darovali so gg.: 10 dolarjev Kočevar; po en dolar: Šterk, Ivnikar, Novak, Petrič, Ronner in Šapka; 75 centov Golobič; po 50 centov: Perše, Pire, Malnarič. Kerin, Sinkovič, M Štimac, Koprivnik, Račečič. Picelj, Skubic in Shauver; po 25 centov: Škof-lanc, E. Stimac in Zoldos. SV. JURIJ OB ŠČAVNICI. V nedeljo 7. t m. ob poteku polletnega žalovanja za blagopokoj-nim kraljem Uediniteljem je naša šolska mladina pod vodstvom učiteljstva na trgu pred šolo vsa-dila spominsko lipo. Tej lepi svečanosti so prisostvovali poleg šolske mladine naša društva, uradi in prebivalstvo naše obširne župnije, skupno gotovo nad 1600 ljudi. Prebivalstvo je s tem pokazalo, da je narodna zavest v našem obmejnem kraju pognala že krepke korenine. Pri saditvi lipe je imel lep govor učenec naše višie narodne šole. Posebno ganljiv je bil trenutek, ko je z njim vred prisegla vdanost in neomajno zvestobo našemu mlademu vladaru vsa šolska mladina. V imenu vsega prebivalstva je bila odposlana maršalatu dvora brzojavka vdanosti mlademu kralju Petru II. Lipo so vsadili učenci na prst, ki so jo prinesli od svojih domov. Pod drevo so pa položili steklenico s spominsko listino. Mogočno se bo nekoč dvigala sredi lepega našega kraja lipa kralja i'elia 11. ter spominjala še pozne rodove na oporoko pokojnega kralja Aleksandra I., da bodimo vsi čuvarji lepe Jugoslavije. SV. MIKLAVŽ PRI ORMOŽU. (Smrtna kosa.) Nedavno smo pokopali našo zlato ma- mico Rozalijo Mirovo, rojeno Krambergerjevo. Rajnka je v življenju mnogo pretrpela, a njeno blago srce je poznalo samo ljubezen. Bila je vzorna mati in pridna kakor čebela. Zapustila je žalujočega moža, s katerim je vedno delila žalostne in vesele ure življenja, in sedem otrok, ki jih je zgledno vzgajala. Pogreb je ob številni udeležbi ljudstva vodil g. mestni župnik iz Ljutomera ob asistenci domačih ?g. duhovnikov. Draga mamica, za vse, kar si nam dobrega storila, prejmi onstran groba večno plačilo. Naj ti bo lahka domača gruda! ŠENTJANŽ PRI KRŠKEM. Javno se zahvaljujem Jugoslovenskemu podpornemu društvu v Gladbecku (Nemčija), ki mi je pomagalo, da sem prispel v domovino. Dolga leta sem bil brez posla in zadnje leto celo brez podpore. Bil sem deset let član Jugoslovenskega podpornega društva v Gladbecku, ki se mi je zdaj prav tovariško izkazalo. Pozivam rojake v Gladbecku, ki še niso včlanjeni, da to store. Še enkrat najlepša hvala! Kovač Gregor. ŽIRI. V nedeljo 31. marca je uprizoril Sokol narodno igro «Deseti brat». Razveseljivo je, da inja Sokol zdaj spet dovolj spretnih igralcev in igralk. Obisk igre je bil zelo dober. Želimo, da bi se tudi še v bodoče uprizarjale narodne igre. * Opozorilo davkoplačevalcem. Kdor ne plača dospelih davčnih obrokov do skrajnega plačilnega roka, mora plačati od tega dne pa do dne plačila šestodstotne zamudne obresti in proti n.ietnu se uvede izvršilno postopanje, ki je v zvezi z nastopnimi stroški: a) za pismeni opomin ena para od vsakega dinarja dolga, najmanj pa 10 Din; b) za rubežen dve pari od vsakega dinarja dolga, najmanj pa 10 Din, in taksa v zne-sku 5 Din; c) za dražbo taksa po tarifni postavki 81. taksnega zakona. -'M * Vsem državnim upokojencem v vednost. Precejšnje število državnih upokojencev je že vložilo in še vlaga prijave za draginjske doklade, čeprav je bilo že objavljeno, da je rok za vlaganje teh prijav le enkrat na leto, in to v oktobru. V aprilskem roku teh prijav torej ni več treba pošiljati finančni direkciji. Člani Društva državnih upokojencev dobivajo pravočasno, torej v septembru, prijave obenem z brezplačno številko «Gospod, ti nam delaš s svojim sumniče-njem krivico. To ti lahko takoj dokažemo. Ali poznaš piramido, ki je precej daleč odtod med zadnjimi peščinami, preden se razprosti v daljave sam pesek?« Odgovor je bil kratek: «Res nam je znana tista piramida, čeprav stopi v njeno bližino komaj vsakih sto let noga našega človeka. Znan nam je tudi napis na vzhodni strani tega spomenika. Eden izmed naslednikov dobrega kralja, ki nas je privedel v to dolino, je dal napraviti oboje, piramido in napis.« Hudales je napisal odgovor: «Prerokovanje, o katerem govoriš, o kralj, se nanaša na oba moža, ki počivata v piramidi.« Ta ugovor je učinkoval. Dostojanstveniki so se nekaj časa posvetovali, potem pa je eden izmed njih povedal kralju sklep njihovega posveta. Vladar je narekoval velikemu duhovnu naslednji odgovor: «Ne morem verjeti, da bi se prerokovanje nanašalo na oba mrtva moža. Res sta tudi ta dva prihajala s sovražnimi nameni, toda dobili so ju že mrtva in zato se opozorilo ne more nanašati nanju. Vi pa ste prišli živi k nam in ste prvi ljudje iz doline velike leke. ki se jim je to posrečilo. Pojasnili nam tudi še niste, kako je prišel prstan v vaše roke.« To vprašanj^ je bilo nekoliko nerodno. Toda Uasif el Hajaf, ki je kot nekdanji pisar poznal vse zvijače in izgovore, je hitro našel izhod. Na njegov nasvet je Hudales napisal: «Kako smo prišli do prstana, ti lahko povemo. Ze dolgo vrsto stoletij ne vladajo več faraoni v dolini velike reke. Tuji osvojevalci gospodarijo nad domačimi prebivalci. Tudi stari templji so podrti do neznatn hh razvalin. Nihče ni več vedel, kaj je v njih zakopano. Šele modri možje, ki so prišli s severa, so spet razvozlali zmisel svetih napisov. Eden izmed njih je mož, ki ti t? besede piše, o faraon. Prišel je v dolino velike reke, da bi prebral napise s spomenikov starih faraonov. Stanoval je pri drugem izmed nas, ki je bil trgovec in je pridno trgoval z vsemi stranmi neba. Na njegovem posestvu ie bil grob predstojnika kraljevih pisarjev pod faraonom Merneptahom in v njem prstan, o katerem govorite, pa tudi popis neke poti proti vzhodu, ki jo je ta predstojnik odkril s svojimi služabniki. Ker pa se je ta pot počasi pozabila, smo jo šli iskat in jo odkrili. To je vsa resnica, o kralj!« Ujetniki niso dvomili, d i se bodo s tem razblinili vsi dvomi faraona in njegovih svetovalcev v nič. Toda žal so med prepričevanjem o prstanu pozabili nekaj važnega, namreč zemljevid. Ta je prišel seveda reševalcem v roke in z njim neizpodbitna priča proti njim in njihovim izgovorom. Kralj se je zamislil, potem pa jim je takole jovoril: «Vi vendar lažete! V oblačilih enega izmed vas se je našla častitljiva listina, ki je zdaj v kraljevih rokah. Napisana je bila v časih Huenata — naj bo blagoslovljen njegov spomin, ker je prvi med ljudmi spoznal nevidnega, dobrega boga — in popisuje pot proti oazi zapadnega nebesnega stebra Tua-ta, to se pravi proti naši blaženi dolini. Vi ste prišli postavno ali nepostavno do nje in ste prišli razkrivat skrivnost naše sreče, da bi potem priklicali svoje ljudi in nas odtod pregnali. Zato vam kliče faraon, pred katerim stojite, ne skrivajte se več za lažnive izgovore, kajti vaša goljufivost je očitna » Ujetnikom torej ni ostalo nič drugega kakor to, česar se poslužujejo skoraj vsi obtoženci — tajili so in skušali dokazati, da so razumeli pod besedo «oaza zapadnega nebesnega stebra Tuata« dežele na zapadni strani puščave. Da, Hudales se je spustil s svojimi nasprotniki v pravo jezikoslovno razpravljanje, ki je bilo se-seveda precej iz trte izvito. Svojega namena pa vzlic temu ni dosegel. Nasprotno. Nejevolja zbornice je čedalje bolj rasla, in kmalu se je zdelo, da zadržuje le navzočnost kralja zborovalce, da se ne lotijo ujetnikov tudi dejansko. Naposled pa je tudi kralj izgubil potrpljenje. Dal je sporočiti ujetnikom: •Našega Glasa« z vsemi potrebnimi navodili brezplačno. Takih brezplačnih številk so deležni člani vsak drugi mesec. Zato je le v korist vsakega državnega upokojenca, da postane član društva. Društvo državnih upokojencev in upokojenk v Ljubljani. * Kmetje iz okolice Ljubljane prosijo za odpravo mestne trošarine. Gibanje okoliških kmetov za odpravo mestne trošarine na kmetijske pridelke traja že nekaj časa. Okoliški kmetje namreč trdijo, da nosijo bremena mestne trošarine sami, pristaši trošarine pa nasprotno poudarjajo, da jih plačuje mestno prebivalstvo. Okoliški kmetje snujejo posebno organizacijo v obrambo svojih koristi pod naslovom «Kmečka straža«. Pripravljalni odbor tega novega društva je poslal v imenu kmetov ljubljanskega okoliškega okraja in sosednjih okrajev finančnemu ministru dr. Stojadinoviču obširno spomenico z navedbo glavnih zahtev. * Razdeljevanje konkurzne mase po Kmetijski eksportni zadrugi v Mariboru. Upravitelj konkurzne mase Kmetijske eksportne zadruge v Mariboru je predložil osnutek za razdelitev razpoložljive mase, ki je bil zanitnancem na vpogled pri sodišču. Za razpravljanje o morebitnih opazkah k temu osnutku se je določil narok za 11. t. m. K razpravi v veliki razpravni dvorani okrožnega sodišča v Mariboru se je zbrala spet truma upnikov. Ugotovilo se je, da ni bilo nobenih opazk proti predloženemu osnutku ter je tako postal pravnomočen načrt, ki določa, da dobijo upniki 43-8 odstotka svojih terjatev v gotovini izplačanih. Dne 15. t. m. je začel upravitelj konkurne mase dr. Šnuderl nakazovati izplačila, kar bo trajalo zaradi velikega števila upnikov, ki jih je nad 3500, dalje časa. Nakazovanje se vrši po zaporednih .številkah upniškega seznama. * Edgar Allan Poe: «Zgodbe groze«. Poe, najslavnejši pisatelj, kar jih je doslej dala Amerika, obravnava v svojih črticah zanimiva duše-slovna vprašanja s tako bistroumnostjo, da se moramo čuditi. V pričujoči knjigi so zbrane njegove najpomembnejše novele: «Zlati hrošč« (duhovita detektivska zgodba), «Slučaj Valde-mar» (peča se z vprašanjem hipnotiziranja umirajočega človeka), «Doživljaj. v mrzlih gorah« (ki mu je vsebina telepatski prenos misli), «Vod-njak in nihalo« (ki opisuje grozotne občutke žrtve španske inkvizicije) in «Crna maska« (ki slika pod pritiskom neke čudne sile umor lastne žene). Prevod je oskrbel Boris Rihteršič. Knjiga je izšla v rodbinski knjižnici založbe «Evalit» v Ljubljani. Ta založba je za letos napovedala zelo pester program: deset knjig iz svetovne književnosti. Vse te knjige stanejo mehko vezane 67 dinarjev, v platno pa 60 dinarjev več. Naročajo se pri upravi «Prijatelja» v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10. Ej, te naše gospodinje! Priznamo, da zna večina naših gospodinj ceniti izdelke naše domače tovarne «Pekatete». «Jaj-nine» so pa vendar še med njimi, ki jih premalo rabijo, in sicer zaradi tega, ker nanje pozabijo. Kolikokrat bi lahko postregle svoji družini s to izborno jedjo, če bi se pravočasno nanje spomnile. Zapišejo naj si tedaj večkrat na teden v svoj jedilni list «Jajnine». * Kupčija s človeškimi življenji. V Mariboru je na vidiku razprava, pi utegne biti zanimiva. Gre za posle «Naprednosti», registrirane pomožne blagajne v Mariboru, ki jo je banska uprava 31. januarja letos razpustila ter odredila razrešitev. Blagajna je imela okrog 2500 članov, med katerimi je zavladalo veliko razburjenje proti onim, ki so blagajno vodili. Pregled blagajne je ugotovil, da je bda zavarovalnotehnična podlaga čisto zgrešena. Pogrešen je bil prevzem članstva od Splošnega podpornega in kreditnega društva po «Naprednosti», ker ta ni prejela za to zadostnega kritja. Sprejemali so se prestari zavarovanci in vodil se je pomanjkljiv pregled o številu, starosti zavarovancev, odnosno članov in o višini zavarovanih vsot. Po pravilih je znašala zavarovana vsota od 2000 do 6000 Din, v resnici pa je bila večina oseb zavarovana za vsote od 10.000. do 20.000 Din. V knjigah se je to prekoračenje pravil skrilo tako, da so bile vpisane po dve, tri ali štiri police, glaseče se na 5000 Din pod isto številko, zavarovane vsote pa se niso označevale s številkami, ampak s črkami. Po zakonu smejo postati člani blagajne samo osebe v starosti od 21 do 60 let, po pravilih pa bi morala biti najvišja starostna meja zavarovancev 60 let. V resnici je večina zavarovancev stara nad 60 let. Največ je 80letnikov, imajo pa celo nekega Matuzalema z 99 leti. Obseg zavarovanih oseb je bil po pravilih ozko omejen: zavarovati bi smel mož ženo ali narobe in lastne otroke in starše. V resnici *so se pa zavarovale čisto tuje osebe. Poslovanje se je vršilo na prav preprost način. Ni bilo niti točnega pre- KUR Ji H OČES TRDE KOZE ŽULJEV Ce pomočite gvoj« uboge izmučen« in pekoče noge v toplo vodo, kateri ite dodali tohko Saltrat Rodella, da je postala bel* kakor mleko, boste takoj občutili dimo olajšanje. Na tisoče kieikovih mehurčkov t« sproščuje ter prihaja skupaj z zdravilno in pomirjajočo soljo v sleherno znojnico. Cirkulacij krvi se obnovlja, strupi izginjajo, bolečine pa takoj prenehajo. Kurja očesa in trda koža se omehčajo, da jih lahko brez vsakih bolečin odstranite s prsti. ZutH se zmanjšujejo, dokler popolnoma ne izginejo. Naslednji dan lahko obujete čevlje za celo številko manjše ter hodite in plešet« tako udobno, kaker da Vas noge nikdar niso bolele. Uspeh Saltrat Rodella, ki se proda-a v vseh lekarnah, drogerijah in parfumerijah, je siguren, cena pa je neznatna. gleda članstva po starosti niti po zavarovanih vsotah. Aktiva znašajo sedaj 2,881.959 Din, od tega pa je 1,701.957 Din terjatev na ne vplačanih premijah. Izdatki znašajo 3,620.177 Din, tako da je blagajna močno pasivna, četudi bi se posre« čilo izterjati vse zaostale premije, kar pa je zelo dvomljivo. Ljudje okrog »Naprednosti« pa še na mirujejo ter so že pripravili novo društvo, ki Sven Elvestad: 10 PE Kriminalni roman. (Iz norveščine prevedel J. M.) Stopila sta hitro k vili. Hiša je bila v globoki temi. Ne v glavni hiši ne v kočijažovem stanovanju ni bilo luči. Mrtvaški mir je vladal vsepovsod. Krag je hotel splezati čez ograjo, a je odkril, da so bila vrata odprta. «Nekdo je zapustil hišo v času. ko sem bil v trgovini«, je godrnjal. «Vžigalico!« je zaklical stražniku. Krag je zažgal vso škatlico, ki je zagorela kakor bakla. Pri tej razsvetljavi je iskal sledi, ki bi držala z vrta. Njegova preiskava je trajala komaj minuto, zakaj vlažna zemlja je razločno pokazala stopinje. Krag jih je zasledoval malo po cesti. Zdaj je rekel stražniku: »Moram dalje. Ko pride šef z možmi, mu recite, da se kmalu vrnem. Naj me tukaj počaka. Zastraži naj vse izhode, ki drže z vrta na cesto, da ne bo mogla živa duša — niti pes ne sme pobegniti. Ali me razumete? Šef naj gre v vilo in prime vse, ki so v njej, a nikogar naj ne aretira. Ali ste prav razumeli?« «Da,» je odvrnil stražaik, »vse bom storil.* XV. Krag je naglo stopil po cesti, sledeč stopinjam, in kmalu izginil za oglom. Začeli so prihajati prvi stražniki. Kmalu je pridrvel k vili voz z desetimi možmi. Konja sta se penila in kopala v znoju. Stražnik je povedal šefu Kragova naročila, in šef jih je pohitel izvršiti. Po vrtu je povsod postavil straže z naročilom, naj imajo vsi pripravljeno orožje. Taka naročila so dokazovala, da je obstajala resna nevarnost. Šef sam se je napotil s tremi stražniki v vilo. Ko so njihovi težki koraki zaropotali po stopnicah, se je zasvetila v hiši luč. Šef je vstopil in dobil mlado damo v družbi s starejšim možem s sivo brado, očitno služabnikom. Deklica je bila precej mirna, vendar pa je bila zelo bleda in .ie- imela objokane oči. «Ali ste spet tu?« je vprašala in široko odprla vrata v salon. »Prosim, vstopite!« Dva stražnika sta ostah pred salonom. Eden izmed uslužbencev v civilu je sledil šefu v sobo. Ta se je vljudno priklonil dami iu rekel: «Šef sem kristianske kriminalne policije. Kakor vidim, sem v vili konzula X. Ali bi lahko govoril z gospodom konzulom?« «Ne,» je odvrnila mladenka, «moj brat je s svojo ženo na potovanju v tujini. Razen mene in tega starega služabnika ni nikogar v vili» Pogledala je okoli sebe, kakor bi nekaj iskala. «Kaj onega drugega ni poleg?« je vprašala nato. »Asbjorna Kraga menite? Ne, a pričakujem ga.« «Ali veste, kje je?« «Ne vem. Vendar se zanesem nanj. On je naš najboljši detektiv.« Čudno se mu je zazdelo, da je mlada dama postala pri teh besedah nemirnejša. «Vaš najboljši detektiv«, je godrnjala. »Ali res? Poglejte, kaj je počel v naši mirni viii.» Odprla je vrata v vrtno sobo. Šef je vstopil in prestrašen obstal, ko je zagledal strašen nered. Miza in stoli so ležali po tleh in krasen kandelaber je oil razbit. Na tleh je ležalo tudi polno steklenih čepinj. «Kdo je storil to?« je vprašal. «Vaš najboljši detektiv, kakor ste ga imenovali. Gospod Asbjorn Krag je bil to«, je odvrnila dama. «Ali je skočil skozi ta vrata?« «Da.» «Zdaj razumem,« je odvrnil šef, «da je bil Asbjorn Krag v smrtni nevarnosti, sicer ne bi razmetaval miz in stolov in ne bi razbijal šip.» «Tamle je sedel«, je rekla dama in pokazala na prevrnjen stol. j «A kdo je sedel tule?« je vprašal šef in pokazal na drugo stran mize. «On», je odgovorila. Šef jo je pomenljivo pogledal. »Koga mislite?« je vprašal. naj bi prevzelo člane «Naprednosti». Razposlali so na člane posebno okrožnico, s katero jih vabijo za pristop k »Slogi«, registrirani pomožni blagajni, ki je bila ustanovljena že pred leti. pa se ni mogla nikoli razviti. «Sloga» ima zdaj samo enega plačujočega člana in v blagajni 400 Din. Toliko v opozorilo javnosti. * Nikolaj Ljeskov: «Aska!onski hudobec«. Nekaj posebno privlačnega je na tej knjigi slovitega ruskega pisatelja. Kakor bi bral svetopisemsko zgodbo, se zdi človeku, ki jo vzame v roko. In hkratu je to delo veren izraz svoje dobe, prvih časov mladega krščanstva. Knjiga je izšla v rodbinski knjižnici založbe «Evalit» v Ljubljani, ki je letos napovedala pester izbor de' iz svetovne književnosti. Vseletni program obsega deset knjig. Vseh deset knfg mehko vezanih stane samo 67 dinarjev, vezanih v platno pa 60 din u-jev več. Naroča se pri upravi «Prijatelja» v Ljubljani, Dalmatinova ulica 10. * Požar v Moravčah. Iz Moravč so pripeljali v ljubljansko bolnišnico 39letnega posestnikove-ga sina Jožeta Gruma, ki se je nevarno opekel po vsem obrazu, po rokah in nogah. Nekdo je namreč v noči poprej zažgal Grutriov kozolec, na katerem je Jože spal. Zdramil se je šele, ko je bil že ves kozolec v plamenih. * «L]udska samopomoč«, registrirana pomožna blagajna v Mariboru, je imela v nedeljo dne 14. aprila svoj redni občni zbor pod predsedstvom načelnika g. drja. Iva Šorlija. Na občnem zboru so bili navzočni delegati, vladni komisar banovinski tajnik g. dr. Josip Lavrič in lokalni policijski nadzornik g. Cajnko. Po poročilu blagajniških funkcionarjev se «Ljudska samopomoč« ugodno razvija. Ob koncu poslovnega- leta 1934. je štela 10.727 članov. Pri štiri-desetmilijonskem prometu je izkazala prebitka 2,481.382 Din 81 p, tako da znaša rezervni sklad zdaj 3,546.761 Din 76 p. Po umrlecih je izplačala lani 5,388.556 Din. Zaradi velikih dajatev je bila potrebna izprememba pravil, po katerih so se mesečni prispevki deloma malenkostno zvišali in dajatve za primer smrti odstotno znižale. S to izpremembo' pravil se je blagajna postavila na solidno in varno podlago. Na novo se je ustanovil oddelek za doto za mladoletne od prvega do šestnajstega leta starosti. Naposled se je sklenilo, da se bo proti vsem obrekovalceni »Ljudske samopomoči« nastopalo sodnijskim potem. * Hudo opečen otrok. V ljubljansko bolnišnico so pripeljali dvoletno Anico Mežnarjevo, hčerko delavca s Planjave pri Moravčah. Otrok je padel v posodo s še živim pepelom in dob.l silne opekline na glavi. Poškodovane ima tudi oči. Stanje otroka je brezupno. * Zelo nujno in važno! Vse, ki so moje vzorce' prejeli, prosim, naj hitro pošljejo naročilo, vzorce, katere nujno potrebujem za druge stranke, pa nemudoma vrnejo, za kar se že vnaprej zahvaljujem. S t e r m e c k i, Celje. * Velik požar pri Motniku. Te dni je nastal požar na posestvu Marije Križnikove na Brezo-1 vici pri Motniku. Ker je pihal močan veter, so plameni z veliko naglico zajeli tri kozolce in hlev, ki so pogoreli do tal. Ogenj je uničil tudi vso krmo, vse gospodarsko orodje, precej žita in mnogo drugega. Ogenj je podtaknila zlobna roka. Nekdo je že na Jožefovo zvečer podtaknil dve goreči sveči v krmo. Domači sin pa je sveči še o pravem času našel in preprečil požar. Česar zločinec ni mogel izvesti ponoči, mu je uspelo podnevi, ko so bili domači na polju. Na pomoč poklicani gasilci so požar omejili, da ni zajel š: hiše in svinjaka. * Važna in vesela vest za vse, ki se ukvarjajo s fotografiranjem ali se žele lotiti tega lepega športa, sta znižanje cene fotografskemu n filmskemu gradivu in uvajanje cenenih aparatov. Svetovna firma Kodak Company je spravila na trg pOvsem cenen aparat z znamko Kodak Baby-Bro\vnie, ki slane samo 75 dinarjev ter se dobi pri vsakem trgovcu s fotografskimi potrebščinami. Format sl;ke te lepe kamere je 4 krat 6'5 cm, medtem ko je kamera sama elegantna in odlično sestavljena. Fotografiranje z njo je p r e p r o s t o Ta kamera jamči vsakomur, kdor uporablja Ko-dakove ali Pathejeve filme, izvrstne posnetke. * Po 19 let«h iz Ruor), Brglez Ivan (Konjice), Logar Rudolf (Muše-iiik pri Črni), Kutner Josip (Potok pri Krki), Vastič Mirko (Hrastnik), Gladeš Ivan (Kamnica), Meglič Franc (Ljutomer), Tanko Janez (Ribnica), Dolinšek Rudolf (Celje), Križman Anton (Ljubljana), Pln-ninšek Matija (Celje), Kladnik Robert (Ljubljana). Beograd. Srečne in radostne velikonočne praznike želi vsem rojakom v mili domovini in širni tujini Dominik Koderman, orožniški podnarednik u Hotiča pri Litiji. Beograd. Veselo veliko noč želijo mladim in starim vojaki kraljeve garde: Toman Gašper (št. Jurij ob Taboru), Butkovič Josip, Pavšek Karel (Šmartno ob Paki), Kolarič Peter (Središče). Beograd. Veselo veliko noč želita slovenskim fantom in dekletom orožniški podnarednik Pere Leopold (Kozje) in orožniški kaplar Zajšek Anton (Ptuj). Bitolj. Želimo vesele velikonočne praznike prijateljem in čitateljem »Domovine«: Kociper Franc (Stanovno), Kralj Jožef (Lahonci), Simonič Jakob (Sirezetina), Makoter Stanko (Mata), Vinkovič Franc (Gajovci), Klajderič Franc (Brezovec), Koren Fra-njo (Jazbina), Krumpačnik Martin (Nizka), Novak Alojz (Brežice), Rajh Friderik (Svetinje). Bitolj. Slovenski fantje, služeči vojniški rok pri pehotnem polku v Bitolju, želijo veselo veliko noč bralcem in bralkam »Domovine* in dragim domačim: Saletzl Maks (Vuzenica), Ožir Josip (Škofljica ' pri Ljubljani), Zaje Alojz (Ljubljana), Atelšek Janez (Šmiliel nad Mozirjem), Mahkovec Leopold (Ga-berje pri Litiji). čačak. Prijetno veliko noč želimo čitateljem in čitateljicam »Domovine*, zlasti svojim prekmurskim rojakom in rojakinjam: Benkova Terezija, Trčkova Eina in Šbrilova Marica (Serdica v Prek-murju). Djakovica. Veselo veliko noč žele slovenski fantje, ki služijo vojake pri mitraljeski četi tukaj-njega polka: Colarič Ignacij (Križnj), Bcnčin Anton (Hrastje), Krošelj Ivan (Vrhje), Vidmar Vinko (Kapele), Žičkar Janez (Grzeča vas), Pešec Janez (Tre-belnik), Turk Janez (Gradje), Dožanič Franc (Ar-tifce), Goienc Miha (Groblje), Župančič Anton (Prekopa), Stare Jože (Raka), Pincolič Josip (Planina), kelhar Karel, Strmecki Anton (oba iz Sušice), Unetič Fianc (Cerklje), Urbane Franc (Drnovo), Češnovar Alojz (Drama), Osojnik Ferdo (Vrhovce), Dimič Anton (Brežice), Gregorič Anton (Groblje), Balon Pepi (Brezovica), Rihtar Ciril (Raka), Grmov-šek Milia (Vilna vas). Djakovica. Veselo veliko noč želimo kaplarji iz podoficirske šole čitateljem in čitateljicam »Do-ti.ovine*, a našim brhkim dekletom tudi mnogo piihov: Jože Skvarč (Skopicc), Janez Opalk (Raka * Huda nesreča pri vožnji. Hlapec Jože Dolinšek, zaposljen v Trbovljah, se je hudo ponesrečil. Vozil je težke hlode, od katerih je eden padel nanj. Hlod je Dolinšku skoraj razbil obraz ter mu zmečkal prsni koš. Hudo poškodovanega hlapca so prepeljali v ljubljansko bolnišnico. pri Krškem), Franc Zorko (Artiče), Franc Bazilik (Malo Mraševo), Ivan Priveršek (Brežice), Janez Kostevc in Janez Ivanšek (Artiče), Andrej Damitro-vič in Ivan Mežnerak (Bizeljsko), Josip Lapuh in Janez Krošelj (Sromlje), Črpič Franc in Franc Godec (Velika Dolina), Ivan Kukovičič (Rajhenburg), Franc Kramer (Bizeljsko), Alojz Veber (Ljubljana). Koprivnica. Orožniški kaplar Anton Hausen-bach (Selnica ob Dravi) želi vsem slovenskim fantom iii dekletom veselo veliko noč. Kruševac. Vesele velikonočne praznike želijo slovenski fantje-vojaki pri pehotnem polju v Kru-ševcu vsem slovenskim deklicam iu fantom: Dvoj-moč Franc (Črnomelj), Kotar Anton (Št. Jernej), Zaje Josip (Muljava pri Krki), Keržan Anton (Vrlio-vo pri Radečah), Breznik Konrad (Zgornja Iludi-nja), Banič Jože (Dobrava), Resnik Anton (Roga-čica), Juh Janez (Trbovlje-Vode), Hribar Matija (Trbovlje-Sv. Katarina), Valte Franjo (Ljubno ob Savinji), Oprešnik Matko (Ljubljana), Globokar Franc (Mlačevo), Kocijan Stanislav (Rogaška Slatina), Češnovar Jože (Raka), Strnad Drago (Krška vas). Kragujevac. Slovenski fantje pri pirotehniškem bataljonu želimo čitateljem »Domovine* vesele velikonočne praznike: Boje Vinko, Lorber Stane, Viz-ler Jože, Jurkovič Karel, Malus Avgust, Geršak Ivan, Šuster Karel, Andolšek Alojz, Adamič Jože, Kušar Pavel, Leveč Franc, Krek Franc, Bunček Janez, Ferine Anton, Breskvar Ivan, Bizant Ivan, Berčič Ivan, Žabkar Jože, Špoičič Josip in Legat Franc. Lipe. Orožniški podnarednik Ilranič Štefan in orožniška kaplarja Fojkar Leopold in Mlakar Janez želimo vsem slovenskim fantom in dekletom, posebno bralcem in bralkam »Domovine* veselo veliko noč. Majevica pri Tuzli. Veselo veliko noč žele slovenski fantje rudarji v rudniku Majevici pri Tuzli: Vrhovšek Anton in Obrez Josip (Sv. -Rupert nad Laškim), Kukavičič Anton in Alojz, Kočevar Anton in Gošek Karel (Rajhenburg), Doberšek Karel iu Forte Franc (Trbovlje), Jerin Karel in štancar Franc (Zagorje ob Savi), Ožina Luka, Aleš Ivan, ševerkar Ivan in Kovač Franc (Izlake pri Zagorju), Anžič Franc (Dol za Kumom), Trunkel Franc (Polj-čane). Melaje. Vsem bralcem in bralkam »Domovine* želimo veselo veliko noč slovenski fantje orožniki: kaplarji: Jarc Ignacij (Ajdovec), Krašovec Frančišek (Vrhnika), Pere Ivan (Rajhenburg), Pekovec Janez (Stara Fužina) in Tancek Jožef (Gornji Ig). Niš. Vesele velikonočne praznike in mnogo pir-;hov želijo slovenski fantje v drugi četi kolesarskega bataljona v Niša: narednik Lipovšek Franc (Zagorje), podnarednika Podolšak Vinko in Pavšič Matija (Krško); kaplarji: Svete Stane (Ljubljana), Mihcv Rudi (Črna pri Prevaljah), Poznič Janko (Lukovica pri Domžalah), Ekart Matko (Hoče pri Mariboru) in Jančič Franjo (Sv. Jurij pri Celju); redovi: Brejc Mirko (Hotavlje pri Škofji Loki), Slapar Tomaž (Prevoje pri Lukovici), Mladič Jožko (Tržič), Borko Alojz (Sv. Anton v Slovenskih goricah), Brecelj Karel (št. Janž pri Velenju), Sečnik Janez (Horjul), Močnik Anton (Radeče pri Zidanem mostu), Trinkaus Janez (št. 11j pri Mariboru), Duh Franc (Košaki), Vidonja Alojz (Rogaševci), Valcl Henrik (Sv. Jurij ob Pesnici), Učakar Franc (špila-lič), Pozovne Urban (Komenda), šušteršič Franc (Ljubljana), Grad Anton (Domžale), Krkuta Jože (Brusnice), Ruhitelj Friderik (Sv. Ana v Slovenskih goricah), Ramuta Ernest (Sv. Martin pri Vurbergu), Strmole Karel (Tržišče), Straus Avgust (Kranj). Niš. Vesele velikonočne praznike želijo vsem bralcem in bralkam »Domovine* slovenski fantje vojaki: Franjo Čander (Celje), Ivan Alič (Sevnica), Andrej Marine (Radeče pri Zidanem mostu), Anton Gobec (Grobelno) in Janez Seršen (Slatina Radenci). Novi Pazar. Vesele velikonočne praznike želimo slovenskim fantom in dekletom, posebno dekletom v Dobu pri Domžalah, v Laškem in na Rakeku orož- niški kaplarji: Fertič Mirko (Dob pri Domž«ilah)j Stvarnik Jožko (Laško) in Zupan Benedikt (Rakek) Novi Sad. Vesele velikonočne praznike želimo vsem fantom in dekletom slovenski vojaki pri artiljerijskein polku: kaplarja Rebernak Franc (Slovenska Bistrica) in Ferčak Štefan (lurnišče); redovi: Dornik Franc (Krško), Razinger Ivan (Pa-lovče), Vogrinec Valentin (Ptuj), Vugrin Štefan (l urnišče), Čili Jožef in Bogar Jožef (Lendava). Novi Sad. Vesele velikonočne praznike želijo slovenskim fantom, dekletom in svojcem: Borlak Stanko, Gorjtip Ignacij, Mirnik Josip, Borlak Maks in Gorjup Martin (Ljubečna); Jančič Anton, Pusel Ivan iu Rejc Jožef (Sv. Rupert); Metelka Franjo (Sv. Pavel pri Preboldu), Železnik Franc (Griže), Pinter Jožef (Gomilsko), Grum Ivan (Griže), Gori. šek Franc (Planina), Požoršek Alojz (Rimske Topli« ce), ArnŠek Florijan (Gotovlje), Jurše Franc (Po-uikva ob južni železnici), Kukovič Jožef (Sv. Vid). Pirot. Vsem čitateljem in čitateljicam »Domovine* želijo veselo veliko noč vojaki iz Pirota: Rož« man Anton, Matjašič Josip, Markoč Alojz, Tratiujek Štefan, Matko Ivan, Kohek Jožef in Zver Martin. Preševo. Veselo veliko noč želita čitateljem »Domovine* in prijateljem družina orožniškega podnarednika Milana škofa (Tončka, Slavica iu Verica) in orožniški kaplar Lesar Janez. Skoplje. Vesele velikonočne praznike čitateljem »Domovine*, prijateljem, znancem, sorodnikom, posebno pa fantom iu dekletom želijo orožniki, služeči pri drugi orožniški četi v Skoplju: Majcen t rane (Mirna peč), šoštarič Jožef (Veržej pri Ljutomeru), Čuk Ciiil (Logatec), Dime Ivan (Trzin), Lkart Maks (Št. Janž na Dravskem polju), Luznar Jožef (Želez« Biki). Sombor. Vsem čitateljem in čitateljicam in vsem slovenskim fantom in dekletom želijo veselo velike noč orožniški kaplarji: Matičič Matija (Ivanje selo) Krive Anton (Mirna peč), Erbežnik Josip (Potočiu vas), štamcar Ignacij, Okorn Karel (Tržišče), Zupančič Alojzij (Mirna peč), Bobnič Rudolf (Blanca) Nartnik Franc (Mirna) in vojak Srabotnik Rihard (Celje). Sremska Kamenica. Veselo veliko noč želimc gojenci orož.niške podoficirske šole v Sremski Ka* menici: Strajnar Mihael (Velika Loka), Verderbei Pavle (Črnomelj), Mikec Alojz (št. Rupert), Kalin-ger Rafael (Stožce), Kobale Konrad (Fram), Kastelic Janez (Bršlin), Zupan Janez in Debeljak Jože! (Št. Vid pri Ljubljani), Majcen Anton (št. Tomaž), Kampl Alojz (tlajdina), Bratina Ivan (Rakek), Obei Andrej (Mirna peč), Mežnarič Štefan (Bukovce), Veršič Franjo (Nova vas), Majal Ferdinand (Frani), Skaza Ivan (Rača), Grdodolnik Franjo (Vrhnika). Poposa Josip in Vovk Franc. Sremska Kamenica. Vesele velikonočne praznik« in obilo pirhov želijo gojenci orožniške podoficirske šole v Sremski Kamenici svojcem, prijateljem in slovenskim dekletom: orožniška kaplarja Pun-čuh Franjo (Makole) in Dobrovoljec Franjo (Mirke pri Vrhniki) in orožniški podnarednik Kompe Alojzij (Hajdina pri Ptuju). Suho polje. Veselo veliko noč želi bralcem in bralkam naše ljube »Domovine* Vinko Kavčič, orožniški narednik. Šabac. Vesele velikonočne praznike želijo vsem znancem in prijateljem, posebno fantom in dekletom slovenski fantje, služeči v pontonirskem polku: podnarednika Žnidar Brunon (Ptuj) in Gmajner Franc (Cirkovce); kaplarji: Nerat Franjo in Vodan Jožef (Vurberg pri Ptuju), Agat Ivan (Družmirje pri šoštanjii) in Vršič Ignacij (Moškanjci pri Ptuju); redovi: Dolar Rudolf (Galicija pri Celju), Pokole Jože (Šmartno pri Celju), Hrustelj Roman (št. Janž pri Velenju), Erjavec Jože (Krčevina pri Ptuju)); I.očniškar Peter (Medvode nad Ljubljano), Rozman Franjo in Kobler Leopold (Bohinjska Bistrica, Do-pler Ivan (Maribor), Poštrak Ivan (Sv. Martin pri Vurbergu) in Serdinšek Karel (Podlesnik). Šibenik. Veselo veliko noč želijo čitateljem »Domovine* slovenski fantje mornarji: podnarednik Tajčman Janko; mornarji: Kovačič Edi, Rus Marko, Celcer Leopold, Miki Alojz, Gabrovec Jože, Gorjup Bertl in Žist Konrad. Vrčin pri Beogradu. Slovenski fantje, orožniški kaplarji, na službi v smederevski orožniški četi, žele veselo veliko noč: Mohorko Maks, Kozoderc Jakob in Gojkovič Viktor (Ptujska gora). * Seegraben (Avstrija). Bralcem in bralkam »Domovine) želimo prav vesele velikonočne praznike: Anton in Marija Kopmaier, Liza Godčeva iu Marija Feigl in Mihael in Lojza Naveršnik. Bottrop (Nemčija), Želimo vesele velikonočne praznike vsem rojakom, zlasti onim na tujem: prvi VELIKONOČNI POZDRRU1 predsednik Jugoslovenskega delavskega društva Rudolf Bustič, drugi predsednik Franc Mirk, prvi tajnik Edvard Kladnik, drugi tajnik Bartel Drač, prvi blagajnik Mihael Marčen, drugi blagajnik jfranc Uhs; člani: Jožef Požun, Ivan Seinprimožnik, Adolf Loh, Jožef Mlinaric, Karel Mlinaric", Franc Kladnik (oče in sin), Leopold Kladnik (oče in sin), Gabrijel Novak, Jožef Zagožen, Anton Bregar, Ivan Stožir, Mihael Majcen, Matija llostnik, Viljem Uhs. Prav tako želi vesele praznike naše žensko društvo. Dortmund-Eving (Nemčija). Prijazne velikonočne praznike in mnogo pirliov želimo čitateljem in čitatcljicam »Domovino: Knez Franc, Poljšak Miha, Sladic Lojze, Pleskovič Anton, Dolenc Ivan, šniesa Avgust, Gfabner Franc, Goršek Anton, Za-gorc Valentin, Drobne Anton, Felkner Simon, Šniesa Friderik, Žbogar Štefan, Poljšak Franc, Unteršic Jakob, Kokalj Ivan, Poljšak Friderik, Gutovnik Pave), Mramor Jožef, Zupet Ignac, Korošic Franc, Pekar Karel, Knez Vincenc, Poglajen Ivan, Regul Ivan, šinkovic 1'rane in Zupan Martin. Homberg-Hochheide (Nemčija). Vesele velikonočne praznike želimo bralcem in bralkam »Domo-vine» in sorodnikom doma in na tujem: Pavel Kozel. Štefan Bajdc, Valentin Zupančič, Karel šerak, Franc Po.lreberšek, Martin Rogrič, Jožef Klembas, Franc Čebin, Jožef Majdič in vdova Marija Kusova (Zagorje ob Savi), F" rane Kercner, Franc Kukman, Anton Keržišnik, vdova Brenkova, Franc Podbregar, l''r«nc Kink, Rudolf Kališnik, vdova Baherjeva, Jakob Klenovšek, Jožef Filipič, vdova Kovačičeva, Mihael Zapanc, Martin Verbc, Gregor Germanik in vdova Moharjeva. Alez Gard (Francija). Tu dela v rudniku precej Slovencev. Delovni dan še ni skrčen in imamo redno plačo. Pred letoni dni je tu ubilo rojaka Bra-9uža. Padlo je nanj za kakih trideset vozičkov kamenja. Celili šest ur je trajalo, da so prišli do njegovega trupla. Pred kratkim se je zgodila podobna nesreča. Zasulo je rojaka Vinka Sušnika. Dalje kakor štiri ure je trajalo, preden so prišli do njega, vendar se jim je posrečilo še živega spraviti na dan. Zdaj leži s hudimi bolečinami v bolnišnici. Sušnikovo družino pa je obenem zadela še neka nesreča. Čez noč je obolel lOletni sinček, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Zdaj sta v bolnišnici oče iu sin. — Veselo veliko noč in obilo pirliov želimo rojakom: Razpotnikova dnižina (Griže pri Celju), Vinko Pirš, Anton Trati r in Jernej Knez. Bouligny (Francija). Veselo veliko noč želijo prijateljem in sorodnikom v domačem kraju: Franc, Terezija in Alojz Mlakar (Studenec pri Krškem) in Franc Gričar (Maršiče). Brnay en Artois (Francija). Vesele velikonočne praznike želimo čitateljem in čitatcljicam »Domovine*, zlasti rojakom in rojakinjam, ki so se minilo leto ločili od nas: Vidmar Franc in Veronika (Polš-nik), Kelc Metod (Tinje pri Slovenski Bistrici), Kelc Fani (Motnik pri Kamniku), Erznožnik Fran (Žiri), Žnidaršič Fran (Tri fare), Markovič Anton (Št. Rupert), Markovič Amalija (Motnik pri Kamniku), Pongrac in Ana Dolinar (Štore pri Celju), Špiler Anton (Prevalje, Ciril Dehelšek (Medved jck). Chatelet (Francija). Vesele velikonočne praznike želi vsem čitateljem »Domovine*, posebno Ložanom, doina in na tujem Franc Kočevar (Kozaršče pri Ložu). Doubs (Francija). Želimo veselo veliko noč čitateljem in čitatcljicam »Domovine*, zlasti pa svojcem v Prekinilrju: Fronjo in Ana Car in Marija Loža r jeva. Ermenonville (Francija). Veselo veliko noč želimo svojcem, prijateljem in znancem, zlasti pa prekmurskim fantom in dekletom: Geza Kodila, Aleksander in Fani Feldvari (Selo). Ferme Gerbcaux Riquyile Ferron (Francija). Veselo veliko noč želim uredništvu iu bralcem in bralkam »Domovine*, posebno pa svojcem v Prek-luurjii: Grahar Nikolaj. Longpcrrier (Francija). Vsem prijateljem in sorodnikom želimo veselo veliko noč: Franc in Terezija Benčec in Julija Abrahamova (šalovei v Prek-iourjti). Malemo (Francija). Veselo veliko noč želi posebno prijateljem in prijateljicam iz Št. Janža pri Dravogradu že 15 let odsotni Levovnik Alojzij. Signy (Francija). Vesele velikonočne praznike želi Ivan Bevc (Prevorjc). St. Goba i 11 le Cessieres Aisne (Francija). Tu nas je več Slovencev, ki delamo v gozdu in smo zadovoljni 7 zaslužkom, samo da nam ga ne bi zmanjkalo. Naši gospodarji nas tolažijo, da bo zmerom dosti dela, ker vidijo, da smo dobri. Želimo vesele velikonočne praznike bralcem in bralkam »Domovine*, posebno prekmurskim prijateljem in prijateljicam: Bukovce Franc in žena, Bukovec kalnian in žena in Bukovec Štefan in žena (Kobilje), ?nideršič Viktor (Rakek), Molnar Valent Gorski kotar). Eysden (Belgija). Tu zaposljeni slovenski fantje želimo prav vesele velikonočne praznike in obilo pirliov bralcem iu bralkam »Domovine*, posebno fantom in dekletom iz okolice Rajhenburga, Pišec in Bučke: Alojzij Gracar, Alojzij Jazbec, Jože Novak, Jožef Dušič in Stanko lla.š. Nievenhagen (Holandska). Zveza jugoslovenskih narodnih društev sv. Barbare želi bralcem »Domo* vine*, ziasti svojim članom, ki so zdaj v domovini, veselo veliko noč. Uboj na Poljanah Resnična zgodba. Stala sta na koncu njive, ki se je nekoliko spuščala v nižino ter ju od strani malene zakrivala s svojim bohotnim plodom. Žitno polje je na lahno.pošumevalo v večernem vetru in pelo svojo prirodno pesem, ki so jo z nastopajočim mrakom motili le murni, oglašajoči se v vedno večjem številu na dnu visoke, goste trave. Tedaj se mu je iztrgala iz objema in plaho kliknila: «Ali nisi slišal, Vinko? Kličejo me!» »Nič ni bilo!» jo je pomiril. «Ne plaši se, dekle!» «Torej se mi je le zdelo.«' Nemirno se je ozrla proti hiši ob koncu polja. »Pa vendarle. Pozno je postalo. Pomisli, če bi te zalotil Pepč. Pa prav tu na naši njivi.» »Tvojega brata se prav toliko bojim!« Naredil je omalovaževalno kretnjo in se obenem zasmejal. V mraku je razločila njegov krepki spodnji del obraza in zobe, ki so se mu čudno belili izza napetih in nekoliko dvignjenih ustnic. Toliko sile in poželenja je izražalo vse na njem, da se je Lizika čutila kakor priklenjena. Njegove reke so: jo držale tako trdno, kakor da spada edinole; sem v to njegovo naročje. Davno bi že bila morala biti doma, saj ni bilo nikogar več na bližnih njivah. Vedela je, da jo bo mati zdaj zdaj pogrešila, a ni se mogla odločiti. Saj sta se tako poredko videla in danes se je bil osmelil in prišel naravnost iz Zabrega v Poljane, da jo vidi, in če bi se mu nudila prilika, tudi govori z njo. Zabrežan, ki je obiskoval svoje dekle v Poljanah, je moral biti dovolj drzen, ker že od nekdaj je vladala napetost med fanti obeh naselij. Poljane so slovele po bogatih kmetijah, a Za-breg, napol bajtarsko, napol rudarsko naselje, ni bil po volji poljanski ošabnosti. Zabreški fantje, med katerimi je bila polovica rudarjev, so bili zelo ponosni na svoje prosvetne ustanove. Na svoje Pevsko in izobraževalno društvo, na svojo Čitalnico. Prav tako pa tudi na svoje mišičaste roke, ki so bile že nekajkrat dokazale, da so močnejše od poljanskih. Tudi Liziki se je videl Vinko utelešena moč sama. Njegovo vitko, visoko telo je bilo kakor iz jekla. Ponosno ga je pogledala, ko se je tako ponorčeval iz brata, in za njegov smeli ga poljubila naravnost na lice. «Bojim se za tvojo ljubezen, Vinko. Saj ne boš mogel dolgo prenašati tega, da te ne marajo. Naveličal se boš in me zapustil«, je rekla. Zasmejal se ie vnovič. Njegov smeh, ki je razodeval, kakor vse na njem, odločnost in samozavest, ji je del dobro. Potem pa se je na mah zresnil in ji pogledal v oči: «Lizika, ni stene, ki bi me mogla ločiti od tebe!.> Zajela je šop klasja. Prsti so ji meli žito, da je zrnje sulo izza njih. Ko je koj nato sunkovito strgala klas, je vprašala: «Le kako si zamišljaš to reč, Vinko?* »Z menoj pojdeš v nidarsko selo«, je odgovoril kratko. Menda ji ta načrt ni šel posebno k srcu, ker se je šele čez čas oklevaje oglasila: «Pa saj veš, da sem namenjena za posestvo. V oporoki je tako narejeno « »Naj ga le ima Pepč. Saj se dovolj puli zanj«, je odgovoril nekam nestrpno. »Tebi naj izplača, kar ti gre. Tudi materi boš takole ustregla.« »Morda, če bi prišla na večje, kakor je naše. Le s tem pogojem me sme Pepč izplačati. Tako so zapisali pokojni oče.» Oklevaje je izgovarjala te besede, boječ se, da ne bi zasledil v njenih besedah nehotenega očitka, da nima ničesar. 1 Čeprav je čutil bodice, so te imele zanj le naproten učinek. Ves je vzplamtel in jo pritegnil nase z močjo, kakor da je kljub vsemu ne misli nikoli izpustiti. Bil je res le siromašen rudar, a rekel si je, da se lahko tudi s tem delom pošteno preživlja, in Liziki naj ne bo slabše kakor katerikoli gospodinji na kmetiji. Tedaj pa sta v resnici začula klic od hiše. «Ah«, se je stresla. «Ze so me pogrešili « «Kaj za to! Reci, da si si umivala noge v potoku. Toda obljubi mi še, da prideš v nedeljo v Zabreg. Plesali bomo pri Pirhanu.« «Prav nič ne morem obljubiti, saj veš, da me hoče Pepč dati Petru.« «Petru!» je Vinko nemirno zgrabil besedo. «Da, pri Petru bi prišla na večje...» Ljubeče mu je zaprla z roko nadaljnjo besedo. Poljubil jo je v povračilo. «Če me imaš malo rada, boš prišla v Zabreg, Lizika!« je šepetal proseče. »Veselo bo. Samo s teboj bom plesal, dekle. Ne morem več prikrivati svoje ljubezni do tebe, pa četudi me vidita Pepč in tvoja mati. Zadušilo me bo, če ji ne dam duška.« «Lizika!» se je oglasilo zdaj glasneje od hiše. Sunkovito se mu je snela iz objema. «Pa res moram domov, Vir.ko. Če ne pride še kdo za menoj in naju najde tukaj.« Pritegnil jo je in v poljubu vprašal: Ali boš prišla v nedeljo?« «Boin«, je dehnila in že stekla po stezi med žitnimi njivami. Pri hiši je previdno zadržala korak in si poravnala ruto. «Kaj pa tako sopeš?« jo je vprašala mati, ki je sedela na pragu in trebila solato za večerjo. »Kje si pa bila?« «S Štefko sva se pogovarjali ob potoku«, je odgovorila naglo. «V Zabregu bo birma v nedeljo. Štefka bo botrica neki zabreški deklici«, je spretno povezala laž z resnico. Mati se je očitno zadovoljila z odgovorom, toda Lizika bi ji bila mnogo rajši povedala, kar je imela glede Vinka na srcu, če bi ne bila vedela, da je mati tako vsa na strani Pepča, ki jo hoče po vsej sili omožiti s Petrom, edincem bogatega soseda. Le predobro je vedela, kako prav utegne imeti Vinko glede matere, kateri bi zelo ustregla, če bi se omožila drugam. Materina tiha želja je bila, da dobi domačijo Pepč, ki je bil materin otrok ljubezni. Prinesla ga je s seboj na lepo nezadolženo posestvo že šestletnega, ko ss je poročila z Lizikinim očetom. Ko je prišla pozneje na svet Lizika, se za tega drugega svojega otroka nikoli ni mogla toliko ogreti. Ko je oče umrl, je v oporoki postavil za dedinjo Liziko, ki je bila njegova hči. Temu mati ni mogla oporekati. Le toliko je vplivala na moža, da je stavil v oporoki pogoj: Če bi se Liziki nudila prilika, da se poroči na lepše posestvo, naj prevzame doma Pepč in naj Liziki izplača primerno doto. Pozneje, ko je Lizika dorasla v lepo dekle in se je zanjo začel zanimati sosedov Peter,sta mati in sin z obema rokama zagrabila za to priložnost. Petra sta ji vsiljevala zjutraj in zvečer, ga hvalila v nebo in naravnavala naključja, da je morala priti z njim v dotiko. To ji ni bilo ljubo, četudi jo je v početku zabavalo. Šele pozneje, ko je spoznala in vzljubila Vinka, ji je na mah prišlo spoznanje, kaj nameravajo z njo. Šele tedaj se je začela resno upirati. Prat takrat je tudi zapazila Petrovo veliko glavo in njegove- vodene oči s skoro belimi trepalnicami. Saj je bil nemara čisto dober fant, a za ves svet ne bi mogla dati zanj svojega Vinka. Ko je zdaj počenila, da bi pomagala materi trebiti solato, jo je ta zavrnila: «Stopi rajši v hišo, kjer sta Pepč in Peter. Menita se menda zaradi nedeljske veselice v Zabregu. Če hočeš, se lahko popelješ z njima k Pirhanu.» «S Petrom že ne!» je planilo hčerki na ustnice. Zabolelo jo je tudi, ko je videla, kako se mati zmerom peha za tem, da bi ji vsilila Petra. «Pa kaj vidiš slabega na njem?» je vzkipela mati. »Boljših nevest ima na izbiro, kakor si ti, prifrknjenka. Koliko skrbi bi lahko prihranila bratu in meni. A mi nočeš storiti prav, to je.» Lizika je molčala in se nato tiho odpravila v svojo kamrico. Kaj bi pomagalo ugovarjati materi, ki se je že zagrizla v svoj načrt in vidi v njej le nasprotnico njenih treznih računov. Toda sklenila je, da se bo bojevala do zadnjega. Uporabila bo vsa sredstva, da pride do smotra. Posestvo njenega očeta pa mora postati njeno in Vinkovo. Fant, ki mu bo pristajala kmetija kakor kralju kraljestvo. To so bili njeni računi, ki so se razlikovali od materinih in Pepčevih. Oba sta ji huda nasprotnika. A Petra, tega je hotela v sili uporabiti za sredstvo k smotru. Z njim je hotela biti odslej rrijazna in s tem sklepom v srcu je pogumno stopila v družinsko sobo. Krasno vreme je streglo pripravam, ki so se vršile za veselico na Pirhanovem vrtu. Bilo je pod jablanami pripravljenih mnogo klopi in med vejami so bili razvrščeni pisani balončki, ki naj se prižgo ob mraku in povečajo s svojo rožnato. razsvetljavo prijetnost zabave na prostem. Šte-; vilni šotori, založeni z jedrni in pijačo, so zapi-. rali razgled proti jugu, kjer je ležal travnik s' pokošeno krmo, da je ob slehernem pihljaju vetra ! raznašalo sladke travne vonjave po veseličnem prostoru. 2e so se zvrstili prvi gostje po dolgih klopeh, a to so bili le botri in birmanci, ki so prihajali k Pirhanu na kosilo. Nekaj birmančkov je steklo za hišo, kjer so vrteli na ražnju pujsa, ki je bil zdaj že ves črn in nemilo ožgan. Komaj je bil spečen, so raz-nosili njegovo pečenko po mizah, vmes pa so pričeli krožiti visoki vrčki penečega se piva, ki se je okusno odražalo v rokah zalih natakaric, deklet, ki so bila najeta samo za ta dan. Ko so začeli pozneje prihajati še drugi, ki so hoteli priti danes prav tako na svoj račun pri Pirhanu, so se pojavile cvetličarke. Bilo je mnogo šale in sme-; ha, ko so pripenjale novodošlim gostom šopke ■ iz nageljnov in rožmarina na prsi, izkušaje se i med seboj v dovtipnosti. Prav nazadnje je privrela še plesa željna mladina, tako da je bilo Pirhanovo veselišČe pod jablanami kmalu podobno ogromnemu pestremu mravljišču. Gruča fantov, med njimi tudi Vinko, je zasedla klopi v bližini plesišča, pripravljenega iz desk, položenih na borove hlode, in ograjenega z mrežo iz smrekovih vej. Vse je bilo še okrašeno s pestrimi papirnatimi trakovi, ki so vi-hraje poveličevali prireditev. Nekaj domačink se je priključilo fantom pri Vinkovi mizi. Ni se menil zanje, in ko je udarila godba za prvi ples, je obsedel sam za dolgo mizo. Nemirno se je oziral v smer, odkoder mora priti Lizika. Zdajci jo je v svoje začudenje v resnici zagledal. Pripeljala se je na koleslju. sedeča med bratom in sosedovim Petrom, ki je nekaj vsiljivo žlobudral vanjo. Izpregli so na travniku za šotori in zdela se mu je cela večnost, preden so se spet pojavili na veselišču. Zasedli so mizo nasproti Vinkovi mizi. Peter je začel oblastno naročevati jedi in pri tem je obračal svojo debelo glavo k Liziki, kakor bi jo vpraševal za svet, ali bi to ali bi ono. Odgovarjala mu je kimaje. Bila je videti tako čisto zadovoljna s svojo druščino. Ves obraz ji ie sijal od nekega notranjega ugodja. Vinka je začelo privzdigovati. Da bi mu prišla s Petrom na to veselico, ko se je toliko veselil nanjo, ni bil pričakoval. Postajal je ljubosumen. Ni ga strpelo več v tej bližini. Izbral si je pri sosedni mizi dekle in šel z njim na plesni oder. Med potjo se mu je zazdelo, da je videl očitajoč pogled Lizike. A bolelo ga je, silno ga je bolelo, da je sedela tam s Petrom in ne z njim. Lizika je to bržkone čutila, ko ga je videla kljubovalno odhajati z dekletom, a ni si mogla pomagati. Hotela bi mu biti blizu, zato je ugodila Petru, ki jo je prosil za valček. Med plesom se mu je nekajkrat približala na korak, a nemogoče mu je bilo dati kakršnokoli znamenje za spravo. Vinko se ni na videz prav nič menil zanjo, ki je plesala z okornim Petrom. Mučna zavist nasproti dekletu, ki se je spretno vrtelo v Vinkovih rokah, je obšla Liziko. Vinko je bil fant, ki ga je bilo lepo gledati na plesišču. Oddahnila se je, ko je godba prenehala. Nekoliko zamišljena se je vrnila k mizi. Peter ji je vsiljeval pijačo, a pila je le malo in niti govoriti se ji ni več ljubilo. Pri mizi, kjer je sedel Vinko, se je bila medtem družba razživela, da je odmevalo hrupno veselje naokoli. Vinko sam je bil videti enako vesel. Lizike pa ni pogledal niti enkrat. Godba je igrala plesne skladbe, a Vinko zdaj ni več plesal in tudi Lizika ni marala ugoditi Petru, da bi se zavrtela z njim. Nazadnje je prišla k mizi botra Štefka, veselo trknila s Pepčem in Petrom in odvedla Liziko k šotorom, kjer sta med drugim ogledovali lectarjevo drobnjavo. Tedaj se je za njima na mah pojavil Vinko, ki pa se je delal, kakor da deklet ne vidi. «Ti!« mu je zapretila Lizika in ga obenem pocukala za rokav. «Saj imaš Petra!® ji je oponesel z narejeno užaljenostjo. «Da si tak! Grdo je od tebe, Vinko! Saj sem prišla le zaradi tebe. Za Petra mi ni niti toliko.® Pokazala je figo in Vinko se je zasmejal. Ni se mogel več delati jezen. Kupil ji je najlepše i srce iz lecta in še Štefki molek iz debelih jagod. Nato sta z Liziko odhitela na pjesišče. Godba je igrala valček. Zaplavala sta v krogu in sestavljala par, ki je zbujal pozornost med plesalci. Njej je bilo, kakor da jo odnašajo valovi. Čutila je le vročo Vinkovo sapo in tesen objem, v katerem jo je nosil po prostoru. Bilo ji je, kakor da mora umreti od sreče. Za trdno je čutila, da spada za vselej le k njemu... Dvignila je obraz in se mu ljubeče nasmehnila. Tedaj jo je ožarjen od zanosa dvignil visoko v zrak, zavriskal je in jo spretno ujel nazaj v svoje moč-' ne roke. Godcem je priletel v nastavljeno posodo petdesetak. Zaigrali so z novo močjo, kakor bi čutili, da se dogaja tu nekaj nenavadnega. Lizika se je začela nazadnje omamljena in trudna od plesa opotekati. Toda Vinko ni odnehal, ampak jo je tem trdneje prižemal nase, da je je-čala od sladke bolečine, in jo vrtel v divjem vrtincu. Vse ju je opazovalo. Le onadva nista opazila nikogar. Ko je godba utihnila, sta stopila v senco drevja za oder in se pomenkovala. Plesala sta tisti večer še mnogo in obema je bilo, kakor da sta naposled premagala vse predsodke in kakor da upata danes vsemu svetu povedati, da se ljubita... Tudi Pepč in Peter sta videla Liziko in mladega rudarja. V Pepču je tiho vrela kri, Peter pa je navidezno brezbrižno bulil v pestro plešočo množico. Le nekoliko bled je bil videti. Naposled, ko so bili že davno zažareli lam-pioni v raznobarvnih lučcah med vejami jablan, je prišla Lizika z Vinkom, ki je zdaj prisedel k njuni mizi. Čakal je, da mu fanta ponudita pijače, kakor je veleval običaj, toda Pepč in Peter sta nabrala obraza v najošabnejše gube, kar sta jih premogla, in se odmaknila, kakor bi hotela narediti prostor garjevcu. Lizika je takoj spoznala, da je tvegala preveč, ko ju je hotela zbližati z Vinkom, a Vinko sam, videč, da ni dobro došel, je naročil poliS vina in ga začel mirno piti. Položaj je postajal vse bolj mučen, dokler ni zaigrala nova godba za ples. Vinko se je olajšan dvignil in se poklonil Liziki. Tedaj pa se je dvignil Pepč v vsej svoji mahedravi postavi in strmo pogledal sestro: «Ti ostaneš pri mizi. Dovolj si se naple-sala s tem knapom.« «0», se je zasmejal Vinko in izkušal obrniti vse skupaj v šalo. »Nisem vedel, da imaš tako1 strogega brata, toda plesala bova kljub temu vsaj še pol valčka. Ali ne?» Lizika se je še nekaj obotavljala, toda Pep2 je zdaj približal svoj obraz čisto k Vinkovemu in zapihal kakor razjarjen bivol: »Če hočeš plesati s Poljanko in imaš dovolf poguma, pridi na našo veselico v Poljane!« Vinkovi tovariši pri sosedni mizi so postajal? pozorni. Začeli so se bližati molče in s stisnjenimi pestmi v hlačnih žepih. Vinko sam je nekolU ko pobledel, toda Lizika mu je skrivaj ljubeča stisnila roko. Pogledal jo je iu ne da bi odvrni! pogleda od nje, mirno dejal: »Pridem!« »Nikar!« je kliknila. »Pridem!« je še enkrat potrdil. »Bilo bi bolje zate, da ostaneš, kjer si!» j« puhnil Peter zaničljivo oblak cigaretnega dima vanj. Tedaj se je zganilo med Vinkovimi tova^ riši. Le s silo jih je zadržal Vinko, da niso planilf za izzivalcema, ki sta se bila med tem časom z Liziko še dovolj urno pobrala. »Prilika nam ne uide, ko bosta sama!« jih je miril Vinko, ko jih je napotil nazaj k mizi, kjer se je izkušal na novo razživeti. Plesal ni več, a klical je na mizo vina in napajal z njim prijatelje in sebe. Toda opijaniti se ni mogel. Ppnn žanje, ki ga je bil požrl ta večer na ljubo Liziki,1 ga je peklo v prsih kakor živ ogenj. Vinko ni mogel pozabiti dogodka pri Pirhanu, Zato je nestrpno želel, da bi mogel Poljanceni pokazati svoj pogum na prvi njihovi prireditvi. Toda Poljanci so bili, kar se prireditev tiče,3 bolj počasni. Šele prav na jesen se je razvedeloj da se obravnava med naprednejšimi vaškimi fanti misel, da bi ustanovili lastno gasilno dru-| štvo, ki naj bi bilo v čast vsemu poljanskemu naselju. Misel je bila sprejeta z odobravanjem. PepiJ in Peter sta bila med tistimi, ki so sklenili pri-' rediti za novo društvo v gostilni »Pri jelenu« dobrodelno tombolo, združeno z zabavnim večerom. Po vaških lipah so nabili lepake, ki so obljubljali imenitne dobitke lastnikom izžrebanih srečk. Zbrali so med ljudmi tudi nekaj prosto-j voljnih prispevkov. Za prijeten nameček so povabili na veselico Matijčevega Dolfa, ki naj bi a svojo harmoniko skrbel za razpoloženje. Nihče ni pričakoval te prireditve z večjo nestrpnostjo kakor Vinko, ki je sklenil kljub ugovarjanju tovarišev udeležiti se zabave v Poljanah. Liziki sami ni bil sporočil ničesar o svojem namenu, saj jo je upal najti «Pri jelenu«, in je vedel, da bi mu kljub želenemu svidenju le brai nila priti. j Proti večeru se je napravil v pražnjo obleko in se oborožil z debelo, na koncu bunkasto palico. Domačim je rekel, da pojde k tovarišem rudniško pivnico. Dež, ki je lil vse popoldne, se je bil zdaj izpremenil v redek prš, ki mu je prijetno hladil nekoliko razgreto lice. Najprej je krenil k prijatelju Minčetu, ki je bil že pripravljen, da pojde z njim. Minče pa ga je hotel le še' pregovoriti, češ: «Ne hodi v brlog, Vinko. Ali je vredno zaradi tistega dekleta, ki nemara niti ne misli resno s teboj? Prej ali slej bo le vzela bo-! gatega Petra.« «Ne bo!« je dejal Vinko in pomislil na Lizi-kino prizadevanje, da bi delila posestvo z njim. «Ali si pozabil, da sem bil izzvan?« je dejal skoro jezno. «Mar naj ostanem večen strahopetec v očeh onih ošabnežev?« ' Minče je spoznal, da bi bilo zaman ugovarjati. Šla sta še po Ludvika in Tonča, katerima sta obljubila pijače, kolikor bosta hotela. Ttmču, ki je bil velik požeruh, se je obetal mimo tega še najlepši kos pečenke, kar ga premore kuhinja «Pri jelenu». V zameno bo treba le nekoliko pretrkati ošabne poljanske butice, če se bo pokazala potreba. Za primer pa, da ne bi bili izzvani, so sklenili mirovati. Tako dogovorjeni so korakali molče in naglo. V pičli pol uri so dosegli vas Poljane. Ze oddaleč je bilo slišati iz gostilne hreščeče glasove harmonike, ki je igrala za ples. Tombola je bila torej že končana. To jim je bilo prav. V veži so si nekoliko obrisali blatne čevlje, nato pa vstopili po vrsti Ludvik, Tonč, Minče in nazadnje Vinko, ki je z enim pogledom preletel prostore in dognal, da sedi Lizika, ki je tisti trenutek vsa prebledela, med materjo in Štefko ob ogelni mizi pri vhodu v tako zvano boljšo sobo. Pepč je plesal z dekletom, ki ga je v ramenih skoro presegalo, a Peter je bil baš prispel s krožnikom narezane gnjati, ki jo je bil zaradi pomanjkanja postrežnih moči očitno sam prinesel iz kuhinje. Postavil ga je pred Liziko, ki pa ni odmaknila svojih preplašenih oči od Vinka. Zabrežani so se mirno razposedli za mizo ob peči. Minče je naročil vina, a Vinko sam je odšel za Tonča po obljubljeno pečenko. Pri tem je skoro malokdo opazil, da fantje niso odložili svojih palic; šele, ko je nategnil Dolfe novo za ples, so jih zložili v kot k peči. Prostor pa je s stolom zasedel Tonče, ki je zdaj z vso vnemo razkosaval pečeno teletino. Potem sta vstala Minče in Vinko ter stopila k Lizikini mizi. Vinko je odvedel Štefko, ki je presenečena planila v smeh, a Minče je prosi! za ples Liziko, ki ji je udarjalo srce kakor drobno kladivce. Pepč in Peter sta pozorno ogledovala plešoče izza mize. Še prav dobro sta imela v spominu rudarja, ki jima je zahajal v zelnik, in čutila sta se z njegovo navzočnostjo izzvana. Premerila sta se s pogledi, ki so pomenili, da se razumeta. Peter je kmalu nato šel ven, Pepč pa je s fanti pri sosedni mizi po tihem nekaj govoril. Vinku, ki je plesal s Štefko, ni ušla niti majhna kretnja obeh. Po končanem plesu je odvedel Štefko nazaj k mizi in na klic nekega znanca iz Poljan je pristopil k njemu ter izpil ponu-deni kozarec vina. Naslednjega plesa ni plesal, ampak je obsedel pri znančevi mizi. Šele v tretje je šel po Liziko, ki je vsa vzdrhtela v njegovem objemu. «Zakaj si mi to storil?« je bilo prvo, kar je izpregovorila, a njen smehljaj je jemal očitku vsakršen pomen. «Prišel sem, da te vidim in zaplešem s teboj!« ji je odvrnil. Smehljala se je še naprej vsa srečna in odmaknjena; le enkrat ji je po naključju ušel pogled k materi, ki jo je napeto opazovala. «Nemara spoznava mati, da si ti tisti, katerega sem si izvolila. Tako naju g!eda», je za-šepetala. «Pa sva ji nazadnje še všeč!« se je zasmejal, kar mu je vselej dobro pristojalo, toda zbodlo je Pepča, ki ga ni spustil iz oči. Pepč je videl v njegovenm smehu ponovno izzivanje Dolfe je nategoval svoje mehove. Največ parov se je bilo že utrudilo in se vrnilo k mizam. I Le Vinko in Lizika sta plesala, kakor bi ju nosile peroti sreče, vsa smehljajoča se. »Pričakuj me pod mostom v grapi ob potoku, preden zagrneš danes zastorček svoje kamrice!« ji je polglasno dejal. I «Nemogoče!» je plaho dvignila k njemu oči. «Moraš!» se je smejal. «Bom!» se je vdala. Posvetile so se oči Petru, ki je stal v bližini. Fant poleg njega pa je zakoračil po sobi in kakor nevede podstavil Vinku nogo. Nezgoda je bila tako hitra, da si niti gledalci niso mogli pozneje razložiti, kako se je zgodilo. Vinko se je v največjo sramoto znašel s svojo plesalko na tleh, Kri, ki mu jo je pognal ta dogodek v lica, je pobarvala njegovo obličje do skrajnih robov. V oči mu je planil blisku podoben sij. Ni opazil Lizike. ki se je pobrala urneje od veverice in izginila skozi vrata. Mati je utegnila še komaj stopiti za njo, kajti v gostilni je v trenutku nastal direndaj, da je letelo vse križem. Minče je bil skočil na mizo, ki je bila najbližja omarici s steklenicami. Jel je razmetavati litre in kozarce, da je žvenketalo razbito steklo po mizah in mimogrede oprasnilo tistega, ki se ni dovolj hitro umaknil. Vnel se je boj, da so se vrišče porazgubila še zadnja dekleta in žene iz sobe. Tonče in Ludvik sta otepala s palicami, kakor bi vihtela cepce, a Vinko sam se je ljut ko zver zakadil v sredino, kjer je klel Pepč s krvavo čeljustjo, ki mu jo je razbil Minčetov kozarec, in kjer je srdito mahal Peter z odlomljeno stolovo nogo. Vinko sam ni imel ničesar pri roki, toda sunki njegovih pesti so bili silni. Šele nazadnje, ko se mu je posrečilo zadenski doseči kot, kjer je samevala njegova palica, in je nekajkrat zamahnil z njo, se je začela nagibati zmaga na zabreško stran. Domačini so se začeli umikati v vežo in odtam na piano. Tedaj je pristopil k Vinku znanec, ki je bil ves čas nastopal kot posredovalec in miriteij, le da ga v velikem šun-dru ni utegnil nihče poslušati, in mu svetoval, naj se porazgubijo skozi kuhinjska vrata, ako nočejo dočakati časa hujšega, zakaj domačini so se utegnili medtem oborožiti zunaj s poleni in plankami. Zabrežčani so sprejeli ta nasvet sicer z neko dostojanstvenostjo, vendar so mu z veseljem sledili, ker so vedeli, da bi bilo blazno čakati na oboroženo premoč. Vse se je izvršilo z bliskovito naglico. Skozi kuhinjska vrata so šinili na dvorišče in čez. plot na stezo, ki je držala skozi gozdiček k cesti v Zabreg. Veseli, da se jim je boj tako častno obnese!, so hiteli, kar so mogli. Toda ko so prav prebrodili gozdiček, je obstal Vinko1 in se nečesa domislil. «Fantje, nazaj moramo! Če me ne marate spremljati, pojdem sam.« «Ali si znorel?« je planil Minče. «Zdaj, ko smo srečno odnesli kožo, da bi se vrnili?« «Dekle me čaka. Če ne pojdete z menoj, pojdem sam«, je dejal. Vse ugovarjanje je bilo zastonj. Vinko je vztrajal pri svojem in šel nazaj v smer proti Poljanam. Ludvik in Tonč sta se razjezila. Tako i lahkomiselno vendar ne bosta nosila svojih butic pod poljanska polena. Le Minče mu je sledil v oddaljenosti; a ko je izgubil v temi obrise Vinkove postave, se je vrnil in se jezil nad prijateljevo lahkomiselnostjo, a obenem nad svojo nezvestobo do njega. Tolažil pa se je s tem, da se mu ne bo nič pripetilo. » Naslednjega dne so zbudili Liziko že navsezgodaj razburljivi klici po dvorišču. Nekdo, ki je prihajal mimo, je vpil s ceste. Odgovarjalo mu je vzklikanje. Slišalo se je tekanje mimo hišnih oken. Vse to je bilo tako nenavadno, da je Liziko kakor vzmet vrglo iz postelje. Oblekla se je za silo in šla gledat. Toda v hiši ni bilo nikogar. Šla je na cesto. Tam doli ob mostu je videla gručo ljudi. Nejasna slutnja se ji je porodila. Noge so ji otrpnile, da se je pomikala le s težavo naprej. A še preden je dospela, je čula krik vaščanke, ki se je vračala: «Mrtev je, o groza, mrtev je.» Liziki ni bilo treba vprašati, kdo. Čutila je podzavestno, da mora biti tisti, o katerem je govorila ženska, le njen Vinko. Obstala je. Ni mogla več dalje. Tudi ni hotela zdaj več k njemu, zdaj, ko je bilo že tako vseeno in ko je bilo pri njem toliko tuuh ljudi. Popoldne je prišla komisija iz mesta. Šele tedaj so smeli truplo prepeljati v poljansko mrtvašnico. Tedaj je prispela tudi Lizika. S seboj je prinesla velik šop belih krizantem, ki jih je bila natrgala na svojem vrtu. Z njimi je posula mrliča, od katerega ni mogla utrgati pogleda. Jokati ni mogla. Nemo je strmela na tisto poševno rano, ki se je vlekla preko čela do desnega ušesa. «Čigava je tista zločinska roka, ki te je udarila, Vinko?« je mislila s težavo. In potem je še ugenila, da bi to mogel biti Pepč, njen po poli-brat. Pri tisti priči ji je sovraštvo spačilo bledi obraz. Sum, ki se ji je porodil v srcu, jo je na mah potrdil v veri, da je mogel biti to le on. S kamnitnim obrazom je stopila iz mrtvašnice. Potem se je začela preiskava, ki je privedla pred sodnike skoro obe vasi — Poljane in Zabreg. Nihče ni mogel natanko popisati boja. V ostalem pa so trdili, da so Zabrežani izšli iz boja skoro brez vsakih ran, medtem ko je bilo nekaj Poljancev lahko ranjenih. A potem je nastopil Minče, ki je povedal mnogo obtežilnega za Petra in Pepča. Lizika mu je v duši pritrjevala, a glasno ni hotela pričati zoper brata; vedela je, da bi s tem zapisala mater najžalostnejši usodi. Saj zdaj je bilo zanjo tako vse končano. Le kako je mogla v tisti zmedi, ko je osramočena pobegnila iz gostilne, iz katere se je kmalu zatem razlegalo vpitje, misliti na to, da bi ga šla čakat v grapo pod mostom. Vinko se je vrnil zaradi nje — srce ji je zastalo ob misli na to — in zločinska ropa mu je iz teme zadaia smrten udarec. Le kako je mogel kdo izvedeti za njun skrivno domenjeni sestanek. Sumila je le Pepča... Toda zastrmela je, ko se je pred sodnikom Pepču s pomočjo matere posrečilo dokazati alibi. Pepč je bil prišel kmalu za materjo domov; imel je močno ranjeno čeljust. Čas se ni strinjal s časom uboja — bil je prost. A pridržali so Petra. Lizika je strmela in ni mogla verjeti. Peter je bil vendar nedolžen, ker je bil ubijalec Pepč. Ze je odprla usta. Motela je povedati vse, vse, kar je imela na srcu, toda pogled na mater, ki je sijala od zadovoljstva nad srečnim izidom, jo je vso razorožil. Čemu bi strla ubožici srce zdaj, ko je vseeno... A Peter se ji je smilil — zelo ga je pomilovala, ker je trpel po nedolžnem zaradi Vinka. In vesela je bila, ko so ga čez dva meseca poslali domov, češ da manjkajo dokazi za njegovo krivdo. Zdaj se ji ni bilo treba prav nič premagovati. Lahko je bila z njim prijazna. Tudi doma je niso nič več silili z njim, zato ji ie postajal prikupne-ši. In konec, ki ga je treba pripisati k tej resnični zgodbi, je prav tak. kakor ga je bil prerokoval Vinkov prijatelj Minče. Lizika, ki je od dne do dne huje črtela brata, je prejokala marsikatero noč v svoji kamrici. Ničesar drugega si ni želela kakor stran iz te hiše, katere streho mora deliti z ubijalcem. Ponoči se je večkrat odločila, da pojde naravnost pred sodnika ter mu odkrije pravega ubijalca. Toda zjutraj — zjutraj ni mogla. Leta so minila in Lizika je še vedno čutila grozo in mržnjo do brata ubijalca. Takrat jo je prav nenadno zaprosil Peter, naj postane njegova žena. Hotela ni drugega kakor stran, stran od doma. In tako se je poročila s Petrom... Rodila mu je že dvoje otrok, ko se je nekega dne vnel prepir med njenim možem in bratom Pepčem, ki je bil zdaj tudi že oženjen in je imel enako stare otroke kakor Peter. Le otroci so bili povod, da sta se sprla moža, ki sta bila vse do Lizikine poroke najboljša prijatelja. V prepiru, ki se je vnemal z vedno večjo srditostjo, je padla beseda «morilec». Lizika, ki je bila navzočna, je ostrmela. Ubijalec torej ni bil Pepč, katerega krivdo je imela v sebi že davno za dognano, ker je pač govorilo preveč tihih vzrokov za to, ampak Peter — Peter, njen mož, v katerega ni nikoli posumila in ki je stal zdaj tu s povešeno glavo, kakor bi ogledoval svoje roke, katerih se je držala kri — Vinkova kri... Strašna je bila misel, ki je zdaj prešinila Lizikine možgane, kajti zakričala je, kakor bi bila dobila sunek z nožem, nato pa je zdirjala v gozd, kjer so jo po dolgem iskanju našli šele ob koncu drugega dne. Sedela je tam na trhlem štoru kakor splašena bolna šoja in bolščala z nemirnim pogledom predse. Zakričala je, ko je zagledala ljudi, vendar se je dala mirno odvesti domov, a ostala je od tistega dne sirota s po- mračenim umom. „... , , Milka Adamičeva. Za žalostjo ueselje Ljudje so zajokali. Ženske so vzdihovale, otroci so se plašno stiskali v krila svojih mater, a možje so stali nemi in mrki. Žalost se je naselila v Podgori. Del hriba s samotno hišo nad vasjo se je s truščem pogreznil. Hiša, ki jo je pogoltnila zemlja, je bila stara, napol razpala koča in nihče ni stanoval v njej. Vaščane je minilo vse veselje, ko so se zavedeli, kaj se je zgodilo. »Bajta nad vasjo se je pogreznila, zdaj pridejo še naše na vrsto!» Da, nekdaj so bili tod rudniki, rudarji so kopali globoko v zemlio in ji jemali rudo. Nihče ni zasul izdolbin, zemlja je leta in leta ostala votla. Pa je potekel čas in svet se je začel vdirati, na srečo se je najprej pogreznil spredfiji del hriba s prazno kočo. Velika neč se je bližala, praznik prerojenja prirode je trkal na duri pa je žalost zavladala namesto veselja. «Cemu naj pečemo kolače? Lahko se zgodi, da borno tedaj že pod zemljo«, so jadikovale gospodinje. Ljudje so hodili okoli svojih hiš, jih ogledovali in iskali razpoke na stenah. In začutili so, da ljubijo to svojo skromno domačo vas. Prišli so inženjerji, premerili zemljo, preučili stare mape in kimali, se posvetovali, prerekali in naposled odšli". Ljudje so bili zdaj še bolj prepričani, da ni več upanja. Anžonova Angelca je imela dva ženina. Prvi ie bil mesten fant, gizdalinski Klemen Smeh. Bil te izučen krojač in zmerom ji je zatrjeval, kako rad jo ima in da komaj čaka na poroko. Mladenki pa se ni preveč mudilo. Tudi sama je bila šivilja, imela je prijazno hišico in ni ji bilo sile. Životarila je sama, ker so ji starši zgodaj umrli. Drugi njen ženin je bil domačin Sadarjev Lipe, visok in vesel mladenič — pravi kmet, ki ie skrbi in tegobe pozabljal pri zdravem poljskem delu. Bil ni tako spreten kakor njegov tekmec, rovoriti ni znal preveč sladko, a dekle je vedelo, Ja ima fant v prsih zlato srce. Angelca ni nobenemu obljubila roke, čeprav sta oba pritiskala za njo. Nepričakovano se je po vasi raznesla novica, da bodo morali vsi ljudje iz svojih hiš in se prav za veliko noč preseliti nekam drugam v barake, kjer bodo čakali, da se vse uredi. Ta vest se je raznesla kakor blisk. Tudi Klemen Smeh jo je izvedel. Kar hlačke so se mu tresle, ko se je spomnil, da bi se lahko vas pogreznila prav tedaj, ko bi on lazil okoli Anžonovih oken in klical Angelco. In že so po-nehavali njegovi obiski, saj mu je bilo več za hišico kakor za nevesto. Ker se je bal, da se bo hišica kmalu pogreznila v zemljo, se je lahkega srca odpovedal Angelci ter kar na lepem izostal. Mladenka se je smejala, saj ni bila preveč navezana nanj, in dobro ji je delo, da ga je tako hitro spoznala. Drugačen pa je bil Lipe. Nekega dne jo je spet zasnubil in ji dejal, naj postane njegova žena. »Zakaj vendar prav zdaj misliš na to, ko ti-čimo vsi skupaj v takih skrbeh?« se je čudila mladenka. «Brat, ki je železniški uradnik, mi je obljubil, da mi bo preskrbel delo na železnici. Bova že živela, če se nam zemlja izneveri in ne bo nič več s kmetijo pri nas!« je preslišal mladenič Angelco in se naslonil na njeno nizko okence. Mesečina je sijala in vsa vas je bila tiha, vendar so ljudje slabo spali, ker so bili polni skrbi in nemira. * Kakor je vest o selitvi hitro pridrla v vas, tako je tudi takoj spet utihnila. Na veliko soboto pa je župan sporočil vaščanom, da so lahko brez skrbi, ker jim ne grozi nevarnost. Res se je pogreznil del hriba s staro bajto vred, toda tisti svet je bil izpodkopan in bajta je stala že na meji rudnika. Za druge hiše ni nevarnosti, ker ni nihče mesa in mastnega preobjedel, kakor se to dandanašnji dogaja v mestu, ne na kmetih. Pa ne le, da miza ni uzrla mesa, noben dedec tudi ni v, postu pri prednjih vratih zavil v krčmo. Šele potem, ko so se zvonovi vrnili iz Rima, se je raz-vezalo tudi poželenje po žlahtni kaplji. Takole po Vstajenju — pri nekaterih farah ga imajo na veliko soboto zvečer — so najbolj žejni zavili naravnost v prvo oštarijo. Andrejec Balant pa ni bil med poslednjimi. Še na veliko noč k žegnu in opoldne k puranu ni' srknil drugega, kakor nekaj krepkih požirkov domačega tolkca. Šele na velikonočni ponedeljek — da, na velikonočni ponedeljek je pa prišla njegova svečana ura, ko se je, lepo pražnje opravljen s paličico v roki, mrmraje poslovil od svoje ljube Barbe in jo zavil mimo fare uro daleč v tako daleč kopal, saj je rude že prej zmanjkalo. Kmetom je bilo, kakor bi bil priplaval na zem- J drugo vas. Adam v Prapro*nem je imel za veliko ljo angel rešitelj ter jim prinesel odrešenje. Vsem' noč vselej kaj žlahtnega in krepkega na pipi. se je odvalil kamen od srca. Veseli in srečni so j V predpustu je po Bizeljskem nakupil, v postu hodili okoli svojih dragih domov in srca so se spravil in po veliki noči začel gostiti žejne verne jim smejala od zadovoljstva in sreče. j duše. Velikonočni ponedeljek je bil torej dan ve- Najbolj vesela pa sta bila Angelca in njen setega pomladnega začetka, ko so se znašli znan-Lipe, ki sta sklenila, da se po veliki noči poročita ci iz vse soseske, plesa željna mladina in fantje in ostaneta v vasi ter skupaj zakmetujeta. Tudi mestni ženin se je spet ogiasil, pa jo je hitro popihal, ko se mu je predstavil Lipe za bodočega gospodarja in mu je pomolil pod nos svojo krepko pest. Ko je zazvonilo v soboto popoldne k procesiji, pretepači. Tisti veliki ponedeljek, ko se je ta historiia godila, se je Andrejcu Balantu nekam posebno mudilo. Kaj bi ugibali o tem, saj smo že rekli, da je bila velika noč hudo pozna, pomlad pa tako suha, da je kar ščegetala po grlih. Ko je so se ljudje z veselimi obrazi zbirali za križem, komaj prav odložil kost obranega puranjega be- dra, je Andrejec že segal po klobuku in iskal paličico med pajčevino za veliko omaro. «Saj ne gori voda, ka-li?» se je raztogotila žena Barba. «Hentaj no», se je hotel izlizati Andrejec in je z desnim rokavom obrisaval krajec svojega črnega klobuka — hentaj no. kako živo ti zavijajo in žvrgolijo škorci pred hišo. «Ti pa tvoji škorci! Drevi ti bo pa ščinkavec prepeval na nosu, to vem. Ampak rečem: če mi ne prideš pred večno lučjo domov, potem naj te sam vrag pocitra, dobro se ti ne bo godilo!» «Ihta ihtasta ... hentaj no, k večernicam bom vendar lahko stopil mimogrede. Že davno je od-vabilo!» Tako urno se je obračal Andrejec, da je bil naenkrat onkraj domače kljuke in že je prožnih korakov, veselo vihteč paličico v desnici, ubiral pot proti fari. lep dan je bil, solnce je toplo sijalo, po drevju in grmovju se je nežno zelenilo mladovje, kakor da rase na niem sama sveža be-rivka. Resnično je Andrejec ravno prav prišel k večernicam, toda cerkev je bila do malega poina, in tako je ostal zunaj ob stranskem zidu. Po zidu je potegnil s prsti desnice in se pokrižal — to velja postajačem okrog cerkve prav toliko, kakor če se omočiš z žegnano vodo. In prav tisti trenutek, ko je Andrejec začel žebrati svoj oče-naš, mu je na ramo legla težka desnica. Ko se je ozrl, so se mu oči zasmejale od milobe: da je naslednja zgodba resnična. Zgodila se je «Hentaj no... ti si, Jernejec! Veš, da mi je pred dobršnimi leti, še davno pred veliko vojno., ljubše tebe videti, kakor da bi zlat pobral. Sedem Velika noč se je zakesnila kakor letos. Štirideset-, laških let že nisva trčila vkupe. O, to je pa ven-danski post zaradi tega ni bil ne daljši ne krajši, J dar vredno glažka vina!» toda ljudje so bili tistih dob še bolj na stare šege j «Ti Andrejec ti, no, si le še stari moj pri-in je pokora res še kaj veljala. Post je resnično jatelj. Pa pojdiva!... En križ več ali manj pri bil post in od pepelnice do velike nedelje nikdo večernicah — zavoljo tega ne bova pogubljena.» ni srebnil mastne svinjske juhe, ki po njej veselo. In sta se pokrižala in jo mahnila od iare niz-plavaio drobni cinki. Kje neki, da bi se bil kdo,dol po klancu v prijazno vas Praprotno. Tain je Vasica je stala tam na hribu neznatna in mila, smehljale so se njene skromne hišice, a ljudje so radostno prepevali pesem vstajenja. Gustav Strniša. & Velika noč Solnce mlado brstje greje in se smeje skozi veje, drami, boža, kliče, gladi: «Kaj ne čutite pomladi?« V rosi zjutraj umita trata polna je srebra in zlata, v gozdu ptičji zbor pojoč že slavi veliko noč. Zvon se zgane, se zamaje in oznanja na vse kraje: Zmagoslaven, solnčno čist vstal iz groba nam je Krist. Ivan Albreht. Ob uri duhoD Dogodek v noči velikega ponedeljka. Na Štajerskem, kjer sem jo zapisal, pravijo, Silno zvonjenje sredi noči je predramilo mež-narja. Pa se ni upal na piano. In je predramilo tudi gospoda kaplana. Pa je le previdno pokukal skozi okno. Zdramil se je tudi gospod župnik. Planil je kljub svojim šestim križem pokonci, se za silo oblekel, vrgel nase štolo, popadel črne bukve ter hitel proti zvoniku. Čisto nič ni bilo strah odločnega, izkušenega dušnega pastirja. Velike križe je delal pred seboj in ko se je približal zvoniku, je zagrmel kakor za sodni dan: «Paks vobiskum!... mir z vami!... Kdo si, ki kališ nočni mir?» «Jaz sem, gospod župnik, jaz... Andrejec Balant... pomagajte!* «In kdo si, neznana pošast, ki po Andrejcu udrihaš ?» Klenkanje je prenehalo, Andrejec se je zravnal in odskočil k župniku, bela pošast pa je vrgla črno krilo z glave, da je spet prekrila belo spod-njico, odvrgla je tudi metlo in zaihtela: «Gospod župnik ... Barbka, žena Andrej-čeva... Naj ne zamerijo — kaj sem hotela, ko mi dedca ni in ni iz oštarije!» «Pričakala si ga v zasedi ?» «Pričakala, gospod župnik... In namlatila, kakor je zaslužil.* «Hentaj no, ta sramota, ta sramota*, je momljal Andrejec in si grizel ustni in ščetinaste brke. «Paks vobiskum ... mir z vama!* je velel gospod župnik in se obrnil proti farovžu. Niti malo ni bilo mar izkušenemu dušnemu pastirju, kako bosta nadal:evala pot proti domu Andrejec in njegova skrbna Barba. Davorin Ravljen. nopo žiplfenje se budi Spet žolna trka na drevo, naj v plašč zeleni se ogrne. Smehlja pomladno se nebo in pesmice so vse srebrne. Beži čez polje bela smrt, opravila je delo svoje. Razvit vstajenja je načrt, vse stvarstvo alelujo poje. Pomlad je tu — življenja raj, ki spet mladosti me spominja. Prirode kras in njen sijaj me z novim upanjem prešinja. S o t e š č a n. tfp slila na Matijo, le nanj, kateremu se ni smela približati. Tako je Matija ponoči, časih do zore, vaso-val pod njenim oknom in tožil Milki svoje gorje, a ona njemu svojo bol In ko je vzšlo solnce, je sin vprašal očeta: «Oče, kdaj mi boste dali grunt?» «Ko se pomenim s snubci!» Sin je sklonil glavo. Razumel je, da misli oče le na sosedovo hčer Tonko, na ostarelo, bledo dekle, o katerem so govorili, da se je bila spe-čala s ciganom. Toda imela je zemlje na pretek, In le to je rojilo staremu Matijcu po glavi: Oba grunta združim v enega. Kakor kralj bo hodil Matija med njivami in med hostami, kakor gra-ščak bo ljudem odkazoval delo in jim odšteval dnino — veliki gruntar. Takole je mislil stari Matije, a sin, krepki Matija, pravi fant od fare, je šel v svet. Šel si je v mesto služit kruha, hlapčevat tujim ljudem, da si pristrada Milko, da se mu izpolni nada njegove mlade Jjubezni — da povede Milko pred oltar in postane tudi on kajžar. Najprej se je bil doma zapil. Milka ga je nekaj časa rotila, naj se vendar spametuje, češ da se bo oče že vdaL Toda oče, ki ni maral o Milki nič slišati, se ni dal pregovoriti, ni mogel verjeti, da bi kajžar-jeva hči mogla biti dobra gospodinja, gruntarica, ki bi jo lahko vsi spoštovali, ki bi bila vredna gospodinj trebanjskih Matijcev. Tako se Matij-čev Matija kmalu ni lotil nobenega dela več. Posedal je po krčmah, dajal za pijačo — ali pa samotaril s puško v roki po hostah in premišljeval, kaj mu je storiti. K Milki je prihajal vse bolj po redkem. Ni videl njenih objokanih oči, ne skrbnega obraza kajžarja Martina, ki je klel sebe in Matijca in kuhal vse slabše žganje, da bi čim več izkupičil. Lepega dne je Matija izginil. Nikomur ni povedal, da pojde v svet, v mesto, da se kakorkoli prebije do tistega, kar mu je najljubše na svetu. Nič manj ni bil trmast od svojega očeta. Le ko ga je župnik srečal s popotno palico v roki in ga pobaral, kam pa kam, sinko, mu je Matija osorno odgovoril, da pije lahko povsod, in šel dalje brez pozdrava. * Stari Matije je zlezel v dve gube. Ko o sinu le ni bilo glasu, je najel še enega hlapca. Ni se vdal, ni iskal krvi svoje krvi. Gospodaril je dalje — že z eno nogo v grobu — le da kajžar-jeva hči ne bi osramotila njegove ponosne, kakor za veke zidane domačije. * že pela harmonika, da jo je bilo čuti od daleč. Nekdo je ukal. Debeli oštir Adam pa je stal na pragu gologlav, roke je tiščal v hlače m se zadovoljen razgledoval po lepi pokrajini. Kaj prijazno je pozdravil nova gos'a in ju povedel v ono manjšo sobo poleg kuhinje. Pa takoj jima je bil voljan sam postreči. «Takšnega imam na pipi», je hvalil, takšnega, da sta se ga nekje na Bizeljskem nasekala oče in sin in sta drug drugega vikala, ker se nista spoznala. Ampak vaju dveh še nisem imel skupaj v druščini. Me res veseli, me srčno veseli!* «0, kaj ti povem, Adam,* je važno pojasnil fjernejec, «jaz in pa tale moj dragi Andrejec sva 'stara pajdaša, pri soldatih sva skupaj odbijala |seno in slamo — o, le kaj bi pravil, ko bi se cele [bukve dale napisati o tem, kar sva midva skupaj ^preživela.* i «Me prav veseli, me res srčno veseli*, je pritrjeval Adam, postavil vino na mizo in razmestil kozarce. Tudi nase ni pozabil. Prisedel je, iz kuhinje pa je zaje'na gospodinja prinesla orehove potice. Da, tako se je žlahtni rumeni bizelj-čan dal imenitno srkati. Andrejec in Jernejec sta do vseh milih viž brenkala pogovor, kako sta skupaj odbila soldate. Le ura je tekla in nič ni rekla, pollitrčki so se praznili, zmračilo se je 'zunaj, harmonika pa je pela bolj in bolj hre-jščeče in veselo, plesalci so ukali in udarjali ob tla, Andrejcu in Jernejcu pa je bilo milo pri srcu, kakor že dolgo ne, dolgo ne. 2e je bila noč zunaj, ko sta začela klicati liter na mizo. 2e so odhajali nekateri skromnejši gostje, ko sta Andrejec in Jernejec prvič poklicala Štefan šentjanževca. Ali to salamensko vino je bilo brez kosti in — čast komur čast — očitno tudi Adam še ni ničesar primešal v sode. Pili so dalje. Omahovale so glave, jezik se je zapletal, noge so bile prijetno trudne, kakor da po malem •hromijo. Toda srce je bilo polno neke prešerne radosti. In kaj ne bi bilo! Velikonočni ponedeljek je tudi v Praprotnem samo enkrat v letu in srečanja pravih, dobrih prijateljev so tako, tako i redka na tem goljufivem svetu, i Ko so tretjič pili šentjanževca — točil ga je ^Jernejec in ga je več nalil po prazni mizi kakor j v kozarce — je oštir mimogrede opomnil, da se »bliža dvanajsta ura. Hentaj no, tedajci je An-jvlrejca nekaj narahlo zbodlo pod srcem. «... Sam hudič naj te pricitra domov!...» Natanko tako je bila po kosilu rekla njegova stara. In nič dolgo se ni več obotavljal. Samo še krepko je stisnil desnico oštirju in Jernejcu, še enkrat je zaradi lepšega vprašal, ali je vse plačano, potem pa se je odmajal po veži na cesto. Mesec je sijal, prijeten topel vetrič cd juga je plapolal nad tihotno dolino. Sam samcat na cesti, zdaj pa zdaj malo omahujoč, si je Andrejec skušal prepevati, pa ni šlo prav iz hrapavega grla. Ne da bi prav vedel kdaj, je po malem in s stežavo začel meriti korake proti klancu, mimo ■pokopališča. Tenko je dvakrat udarilo v stolpu. •Pol ure. Ura strahov... Kaj bi, misel nevšečna in neumna! Strahovi in strašila so za vrabce in za otroke... Toda — ali se ni nekaj zganilo za oglom pokopališča? ... Nekaj belega, sklonjenega ... In tedajci — groza! — je pošast skočila izza zidu, v rokah je nekaj vihtela — Andrejcu je nastopila zadnja ura ... Ves presunjen, oblit s kurjo poltjo od temena do pete, mahoma trezen se je pognal v divji beg... strah pa za njim... Cul je njegovo sikanje in hropenje, v diru se mu je zdelo, da z gorjačo ali z metlo zamahuje po njem ... «Sam vrag naj te pricitra domov!...» O, kako prav je rekla Barba! I Kam? Bliskovito je Andrejcu šinila v glavo rešilna misel: v cerkev, pod zvonik!... Ves zasopel je pridirjal tja in se obesil ob vrv, z obema rokama je potegnil — in kakor iz sna predram-Ijen je začel klenkati srednji zvon ... Udarjalo je, kakor da se je vnela vas. Andrejec je vlekel in vlekel — in bolj ko je vlekel, bolj je strah udrihal po njem. Andrejec za vrv, strah pa po hrbtišču. Ves sključen, ves znojen, ves pretepen je Andrejec koprnel po rešitvi. In bolj ko je padalo po hrbtu, bolj je obupaval: «Zdajle izdihnem!* Konec starega matijca Vse prigovarjanje je bilo zaman. Pomagale niso besede ne zdaj že rajnke žene Mete, ne vaške klepetulje Rozalke, brezzobe ženščine, ki je vedela prav vse in imela nos povsod tam, kjer ga ni bilo treba. Stari Matije se ni dal ugnati. Sin, Matija, krepak, visok fant, za katerim so gledala vsa dekleta velike trebanjske fare, je zaman prosil očeta, naj mu že vendar izroči grunt, ker ima dekle, hčer starega kočarja Martina. Toda Martin mu je bil dejal, da Matijčev Matija ne dobi prej njegove hčere, preden mu oče ne prepiše grunta. Tako je Matijčev Matija dan za dnem rotil očeta, ali oče je le godrnjal in govoril, da se kajžarjeva hči ne bo šopirila na njegovem svetu in da zemlje trebanjskih Matijcev ne bo sramotil noben žganjar, noben kajžar, najmanj pa Martin, ki niti koze ne more rediti na svojem osatu. Takole je govoril stari Matije v svojo sivo brado in postrani gledal sina, ki ni vedel več ne kod ne kam. Bal se je za Milko, kateri zastavnih snubcev ni nedostajalo, čeprav je bila le hči Martina, ki je znal kuhati žganje, a se za polje ni prav nič menil. Pa kaj, saj Matijčev Matija, najlepši n najbogatejši fant trebanjske fare, ni snubil Martina, snubil je le njegovo zalo Milko, ki je kakor plaha srna hodila ob nedeljah k maši tja in nazaj le s teto in mi- Potekali so meseci. Pri Matijčevih je prazno, puščobno. Hlapci gospodarijo. Staremu Matijcu je vid opešal. Tudi zelo pozabljiv je postal. Kdaj pa kdaj se spomni sina. Toda to so le trenutki, ki jih kmalu pozabi. Tarejo ga skrbi. Sam je. Za vse je sam. In ničesar več ne more dobro premisliti. Obraz je kakor razorana njiva. Roke trepetajoče. Od dne do dne hodi bolj sključen. Z nikomer več ne spregovori besede. Vidi se, da na nekaj zmerom misli, da ne najde več miru. Ali to je videti le iz njegove drže. V očeh je pa še ista trma kakor nekoč. Žive so oči, svetle, tako svetle in zgovorne, ukazujoče, da ga hlapci in dekle razumejo molče. Ali Matija je gluh. Nič ne sliši in njegove svetle oči razodevajo le še njegovo voljo, vidijo pa vse manj. Hlapci gospodarijo na ponosni Matijčevi domačiji. Kadar se krava oteli, Matija o tem nič ne ve. Koliko je žetve, vedo le hlapci in dekle. In Milka, kajžarjeva hči, hodi med njegovimi njivami, hodi po njegovi hosti in joče. Gorje ji, če jo zalotijo Matijčevi hlapci. S krepeljci ali s koso jo naženo. Mladega Matije ni odnikoder. Stari pa, kadar se spomni sina, pomisli: vsi Matijci so hodili po svetu in se vrnili. Vaščani se ga izogibajo. Pognal in preklel je sina. * Vroč poleten dan je. Matija je globoko zamišljen krenil na polje. Čelo ima močno nagu- bano. Pokrito je z znojnimi kapljicami. Zdaj pa zdaj si z velikim rdečim robcem obriše lice. Ljudi srečava, a se v nikogar ne ozre. Nikomur ne odzdravi. Otroci vpijejo za njim. Stari godrnjajo in gredo jezno dalje. Nihče ne ljubi Ma-tijca. Ta ali oni ga le radovedno pogleda. Morda misli, da bo tudi Matijcu kmalu za vedno od-klenkalo. Toda Matije gre mirno svojo pot dalje. Njegovo staro, razorano lice je kakor kepa izsušene zemlje razpokano, polno gub in globokih brazd. Z desnico se opira na grčavko. Močno je sključen. Sedem križev že nosi po svojem svetu. Zdaj pa zdaj se ozre v nebo. In kakor da sloni ves neizmerni sinji obok na njegovih ramah, se vse bolj upogiba, da se mu grčavka v desnici ugreza globoko v mehko prst. Časih obstane, kakor da se hoče odpočiti. A sključen v dve gube ne more umakniti pogleda zdaj ne od sinjega neba, zdaj ne od svoje zemlje. Vse je njegovo. «Nad nebom,.. Kaj je nad nebom? ...« strme vprašujejo njegove oči. «Sedemdeset let živim. Sedemdeset let gledam v oblake, v zvezde, v sinje in v črno — in še ne vem...» «Umrl bom», govori stari Matije sam s seboj. In Matije, nekoč silni Matije, se stresa. Smrti se boji. Kadarkoli pride tista ura, pride prezgodaj. Njegov veli obraz je čudno otožen, zdaj, ob misli na smrt skoro lep. Pa vendar je videti, da njemu otožje, lepota prav nič ne pristojita. Ljudje so vajeni le njegovega osornega, ukazu-jočega glasu in trdega, mračnega pogleda izpod čela. Toda zdaj, ko so ga srečavali tako vase poglobljenega v svetlem trenutku, se jim je le zasmilil, se jim je zazdel ves drugačen, ves iz-premenjen. «Da, da, hudo se je postaral ošabni Matije. Kar čez noč ga je vzelo...» so govorili. «Čas Toda Matijcu je bilo že prav vseeno, kaj so mislili in govorili o njem ljudje. Nikoli jih ni maral. On, veliki gruntar, je lahko tudi prenašal vse sovraštvo, soseske. Tako je hodil med njivami. Solnce je žgalo. A Matije, kakor da solnca ni čutil. Hodil je med njivami, med visokim, od solnca pozlačenim klasjem in upiral oči predse v razpokano zemljo, v korenine žitnih stebel. «Kaj je pod to zemljo? ... Kaj je pod to črno-rjavo prstjo?... Kaj je v njej?...» Ti nič ne veš, Matije! Ne veš, ali je v njej smrt ali življenje. Teptal si jo vse svoje življenje, ji le jemal. Ne veš, kaj je nad teboj, kaj je pod teboj. In sina si pognal, ga preklel zaradi teh krhkih grud, ki si jih le drobil. O, smrt se ti bliža. In ne v tem sinjem, danes tako žarečem nebu, ki je nad teboj, ne v tej črni, tako plodni prsti, ki je pod teboj, ni tvojih rok. Nebu nisi dal ničesar. Zemlji si le jemal. Hlapci so ji gospodarili, hlapci so ji dajali svojo kri, ustvarjali iz nje sebi žulje. Ti si pa le ukazoval, in kadar si mernike štel, si ji jih prodajal. Nikjer ni tvojih dobrih rok. Ali si imel kdaj, Matije, dobre roke? roke? Lice s? mu je za trenutek spačilo. Nagrban-čeno čelo je bilo zdaj res videti kakor sveže iz-orana njiva. Potem pa mu je okrog usten zaigral mahoma čuden, skoro zloben nasmeh. «Kaj ti veš, ali so v njej moje roke dobre ali ne! Kaj ti veš?... Vse življenje sem...« »Grabil!« mu je zašepetal skrivnosten glas s sinjega neba in se združil s trepetom ožgane zemlje. »Kaj?... Ljudje marsikaj govore. Ali sem jaz kriv, če gredo na boben? ...» «Ti! Ti!... ki si samo jemal — grabil!« In stari Matije je kakor pod nevidnim batom še bolj zlezel v dve gube. Postajal je vse manjši. In zdelo se mu je, da je silno avgustovsko solnce uprlo vanj vse svoje žarke in ga hoče pogubiti. Zazvonilo je angelsko češčenje. Na zemljo je padal mrak. Matije se je odkril. Iz žepa je potegnil rožni venec. Ustnice so se mu začele naglo premikati kakor same od sebe — kakor iz navade. Ali je Matije nocoj molil? Molil je kakor še nikoli. ♦Pognal sem sina. Preklel sem sina. Usmili se me, o Bog, ki si za nas krvavi pot potil!« Vsi so odšli, je premišljal. «Vse me je zapustilo. Tudi Matija, moj Matija!« Bilo mu je, kakor bi se njegovega vratu oklepala mrzla, trda roka. Nekaj ga je davilo, vse bolj dušilo. In je molil: »Usmili se me, o Bog, ki si za nas krvavi pot potil!« Zdaj sem jaz na vrsti, je mislil med molitvijo. Njegovi koščeni prsti so se od trenutka do trenutka bolj krčevito oprijemali molka. Molitev, izpoved je topila njegovo okamenelo srce. «Dve ženi sem pokopal. Pet otrok!« je nadaljeval. «Matija je pobegnil! Kje je kajžarjeva Milka? Kje je Matija? Kajžar Martin? O Bog odpusti, usmili se me!» Med prsti mu je drsel rožni venec. Matijcu je molitev pojemala. Ustnice so mu drhtele. Mislil je: Komu naj zapustim njive? ... Hišo?... Živino?... In jagode rožnega venca so drčale skozi njegove prste brez molitve. Njegove oči so se vpijale v zemljo. In neki glas mu je govoril: «Moli, Matije! Moli za svojo dušo! Izperi grehe! Dolgo si grešil. Sina si pogubil, ga pognal zdoma, ga preklel. Na ves glas se izpovej!« Matijcu je posineval obraz. Mrak okoli njega je rasel. Z njim Matijčev trepet. Angelsko češčenje je že zdavnaj potihnilo. Matije se je iznenada zdrznil. V polju med žitom je Zašumelo. Zapihala je hladna večerna sapa. Matije je zašepetal: »Usmili se me, ki si za nas bičan bil...» «Sosedu si prestavil mejnik!...® «Ki si za nas bičan bil...» je molil Matije — in nekdo mu je spet šepetal: «Po krivem si prisegel!« »Usmili se me, ki si...» Stari Matije je zastokal. V prsih ga je zapeklo, zbodlo. Prsti, ki so tiščali rožni venec, so se mu krčili. Spet se mu je izvilo: «... za nas bičan bil.» Sredi polja je za trenutek obstal. Ni mogel dalje. Moči so ga zapuščale. Zbral je -vse svoje ugašajoče sile. A izkušnjavec ni hotel od njega. Spet mu je siknil: «Koliko zemlje! Koliko zemlje! Čigava bo? Kdo bona njej gospodaril? Kako? Milka! Milka! Kajžarjeva hči! Hahaha!» Matije se je opotekal. «Vrni jo, Matije! Vrni jo, Matije! Daj jo kaj-žarjem! Kajžarjevi hčeri! Osemkrat si zemljo jemal. Osem domačij si podrl! Osemkrat si z gosposko poslušal jok in boben in se mrko smejal!« Tedaj so Matijcu iz oči privrele solze. Vsega se je spomnil. Zaihtel je. Počasi, opotekajoč se, je pridrsal do vasi. Tam pa je onemogel in se zgrudil ob prvi hiši. Nekaj časa je mesec bledo obseval stari, v smrti lepi, skesani obraz trebanjskega Matijca. Potem so prišli ljudje in ga spravili v hišo. Skozi nočni čas je tenko pel mali zvon. Milka se je v koči zdrznila. Stekla je v vas. A sredi vasi je obstala. Pred Matijčevo hišo je ugledaja gručo ljudi, ki so mračno zrli predse. Ni se upala dalje. Vrnila se je v izbo. In tenko, počasno zvonjenje malega zvona, ki je oznanjalo smrt, je v njenem srcu bilo pesem upanja, odrešenja. Zdaj se vrne tudi Matija, mladi trebanjski Matije. Rudolf K r e s a 1. Po vsej Sloveniji gre glas: Le »Domovina" je za nas! Uernej pride iz leče Takrat so se odprla vrata jetniške celice. Na pragu je stal sodnik in mu povedal, da je kazen prestal. Jernej je bil iznenaden. Toda sodnik mu je pojasnil, da ga zaradi vzornega vedenja puste na svobodo dva meseca prej. Ko je stopil na cesto, je zajel polne prsi svežega zraka. Kako se mu je to prileglo. Saj ga je tudi v ječi dostikrat ob odprtem oknu. Toda tam — kakor bi bil še zrak začaran, kakor bi se bil že od železnih križev navzel smradu in vlage. Deset mesecev je sedel v zaporu! Deset mesecev! In vse zaradi tistega neumnega sunka z nožem. Branil se je in ranil nekega fanta. Deset mesecev ni gledal ničesar drugega kakor pusto zidovje, popisano z neštetimi pisavami, in košček neba skozi zamreženo okno. Neznana mora ga je mučila in ni se je mogel otresti. «Samo da sem prost, da je konec vsega«, se je skušal tolažiti, toda zaman. Kakor motoglav je hodil po ulicah. Ko je sedel v vlaku, se je iztreznil. Misliti je začel na dom, na njo. Kaj dela ona? Ves čas, kar je bil v zaporu, ga ni obiskala in še pisala mu ni. Ko je bila nedavno mati pri njem, mu tudi ona ni hotela nič o njej povedati. Vlak je obstal. Jernej je naglo skočil iz vagona in zavil k izhodu. Nihče ga ni pričakoval. Kako naj bi ga tudi bil! Saj niso mogli vedeti, da pride. Samo deset minut je imel do doma. Od daleč ga je že videl. Pod hribom je čepel in gledal v dolino kakor osivela starka. Spodaj je pa hišica, kjer stanuje ona, Danica. Njeno okno — in rdeč nagelj na njem. Kako se je razrasel! Lani je bil še majhen — kotnaj po en cvet je dal vsak teden... Lahkih korakov je šel skozi vas. Skoraj vsi ljudje so bili še na polju. Le tu in tatn se je pokazal znan obraz, v zadregi pozdravil in izginil, odkoder je bil prišel. «Najprej domov«, se je odločil Jernej, čeprav ga je vleklo k Danici. Mati je sedela na pragu in podpletala nogavico. Tako je bila zaverovana v svoje delo, da ga ni opazila niti tedaj, ko je stal zraven nje. Šele tedaj, ko jo je pokiical, je dvignila glavo. «Ali so te izpustili?« je rekla veselo, vstala in ga odvedla v kuhinjo. «Najprej se najej!« mu je rekla skrbno. «Saj vem, da si lačen!« Vsega mu je nanosila, kar je shramba premogla. Ko se je najedel, je šel v sobo in se preoblekel. V omari je med staro ropotijo našel svoj nož, tisti nož, ki mu je prinesel deset mesecev zapora. Podzavestno ga je vtaknil v žep. «Kaj pa Danica«, je mimogrede vprašal, ko' se je vrnil iz čumnate. «Tako... tako...» mu je rekla mati v zadregi. «Že dolgo je ni bilo k nam.« «K njej pojdem zdaj«, je rekel. »Pozno je že.» «Ne, nikari ne hodi!« je zaklicala za njim, ko je že stal pred vrati, toda bil je predaleč, da bi jo bil še čul. Stekel je po bregu navzdol, odprl leso in stopil na sosedov vrt. »Danica!« je veselo poklical, ko jo je zagledal sredi dvorišča. Zdrznila se je in zardela. Ozrla se je, da bi -pobegnila, toda on je že stal pri njej in jo držal za roko. «Kaj ti je, Danica?« je rekel začudeno. «Za-kaj se me bojiš? Saj sem se vrnil k tebi.» »Pusti me!« je hladno odvrnila in se mu iztrgala. »Pusti me!« «Kakšna si?« Prijel jo je okoli pasi »Pusti me!« se je trdovratno upirala. «Ne dotikaj se me. Nočem pretepača.« Zdaj je vedel, zakaj ga ni prišla obiskat v zapor, zakaj mu ni pisala ... Sramovala se ga je. «Ne, Danica«, je proseče rekel. »Saj nisem tak...« »Si, prav tak si«, mu je vrgla v obraz. «Ne maram te več!« Preinolknila je, potem pa se mu je izvila. »Drugega imam!« «Drugega!» je zahropel. «Drugega... Nič več mene... Ne, ne smeš ga imeti...» Roka mu je popustila in zdrsnila po njenem krilu. «Ne, ni mogoče«, je zajecljal, «Ali si pozabila, kako sva se rada imela?« Tedaj je še opazil, da je zavita v veliko ruto, ki jo krčevito stiska k. sebi. Skočil je k njej in ji jo z naglo kretnjo strgal z ramen. »Danica! Vlačuga... vlaaaačuga...» je krik-nil. »Vlačila si se z njim in...» Zgrabil jo je za roke in potegnil k sebi. Kaj je prišlo potem, lega ni vedel. Ko se mu je vrnila zavest, je videl, da kleči na njej. Na roki se mu je lepilo nekaj toplega in nož je bil do ročaja krvav. Danici pa je vrela kri iz prsi. Tiho, brez besed, je odšel z dvorišča. Lesa je zaškripala, ko se je oprl na njo, da ni padel. Potem je šel počasi v breg in vsak korak mu je bil muka. S težavo se je privlekel do domače hiše. Na pragu je obstal. Ali naj gre noter? V veži in v kuhinji je bilo že temno, le v izbi je gorela luč. Stopil je k oknu. Videl je mater, ki je sedela za mizo in brala iz starega molitvenika. Obraz ji je izdajal nemir. Njene ustnice so se gibale v tihi molitvi. Čutiti je morala, da je nekdo pred hišo. «Ali si ti, Jernej?« je vprašala z drhtečim glasom. «Jaz, mati.« «Pridi v hišo. Tema je že.» «Ne, mati... Zbogom, mati...» 1 Ko je prihitela k hišnim vratom, Jerneja ni bilo nikier več. Mirko B r od n i k. V službo Julijsko solnce je žgalo na Haloze. Vinogradi so usihali. Grozdje je venelo, se grbančilo in sušilo. Veliki zobčastl listi, ki bi naj varovali jagode pred prežgočim solncem, so se vihali, gubali, rumeneli in celo odpadali, kakor bi se bližala trgatev. Trava na majhnih pašnikih med vinogradi je bila ožgana. Njivic na pobočjih in v dolinicah je bila sama rumena, trda in ostra ilovica, da so ljudem, ki so se vlačili bosi po raztrganih klancih, krvavele noge. Ko so kopali in rahljali to prekleto In vendar tako ljubljeno zemljo, iz katere je le tu in tam molelo ovelo koruzno steblo a!i ožgana krompirjevka, so jim padale potne srage na okrvavljene roke. Redki bukovi gozdovi so izžarevali vročino in umirali od nje. Ze dva meseca ni deževalo. Gospodarji — bogati kmetje, trgovci in advokati s Ptujskega in Dravskega polja — so prihajali dan za dnem in preklinjali solnce, zemljo in viničarje, ki so topo sledili njihovim korakom in kletvam. «Saj se bo vse posušilo, če ne bo kmalu dešja.« «Se bo, gospodar!« «Kaj bomo pili?« so vpraševali gospodarji. «Kaj borno jedli?« so ječali Haložani: otroci, starci, žene in možje. «Kako bomo živeli?« je obupavalo sleherno živo bitje od Sv. Ane do Donačke gore in še dalje. Haloze so umirale. Le v nizki leseni bajti na precej strmem pobočju je drobna ženska v roju muh in obadov, ki so obletavali in pili njeno potno telo, porajala novo bitje, novo življenje. Babica, ki ji je pri tem pomagala, je bila sitnejša od muh in obadov; zmerjala je porodnico, ki so jo od časa do Časa premagale bolečine, da se je kakor brezumna metala po tleh in kričala. •4i Ob vsakem njenem kriku so oživeli otroci v senci pred bajto. Sedem jih je bilo. Najmlajši je ležal gol v travi, trije nekoliko večji so se v samih srajcah leno pretegovali na dvorišču, starejši trije, ki so hodili že v šolo, pa so čepeli v raztrganih in že ponošenih oblekah na pod-stenju in zdaj pa zdaj izpregovorili kako besedo A vsi so pričakovali nečesa velikega, izrednega. «Si videla, Francka,« je povsdal že tretjič osemletni Franček, »da je babici kokoška skoro ušla?« «Seveda sem videla«, je odvrnila malomarno Francka, trinajstletna, najstarejša, a komaj za spoznanje večja od pet let mlajšega Frančka. «Kaj bi bilo, če bi jim ušla?« je spraševal Franček, ki bi bil rad na vsak način povedal svojo misel. «A?» je odprla usta Francka, ne iz radovednosti, marveč da bi imela mir pred neprestanim spraševanjem. »Potem bi mati ne dobili malega«, je razložil Franček važno, da sta še Ivanček in Trezica prisluhnila. »Vedno je tako. Mati ležejo, babica ulovijo kokoško in jo zakoljejo. Mati ležijo sami v hiši in kričijo, popijejo kokoškino juho in pojedo meso, potem pa dobijo malega, mi pa ko-koškine kosti.« Ivanček in Trezica sta pritrdila. Francka pa se je prezirljivo nasmehnila. Ni vedela natančno, kako je dobivala mati vsako leto novega otroka, a bila je prepričana, da ne tako, kakor je razložil Franček. Sicer pa je ni zanimalo, želela je samo, da bi se čimprej zgodilo, saj od jutra še ni jedla ničesar razen koščka kruha. V tem je znova udaril izza zavešenih oken silen krik. »Zdaj bo pa kmalu«, je menil Franček. «Bo, bo«, sta ponavljala celo Tinček in Tev-žek v srajčkah. In res, sredi žgočega julijskega popoldneva, ko je vse klonilo in umiralo, se je rodil krik novega življenja. Kmalu potem je izmučena žena srebala juho, sedem otrok pred kočo pa je glodalo kokoškine kosti in koščice. Celo najmlajši v travi se je davil z vretencem. Ne dolgo potem je prišel po klancu navzgor visok moški in se ustavil pred otroki, ki so si še vedno oblizovali usta. »Kje so oče?« Otroci so molčali. Moški si je obrisal potno čelo in stopil k Francki ter jo stresel za ramena: «siišiš, deklina, kje so oče?« »Ni jih doma.» »Pa mati?« »V hiši.« Moški si je precej časa ogiedoval Francko. Ni bila ne velika, ne močna in ne lepa. Telesa majhnega in zavaljenega, glave velike z zajčjimi ustnicami in z očmi, ki so gledale navzkriž. A nI dolgo premišljal, kar stopil je k porodnici in dejal glasno, da je prevpil novorojenčevo kričanje. «Pastirico iščem. Vi pa imate otrok, da je kaj. Največjo bi vzel. Oblačil bi jo, vam pa dajal tri kovače na leto.« Viničarka, mati osmih živih in treh mrtvih otrok, pa je dejala počasi in resno: «Ni nam sila, da bi dajali otroka od hiše.« Sama je služila petnajst let, pa ve, kako delajo bogati kmetje s siromašnimi otroki. Francka je še otrok, naj še ostane doma. Kmet je odšel. Na podstenju se je ustavil, segel v usnjato torbo in vrgel med otroke suhega sadja in nekaj kosov kruha. Otroci pa se niso niti zganili, dasi so jim oči kar lezle iz obraza. Tako jih je naučila mati; brez njenega ali očetovega dovoljenja niso smeli vzeti ničesar. Kmet se je zavzel: »Niste lačni?« «Jedli smo kokoško«, je odgovoril počasi štiriletni Tinček in z velikimi očmi požiral košček kruha, ki je obležal ob njegovi nogi. «Tako? Potem vam res ni sila » In sklonil se je ter začel pobirati kruh in režije. Ko pa je segel po koščku ob Tinčkovi nogi, se je Tinček z vsem telesom vrgel na kruh in zakričal: »Lačen! Lačen!« Tedaj so se še ostali otroci pognali po travi in iskali režljev in krušnih drobtinic. Nastalo je prerivanje in kričanje. Kmet se je zasmejal in potegnil Francko, ki ni mogla ničesar najti, k sebi ter ji dal velik kos kruha. »Deklina, če greš z menoj, boš sita vsak dan, a ne samo kruha, tudi krompirja, fižola, mesa Samo pasla bi in pomagala to in ono. Bi šla?« Francka je odkimala. V tem je prišel izza ovinka njen oče. Ko ga je Francka zagledala, je spustila kruh iz rok in pobegnila. Kmet je ponovil viničarju svojo ponudbo. Ko je razložil drugič, je viničar izpregovoril: »Res jih imamo preveč, toda ...» »Vsaj do zime jo dajte, potem pa bomo videli«, in kmet mu je stisnil kovača v ilovnate roke. Viničar je bil voljan. Naj gre, bo vsaj sita vsak dan. Pasti krave pa tudi ni tako težavno. A viničarka je ni hotela dati. Pogajali in prepirali so se tako dolgo, da je viničarka vsa onemogla in izmučena omahnila na posteljo. Viničar pa je šel po Francko, ki se je bila skr mu je pokazala odkrito rakev. Grobar je bil ves zmeden. Ni si mogel razložiti, kako se je to zgodilo. Sklenil je, da bo zadevo javil oblastvu, ki naj jo pieišče in raz- Kjspi. './'.•' " Pri Šetrajevih so fnieli navado, da šo hodili pozno počivat. Tudi tisto noč po pogrebu so ostali pokoncu dolgo časa ter se pogovarjali o umrli mamici, ki jih je tako nenadno zapustila. '' «Atek, kaj delajo zdajle naša mamica?« je poizvedovala najmlajša hčerka. »Spančkaio«,. je odgovoril oče. »Ali se bodo skoro zbudili?« ;e bila radovedna. Očetu se je v odgovor utrnila solza. ♦Kdor umrie, se nikdar več ne vrne«, je vedela starejša hčerka, ki je že hodila v šolo. »Morda pa le pridejo«, je upal mlajši sinček v svoji otroški nedolžnosti. •Jutri jim pojdemo naproti«, so sklenili otroci in prosili očeta, da jih povede na pokopališče. Tedaj je nekdo potrkal na vrata. »Kdo je?« je vprašal Šetraj v krogu svoje družine. «Jaz», se je glasil odgovor. Mož se je zgrozil. Spoznal je glas svoje žene. S tresočo se roko je odklenil vrata. Gospa je vstopila takšna, kakršno so jo položili na mrtvaški oder. »Helena!« je vzkliknil preplašeni mož, meneč, da vidi prikazen, »Mamica! Atek!« Otroci so se plašno stiskali k očetu. »Ne bojte se me, saj nisem mrtva«, se je smehljala in pobožala najmlajšo hčerko, ki se je je ljubeče oklenila. Nato s.o se opogumili tudi drugi ter jo pričeli objemati. Mož se je razjokal od veselja. Šetrajka je sedla in pripovedovala vse. kako se je zbudila v odprtem grobu. Kdo jo je odkopal, pa ni mogla pojasniti. Svit iti se ji ie pričelo šele tedaj, ko se je slačila. Pogrešila .ie verižico, zapestnici in uhane. Ronar ji je otel življenje. Rešilo jo je pokopano nakitie. Mestece še ni doživelo take novice. Vse je govorilo o gospe Šetrajevi, kako je vstala od mrtvih. Oblastva so uvedla preiskavo in našia neznanca, ki je ležal mrtev na pokopališču. Pri njem so dobili ukradeno zlatnino. Umrl je od strahu, kar so ugotovili izvedenci pri raztele-senju njegovega trupla. S o t e š č a n. Za ugankarje ZID. PRA PRE | LIŽ | | MAČ | | EZA | DAJ | SKA DAJ | | KAS Te opeke so narobe položene. Uredi jih prav, pa ti bodo dale pregovor. POSETNICE. Poizkusile / O recept za lepoto Kdo se skriva v tej posetnici? . RAČUNSKA UGANKA. Dva prijatelja imata skupaj 200 dinarjev. Prvi. reče drugemu: »Daj mi polovico svojega, pa bom imel štirikrat toliko kakor ti » Drugi pa odvrne: «Daj rajši ti meni šestino svojega denarja, pa bova imela oba enako vsoto. Koliko je imel vsakdo izmed njiju? ŠTEVILNICA. 14, 13, 1, 5, 16, 19, 21, — 11, 6, — 15, 16, 18,: 16, 19, 21, — 4, 6, 24, - 11, 1, 18, 6, 12, - 19, 12, 1, 4, 6, — 12, 11, 6. 18, — 11, 6, — 14, 16, 19, 21. (1-25) Kaj pomenijo te številke? Zameniaj jih s pravimi črkami, da dobiš znan pregovor! ŽALJIVKA. Poznam Ujedo. Odreži ji glavo in rep, pa ti bo ostalo njeno najbolj razvito čutilo. ČRKOVNICA. S A O S I A E V V O K L S V A E E T O I L N I Č T R M Š Imena vseh, ki bodo vse uganke pravilno' rešili, objavimo čez 14 dni. ' Kako je dal 3oš* Magosfoptti ueHkonočne dobrote Jošt je bil dober in veren kristjan. Izpolnjeval je božje in cerkvene zapovedi prav. kakor je treba. Zaradi tega sta se z ženo Minko d.pbro razumela. Ker je bil premožen, je imel hlapca in deklo, da sta mu pomagala pri gospodaistvu. Imel pa je Jošt poleg dobrih lastnosti neko slabo, ki je delala ženi, hlapcu in dekli mnogo preglavic. Zelo trmast je namreč bil. Kar se mu j je enkrat zarilo v možgane, se ni dalo več iz-ruvati. Bližala se je velika noč. Ljudje so pripravljali kolače in druge dobrote, da jih ponesejo k blagoslovu. No, in Jošt za to blagosiavljanje ni imel razumevanja. Trdil je, da sveti oče v Riniti blagoslovi kar skozi okno Vatikana vse kolače po vsem svetu. Zato da potem ni potiebno nositi jih nikamor od hiše. Po stari svoji navadi je torej Jošt postavil napolnjen jerbas na veliko soboto zvečer pred hišo na stol ter ga tam pustil več ur, da počaka papeževega blagoslova. Pa so mu jo enkrat zagodli vaški navihanci, ki jim je pomagal tudi domači hlapec. Že na ve- j liki pelek zvečer so pripravili drug jerbas. Napolnili so ga bili z repo in namesto lepih pisanih piihov so bili priložili pobarvane kamne Na vrh repe so dali še hleb prav posušenega črnega kruha. Na veliko soboto zvečer so ime'i že vsi va-ščani blagoslovljene velikonočne dobrote, le pri kmetu Joštu je še čakal jerbas pred hišo na stolu papeževega blagoslova. Kadar f.e na .lUtnikem. platnu pojavi lice -Itake lepe filmski zVezde, tčdaj ste lahko prepričani, da zapeljiva lcpo'a njene poHi ni go!o naključje. Njena skrivnost je lahko tudi Vaša Vaša kc*a lahko postane pržv tako divna kakor je njena in to v času komaj 3 dni. Nova krema Tokalon. be*3 barve (ni mastna), vsebuje gotove dragocer e sestavine, med katerimi te tudi sveže posneta smetana in olivno olie. Če uporablja to kremo enkrat ali dvakrat dnevr.o. bo dobila Vaša koža novo svežost. Krema Tokalon osvežuje in beli kožo ter hitrejše kakor vsako drugo sredstvo qdstrapjuje razširjane zncjnice, . ajedalrt, rasksvost in vse druga kožne napake. Varuje pa tudi. pred nesnago.: in prahom, osvežuje'tri cisti kožo ter je te'Ko najboljša podloga za puder. Poizkusite t a-enostavni recept še danes in brez. skrili. bnste ko priroefjali svojo poli s poltjo tilnikih zvezd. BREZPLAČNI VZOREC; Vsak - čitajjefj. iega lista more dobiti zelo. okusnp.k?se.'o s kremo Tokalon Irožne ali" bete barve) 'te- puder TokŠIon razHin-lh""ihfsMis?' PoSijite—Oai 5.-— v poštnvh znamkah ta uioStaiM. jfcpiOi tn dru-Je stroške -na natlcv: . HinV.o. M«v« i drug. Odto 22-D, Zagreb, Praška iil. 6~. \ Bila je že tema, .koiso .za .-vasjo zažgali fantje in dekleta velik velikonočni kres. Skoro vsa vas je bila pti-osuju. Takoj-tudi vsa Joštova družina. Le hlapec je prišel h -krasit,malo pozneje, saj je medtem v družbi ostalih navihancev zamenjal jerbas in zamenjanega.Odnesel v hišo potem, ko je bil po JoštiOveni mnenw že-deležen-papeževega blagoslova: ; -. - Po stari vaški, navadi ne odkrijejo prej ve«t likonočnih dobrot v jerbasu kakor za zajtrk. Tudi od Joštove družine se ni nihče dotaknil jerbasa-pred. jutrom. A gorje; ko je gospodinja zjutraj dela jerbas na mizo in ga odvezala! Na vrhu je bil hleb črneRa kruha, natrtesto mesa debela repa in namesto pirhov kamenjem Kakor bi strela-udarila v hišo. G«^otfirija je jokala, Jošt pa je tako krepko prekkakor doslej še nikdar v življenju. !'• •'-ffiod os? «Kdo je to storil?« je vpr'až&tfvyet*krat zaporedno. Med tem hrupom se odpro vrata m v hišo stopi neznanec s pravitn jerbasotn ki ga naglo položi na mizo ter spet naglo odide. Jošt pa pograbi jerbas z repo in ga vrže za tujcem s tako silo čez prag, da ie repa kar po zraku frčala. , Od tistega časa dalje Jošt spet spoštuje staro vaško navado in dovoljuje svoji bol»ši polovici, da nosi velikonočne dobiote blagoslavljat v cerkev. Matija B e I e c B o i f a n s k i. Kristus je vstal Narodna re* Čez trate zelene zvonovi done, po poti med njimi procesija gre. Vaščani pobožno uklanjajo glave, molitev ponižna se dviga v višave: «Ko Kristus je vstal, ko je vstalo polje, naj vstane in vzcvete še naše srce.» Kaj S3 zgodi, če ima stražnik otrooičke r?d Pirhe pridnim mi otrokom Kje pa pot do njih je prava, zdaj prinašamo. to vas vprašamo. Zgodba brez besed. fcao in nfena lutka Tam daleč, kjer solnce vzhaja, se je to zgodilo. Tam daleč, kjer so ljudje drugačnih obrazov, a prav takih src kakor mi. Tam je živela Lao. Komaj šest pomladi je minilo, kar je prvič zagledala svet. Ni bila lepa njena mladost. Ko je bila v če-tr em letu, se je stresla zemlja od vzhoda do za-pada. Kakor bi bile iz sarre pajčevine, so se podirale hiše v prah. Stok in jok sta odmevala povsod. Kar ni uničil potres, je vzel ogenj. Takrat je Lao izgubila očeta in mater. Očeta, ki je ribe lovil, je pokopalo morje in ga ni več vrnilo, mater so zasuli zidovi. Ko so razkopali podrtije, so jo potegnili iz njih mrtvo. In zraven nje se je v kotu stiskala Lao. Kakor bi bil čudež, je ostala živa. Vsa otrpla ie stiskala v roki lu ko, ki jo je bil nekoč cče izrezljal. Sama je ostala. Nikogar ni imela, ki bi bil zanjo skrbel. Petem so višji odločili, da jo mora vzeti begat meščan, ki mu je bil potres prizanese!. Prišla je na tuj dom. Kakor v megli se je še spominjala tistih dni. Samo nekaj kakor groza ji je csfalo in uboga lutka, njena edina prija-eljica. Lao je trpela. Čeprav je bila še tako mlada, je morala dela i. Hudo delati. Ves dan je morala nositi drva. Malo jih je nanosila, a njenemu slabotnemu telescu se je hudo poznalo. Samo zvečer, kadar so ugasli vse luči v hiši, se je Lao cddahpila. Zlezla je na podstrešje, kjer je bila njena pcsielja — etep riževe slame. V njem je skrivala svojo lutko, da ie nihče ni videl. Njej je vselej potožila svoje gorje. Nekega dne je morala pomagati pri pospravljanju. Gospa, ki ji je rezala kruh, je tako ukazala. «Da ne bo vse dni nosila drv», je rekla. Lao je bila skoraj vesela. Ko je zagledala dolge sobane, ki so se kar lesketale v svili in srebru, je skoraj onemela. Tako razkošje, toliko lepega, ona pa mera prebivati gori pod streho, kjer piha veter, in otep riževe slame je njeno ležišče... «Kam si se zagledala ?» jo je jezno vprašala gospa. Lao je molčala. Oči ek je bil v njenih očeh, toda skrila ga je. Bala se je. Kakor v sanjah je hodila od mize do mize, od omare do omare. Gospa je slonela na oknu in gledala na morje. Lao se je spomnila. Nekoč, v daljni megli je že bilo, se je vozila z Očetom po morju, ko je levil ribe. Dober e bil njen oče. Lutko ji je napravil, tako lepo lutko ... In mati ju je čakala ... Prav tako je slonela na oknu kakor tale gospa, le da je bilo okno majhno, nizko ... Potem sta se vrnila z očetom domov... «Ali si že pobrisala prah?» je zaklicala gospa in se ozrla. Lao je stala sredi sobe in strmela vanjo. Žalostne so bile njene oči. Zdrznila se je. Cunja v njeni roki je začela kakor sama od sebe brisati. Čudovito pisana vaza je stala na robu omarice. Lao kar ni mogla odtrgati oči od nje. Oprezno je brisala prah v njeni bližini. «Lao, pokliči strežnico!» je velela gospa. Lao je skočila s podnožnika. Na njem je morala stati, da je dosegla omarico. Pa ji je zdrsnilo^ Omahnila je: drobna ročica s cunjo je oplazila vazo, da je padla na tla. Z glasnim žvenketom se je zdrobila na koščke. Tudi Lao je padla. Zadela se je ob rob omarice. Zabolelo jo je, potem ji je izginilo vse v temi, ki jo je objela. Samo še pridušen, jezen knk ^ ' < ik, ki je prihajal od okna. * Ko se je zbudila, gospe ni bilo vtc ,.;m uknu. Preplašeno se je ozirala na vse sirani. Ne, ni je • v sobi. Vse jo je bolelo. S čela so ji polzele debele kaplje krvi na oko, da se je morala obrisati. da je bolje videla. In zraven nje so ležali na tleh še zmeraj drobci čudovito pisane vaze. Kam je šla gospa? Po postrežnico! Po'em bo tepena, kakor je bila že tolikokrat... Tedaj ji je planila v glavo nova misel. Morda rešilna. Pobegne! Nikoli več ji ne bo treba nositi drv, nikoli več brisati prahu. In ne bo se ji i treba več bati, da bi bila tepena. Vstala je in se opotekla po sobi. K vratom je sla. Po stopnicah mora zbežati... In lutka? Kakor v sanjah se je spomnila nanjo. Ne. ne sme je pusti i. S slabotnimi koraki je šla na podstrešje. Izpod svoje uborne posteljice jo je potegnila in obrisala. Uboga lutka! Kako je že oblek ca umazana. Nekoč je bila tako lepo pisana. Tiho je krenila po stopnicah navzdol.. Še malo! Tam so vrata, tam se izmuzne, ir »nikoli vec, nikoli več ... Nikogar ni. Lahka bo pot. 2e je bila pri vratih, še korak, dva Tedaj pa se °je odprla kuhinja. Strežnica je stala na pragu. «Lao!» Kakor brezumna se je deklica spustila v tek, kar so ji dale slabotne noge. Ube'a'i mora. Ne smejo je dobiti. «Lao, počakaj!» Lao beži, beži. Pa je preslabotna. Obupno stiska k sebi lutko ... Dve močni roki sta jo pograbili, da je padla. Potem so jo te roke pobrale in odnesle s seboj. Nazaj v hišo, po stopnicah, v gospejinosobo. Lao so zalile solze. Skozi nje je videla gospo, ki je spet slonela na oknu. Skozi solze je videla, da ie bil njen obraz od jeze spačen. «Lao, nehvaležnica, kaj si storila?» Strežničine roke so »o stiskale kakor klešče. «Najlepšo vazo si ubila, Lao!» Lao je molčala. «Potem si hotela uiti, Lao!» je jezno nadaljevala gospa. «Nehvaležnost črna, povej, zakaj si holela uiti ?» Lao je molčala in se davila s solzami. Ni se upala več pogledati gospe. Krčevito je olv'emala svojo lutko. «Lao, zakaj ne odgovoriš, Lao?» Čedalje bolj jezen je njen glas. «Odgovarjaj!» Dva curka solza sta se ulila po licih uboge Lao. Toda odgovorila ni. Tedaj je skočila gospa k njej. Jezno ji je iztrgala lutko, komaj da jo je pogledala in jo zagnala skozi okno v morje. Kakor na smrt ranjena žival je kriknila I ao, «Nocoj boš za kazen spala v veži in večerje ie dobiš», ji je še rekla gospa. Lao jo je cula, oda vse so bile same gole besede. Razumela ih ni. Tam na valovih plava njena uboga lutka ... Noč je bila. Vse v hiši je že spalo, le Lao je še bedela v kotu veže, na mrzlih tleh. • Vse spi... in na valovih plava njena uboga lutka... | Tiho ie vstala. Pred njo so bila hišna vrala, tako visoka, da jih je komaj do vrha videla. V poltemi se je svetil srebrni ključ ... Tako slaba je bila. Od mraza se je tresla in od slabosti. In lačna je bila. ... in zunaj na valovih plava njena uboga lutka... * Zdaj se je ključ vdal. Njena poslednja moč ga je obrnila. Toliko da ni omahnila s stola. Potem je stol odmaknila in pritisnila na kljuko. Mrzel veter ji e puhnil v obraz in vrata so, se na stežaj odprla. In šla je ven. Tam je morje. Razburkano morje. Valovi kakor gore... in na njih pla ?! njena uboga lutka ... Zdaj ni nikogar, ki bi jo videl. Poiskati mor" lutko in zbežati. Daleč, daleč tja, kjer so lit'-' <» dobri. Kier ji ne bo treba nositi drv, kjer m h brisala prahu. Tam se ji ne bo treba b'' i d" Iv bila terena. Samo igrala se ^ 'n hude gospe ne bo ... * Valovi besne. Kako lahek e o- rak. ko je začela hiteti za hišo proti bregu... Tam je morje. Z očetom se je vozila po njeni. Dobro je morje. I utko ji vrne. Saj ni tako hudobno, da bi ii jo za zmeraj vzelo. Čaka na obali. «Morje, morje, kje je moja lutka. . kam si jo dalo?» In zdi se ji, da sliši odgovor: «Imam tvo;o lutko. Za tebe jo hranim. Na, vzemi jo!» Vidi jo. Fel val jo prinaša na svojem grebenu. K njej hiti. «Hvala ti, morje...» Toda val se umika nazaj in lutka i njim. Daleč je že, komaj ga še vidi... Lao je žalos na, obupana. «Morje, zakaj mi ne daš lutke? ... Morje, daj mi lutko!...» «Ponjo pridi!» ji šepne morje. In I ao gre. Že vidi, kako se vrača n'en val, ki nese lutko. Na beli peni počiva njena uboga lutka ... Še trenutek ali dva, in spet bo v njenem ^ naročju. In potem pojde I ao z njo v svet, daleč,1 daleč, kjer so sami dobri ljudje ... l ao kliče lutko, prosi morje. «1 utka, moja boš spet... morje, daj mi jo.» In val se bliža. Lutko ji nese... Zdaj zdaj bo n jena ... Tik pri njej ie že val. lao krikne: «Lutka! Moja lutka!» * Ko ;e drugo jutro vstala hudobna gcspa in pogledala spe' na morje, ki se je svetilo tiho, pokojno v solncu, je ležala L ao mrtva na bregu in stiskala ' sebi svojo ubogo lutko. B o r i c Rihteršič. Zaklad na gradu Vodrižu Na hribu nad Marovškovo kmetijo v Šmi-klavžu pri Slovenjgradcu stojijo sredi temnega gozda velikanske razvaline nekdanjega močno utrjenega gradu, ki se zdaj imenuje Vodriž. Leta 1759. je na sv. Jakoba dan uničil požar ves grad in komaj se je zadnji baron Leopold Gabeihofen rešil s svojo družino. Grad je, kakor trdi pripovedka, zgorel zaradi tega, ker je neka stara žena preklela barona, ki je storil silo njeni 12letni hčerkici. O tem gradu je znana tale pripovedka. Pol ure od razvalin proti zahodu ie dobra Fidejeva kmetija. Pred davnimi leti je šla stara Fidejeva gospodinja nekega poletnega večera pozno v mraku mimo razvalin. Neka skrivna sila jo je napotila, da je šla gledat med grajsko zi- dovje. Bila je pogumna ženska, ki je ni bilo strah ne noči, ne samotnih razvalin, četudi je že prej tolikokrat slišala, da straši v starem /idovju. Bil je tih poletni večer. Čeprav ni bila boječa, se je je vendar lotevala neka tesnoba. Skoro se je že kesala, da je prišla semkaj. Na dvorišču je bil tedaj še 124 metrov globok vodnjak, poln vode. Vodnjak je bil zgoraj samo dva metra širok, a niže spodaj osem. V tem vodnjaku je imel stari grof ki je bil pred več sto leti lastnik tega grada skrite svoje zaklade v močnih železnih sodčkih. Večino tega bogastva si je grof nabral v raznih turških vojnah. Zakladi so sestajali iz zlatnikov, srebrnikov. biserov in drugih dragocenosti. Do zaklada ni mogel nihče drugi kakor sam grof. Zidarje ki so mu napravili to skrivališče, ie dal vse skrivaj pomoriti. Na nekem lovu na Hrvatskem je stari grof po ne reči padel s konja in si zlomil vrat. tako da jc na mestu izdihnil svojo grešno dušo. Ko so r.: ofovi 1 met je izvedeli za ujjgovo smrt, so bili vsi ve :':. saj so grozno trpeli pod njegovim Vrutun 'n n-u^mil mm bičem Otrok grof ni Hne! i1-;; pa mlado pubržrio ženo, ki jo je zaradi n: ->e pobožnosti zelo zaničeval. ( r,'l ca je vedela, da je bil njen mftž nekje skril zaklade, a kje, ni tncgla dognati. Neštetokrat je dala grofica vse prekopat', a bilo je vse zaman. Ko je grofica umrla, je prešel grad čisto v tuje roke. Zaklada niso \eč iskali, ali ustno izročilo o velikem zakladu je prebujalo od rocu do rodu. Ko je prišla stara Fidejka na grajsko dvorišče do vodnjaka, je postalo zdajci svetlo okrog n.a. Tri korake pred seboj je zagledala ob robu vodnjaka starega bradatega moža, oblečenega v zeleno lovsko obleko. Na levi in desni strani p h g moža pa je videla dva železna sodčka, polna lesketajočih se cekinov. Na sodčku na levi strani je na vrhu cekinov stala goreča sveča v zlatem svečniku, na desni strani pa je bil na vrhu sodčka med cekini zasajen pol metra dolg nož z ostrim rezilom, okoli katerega je bila v kolobar zvita velika črna kača. Strah in groza sta jo obšla. Naglo se je prekrižala in hotela pobegniti. Tedaj pa je zaklical bradati mož z močnim glasom: «Ne boj se, dobra žena! Ničesar žalega ti ne bom storil. Srečni boste ti in fvoji potomci, ako storiš, kar ti bom rekel.« Po teh besedah je dvignil mož roke, ki jih je imel zvezane z debelo vrvjo, in pokazal na desni sodček. «I)obra žena, stopi sem k temu sodčku, izderi nož, odreži kači glavo in jo vrzi v vodnjak! Nato pa prereži meni vrv na rokah ki sem z mo zvezan že tri sto let. Ne boj se kače; ničesar žalega ti ne bo storila. Poln sodček denarja bo tvoj. ako me rešiš.« Strmeča Fidejka se je pri teh besedah spomnila, da so ji domači še kot otroku pripovedovali, da leži nekje v razvalinah zakopan zaklad. V glavo ji je šinila misel, kako bo srečna in bogata, ako dobi toliko denarja. Pohlep po bogastvu ji je dal pogum, da se je približala desnemu sodčku, na katerem je ležala kača. Stegnila je roko, da bi zgrabila nož, tedaj pa >e kača dvignila glavo, z zelenimi očmi pogledala drzno ženo in siknila proti njeni roki. V strahu je Fideika odskočila, se obrnila in ko veter zbežala čez dvorišče. Ko ie bila že daleč od gradu, je zaslišala za seboj žalosten glas: «Nesrečna žena, zakaj si pobegnila! Zdaj bom mora! spet sto in sto let trpeti, preden pride ura moje rešitve » Čeprav je Fidejka trepetala od Jiroze, je vendar pogledala nazaj. Videla je. kako je bradati mož sunil oba sodčka v vodnjak, za njima pa se je še sam na glavo pogreznil v globočino. Črna tetna ie nato objela razvaline. Pod zemljo je še nekajkrat votlo zaropotalo in vse je spet utihnilo. Fidejka je bežala proti domu, kolikor so jo nesle noge. Vso pot je molila na glas. Strmečim domačim je povedala, kaj je doživela, a domači ji skoro niso hoteli verjeti. Nekaj denarja željnih možakov je potem hodilo več večerov oprezovat med stare razvaline, a zeleno oblečeni bradač se ni več prikazal. Eremit Valentin. PROGRAM RADIA LJUBLJANE od 21. do 28. aprila. Nedelja, 21. aprila: 8/50: Orgelski koncert (Blaž Arnič); 9.15: Pomladno vstajenje (revija plošč): 9.45: versko predavanje (pater Valerijan Učak); 10.00: prenos iz stolnice; 11.00: radijski orkester; 12.00: čas, radijski orkester; 15.00: VVagner-Lohen-grin (odlomki na ploščah); 16.00: Osojski spokornik Kzvočna igra po koroški narodni legendi; napisal •Jakob špicar; izvajal bo radijski dramski studio; (režiser Ferdo Delak); 17.00: koncert godbe cSloge»; 19.50: nacionalna ura; 20.00: čas, jedilni list, program za ponedeljek; 20.10: vokalni konocrt Maj le Lovšetovc, vmes radijski orkester; 21.50: čas, poročila; 21.50: pojoča žaga z radijskim orkestrom (Mu-ser); vmes harmonika solo (Stanko). Ponedeljek, 22. aprila: 7.50: Kakšni posevki in nasadi kmetijskih rastlin se bodo priznavali (inže-njer Mikuž Franjo); 8.00: Mali mož, kaj pa zdaj? (harmonisti na ploščah); 8.20: poročila; 8.50: man-dolinistični sekstet; 9.15: prenos iz frančiškanske cerkve; 9.45: ciganske melodije na ploščah; 1000: Vajensko razmerje po obrtnem zakonu (dr. Bajič); 10.20: klavirske solistične točke na ploščah; 10.40: slovenske narodne z orkestrom (Neratova, Mišiče-va, Gostie, Jauko, vmes radijski orkester; lt.40: otroška ura (Manca Komanova); 12.00: čas, radijski orkester (po željah): 15.00: plošče po željah; 16.00-Velikonočni običaji (vrsta zvočnih slik; napisal Joža Vombergar; izvajal bo radijski dramski studio; r-žija Pogorelec); 16.45: kmečki trio (Gregorc, Nach-ferg, Stanko), vmes bo pel S\etozar Banovec s sprcmljcvanjem tria; 19.50: nacionalna ura; 20.00: prenos opere iz Zagreba, v odmoru čas, poročila, jedilni list, program za torek. Torek, 25. aprila: 12.00: Po modrih vodah havajskih (plošče); 12.50: poročila; 15.00: čas, orgle na ploščah; 18.00: otroški kotiček (Cirila Medvedova); 18.20: Zgodovina kruha (Zajc-Boškovičeva); 18.40: Mednarodni hotelski red (Jožko Sotler); 19.00: čas, jedilni list, program za sredo; 19.50: nacionalna ura; 20.00: volilno in politično poročilo; 20.15: operne arije bo pela Štagljer-Kogcjeva, vmes radijski orkester; 21.50: čas, poročila; 21.50: Magistrov šratnel-trio; 22.50: angleške plošče. Sreda, 24. aprila: 12.00: Mi smo jnnaki korenjaki (koračnice vsake vrste na ploščah); 12.45: poročila; 15.00: čas, Od bajke do bajke (baletna godba na ploščah); 18.00: plošče po željah; 18.50: pogovor s p< slušalci (profesor Prezel j); 19.00: Sokolstvo in delavstvo (dr. Makso Kovačič); 19.20: čas, jedilni list, program za četrtek; 19.50: nacionalna ura; 20.00: komorni trio (Rupel, Leskovic, Lipovšek); 21.00: Slovenski vokalni kvintet, vmes harmonika solo (Stanko); 22.00: čas, poročila; 22.20: jazz-orkestri vsega sveta na ploščah. Četrtek, 25. aprila: 12.00: slavni tenorji na ploščah; 12.45: poročila; 15.00: čas, Spomini na Johanna Straussa (plošče); 18.00: Narodna odbrana; 18.20: srbohrvaščina (dr. Mirko Rupel); 18.40: Sprehodi po stari Ljubljani (dr. Andrejka); 19.00: stari plesi na ploščah; 1920: čas, jedilni list, program za petek; 19.50: nacionalna ura; 20 00: koncert Učiteljskega pevskega zbora; 20.45: radijski orkester; 21.50: čas, poročila; 21.50: ladijski jazz; 22.20: iz novih zvočnih filmov (plošče). Petek, 26. aprila: 12.00: Vesela gmajna (slovenske narodne na ploščah); 12.45: poročila; 15.00: čas, Polka je ukazana (plošče); 18.00: Filozofski sprehodi (dr. Veber): 18.20: radi jski orkester; 18.40: literarna ura: Novi roman Miška Kranjca (profesor Fran Vodnik); 19.00: radijski orkester; 19.20: čas, jedilni list, program za soboto; 19.50: nacionalna ura; 20.00: III. stilni večer slovenske glasbe (uvodno besedo bo imel dr. Dolinar; klavirske to< ke bo izvajal dr. Danilo Švara); 21.00: večer vesele glasbe (Mirko Premelč bo pel z radijskim orkestrom, vmes samospevi Ivice Cankarjeve); 22.00: čas, poročila; 22.20: Beethovnova 7. simfonija na ploščah. Sobota, 27. aprila: 1200: Perpetuum mobile (O le naprej, o le naprej, brez prestanka in brez mej); 12.45: poročila; 15.00: čas, Perpetuum mobilc (O le naprej, o le naprej, brez prestanka in brez mej); 18.00: radijski orkester; 18.15: Aktualnosti (Ludovik Mrzel); 18.50: radijski orkester; 18.50: volilno in politično poročilo; 19.05: zunanji politični pregled (dr. Jug); 19.25: čas. program za nedeljo; 19 50 nacionalna ura; 20.00: koncert češkega moškega zbora iz Brna (prenos iz Uniona); 22.00: čas, poročila; 22.15: radijski orkester. Od kuharice je odvisno. Urša: «Moja kuharica želi itneti na novo pobeljeno kuhinjo. Koliko časa bo potreboval za to delo vaš pomočnik, gospod mojster?« Mojster: «Jo moram najprej videti » Urša: »Kuhinjo?« Mojster: «Ne, kuharico.* Dva prijatelja. Mehurnik (zelo debel): «Če te človek pogleda, si mora misliti, da vlada na svetu sama lakota.* Srakopernik (zelo mršav): «A če tebe gledam, si mislim, da si ti kriv tiste lakote« Na cesti. A: «Ali poznaš tega gospoda?« B: «Seveda, to je najbogatejši mož v našem mestu.* A: «Res? Jaz sem ga pa videl lani, ko ni imel na sebi niti srajce.* B: «Ni mogoče? Kje si ga pa videl?« A: «V kopališču.* Zdaj mu je lasno. A: «Kako gre Hlačoperju?* B: «Hlačoperju? Ta je že pol leta mrtev!* A: «A zato ga v zadnjem času vidim tako redko.« Da bo držalo. Teta Kunigunda je umrla. Gospa Agata brzo-javi svojemu možu Melhijorju: «Teta umrla. Ali jo pokopljemo ali sežgemo?* Odgovor: «Oboje, da bo bolj držalo.« Lahko počaka. Na smrt obsojenega zadnji dan vprašajo, kako jed si želi. «Rad bi kranjsko klobaso s kislim zeljem in pa grozdje*, odgovori obsojenec. «Grozdja pa zdaj v aprilu še ni*, meni paznik. «Nič ne de, saj lahko počakam*, zatrdi obsojenec. Odkritosrčnost. Katehet govori v šoli o ljubezni do bližnjega. Naposled vpraša Jožka: «Povej nam, zakaj želiš stricu za god obilo ^reče in zdravja.* Jožek: «Zato, gospod katehet, da dobim dinar.« Moderna služkinja. Gospodinja: «Ze spet vas je obiskal neki moški, Urša! Saj menda ne boste trdili, da je bil vaš brat.« Urša: «Da, milostiva, brat onega, ki je bil včeraj pri meni.» Tolažba. Bolnik: «Gospod zdravnik, povejte mi, prosim, odkrito, kako je z mojimi ledvicami.« Zdravnik: «No, posebno zdrave niso, toda do smrt.i vatn bodo že služile.« Previdnost. Učitelj: »Mihec, zakaj se ne učiš zemljepisa?« Mihec: »Ker se mi zdi pametneje počakati. Očka mi je namreč povedal, da se bližajo važni dogodki, ki bodo izpremenili zemljevid Evrope.* Lahek nasvet. A: «Sam ne vem, ali bi kupil za denar, ki sem ga podedoval, hišo ali avto.« B: «Nič lažjega; kupi hišo, vzemi na njo posojilo, za ta denar kupi avto, pa boš imel oboje.« Svarilo. Gospa priteče na vso sapo k stražniku: »Gospod stražnik, tamle za oglom stojita dva razbojnika s samokresom.* »Najlepša hvala, gospa, da ste me posvarili. Pravkar sem hotel iti tam mimo.,.» V pomladni modi prevladuje kostum Če torej hočeš biti res lepo in moderno oblečena, si nabavi kostum, ki pa mora biti iz res dobrega blaga in lepo narejen. Novo blago za kostume je tkano iz debelih niti, ki imajo barvaste vozle, tako da vozli gledajo iz blaga. Ti vozli so v različnih barvah in tako razvrščeni, da je blago črtasto ali križasto. Kostum je krojen zelo enostavno: čim bolj je preprost, tem elegantnejši je. Jopica je kratka: 20 do 30 cm čez pas. Zapenja pa se na eno aH dve vrsti gumbov. Tesno se mora prilegati životu. Reverji so lahko večji ali manjši, pač po okusu, kakor si katera želi. Rokavi so ozki io ravtii. Ozko krilo ima spredaj eno ali dve za-likani gubi, da nam je korak svoboden, ali je pa krilo tako narejeno, da se zapenja po vsej dolžini. Zlasti športno krilo. Kostum je okrašen z različnimi štepicami: dve ali tri vrste druga poleg druge so z debelejšo nitjo štepane. Seveda morajo biti štepice v barvi blaga. To je poceni, a je lep okras. Tudi žepi so zelo moderni in praktični. Usnjati pas nosimo na vsak kostum. H ko« stumu pa spadajo rokavice s široko zapestnico, ki se oblači čez rokave. Ta zapestnica pri rokavicah je navadno iz usnja in se mora v barvi ujemati s pasom in torbico. Za vratom si za-vežemo veliko pentljo, ki poživi celotni vtisk. H kostumu nosimo pletene puloverje ali pa različne bluze, ki imajo majhen izrez, aH pa dečji ovratnik. V modi so tudi kompleti. So praktični in so krojeni iz črtastega blaga. A zato nosimo k obleki iz črtastega blaga enobarven plašč, jopič, paleto ali kep. Le osnovna barva se mora ujemati. Tak plašč, paleto ali kep je zapet visoka k vratu in ima majhen ovratnik. Krilo je ozko in ravno. Klobuki so kaj preprosti, majhna pentlja aH zaponka, ki se pa spet ujema z barvo oblačila ali z barvo pasu, rokavic, torbice in čevljev. Na sivo, modro, zeleno ali črno obleko nosimo sive nogavice in črne čevlje, a na rjavo, rdečo oblečo rjave nogavice in rjave čevlje. cS" Cvetlice silijo k svetlobi Tistemu, ki se noče poglobiti v čudeže stvarstva, je drevo samo drevo in cvetica samo cvetica. Vidi samo razlike v barvi in obliki — to pa je tudi vse. Prijatelj prirode pa gleda vse z docela drugačnimi očmi, da, spozna celo neštete skrivnosti, ki jih stotisoči niti ne slutijo. Že v starodavnih časih so ljudje spoznavali stvari, ki so bile podobne čudežem. Tako so na primer odkrili rastline, ki se pri njih vsak listič razvije na docela poseben, svojstven način. Vse te posebnosti so izraz prirodne modrosti in njenega reda. Iz njih spoznamo med drugim tudi to, kako pride vsaka cvetica na svoj posebni način do svetlobe. Saj vemo, da rastline ne srkajo svoje moči le iz tal, ampak tudi iz zraka. Da, vsaka rastlina propade, če nima dovolj zraka in svetlobe, čeprav ji damo še tako dobro zemljo. Prvo je življenje. In v rastlinstvu vidimo celo to, česar pri človeštvu dostikrat zaman iščemo, — rastline ne gledajo samo na svoje življenje, ampak pogosto tudi na to, da s svojo rastjo drugih rastlin ne uničijo. Nikjer ne najdemo toliko zmisla za življenjsko skupnost kakor med rastlinami. Kako je rastlinam potrebna svetloba, opazimo najprej in najlaže pri kapucinčkih ali kakor jim znanstveniki pravijo, pri krešah. Saj poznate tisle lepe rastline s skoraj okroglimi, nežnimi, svetlimi listi in lepimi cveti, ki so podobni zvočnemu lijaku pri starih gramofonih. Ti kapucinčki morajo biti zmeraj na svetlem, da dobro uspevajo. Zdaj ra si mislite, koliko težav nastane, če ,... neroden človek, ki tega ne ve, postavi v senco. Pa le iztaknejo kakšno špranjo, kjer sili do njih svetloba. In ubogi lističi se zdaj zvijejo na čudne načine, da pridejo do špranje, kjer prihaja svetloba. Če pa prihaja svetloba od zgoraj, morajo zrasti visoko, visoko, da prilezejo tja, čeprav so stebelca tako slabotna. In če zdaj neroden vrtnar spet prestavi lonček, morajo listi iznova izpremeniti svojo smer. Če postavimo tik pod rastlino ogledalo tako, da zadene njegov odsev spodnjo stran listov, se bodo peclji listov že čez nekaj ur zasukali, to pa zalo, ker so za svetlobo občutljivi organi rastline na listovi zgornji strani. Ze drugi dan bodo listi docela obrnjeni, tako da bodo imeli vso go-tenjo stran listov obrnjeno proti ogledalu. R. H. dP Za kuhinjo Kozinova torta. Na desko deni 21 dek moke m v moko zdrobi 12 dek sirovega masla, potem prideni en rumenjak, sedem dek sladkorja, limo-nove lupinice in vmesi v testo. Dobro vmešeno testo naj nato počiva pol ure. Nato testo raz-valjaj za prst na debelo (malo testa pusti za mrežico) in ga položi v namazan toitni model. Dobi o zmešaj dve žlici poljubne mezge, dve žlici ruma. malo limonovih in pomarančnih lupinic ter pomaži po testu. Potresi še dve pesti opranih rozin in pest olupljenih in zmletih mandeljnov, orehov ali lešnikov. Na vrhu pa napravi iz testa prav tenko mrežico in jo pomaži s stepenim jajcem. Nato torto speci. Pečeno in hladno zreži na poljubne kose. Torta. Mešaj, da narase, 10 dek sirovega masla, 17 dek sladkorja, dve jajci, en rumenjak in malo vanilije. Nato primešaj še 17 dek krompirjeve moke. Testo zlij v dobro namazan in z moko potresen tortni model. Potem torto speci. Ko je torta pečena in hladna, jo po vrhu in ob straneh pomaži z mezgo, a po vrhu jo okrasi še z veterci. Veterci: mešaj, da se zgosti in obliko obdrži, en beljak, žličico limonovega soka, malo vanilije in 12 dek sladkorja. Sladkor presej, da ne bo v kepicah. Iz tega testa napravi ali z vrečico aii pa z brizgalno na torto majhne kupčke v podobi polževih hišic. Postavi za četrt ure v mlačno pečico, da se na torti malo posušijo. Mandeljnova pogača. Dobro vmešaj, da narase, 16 dek sirovega masla, 16 dek sladkorja, štiri rumenjake, sok ene pomaranče in limone in od pol limone naribanih lupinic. Nato primešaj 16 dek olupljenih zmletih mandeljnov, orehov ali lešnikov in štiri rebra naribane čokolade, nato še 24 dek moke, pol zavitka pecilnega praška in sneg štirih beljakov. Podolgovato pekačo dobro namaži in posuj z moko. Polovico testa zlij v pekačo, lepo poravnaj in pomaži z bolj redko mezgo (ribezova mezga, razredčena z malino-vim sokom je najboljša), nato pomaži še drugo polovico testa enakomerno po mezgi. Nato speci. Pečeno in hladno zreži na poljubne kose. Ta pogača je zelo dobra in ostane dolgo časa sveža. Praktični nasveti Proti prehlajenju pomaga vroča limonada, ki jo pripravite takole: Limono razrežite z lupino vred na tanke liste. Vrzite liste v mrzlo vodo in kuhajte četrt ure, potem pridenite potrebno množino sladkorja in ko zavre in se je sladkor stopil, limonado precedite in kolikor mogoče vročo iz-pijte. Limonov sok. Nekatere gospodinje kupujejo mnogo limon samo za čaje in limonado, olupke pa zavržejo. To ni prav. Limono najprej dobro zvaljaj, da se zmehča, potem jo tenko olupi. Olupke deni v široko kompotno steklenico (pol litra). Potem stisni še sok ene cele limone, potresi z drobnim sladkorjem in steklenico dobro zaveži. Ko stojijo ti olupki štiri tedne namočeni, sok odcediš, ga prekuhaš ter shraniš. Tak sok uporabljaš za limonado ali za čaj. Lahko pa tudi olupke posušiš in suhe stolčeš v prah in uporabljaš namesto sveže limonove lupinice. Prav tako lahko posušiš pomarančne olupke, ki jih večkrat rabiš za razna močnata jedila. Nohti se radi lomijo, zato jim posveti malo več pažnje. Namaži jih zvečer z Gabezovim mazilom ali mandeljnovitn oljem in r.ateri večkrat na dan z limonovim sokom. Pri delu pokrij na-lomljen noht z usnjato kapico ali prstom stare usnjene rokavice, dokler se ne zarase in utrdi. Ako ti rase po zanohtnici nov noht, si namaži voska na noht, prst obveži, pa se bo pod voskom lepo razrasel nov noht. ki postane sicer rad hrapav. Hrapav noht gladi večkrat na dan s kakšnim okroglim predmetom (okroglo kostjo ali lesom), pa tudi če ga gladiš s prstom, bo pomagalo. Nohtom je potrebno tu in tam tudi malo mastnega mazila, da ostanejo svetli in krepki. Bledi nohti so znak slabe krvi. Kis bo močan in lepe barve, ako streseš vanj belega fižola in ga pustiš v njem nekaj dni. Na liter kisa daš pest fižola. To velja za doma napravljeni kis. Bolehne otroke kopaj v vodi, v kateri si dala prevreti orehovo listje, ali pa skuhaj smrekovih vršičkov in v tej vodi kopiji vsak večer otroka. Posebno dobre so take kopeli za otroka, ki ima angleško bolezen (to je rahitis) kopel krepi vsakega otroka. Stari slamniki se dado še vedno kako uporabiti. Oglavje slamnika prevlečeš z blagom, pa imaš košarico za nogavice ali za šivalne potrebščine, kakor blazinico z iglami, naprstnik, sukanec. Iz starega slamnika lahko izrežeš vložke za čevlje, če so čevlji veliki. Ureži podplat po nogi, pa imaš vložek. • Plavilo je strupeno in perica, ki ima na roki rano, si lahko zastrupi kri. Nezdravo je tudi, če je perilo preveč plavljeno, ker oblačimo perilo strici. Pokojnik, ki zapušča očeta, ženo in nepreskrbljenega otroka, je bil dober narodnjak in vzoren član Jugoslovenskega delavskega društva «Edinosti» v Buer-Hasselu, ki mu bo ohranilo trajen spomin. Od blagopokojnega se je v imenu društva ob odprtem grobu poslovil predsednik g. Rogina in mu položil krasen venec na grob. Bodi mu lahka tuja zemlja, a njegovim svojcem naše iskreno sožalje! V okolici Gelsenkirchen-Buera kakor povsod po Ruhrju se žal dobi še mnogo rojakov, ki še dandanes žalujejo za staro razkosano Avstrijo in nočejo verjeti, da je naša kraljevina Jugoslavija zgrajena na čvrstih osnovah in priznana od vseh evropskih velesil. Jugoslavija je važen činitelj na evropskem kontinentu, ki morajo z njim računati vse evropske velesile. Rojaki, ki še danes pljujete v svoje lastno gnezdo, vrnite se! Stopite v vrste Jugoslovenskega delavskega podpornega društva «Edinosti» v Buer-Hasselu, kjer se vam bo nudila prilika skupnega dela za našo lepo domovino Jugoslavijo! V tej misli želimo vsem prijateljem in prijateljicam v domovini in na tujem vesele velikonočne praznike. Prošnja rojakov iz Francije. Prejeli smo: Kakor smo čitali v francoskih časopisih, bodo francoska oblastva večino tujcev poslala v domovino. Ker nas je tu največ, ki nimamo svojih domov in ne sredstev za preživljanje, drugod pa dela ne moremo več dobiti, prosimo našo jugoslovensko vlado, naj se poizkuša poraz-govoriti s francosko vlado, da bi še lahko ostali tu. Prosimo svojo domovino, naj nas ne pozabi Sploh pa taka' ^ stor' vse> kar se ^a storiti. | Iz Mors-Meerbecka (Nemčija) nam pišejo: G. Jožef Pili, rudar v pokoju, je praznoval prejšnji mesec svojo 70letnico. Dolgoletnemu zvestemu bralcu «Domovine» želimo še mnogo srečnih let! Iz Meerbecka pri Morsu (Nemčija) nam pišejo: Te dni je imelo društvo «Bra'ovska ljubezen* v Hochheidi mesečni shod, ki se ga je udeležil tudi naš priljubljeni zvezni predsednik g. Pavel Bolha iz Stoppenberga pri Essenu in nam povedal mnogo važnih reči, za kar se mu pa ne škoduje telesu. NASI NA TUJEM na golo telo, in če se potimo, nam pride plavilo vsi zahvaljujemo. Ker je iz Meerbecka že dalje na kožo in to ni zdravo. Malo plavljeno perilo1 ^asa ve~ Slovencev včlanjenih pri «Bratovski lju- bezni» v Hochheidi, je g. Bolha menil, naj bi se tako društvo ustanovilo tudi v Meerbecku. Obljubil je, da bo on pri nemških višjih oblastvih zadevno posredoval. To je tudi storil in nam preskrbel vsa dovoljenja in pravila. Tako smo se pred kratkim zbrali tukajšnji Slovenci v Schuhe-novi gostilni v Meerbecku. Prišel je predsednik «Bratovske ljubezni» in podpredsednik zveze g. Pavel Koželj iz Hochheide in imel na nas nagovor, med katerim smo na njegov poziv trikrat zaklicali «Slava!» velikemu kralju. Prvi predsednik novega druš va je g. Jožef Zaje, njegov namestnik je g. Franc Podreberšek, prvi zapisnikar g. Jožef Mlinarič in prvi blagajnik g. Ivan Vider. Društvo poziva rojake na vpis in želi vsem bralcem «Domovine» vesele velikonočne praznike. Iz Kerkrade (Holandska) nnin pijejo: Naša mladina se tudi v tujini izkaže, ako je nadarjena. 15letni Ravnikarjev Rudi iz Kerkrade, ki ga tukaj-nji rojaki dobro poznajo zaradi njegovega glasbenega talenta, saj nam je že zdaj pa zdaj igral na gosli, je r odliko opravil izpit iz glasbe iu dobil diplomo. Rudi študira še naprej. Ob prvem svojem prihodu v domovino hoče tudi rojakom doma pokazati svojo umetnost. Želimo mu mnogo uspehov. Rudi je trboveljski rojak. Westfalsko pismo Buer-Hassel, aprila. 501etnico rojstva je praznoval član in soustanovitelj Jugoslovenskega delavskega društva «Edinosti» v Buer-Hasselu, društveni arhivar g. Franc Seničar. Rodil se je leta 1885. v Blanci pri Brežicah. Za kruhom se je izselil 1. maja leta 1910. na Westfalsko. Vnetemu društvenemu delavcu je predsednik g. Rogina v navzočnosti več odbornikov prisrčno čestital in mu izročil lep šopek. Naj ga usoda ohrani med nami in ob strani ljubeče soproge čilega in zdravega še dolgo vrsto let! Po dolgi bolezni je za zmerom zatisnil svoje blage oči rojak France Kajba mlajši v najlepši moški dobi 30 let. Rodil se je leta 1905. v Zagorju ob Savi in so ga njegovi skrbni roditelji vzeli še kot otročička leta 1906. s seboj na West-falsko, kjer je oče dobil v rudniku delo. Rajnkega smo spremljali k večnemu počitku dne 29. marca na občinsko pokopališče v Wester-haltu. Kako je bil priljubljen med nami in domačimi, je pokazal njegov pogreb, ki so se ga udeležile množice rojakov in domačinov iz bližnje in daljne okolice. Čeprav je bil odrasel v Nemčiji, je lepo govoril slovenski, kar bodi v čast njegovemu skrbnemu očetu in rajnki materi, ki sta mu nudila tako lepo narodno vzgojo. Že pred leti so preminile njegova dobra mati in dve se- li, Rue Auber, PARIŠ (9°) odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulnntneie Poštni uradi v Belgiji, Franciji, IIo-landiji in I nksemliuriru sprejemajo plačila na naše čekovne račune; Belgija: št ^064-64, Bruxelles; Francija- št. 1117-04, Pariš; I! landija: št. 145S-66, Ned. Dienst; Lukseinlungr št. I uxeml)Oiirg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice 56 [ PREKMURSKI GLASNIK Iz Adrijancev nam pišejo: V zadnjih tednih je imela v našem kraju bela žena obilo žetev. Prejšnji mesec smo spremljali na zadnji poti Ma-tuša Adama, kovaškega mojstra. Pokojnik je bil vzoren gospodar in marljiv obrtnik. Vsi smo ga imeli radi zaradi njegove šegavosti. Kako je bil priljubljen, je pričal njegov pogreb, ki se ga je udeležila ogromna množica občinstva. Nekaj dni pozneje nas je zapustil Kovač Ludvik, ki je štel šele 29 let. Zapušča vdovo in dva nepreskrbljena otroka. Dalje je umrl po daljši bolezni 731etni Kovač Franc, ki smo ga vsi spoštovali. Potem sta umrli komaj pol leta stan hčerkici rodbinama škerlakovi in Lucujevi. Vseh pogrebov se je udeležila tukajšnja gasilska četa. Pokojnikom [bodi lahka prekmurska zemlja, žalujočim naše iskreno sožalje! ; Smrten padec z lestve. V Fokovcih so našli 531etnega posestnika Šandorja Perša mrtvega pred hišo. K steni je bila prislonjena tri metre visoka lestva, mrtvec pa je bil v položaju, kakor da je padel z lestve in se ubil. Vzroka kake nasilne smrti preiskava ni mogla ugotoviti in je sodišče dovolilo, da se je izvišil pogreb brez raztelesenja. IMIVOSTI Ruski letalci hočejo leteti na luno Po vesteh, ki prihajajo iz Rusije, gradijo ru-. ski letalci letalo, ki bo z nepopisno hitrostjo zletelo v s;ratosfero in pristalo na luni, ki je najbližji sosed naše zemlje. Vest o ruskem poizkus-nem poletu na luno pa je presenetila vse one učenjake, ki že leta in leta dokazujejo, da bi človek lahko poletel na luno samo s pomočjo raketnih letal. Že pred desetimi leti je neki ameriški profesor izdelal raketno letalo, ki je letelo s silno hilrostio in ga opremil s takimi aparati, ki so premagali silo zemske teže. Izračunal je, da bi njegovo raketno letalo preletelo dolgo pot z zemlje na luno v 36 urah. Torej prav v tolikem času, kolikor ga je potreboval Lindbergh za svoj polet iz Amerike v Evropo! Nemški izumitelj Oberth je napisal o rešitvi tega vprašanja celo knjigo, v kateri razpravlja o številnih mogočih in nemogočih stvareh. Ruski le alci nameravajo pri poizkusnem poletu na luno uporabiti tekoči kisik kot gonilno sredstvo. Nemški izumitelj pa priporoča tekoči vodik in mešanico vode in alkohola. Tudi je Oberth prepričan, da bi mu poizkusni polet na luno uspel, če bi imel potreben denar, s katerim bi lahko zgradil dragoceno raketno letalo. Po njegovem načrtu bi bilo letalo težko 400 ton in bi bilo opremlieno s tanki za 25 ton alkohola in 5 ton tekočega vodika. Ni pa izumitelj Oberth rešil vprašanja, kdo bi pilotiral njegovo letalo. Strokovnjaki so prepričani, da prvi polet ne bi uspel in da bi bila vožnja z raketnim letalom na luno drzna vožnja v neizogibno smrt. Socobni človek se uspešno upira smrti Trdijo, da se človeško življenje daljša. To trditev podpirajo s številčnimi podatki. Zanimivi so zlasti podatki o tem, kakšno starost so dočakali Grki in kakšno Švicarji (v srednjem ln novem veku). Za prve podatke se moramo zahvaliti ameriškemu profesorju dr. Rihaidsonu, ki je proučil 2022 napisov na starogrških grobnicah in opisal svoje delo v knjigi «Starost starih Grkov*. Ameriški učenjak je izračunal, da so umirali v stari Grčiji ljudje v povprečni starosti nekaj nad 29 let. O starih Švicarjih so sestavili podatke v Ženevi. V 16. stoletju so umirali Švicarji povprečno z 21. letom, v 17. stoletju s 26. letom, v 18. stoletju pa s 34. letom. V neki izmed Zedinjemh držav so umirali ljudje leta 1800. povprečno s 35. letom, okrog leta 1890. s 43., leta 1900. z 49., leta 1910. z 51., lani pa po računih profesorja Millesa moški v starosti nekaj nad 59, ženske pa celo v starosti blizu 63 let. Iz tega bi se dalo sklepati na prvi pogled, da se človeško življenje res daljša. Ali pa je to tudi čisto točno? Povprečna, človeku na zemlji odmerjena doba se je vsekakor podaljšala, toda ne zato, ker bi se bilo kaj izpretnenilo v človeških dednih lastnostih ali vplivih, marveč zato, ker sodobna človeška družba bolje skrbi za svoje člane, zlasti za otroke. Sodobno zdravstvo, večja rodbinska in javna skrb za zdravje in prehrano so činitelji, ki v sodobui družbi preprečujejo, da ne umira toliko dojenčkov, otrok in nedoraslih kakor prej. Novorojenček ima zdaj večjo verjetnost, da bo dorasel, kakor jo je imel v starih časih. Ali je pa s tem rečeno, da se mu notranje podaljšuje življenje? Ne. Če bi hoteli to dognati, bi morali ugotoviti, kako dolgo je še živel v starem veku povprečno tisti, ki je bil že premagal vse težave in je stal zdrav v začetku starosti, in kako dolgo živi tak človek zdaj. Na to vprašanje je odgovoril na letošnjem zboru ameriškega Združenja za napredek znanosti že omenjeni profesor Milles. Primerjal je umrljivost 501etnih in starejših Grkov z umrljivostjo enako starih Američanov našega časa. Prišel je do zanimivega zaključka. Če računamo starost vseh, ki so dočakali 50 let aH več, na 100 odstotkov, je umrlo od teh ljudi v stari Grčiji do 60. leta 38 odstotkov, do 70. leta 2S odstotkov, do 80. leta 11 odstotkov, do 90. leta 10 in pol odstotka, do 100. leta 3 in pol odstotka, do 110. leta pa približno 1 odstotek. Leta 1930. je pa umrlo v Ameriki do 60. leta 23 odstotkov, do 70. leta 29 in pol odstotka, do 80. leta 15 in pol odstotka, do 90. leta 2 in pol odstotka, ostali, pičla četrtina odstotka, so pa živeli 100 let. Podatki so si v obeh primerih močno podobni in že na prvi pogled vidimo, da so dočakali stari Grki po 50. letu približno enako starost kakor ljudje naše dobe. Vendar je pa tu važna razlika: Grki so umirali največ med 50. in 60. letom, moderni Američani pa umirajo med 60. in 79. letom. Meja se je pomaknila naprej v prilog sodobnega človeka. Ali je pa to notranja meja? Komaj. Človek, ki zdaj dočaka 50 let, ima več upanja, da bo premagal razne težkoče in nevarnosti prerane smrti, kakor ga je imel stari Grk. Če pa te težave premaga, umre zaradi naravne smrti od starosti celo nekoliko prej kakor povprečni grški starec. Lahko torej rečemo, da se človeško življenje na znotraj ni podaljšalo, pač pa se je znatno podaljšalo iz zunanjih razlogov. To pa je sodobnemu človeku v enako tolažbo kakor prvotna trditev, saj ne gre za to, zakaj dalje časa živi, marveč za dejstvo, da res dalje časa živi. X Prebivalstvo Mandžurije. Po uradnih podatkih se je prebivalstvo Mandžurije v zadnjih treh letih pomnožilo za poldrug milijon ljudi. Prebivalstva te nove države je bilo v decembru lani nad 24 milijonov. Torej je mandžurska država precej močna. X Prodano morje. V Mehiškem zalivu je država Teksas prodala precejšen del morja za 30 milijonov dinarjev. Morje je kupila neka družba, ki ga namerava izsušiti in navrtati dno, ker hrani v sebi obilne zaloge petroleja. X Nove vrste orožja v Ameriki. Dopisnik «United Pressa* poroča, da so v zadnjem času bili uvedene v ameriško vojsko nastopne nove vrste orožja: tank malega tipa, ki razvija brzino 124 do 126 km na uro in more preko vseh zaprek; oborožen je s težkimi strojnicami; hitro-strelni top z mehaničnim nabijanjem, ki bo mogel izstreliti v minuti 100 majhnih granat; s tetni topovi bodo oboroženi moderni tanki, ki bodo tako postali neke vrste oklopnice na kopnem; potem novi tip topov za obrambo pred napadi iz zraka, ki bodo streljali do višine 17 km; dalje tako zvane leteče bojne ladje, to so nova letala za bombardiranje, ki bodo oborožena z majhnimi topovi; novi topovi za streljanje v daljavo, ki bodo nesli 19 km daleč; s temi topovi bodo oboroženi rušilci, kar bo dvignilo njihovo bojno vrednost; nazadnje novi aparati pri topništvu, ki bodo povečali zanesljivost merjenja. X Smrtne obsodbe otrok v Rusiji. Po Moskvi in drugih ruskih mestih je zmerom več pokvarjene mladine. Zato se je osrednji odbor komunistične stranke nedavno bavil s tem vprašanjem. Po daljši razpravi je bilo sklenjeno, da se bodo tudi za mladino od 12 let dalje uporabljale odredbe kazenskega zakona, ki veljajo za od-rasle. Zlasti bodo veljale te odredbe za tatvino, umor, poizkušeni umor, rop in nasilje. Po tem sklepu bodo odslej lahko obsojeni na smrt v Rusiji tudi otroci in mladeniči od 12 do 20 let. X 500 delavcev je oglušelo pri eksploziji. V Konamu na otoku Koreji se je nedavno pripetila v tamkajšnji tvornici dušika strahotna eksplozija. Eksplozija je bila tako silna, da so kovinski deli kotla, v katerem je eksplodiral dušik, zleteli več sto metrov v zrak in poškodovali mnogo okoliških zgradb. Od silnega zračnega pritiska so v vsej okolici popokale vse šipe. Zračni pritisk je dalje prevrnil vse vozove in avtomobile, ki so bili v bližini tvornice. Ubitih je bilo sedem delavcev, nad 50 pa ranjenih. 500 delavcem so od silnega zračnega pritiska popokali bobniči v ušesih, da so siromaki oglušeli. X Cesarjeve viržinke. O rajnem avstrijskem cesarju Francu Jožefu je bilo znano, da je rad kadil, a le močne viržinke. Vse svoje življenje ni kadil drugih cigar. Komaj je zjutraj vstal, že mu je strežaj prinesel prižgano viržinko. Nekoč pa je bil cesar na orožnih vajah v Galiciji, kjer je opazoval vojaško gibanje. Med odmorom si je hotel privoščiti viržinko, a v svoje razočaranje je šele tedaj opazil, da nima nobene s seboj. Dal je povprašati, ali kdo izmed oficirjev njegovega spremstva kadi viržinke. A nihče ni kadil teh močnih cigar. Naposled je cesar poprosil svojega telesnega zdravnika dr. Kerzla, naj mu preskrbi viržinko, pa najsi bo od kogarkoli. Dr. Kerzl je naglo odjezdil in čez četrt ure srečal vojaško patruljo, katero je vodil korporal. «Fantje, aH ima kdo kako viržinko?* je vprašal dr. Kerzl. Slab korporal, ki ne bi bil imel viržinke. In tako je dr. Kerzl za cesarja dobil korporalovo viržinko, s katero je odjezdil k cesarju. Ta si je prižgal ciržinko in jo z velikim užitkom kadil. Potem pa je poklical zdravnika in mu dejal: »Vidite, ljubi Kerzl, nikdar ne dobim tako finih viržink. To je prava viržinka!* Strašna korporalova viržinka, ki se je valjala v kdo ve kakšni židovski trafiki, je cesarju bolj ugajala kakor tiste, ki jih je on navadno kadil. Korporal je drugega dne dobil v zahvalo cel zabojček cesarjevih viržink, kakršne so za cesarja nalašč izdelovali iz najlepših in svetlih tobakovih listov. Ko pa si je korporal prižgal prvo cesarsko viržinko in poduhal njen dim, je zaničljivo zamahnil z roko in rekel: »Ena sama moja prava viržinka mi je ljubša kakor cel zaboj tehle lepo dišečih cesarskih, ki niso nič prida.* X Gumijasti denar Imajo v Siamu. To je edina država na svetu, k! je uvedla tak denar. Pri nas bi se pač ne obnesel, ker znajo že kovinskega hitro ponarediti. X 200letnica platine. Letos v januarju je minilo 200 let, odkar je našel španski geometer don Ulloa na enem izmed svojih znanstvenih potovanj v Peruju srebru podobno trdo in svetlo kovino, ki jo je nazval platino zaradi njene podobnosti s srebrom, ki mu pravijo Španci plata. Leta 1741. je našel platino na Jamaiki Anglež Charles Wood. Nekaj let pozneje je preučil platino Nemec Scheffer in zaradi mnogih, na čisto zlato spominjajočih lastnosti jo je nazval »belo zlato*. Leta 1819. so našli platino na zemljiščih kneza Demidova na Uralu, kjer so jo pozneje največ pridobivali. V letih 1824. do 1834. so pridobili na Uralu toliko platine, da so iz nje iz- kovali dva in pol milijona rubljev. Pozneje so vzeli platinaste rublje iz prometa in napravili iz njih čašice, žice in druge potrebščine za kemijo. X Plin po naravni poti. V bližini Bakuja so napravili te dni prvič poizkus, da bi vžgali pe-trolejsko ležišče pod zemljo in po ceveh dobili #0. Listi poročajo, da je poizkus uspel in da je ®rava te naravne pridelovalnice plina dobila že naročila za dolge plinovode. Na ta način si je ■ogoče prištediti milijarde, kajti z običajnim vrtanjem za petrolejem je mogoče izkoristiti ttrniaj 20 odstotkov naravnega petrolejskega zaklada, 80 odstotkov ga gre v izgubo. Teh 80 odstotkov bodo lahko zdaj izkoriščali. X Veliki In majhni ljudje. Povprečna visokost Boveka ni povsod enaka. Pri nas so povprečni moški 168 cm visoki, v severnih krajih Evrope in Amerike kakor tudi v Južni Ameriki (v Pata-goniji) pa ljudje dosežejo visokost 178 cm. Ob ekvatorju v Afriki prebivajo pritlikavci, ki so le 135 do 138 cm visoki. Kaj povzroča tako veliko razliko v velikosti človeškega rodu, še ni znano. Vemo le, da so na svetu človeška plemena, ki so velika, in druga, ki so "majhna. Nad 170 cm so povprečno visoki Patagonci v Južni Ameriki 1178 cm), Polinezijci (prebivalci otokov v Tihem niorju, Indijanci iz rodov Irokezov in drugih, Somalci in Kafri v Afriki, Avstralci, Skandinavci, Škoti in Angleži). Mali narodi pa so Pigmejci v Srednji Afriki, Vedi (praprebivalci otoka Cej-lona), Karaibi v republiki Venezueli v Ameriki, Negriti na Filipinskem otočju in Eskimi v severnih polarnih krajih. Splošno torej lahko rečemo, da je visokost človeka tem manjša, čim bliže ekvatorju človek prebiva. So pa tudi izjeme, zakaj nedaleč od pritlikavcev v Srednji Afriki žive visoki Kafri in Somalci. V isti zemljepisni širini kakor visoki severnozahodni Američani žive pa tudi mali Laponci. Zanimivo je, da je najbolj severni narod na svetu, ki biva na severnem tečaju, to so Eskimi, razmerno še najmanjši. Med evropskimi narodi dosezajo povprečno človeško visokost 163.5 cm Madžari in Rumuni. • X Prilagajanje živali in rastlin na drugo podnebje. V Novi Askaniji v Rusiji imajo veliko živalsko postajo, kjer prilagajajo na tamošnje podnebje divje živali iz raznih krajev sveta. Tako so uspešno prilagodili na podnebje različne antilope iz vročičnih krajev in afriškega noja. Od prvih dveh vrst antilop je ostalo živo vse potomstvo, od tretje vrste pa 80 %. Zlasti zanimivi pa so uspehi z udomačenjem antilop. Redili so jih prosto na stepi, toda v čredi z domačimi živalmi. V začetku so jim pokladali krmo in jih inolzli. Take napol udomačene antilope, ki se privadijo človeku, dosežejo težo do 1000 kg, kar je nekaj izrednega. Zadnje mesece se peča postaja s križanjem antilop z domačimi živalmi. Obenem pa poizkuša križati divje azijske konje in zebre z mongolskimi konjički. Uspehi še niso znani. Na Kavkazu pa imajo Rusi postajo za prilagajanje rastlin. Postaja ima že velike nasade narcis, tulipanov in hijacint, ki po lepoti prav nič ne zaostajajo za holandskimi. Na podružnici te postaje v Adžaristanu pa goji neki profesor pomaranče, mandarine in limone. X Strela in drevesa. Strela udari pogosteje v visoka drevesa kakor v zemljo. Vemo pa tudi, da strela ne udarja v vsa drevesa enako pogosto. Ljudstvo je prepričano, da udari strela najrajši v hrast. Odtod tudi veliko spoštovanje, ki ga je užival hrast pri nekaterih narodih, v Evropi zlasti pri starih Germanih. Južnolondonski rastlinski zavod je sklenil ugotoviti, koliko je resnice na tem, da strela ne udarja v vsa drevesa enako rada. Pod vodstvom dr. Darka so po vsej Angliji popisali drevesa, v katera je udarila strela. To delo je trajalo tri leta in zdaj se bliža popis koncu. Iz teh podatkov je razbrati, da je hrast vsaj v Angliji' najbolj izpostavljen streli. Hrastu slede jagiijedi, borovci, topoli, vrbe in jeseni. Pač pa ni našel dr. Dark nobene bukve, breze, kostanja in češmina, ki bi udarila vanje stiela. Zato svetuje ljudem, naj se zatekajo med nevihtami pod to drevje, odnosno grmovje. ZA SMEH IN KRA TEK ČAS Moč navade Podkovski kovač je izgubil službo, pa je šel za čevljarja. No, in zdaj vidite moč navade: celo dekle je zamenjal za kobilo... cff Tako je Vsaj nekaj. P «»or izprašuje visokošolca, toda ta odgovarja na vprašanja slabo ali pa sploh ne. Naposled ga vpraša profesor; «Koliko tečajev pa že študirate?« «Dvanajst«, odgovori študent hitro. »No, hvala Bogu, vsaj na eno vprašanje ste dobro odgovorili«, reče profesor. Na pevski prireditvi. A: »Njegov glas me spominja na našo teto.* B: «Kako to misliš? Saj teta sploh ne zna peti» A: «Ta tudi ne!« tff Druga možnost Žena: «Presneti dedec, koliko ti pije! Kaj ne veš, da to ni zdravo?« Mož: «Piti sem začel že s štirinajstimi leti, pa sem jih dosegel že šestdeset.« Žena: «No, vidiš, če bi ne pil, bi jih dosegel danes že sedemdeset!« fciSoq io»vo3»u» * ^ Pametne kokoši _ : U^^V- Mihec: »Črne kokoši so pametnejše od belili.« Oče: «Zakaj pa?« Mihec: »črne kokoši znajo nesti bela jajca, bele kokoši pa ne črnih.« & Berač in gospa. " Gospa: «Ali vas ni sram beračiti?« Berač: «Ne, gospa. Nedavno sem bil zaprt zaradi lega, ker sem vzel denar brez prošnje.« O JLJsr^tV Inženjer: »Verjemite mi, gospodična, da se ne bom mogel nikoli več zaljubiti v drugo, če me odklonite.« Mira: «Ali boste tako rekli tudi, če vas ne odklonim?« cP Profesorska. Profesor Mohovt stopi v tramvaj. Neko dekletce skoči s sedeža in mu napravi prostor. »Lepa hvala, pridno dete! Kako ti je pa ime?» «Jerica Mohovtova, očka...» je reklo dekletce. Nič strahu. Potnik v letalu: «Ne čudite se, da se malo bojim, saj letini danes prvič.« Pilot: «Bežite no, gospod. Tudi jaz letim danes prvič, pa se vendar ne bojim « c§3 iMerodnica Uršica: »Tudi jaz bi bila rada fantek.« . i Boltek: »Seveda, na to bi morala misliti zš pred krstom « Z duhom ča^ Tujec v podeželskem mestecii: «Povejte mi, prosim, zakaj imate ta slavolok na koleščkih?«1 Domačin: »Pričakujemo slavnega letalca In ker ne vemo, kje se bo spustil na tla, smo postavili slavolok na koleščke, da ga bor"o 'nitko hitro prepeljali tja.« V gostilni. Natakar: «Gospod, tale desetak, ki ste mi ga dali, je zanič » Gost:>»Saj je bilo tudi kosilo zanič.« Nista se razumela. On: »Draga Mira, ali si pripravljena deliti z menoj vse?« Ona: «KoIiko pa imaš?« DOMOVINA« št. 16 Njegov račun Obema je žal Ona: «Ne nadlegujte me, gospod, jaz sem žal omožena.» On: »Tudi jaz sem oženjen in mi je tudi žal.» Ko blisk drvi po cesti Dreta, s prelepim šopkom srečo si obeta Nedeljski lovec. Nedeljski lovec (pride z lova): »Glej, ženka, dva zajca sem ustrelil.* Žena: »Ti si pa res od zlomka, da si to napravil, ker si puško pozabil doma...» V šoli. Učitelj: «Steklo je pro_orno. Gašperček, ali poznaš še kakšne predmete, skozi katere se vidi?* Gašperček: «Lestvo, gospod učitelj.* Gervacij: «Pravijo, cia bo imela vaša hčerka dva milijona dinarjev dote.* Protazij: »Seveda, saj sem ji kupil srečko državne loterije...» Pritiska zvonec, srce mu drhti, saj gledal Tinke lepe bo oči. Dober učinek Boltežar: «Moja ljubezen do tebe je kakor prstan brez konca.* Mira: «Tudi moja ljubezen do tebe je kakor prstan, namreč brez začetka.* Več zob bi bilo treba. Zobozdravnikova hčerka: »Očka, koliko zob ima človek?* Oče vzdihne in odgovori: «Premalo, dušica moja, premalo.* Zaka) le lokal. A: »Torej si v sorodu z umrlim bogatinom?* Prav tiho Tinka mu je odklenila, v veselju tihem nežno se je zvila. A: »Zakaj si se pa na njegovem pogrebu jokal?* B: «Prav zato, ker nisem z njim v sorodu.» Oče in sin. Sinko: »Očka, ali so klobuki krivi, da nekateri gospodje dobe tako hitro sive lase.* Oče: »Da, toda le klobuki njihovih žen...» Špela: »No, ali je učinkovalo tisto protialko-holno sredstvo?* Jera: «Pa še kako! Od tedaj, ko sem mu ga y kavo skrivaj vlila, moj mož ne pije več kave.* Sirota zdajci strašno zakriči, v prepihu ji lasulja odleti. Nesreča lepe Tinke Mihec na koncertu. Oče povede Mihca prvič na koncert, kjer gleda in posluša muzikante. Ko se vrne domov, ga vpraša mamica, kako mu je bilo všeč. «Prav lepo so igrali, ker so morali*, se odreže Mihec. «Kako to misliš?* vpraša mamica. «Morali so tako lepo igrati, ker je stal eden pred muzikanti in jim zmerom grozil s palico*, reče Mihec. Optik in njegova žena. Optikova žena ni lepa. Nekega dne sedi pri blagajni, mož je pa zaposljen nekje v ozadju trgovine. Vstopi kupec in pravi: «Lepa gospa, naočnike potrebujem.* «Neža,» zakliče mož ženi, «daj gospodu močne naočnike, ker je gotovo zelo kratkoviden.* Za ženinov obisk krasi se Tinka. Na njenem licu sta že puder, šminka. Prestrašen Dreta po stopnicah jo ucvre, pri vratih Tinka od obupa mre. Stran 27 DOMOVINA« št. 16 lo bodo domači denarni zavodi mogli zopet dajati nova posojila iz novih vlog. Zaupajte Vaš denar Mestni hranilnici kakor tudi ure, britve, nože, škarje itd. dobavlja letos po zelo znižanih cemh TRGOVSKI ■ DOM lii izplačuje nove prihranke, . vložene po letu 1933., neomejeno ter jih obrestuje po 4 do 5 %. Vloge nad 400,000.000 Din. v , , Rezerve 14,600.000 Din. "^^^TOVAMU■ PKILAm OBLEK. »T. 37 Zahtevajte veliki ilustrirani cenik! Lepo presenečenje za vsakogar! Da se omogoči vsakomur šport fotografiranja, je sklenila Kodak Company prodati preko 30.000 aparatov Kodak Baby - Ei> o w n i e po nizki ceni ras» Zakon. A: «Kaj bi delal, ko bi dobil za ženo lepo in begalo dekle?« I i B: «Nič!» NI razlog. A: «Zakaj se hočeš oženiti?« B: »Ker ljubim svojo nevesto.« A: »Dragi moj, to je opravičilo, ne pa raz- Najdaljši dnevi. Učitelj: «Jurček, kdaj so dnevi najdaljši?« Jurček: «Ob koncu meseca, gospod učitelj.« L Učitelj: «Zakaj ob koncu meseca?« j Jurček: »Zato, ker naša mama vedno pravi, i!a tistih nekaj ;ilni pred prvim nikdar hoče biti icneg..) i '■■• V;. Uganka in odgovor. A: «Zakaj je zemlja ženskega spola? B: »Ker nihče ne ve, koliko ie stara. Srečen dan. A:.«Zakaj si tako,vesel?« _ > E: »Imel sem srečen dan!« f jA: »Kako to,?« B: «Dopoldne sem šel po cesti, ko je baš pridrvel avto in povozil gos. Pobral sem gps, voinik pami je dal še 50 dinarjev!« Novo barvilno sredstvo. Oče: «Kaj pa delaš?« Hčerkica: »Obleko punčke barvam v rdeče.« Oče: »S čim pa?« Hčerkica: «S pivom.« . - Oče: «Kdo ti je pa rekel, da bo po pivu punčka rdeča?« Hčerkica: «Mama je včeraj rekla, da ie tvoj nos zaradi piva zmerom bolj rdeč!« * (Aparat se dobi pri vsakem trgovcu s fotografskimi potrebščinami.) Format slike te lepe kamere je 4 krat 6"5 cm, medtem ko jamči kamera sama, ki je elegantna* odlične konstrukcije in preprosta pri uporabi, odlične posnetke vsakomur, ki uporablja filme Ktdak ali Patbe. oblastva, ki bi za take posebne "primere zanesljivo vedela najbolje svetovati. Poročil o porokah ne objavljamo, ako iz dopisa ni razvidno, da je vest resnična. Naj se tak dopis da potrditi od kakega društva z žigom. Slik poročnih parov pa sploh ne objavljamo, kakor lahko naši cenjeni dopisniki sami vidijo v naši prilogi s slikami. Vrednote. Glede starih avstrijskih vrednostnih papirjev se obrnite na avstrijski konzulat. Bregi pri Koprivnici. Povprašajte izseljenski komisariat. Cven. Nemogoče objaviti. Tiskovni zakon je strog. E. V. P. Prosimo, da nam dopisujete, a kratko in jedrnato. Zlasti o dogodkih. Uvaževati pa je treba, da je tiskovni zakon strog. Grletinec. Takole v sredi seveda nima pomena, da bi začeli roman prinašati tako tiskan, da bi se lahko vezal. Pozneje pa bomo to iz-kiišnli storiti. Glede romana »Gorski volk« se obrnite na kakšno knjigarno. Kog pri Sv. Bolfenku. Takega zavoda za podpiranje viničarjev nu Vsekakor se obrnite za pomoč h gospodarju in pa na borzo dela. Kak bo uspeh, vam ne moremo prerokovati, ker je gospodarska stiska huda povsod. Križevci v Prekmurju. Tečaji za izobrazbo občinskih uslužbencev bi bili le za že nastavljene občinske uslužbence. Tečajev za vzgojo takih uslužbencev ni. S. B. S. Smo nameravali objaviti, vendar mislimo, da je boljše, če se take polemike za enkrat opuste. Pišite še o domačih dogodkih, a kratko in jedrnato. Velika nedelja. Zgodbica ni za tisk. Železna gora v Medmurju. Čisto nemogoče objaviti. Paragrafi! Bolni na pljučih! Na tisoče že ozdravljenih! Zahtevajie takoj knjigo o moji novi umetnosti prehranjevanja, ki je že mnoge rešila. More se uporabljati v vsakem načinu ž.vljenja in pomore, da bolezen naglo premagamo. Nočno potenje in kašelj ponehata, telesna teža se zvi a, a postopno ovapnjenje konča bolezen. Resni možje zdravniške vede potrjujejo odličnost moje metode in jo rodi priporočajo. Čtm prej začnete z mojim načinom prehranjevanja, tem bolje bo. Povsem zastonj in poštnine prosto dobite mojo knjigo, iz katere boste lahko črpali mnogo koristnega. Pišite takoj! Zadostuje tudi dopisnica z naslovom : Poštno iiabirališče: l!t GEORG FULGNER Berlin-Neukoln, Ringbahnsteee 24, ABt. 491. Listnica uredništva Velikonočni pozdravi. Prejeli smo tudi več velikonočnih pozdravov za objavo iz naših slovenskih krajev od prijateljev in čitalcev «Dutno-vine».'Hvala jirfi lepa! Teh pozdravov ne objjtv-| Ijaino, razen če so-od vojakov-v Ljubljani, Mariboru in tako naprej. Vprašanja. Zadnje čase dobivamo razna vprašanja s prošnjami za nasvete. Vprašanja so često ! pomanjkljiva in nejasna. Morda brkak irst kar na podlagi takih vprašanj odgovarjal, toda mi tega ne storimo, ker mislimo, da bi bil zaradi [ pomanjkljivega vprašanja lahko nasvet celo na-I pačen. jMnogo vprašanj je takih, da bi vprašalci i najbolje storili, če bi se obrnili naravnost na Industrija perila in splošne konfekc*"e, veletrgovina mamifakture. Najpopolnejši kroji. Izdelava tudi po meri. Pridružite se našim številnim zadovoljnim odjemalcem, saj jubilejno 50. leto, kar obstoji tvrdka, dokazuje našo solidnost. Konkurenčne cene! Trgovci zahtevajte pnnndbe! Vabimo Vas na neobvezen obisk' DOMOVINA« št. 16 Pametno priporočilo. A: «Prijatelj, ali je tvoja žena dobra gospodinja?* B: «Gospodinja ni, toda peti zna imenitno.* A: «Dragi prijatelj, tako ženo bi ti lahko nadomestil kanarček.* Prodam posestvo . . ki meri 16 oralov in leži ob banovinski cesti Lesično Planina. Cena po dogovoru. Vprašanja sprejema uprava »Domovine* pod 39.000. 93 Posnemalnike in brzoparilnike daje na obročna odplačila cT e h n a», Ljubljana Mestni trg št. 25. Sprejema potnike. 81 Manjše posestvo v Jurkloštru pri Laškem se proda za 16.000 dinarjev. Od glavne ceste je oddaljeno četrt ure, od železniške postaje pa dve in pol ure. Na njem se redi lahko ena krava. Več pove Karel Krajnc, Veliko Širje, pošta Zidani most. 85 Vajenca za pekovsko obrt sprejme Ivan Žurman, pek v Slovenski Bistrici. Oskrba pri mojstru. Vajenska učna doba tri leta. 5 Prima športne suknjiče po .98 Din, pumparice, tnodne hlače itd. kupite zelo ugodno v Ljubljani pri Preskerju, Sv. Petra cesta. Jablus — Jabolčnik. Ako boste imeli premalo pijače za domačo uporabo, naročite že sedaj «Jablus», iz katerega se napravi izborna domača pijača. cjablus* je zdrava in okusna pijača, ki se izborno meša z vsako drugo pijačo, tudi z vinom. Prepričajte se! — Glavni zastopnik «JabIusa»: Franc Renier, Podčetrtek. 95 Br?;pla