DOMINSVET
LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. MARCA 1923. ŠTEVILKA 3.
BOŽIDAR JAKAC:   ULICA.
SLOVENSKA LEGENDA.
IVAN PREGELJ.
(Odlomek iz satire »Finis Sloveniae«.)
Bila je zgodnje pomladna noč, prečndno | polna zagonetne pesmi, ki je sličila zadrževani sli mlade zemlje in vretju mladih sokov, ki so se budili v zrnju in bistju. Bila je živa noč v živem polju med škofljimi v Loki, Crngrobom, Prašami in Kranjem. Kakor so v davnini oznanili in
prerokovali, se je moralo zgoditi: na naši zemlji ni bilo več našega človeka. Zadnji slovenski pevec je bil bruhnil zadnjo kapljo svoje srčne krvi iz sušice in bridkosti. Zato so morali vstati iz grobov, ki so bili davno legli k pokoju, da bi bila dopolnjena v bridkem epilogu bridka epopeja slovenske žalosti. Bila je zadnja molitev zadnjega slovenskega pevca, ki je odprla grobove. Zadnja molitev zadnjega pevca pa je bila:
»Zdrava, mati Bolest, družica naša verna in varišica, zdrava. Zdrava, siva dojilja naših mladih let, zdrava, trpka prijateljica naših moških skrbi. Blagoslovljeno bodi Tvoje ime. Še živimo, dokler si Ti z nami in snuješ v naši krvi, naši misli, naši pesmi. Zdrava, naša Prezvesta! Vse-vdilj ostani z nami, oživljaj. Eok svojih svetih ne odmakni, blagoslovljena, z našega temena. Kazvnemaj in razsvečuj in še v zadnji in smrtni uri naši. Amen.« Iz megle' so se zgoščale v polje bežne sence in so bila živa bitja, strašni romarji, tajnostni zarotniki, otroci enajstih stoletij, seme tisočerih gomil, strahotno številen čebelni roj iz prve naše besede na Koroškem: Bože vas sprimi. . ., do zadnje: Mati naša, Bolest. . . Stali so v zboru in mrakovih, velika srenja svečenikov en sam veliki križev pot slovenske ljubezni, strašno bridke litanije sladkih imen: Primož, Adam, Jurij; Tomaž, Marka, Matevž; Balant, Žiga, Jernej; France, Stanko, Matija; Vrban iz Koroške, Boštjan Vipavski, Eogerij Ljubljančan; Janez iz Mengša, Janez iz Bohinja, Janez Umetnik; Simon iz Praš, Simon z Vršna, Simon Rutar; Miran, Bojan, Bistran, Krilan; Emil Leon in Gorazd, Siljuška in Smiljanič, Fedor Sokol in Roman Romanov, Sardenko in Elizabeta; Batog, Gorenjko, Jason Savi-ljev; veliki in mali, pevci in občani, v surkah in s pentljami, serci z uradniškim dostojanstvom, romarji s prisiljenim, ne-radovoljnim bohemstvom, elegija in diti-65   ramb, popevka in kvanta; rapsodi in par-
5
nasovci, Toman, ki je pel »Bog ohrani«, Knobelj, ki je mesto Kranj o . . . .; Čbeli-čarji, noviška drhal, Vajevci; Zadruga, Labodje, Vrtčarji; zreli in nedorastli, bridko pozabljeni: Levic, Pretko, Griša, Velimir, Korinjski; Vilhar in Eesman, Alešovec in Andrejčkov; Večerničarji, koledarniki, potniki; vinski kupletniki, cerkvenci: Eepež, Virk, Potočnik; Ahas-verji, Harambaše, Prostoslav Kretanov, Borštnik in Verovšek in Govekar; ano-nimniki, biografniki, problematični ljudje, vsi tiskani, vsi slavi jeni, vsi žalostni: Ivan Teptani, Lojze Gradnik, in še Bre-garjev France, ki je Frica doživel in Blei-weisovo cesto opel. . .
#     #    #
France Levstik, ki je vstal med prvimi, je povedal:
»Še prav navlašč sem gledal, ali bo vstal. Pa ni hotel in sem ga poklical. Pa je za-godrnjal, da hoče spati. Euhe will Er haben.«
»Kdo pa, kdo pa?« je vprašal Jože iz Lašč. »Oče Slovenije,« je odvrnil jezni skriptor. »Slovenija je umrla,« je menil bridko časnikarski Jože Jurčič. »Srca je tako mehkega, da ne more k pogrebni slovesnosti svoje hčere.«
Medel smeh je preletel družbo. Med šumenje glasov je vsekal kakor naglušni Jaka Zupan:
»Was? Slowenien nicht mehr? Wer hat's gefressen?«
VENO PILON:   MOTIV IZ PRIMORSKE,
»Der   Fiirstbischof  nicht,«   je   odgovoril dostojanstveno   vladika   Wolf.   Formula-rius se je suhotno nasmehnil: »Macte, magus!«
Kakor iz orumenelega pergamena je bral veliki Jovan:
> Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.«
Janez od Bohinja je sunil Kodra pod rebra:
»Čuj, Cmokavzar, kako natolcuje.« V   mlajših   je   šumelo.   Ivan   od   Močil-nika je  bil  začel govoriti.  Jezik mu je opletal.
»Pijan je,« je šepetnil Gangl. »Iz lastne knjige se citira,« je prikimal Govekar pomilovalno. »Jeziki,« se je nevoljno okrenil lepi Medved k Finžgarju: dva moža, dva obraza, kakor da nista zrastla iz slovenskih mater, plemiška . . .
Na nju je opozoril Matija iz Žirovnice Eibičevega Franceta, s katerim se je mi-loval. Bolno je zgibal Veliki glavo, stegnil ^oke in pokazal na Otona in vprašal: »Kako ga pišejo po smrti, z ž ali z?« »Sploh ga ne pišejo več,« je odvrnil Matija. »Kaj si pozabil, čemu smo vstali!« In še je govoril:
»Pred tremi leti so ponatisnili v Berlinu deseto izdajo slovenske antologije. Neki Anglež se je ob prevodu navdušil in dal težke denarje, da bi ustanovili učno mesto za mrtvi, neznani kranjski jezik. A doslej niso mogli zasesti stolice.« Toplo je ovil roko Francetu ob život in pripomnil:
»Ne boj se, France! Tebe poznajo iz Ži-gona v švedskem prevodu, pa tudi po Koršu.«
»Leživa nazaj, Matija,« je vzdihnil France bridko.
»Preden  zapoje petelin,  bova legla,«   je odvrnil Matija. »Za vedno.«
»Za vedno.«
#    #    #
Pa je vstal tisti strašni mali duh med njimi, Stoimeni: Prilagodnik, Užaljeni, Neumevani, Brezimni, Večni nezadovoljni, Vsenarodni, razmere Upoštevajoči, Svobodni, Pokretnik, Dežman, Karol, Drago-tin, Dragutin ... in je z vztrajnostjo vse-
66
omejenih Elkarjev beležil pred zborom vedno eno:
»Utopija! Slovenije ni več. Nikoli več ne bo živela. Pustite jo v grobu. Zamorec je storil svojo dolžnost.« Le še poedinci so mu ugovarjali: »Ne obupajmo, dokler naša pesem živi.« »Ne živi več, gospod Simon od Soče.« »Dokler naši Gorjanci bajijo.« »Molče, gospod Janez.« »Dokler Triglav grmi.« »Minulo, gospod odvetnik.« »Vsaj v molitvi živimo.« »Ne molijo več, prečastiti.« »Pa vsaj kolnejo še.«
»Pa ne po kranjsko, gospodje bohemi.« »Beštja,« je planil tedaj rdečelični Evangelist. »Odkod si se vzel, skovir? Nikoli ne bodo Kranjci tako izumrli, da bi jih za list taroka ne zbral. Iz enega igralskega omizja ti bom obudil Slovenijo, pa če jo je trikrat vzel pagateljc hudič.« ^>Spolnilo se je,« je golčal Stoimeni, Pri-lagodnik, Svobodni, Pokretnik, Dežman, Karol, Dragotin, Dragutin . . ., »niti za eno igro taroka jih ne najdete več.« »Pa vsaj ena slovenska mati živi še,« je trpel v nejasnosti in hripav od razburjenja blagovestnik. Stoimeni je onemel. Zlokobni čar njegove navzočnosti je sprhnel.
»Živi, ena mati še živi,« je zarajal njegov nasprotnik. »Fantje, pogum. Ena slovenska mati živi še. V tem enem srcu je prostora dovolj za vso ljubezen in vso bolest tisočerih rodov. Živela Slovenija!«
»Živela!« je vzrastlo v množicah. Veliki   Jovan   se  je  znova  predramil  v zanosnost:
»Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane.«
Brezmejna nežnost je objela vso družbo, vsa srca. Mlademu, neznanemu človeku ob Franji Valenčiču so se zaiskrile oči. Kakor razposajeno otroče je vzkliknil z otroškim glasom:
»Za domovino, za ljubljeno; kri prelijmo zanjo.«
Ozrli so se po njem in ga spoznali, ki se je trenotno zastidil. Ob Soči je bil prelil svojo kri. Par ur pred smrtjo je bil občutil svojo prvo pesem. S krvjo jo je blagoslovil in vzel seboj v grob.
France iz Vrbe je stegnil roko: »Naš najmlajši, največji . . . Njegova veljaj ...   Za   Slovenijo. . .   kri   in   življenje . . .«
Glas mu je trgalo ganotje. »Kri in življenje,« je pela velika srenja . . . Takrat je zapel petelin ... Jutro je rosilo iz megla. Ko pa je solnce vzšlo, je bilo vse polje, kakor da ga je pokrila krvava rosa. Mlado pastirče, edine slovenske matere dete, je stopilo v polje, se začudilo in zapelo: »Izidor ovčice pasel. . .«
VSTAJENJE.
TONE SELIŠKAP.
In je zopet pomlad in Vstajenje. In zopet je vstal samo On.
O, Aleluja,
samo On je vstal!
In vse je v cvetju, vse je v petju, vse v z vonj en ju in vse v drhtenju —
in solnce in zemlja, vse je Vstajenje in je življenje —¦ in zopet je vstal samo On.
Krvavi trakovi letijo na štiri nebesne strani —
to smo mi: krvniki srca Njegovega polnega — majhni ljudje, slepci nečisti,
ki ne vidimo solnca ne zemlje ne Njega — in Vstajenje je zapelo brez nas.
O, Aleluja,
in On je vstal brez nas!
In je zopet pomlad. 67    In je žalost in smrt.