fc. .^-;r.... .*.'. ..r; ... — 130 -   .   . ... ..-,,'...    M
. Pridnost in lenoba.            1
,. .      § 9. Delo in počitek.                          j
Morda se bode komu zdelo, da sem prehud pri-ganjalec, ko tako zelo hvalim in priporočam pridno i in vztrajno delavnost. Zato moram enako odločno sva-riti, da nihčc ne pretiravaj, ter izpregovoriti tudi be-sedico vprid počitku. Več delati nego je pri-merno našim dušnim in telesnim močem; brcz od-mora in oddiha vedno se pehati in drviti, bi bilo nes-pametno, pa tudi grešno. Že marsikateri dijak si je s prenapornim učenjem pokvaril zdravje in izkopal prezgodnji grob ; a tudi s telesnim delom si čestokrat kratijo zdravje in življenje prepridni in pregoreči delavci.
Torej ker že toliko časa pišem o delu, je pač umestno, da zapišem tudi kaj o prepotrcbnem počitku. In že naprej povem, da vsak počitek ni hasen, marveč mora imeti svoje posebne lastnosti, če hočemo, da nam bo res koristil.
1.  Počitek bodi upravičen,  t. j. počivati ima pravico le oni, ki se je  res   utrudil s pridnim   in vz-trajnim delom. Torej ne sme biti počitek prepogosten. Ako se namreč vedno menjava delo in počitek ali če se med delom prevečkrat počiva, ni nobeno nič vredno : delo ni veliko prida, pa   tudi   tak   počitek   ne  hasne kdove kaj. Zato nam bodi pravilo: kadar delamo, delajmo  popolnoma  ter   posvečujmo   delu vso svojo   pozornost, ves potrebni   čas   ter   nerazdeljene misli in moči; istotako pa tudi počivajmo popol-noma, kadar  pride   pravi   čas počitka, tako, da se res odpočijemo in so naše moči zopet zmožne za delo. Na ta način bomo   lahko vedno  zadovoljni; po veselem počitku se bomo zopet veselo lotili svo-jega dela.
2.  Počitek bodi primeren.   Ker  so  naša dela različna, dušna in telesna, mora biti tudi počitek dru-gačen, ko se je utrudilo telo, in drugačen   takrat,  ko nas je utrudilo duševno delo.  Večkrat nadomesti po-čitek že pametna prememba :   po napornem telesnem delu nam je zadosten počitek že  kako lažjc duševno
— 131  -
opravilo; po duševnem delu nas pa kaj blagodejno razvedri kako telesno delovanje.
Nekakšno nadomestilo za počitek je tudi to, ako si znamo delo prav razdeliti. Pri telesnih delih naj bi se vrstili, ako možno, razni udje; nekaj časa naj se trudijo noge, nekaj časa roke, zdaj naj so na vrsti dela, kjer je treba vleči ali vzdigovati, zdaj zopet taka, kjer se peha ali nosi itd Posebno je pa potrebna taka menjava ob duševnem delovanju: nekaj časa po-svetimo opravilu. ki zahteva razum in nas sili misliti, potlej se lotimo kaj takega, kjer mora posebno delo-vati spomin, po čitanju pridi na vrsto pisanje, risanje itd. V tem posnemamo modrega pol;edelca, ki na isto njivo vsako leto vseje kaj drugega. Zato se tudi v šolskem urniku primerno menjavajo razni predmeti.
Vendar tako menjavanje more le podaljšati de-lavno moč, ne more pa popolnoma nadomestiti še posebnega počitka in razvedrila. Splošni pa najkrep-kejši in najboljši odpočitek je zdravo spanje. Zato si ga ne smemo preveč krajšati ali celo kratiti.
3. O vsakem kakršnemkoli počitku pa bodi vselej in povsod prva zahteva: uravnava naj se tako, da ne bode kaj škodljiv v nravnem oziru, marveč še ko-risten. Posebno si zna dober kristjan v prid obračati tudi počitek s tem, da ga daruje Bogu z do-brim namenom, ker ve, da je le tisti pravi slu-žabnik božji, ki z delotn in počitkom slavi svojega Gospoda.
*         *
Sv. Janez evangelist se je nekega dne detinsko preprosto igral s ptičkom, ga gladil in božal. To je videl lovec, ki je tnimo šel, in se je začel čuditi, da se tako častitljiv starček še tako otročje kratkočasi. Svetnik vpraša lovca : ,,Kaj nescš v roki'" — ,,Lok", mu odgovori lovec. nZakaj ga pa nimaš napetega?" vpraša dalje svetnik. — ,,Ko bi bil lok vedno napet, bi izgubil prožnost in bi ne bil več za rabo." — ,,Torej", ga zavrne sv. Janez, ,,se pa tudi nc čudi meni, če dam svojemu duhu nekoliko počitka, da ga po- ¦ krepčam za novo delo."
9»
— 132 —                                          :
Sv. Karol   Boromej    je   nekoč   igral  z neka-terimi tovariši biljar.   Med igro  se  sproži   vprašanje: nKaj bi storili, ko bi nam prišlo   nenadno   sporočilo, da bomo   morali  v   eni  uri   stopiti   pred   sodni   stol božji ?"   Eden odgovori, da bi  brž še opravil navadne     -molitve, ki jih še ni bil dokončal;   drugi   reče, da bi šel urno poiskat svojega izpovednika itd.    Ko  pride vrsta na svetnika, se nasmehlja in reče:   nJaz pa bi še    ; dokončal pričeto igro ; zakaj pričel sem jo s tem na-menom, da bi bilo všeč Bogu,   in   menim, da v tem     ¦ trenutku ne morem storiti ničesar, kar bi mu bilo pri-jetnejše." Kajne, srečen   človek, ki   se   zna   tako  ve-seliti!