DEMOKRACIJA Leto XIV. - Štev. 22 Ideja zmaguje nad na-^ siljem, nad denarjem nad lažjo! GERHADSEN Trst - Gorica, 15. novembra 1960 Izhaja 1. in 15. v mesecu m m mm m m* m Politični značaj upravnih volitev Rahel premik proti obem skrajnostim Kako so se porazdelile politične sile po letošnjih upravnih volitvah? Značilen je malenkostni, zato pa stalni premik na levo, ki se vzdržuje že od 1. 1952 dalje. POKRAJINSKE VOLITVE Pri pokrajinskih volitvah so se komunisti narahlo potegnili od 23,6 odsto 1. 1958 na 24,8 odsto letos. Mnogi so si obetali, da se bo. po Nennijevem precej dvoumnem odmiku od komunistov, okrepila Ital. socialistična stranka. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Pri pokrajinskih volitvah so nennijevci izgubili kar 100.000 glasov. To je očitna posledica njihove dvojne igre. Ce seštejemo vse levičarske glasove s socialdemokrati, nam postane premik na levo še očitnejši. Vsa levica s saragatov-ci vred je zastopana na volilnih izidih s 45.9 odsto. Poleg komunistov so,, se namreč okrepili tudi socialdemokrati od 3 odsto na4,4 odsto. Krščanska demokracija je na pokrajinskih volitvah 1. 1956 prejela 38,9 odsto, pri državnozborskih volitvah 1. 1958: 42,33 odsto, sedaj pa je zdrknila na 40.3 odsto. Vse levičarske stranke so potemtakem močnejše od same KD. Kljub temu pa razpolagajo vse demokratične stranke: KD. liberalci, saragatovci in republikanci še vedno z večino 51,3 odsto. Liberalci so se okrepili od 3,3 odsto na 4 odsto, monarhisti pa so skopneli od 4,7 odsto na 2,9 odsto. Zato pa so misovci zrasli od 4,6 odsto na 5.9 odsto. Desničarji s skupno 12,8 odsto so tretja politična sila v Italiji. OBČINSKE VOLITVE Občinske volitve pa kažejo v svojem prerezu nekoliko drugačno podobo. V nasprotju z izidi pokrajinskih volitev so pri občinskih volitvah komunisti 'nazadovali za 1 odstotek, demokristjani pa so napredovali za 2 odsto. Nennijevci so ostali stacionarni, monarhisti pa so tudi tu pogoreli. Tudi tu so se misovci okrepili na račun monarhistov. Skupno so desničarji pri občinskih volitvah zdrknili od 14,9 odsto na 12,3 odsto. Nekoliko so si opomogli na občinskih volitvah liberalci. Razlogi za rahel premik na levo so najrazličnejši. Značilno je, da so skrajni levičarji napredovali po industrijsko razvitem severu. Tu so se maščevali pogreški krščanskodemokratične rimske centrale -deloma pod Tambronijem - s parlamentarno podporo misovcev. Tudi ob tej priložnosti se je izkazalo, da krepitev fašizma avtomatično jača levičarske skrajneže. Priklanjanje demokrščanov enkrat nen-nijevcem, drugič misovcem je prav tako prispevalo k izgubam sredinskih strank pri pokrajinskih volitvah. Poleg tega so socialni problemi v severni Italiji ostali še vedno nerešeni. Mezde so sicer razmeroma visoke, vendar se vedno ne prilagajo naraščajočim cenam. Tu čakajo Fan-lanijevo vlado odločilne naloge. Tudi v Italiji se bo treba nujno prilagoditi anglosaksonskemu davčnemu ustroju. Italijanski milijonarski zaslužkar je v Italiji obdavčen komaj z 10 odsto tistega zaslužka kakor je z istimi dohodki obremenjen davkoplačevalec .v Združenih državah o-ziroma v Veliki Britaniji. Z anglosaksonsko davčno prakso bi državne finance pridobile toliko likvidnih sredstev, da bi lahko s temi dohodki ustvarile številna nova delovišča in znatno olajšale brezposelnost. S takimi ukrepi bi se odmik proti levi ne samo ustavil, ampak bi skrajna levica doživela verjetno prvi občutni poraz. Za premik na levo pa so bili odločilni tudi politični razlogi. V teh volilnih izidih se jasno izraža protest proti julijskim dogodkom, to se pravi protest proti poizkusom nekaterih demokrščanskih skupin in dela duhovščine, da fašiste posadi v sedlo. Ko so v Rimu določeni krogi oznanjali potrebo po »avtoritarni državi«, se je nujno moralo povečati nezaupanje delavstva. Kljub vsemu volilni izidi ne kažejo zaskrbljenega pretresa demokratičnih sredinskih strank in s tem rušenja parlamentarne demokracije. Fanlanijeva vlada je z 51,3 odsto našla potrditev za pravilnost sedanje parlamentarne povezave z demokratičnimi strankami, s sodelovanjem krščanske demokracije z liberalci, socialdemokrati in republikanci. Negativnih vplivov za sedanjo vlado ni pričakovati. Zaskrbljenost pa povzroča napredovanje komunistov, čeprav je ta napredek komaj opazen in lokalno omejen. Brez učinkovitih socialnih preosnov in brez krepkega in čedalje glasnejšega poudarka demokratičnih načel bo težko ali celo ne- I mogoče parlamentarno blokiranje komunizma. Okrepitev lašizm« je zelo resen problem, čeprav so monarhisti skoraj izginili. Ni mogoče zanikati, da sta se v Italiji obe skrajnosti na jevi in na desni okrepili, čeprav so sredffiske stranke obdržale svojo premoč. i . Oslabitev krščanske demokracije je problematična pri pokrajinskih volitvah tudi že zato, ker predstavlja jo svoji volilni premoči odporno silo tako nasproti skrajni desnici kot skrajni levici. Nennijevi socialisti bi bili bolj kof' kdajkoli moralno obvezni, da podpiraj socialno, liberalno in krščansko sredino. Vendar pa je tudi Nenni izšel iz volilne‘ga boja oslabljen in mora v lastnih vrstah računati z velikimi težavami. POSTAVLJENI CILJI SO BILI DOSEŽENI Slovenske občine so ostale v slovenskih rokah - Število slovenskih glasov je pri pokrajinskih volitvah narastlo Akc strnemo v nekaj stavkov splošni vtis, ki ga imamo ob pogledu na volilne izide na Tržaškem, potem moramo predvsem reči, da smo zadovoljni povečanja števila slovenskih glasov, ki so tam ga pokazale pokrajinske volitve. Neodvisna socialistična zveza (USI) tj. titovci so dobili 1753 glasov več kot leta 1956, povečanje za 706 glasov pa je zabeležila tudi naša Slovenska lista. Za Slovensko demokratsko zvezo in Slovensko katoliško skupnost, katerih izraz je ta lista, je to povečanje še posebno ohrabrujoče, saj gre za skupini, ki nimata na razpolago ne bogatih sredstev ne roja plačanih akti- JOHN FITZGERALD KENNEDY predsednik Združenih držav Am?riški nared je odločil. S pičlo večino glasov: Kennedy: 33,610.488 (339 volilnih zaupnikov); Nixon: 33,307.565 (188 volilnih zaupnikov), zato pa z veliko večino volilnih zaupnikov je ameriški narod izbral senatorja Johna Fitzgeralda Kennedya za svojega državnega predsednika. lstpčasno pa je za podpredsednika ■f sedniških volitev 8. t.m., priča visoka u-deležba volivcev in voliyk na volitvah. Da odločitev ni bila lahka pa dokazujejo z druge strani številke 'obeh strank. Zakaj so se Američani odločili za senatorja Kennedya? Razlagi so številni in raznovrstni. O njih bo razpravljala bodočnost. Valovi ljudskega hotenja pa so ’V Združenih držav izvolil senatorja Lyndo-na B. Johnsona. S to izvolitvijo obeh demokratskih kandidatov se zaključuje v Združenih državah obdobje republikanske vladavine. Poraz republikancev je kljub skromni številčni zmagi demokratov jasen in nedvoumen že zato, ker je republikanski kandidat Richard M. Nixon, podpredsednik Združenih držav užival vso podporo predsednika Eisenhovvra. Da so se Američani v polnem zavedali zgodovinske pomembnosti letošnjih pred- Dogodki — po svet “J JUZNOTIROLSKO VPRAŠANJE. Po mnenju italijanskih diplomatskih krogov je bilo južnotirolsko vprašanje pred OZN postavljeno na določila pogodbe De Ga-speri-Gruber iz l. 1S46. Revizijo brenher-ske meje je OZN odklonila. V celoti pa rimsko gledanje ni zmagalo: Dunaju je ostala odprta pot, da ponovno lahko apelira na mednarodne organizacije, ker omenja končna resolucija Mednarodno razsodišče v Haagu samo kot eno izmed morebitnih instanc. Vsekakor pa so v Rimu prepričani, da je kompromis pred OZN ugodnejši za Italijo kot pa za Av- strijo. Kako se bo spor razvijal v bodoče? Odločitev je v rokah Avstrije in tudi Italije. Ce bo Avstrija vztrajala na posebni bocenski avtonomiji, potem je verjetno, da bodo pogajanja propadla. Ce bi se Avstrija pa tej zahtevi odpovedala, bo Italija verjetno pristala na določene koncesije južnotirolski manjšini. Sedanji področni statut dovoljuje še mnoge koncesije. Ključ za uspeh pa imajo v rokah sami Južni Tirolci, Ce bodo ostali edini in trdno povezani, bodo tudi uspeli. * * * PERZIJCI SO PLESALI OD VESELJA. Tretja žena perzijskega šaha je zadnji dan oktobra povila življenje tako težko pričakovanemu prestolonasledniku. Novica je sprožila divje veselje po vsej državi. Tri dni so trajali državni prazniki. (Nadaljevanje na 2. str.) brez dvoma očitno hotenje po dinamiki in predvsem po ustreznejšem vodstvu državne politike tako v notranjosti kot v svetoyngm merilu. Republikanci so vse predolgo životarili na lavorikah ameriške gospodarske razgibanosti. V zadnjih mesecih so se očitno kazale okvare na gospodarski zmogljivosti, in tudi sovjetske in kitajske grožnje nad svobodnim svetom niso ameriškim državljanom ostale prikrite. John Kennedy prihaja v Belo hišo kot eden najmlajših izmed dosedanjih ameriških predsednikov in zamenjuje enega izmed najstarejših predsednikov Združenih držav. Novi predsednik je zmagal v trdem boju, je pa tudi sam trda narav. Kennedy, ki bo svoje visoko mesto nastopil 20. januarja 1961, je svojevrstna osebnost, mešanica idealista z realistom. Njegova izvolitev pomeni mnogo več kot je tradicionalna zamenjava predsednika z naslednikom. Ta izvolitev pomeni novo poglavje, ameriški zgodovini. Ne samo zato, kijr JE^ennedy demokrat, Eisenho-wer pa 'republikanec, ampak tudi zato, ker prihaja s Kennedyem novo pokolenje v zgodovino svetovne velesile. Je to pokolenje, katerega voditelji so se bojevali na frontah zadnje svetovne vojne, pokolenje, ki je doraščalo s čudeži atomov in elektronov, ki ji;;vključilo vsemirje v svoj miselni krog in'ki smatra zavzetje vse-mirja -\kot samopusebi razumljivo dogodi vš^rŠ). * John Kennedy je predsednik stoletja vesoljstva. Njega bo obkražal možganski trust naravoslovcev, matematikov, pridobitnikov in sociologov. Svetovni tisk ga primerja mlademu Rooseveltu iz 1. 1933. Ta primerjava pa v celoti ne drži. Roosevelt je moral ameriški narod dvigniti iz globoke depresije. Kennedy stopa na čelo najbogatejšega naroda sveta. Blaginja je ta narod preobrazila v enotni razred. Najboljši dokaz za to, je dejstvo, da so milijonarskega sina izvolile delavske množice. Tudi Roosevelt je bil milijonar, ali njega so kapitalisti smatrali za izdajalca imo-vitega sl«ja. Primerjava pa bi utegnila biti točna v toliko, da prinašata oba, Roosevelt in Kennedy V Washingtonu svežino duha, ki bo razgibal počivajočo družbo za nov napredek. Prav tako kot Roosevelt, se Kennedy ne ozira na preteklost ampak išče obrazcev za oblikovanje novega sveta. Izvolitev Kennedya odkriva politično zavest ameriškega naroda. Svojo volilno kampanjo je Kennedy pričel skoraj bi rekli kot neznanec. Nasprotniki so mu očitali mladost in neizkušenost ter celo častihlepje. Kennedy je svojo mladost korenito izkoristil in pritegnil nase vso a-meriško mladino. Na vseh področjih je dokazal solidno znanje. Njegovo častihlepje služi zgolj ideji: »Potrebne bodo žrtve«, je opozarjal svoje poslušalce. »Kdor si želi lahkega življenja, naj me ne voli!« Pa so ga volili. Tudi njegovo versko prepričanje njegove popularnosti ni zaviralo. Zagotovil je izvedbo obširnih socialnih preosnov, obljubil modernizacijo obrambe, poživitev gospodarstva, pomnožitev delovišč in preosnovo šolstva. Zagotovil je, da Združenih držav ne bo ponižal na stopnjo države druge yrste na tem svetu. Prepričan je, da se bo morala Amerika še marsičesa naučiti pri drugih narodih, če si bo hotela spet pridobiti prijateljev in dolino spoštovanje. Izrazil je svojo pripravljenost, da se pogaja s komunisti; seveda bo take sestanke pripravil z vso skrbnostjo. Spoštoval bo vse obveznosti, ki so jih prejšnje vlade sklenile po svetu, pridržal pa si je pravico, da obogati ameriško zunanjo politiko z novimi idejami. V Združenih državah se poslavlja pokolenje, ki je v drugi svetovni vojni zavzemalo najodgovornejše položaje. Kennedy in njegovo pokolenje je služilo v drugi svetovni vojni, dozorelo pa je v povojni dobi. Danes jfj druga svetovna vojna kot del sedanjosti v Washingtonu zaključena in je postala zgodovina. To se bo posebno jasno pokazalo pri bodočih razgovorih z Macmillanom, Adenauerjem in De Gau-leom. Do včeraj so zahodno zavezništvo vodili možje, ki so se medseboj poznali in so bili s tradicijo medseboj povezani. Ta tradicija je sedaj v Ameriki usahnila. To pa ničesar ne spreminja na ameriški pripadnosti zahodni skupnosti in tudi ne spreminja strateških načrtov, spreminja pa se taktika. Kennedyev kredo glasi: »Ce Amerika obstane, če njeni poslaniki obstrmijo pred pred čarovnijo .status quo’, potem Amerika svojega vpliva ne bo mogla uveljav-. ljati. Ce bomo mi odpovedali, bo odpovedala stvar svobode! Želim, da vsi narodi spet obrnejo svoje oči k Ameriki in da se prepričajo o našem pohodu naprej. Da verujejo, da leži naš veliki čas v bodočnosti...« Tako stoji Amerika pred velikim ekspey rimentom. Z izvolitvijo Kennedya je dokazala, da ni izgubila poguma za eksperimentiranje. Premogi volivci Kennedya niso volili s srcem, ampak z razumom. Predsednik Kennedy se zaveda, da ga s treznimi očmi ne gleda samo ameriški narod, ampak ves svet. vistov. Poleg tega je treba tudi upozvati, da titovci leta 1956 niso samostojno nastopili v nekaterih za Slovence pomembnih okrožjih, m Utem ko Slovenska lista takrat, ni imela svojih kandidatov samo v listih mestnih okrožjih, kjer je zelo malo Slovencev. To nam v precejšnji meri pojasni razliko v povečanju. Ce smo veseli povečanja slovenskih glasov, smo pa obenem zadovoljni tudi nad tem, da so slovenski volivci v ogroženi občini Devin-Nabrežina tako dobro izpričali svo o zavest. Njihova »Občinska lista« je dobila skoro dve tretjini vseh oddanih glase.', s čemer je podano upanje, da bo ta ra večja slovenska občina na Tržaškem tu' i še v bodoče ohranila svoj slovenski obraz. V dolinski in zgoniški občini, v katerih so kandidatje Slovenske liste doslej sedeli v občinskem svetu kot predstavniki manjšine, smo si tudi za prihodnja štiri leta ohranili položaj. Pri tem pa ne smemo mimo dejstva, da je število glasov, ki jih je dobila Slovenska lista v teh občinah, čeprav neznatno, vendar le nazadovalo, medtem ko si je Krščanska demokracija popravila svoje pozicije. Pri tem je v Zgoniku celo sploh prvič nastopila z lastno listo. Ce se ob zaključku teh kratkih ugotovitev še enkrat povrnemo k izidom pokrajinskih volitev, potem moramo pripomniti, da so z izidom lahko zadovoljni krščanski demokrati, ki so dobili skoro 11.000 glasov več kot leta 1956, pa tudi Nennijevi socialisti, ki so zabeležili povečanje za skoro 3.000 glasov. Za komuniste in Italijansko socialno gibanje, ki so pri teh volitvah ob skupno večjem številu veljavnih glasov ohranili dejansko samo enako število volivcev kot so jih imeli leta 1956, pa pomenijo zadnje volitve, vsaj na tržaških tleh in v tržaškem merilu, pravzaprav začetek nazadovanja. Slabo sta se odrezali indipendentistični listi, saj sta skupno dobili komaj 9067 glasov, med temi verjetno tudi precej slovenskihl Za nad 3000 glasov so nazadovali socialni demokrati, po vsem videzu v korist Nen-nijevih socialistov. 2434 glasov (tj. skoro eno tretjino svoje prejšnje moči) so izgubili republikanci, približno toljko pa pridobili liberalci, čeprav se ta pretok glasov prav gotovo ni izvršil med tema dvema strankama. Najslabše od vseh pa so se odrezali monarhisti, ki so se morali zadovoljiti z borimi 2.405 glasovi. Ti so praktično pokopani. Med novimi pokrajinskimi svetovalci sta tudi dva Slovenca: inž. Josip Pečenko (za Neodvisno socialistično zvezo) in Franc Gombač (za Komunistično partijo Italije). V devinsko-nabrežianski občini pa so bili za Občinsko listo izvoljeni Srečko Colja, dr. Egon Floridan, Dušan Furlan, Rudolf Gergič, Josip Kravanja, Alfredo Lauretta, Viktor Leg'iša, Drago Legiša, Alojz Markovič, Adriano Oliva, Ludvik Pipan, Albin Skerk, dr. Jože Skerk, Josip Terčon, Just Terčon in Ada Visintin. Krščansko demokracijo pa bodo v tej občini zastopali Sergio Bandini, Giovanni Posarelli, dr. Teodoro de Rinaldini in Re-migio Lenarduzzi. V dolinski občinski svet so bili na Občinski demokratični listi izvoljeni naslednji kandidati: Dušan Lovriha, Josip Sancin, Josip Bolčič, Just Zuljan, Urh Hrvat, Rudolf Kosmač, Josip Lovriha, Vera Kralj, Josip Ota, Ignacij Ota, Anton Petaros, Aleksander Purger in Lidija Žerjal. Slovensko listo pa bodo zastopali: Valentin Jercog, Avguštin Strajn, Andrej Sturman in Mirko Žerjal. V zgoniški občini pa so bili na listi demokratične enotnosti izvoljeni Alojz Pirc ', Vladimir Cibic, Stanislav Milič, Al-•bin Hrovatin, Ivan Knez, Just Pegan, Ivan Rustjn, Danilo Milič, Karel Grilanc, Franc Husel in Franc Colja. Slovensko listo pa bodo zastopali Karlo Štolfa, Josip Milič in Jnst Fabjan. VE ST I z GORIŠKEGA! Zopet zapostavljajo slovenščino Doberdobski občinski svet je sprejel sklep, da morajo uradniki, ki jih občina namešča, obvladati tudi slovenski jezik. Sklep je v skladu z določili republikanske ustave in mednarodne listine o človečanskih pravicah, ki jo je tudi Italija podpisala. Zato ne moremo mimo ponovnega nespoštovanja in preziranja našega jezika od strani goriške prefekture, ki je zavrnila sklep od ljudstva izvoljenih upraviteljev in predstavnikov občine. Kolikor nam je znano, prefektura ni navedla zakona, ki prepoveduje slovenski jezik in se je samo omejila sporočiti, da se lahko nameščajo tudi uradniki, ki poznajo slovenski jezik, toda ne da so ga primorani obvladati in z njim z ljudstvom občevati. Prav v tem sporočilu tiči preziranje slovenskega jezika in tudi zapostavljanje, ker smo Slovenci po določilih ustave enakopravni državljani ter imamo po njenem 6. členu tudi vso pravico zaščite v pogledu vseh naših pravic. Preveč smo pod fašizmom in za fašizmom trpeli, da bi vedno molčali spričo te hude žalitve našega jezika in naših pravic. Oblast se mora zavedati, da so italijanski zastopniki .v skupščini Organizacije združenih narodov zatrjevali, da Italija človečansko ravna z jezikovnimi skupnostmi in da jih vzorno ščiti. Ob tisti priložnosti je sam minister Segni zagotovil jugoslovanskemu predsedniku, da se nam ne skrivi las in da Italija ravna z nami pravično ter da bo izdala vse ukrepe za našo zaščito. Slovenci smo se krepko in odločno uprli fašizmu, ker smo ljubili in ljubimo vse, kar je našega. Zato je zaman upati, da se bomo še v naprej pustili pitati s samimi obljubami. V Nabrežini so Slovenci očitno in odločno pokazali, kaj vse znajo storiti za o-brambo svojega pred tujim pohlepom. Enkrat smo Slovenci vsi skupaj že pisali na Organizacijo združenih narodov in protestirali zaradi zapostavljanja naših pravic. Mar ne bomo voljni in zmožni nastopiti tudi drugič, še bolj odločno in s prikazom vseh krivic, ki se nam godijo?! Se to bi se hotelo, da bi naše občine ne smele nameščati uradnikov, ki obvladajo slovenski jezik, ali so slovenskega materinega jezika. Z prefekturnega sporočila bi se v tem oziru dalo sklepati marsikaj podobnega, saj dobro vemo, da bi nam ostanki fašizma in nekateri nasledniki fašistične miselnosti v ravnanju z nami radi prepovedali občevanje v slovenščini celo v zasebnem življenju. Nekoč so sami italijanski listi, po zlomu fašizma, zahtevali, naj vlada ravna z nami pravično in spoštuje vse, prav vse naše pravice. Toda v Rimu so polni samih obljub, ki jih v pogledu do nas namerno nikoli ne spoštujejo. Odločiti se moramo za odločnejše odkrite javne nastope proti krivicam, ki jih z nami uganjajo. O teh krivicah moramo seznaniti ne samo italijansko javnost, ampak tudi Organizacijo združenih narodov. V Mirniku so nam zvijačno pobrali šolo, ker niso imeli lastnih italijanskih otrok, pa so v svojo italijansko šolo vpisali slovenske z izgovorom, da slovenska šola ne deluje več. Slovensko šolo so potisnili iz Krmina na Plešivo in zdaj nam jo pa tu uničujejo na način in z zvijačo, ki sta vsem znana. Pravijo, da so celo karabinerji stopili v šolo n^i Plešivem in da so oni nastopili tudi v Mirniku. Kaj pravijo oblastva o (Nadaljevanje s 1. str.) UMRL JE JUGOSLOVANSKI KIPAR. Jugoslovanski kipar Strelen Stojanovič je v starosti 62 let umrl. Bil je član Srpske akademije znanosti in večletni dekan Akademije lepih umetnosti v Beogradu. Stojanovič je bil v letih 1919-1922 učenec mojstra Bourdellea in je svojo mladost v glavnem preživljal v Franciji. * * * VOLITVE NA JUŽNEM TIROLSKEM. Volitve v bocenski pokrajini z vso zgovornostjo dokazujejo, kaj pomeni strnjenost, edinost in složnost manjšinske stranke. Medtem ko smo Slovenci pod Italijo razcepljeni po najrazličnejših strankah in ideoloških zapeljevanjih, stoji nemška manjšina kot granitni blok. Kaj pravijo volilni izidi? SVP * PRED ŠTIRIMI LETI. V prvih novembrskih dneh l. 1956 so sovjetski topovi pokopali madžarsko zakonito vlado. Postreljena, pomandrana so obležala mlada življenja v blatu in krvi. Madžarska revolucija je izdahnila pod topovskimi kroglami. Pokopana pa je ostala tudi utvara na zahodno pomoč... Sc * * TAKSNA JE DEMOKRACIJA. Kenne-dyev tekmec, podpredsednik Združenih držav Nixon, je ob porazu, ki ga je doživel na predsedniških volitvah, dejal: »Sedaj, ko je padla odločitev, se bomo vsi enotno združili okrog moža, ki je bil izvoljen za predsednika Združenih držav. Želim senatorju Kennedyu in vam vsem povedati, da bo užival vso mojo podporo. Čestitam senatorju Kennedyu na briljantnem vodstvu volilne kampanje.« lista pride vse prav, da se lahko obregnejo ob Slovence. Ni jim seveda prav, da se Slovenci znajdejo tudi složne v zadevah, pri katerih smo vsi skupaj interesi-rani in prizadeti. To se zgodi sicer zelo redko, pa vendar se zgodi in ravno to gre na živce našim sovražnikom. Bilo bi seveda čudno, če bi »Piccolo« tako slovensko složnost pozdravil in pohvalil, saj ne pozna lepih izrazov, ko gre za naše pravice. Ljudje, kot so oni okoli goriškega uredništva »Piccola«, bi nas radi videli vedno skregane in v stalnem medsebojnem prepiru, da bi nas lažje in hitrejše uničili. Kaj pa če bi mi rekli, da so vsi Italijani fašisti, ko ne spoštujejo človečanskih pravic, in tu pa tam tudi hudobno krivično ravnajo z nami? O tedaj bi morda tudi »Piccolova« goriška garda zdivjala in nam očitala, da žalimo italijanski narod. Hvala Bogu imamo Slovenci še toliko zdrave pameti in ljubezni do naših šol, da se znajdemo na isti ravni misli, ko je treba nastopiti za koristi šole, ki bi nam jo hudobneži zelo radi uničili. Lani je »Piccolo« napadel ustanovitev goriškega Šolskega odbora, in je moral priznati, da ni ravnal pravilno. Letos se je zaletel v Slovence pa zaradi čisto nedolžne in upravičene skupne vloge na ministrskega predsednika. Vse mu pride prav, da le piše proti Slovencem! hoteli storiti. Tedaj je župan naročil občinskemu obhodniku, naj titovski venec za nekoliko premakne, da pride občinski pred spomenik. To je titovce, ali Združenje partizanov, kakor se nazivajo, spravilo v grozansko nerazpoloženje. Nekateri od njih so zače.li rjoveti in besneti po vasi, seveda v svojem ožjem, zelo ozkem krogu, ker se za njihov bes živa duša drugače ni zmenila. Pravijo, da so zahtevali, naj jih župan prosi za odpuščanje. In ker te prošnje le ni hotelo biti, so mu trije titovski občinski svetovalci poslali vlogo z zahtevo, da mora takoj sklicati sejo občinskega sveta. Baje, da so v tei, ali kaki drugi vlogi napisali, da je vse ljudstvo silno ogorčeno, ker je župan nekoliko premaknil omenjeni venec. Razširili so vest o pravi ljudski revoluciji in zaradi tega je šel naš dopisnik na lice mesta, da se o stvari od blizu prepriča in skuša rešiti po potrebi tudi samega župana pred razkačenim in podivjanim ljudstvom, ki mu je vendar bilo zaupalo občinsko upravo. Toda glej, naš dopisnik ni naletel niti na enega samega Steverjanca, ki bi bil slabo razpoložen, ali na župana tudi samo jezen. Revolucije in revolucionarjev nikjer v nobenem kotičku števerjanske občine. Ko se je naš dopisnik prepričal, je sprejel povabilo svojih znancev in jo z njimi mahnil v klet. Tako smo od njega prejeli samo poročilo o dobrotah štever-janskih vinskih kleti pri uživanju pršuta s domačim kruhom!... Ves svoj bes so namreč titovci pomirili s tem, da so naperili proti županu precej slano kazensko ovadbo. Zdaj čakajo, da pridejo po župana orožniki in ga zvezanega popeljejo skozi vas. Tako zatrjujejo števerjanski titovci in že volijo novega župana... Resnica je namreč ta, da so vso zadevo skuhali oni sami zaradi bližnjih volitev. Kazenska ovadba proti županu, zaradi dogodka z vencem, ima tudi namen motiti ozračje zaradi prihodnjih volitev. Menimo, da se tudi topot ugriznejo v jezik!... Dodatno smo k gornjemu dopisu prejeli od številnih Steverjancev podpisano izjavo, ki se popolnoma ujema z gornjim dopisom. Izjava zaključuje: To so dogodki. Ali je g. župan s svojim vedenjem onečastil spomin padlih, naj vsakdo s svojo glavo presodi. Menimo pa, da ne obstoja počastitev padlih le v polaganju vencev. Oni pa, ki so pretekle dni po števerjanskih lokalih umetno povzročali in širili »ogorčenje« s prostaškimi izrazi, zabeljenimi z grobimi kletvami na račun županove osebe in občinske uprave, niso ravno najlepše počastili spomina padlih. Upamo, da so ti, katerih ime je vklesano v spominski plošči, lepše razumeli županovo dejanje namenjeno počastitvi vseh padlih občanov, kakor pa živi, katerih pogled je zaradi človeške slabosti bolj enostranski. (Sledijo podpisi). Od kod toliko komunistov Vsak človek, ki ve, kaj je komunizem in ga zato tudi odklanja, si skoraj r,e zna razlagati, kako je mogoče, da ie v naši državi še toliko ljudi pripravljenih, voliti za komunistično partijo. Zadeva je res nekam čudna, pa si bomo takoj o vsem na jasnem, če pogledamo, kje je največ komunistov. Te dni po končanih upravnih volitvah nekaterim slaršem u Ker imamo tudi tu na Goriškem nekatere »slovenske starše, ki se odlikujejo po izredni narodni zavesti, o čemer se lahko prepričamo, če pogledamo, kako skrbijo za pravilno zgojo svojih otrok, nameravamo posvetiti tem gospodom besede, ki jih je o materinem jeziku spregovoril škof Martin Slomšek. Ta se je namreč takole izrazil: Žalosten in dolgočasen bi bil svet, ko bi govorili vsi ljudje isti jezik. Bog bi prav tako lahko dal vsem ljudem en jezik v govorjenju, kakor je dal apostolom, da so govorili v vseh jezikih. A božja modrost tega ni storila. Sv. Duh je na binkoštni praznik posvetil vse jezike zato, da s hvaležnim srcem spoštuje vsak svojega, da daje zanj Bogu spodobno čast in hvalo. Med vsemi jeziki mora biti Slovencem naš materin jezik najljubši. Bratje in sestre! Slovenec bom govoril Slovencem nove besede iz materine ljubezni, govoril v slovenskem jeziku, zakaj tudi tega je dal sv. Duh govoriti apostolom. Ne govorimo samo po Koroškem našega imenitnega slovanskega jezika; ni ga na svetu jezika, ki bi ga tako na široko govorili. Pojdi za jugom do morja, našel boš po Hrvatskem in Dalmaciji ljudi, ki govore slovansko kakor ti. Prehodi Ogr- so prav vsi časopisi prinašali volilne izide nanašajoče se na vsa italijanska mesta, v katerih se je volilo. Statistični podatki nam govorijo, da je komunizem najmočnejši v industrijskih središčih. To pomeni, da so glavna opora komunizmu prav delavci. Poglejmo seda’, zakaj ima komunizem take uspehe med delavstvom. Mlad in neizkušen fant, ki ni še v stanju, oa b. sam presodil, kaj je dobro in kaj ne, dobi zaposlitev v kakem velikem industrijskem obratu. Tam se takoj seznani s starejšimi delavci, od katerih so prav gotovo številni člani komunistične partije. Ti ne bodo, seveda, izgubljali časa, temveč bodo mladeniča začeli obdelovati in ne bodo odnehali, dokler ga ne bodo prepričali, da je edino komunizem zagovornik in borec za delavske pravice. Ko bo fant prepričan, bo vpis v tamkajšnjo partijsko celico zelo enostavna zadeva. Govorite potem takemu človeku in razlagajte mu, da se komunizem poteguje za delavstvo le, dokler se ne dokoplje do oblasti! Vse vaše besede bodo bob ob steno! Kako naj se torej prepreči širjenje komunizma med delavstvom? To lahko storijo predvsem pogumni delavci nekomunisti. ki morajo z besedo in dejanji kazati svojim tovarišem pravo pot v demokracijo. Samo na tak način se lahko spodbija lažniva komunistična propaganda in agitacija! Dijaške štipendije Pokrajinska uprava je razpisala netečaj za dodelitev 23 štipendij dijakom, ki v šolskem letu 1960-61 obiskujejo kmetijske šolske zavode, kakor tudi strokovne profesionalne šole pretežno kmetijskega značaja, ki so državne ali priznane z zakonom. Vsa podrobna pojasnila prejmejo na tajništvu pokrajinske uprave. Vprašanje občinskega tajnika v Sovodnjah Ker je občinski tajnik iz Sovodenj umrl, je nastalo vprašanje, koga namestiti na njegovo mesto. Nekateri menijo, da bi tri slovenske občine lahko ustanovile konzorcij za skupnega tajnika in misel je dobra, ker bi s tem prihranili precej denarja. Naše občine pa rabijo tajnika veščega slovenskega jezika, ker imamo Slovenci vso pravico občevati v slovenskem materinem jeziku. Proti italijanskim tajnikom nima naše ljudstvo ničesar. Oni so lahko pridni in pošteni, toda če ne obvladajo našega jezika, ali če ga ne spoštujejo, nam ne morejo ustreči, niti nas zadovoljiti. Zahtevati moramo, da se naš jezik spoštuje. Nemci v Poadižju so to dosegli, Francozi v Dolini Aosti tudi. Zakaj pa višje oblasti ravno naš jezik ne spoštujejo in ga prezirajo? slovenskim premislek sko, Češko, Moravsko in Poljsko, povsod boš našel slovansko sorodstvo. Je li morda slovenski jezik tako grd in zarobljen, da bi se morali sramovati slovenske govorice? Lepe so pridige v nemškem ježiku, pa tudi v slovenskem lepo teko. Prijetne so nemške pesmi, ali prijetnejše so pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo in nam po nebeško razveseljujejo srce. Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah tepta in ne ve, kakšno škodo dela. Slovenski starši, ki znajo slovensko, pa svojih otrok slovenskega jezika ne uče, so nehvaležni hišniki, saj zapravijo svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, ki so jim ga izročili njihovi dedje. Taki očetje in matere so podobni slabim gospodarjem, ki prodajajo svoje očetno gospodarstvo, kupujejo druge hiše, a pridejo slednjič na beraško palico. Kar je oče dobrega prejel od svojih starih, mora zapustiti svojemu sinu; kar se je mati hvale vrednega naučila od svoje matere, bo zapustila tudi svoji hčeri. Materin jezik je najdražja dota. ki smo je dobil od svojih starih. Skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, ki nam ga je izročil Gospod nebes in zemlje, da bi z njim kupčevali in napravili veliko dobička. Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno zakoplje svoj talent; Bog ga bo nekoč terjal zanj in vsi zaničevalci svojega jezika bodo vrženi v temo. Ne bodi vas sram, da ste Slovenci; to naj bo naša čast! Prva moja žalost je, da nas neki tujci zaničujejo. Vedimo se tako, da bomo vse časti in hvale vredni pred Bogom in pred ljudmi! Druga žalost mojega srca je slaba navada Slovencev, da se svojega rodu in jezika sramujejo in slovensko govoriti nočejo. Nikarte tega, ljubite svoj narod, spoštujte svoj jezik! O ljubi, lepi in pošteni slovenski jezik! S teboj sem prvič klical svojo ljubeznivo mater in dobrega očeta; v tebi me je mati učila moliti in spoznavati Boga; tebe hočem hvaležno spoštovati in te ohraniti ko najdražji spomin na svoje rajne starše; za tvojo čast in lepoto hočem po pameti skrbeti, kolikor premorem. Do svoje poslednje ure hočem najrajši v slovenskem jeziku hvalili Boga, najrajši v slovenskem jeziku učiti svoje ljube brate in sestre Slovence. Kot hvaležen sin svoje ljube matere želim, naj bi bila slovenska moja poslednja beseda, prav kakor je bila slovenska moja prva. Za prometno cesto Goric i-Ljubljana Italijanski krogi se močno potegujejo za takojšnjo zgraditev direktne ceste Go-rka-Ljubljana, ki naj bi služila težkemu avtomobilskemu prometu. Poročajo, da so tudi slovenske oblasti iz Ljubljane precej naklonjene tej zamisli. Kdo se je pritoževal... Med volilno borbo smo čitali v »Delu« od 28. oktobra napad na slovenski radio v Trstu, češ da ni nepristranski ter da ne ob^avl^a shodov komunistične partije. O-čitek se nam je zdel zelo čuden, ker so se prav tiste dni številni naši somišljeniki pritoževali da tržaški radio kar naprej objavlja in napoveduje volilne shode komunistične partije, medtem ko se na shode »Slovenske liste« spomni le od časa do časa. Zanimali smo se zato na radijski postaji in ugotovili, da je bilo v tednu med 22. in 28. oktobrom objavljenih 16 vrst o zborovanjih krščanske demokracije, 15 vrst o zborovanjih komunistične partije ter 9 vrst o zborovanjih naše liste. Spet nov dokaz, kako Komunisti dosledno lažejo. In vendar se še vedno najdejo ljudje, ki jim verjamejo. Komisija za uveljavitev avtonomnih dežel Predsednik vlade Fanfani je takoj po volitvah imenoval člane komisije, ki ima nalogo preučiti praktične pogoje za izvedbo ustave v pogledu avtonomnih dežel. Komisija ima bajč nalogo, da svoje delo zaključi v štirih mesecih in predloži načrt za ostvaritev deželnih avtonomij. Svoječasno je Fanfani izjavil, da se bo med najprvimi izvedla posebna avtonomija v naši deželi. Tudi v ta namen je bila imenovana neka komisija, ki naj bi na licu mesta slišala mnenje in nasvete glede izvedbe naše posebne avtonomije. Pa ni še bilo videti nobenega. Df17nR I Dfl+llinin n Rim 7 Prenočišče, hrana, ogled Kima itd., vse te rUuUn! rOlUjBTB U nim : skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na, _=š Hotel-Penzion BLED Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite ! - Pišite nam za cene in prospekte ! DOGODKI PO SVETU REVOLUCIJA V ŠTEVERJANU Repentaborske volitve Naša občina se je ob zadnjih volitvah, kljub razmeroma majhemu številu volivcev in volivk vendarle proslavila. Glas naše občine je segel daleč čez občinske meje. Za občinske volitve nismo bili ravno brezbrižni kot je v začetku kazalo, saj smo postavili kar tri liste. Po zaslugi našega županstva pa so vse tri liste lepo obvisele na cedilu. Naš župan je prejšnji četrtek zvečer nekaj govoril na radiju o pokrajinskih volitvah, zakaj ni občinskih volitev pa je pozabil povedati. Birokracij nas je stisnil in Repenči smo ostali odprtih ust. Pravijo, da bodo za našo občino občinske volitve čez nekaj mesecev. Upamo, da nam med tem časom ne bodo postregli s kakšnim prefekturnim komisarjem. Taki gospodje imajo namreč drage stopnje, mi pa premalo denarja za tuje žepe. Pokrajinske volitve smo odpravili, volilno razpoloženje pa je ostalo. Sedaj bomo Repenči za ostali svet zanimivi, ker bomo sami v volilnem tekmovanju. Zato pa je tudi prav, da se za te »ekstra« volitve tudi primerno pripravimo. Smo tu na meji. Smo tudi ljudje z odprtimi očmi in dobrim posluhom. Hvala Bogu imamo tudi še precej pameti. Nam ni treba, da nam drugi v glavo zabijajo, kakšno je življenje pri nas in kakšno je drugje. Pri nas se lahko vsak sleherni dan prepriča, kaj prinaša delovnemu človeku en način življenja in kaj drugi. Res je, za kmeta in delavca je povsod težko. Povsod zahtevajo od obeh čim več dela, zato pa mu postrežejo s čim manjšim zaslužkom. Navijajo čim več davkov, dobrot pa delijo čim manj morejo. Je pa vseeno velika razlika. Mi živimo v kapitalistični državi. Ne kopljemo se v dobrotah; če pa imaš delo, si le pomagaš. Koles v naši vasi skoraj ni več, zato pa motorjev in kakšen si privošči tudi kak rabljen avtomobil. Hiše smo si nekako u-redili in lahko sprejmemo pod streho gosta, pa se nam ni treba sramovati. Tam čez vlada socializem. To naj bi bila delavska in kmečka država. Morda bo čez nekaj rodov. Pa preveč ne kaže. Tudi tam imajo nekateri vsega, kmet in delavec pa sta še trikrat večja reveža kot smo mi. Kaj bi vam pravil, koliko tam delavci zaslužijo in kako kmeta z davki odirajo. Saj ni treba, da greš tja pogledat, imaš jih vsak dan pred očmi. Tisti, ki prihajajo v Jugoslavijo, iz Rusije ali kakih drugih komunističnih držav, pravijo, da je v Jugoslaviji raj. No, če je tam raj, potem si ni težko misliti, kako je pod Rusom. Ce pa bi kdo tega morda ne verjel, naj vpraša naše komuniste, koliko naših Kraševcev je na delu v Rusiji? Jaz poznam trde komuniste, ki so morali po svetu za trebuhom in tudi vi jih najbrž poznate. In veste kam so šli? Ne, v Rusijo in ne v svoj komunistični raj ni šel nobeden. So šli v Ameriko, na Francosko, v Argentino, v Avstralijo. V komunistični raj ni silil nobeden. Je že vedel zakaj. Vsi ti komunisti so komunističnemu raju pokazali figo. In prav tako figo bomo komunistom pokazali tudi mi Repenči pri prihodnjih volitvah. Figo vidalijevcem in figo titovcem! Zakaj pa vendar? Zato, ker tistim plačanim komunističnim priganjančem noben pameten človek nič ne verjame in tudi verjeti ne sme. Besede so eno, resnica pa je prav nasprotna od tistega, kar oni govorijo in blebetajo. Mi Repenči smo po večini spregledali že pred časom, drugi vaščani spregledujejo sedaj. Vsak človek se v življenju lahko zmoti, posebno še, če ga slepijo s sladkimi besedami. Nobenega človeka pa ni treba biti sram, če je pogrešil. Tudi ko cepiš trte, lahko pogrešiš, pa drugič popraviš. Se po kamnu včasih lahko narobe udariš. 2alostno ie, da tako kot jaz misli v naši vasi in tudi po drugih vaseh marsikateri možak, pa se iz gole bojazni boji odkrito prekrižati svojo besedo celo tam, kjer ga nihče ne vidi, nihče ne kontrolira, v volilni kabini. Jaz bi takemu kotlo potegnil čez trepetajoča kolena do pasu, hlače pa bi dal tistim našim ženskam, ki kažejo komunistom figo tudi v volilni kabini. Repenči smo Slovenci, zato bomo volili Slovence. Volili bomo domačine, ki niso od nobenega odvisni - in ne takih, ki morajo plesati tako kot jim godejo gospodarji, ki ne živijo po naših vaseh in so jim naše potrebe in skrbi prav toliko mar kot lanski sneg. To sem vam, dragi Repenči in Repenke, napisal, da razmislite. Ne bo vam težko zapopasti, da imam prav. In če imam prav, boste volili po slovensko. Pa še drugič kaj več. Dobro srečo pri pretakanju. Repenc 0 udarniških shodih in preskakoualcih Dragi čitatelji! Gotovo vam ne bi bilo všeč, če bi »Demokracija« k vsemu rekla da in amen. Seveda je precej ljudi, katerim je neprijetno, če odkrijemo, kaj smo videli, kaj slišali in kaj o vsem tem mislimo. Tudi za »Demokracijo« bi bilo prijetnejše, če bi lahko širokosrčno razsipala na desno in levo same pohvale in sama priznanja. V demokratičnih deželah pa takih prilizovanj ne poznamo. Tudi nam namreč ne dežujejo same pohvale. S kritiko nas od časa do časa obsipajo nasprotniki in tudi drugi. Res pa je, da te kritike izvirajo največkrat iz trenutne razkačenosti in neredko tudi iz zavistnih, samoljubnih, in celo spletkarskih pobud, v kolikor so z resnico v prijateljstvu. Živimo pač na področjih, kjer svet še ni najboljši. Tam preko železne zavese je ta svet menda že v dograjevanju. Tako so nam ponovno dokazovali pred volitvami komunistični in titovski funkcionarji. »Pr. dn.« nas je tik pred volitvami, t. j. v času, ko je vedel, da mu pravočasno odgovoriti ne moremo, spraševal, zakaj SL ne nastopa na kakem prometnem tržaškem trgu v središču mesta? Odgovor ne bo težak. Zato, ker SL Čudovitosti živalskega sveta Morda ne veste, da največ psov ne pogine zaradi stradanja, ampak zaradi nespečnosti; da se molža krave zniža za 5 odsto, če smo v hlev pripeljali kako tujo žival; da imajo ovce trikrat več rdečih krvnih telesc kot pa človek; da sta sprednji in zadnji nogi žirafe enako dolgi, v nasprotju z drugimi živalmi; da se tudi živali loti morska bolezen, zlasti konj. Udomačenim slonom postrežejo v takem slučaju z whiskyjem; da posreduje kačji jezik živali ne samo okus, ampak je obenem tudi slušni organ; da doseže največ ja opica, gorila, 1.80 m višine in težo 270 kg; da skoči neka južnoafriška antilopa 4 m v dolžino; da v Avstraliji živeči medvedek koala nikoli ne pije vode, ampak svojo žejo uteši z žvečenjem listov; da izkazuje jezik antilope do 50.000 bradavic za okus, medtem ko jih ima človeški jezik komaj 3000; da so golobje kosti lažje od perja; da ptičjim jatam načelujejo samci, medtem ko mnoge črede sesalcev vodijo tudi samice; da so očesna zrkla nekaterih nojev še enkrat težja od možgan. Heliograd - mesto sončne energije Preteklo je že nekaj desetletij, odkar poznamo prve poizkuse akumuliranja sončne energije. Take preizkuse so seveda izvajali v vročih krajih, kjer ostaja nebo jasno in vedro mesece in mesece. Angleški raziskovalci so delovali v Afriki, ameriški pa po puščavskih predelih Združenih držav. Oboji so dosegli uspehe, ki dovoljujejo že praktično uporabo. Na tem področju pa tudi Rusi ne zaostajajo. Časnikar J. Novodorski je v moskovskem dnevniku »Izvestija« objavil nekaj zanimivosti iz tako imenovanega Helio-grada - Sončnega mesta - Med drugim pravi tudi tole: Kar je bilo še pred kratkim utvara, to se sedaj uresničuje. Sonce je stopilo v službo človeka in je zanj prisiljeno delati. Sonce je duša heliotehničnih obratov. Ob mestnem lobu Heliograda se razprostira blok poslopij, to je prava heliome-talurgična tovarna. Nobena druga peč, tudi električna, ne more dobavljati tako čiste kovine, kot jo dobavljajo sončne peči. V posebnih topilnicah pridobivajo v izoliranih, prozornih čumnatih zelo redke kovine, kot sta n. pr. titan in cirkonij. V začetku oktobra se je v Taškentu sestal tretji kongres heliotehnikov, pri čemer so v glavnem obravnavali vprašanje zidave hiš, katerih strehe so pokrite s temnomodrimi ploščami, s fotobateri-jami, ki vso hišo oskrbujejo s potrebno energijo. Noč in dan obratujejo hladilne naprave, ki ustvarjajo umetno klimo. Vsaka hiša je opremljena s kopalnico, ki jo segreva sonce. Po kuhinjah Heliograda vlada sonce. Po sončnih štedilnikih se pripravljajo kosila in večerje. Osnovo teh naprav sestavljajo sferična zrcala in v njih žariščih so nameščena ogrodja za ponve, lonce in ostalo kuhinjsko posodo. Tu ni plina, ne elektrike, drv in podob- nih goriv. Sonce kuha, praži, peče in segreva. Sončni štedilnik stane okrog 30.000 lir v našem denarju. V Turkmenistanu so že pričeli z tovarniško proizvodnjo sončnih štedilnikov, v Armeniji pa z gradnjo stanovanjskih hiš s kurilnimi strehami za oskrbo slafiovanj s toplo vodo. Po drugih krajih obratujejo naprave za razsoljeva-nje vode, ki io črpajo iz notranjosti zemlje in jo na ta način čistijo rudninskih soli. Preizkušajo tudi sončni parni stroj za proizvodnjo električne energije z zmogljivostjo 1200 kilovatov. Na periferiji Heliograda (kje stoji, tega dopisnik ne pove, to je verjetno državna skrivnost - op. prevajalca) stoji belo poslopje TIES, termojonska električna centrala, ki je ponos Heliograjčanov. Ta naprava avtomatično usmerja energijo po vseh koncih in krajih države. Odnaša tudi rakete v vsemirje. V središču mesta se dviga velika kupola »Sovjetskega sončnega instituta«. Tu delajo ljudje in pobirajo soncu vsak dan več energije v korist človeštva Tam, kjer se je nekoč razprostirala puščava, kjer je neusmiljeno sonce dušilo vsako življenje, kjer je skozi stoletja vse bežalo pred žejo in sončno pripeko, stojijo sedaj senčne oaze in sadovnjaki, se bleščijo bele stanovanjske hiše. V pozdrav pisatelju Mirku Javorniku Prejeli smo in objavljamo; V sredo, 26. oktobra je zapustil Trst in odpotoval v Ameriko pisatelj in časnikar Mirko Javornik. Dolžnost Slovencev je, da se ga vsaj ob tej priliki spomnimo ter mu želimo vso srečo. Javornikovo življenje in delo je bogato. V Ljubljani tridesetih let se je še kot mlad fant lotil težke poti časnikarja in publicista. Slovenski kulturni javnosti se je prvič predstavil leta 1930 v Almanahu sedmih mladih pisateljev. Od takrat je njegova ustvarjalna pot šla naglo navzgor. S članki in novelami ie sodeloval pri mnogih revijah: Dom in svet. Krog in Modra ptica. Njegovo prvo samostojno knjižno delo pa je bila socialna povest iz rudarskega življenja »Crni breg«. Naslednja knjiga nosi naslov »Srečanja z nepoznanimi«, ki je bila sad njegovih potovanj po Evropi. V knjigi »Pomlad v Palestini« pa je izbral vtise in dognanja svojega križarjenja po Bližnjem vzhodu. Se danes je knjiga zanimivo čtivo za poglabljanje v problematiko tega nemirnega praga Azije. Končno je svoje najboljše novele, črtice in eseje zbral v knjigi »Pero in čas«, ki je izšla leta 1944 v Ljubljani. To je v skopih besedah Javornik kot pisatelj. Mnogo svojih sil pa je posvetil prevajanju. znani so njegovi prevodi Dickensa, Manna in drugih svetovnih mojstrov peresa. V Trstu je Javornik kot neutrudni kulturni delavec sodeloval pri vseh slovenskih svobodnih pobudah. Največ svojih sestavkov, dramskih del in prevodov pa je prispeval za slovenski radio, katerega razvoj je Javornik spremljal od vsega začetka. Zaradi ustvarjalne sile in zaradi osebnosti gre Javorniku obče priznanje; kot Slovencu pa gre zasluga, da se je vedno boril za boljšo in pravičnejšo usodo slovenskega naroda. Prijatelji nd Tržaškem, želijo Mirku Javorniku vso srečo na novem kontinentu in njegovo čimprejšnjo vrnitev v kraje njegove ljubezni, upov in sanj. nima ducate plačanih aktivistov in niti od režima odvisnih volivcev, ki jih titovci lahko zganjajo po zgledih »prostovoljnih brigad« v Titovi Jugoslaviji od enega mestnega predela do drugega. Titovski shodi v Titovi Jugoslaviji in v titovski mreži pri nas spadajo med službene dolžnosti nameščencev nasproti svojim gospodarjem. Presedlanje g. Podobnika je gotovo skrajno poniževalno dejanje, zato smo ga na primeren način obsodili davno pred »Pr. dn.« Vprašamo pa se ob takih neprijetnostih, kdo pa je po zadnji vojni učil in zapeljeval naše ljudi k preskakovanju? Ali niso bili ti učitelji in vzorniki prav današnji titovski prvaki? Kdor je čez noč - ne iz prepričanja, ampak zaradi političnega dobičkarstva - politično preskočil iz narodnega tabora k nasprotniku, je prelomil načela značajnosti. Kakšna pa je razlika med političnimi, verskimi ali narodnostnimi preskakovalci? Ni nobene bistvene razlike! Preskakovalce so za časa turških udorov naši predniki smatrali za janičarje. Zakaj? Ker so vero svojih očetov zamenjali iz golega koristolovstva z muslimanstvom. Vera je prepričanje. Kako naj sodobni Slovenec imenuje narodnjaka ali vernega katoličana, ki je zaradi politične konjunkture zatajil svoje narodno ali versko prepričanje in se zapisal tistemu nasprotniku, ki ga je skozi desetletja pobijal? In to niso morda kaki primitivni ljudje, ki bi v enem ali drugem primeru ravnali nepremišljeno in nerazsodno. Ne! Ti preskakovalci so se regrutirali iz vrst slovenske inteligence, celo iz vrst političnih ljudi, ki se od politike preživljajo, ki so se nekoč radi ponašali, da so prežvečili vse politične ideologije tega sveta. Povrhu pa so se s svojim preskakovanjem še hvalili, namesto, da bi se do dna duše takega dejanja sramovali. Pri tem pa so še pridno obrekovali in klevetali prav tiste, ki so jih izdali in zapustili. Ze Tacit je poročal od ljudi, ki nič pametnejšega ne vedo kot vpogniti hrbet pred gospodarjem. Gospod Podobnik Tacita verjetno ni prebiral, zato pa so ga prebirali številni slovenski razumniki, pa so nanj pozabili... V teh preskakovanjih leži podedovani greh političnih konjunkturistov. Ali je res tako čudno, če preprosti slovenski ljudje tupatam te svoje vzornike posnemajo? O tem bi morali, ob prisluškovanju lastne vesti, premišljevati prav sedaj, po nekaj tednih novega šolskega leta in po izvršenih upravnih volitvah, prav tisti preskakovalci, ki se zgražajo nad tistimi, ki niso Storili drugega kot samo to, da so konjunkturiste posnemali, sebi in svojemu narodu v sramoto, Zlomljena ali zvita hrbtenica ostane jeguljasta pa naj jo kdo pripogne v čast in slavo komunizma' ali za skledo tujčeve mineštre. Ce želimo, da se bo naš narod na tej zemlji obdržal in ohranil, potem ga moramo v prvi vrsti pripeljati nazaj pod deloma zapuščeno domače ognjišče; odvračati ga moramo od vseh tistih poti političnih spekulacij, ki pod eno ali drugo krinko dušijo njegovo narodno zavest ii> mu krivijo značaj. Pri tem povratku pod domačo streho pa mu mora prednjačiti prav slovenska inteligenca. Skrajni je čas, da politični konjunkturisti prenehajo z vadljanjem za usodo slovenskega naroda na tej zemlji! Pika liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiu POD ČRTO Tvorba svobodne volje Med številnim gradivom, s katerim se oblikuje določena narodna skupnost, ki jo imenujemo narod, sta opeka in omet: politika in književnost. Opeka in omet sta samostojni gradivi, vsako opravlja svoje določene funkcije in prav isto velja za politiko in književnost. Med opeko in ometom vlada - kot vemo najtesnejša povezanost. Primitivni narodi gradijo svoje tukule in podobna človeška zavestišča s surovo, blatasto opeko, brez ometa. Tako gradijo v današnjih časih svojo »samostojnost« z blatasto politiko in brez književnosti. Mnogi napredni narodi in tudi Slovenci imamo politike, ki jim je književnost obležala na želodcu. Za njih je beletristika gola potrata časa in papirja, če že ne kaj hu šega. Prav tako pa so med narodi in tudi med Slovenci književniki ki jim je politika španska vas, nekako zapravljanje časa ljudi, ki v življenju ne najdejo primernejše zaposlitve v svojem prostem času. V veliki zmoti pa so tako politični nasprotniki književnosti, kot tudi literarni sovražniki politike. Kot gradimo sodobne stavbe z opeko in ometom, tako dvigamo narod s politiko in književnostjo in z drugimi številnimi pripomočki. Brez teh dveh temeljev v najtesnejši povezavi, je, narodno dozorevanje utvara. Ta načela veljajo še prav posebno za narodne manjšine in zlasti še za nas zamejske Slovence v današnjih časih, saj nam prihaja iz matične države ne samo nenarodna, ampak tuja politika, krmijo nas pa z dirigirano literaturo.... Mladi angleški pisatelj, John Wain, je v londonskem »Observerju« objavil odprto pismo svojim gostiteljem v Sovjetski zvezi. Prejel je namreč »Somerset-Mau-ghamovo« nagrado, ki mu je omogočila potovanje po Evropi. Njegova opažanja so zelo zanimiva in v mnogem spominjajo na razmere v današnji matični državi. Svoje pismo je naslovil z »Dear Comra- •des«, dragi tovariši. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii™^^ Vsebino v briljantnem pripovednem slogu napisanega pisanja je mogoče zgostiti v nekaj stavkih. Anglež je sin treznega in talentiranega naroda,. Svet ogleduje takšen, kakršen je. Na neko čarobno pri-hodnjost ne misli, ampak se trudi, da bi z razumevanjem in solidno vzgojo, s kritičnim pogledom preobrazil svet in sicer v sm;slu človeškega in razumniškega snovanja. »Noben Anglež ne bi mogel razumeti, da je svoboda, ki jo v svoji domovini uživa, postala v svetu tako velika redkost.. Jaz sem eden tistih Angležev. Kar mi je odprlo oči, je bila Vaša nenehno prisotna, grozničava, ostudna propaganda, tovariši. Orjaški plakati, zvočniki, ki menda nikoli ne utihnejo, neštete zastave... ne gre za to, da bi mi mogli razumeti, zakaj neprestano kričite, da živi Vaš narod pod najboljšo in najbolj blagohotno vladavino in da so kapitalistične države na robu propada... In vendar priča Vaš strahoten strah pred tujimi informacijami prav to, kar bi morda mi poskušali zanikati... Zakaj tak nepopisljiv strah pred zahodnim časopisjem? Kaj naj Vaši bralci pobiram iz teh listov?« Odgovor daje pismo, ki z neizpodbitnimi dokazi priča, kaj vse je v Sovjetiji pod udarci propagande. Objavljanje zahodnih knjig je v Sovjetiji samo denunciacija duha »namišljene demokracije« kapitalističnih držav. V Sovjetiji ni niti govora o izobrazbi, saj izobrazba pomeni sprostitev duha. V Sovjetiji uradno ne obstoja nobena možnost, ki bi vzbujala hrepenenja po raz-mišljevanju. Sovjetija duši svoje lastne, ustvarjalne sile. Rusija razpolaga z odličnimi inženirji, zdravniki, plesalci, znanstveniki. To so dejstva. Ima pa razmeroma malo umetnikov in niti enega iskrenega pisatelja. Pogojev za humano izobrazbo ni. Izobrazba je postopek, pravi John Wrid, ki sprošča misli. Kaj zares ni nobene možnosti, da bi v Rusiji razmišljevanja, vsaj naskrivem, sprostili. Ce bi to bilo res, bi bila vsaka samoosvoboditev prav tako nemoča. Pred sleherno revolucijo so se v ljudeh predvsem preusmerjale misli. Brez enciklopedistov bi se francoska revolucija, ki' je ustvarila naš meščansko- demokratični svet, nikoli ne sprožila Lahko bi našteli še kopico drugih primerov, pa ni potrebno. Ali naj rusko prihodnost smatramo za brezupno? To vprašanje moramo zanikati. Vse doslej je že bilo nekaj vstaj in tudi ena revolucija na današnjem sovjetskem gospodovalnem področju. Citali smo o nem rih in celo o vstaji v nekem ruskem mestu pod vodstvom mladih komunistov. Edina revolucija je udarila na Madžarskem. Poskušajmo zato naši trditev, da se nam duhovno osvobojenie Rusije ne zdi nemogoče, verificirati z madžarskim primerom in z izkušnjami v sam; Rusiji. Povprečni Rus ne pozna pojma svobode; isto velja za podložnike po satelitskih diktaturah, čeprav imamo nekaj izjem. Več kot 100 let ie preživljala večina teh dežei vse strahote policijske države To niso bile diktature - bolje niso bile vedno diktature; ali pri vseh teh narodih manjkajo izročila demokracije. Bili so sl rji, ki so po demokraciji hrepeneli, bili so ljudje, ki so se za demokracijo bojevali, v nobeni izmed teh dežel pa ni bila demokracija nikoli stalna, trajajoča, naravna ustanova. Demokratični način življenja neke države je jamstvo, da ustroj slehernemu zajamči pravico dvomov, svobode kritike, in da ga kritične besede ne spravljajo v nevarnosti. Zgodovina je ruski narod jasno poučevala, da je kritika življenjsko nevarna sproščenost. V Rusiji so tvegali odkrito besedo šele v trenutku, ko je stanje postalo nevzdržno. Puškina in Lermontova so umorili, nešteto pesnikov, mislecev, kritikov so pregnali v Sibirijo. Kdor carski Rusiji ni bil zvest, je moral računati z najstrožjo kaznijo. Kljub temu je nastala odlična ruska književnost. Viri edinstvenega ustvarjanja so bili najrazličnejši. Evropska orientacija, primer samo-gotovih, samostojnih narodov, religija in končno tudi stremljenja ljudstva po svobodi. Vse te osnove je sovjetska vlada za dolgo dobo časa zbrisala. Današnjemu povprečnemu Rusu pojem svobode ne pomeni to, kar mi pod to besedo razumemo. Ruski človek je izpostavljen tisoč nenasitljivim birokratskim sit- narjenjem, zato si kvečemu želi nekaj olajšanja. Iz lastnih izkušenj lahko trdim: madžarsko ljudstvo je bilo za časa političnega popuščanja zadovoljno, ker ni poznalo primerjave s pristno svobodo. Da je kljub tej žalostni zadovoljnosti zagorela revolucija, da je celo morala vzplamteti, je izključna posledica zdramljenja višjih duhovnih plasti, _med njimi tistih študentov in razumnikov, katerim je prav komunizem omogočil univerzitetno šolanje. Kot omenjeno dokazuje Rusom zgodovinska izkušnja, da postaja življenje neznosno tam, kjer ljudje kritizirajo. Zaradi tega ne smemo pripisovati razširje-vanju zahodnih knjig v Rusiji prevelike važnosti. Ta dela kritizirajo naš svet v prepričanju, da je naš način življenja, pa čeprav zahteva po kakšno preosnovo, edini, ki je vreden človeškega dostojanstva. Naša sodobna kritika se sklicuje na razum. Je trda, odkritosrčna in bi hotela marsikaj spremeniti. Rus te knjige prebira povsem drugače. On živi v svetu govorice cvetočih rož. Govorica cvetočih rož (iz katere se je kasneje razvil žargon, ki za vsako besedo ustvarja nov pomen, kot n. pr. pojem birokracija, ki v ruskih ušesih ne pomeni gospostva brezimenskega uradništva, ampak oviro pri razdeljevanju živil, protekcijo pri udeležbi dragocenih dobrin itd.) Govorica cvetočih rož je obramba, splošno izrazoslovje je kon-censionirano. Hruščev je iznašel pojem »osebnega kulta«, način izražanja, ki na nekaj namiguje, direktno pa ne napada niti osebe niti ustanove. Ko sovjetski či-tatelj naleti po zahodnem tisku na ostre sodobne kritike, jih enostavno ne razume. Angleški študent je razkazoval svoji ruski koleginji mesto Oxfort, najprej naj-bednejši del, potem pa nove moderne predele. »Tako«, je dejal Britanec, »sedaj ste videli, kaj je najlepše in kaj najsiromaš-nejše po britanskih mestih.« »Iskrena hvala«, je odgovorila ruska študentka, »nikomer ne bom povedala, da ste mi razkazali siromašni del mesta.« Zamam ji je mlad Anglež dopovedoval, da mu to ni prav nič mar, Rusinja je vztrajala pri svojem zatrjevanju, da tega v Rusiji ne bo pripovedovala. Ko sem v Moskvi neki profesorici pri- povedoval to zgodbo in jo vprašal, ali bi mi ona razkazala siromašni del Moskve, se je sesedla na stolico, se nasmehnila ter dejala: »Kakšen siromašni del? V Moskvi takega dela mesta ni!« Današnji ruski človek enostavno naše govorice ne razume. Zahodna literatura nekaj malega vpliva na prebivalce satelitskih držav, v Rusiji se to le zelo redko dogaja. Kljub vsemu nastaja v Rusiji nova literatur a. Pri tem ne mislim na Pasternaka - ta je bil samotar. Vstaja novo pokolenje Dudinceva, Tjendrjakova, Sluckija, Jev-tušenka, Tvardovskija i. dr. Pred letom dni je Hija Ehrenburg napisal avtobiografijo, ki jo zaključuje: »Kljub vsemu sem ohranil največji in najlepši človeški dar, upanje.« Polagoma uvide vajo pisatelji na oni strani železne zavese, da so partijski mogočniki prav tako kot uslužne senčnate figure vtelešnje režima in zato prav tako zoprni in ogabni kot njihova nesvobodna država. To proceduro imenujemo revolucijo kvalitete. Najdaljše življenje v komunizmu si ohranjajo znanstveniki, ker oddajajo v nasprotju z umetniki režimu še najmanj koncesij. Tako bo poleg »novega razreda« vstalo po vsej verjetnosti tudi po zasužnjenih deželah novo pokolenje z razvijajočim se smislom za moralo in pravičnost. Za zaključek bi rad pokazal še na eno nevarno pogreško. Popuščanje, ki je razgibalo rdeči svet, ni v nobenem oziru v-plivalo na popuščanje zahodnega sveta. Nasprotno je to nepopuščanje samo okrepilo. Kremeljska gospoda ne bo tvegala atomske vojne še toliko časa, dokler ne bo povsem prepričana, da bo tudi zmagala. V današnjem svetu ni več mogoče trajno vzdrževati terorja in notranjih napetosti v neki deželi; take razmere onemogočajo produkcijo in gradnjo neobhod-no potrebne industrije. Tiranija se usmerja vedno proti točkam najmanjšega odpora. Ce se ji bomo postavili po robu, se bo morala umakniti. To zlasti zato, ker potrebuje mir. Ne pozabljajmo, da je Kremel primoran, da v »hladni vojni« dopušča nekaj svoboščin. Omejene svoboščine pa netijo revolucije in plodijo nevarna gibanja. mna^nucB Novembrske volitve na Južnem Tirolskem so pravi triumf strnjene politične fronte Južnih Tirolcev. Južni Tirolci ne poznajo ne Siškovičev in niti Gherlijev, zato tudi ne poznajo niti rdečega niti črnega odpadništva. Neznano jim je tudi fratelančarsko raznarodovanje. »Pr. dn.« se pritožuje, češ da bi Slovenci lahko imeli v pokrajinskem svetu dva mandata. Mi bi k temu dodali, da bi jih Slovenci lahko imeli še znatno več, če bi se vsi ubežniki iz narodnih vrst, ki vedrijo tudi okrog »Pr. dn.« spet vrnili v očetovo hišo, ki je pred revolucionarno konjunkturo združevala skoraj 90 odsto vseh Slovencev pod Italijo. Tega dejstva ne morejo zanikati potvarjalci slovenske politične zgodovine, ki se pehajo okrog kotla za revolucionarno rento. Med šestimi komunističnimi svetovalci pokrajinskega sveta samuje en sam Slovenec, dasi bi po številu slovenskih komunističnih volivcev morali KP v pokrajinskem svetli zastopati trije Slovenci. Vi-dali pa je Slovence razstavil tako, da je tržaški federaciji podčrtal ime ki ga nosi. Tako je Vittorio Vidali jasno dokazal, da je v zapostavljanju Slovencev na/čisti »patriotski liniji« in da se v praksi v ničemer ne razlikuje od svojih ostalih; rojakov. IViorda bodo slovenske množice, ki še vedno nasedajo komunistični obliki, raznarodovanja, počasi le spregledale. Koliko je slovenskih glasov izgubljenih v obeh indipendentističnih skupinah in koliko jih je vzela v najem Nennijeva socialistična stranka, vedo tisti Slovenci, Ri tem strankam tlačanijo iz strankarskih in s tem protinarodnih interesov. Tudi KD ni čistokrvno leglo. V dolinski občini se je g. Gherli javno pohvalil na radiju, koliko je S'ovencev odtegnil Slovenski listi in jih zapisal med odpadnike. V nabfjs* žinski in zgoniški občini je med demo-krščanskimi številkami prav gotovo po kaka slovenska črna ovca. Glavne zasluge za tako žalostno stanje med tržaškimi Slovenci nosijo poklicni strankarji, ki so po drugi svetovni vojni razbili na Tržaškem in Goriškem slovensko politično strnjenost. Ta obtožba se v tem trenutku razpleta po vseh številnih krivcih. Mislimo, da je skrami čas, da prizadeti o tem razmišljajo in poskušajo vsaj ob dvanajsti uri popraviti to, kar se popraviti še da. Potrebno je samo vzeti vest v roke in preukreniti politično krmilo, ki je zašlo v tako razburkano valov je, lastnih zmot. Nabrežinska občinska manjšine je javno na radiju izpričala svom krščansko ljubezen do Slovencev. Gospodarji g. 'Gher-lija so v Nabrežini označili slovenske brambovce lastne zemlje in lastnega doma za slovensko nacionahstično nasilje To je čisti, briljantni fašistični žargon. Ali niso ti ljudje obremenjeni s preživelimi kolonialističnimi težnjami v Afriki? Kaj ne posnemajo v današnji Evropi pro-slulega pruskega »Drang nach Osten?« Na Južnem Tirolskem kričijo proti nemškemu vsiljevanju, sredi Krasa pa uporabljajo govorico Herrenvolka. Te besede na- brežinskih naskakovalcev slovenske občine se morajo vcepiti v dušo in srca slehernega Slovenca. Ob nobeni priložnosti jih Slovenci in Slovenke ne smemo pozabiti! Izidi za pokrajinske volitve STRANKA 1960 Pokrajinske >edežev 1956 Pokrajinske Sedežev | Krščanska demokracija 70.982 9 58.762 n Komunistična partija Italije 46.901 6 45.934 8 Italijansko socialno pihanje - 28 240 3 29.064 2 Ital. socialdemokratska stranka 14.114 2 17.184 1 Italijanska socialistična stranka 11.105 :< 8.207 - Italijanska republikanska stranka 5.580 1 8.776 1 Italijanska liberalna stranka 6.912 1 4.285 - Lista ..Trieste ai Triestini" 4.987 -A_ Gibanje za neodvisnost STO 4.970 — Ital. demokratska stranka 2.405 6.219 1 Neodvisna socialistična zveza 5.907 1 4.154 — Slovenska lista 4.803 4.907 — Skupno 206.906 24 186.226 24 Slovenskim volivcem in volivkam! Glavni volilni odbor »Slovenske liste« se prisrčno zahvaljuje vsem volivcem in volivkam za izkazano zaupanje »Slovenski listi« pri preteklih pokrajinskih in občinskih volitvah na Tržaškem ozemlju! Zahvaluje se tudi vsem. ki so s svojim delom in s svojimi prispevki pripomogli, da se je slovensko ime na tej zemlji, ponovno politično uveljavilo! Ugotavlja pa, da so Slovenci in Slovenke v veliki večine še vedno razkropljeni po raznih neslovenskih strankah in da s svojimi glasovi tlačanijo tujim interesom in s tem slabijo politično moč slovenskega naroda v zamejstvu. Krivda za tak žalostni politični položaj slovenske manjšine pri nas leži izven območja »Slovenske lislčJl'zakoreninjena je v strankarstvu 1 judfJ^HŽT so jim interesi raznih strank važnejši od življenjskih koristi lastnega naroda. Spoznanje, da so na krivi poti polagoma promca v slovenskega človeka; dolžnost slehernega zavednega Slovenca pa je, da ta spoznanja širi med svoje zapeljane rojake in rojakinje. Ed'na naša m sel, edino naše hotenje, prvi naš cilj mora biti v bodočnosti: EDINOST VSEH SLOVENCEV! V tem duhu in za dosego teh smotrov se pripravljajmo že sedaj na bodoče volitve. S temi željami pozdravlja vse Slovence in Slovenke GLAVNI VOLILNI ODBOR »SLOVENSKE LISTE«; V TRSTU Izjava o izidih volitev Za »Slovensko listo« sta predstavnika Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti v Trstu, prof. Ru- Seja širšega SDZ V nedeljo 13. t.m. popoldne so se v lastnih prostorih v ulici Machiavelli 22-11. zbrali člani Izvršnega odbora SDZ, da proučijo politični položaj po opravljenih upravnih volitvah na Tržaškem ozemlju in se porazgovorijo o tekočih zadevah organizacijskega značaja. Sejo je vodil poslevodeči podpredsednik SDZ, prof. Rudolf, ki je v kratkih obrisih ilustriral priprave in potek volilne kampanje, ki jo je tudi tokrat SDZ vodila vzajemno c SKS. Referent je najprej v imenu Glavnega volilnega odbora Izidi za občinske volitve Občina 1960 1956 Glasov Sedežev Glasov Sedežev MILJE Lista „Frausin“ 4 529 18 4.246 17 Krščanska demokracija 2.459 9 2.181 9 Socialni demokrati 520 2 796 3 Ital. soc. gibanje 325 1 — — Ital. social, stranka 245 — — — Republikanci 233 — 392 1 DEVIN-NABREŽINA Občinska lista 8.311 30 7.615 30 1.989 16 1.575 16 Slovenska lista — — 536 — Krščanska demokracija 1.047 4 — — j Lista „Torre“ — — 848 4 Ital. social, stranka 199 — — — Socialni demokrati 117 — — 3.379 20 2.959 20 DOLINA i Obč. demokratična lista 1.743 16 1.803 16 Slovenska lista 519 4 554 4 Krščanska demokracija 499 — 300 — Ital. social, stranka 250 — 170 3.011 20 2.827 20 ZGONIK Občinska lista dem. enotnosti ' 466 12 462 12 Slovenska lista 210 3 256 3 Krščanska demokracija 70 — — — 726 15 718 15 Slovenske liste prečital^feahVAlb vsem, ki so kakorkoli pripomogli k doseženemu uspehu. Priobčujemo jo ri& driigem mestu. Posebej se je zahvalil predsedniku SDZ v Gorici, dr. Avgustu Sfiligoju, za njegov požrtvovalni prispevek k volilni propagandi. Slovenska lista je v preteklem volilnem boju priredila 29 večjih voliLhih shodov po mestnih predelih in po podeželju, nato pa" tudi še 43 letečih shodov, Izobesila je 480 plakatov in razdelila nad 22.000 večjih in manjših letakov. Dve številki »Demokracije« sta izšli, vsaka v posebni volilni nakladi po 4000 izvodov nad normalno naklado. Razobesili smo tudi 23 transparentov. »Katoliški glas« je izdal posebno volilno prilogo v 3500 izvodih, zakar irekamo uredništvu toplo zahvalo. Referent je poudaril težave, s katerimi e mora bojevati gibanje, ki je v vsakem žiru odvisno samo od svojih lastnih mo-i. V divjem tekmovanju s strankami, ki razpolagajo z neusahljivimi finančnimi sredstvi, z dnevnim tiskom in množicami plačanih agitatorjev, s strankami, ki jih moralno in gmotno podpirajo vlade in državne blagajne, je delo požrtvovalnih in nesebičnih idealistov težko, naporno in včasih celo brezupno. Tudi pri teh volitvah pa se je ponovno izkazalo, da plemenita ideja narodne ohranitve uspešno zmaguje nad strankarskimi interesi poklicnih zapeljevalcev slovenskega ljudstva. Ta ugotovitev je gotovo v največje zadoščenje tako volilnemu odboru kot sodelavcem, podpornikom in volivcem Slovenske liste. Res stoji še velika večina slovenskih volivcev in volivk izven slovenskega kroga. Kljub deset in desetletnim izkušnjam o popolni ničevosti praznih obljub in obetanj, naseda zlasti slovenski delavski sloj pod bičem poklicnih priganjačev utopi-stičnim zapeljevanjem tujih miselnosti, ki dejansko sledijo skupnemu smotru: raznarodovanju Slovencev na tej zemlji pod najrazličnejšimi pretvezami. Nikoli ne moremo dovolj podčrtati povsem nasprotnih teženj Južnih Tirolcev v Poadižju, ki so se otresli vseh komunističnih, indipendentističnih ali demokrščanskih izigravanj in so vsi trdno in kompatno povezani v enotni nemški stranki. Prav gotovo je, da so med njimi prepričani socialisti, morda tudi komunisti, liberalci in predvsem katoličani, ali ob volitvah so vsi brez izjeme samo Nemci. Njihova ljudska stranka je po svojem programu in gledanju na svet povsem identična italijanski krščanski demokraciji - in vendar ne voli niti en sam Južni Tirolec italijanske demo-krščanske stranke, ampak voli vsak Tirolec tirolsko ljudsko stranko. Tako postopajo tudi vse narodne manjšine po vsej Evropi in tako ravnajo vsi ostali narodi sveta. V irorjijo jim prav komunisti pri tem ploskajo. Vse naše bodoče težnje, vsi naši napori morajo biti prvenstveno usmerjeni enemu cilju: edinosti vseh Slovencev. Samo tako se bodo naše šole napolnile, samo tako bodo naše prireditve spet razgibane, bo slovenska knjiga, slovenski list, slovenska beseda napolnila slovensko hišo. Samo po tej poli bomo Slovenci lahko terjali in bomo tudi deležni vseh tistih pravic, ki nam po božjih in človeških postavah pri-tičejo, samo tako nas bodo-narodni nasprotniki spoštovali. Samo ,tako bo iz slovenskih src izginilo tisto«: Sovraštvo, ki je po viharnih dneh. medvojne in povojne dobe ustvarilo med krvnimi brati toliko gor- dolf in dr. Simčič, dala naslednjo skupno izjavo: »Z volilnimi izidi so navadno vse stranke zadovoljne, razen ob občutnih izgubah. Slovenska lista je od zadnjih pokrajinskih volitvah število volivcev povečala. To< je znak, da se je med Slovenci zakoreninila. Pretežno število slovenskih volivcev pa še vedno vztraja med tiijimi političnimi gibanji, ki Slovence mamijo s praznimi obljubami in ideološkimi zapeljevanji.. Prepričani smo, da bodo slovenski volivci sčasoma spoznali, da je samo v edinosti zajamčen njihov politični pomen. Ta načela so prodrla v zadnjih časih rrted vse narodne manjšine in zato tudi med nami ne bodo izostala. Manjšinski' ' Stranki so v vsaki državi odrejene čisto' specifične naloge, ki temeljijo na življenskih potrebah manjšine. Zato nujno stopajo ideološka Vprašanja manjšinske politike v ozadje.