362
Bolezen v gobcu.*)
Napade največkrat govejo živino, prešiče in ovce, manjkrat konje; obstoji o začetku v vnetju žlemnatih kož gobca, kteremu sledijo mnogovrstni nasledki vnetja; napade ali posamesno živino ali pa tudi veliko glav po več krajih ob enem, je večkrat kužna in nalezljiva; more živino večkrat napasti. Večkrat se z boleznijo na parkljih in na vimenu združena prikaže.
Znamenja. Bolezen se začne z majhino vročnico na žlemnati koži gobca, posebno na jeziku in dlasni se prikažejo mehurčiki, kteri so z rumenkasto vodo napolnjeni. Sicer je ves gobec bolj rdeč, gorek in boleč, živina ne more jesti, in penaste sline se jej začnejo iz gobca cediti. Mehurčiki se v enem ali dveh dneh pre-derejo, povrhna kožica se oluši in napravijo se rdeče, boleče okrogle ali podolgaste lise, velike kakor groš, pa tudi kakor tolar. Oe je bolezen huda, molzna živina ob mleko pride, je celo malo, in tudi zelo hujša in po velikosti bolezni se tudi sapa in srčno in žilno bitje bolj ali manj pohitri. Ker je ta bolezen zelo velikrats parkljico (boleznijo na parkljih) združena, zato se tudi znamenja parkljice prikažejo; pri goveji živini, ovcah in kozah ste večidel združeni, prešiči imajo večkrat samo parkljico, konji pa, pri kterih se ta bolezen veliko manjkrat prikaže, dobe samo bolezen v gobcu. Pri goveji živini se pridruži tudi včasih vnetje na vimenu.
Pretek, izid in predpovedba bolezni. Ce bolezen ni huda, se vročnica in ž njo vsa druga bolestna znamenja v dveh do štirih dneh že pomanjšajo in v 8—14 dneh se živina popolnoma ozdravi. Ce je pa bolezen bolj huda, trpi delj časa, živina zelo hujša, molzna živina ob mleko pride in breja živina včasih zvrže. Živina se dalj časa ne more za delo rabiti. S smrtjo se vendar le malokdaj in sicer le pri majhini živini konča.
Vzroki. Ta bolezen večidel kakor kuga več živine kar na enkrat napade, posebno se to zgodi spomladi in v jeseni, včasih tudi poleti. More jo tudi ena živina od druge po gobČnem zlemu in slinah nalesti. Večkrat se prikaže bolezen v gobcu tudi posamesno pri živini po prehlajenji, na paši po pustih, trdih ali bodečih zeliščih; po pijači snežnice itd.
Ozdravljanje. Ce živina ni bolezni nalezla, ampak jo prvotno dobila, je prvo to, da se vzrok bolezni odvrne, razun tega se gobec spira z žlemnatimi in močnatimi vodami, kterim se nekoliko kisa (jesiha) ali soli in nekoliko medu pridene; na priliko: ajbi-ševih korenin 4 lote v bokalu vode skuhanih; pre-cejeni tej vodi se pridene maslic jesiha ali pa kuhinjske soli, ki se dobro stopi, 4 lote, medu pa 6 lotov. S tako vodo se 4krat na dan gobec spira, kar se tako zgodi, da se okoli lesene žlice ali kakoršnega količka mehka cunja ali goba ovije , ki se v to vodo namoči in potem prav rahlo po gobcu pomaže. Grozno grozno škodljivo je pa z ostrimi rečmi, kakor s čebulo, s česnom , poprom gobec spirati, ali ga s JSisto soljo drgniti, dokler bolezen še v vnetji obstoji. Ce se tako z vnetim in hudo bolečim gobcem ravna, se vliva olje v ogenj — kar povikša vnetje in bolečine ubogi živini. V mrzli vodi naj si živina sama večkrat gobec spere in bolečinevtolaži — nikar pa je trpinčiti s takimi hudimi rečmi! Ce je pa čez več dni prisad v gobcu splahnil, da ni več vroč, pa tudi rdeč in boleč ne, in se le zlem in sline iz gobca cede brez vnetja, takrat je žajbelj najboljše zdravilo,   da   zopet  okrepča  gobcne  kože in
v
*) Ker je vzlasti po Stajarskem precej te bolezni, pa se tudi na Kranjskem prikazuje, smo povzeli ta poduk iz slovenske „Živino-zdravilske knjige"!                                                                  Vred.
dlasnG; — žajbelj se popari s kropom in četrt ure v loncu s pokritim pokrovom stati pusti, potem se žajbelj nova voda odcedi in ž njo se gobec 3krat na dan spira; prav je tudi žajbeljnovi vodi na pol bokala 1 lot sirovega galuna in nekoliko medu in moke pridjati.
Ko so se mehurčiki predrli in se je sem ter tje koža olušila, je najbolje, te rdeče in boleče rane s sladko smetano in beljakom, ali z neosoljenim sirovim maslom (putrom) in medom večkrat pomazati. Ako so se te rane začele gnojiti, napravi mazilo iz 4 beljakov in 1 lota sirovega galuna.
Pri hudobni gobčni bolezni, pri kteri se iz mehurčkov po gobčnih kožah in jeziku trdovratne vgnjide narejajo, da se smrdljiva gnojnica izceja in klaverno živino večkrat driska žene, zato ker jo požira , ali so se te vgnjide tudi po požiravniku, želodcu in čevih razširile, je pa treba močnejših gobčnih voda, namreč pe-linove vode, ali vode hrastovih ali vrbovih korenin, kterim se nekoliko kafrovca pridene in medu. Globoke gnojne rane se spirajo najbolje z apneno vodo.
Notranjih zdravil ni treba pri tej bolezni, ako ni huda. Pri hudobni bolezni, pri kteri je celo truplo, zlasti želodec in čeva, bolno, se rabijo žlemnata krep-čavna in dišeča zelišča s kafro vred, enkrat ali dvakrat na dan, toda z lepo se morajo dajati, ker živina težko požira.
Zelo važna so pa strežbina zdravila; dobra klaja, če je mogoče zelena, skuhana in zmečkana repa, pesa, krompir, močnate pijače, ne veliko naenkrat, pa večkrat na dan. Zelo važna je tudi snažnost v jaslih in dobra stelja. V hlevu ne bode toplo, pa ne preso-parno.
Policijske vravnave. Da se bolezen po na-lezbi ne razširi, je najbolji zdravo živino varovati, da z bolno ne pride v nikako dotiko; toraj se bolna živina ne sme na občinske paše, ne po cestah goniti, ne z zdravo skupaj napajati. Cesto zapirati bi pa težko bilo storiti in bi zavolj občenja več škodovalo kakor koristilo. Ker se je tudi bati, da tudi človek neko sorto spuščajev v ustih ne dobi, ako se oskruni s slinami, ki iz gobca tečejo, ali če mleko bolne živine vživa, zato se more varovati. Meso take živine, kije za hudo gobčno bolezen zaklana bila, se mora za vžitek prepovedati.