Mitja Skubic, Jezika v stiku: slovenščina in furlanščina. Prevzete besede in kalki 19UDK 811.132:811.163.6’373.45 Mitja Skubic Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani JEZIKA V STIKU: SLOVENŠČINA IN FURLANŠČINA. PREVZETE BESEDE IN KALKI Prispevek analizira medsebojne jezikovne vplive med zahodnoslovenskimi govori in obsoško furlanščino na ozemlju ob Soči, kjer sta si slovenščina in furlanščina, natančneje zahodnoslo- venski in skrajni vzhodnofurlanski govori, v neposrednem stiku oz. si že tisoč let in več delita skupno ozemlje. Prispevek tehta prevzete besede iz sosednjega stičnega jezika in pa pomenske in skladenjske kalke; ti še toliko bolj zahtevajo tesno dolgotrajno sobivanje. The paper investigates mutual linguistic infl uence between West Slovene dialects and Friulian along the Soča River, where Slovene and Friulian, or more precisely, Western Slovene and the easternmost Friulian dialects are in direct contact, that is to say, they have been sharing the same territory for over a thousand years. The article analyzes the words borrowed from the neighboring, contiguous language and semantic and syntactic calques, which in particular require close, long-term coexistence. Ključne besede: zahodnoslovenski, goriški govori, vzhodna, obsoška furlanščina, prevzete besede, pomenski in skladenjski kalki Key words: Western Slovene Goriško dialects, Eastern Friulian along the Soča River, bor- rowed words, semantic and syntactic calques Izbrana tema, tako upamo, slavljencu ne bo nevšečna, saj je prav on uvedel izraz prevzete prvine, gl. SR XX, namesto »neavtohtone prvine« oz. do tedaj rabljenih izrazov tuj in izposojen (tujka, izposojenka). Izraz je uporabljen za besede, pri katerih še čutimo tuji izvor, bodisi na podlagi neprilagojenosti strukturnim lastnostim posameznih plasti slovenskega jezika ali pa zaradi posebne stilistične zaznamovanosti nasproti domačim (ali podomačenim) vzporednicam. V Slovenski slovnici (Toporišič 2000: 13) najdemo tole defi nicijo: »Starejša izraza za pojem prevzeta občna beseda sta tujka in izposojenka. Danes nam izposojenke po- menijo tiste prevzete besede, ki so se docela prilagodile slovenskemu jeziku v izgovoru, pisavi, pregibanju, skladnji, tvorjenju novih besed ipd. /…/ Tujke pa imenujemo tiste prevzete besede, ki se slovenščini niso prilagodile popolnoma, temveč le v večji ali manjši meri.« Izraz »prevzeta beseda« je ustrezen tudi zato, ker govori samo o vstopu besede iz tujega jezika in nič o kakem vračanju. 1 V romanskih jezikih je mogoče ugotoviti nekaj zadrege: izrazi kot prestito, em- prunt, prestamo so uporabni tako za pojav kakor tudi za posamezno leksikalno prvi- no. Izraz izposojenka pravzaprav nalaga, da izposojeno vrnemo, prevzeta beseda pa ne. Od iz drugih jezikov prevzetih besed (»tujk«) – nekaj časa je seveda taka beseda tujka, potem pa, če se pač obdrži, lahko vraste v fonomorfološki sistem in postane domača, splošno rabljena ali vsaj znana v nekem pomenskem polju – se jih le zelo majhen del vrne v jezik, odkoder je bila beseda »izposojena«: romanistika pozna kot Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_2.pdf | DOST. 22/03/23 10.01 20 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij najbolj bleščeč primer vračanja kastiljski alcázar ‘utrdba, grad, palača’. Beseda je res iz arab. (al)kasr, ta pa iz lat. CASTRUM. Lahko pa je beseda vrnjena samo v delnem pomenu: parlement, izpeljanka iz glagola parler <* parabolare, je gotovo nastal v stari francoščini, o tem priča sinkopa nenaglašenega samoglasnika, v pomenu ‘pogo- vor, srečanje, zmenek’ in je znan ves pozni srednji vek, največkrat v pomenu ‘pogovor med kavalirjem in dekletom’. V srednji francoščini se je tako imenoval sodni zbor, a v pomenu ‘zakonodajno telo’, kot ga razumemo danes, je ugotovljiv na Angleškem, v anglonormanski jezikovni dobi. Od tam je bil v tem delnem pomenu vrnjen v roman sko jezikovno sfero. Nekaj »izposojenk« te vrste, seveda mnogo bolj skromnih pomenskih razsežnosti, ponuja tudi naše gradivo, npr. cragnize ‘platno s Kranjskega’ ali skadelze ‘skodelica’, kot ugotavlja za slovenskemu ozemlju bližnje furlanske kraje ASLEF, furlanski jezikovni atlas. 2 V prispevku obravnavamo prevzemanje leksikalnih prvin in kalkiranje; omejujemo se na ozemlje ob Soči, kjer se stikata romanski in slovanski svet, natančneje, skrajna vzhodna obsoška furlanščina in skrajni zahodnoslovenski govori. Tu sta jezika v stiku že dolga stoletja: v Gorici in na zahodnem bregu Soče si etniji v precejšnji meri delita ozemlje od prvega stika dalje, torej že precej več kot tisoč let. Za furlanski jezikov- ni vpliv na zahodnoslovenske govore upoštevamo tudi gradivo, nabrano v Reziji in Benečiji, ob Teru. Tudi ta omejitev slavljencu ne bo nevšečna: v svojem delu, tako v Slovenski slovnici (Toporišič 2000: 131) kakor tudi v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992), npr. v geslih prevzemalni jezik, prevzeto besedje, večkrat opozarja na furlanščino kot na tisti jezik, ki je na slovenščino kot sosednji, stični jezik vplival, a je iz slovenščine jezikovne prvine tudi prevzemal. Ni pa dvoma, da za prevzemanje neposredni stik ni nujen. Dovolj je pomisliti na leksikalne prvine, ki jih dandanes različni jeziki prevzemajo iz angleščine. Ne tako za kalk. Kalkiranje je presnemanje pomena besede ali besedne zveze iz tujega, rekli bomo, stičnega jezika. Torej pomena, ki ga domača beseda nima, ali strukture, ki je jezik, ki prevzema, sicer ne pozna: glagolsko sintagmo tirâ su i bam- bini je za furlanščino in za nekatera severnoitalijanska narečja imel za pomenski kalk po nemškem »die Kinder aufziehen« že véliki italijanski jezikoslovec G. I. Ascoli. Besedna zveza tirâ su, tirare su je furlanščini in italijanščini sicer znana v osnovnem pomenu ‘dvigniti, potegniti kvišku’. Za skladenjski kalk naj navedemo, spet iz german- sko-romanske stične aree, kalk po angleškem vzoru v kanadski francoščini: un réputé ingénieur, un très animé débat. Kršena je francoska in splošnoromanska norma o stavi razločevalnega, distinktivnega pridevnika: ta stoji za samostalnikom, ki ga določa. Stava pred njim ima stilistično vrednost. Oba jezikovna pojava, pomenski in skladenjski kalk, sta mogoča samo na stičnem ozemlju, torej ob neposrednem stiku govorečih. Zmeraj velja ugotovitev, ki jo je kot vodilo zapisal Uriel Weinreich v svojem dragocenem delu o jezikih v stiku, da je jezikovno vplivanje stvar govorečega, ali govorečih, morda dela etnije. Sledeč Weinreichu izhajamo iz prepričanja, da je za kalkiranje potreben stik, bodisi posameznika, ki živi v nekem jezikovno drugačnem okolju (mešani zakoni, izselitev, iskanje dela in kruha v tujini), ali skupine, morda cele etnije ali dela le-té, ki se iz različnih razlogov znajde ob neki drugi z drugačnim jezikom. Primorski Slovenci Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_2.pdf | DOST. 22/03/23 10.01 Mitja Skubic, Jezika v stiku: slovenščina in furlanščina. Prevzete besede in kalki 21 so že tak primer. V svojem prispevku tehtamo medsebojna jezikovna vplivanja med obsoško furlanščino in zahodnoslovenskimi govori. Ne gre za diglosijo, ki je res bila med slovenskimi govori in italijanščino, saj je bila ta goriškim in tržaškim Slovencem od državne oblasti vsiljena v času med obema svetovnima vojnama, torej med letoma 1918 in 1943, najbolj brutalno res v dvajsetletju fašističnega režima, a ne šele takrat, v Benečiji in Reziji pa že od srede 19. stoletja dalje. Za rojake v Italiji pa je italijanščina še dandanes v javnosti pomembnejši jezik. O tem pričajo uradovanje, občila, služba (gl. Kaučič-Baša 1992/1993: 221–226). Na vprašanje, kdaj lahko govori Slovenec na tem etnično in jezikovno mešanem ozemlju materni jezik, je odgovor precej pri roki: doma, v slovenskih kulturnih ustanovah, v cerkvi, v slovenskih šolah, v javnosti (točilnica, gostilna, prireditve), a samo takrat, kadar je prepričan, da je krog prisotnih, s katerimi govori, slovenski, da bo torej tisto okolje njegovo govorico razumelo. In podobno, a za furlanščino še veliko slabše, je razmerje med furlanščino in italijanščino. 3 Odnos furlanščine do slovenščine je drugačen: jezika nista nikdar bila v diglo- sijski opoziciji. Furlanščina, svojski romanski jezik, ima v sicer samostojni deželi Republike Italije Furlaniji – Julijski krajini mnogo manj pravic, kot jih ima v taisti deželi slovenščina, tudi zato, ker jo že stoletja v kulturi in v javnem življenju nasploh obvladuje italijanščina, ali vsaj od 15. stoletja dalje, ko so Benetke po koncu posvetne oblasti oglejskega patriarhata razširile svojo oblast na večino furlanskega ozemlja. Le goriška grofi ja, v majhni meri jezikovno tudi furlanska, je bila od konca srednjega veka po izumrtju grofovske rodbine Lurn und Pustertal pod Habsburžani; od Beneške republike jo je ločila reka Idrijca, furlansko Iudri, italijansko uradno Judrio. A vendar, kulturno je bilo vse ozemlje Beneške republike in tako tudi furlanska jezikovna območja tostran Idrijce pod vplivom italijanščine in nič drugače ni bilo na slovenskem etničnem in jezikovnem ozemlju (Rezija, Benečija), še preden je nekdanja Beneška republika leta 1866 postala del italijanskega kraljestva. In predvsem, furlanščina je italijanščini in tudi beneškemu narečju jezikovno preblizu, da bi bilo zmeraj mogoče odločno reči, da gre pravzaprav za tuji, italijanski ali beneški jezikovni vpliv, kar je bilo za iz avstrijske nemščine prevzete besede vendar lažje, npr. za spoler(t), ringhispil, slàif. Italijanizmi ali venetizmi kot npr. primevere, autuno, farmacist, forchete počasi izrivajo iz rabe stare, žlahtne furlanske izraze kot viarte, sierade, speziàr, piròn. Italijanščina duši furlanščino kot jezik javnega življenja, uradovanja, kulture, tudi kot poučevalni jezik v šoli, kot jezik v cerkvi. Dovolj je pomisliti, da je prvi celotni prevod Svetega pisma v furlanščino iz leta 1997. 4 V prispevku skušamo čim bolj ločiti prevzemanje besed in presnemanje pomena nekega izraza ali strukture. Za prevzete leksikalne prvine si zamišljamo, da je jezik pre vzemal izraze za pojme, tudi za predmete in stvarne reči, ki jih do tedaj ni (dobro) poznal. Baudouin de Courtenay je za Rezijo ugotovil brage, brageše ‘hlače’, kar je nedvomno iz furlanščine; to zatrjuje sonorizacija medsamoglasniškega nezvenečega ve- lara, tako v furlanščini kakor tudi v vsej severnoitalijanski jezikovni sferi, za keltsko/gal- sko braca. Izvirno obliko z nezvenečim velarom dokazuje romunščina: îmbrǎcǎminte, se îmbrǎca ‘obleka, obleči se’. Hlača v Reziji nima istega pomena kot v drugih sloven- skih narečjih, ohranila je pomen iz latinščine (