251 R E C E N Z I J E • R E V I E W S Gregor Pompe Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja Gregor Pompe. Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja. Glasba na Sloven- skem po letu 1918. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. 275 strani. 24,90 €. ISBN: 978-961-06-0163-0. Izid knjige, ki jo avtor označi kot »work in progress«,1 je pomemben mejnik na poti spo- znavanja osebnega raziskovalnega procesa, katerega zametke lahko postavimo v zad- nja leta prejšnjega stoletja, krono pa predstavlja konec lanskega leta izdana monumen- talna monografija istega avtorja,2 ki obravnava isti časovni izsek kot pričujoča knjiga. Avtorjeva oznaka dela kot nedokončnega najbrž korenini v dvojem: poleg očitnega, saj gre za preizkus, kako v smiselno celoto povezati posamezne ozko usmerjene raziskave starejših datumov, je razlog mogoče iskati tudi v dejstvu, da je govoriti o glasbi tega obdobja kot o monolitni celoti težko. Za dvajseto stoletje je značilno, da ima precej ob- razov, je obdobje osebnih slogov in sobivajočih usmeritev, ki se po svoji naravnanosti močno razlikujejo. Gregor Pompe si je za cilj zadal zaobjeti celotno paleto ustvarjalnih hotenj, kar je zaradi hitrega menjavanja slogovnih značilnosti in vpeljevanja vedno no- vih kompozicijskih tehnik zahtevna naloga. Vsako »skico«, članek o izbranem aspektu dela določenega skladatelja, lahko razbiramo kot kamenček mozaika, ki naj ustvari sli- ko o najznačilnejših potezah bogatega, raznorodnega, pa tudi z več izrazitimi prelomi zaznamovanega glasbenega 20. stoletja na Slovenskem. Zato ne gre le za zbirko večino- ma v slovenščini še neobjavljenih besedil, ampak jih je avtor želel nadgraditi s širšim pogledom na naš glasbeni prostor, z izrisom nekakšnega glasbenega zemljevida, in se ob tem jasno opredelil do številnih do tedaj odprtih vprašanj. Delo pa vendarle še ostaja na stopnji skic, saj na glasbenem zemljevidu ostaja precej belih lis. Monografijo sestavlja 18 poglavij, ki bi jih lahko smiselno povezali v tri sklope. Prvi del je namenjen obdobju med obema svetovnima vojnama. Pompe v vseh besedilih, ki se ukvarjajo s tem obdobjem, išče sledi ambivalentnosti, kar naj bi bila temeljna poteza moderne. Skladatelji naj bi tako na eni strani uvajali nekatere nove kompozicijske prije- me, na drugi pa ostajali estetsko zavezani romantični izraznosti. V delu Antona Lajovica se kaže nihanje med prepričanjem, da mora biti umetnost v službi potreb družbe, in zagovarjanjem umetnika, ki naj sledi notranji izrazni nuji. Harmonski jezik Janka Rav- nika je precej drzen, hkrati pa je skladatelj zavezan estetskim konceptom iz 19. stoletja. Podobno velja za zelo obsežen opus Lucijana Marije Škerjanca. Zanj je značilno, da se 1 Gregor Pompe, Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019), 5. 2 Gregor Pompe, Zgodovina glasbe na Slovenskem IV: Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete; Založba ZRC, 2019). MZ_2020_1_FINAL.indd 251 24. 06. 2020 12:00:53 252 M U Z I K O L O Š K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L LV I / 1 je lotil številnih žanrov, ki jih slovenska glasba do tedaj ni imela, a je ob tem estetsko os- tajal zazrt v preteklost. Risto Savin je pomemben predvsem zaradi svojih oper, v katerih so vidni Wagnerjevi vplivi, a je bil hkrati odprt do kompozicijskih novosti, z izborom tem iz nacionalne zgodovine in vključevanjem folklorne melodike pa izkazuje željo po nacionalni operi. Emil Adamič, zelo plodovit skladatelj pretežno zborovskih del, je bil izrazito radoveden do novega, vendar celo v zadnji skladbi najdemo znamenje preteklega: variacije na ljudsko temo. Pompe opozori še na opuse, ki so le delno zazna- movani z vplivi moderne. V to skupino sodijo predvsem Matija Bravničar, Marijan Li- povšek in Slavko Osterc. Vsi trije se po mladostnih delih, ki kažejo poteze moderne, postopoma obrnejo drugam. Tak razvoj se zdi naraven, bolj nenavadni so opusi skla- dateljev, ki vztrajajo v moderni, ko je ta zgodovinsko že mimo, na primer Škerjanc ali pa Blaž Arnič. Zanimivo je še, da je za Slovence v tem času še vedno najpomembnejše utrjevanje nacionalne identitete, zato umanjkajo veliki žanri, s katerimi so se ukvarjali evropski sodobniki. Kompozicijske, predvsem harmonske novosti najdemo v žanrih, bolj značilnih za čas pomladi narodov. Pompe nadaljuje z dvema ključnima medvojnima skladateljskima osebnostma, Škerjancem in Ostercem, ki sta obveljala kot sinonim za polarizacijo slovenske glasbe- ne krajine na napredno in konservativno strujo, a si v resnici nista bila tako vsaksebi, saj je Osterc pod plaščem novosti ohranjal povezave s tradicijo, Škerjanc pa je kljub previdnosti in sentimentalnosti v svoja dela vpeljeval tudi novosti. Povedno je poglav- je z natančno analizo Škerjančevega (Prvega) violinskega koncerta iz leta 1927, časa študija v Parizu. V njem se skladatelj kaže v najdrznejši luči: Škerjanc je bil v svojem eksperimentalnem obdobju na robu modernizma in je imel dovolj znanja in nadar- jenosti, da bi se lahko priključil prenovi iztrošenih kompozicijskih sredstev, vendar se je raje odločil za varnost tradicije in se s tem izključil iz glavnega toka svetovne zgodovine. Še tri poglavja so posvečena medvojnemu obdobju, v prvem Pompe analitično pre- gleda in ovrednoti Bravničarjeve violinske skladbe, v drugem operete Radovana Gob- ca, v tretjem pa klavirski opus Zvonimirja Cigliča. V Bravničarjevem violinskem opusu je mogoče opazovati postopno pomikanje od ekspresionistične izraznosti proti »kla- sičnosti«, kar lahko razumemo kot slogovno regresijo, razvidno na vsaj dveh ravneh: iz improvizacijsko raziskujoče formalne svobode proti klasičnim oblikovnim vzorcem in od harmonsko kompleksnega jezika proti preprostejšim terčnim tvorbam z modalnimi pridihi. In spet dihotomija: Bravničar se mojstri v kompozicijski dovršenosti, a se hkrati odpoveduje ideji napredka. Dvojnost v Cigličevih klavirskih delih se kaže drugače: pri njem ne gre za slogovne premene, ampak za nasprotja znotraj nespremenljivega sloga, morda najbolje pa bi jih povzela dvojica intelekt – intuicija. Gobec je ustvaril precej glasbeno-gledaliških del lahkotnejših zvrsti, kar je v sloven- skem prostoru redkost. Nasploh je vodilo njegove ustvarjalnosti široka razumljivost in komunikativnost. Dve medvojni opereti izkazujeta precejšnjo inovativnost in poznava- nje sodobnih trendov. Poglavje pa se zdi zasnovi knjige nekoliko tuje, saj Gobca tudi muzikološka stroka opredeljuje predvsem kot avtorja del, namenjenih množičnemu izvajanju amaterskih sestavov. Morda je prikaz tovrstne produkcije namenjen širitvi ro- bov predvojne in tudi povojne slovenske glasbene krajine. MZ_2020_1_FINAL.indd 252 24. 06. 2020 12:00:53 253 R E C E N Z I J E • R E V I E W S Drugi sklop poglavij obsega obdobje po drugi svetovni vojni, ki sta ga zaznamo- vala politični in kulturnozgodovinski kontekst. Pompe razgrinja tezo, da glasba poli- tiki v resnici ni bila posebej zanimiva, saj ni imela ideoloških potencialov niti ni bila škodljiva. Deklarativno je bilo potrebno »služiti narodu«, pod tem praporom pa so v resnici potekali boji med različnimi osebnimi naravnanostmi, predvsem med tradicijo in novim. S tem obdobjem so povezane ideje socialističnega realizma, ki pa pri nas niso zares zaživele. Opusi skladateljev iz tega obdobja izkazujejo zazrtost v preteklost s primesmi folklornega in neoklasicističnih elementov, a ne iz politično-ideoloških vzgibov. V petdesetih letih preteklega stoletja so se predvsem mladi skladatelji začeli združevati in zahtevati več prostora za naprednejše ideje, zaradi estetske regresije in politične izolacije takoj po vojni pa so začenjali svoj razvoj iz ničelne točke, kakršno so njihovi evropski kolegi doživljali že takoj po koncu vojne, ta zareza pa je pomembno zaznamovala tudi naslednje generacije. Najvidnejši skladatelji povojnega obdobja imajo precej skupnega, še vedno gredo najdlje pri uporabi harmonskih novosti, pa tudi te uvajajo selektivno in z zamudo gle- de na sočasne tokove v Zahodni Evropi. Lep primer so samospevi Vilka Ukmarja, pa tudi omejena uporaba dodekafonske tehnike. V mojstrsko izdelanih skladbah Uroša Kreka se zrcalijo sočasni slogovni premiki v slovenkem prostoru, Pompe mu zato pri- piše klasičnost, a le v domačem kontekstu. Od začrtane niti nekoliko odstopa poglavje o Lipovškovih uglasbitvah poezije Svet- lane Makarovič, te avtor primerja z uglasbitvami podobnih besedil Pavleta Merkuja in se ob tem dotika dilem upoštevanja zunanje in notranje literarne logike nasproti glas- beni imanentnosti. V tretjem sklopu so obravnavani še živeči skladatelji najstarejše generacije, rojene v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja, Janez Matičič, Jakob Jež, Lojze Lebič in Vinko Globokar. Čeprav sta na Matičičev opus vplivala pariško okolje in predvsem delo v elektronskem studiu GRM, zibelki konkretne glasbe, se njegovo glasbeno jedro ni zares spremenilo, saj skupna značilnost njegovega ustvarjanja ostaja zanimanje za glasbeno imanentno, nabito z dionizično energijo, ter zavezanost klavirju. Jež je izna- šel zelo oseben skladateljski izraz, razpet med tradicijo in zavzetim iskanjem novega. V veliki meri črpa iz odnosov med glasbo in besednim in kaže izrazito naklonjenost človeškemu glasu. Če se besedili o Matičiču in Ježu bereta bolj kot jubilejna zapisa, je del, namenjen Lebiču, veliko bolj poglobljen in obširen, saj je Lebič ena Pompetovih osrednjih raziskovalnih tem. V vseh treh temu skladatelju posvečenih poglavjih se zdi glavna misel, da je njegova modernistično naravnana glasba prežeta z ljudskim ma- terialom, ki nosi semantični potencial, tako sopostavljanje pa je ena temeljnih značil- nosti postmodernistične glasbe. Podobno zmes pisec najde pri dveh tujih skladateljih, ki izhajata iz podobnih političnih in kulturnozgodovinskih situacij, Litvancu Broniu- su Kutavičiusu in Estoncu Velju Tormisu. Poleg uporabe glasb namišljene starodavne preteklosti vse tri povezujeta še ritualnost in teatralnost. Ta sredstva jim omogočajo zaobiti religiozno nesvobodo, socialni realizem, pa tudi tiho namigovati na nacional- no identiteto. V povezavi z Lebičevo skladbo Queensland Music se Pompe sprašuje, v kolikšni meri je skladateljeva želja po nadaljevanju modernizma utopična oziroma nos- talgična, odgovor pa je dialektičen: oboje. Globokar se za razliko od Lebiča ne ukvarja MZ_2020_1_FINAL.indd 253 24. 06. 2020 12:00:53 254 M U Z I K O L O Š K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L LV I / 1 z iskanjem vseh potencialov glasbenega materiala, ampak si zastavlja vprašanje, kaj sploh je glasba. To odkriva s prestopanjem veljavnih zamejitev in dokazuje, da je glasbo mogoče sestavljati iz neglasbenih prvin, njihov spoj pa dosega in celo presega glasbo samo, saj prinaša tudi nezgrešljiva družbeno angažirana sporočila. Zadnje poglavje je v vseh pogledih najsočasnejše, saj se ukvarja s stanjem najmlajše zvrsti, slovenske elek- troakustične glasbe, in s pomočjo ankete razkriva stanje zadnjih let. Pomembna je ugo- tovitev, da se mlajši glasbeniki za razliko od prejšnjih generacij s to glasbo ukvarjajo, ker želijo ujeti duha časa. Knjiga je namenjena vsem, ki jih zanima slovenska umetnostna glasba, predvsem pa razlogi za njene posebnosti. Razvoj je v Sloveniji marsikdaj potekal drugače kot dru- god in nekatere ugotovitve bi se lahko brez upoštevanja kulturnozgodovinskega ozad- ja zdele presenetljive, pa ob poglobljeni razlagi niso. Monografija je tudi zanimivo do- polnilo knjigi istega avtorja Zgodovina glasbe na Slovenskem IV, saj so nekatere teme v Skicah obravnavane drugače, obširneje, bolj analitično, usmerjeno v ozko zastavljena vprašanja in ne kot del širše slike. Bogata zbirka analiz, podprtih z razpredelnicami in notnim gradivom, bo brez dvoma v pomoč nadaljnjim raziskavam. Analize so vedno v službi pojasnjevanja zastavljenega problema, vendar lahko radovednost poteši tudi bralec brez glasbenih predznanj. Iz seznama literature, razpršene po različnih virih, pa tudi iz besedila samega je razvidno, da je avtor prečesal vse do tedaj dostopne zapise in jih tudi kritično ovrednotil. Opravljenega je precej pionirskega dela, saj literature o novejši slovenski glasbi ni dosti, posebej analitično poglobljene ne. Kljub metodološki raznorodnosti, ki jo avtor pojasni že uvodoma, so teme obdelane sistematično, kdaj zmotijo le lektorski zdrsi. Kaže tudi, da je bil zaključek knjige napisan za verzijo, ki je imela še dodatno poglavje, posvečeno Lebiču. Pompe je ob predstavitvi svoje zadnje knjige dejal, da vsako zgodovinsko delo ob izidu samo postane predmet zgodovine in da se zato veseli naslednjega koraka drugih raziskovalcev na tej poti. Skice so, čeprav ne zadnji, vsekakor pomemben člen v tej ve- rigi raziskav slovenske pretekle in sedanje glasbe. Larisa Vrhunc (larisa.vrhunc@ff.uni-lj.si) Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani MZ_2020_1_FINAL.indd 254 24. 06. 2020 12:00:53 255 R E C E N Z I J E • R E V I E W S Gregor Pompe Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja Gregor Pompe. Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja. [Sketches for the History of Slovenian Twentieth-Century Music.] Glasba na Slovenskem po letu 1918. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. 275 pages. €24,90. ISBN: 978-961-06-0163-0. The publication of this book, described by its author as a “work in progress,”1 is an important landmark in the author’s quest for exploring his personal research process, whose origins can be traced back to the last years of the past century, and whose crown jewel is his monumental monograph2 published late last year that discusses the same time frame as this book. The author’s characterization of his work as “unfinished” is probably due to two reasons: in addition to trying to logically connect individual, nar- rowly focused studies into a whole, another reason might be the fact that it is difficult to treat the music of that period as monolithic. One of the characteristics of the twen- tieth century is that it is multifaceted, with personal styles and coexisting trends that greatly differ in their attitudes. Gregor Pompe pursues the goal of covering an entire range of creative choices, which is quite an arduous task given the rapid changes in stylistic features and introduction of perpetually new compositional techniques. Each “sketch”, each article on a chosen aspect of a certain composer’s work, can be seen as a piece of the mosaic that depicts the most common features of the musical twentieth century in Slovenia, which was rich and diverse, but also marked by distinctive breaks. It is thus not just a collection of mostly unpublished texts in Slovenian: rather the au- thor enriches them with a wider view of the Slovenian musical space by outlining a kind of musical map, and at the same time explicitly states his opinions on many is- sues that had previously been unresolved. The work ultimately, however, remains at a sketch-level as there are still many blank spots on this musical map. The monograph consists of 18 chapters that could be logically organized into three sections. The first part focuses on the period between the two World Wars. In all the texts on this period, Pompe looks for traces of the ambivalence that is considered a fun- damental feature of modernism. On the one hand composers were said to be introduc- ing certain new compositional procedures, while on the other hand they continued to be aesthetically committed to romantic expressiveness. The work of Anton Lajovic appears to sway between the belief that art should be in service of the needs of society 1 Gregor Pompe, Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019), 5. 2 Gregor Pompe, Zgodovina glasbe na Slovenskem IV: Glasba na Slovenskem med letoma 1918 in 2018 (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete; Založba ZRC, 2019). MZ_2020_1_FINAL.indd 255 24. 06. 2020 12:00:53 256 M U Z I K O L O Š K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L LV I / 1 and defending the artist who should follow his inner expressive urge. Janko Ravnik’s harmonic language is quite bold, but at the same time the composer is committed to aesthetic concepts from the nineteenth century. Similar could be said for the extensive oeuvre of Lucijan Marija Škerjanc: he typically engaged in many genres that were new to Slovenian music at the time, but in doing so he was still aesthetically immersed in the past. Risto Savin is particularly important because of his operas, in which Wagner’s influence is apparent, but he was also open to compositional novelties, and his selec- tion of themes from national history and his inclusion of ethnic melodies demonstrate his desire for a national opera. Emil Adamič, a very prolific composer of mainly choir music, was particularly curious about new trends, although even his last composition shows traces of the past – variations on a folk song. Pompe also draws attention to those oeuvres that are only partially marked by the influences of modernism. Belong- ing to this group are Matija Bravničar, Marijan Lipovšek and Slavko Osterc in particular. After their youthful works that exhibited features of modernism, all three gradually turned in different directions. While this kind of development seems natural to an extent, the work of composers such as Škerjanc or Blaž Arnič, who persisted within modernism even after it had passed historically, was more unusual. It is also interesting that at the time the most important goal for Slovenians was still to consolidate national identity, which is why great genres like those of their European contemporaries were missing. Compositional, especially harmonic novelties can be found in genres that are more characteristic of the Spring of Nations period. Pompe continues with two key interwar composers, Škerjanc and Osterc, who have become synonymous with the division of the Slovenian musical landscape between progressive and conservative currents, but who were actually not so dissimilar: under the guise of novelty, Osterc maintained links with traditional forms, while Škerjanc, despite his being cautious and sentimental, also introduced new elements in his works. The chapter containing a detailed analysis of Škerjanc’s (First) Violin Concerto from 1927, when he studied in Paris, is quite revealing, showing the composer’s most dar- ing side. During his experimental period, Škerjanc was at the edge of modernism and had enough knowledge and talent to join the restoration of worn out compositional devices, but instead he chose the safety of tradition, thus excluding himself from the main current of world history. Three further chapters are dedicated to the interwar period: in the first one, Pompe offers an analytical overview and evaluation of Bravničar’s violin compositions, in the second, of Radovan Gobec’ operettas, and in the third, the piano oeuvre of Zvonimir Ciglič. In Bravničar’s violin oeuvre, one can observe the gradual movement from ex- pressionist expressiveness towards “classicism”, which can be understood as stylistic regression, apparent on two levels: from improvisational-explorational formal freedom towards classical formal patterns, and from a harmonically complex language towards simpler tertian formations with hints of modality. This again creates a dichotomy where Bravničar keeps mastering his compositional perfection, but at the same time abandons the idea of progress. In Ciglič’s piano works, the duality is presented differ- ently, not relating to stylistic alterations, but as oppositions within an invariable style, perhaps best summarized within the duality of intellect – intuition. MZ_2020_1_FINAL.indd 256 24. 06. 2020 12:00:53 257 R E C E N Z I J E • R E V I E W S Gobec created several musical works for the theatre of lighter genres, which is rare in Slovenia. In general, the guiding principle of his creative approach was the quest to be widely understandable and communicative. His two interwar operettas present considerable innovativeness and knowledge of contemporary trends, but the chapter still seems somewhat alien to the volume’s conception, since even within musicology, Gobec is defined above all as an author of works intended for popular performances by amateur ensembles. Its inclusion is perhaps meant to expand the margins of the pre-war as well as the post-war Slovenian musical landscape. The second group of chapters encompasses the period after World War II, marked by specific political and cultural-historical contexts. Pompe lays out his thesis that poli- tics was not particularly interested in music because it had no ideological potential, nor was it seen as harmful. Declaratively, it had to “serve the nation,” but under this banner, conflicts between different personal orientations, and especially between tradition and novelty, were taking place. This period is linked to ideas of socialist realism, which never really came to life in Slovenia. The works by composers from this period exhibit an immersion into the past mixed with folklore and neoclassical elements, but not for political or ideological reasons. During the 1950s, younger composers especially started to unite and demand space for more progressive ideas, but due to aesthetic regression and political isolation directly after the War, their development was reset at point zero, just as was the case with their European colleagues right after the War ended. This rift left a significant mark on subsequent generations as well. There are quite a few common features among the most prominent composers of the post-war period, namely that they went the furthest in their use of harmonic novel- ties, although even those were introduced selectively and belatedly compared to con- temporary currents in Western Europe. Solo vocal compositions by Vilko Ukmar are a good example of this, as well as the limited use of the dodecaphonic technique. The masterfully created compositions by Uroš Krek reflect the contemporary stylistic shifts in the Slovenian space, for which he is described as a classicist by Pompe, but only in the local context. The only chapter to depart from the charted course is the one on Lipovšek’s musical adaptations of Svetlana Makarovič’s poetry, which the author com- pares to Pavle Merkù’s adaptations of similar texts and thus touches on the dilemmas of considering the external and internal literary logic as opposed to musical immanence. The third part discusses the still living composers of the older generation, born in the 1920s and 1930s, Janez Matičič, Jakob Jež, Lojze Lebič and Vinko Globokar. Even though Matičič’s work was indebted to Parisian influences, and especially through his work in the electronic studio GRM – the cradle of Musique concrète – his musical core has not changed considerably as the common feature of his composing is still an in- terest in musical immanence, loaded with Dionysian energy, and his commitment to the piano. Jež invented a very personal composing expression, spread between tradi- tion and the eager search for the new. It draws largely on the relationships between music and words, and shows a great fondness for the human voice. While the texts on Matičič and Jež read more like anniversary notes, the part dedicated to Lebič is much more thorough and extensive, as Lebič is one of Pompe’s central research topics. In all three chapters devoted to this composer, the main narrative seems to be that his MZ_2020_1_FINAL.indd 257 24. 06. 2020 12:00:53 258 M U Z I K O L O Š K I Z B O R N I K • M U S I C O L O G I C A L A N N U A L LV I / 1 modernist-oriented music is imbued with folk material which carries semantic poten- tial, and such a juxtaposition is precisely one of the fundamental features of postmod- ernist music. The author finds a similar mixture in the works of two foreign compos- ers who come from similar political and cultural-historic situations – the Lithuanian Bronius Kutavičius and the Estonian Veljo Tormis. Beside the use of music from an imagined ancient past, all three are also linked by ritual and theatricality. These tools enable them to circumvent the religious lack of freedom and social realism, but also to quietly allude to national identity. With regards to Lebič’s composition Queensland Music, Pompe poses the question to what extent is the composer’s wish for modernism to continue utopian or nostalgic, and his answer is dialectical: it is both. In contrast to Lebič, Globokar does not search for all the potential of musical material but asks in- stead what is music at all. He discovers this by crossing the established boundaries and demonstrates that music can be assembled from non-musical elements, whereas their link can reach and even surpass music itself, since, remarkably, it also carries socially engaged messages. The last chapter is the most contemporary in all regards, as it dis- cusses the state of the youngest genre or Slovenian electroacoustic music, drawing on a survey to reveal more about it during the past few years. An important finding is that younger musicians, in contrast to previous generations, engage in this type of music because they would like to capture the zeitgeist of our time. The book is intended for all those who are interested in Slovenian art music, and especially in the reasons for its idiosyncrasies. Development in Slovenia was often dif- ferent than elsewhere, and certain conclusions could seem surprising without consid- ering the cultural-historic background; yet an exhaustive explanation shows otherwise. The monograph is also an interesting supplement to The History of Music in Slove- nia IV by the same author, as certain topics are discussed in a different manner in the Sketches, more extensively and analytically, directed towards narrowly defined ques- tions and not as a part of the broader picture. The copious collection of analyses, sup- ported by tables and musical notations, will doubtless be helpful for further research. Analyses always serve to explain the defined problems, but even readers with no prior musical knowledge will be able to satisfy their curiosity. It is clear from the bibliog- raphy, which is spread across various sources, but also from the text itself, that the author has combed through all the available texts and critically assessed them. A lot of pioneering work was done as literature on recent Slovenian music is scarce, especially the analytically thorough kind. Despite methodological versatility, which the author explains already in the introduction, the topics are treated systematically and are only occasionally disturbed by the odd proofreading slip. It also seems that the conclusion of the book was written for a version that included an additional chapter on Lebič. At the presentation of his last book, Pompe said that every historical work itself be- comes an object of history upon publication and that he therefore looks forward to the next steps of other researchers on this path. The Sketches are certainly an important, although not the final, link in the chain of research on Slovenian music, past and present. Larisa Vrhunc (larisa.vrhunc@ff.uni-lj.si) Faculty of Arts, University of Ljubljana MZ_2020_1_FINAL.indd 258 24. 06. 2020 12:00:53