123
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
105. Mrtvaške karavane.
Siiti in 8Uaiti se pisano gledajo, kakor znamo* Šiiti hodijo na božjo pot najrajše v Kerbelo, kjer jim počiva mučenik Hussein,  pa v Redžef,  kjer jim počiva
124
Ali. Sut veruje, da vsak mohamedanec, čegar truplo se pokoplje v Kerbeli, ali v Redžefu, gre brez vseh zaprek v raj. Zato vsak želi biti pokopau v enem teh mest. Ali ker prenos trupel s karavanami mnogo stane, morejo samo bogatince tako prenesti, siromak pa, kateri želi pokopan biti v tako svetej zemlji, mora se posloviti s svojimi ter se z beračenjem prebiti skozi dolge pokrajine do groba Alijevega ali Husseinovega, da ondi počaka smrti. Vsakega leta se na tisoče božjepotnikov napoti tje, ali shod je največji, kedar se približa deseti dan muharrema, to je dan, ko je Hussein umrl. Takrat prihajajo mrtvaške karavane z bližnjih in daljnih pokrajin. Marsikatere bedarije so se uže godile na našem planetu in se še gode, ali nobene takošne, kakoršne so mrtvaške karavane.
Karavane potujejo daleč in zelo počasi. Po cele tedne se vlečejo kot strahotne sence dolge vr^te mul z grozno smrdljivimi trupli po pustinjah in stepah mezo-potamskih, druge se pripeljejo po Evfratu in potem na-rede še kos pota po suhem. Trupla leže po cele mesce preden jih vzdignejo in odneso. Južna vročina žge strašno po tistih krajih, po katerih se karavane vlečejo, torej si lehko vsak sam misli grozni smrad, ki ga taka karavana za seboj pušča. Mrtveci leže v tenkih krstah, katere od vročine popokajo, ali so zamotani v klobučino, Po temtakem ni čuda, da kuga gre za njimi in kosi do iranskih višin vse do Evfrata.
Samo ob sebi se umeje, da mrtvaška karavana ne sme na svojem potu skozi nobeno mesto iti. Popreje je smela hoditi skozi Bagdad. Notri je šla skozi izhodna vrata, ali ko je skozi zahodna odšla, vlegla se je uže kužnina na mesto. Kuga je začela divjati in je pomorila na tisoče ljudi, in to radi same nespameti mohamedanske. Sedaj smejo karavane slobodno iti samo mimo severne meje mesta, da se na gorenjem brodu prepeljejo preko Tigrida. Kedar obstanejo, da počivajo, zasade visoko zastavo v zemljo. Božjepotniki sedejo ali ležejo po tleh. To so ti rjave, od solnca osušene sence ljudske, ki se komaj drže na živali, ako so jezdeci, a če so pešci, komaj vlečejo noge za seboj. Ali nič ne de! Iz temnih oči jim seva fanatizem, ki jim podeluje potrebne moči. Navdušeni ti prepevajo istoglasno božjepotno pesen o Hassanu in Husseinu.
Ker mrtvaške karavane neznosno smrde, toraj se jih ogne, kdor jih ugleda. Samo šakalji in Beduinci lazijo za njimi; šakalji zato, ker jih privablja smrad gnjilobe, a Beduinci zato, ker jih privabljajo bogati darovi, ki jih karavane nosijo seboj, da jih izroče čuvajem grobov. Božjepotniki sicer skrivajo te dragocenosti v prazne krste, da bi Beduince preslepili, ali odvažna arabska plemena so jim prišla na sled. Kedar navale na karavano, odpro vse krste in preiščejo; tako gotovo najdejo dragocenosti in novce, ki jih iščejo. Ob takem navalu obleži kolikor toliko krst in trupel na tleh, kjer segnjijo, žareči vetrovi pa zanašajo kužni smrad tudi v daljne kraje.
Kedar mrtvaška karavana prehodi pustinjo in mo-čarine ob zahodnej obali Evfratovej, takrat je konec njenemu trpljenju. Na daljnem obzorju se pokažejo visoke osteklenene kupole Husseinove grobnice. Kot bi odrezal utihne istoglasno mrtvaško petje in veselo vriskanje zabuči po dolgej karavani. Sveta navdušenost prešine utrujene božjepotoike, z glasnim krikom padejo po tleh in poljubljajo sveto zemljo, ki je bila popila kri prerokovega vnuka. Še veče navdušenje nastane mej božjepotniki ondaj, kedar dospe v samo Kerbelo, ki jo dičijo gaji vitkih palm. Kot curek se vlije karavana v prostore mošejine, kjer veselju ni konca ne kraja. Da se na tem svetem kraju prigajajo prizori najdivjejšega fanatizma, o tem ni da bi govorili, vzlasti se skazujejo tu premnogi derviši. Okrog mesta se širi mrtvaško polje, ali nemarnost mohamedaoska tako plitvo zagreba trupla, da jih šakalji in hijene zlahkoma izgrebajo in raznašajo. Zato leži sem in tje vse polno kosti in cunj.
V grobnici kerbelskej je baje ogromnih zakladov nasutih: z dijamanti nabito posodje, z biseri prevezena obleka, dragoceno orožje, sila težkih zlatih novcev in drugo temu tako. Početkom našega stoletja so Vahabiti Kerbelo napaii in dragocenega plena odnesli, tudi pozlačene basrene plošče so pobrali z minareta. Ali v pravo podzemno zakladnico niso vderli; ker so čuvaje v naglici posekali, potem niso mogli vhoda dobiti. Tudi dandanes donašajo karavane vedno novih in dragocenih darov z vseh pokrajin, torej turška garnizija tu ni samo zato, da pazi na red, temveč tudi zato, da čuva zaklade.
Še slabše se godi onim božjepotnikom, ki se vozijo z mrtveci po Evfratu. Dokler se vozijo po samem Evfratu, ni se jim bati, ker ob veletoku stanujejo skoro zgolj šiiti, ali vsa druga je, kedar se spuste z Evfrata na blatno jezero Bahr Bedžef, ki nastopa do samih razvalin babilonskih. Po teh krajih ni šiitov. Beduinci toraj čakajo karavane. Ako z lepa ne odšteje zahtevane pre-hodnine, napadejo jo in izplenijo.
Druge karavane nosijo mrtvece v Redžef, kjer je Ali pokopan. To mesto stoji sredi puste pokrajine in je opasano z močnim obzidjem. Kupola mučenikove mošeje je pozlačena. Tudi tu je vse živo in navdušeno, kedar dospe mrtvaška karavana in drugi božjepotniki. Grobnica je bogato opravljena, ali vanjo še ni stopil do sedaj noben neverec. Kakor v Kerbeli tako so nekda tudi tu nasuti ogromni zakladi.
Kedar se mrtvaške karavane znebe mrtvecev, vračajo se po istej karavanskej poti domov. Kerbelski božjepotniki se spuste preko babilonskih ogromnih razvalin na Bagdad, redžefski božjepotniki pa hite k Evfratu, tu gredo na brodove in se vozijo do gotovih krajev. Nekateri kerbelski božjepotniki obiščejo tudi še Redžef, ali redki, prav mnogi Redžefci pa narede še dan hoda pota na grob Husseinov. Šutu se vidi imenitnejše, če gre na grob Husseinov, kakor če bi šel v samo Meko na božjo
pot.                                                                        (Dalje nasl.)