Za poduk in kratek čas. Odrtija pa krščanska vera. I. Sleheruo socijalno, če prav samo gospodarstvensko piašanje, mora biti v tesni zvezi z pravom in moralo (uauk o pravem, dobrem, poštenem obnasanju); teniu se tudi prašanje zastrau odrtije odtegovati no more. Pravo se naslanja ua moralo, a morala, za uas katoličane ediao veljavna je pa tista, katero sv. Cerkva in jeni v tej zadevi nezinotljivo učcči poglavar, rimski papež, oznanja. Ako torej katoličani bočemo prav zastran odrtije misliti in soditi, treba nam je vedeti, kako sveta Cerkva v tej zadevi postopa od nekedaj do denešnjega dne. Kaj jc oditija? Zvedenemu katoli6anu tukaj ni težavno pravega odgovora najti. Sv. Tomaž Akvinski, največji učenjak siednjega veka in eden izmed najbistroumnišib mož vseb stoletij, sodi o odrtiji ravno tako, kakor sloviti paganski filozof Aristotel. Obadva pak trdita, da je mnogo takih reči, katere takrat konec jcmljejo, kedar jih rabirao, na primer kruh ali vino. Poraba in uničenje se vrši pri njih ob eneru. Kdor bi tedaj piodal prvie tvariuo, potem pa še jeno porabo, ta bi taisto reč 2krat prodal in se tako pregrešil zoper pravičnost, prodal bi tudi nekaj, eesar več ni. Enako krivicobi učinil človek, kateii bi sosedu posodil zrnja ter potem tirjal od njega prvič vrnitev enake mere zrnja in vrh tega še za porabo zinja nekaj v denarjih. Isto velja tudi zastran denarjev. Po mislih filozofc Aristotela in sv. Tomaža Akvinskega, so denarje začeli kovati, da bi ljudem siužili za nienjalo (Tauschmittel) in v menjavi pieminoli. Dosledno torcj ni po vsem pravično, ce kdo denar izpoRodi in ga poznej vsega tirja nazaj in še vrb tega zahtcva odškodnine za ojegovo porabo. Za izposojene denarje prejeto plačilo je odrtija (lihva, nsura, Wucher). Morala pak tirja, da se krivično blago poškodovancu vrne; torej se mora tndi od izposojenib denarjev dobljeno plačilo t. j. činž ali obresti, dolžniku vrnoti. Tako užita pagan Aristotel in kristijau sv. Tomaž; kar se pa mnogitn zdi pretirano, in liberalce.m popolnem nezuosljivo. Vendar noveji čas se je oglasilo žc dosti učenih mož, ki so od loživsi zmote liberalnega gospodarjenja, resničnost ovcga nauka pripuzuali in sv. Cerkvi prav dali, da se ga trdno drži iu trdi, da jc denar menjalo, 8amo po sebi neploduo, brezkonstno. Odrtija je torej y smislu katoliškegacerkvenega prava: sleherno plačilo, katero se je piejelo od izposojenih denarjev ali od reči, katera se v povžitku vuičuje. Sy. Cerkva se tukaj opira na stari in novi testament. Nekedaujim Judjem bilo je prepovedaao, od svojih rojakov jemati plačilo za izposojeuc denarje, od tujcer jim to sicer odločno ni bilo doToljeno, pa tudi ne prepovedano, torej pripusčeno. Drugače beremo v novem testamentu. V njem sta natnreč zapisana dva izreka Gospodova, na katera se naslanja gori omenjeni nauk sv. Cerkve. Prvi se glasi: posodite tako, da uič iz tega nazaj ne upate! Luk. 6, 35. Drugi pa: kateri bo botel od tebe na posodo imeti, ne odvrzi ga. Matb. 5, 42. Iz teb izrekov je sv. Cerkva sklepala, da ima med kristijani odrtija sploh in proti vsakemu prepovedana biti. Brezštevilni so torej sklepi občnih cerkvenih zborov, piovincijalnib sbodov, dolo6il in zaukazev rimskib papežev v tej zadevi, na 6ije veliko važnost in resne nasledke za človeško družbo je sv. Cerkva po svoji skrbljivi modrosti vselej ozir jemala. Vselej in povsod je trdila , da je odrtija greh, vselej in povsod je njo enako oznamovala in obsojala. Taka je torej zapoved sy. Cerkve glede odrtije; vendar djanska poraba te zapovedi ni bila v teku stoletij vselej enaka, kar je seveda bilo odvisno od sprevidnosti cerkvene oblasti, katera edina pod vodstvom sv. Duha določuje, kedaj se ima spolnovanje kake zapovedi strogo od pike do pike tirjati ia kedaj ne, t. j. kedaj se ima ljudem nekoliko prizanašati zarad izrednib okoliščin, opovir in težkoč. Tako na primer smejo zedinjeni Grki pri sy. meši rabiti ukvašen kruh, čeravno cerkvena zapoved razločno tirja opresnik. Jednako postopa sv. Cerkev tudi glede odrtije. Uže pivi občni cerkveni zbor Nicejski 1. 325. se je ž njo ukvarjal. Cesar Konstantin Veliki je namreč takrat proglasil zapoved, po kateri je bilo več kakor 12% obresti pri denarjih, in več kakor 50% P'i kmetijskih piidelkih jamati prepovedano. To je seveda prav nesramno oderustvo, vendar še blizu ni tako hndo, kakor je den denešnji. Vsekako je pa ova odeiuška postava bila velik napiedek. Kajti odrtija bila je Rimljanu podedovana, privajena in celo piiljubljena reč. Kaj je pa storil Nicejski zbor? Prepovedal je pobirauje plačila za izposojene dcnarje vsem dubovniškim osebam, o svetuih osebah pa ni besedice spregovoril. Tako pa ni ravnal, kakor da bi odrtija svetnim bila dovoljena, ampak ker mu ostreje postopati ni bilo mogoče. Ljndje bili so moralično še preslabi, da bi bili sposoboi prenasati vso ostiost cerkvene zapovedi gled^ odrtije. Polagoma se je to obrnilo na boljše in tudi sv. Cerkva je zarangla odlcičnise ravuati. Uže 1. 348. in 1. 419. obhajana cerkvena zboia v Kartagi hta začela odrtijo tudi pri svetnih osebah grajati, papež Leon. Veliko njo jc pa vsem vernikom brez razločka prepovedal; le v Galiji (Francoskem) je še nekaj časa veljaia postava cesarja Justinijana, ki je piejeaianje obresti pripusčala; toda cesar Kail Veliki je tudi to prepovedal in tako cerkveno zapoved zastrau odrtije v soglasje spravil z svetno postavo, in tako je ostalo več 100 let, celi srednji vek. V isteui veku, ko je sv. Cerkva z krščanskimi načeli najbolj uplivala na evropfike narode, ko je bila znanost in pravo, gospodarstvo in politika, kralji in države v tesni zvezi z krš6anstvom, takiat so povsod obveljale najostiejše cerkvene in svetue kazni zoper odeiuštvo. Papeži so oderube izob6evali, jim zabianjevali krščanski pogreb in verniki so jih imeli, kakor krivoverce. Res čuditi se moramo modrej skrbljivosti sv. Ceikve, katera je tako opazno zithovala oderustvo, najnevainišega sovražnika človeške svobode. Smešničar 40. Nek Magjar je pripotoval do izvoia velike reke Donave v Donau-Eschingen-u naNemškem. Vrelčina je cel6 niajhna. Magjar sedaj ponosno pristopi, položi pestnico na izvor, ustavi vodin tok in reče okoli stoječim: ob, kako se bodo sedaj moji rojaki Da Ogerskem čudili in debelo gledali, ko jim ue bo več Donava pritekala!