i2b Književnost. Slovenska književnost. Slovensko-nemški slovar, i^dan na troške rajnega kne^oskofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. Uredil M. Pleteršnik. Prvi del. A —O. Str. 883. Cena 5 gld. 50 kr.; vezan 7 gld. — Kako smo se razveselili, ko smo zagledali prvi se-šitek! Naše veselje raste z vsakim novim sešitkom. Slovar je boljši, kakor smo ga pričakovali. Poglejmo nekoliko, v čem se odlikuje. Prva njegova vrlina je, da ima naglasna znamenja. Bralec ve, kako se naglasa beseda. To je veliko vredno ne samo za Neslovenca, ampak tudi za Slovenca. Druga vrlina je ta, da ima silo besedij, nabranih iz raznih slovarjev, iz raznih knjig, iz raznih rokopisov, od raznih pisateljev in od raznih nabiralcev. In pri pojedinih besedah so navedeni po-samni pomeni, razni pregovori, razne prazne vere. Tretja vrlina je, da je v slovarju pri besedah zaznamovano, kje so v rabi: ali na Kranjskem, ali na Štajerskem, ali na Goriškem itd., ali pa, kateri pisatelj jih je rabil in zapisal. Četrta vrlina je, da je ptujkam dodano, iz katerega jezika so vzete: ali iz nemščine, ali iz la-ščine, ali iz madjarščine, ali iz tnrščine, ali iz francoščine. Bralec vsaj ve, ali ima pred seboj pošteno slovenko ali pa pritepeno ptujko. Peta vrlina je, da nam slovar kaže, kako moramo pisati kako besedo in kako ne. Poglejmo samo jedno besedo: dehor, der Iltis; navadna pisava „ dihur" napačna. Odslej bodo kritiki mahali s Pleteršnikovim slovarjem po glavah nevednih pisateljev, in ti ne bodo mogli s pridom zagovarjati svoje nevednosti. Slovar ima veliko vrlin, vendar pa tudi nekaj nedostatkov. Drugače tudi biti ne more. Razni iz-pisovatelji so nabirali besede, in lahko se je pri-godilo, da so pregledali katero. Naj jih nekaj omenim. Pri „brklježu" in „burklježu" je povedano, da ju je napisal Miklošič, ne^pa, da ju je veliko let poprej omenil Metelko v svoji slovnici na str. 63. Pri besedi „ dvojak, Zwitter" je omenjen Cigale, Janežič in Miklošič, ne pa Metelko, ki jo je gotovo poprej napisal, kakor imenovani trije pisatelji; glej njegovo slovnico na str. 97.: dvojak, ein Zwitter. To pričuje, da je bil izpisovatelj Metelkove slovnice dosti površen. Da se zaznamki poleg besedij ozirajo zlasti na nekatere književne pojave, to vidi vsakdo, kdor prečita jedno stran slovarjevo.1) r) Kot zanimivost omenjamo (brez hude graje), da v slovarju ni zastopana „Slovenska kuharica", ki jo je spisala Magdalena Pleiweis. Aspik, francoski kljunač, ragu — obara, gospod (prikuha), čokoladna pena: to so izrazi, ki jih nima slovar. Ce se jeze filozofi, da se nanje Če je že g. Pleteršnik dodal kaki besedi nekoliko neverjetno razlago, smel bi bil tudi pristaviti, da g. Skrabec razlaga „prešuštvo" iz „breh-hiusch". (Cvetje, X. tečaj, I. zv.) Pa to so nedostatnosti, ki ne morejo slovarju vzeti njegovih velikih vrlin. To je slovar, ki ga lahko pokažemo vsakemu Slovencu, vsakemu Slovanu in vsakemu Neslovanu. Ni se ga nam treba sramovati. Zato bi si ga moral kupiti vsak izobražen in zaveden narodnjak, ki ljubi svoj jezik in — ima novce. Zanimivo je brati, kar je napisal g. Pleteršnik o možeh, ki so sprejeli urejevanje slovarja in je zopet odložili. Ni čuda. Tako delo zahteva veliko učenosti, veliko časa in veliko pridnosti. Vsak pisatelj pa nima vsega tega. G. Pleteršnik je imel vse to. Če rečemo lahko, da je nemško-slovenski del našel svojega moža: Cigaleta, rečemo tudi lahko, da je slovensko-nemški del našel svojega moža: Pleteršnika. Obema urednikoma čast in slava! F. M. Knjige ,,Matice Slovenske" za leto 1894. Letopis Slovenske Matice za leto i8g4. Uredil Anton- Bartel. Zalopla Slovenska Matica. V Ljubljani. Natisnila „ Narodna Tiskarna". i8q4-Str. 419. Cena 1 gld. 30 kr. Letošnji Letopis ni samo obširnejši od prejšnjih drugov, temveč tudi mnogo lepši glede na zunanjo obliko. Paznega bralca zanima tudi naslov, ki se razlikuje od prejšnjih Letopisov. — Spisov prinaša Letopis letos sedem: „Jožef Marn. Nekrolog (z Marnovo podobo.) Spisal Franc. Leveč (I — XVIII). Ker so že drugi pisatelji podrobno opisali Marnovo življenje, zato popisuje in ocenjuje spretni kritik tu le bolj njegovo književno delovanje. Spis se deli v tri poglavja. V prvem poglavju srečaš Mama v začetku njegovega pisateljevanja, dokler ga ne pokličejo v Ljubljano za Metelkovega naslednika. Drugo poglavje slika Marna kot profesorja in slovenskega književnega zgodovinarja. Učeni kritik presoja z ostrim rezilom vsak Marnov spis, zlasti glavno Marnovo delo: Jezičnik. Največjo važnost prideva razsežni študiji: Metelko v slovenskem slovstvu (Jez. IX., X., XI.), ki „bi mu že sama ohranila v naši književnosti trajen spomin", potem razpravi: „Novice in dr. Janez Bleivveis" in „Svitoslav in Danica". Občuje z Bleivveisom in Jeranom „po-zvedel je za marsikatere maloznane književne novice in jih otel pozabljivosti, katerih bi pozneje nobenemu drugemu ne bilo možno zaslediti." Nobena Marnova knjiga pa ne priča tako jasno, ko- slovar ozira premalo, smejo se v tej reči še bolj po pravici pritoževati pridne kuharice, ki pripravljajo v potu svojega obraza to, kar život redi in pase. Književnost. i 27 liko se je učil, koliko bral, kakor „Staro-slovenski Jezičnik". Prof. Leveč meni, „da so .Marnu manj znani posledki učenih razprav, ki so jih zadnjih dvajset let Jagič in drugi novejši slavisti spravili na dan." Temu oporeka Marn sam v istem Je-zicniku (XXVI., str. 57— 59). Jezičnik je sicer Mar-novo glavno književno delo, ni pa jedino, zakaj spisal je še celo kopo razprav v raznih listih. — V tretjem poglavju beremo o Marnu kot marljivem odborniku in spretnem predsedniku „ Slovenske Matice". „Slovarski doneski iz živega jezika narodovega." Priobčuje in razlaga dr. K. Strekelj. (Str. 1 — 61.) Pod tem naslovom namerja dr. Strekelj priobčevati manjše doneske za nov slovenski slovar. Te zbirke bodo obsegale samo iz živega naroda posnete besede, katere izkuša, če niso jasne, tudi razložiti glede na njih etimologijo in upa, „da bo marsikatera opomnja prav prišla etimološkemu slovarju slovanskih jezikov." S to zbirko pa se prepričujemo, da tudi najnovejši slovar ne bo popoln, kar je seveda umevno, saj je jezik živ vir, ki nikdar ne usahne. Tudi v slovniškem oziru je zbirka zanimiva, n. pr. prislovni deminutiv „kmalce" (19), „križanje", glagolnik naznanjujoč kraj, „ku-hilo", sufiks „ilo" pri glagolu pete vrste, listo =— le isto, stopicati, radi sufiksa. V reku „ po zlu iti" pač „zlu" ni dajalnik, ampak mestnik (str. 33) od samostalnika zlo, zla. Za ročna dela važna je beseda: namka die Masche. „Jan Kollar." Napisal dr. M. Murko. (Str. 62. do 137.) V letošnjem Letopisu se nahaja samo prvi del tega spisa, namreč: Življenje, učenje in delovanje Kollarjevo. Drugo leto pride na vrsto ocena njegovih spisov. Med češkimi pisatelji so največ vplivali na ves ostali slovanski svet, tudi na nas Slovence, Dobrovskv, Kollar in Safafik. L. 1893. smo slavili Kollarjevo stoletnico.1) Da bi se Slovenci natančneje seznanili s tem imenitnim pevcem „Slavy Deere", sestavil je dr. Murko obširen življenjepis. Pisatelj trdi, da tako obširnega spomenika Kollar nima v nobeni drugi slovanski literaturi, „ker je imel na ves naš razvitek od tridesetih let ogromen vpliv in je razprava o Kol-larju torej tudi kos naše književne in javne zgodovine". — Skoro se bo zdel spis marsikomu preobširen, zlasti del, ki govori o jenskih učenjakih. »Slovenske narodne vraže in prazne vere." Spisal I. Navratil. (Str. 138. — 201.) Raziskovalec pripoveduje o mavrici, o usodnih znamenjih, o vedeževanju in kako se vede človek proti naznanjeni ali spoznani usodi. Izmed vseh doslej pri-občenih odstavkov je gotovo le-ta najzanimivejši. Pisatelj zajema snov iz narodnega vira, le deloma tudi iz tiskanih spisov. Prvo svojstvo mu je na- *) Glej Andrej Fekonje spis „Jan Kollar" v „Dom in Svet"-u 1. 1893., str. 337 — 344. tančnost. Seveda s tem ne trdimo, da je vse zbral, kar se pripoveduje o kaki stvari. Ne, marveč pisatelj ve sam najbolje, da bo prav njegov spis opozoril domoljube tudi na ono, kar se ne nahaja v knjigi in s tem se bo spis izpopolnjeval. Zanimiv je tudi jezik, zakaj vsaka beseda je premišljena. Ločiti bi pa moral pisec bajila in vraže od pobožnih šeg in cerkvenih naprav, n. pr. ška-pulir (189) od talismana. Isto velja o črkah svetih treh kraljev. „ Protestantske postile v slovenskem prevodu." Spisal dr. V. Oblak. (jBtr. 202. — 219.) Spangenbergovo postilo je jel sloveniti že Janez Weixler (1. 1561.— 1 562.), a je ni dokončal. S. Krelj pa je izdal leta 1567. zimski del te postile. Jurij Jurišič je nadaljeval prevod, in Janez Manlius ga je izdali. 1578. A Kreljev in JuriŠičev prevod je popravljen, morda je to storil Bohorič sam. Kreljev pravopis se je moral umakniti slabšemu Trubarjevemu. Dr. Oblak navaja izpremembe v pravopisnem in jezikovnem oziru. Zanimivo je, da hranijo slovenski protestantje na Koroškem tako stare knjige. „Južno-avstrijske dežele za prvih let vladanja Leopolda I." Spisal A. Raič. (Str. 220. do 252.) — Lani nam je popisal rano umrli pisatelj razmere na Ogerskem do 1. 1664. Letos nadaljuje opisujoč slavni boj pri sv. Gotthardu in za Avstrijce sramotni železno-grajski mir z njegovimi povodi. V posebnem odstavku govori o Hrvatih in Slovencih v tem času, zlasti o Miklošu in Petru Zrinskem, katerih prvi je bil madjarski pesnik, drugi pa hrvaški. Pri prvem zvemo tudi, zakaj se je priklopilo Medmurje ogerskemu kraljestvu. Za Slovence je zanimiv Leopoldov prihod na Slovensko, ki se je že večkrat opisal v zgodovinskih in leposlovnih spisih. „Slovenci in Hrvatje — tako se spis končuje — so se tedaj morali stoletja s krutim sovražnikom bojevati in meje braniti, da so se drugi narodi mogli mirno razvijati in v omiki napredovati. S tem pač zaslužijo zahvalo, in Bog daj, da bi jo skoro dobili mesto dosedanjega preziranja in zaničevanja!" „Ustanovitev narodne šole na Slovenskem." Po arhivnih virih spisal Jož. Apih. (Str. 253. do 317.). — Kdor hoče prav razumeti tok časa, ki ga Apih tu slika, naj preje bere spis R. Katolika 1. 1894., str. 207. — Pisatelj nam po pisanih virih objektivno predočuje dobo med 1. 1751.-—1789. v šolskem oziru. A prav tu se prepričujemo, da ni vselej resničen rek: „Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona." Tu je kljub temu ne zveš. Nikjer se novi šoli po Felbingerjevem načrtu niso tako upirali kakor na Kranjskem. Zakaj pač? Do te dobe je vodila šolo le cerkev, kakor so velevali mnogi cerkveni zbori. Vlada se za šolo ni menila. Da cerkev ni mogla vsega najbolje storiti, umevamo, če pomislimo, da je treba za pouk de- 128 Književnost. narja, ki ga od nikoder ni bilo, zlasti v onih bojevitih časih. Zato so župniki ali sami poučevali ali navadili orgljavca ali cerkvenika toliko, da je druge učil. Šola je bila sicer preprosta, a po ceni. Da ni bila tako napačna, kaže jezuitski gimnazij v Ljubljani, ki je štel po 600 dijakov. Kar prične druga sapa pihati, katero najbolj označuje stavek: „Das Schuhvesen ist und bleibt ein politicum." Ta stavek pa sta porodili dve ideji: nevera in državna vsemogočnost. Seveda je bilo to mnogim prikrito, zlasti ker se je pri nas ostro pazilo na versko vzgojo mladine. Le iz tega spoznavamo povod hudemu uporu. Spis še ni zavržen. Govorili smo doslej le o vsebini, izpregovorimo še katero o jeziku. Dočim so pisane knjige družbe sv. Mohorja vse v jednot-nem pravopisu, pustil je Letopisov urednik slobodno gibanje vsakemu pisatelju. V mestniku nahajaš za ozkimi soglasniki u in z; v množ. rodilniku /-sklanjatve se opušča pravopisni j, torej „stvari, ljudi, neugodnosti". Večjih napak ni najti, nave-dimo vendar nekatere malenkosti: Večina pisateljev piše „izrecno" (VIII, 181, 202). Zakaj ne „izrečno"? Saj vendar pišemo „sočno, točno, večno, rečno" itd. Večkrat beremo „glede" z rodilnikom (1, 204, 272) m. „gledena". „Život" (71) pomenja v slovenščini vse kaj drugega, kakor „ življenje" , pišimo torej „ življenjepis". Mesto „k blagu (73) svojih rojakov" pravimo „k blaginji". „Dopa- dati" smo tudi že opustili (67, 84, 124), zato ne kaže mrličev vzbujati. Sedaj pišemo „čustvo" in ne „čuvstvo". Poprijeli smo se oblike „evangelij" kakor „beneficij, privilegij, pedagogij, gimnazij" (poleg »gimnazija") in „muzej". Ne kaže torej več pisati „evangelje" (202), opustimo besedo „pladenj" in recimo „plošček" ali „krožnik". — Deležnikov „vi-deč" (XV) in „umrjoč" (XVII) se izogibljemo. Navadno pišemo „materijalno" in „aktualno", ne pa „materijelno" (253) in „aktuelno" (254). Nepravilna sta priloga „ biografični" (XII) in „fiskalično" (253). Neznana nam je oblika „ustanovičen" (IV) za „ustanovljen". Pustimo „namesto da", „za-dačo" (254) in „pitanje", vsaj zadnja oblika še pravilna ni v pomenu: „vprašanje". Pitati je nedo-vršnik, toraj ima tudi glagolnik nedovršen pomen. Bibliografijo slovensko za 1. 1893. Je sestavil letos R. Perušek (318 — 347). Da Slovenci napredujemo, kaže štirideset izhajajočih slov. listov. — Poročilo omenja, da je imovina znašala konec 1. 1893. 57.248 gld. razven dveh ustanov, namreč Jurčič-Tomšič-eve 2898 gld. in Knezove 30.541 gld. — Udov je 2530, torej 170 več nego lani. Tudi lep napredek! V. S. Ferd. Lesseps. (Str. 31.) Prvi amerikansko- slovenski koledar in kažipot za 1. i8gs. New York. Tisk in ^alo^ba „Glas Naroda''. 8". 160 str. — Prav ob stoletnici Vodnikove „Velike Pratike" je zagledal beli dan prvi slovenski koledar v Ameriki. Jako lična knjižica, ki prinaša dokaj zanimive vsebine. Za koledarskim delom sledi pesem „Rojakom za novo leto", potem „Zgodovina Zjedinje-nih držav" in razne druge stvari, katere je treba vedeti slovenskim priseljencem v severni Ameriki. Ign. Al. Burger, benediktinski klerik v St. Johnu, je spisal življenjepis pokojnega opata dr. B. Ločni-karja in zgodovino domače opatije sv. Ivana. Naposled je imenik slovenskih društev v Ameriki, a ne vseh. Knjigo krase štiri slike: Krištof Kolumb, škof Baraga, opatija St. John in opat Loč-nikar. — Umeva se, da so spisi v marsičem nedostatni in je jezik nepravilen, oziroma, da je mnogo tiskovnih napak. A to lahko opravičujemo s tem, da se je knjižica sestavila v jako kratkem času, v par tednih. Ker bo ta koledar poslej izhajal vsako leto, upamo, da bodo prihodnji letniki tem popolnejši. Josip Benkovič. Naše slike. „Pri vaškem brivcu." To sliko je naslikal ogerski slikar Aleksander Bihari. Tako živahna in resnična je, da je ni treba razkladati. Jednako sliko istega umetnika: „Pred kotarskim sodnikom" je kupil naš presvetli cesar. — Dve sliki zajčkih razvalin in načrt nekdanjega samostana pojasnjuje naš opis. Načrt na str. 1 19. je izdelal C. Haas. Objavil ga je 1. 1 872. v „Kirchenschmuck"-u. Poleg desnega južnega stolpa gre pot v Špitalič. (Konec.)