45.000 let stare fosilne dlake jamskega medveda iz najdišča Divje babe I v Sloveniji Ivan TURK, Franc CIMERMAN, Janez DIRJEC, Slavko POLAK in Jurij MAJDIČ Izvleček V paleolitskem najdišču in fosilnem brlogu jamskega medveda Divje babe I so bili najdeni poleg številnih kosti in zob tudi odtisi dlak in njihovi fosilni ostanki, stari 45.000 let. Fosilizirane dlake iz Divjih bab I so zaenkrat edinstven primer v jamskem sedimentacijskem okolju. Abstract Imprints and fossilised remains of cave bear hair were found in a fossil den at the Palaeolithic site of Divje babe-I, in addition to a plethora of bones and teeth. The hairs from Divje babe-I are currently the only example of their kind found in cave deposits. UVOD Dolgoletne raziskave v novejšem večplastnem paleolitskem najdišču Divje babe I v dolini Idrijce v severozahodni Sloveniji so pripeljale tudi do zanimivega in po svoje pomembnega odkritja fo-siliziranih ostankov dlak in njihovih odtisov. Najdišče Divje babe I je v slovenskem prostoru pomembno predvsem zaradi nove skupine paleo-litskih najdb in trenutno najbolj bogatih paleon-toloških in paleobotaničnih ostankov v arheološkem sklopu. Paleolitske najdbe pripadajo posebni različici mlajšega mousteriena (5 horizontov, plasti 3 - 14), za katero je značilen velik delež mlajše-paleolitskih orodij, in zgodnjemu aurignacienu (I horizont, plast 2) (neobjavljeno). Paleontološke najdbe obsegajo več kot 50 različnih taksonov (neobjavljeno), med katerimi je z izredno velikim številom ostankov zastopan jamski medved (Ursus spelaeus Rosenmiiller in Heinroth 1794) (Turk et al. 1992). Paleobotanični ostanki so predstavljeni z najdbami peloda in lesnega oglja (Turk et al. 1988-1989; Šercelj, Culiberg 1985; 1991). Najdišče je na podlagi značilnih paleolitskih najdb in neobjavljenih radiokarbonskih AMS datacij dobro kronostratigrafsko opredeljeno. Pripada inter-pleniglacialu zadnjega glaciala (wiirm) in je, vsaj kar zadeva plasti 2-13, staro od 35.300 do 50.800 let (RIDDL 734,746, 759; Turke/al. 1989). Najbolj zanesljive datacije plasti z mousterienskimi najdbami so bile pridobljene na podlagi vzajemnih vzorcev lesnega oglja in kostnega kolagena (RIDDL 739 + 745 in 746 + 759) iz zaključenih celot (kvadrat 1 x lm in reženj debeline 0,25 oz. 0,30 m), tako da različni materiali vzorcev niso dali statistično različne radiokarbonske starosti (P > 0,80) (cfr. Taylor 1987, 125). Sistematska izkopavanja v Divjih babah I so se začela leta 1980 in še trajajo. Ostanke dlak smo odkrili leta 1994. To je plod obsežnih sedi-mentoloških raziskav in zelo natančne terenske metode, ki od leta 1990 temelji na spiranju vseh odkopanih usedlin na sitih s premerom luknjic 10, 3 in 0,5 mm. NAJDBE V SVOJEM NARAVNEM SEDIMENTACIJSKEM OKOLJU Za vse usedline Divjih bab I so značilni sprimki in kosi matične dolomitne kamnine, v kateri se je v pleistocenu izoblikovala jama. Kosi dolomita so vseh velikosti, od melja do blokov, sprimki pa samo manjši od ok. 10 mm. Njihovo število narašča eksponencialno obratno sorazmerno z velikostjo frakcij. Plasti, 26 po številu, se med SI. /.-. Fosfatni sprimki v frakcijah 0,5 ■ 3,0 mm iz različnih plasti. Fig. 1: Phosphate aggregates, 0.5 mm to 3.0 mm fraction, from various layers. plast-i 2p.d. -- 2+5b -- 3+4(+5a) -- 4 -- fosfatna vol. teža (agregati) 100 105 110 -H 1SD 115 120 125 CL 99% M N enot -• 25 166 -■ 73 -- 54 -■ 209 -- 25 130 135 140 145 g/ml SI. 2: Standardne statistike volumenskih tež po plasteh. Fig. 2: Standard statistics of aggregate density by layers. seboj razlikujejo predvsem po gostoti sprimkov (si. /), ki jo lahko enostavno merimo s prostor-ninskimi težami (si. 2). Sprimki so krhki, bolj ali manj zaobljeni in pogosto razpokani (si. 3). Razpoke so stare, saj so v njih madeži vivianita in dendriti. Oboje dobimo tudi na površinah sprimkov, dolomitnih kosov in fosilnih kosti. Razpoke dokazujejo, da je bila snov, iz katere so sprimki, nekoč plastična, in da je razpokala pri strjevanu. Kemijska analiza (P in K) sprimkov je pokazala močno povečano vsebnost fosforja (10 - 23 % namesto 0,02 - 0,87 %, kot je običajno za neposeljene jame in tla v bližnji okolici) in normalno vsebnost kalija. Zato smo jih imenovali fosfatni sprimki. Plasti, ki vsebujejo v drobnih frakcijah skoraj same fosfatne sprimke in imajo najvišjo vsebnost fosforja, pa smo imenovali fosfatne plasti. Kemijska analiza frakcije usedlin, manjše od 1 mm, je potrdila iz pedološke prakse znano pozitivno korelacijo med obema elementoma (r = 0.443, P < 0.01, n = 48), čeprav v najdišču ni nobenih ilovnatih usedlin, za katere je značilna povečana vsebnost kalija (Limbrey 1975, 74). Vrednosti kalija se spreminjajo v razponu, ki je običajen za karbonatna tla. Ker so nekatere fosfatne spojine v tleh relativno najbolj obstojne, kar še posebej velja za naša karbonatna (bazična) jamska tla, smo vrednosti fosforja podrobneje analizirali. Izsledki so zanimivi in potrjujejo našo staro domnevo (Turke/al. 1989). Sprimki, izraženi s prostorninskimi težami frakcij 0,5 - 3,0 mm, so v negativni korelaciji z vsebnostjo fosforja v usedlinah (r = - 0.497, P < 0.001, n = 176) in z maso fosilnih ostankov (r = - 0.300, P < 0.001, n = 492). Slednji 99,9 % pripadajo jamskemu medvedu. Vsebnost fosforja v usedlinah je v pozitivni korelaciji z maso fosilnih ostankov (r = 0.378, P < 0.001, n = 176). Vendar te zakonitosti ne veljajo za t. im. fosfatne plasti, ki vsebujejo skoraj same sprimke in fosilne ostanke. Iz tega sledi, daje bil nastanek sprimkov z močno povečano vsebnostjo fosforja (si. 10) pogojen predvsem s prisotnostjo jamskega medveda v najdišču (Schmid 1958; 1961; Turk et al. 1989; Kunst 1992). Najdišča brez jamskega medveda takih sprimkov nimajo, drugi agregati pa ne nastopajo v tako velikem številu in v tako različnih velikostih. V najdiščih z množičnimi ostanki jamskega medveda lahko torej, namesto običajnega razvoja usedlin, pričakujemo posebno fosfatogenezo. S tem pa dobimo tudi nov model za razlago nekaterih jamskih usedlin pri nas in drugod. Model lahko izpopolni danes že zastarel, a še vedno upoštevan Laisov model (1941; Schmid 1958; Laville 1975). Od gostote sprimkov, njihove barve in inkrustacij na dolomitnih frakcijah so odvisne barve sedi-mentov. Te so nam bile pomemben stratigrafski kazalec. Za barvo so odločilni naravni pigmenti, SI. 4: Fosfatni sprimek z luknjicami (odtisi dlak) v prelomu (a). Žlebiči (odtisi dlak) na površini fosfatnega sprimka (/>). Fig. 4: Phosphate aggregate with holes (imprints of hairs) along the fracture line (a). Grooves (imprints of hairs) on surface of phosphate grain (b). SI. 3: Večji fosfatni sprimki. Fig. 3: Larger phosphate aggregates. predvsem železovi oksidi. Iz drugih najdišč vemo, da so jih v paleolitiku pogosto uporabljali v kozmetične in higienske namene (Pilzs. a.). Relativno majhne količine teh barvil so lahko različno obarvale cele plasti (beri paleolitske horizonte), odvisno od tega, koliko so paleolitski prebivalci jamo onesnažili s svojimi barvili in od tega, kakšno je bilo vsakokratno sedimentacijsko okolje: redukcijsko (z vodo prepojene, drobnozrnate usedline) ali oksidacijsko (zračne, grobozrnate usedline). Tako lahko s še nepreizkušenim modelom antro-pogenih vplivov bolje razumemo celo paleto ciklično se ponavljajočih barv v stratigrafskem nizu. Taka pestrost barv je značilna predvsem za mnoga paleolitska najdišča (cfr. Turk et al. 1989, tabla 2) in si jo težko razlagamo izključno z naravnimi sedimentacijskimi in diagenetskimi procesi. Fosfatni sprimki vsebujejo različno količino dolomitnega peska in melja, zlepljenega s kalcijevim fosfatom. Zelo homogeni sprimki so zgrajeni iz strjene želatinaste snovi z redkimi vključki, predvsem dolomitnih zrnc. Če take sprimke prelomimo, ugotovimo, da so v notranjosti prepreženi s številnimi mikroskopskimi kanalčki (si. 4 a). Prečni preseki teh kanalčkov so okrogli in ovalni, redkeje ledvičasti, premeri pa različnih dimenzij. Tanjši kanalčki imajo premere velikosti 0,05 -0,09 mm (poprečje 0,067 mm), debelejši pa 0,11 - 0,22 mm (poprečje 0,135 mm). Meritve smo naredili z mikroskopskim merilcem. Podolžni preseki so ravni žlebiči z bolj ali manj gladkimi površinami brez posebne zgradbe. Samo izjemoma so na površini žlebičev vidni odtisi vlaken. Preplet žlebičev in mineralizirana vlakna v kanalčkih smo v enem primeru odkrili tudi na razpokani površini fosfatnega sprimka (si. 4 b). Da gre za staro površino, na katero seje nekaj odtisnilo, dokazuje značilna patina, kije sveži prelomi sprinikov nimajo, in zaobljenost vseh površinskih robov. »i » • |i i ' • , # 'l* I * > / * * * - ♦ ^ fL V + i 'i. s % V v \ W % ■ k Š * % • . t Db fosfatna Plast 8 9: 26 8 4 | SI. 5: Vlakno (fosilna dlaka) v kanalčku v fosfatnem sprimku. Fig. 5: Fibre (fossil hair) in channel of phosphate grain. V posameznih kanalčkih tičijo daljša vlakna okroglega preseka, ki so praviloma precej tanjša kot odprtina kanalčka (si. 5). Tako kanalčki kot vlakna so zelo pogosti zlasti v sprimkih t. im. fosfatnih plasti, ki vsebujejo tudi precej fosilnih kosti in zob jamskega medveda. Pod elektronskim mikroskopom smo pregledali 17 vlaken. Od teh smo jih 12 izolirali. Površina vlaken je sestavljena iz različno debelih vzdolžnih niti, ki so vidne tudi pri zelo veliki povečavi (si. 6 a-d). V enem primeru je površina obročasto nabrana (si. 7 a2). Vlakna so, podobno kot kanalčki, različnih debelin (0,035 - 0,115 mm, poprečje 16 vlaken je 0,054 mm). Vlakna se lahko proti enemu koncu tanjšajo, proti drugemu pa debelijo (si. 7 b2). Pregledani prečni preseki so bili vsi bolj ali manj okrogli. Za nekatere je značilno, da so sestavljeni iz nekakšne ovojnice in jedra (si 7 c/2), za druge zopet, da imajo v sredini luknjico (si. 7 c2). Prva misel, ki se nam je utrnila pri naključnem odkritju opisanih oblik, predvsem kanalčkov in žlebičkov - fosilizirana vlakna smo dokončno odkrili šele pod elektronskim mikroskopom - je bila, da gre za odtise medvedjih dlak. Na to ne bi pomislili, če ne bi imeli v stanovanju psa, ki pušča za sabo polno dlak. Koliko dlak so morali v Divjih babah I natrositi šele vsi tisoči in tisoči velikanskih jamskih medvedov, ki so se poleti hladili in pozimi prezimovali v njej! Od teh so poprečno najmanj trije, stari nad eno leto, poginili in strohneli v 1 m3 usedlin plasti 2 - 5 v 10.000 letih ! V plasteh 10 - 14 se je število poginulih na 1 m3 usedlin skoraj podeseterilo. Od vseh teh milijard dlak se jih je lahko v takšni ali drugačni obliki vsaj nekaj tisoč ohranilo do danes. ODTISNJENE IN FOSILIZIRANE MEDVEDJE DLAKE, DA ALI NE ? Divje babe I so značilen brlog jamskega medveda. Podobni brlogi so bili že bolj ali manj natančno raziskani v Sloveniji in bližnji okolici (Brodar M. 1959; Rakovec 1967; Brodar in Brodar 1983; Broglio 1964; Malez 1986). Zanje je značilno veliko število fosilnih ostankov. Ti so neenakomerno razporejeni po plasteh, tako vertikalno kot lateralno (si. 8). Druge najdbe so veliko bolj omejene in redke. Ostanki zob in kosti pripadajo predvsem zelo mladim medvedkom, ki so poginili v času menjave zobovja. Teh je v Divjih babah I kar 40 - 86 %. Njihov delež se od plasti do plasti spreminja. Izolirani mlečni zobje in izolirani stalni zobje v fazi erupcije so po plasteh v močni pozitivni korelaciji (r = 0.359-0.567, P < 0,01 in < 0,001, n = 54 - 166) To pomeni, da pripadajo enim in istim osebkom, ki so poginili med prvim zimo-vanjem sami ali skupaj z materjo. Spolna sestava fosilne populacije, ugotovljena na podlagi dimor-fizma stalnih zob, se spreminja skupaj s starostno strukturo ( Turk el al. 1992 ). To pomeni, da so enoletni in dvoletni mladiči prezimovali skupaj z materami in skupaj z njimi tudi poginili. Veliko peloda žužkocvetk v sedimetih Divjih bab I, katerega količina se spreminja skupaj s količino fosilnih ostankov jamskega medveda, dokazuje, da so se medvedi zadrževali v jami tudi poleti, saj so nekatere žužkocvetke še vedno na jedilniku rjavega medveda. Jamski medvedje bil torej nedvomno edini stalni uporabnik jame. Poleg človeka je bil hkrati glavni naravni onesnaževalec. Zato lahko upravičeno domnevamo, da odtisnjena in fosilizirana vlakna, ki se pojavljajo množično, predstavljajo dlake jamskega medveda. Da gre za človeške lase, ki so po obliki in merah zelo podobni medvedjim dlakam, je glede na število paleolitskih ostankov in glede na popolno odsotnost SI. 6 a-d: Površine izoliranih vlaken (fosilnih dlak). Figs 6 a-d: Surfaces of isolated fibres (fossil hairs). skeletnih najdb, malo verjetno, ne pa izključeno. Dlake ostalih naših večjih seslacev, po obliki prerezov in razponu velikosti prerezov, kanalčkom v fosilnih sprimkih ne ustrezajo. Rezultat več kot sto let trajajočih raziskav najdišč in fosilnih ostankov jamskega medveda je zelo podrobno poznavanje te izumrle živalske vrste (Kurten 1976). Kljub temu nam ni znano, da bi kdaj našli tudi fosilne dlake. Zagotovo pa taka najdba, tudi če se kje omenja, ni bila ustrezno dokumentirana. Znana nam je navedba odtisov dlak jamskega medveda iz jame Fauzan v francoski pokrajini Herault (Gillet 1963-1965, 138). Odtisi so bili najdeni v fosilnem medvedjem ležišču ("gnezdu"), izkopanem v ilovico. Taka ležišča so precejšnja redkost. V Divjih babah 1 se niso ohranila. Kjer so bila še najdena, se odtisi dlak ne omenjajo (Barthe 1984; Malez 1988). V Divjih babah 1 imamo poleg odtisov očitno ohranjene tudi fosilizirane dlake. Zato smo se odločili za podrobno primerjavo z dlakami rjavega medveda, ki je najbližji živeči sorodnik izumrlega jamskega medveda. Dlaka sesalcev je v pretežni meri sestavljena iz drobnih nitk (mikrofilomentov) keratina, izjem- no trdnega, prožnega in odpornega proteina. Zunanja zelo tenka plast - povrhnjica ali opna (ku-tikula) dlake je iz številnih poroženelih luskastih celic (si. 9 a). Pod povrhnjico je skorja (korteks). Sestavljajo jo celice, ki so pri človeku značilne vretenaste oblike, in so vtkane v mrežo vlaknastih keratinskih omotov (si. 9b) (Corcuffe/ al. 1993). Sredica (medula) dlake je iz mrtvih celic, ki so različno vidne, in predstavljajo prehrambeni kanal napolnjen z zrakom ali organsko tekočino s pigmenti (si. 7cl). Zgradba dlake se v podrobnostih razlikuje od ene seslaske vrste do druge in se ne spremeni niti pri prebavljanju, kar s pridom uporabljamo pri analizi prehrane plenilcev (Day 1966). Kožuh današnjega rjavega medveda (Ursus aretos Linnaeus, 1758) je podobno kot kožuh ostalih naših večjih sesalcev sestavljen iz več vrst dlak. Osnovni sta daljša, krovna nadlanka in gostejša, volnata podlanka. Obe se po obliki in zgradbi močno razlikujeta. Vrstno in rodovno bolj značilne so dlake nadlanke. Dlake iz različnih delov kožuha so si zelo podobne razen kratkih dlak šap in smrčka (Debrot cl al. 1982; Teerink 1991). Pri zvereh (carnivora) ni bistvene razlike med zimsko in letno dlako, kot je to očitno pri prežvekovalcih (Debrot SI. 7: Recentne dlake rjavega medveda (aI-tli) in domnevne fosilne dlake jamskega medveda (a2-cl2). Na slikah 7a/, 7bl in 7dl je kutikula poškodovana z vodikovim peroksidom. Fig. 7- Contemporary brown bear hairs (tiI-dI) and likely fossilised cave bear hairs (a2-d2). Figs 7aI. 7bI and 7ill show cuticulas damaged by hydrogen peroxide. štev. kosov 0 10 20 30 40 50 SI. 8: Standardne statistike za pogostnost izoliranih zob jamskega medveda v delu stratigrafskega niza na enoto ( 1 m2 in reženj debeline 0,12 m). Fig. 8: Standard statistics for determining frequency of isolated cave bear teeth in stratigraphic series per unit (1 square metre, 0.12 m deep). et al. 1982). Za določevanje živalske vrste si pomagamo z več značilnostmi dlake. Velikost, oblika in vzorec lusk kutikule se spreminja glede na lego na dlaki. Pri rjavem medvedu je vzorec povrhnjice transversalen, nepravilno valovit in pri korenu dlake prehaja v mozaičen vzorec (Dziurdzik 1973; Debrote/ al. 1982). Vrstno značilni sta tudi debelina korteksa glede na premer dlake in zgradba medule. Morfološko kaže sredica mnogo različnih vzorcev, vidnost teh pa se lahko pri prebavljanju SI. 9: Kutikula recentne dlake rjavega medveda (a). Kutikula in korteks človeškega lasu (/>) (Corcuff et al. 1993, Fig. 12). Fig. V: Cuticula of contemporary brown bear hair (a). Cuticula and cortex of human hair (/>)(Corcuff et al. 1993, Fig. 12). R ^fosiln« d 1 & k. e CaK« P K. i 4, ^700-OB-O 74CNT B. 04KEV 10fV/ch R E D (=1X R — sediment 'by'■" 'A"1 fri 67CNT B.04KEy 10cV/ch R E D FIX S/. 10: Energijsko disperzijska X-žarkovna analiza (EDAX) recentne dlake rjavega medveda (a), fosilne dlake (b) in sprimka (c). Fig. 10: Results of Energy Dispersion X-ray Analysis (EDAX) of contemporary brown bear hair (a), fossilised hair (/>), and aggrcgate(e). spremeni, kot se to utegne zgoditi tudi pri fo-silizaciji. Rjavi medved ima mnogoceličen (multi-celuraren) mrežasti vzorec sredice (Debrot et al. 1982). Dlake nadlanke imajo v prečnem prerezu različno obliko, od okrogle do bolj zapletenih vzorcev. Oblika in premer prečnih rezov se pri dlakah nadlanke vzdolž dlake bistveno spreminja, saj se dlake od korena proti vrhu širijo in na konici zopet stanjšajo. Na najširšem delu so dlake običajno sploščene. Pri rjavem medvedu so dlake podlanke praviloma okrogle do rahlo ledvičastega preseka in premera 0,05 - 0,09 mm. Dlake nadlanke imajo obliko prečnega prereza od najpogostejše okrogle (Dziurdzik 1973) do eliptične in redkeje ledvičaste oz. vbočeno-izbočene. Premer dlake nadlanke se giblje od 0,11 do 0,20 mm. Najdebelejše dlake so v prerezu okrogle. Na podlagi zbranih analitskih podatkov lahko naredimo primerjavo med fosilnimi domnevnimi dlakami jamskega medveda in recentnimi dlakami rjavega medveda. Primerjavo otežujeta dejstvi, da so fosilizirane dlake ohranjene fragmentarno in da dlake ne variirajo samo med vrstami temveč tudi znotraj iste vrste. Kutikula se v večini primerov ni fosilizirala. Tam, kjer se je izjemoma ohranila, pa je močno spremenjena (si. 7 a2, d2). Domnevamo, da so različne kisline in baze med fosfatogenezo lahko poškodovale povrhnjico dlak pred fosilizaci-jo. Zato smo nekaj recentnih dlak, prikazanih na si. 7, namočili v vodikov peroksid. Dobili smo podobne površinske vzorce kutikule, kot jih imajo domnevne kutikule fosilnih dlak. V podobnem sedimentacijskem okolju, kot ga poznamo v Divjih babah I, se je zelo dobro ohranila kutikula človeških las, starih 10.000 let (Morell 1994). Korteks domnevnih fosilnih dlak je na splošno bolje ohranjen kot kutikula (si. 6). Kortikalna zgradba je bila med fosilizacijo večinoma spremenjena. Vendar so se izjemoma lahko ohranili celo vlaknasti keratinski omoti okoli kortikalnih celic (cfr. si. 6 a in 9 b). Spremenjen je očitno tudi odnos med debelino korteksa in premerom fosilnih dlak. V plastičnih fosfatnih sprimkih so se lahko dlake pred fosilizacijo pod vplivom kislin in baz deformirale, tako da so odtisi večji, fosilizirani ostanki dlak pa manjši. Zato nam ti podatki niso v pomoč pri determinaciji na ravni vrste. Medulo domnevnih fosilnih dlak smo odkrili v dveh primerih (si. 7 c2). Je brez vzorca in za določanje vrste ne pride v poštev. Velikost premera sredice fosilizirane dlake se dobro ujema s premerom kanala recentne dlake rjavega medveda. Debeline in oblike presekov domnevnih fosilnih dlak so najbolj verodostojno ohranjene v odtisih na površini in znotraj fosfatnih sprimkov. Oblika in velikost manjših luknjic ustrezata dlaki po-dlanki rjavega medveda. Prav tako premeri večine fosiliziranih dlak. Večje luknjice v sprimkih so po obliki in velikosti bolj variabilne ter se povsem ujemajo z razponom velikosti in obliko prečnih presekov dlak nadlanke rjavega medveda. Zanimivo je, da niso večje od debelin recentnih dlak rjavega medveda. Na domnevnih fosilnih dlakah opažamo tudi za recentne dlake značilno tanjšanje oz. debeljenje v vzdolžni smeri (si. 7 b2). Dlake ostalih naših večjih sesalcev po obliki prerezov in razponu premerov ne ustrezajo luknjicam v fosilnih sprimkih. SKLEP Fosilne odtise in fosilizirana vlakna v fosfatnih sprimkih iz najdišča Divje babe I lahko z veliko verjetnostjo opredelimo kot ostanke dlak jamskega medveda. To so tako prve dokumentirane najdbe fosilnih dlak te izumrle živalske vrste nasploh. Najdbe so radiokarbonsko zanesljivo datirane z AMS postopkom na podlagi vzajemnih vzorcev lesnega oglja in kostnega kolagena jamskega medveda (RIDDL, neobjavljeno). Njihova povprečna radiokarbonska starost znaša 45.450 let. Z njimi se odpira nova mikropaleontološka smer v raziskavah pleistocenske sesalske favne in ostankov njenih tkiv, ki so se ohranili v povsem običajnih sedimentacijskih okoljih in pogojih fosilizacije za razliko od nekaterih izjemnih podobnih mlajše-pleistocenskih najdb drugih velikih sesalcev v posebnih okoljih (cfr. Kurten 1968, 137s, 143). DODATEK Z energijsko disperzijsko X-žarkovno analizo (EDAX) smo obdelali več točk na svežem prelomu fosfatnega sprimka z odtisi dlak, več kortikalnih presekov in površin istih in različnih fosilnih dlak in kutikulo z delom korteksa recentne dlake rjavega medveda. Pri vseh poizkusih smo dobili podobne rezultate (si. 10). Korteks fosilnih dlak se kemijsko ne razlikuje od fosfatnih sprimkov. Sestavljen je predvsem iz fosforja (P) in kalcija (Ca). O žveplu (S), ki je glavna sestavina recentnih dlak, ni sledi. Na podlagi tega sklepamo, da gre za prave fosile, ki so nastali v fosfatnem okolju med fosfatoge-nezo. Zahvale Raziskavo so omogočili Ministrstvo za znanost in tehnologijo R Slovenije, dr. Franc Dolinšek z Ministrstva za notranje zadeve R Slovenije, dr. Erie Nelson (Simon Fraser University, Kanada) in naslednji podporniki: Kolinska, Ledis, Ljubljanske mlekarne, Luma, Olma, Petrol, Slove-nica, Teol, Zidgrad, Kmetijsko gozdarska zadruga Idrija in Žito. Vsem iskrena zahvala. Za strokovno diskusijo smo hvaležni naslednjim kolegom različnih strok: dr. Narcisu Mršiču, prof. dr. Jerneju Pavšiču, mag. Tomažu Prusu in mag. Tomažu Verbiču. Fotografije F. Cimerman. Povečave so bile narejene z navadnim in elektronskim mikroskopom. BARTHE, J.-M. 1984, LOursdescavernes. Ce familier mčconnu. - Spelunca 16, 25 ss. BRODAR, M. 1959, Mokriška jama, nova visokoalpska aurignaška postaja v Jugoslaviji. - Razpr. 4. razr. SAZU 5, 417 ss. BRODAR, S. in M. BRODAR 1983, Potočka zijalka. Visoko-alpska postaja aurignacianskih lovcev. - Dela 1. razr. SAZU 24. BROGLIO. A. 1964, Le industrie mousteriane della Grotta del Broion. - Mem. Mus. Civ. St. Nat. Ver. 12, 369 ss. CORCUFF, P, P GREM1LLET, M. JOURLIN, Y. DUVAULT, F LEROY in J.-L. LEVEOUE 1993, Reconstraction of human hair by confocal microscopy. - Jour. Soe. Cosmet. C hem. 44, 1 ss. DAY, M. G. 1965, Identification of hair and feather remains in the gut and faeces of stoats and weasels. - Jour. Zool. 148, 201 ss. DEBROT, S., G. FIVAZ, C. MERMOD in J. M. WEBER 1982, Atlas ties 1'oils de Mammifires d'Europe. - Neuchatel. DZIURDZIK, B. 1973, Key to identification of hairs of mammals from Poland (v poljščini). -Acta Zool. Crucoviensia 18, 73 ss. GILLET, J.-C. 1963-1965, L Ours des cavernes. - Les chercheurs dela Wallonie. Speleologie-preliistoire. Diffusion scientiflque 19, 124 ss. KUNST, G. K. 1992, Hoeh- und Spatglaziale Cirosssiiugcrreste aus dem Nixloch bei Losenstein - Ternberg (O. O.). - V: Nixloch bei Losenstein - Ternberg, 83 ss, Wien KURTEN. B. 1968, Pleistocene Mammals of Europe. - London. KURTEN. B. 1976, The Cave Bear Story. - New York. LAIS, R. 1941, Uber Hohlensedimente. - Quartar 3, 56 ss. LAV1LLE, II. 1975, Climatologie et chronologic dupaliolithique en Pdrigord. Etude sedimentologique de depots en grottes et sous abris. - Etudes quaternaires 4. LIMBREY.S. 1975, So/7 Science and Archaeology. - London, New York. San Francisco. MALEZ, M. 1986, Kvartarni sisavci (Mammalia) iz Velike pečine na Ravnoj gori (SR Hrvatska, Jugoslavija). - Kad. Zav. znan. rad JAZU 1, 33 ss. MALEZ, M. 1988, Pečina Hrustovača kod Sanskog Mosta i njezino paleontoloSko značenje. - Naš krš 14, 69 ss. MORELL, V. 1994, Pulling hair from the ground. - Science 265, 741. PILZ, W. s. a.. Kosmetik in der Friihgesehichte des Menschcn. - Haarmann A Reimer Contact 42, 27 ss. RAKOV EC, 1. 1967, Jamski medved iz MokriSke jame v Savinjskih Alpah. - liazpr. 4. razr. SAZU 10, 119 ss. RIDDL, Radio-Isotope Direct Detection Lab, Simon Frascr University. SCI IM11), E. 1958, Hiililenforschung und Sedimentanalyse. -Basel. SCHMID, E. 1961. Neue Ausgrabungen in Wildkirchli (Ebenalp, Kt. Appenzell), 1958/59. - Ur-Schweiz 25, 4 ss. ŠERCELJ, A. in M. CULIBERG 1985, Rastlinski ostanki v paleolitskih postajah v Sloveniji. - Por. raz. pal. neol. Slov. 13, 53 ss. ŠERCELJ, A. in M. CULIBERG 1991, Palinološke in antra-kotomske raziskave sedimentov iz paleolitske postaje Divje babe I. - Razpr. 4. razr. SAZU 32, 129 ss. TAYLOR. R. E. 1987.Radiocarbon dating. An archaeological perspective. - Orlando etc. TEERINK, B. J. 1991, Hair of West-European Mammals. Atlas and identification key. - Cambridge. TURK, L. J. DIRJEC in M. CULIBERG 1988-1989, Divje babe I - novo paleolitsko najdišče in skupinsko grobišče jamskega medveda. Poskus tafonomske analize na podlagi vzorcev iz dveh sedimentnih in arheoloških kompleksov. -Ari i. vest. 39-40, 13 ss. TURK, L, J. DIRJEC, D. STRMOLE, A. KRANJC in J. CAR 1989, Stratigraphy of Divje babe I. Results of excavations 1980 - 1986. - Razpr. 4. razr. SAZU 30, 161 ss. TURK, L, J. DIRJEC, I. DEBELJAK in D. HUBER 1992, Divje babe I - poskus uporabe statistične analize množičnih živalskih ostankov v paleolitski arheologiji. IV. Posamično najdeni zobje jamskega medveda. - Arh. vest. 43, 29 ss. Fossilised cave bear hairs from 45,000 years ago found at Divje babe-I in Slovenia Translation INTRODUCTION Years of investigation at the multilayer Palaeolithic site of Divje babe-I, located in the Idrijca river valley in northwestern Slovenia have yielded the interesting and important discovery of certain fossilised remains of hairs and their imprints. With the recent group of Palaeolithic finds and the richest palaeontological and palaeobotanical remains found to date in Slovenia, the Divje babe-I site is of considerable regional significance. The Palaeolithic finds belong to the early Aurigna-cian period ( 1 horizon, layer 2), and a specific assemblage within the late Mousterian period (5 horizons, layers 3 to 14), characterised by a high percentage of Upper Palaeolithic tools (unpublished). The palaeontological finds cover more than 50 different species of mammals (unpublished), with the cave bear (Ursttsspelaeus, Rosenmuller and Heinroth 1794) being responsible for the largest number of remains (Turke/ al. 1992). The palaeobotanical remains include pollen and charcoal (Turk et al.1988-1989; Šercelj, Culiberg 1985; 1991). The typical Palaeolithic remains and the unpublished results of radiocarbon dating using the AMS method provide a good chrono-stratigraphic picture of the site. It belongs to the Interplenigacial of the Last Glacial period (Wiirm) and, at least with regard to layers 2 to 13, dates from between 35,300 and 50,800 years ago (RIDDL 734, 746, 759; Turk et al. 1989). The most reliable dating of the layers that contain Mousterian finds is based on reciprocal samples of charcoal and bone collagen (RIDDL 739 + 745 and 746 + 759) from two individual units (1 square metre, split 0.25 m to 0.30 m deep). The radiocarbon dating of different sample materials did not yield a statistically significant (P > 0.80) difference in age (