Velike krasatele (Crassatellidae, Bivalvia) iz oligocenskih plasti pri Poljšici
The large crassatellas (Crassatellidae, Bivalvia) from Oligocene beds near Poljšica
Vasja MIKUŽ1 & Božena ČVOROVIČ2 1 Katedra za geologijo in paleontologijo,Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija ^Zemaljski muzej BiH, Zmaja od Bosne 3, Sarajevo, Bosna in Hercegovina
Ključne besede: krasatele, školjke, oligocen, Poljšica
Key words: crassatellas, Bivalves, Oligocene, Slovenia
Kratka vsebina
Med večjimi in lepše ohranjenimi fosilnimi ostanki iz oligocenskih plasti v okolici Polj-šice so tudi krasatele. So razmeroma pogostne, vendar večinoma slabo ohranjene. Mislili smo, da bo determinacija dveh velikih in celih krasatel enostavna ter zanesljiva. Izkazalo pa se je, da je v strokovni literaturi zelo veliko podobnih oblik. Brez poznavanja značilnosti notranjosti lupin in revizije vseh dosedanjih velikih eocenskih in oligocenskih krasatel v Evropi, točnejša določitev ni mogoča. Pri primerkih iz Poljšice smo se odločili za najbolj našim krasatelam podobno vrsto Crassatella cf. pseudotumida Benoist, 1911.
Abstract
Among larger and better preserved fossil remains from Oligocene beds at Poljšica are also crassatellas. They are relatively frequent but in general poorly preserved. We expected that determination of two large undamaged crassatellas will be simple and reliable. In the literature, however, many very similar forms were found. Without the knowledge of characteristics of valve interiors and revision of all former large Eocene and Oligocene crassatellas in Europe an accurate determination is not possible. The Poljšica specimens were finally attributed to the species Crassatella cf. pseudotumida Benoist, 1911 which the most resembles our crassatellas.
Uvod
V oligocenskih skladih v okolici Poljšice (slika 1) najdemo številne makrofosile zelo različnih, predvsem živalskih skupin. Najpogosteje dobimo samo posamezne ostanke lupin in hišic mehkužcev, zelo poredkoma naletimo na že naravno izpreparirane primerke, kot sta opisana in predstavljena primerka krasatel. Tako velikih krasatel v
poljšiških biokalkarenitih ni veliko, več je manjših, še največ je odlomkov njihovih precej debelih in odpornih lupin.
Dosedanje raziskave
Prvi raziskovalci in poročevalci, ki so se ukvarjali z geološkimi in paleontološkimi značilnostmi širše okolice Poljšice, so tam-
kajšnje plasti s številnimi fosilnimi ostanki uvrščali še v eocen. Lipold (1857, 223) poroča, da so v grapah blizu Poljšice v peščenjakih z značilnimi fosili za eocensko obdobje našli tudi mehkužce, med katerimi pa ne navaja školjk rodu Crassatella.
F u c h s (1874, 129) poroča, da so v okolici Poljšice oligocenski fosili, plasti z njimi pa je poimenoval "numulitni skladi", ki sestoje iz štirih delov: spodnjih konglomeratov, skladov Sangonini, Crosara in Gomber-to. V vseh naštetih delih oziroma kompleksih so našli tudi mehkužce, vendar v seznamih ugotovljenih fosilov ne navaja primerkov rodu Crassatella.
Oppenheim (1896) v delu o oligocenski favni iz Poljšice ne omenja nobene školjke rodu Crassatella. Favno Poljšice vzpore-ja s fosilnimi ostanki Gornjega Gradu, kjer pa naj bi našli vrsto Crassatella plumbea Lamarck. Po njegovem mnenju vrsta Crassatella plumbea ni oligocenska, ter gre najverjetneje za vrsto Crassatella neglecta Mi-chelotti, ki je zelo pogosta in značilna za oli-gocenske plasti kompleksa Sangonini (Oppenheim, 1896, 275-276).
SI. 1 Položaj nahajališča velikih oligocenskih krasatel
Fig. 1 Location map of the large Oligocene Crassatellas
Paleontoloski del
(Sistematika po C o x L. R. 1969)
Subclassis Heterodonta Neumayr, 1884 Ordo Veneroida H. & A. Adams, 1856
Superfamilia Crassatellacea Férussac, 1822 Familia Crassatellidae Férussac, 1822 Subfamilia Crassatellinae Férussac, 1822 Genus Crassatella Lamarck, 1799
Crassatella cf. pseudotumida Benoist, 1911 Tab. 1, si.la-lb; tab. 2, si. 1; tab. 2, si. 2a-2b
cf. 1911 Crassatella semicostata Boussac - Boussac, 199, pi. 11, fig.l, 10, 10a
cf. 1913 Crassatella Ombonii Opph. -Oppenheim, 609, taf. 22, fig. la, lb
cf. 1921-22 Crassatella pseudotumida Benoist - Cossmann, 116, pi. 7, figs. 7, 8
cf. 1958 Crassatella Bertrandi Boussac -Temko va , 109, tab. 7, si. 2
cf. 1977 Crassatella pseudotumida Be-noist 1911 - P i c c o 1 i et al., 16
M a t e r i a 1: Dva cela izolirana primerka in umbonalni del ene lupine precej velikega primerka ter večje število odlomkov.
Nahajališče: Oligocenski apnenčev peščenjak (biokalkarenit) in konglomerat na bregovih potoka Plaznice, med Češnjico in Poljšico pri Podnartu.
Opis: Lupine so velike in debele. Oblika lupin je suptrapezoidna. Zadnji in sprednji rob sta ravna in zelo strma, kar daje umbo-nalnemu delu obliko enakostraničnega trikotnika. Sprednji rob je sicer zelo kratek, blago ukrivljen, zadnji je kratek in skoraj navpičen. Sprednji del ventralnega roba se navzgor na prehodu v sprednji rob naglo dvigne.Ventralni rob je rahlo ukrivljen, v srednjem delu proti grebenu pa izravnan. Greben je strm, širok, top in slabo poudarjen. Umbonalni del je bližje sprednjemu koncu, rahlo izbočen in navspred povit. Kljun je skoraj prosogiren (rahlo obrnjen k sprednjemu delu). Gledano od zgoraj, je na sprednji strani takoj za vrhom ovalna in globoka lunula, na zadnji strani pa daljša in plitvejša vdolbina zunanjega ligamenta. Površina lupin je ornamentirana s prirastnica-mi in različno poudarjenimi koncentričnimi rebri. Ornamentacija je manj izrazita v zgornji polovici lupin, nekoliko močnejša je na ventralnem delu.
Vrsta Crassatella pseudotumida Benoist (Cossmann, 1921-22), ki so jo našli v najdišču Gaas v oligocenskih skladih Francije, je izredno podobna primerkoma iz Poljšice. Najbolj po obliki, ornamentaciji, položaju umbonalnega dela in zgradbi ter položaju grebena. Nekoliko pa se razlikuje po krajšem sprednjem zgornjem robu in bolj zaokroženem ter daljšem spodnjem spre-
dnjem robu, zadnji spodnji del za grebenom je nekoliko krajši.
Tretji primerek je največji, vendar ni slikovno dokumentiran. Ohranjen je le zgornji del desne lupine, zato navajamo le približne dimenzije.	i
Primerjava: Dve poljšiški krasateli sta skoraj celi, z zelo dobro ohranjenima lupinama. Kljub dobri ohranjenosti lupin je determinacija vprašljiva, saj je med litera-turnimi podatki zelo veliko podobnih oblik. Primerka iz Poljšice sta manj podobna še naslednjim vrstam: vrsti Crasatella tumida Lamarck (Deshayes, 1824, pl. 3, figs. 10,11), ki se razlikuje po nekoliko daljših lupinah, širšem umbonalnem delu, zadnji zgornji rob je manj strm, zadnji del lupin je bolj podaljšan. Podobnost pa je v ornamentaciji lupin, v zgradbi sprednjega dela in v rahlo poudarjenem vendar topem zadnjem grebenu. Crassatella semicostata Bellardi (Bellardi, 1852, tav. 18, figs. 5a, 5b) in (Boussac, 1911, pl. 11, figs. 10, lOa), ki je bila najdena v bartonijskih skladih blizu Niče, se razlikuje po zelo blagem nagibu zadnjega zgornjega roba, po daljšem sprednjem robu in poudarjenem (ostrem) grebenu. Crassatella bertrandi Boussac (Boussac, 1911, pl. 12, figs. 4, 4a; Temkova, 1958, tab. 7. si. 2) je zelo podobna našima primerkoma in vrsti C. pseudotumida, od katere jo ločijo manjše razlike v zgradbi zadnjega dela lupin, predvsem v dolžini in nagibu zadnjega zgornjega roba. Zgradba sprednjega dela lupin je pri obeh vrstah C. bertrandi in C. pseudotumida identična. Crassatella carcarensis Michelotti (Kranz, 1910, Textfig. 1; Boussac, 1911, pl. 12, fig. 23; Karagiuleva, 1964, tab. 31, figs. 8, 9; P i c c o 1 i et al., 1977, tav. 2, fig. 23) je tudi nekoliko podobna našima primerkoma po zgradbi sprednjega dela lu-
Dimenzije v mm: dolžina višina izbočenost (Dimensions in mm:)_(Length)_(Height)_(Convexity)
1.	primerek 1st specimen
(tab. 1, si. la, lb; tab. 2, si. 1)	93	88	60
2.	primerek 2nd specimen
(tab. 2, si. 2a, 2b)	101	82	57
3.	primerek
3rd specimen_~145_ =120	=72
pin in ornamentaciji, razlikuje pa se po izrazito podaljšanih lupinah, manjšem nagibu zadnjega zgornjega roba, bolj poudarjenem in manj nagnjenem grebenu. Area za grebenom je bolj izrazita in manj poglobljena. Kr a nz (1910, 216, Textfig. 1) prikazuje na svojih risbah, da so primerki vrste Crassatella carcarensis iz italijanskih terciarnih nahajališč lahko tudi zelo različnih velikosti. Crassatella chaillolensis Boussac (B o u s s a c , 1911, pl. 11, fig. 8; pl. 12, figs. 19, 19a; Karagiuleva, 1964, tab. 31, fig 7) se od naših primerkov razlikuje v nekoliko podaljšanih lupinah, bolj izrazitem grebenu, manjšem nagibu zadnjega zgornjega robu in po širšem umbonalnem delu. Naš primerek je po velikosti enak, po obliki pa v marsičem podoben tudi primerku Oppen-heimove (1913) vrste Crassatella ombo-nii, ki je bila najdena v srednjeoligocenskih skladih Italije (S. Trinita di Montecchio maggiore).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsta Crassatella pseu-dotumida je v Italiji značilna za spodnjeoli-gocenske plasti. Krasatele s številnimi primerki drugih rodov školjk Lucina, Miltha, Laevicardium in Panopea, pa skupaj kažejo na morsko ter plitvo muljasto do peščeno dno (Piccoli et al. 1977, 27, 30). Po podatkih C o 1 e 11 i et al.(1973, 14) so predstavnice rodu Crassatella iz oligocenskih plasti Castelgomberta v paleoekološkem pogledu prebivale v subtropskem morju, v globinah med 28 in 184m. Opisano vrsto krasatele so ugotovili tudi v oligocenskih skladih Akvitanije v Franciji (Cossmann, 1921-22).
Zaključki
V	oligocenskih plasteh pri Poljšici je na prvi pogled razmeroma malo krasatel. Še manj je velikih in lepo ohranjenih. Po temeljitem pregledovanju kamnine pa ugotovimo, da je njihovih delov lupin veliko in tako lahko sklepamo, da so v resnici pogostejše.
V	raziskavi smo imeli dve celi in del lupine tretje zelo velike krasatele. Po pregledu ustrezne literature smo ugotovili, da je v najdiščih predvsem v Italiji in Franciji veliko podobnih oblik krasatel. Po morfoloških značilnostih zunanjosti lupin poljšiških krasatel in nepoznavanju njihove notranjosti (sklepa, mišičnih odtiskov itd.), smo se odločili za vrsto Crassatella cf. pseudotumi-da Benoist, 1911.
Vrsta Crassatella pseudotumida je najdena v oligocenskih skladih akvitanijske kotline, v najdišču Gaas v Franciji (Cossmann, 1921-22) in v spodnjeoligocenskih plasteh (najdišče Montecchio di Costozza) v severni Italiji (P i c c o 11 i et al., 1977).
V	poljšiških sivih biokalkarenitih oziroma kalkruditih najdemo najpogosteje skupaj s krasatelami najrazličnejše fosilne ostanke, manjše hišice foraminifer (numuli-tine), številne drobce lupin in cele manjše školjke, polže, zdrobljene dele vejnatih koral, posamezne dele iglic in koron morskih ježkov, večje in manjše kose pooglenelih rastlinskih ostankov, itd.. Med naštetimi ostanki najdemo tudi številne manjše prodnike velikosti med 3 do 5 mm, poredkoma tudi večje in velike prodnike. Vsi našteti ostanki skeletov fosilnih organizmov so v kamnini razporejeni zelo kaotično, kar kaže na to, da je večina fosilnega materiala na sekundarnem mestu in da je bil material odlo-
Tabla 1 - Plate 1
SI. 1 a. Crassatella cf. pseudotumida, leva lupina 1. primerka, potok Plaznica pri Poljšici, naravna velikost
Fig. 1 a. Crassatella cf. pseudotumida, the left valve of 1st specimen, brook Plaznica near Poljšica, natural size
SI. 1 b. Desna lupina istega primerka, naravna velikost Fig. 1 b. The right valve of the same specimen, natural size
žen v plitvem morju razmeroma blizu obale. To potrjujejo tudi različno veliki in lepo zaobljeni prodniki ter razlomljeni in zdrobljeni deli lupin, hišic in drugih skeletnih delov najrazličnejših organizmov.
The large crassatellas (Crassatellidae,
Bivalvia) from Oligocene beds near Poljšica
Conclusions
At the first glance in Oligocene beds at Poljšica relatively few crassatellas occur. Even less abundant are large and well preserved individuals. A careful inspection of the rock reveals, however, a profusion of fragments of their valves which leads to the conclusion that they are in fact more frequent.
Examined were two entire individuals and a part of valve of a third very large crassatella. After consulting relevant literature we learned that especially in Italian and French localities many similar forms of crassatellas appear. On the base of morphological characteristics of exteriors of valves of the Poljšica crassatellas without knowing, however, their interior (joint, muscle impressions) we preferred to attribute them to species Crassatella cf. pseudotumida Be-noist, 1911.
The species Crassatella pseudotumida Benoist, 1911 was found in Oligocene beds
of the Aquitanian basin, in locality Gaas in France (Cossmann, 1921-22) and in Lower Oligocene beds (locality Montecchio di Costozza) in northern Italy (P i c c o 1 i et al., 1977).
In the Pojsica grey biocalcarenites and calcrudites with crassatellas most frequently a diversity of fossil remains can be found: smaller tests of foraminifers (nummuli-tines), numerous fragments of valves and undamaged shells og bivalves, snails, fragments of ramose corals, parts of spicules and coronas of sea urchins, larger and smaller parts of coalified plant remains etc. Among the listed also numerous smaller pebbles 3 to 5 mm in diameter occur, and rarely also larger and large pebbles. All enumerated skeletal remains of fossil organisms are distributed highly chaotically in the rock which suggests that most of the fossil material occurs at secondary place, deposited in shallow sea relatively close to the shore. This is supported also by well rounded pebbles of various sizes and broken and fragmented pats of valves, tests and other skeletal parts of all possible organisms.
Zahvale
Prof. dr. Simonu Pircu se lepo zahvaljujeva za prevode v angleščino, Marijanu Grmu pa za ves skrbno izdelan dokumentacijski material.
Tabla 2 - Plate 2
SI. 1. Crassatella cf. pseudotumida, sprednja stran 1. primerka z globoko lunulo, potok Plaznica pri Poljšici, naravna velikost
Fig. 1. Crassatella cf. pseudotumida, anterior side of the 1st specimen with deep lunule, the brook Plaznica near Poljšica, natural size
SI. 2 a. Crassatella cf. pseudotumida, desna lupina 2. primerka, potok Plaznica pri Poljšici, naravna velikost
Fig. 2 a. Crassatella cf. pseudotumida, the right valve of 2nd specimen, brook Plaznica near Poljšica, natural size
SI. 2 b. Zadnja stran istega primerka, naravna velikost
Fig. 2 b. The posterior side of the same specimen, natural size
Fotografije in risba: Marijan Grm
Photos and drawing: Marijan Grm
Literatura
Bellardi, L. 1852: Catalogue raisonné des fossiles Nummulitiques du comté de Nice. - Mém. Soc. géol. France, 2 sér. T. 4, 205-300, pl. 12-22, Paris.
Boussac, J. 1911: Études paléontologiques sur le Nummulitique Alpin. - Mém. serv. expl. Carte géol. France, 1-438, pl. 1-22, Paris.
Coletti,F.,Piccoli,G.,Sambugar,B. & Vendemiati dei Medici, M. C. 1973: I molluschi fossili di Castelgomberto e il loro signi-ficato nella paleoecologia delPOligocene veneto. -Mem. Ist. Geol. Miner. Univ. Padova, 28, 1-32, tav.1-4, Padova.
Cossmann, M. 1921-22: Synopsis illustré des Mollusques de TÉocene et TOligocene en Aquitaine. - Mém. Soc. géol. France, Paléontologie, T. 23/1-2, 1-220, pl. 1-15, Paris.
C o x , L. R. et al. 1969: Mollusca 6, (Bivalvia). In: (Ed. Moore, R. C.), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part N, 2/3. - The Geological Society of America and The University of Kansas, N491-N951, Lawrence.
Deshayes, G. P. 1824, 1837: Description des Coquilles Fossiles des environs de Paris. T. 1, p. 1-392, Atlas 1, pl. 1-65; T. 2, p. 1-814, Atlas 2, pl. 1-106, Paris.
Fuchs, Th. 1874: Versteinerungen aus den oligocänen von Polschitza in Krain. - Verh. Geol. R. A., 129-130, Wien.
Karagiuleva, J. D. 1964: Les fossiles de Bulgarie. Paleogene Mollusca. 6a. - Acad. Science Bulg., p. 1-270, Tabl. 1-57, Sofia.
Kranz, W. 1910: Das Tertiär zwischen Castelgomberto, Montecchio Maggiore, Creazzo und Monteviale im Vicentin. - N. Jb. Min. Geol. Paläont., B.-B. 29, 180-268, Taf. 4-6, Stuttgart.
Lipoid, M. V. 1857: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. - Jb. Geol. R. A., 8, 205-234, Wien.
Oppenheim, P. 1896: Die oligocäne von Polschitza in Krain. - Bericht Senckenberg. Natur. Ges., Jg. 1896, 259-283, Frankfurt a/Main.
Oppenheim, P. 1913: Bemerkungen zu W. Kranz: "Das Tertiär zwischen Castelgomberto, Montecchio maggiore, Creazzo und Monteviale im Vicentin" und Diskussion verschiedener dort beehrter Fragen, zumal der Stellung der Schiosc-hichten und der Grenze zwischen Oligocän und Miocän. - N. Jb. Min. Geol. Paläont., 35. B.-B., 549-627, Taf. 22, Stuttgart.
Piccoli, G., Schiraldi, L., Sgarbos-sa, D. & Tessarolo, M. D. 1977: Studi sulla distribuzione stratigrafica e sull'evoluzione di La-mellibranchi Terziari dtelle Venezie. - Mem. Inst. Min. Univ. Padova, 30, p. 1-37, tav. 1-3, Padova.
Temkova, V. 1958: Paleontoloska obrabot-ka na faunata vo Tikveskiot basen i okolinata (Urgon, Priabon, Neogen i Pleistocen). - Trudovi Geol. Zavod N. R. Makedonija, 6, 1957-1958, p. 93-126, tab. 1-9, Skopje.