220 KRONIKA SMEŠNO GROZLJIVA POVEST IZ RESNIČNEGA ŽIVLJENJA ALI KJE SO PRAVLJICE? Zadnje čase popisuje Franček Rudolf, ki se je svojčas navdušeno ukvarjal s persi-flažo in demontažo vseh mogočih mitov, pravzaprav samo še resnično življenje: dogodke, ki so se nagodili njemu samemu, njegovim bližnjim ali vsaj njegovim znancem. V tem življenju namreč ni več časa za pisanje pravljic, kot mora ugotoviti navsezadnje tudi neznani mož s televizije, ki jo je glavni junak Rudolfove knjige Nagradno življenje* dotlej dovolj vztrajno oskrboval s pravljicami, in tako mora neznani mož celo zapisati usodno vprašanje: »Kje so pravljice?« Franček Rudolf opisuje, kot rečeno, samo še resnično življenje, a opisuje ga kot bolj smešno, grozljivo in fantastično, kot so bili smešni, grozljivi in fantastični starodavni miti, kajti takšno se mu življenje kaže v vsakdanji skušnji, ki je na koncu koncev vendarle najzvestejši »odraz« t. i. objektivne (družbene, politične, kulturne, gospodarske itn.) stvarnosti. Življenje seveda res ne piše romanov in oznako »roman«, ki jo je Franček Rudolf zapisal v podnaslov svoje najnovejše knjige, je najbrž razumeti kot še enega od postopkov in načinov ironizacije resničnosti, ki jo je mogoče kolikor toliko normalno prestati samo na način humorne (šale s politično, gospodarsko ali seksualno vsebino) ali ironične abreakcije, kajti vse druge možnosti so zgolj rak, aids, norost ali vsaj ulkus. Pripoved Nagradno življenje, v kateri popisuje Rudolf gradnjo mansardnega stanovanja na nekem ljubljanskem podstrešju, torej nadvse vsakdanje in stvarno podjetje nekega občana, *Franček Rudolf, Nagradno življenje, Založba Borec Ljubljana, 1986; Oprema Vili Vrhovec. ki v večini normalnih družb ne pomeni prav nič usodnega, je potemtakem mogoče označiti samo kot povest. Za takšno oznako pripovedi govori tako njena realistična zavezanost stvarnosti na ravni zgodbe kot tudi njen ustroj s srečnim koncem vred. Seveda pa je to zvrstno oznako nedvomno treba podkrepiti z že navedenimi pojasnjevalnimi pridevniki »smešno, fantastično, grozljivo«, čeprav bi bila ta oznaka v resnici najbolj natančna, če bi bilo mogoče vse tri pridevnike združiti v enega z vsemi temi pomeni (»grozljivo-smešna-fantastična povest«). Ta dodatek k osnovni zvrstni oznaki priča o avtorjevem dejavnem razmerju do obravnavane resničnosti, se pravi o tem, da gre za resnično umetniški odnos do stvarnosti (za preoblikovanje stvarnosti). Franček Rudolf v svojem popisu zgosti sicer na videz docela normalno in celo logično dogajanje ravno do tiste mere, da se v tej zgostitvi na nedvoumen način razkrije misterij slehernikove vsakdanjosti v vsej svoji uničevalnosti in naravnost mistični ali celo metafizični grozljivosti, ki se je sicer ne zavedamo v zadostni meri, ker v življenju čutimo posledice vedno z določenim zamikom, torej potem, ko se resnični vzroki bolezni ali norosti že skrijejo vsaj v polpreteklost in zato seveda te posledice pripišemo nekakšnim izmišljenim razlogom in nikoli ne uspemo niti začeti s stabilizacijskimi ukrepi, kaj šele, da bi stabilizacijo resnično tudi izpeljali (kot nas uči tudi naša družbenopolitična skušnja). Franček Rudolf v svoji nadvse tekoče pisani in lahko berljivi povesti, ki v primerjavi z nekaterimi njegovimi prejšnjimi deli tudi v drugi polovici vzdrži začetno intenziteto, ugotavlja in dokazuje, da je naše vsakdanje življenje prepolno pošastnih zapletov in nesporazumov, ki v ustreznih trenutkih in okoliščinah dobivajo resnično mitske razsežnosti in povzročajo smrt, kugo, strah in grozo ter razpad osebnosti, pa četudi gre za na videz tako banalne malenkosti, kot je 221 Smešno grozljiva povest iz resničnega življenja ali kje so pravljice? čakanje na obrtnika, ki zna svoje znanje so pripravljeni spustiti se v rakonosno in prodati kot skrivnostno alkimijo najvišje čironosno pustolovščino zasebne grad- vrste. To njegovo odkrivanje preklet- nje. S tem vsaj za nekaj let podaljšujejo stva, ki smo ga deležni prav vsi brez agonijo države, saj se ta kljub temu neza- izjeme in ne le izvoljenci, kot so bili razni drzno bliža bankrotu. To si drznemo Agamemnoni, Ojdipi, Gilgameši ali Le- ugotoviti ne glede na to, da bi naši naje- pe Vide, in odkrivanje tako rekoč koz- minentnejši kritiki s svojih goethejanskih mičnih katastrof v banalnostih vsakda- piedestalov najbrž delo ocenili kot »nič«, njega življenja je nedvomno še neocenje- njihovi nič manj vase zaverovani mladi na kvaliteta Rudolfovega pisanja. In to, nasledniki pa za ničvredni izmislek infe- da je uspel najti/vzpostaviti umetniški riorne slovenskosti, ki že zato, ker je prijem, ki mu omogoča morda celo edino slovenskost, ne more biti resnične pozor- še možno obliko katarze (skozi ironijo, nosti vredna, kaj šele umetniško plodna, humor in persiflažo), in tako tudi abre- Kljub vsemu temu je Frančkova knjiga akcije problema, je njegova druga po- prijetno branje in, če smo že pri teoriji membna kvaliteta. Obe sta se v knjigi odraza, celo dokaj verodostojen »doku- Nagradno življenje, ki pomeni spomenik ment« časa; je pa seveda res povest in kaj vsem zavednim Slovencem, ki so se vse- več niti ne želi biti. stransko uveljavili. To so storili tako, da Tone Peršak