O C E N E — P O R O Č I L A — B I B L I O G R A F I J E O DANOJLlCEVI POEZIJI ZA OTROKE ALI O TRAMVAJIH, KI SO KLJUBOVALNO POSTALI POLJSKE MIŠI 1. Kako spijo tramvaji ali dobro- hotna mala epika Med vsemi tremi Danojličevimi zbirkami* je prva najbolj epska; naj- več poje o mestu in o ljudeh. O sve- tlo temnem predmestju, o socialno nizkem sloju, ki mu sicer grozi ne- varnost posurovitve, lumpenproleta- riziranja (Temu fantu je ime Pepo Krsta), a se nevarnost ne udejani; otroci ostanejo pošteni, družine top- le, varne, in predvsem, dobre; svet je še kar naprej lep. Gre za novo, mestoma duhovito, pesniško gladko in prijazno, mirno tekočo, nemalo- krat očarljivo različico stare teme; rekel bi: predvojne otožne družbe, malomestnih, a pravih vrednot, ki so v današnjem hipermodernističnem svetu že zbledele, nekdaj pa so po- menile trdno oazo znotraj rastoče vsesplošne kapitalizacije, razkroja, revščine in zla. Ker pa v Danojličevi poeziji ne sodelujejo politično bojni, ideološko fanatični, razredno per- spektivni momenti, je lepota tega bivšega, v zdajšnost zgolj pesniško, spominsko podaljšanega sveta izra- zito nostalgična: kot mehek, blag, naklonjen spomin. Očitno gre za po- ezijo o družbi, kakršno je pesnik do- življal v svojem ne mučnem detin- stvu in je še realna, ker oživlja pe- snikovo srce. Nepripadnost hipermodernizmu ni vidna le iz izbora tematike; potrjuje jo tudi uporaba jezika. V vseh treh zbirkah je malo argota, skoraj nič tipičnih posebnih mladostniških iz- razov, ki prispevajo kolorit pred- vsem srbski literaturi in ki jih danes čisla celo poezija za odrasle. Stavč- ne konstrukcije so spodobne, zdrave, jasne; takšne so, kakršnih smo se učili v šoli, ki je želela biti še kla- sična; ni ne grdih besed ne lasciv- nih namigovanj; ni nikakršnih svoje- voljnih odstopanj od knjižne tradi- cionalne norme; v tej poeziji je vse pravilno, kar se pravi, da nepristan- sko prevaja svet, ki sebi še ni gle- dal kot nepravilnega, obrobnega, de- viantnega, jezikovno in mentalno inovativnega, zablodelega in hkrati osvobojenega, kakor se današnji. Da- nojličev svet je poudarjeno skromen in nerevolucionaren, a ob tem mo- ralen in prizanesljiv. Tak svet otroka nesebično vzdigu- je k sebi; poezija naj blaži, ne vsi- ljivo in represivno; suhih poučnih tonov Danojličeva poezija za otroke ne pozna. Vendar pa naj uravnava z izborom tematike, s primernim to- nom prednašanja. Današnji hipermo- * Kako spavaju tramvaji. 1959. — Furunica jogunica. 1969. — Kako živi poljski miš. 1978. derni odrasli želijo za vsako ceno skočiti v vlogo mladih, prevzeti od njih obnašanje in nazor; v dobi na- črtne infantilizacije se poezija za odrasle uči pri poeziji za otroke. Da- nojlič ravna še na star — na klasi- čen — način: otroke neprisiljeno va- bi, da posnemajo normo za odrasle — seve za poštene, oblikovane, do- stojne, zrele odrasle. Ne nazadnje vi- dimo ta njegov dobronamerni trend iz marsikatere prispodobe, ki je iz- razito neotroška; recimo iz podatka, da ima mama Liza nežno lice Gio- conde. Le redkokateri mladi bralec namreč ve, kdo je Gioconda in da je zato treba brati pomensko nasprotje in fonemsko bližino: Mama Liza — (neimenovana, a konotirana) Mona Liza. Družina v tej poeziji je trdna, var- na; mati je, oče je, otrok je. Celo nekoliko širša družina je — a ne velika, ne patriarhalna, ne več kmeč- ko srednjeveška. Ded je, a obnaša se kot arhetipski ded v urbani litera- turi za otroke. Tudi ko uporablja osnovne človeške like, pesnik ne od- stopa od uveljavljenih modelov; ob- navlja jih in domiselno rahlo variira, oživlja jih in radostno poetizira, ne razdevlje jih in ne predeluje. Njegov ded (v pesmi Ded) je zaupljiva f i - gura, s katero smo znanci že dolgo vrsto let, poznamo vse njegove ču- daške navade. V tem malem svetu je vse malo: ni drznih letalcev, ampak so domač- nostni tramvajski sprevodniki; so internati za revne otroke; so kot zemlja stari profesorji, kakršni so danes izumrli; so male ulice in uli- čice in male nedelje v njih, tihe, mirne, zapuščene, nežne. Čez ta svet v skoraj zapuščeni vitrini je razpro- strt tenek sentiment; kljub vitalizmu Danojličeve poezije, kljub njegove- mu spokojnemu optimizmu in brkati živosti rahlo otožen. A kaj ne bi bil! Še najdemo kje plemenito dobroto, kakor jo opisuje v pesmi Dogodek na ulici? Še najdemo kje pesnika, ki bi ji pel skromno pohvalo? Stari, dobri kondukterji ljubijo živali, ma- le, domače živali in jim rešujejo živ- ljenja; sodi takšno usmiljenje v da- našnji brezobzirni tempo vse razen sebe zaničujoče pogoltnosti? Koga še zanimajo male socialne krivice? Se še kdo predaja solidarnostnemu ču- stvovanju? Še velja merilo: bodi od- krit? Za koga je svet (ki mu ne mo- remo niti več reči, da je naš) še sve- tel, kot zvezda, nezamotan, kot svež razgled jasen, obvladljiv, zanesljiv? Res med nami ne razsaja veliko zlo? Je res vse dobrohotno urejeno? 2. Kljubovalna pečica ali o slogu in poantah Pesnik streže otrokom — v trdno oblikovani, stvarni podobi — kar vi- di okrog sebe sam, a meni, da je do- stopno in razumljivo tudi neodra- slim. Takšen je njegov osnovni od- nošaj do poezije za otroke. Ne trudi se, da bi se posebej vživljal v še ne odkrito, še ne zapisano otroško du- Ševnost; ni mu do tega, da bi v nji našel, kar je odraslim tuje: »noro«, alogično fantastiko, odraslemu komaj zaznavne ali drugače zaznavane do- življaje, otroški svet, kakršnega po- ezija izročila ni priznavala za nor- malnega, za dopustnega, za obstoje- čega, in ga zato ni izražala; tak svet je Danojliču tuj. Ohranja dognano mero; v tem je mojster dobrega oku- sa, se pravi preizkušene skladnosti z dano, solidno normo. Ni mu do pro- diranja na rob smisla in čez, v non- sens, v paradoks. Paradoksa se sem in tje sicer poslužuje, ga uporablja kot dodatek, kot začimbo k snažni hrani, ne kot produkcijski princip, kot organizacijsko jedro pesmi. Malo alogike, domišljije, igrivosti ne ško- di, saj dela jedro privlačnejše, bolj živopisno; a poper sam na sebi je otroškemu želodčku škodljiv. Trdna zveza s stvarnostjo, kakor ta gleda sama sebe skoz realistična očala, ostane. Zato prebiramo in opazujemo in obnavljamo vse polno znanih dogod- kov iz vsakdanjega življenja. Muha, zoprnica, brenči, pesnik to brenčanje posnema. Primerja ga s hrzanjem konja: torej z nečim na videz nepri- merljivim, mnogo prevelikim, a glej, to je bistvo Danojličevega postopka, prav tako znanim in zategadelj ven- dar primerljivim. Pesnik nima iz- najditeljskega namena, da bi od zna- ne zaznave vodil k še ne videnemu, k skrivnostnemu začaranemu svetu. Poveže dve znani predstavi, a takšni, da se le na prvi pogled ne skladata; s tem znano razširi, potegne med različnimi skustvenimi liki nove zveze, skušnjo poglablja, prostor se razprostre, skoz svet steče več real- nost ohranjujočih, a osvobajajočih komunikacij. Pojasni, spretnež, kako da leži pa- pirček, ki je zvečer še gospodoval na mizi, zjutraj pod njo. Napravi zgod- bo; splete živahno, duhovito, svežo razlago o nočnem onegavljenju ve- tra s papirčkom. V tem ni ravno mitotvoren, ne rodi se presenetljiv nov svet, nova arhetipika; je pa obrušeno zgodbotvoren in nemalo zabaven. Zgodba je nenavadna, če- tudi takšna, da je za zdravi razum povsem sprejemljiva. Sonce (v pesmi Marčevsko sonce) je neagresivno; nežno je in nemočno. Ni v tem simbolično za vso Danoj- ličevo otroško poezijo? Pomlad — a tudi jesen — je Danojliču ljubi čas; ne prevelika vročina poletne pobes- nelosti, ne preradikalen mraz zimske samote; oboje je za njegove občut- ljive čute preskrajno. Všeč mu je postopno prebujanje — odtod pastel- ni toni. Blizu mu je čas, ko je člo- veku sladko pri srcu; ko še ne na- merava sprožiti nobene tragične vstaje, zaploditi nobenega čezmerne- ga hudodelstva. A tudi pomladi ne dojema in ne podaja neposredno, kot strasten izbruh dolgo zadrževane ka- tastrofične, hudourniške biološke si- le, neustavljivega bolnega hrepene- nja, ki gore prestavlja ali bi jih vsaj rado; nič podobnega. Hrepenenje je rahlo; je nostalgija po dobrosrčni preteklosti, po šoli, po njenih vonjih, po šolskih prostorih, po barviti na- turi. Neposrednost je le neuresničen cilj želje; in ta je bolj spomin kot poželenje. Sama pesem je posredna, čeprav nikakor ne gluho racionalna. Racio je le zato tu, da pesem raka- sto ne podivja; da jo drži v čvrsti meri, v čistih usoglašenih rimah, v blagozvočnem mirnem ritmu, v vse- stranski naravi pravilnosti in zmer- nosti, čustvo pa jo kot sapica napol- njuje z niansirano mehkobo. Ne za- grenjeno sanjariti o neobstoječem; spominjati se lepe, nenevarne, dobre preteklosti: Kje so tisti vetrovi, ki so pihali nekoč, v oktobru? Vetrovi so važen del nature, na- tura pa je ves čas — in čezdalje bolj, čim bližje smo tretji, najnovejši zbirki — v odlikovanem ospredju. A ne divja, tropska, samopašna; de- loma je mestna, deloma tista zunaj mesta, ki jo pozoren mestjan more opaziti in sme uživati. Letni časi: ti nas nenasilno, a stalno opredelju- jejo, kjer koli smo. Dež; tudi v me- stu nismo varni pred njim — a saj ni zlohoten. Veter nas osvežuje in po- življa. Z ljubko zoro se seznanimo, če vstanemo dovolj zgodaj; večeri so nam domačnejši, jutra ljubeznivejša. Tudi nebo nad nami še ni smrdljivo zakrito s svinčenim pokrovom prvot- ne ogabne industrije; še nas veže z daljno in ljubo naturo, še nam od- pira pot iz sebe. Ni natura, ki nas ne ogroža in s katero smo v prija- teljsko naklonjenem stiku, nujno 6 81 sem in tja idilična? Ne cenena, iz- mišljena idila meščanske hinavske ideologije, a vendar idila neomade- ževanega, humanega spomina? Družbena kritika je v tej poeziji redka ptica. (Rdeči svinčnik.) Zanjo ni tipična. Mesto, v katerem se do- godki in predstave odvijajo, je bolj lepo poslikana kulisa, okolje, ozračje kot pa nerešljiv problem, trpka mu- ka, nasilje. O mestu zvemo zmerom kaj zmerno novega in okrasnega, a nič pretresljivega. Danojličeva poe- zija ne prenese preostrih, kričavih, votlo retoričnih, surovih, samodo- padljivo bedastih, samozavestno ide- oloških, cenenih, trdih, sivo umaza- nih, nejasnih, nakurjeno srditih, viš- njevih tonov; občudujemo jo kot po- ezijo pomladnih oblakov, rožnatih slik. Ne more se — a čemu bi se hote- la? — izogniti poantiranju; konec pesmi je nemalokrat preračunano presenetljiv, celotna prejšnja vsebi- na ga potihem uvaja. Pač bister in učinkovit postopek, ustrezen povsem v poeziji za mladino. A te poante so takšne, da ne šokirajo; da ne podrejo prejšnjega, že sezidanega; da ne ude- janjajo besnih nasprotij, bitke zno- traj pesmi, polemične dialektike, razviharjenega dogajanja. Kot vse pri Danojliču je tudi poanta blaga, čeprav duhovita in simpatična. (Ma- rec —- z opeko namesto rože.) V zgradbi pesmi se Danojlič noče za- zibati v igračkanje z virtuoznostjo; niti se noče opajati s pretiranim oponašanjem nature, z bleščavo ono- matopoetiko, čeprav se ji sem in tja, za preizkus svoje pesniške zmožno- sti, prepusti. V uporabi pesniških tropov, stilnih sredstev noče biti pre- izrazit, predoločen, prevsiljiv — če ga kaj odbija, ga vsiljevanje v prvi plan. Povsod je tak kot v ravnanju s poanto; zmeren, a dognan. 3. Kako živi poljska miš ali o na- turi, trgu in človekolikem svetu Zveza med potrošnikom meščanom in neposredno naturo je mestni ži- vilski trg; v opredelitvi tega odnosa je Danojlič naj konkretnejši in pesni- ško inovativen. Za urbanega mešča- na je natura dejansko izza mestnih vrat: drugje, onkraj. O nji imamo, zazidanci v strnjene hiše in betonske ulice, le predstavo, le zaznavo: vonj, okus, podobo. Kmetice prinašajo v mesto nežni duh pomladi, bogato paleto jeseni; zelenjava, ki jo ponu- jajo, kompetentno sporoča prihod milih letnih časov, spremembe natu- re. Prek trga komunicira meščan celo z nacijo, s Srbijo — tako nepo- pravljivo je že izgubil neposredni stik z naturo in — nekdaj s krvjo obživljeno -— nacionalno zavednost- jo, ki mu je bila vcepljena kot poziv nature. Trg ga hrani, telesno, a pred- vsem duhovno. (Trg na koncu me- sta.) Zunanja narava, prihajajoča prek dišeče in barvite tržnice, vzbudi dre- majoče ostanke notranje meščanove nature, njegove že degenerirane te- lesne čute: vid (dar za opazovanje barv); vonj (ki se oglaša kot osred- nja tema v vrsti pesmi); okus. De- loma postaja meščan že prefinjen uživač — tretja zbirka se je kar pre- cej oddaljila od prve, zapustila je revščino in malega človeka; v nji se oblikuje že sladokusec, morda soro- den holandskemu iz 17. stoletja, ki se slasti, na prelepih slikah, pred prepolno prodajno mizo na trgu. Ne, pri Danojliču ni srednjeslojski po- divjani banalni požrtnež. Estetski dojemavec je, ki kultivirano spreje- ma čutno napoved jeseni; ki mu go- di, ko zre, strokovnjak, v papriko in v čebulček, v njuno slikarsko in te- lesno vrednost. (Jesen na trgu.) Ko se svet čarno stanjšuje v vonj, se začenja topiti nekdanja realistična ostrina. Vse se rahlo ponotranja; a še zmerom se ne zmedi v fantastič- nost — pred to si je pesnik postavil ograjo, ki je ne namerava preskočiti. V pesmih P eter šil j, Koruzni siorž, Jabolka in v drugih se mu natura slastno subjektivizira: Brizgnejo, iz zgrizene travice vonjljive točke, slane iskrice. čeprav je brez pretiranega zanosa, vonj ohranja pri življenju; vonj je zadnja sijajna navzočnost nature v mestu; le-temu hitro popušča zveza s primarnim. Trg je medij trgovine. Posredništvo je čedalje pomembnej- še v našem osiromašenem životarje- nju: oddaljajoče se mediiranje vsega z vsem. A do kdaj bo vzdržal vztraj- ni prisrčni vonj? Kdaj ga bo zame- njal smrad, to je vonj koristnostne industrije? Ena temeljnih pesniških metod v Danojličevi poeziji za otroke je an- tropomorfiziranje. Kar pomeni: pe- snik ne skuša človeka zvijačno pri- praviti, da bi se poslušen podal na raven otroka; otroka ne vabi, da bi radosten in nepočakan vstopil v svet čebel, redkvic, večera, vonja. Naturo predstavlja, kot da je le poseben, nenavaden, presenetljiv, polagoma umirjajoč, čedalje bolj le v poeziji navzoč, a vendar netuj primerek človeškega sveta. Tisoč čebel isto besedo žužnja. (Cvetoča češnja.) Čebele berejo staro berilo; čebele so človeški učen- ci. Isti odnos najdemo tudi v drugih Danojličevih zbirkah. Veter se z list- jem pogovarja — kot dva človeška soseda. Rokavica, izgubljena, trpi. Zajci so lastniki livade, a lastništvo je človeški pojem. Pečica ima noge kot štrk; mrtvo, mehanično ima mo- del v živem. Sonce večerja. Sonce kadi. Takšne pesmi neopazno udo- mačujejo živali, reči in svet; kažejo jih kot zakrinkane, preoblečene l ju- di; odkrivajo njihovo avtentično funkcioniranje; razkrinkujejo njiho- vo naravo, ki da je človeška in so- cialna. Pri tem nas domiselno uva- jajo v zabavne situacije; uživajoči gledamo prej nepredstavljive prizo- re. In svet je tembolj varen, bolj domač, bolj en sam: bolj nesebične- mu človeku, skrbniku podložen, bolj njegovi klasični pameti in pretehtani zahtevnosti soroden. Naturo — češnje, sušo, nevihto, dež, drevesa — opazuje radoveden, odprt, vesten, samega sebe in svoj človeško-socialni svet spoznavajoči meščan. Če ga natura sama ne obi- šče, na trgu, pod milim nebom, se urbani prebivalec rekreativno spre- hodi po predelih, ki jih je družba preudarno določila za naturne enkla- ve, za naturne parke; tam se uspešno regenerira, nadiha se čedalje bolj primanjkujoče svežine, obnovi iz- praznjene baterije svojih zaspalih čutil. Včasih gre v Danojličevi poeziji za naturalizacijo, za objektivizacijo, za projekcijo lastnih opazovalče- vih razpoloženj, ki jih noče dojemati kot subjektivna, osebna, začasna, ne- bistvena: zgolj kot razpoloženja; rad bi jih čutil, ambicioznež, kot naturo samo. Ni tak postopek Beethovnove Pastoralne? Človekovo prekanjeno samopodaljšanje v samobitno natur- no stanje ustreza neki historično omejeni in opredeljeni človekovi po- trebi — Dajnoličeva poezija jo iz- brano in umetniško izbrušeno zado- voljuje. Pusti vsakdanji človeški svet se razširja z mišmi, s polži, z mačkami: z živalmi, ki so bodisi domače, ali pa jih, vsaj v mladinski literaturi, že lep čas doživljamo kot domače. Var- no domačnost sveta potrjujejo do- mači užitni sadeži: dinja, oreh, bre- skev, krompir, paprika, koruza. Me- 6 * 83 ščanski opazovalec, seznanjen le z zgolj človeškim, meni, da krompir, če ga pustimo njemu samemu, ni zmo- žen življenja; ne živi — ne more ži- veti — nič razen človeka. Človek je, ki ima dolžnost in zmožnost določati razliko med mestom in deželo, deželo slovesno razglasiti za naturo in za ži- vost, človeka vezati — projektivno, v domišljiji — na deželo, ki je kajpada sad človekove prakse, nato pa krom- pir vzeti njemu samemu in ga vsaditi v (človekovo) deželo. Ta zavedna, hu- manistična akcija bo omogočila, da se natura rodi: Zato v tem času krompirja ne jej, na sprehod ga vzemi, daleč od mesta, na topli njivi ga zakoplji — da bi mogel živeti. (Krompir.) Pravi pašnik je tisti, ki ga otrok pozorno nariše; ki ga človek delovno ustvari: ogradi in v kulturi posname. Ni le pašnik tak; livada, ograja, vrba, živina, studenec: vse, kar človeka obkroža in mu služi, si je najprej iz- risal človek v svoji glavi in vsemu temu je kasneje v nagrado za zvesto službo podelil življenje. Še duhovite- je se godi v resnici: uslužbeno okolje je že tako izvežbano, da kar samo pribezlja v risbo — v kulturo — in se tu nanovo zasnuje. Umetnost — tudi literatura za otroke — je kraj, kjer se natura kultivira in kultura dokazuje svoj živi, edini šele zares vredni obstoj. Najlepša je Danojličeva poezija tam, kjer je najbolj lirsko poetična; in zbirka Kako živi poljska miš je vrh pesnikovega občutljivega, nežne- ga, tenkočutnega, lepega lirizma. Vsebuje izvirne, dihnjene, zlahka ra- zumljive prispodobe. Recimo v Di- njah. Ali v Vetrovnem jutru. Poezija za otroke se čarodejno spreminja v poezijo za odrasle. Plemenita prepro- stost. Tihi zvoki, okusne barve, pod- loženi pomen. Dognane impresije. (Hrast ob potoku.) Se mar v poezijo vrača milina izbranih ljubkih in pa- stelnih podob? KURIRČKOVA KNJIŽNICA ZA LETO 1977 Pri založbi Borec so v Kurirčkovi knjižnici za leto 1977 izšle tri knjige: Priročnik za klatenje (Slavko Pregl), Andrejev ni nikoli preveč (Polonca Kovač) in Titovci (Mile Pavlin). Pregl in Kovačeva sta segla po so- dobni snovi, Mile Pavlin pa je po- vest o neustrašnih partizanskih letal- cih izdal že pred leti in je v Kurir- čkovi knjižnici izšla kot ponatis. Z njo je knjižna zbirka pomnožila šte- vilo izdaj, s katerimi ohranja izro- čilo narodnoosvobodilnega boja. De- lo je zaokrožena zgodba o letalcu, ki se neustrašeno bori proti okupatorju in se z letalom spušča tudi na tvega- na pota. Dogodki sledijo v dinamič- nem zaporedju in drže bralca v na- petosti, notranji pripovedni lok pa seže od psihološke osnove za junako- vo motiviranost prek njegovih spon- tanih reakcij na sprotne dogodke do končne uravnoteženosti doživetij. Na tej črti se organsko vključujejo v zgodbo tudi drugi liki. Knjiga sodi med tista mladinska dela, ki jim je možno pripisati dokumentarni zna- čaj, njeno osnovno gibalo pa je ak- cija. Bralca seznanja z okoliščinami, v kakršnih je potekal partizanski