Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) E. Od pragmatične sankcije do Franc Jožefa I. (1713—2. grudna 1848). 3. Avstrijske notranje razmere od 1. 1806. do Ferdinanda I. (1. 1835.). (Dalje.) [esar Pranc I. je popolnoma zaupal Metternichu. Bil pa je dober oče svojirn narodom, ki so ga zelo ljubili. Učenjakov in pisateljev pa tudi ni maral. V Ljubljani so se mu poklonili 1. 1821. profesorji, katerim je rekel: »Med ljudstvom se širijo nove raisli, katerih nikdar ne bodem odobraval. Ostanite pri starera redu, ki je še vedno najboljši! Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi Vara? Ne potrebujem učenjakov, terauč le pridnih državljanov in tako rai vzgajajte mladino. Kdor meni služi, uči, kar jaz zahtevam. Kdor se pa bavi z novotarijami, pojdi, kamor rau drago, drugače ga pa zapodira." Na Dunaju so bile tri dvorske pisarne za višjo upravo našega cesarstva in sicer je jedna upravljala Ogersko s Hrvatsko, druga Erdeljsko in tretja druge dežele. Poseben dvorski urad je sestavljal letni proračun in skrbel za potrebne dohodke. Vojaštvo je bilo podrejeno dvorskemu vojnemu svetovalstvu, za druge zadeve so pa bile posebne dvorske oblasti. Na Ogerskem so bile leta 1811. burne seje v požunskem deželnera zboru. Madjari so se borili za svojo staro ustavo ter jo končno tudi ohranili. Ker so se upirali ukazom dunajske vlade, cesar do 1. 1825. ni sklical deželnega zbora v Požunu. Za avstrijsko vojaštvo v Italiji je trebalo mnogo denarjev in vsled tega tudi novih davkov. Vlada je le z vojaško silo mogla pobirati davke po ogerskih županijah. V novem skupnem ogersko-hrvatskem deželnem zboru so se poslanci dolgo prepirali in zahtevali, da se povrnejo krivični davki in prekličejo nezakoniti ukazi. Deželni zbor je zboroval dve leti in le z veliko težavo je vlada pornirila poslance in dosegla svoje zahteve. Novi ogerski državni kancelar je postal grof Adam Reviczky, palatin pa je bil cesarjev brat, nadvojvoda Jožef. Znainenit je tudi ogerski deželni zbor z leta 1830., ker se je tedaj prvič sprožilo jezikovno vprašanje. Madjari so zahtevali, da se rabi kot uradni- in vladni jezik izključno le madjaršoina. Tudi na Erdeljskem so sklicali 1. 1834. deželni zbor, v katerem so si stali nasproti Madjari, Nernci in Rurnuni. Hrvatski deželni zbor je 1. 1825. tudi zboroval v Zagrebu in predložil vladi svoje zahteve. Uprli so se pa Hrvatje pozneje ogerski zahtevi o madjarskera uradnera jeziku. Madjari so končno odjenjali v tem vprašanju ter se tudi udali v prepiru o državnem pravu. Kot uradni in učni jezik se je proglasila latinščina, vendar so se učenci tudi učili madjarščine. Revolucija v Parizu 1. 1830. je le malo vplivala na avstrijske narode. Poljski ustaši so našli v Avstriji ranogo sočutja, a pri tera je tudi ostalo. Finančne razraere v Avstriji zopet niso bile ugodne. Notranjo upravo je vodil češki dvorski kancelar grof Kolovrat. Predsednik dvorske koraore pa je bil grof Klebelsberg, kateri je skušal z novirai posojili urediti denarstvo, kar se tnu pa ni prav posrečilo. Koncem 1. 1834. je prišla država v nove zadrege in zategadelj je cesar odpustil Klebelsberga. Pozneje nego v drugih državah se je začelo ustavno gibanje v Avstriji. Vendar se je tudi pri nas ukoreninila misel, da ne smejo imeti posaraezni stanovi posebne predpravice, pač pa gre ljudstvu pravica, da sodeluje po svojih poslancih pri urejanji in vladanji avstrijske države. Tako so narodi polagoma jeli zahtevati zastopstveno ustavo nasproti dotedanji fevdni ustavi, po kateri so le posamezni stanovi iraeli večje pravice. Leta 1834. so bile na Dunaju tajne rainisterske konference, katere so odpravile pravice stanovskih zborov, da bi odrekali davke. Nadalje se ni dovolilo, da bi vojaki prisegali na ustavo; postavili so vseučilišča pod strogo nadzorstvo in omejili število časopisov. Tako se je onemogočil razvitek ustavnega življenja in nehalo vsako svobodno gibanje. Cenzorji so zelo saraovoljno opravljali svoj posel, neposlušne časnike so pa tako dolgo nadlegovali, da so rajši nehali izhajati. V ljudstvu je nastalo nasprotstvo do uradništva, ker je bilo vse javno življenje urejeno po policijskih nazorih in prepisih. Slovenci so že dolgo živeli razcepljeni v posameznih pokrajinah, in zavest narodne celokupnosti je malone izmrla. Huda nadloga je bila za kmeta tlaka. Kranjski kmet n. pr. je raoral do leta 1848. tlake delati 192 dni in dajati desetino od vsakovrstnih živil. Slovenskega kmeta so tudi hudo trli davki. V letih 1818. do 1843. izdelani kataster je n. pr. znižal davek vsi Stajerski za 100.000 gld., povišal pa davke na spodnjem Štajerskem. Ormoški okraj je sedaj plačeval 100 odstotkov več, celjski okraj pa 30.000 gld. več kakor 2 ^k krat večja okraja na gorenjern Štajerskem. Na Gorenjem Avstrijskem se je od njiv plačevalo 524 gld. za oral, na Kranjskera pa 8*9 gld. Prošnje in pritožbe niso ničesar koristile. Po ukazu dvorske kancelije se je celo štajerskim Slovencem zdatno povišal davek. Kranjci in Korošci so razmerno vec davka plačevali nego bogata Češka ali Moravska. Šolstvo je bilo slabo urejeno, dasitudi se je Pranc I. trudil za povzdigo šolstva. Poučni jezik je bil le v nekaterih šolah popolnoma slovenski, po večjem pa so bile šole nemško-slovenske. Slovenske ucne knjige so spisali po naročilu avstrijske vlade od 1. 1815. do 1. 1829. V uradih ni iraela slovenščina nobenih pravic, uradni oklici in odloki so bili nemški. Vendar pa se je na vseučilišču v Gradcu že 1. 1812. ustanovila stolica za slovenski jezik, katerega je poučeval Primic in po njegovi smrti Koloman Kvas. Narodna zavest se je jela javljati v Gradcu od leta 1830. naprej, ko so se tam izobraževali Trstenjak, Macun, Kočevar, Vraz, Miklosič in dr. Ljudstvo pa se ni nič zavedalo svoje narodnosti, jedino zavetišče je irael slovenski jezik v cerkvi in pri duhovščini. O ustavnem gibanji med Slovenci torej v tej dobi ni še bilo nobenega sledu. Cesar Pranc I. je umrl dne 2. sušca 1. 1835. Bil je nasprotnik vsem novotarijam ter strogo pazil na to, da se mu niso nikjer kratile in oraejile vladarske pravice. Očitno je izjavljal, da ne bode svojim narodom nikdar dovolil ustave. Odposlanstvu peštanske županije je o priliki rekel: »Totus mundus stultisat et vult habere constitutiones novas." (Ves svet nori in hoče imeti nove ustave), Nasledil ga je njegov sin Perdinand I. 4. Perdinand I. (1835.—2. grudna 1. 1848.). Tudi za Perdinanda I. je vladal vsemogočni minister knez Metternich. Novemu cesarju je oče še na smrtni postelji priporočal, da se naj ravna po Metternichovih nasvetih in naj nikar ne uvede ustave. Perdinand I. je nastopil vlado s slovesno izjavo, da hoče vladati po nazorih svojega očeta, zaupajoc v Boga, in pospeševati blaginjo svojih podložnih. Ferdinanda I. so venčali 1. 1830. v Požunu kot ogerskohrvatskega kralja, 1. 1836. v Pragi kot češkega kralja in 1. 1839. v Milanu z lombardsko krono. Perdinand I. je bil dober in plemenitega srca, a je mnogo bolehal. Zategadelj je zanj vladala takozvana ,,državna konferenca", obstoječa iz Metternicha, državnega kancelarja grofa Kolovrata in nadvojvodov Ludovika in Franca Karola. Odslej ni vec bil združen po vladarjevi osebi zunanji in notranji vladni sistem, ki je prišel v veliko nevarnost zaradi novih razmer v inozernstvu in pripravljajoče se notranje krize. Deželni zbori so prišli do večje veljave in uspešneje delovali nego prej. Stanovi različnih dežel so predložili vladi svoje pritožbe in zahteve. Državno denarstvo zopet ni bilo ugodno, in vsakoletni stroški so bili približno 30 milijonov goldinarjev veoji od dohodkov. Za Klebelsbergom je vodil avstrijsko denarslvo baron Eichhof in pozneje Klibeck, ki pa tudi ni raogel odpraviti denarne zadrege. Zraanjšali so stroške za vojaštvo, do drugih prenaredb pa ni prišlo. Vedno bolj pa se je širil prepad med vlado in med zahtevarni omikanih slojev prebivalstva. Stanovi avstrijskih dežel so napadali stari sistem, a narodno in deraokratsko gibanje jih je prehitelo. Ogerski deželni zb.ori so v tej dobi rešili razmere med grajščaki in kmeti, različna vprašanja o pravosodju, mestnih pravicah in županijskih zadevah in jezikovno vprašanje. Deželni zbor se je večkrat sprl z vlado. V tedanjem času se je odlikoval grof Štefan Szeohenyi, ki je mnogo žrtoval za narod. V ogerskem deželnem zboru se je ojačila nasprotna stranka, zrairorn ostreje napadala vlado in hrepenela po ustavi in državnih svoboščinah. Kot govorniki so se odlikovali Bathyany; Eotvos in Teleki, pred vsem pa Pranc Deak, ki je zagovarjal politično in narodno saraostalnost Ogerske ter bil zelo priljubljen. Grofa Szechenyi in Apponyi sta vodila konservativce, ki so hoteli povekšati oblast osrednje vlade. Leta 1847. je urnrl palatin Jožef, nasledil ga je njegov sin Štefan, katerega je izvolil deželni zbor. Poslanci so bili navdušeni, da je cesar prvič otvoril deželni zbor z madjarskim prestolnim govorom. Ludovik Košut je že prej deloval za večjo neodvisnost Ogerske, ki bi bila le bolj po imenu še združena z ostalo Avstrijo. Košut je bil vodja liberalne stranke in zelo spreten govornik. Deželni zbor je med drugimi stvarmi tudi sklenil obdačiti plerastvo in proglasil madjarski jezik kot jedini državni jezik, kar je zelo razburilo nemadjarske narode. Tudi je sklenil deželni zbor novo ustavo 3. sušca 1. 1848., ogerski kralj je pa potrdil ustavo že dne 15. raal. travna. Košut je zahteval ustavo tudi za druge avstrijske dežele. Nova ogerska ustava je bistveno premenila razraerje med Ogersko in ostalo Avstrijo. Ogerska je dobila samostalno in le za Ogersko odgovorno rainisterstvo, takozvane Bpartes adnexae" ogerske krone so stopile v novo razmerje k Ogerski, Erdeljsko so pa spojili z Ogersko. Madjarom nasproti so se pa Hrvati pogajali za svoje pravice in svoboščine. Ze prej je nastopil Ljudevit Gaj, m ,,Ilirciu so zelo pospeševali in širili narodnostno idejo. Hrvatski jezik se je tudi omikanim krogom priljubil. Slavni grof Janko Draškovic, ki se je odlikoval že v turških in francoskih vojskah, potezal se je močno za hrvafcske pravice ter prvi pisal v sedanjem hrvatskem književnem jeziku. Hrvati so zahtevali svojo samostalno vlado in celokupnost ,,trojedine hrvatske kraljevine." Gaj se je trudil, da se uvede skupni pismeni jezik za Slovane na Štajerskem, Koroškern, Kranjskem, Primorskem, Hrvatskem in Slavoniji, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Črnigori, Srbiji in dolenjem Ogerskem. Leta 1835. je začel izdavati >,Hrvatske Novine", katere je že čez jedno leto imenoval »Ilirske Novine". Madjarora pa vse narodno gibanje ni bilo po volji, a tudi ne njih prijateljem na Hrvatskem »madjaronom". Dolžili so Ilirce, da so panslavisti in delujejo za Rusijo. Ilirizem je nekaj časa podpirala dunajska vlada, a Madjari so prepovedali ilirsko ime in 1. 1844. prisilili Gaja, da je iraenoval svoj časopis ,,Narodne Novine". L. 1845. je prišlo v Zagrebu do krvavih izgredov o priliki volitve za zagrebško županijo. Sprli so se narodnjaki z mafljaroni, ki so končno zraagali pri teh volitvah a podlegli pri volitvah v deželni zbor. Hrvatski ban se je izrekel za narodnjake, ki so mnogo storili za narodni preporod. Važno je zborovanje deželnega zbora 1. 1847. Sklenili so, da se hrvatski jezik uvede v šole in urade in volili tri poslance v ogerski deželni zbor. V Požunu se je najbolj potegoval za hrvatske pravice baron Metel Ožegovic, kateremu je hudo nasprotoval Košut rekoč: »Med nami more le meč odločiti". Pri Slovencih so širile najbolj narodno zavest ,,Novice", katere je izdaval od 1. 1843. dr. Janez Bleiweis. Novice so razpravljale zraven kmetijskih zadev tudi še različna druga vprašanja ter budile slovenski narod, ki je začel polagoma se zavedati svojih pravic. V Galiciji se je javljalo socijalno-agrarno gibanje. Poljaki so hudo zatirali Rusine, v inozemstvu pa sloveli kot mučeniški branitelji svoje domovine. Krakov je bil središče poljskerau gibanju. Ze leta 1836. so zasedli Krakov vojaki treh velevlasti in prenaredili upravo po avstrijskem vzorcu. Pozneje je začasna vlada imenovala diktatorjem dr. Tysowskega. V Galiciji so se rusinski kmetje uprli Poljakora zaradi dolgoletnega zatiranja, general Benedek je zatrl poljski upor, grof Pranc Stadion pa je prevzel vodstvo gališke uprave. Kmetje so bili nezadovoljni, ker se niso odpravile robota in druge krivice. Krakov je ostal v avstrijski oblasti navzlic ugovarjanju Anglije in Francije leta 1846. Tudi češki deželni zbor je od 1. 1840. rnarljiveje deloval in pri svojih obravnavah večkrat segel čez ozke meje dotedanjih postu- latnih deželnih zborov. Češka književnost je lepo napredovala, in češki jezik je dobil vedno vecjo veljavo. Velike važnosti je bila že prej ustanovljena ,,Matica Ceška". Po grofu Sternbergu ustanovljeni češki muzej je postal središče narodnega gibanja. Kraljedvorski rokopis, katerega je našel Vaclav Hanka ali ga pa, kakor drugi trdijo,. sam spisal, pospešil je preoej idejo slovanske skupnosti na slovstvenera polju. Knez Lamberg se je pogajal za svobodo tiska, znameniti zgodovinar Palacky pa je na manjših shodih govoril o češki ustavi. Karol Havlioek je v svojem časopisu natanko opisaval, koliko trpe Irci pod angleško vlado. Cehi so se sami primerjali Ircern, Nemce pa Angležem. Tako so se vedno množili prepiri, četudi je nadvojvoda Štefan postal češki deželni glavar. Pritoževali so se pri vladi in zahtevali, da se jim pripoznajo stare pravice. Tudi Slovaki so se začeli gibati, a se niso združili s Cehi, četudi se je Jan. Kolar, slavni slovaški pesnik ,,Slavy dcera", za to potegoval. Leta 1848. pa se je položaj zelo predrugačil. . (Dalje prih.)