štev. 4
v ggjggjgL
V Liubliani. dne 4. aprila 1939
XIX. leto.
Telefon št. 45-85
VOJNI INVALID
GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo.
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska
vojašnica.
Telefon štev. 45-85.
PRAZNIK VSTAJENJA
Zvonovi pojo: aleluja! Praznik vstajenja je napočil, vstajenja narave, mladosti življenja, praznik Kristovega poveličanja in zmage nad nočjo. Aleluja!
Za nas, žrtve vojne, že lani nam obetani praznik vstajenja, se je zavlekel. Veliki petek je trajal celo leto, borbe so bile neštete, križ je bil težak, Simonov iz Cirene pa je bilo bore malo, da bi nam pomagali nositi križ, le tu in tam se je pojavila kakšna Veronika, ki nam je ponudila prt, da smo si obrisali krvave srage. Zakulisne intrige zoper invalidski zakon, kakršnega smo zahtevali, so bile neštete — a zdaj je vkljub vsemu vendar tudi za nas napočil praznik vstajenja.
Orlovič Pavle, vidni funkcionar Udruženja, je v »Ratnem Invalidu« od 26. marca 1939 v uvodnem članku zapisal nekatere reči, iz katerih se vidi, kakšna borba se je bila zadnje trenutke za rešitev invalidskega problema in da je bila tista moč Udruženja in njegovih funkcijonarjev, ker so se lahko-opirali na množico članov, ter tako v veliki meri zlomila te intrige. Uredba o vojnih invalidih in ostalih žrtvah vojne je končnoveljavno rešila invalidski problem v naši državi. Pozno sicer, ali bolje pozno kot nikoli.
Vendar s tem, da je bila uredba objavljena v »Službenih Novinah« 3. decembra 1938, s tem še ni postala mogočen bog, ki bi ukazal: Zgodi se in že bi se zgodilo. Vse treba razumeti in vedeti, da je za vsako reč potreben čas, da se ista uveljavi. Treba vse pripraviti, urediti, izdelati, da postane potem živa. Kakor če hočemo kruh, moramo najprej zorati njivo, posejati, pustiti rasti da cvete, zori, treba žeti, vmes se bati in trepetati, da toča ne pobije, potem mlatiti, mleti, da je moka. Ko imamo moko, treba mesiti, kuriti peč, peči in šele potem, ko vzamemo kruh iz peči, šele potem sedemo k mizi in jemo. Tako je z vsemi rečmi, tako je tudi z uredbo. Orali smo, sejali, zorili, branili se pred točo, želi, mlatili, mleli, pekli in zdaj šele bomo sedli in uživali.
Invalidski problem predstavlja namreč veliko množino invalidskih vprašanj socialnega, materijelnega in humanega značaja. Uredba je uspela, da z njo rešimo 98% vseh vprašanj v splošno zadovoljstvo vojnih invalidov, ki predstavljajo glavno bistvo vojnih žrtev. Ako^ je ostalo to in ono vprašanje še nerešeno, ni s tem rečeno, da invalidski problem ni rešen, temveč je znamenje, da se mora še to in ono popraviti in preurediti.
Glavno je, da je problem rešen v celoti v glavnem, ker je zdaj mnogo laže zahtevati izboljšanje in to tudi celo izboljšanje finančnega efekta. In to bo zmoglo zopet le močno Udruženje, če bodo vsi njegovi člani trdi in trdni kakor eden ter možato stali na braniku, plačevali članarino in naročnino za našo besedo »Vojni Invalid«.
Invalidskega problema ni bilo lahko reševati, ker je bilo zato potrebno najti in izvojevati 138 milijonov dinarjev letno več, kakor je bilo doslej. In to <ako, da bi davkoplačevalci ne trpeli. Saj še zdaj nekatere občine in drugi grdo gledajo, češ, davkov za kriplne ne bomo plačevali, akoravno je točno vidno, da niso bili in ne bodo zato povišani davki. Ta invalidski problem bi bilo treba rešiti že leta 1918 tako kakor je rešen danes, piše Orlovič Pavle. Ali niti ena vlada od leta 1918 se ni zanimala za ta problem, ki ni samo socialnega značaja, ampak tudi in to v prvi vrsti narodnoobrambnega pomena. In med tem, ko so bratje zidali Babilonski stolp, so vojni invalidi pokopali pet še-
stin svojih bojevnih tovarišev, ker se ni nikdo hotel pobrigati za njih nesrečno usodo, za rane, bolezni in pomanjkanja.
Slišijo se tu in tam opazke, češ, to je vse premalo, tega in onega ni v uredbi. Ali to so samo govorice-čenče posameznikov, ki za rešitev invalidskega problema niso naredili nič, ali pa jih jezi, da smo vkljub vsemu dosegli invalidsko uredbo, ki v veliki večini in v glavnem zadovoljuje tisoče in deset-tisoče. Res je, kakor že rečeno, da ni vse tako, kakor smo želeli in zahtevali. Ali popravilo uredbe je vršilo prejšnje ministrstvo financ vkljub odporu našega invalidskega ministra in Udruženja.
To se bo popravilo.
Naše Udruženje je v tem času, od decembra 1938 do danes delalo s polno paro, kar pač ni bilo mogoče pojasnjevati v javnosti in pisati v listu. Izvrševalo je predhodna dela, da bi uredba funkcionirala kolikor le mogoče brezhibno in hitro, kakor dela kmet, ko odnese pšenico v mlin, gre po moko, mesi in peče kruh. In med vsem tem delom je Udruženje tudi razmišljalo o raznih pomankljivostih uredbe, posebno pa potem, ko so gotova določila bila v finančnem ministrstvu izpačena. Skupaj z ministrom socialne politike in narodnega zdravja je Udruženje pripravljalo amandman v finančnem zakonu za leto 1939/40, s katerim bi se to popravilo. Vendar naglica nikoli ni nič prida. Iz tehtnih razlogov je Udruženje od tega odustalo, ker bi pač na hitro roko popravljanje lahko povzročilo nove napake, a pozneje zahtevati popravila, ni lahko delo. Zato so zastopniki Udruženja in zastopniki ministrstva socialne politike in narodnega zdravja sklenili vstaviti v finančni zakon važnejšo in bolj praktično določilo. Mesto, da se v naglici popravijo napake uredbe, se je v finančni zakon za leto 1939/40 vstavil paragraf, ki ga je sprejela tudi Narodna skupščina. In to je, da se minister soc. politike in narodnega zdravja pooblašča, da lahko sporazumno z ministrom financ izvrši v uredbi spremembe in dopolnila, ne da bi se dotikal njenega finančnega efekta.
Torej spremembe in dopolnila samo za izboljšanje in ne za poslabšanje.
Ivan Vuk:
Zima in pomlad
Bilo je nekega dne, ko je sonce dolgini zimskim nočem ukazalo, da se morajo začeti umikati prihajajočemu dnevu in tudi pozneje prihajati na zemljo. Zakaj dovolj je bilo gospodarstva noči in mraza. Tedaj je zima razdražena prisluhnila:
»Ali se mi sanja, ali je resnica,« je rekla. »Slišim nekakšno zvenenje kakor če se vabi gosta, ki je prijatelj. Slišim trobente, kakor če se trobi k slavnostnim dnevom. In to v moji državi in brez moje vednosti in brez mojega dovoljenja?«
Vstala je in se ozrla po svojem kraljestvu.
»Kaj?... Snega :je vedno manj? Tam gori na nebu tisti svetel revolucionar mi je sumljiv. Ves čas dosedaj je bil skromen, ponižen, zadovoljen, da je smel sploh svetiti. Dovolila sem mu, da je smel okopati svoje žarke v kristalih, ki sem jih posula po mojem kraljestvu in da se je lahko v njih ogledoval. Zdaj pa bi rad, kakor se mi zdi, te kristale snedel in popil?«
Zapretila je proti soncu in iz ust ji je dahnila sapa, ki je ovila sonce v kopreno, sivobelo in težko.
»Fe bom že ukrotila,« je godrnjala zima. »Ali tisto zvonenje in tisto trobentanje?
Srbski pregovor, piše Orlovič Pavle, pravi, »kogar so opikale kače, ta se tudi kuščarjev boji.« Tako smo tudi mi vojni invalidi, ki smo v preteklosti okušali vse gorje ljudske nehvaležnosti, morali zahtevati nedotakljivost finančnega efekta uredbe. To zato, da ne bi kak finančni minister obrnil tako pooblastilo Narodne skupščine v škodo vojnih žrtev in začel po starem načinu kresati uredbo in zmanjševati invalidnine. Sreča je danes ta, da je sedanji finančni minister, g. Vojin Djuričič, prijatelj vojnih invalidov, ker je sam bivši bojevnik, a njegov brat je bil težek vojni invalid, ki je pred leti umrl. Sedanjega finančnega ministra se ne bojimo,
dudi naše Oblastne odbore, piše Orlovič Pavle, smo vprašali, kaj vse bi bilo potrebno, da se v uredbi iz leta 1938 popravi. (Oblastni odbor za Slovenijo je poslal svoje pripombe in predloge, glej »službeni del«. Op. ured.) Poleg tega se bo tudi pokazalo, kako delujejo odredbe v uredbi. In po takih praktičnih izkušnjah se naposled končnoveljavno uredi pravi invalidski zakon, ki ga bo sprejela tudi Narodna skupščina, če ne prej. pa v svojem jesenskem zasedanju.
Kar se tiče velikih popravil, ki zahtevajo tudi večji finančni efekt, se tudi tega ne bojimo. Vendar je potrebno, da poteče gotova doba, da država najprej preizkusi, kako bo vzdržala novi finančni efekt sedanje invalidske uredbe. In potem lahko uspešno zahtevamo nove materijelne dajatve od naše države.
Odkrito povemo, da treba v prvi vrsti popraviti težke pogreške, ki se tičejo naših vojnih vdov. Morale so biti žrtvovane, ker bi drugače uredba ne bila uzakonjena. Vendar je vkljub temu Udruženje za vojne vdove in starše padlih in umrlih veliko storilo. Dobili so vse socialne pomoči kakor: zdravljenje, znižano vožnjo, pogrebne stroške, zaposlitev, kredit in denarno pomoč. Vse fo je predvideno v uredbi, treba samo potrpeti, da se spravi to v življenje. Razumljivo, morale bodo stati čvrsto v Udruženju in biti naročnice »Vojnega Invalida«, da bodo o vsem poučene. Tudi v niaterijelnem pogledu so vojne vdove precej dobile. Povišanje od 30 do 80 dinarjev mesečno, draginjske doklade, cenzus je pomaknjen od 120.— Din na 200.— Din. Tiste pa, ki dosedaj
Vzdignila se bom in pojdem po kraljestvu, da vidim kdo se punta in kdo je rušitelj mojega dostojanstva.« —
Potujoč tako po svojem kraljestvu, je opazila, da je snega na krajih, ki so obrnjeni k soncu, zelo malo, nekje ga sidoh več ni bilo. Videla je travnike brez snega in trava pe je pripravljala vzbrsteti.
»Kdo je raztrgal obleko-uniformo, kakršno morajo nositi vsi moji podložni?« ;
Sneg, ki je še ležal, je odgovoril:
»Zbadalo je sonce po obleki in zemlja si je trgala tvojo obleko, o zima. In obleka, kakor vidiš, ni vzdržala.«
Virko je gledala zima in mrzel je bil njen dih. Ali sonce je med tem strgalo kopreno z obraza in dih zime ni imel več moči.
'•inra je prišla do potoka. Ko ga je videlo poslednjič, je bil ves okovan v svetlo-bele oklepe, steklu podobne. Zdaj pa je tekla voda bistro po strugi in ribice so razposajeno švigale p0 vodi.
»Kje imaš, o potok, oklep, ki sem ti ga dala? Ali ne veš, da sem zapovedala, da ga ne smeš brez mojega dovoljenja nikdar sle-či?« je vprašala zima in hladen dih je šel iz njenih ust, da se je naredil tanek pajčolan preko potoka.
Potok pa je trdovratno žuborel naprej in ni ga motil tanki pajčolan zime. Zima je slišala, kako je žuborel:
/ Vsem članom in člani-— cam Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot, vsem naročnikom in naročnicam „Vojnega invalida" in vsem njegovim čitateljem, čitate-ijicam ter prijateljem topel, prisrčen Aleluj a
želi in kliče
Oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot in uredništvo in uprava „Vojnega invalida“
niso bile priznane, pa bodo zdaj dobivale — kar tudi ni mala reč. Radi bi, da bi bile te dajatve večje, ali vojnih vdov je ogromno število. Jih je 108 tisoč v vsej državi, invalidov pa samo 28 tisoč. In vsako materijelno povečanje invalidnine vojnim vdovam, izzove velike iinančne stroške, ki presegajo nad 60 milijonov dinarjev letno. Ali, kakor smo že rekli, kakor hitro se pokaže prilika, bomo izboljšali invalidnino in doklade za vojne vdove, pa tudi za invalide in njih otroke.
Tudi krivica, ki jo je povzročil razmrcvarjeni § 126 o priznanju let za pokojnino in po katerem se nekateri kaznujejo celo s tem, da nič ne dobe, mora biti popravljena. Potem § 119, ki je s svojim robatim odstavkom 2 vzel invalidnino onim siromakom-vojnim invalidom, ki' so dnevničarji, služitelji, mali posestniki, ker jim je, in to zopet po želji takratnega finančnega ministra, bil k davku prištet tudi uslužbenski davek. To so takorekoč edini vojni invalidi, za katere velja davčni cenzus. Taka krivica se mora popraviti.
Uredba bi lahko, kajpada, že prej funkcionirala, če bi bila pravočasno, lani, k Veliki noči ali k Vidov, dnevu uzakonjena. Težava je zdaj nastala, ker je Glavna kontrola osporila, da uredba ministrskega sveta od 2. decembra 1938 ne more veljati na podlagi § 100 takratnega finančnega zakona. Zato je bilo vse delo umrtvičeno in bo oživelo zdaj,
1.	aprila 1939, ko je uredba dobila zakonsko moč v Narodni skupščini.
Zvonovi pojo: aleluja! Praznik vstajenja je tudi za nas, žrtve svetovne vojne. Aleluja!	-uk.
»Krajše zdaj so že noči, dan se hotel je umiti, okove moral sem razbiti — zvonček tudi že zvoni in vstajenja dan oznanja, konec tvoj glasno naznanja.
Trda zima, vedi, vedi, okovi ti ledeni bili tudi meni so tiranstva znak.
Zdaj svoboden val se moj bohoti, nič mu ni na poti, žubori, šumi, svobode se veseli.«
Dihnila je zima vsa razjarjena mrzel, zimski dih. Ali potok novih okovov ni maral. Zima mu jih je sicer poskušala nadeti, tanka plast se je že zagrnila čezenj, ali ribice so zamigljale s plavuti in se smejale.
»Kaj pa je tako veselega?« je vprašala zima.
Ribice so še veseleje zamahnile s plavuti in rekle:
»Pomlad prihaja, o zima. In veselimo se pomladi, ki je mladost.«
Zdaj je zima vsa zavzeta stegnila vrat.
»Kdo vam je rekel to prokletstvo?«
»Prokletstvo? O, zima, vto ni prokletstvo, to je blagoslov. Zakaj čuj, zvončki že zvonijo k vstajenju in trobentice trobijo k slavnosti.«
»Zvončki,« je ponovila zima in kar sapo ji je zaprlo. »Zvončki? Kdo jim je dovolil?«
Bodimo močni — ostanimo močni!
¥sem Krajevnim odborom in vsem naročnikom »Vojnega invalida«
»(Pozdrav k prazniku življenja.)
Klic: »Bodimo močni, ostanimo močni!« naj pozdravi vsakega člana in članico Udruženja te dni, ko pojo zvonovi »aleluja«, naj se ta klic vedno ponavlja, in vsak, kdor je dolrre volje, možat in bojevniškega duha, naj se po njem Čavna. Vkljub temu, da smo se postarali, vkljub temu bodimo res močni, da bomo svoje pravice znali čuvati, jili izboljšavati in izvojevati izboljšanje nedostatkov invalidske zakonodaje.
Besed, pozdrava, klica:	»Bodimo
močni — ostanimo močni!« ne izgovarjamo in ne zapisujemo kar tako v en dan. V njih je zapopadena vsa naša useda, vsa naša samopomoč, vsa naša invalidska zakonodaja.
Kako se je postopalo z nami vsa leta od dobe, ko šo utihnili topovi? Kako od leta 1929? Vsi to dobro vemo, vsi smo to na samem sebi preiskušali. Ni še izbrisano trpljenje, ki nas je spremljalo vsa ta leta. Zakaj je bilo tako?
Nismo bili močni.
Invalidski zakon iz leta 1925 je padel leta 1929. Ni vstal novi, izboljšan, ampak slabši, trnjev. Zakaj je bilo tako?
Nismo bili močni.
Nikdo brez odpora, brez zahteve, brez moči nikomur nič ne prizna in ničesar ne da. Tudi takrat, v letih 1925 in 1929 .je bilo Udruženje. Vendar članov je bilo malo z ozirom na število vojnih žrtev. In čeprav ti člani, trdni in odločni, možati, zvesti in aktivni, vkljub vsemu niso mogli ubraniti invalidske zakonodaje, ker je večina molče priznala, da je zadovoljna s poslabšanjem. Kajti, če ne bi bila večina zadovoljna, — tako so vsaj mislili in trdili odločilni faktorji — bi se kaj slišalo, bi stavili zahteve itd., ali molčali so, vzeli na znanje, torej zadovoljni.
Mnogi, ki so prejemali invalidnino po zakonu iz leta 1925, so si mislili: »Eh, kaj, zdaj že imam, kaj mi je treba še organizacija.« Pa ji je obrnil hrbet ali pa ostal malomaren njen elan, tako radi lepšega. Leta 1929 je zagledal sonce invalidski zakon 1929. Črtal je neštete, vse bolnike, vse 20% in še druga poslabšanja je dal. Kaj so naredili prizadeti? »Vrag vzami,« so govorili. »Vrgli so me ven, zakaj bi naj bil zdaj organiziran?« Vrgli so puško v koruzo, držali pesti stisnjene v žepu, tiho preklinjali, ali da bi se postavili možato, bojevniško — tega pa niso storili. Če bi pa nalašč in vkljub vsemu ostali člani Udruženja, bi bilo Udruženje močno, njegov glas bi se povsod slišal in invalidska zakonodaja bi bila boljša. Čakali so, da pride Blažev žegen in da jim bo Bog pogrnil mizo in jih povabil, naj prisedejo in uživajo. Vsa čast tistim, ki so vkljub vsemu bili zvesti Udruženju, četudi nepriznani in po 20 letih smo vkljub vsemu priborili dostojno invalidsko zakonodajo.
Danes, ko smo izvojevali invalidsko uredbo, s trudom in težkim bojem, ko se še vedno dela proti nji, danes kli-
čemo vsem:	»Bodimo močni!« In ni
dovolj, da smo močni. »Ostanimo tudi močni!«
Danes smo res močni. Nad 10.000 nas je članov in članic. »Vojni Invalid« ima danes veliko besedo. V nad 10.000 izvodih odločno govori javnosti in vsem, da smo to mi, vojne žrtve, ki smo v dnevih velikega viharja žrtvovali svoje najdražje za domovino in svobodo in da se nas mora zato spoštovati. Obvešča o vsem svoje člane in članice, jim svetuje, jih bodri, jib zabava, je prijateljska, tovariška vez vseh — je bojev- | nik za invalidske pravice.
Danes smo močni! Moramo pa ostati 1 tako močni do konca svojih dni, vse | čase, ki so nam še določeni preden nas | zagrne večni mir s svojo kopreno. Kajti | lahko se zgodi, da bodo nasprotne sile | pazile na nas in na našo moč in če bo- | do opazile, da smo postali kakor v letih 192-5 in 1929 malomarni in .brezbrižni, češ, zdaj sem že priznan, kaj mi treba organizacije in »Vojnega Invalida«, bodo te sile začele trgati tn drobec, tam košček z invalidske zakonodaje, dokler ne postane zopet prava karikatura.
Da je tako in da se godi tako, imate dovolj dokazov iz preteklosti. Pa tudi | danes še jih lahko vidite. Čitajte da- | našnji članek »Praznik vstajenja«. V njem boste videli, kaj in kako se je de- j lalo z invalidsko uredbo zadnje mesece, da so proti i nvalidski zakonodaji, ki bi nekaj nudila vojnim žrtvam, celo majhni oblastniki. Tudi si pročitajte zopet članek v februarski številki, kaj je pisal »Trgovski list«, češ, da je v invalidski zakonodaji, v sedanji uredbi, mnogo nevarnih določil, ki škodujejo gospodarstvu. Gospode podjetnike vznemirjajo določbe uredbe o »Olajšavah pri izvrševanju obrti« (§ 27), določbe o »Službah in delu« (§ 31 in 34), ter določbe o »Gospodarskem okrepčan ju« (§§ 35, 36, 37, 38 in 39).
Če točno pogledamo te paragrafe, vi- I dimo lahko, da so s tem privatna pod- | jetja zelo malo prizadeta, lista, ki se E jih ti paragrafi tičejo, so državna ali | samoupravna podjetja, ali pa od drža- 1 ve subvencionirana. In taka podjetja so ■ dolžna, da lajšajo življenje vojnim žrtvam, ker so se te žrtvovale za državo. Tista malenkost, da morajo privatna podjetja sprejemati v službo vojne žrtve do 10% svojega delovnega staleža, je skromna žrtev — ker kakor smo že enkrat rekli, ako lahko sprejemajo po osebni protekciji in po poznanstvu priporočence-prosilce, zakaj bi bila podjetju v škodo protekcija invalidske uredbe, ki priporoča svoje priporo-čence?
Zato, kakor vidite, je naš pozdrav in klic »Bodimo močni in ostanimo močni!« velikega pomena, je samoobramba in samozaščita.
To bodi, kakor rečeno, naš pozdrav k prazniku aleluja - k prazniku življenja!	!•
»Sila,« so rekle ribice, »ki zlomi prej ali slej sleherno smrt in sovraštvo, sila, ki zlomi prej ali slej sleherne okove teme.«
»Kdo je tista sila?« je kriknila zima.
»Življenje,« so odgovorile ribice. »In življenje je poklicalo zvončke in trobentice, da zvone in trobentajo k vstajenju življenja, sile, mladosti.«
»Kje so ti vsiljivci?« je rekla zima in se ozirala okrog.
Zagledala je travnik. Ves bel se ji je zdel kakor bi imel še njeno obleko-uniformo, s kristali posipano. Vmes iz te beline pa so g’e-dale zlatorumene oči-trobentice.
Zima je stopila k tistemu travniku.
»Kdo ste?« je bil njen ukazujoči glas. »Kdo vam je dovolil stopiti v mojo državo?«
Zvončki pa so zamajali glavice-zvoneke in zazvonili:
»Vila vse pomlajajoča, vila vedno se smejoča, mlada, čila, vsa prekrasna, vsa cvetoča, vedra, jasna, rekla nam je in dejala:
Pojdite v deželo tisto, kjer še vse v okovih spi, v okovih trdih, mrzlih, cvet noben jim ne cveti.
Zazvonite, zatrobite, moj prihod jim oznanite, jim recite:
Pridem, da vas oživim, mrko zimo zapodim!«
Zima je vsa prestrašena gledala po zvončkih in trobenticah ter kovala maščevanje. Ali trobentice so nastavile svoje trobente in trobile:
»Zaspanci, vsi vstanite —^ brž, oblekco si skrojite — brž, pomlad prihaja, hej —_ juhej!
Le cnlico poveži — brž in beži, zima, beži — brž!
Pomlad je lepa, — hej, juhej!«
To je pa zimo razjezilo. Stisnila je pesti iu kričala:
»A, tako? ... Glej, glej, kakšna nesramnost?... Punt?... Prevrat?... Pokažem vam, o, hoho! Jaz sem, ki ukazujem, jaz sem, ki kaznujem...«
Zvončki pa so razposajeno zazvonili:
»Mladost smo mi, mladost smo mi in naš je sončni dan!
V nas ni strahu, v nas ni strahu,
trinog naš bo pregnan!«
Vsa srdita in togotna je zima začela sopsti in dihati. In glej, nabrati so se oblaki in zakriti sonce. Nato je začela sipati na zvončke in na trobentice ter na vijolice, ki so se tudi, čeprav ponižne, drznile vstati in zaduhteti, bele snežinke v debelih kosmih, ki so tiho padati na cvetje kakor čipke. Sipala jih je tako gosto in tako vztrajno, da so snežinke-čipke zakrile glavice-zvončke, oči trobenticam in duhteči kelih vijolicam.
Uprava lista »Vojni Invalid« je zdaj preobložena z delom. Posamezni Krajevni odbori upravo kar poplavljajo z novimi naročniki.
Vse to bi bilo v redu in razveseljivo, če bi se to vršilo točno in pregledno. Ali nekateri Krajevni odbori prav nič ne pazijo, kako je napisan naslov, če je točen po poštah in če je točno naročnikovo bivališče. Nekateri kar v dveh mesecih enega in istega naročnika dvakrat prijavljajo kot novega in ni čuda, če tak dobiva potem dva izvoda.
Tako ne more dalje iti. Zato mora:
1.	Vsak Krajevni odbor naslove novih naročnikov sortirati in prijavljati po poštah. N. pr.:
Pod pošto Brežice naročniki: I. L, iz (bivališče, hiš. št.), i. t. d.
Pod pošto Trebnje naročniki: I. I., iz (bivališče, hiš. štev.) i. t. d.
Tako po pošti sortirane naročnike uprava lista lahko kontrolira, če sta dva ena in ista, obenem pa se vrši ekspedicija hitreje, ker mora uprava lista na pošto oddajati list z naslov:, povezanimi v posamezne pošte.
2.	Krajevni odbori Celje, Maribor in Ljubljana morajo ločiti naročnike, ki spadajo pod drugi poštni okoliš, to je pod drugo pošto, kakor je mestna, namreč pod tisto pošto, pod katero dobiva dotični list. Za sam okoliš pošte mest Celje, Ljubljana in Maribor pa naj bodo naročniki prijavljeni po abecednem redu, ker jih tudi uprava lista tako vodi in je s tem kontrola omogočena.
3.	Za člane-naročnike, ki so se preselili iz okoliša svojega sedanjega Krajevnega odbora v okoliš drugega in se tam priglasili, se mora točno navesti stari naslov in pošta ter stari Krajevni odbor, poleg pa točno novi naslov in nova pošta.
Clan-naročnik, Id prestopi radi kakšne simpatije iz starega Krajev-
nega odbora k sosednjemu, ne da bi menjal svoje bivališče in pošto, se v glavnem ne sine sprejemati. Če se pa iz kakšnih razlogov vendar le sprejme, mora obdržati staro člansko številko, to pa javiti Oblastnemu odboru.
4. Član ali članica, ako dobita slučajno po 2 izvoda lista, naj enega vrne z opombo »dobivam dva«, a svojemu Krajevnemu odboru naj to sporoči. V nasprotnem slučaju uprava lista ne odgovarja glede računov Krajevnemu odboru in mu zaračuna vse izvode, ki jih njegovi člani naročniki dobivajo.
Vsak Krajevni odbor mora gotovo imeti točno evidenco vseli svojih članov-naročnikov, ker kako naj drugače točno vodi blagajniško knjigo o naročnini. Vsak član-naroenik, ki plača naročnino za list, je vpisan v blagajniško knjigo, vsaj moral bi biti, in zato ne razumemo, kako nekateri Krajevni odbori, kakor smo rekli, enega in istega člana-naroč-nika po dvakrat javljajo upravi lista ket novega naročnika.
5. Vsi dopisi, naročila, obvestila, ti-čoei se lista »Vojni Invalid«, naj bodo pisani posebej, ne skupno z dopisom na Oblastni odbor. Pošljejo se, kajpada, radi poštnine, skupaj pod eno kuverto, ali ne na enem in istem đopisu-pismu. Uprava »Vojnega Invalida« je namreč posebej, pisarna Oblastnega odbora pa tudi posebej.
ti. Posebno obveščamo vse Krajevne odbore, da najpozneje do 20. vsakega meseca morajo sporočiti naslove novih naročnikov ali spremembe s t a r i h. Po 20. v s a k e g a meseca došli naslovi in spremembe se bodo u v a ž e v a1 i prihodnji mesec.
To si dobro zapomnite, da ne bo nepotrebnih reklamacij, če kdo, po 20. javljen, ne dobi številke lista, ki izide prvega v mesecu. Ker odslej bo list zopet redno izhajal vsakega prvega v mesecu.
Pred vsem pa: Skrajno točne naslove in pošto !
Fond za preskrbo vračajočih se bojevnikov
(Nekaj zgodovinskih dejstev in naše zahteve.)
Še v bivši Avstro-Ogrski se je leta 1915. ustanovila »Komisija za oskrbo vračajočih se bojevnikov«, ali kakor se je glasilo v »Oklicih«, ki so bili izdani in podpisani od takratnega deželnega predsednika v slovenskem in nemškem jeziku: »Deželna komisija za oskrbo vračajočih se vojnih invalidov«.
Ta komisija je imela svoja »Določila — Pravila«, iz katerih je razvidno, da je bila privatna ustanova, korporacija, ki je zbirala sredstva iz prostovoljnih prispevkov prebivalstva, občin, raznih društev, ustanov itd. v fond, ki se je imenoval: »Fond za preskrbo vra-
»Pokazala vam bom, kdo sem in da sem jaz gospodar v moji državi,« je govorila vsa srdita in opogumljena, dal so snežinke tako zakrile puntarje.
Ali oblaki, ki so zakriti sonce, niso mogli vzdržati njegovemu ognjenemu dihu. Raztrgati so se in razpršili. In tedaj je sonce z vso odločnostjo posijalo na zemljo.
»Bežiš,« se je smejalo sonce, ko je zima vsa onemogla hitela nekam, da bi se skrila njegovim žarkom. »Mladost zmaguje, da boš vedela.«
In trgalo je snežne čipke z zvončkov in trobentic ter vijolic in jih božalo, govoreč:
»Tu sem, tu sem, le pogumno.
Pomlad je, ki zmaguje, mraz, zimo premaguje, odpor je ves zaman.
Le beži, zima, v stran, je konec tvoje vlade, ni več nobene nade, ugasnil tvoj je dan.
Zdaj vstaja nova vlada,
vsa sveža, čila, mlada,
prestol s cvetjem je zrastlan —
vstajenja,
prebujenja
veliki vstaja dan.«
*
Sneg je kopnel in vstajala so nova življenja.
Zima je zbežala.
eajočih se vojnih invalidov«, torej ta-korekoč »Slovenski narodni invalidski fond«.
Ko je leta 1918 Narodna vlada prevzela oblast nad osvobojenimi slovenskimi deželami, je prevzela pod nadzorstvo tudi bivšo »Štajersko« in »Kranjsko deželno komisijo za oskrbo vračajočih se invalidov«, ter je z naredbo z dne 19. XI. 1918, Op. št. XI 1/16-1, imenovala tudi nov upravni odbor te komisije, ki je obstojal iz 22 članov raznih društev in ustanov.
29. novembra 1921 je pa v »Uradnem listu« štev. 145 iz leta 1921, opr. štev. Pr. 1397/21-1, Pokrajinska vlada imenovala nove člane v odbor Komisije in to 13 po številu, tudi iz raznih društev in ustanov. Med njimi tudi zastopnika vojnih invalidov.
Od tega dne spremembe v odboru Komisije niso bile več uradno razglašene, vendar so se spremembe morale vršiti, ker je bilo na seji odbora »Komisije« dne 15. januarja 1925 navzočih le šest odbornikov.
Od tega dne pa do danes v upravnem odboru »Fonda vračajočih se bojevnikov« ni več zastopstva vojnih invalidov, niti koga drugega iz bojevniških organizacij: Zveze dobrovoljcev. Udruženja rezervnih oficirjev, Legije koroških borcev, Majstrovih borcev in Zveze bojevnikov. Fond se upravlja brez sodelovanja bojevniških organizacij, torej brez bivših bojevnikov, dasi je pravno in dejansko njihova last in se tudi ne uporablja v svrhe, katerim je bil namenjen.
Invalidski zakon iz leta 1925 je v svojem § 87 določal, da spadajo vsi invalidski fondi bivše Avstro-Ogrske v Narodni invalidski fond, a se to ni zgodilo, pač pa se je zavlačevalo njegovo likvidacijo. (Sp. br. 75582 z dne 9. IX. 1925, Vel. župan Ij. obl. in Sp. br. 2682/1 od 20. III. 1926). Minister socijalne po-
litike je poveril takratni upravi »Fonda za preskrbo vračajočih se bojevnikov« samo posel financiranja privatnih bolnikov v zdravilišču za tuberkulozne vojne invalide na Golniku. (Ministr. soc. pol. Br. 15259 od 2. VI. 1926.)
Poverjeništvo socijalne poUtike v Ljubljani je na podlagi tega ministrskega določila imenovalo tri uradnike za upravljanje »Fonda za preskrbo vračajočih se bojevnikov« (štev. 4027 od 7. VI. 1926) ter izdalo nekak Pravilnik z devetimi členi, ki. ureja upravljanje sanatorija za vojne invalide na Golniku.
Bojevniške organizacije tudi tedaj niso bile pripuščene k soupravljanju. Nasprotno, izdal se. je nalog upravi zdravilišča, da se prepoveduje komurkoli kazati poslovanje zdravilišča. (Sp. br. 4026/2 od 22. X. 1926). Smatralo se je celo za tako skrivnost to upravljanje, da je čistopis te odredbe lastnoročno odnesel na Golnik sam takratni šef poverjeništva za soc. skrb za Slovenijo.
Javnost je bila do leta 1930 prepričana. da je Golnik državno zdravilišče.
Ali 12. VIL 1930, VI. No. 643/8, je banska uprava v neki tožbi dala upravnemu sodišču v Celju točen pregled, kaj je in čigav je Golnik. A' tej izjavi je jasno povedala, da je zdravilišče Golnik last »Fonda za preskrbo vračajočih se vojnikov v Ljubljani« (torej last »Slovenskega narodnega invalidskega fonda«). Namen tega fonda je bil, skrbeti za vojake, ki so se vračali iz vojne domov, zlasti za vojne invalide. Med drugim je Komisija iz sredstev tega fonda nakupila posestvo Golnik, ter ga preuredila v zdravilišče za tuberkulozne vojne invalide. »Fond za preskrbo vračajočih sc vojnikov v Ljubljani« je tudi zemljeknjižni lastnik zdravilišča in posestva na Golniku.
Upravno sodišče je z razsodbo dne 25. II. 1931, A. 77/30-12, razsodilo, da zdravilišče Golnik ni ne občinska bolnica. ne bolnica kake večje samoupravne jedinice, a tudi ne državna bolnica. Golnik je posebna zdravstvena ustanova, last »Fonda za preskrbo vračajočih se vojnikov v Ljubljani«, ki je tudi njen zemljeknjižni lastnik.
Iz tega je jasno, da je »Fond za preskrbo vračajočih se bojevnikov« in njegova imovina, s tem torej tudi zdravilišče za tuberkulozne vojne invalide na Golniku, Invalidski dom v Celju, (prej Shemalova vojašnica, zdaj splošna bolnica) in Beograjski dom v Rogaški Slatini. last bivših bojevnikov.
V finančnem zakonu za leto 1939/40 je pooblastilo (amandement) ministru za socijalno politiko in narodno zdravje, da more izvršiti zemljeknjižni prepis »Golnika« na »Dravsko banovino«.
Podpisane organizacije smo protestirale proti takemu pooblastilu. Odgovorilo se nam je, da je tak amandement
zahtevala Kralj, banska uprava dravske banovine v Ljubljani.
Zato so vložile podpisane bojevniške organizacije protest tudi na gospoda bana, ugotavljajoč sledeča dejstva:
1.	Zdravilišče Golnik z vsemi objekti in parcelami je pravno in zemljeknjiž-no last »Fonda za preskrbo vračajočih se onemoglih bivših borcev«, kar je, kakor smo že zgoraj navedli, potrjeno tudi z razsodbo upravnega sodišča v Celju A 77/30-12, ki je razsodilo, da je zdravilišče Golnik posebna privatna zdravstvena ustanova fonda vračajočih se borcev.
Fond sam je pa javna zbirka prosto-voljnili prispevkov naroda za onemogle bivše borce. Torej posebna samostojna pravna oseba, ki jo je upravljal in bi jo še moral upravljati poseben odbor po že veljavnih štatutib.
2.	Fond je kupil posestvo Golnik leta 1917. Pozneje je k temu dokupil še parcele in objekte iz svojih sredstev. Fond je začel adaptirati in zidati objekte za zdravilišče. Golnik se je dogradil iz posojil, vknjiženib na njegove nepremičnine. Anuiteto vrača iz lastnih dohodkov.
Kakor je že v našem današnjem uvodniku »Praznik vstajenja« omenjeno, da so vsi Oblastni odbori bili pozvani, da sporoče, kaj bi bilo potrebno spremeniti in dopolniti v invalidski uredbi iz leta 1938, na podlagi pooblastila Narodne skupščine ministru soc. pol. in nar. zdravja in finančnega ministra, je Oblastni odbor za Slovenijo poslal sledeča dopolnila in spremembe, ki ne obremenjujejo zaenkrat sedanjega finančnega efekta. Te spremembe bi se naj uveljavile že zdaj 1. aprila 1939, ko stopi invalidska uredba v življenje. Spremembe se glase:
V	§ 5, lit. c) dodati po besedi »roditeljem« še besedo »mačeham«. .
V	§ 8 novi odstavek: »Do brezplačnega zdravljenja imajo pravico nižji oficirji in vojni uradniki v H. razredu, a višji oficirji v I. razredu.«
V	g 27, točki 7, naj bo sledeče besedilo:	»Določbo prejšnjega odstavka
uporablja minister za trgovino in industrijo tudi na vdove, nedoletne otroke in na roditelje umrlih invalidov in bojevnikov.«
V	§ 31, točka 1, se mesto besed »se smejo osebe«, vstavi; »se morajo osebe«.
V	§ 35 še konec izpopolni: »z obrestmi, ki jih pobira na posojila Narodna banka«.
§ 37 se spremeni in glasi: »Male pro-dajalnice tobaka, cigaretnega papirja in vžigalic se podeljujejo izključno vojnim invalidov, oziroma ostalim žrtvam
3.	Dravska banovina iz svojih sredstev k investicijam ni ničesar prispevala.
Zakaj se torej hoče odvzeti bivšim bojevnikom njihova lastnina in pokloniti banovini?
Kako se more pravno izvršiti zemlje-knjžiii prepis privatne lastnine,
Kako se more utemeljiti razlastitev bivših onemoglih borcev?
Ali bi bil ta čin v skladu z ustavo in nedotakljivostjo privatne lastnine?
Zato z a b t e v a m o, d a se v finančnem zakonu za leto 1939/40 sprejeti amandement o prepisu zdravilišča Golnik na dravsko banovino ne realizira.
Zahtevamo, gospod ban, da čimprej, kakor določajo »Določila — Pravila«, sestavite upravni odbor »Komisije fonda vračajočih se bojevnikov«, ki bo upravljal imovino fonda. V tem upravnem odboru »Komisije« morajo biti lastniki fonda, bivši bojevniki svetovne voj-np, organizirani v Udruženju vojnih invalidov, Oblastnem odboru v Ljubljani, Savezu ratnih dobrovoljaca, sreski organizaciji v Ljubljani, Udruženju rezervnih oficirjev, pododbor v Ljubljani, Legiji koroških borcev, glavni odbor v
vojne in njiliovim rodbinam, ki so zaščitene po tej uredbi.«
A § 38, točka, se črtajo besede: »ob enakih pogojih«,
§ 47, točka 2, se spremeni in glasi: »Pravico na specialne doklade imajo te osebe pod istimi pogoji, ki veljajo za doklade državnim upokojencem.«
§ 77 se spremeni in glasi: »Invalidska sodišča prve stopnje predlože vrhovnemu invalidskemu sodišču po uradni dolžnosti predmete, ako je vložena pritožba na izdano rešen je.« (Redni sodnijski postopek.)
V	§ 85, točka 1, lit. c) se za stavkom »sanatorij v Tuzli« črta ves sledeči odstavek in se mora novi glasiti: »Vsa bivša in sedanja imovina (premična in nepremična) Fonda za preskrbo vračajočih se bojevnikov v Ljubljani.«
A § 110, točka 1, se ta točka črta in se nova glasi: »Udruženje vojnih invalidov ima v Beogradu svoj Središnji cdbor, na sedežu banskih uprav banovinske odbore, a po potrebi sreske ali krajevne odbore,«
V	§ 112, točki 1, se mesto »1%«, vnese »2“/o«. Y točki 2 pa mesto besede »1 dinar«, vstaviti besedo »2 dinarja«.
V	§ 118, točka 1, se spremeni in glasi: »Vojni invalidi, ki so radi bolezni ali zaradi bolezni in ranitve proglašeni za invalide po invalidskem zakonu od 17. XI. 1925 z najmanje 500/» pridobitne nesposobnosti, imajo vse pravice po
Ljubljani, v Maistrovih borcih v Mariboru in Zvezi bojevnikov v Ljubljani.
Le tak upravni odbor komisije fonda za preskrbo vračajočih se bojevnikov bi mogel odločati o nadaljnjih ukrepih fonda in s tem o svoji lastnini na Golniku.
Ar pričakovanju, gospod ban, da iz stališča pravice priznate upravičenost naših zahtev in da to pravico priznate, prosimo nujno za pismeno rešitev.
Sprejmite izraze našega odličnega spoštovanja.
Podpisali:
Za Udruženje voj. invalidov, Oblastni odbor v Ljubljani. — Za Savez ratnih dobrovoljaca, sreska organizacija v Ljubljani. — Za Udruženje rezervnih ofiicrjev, pododbor v Ljubljani. — Za Legijo koroških borcev, glavni odbor v Ljubljani.
*
Bivši bojevniki bomo branili svoje pravice. Tujega nočemo, svojega ne damo! Nikomur nočemo škodovati in nikogar oškodovati, a hočemo v Ljubljani dom onemoglih bivših bojevnikov in vojnih invalidov.
tej uredbi. To velja tudi za rodbine zgoraj navedenih oseb.«
V	§ 121, točka 1, se naj poviša cenzus od 200 Din na 400 Din. V točki 4 se črtajo besede: »uslužbenski davek«.
\ § 126 se točka 1 črta in se nova glasi: »Častnikom, vojaškim uradnikom in podčastnikom, kakor tudi tistim uslužbencem države, samoupravnih teles in ostalih javnopravnih ustanov, ki so v žvanjih, ki dajejo po zadevnih zakonih pravico do pokojnine, če so vojni invalidi I. in II. skupine, se prizna pravica do pokojninskih prejemkov kakor da so bili v službi 35 let. Invalidom III., IV. in V. skupine se prizna poleg že stvarno odsluženih službenih let še po 10 let. Invalidom VI. in VII. skupine še po 5 let, invalidom ATII., IX. in X. skupine še po 3 leta in sicer, da za razliko med dejansko odsluženi-nimi in priznanimi službenimi leti naknadno vplačajo v obstoječe pokojninske fonde odgovarjajoče vloge po veljavnih zakonskih predpisih.«
§ 126, točka 2, se spremeni in glasi: »Določbe prednjega stavka veljajo tudi za tiste vojne invalide, ki jim je služba prenehala, preden je stopila ta uredba v veljavo, vendar brez pravice do povračila za preteklo dobo.
§ 128 se spremeni in glasi: »Osebni invalidi z najmanje 50% nesposobnosti in vsi ostali, ki so dovršili 50 iet svo-, jega življenja, so oproščeni od dela (knluka) v delu in denarju.«
V	8 133 se točka 3 črta. Točka 4 pa se spremeni in glasi: »Prejemki, ure-
SMlŠlŠiTlflElL
Ivan Vuk:
Zgodba o bogatem in siromašnem kmetu in o treh volih
»Zapisano je: Lažje je iti kameli skozi uho šivanke, kakor bogatinu priti v nebesa. T o resnico podpišem prav rad.«
i ako je začel sprevodnik Janez svojo Zgodbo tisti večer, ko smo prazno vab moj petdeseti rojstni dan v Ruški koči na Pohorju. Bila je namreč vrsta na njem, da pove kak dogodek iz svojega cestovanja.
»Vem, da mi ne boste verjeli tega, kar vam bom povedal... Saj bi tudi kmalu jaz sam ne verjel, če bi ne bil zraven.«
»Začni, začni... Kaj treba tega uvoda. Se bo že videlo, koliko si se zlagal, ko boš povedal.«
»Kakor hočete,« je odgovoril. »Pa bodi brez uvoda.«
In sprevodnik Janez je vzel iz žepa svinčnik, kratek in top, ter jel z njim čečkati po mizi. Taka je namreč bila njegova navada pri pripovedovanju.
»Vozil sem tiste dni na ozkotirni progi Valjevo—Užice. Tom doli je to, v Šumadiji — ehe, izborna slanina je tam, na poseben način prirejena. Vozovi ozkotirne železnice niso visoki, kakor je že to pač pri ozkotirnih železnicah v navadi. Lahko skačeš ven in notri, kakor se ti zljubi. Vlak sam pa tudi ne dirja ravno preveč. Vsaj takrat ni vozil prehitro, ko sem jaz tam služboval.
Nekoč, proti večeru, so prignali gonjači trgovcu z živino močne, orjaške vole, da jih natovorijo za Valjevo, kamor so bili namenjeni. Pomagal sem tovoriti, zakaj živina je
bila trdovratna, kot je pač vol. Pa tudi ni šala s takšno zverjo se predolgo baviti. Tiste orjaške postave so vzbujale nehote spoštovanje. Saj se jim je pod vratom podbradek kar zibal in bogme, nisi baš imel preveč korajže razsajati nad njimi, kakor se je to včasi godilo pri kakšni borni kravici, ki je poleg svoje revščine še vendar vkljub temu bila muhasta. Pogledal te je tak vol s tisto debelo glavo in debelim vratom tako malo po strani — samo pogledal, pa si se rad umaknil in mu jel z lepa prigovarjati, naj izvoli stopiti v voz, ker vlak ne utegne čakati. Dobil sem pač zato od trgovca kakšnega kovača, ki mi je vedno prav prišel.
Ko smo vole natovorili, ali bolje, ko so izvolili stopiti v vozove, se je trgovec oddahnil, jaz pa tudi.
»Hvala Bogu,« je dejal. »Da sem le to izvršil.«
Da pa smo, jaz in drugi gonjači delali več kakor on, ki je samo nasvetoval, ni upošteval — razen s kovačem, kar sem že prej omenil — in je bil mnenja, da je vse to on naredik
Naj bo v božjem imenu, sem rekel samemu sebi. Ne gre ravno za to, kdo je delal, čeprav tako živino, kakor so bili voli, natovoriti, ni ravno pasja dlaka. Še to, koliko se p ri tem živina namuči. Poleg pa še človek. Ker sem pa skromen, sem mu prepustil veselje.
Zaprl sem lepo vrata vagonov in dal signal.
Strojevodja je spustil paro. Vlak se je premaknil. Jaz sem pa lepo sedel v| službeni voz, da napravim nekatere pismene stvari. To lahko zdaj brez skrbi, saj je vse v redu.
ATak vozi lepo po predpisu, kakor se to spodobi tovornemu vlaku. Prva postaja je še daleč, zavirači pa so tudi na svojih mestih.
Ali zgodilo se je, kar se vsak dan ne zgodi in tudi obvaruj, da bi se zgodilo. Blizu vasi Vidovo — to je tam na Ovčjem polju so se odprla vrata enega od treh vagonov, v katerih so bili voli. Kako se je to moglo zgoditi, bogme ne vem. Morda je vlak preveč stresal, pa so vrata počasi lezla nazaj. Morda jih je kak vol slučajno zadel z rogovi močan je vsak vol, ti so bili pa posebej orjaki — bi jih odrinil Saj vsak vol tudi m baš vol, da bi ničesar ne razumel. Ih ko je videl, da se lista stena, ki ji mi ljudje pravimo vrata, premika in da je pred njo svoboda, bi moral biti res vol, da bi jih ne odrinil.
Trije voli, meni nič, tebi nič, pogledajo na prosto v svobodo. O, prav lahko si predstavljam, kako jim je bilo pri tej iznajdbi. Prepovedi pa tudi ni bilo, da bi se ne smelo iti iz voza, ako so vrata odprta. In kje bi kdo našel vola, da bi tako pri odprtih vratih ne skočil na svobodo. In tako se je zgodilo, da so trije voli kar lepo poskakali iz vagonov. Neverjetno, kaj? Ali tako je bilo. In naj-lepše pri tem je bilo, da nikdo od zaviračev tega ni opazil. Res je, bil je že večer, ali trije taki voli se vsekakor vidijo, če skočijo iz voza.«
»Pa se jim ni nič zgodilo?« vprašam vneto. Sprevodnik Janez preneha čečkati po mizi, dvigne oči in stegne trat.
»Nič.«
Vrgel je svinčnik po mizi, udaril s pestjo po risbah in še enkrat ponovil važno in srdito:
»Nič... pri moji pleši. Samo eden si je zlomil rog.«
»Kaj pa je bilo potem?«
»Potem? ... \3ak je Id tel dalje, ne oziraje se na vse to. Šele na prihodnji postaji smo opazili, da so voh vagonska vrata razbili ia pobegnili.«
»Prej si pa povedal, da so vrata odprli sami, ali da so se vsled tresenja vlaka odprla sama.«
»Eh,« je mlasknil z usti sprevodnik Janez in vrgel glavo na levo. »Nikar me ne moti! Mi smo javili, da so voli vrata razbili. Kako pa naj drugače javimo? Kaj misliš, da smo železničarji taki voli, da bomo tri vole, ki so pobegnili, plačevali in še povrh kazen prestajali? Saj je bilo dovolj to, da nismo takoj ustavili vlaka, ko smo zapazili, da so skočili iz vagona.«
»Saj se je vendar moralo videti, ali so vrata razbita ali samo tako odprta?«
»Seveda se je videlo!« je odgovoril Janez. »Ali...«
»Nič ali...,« je mahnil sprevodnik Janez z roko. »Razbili smo jih, razumljivo. In komisija je lepo konstatirala, da so vrata razbita. Torej višja sila. Za višjo silo pa železničar ne odgovarja, pa najsibo sprevodnik, zavirač ali strojevodja. Saj so pa bili tisti voli za to tudi dovolj močni in sposobni, misiim... Ali pustimo to. To ni važno...
Tisti večer so torej tisti trije voli, kakor kakšni potniki, prišli v vas Vidovo. Poiskali so si, kakor se spodobi vsakemu poštenemu popotniku, prenočišče. Dva sta jo krenila k hiši dveh siromašnih kmetov. Bila sta starejša od tretjega vola. Tisti tretji, ki je bil brez enega roga, pa se je pomešal med čredo bo-
jeni po invalidskem zakonu od 17. XI. 1923 in po invalidskem zakonu od 4. VII. 1929, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami, kakor tudi pravica do ostale zaščite, tečejo od 1. aprila 1939 naprej vse dotedaj, dokler ne bodo regulirane iali ukinjene po tej uredbi Nov § 133 a), ki glasi: »Vojni invalidi, ki so dopolnili 60. leto svojega življenja, prejemajo povišek na invalidnini od 50°/o njihove prisojene invalidnine.«
Nekaj pojasnil
1.	Mnogi člani dopisujejo Udruženju in tudi sodiščem, da bi bili njihovi akti čim preje) rešeni in utemeljujejo prošnje, da že več let ne prejemajo invalidnine in da so zelo siromašni in potrebni. Okrožna sodišča imajo navodila, po kakšnem vrstnem redu morajo reševati. Akti so porazdeljeni po kategorijah A, B, C, D. Teh skupin se bodo sodišča držala tudi pri reševanju. Najprvo pridejo na vrsto po inv. zakonu iz leta 1929 odklonjeni, nato nerešeni in končno novopri-j avl jeni. Potrebni pa so itak vsi, zato sodišča ne bodo mogla nuditi nobenih prednosti in izjem.
2.	Povpraševanje je tudi, kdaj bodo posamezniki lahko izkoriščali ugodnosti pri železniški vožnji? Mislimo, da se bo to uredilo sedaj kmalu. Iziti mora pravilnik o voznih ugodnostih od ministra za promet, ki bo predpisal način izkoriščanja in na podlagi kakšnih izkazih Za privatno vožnjo bo moral najbrž imeti vsak predpisano železniško legitimacijo, kakršne so že v veljavi za državne in samoupravne nameščence. Članske knjižice v tem slučaju ne bodo veljale za izkaznice.
3.	Pri pregledovanju prijav smo opazili, da se prijavlja več vdov po invalidih, ki so imeli kot ranjenci invalidi manj kot 50% nesposobnosti. Opozarjamo, da vdove onih invalidov, ki so imeli manj kot 50%, nimajo po novi uredbi nobene zaščite. Vdove po umrlih invalidih bolnikih pa nimajo nobene pravice, ako dotični umrli niso imeli najmanj 70% nesposobnosti. Vse take prijave bodo zavrnjene.
4.	Tudi se opaža pri prijavah staršev, da ne vedo navesti podatkov po § 69 uredbe, kje so sinovi služili v vojski, na katerih frontah, kdaj in kje so padli itd. Ako ni teh podatkov, kje naj potem okrožna invalidska sodišča začnejo iskati. Nekoliko pa se mora že vsak spomniti, drugače pa poizvedite pri drugih bivših vojakih. Sodišča bodo razposlala za te podatke občinam vprašalne pole. Občine pa tudi gotovo ne morejo vedeti, kdaj, kje je kdo služil in v vojski padel? Zato naj starši in svojci pripravljajo take poizvedbe pri tovariših iz vojne in iščejo, ako se morejo dobiti kaki dokumenti, da
bodo občine ali pa dotični sami lahko nudili podatke sodiščem.
Prijavljenci prilagajo prijavam tudi potrdila župnih uradov ali občin o smrti. Mnogo je takih potrdil, ki ne vedo točno, pa pravijo »baje padel meseca tega ali tega v Galiciji.« Take izjave z izrazom »baje« ne držijo. Druga potrdila pa zopet povedo natančneje, kdaj in kje so sinovi ali očetje padli, toda lahko bi bila še popolnejša, ako bi župni uradi ali občine navedle podlago, po kateri to potrjujejo. Na primer, »na podlagi obvestila Komande polka z dne ... in štev_____«
ali pa bolnice, Rdečega križa, Duhovniškega urada itd. Dotični, kateri so že vložili take površne prijave, lahko iste vedno naknadno izpopolnijo.
5. Še na nekaj moramo opozoriti, to je na priče, ki jih prijavljenci navajajo. Ako ni dokumentov, so za dokaz lahko tudi priče. Priče pa so dobre le take, ki lahko potrdijo in prisežejo, da vedo iz fronte, kako je kdo padel ali umrl. To-raj priče so morale biti zraven v bližini, da so padlega videle, ali pa invalida ali bolnika videle, da so ga odnesli s fronte, ali ga videle poškodovanega v bolnici med vojsko. Po navadi pa se navajajo take priče, ki lahko potrdijo le, da je bil pred vojsko zdrav, sedaj je pa poškodovan ali bolan. Take priče ne veljajo.
KRAJ. ODBOR V VIŠNJI GORI poziva vse svoje člane, ki so še v zaostanku s članarino in naročnino za preteklo ali tekoče leto, da poravnajo do 1. maja t. 1, sicer jim bo list s L junijem t. L ustavljen in bodo tudi črtani iz članstva. Vsi tisti, kateri ne prejemajo invalidnine, naj prinesejo do konca meseca aprila vse invalidske listine, da se jim napravijo prijave po novi uredbi.
KRAJ. ODBOR UVI. V BELTINCIH sporoča vsemu članstvu, da sedanji tajnik in blagajnik sprejema stranke vsako nedeljo od 12. do 17. ure (od 12 do 5 popoldne) in vsako sredo od 7. do 12. ure. Dotični člani, katerim smo 1. aprila t. I. list ustavili, se nimajo nič pritoževati, ker so bili opominjani. Sedaj naj pa takoj plačajo, pa bodo list zopet dobivali.
PONUDBA. Trafikant, povoljno situiran, 80 delanezmožen (z umetno roko), radi vojnih posledic ločen, išče radi starosti gospodinjo ali kompanjonko. Pogoj je, da je popolnoma samostojna, skromna, vestna, vešča vsaj (deloma nemščine in je Ijubateljica domače meščanske primorske kuhinje. Ponudbe z opisom razmer je poslati na upravo »Vojnega Invalida«.
KRAJEVNI ODBOR UVI. SELCA sporoča, da je v Železnikih umrla članica K. O. Lucija Logar, ki je bila kot mati dveh v vojni padlih sinov priznana za roditeljsko invalidsko podporo. Bila je dobra in skrbna žena in mati. Tudi za našo organizacijo se je vedno zanimala, posebno rada je čitala naš list »Vojni Invalid«. Da je bila na splošno priljubljena in spoštovana, je dokazal tudi
njen pogreb na praznik 25. t m., ki se ga je udeležilo lepo število občinstva iz vseh krogov. Naj v miru počiva. Preostalim naše sožalje.
DOLNJA LENDAVA. Sporočamo članstvu, da so odslej naprej določene uradne ure vsak petek, t. j. uradni dan v Dol. Lendavi, od pol 13. do pol 14. ure.
S tem je dana možnost članstvu, da v dopoldanskih urah opravi svoje posle po uradih, popoldne pa svoje zadeve pri organizaciji. Vsekakor se pa naprošajo, da ne motijo tajnika pri njegovem delu odn. službi med uradnimi urami.
Pri okrožnem sodišču v Murski Soboti čaka na ureditev nad 3000 starih spisov in okrog 1000 novih vlog ter se bo po potrebnih predpripravah šele s 1. aprilom začelo z reševanjem teh vlog in spisov in se pred 1. aprilom ne izdajo odločbe po priporočilu nadrejene oblasti, ker bodo v novem finančnem zakonu izšla neka nova določila, pa tudi se sicer čaka na v Uredbi predvidene pravilnike. Opustite torej vsako nepotrebno nadlegovanje z raznimi neumestnimi urgencami tako pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti, kakor pri svojem Kraj. odboru, ker bo K. O. itak gledal, da se posebno nujni primeri v kolikor bo mogoče v kratkem času rešijo.
Malo potrpljenja je treba (res pa je, da smo tekom 20 let pokazali, četudi nehote, izredno veliko potrpežljivost) in složnosti ter zavednosti. K. O. pa bo gledal, da vsak pride do svoje zaslužene in težko pričakovane pravice.
VELIKA POLANA. Po večletnem presledku je smrt zopet posegla v vrste vojnih invalidov Kraj. odbora v Veliki Polani. V ponedeljek, 27. marca, je zatisnil za vedno oči naš tovariš Kotnjek Marko, 40% vojni invalid. Bil je deset let zvest in reden član, kakor malokateri Težko je pričakoval novi invalidski zakon in delal zanj, a na žalost ga je smrt prej pokosila, da ga ni dočakal, kajti bil bi mu zelo potreben. Bil je oče šestih nepreskrbljenih otrok.
Krajevni odbor udruž. voj. inv. v Veliki Polani bo svojega zvestega tovariša in dolgoletnega člana ohranil v častnem spominu. Pokoj njegovi blagi duši, domačim pa naše globoko sožalje.
ZAKAJ NE NAROČATE BROŠUR »UREDBA O VOJNIH INVALIDIH«?
Tiskali smo jo zato v knjižici, da bi ustregli vsaki vojni žrtvi, ki hoče vedeti, kaj ji pritiče in kani se naj obrača, da doseže svoje pravice. Ta uredba — novi invalidski zakon — je za vsako vojno žrtev — vsaj moral bi biti —- kakor za človeka, ki hodi v cerkev, mašna knjižica. 8.— Din ni taka reč, da bi se ne zmoglo, ako se res hoče. Krajevni odbori, naročajte in dopovejte članom, da jo kupijo.
Književnost
»Krik ranjene mladosti« je sonetni venec s krvnih poljan Doberdobskih, ki jih je spesnil vojni invalid, član Krajevnega odbora Sevnica in župan občine Senovo, ene največjih občin v brežiškem okraju, tovariš Avgust Fabjančič. Knjiga je izšla te dni v lepi obliki, na finem papirju in tisku. Pri njem se je, kakor pri mnogih takrat uresničila narodna pesem:
»Pobič sem star šele osemnajst let,
cesar ukazal na vojsko me vzet...«
in je kot Meten dečko moral na bojne poljane. Pesnikoval je že od mladosti in tudi v strelskih jarkih in med grmenjem topov je našel največ tolažbe in duševne sile, da je svoja čustva izražal v pesmih. Zapisaval je vojne doživljaje, v bluzinem žepu na srčni strani je imel zapiske-knjižico shranjene. Štiri dni pred veliko, takozvano 9. ofenzivo, je bival s četo v Velikem dolu nekaj kilometrov od Kostanjevice. V bledi mesečini, ko so daleč tam grmeli topovi in razsajale granate, je pisal verze, sonetni venec, »Krik ranjene mladosti«. Ko je potem moral s četo na postojanke, je v neposredni bližini udarila granata. Zračni pritisk ga je sunil v stran, po prsih pa ga je oplazil kos granate, raztrgal žep s pesmimi na bluzi... ko se je zavedel, je ugotovil, da je njegovega tovariša, doma nekje iz Braslovč, tista granata raztrgala na kose, njega so pa obvarovale pesmi.
Tako nastale pesmi, od granate poljubljene, so počivale do sedaj. Zdaj pa so izšle v lični knjižici in vzbujajo spomine iz težkih dni mladosti in razrušenih sanj.
Pisatelj Ivan Vuk je napisal tem pesmim uvod in pravi med drugimi:
Niso vznikle in vzrastle te pesmi na skrbno negovanem vrtu. Vešči vrtnar jih ni vzgajal in oblikoval. Ni pazil, da bi bil vsak listič, vsak cvet, vsako stebelce vzraščeno po predpisu in brezhibno. Vzrastle- so te pesmi na kamnitih tleh, skalovju, med trnjem in bodečo žico, na grobovih, v krvi. Ni deževala na nje nežna rosa, ogenj iz topov jih je ogreval in poljubljal. Ali vkljub temu je vonj teh cvetic-pesmi božajoč, njih cvetje toplo pozdravljajoče mimo-gredočega in četudi ne vedno vzraščeno brezhibno in tako, kakor bi zahteval vrtnar, jih človek vkljub temu čita z občutkom oddiha in zadovoljstva ter se
pomudi pri njih, si jih zaželi in so mu nedostatki, kakor da morajo biti, kakor da spadajo zraven. Ker življenje samo je tudi vse polno nedostatkov.c
Priporočamo to zbirko pesmi »Krik ranjene mladosti« najtopleje. Dobiva se pri Krajevnem odboru v Sevnici, pri Avgustu Fabjančiču, županu v Senovem, pošta Rajhenburg, in tudi pri Oblastnem odboru Udruženja v Ljubljani. Knjiga stane 8.— Din. Pošlje se denar lahko tudi v poštnih znamkah. Kdor pa jih vzame za razpečavanje najmanj 5 izvodov, plača za izvod 6.— Din, 2.— Din pa si obdrži za trud.	-g-
gatega kmeta Ristoviča. Brezdvomno je videl več krav pri Ristoviču kakor pa pri siromašnem kmetu in prosim vas, kdo si ne bi izbral večje druščine, posebno če je mlad? Saj tudi voli niso vsi enaki. Nekateri ljubijo večjo druščino, drugi so zopet z manjšo zadovoljni.
Drugi dan sta se siromašna kmeta nemalo začudila, kar si pač lahko mislite, ko sta zagledala gosta — vola-korenjaka, ki ju še ni nikdar videl njun hlev. Bogme, tudi jaz bi se čudih
Vola nista imela nobenih dokumentov, da bi se legitimirala, odkod sta (da sta vola, se je videlo), in če sta poštena in ne morda kakšna potepuha, ki ju preganja zakon. Zato sta ta dva kmeta naredila po predpisu, ki velja za vsa prenočišča. Javila sta na občino. Občina se naj pobriga, da izve, od kod sta in kam potujeta.
Kmet Ristovič pa svojega gosta ni naznanil. Ko ga je zapazil, mu je bilo sicer malo čudno in počesal se je po vratu. Potem je pa zadovoljen pokimal, češ, le ostani, nismo tako revni, da bi ne imeli grižljaja tudi za tebe. In kajpada ni naznanil. Zakaj bi delal neprijetnosti volu in gosposko nadlegoval. Saj tudi predpisi niso ravno stekle mačke.
Tako je v svoji dobrodušnosti modroval kmet Ristovič in vola z odbitim rogom ni naznanil.
Ali... čez nekoliko dni po tem dogodku je prišel v občino Vidovo trgovec, ki so mu tisti voli zmanjkali. Jaz pa — ker sem bil ravno prost — sem ga spremljal. Tu izveva, da sta dva vola res na prenočišču pri dveh kmetih. A o tretjem ni nobene vesti.
»Najbrž se kje potepa,« sem pripomnil. »Mlad je bil in saj veste, sem dejal, mladost je tudi pri volih norost.«
»Ej,« je zmigal z brki trgovec. — »Kjer sta dva, bo še tretji blizu. Da bi se potepal? ... Ehehe... Kaj mislite?«
»To, kar vi,« sem odgovoril in nisem lagal.
Malo sva povprašala, malo dajala otrokom dinarje in sva imela. Saj ljudje radi povedo.
»Ristovič,« pravi neka kmetica, »tisti bogati kmet sredi vasi, ki mu ni nikdar dovolj, ima vola, ki pa ni njegov.«
»Čegav pa je?«
»Sam Bog vedi. Pravijo, da je prišel kakor popotnik nekega večera.«
Tako sva ga imela. Trgovec je dvigal kožo na glavi, da so se ščetinili redki lasje pred plešo, sukal glavo in mežikal.
»Pojdiva,« pravi. »Sodišče naj nama izstavi dovolilnico, da smeva pri Rističu pogledati v hlev. Poznam take zgodbe.«
Dovolilnico sva dobila ...
Kako se je razjezil, prijatelj, da bi videli!«
Sprevodnik Janez je stegnil vrat m nas gledal tako prodirljivo, kakor da smo imeli vsak po enega vola skritega nekje.
»Kaj,« je zakričal. »Mene boste sumničili? Ah pa veste, kdo sem? Da imam lahko, če hočem, deset takih volov? Pritožil se bom, gospod!«
»Kaj se boš pridušal,« sem si mislil, »ko pa vemo.«
Trgovec mu je gledal v obraz, ki je bil ves rdeč od notranjega strahu ali od jeze. Ali v oči mu ni bilo mogoče pogledati. Umikal jih je na vse strani.
»Mhm,« je rekel trgovec, ko je kmet za
trenutek utihnil. »Saj ni nič hudega. Pogledala bova, pa je.«
»Ne bosta,« se je udaril v prša kmet Ristovič in zrastel kakor hrast.
Hudičevo je trden, sem pomislil in bogme, imponiral mi je.
Trgovec pa je razvil papir in mu ga pomolil pred oči.
»Izvolite čitati!«
»O, znal je ta človek ščipati. No, seveda, zato pa je bil trgovec.
Ali zdaj bi vi morali videti tega kmeta. Prijatelji, ves je prebledel. Se pod kožo je prebledel. Bulil je v levi kot papirja tako strašno, da sem se bal za njegove oči. Tam je namreč bil pečat sodišča. Možak ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoče.
Naposled je vrnil papir in videl sem, kako se mu je tresla roka. Zmajal je z rameni in dejal resignirano:
»Pa... nekak vol se je res zglasil pri mojih... Rog je imel zlomljen. Mislil sem, da se je zatekel k mojim iz kakšnega boja. Zato ga nisem odganjal. Zakaj bila je že noč in lačen je bil.«
Skoro zasmilil Se mi je, ko sem videl, kako naglo je tista bahata ošabnost splahnela in je stal pred nama, kakor grešnik pred cerkvenimi vrati.
»Hvala vam v imenu mojega vola za gostoljubnost, ki ste mu jo izkazali,« je rekel trgovec.
»Nakrmil sem ga, to je res. Ali zadrževal ga nisem. Naj gre v božjem imenu po svojem potu.«
»Pa ni šel?« je nedolžno vprašal trgovec.
Silno se je potil kmet.
»Predobrega srca sem. Nisem ga podil. Sam naj gre, kakor je sam prišel.«
Trgovec je pokimal, jaz sem pa odgnal vola. Še nisva bila menda dobrih dvajset korakov stran, kar zaslišim korake.
»Kam greste zdaj, gospod?«
Obrnem se in vidim kmeta. Strah mu je gledal iz oči.
»Grem, da vas nagrade za gostoljubje,« je rekel trgovec. »Zakaj dobro vzgojen človek sem.«
»Ni mi do nagrade, gospod_____Kmet sem
in siromašen človek.«
»Krivico bi vam delal,« je poudaril trgovec hladno.
»Dovolj sem dobih gospod,« je tiho rekel kmet in stopil k trgovcu. Stisnil mu je bankovec — tisočak.
Trgovec mu je pogledal v oči. Za trenutek je premišljal, nato pa se nasmehnil.
»Naj se zgodi vaša želja.«
Videl sem, kako se je prsni koš kmetu spustil. Tako globoko je olehkočen vzdihnil.«
Sprevodnik Janez se je naslonil nazaj, spravil svinčnik v žep in nas pogledal.
»Taka je ta zgodba,« je dodal.
Nekaj trenutkov smo molčali in v mislih kratko pregledali zgodbo.
»Hitro je zaslužil tisočak,« je rekel nekdo izmed nas.
Sprevodnik Janez si je pogladil plešo.
»Tisti tisočak sta dobila kmeta za nagrado. Tako se je zgodilo, da so bili s tem plačani stroški za prenočišče, ne da bi trgovca to kaj stalo. In rečem vam, resnične so tiste zapisane besede, da je laže priti kameli skozi uho šivanke, kakor bogatašu v nebesa...«
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak. Miklošičeva c. 13. Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstavnik Albert Kolman.)