ANTON PADOVANSKI. Aljoša Tomažin. Kadar je palo solnce v puščave peska in bele valove morja in je na nebu rasel v daljave lihe večer in v liholo srca, je šel: in šumenje halje rujave, ki so ji v gubah šumeli sijaji neba, so začutile ribe koi ave in njegove roke ko iemne zasiave in glas ko zvonjenje daljnih cerkva; da so priplavale mnoge na breg, se pognale ven in nazaj in na njih plavutih je bil sijaj bel kakor sneg. Ker vanj je visela samota ko vrt in kakor v morje nebo sinje, da je dehtel domače ko strd in divje ko sveže brinje, in halja njegova je bila ko dalja: čebele so vanjo letele ko v panj, živali so divje v njej videle kralja in ptice so zrle vanj, kadar je dvignil v maj svoji roki in je stopil vanj kakor v grad in je govoril iz njega loki in živalim na njej, in njegovi zvoki so padali vanje ko zvezde in kakor v prepad