NAŠ ROJAK IN SLOVENSTVO
Če se v grosupeljski občini še s prav posebnimi čustvi spominjamo letošnje de-'etdesetletnice rojstva velikega ameriškega pisatelja slovenskega rodu Louisa Vdamiča, imamo za to pač vrsto globokih razlogov. Predvsem se je Adamič, ki je / svojem življenju postal osebnost svetovnega merila, rodil prav tu, na domačiji 'raproče na Blatu pri Grosupljem, 23. marca 1898. Tu živijo še vedno njegovi iorodniki, tu je muzej, posvečen njemu in slovenskemu izseljeništvu, osnovna šola v Grosupljem nosi njegovo ime in tudi vsakoletne nagrade za dosežke splošnega pomena na področju družbenega in gospodarskega razvoja občine so povezane z Louisom Adamičem.
Adamič je tragično umrl 4. septembra 1951, ko so ga našli mrtvega na njegovi farmi v Milfordu, v New Yerseju v ZDA, pri čemer so sicer oblasti objavile urad-no tolmačenje, češ da je šlo za samomor, vendar je bilo že takoj ob nesrečnem dogodku mnogim jasno, da je bil Adamič ubit, tem bolj, ker je že dolgo, zlasti ko je zaključeval svojo knjigo »Orel in korenine«, v kateri se je zavzel za Jugoslavijo in Tita, proti stalinizmu, dobival opozorilna pisma. Ko sem se s to problematiko ob 30-letnici Adamičeve smrti podrobneje ukvarjal, ker sem pisal vrsto člankov o Adamiču in posnel televizijski dokumentarni film, sem seveda naletel na zelo raz-lične domneve; vsekakor pa mi je zelo zanimivo pričevanje podal zgodovinar Vladimir Dedijer, ki je bil v tistem času tudi v osebnih stikih z Adamičem v Ame-riki in ki je sodil, da je Adamič padel kot skupna žrtev tako ameriške kot sovjetske tajne službe.
Kakorkoli že: Adamič je umrl mnogo prezgodaj, poln sil, spoznanj in načrtov, in če se zdaj spominjamo 90-letnice njegovega rojstva, ko je že 37 let pokojni, je to kruto in grenko.
Čeprav najbrž zima še ni povsetn minila, se po tratah in njivah okrog Praproč s prvimi drznimi brsti že napoveduje pomlad. Toda Lojzeta Adamiča, ki je od tod odjadral v svet, ko tnu je bilo komaj trinajst let, nobena pomlad tudi po tej devet-desetletnici ne bo več priklicala v življenje. Je pa res, da je Adamiča, ki je dospel v Ameriko poln upov in bujnih predstav o tej čudežni deželi onkraj Oceana, tam čakalo v začetku nič koliko trdih preizkušenj. N/ popustil kljub razočaranju, pos-tal je eden izmed množice delavcev v tej deželi — velikih možnosti, pa tudi velikih krivic. Toda hkrati s tem, da si je trdo služil ysakdanji kruh, se je, tako kot vsi veliki duhovi Amerike, z nenavadno voljo vrgel v učenje in študij, pa tudi pisanje in javno nastopanje.
Ko je postal pisatelj, je stal pred novo težko odločitvijo: ali ostati še naprej zvest svojemu slovenskemu jeziku in pisati v lem jeziku za svoje rojake doma in za so-razmerno majhno število duhovno osveščenih izseljencev v Ameriki? Adamič se je odločil za angleščino, zato da bi imel za svojo tnisel širšo, svetovno tribuno, hkrati pa je vsebinsko ostal ne samo zvest svoji slovenski domačiji, ampak se je tudi sicer zavzemal za pravice vseh narod<ov, za socialno pravičnost in napredno družbo. Objavil je — poleg raznih prevodlov iz slovenske literature in družbeno političnih prispevkov po raznih ameriških revijah in časopisih — še 15 odmevnih leposlovnih knjig, v katerih mojstrsko in angažirano prepleta stvarnost s svojo umetniško domišljijo. Te knjige so ziasti »Dinamit«, »Smeh v džungli«, »Rojakova vrnitev«, »Vnuki«, »Hiša v Antigui«, »Moja Amerika«, »Iz raznih dežel«. »Kako ti je ime?«, »Narod narodov«, »Večerja v Beli hiši« in »Orel in korenine«.
Če je Adamič s knjigo »Dinamit« opozoril na eksplozivnost delavskega gibanja v sami Ameriki, če je s knjigo »Rojakova vrnitev« tudi Američane popeljal v svo-jo nekdanjo slovensko domovino. potem jje s svojo znamenito knjigo »Nation of Nations«, to je »Narod narodov«, v ZDA osvetlil do takrat nepriznano resnico, da so to sedanjo Ameriko napredka in blaginje ustvarili s svojimi žulji stotisoči tujih priseljencev, in da so tudi narodnostno Združene države Amerike samo mozaik raznih narodov.
Ta miselnost je zdaj, predvsem zaradi velikega Adamičevega vpliva v tistem času, tudi uradno že prevladala, in to ne samo v ZDA, ampak tudi v drugih velikih deželah novega sveta, ki so jih zgradili priseljenci iz vseh vetrov, zlasti v Kanadi in Avstraliji, kjer vse bolj upoštevajo etnično raznolikost kot osnovo nove državne skupnosti. Adaraič, ki je bil večkrat v Sloveniji pa tudi drugih predelih Jugoslavi-je, je začutil tudi v predvojni državi marsikatere krivice, lako zaradi beograjskega centralizma kot zaradi preganjanja levičarjev, zlasti komunistov. Vse to je povzel na podlagi razgovorov z Edvardom Kardeljem: v knjižici »The Struggle«, to je »Boj«.
Kljub temu je jasno in z leti postaja tudi vse bolj neizpodbitno, da je bil Adamič predvsem samo človek svobode, socialne pravičnosti in miru v svetu. Že na med-narodnem simpoziju o Adamiču leta 1981 ob 30-letnici njegove smrti, tako v Minneapolisu v ZDA kot v Ljubljani, pa tudi na sami slovesnosti v Cankaijevem domu, se je pokazalo, daje bila sicer sleherna Adamičeva knjiga — akcija, da pa se je s peresom prav tako boril proti vojnemu uničenju. »Dolgo že čutim, da bo politika sile pognala svet v uničenje«, je pisal že pred izbruhom druge svetovne vojne. Čeravno se je aktivno vključeval tudi v ameriško politiko, saj je celo podpi-ral predsedniškega kandidata levice H. Wallaca, se je počutil najbolj srečnega m sproščenega, kadar se je lahko pogovarjal o književnosti s književniki samimi. Še
Osrednja svečanost v počastitev 90-letnice rojstva Louisa Adamiča bo 23. marca 1988 ob 18. uri v AVLI Osnovne
šole Louis Adamič Grosuplje.

danes ostaja,v naši slovenski literarni zgodovini dragocen spomin na prijateljsko srečanje vodilnih slovenskih pesnikov in pisateljev, na čelu z Otonom Župa-nčičem, z Adamičem na obisku v domačiji Praproče. Tu, v Prapročah, so sc 3. septembra 1981, zvečer pred tragičnim smrtnim dnevom, zbfali na komemora-tivni slovesnosti vsi njegovi sorodniki. njegovi nekdanji sodelavci, vidni ameriški SJg^enci, predstavniki grosupeljske občine ter SR Slovenije.
Takrat so izšle znova ponatisnjene najpomembnejše Adamičeve knjige pa tudi zelo zanimiva knjiga Adamičeve korespondence, komentarji Adamičeve razisko-valke Jerneje Petrič »Svetovi Louisa Adamiča« ter zajetna knjiga spominov in pričevanj o življenju in delu Louisa Adamiča. ki jo je pripravil Adamičev mlajši brai prof. dr. France Adamič. Doslej že razstavljenemu Adamičevemu portretu v domačiji Praproče, ki ga je s potezo mojstra in očesom prijatelja narisa' ,prof. Božidar Jakac v času Adamičevega drugega obiska v Jugoslaviji leta 1949, se je v času prireditev ob 30-letnici smrti pridružil v muzeju še zanimiv Adamičev por-tret, ki ga je naslikal malo pred tragedijo v Milfordu, v New Yorku, drugi Ada-mičev slikarski prijatelj, črnogorsko ameriški slikar Sava Radulovič.
V sami Ameriki je Adamič spet pridobil tisti sloves, ki ga je zaslužil in ki ga niso mogle potisniti v ozadje razne desničarske čistke. Kot mi je že v onem času, leta 1981, v televizijskem filmu o Adamiču tedanji ameriški veleposlanik v Bcogradu Lawrence Eagleburger poudaril, da je Adamič odigral pomembno vlogo pri no-vem etničnem pojmovanju in novem intelektualnem ozračju v ZDA, tako mi je v pogovoru za dnevnik Delo sedanji ameriški veleposlanik John Scanlan podobno govoril o velikem vplivu, ki ga je imel v povojnih letih v ZDA naš Louis Adamič, in priznal, daje bil leta 1955 tudi sam pod tem vplivom, koje kot podiplomski študent pripravljal skupino ameriških študentov za študijski obisk Jugoslavije.
Izhajajoč iz vsega tega je Adamič, ki je imel v ZDA stike ne samo z mnogimi znamenitimi ameriškimi pisatelji svojega časa, marveč tudi z najuglednejšimi poli-tiki, saj je imel dostop do saraega predsednika ZDA Roosevelta, igral v ZDA in pri nas tudi vidno politično vlogo. Ker je bil odločen nasprotnik fašizma, je v drugi svetovni vojni z vsemi sredstvi podpiral skupno zavezniško fronto proti Hitlerju. Ker pa se je v tem smislu med samo vojno v ZDA zavzemal tudi za čitn večjo ameriško pomoč Sovjetski zvezi, zlasti v hitrih dobavah vojaškega materiala, so ga nekateri desničarski skrajneži označili za rdečega in nič čudnega ne bi bilo, če bi imeli le-ti, skupno z ostanki ustašev, svoje prste vmes tudi pri še vedno nepojasn-jeni Adamičevi smrti. Po drugi strani pa so tedanji sovjetski agenti, ki so imeli Adamiča že za svojega, v ogorčenju nad njim, ko se je ob izbruhu Kominforma zavzel za jugoslovansko neodvisnost in opredelil proti Stalinu, bili verjetno po-dobno zainteresirani, da moi, ki je preveč vedel, s prizorišča izgine.
Se morda v sedanjem času približujemo končni izpolnitvi Adamičeve vizije o prihodnosti človeštva, ko se bosta, zaradi zmage razuma, končno zbližala oba vo-jaška bloka in se jela razoroževati? Bomo končno doma in v svetu dosegli vizijo kolikor toliko resnične demokracije in narodne neodvisnosti, v kateri bomo celo z jezikom majhnega naroda uživali enakopravnost? Ali pa si morda vsega tega, kot nadaljevalci Adamičevih prizadevanj, sarao želirao? V vsakem primeru je prav in nujno, da se Adamiča znova spomnimo.
Bogdan Pogačnik