IllliP : I . % fš:* :5i■ Y::;: < . :5:: - _ :: : ' ' ' :if P ;P::=" - r i ^ : i:« • I ^ - > iA-SSŠ;.............. ' | | 11 j' • - H :: Hip . : . . ■ . : ■ . . : IllKlIlllPiilllllllllillllllplIiilllil I L K A VAŠTETOVA VRAŽJE DEKLE ZGODOVINSKI ROMAN 19 3 3 IZDALA IN ZALOŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V LJUBLJANI Vse pravice si'pridržuje pisateljica. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani Odgovoren Fran Jezeršek I. V jeseni leta 1689. V savski dolini je še ležala megla, Bogenšperk pa se je že svetil v jutranji zarji. Nedeljska tišina okrog gradu. Iz pritličja ob levi strani široke obokane veže se je iz grajske kapelice oglašal zvonček. Duh po kadilu in svečah. Beneficialij je opravljal daritev in družina barona Valvasorja in vsa služinčad je bila zbrana v kapelici. Zadaj, tik odprtih vrat, se je nemirna črnolasa glavica ozirala proti zamreženemu oknu in velike, črne oči so se hrepeneče obračale za zlatim sijajem jesenskega jutra. Beneficialij je komaj blagoslovil navzoče, že je, tiho kakor senca, zbežalo vitko dekle od vrat. še nekaj trenutkov in njeno rumeno krilo je utonilo v rumenkasto bleščečem jesenskem gozdu, v vijoličastem morju jesenskega žefrana. »In če me pogrešijo? — Eh!« Rdeče, polne ustne se zaničljivo napno, črne, globoke oči se prezirljivo napol zaklopijo. Marija Trostova bi ne bila Marija Troštova, če bi ji noga le za trenutek zastala v dvomu ali strahu. Koga naj bi se bala? Učenega barona? Saj je njegova ljubljenka, njegov »famulus«. Očeta? Oče je v Šmartnem, v bakroreznici, in le malokdaj pride na grad. In kdo naj bi sicer nadziral njene korake? Mati ji je umrla ob rojstvu in dekle je zrastlo na gradu brez pravega varuštva, prepuščena v skrb in nego služinčadi sami, kajti njen oče je v baronovi službi mnogo potoval in risal po deželi naokrog. Le od časa do časa je prihajal na grad in vzel Marijo za tlekaj dni s seboj v Šmartno. Posedala je pri umetnikih v bakroreznici in gledala, kako so spretne roke metale na papir fantastične slike: smrt, hudiči in čudne spake so nastajale pred njenimi očmi. še nežen otrok, se je naučila v bakroreznici pisati in čitati. Kmalu je čitala knjige, ki so ležale po delavnici in na gradu povsod po mizah in skrinjah. Igraje se je naučila francoščine, v kateri je posebno baron rad govoril z njo, ter latinščine, v kateri jo je na baronovo zahtevo poučeval starikavi beneficialij. Naposled je prišel čas, ko ji je bila odprta vsa Valvasorjeva knjižnica. Učenjak se je vedno bolj zanimal za Marijo. Poklical jo je, če je pohajkovala po dvorišču, in ji zaupal izprva male posle v laboratoriju, sčasoma mu je pomagala pri poizkusih in pri urejevanju njegovih zbirk ter mu tekom let postala več nego desna roka. Njena duša je rastla v svetlobi, ki jo je izžareval Valvasorjev duh. Razgovori v laboratoriju in v učenjakovem »muzeju«, pogoste Valvasorjeve debate z umetniki v bakroreznici in z učenimi obiski, ki so prihajali na Bogenšperk — vse se ji je vtisnilo v dušo. Mnogo je hodila peš ali jahala z genijalnim baronom po bogenšperški bližnji in daljni okolici. Vselej ji je bil baron neutrudljiv učitelj. Razgovarjal se je z njo o vsem vidnem in nevidnem svetu in pozabljal, da govori z mladim, komaj osemnajstletnim dekletom ter govoril, kakor da govori sam s seboj. Včasih pa je odjahal s slugo Jernejem na daljše znanstvene izlete po Kranjski in sosednjih deželah, ves obložen z merilnimi in drugimi instrumenti. Potem je Marija samevala dolge dneve. Ostalih grajskih prebivalcev se je povečini izogibala. Le malokdaj se je igrala z baronovimi otroki. Bili so vsi manjši od nje in — vsi drugačni... Marija je urno stopala skozi gozdove. »Marija!« »Ho-oj!« Po stezi ji je prišel naproti mlad par: šibko, plavolaso, črnooko, Mariji po obličju močno podobno dekletce, s kme-tiško pečo na glavi — oglarjeva Katka — in mladenič kakor gora — Katkin zaročenec »dolgi Drejec«. »Bala sem se, da ne prideš,« je nagovorila Katka Marijo in jo udarila po rami. »Nu, zakaj? Če sem pa obljubila.« »Ha! Vem, noben hudič bi te ne zadržal. Haha!« Katka je prijateljico zopet robato plosknila po hrbtu. Marija se je le zaničljivo nasmehnila. Šli so po stezi navzgor, navzdol, pa zopet navzgor skozi gozdove. Iz daljave so se začuli glasovi harmonike. »Janez s harmoniko,« je pojasnil Drejec, ki doslej še ni bil odprl ust. »Joj, plesali bomo!« se je razveselila Katka, se vzpela in potegnila Brejcu široki klobuk s kuštrave, nekoliko sajaste glave. »Juh!« je zavrisnila, da je odjeknilo po gozdovih. »Ju — uh!« se je odzval močan vrisk iz globine gozda in krepkeje so zadoneli glasovi harmonike. Zdajci se je zasvetila široka gozdna jasa. Duh po dimu je objel prišlece. Velika kopa onkraj jase je oznanjala oglje-nico. Na robu jase, pod drevjem, je stala oglarjeva koča. Poleg nje velika skladovnica vreč z ogljem. »Ju-u-uh!« so pozdravila raskava grla. Pet ali šest sajastih mož je sedelo in ležalo na trati pred kočo. Na debelem hlodu je širokopleč hrust vlekel harmoniko. »Ho-juh!« Katka je vrgla Brejčev klobuk visoko pod nebo, pograbila Marijo okrog pasu in se zavrtela z njo po trati. Harmonikar je pritiskal poskočno melodijo. Iz mladega, zagorelega obraza so se smejale svetlorjave oči in okrog ramen so se mu majali dolgi plavi kodri. Z bleščečim pogledom je visel na devojkah, ki sta se na moč vrteli po trati. »Zdaj je pa dovolj, Katka!« Stari Gašper, Katkin oče, je stopil na prag svoje koče. »Vsa sem vrtoglava,« se je smejala Katka in sedla na hlod. »In vroča. Jutri boš pa bolna,« je pristavil stari oglar. »Gašper, ne javkajte!« je zapovedala Marija in se vrgla v travo h Katkinim nogam. »Kod pa si hodil, Janez, da te že toliko časa nismo videli?« se je obrnila na godca. Zagorelo obličje mladega oglarja je še bolj vzplamenelo. »Na Gorjance je šel na oglede, pa so ga Vlahinje napodile, ker je preveč pobožen papist.« »Haha!« »Cesar Polde ga je klical na sestanek, pa sta se zgrešila.« »Janez, če bi te bili spomladi ujeli med novake — zdajle bi tekla tvoja kri tam gori na Holandskem.« »Ne budali, hudič, kdo bi pobil takega hrusta! Janez, stavim, da bi se na tvojih prsih svetilo že toliko svetinj, da bi te Francozi s cesarjem zamenjali.« Od vseh strani se je usula na mladega velikana ploha ljubeznivih zbadljivk. »Hahaha! Prismode! Pustite ga no, da mi pove, kje je bil!« je smeje kričala Marija. Skočila je kvišku in sedla na hlod poleg Janeza. ™ »Nu, hudič, odpri vendar usta in povej, kod si hodil!« ga je potresla za rokav. »Saj si slišala, hohoho!« je zviška gledal nanjo plavolasi hrust in zopet prijel za harmoniko. Skočila je predenj in zgrabila instrument. »Ne boš! Tvoja harmonika je dolgočasna in tvoje poskočnice že vsi poznamo. Pripoveduj, kaj si doživel, ali — ali se pa poberi odtod, pustež!« je zacepetala. Z eno roko je zakotalila harmoniko po travi, z drugo mu je segla v gosto zlato grivo in ga potresla: »Nu, ali bo!« Še bolj mu je zagorel obraz in iz svetlih oči je zasijal plamen, ki bi bil bolj izkušeno dekle preplašil. Marija se je le otroško razposajeno smejala: »Ne izpustim, če ne poveš.« »Le drži me, dekletce. Hoho! Marija, ne veš kako imaš sladko ročico!« Čof! mu je priletela »ročica« na lice. Jezno se je obrnilo dekle od mladega oglarja. Ali v istem trenutku je skočil hrust na noge. Od zadaj jo je objel z mišičastimi rokami, se sklonil in — ko se je jezni obrazek obrnil proti njemu, je bliskoma pritisnil poljub na rdeče ustne. »Tako. Kazen mora biti.« Izpustil jo je, brž pobral harmoniko in skočil proti gozdu. Gromovit grohot iz raskavih grl je spremljal dogodek. Nekaj, kakor solze, je zameglilo Marijine oči, solze jeze in sramote. Z roko je obrisala ustne in s temnim pogledom zrla za mladim oglarjem, ki je izginil za drevjem. Zmagoslavno je odjeknilo po gozdovih. » Ju-u-uh-huhuhu!« »Razbojnik! Nič se ne jezi, Marija! Saj poznaš Janeza; pravi hostnik je.« Katka je pristopila in objela Marijo okrog ramen. Marija pa je le zaničljivo zverižila ustne in skomignila z rameni. Sedla je zopet v travo in nikomur ni pogledala v oči. »Janez — ta je tič!« se je oglasil nekdo. »Pravi, da se vrne na Gorjance med Uskoke,« je stari Gašper obrnil pogovor. »Ne upa se več voziti oglja v Ljubljano, odkar so ga lovili med novake.« »Prav ima. Kaj bi nosil za dunajsko gospodo svojo kožo naprodaj. Kaj so nam mar cesarjevi prepiri po svetu! Miruje naj!« »V pristanišču v Zalogu so pravili, da je 70.000 cesarskih odšlo nad Francoze.« »Pa ne bodo ničesar opravili, meni verjemi, da ne,« je zamodroval Gašper. »Kako, da ne? Pravijo, da je skoraj vsa Evropa zvezana proti Francozom.« »Tudi jaz sem tako slišal.« »Jaz vam pa tako povem, da francoski kralj — hm, ne vem, kako mu je že ime —« »Ludovik XIV.,« je pomagala Marija, ne da bi se ozrla. »Nu, dobro. On ne bo nikdar odnehal, ker ne more.« »Zakaj ne more, oče?« »Ker rabi vedno več molznih krav, da nasiti vse svoje zajedavce.« »Kakšne?« »I, nu — babe in pa vse tiste maškare, ki se sučejo po njegovem dvoru — kaj vem, kakšne naslove imajo.« »In državljani robotajo, da se ti prasci mastijo!« »Kaj hočeš, povsod je tako.« »Pa ne bo vedno tako. Nekoč bo konec tlačanstva.« »Ej, dragi moj, že dvesto let sanjamo o tem,« je stresel starec z glavo. »Kaj so pomagali vsi upori naših dedov, pa veš. Slej ko prej ravnajo mogotci s teboj kakor z živaljo. Na lastni zemlji jim robotamo.« »Kako — lastni? Zemlja je graščakova.« »Kajpak!« se je razvnel Gašper. »Kmetova je. Ali nisi čul onega dne našega učenega barona, kako so nam pravili, da so si naši pradedi Sloveni nekoč z mečem priborili te kraje. In noben sosed ni bil nikoli tako močan, da bi nas bil pregnal njih. Tisto o naših pradedih je v bukvah zapisano — so dejali baron. Marijo vprašaj!« »Res je,« je prikimalo dekle. »Naša zemlja — in vendar smo le uboga gmajna na njej,« je pristavil starec. »Nu, nekoč se dvigne vsa uboga gmajna hkrati — takrat obračunamo z graščinsko gospodo po vsej naši zemlji.« »Sila sproži silo,« je skomignil stari oglar. »Tlačani smo, tlačani ostanemo.« »Ni res!« je vzplamtela Marija. »Nekoč pride čas, ko zmaga človečanstvo na svetu in bo človeka sram, da bi se povzdigoval nad druge.« Stari Gašper je počasi zmajal z glavo. »Daleč je še tale čas. Ne vem, če si ga kdaj priborimo. Kako pa? S sekiro in vilami proti puškam in topovom?« »Ne bo treba ne sekire, ne topov. Prišlo bo od duše do duše in bo premagalo ves svet.« Mariji so gorele velike črne oči iz bronasto rjavega obraza, gorele so preko jase in preko gozdov v neznane daljave. »Hu-u-hu!« je prihajal sovji glas iz gozda. Marija se je zdrznila. Sklenila je roki in nastavila pal-čeva členka na usta. »Hu-u!« se je odzvala, skočila kvišku in stekla čez jaso proti stezi; ne da bi se ozrla, je izginila za drevjem. Tekla je po stezi, še enkrat je nastavila roke na usta in poklicala: »Hu-u!« Takoj se ji je odzval glas že dokaj blizu: »Hu!« Skočila je za grm. Že je pritekel po šumečem listju bosonog šibak deček, šestnajstletni mali hlapec Mihec. Tekel je mimo grma in spotoma nastavil roke na usta: »Hu-u!« Marija se mu ni oglasila; tiho se je plazila okrog grma. Mihec je ni opazil. Tekel je dalje po stezi. Komaj je bil za ovinkom, je Marija skočila izza grma in jo ubrala po stezi navzdol. »Ukanila sem ga!« se je smejala sama pri sebi. »Poslali so ga pome.« V velikem loku je obšla grajski park. Naposled se je prerila skozi gosto grmičje na stezo, ki je kot bližnjica presekala bogenšperške serpentine. Ustavila se je tik nad cesto pod visoko bukvijo. Pogled na drevo in — že je snela belo ruto z ramen, odpela obleko in jo vrgla brezbrižno na tla. Smehljaje je pogledala po sebi navzdol; namesto v spodnji obleki, je tičala v — deški obleki: dokolenske hlače iz zelenkasto sivega, že precej oguljenega sukna, dolge, pod kolenom prevezane nogavice iz sive domače volne in bela moška srajca s podvitim ovratnikom in zavihanimi rokavi. V skoku se je zavihtela na spodnjo vejo mogočne bukve, spretno splezala na drugo stran ter sedla na vejo, ki se je košatila nad cesto. Udobno se je naslonila na deblo in izvlekla iz hlačnega žepa drobno knjigo: Le Tartufe — komedijo velikega francoskega pisatelja in igralca Moliere-a. Odprla je v usnje vezano knjižico in polglasno brala pisateljev uvod: »Voici une comedie dans on a fait beaucoup de bruit, qui a ete longtemps persecutee...« Marija se je posmehnila: »Kajpak! Kako bi na dvoru Ludovika XIV. zaradi te komedije ne delali hrupa! Na dvoru, kjer cvete hinavščina, kjer so »Tartufe-i« na gosto posejani... Oho! kdo pa tamle prihaja? Grajžar! Izvrstno! Kakor da sem ga poklicala. Hajdimo v Šmartno gledat, kaj delajo oče!« Knjižico v žep. Oster pogled po vejevju — še eden navzdol na cesto in — že je visela z obema rokama na veji nad cesto — prav v trenutku, ko se je prikazal na ovinku mlad jezdec, bakrorezec Matija Grajžar. Ustavil je konja, se zavihtel iz sedla in pritekel po cesti. »Pomagajte mi dol!« je zapovedala Marija. »Ne tako! Pustite me! Pripeljite pod bukev konja, da stopim nanj, vi me ne dosežete.« »Takoj. Samo pazite, da ne izpustite veje.« Nekaj skokov in pripeljal je konja. Toliko, da je Marija dosegla konja z nogami, že je zdrsnila v sedlo. Grajžarju je zastal dih, ona pa se je zasmejala in prijela za vajeti. »Izpustite!« Pokorno je izpustil uzdo. Preden se je zavedel, kaj smelo dekle namerava, je Marija tlesknila z jezikom in pognala konja v dir. »Srečno hodite, gospod Grajžar!« se je smejala in že je izginila s konjem na prihodnjem ovinku proti Šmartnemu. Zrl je za njo. Na njegovem bledem podolgovatem obrazu sta se borila zadrega in smeh. Zmagal je smeh. »Že spet me je imela za norca. Vražje dekle!« Vrnil se je in pobral na cesti večjo mapo z bakrorezi, ki jo je bil prej izpustil na tla. Nato se je smehljaje zopet obrnil po cesti navzdol. Njegove sive, nekoliko srepe oči so žarele in njihov topel svit je čudovito ogrel hladno, nelepo obličje. »Gospod! Še tole naj vzamejo!« je zaklical za njim mlac hripav glas. Grajžar se je ozrl v breg in zagledal pod bukvijo malega hlapca Mihca, ki je vihtel v roki Marijino rumeno nedeljsko obleko in belo ovratno ruto. Ali se mu fantič posmehuje? »Kar nesi domov!« mu je odvrnil in obraz se mu je zopet nabral v resne gube. Mihec je raztegnil široka usta in bruhnil v smeh, ki se je glasil kakor vranje krakanje: »Ha-eee, ha-eee!« Zvil je obleko in čipkasto ruto, ju stisnil pod pazduho in se vzpel žvižgaje po bregu navzgor. Na dvorišču, pred grajskimi hlevi, je zagledal osedlanega baronovega konja. »Da bi te —! Paglavec zanikrni, kje pa je Marija? Zakaj je nisi poiskal?« Pred Mihčevim drzno zavihanim nosom je grozeče zaplesal baronov jahalni bič. Mihec je potegnil ramena do svojih velikih, od glave štrlečih uhljev in zvito pomežiknil. »Njihova Milost, saj sem jo iskal, a se ni pustila najti.« In skrival je obleko za hrbtom. »Kaj skrivaš?« je zagrmel baron. Mihcu je upadel pogum. »Ma — Marija je pustila tole pod bukvijo in je jahala v Šmartno.« »Lažeš! Vsi konji so doma.« »Ne lažem.« In Mihec je pripovedoval, kako je Marija speljala bakrorezca Grajžarja na led. Baron je potrpežljivo poslušal Mihčevo ječanje in si gladil kratke brčice ob vsaki strani ust. Naposled je izbruhnil v glasen grohot. Zasukal se je in prožno zavihtel v sedlo. Pol ure pozneje je prestopil prag svoje bakroreznice. Stari Trošt •— kajpak, on ne pozna nedelje — je sedel pri oknu, z iglo v roki sklonjen nad ploščo. Matija Grajžar pa je pri drugem oknu z mehko umetniško roko sukal svinčnik po papirju. Sicer je bila velika delavnica — prazna. Kakšno življenje je nekdaj vrvelo po njej, ko so tu še delali umetniki: Koch in Mungersdorfer in Vitezovič in Almanach in Ramschisol in toliko drugih! Njegova bakroreznica! Koliko truda, denarja, dela, skrbi, žrtev! In koliko velikega umetniškega stremljenja! In koliko uspeha ? In koliko — razočaranja... Mrtva delavnica... Prah na strojih. Prah in rja na orodju. Prah na skladovnicah papirja, še novega, k delu opominjajočega. In prah —- oni prah je še najbolj razjedal Valvasorjevo dušo: prah na njegovih lepih, s tolikim trudom in ogromnimi žrtvami ustvarjenih delih, na njegovih — knjigah — neprodanih — od sveta pozabljenih. Svet! Oni svet, ki se zanima za lepo knjigo — kje je? Nekaj plemičev, nekaj samostanov, posamezni najvišji duhovniki. Vse drugo svobodno ljudstvo: meščani, uradniki, nižja duhovščina se za knjige ne zanimajo. Ubogi kmetje-tlačani pa sploh ne znajo brati. Valvasorjev zatemneli pogled je sovražno trpko obšel mrtvo delavnico. Potem se je šiloma vzravnal, vojaško sveže in strumno, kakor v tistih časih, ko je stopal kot stotnik kranjskih deželnih stanov pred svojo stotnijo. »Dobro jutro, gospoda!« je pozdravil in vrgel širokokrajni klobuk na veliko mizo sredi delavnice. »Dobro jutro!« se je odzval mladi Grajžar. Stari Trošt je nekaj zamrmral. ... In kako je nekdaj prihajal gospodarju odziv iz tolikih grl! »Eh! kaj bi javkal kakor stara ženska za onim, kar je bilo!« se je baron otresel melanholije, ki mu je iz mrtve delavnice prodirala v dušo. »Ali ni Marije tu?« se je obrnil do mojstra Trošta. Sivolasi mojster je odložil iglo, snel naočnike in pogledal gospodarja. »Je,« se je oglasil trdo. »Poslal sem jo v sobo, da si poišče kakšno obleko moje pokojne žene. Če mi misli delati sramoto tod po Šmartnem, je boljše, da je nikdar ne vidim.« »Nu, nu, mojster, zaradi obleke pač ni vredno, da se jezite.« Stari risar ni odgovoril. Le premeril je baronovo srednje-veliko, šibko postavo od nog do glave. Pogled pa je Valvasorju govoril glasneje od besed. Tako mu je govoril: Ti si kriv, če moja hčerka ni, kakor so druga dekleta njene starosti. Ti si mi jo vzgojil tam gori na gradu, ti s svojimi čudnimi novodobnimi nazori, s svojo lahkomiselno filozofijo, s svojo knjižnico, polno svetske navlake. Namesto da bi jo naučili vsega, kar je ženski potreba, si jo natrpal z učenostjo. In še več: odtujil si mi otrokovo srce. Le malokdaj se spomni name, da me obišče, še takrat je ne morem biti vesel... Vse to je govoril starčev pogled in njegov molk. In baron je razumel. Njegovi prsti so nervozno zvijali in zopet odvijali predlogo, ki je ležala na mizi poleg bakrene plošče. »Vi svojega otroka ne razumete, mojster,« je dejal počasi gledaje skozi zamreženo okno. »Mariji je prostost njenega duha, njene volje potreba, kakor je vam življenjska potreba prostost vaše umetnosti, vaše roke.« Andrej Trošt je skomignil z rameni. Njegove ustne so se skrivile v trpkem posmehu. »Prostost!« je dejal zaničljivo. »Moja umetnost je sužnja, vlačuga, ki se prodaja.« Mirno je vzel Valvasorju predlogo iz rok, si jo naravnal, nataknil naočnike, prijel za iglo in se sklonil nad delom. Valvasorja je pretreslo. Zaslutil je vso tragiko starega umetnika: Rojen svobodnjak, je vendarle živel tlačansko življenje, še hujše. Tlačan odda gospodarju desetino pridelka, stari umetnik je desetino pridržal, a oddajal je — devet desetin. V duši dar prostega ustvarjanja, srce polno stvariteljskega hrepenenja — ga je ponižala in zmlela borba za ljubi kruhek... Molče se je Valvasor obrnil, pristopil k mlademu Graj-žarju in mu razložil nekaj novih risarskih naročil. »Kadar končate skice, prinesite mi jih, da jih pregledam, preden izvršite risbe s peresom.« »Najpozneje jutri zvečer jih prinesem na grad.« »O, saj se ne mudi.« Zadrega je stopila v baronove oči. Ves začuden jo je opazil mladi bakrorezec in — razumel... Tudi zanj učenjak ni imel več posla, tudi njemu bo kmalu bila ura ločitve. Matija Grajžar je ves zmeden zrl za gospodarjem, ki je odhajal iz bakroreznice. Misel na ločitev ga je bolela. Baron mu je bil vedno kakor oče. Še več: baron je v mladem možu spoštoval umetnika, Grajžar pa je v Valvasorju cenil resnično velikega človeka. Ozrl se je skozi okno za baronom, ki je sam pripeljal konja iz hleva in ga zajahal. Na konju se je okrenil in se nasmehnil, nekaj zaklical in pomahal z roko v pozdrav nekomu, ki je stal menda na hišnem pragu. Da, da, Marija, že je tekla proti hlevu. Takoj se je vrnila — s konjem. Oblečena je bila v sivo, dolgo obleko z mnogimi volanami na krilu in na rokavih, obleko, kakršno so nosile gospe pred dvajsetimi leti. Pa vendar ne bo—? Res! Že je dvignila nogo proti stremenu. A — ni šlo. Zdaj ? »O!« je kriknil Grajžar. Trošt je dvignil glavo in pogledal skozi okno. »Marija!« Prepozno. Resk, resk! Že je bilo krilo za tri volane krajše — ostanek je segal dekletu komaj še do kolen. Odtrgane volane so zletele proti hlevu in lahno kakor ptica se je vzpela Marija na konja. Zajahala je proti očetovemu oknu in smeje zaklicala : »Z Bogom, gospod oče!« »Marija!« je poskočil Trošt. Že je ni bilo. Andrej Trošt se je sesedel na stol. Grajžar pa je s temno rdečico na sicer vedno bledem obrazu in z bleščečimi očmi gledal za drzno jahalko. Na cesti se je pojavil velik, močan človek, ki mu je na širokem jermenu visela harmonika čez ramo: oglar Janez. Skočil je v stran, ko je Marija pridirjala mimo njega. Ozrl se je in dolgo stal na cesti kakor pribit... Ali mu ni, dirjaje mimo, pokazala jezika? n. V Valvasorjevi alkimistični kuhinji. Solnčni odsevi v vseh mavričnih barvah po loncih, kozicah, trebušastih retortah, po knjigah in belih okostjih, po steklenicah in možnarjih in bakrenih kotlih. Nekoliko prahu povsod in pajčevin tudi. Iznad širokega ognjišča se je vzdigoval dim v veliko stožčasto kopo. Plapolajoči odsevi so se tresli na mogočni retorti, zvezani s kozico vrh ognja. Na oknu je sedela Marija Troštova. Odtrgala je zamišljeni pogled od zelenih, s snegom pokritih smrek pred oknom, potegnila z roko preko čela in skočila s podoknice. »Pa kje je baron? Zakaj ga ni? Ali je pozabil, kaj kuham? Ali ni rekel, da je zmes nevarna, ako zamudimo pravi čas? Da eksplodira — moj Bog!« Skočila je k ognjišču, odrinila trinožno kozico, izdrla retorto iz zvezne cevi, jo zamašila in vtaknila v pripravljeno kadunjo z mrzlo vodo. Zvezno cev je napeljala v drugo retorto. »Kaj je še rekel? Kristali!« Pograbila je z mize možnar, dala vanj temne kristale, jih zdrobila, stresla prah v prvo retorto in jo zopet zamašila. »Če raznese retorto!« Pozorno, a brez strahu so zrle velike črne oči na posodo, kjer so se ohlajene pare strjevale ob steklu v srebrno bleščeče kapljice. Zadovoljno je pokimala. »Zdaj pa moram ponj. Ali sem še kaj pozabila?« Ozrla se je po divjem neredu alkimistične kuhinje, se zavrtela skozi vrata in jih skrbno zaprla. »Nekaj posebnega se je pripetilo, da je pozabil na nevarni poizkus...« ! Vitka in gibčna kakor podlasica se je zadrevila po dvorišču in po lesenih stopnicah na hodnik v prvem nadstropju. »Marija! Marija, poslušaj! Volbank pride.« Volbank je bil najstarejši baronov sin in se je šolal pri jezuitih v Ljubljani. Volk Engelbert, šestletni Valvasorjev naraščajnik, se je obesil Mariji Troštov! za komolec. »Jutri,« je pristavil njegov sedemletni bratec Janez Ludovik in se prekopicnil v »kozolcu« Mariji pred noge. »Da, da. Pustita me! Nimam časa.« Otresla se je mlajšega, preskočila starejšega, pobrala smešnega možica iz cunj, ga vrgla preko glave nazaj ter zbežala po hodniku na levo do vrat Valvasorjeve delavnice. V sobi govorjenje. Na njeno trkanje gospodarjev glas. V usnjatem naslonjaču z bogato rezljanim naslonilom je ugledala barona Valvasorja. Njegovo široko, mesnato obličje je bilo bledo, ostra guba med obrvmi še globlja nego sicer. Njegove velike rjave oči so jo vprašale preko preobložene pisalne mize. Izza marmornatega stebra je gledal kos tuje suknje. »Gospod baron, pozabili so ...« Valvasor je še bolj prebledel. Skočil je in že je bil pri vratih. »Saj sem že odstavila!« »Marija! Zlata si vredna.«. Vrnil se je in prijel dekle za obe roki. »Ali veš, da si odvrnila veliko nesrečo?« in izvlekel je svileno ruto zadaj iz dolge zvončaste suknje in si obrisal od strahu potno čelo. »Vem, saj so mi vse razložili,« je mimo prikimala in se ozrla na gospoda, ki se je za stebrom dvignil s stola. Valvasor je prijel dekletce okrog ramen. »Moj famulus!« jo je predstavil smehljaje, »Trostova hčerka.« »A?!« Gost se je zdrznil in se prisiljeno nasmehnil, priklonil. »In ti, Marija, se ne spominjaš gospoda? Seveda ne, saj ga že več nego pet let nisi videla.« »Spominjam se.« Trdo in določno je izpregovorila, ne da bi tujcu vrnila poklon: »Gospod vitez Pavel Ritter Viteze vič.« »Aha! Ali ti nisem pravil, Pavel? Fenomenalen spomin.« Marijine oči so bile široko razprte... Obraz! Ta obraz! Tudi gost ni mogel odtrgati pogleda od njenega obličja. Temna rdečica je počasi vstajala v njegovih licih. Zdajci ju je obletel Valvasorjev pogled. In še enkrat — ostreje. »Ha! Čudovito! Pojdita z menoj!« In že ju je vlekel, vsakega za eno roko, po lesenih stopnicah v sosedno nekoliko višje ležečo sobo. Tam ju je postavil pred veliko benečansko ogledalo. »Čudovito! Kakšna podob —!« Obmolknil je. Razumel je pritisk Pavlovih prstov. Sploh je razumel... O, presneta reč, imenitno jo je polomil. »E-------se mi je zdelo, da sta si podobna, pa — če vaju vidim takole skupaj, oba hkrati, se mi podobnost ne zdi posebno velika — e — takole okrog oči--------« Zopet je obmolknil. Govorile pa so Marijine velike oči. In so govorile razločno in odločno kakor vedno. »Lažeš!« so govorile. »Zakaj lažeš?« so vprašale. Nevoljno se je iztrgala dekletova roka iz Valvasorjeve. Jezno so se zabliskale črne oči. Učenjak se je zgrozil, se osvestil in dejal: »Pojdi, Marija, naroči nam južino, potem pa pridi v knjižnico. Pomagala mi boš, da napravimo približen seznam naj-dragocenejših mojih knjig.« Ko je bila že po stopnicah in v njegovi delavnici, jo je še poklical: »Marija!« Naslonil se je ob vrata, »Marija, ali veš, da — — da ti kmalu ne bo več treba — urejevati knjižnice?« Marija se je zdrznila. S tankimi prsti je pogladila po črnem baročno zavitem stebru dragocene omare in se ozrla. »Ali------?« »Da, kupca sem dobil, če je kranjski stanovi ne bodo hoteli, jo kupi prijatelj gospoda Vitezoviča.« »Zagrebški škof Mikulič,« je pristavil Pavel Vitezovič — in oster dekletov čut je opazil smešen ponos zaradi škofa-prijatelja. Marija je sklonila glavo in odšla. Vedela je in čutila: baronu je bilo, kakor da mu trgajo srce iz živega telesa. Njegova knjižnica! Več nego deset tisoč knjig! Zbranih — s kolikšno ljubeznijo! Kupljenih — s kolikšnimi žrtvami! In zdaj jih prodaja! Pa še grenka misel, da ne ostanejo v njegovi ožji domovini — saj se jo kranjski stanovi branijo kupiti. In vse zaradi njegove »Ehre des Herzogtums Krain« — vse, da poravna dolgove, v katere je zabredel z izdajo tega velikanskega dela. Pa še ne bo dovolj. Ne, ne bo dovolj. »Slava vojvodine Kranjske« se je zagrizla vse globlje, zagrizla se je v zidove tega krasnega gradu, zagrizla v Valvasorjevo zemljo, v vso njegovo posest... Baron pa se je vzravnal in pogledal Pavlu Vitezoviču naravnost v oči. »Pavel —?« Vitezovič je umaknil pogled. Po zagorelem obličju mu je zatrepetal nervozen nasmeh. Skomignil je z rameni. »Kaj hočeš! Marijina mati je bila vražje lepa ženska... Jaz pa takrat svoboden študent. Potem pa — prilika dela tatove.« Valvasor se je ugriznil v spodnjo ustno in stopil po stopnicah navzdol v delavnico. Sedel je za pisalno mizo in se zagledal v steno, v usnjato tapeto z bakrenobarvno podlago in zeleno sivimi ornamenti. -----Kajpak — ona leta je Trošt mnogo risal po deželi okrog. Njegova žena pa je gospodinjila spodaj v Šmartnem V hiši Valvasorjeve bakroreznice. In umetniki so stanovali pri njej in tudi študenta Pavla, ki je prišel z Mordaksom k baronu na obisk, so nastanili za nekaj tednov v bakrorez-nici... Vitezovič je prišel za Valvasorjem, stopil k oknu in se zazrl v prostrano gričevje, v vasico, ki je čepela na nasprotnem gorskem grebenu. Nato se je obrnil. Počasi je s pogledom obletel prekrasno delavnico, opremljeno z najizbranejšim okusom: širokorazmahnjen obokan strop so nosili štirje svetlikajoči se stebri iz črnega marmorja. Stene so bile prevlečene z enakim usnjem kakor blazinjaki. In kar je doba Ludovika XIV. premogla na mo-bilijah najlepšega in najdragocenejšega, je stalo v tej sobi in tvorilo prijetno harmonijo. Vitezovič je vzdihnil — kdaj doseže on takšno razkošje? — spustil se je v enega izmed naslonjačev in prekinil mučen molk. »Če ti je prav, te spremim jutri zjutraj v Ljubljano. Rad bi govoril s tiskarnarjem Mayerjem.« Valvasor je prijel kup rokopisnih listov in potolkel z njimi po mizi, da jih zravna. »Uganil si mojo željo,« je mirno pritrdil. Potem je postal njegov obraz trd, »stotniški« — Vitezovič je kar vedel, kaj pride iz prijateljevih ust. »Prosim te, da se ne pokažeš Troštu in ne posetiš bakroreznice. Itak dobiš tam samo še Grajžarja in Trošta. Vse druge sem moral odsloviti. Saj sem ti pisal, kako me je moja »Ehre« spravila na rob prepada. Bakroreznica je skoraj prazna. Kmalu pojde še Grajžar. Priporočil sem ga grofu Strassoldu, da mu uredi knjižnico na krškem gradu. Samo Trošt mi še ostane. On pripravlja slike za moj »Flos-Physico-Mathematicus«, knjigo, ki jo zdaj pišem. Mož se je postaral. Glej, Marija mu je vse. In ona ljubi svojega — hm, očeta, kolikor je pač to čudno dekle zmožno ljubiti. Resnica bi bila za oba najstrašnejši udarec.« Vitezovič je dvignil roko. »Ne trudi se, prijatelj. Sam uvidim, da je sličnost zares fatalna. Hm! Veruj: karkoli sem doslej doživel — in doživel sem mnogo — nič me še ni tako pretreslo kakor fra-pantna podobnost tega mojega otroka. Hm! Nu, da, je pac ne morem zatajiti. Ha... Če —« za trenutek je izginil ciničen posmeh z zagorelega obraza in nepredirno črne oči so se zasvetile v zlatorjavem sijaju. »Če bi moje razmere ne bile tako bohemske, če bi imel stalno službo ali premoženje, da bi mogel preživljati sebe in njo... ha! Včasih, da, včasih človek pogreša takole bitje — samo za srce.« Zamahnil je z roko in tanke ustne so se mu zopet povesile v lastnem zasmehu. Med prijateljema je nastal dolg molk. Potem je Valvasor sklenil svoje misli, dvignil glavo in pogledal skozi okno. »Moj famulus--------« je dejal smehljaje. »Dozdeva se mi, da ti je več nego famulus.« Baron se je zdrznil. Njegove velike oči so se preteče zabliskale. »Kolikor si mi pravil o njej, ti je po duhu sorodnejša in bližja nego vsak drug človek na svetu. Nekakšna duševna žena — bi rekel.« »Duševna žena —« je po kratkem molku ponovil Valvasor in njegov pogled je postal zopet mehak. »Morda imaš prav. Morda mi je celo več. Včasih mi žubori iz njene duše kakor čist svež studenec iz praglobin človeškega duha, ideje mi prihajajo, ki bi jih brez nje ne izsledil.« »Hm, torej ti je prava muza, ali — recimo — mater spi-ritualis. Seveda, tak univerzalni učenjak, kakršen si ti, osemnajstletno dekle — tudi če je čudežni otrok — ne more biti. A po duševni kakovosti —« »Me nadkriljuje, to čutim.« Valvasor je izpod čela pogledal prijatelju v oči in nadaljeval poltiho: »Ona mi je najzanimivejši poizkus. Silno me zanima, do katere višine zraste duh, ki se je vzgajal v popolni svobodi, obdan le z največjimi duševnimi dobrinami: z umetnostjo, učenostjo, modrostjo.« »Hm. Zdaj razumem, kaj ji gori iz oči. Ampak — na ta način raste dekle v največjem nasprotju s sodobnostjo. Ali se ne bojiš —?« »Ničesar se ne bojim. Dokler živim, jo bom čuval.« V knjižnici je Marija mrzlično delala. Na lestvi, visoko pod lesenim stropom, se je ščepirilo njeno široko rdeče krilo. V eni roki je držala večjo polo papirja, podloženo s tanko knjigo, v drugi svinčnik. Pred njo velika knjižna omara, od tal do stropa segajoča. Pet takšnih velikanskih omar je stalo v knjižnici in še dvoje manjših. Velike omare iz trdega lesa so zavzemale vse stene. Imele so krasna kovinska, s steklom podložena vrata iz svetlikajoče se, lepo rezljane medenine. Z veščim pogledom je Marija izbirala iz vrst tu eno, tam drugo lepo v usnje vezano knjigo, jo odprla in si prepisala naslov. V kotu poleg kamina je sluga Jernej pogrinjal mizo za južino. »Gospodična Marija! Za koliko oseb naj pogrnem?« »Za dve,« je dejala odločno, splezala po lestvi navzdol in jo pristavila k zadnji omari. Mrzlično je iskala med knjigami od tal do vrha. Ni še končala, ko sta vstopila Valvasor in njegov gost. Marija se ni ozrla. Le temna rdečica, ki ji je vstajala od vratu navzgor, je pričala, da je čutila navzočnost Pavla Vitezoviča, človeka, ki ji je bil tako čudno podoben. »O, moj famulus je že na delu!« »To se reče, da sem že na koncu dela!« se je zasmejala Marija in z lestve doli pokazala baronu na dveh straneh popisano polo. »Ali si čarala?« »Oh, saj bi jih lahko na pamet spisala, saj poznam vse njihove ljubljenke. Le založništev ne poznam vseh in pa izdajnih letnic.« Stopila je z lestve in podala baronu polo. Valvasor je pregledal seznam in zadovoljno pokimal, se nasmehnil Mariji in pomenljivo pogledal prijatelja. »Založništva prepišeš iz knjižničnega seznama?« Marija je pokimala, prijela lestev, jo postavila v kot, vzela s pohce debelo, v usnje vezano knjigo — seznam Valvasorjeve knjižnice — ter prijela za svoj seznam, da ga še enkrat pregleda in izpopolni. »Zdaj pa dovolj o duševni hrani. Na vrsti je telesna. Pridi Marija! Prosim, Pavel!« Pristopil je k mizi. »Jernej, ali ni pogrnil za tri osebe?« »Gospodična Marija so rek —« »Nimam časa, zdajle. Tole končam, potem moram v laboratorij.« »Nu, kakor te je volja«, je skomignil Valvasor, »ni ženske pri hiši, pa morava sama južinati. Dve sta se peljali na izprehod, tretja se pa punta.« Marija je zavlekla ustne in odšla s prodimim pogledom na gosta. Vitezovič je nepremično strmel na vrata, ki so se zaprla za njo. Potem je prijel za vrč z vinom in počasi odtrgal pogled od vrat. »E-e, kaj hočeš,« je vzdihnil. »Moje življenje poteka pač drugače nego življenje naših pridnih, zadovoljnih meščanov.« Valvasor se je nasmehnil in prikimal. Pred njegovimi očmi se je odvilo prijateljevo življenje — kakor prelep bujen cvet, v katerega se je že v popju vgnezdil črv. Mož z velikimi sposobnostmi, zmožen velikih dejanj, a na žalost sanjač — pesnik. Čudovito se je mešala v njem materina dediščina — divja vlaška kri, kri senjskih gusarjev, z očetovo, s krvjo alzaških plemičev, ki so se v želji po prigodah vrgli v svet in se zasidrali med senjskimi pečinami. Kdo bi mogel zahtevati od človeka, po katerem se je pretakala takšna kri, umirjenost in vztrajnost, ki ju je zahtevalo mimo meščansko življenje? Kri njegovih pradedov ga je vrgla v Zagrebu kot študenta retorike v naročje veliki zaroti bana Petra Zrinskega, da mu je njegov previdni ujec, župnik Jakob Lučkinič, prekinil študije in ga poslal na Kranjsko k očetovemu prijatelju, baronu Mordaksu, od tam pa v Italijo. Ko se je vrnil in prišel na Mordaksovo priporočilo na dvor kneza Turjaškega v Ljubljani, mu je zopet nemirna kri zmešala usodo: bolj kot neprestano vežbanje v orožju in jahanje s kneževim sinom ga je zanimala velika knezova knjižnica, še bolj pa oni, ki jo je uredil — pokojni zgodovinar Janez Ludovik Schoenleben, Valvasorjev vzornik in nekdanji učitelj. Na Schoenlebnovo in Mordaksovo priporočilo je prišel k Valvasorju, pri katerem je bil z Mordaksom že ob svojem potovanju v Italijo na večtedenskem obisku. Na Bogen-šperku je gojil svoj risarski in pesniški talent ter prebrodil z učenjakom vso Kranjsko in velik del Hrvatske. Njegov oče ga je hotel spraviti v samostan ali v kakršenkoli poklic in ga je poklical domov. »Ali se res nisi mogel odločiti za noben poklic?« je Valvasor glasno nadaljeval svoje misli. »Brez dokončanih študij ? In kaj naj bi bil postal ? Menih ? Trgovec? Pisar? Vojak? Eh, nisem za takšne poklice. Mikal me je svet, študij, doživljaji — kaj vem kaj!« »In si se na moj .poziv vrnil k meni, da mi pomagaš pri izdaji moje Carnioliae Modemae. A še danes ne vem, zakaj si takrat tako naglo zopet odšel.« »Hm.« Običajen ciničen posmeh se je zatresel na pesnikovem obrazu. Zagledal se je skozi okna... Da je šel, ker ni hotel postati podlež nad svojim gostiteljem - prijateljem, tega Valvasorju ni mogel odgovoriti, ne da bi vrgel grdo senco na spomin baronove pokojne prve žene. S kratkim pomilovalnim pogledom na barona je dejal smehljaje: »Uskoška kri se je zopet oglasila v meni. Potoval sem domov v Senj, da sodelujem pri četovanju senjskih junakov in se po dolgem času okopljem v turški krvi.« »V onem času si pripravil nekaj svojih knjig za tisk?« »Tudi. In nato so me moji vrli Senjčani napravili za politika. Poslali so me v ogrski sabor in pozneje kot svojega zastopnika na dunajski dvor, kjer sem v verzih kadil dunajskim mogotcem, kolikor mi je muza dala... Ne posebno časten, ali koristen poklic!« »Norčuješ se iz vsega sveta.« . »Smejem se mu. Ali naj se jokam? Sem pač človek, ki ni ustvarjen za običajne ,poklice*. Ti si drugačen človek. V tebi je volja, železna volja. Sicer pa — kaj imaš od svojega vztrajnega dela? Priznanja malo, podpore še manj. Potem pa — zdravje! Kakor da omakaš pero v lastno kri. žrtve — same žrtve!« »Žrtve? Da! Imaš prav. Moj je bil malodane ves svet, kar ga vidiš tu doli in daleč na ono stran do Stične in naokrog.« Baronu se je krhal glas. Tiho je pristavil: »Danes me boli pogled na golo gričevje, nekdaj s pra-šumami pokrito, in na lepo dolino, ki — ni več moja.« »Ni več tvoja?« Valvasor je odkimal. »Ni. Kos za kosom sem---------« Čutil je, da ne bo obvladal glasu. Vstal je, stopil trdo po sobi, da so zvenele ostroge na visokih jahaških škornjih, in se ustavil pri drugem oknu. Molk. Nato preko ramena: »Včeraj sem prodal stiškemu opatu lep kos sveta — trideset kmetij z vsemi pravicami. Čutim, da se mi Bogen-šperk maje pod nogami. Dolgo ga ne držim več.« Pavel Vitezovič je molče strmel v mrak, ki je legal po sobi. Kaj naj bi rekel spričo tega raztrganega srca? Naposled je Valvasor glasno nadaljeval svoje misli: »In vendar sem prepričan, da duh zmaguje nad materijo.« »Vkljub temu, da te bodo uničila lastna duševna dela? Vkljub temu, da tvoji rojaki nimajo zmisla zanje, da se ne zmenijo niti za tvojo krasno knjižnico?« »Moji ubogi rojaki žive za ogrado in nosovi jim še ne sežejo preko nje. Njihov čas še pride, to me ne skrbi. A trpkost me mori, ker ožja domovina nima srca za rojaka, tujce pa obsipava z darovi in odlikovanji.« »Tujce in bogataše — kar potolaži se, prijatelj, Zagreb tudi ni boljši od Ljubljane. Dokaz — moja malenkost.« »Nu, pustiva! To poglavje naše politike je ogabno. Praviš, da pojdeš jutri z menoj v Ljubljano? Prav. Otvoritev deželnega zbora. Dobra prilika, da jim še enkrat ponudim knjižnico.« »Prepričan sem, da ne boš imel uspeha.« »Vem. Grem le, da utešim svojo vest in storim vse, karkoli je mogoče.« Odprl je vrata in zaklical: »Jernej!« In vstopivšemu slugi: »Mihec naj jaha v Šmartno. Gospod Trošt mu izroči dvoje bakrorezov, kakor sem zjutraj naročil. Pa naj vzame mapo s seboj, da ju ne zmečka! Ali je razumel?« »Da, Njihova Milost.« »Dobro. Naj prinese luči. In — ali se je vrnila gospa baronica? Naj ji sporoči, da imamo gosta!« 2B Že se je popolnoma zvečerilo. V gradu so zableščale luči in medlo odsevale po tlakovanem dvorišču. Zarožljala je dolga pasja veriga in velik pes se je zagnal proti vhodu. A zalajal je le kratko, povesil glavo in ponižno pomahal z repom. Velika moška postava se je izluščila iz temne veže in se sklonila k psu. Bela roka je pogladila psa po glavi. Nato je mož stopil k razsvetljenemu pritličnemu oknu — bil je Grajžar. Njegov srepi pogled je mehko zasanjal, ko je objel prizor, ki se mu je nudil: Ob luči dolge lojevke je stala v Valvasorjevem »muzeju« Marija. Kratki črni lasje so ji lezli preko ramen in ji prosto, v lahkem valovju, viseli ob obeh straneh zagorelega obličja. Obleka iz rdečega sukna, že nekoliko obledela, je v preprostem kroju tesno oklepala široka ramena in nežno dekliško poprsje. Marija je jemala iz usnjate torbe različno kamenje in ga razvrščala po mizi. Na stopnicah, ki so vodile v prvo nadstropje, so se za-čuli glasovi. Ostroge so rožljale. Grajžar se je okrenil: Valvasor in Vitezovič sta prihajala navzdol. »Vi, Grajžar?« »Da. Mihec se je ponesrečil. Konj ga je brcnil. Mislim, da mu je zlomil piščal na desni nogi.« »Mihec? Nesrečni fant! Ali ste poklicali padarja?« »Trošt je šel ponj. Jaz pa sem jim prinesel bakroreze.« In podal je baronu mapo. »Ali ostanete tu, Grajžar?« »Ne.« »Vzemite dve odeji s seboj, da fant ne bo zmrzoval, če bo ležal v hlevu. Jutri zjutraj pošljem ponj z vozom. Tu mu lahko Mica streže, tam nimate nikogar.« Matija Grajžar je pokimal in odšel po veži, ne da bi se bil poslovil. »Manire ima še vedno tako robate kakor nekdaj,« se je Vitezovič posmehnil za njim. »In vendar je mož čisto zlato,« je Valvasor kratko odbil in stopil z gostom v laboratorij, odtod pa v svoj »muzej«. Ne dolgo potem se je začul izpred gradu topot konjskih kopit; mladi bakrorezec je odhajal. Valvasor in Marija sta uvrščala kamenje med veliko zbirko v široki omari. V drugem kotu nizke, obokane sobe je Vitezovič pregledoval veliko Valvasorjevo zbirko grafik in risb — osemnajst lepo vezanih foljantov z nalepljenimi, z vseh strani umetniškega sveta zbranimi listi je stalo na polici. »Silno mi hodi navzkriž nezgoda malega hlapca. Kaj naj zdaj storim ? Starega pastirja Urbana ne morem vzeti s seboj v Ljubljano. Jerneja in lovca pa moram pustiti doma za varstvo.« »Ali nimaš oskrbnika ali drugega moškega? Saj si imel troje slug in ne vem koliko hlapcev.« »Oskrbnika? Ha! že dve leti je tega, kar sem ga odslovil. In toliko slug? Nepotreben luksus za moje razmere.« »In njihov famulus?« je poredno smehljaje vprašala Marija. »Je ženskega spola,« je resno poudaril učenjak. »In vendar je — oblečen kot mladenič — že dostikrat spremljal gospoda barona«, je trmasto ugovarjalo dekle, »pa me še nikdar nihče ni osumil, da sem ženska!« »Hahaha!« »Nu, ali ni res?« »Res. Toda — — v Ljubljano! In še ob zasedanju deželnega zbora. Ali bi te ne bilo strah, da te zasačijo?« »Mene — strah?« Zaničljivo je napela spodnjo ustno. »Hm...« »Sploh pa: Kako naj me zasačijo? Suha sem kakor poleno. Obraz koščen in zagorel; nos dolg, da mi ga lahko vsak fant zavida; lasje kratki. Kako, hudiča, naj me...« »Marija! Kolikokrat sem te že prosil, odvadi se tega prostaškega hudičevanja!« »Ampak, če me vzamejo za hlapca s seboj, se mi bo vendar podalo, da se krepko izražam? Takole:« udarila je s pestjo po mizi, »pri moji krščeni du..« »Marija!« »— ši, če me ne vzamejo s seboj, pojdem sama!« Valvasor in Vitezovič sta se spogledala. Valvasor je zavrtel oči proti stropu. Marija se je razposajeno glasno zasmejala. »Strašen divjak si zares.« »In če jim obljubim, da se bom ves čas tako obnašala, da se ne bodo jezili, ali me vzamejo s seboj?« Ponudila mu je roko. Valvasor ni položil svoje vanjo. »Nemogoče, Marija, nemogoče!« »Mislim, da nama zadostuje moj sluga Pero,« je izprego-voril Vitezovič. »Dobro!!« Trmasto je vrgla glavo v tilnik. Že je bila pri vratih. »Marija!« Obstala je. »Ali se tako posloviš od našega gosta?« Obraz se ji je še bolj stemnil. Molče in kratko se je priklonila Vitezoviču, ne da bi ga bila pogledala, se zasukala in ni je bilo več. Lesene pete so zaklopotale zunaj po dvorišču. Vitezovič je zmajal z glavo. Baron je skomignil z rameni. »Kaj hočeš — pozna se ji, da ji je mati prezgodaj umrla. Trošt pa ni imel nikdar časa za njeno vzgojo.« »Ali tvoja gospa soproga nima nobenega vpliva na Marijo?« »Kako, če se je dekle izogiblje! Uide ji, če jo pritegne k ženskemu delu. Je pač divjak —« in z nasmeškom je tiho pristavil: »— očetova kri. Kri senjskih gusarjev.« Svitalo se je. Pod serpentinami Bogenšperka, kjer se dolina odpira proti Črnemu potoku, je ležala gosta megla. Mraz je bilo. Trdo so tolkla konjska kopita po zmrzli cesti. Na mostičku, ki je držal preko potoka, je Valvasor ustavil konja in se ozrl na spremljevalca, ki je jahal za njim. »Nekaj pa sem vendarle pozabil: Florjančiču sem obljubil stare novce iz moje zbirke, kolikor imam dvojnikov. Če ga srečam v Ljubljani, vem, da me bo takoj terjal, ako ne z besedami, vsaj s pogledom.« »Florjančič? Kdo je to?« je vprašal Vitezovič. »Pristav pri deželnem tajniku. Storil mi je že večkrat uslugo. Bavi se z numizmatiko. Prav nerodno mi je, da sem pozabil nanj. Najrajši bi se vrnil.« »Ali ne bo prepozno?« »Hm. Res je. Če nisem pred poldnem v Ljubljani, ne dobim nikogar ne pri vicedomu, ne v deželni hiši,« Pognal je konja. Vitezovič vštric njega. V dvobojnem presledku za gospodoma je jahal Vitezovičev sluga Pero — velik, črn in oduren kakor gusar — pravi Senjanin. Kmalu je izza griča pogledalo večje poslopje — Valvasorjeva bakroreznica. Pri stezi, ki je vodila s ceste na grič do poslopja, je Valvasor pridržal konja. »Grajžarja pošljem po novce. Marija mu jih izbere, saj zbirko bolje pozna od mene. Popoldne je Grajžar že lahko za nami v Ljubljani. Itak sem ga hotel vzeti s seboj, da ga predstavim njegovemu novemu gospodarju, grofu Strassoldu. Pero! Naj mi drži konja! Vrnem se takoj. Samo še v hlev pogledam spotoma za Mihcem.« Zavihtel se je s konja in odšel navkreber proti hiši. Kmalu se je vrnil z mladim bakrorezcem in krenil z njim v hlev. Ne dolgo in Grajžar je pripeljal iz hleva konja, se vzpel nanj in odjahal po cesti proti Bogenšperku, da so se užigale iskre pod konjskimi kopiti. Valvasorjeva družba je nadaljevala pot skozi Šmartno in proti Litiji. Niso še dosegli Save, ko začujejo za seboj topot konjskih kopit. Izza ovinka se prikažeta za njimi dva jezdeca. V diru sta pri njih. »Grajžar, vi? Kaj?------Marija!« »Hahaha!« se je zasmejal Grajžarjev spremljevalec — Marija. »In kakšna si!« »Pst!« položila je prst na usta in pokazala na slugo, ki je jahal zadaj. »Kakšen sem? Nu, kakršen pač more Mihec biti.« In tiše je pristavila: »Saj sem vendar že dostikrat bila tako oblečena!« »Hm. Kadar sva brskala po gozdovih tod okrog -— nič ne rečem. V ženski obleki bi ne mogla na takšne pohode. Ampak — v Ljubljano — ne, dragi moj famulus, kar ne gre, ne gre. Ali hočeš, da te pograbijo biriči?« »Uh! Kako neki! Nihče me ne spozna za žensko. Naj me pogledajo — ali sem podobna ženski?« Valvasor jo je premotril. Kakor je jahala poleg njega — v moškem sedlu kakor prirastla, v zelenkastosivih kratkih hlačah, rdečkastih nogavicah in črnih moških čevljih z visokim jezikom in zaponko, suknja iste barve kakor hlače, spredaj bela muselinasta kravata, na glavi velik črn klobuk, celo meč ob boku; povrh pa še njeni fantovski lasje, dolg ukrivljen nos, energična brada, koščen zagorel obraz — zares, komu bi prišlo na misel, da je ženska? »Kje pa sta se srečala?« se je obrnil h Grajžarju, ki je jahal na drugi strani, tik za Vitezovičem. »Ne daleč od bakroreznice.« »Njihov famulus je opazil, da so pozabili novce za onega gospoda v Ljubljani.« Izvlekla je mošnjiček izza pasu. »Evo jih!« »In Mihec se je spomnil nanje?« »Nu, seveda. Haha! Že snoči; pa —« »Pa me nisi mogla opozoriti?« »Nisem mo-g e 1«, je poudarila in z glavo namignila navzad, »nisem mogel zato, ker bi sicer ne imel vzroka, da pridem za njimi. Jasno — ali ne?« »Jasno, seveda!« je pritrdil hudomušno. Marija je postrani pogledala na Pavla Vitezoviča, ki je molče in s posmehom na obrazu jahal ob drugi Valvasorjevi strani. »Ali te ni bilo strah, ko si jahala sama skozi noč? Pomisli, če bi te bil srečal kosmatinec —« jo je podražil Valvasor. »Uh! Ustrašil bi se in jo pocedil v goščo.« »Nu, ali tolpa divjih Turkov ali razbojnikov — Uskokov?« »Kaj bi hoteli revnemu hlapčetu? Sicer pa —« V trenutku je izdrla vojaško pištolo in ustrelila v zrak. Konji so se vznemirili. Marijin konj je zaplesal po cesti. S trdo roko in božanjem po vratu ga je ukrotila. Nekoliko je zaostala, da je njen konj prišel vštric Grajžarjevega. Od strani — kakor otrok, ki ima slabo vest — je poškilila na njegov bledi obraz. Gledal je preko konja naprej in se ni zmenil za njo. ... »Temu seveda ni všeč, da sem zmagala«, si je mislila in se trdo vzravnala v sedlu, »sploh, čemu pa še jaha z nami?« ... »Ali se ne vrnete, gospod Grajžar?« ga je vprašala v brezbrižnem tonu in ga pogledala z viška in s polzaprtimi očmi. On, ne da bi se ozrl nanjo: »Ne. Gospod baron me v Ljubljani predstavi mojemu novemu gospodarju.« Nekaj jo je zgrabilo v prsih, da ji je pohajala sapa.., Novemu — gospodarju? ... »Hudič!« je s kratkim bičem ošvignila konja. V dolgih skokih je zdirjal mimo Valvasorja. V divjem galopu je Marija izginila ostalim izpred oči. »Divjak! Še vrat si zlomi,« je zagodrnjal Valvasor, vendar je vzpodbodel konja. Drugi za njim. Na poti za Savo so jo dohiteli. Jahala je v zmernem teku in se ni ozrla. Valvasor je nekaj zakričal nanjo. Ni se ozrla. ... Novemu gospodarju? Komu... ? ... Proč pojde ? ... Kam ? ... Novemu gospodarju?... Zakaj ? ... Da, da, ubogi baron! Bakroreznica se prazni. Vse bo moral odsloviti -— tla se mu majejo pod nogami. Voda stoji Valvasorju že do grla. Vse, kar ga teži, meče od sebe, da se ne potopi. ... Ali se bo obdržal na površju ? Težko! ... Zakaj se njemu ne nasmehne sreča, njemu, ki je dober in delaven in pametnejši od drugih. Svet je ves narobe. Koliko je bedakov, ki se mastijo pri polnih skledah! Le malokdaj se rodi človek z nadpovprečno dušo, kakor Valvasor, pa se mu vsi obesijo za pete in ga vlečejo v temo nazaj. Bojijo se, bedaki, da jim s svetlo lučjo ne pokaže blata na dnu njihovih duš ... »Zakaj gledajo tako sovražno, gospodična Marija — pardon — gospod Mihec?« Njen pogled — še temnejši; spoznala je Vitezovičev glas. Njegov konj je vzpenjal glavo vštric nje. »Mihec sem in nič drugega. Hlapec Mihec.« »Hm. Za konjskega hlapca so se prelepo napravili. Kaj, ko bi napredovali do komornika? Imenitnemu možu, kakor je naš baron, se spodobi, da ima s seboj komornika.« Valvasor, ki je slišal poslednje besede, se je nasmehnil. »Saj res, Marija. Komornika boš laže predstavljala. Sicer te moramo poslati v hlev in boš spala pri konjih.« Marija je skomignila z rameni. »Prava reč! Včasih so boljša družba od ljudi.« »Glej mačko, kako praska! Nu, da. Ne rečem, da ne. Ampak — « Valvasor se je spogledal z Vitezovlčem. »Ampak — moj Pero! Pozabili so, da bo tudi on spal pri konjih. Hehe!« Rdečica ji je zalila obraz. Z bičem je udarila po veji, k; je visela čez cesto. Plaz snega se je usul na Vitezoviča. »Halo! Blagoslov!« se je otresal pesnik. »Komorniku« so se tresla ramena v smehu. »Ne spodobi se, da jaha komornik pred gospodom«, je hudomušno pripomnil Valvasor, »posebno če se takole obnaša. Bodi previdna, Pero te bo kmalu osumil.« Ozrla se je. Pero je jahal daleč zadaj na starikavi kobili. Našobila je ustne. Vendar se je umaknila s konjem na rob poti, da sta jo prehitela Vitezovič in baron. Grajžar je počakal, da se je uvrstila pred njim. Pogledala ga ni. Tudi on nje ne. Solnce je že razkadilo meglo, ko se je pred njimi odprla savska dolina v široko ljubljansko kotlino. Iz sinje daljave so jih pozdravile planine. Na drugi strani je obsevalo solnce prijazen grič s starodavnim zidovjem ljubljanskega gradu, pod njim pa stolpe in stolpiče ljubljanskih cerkva in morje sivih, lesenih streh. Kmalu so zatopotala kopita Valvasorjevega pojezda med nizkimi hišami in vrtovi šentpetrskega predmestja. Ko so prijahali na trg pred avguštinsko cerkvijo, je Valvasor ustavil konja in se ozrl. Trg je bil zastavljen z vozovi, polnimi drv, ki so jih pripeljali kmetje naprodaj. »Najboljše, ako že tu razjahamo,« je dejal bogenšperški gospod in se zavihtel iz sedla. Ostali so storili isto. Marija je stisnila zobe, ko je skočila na tla. Slabo prespana noč in dolga ježa sta jo silno utrudili. Grajžar jo je skrivaj pogledal od strani. »Ali ste močno utrujeni?« jo je tiho vprašal, ko sta vštric gnala konje pod visokim obokom na leseni špitalski most. Marija je bledega obraza zrla brezbrižno mimo stojnic, ki so bile razmeščene na obeh straneh po mostu. »Oh, kaj še!« se je posmehnila. Z živahnejšim pogledom je objela dvonadstropno poslopje vrh širokih špitalskih vrat. Stražnik pri vratih je spoznal Valvasorja. Spoštljivo se je postavil z dolgo helebardo v pozor. Smehljaje mu je baron pokimal. »Četvero mož in četvero konj je za menoj.