POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
n CM TOR
VSEBINA:
Stran
Dr. Fr. Detela: f Prof. dr. Josip Marinko. (Konec.)..........................129
Okorn Janez: Balada o carjeviču Ivanu........................................132
Fr. Omerza; Ajshilova Orestija: Agamemnon....................................133
Dr. Fr. Trdan: Kartograf Blaž Kocen..........................................143
Iv. Dolenec: Na obisku pri očetu srbske stenografije.........................145
Dr. I. Samsa: Moderno svetovno naziranje in krščanstvo.......................147
Fr. Pengov:1 Kragulj.........................................................150
Dr. Fr. Trdan: Ob stoletnici Napoleonove smrti...............................153
Okorn Janez: Pesem človeka, ki je iskal zlato................................155
Fr. Omerza: Homerjeva Iliada.................................................156
Okorn Janez: Otroška balada..................................................165
Dr. Fr. Jaklič: Dve posebnosti svetopisemskega pesništva ....	165
(Miran Jarc: Dve pokrajini...................................................168
M. P.: Naš Bog.........................................„................'<	168
Fr. Omerza: Nasredin, turški Pavliha.........................................169
f I. Jeretina: Kam?..........................................................171
Dr. P. Angelik Tominec: Zakaj sc sodobna inteligenca odtujuje veri .	171
Okorn Janez: Baladi......................................................... 174
Dr. Fr. Trdan: Iz zgodovine tobaka...........................................175
Drobiž..............................................................178—192
V zalogi so še vsi letniki, in sicer popolni I/.—IV.po 2 50Din, V.po 3 Din, VII.—IX. in XI.po 4 Din; nepopolni I. (manjka št. 3.) po 2 Din, VI. (manjka št. I.) po 3 Din, X. (manjka št L—8.) po 1 Din. Cene veljajo brez poštnine.
Izdali smo skupaj štiri številke, da pričnemo lahko prihodnji letnik s šolskim letom. Naj nam to cenjeni
naročniki oproste!
»Mentor« izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano in stome za dijake 10 Din, za druge naročnike v Jugoslaviji 20 Din na leto, za Italijo 10 lir, za Ameriko 1 Dol. — Urejujeta Fr. Omerza in dr. J. Samsa.
Tilka Jugoilovantka tiskarna ▼ Ljubljani.	Odgovorni	lastnik	Al.	Markaž.
LETNIK XII.
1921/22
ZVEZEK 9-12
f PROF. DR. JOSIP MARINKO.	dr.	fr.	dčtela.
(Konec.)
19. marca 1. 1880. je Marinko promoviral v Gradcu za doktorja bogoslovja. Od 16. aprila 1880 do 28. aprila 1881 je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, potem pa do 30. sept. 1883 kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani. Kakor drugod je bil Marinko tudi tukaj popolnoma zadovoljen, še bolj
pa ljudje ž njim.
Izpraznilo j»a se je tistega leta mesto veroučitelja na gimnaziji v Novem mestu. Na knezoškofovo željo se je oglasil dr. Marinko k izpitu za verouk na srednjih šolah z nemškim in slovenskim učnim jezikom. 22. junija 1883 ga je izpraševalna komisija potrdila in z odlokom ministrstva z dne 15. sept. 1883, št. 17190 je bil imenovan za pravega učitelja in tri leta pozneje glasom odloka dežel, šolskega sveta z dne 10. okt. 1886, št. 2009 potrjen kot profesor na gimnaziji v Novem mestu.
V	Novem mestu je nastopil dr. Marinko preccj odločno. Propovedi so bile takrat po naših srednjih šolah nemške in so sc dijakom čitale. Večina poslušalcev jih ni razumela in posebno hudo ;e bilo, če je veroučitelj potem še zahteval, naj mu dijak vsebino propovedi pisano predloži. Dr, Marinko, ki je uvidel nerazumnost tega starega izročila, ki je bil vajen storiti, kar se mu je zdelo pravo, brez ozirov na posledice, ki je tudi nerad pisal, govoril pa izborno nemško in slovensko, je začel na svojo odgovornost prvi na naših srednjih šolah slovensko oznanjevali na prižnici božjo besedo. Viš. oblastvu sc s tem ni prikupil; a razlogi za njegovo ravnanje so bili
tako tehtni in očividni, da je nova metoda obveljala.
Seveda se je takrat tudi v Novem mestu po uradih, trgovinah, gostilnah in na promenadah še zelo nemškutarilo in zlasti lepšemu spolu se je zdela nemščina dokaz višje izobrazbe. Polagoma je odpadel lošč in redki pravi Nemci so se zavzeli nad čudno izpremembo in profesor Nikodem Donnemiller, poštena tirolska duša in nečak P, Grcuterja, je Marinku rahlo očital: »Wie kannscht du schagen, dasch nicht schlovenischiert wird! Wie ich nach Ru-dolfschwert gekommen bin, war hier alles deutsch, jetscht ischt allesch schlove-nisch.«
S svojim nastopom si je pridobil Marinko takoj velik ugled. Dijaki so ga spoštovali in ljubili, učitelja širokega obzorja, učenega in izobraženega, ki je 'tako jasno in tako živahno razlagal, ki je bil nepristransko pravičen, strog proti zanikrnosti, prizanesljiv slabostim, h kateremu so se tako zaupno zatekali, če so potrebovali dobrega sveta ali pomoči. Le kadar je zadel učitelj ob hudobno voljo, mu je zavrela nagla kri in le takšnemu mladeniču ni bil po godu, ki imponira le sam sebi, ki smatra svojo dolžnosit za krivico, popolno svobodo za svojo pravico in vsako dobroto za dolžno dajatev, ki pripisuje vse dobro sam sebi, vso svojo nesrečo pa rodbini in šoli in človeški družbi.
Ker je bil Marinko k6t nekdanji izboren dijak v vseh šolskih predmetih doma, je imel v učiteljskem zboru važno besedo
in tudi meščanstvo je čislalo novega profesorja.
O škofu Slomšku se pripoveduje, da je večkrat stopil v preprosto kmetsko hišo, sedel za mizo, se razgovarjal in jedel z domačini in vendar je čutil vsak, koga ima pred seboj; zakaj bil je velik in duhovit mož, škof od vnha do tal, in ni se mu bilo treba zavijati v neprozorno meglo, da ne bi trpel njegov ugled. Dr. Marinko se je znal vesti v vsaki družbi, zanimivo je znal pripovedovati, vljudno pa tudi druge poslušati; vsakdo je moral spoznati, da govori z možem, ki mnogo ve in je mnogo izkusil, ki je vedno pripravljen potegniti se za svoja načela, sicer pa odkrit in dobrodušen, ki ne skriva svojega mnenja, a ga tudi nikomur ne vsiljuje. Vsakemu je povedal, če je bilo treba, resnico, a od vsakega jo tudi prenašal in prenesel; zato je imel precej nasprotnikov, a sovražil ni njega nihče in on nikogar. V zunanjosti ni bil ne gizdalin ne kveder, kar je večkrat ista ničemurnost.
Proti koncu 1. 1884. so se ustanovile v Novem mestu Dolenjske Novice, ki so se hitro razširile po Dolenjskem in kmetu in obrtniku na gospodarskem in prosvetnem polju mnogo koristile. Dr. Marinko je bil soustanovnik in je prevzel 1. 1885. tudi uredništvo in urejeval list do avgusta 1893; sotrudnik mu je ostal še naprej. Nebroj člankov je spisal za te Novice, mnogo dopisov tudi za Slovenca; podpisaval pa se navadno ni.
Za »Zbornik sv. Cirila in Metoda«, ki ga je izdal 1. 1886. sedanji novomeški kanonik A. Žlogar, je spisal Marinko članek »Sv. Ciril in Metod, vzornika slovenskim dijakom«, kjer proslavlja in priporoča zna-čajnosl v ljubezni do domovine. Istega leta je ustanovil v Novem mestu podružnico družbi sv. Cirila in Metoda, postal njen pokrovitelj in jo dolgo let tudi vodil.
Ustanovil pa je 1. 1886. tudi Katoliško družbo rokodelskih pomočnikov za Novo mesto. Pomen in namen družbe je razložil v govoru dne 8. dec. 1886, ki je natisnjen v Slovencu z dne 23. dec. 1886, kakor tudi v »Govoru, ki ga je imel velečast. g. prof.
dr. J. Marinko o priliki blagoslovljenja nove hiše ljubljanske Katoliške družbe rokodelskih pomočnikov dne 28. avg. 1887 v Uršulinski cerkvi,« ki je izšel v Slovencu in se tudi posebej naltisnil. Te družbe naj bi družile mojstre in pomočnike in vajence in učile vsakega svojih dolžnosti, nudile naj bi jim izobrazbe in poštenega razvedrila in postale trden jez proti brezverskemu in brezdomovinskemu anarhizmu.
Koliko težav je moral premagati Marinko, preden je dozidal Rokodelski dom, koliko truda in samozatajevanja ga je stalo uspešno vodstvo, kako je nevednost in hudobna volja ovirala njegovo delo, to se bere v Dolenjskih Novicah 1. 1909.; kako malo pa se žanje hvaležnosti na tem polju, to ve samo, kdor je izkusil. Gosti temni lasje so osiveli Marinku, volja mu ni klonila.
Leta 1894. je ustanovil Marinko dijaško kuhinjo, ki mu je prizadela zopet mnogo novega dela. Pisaril je na vse strani za podpore, hodil od župnije do župnije, pridigal povsod in vnemal ljudi za dobra dela usmiljenja. Kakor za Rokodelski dom tako so mu pomagale tudi za dijaško kuhinjo Dolenjske Novice, pomagalo mu je obširno znanje po vsej Sloveniji, ognjevita, prisrčna beseda in družabna olika. Kolikrat se je v stiski zatekel k odvetniku dr. Slancu in dr. Slane mu je izdatno pomagal s svetom in z denarjem in prijateljsko sta občevala moža popolnoma nasprotnih nazorov, ker sta imela oba zadosti široko obzorje in zadosti družabne olike. Kdo drug je toliko storil, za dolenjsko dijaštvo kot Marinko, ki ga je zvesto podpirala neutrudna sestra Katarina! Koliko dijakov je moralo poprej za tuje mize sedati, dokler niso dobili po delu in trudu dr. Marinka takorekoč svojega hrama I Natančne podatke o delovanju dijaške kuhinje podaje omenjeni letnik Dolenjskih Novic. Vse svoje velike dušne in telesne sile je porabil Marinko svojemu bližnjemu v korist, in če bi ne bil lak korenjak, zdavnaj bi bil omagal. Ob koncu šolskih let sc mu je pač poznalo, kako je izmučen; počitnice pa so ga zopet poživile
in okrepile. Gostoljubno je sprejemal na Komaniji znance in prijatelje; če 'je bilo treba, je pa tudi pomagal na Dobrovi v iz-povednici, na prižnici, pred oltarjem.
Popotoval je pa še vedno rad. Hrvaška mu je bila dobro znana, zlasti ker je imel v Sisku sorodinike. Leta 1892. pa si je ogledal Bosno, kjer mu je živel v Sarajevu sošolec, vrhbosanski kanonik dr. Jeglič, V VI. letniku »Doma in Sveta« (1893) opisuje svojo pot »Iz Novega mesta v Bosno«, kako se je vozil ob Uni, ob Vrbasu proti jugu, obiskal trapiste v Mariji Zvezdi, kakšna je Banjaluka, Varcarevo, kako slikovito leži znamenito mesto Jajce, kako žive jezuiti v Travniku. V potopis, ki ga krasi nekaj fotografskih posnetkov in ena podoba, ki jo je slikal Jos. Germ, so vpletene zgodovinske črtice in zanimivi podatki o narodnih, kulturnih in socialnih razmerah.
V naslednjem VII. letniku »Doma in Sveta« beremo Marinkov spis »Črtice z avstrijskega juga«, ki je nadaljevanje prejšnjega in opisuje Sarajevo, Konjico, Mostar, Met-kovič, Split, Solin, Trogir, Šibenik, Zader.
V	podobah nam kaže tudi ta spis bosanske noše in razne pokrajine. Škoda, da ni popisal Marinko še, kako je popotoval po Italiji, v Rim in Neapelj!
•V izvestju novomeške gimnazije za leto 1894/95 je objavil razpravo »Božji grob pri Grmu poleg Novega mesta«, kjer opisuje znamenit spomenik iz 17. stoletja, ki ga je postavil baron Volk Ferdinand Mordax in z odpustki obdaril papež Klemen X. dne 27. septembra 1675.
V XI. letniku »Doma in Sveta« kakor tudi v »Drobtinicah« 1. 1898. opisuje Marinko življenje in delovanje svojega sošolca dt. A. B. Jegliča, ki je bil tistega leta poklican na knezoškofijsko stolico v Ljubljani. Dne 27. julija istega leta je praznoval knezo-škof dr. Jeglič s svojimi duhovskimi tovariši na Dobrovi 25letnico mašništva in Marinko je imel slavnostni govor o trojni nalogi katoliškega duhovnika. In 15 let pozneje, ob 40 letnici mašništva presvetlega knezoškofa in njegovih tovarišev, ki se je
praznovala 16, julija 1913 zopet na Dobrovi, je imel zopet Marinko krasen govor: »Marija in katoliški duhovtnik«. Oba govora sta natisnjena v XXX. letniku »Duhovnega Pastirja«.
»Dom in Svet« pa prinaša v XIII. letniku (1900) Marinkove »Izprehode po Slavoniji«, ki nam živo slikajo proščenje v Banovcih, novo mašo v Lipljanih in razmere v Osijeku.
Medtem je bil Marinko z ministrskim odlokom z dne 15. julija 1899, št, 19.123, v VIII, činovni razred povišam in z dekretom kn. šk. ordinariata z dne 15. septembra 1903, št. 3870, je dobil naslov duhovnega svetnika. Da bi bil lahko dobil od svojega dobrega prijatelja mnogo sijajnejši in nič manj zasluženi naslov, ako bi bil želel, je gotovo, a za naslove mu ni bilo in slavohlepja ni poznal.
Tako je delal naprej, ni prizanašal ne dušnim ne telesnim svojim močem, dokler ni opešal. Nakopal si je bil protin, prestal nevarno vročinsko bolezen in razbolelo se mu je grlo, da je moral za dalje časa prekiniti pouk.
Leta 1907. je popotoval v sveto deželo, videl Jeruzalem in Damask in se okrepčan vrnil v domovino. V začetku 1. 1909. je še pozdravil k 251etnici »Dolenjske Novice«; konec šolskega leta pa je stopil v stalni pokoj in 28. oktobra 1909 se je poslovil od Novega mesta.
Preselil se je v Presko, kjer je bil hišo svojega brata nekoliko prezidal. Odtod je obiskaval tovariše in prijatelje; tu je sprejemal ljube goste; tu bi bil lahko počival po dolgih letih truda in trpljenja in kmetoval in vrtnaril po mili volji; toda Marinko je bil izmed tistih narav, ki se izpočijejo šele v grobu. Spomini dušnega pastirstva iz mladih let mu niso šli iz glave in komaj se je začutil zadosti krepkega, je prevzel
1.	1911. upraviteljstvo župnije v Mavčičah na Sorškem polju. Zdaj je bil zopet v svojem življu in lahko je bil zadovoljen, ko je videl, kako čislajo župljani učenega in prijaznega upravitelja in izbornega pridigarja. Verouk v ljudski šoli mu je delal vendar
preglavice. Tem šolarjem, ki se jim zdi nenaravno, da bi se doma tudi učili, in ki v šoli moško priznavajo Sokratovo modrost, da vedo, da nič ne vedo, se z največjo učenostjo ne pride do živega.
Nad šest let, med njimi tri težka vojna leta, je Marinko zvesto upravljal svojo župnijo. Stara bolezen protin ga je večkrat napadla in posluh mu je polagoma pešal. Zlasti zima je bila zanj od leta do leta hujša. Konec septembra 1917 je bil telesno tako oslabel, da je odložil upraviteljstvo in se vrnil zopet v Presko. Zdaj so prišle šc vojne nadloge, pomanjkanje, draginja, žalosten pogled, kako propada poštenje. Dobil je dovoljenje, da sme, ko mu opešajo moči, doma maševati. Napravil si je v stranski sobi oltarček in opravljal, če je količkaj mogel, presveto daritev. Sicer je slonel v naslonjaču in bral nabožne knjige. Razveselil se je vsakega obiska svojih prijateljev in v božjo voljo vdan je genljivo maloveren poslušal njih tolažbe. Požrtvovalno mu je stregla do smrti zvesta sestra
Katarina. 23. julija 1921 je zatisnil trudne oči in 25. julija je izročil njegovo truplo materi zemlji sošolec, knezoškof Jeglič, ob številni asistenci duhovnih tovarišev, med njimi drugega sošolca, stolnega župnika Erkerja, kanonika Stroja, dekana Mraka, domačega župnika Brenceta in profesorjev iz bližnjega Št, Vida. Spremila ga je na zadnjem potu šolska mladina, Katol. društvo rokodelskih pomočnikov iz Ljubljane z zastavo in takisto Izobraževalno društvo iz Preske, gimn. ravnatelj Fajdiga iz Kranja in upokojeni gimn. ravnatelj Detela iz Novega mesta, mnogo njegovih učencev in mnogo njegovih župljanov. Še več bi jih bilo prišlo, ako bi bili ob pravem času zvedeli o smrti. Ob odprtem grobu se je poslovil od zvestega prijatelja prijatelj Detela in žalostinke so mu zapeli pevci obeh društev. Vstajenja čaka na pokopališču v Preski, pod cerkvijo,, kjer je kot benefi-ciat vršil trojno nalogo katoliškega duhovnika, daritev, posvečevanje, pouk.
BALADA O CARJEVIČU IVANU.
OKORN JANEZ.
Sredi čistega polja, širokih njiv, s pšenico hranivko ljudi posutih, leži grad kot utrujena ptica, ki je dospela izpod sinjih daljin. Kot nedolžna deca so beli visoki zidovi, kot ogenj gori zlato po strehah stolpov. Ni to grad bojarja, pravoslavnih menihov ruskih samostan je to.
Črnogrivi konj dirja proti samostanu. Ogenj siplje izpod kopit, z belo peno je pregrnil svilo svoje črne dlake. Silen je konj, a siLnejši je junak, ki sedi na njem. Ivan je, belega carja ruske široke zemlje očeta sin.
In dospe Ivan v samostan in nasujejo konju pšenice in se trikrat priklonijo pred Ivanom, feilnega ločeta mogočnim sinom, in vprašajo ga po carjevem zdravju in po srčni želji.
In z glasom, kot bi zvonili zvonovi Moskve, svetega stostolpnega mesta, odgovarja beli carjevič:
»Ponoči se mi je sanjalo, da je iz mojih prs vzrasla roža, vsa rdeča kot kri. In videl jo je oče moj carski, silni vojvoda, in jo je odtrgal. Povejte, pobožni pravoslavni menihi, modri starci, kaj pomeni prikazen v sanjah, da vem, česa naj se po pameti čuvam ali za čim naj hlepim v ju-naštvul«
In mislijo starci in mislijo. In reče naj-starejši: »Slava ti, junak mladi! Z mečem, žejnim krvi, boš šel nad pagane in veliko kraljestvo bo padlo k tvojim nogam. In ljubil te bo tvoj oče, silni in mrki.«
In reče carjeviču drugi: »Dobro ti bo, nada zemlje naie! V daljni deželi, za morjem devetim, za molčečimi gorami boš našel nevesto, lepo po licu mladostinem, slavno po rodu bojarskem. Roža bo tebi in strašnemu carju,«
In reče tretji starec, ki je videl svojih mladostnih vrstnikov vnuke in teh vnuke,
z brado kot sneg, opiraje se na palico silno, hrastovo: »Carjevič, nič ni dobrega. Silni Bog, ki vlada usodo, naj te obvaruje!«
In obdaruje carjevič menihe, s srebrom zvonkim in dirja v Moskvo, mater ruskih knezov.
Silni car Ivan Vasiljevič, dika zemlje ruske, žezlo med trsti, po pravici ti je dala zgodovina ime Veliki, po pravici pa tudi Grozni! Ubil si svojega sina, podporo prestola, in mu s kovano palico predrl široke prsi in vzrasla je iz njih vroča roža krvi!
AJSHILOVA ORESTIJA: AGAMEMNON, fr. omerza.
(Dalje.)
Agamemnon.
V	hiši.
Ojoj, udarec str&šen, smrtno sem zadet!
Zbor.
Molčite! Kdo kriči, da smrtno ranjen je?
Agamemnon.
1345 O joj, še enkrat joj, zdaj v drugo je zadel!
Zbor: 1. mož."*
Storila je zločin, to kr&ljev bil je glas.
Svetujte zdaj možje, kaj varno se vam zdi.
2. m o ž.	•	,
Povedati vam hočem svoje mnenje jaz: pošljimo sla takoj, da skliče ljudstvo s£m!
3. mož.
1350 A jaz sem misli te: zgrabimo brž za meč in kar vderlmo v hišo, kaj je vendar s tem.
4. m o ž.
Jaz menim tudi isto in se strinjam v tem, da naj se kaj storf. Ne smemo čakati.
5. mož.
Sam6 poglej, če hočeš! To je tak uvod,
1355 kot skušal kdo postati v mestu bi tiran.
6. mož.
Mi čakamo seve, a njim je delo mar.
Ne misli, da stoje rok6 navzkriž držeč.
.7. mož.
Ne vem, kaj rečfcm naj in kaj svetujem vam.
Kdor hoče kaj storiti, d& naj i na«vet.
“ Wilamowitz deli ta del drugaie, ker iteje po njegovem ibor 15moi.
8. mož.
1360 Jaz sam sem iste misli. Prazne marnje so, da kdo z besedo bi obudil mrtveca.
9. mož.
Da rešimo življenje, naj priznamo mar, da ta je naš vladar, ki skruni hišo to?
10. mož.
Nikakor, ni mogoče; rajši prej umrem.
1365 Milejša je usoda kot pa suženjstvo.
11. mož.
Zastokal res je kralj, al je pa to dokaz, ki jasno priča nam, da je res mrtev mož?
12. mož.
Prepričajmo se prej, potem jezimo se, ker »slutiti« in »znati«, to sta dve reči.
Zbor.
1370 Pozdravljam misel tvojo! Vse me sili v to, da prej natanko zvem, kako je s kraljem zdaj.
Ko hočejo vdreti v hišo, sc odpro vrata,“* ki vodijo v kopalno sobo.
V	kopeli leži mrtvo truplo Agamemnovo, zavito v rjuho. Zraven njega mrtva Kasandra.
Klitajmestra.
Stopi iz sobe pred zbor, ki sc umakne nazaj. V roki drži sekiro. Čelo ji je oškropljeno s krvjo.
Primemo času prej sem rekla marsikaj,
• kar zdaj nasprotno pravim, toda sram me ni.
Če zlo pripraviti zločincu hoče kdo,
1375	ki, meniš, ljubi te, kako visoko pač
naj splete zanko mu, da skočil čez ne bo?
2e dolgo sem v skrbeh na boj ta mislila, a zmagala sem slavno, dasi pozno le.
Zdaj žrtev tu leži, kjer kij jo je zadel.
1380	Storila sem tako, ne bom tajila nič.
V	odejo dolgo sem pogube strašne kras zavila ga, da bil kot riba je ujet, da mogel ni uiti, ne braniti se.
Zamahnila sem dvakrat, dvakrat je zavpil.
1385	Sesedli so se udje. Ko ležal je na tleh,
še tretjo je prejel, da Zevsu skažem čast,65 ki mrtvecev vladar v kraljestvu je temč.
Tak zgrudil se tedaj in koj izdihnil je.
Ko vdrl pa močan se curek je krvi,
1390	me kaplja je zadela rdeče rose te.
Src6 se vzradosti kot če rosi neb6 na žitno p6lje dež, se popki razcvetč.
Sedaj sem srečna vsa.	O cenjeni	možje,
radujte se z menoj,	jaz	vriskam v	rddosti.
"* Pri starem gledališču se jo namreč pokazala notranjost sobe na ta način, da so pripeljali sobo na	posebnih	strojih na pozoriiče.
09	Kakor	ic	veljal pri daritvah tretji	dar	nebeškemu	Zevsu,	tako pravi tuka| Klitajmestra
zaničljivo, da je darovala tretji udar podzemskemu Zevsu, Plutonu.
1395 Ko bi dostojen bil ob krsti pitni dar,	*
to zdaj bi bilo prav ne enkrat, stokrat prav.	.	<
Namešal vrč prokletstva on je v hiši ti, napolnil kelih zla, a sam ga je izpiL
Voditelj zbora.
O jezik tvoj, predrzni! Čudno se mi zdi,
1400 da bdhaš se tako ob krsti moževi.
Pozdravljam misel tvojo. V se me sili v to,
da prej natanko zvem, kako je s kraljem zdaj. (Agarn, 13#0 —1371.)
Klitajmestra.
Norčujte se z menč, češ, glej jo, kak nori!
Povem, kar veste vsi, in ne bojim se nič.
Če hvališ me al grajaš ti, mi nič ni mar. Agamemnon tu leži, poglej ga, moj soprog,
1405 a zdaj ne diha več. Storila sem to jaz, umetno delo res pravičnih tehle rok.
Zbor.
Kakšno zelišče zlo, žena, zavžila si?
Kakšen si pila strup?
Rastel je v dnu morji.
Blazen podi te duh.
Mar ti ni ljudstva nič,
1410	dasi	proklinja	te?
Dom ti na tujem bo, vsak meščan te sovraži.
Klitajmestra.
Obsodbo slišim zdaj. Pregnanstvo čaka me, sovraži me meščan in ljudstvo kolne me. Takrat pa ugovarjal nisi temu nič,
1415 ko z isto srčnostjo, kot ovco bi imel,
ki v neštevilnih čedah hlev mu jih redi, zaklal je lastno dete, dragi moj zaklad, da silo bi ustavil trakijskih vetrov.
Ni bila li dolžnost, da njega si pregnal,
1420 da plača grd umor? Za to, kar jaz storim, pa oster si sodnik? Poslušaj, kaj poveml Groziš, a tudi jaz pripravljena sem, znaj! Premagaj me, potem pa vladaj nad menojl Če pa drugače list obrne morda bog,
1425 sicer bolj pozno, a spoznal boš, kaj je prav.
Zbor.
Drzna si, žena, ti, govor prevzeten tvoj!
K6liko čutiš slast v tem, da prelivaš kri, kaže krvavi znak, sveti na čelu se.
Kazni ušla ne boš; zgine prijateljstvo,
1430 plač boš pl&čala s plačem.
Klitajmestra.
Poslušaj, kaj prisegam svčto zdaj ti jaz! Pravica maščevalna mrtve deklice in kazen s krivdo vred, ki pile sa to kri, so priče, da ne bo prestopil praga strah,
1435 dokl6r ognjišče moje čuva Ajgistos
ter zvest ostane mi in dober kot poprej.
Saj ščit je to močAn, da nič se bati ni, a Hrisove je hčerke lizal v Troadi.
1440 In tu počiva sužnja in čarovnica, njegova ljubica preroškega duha, ki kot družica zvesta šla je z njim na krov. Počenjala sta to — a joj, za drag le kup.
Tako leži on tu, a ona kot labud 1445 zapela še je zadnji svoj žalobni spev
in zdaj pri njem leži, ljubimka kraljeva. Pripeljal jo je sfem, da zveča mi radčst.
Zbor.
O ko bi prišla smrt urnih korakov mi!
Kr&tko naj bo trpljenjel 1450 V bolestih hudih naj, ne hira mmnogo leti Večni prinese naj sen!
Saj varuh moj najboljši zmagan tu leži, ki radi ženske zla je toliko užil in zdaj zadala tudi ženska mu je smrt.
1455	Gorje ti, o Helena blazna,	gorje!
Ti sama si tisoč, več tisoč	ljudi
poslala v pogubo pri Troji.
Ovenčala zdaj
glavo v večen si si spomin s krvj6 prelito. Večno sled	ostane	njen.
1460	Od nekdaj vladal v hiši ti	je star	prepir,
ki zidal je soprogu bedo in	pogin.
Midva sva gospoda v hiši.
har storiva, to je prav. (Agam. If8‘.
Klitajmestra.
Usodne si smrti ne kliči nikar, ker to te težil
Na Heleno jeze ne zvračaj svoj6,
1465 da kriva je smrti, poslala v pogin več tisočev sama danajskih je mož, storila gorje neizrecno.
Zbor.
Duh, ki divj&š tak6 v hišah nesrečnih dveh bednih Tdntala vnukov,
1470 ki moč si ženski dal, pogum, srčn6st mož& — bol mi razjeda Breč!
Poglej, kako stoji na mrtvem truplu zdaj in kot sovražen krokar poje spev straš&n!
V	akordih, čuj, ubranih zmage glas doni!
Gorje ti, o Hčlena blazna, gorje!
1475	Ti sdma si tisoč, več tisoč ljudi
poslala v pogubo pri Troji.
Ovdnčala zdaj
glivo v večen si si spomin
s krvj6 prelito. Večno sled ostane njen.
1485
1490
1495
1500
1505
1510
1515
Od nekdaj vladal v hiši ti je star prepir, ki zidal je soprogu bedo in pogin.
Klitajmestra.
To pravo je mnenje, kar rekel si zdaj, ko kličeš duha,
■ki zredil se v hiši je dobro le-ti.
Srce koprni mu po krvi samo.
Zacelila rana se stara še ni, ko znova gnojč se uljesa.
Zbor.
V hiši ti duh je vladar,
duh velemočni, neznosen srd.
Grozna misell Gorje, gorje!
Nikdar sit ni nesreče.
Ojoj, ojoj! To hotel vse, to stčril vse je močni Zevs.
Se li brez tebe, Zevs, na zemlji kaj zgodi?
Bog izvršil je tudi to.
Gorje, gorje! O predragi moj kralj
kak6 nad teboj
srce naj ljubeče mi joka?
Tu v pajkovo mrežo zapreden ležiš, ubila te roka brezbožna.
Strišen pogled, gorje!
Pddel sramotno si.
Izdajski te zadela je r6ka z dvorezno sekiro. Ah!
Klitajmestra.
Ti praviš, da tole storila sem jaz.
Ne misli nikar,
da jaz Agamemnona žena sem mar!
Postavo njegove le žene prevzel je duh maščevalni prastari, grozan.
Da plača Atrčjev peklenski obed, je tega zadel.
In padel je mož za otroke.
Zbor.
Kdo mi izpričal bo to, češ da ga nisi ubila ti?
Dedni duh maščevalni je v tem sam6 te podpiral.
V potokih teče rodna kri in črni z njo drevi umor.
In kamor pride on, bo nova tekla kri.
Kazen, deca, za vaš obed.
Gorje, gorjel O predragi moj kralj,
kak6 nad teboj
sreč naj ljubeče mi joka?
Tu v pdjkovo mrežo zaprčden ležiš, ubila te r6ka brezbožna.
Strdšen pogled, gorjel Padel sramotno si.
Izdajski te zadela je r6ka z dvorezno sekiro. Ah!
Klitajmestra.
1525 Ni v hišo zanesel nesreče morda zvijačno on sam?
Um6ril si cvetko je lastne krvi, ki lijejo solze mi vedno za njo.
Pravično ravnil je? Pravično trpi.«
1530 Zatorej naj v Hadu ne toži nad tem, ker smrtni je meč mu plačal le to, kar je st6ril.
Zbor.
V	zadregi sem veliki, um opešal je.
Kam li naj se obrnem?
1535 Brez sveta tu stojim, ko gine hiša ta.
Vihar bo zadivjal in hišo to razdjal — bojim se — dež krvav. Poglej, saj že kapljal”
Za nov zločin usoda meč pravice spet na brusu novem brusi, bliža se gorje.
1540	O zemlja, zemlja, da	vzela si me,
še preden sem videl, da v krsti leži, da kralj je v kopeli srebrni.
Bo kdo ga pok6pal, kdo jokal za njim?
Boš mogla li ti, ki ubila si ga,
1545	da s6lze tek6 ti na	grobu možd,
da duši sočutje brezčutno morda izkažeš za dela velika?
Kdo naj na grobu božanskem m6žu poje, da v s6lzah se topi sreč,
1550	da duša hkratu joka,	tone žalosti?
Klitajmestra.
Kaj tčbe to briga, kaj tebi je mar, kaj jaz naj storim?
Ubila sem jaz in pokopljem ga jaz, jokdla za njim pa ne bo služinčad.
1555 A hčerke je Ifigenije dolžnost, da rddostno gre
očetu naproti, ko v kraj ga gorjd prepelje brodnik,B8 ga strastno objame, poljubi.
«
Zbor.
1560	Zasmeh sledi	zasmehu, vedno	rogaš se.
To je s6diti tčžko.
Za gldvo dal boš glavo. Tepeš? Tčpen boš.
Kot Zevs ostane bog, ostane zdkon ta, da kakor si	sejal, tako boš	tudi žel.
1565	Kdo dete naj	prokletstva vrže	ven Čez	prag?
Nereča se je	zrasla z rodom	hiše te.
M Ako je prej pravično ravnal, zdaj po pravici trpi.
‘7 Tekst ima '|'UKtk; M XilYu, t. j, saj ponehujc kapljati, torej jc že dei tu. Wilamowitz bere	namesto	Xi|fm t. j, saj ga napovedujejo že kaplje. To sc mi zdi bolj umevno.
M llnron v spodnjem svetu.
k
1575
1580
1585
1590
1595
1600
1605
1610
O	zemlja, zemlja, da vzela si me, še preden sem videl, da v krsti leži, da v kopeli kralj je srebrni.
Bo kdo ga pok6pal, kdo jokal za njim? Boš mogla li ti, ki ubila si ga, da solze tek6 ti na grobu mož&, da duši sočutje brezčutno morda izkažeš za dela velika?
Kdo naj na grobu božanskem m6žu poje, da v sčlzah se topi src6, da duša hkratu joka, tone žalosti?
Klitajmestra.
Kar zdaj si govčril, povedal si prav.
Jaz čem se tedaj pobotati z duhom, ki v hiši divja Atrdjevih sinov. Naj zdaj bo dovolj, četudi me krivda velika teži.
V	prihodnje odide iz hiše naj te, drugod uničuje za rodom naj rodi Naj majhen le del
bogastva imam, zadovoljna sem s tem, če neha le krov hlepeti po krvi sorodni.
Ajgistos.
Pride kot kralj s spremstvom.
Vesela luč, prišel je maščevalni dan.
Sedaj verjamem res, da božje zre oko na grehe zemlje naše in kaznuje zlo, ko gledam z rddostjo pred sabo tu moža, da v mreži zdaj leži, ki pčkel jo je stkal.
Očetov on zločin poplačal je z glav6.
Naj jasno vse povemI V deželi vladal ti njegov je oče Atrevs. Ker pa oče moj Tičstes, brat njegov, mu krone ni priznal, iz mesta ga in hiše Atrevs je pregnal.
Ko prišel spet nazaj ponižno je proseč na dom Tiestes bedni, to obljubil je, da močil on ne bo očetnih tal s krvjo.
Kot sprave znak brezbožni oče tega tu povabil je Tiesta kot prijatelj zvest, naj pride in obhaja praznik z njim vesel, na mizo pa otrok mu lastnih dal meso.
Odrezal pa je prste r6kam in nogdm in skril jih, da jih nihče gostov ni spoznal.
Nič hudega sluteč je jedel oče moj, za rod pa, kakor vidiš, jedel je gorje.
A ko spoznal je, groza, kaj je storil brat, zavzdihnil, padel znak, izbljuval strašno jed in zlo želel usodo hiši Pelopa, prevrnil hkratu mizo ter zaklel je prav, da ves tako pogine Plčjstenov naj rod.
Glej, to je vzrok, da tukaj mrtev ta leži.
In da jc padel on, sem čisto prav ravnal.
Saj bil sem še v povojih trot'i mu otrok, ko me pregnal z očetom bednim jc od tod.
1620 Odrasel pa s pravico prišel sem nazaj.
Dosegel sem mo ih, čeprav sem daleč bil,
Ker predel sem krog njega zvite zanke jaz.
Celo umreti zdaj bi hotel radostno, ko v mrežo se pravice tale je ujel.
Voditelj zbora.
1625 Ajgistos, ne norčuj se poleg zlobe še!
Če praviš, da možd umoril si nalašč in strašni ta zločin edini sklenil ti, ti pravim, da pri soidbi zdrav ne boš ušel, ko ljudstvo te s prokletstvom kamenjalo bo.
Ajgistos.
1630	Tak ti mi	govoriš,	ki zadnji si veslač?
Ni ladje li	gospod,	kdor s krova	vodi brod?
Seveda, star si že, težk6 se naučiš modrosti v letih teh, kot pravi star izrek.
Če trmo pa zapreš	in jesti ji ne	daš,
1635	boš videl,	kakšna	čuda dela ta	zdravnik,
učitelj zgled za vse. Še starčku se odpre.
Oko ti zre sicer, ne vidiš pa tega?
Ne brcaj proti ostnu, kajti bol rodi.
Voditelj zbora.
Ti, baba, čakal si, da pride iz boja kralj,
1640 njegovo vez zakonsko skrunil si dom& in vojskovodju ti iztuhtal to si smrt?
t	Ajgistos.
Še jokal boš za to, kar zdaj si spet dejal.
Uprav nasproten jezik kot Orfej imaš.
On s petjem namreč vse z raddstjo je navdal,
1645 a ti razburjaš vse z neumnim lajanjem.
Krotkejši boš postal, ko v ječo te zaprem.
/
Voditelj zbora.
Kako? Argejcev kralj boš, misliš, ti kedaj, ki temule sicer iztuhtal ti si smrt, da storil to bi sam, pa manjkal je pogum?
Ajgistos.
1650 To modro je bil6, da žena vara ga,
ker jaz sem bil sumljiv, sovražnik star njegov,
Z bogastvom torej tem si vzamem krono jaz kot vaš prihodnji kralj. Kdor slušal me ne bo, bom vajeti napel konjičku drznemu,
1655 ki oves zdaj ga zbada. V temnem hlevu bo postal pri hrani pičli kr6tek in volj6n.
Voditelj zbora.
Zakaj tegd moža, boječa mevža ti, umoril nisi sam? Ubila ga je ta, oskrunila nam dom, bogove zemlje te.
Ne gleda li Oresta kje še solnca luč, da sreča ga ugodna sem pripelje spet, nad vama pa maščuje kri prelito to?
Ajgistos.
Kaj govoriš, kaj počenjaš! Čakaj, kmalu videl boš,
Hajdi, dragi mi vojaki! Bliža se krvavi boj.
Voditelj zbora.
Hajdi, vsak naj meč zagrabi, vsak pripravljen za naskoki
Ajgistos.
Stopi pred četo.
Tudi jaz za meč zagrabim, strah me ni umreti koj.
Voditelj zbora.
Rad umrješ, praviš. Dobro. Sreča naj odloči boj!
Klitajmestra.
Stopi med nje.
Drugega, soprog predragi, delaj mi nikar gorja!
Saj je žetev že obilna, polne žitnice so zla.
Žalosti dovolj je bridke, ne prelivaj več krvi!
Pčjdite, častiti starčki, vrne vsak se naj domov, preden kaj stori al čuti. Dosti, kar je že bil6.
Ko bi muk zdaj bilo konec, srečno bi bil6 sreč.
Kajti težko nas uldaril duh nesrečni je z rok6.
To povem vam jaz kot ženska, kdor me hoče slušati.
Ajgistos.
Naj li njih predrzni jezik sme psovati me tako?
Naj obsuje me s sramoto in izkuša naj boga ter norčuje se z vladarja, ko neumno blebeta?
Voditelj zbora.
Prav Argejec strahopetcu nikdar se ne bo sladkal.
Ajgistos.
1680 Prišla bo kedaj še ura, ko boš čutil mojo pest.
Voditelj zbora.
Nikdar, ako bog Oresta sem pripeljal bo nazaj.
Ajgistos.
Znano je, da kdor pregnan je, kruh sladdk mu je le up.
Voditelj zbora.
Dokler smeš, naprej se m&sti, dasi vse k propasti gre!
Ajgistos.
Vedi, plačal boš mi drago, da neumno zidaj čvekaš.
1660
J
1665
1670
1675
Voditelj zbora.
1685 Kot petelin pri kokoši bahaš se. Srce pogum!
Klitajmestra.
K Ajgistu.
Pusti, pusti, kaj te briga! Naj le laja pes zaman!
Midva sva gospoda v hiši. Kar storiva, to je prav.
Odideta v hišo.
Konec I. dela.
 BS^::==......................
KARTOGRAF BLAŽ KOCEN.	dr.	FR.	TRDAN.
S skromno slovesnostjo so dne 7. avgusta 1. 1921 na Ponikvi ob juž. žel. odkrili spominsko ploščo možu, ki si je z neumornim delom pridobil sloveče ime v znanstvu in ga zato pozna ves učeni svet. Učeča se mladina ima sicer slednji dan pred seboj sad njegove izredne pridnosti, vendar se mnogi niti ne zavedajo, da je bil kartograf Blaž Kocen pristni sin slo-. venske matere. Ob stoletnici njegovega rojstva in petdesetletnici njegove smrti nas priganja čut hvaležnosti do rojaka učenjaka, da si nekoliko bliže ogledamo njegovo življenje in delovanje.
Blaž Kocen1 se je rodil dne 24. januarja 1. 1821. pod preprosto vaško streho v Hotunjah v župniji Ponikve na Spodnjem Štajerskem. V Ljubljani se je vršil isHega leta sestanek treh evropskih vladarjev, ki so v duhu »svete zaveze« zagotavljali, da hočejo svojim narodom vladati po načelih krščanske vere, ljubezni in pravice ter' tako zabrisati sledove, ki jih je vtisnila evropskemu življenju in mišljenju Napoleonova doba. Mladi Blažek je rastel še v živih spominih na takratne velike dogodke. Od sttarejših je gotovo večkrat slišal pripovedovati o vojnih grozotah in vojni službi rojakov v tujih deželah. Zato si je lahko misliti, »da se je zbudilo že takrat v mladem srcu zanimanje za tuje dežele
1 Nemški se je nalašč pisal »Kozenn«, da bi njegovo ime prav izgovarjali in naglašali.
in s tem za vso znanost, ki nas uči o tuih deželah, za zemljepisje«2.
Ker je domači gospod župnik, ki je njla-dino zasebno poučeval, spoznal nadarjenost Blaževo, je napel vse sile, da bi spravil dečka v šolo v Celje. Starši so se končno vdali; ker pa so bili ubožni, niso mogli izdatno podpiraiti svojega sina. Za Kocena se je začelo ono borno življenje revnega dijaka, katero opazujemo dan na dan; navezan je bil na svojo pridnost in na usmiljena srca. Vendar je kljub pomanjkanju in trpljenju srečno dovršil ljudsko šolo in šest gimnazijskih razredov. Zadnja dva razreda sta obsegala takozvane »filozofske študije«. Ker teh v Celju takrat še ni bilo, je odšel Kocen peš v Gradec, odkoder se je po dveh letih tudi peš povrnil.
Po končanih gimnazijskih naukih se je posvetil duhovskemu sitanu. L, 1840 je v Celovcu stopil v semenišče, ki je bilo skupno za krško in lavantinsko škofijo. Razen bogoslovja je že takrat najraje prebiral fizikalne in geografske knjige. Dne 1. avgusta 1845. je bil v Št, Andražu posvečen v mašnika.
Izprva je pet let deloval v duhovskem pastirstvu. Kot kaplan je služboval v Št. Rupertu nad Laškim, v Šoštanju in Rogatcu. Viharne dneve leta 1848 je preživel sredi ljudstva, po svobodi koprnečega. S trezno in premišljeno besedo je na raz-
J Nova Doba, III (1921), št. 106.
grete in po revoluciji koprneče duhove večkrat pomirjevalno vplival.
Kljub politični reakciji, ki je sledila ponesrečenim marčnim dnevom, so takratni prosvetni voditelji vendar začeli posvečati več pozornosti šolstvu. Pomnožili so zlasti število srednjih šol in preosnovali za,-stareli učni načrt. Ker je izprva primanjkovalo strokovno naobraženih učiteljev, je učna uprava povabila mlade in nadarjene duhovnike, da bi pomagali sodelovati pri vzgojno-prosvetnem delu. Med tistimi, ki so se odzvali vladnemu povabilu, je bil naš Kocen. V jeseni 1, 1850. je postal na gimnaziji v Celju namestni učitelj in tu dve leti poučeval prirodopis, fiziko in matematiko. »Njegovi učenci«, poroča Simon Rutar1, »pripovedujejo, da je hodil po šoli k nekemu mojstru strugat; bržkone je Kocen izdeloval kak telurij ali planetarij, ker se je bil že tedaj oklenil zemljepisne vede.«
V	šolskem letu 1852/53 nahajamo Kocena na Dunaju v fizikalnem zavodu. Pripravljal se je na profesorski izpit, ki ga je prebil dne 9. oktobra 1853 z odliko. Kot redni profesor je nato poučeval v Ljubljani, Gorici in Olomucu, Meseca avgusta 1. 1870 je zaradi sušice nastopil dopust. Preselil se je v Hernals tik Dunaja, kjer je že po enem letu dne 29. maja 1871 umrl.
To so le skromni podatki iz Koceno-vega življenja. Kakšen pa je bil Kocen kot človek in znanstvenik?
Postave je bil srednje visoke in nekoliko upognjene. Obraz mu je bil prej čme-ren nego prijazen. V šoli ni razumel nobene šale, zato so se ga dijaki bolj bali. Na hoji in na bolestnem izrazu je bilo braiti, da kljuje njegovo upapolno duŠQ črv jetike, ki se je bil vanj vtihotapil že v dijaških letih.
Kocen je že kot dijak navadno malo govoril. Skoro vedno je molčal in kaj premišljeval. Najrajši jc imel samoto in prirodo. Njegov duh je neprestano snoval nove načrte, še na izprehodu si ni privoščil oddiha, vedno je imel s seboj zemlje-
pisno ali botanično knjigo. Vse življenje je bil izredno vesten in delaven. Njegovi biografi ne morejo prehvaliti njegove marljivosti in vztrajnosti. Slovenski ni pisal, zarto ga ne moremo prištevati slovenskim pisateljem, a vendar je naš ponos, ker je prisrčno ljubil svojo domačo grudo. Nemci ga sicer proglašajo za svojega, vendar se on ni nikdar smatral za Nemca, temveč ohranil svoje srce zvesto slovenskemu narodu. Ohranili so se namreč pismeni dokazi, iz katerih je razvidno, da se je Kocen tudi v časih, ki ga je proslavljal tuji svet, čutil Slovenca in pripoznaval, da je, mož slovenske korenine.2 Slovenskega narodnega gibanja, ki ga je rodilo 1. 1848, Izprva res ni prav umeval in presojal, toda bivanje na Moravskem ga je pozneje tudi z novim slovenskim pokretom sprijaznilo.
Kocenovo znanstveno delovanje je težko oceniti, ker je bilo tako mnogostransko in plodonosno. Tu hočem omeniti samo najvažnejša zemljepisna in kartografska dela, ki še danes oznanjajo nevenljivo slavo svojega povzročitelja.
Prvo večje delo, s katerim je Koccn opozoril nase znanstveno javnost, je bila knjiga »Grundziige der Geographie«, ki je izšla 1, 1858 v Budimpešti in na Dunaju. S kakšnim odobravanjem so knjigo sprejeli, priča najbolje dejstvo, da je bila po 6 letih potrebna že druga izdaja. Kot učenec-sa-mQuk Ritterja in Reclusa odkriva Kocen nova pota in meltode zemljepisnega pouka. Z umevanjem dobrega šolnika in vzgojitelja pisana knjiga je tako povzdignila Kocenov ugled, da je dobil naslov »šolski svetovalec« v gimnazijskem oddelku. Na Kocenove »Osnovne zemljepisne pojme« je Jožef Erben naslovil svoj spis »Poč&tek zemčpisu«, ki ga je pozneje izpopolnil naš rojak, spodnještajerski Slovenec, dr. Konrad Jarc, deželni šolski nadzornik na Moravskem,
Življensko delo Kocenovo pa tvori,o njegovi zemljepisni atlanti in mnogoštevilne stenske karte.
1	Ljublj. Zvon, XIX (1899), str. 421 in »led.
3 Dom in Svet, XI (1898), str. 738.
V	bivši Avstriji so takrat uporabljali atlante tujih kartografov, ki naših krajev še poznali niso. Razen splošnozemljepis-nih pomanjkljivosti je zlasti trpela topografija slovenskega ozemlja. Morebiti je prav ta nedostatek na Kocena kott vestnega geografa in zavednega Slovenca še posebno vplival, ko je začel v kartografiji takorekoč ledino orati. Značilno za Koce-novo narodno mišljenje je tudi dejstvo, da je pridejal karti alpskih dežel posebno tablico, ki vsebuje za tisti čas še dosti pravilno pisana slovenska imena. Prva izdaja Kocenovega atlanta za ljudske in me-
ščanske šole je izšla 1. 1860, za gimnazije pa tri leta pozneje. Na srednjih šolah je Kocenov atlant doživel že 42 izdaj. V bistvu Kocenovo delo je tudi hrvatski »Geo-grafički atlas«, ki podaja v najnovejši, to je tretji razširjeni in predelani izdaji, že povojne politične razmere.
»Po Kocenu je izpolnil naš narod svojo nalogo tudi na zemljepisno-prirodopisnem polju, kakor jo je izpolnil z Vego na matemaitiškem in Miklošičem na jezikovnem polju.«0
5 S. Rutar, o. c. 425.
TSSSD
NA OBISKU PRI OČETU SRBSKE STENOGRAFIJE.
(Konec.)
IVAN DOLENEC.
Vedel sem, da imam opraviti z izrednim možem, čigar ime je s srbsko kulturno in politično zgodovino tesno spojeno, in sem imel takoj v glavi tih načrt, da ga neopaženo intervievam. V družbi je bila tudi gospa Milovanovičeva in sinova (eden študira elektrotehniko na Grenoblu v'vzhodni Franciji, kakor sploh sedaj mnogo Srbov študira na Francoskem, drugi je maturant in je bil lani v juliju s svojimi tovariši v Sloveniji); zabava se je zato vršila v več manjših skupinah. To priliko sem porabil, da sem začel z gospodom Milovanovičem razgovor o njegovem delu na stenografskem polju.
»Že pred menoj sta poskušala dva ro-joka prirediti srbsko stenografijo, a njuni poskusi niso uspeli. Leta 1870. me je poslala srbska vlada kot mladega uradnika v ministrsitvu v Prago, da prevedem Ga-belsbergerjev sistem na srbski jezik s pomočjo čeških stenografov. Češčine sem bil že poprej precej vešč in sem se je v Pragi igraje popolnoma priučil. Stopil sem v stik s profesorjema Františkom Dolejško in Leopoldom Bauerjem. Največ težav nam je delal znak za č, ker tega glasnika nima razen Srbohrvatov noben slovanski
jezik. Tri mesece smo poskušali to in ono, preden je našel profesor Bauer naš sedanji znak za č. Zanimiv je način, kako sem se seznanil s profesorjem Bauerjem. Reklo se mi je: »»Ta profesor obeduje v tej in tej gostilni. Najlaže ga poiščete tam. Spoznali ga boste po tem, da vedno, tudi med jedjo, dela s prstom po zraku stenografske znake.«« Res sem se napotil v dotično gostilno; šel sem skozi celo dvorano, a moža, ki dela znake v zraku, nisem zapazil. Ozrem se še enkrat po dvorani in glej — tam sedi mož z rdečo brado, ki napravi večkrait s kazalcem v zraku kako grafično potezo. Pristopim k mizi: »»Imam čast go-.voriti z gospodom profesorjem Bauerjem?«« — »»Jaz sem profesor Bauer.«« Pravilno so mi ga opisali.
V	7 mesecih sem s pomoč‘o imenovanih dveh profesorjev izdelal prenos Gabels-bergerjevega sistema na srbski jezik.
Koncem leta 1871. se je sestala srbska skupščina v Kragujevcu. Bil sem edini stenograf za vse plenarne razprave. Prve seje ne bom nikoli pozabil. Trajala je od 8. do 12. ure in od 3. do pol 7. Ko sem nehal ste-nografirati, sem pričel dešifrirati stenograme v družbi pisarja, ki so mi ga dali
na razpolago. Delala sva vso noč, dokler ni posijala zora v najino sobo, pokadila cel krožnik cigar in izpila po 20 čaš kave, da sva premagovala zaspanost. Tako sem delal 37 dni. Tedaj sem onemogel. Pljuval sem kri in bil bolj podoben mrliču nego živemu človeku. Skupščina mi je izrazila svoje sožalje na obolelosti in poslala dar 50 dukatov (okrog 600 kron). Bil sem pri
bližini Belgrada na eni najlepših točk, ki jih morete najti na Topčideru! Odslej sem vedno poleg duševnega dela gojil tudi telesno delo, ozdravel popolnoma, se utrdil in srečno preživel tudi svetovno vojno. Še sedaj poučujem stenografijo na trgovski akademiji. Zato se imam zahvaliti v prvi vrsti dejstvu, da mnogo živim in delam v prosti naravi.
A
m-
Prvi stenografski urad v srbski skupščini. Milovanovič v drugi vrsti srednji.
zdravnikih na Dunaju, ki so mi rekli, naj se vrnem domov. Razumel sem: hoteli so reči, da zame ni rešitve. Šel sem se zdravit v solnčno Gorico, kjer sem bival od februarja do maja 1872. prav lepe dneve. Posebno prijateljsko sem občeval s takratnim gvardi’anom v kostanjeviškem samostanu. In glejte — v Gorici sem ozdravel! Ko sem se vrnil v Belgrad, sem si kupil ta svet, na katerem vas sprejemam danes. Kako poceni je bilo itakrat pri nas vse, raz-vidite iz tega, da sem dal za 11.000 kvadratnih metrov sveta kakih 900 dinarjev, tako da mi kvadratni meter ne pride niti na 20 vinarjev. In prosim: v neposredni
Ta hiša mi je enkrat tudi direktno rešila življenje. Ob času, ko so umorili kralja Aleksandra, sem bil načelnik v ministrstvu za notranje zadeve. Med osebami, ki so bile določene, da bodo umorjene, sem bil na sedmem mestu kot šef policije. Toda v usodni noči nisem spal v Belgradu, ampak tukaj v samotni oddaljeni hišici. To me je rešilo. Pač pa sem bil takoj upokojen. Sicer pa to ni bilo zame — skoro bi rekel — nič nenavadnega. Pomislite — da boste imeli malo slike o razmerah, kakršne so vladale včasih v Srbiji — v teku svoje državne službe, ki sem jo vršil naj-vestneje, nisem bil nič manj nego petkrat
upokojen. Tudi pri uradniku ni bilo takrat toliko merodajno njegovo delo in njegova poštenost kakor — politična pripadnost.
Bil sem tudi državni poslanec, in sicer baš ob času, ko se je pričela vojska z Bolgari leta 1885. Jaz šeni bil vedno proti tej vojni. Rekel sem: Brez ozira na to, ali zmagamo mi ali Bolgari, bodo posledice usodne; med obema sosednima narodoma bo vladalo krvno sovraštvo, iz katerega se lahko izcimi bogsigavedi kaj. Bil sem sicer prepričan, da bo zmagala Srbija, ker sem podcenjeval bolgarsko vojaško moč, Avsitrija nas je hujskala na vojno in nam zagotavljala, da bodo Srbi zmagali. Avstrija se je namreč bala, da Bolgarije ne zasede Rusija, s čimer bi bila prekrižana njena tendenca, da bi prišla do Soluna. Avstrija si je zbrala ugodno priliko, da nas nahujska na vojsko proti Bolgarom. Bolgarija je bila namreč baš takrat anektirala Vzhodno Rumelijo z 1,600.000 prebivalci; s tem se je ona močno okrepila in ravnovesje na Balkanu se je zamajalo. Kralj Mi-
lan, ki je bil dober diplomat, je. že takrat rekel: »»Za Rumelijo pride na vrsto Ma-cedonija; Bolgari bodo v doglednem času hoteli okupirati tudi Macedonijo.«« Jaz sem s 15 drugovi zastopal misel, da se moramo ogibati sovraštva s sosednim slovanskim narodom in najti miren modus vi-vendi.«
Medtem je padel lahen dež na zemljo, tako da nam je bilo nemogoče ogledati si vinograd. Noč, ki je grozila biti prav temna, je napravila konec deževnemu, čisto jesenskemu dnevu. Morali smo se posloviti, dasi smo odhod odkladali, dokler je bilo najdalj mogoče. Prijetna, redka družba — kdo ve, kdaj jo bomo imeli zopet?! »Gospodje, današnji obisk ne pride nič v račun. Priti moraste še enkrat, da si ogledamo vinograd. Glejte! Prišli ste v vinograd— pa smo morali ves čas čepeti v sobi «
Jaz pa sem bil na tihem bolj vesel, da se je izlet glede vremena ponesrečil, nego bi bil bržkone, če bi se bil posrečil. Jup-piter Pluvius, hvala ti!
MODERNA SVETOVNA NAZIRANJA IN
KRŠČANSTVO.	dr.	i.	samsa.
Sveitpvni nazor imenujemo skupino misli o svetu, življenju in naravi, skupino čuv-stev, ki jih vzbuja pogled na svet in skupno teženj in dolžnosti, s katerimi mislimo zadoščati svoji nalogi na svetu. Vse te misli, čuvstva in težnje po nekem sistemu združene imenujemo svetovni nazor.
Dvojna želja neprestano utriplje v duši človeštva: želja po spoznanju in želja po sreči. »Človeštvo žeja po bož.em,« pravi francoski pisatelj Zola^ »in stoletja niso mogla ugasiti te žeje. Neugasna žeja po sreči žge človeka.« Želja po sreči je le en utrip človeške duše. Drugi utrip je rešiti uganko o svetu, o duši, o Bogu. Nemški filozof Biiohner imenuje to željo »večno neutešljivo hrepenenje človeškega duha, da bi razrešil sveitovno uganko, neiztreb-ljiv nagon po mističnem in nadnaravnem.«
Odkod to hrepenenje? Ker je želja po
božjem in nagon po nadnaravnem v vsem človeštvu, vedno in neiztrebljivo, ker je v človeštvu stalno, neizpremenljivo občno le narava in kar je vzniklo iz narave, moramo sklepati, da nam je ta nagon po sreči prirojen. Abotno pa je in proti vsej skušnji trditi, da je narava vsadila v dušo teženje po nečem, česar ni. To dvojno teženje ima 'torej tudi svoj predmet. Pravo svetovno naziranje je tisto, ki more pokazati nekaj, kar umiri človeško dušo, vprašujočo odkod in kam, pokazati mora nekaj, kar je zmožno utešiti žejo človeške duše po sreči.
Poglejmo sedaj, so li moderna svetovna naziranja zmožna utešiti človeški um in Človeško srce, skratka človeško dušo! — Prvo svetovno naziranje je panteizem. Le ena snov je, pravi panteizem (monizem). Vse je Bog. Bog in svet je eno in isto.
Svet je iztok (emanacija) božanstva ali pa božanstva razvoj. Poglavitni zastopniki tega naziranja so: Spinoza, Kant, Fichte, Schelling, Schopenhauer. Biichner pravi o tem sestavu: »Čas je molče izrekel smrtno obsodbo nad filozofi panteizma.« Nietzsche pravi o 'teh filozofih: »Nemški filozofi so sanjali, najprej in pred vsemi pa stari Kant.« Schopenhauer je početnik filozofije o pravolji. Po njem je človek suženj v rokah pravolje. Svetovna pravolja se hoče upredmetiti, uresničiti. Če je kdo srečen, slaven, reven, zaničevan, vse to ima pripisovati tej pravolji, ki se je na njem upredmetila. Trezen razum vidi, kak filo-zofični nestvor je ta Schopenhauerjeva pravolja. Namesto tega Schopenhauerjevega boga »pravolje« je kmalu stopil drugi, Hartmannov bog — nesvestno. Po tem filozofu je prvina vse filozofije in vsega življenja smotreno in nezmotno delujoče, vsevedno »nesvestno«, ki pa kljub vsevednosti samo o sebi nič ne ve. Kdor si more to misliti, predsltavljati, ta gotovo nima zdravih možganov. Kot rešitelj filozofije je prišel slednjič Friderik Nietzsche. Že iz mlada ga je bolela glava, in ta bolezen ga je tako zmešala, da se je še tisto malo dobrega, kar je imel, v norosti porazgubilo. Naj navedem nekaj njegovih trditev. V svojem toliko poveličanem delu: »Tako je govoril Zara'thustra,« piše: Država je naprava, kjer se počasni samomor vseh imenuje življenje. — Varuj se dobrih ljudi! — Jaz bi veroval v boga, ki bi znal plesati. — Jaz sem prevroč in sežgan od svojih iriisli. — Nič ni resničnega, vse je dovoljeno. — Torej kvišku, vi višji ljudje; Bog je umrl, sedaj hočemo mi, naj živi nadčlovek. — Če bi bivali bogovi, kako bi bilo mogoče, da bi jaz ne bil. bog. Torej ni bogov. — Vse to presega le še njegova samohvala: »Jaz sem napisal človeštvu najglobokejšo knjigo, ki jo ima.« Da taka filozofija še razvnema ljudi, je znamenje duševne kuge, ki se je polastila ljudi.
Panteizem ne more umiriti človeškega duha. Človeška duša sluti in čuti, da ne more rešiti svetovne uganke same od se-
be, ampak da treba preskočiti skušnjo in poiskati nekaj, česar čuti ne zaznavajo, nekaj nadsvetnega, nadčutnega. Le bitje nad svetom more biti razlog svetu in le pod ozirom na to nadsvetno bitje je moči rešiti svetovno uganko. Sicer pa panteizem sploh ne more umiriti človeškega duha. Po tej filozofiji je vsak izmed nas del spreminjajočega se božjega bitja, torej bog. Treba je le malo uma, pa človek spozna, kako malo je božjega dostikrat v človeku. Kateri duh, če ima količkaj resnobe, se uteši o misli, da je vse bog, da so vse človeške misli božje misli, vse človeške želje božje želje, vse človeške strasti božje strasti, vsa človeška dejanja božja dejanja.
Zakaj človeško dušo žeja po sreči, tega panteizem ne more razložiti. Če je vse bog, bi moralo biiti vse neskončno srečno, Vsaka muka bi bila božja muka. In ker je po panteizmu razvoj večen, bi bile božje muke večne. Večne božje muke so pač najnajvečji nesmisel, ki si ga more izmisliti pretirana človeška domišljija. Vsak panteizem je pesimističen, panteista edino pametno dejanje pa je samomor. Čemu trpeti? Čimprej pade človek v nirvano, tem bolje! Nujna posledica panteizma je nihilizem. Ker panteizem nima znakov pravega svetovnega naziranja, moramo reči, da je panjteizem napačno svetovno nazira-nje. Oglejmo si sedaj nasprotno moderno svetovno naziranje — materializem.
»Vse je materija (snov, kamen, voda, rude, kovine itd.) in nič kakor materija,« tako uči to naziranje. Svet je nastal iz vr-teža večnih atomov, ki se po večnih neoporečnih zakonih privlačujejo in odbijajo. Snov in sila, edini prvini vsemira, sta nesmrtni, neskončni, večni. Vsa bitja so sc razvila iz pra'tvari. Tudi človek je le skupek brezsmrtnih atomov. Življenje je delovanje telesa, duša je le delovanje živcev in možganov. Volja ni svobodna. Nravnost in zakoni — to je skupina družabnih nazorov in navad. Novo svetovno naziranje je izrazil Biichner v svoji knjigi »Sila in snov«, ki je v kratkem doživela 17 izdaj.
O	človeku je pisal: »Da človek ni delo božje, ampak naravni učinek, o tej veliki in očividni resnici more dandanes dvomiti le še nevednost in radovoljna zakrknjenost.« — »Ni misli brez možganov, torej je duša le delovanje možganov.« Ta sklep je popolnoma enak naslednjemu; Za človeško iživljenje je potrebno prebavljanje želodca, torej je življenje le prebavljanje želodca.« — »Duše ni,« je dejal Biichner, »zakaj, očividno in jasno je, da telo samo misli.« A nastopili so učenjaki svetovnega slovesa, ki se jim trditve materializma niso zdele tako očividne in jasne. Nastopil je Emil du Bois-Reymond. Mož je neustrašeno izjavil, da maiterializem ne more razložiti svetovne uganke. On pravi, če je bila materija od večnosti brez gibanja in neenako razdeljena, duh ne ve, odkod neenaka razdeljenost, če se je gibala, ne ve odkod gibanje, V nobenem slučaju se teženje človeškega duha po vzročnosti ne more umiriti. Odkod življenje, odkod zavest? Kaj je snov? Kaj sila? Kaj je gibanje? Kako more telo samo misliti? Na ta vprašanja more prirodoslovec le odgovoriti: Ne vemo in ne bomo vedeli. Tu je meja moderne znanosti, te meje ne bo znanost nikdar prekoračila. Du Bois-Rey-mond ne ve odgovora na sedem svetovnih ugank. 1. uganka: Kaj je bistvo teles in naravnih sil (elektrike, gibanja svetovnih teles)? 2. Kako je nastalo prvo gibanje?
3.	Kako je nastalo življenje? 4. Smotre-nost v naravi? 5. Vprašan,e, kako nastane občutje? 6, Umsko spoznavanje in postanek govora? 7. Svobodna volja? To so uganke, na katere materializem ne ve odgovora. — Znamenito je, da Biichner v svojem zadnjem spisu to sam priznava. Ne vemo in nikdar ne bomo vedeli, kaj je tvar, sila in gibanje; to so neznane količine, katerih večno in neomejeno delovanje tvori vsemir. še manj nego prvemu vprašanju, more maiterializem odgovoriti na vprašanje: Kje je tisti mir, ki po njem koprni nemirno človeško srce, kje je tisto božje, ki po njem žeja človeško dušo? Filozof Hartmann pravi: »Verska potreba,
se bo vedno širila, ker bo človeštvo, čim Jbolj spravi pomočke pozemske ugodnosti v svojo službo, tem bolj uvidevalo, kako nemogoče je na ta način premagati gorje življenja in priti k sreči, k zadovoljnosti. Zato bo verska potreba vedno večja, in versko vprašanje bo najbolj pereče prav tedaj, ko bo človeštvo doseglo vso kulturo, ki jo more doseči na zemlji in ko bo zrlo, kako žalostno in bedno je to, kar je najvišjega na zemlji.« To je pogled v bodočnost. Kot odpor proti materializmu se je pojavil spiritizem, občevanje z duhovi. Nagon človeške narave k veri v mistično, čudežno, nadnaravno je neiztrebljiv. In uprav ostro nasprotje, ki je med materialistično vedo in vero, je morda pomagalo spiritizmu na noge. Če spiritizem sloni na resnici — in nekateri trezni učenjaki še vedno mislijo, da ni mogoče vseh pojavov spiritizma razložiti naravno — je prav s tem že ovržen materializem. A četudi sloni na prevari, se je mogel tako razpasti le zato, ker je našel v srcih naravni nagon k nadčutnemu. Materializem ne more umiriti človeškega duha. Če nima človeštvo vere v drugi svet, zabrede v prazno-verstvo. Kam naj se torej obrne človeški duh? Du Bois-Reymond odgovarja: Obupajmo nad življenjem ali sprejmimo vero v Boga, druge poti ni. Grški filozof Piron, ki je živel okoli 330. pr. K., je prišel do misli, da je vse razmišljanje brezuspešno. »Stvari so nam nedoumne, zdržimo se vsake sodbe! Modrijan si mora v vsem ohraniti srčni mir.« Te misli so se polastile tudi mnogih v naši dobi, ko so videli, da ne panteizem ne materializem ne zadovoljuje duha. »Čemu se 'trudite? Mi resnice sploh spoznati ne moremo.« To se pač ne pravi imeti svetovno naziranje, ampak zdvojiti o vsem naziranju. A človek hoče biti srečen. Torej — pravijo zastopniki zadnje smeri, imenovane agnosticizem — obožuj sam sebe! Išči sreče, kjer moreš! Šampanjca hočemo
—	pravi nemški pesnik Heine — rož in smejočih se nimf. Išči sreče v laži! A kaj, če ne morefrn plačati ne šampanjca, ne rož,
ne smejočifi se nimf? Tedaj — pravi agnosticizem — pojdi malo v stran, da drugim ne boš motil zabave — nastavi revolver na sence — en človek manj, — saj to ni nič takega... To je zadnja beseda agnosticizma in pironizma. Ali more ta svetovni nazor zadovoljiti človeško srce? Zato je filozof Henrik Ibsen zdvojil nad vso resnico. »Sreča je mogoča le po laži življenja,« je rekel. Vsaka rastlina, vsaka žival, vse kar žije in klije na zemlji, je srečno le, kadar zajema moč iz resnice. Le človek naj bi našel srečo v laži in prevari. Naravni zakon je, da resnica vodi k sreči, a laž k nesreči in pogubi.
Kje je torej resnica, ki nas pripelje k sreči? Če človeštvo noče svoje pogube, se mora odločiti za vero v Boga, vrniti se mora h krščanstvu. Naš pesnik Stritar priznava, da on nima kaj dati človeštvu namesto izgubljene vere. Zato so moderni filozofje skušali nadomestiti krščanstvo z umetnimi nadomestki, A vsi poskusi do sedaj so se izjalovili. Namesto krščanstva ne ve nihče človeškemu duhu pokazati kaj trdnega in zanesljivega. Biichner sam priznava: »Neznosnega jarma krščanstva se
človeštvo do danes ni moglo otresti, ker za krščanstvo ni zadostnega nadomestila.« Mnogo poskusov se je že izjalovilo. Zakaj se vsi ponesrečijo? Zato ker v teh nadomestilih ni tistega božanskega, ognja, ki ga je krščanstvo vrglo na svet, ker v njih ni tistega poguma in moči, vsezmagalne ljubezni, tiste svetu prikrite moči, s katero krščanstvo deluje. Pravi svetovni nazor more dati le vera, ki da odgovor na zadnja vprašanja človeškega duha: Odkod je človek in kam gre? Edino krščanska vera kaže človeku na njegov namen, ona ga vzgaja in pripravlja v dosego tega namena, ona ga navaja, da presoja vse življenje z ozirom na večnost. Edino krščanska vera je zmožna dati odgovor na najvišja vprašanja, ki jih stavi človeški duh. Ker je krščanska vera — božja vera, in ker ima le božja vera v sebi vso resnico, bo mogel le svetovni nazor na podlagi krščanstva rešiti človeštvo propasti. Človeštvo stoji pred vprašanjem: ali vera, ali propast?
/Zmot je brez števila, a resnica je ena.
KRAGULJ.
Tiho je bilo vso zimo v gozdni grapi, na Marinovih šancah, pol ure peš od Save, do katere vodijo travniške stezice in pota sredi obdelanega polja. Le tu in tam si slišal, kako je zakrokala vrana, ali se oglasil veliki srakoper; 'tudi cvrčanje čižkov, glasen smeh črne žolne, krohot šoje, mnogoglasno ščebljanje seničje družine ali zimska pesnica stržka je prekinila časih gozdno tišino.
Ko pa se je nagibal svečan proti koncu in je sijalo solnce 'topleje in dalje časa; ko so se poigravale opoldne zimske mušice v zraku; ko so se ozaljšali leskovi grmi v gorkih legah z zlatimi uhani in so mahale jelše z rdečimi zabrniki: tedaj je pozvonila sinica vprvo tako zaželeni spomladi.
FR. PENGOV. %
Res je sneg pometal še večkrat nad lomom, potoček je napravljal še vsako noč leden okvir, a vendar je bilo začaranje od-kleto. Pogosteje se je oglašal palček, ra-dostneje so žgoleli čižki, prvi ščinkavec in prvi sitrnad sta poskušala svoje napeve in dajala poguma svojim tovarišem; v borovju in smrečju so jeli prepevati meni-ščeki (vrsta sinic) in kraljički, v hrastovju gorščnik (modra sinica), v gostem vrbovju trsna sinica, iz vsake luže in kotanje se je oglašalo mrmranje lirženic, urhov in zelenih žab, povsod po lesovju pa so tleskale zaljubljene opice naših šum — veverice.
Vedno bolj pisano in glasno je bilo življenje v grapi. Robovi studenčka so za-inodreli od goste trume spominčic, užgalo se je nebroj lučic rumene kalužnice, boro-
vec in smreka sta osvežila svoje mladike, v kronah trepetlik je kar kipelo škrlatno-rdečih mačic, vrbe pa so zamenjavale svoje srebrne mantile z zlatim brokatom. Drtozgi in pinože (gorski ščinkavci), ki so se vračali proti severu, so napolnjevali grapo z glasnim klepetanjem, oglašal se je golob grivar, tam zopet eden in še eden, se dvigali nad vrhove in zbujali gozd z glasnim klopotom svojih kril, tako da sta se prestrašile vetrnica in lopatica ob potoku in zagrnili jesensko listje z belim in rumenim cvetjem ter zelenim listjem.
Kjer pa je življenje in ljubezen, tam je tudi poboj in smrt. Ob robu gozda stoji mogočen hrast s širokimi, krivenčastimi vejami. Tam je sedeval pogosto ob jasnih dneh ptič, čigar ostri krempl i so objemali vejo tik ob deblu. Visoko pokonci vzravnan jc obračal glavo zdaj na desno zdaj na levo, vse so hotele videti njegove rumene morilne oči. V grmovju je smukala srna robidno listje, za njo se ni brigal. A tista rdeča stvarca, ki prihaja v dolgih, boječih skokih preko seči, to je pa že nekaj zanj. Kot svinčena krogla pade z veje na tla, frfota hlastno naprej, zavija spretno okrog brez, se dvigne nad visoko robidovje in se spusti kat strelica na veverico. Z eno nogo jo zgrabi za tilnik, z drugo za bedro — in brez življenja mu obvisi reva v krempljih. Z največjim mirom jo použije pod starim borovcem. Sicer svari šoja pred njim, zabavljajo namoč kosi in drozgi v strahu, taščice in siničice telefonirajo obisk gozdnega roparja — a vse to ne pomaga kaj prida. Mladi fazan, ki brska po mravljišču, je lahek plen; srako si poišče iz zraka, raco z bajarja, sloko od tal, ščinkavca izmed vejevja.
Časih ima tudi malce smole. Pravkar je bil zavil vrat jerebici, ki jo nese v goščo. Zdaj ga pa opazi vrana in pet minut pozneje jih vihra dvajset za njim. Kragulj pobira urno pete, a jerebice ne izpusiti. Na travniku si mora odpočiti. Z groznim vri-ščem se zaganjajo vrane vanj. Še enkrat odleti s plenom v krempljih, a preden doseže gozd, je dobil že toliko nemilih sun-
kov, da mora izpustiti jerebico. Daleč v gozd ga še spremlja črna fašistovska or-juna in dolgo mora čakati v gosti kroni smreke, preden se je znebi. Ko prileti po stranpoticah zopet na mesto, kjer je bil izpustil jerebico, ne najde ničesar več, privoščile so si jo bile vrane same. Treba je poiskati novega plena; kmalu zaloti gri-varja (goloba), ki si ga sname kar naravnost iz zračne višave.
A drugi dan se kragulj krvavo zmaščuje nad vranami. Pravkar se je usedla ena izmed sivk na hrastovo vejo ob robu gozda in kraka na vso moč. Od zadaj prileti kragulj in ji zasadi kremplje v hrbet. Vsa iz sebe kriči reva in poskuša sekati proti njemu, toda ropar jo urno pograbi za tilnik in ji upihne življenje.
Pride pa dan, ko prevzame tudi kragulja ljubezen. Ko vzhaja neko juitro solnce svetlo in okroglo izza janških hribov, tedaj ne čuti naš ropar v sebi želje po ropu in umoru, ampak zahrepeni po nežnosti in ljubezni. Zavije jo visoko gori pod nebo.
—	Ko blesti globoko pod njim gozd in polje in srebrni savski trak, tedaj začuješ iz ažurne višave njegov tožni svatovski klic »gek. gek, gek,« »gik, gik, gik« in nato še hitro po vrsti »kjak, kjak«. Kot neprekosljiv geometer črta obenem krasne kroge, pri čemer njegovo pisano perje leskeče zdaj kot živo srebro Idrije, zdaj kot žolto zlato goriške trte. Iz hrastja ob potoku dobi kmalu odgovor na svojo snubitev. Odtod se dvigne drug kragulj, mnogo večji od njega, kroži nad gozdom, se privija više in više, dokler ni s snubcem v enaki višini. Vedno bliže in bliže rišeta roparja svoje kroge, dokler se ne sečejo; glasnejši postaja hrepeneči poziv samčev, jasnejši sa-mičin odgovor in slednjič se združita oba kroga v enega samega, V ravnem poletu se vflti roparska dvojica visoko nad gozdom in pošilja v mnogoglasni jutranji koncert tam doli svoj ostri mijavkajoči krohot. Vso uro se zabavata gori, zavijajoč zdaj više, zdaj niže.
Kakor bi bila zmenjena, se spustita oba
v	trenutku doli in izgineta v gozdu. Nekaj
dni nato si opazil v najgostejši gošči na visokem boru veliko gnezdo iz suhih vej in dračja.
Vedno hu e je prelo živalim v gozdu. Divja pulta, ki se je kopala v pesku, je čutila iznenada v bokih kraguljeve kremplje; sraka za srako je morala poginiti kljub najglasnejšim protestom; lovec ni vedel, kod izostajajo njegovi fazani in mladi divji zajčki; mlinarici je zmanjkala vsak drugi dan kaka jarčica.
Vse hudo pa je prišlo nad našo okolico, ko so ležali v gnezdu trije belovolnati mladiči in kričali po hrani. Tedaj je pobijala samica skoro dorasle zajce in jih do-našala v gnezdo; ni se ji zdelo škoda niti najlepšega starega fazana od savskih bregov, četudi so škripali nedeljski lovci nad lopovstvom, ki je stalo nje toliko denarja. Saj so fazani pri nas le načelniki, in za kolonizacijo je treba denarja.
Kladrov Tine stoji v kuhinji in gleda, kako peče žena krompir. Kar zakriči stara kokodajska in z njo vse druge in dirjajo pod svisli, se skrivajo pod koše in kamor je le mogoče, sredi dvorišča pa vpije stari petelin, hiti v vežo in bije s štirimi krili. Da, s štirimi. Gospodinja se tako prestraši, da ji pade ponev iz rok, Tine pa pograbi metlo in opleta po žarnookem, pisanem ptiču, ki jezdi na petelinu. In dobro je zadel; kajti petelin leži na tleh, samo dvakrat še pobrca z nogami, poleg njega pa medli mlada žena, ki se ji jc bil zakadil kragulj, umaknivši se udarcu, v nedrje, od tam pa odletel mimo gospodarjevega nosa skozi vežna vrata.
Tinetovemu sinku od tega dne ni dalo več miru, dokler ni izsledil bivališča roparja, ki si upa motiti mir sredi domače hiše. To ni bila pretežka naloga za zvedenega ptičarja. Četudi je bila pol ure hoda okrog in okrog gnezda vsa okolica kakor iztrebljena ptic in manših sesavcev, je pa bilo gnezdo samo le dovolj veliko za bisitro oko in še najbolj podobno nesnažni mesnici. Ležali so tam ostanki mesa, kakor tudi perje in kosti od jerebic in golobov, kosov in drozgov, ščinkavcev in šoj,
veveric in mladih zajčkov, pa tudi ostanki starih zajcev, srak in vran. Pa ne čudi se temu, prijatelj. Star kragulj je vedno lačen, če si ni prav na novo nabasal golžuna; mladič pa celo v tem slučaju še ni sit.
Čez nekaj dni fantič res izitakne gnezdo in v nedeljo gredo trije mladi junaki, da uničijo zalego roparskega viteza. Že je pr-
vi	plezalec sredi borovega debla, pa se mu zaleti samec proti glavi, da glasno zakriči in na vso moč hitro hlača doli. Še tri mu je dal ljuti ropar za na pot. Pred otroci je imel odslej kragulj mir. Ni pa poznal premirja lovec Janče, ki je bil naravnost besen na roparja zavoljo ugrabljenih zajcev in jerebic, golobov in divjih kokoši. Prizadeval si je na vso moč, da bi našel gnezdo, a ni se mu hotelo posrečiti. Preiskal je predlesje, kjer so imeli kragulji navado gnezdiiti, a zastonj je bil njegov trud. Pazil je, ne bi li ugledal kragulja krožečega; a če se mu je to tudi posrečilo, gnezda tam ni našel. Kragulji so postali pretkani in zviti ko kozji rog. Odkar so dobili lovci puške, ki se tako urno prožijo, se je skril, kragulj z družino v najtemnejšo gozdno goščo. Prihuljeno drevi h gnezdu, skrivoma ga zapušča, nič več mu ne pride na misel, da bi visel nad družinskim drevesom in naznanjal s tožnimi vzkliki in hreščečim smehom svoj prihod.
Pritajeno je vse njegovo delo in nedelo. Sokol selec sedi na svojem opazovališču, na veji starega doba ob gozdnem robu; očitno in svobodno stoluje tam, da se svetijo njegova bela prša v solncu; kadar se vračajo golobje domov, jim zavihra nasproti in si poišče v zraku plen. Kanja sedi vidno na mejniku in čaka poljske miške, postolka potrepetava nad njivo. Vsi love pošteno in odkrito. Kragulj pa ropa kot kak klativitez ali v ta posel prisiljen četaš v Macedoniji. Nekega dne opazuje Janče srnjaka, da ugotovi za gospodarja njegovo pot. Pa priskaklja izza vrbovega grma zajček in zgine v visoki travi. Tedaj nenadoma završi izza grmovja nekaj rjavega; v travi zaveka, a preden more lovec pomeriti, kragulja s plenom že ni nikjer več.
Tedaj mu nastavi Janče košaro z belim golobom kot vabo. Tri dni je past odprta, četrti dan pa je samec ujet, a goloba je zadavil, četudi sam jetnik. Lovec ga vrže živega v kletko veliki uharici za južino. A kot besen se zakadi kragulj na sovo, ki se skrije v strahu za lovčevim hrbtom, Z veliko težavo ujame lovec kragulja in ga podari učitelju, ki napravi kletko zanj. Tu ždi nemo v kotu, divje gleda krog sebe in se zapraši kot obnorel proti mreži, če se bliža kak človek.
Nekaj dni pozneje dobi družbo. Njegova samica je bila tudi zašla V past. Pozno zvečer jo prinese Janče učitelju, ki jo vtakne v kletko k samcu. Ko pride drugo ju-
tro gledat novo dvojico, sedi samica žarečih oči v kotu, od samca pa leže samo še koščice in perje po tleh. To je pa za učiteljevo dobro srce vendar nekoliko preveč; zato pokliče lovca, da konča be-stijo, ki hoče zase absolutno svobodo počen anja, a je ne privošči nikomur drugemu.
Ko hodi nekaj dni nato Janče zopet po gozdu, zasliši javkanje mladih kraguljev in najde na ta način gnezdo. Pokliče svojega sinka, da spleza na drevo, V gnezdu najde še dva mladiča; od tretjega so bile samo še kosti; njegova napol sestradana bratca sta ga bila požrla.
Odslej je bil mir v grapi.
ir^POJT.
OB STOLETNICI NAPOLEONOVE SMRTI.
Dne 5. maja je poteklo 100 let, odkar je zatisnil oči genialni Napoleon I, Njegova osebnost razliva še danes poseben čar. Slavni Korzec je še vedno aktuelen; veličina njegovega dela je privlačna sila do njegove osebe in njegove življenske usode. Nedosegljiv v energiji, očiščen in vbla-žen v bridkosti in trpljenju zasluži, da se ga ob stoletnici smrti spomnimo in njegove duševne vrline vredno ocenimo.
Tudi Bonapartejev spomin je doletela usoda velikih duhov. Dočim so ga eni občudovali in zrli v njem poosebljenega heroja, so ga zavrgli drugi na dnu pekla in ga označili za najhujšega demona novejšega časa. Goethe, sam velik, se klanja velikanu: »Napoleon je bil vedno razsvetljen in odločen, vsak trenutek izredno energičen, kar je spoznal za koristno in potrebno, je brez odlašanja udejstvil; njegovo življenje je bila pot polboga, ki koraka od boja do boja, od zmage do zmage.« Lordu Byronu, prvemu pesniku 19. stol., je bil Napoleon »največji — ne najslabši — mož.« H. Heine ga poveličuje kot boga: »Nappleon ni bil iz lesa, iz kakršnega delajo kralje, bil je iz marmorja, iz kakršnega delajo bogove.« Filozof Hegel ga smatra
DR. FR. TRDAN.
za »svetovno dušo.« Sloveča pisateljica madame de Stael ni bila nikdar za Napoleona navdušena, celo sovražila ga je, vendar priznava, da »ni mogoče razložiti njegovega značaja z besedami, kaiterih se mi sicer poslužujemo .. . Bil je več kot človek ali pa manj. Kadarkoli sem ga slišala govoriti, sem bila razočarana nad njegovo duševno premočjo.« Nietsche je zrl v Napoleonu tip za svojega »nadčloveka«, angleški general Wolseley pa »največje utelešenje fizične moči vseh časov.« Fischer, eden najnovejših Napoleonovih živ-Ijenjepiscev, na katerega se tudi pričujoča razprava naslanja, pa skuša strniti v sklad različne sodbe ocenjevalcev. Na vprašanje, zakaj svet Napoleona tako različno sodi, odgovarja' »Napoleon združuje v sebi naj-večja nasprotja v najvišji potenci. Bil je prava coincidentia oppositorum in prav zato še vedno vzbuja tako živahno zanimanje.«1
Napoleon Bonaparte se je porodil dne
15.	avg. 1769 v mestu Ajaccio na Korziki.
1 Dr. E. L. Fischer, Napoleon, Lebens- und Cha-raktcrbild, Leipzig 1904, str. 7.
Do 10. leta ga je zasebno poučeval jezuit Pianti, ki se ga je Napoleon vedno s hvaležnostjo spominjal. Ker je kazal posebno veselje do vojaškega stanu, so ga poslali 1. 1779 v vojaško šolo v Brienne in peit let pozneje v plemiško kadetnico v Pariz. S
16.	letom je dovršil svoje študije in postal topničarski podporočnik v mestu Valence.
Označba, ki so jo zapisali učitelji ob slovesu z vojaške akademije, spremlja Napo~ leona vse življenje. Bonaparte je vesten in priden, ljubi učenje bolj kot zabavo; njegovo razvedrilo je čtivo dobrih pisaiteljev.
V	matematiki in geografiji je temeljito podkovan; je molčeč in ima rad samoto; je trmast in prevzeten, odgovarja odločno in premišljeno ter je izredno sebičen in častihlepen.
Devetletna doba oficirskega življenja v Valencu je bila za Napoleona čas mladostnega navdušenja in samozatajevanja. V mladem častniku dozorevajo zanj značilna nasprotja: strogi matematik postane v prostih urah goreč romantik, suhoparni kritik se povzpne do bujnega fanitasta, trezni realist se sprijazni s sanjavim idealistom. V obliki »Pisem o Korziki« je začel Napoleon že drugo leto svojega službovanja priobčevati zgodovino svoje ožje domovine, kateri je kmalu nato posvetil tudi poseben roman in dramo »Grof Eseks«. V slogu Diderota in Volitaireja je obelodanil več povesti ter »Refleksije v naravnem stanju«, o katerih zavrača Rousseaujeve nazore o naravni vzgoji.
Vendar moram pripomniti, da je pisateljski poklic izviral bolj iz financielnih ozirov kot notranje potrebe. Lepa poteza v značaju mladega Napoleona je namreč ljubezen do matere ter bratov in sesiter, ki se je pozneje razvila v pravi nepotizem. Oče Karel je umrl, ko je sin nastopil svojo prvo službo. Ker oče ni zapustil premoženja, je Napoleon kljub skromnim dohodkom skrbel za mater Leticijo ter 4 brate in 3 sestre. O dneh pomanjkanja je Napoleon rad pripovedoval še na otoku sv, Helene. »Ali veste, kako sem takrait živel? Nikdar nisem stopil v kavarno, jedel sem suh kruh
in sam snažil svojo obleko, da bi bolj dolgo trpela. Da bi se v družbi preveč ne ločil od svojih tovarišev, sem živel kot medved, vedno sam in v svojih knjigah, ki so bile takrat edino moje veselje.« Brata Ludovika je celo vzel k sebi in ga sam poučeval. Ko je nekoč zaspal, ga Napoleon vzbudi: »Eh bien, kaj pa je danes?«
»Dragi brat, imel sem tako lepe sanje!«
»Kaj si neki sanjal?«
»Sanjal sem, da sem postal kralj, ti pa še več kot kralj!«
»Torej cesar!«
To je bila prva slutnja in napoved bodoče veličine.
Eno leto pred izbruhom velike francoske revolucije je bil Napoleonov polk prestavljen v Auxonne. Bonaparte je tudi tu živel v samoti in delu. Svoji materi je pisal: »Tu nimam drugih raztresenosti kot delo. Od zadnje bolezni spim neverjetno malo. V posteljo se uležem zvečer ob 10. uri in vstanem zjuitraj ob 4. uri. Jem samo enkrat na dan, in sicer ob 3. uri.«	,
Ta špartansko preprosti način življenja je Napoleon ohranil tudi v dneh najvišje moči in slave. Za spanje je porabil razmeroma malo časa, navadno tri do štiri ure.
V	delu je večkrat prečul cele noči. Delo je bilo Napoleonu najmočnejša gonilna sila. Tako se sam izraža: »Delo je moj element. Za delo sem rojen in ustvarjen. Spoznal sem meje svojih nog in meje svojih oči, mej svoje delavnosti pa ne poznam. Z duhom vedno delam, pri jedi, v gledališču, celo po noči vstanem, da delam.« Pred velikimi odločilnimi bitkami si po več dni in noči ni privoščil ne telesnega ne duševnega od-počitka. Vendar je kljub napornemu delu malokdaj v življenju bolehal. Zalto ga je imenoval Goethe »moža iz granita.«
Kar dela Napoleona gigantsko velikega in mu osvaja tako odlično mesto v svetovni zgodovini, je izredna obsežnost njegovega duha in jeklena moč volje. Že njegovi vojaki so pravili o njem: II sait tout et il pense a tous. Tudi njegovi biografi radi poudarjajo stavek: Napoleon je Štirinajst let delal in mislil za 80,000.000 ljudi. V govoru
in pismu ni bil prijatelj epične širine, najrajši je govoril v humoristično domačem tonu in se izražal kratko in jedrnato. Prožnost njegovih duševnih sil, negovana po ugodnih zunanjih razmerah, ki veliko pripomorejo k razvoju duševnih zmožnosti, mu je omogočila, da se ni zanimal samo za državno upravo in vojaštvo, ampak tudi za vse panoge kulturnega življenja. Dne 2. okt. 1808 se je Napoleon na kongresu v Erfurtu sešel z Goethejem. Nasproti sta si stala dva duševna velikana: »orjak energije in dela« ter »veliki duhovnik lepe umetnosti«. Koliko znanja na literarnem polju je ob tej priliki Napoleon pokazal, pripoveduje veliki zgodovinar Ranke, ko piše: »Njegove izjave, njegovi pogovori z Goethejem kažejo vso energijo njegove inteligence.« Napoleon je takrat tudi vabil Goetheja v Pariš, češ, da pesnik prav 'tam
najde priliko, da se mu razširi obzorje veliko bolje nego kjerkoli drugje.
V	vojni ali nesreči je Bonaparte vedno ohranil železni mir in jasnost duha. Ko so besnele okrog njega sovražne krogle, se je mirno vglobil v svoje študije, nepristopen za vse, kar se je dogajalo v njegovi bližini in kar je vse druge tako razburjalo. Po porazu francoskega brodovja pri Abu-kiru je prestrašenim generalom hladnokrvno rekel: »Nous n'avons plus de flotte; eh bien, il faut rester ici, ou en sortir grand comme les anciens.«
Tako je bil Napoleon za vladarja kot rojen. Pravi vladar mora imdti močno samozavest in krepko voljo. V Napoleonu sta bili obe lastnosti v najvišji meri harmonično združeni. Zato je bil že po svoji naravi pravi suveren.
PESEM ČLOVEKA, KI JE ISKAL ZLATO, okorn janez.
»V zibelki sem kdt v daljnih sanjah zrl sled dragocenih stez in kot dediščino vekov sem v dušo prejel iskanje,
iskanje po neznanem in neodkritem, kar še ni videlo oko deteta niti sivega starca, a mora biti, ker mremo za njim,
kar bi nasitilo globine naših hoten)1 in dalo obilo utehe nepopisni žeji, ki nas žge v notranjosti, nas, zlatoiskalce,
zlatoiskalce iz Babilona ob Seini, iz rudnikov, od koder dohaja premog Pittsburga, in iz kaosa londonskih cest,
Mi iščemo v nas samih tisto zadnje počelo in se potapljamo, ker ga ne najdemo.
Z nomadi sem štel ponočne ure po teku neizpremenljivih zvezd in v njihovem ša-toru sem pod datljevo palmo pil vodo in čul pesem »Mokatam«.
Z Indijci sem padal na obraz pred sto-roke bogove in v nirvani Buddhe ni hotela mo/a notranjost najti miru.
Z delavci v Walesu sem drobil osrčje zemlje in z misleci Sorbonnc sem hotel najti njega, ki vedno dela, da smo.
Z bogoiskatelji ruskimi sem se skrival v šumah, v tundrah Sibirije sem hotel najti pozabo.
Povsod se je kot strašna pravljična kača vleklo za menoj vprašanje »kaj?« in včemu?« in odgovora nisem mogel najti.
Satanovia dediščina se mi je zdelo to iskanje in obsodba hujši kot obsodba zločinca, ki ga vedejo k smrti.
Ognja večnosti v sebi nisem pogasil, a nisem mu prilagal s spoznanjem in čutom, zato me je njiegova žrj^vica pekla.
Kot strašna pot skozi samum je steza mojih dni in ladja mojega življenja je kot ona, ki je izgubila smernice in magnetno iglo.«
Človek moderne dobe mi )'e to s šepetom recitiral in videl sem, da od dolge poti mu krvave noge in od neprestanih prevar mrje srce;
kot zelene volčje oči so gledale njegove oči, kot blaznemu je drgetalo živčevje, a ne obsodi ga: od iskanja je truden.
HOMERJEVA ILIADA.	prof.	fr.	omerza.
(Dalje.)	,
Spev XIII.
660. Pariš razvnel se je zdaj, da padel tovariš je dragi;
kajti pobratim njegov med ljudstvom je bil Paflagoncev.
Ker je bil jezen tedaj, zagnal je puščico iz brona.
Neki Evhenor je bil, Poliida preroškega sinko, mož plemenit in bogat, ki bival je v mestu Korintu.
Da mu je sojena smrt, je vedel, a šel je na ladjo; dostikrat namreč dejal Poliidos je dobri mu starček, češ da v bolezni strašni bo hiral doma in umrl, al ga pa zmagajo kdaj pri ladjah Ahajcev Trojanci.
Skušal uiti zato je veliki kazni Ahajcev, hkratu bolezni bedni, da ne bi bolest ga zadela.
Pariš zadel ga tedaj pod čeljust in uho je s puščico; duša iz udov je šla in zakrila tema ga je strašna.
673. Tak so se bili tedaj podobno kot ogenj žareči.
Vedel o tem pa dozdaj bogoljubi ni Hektor ničesar, nič mu ni znano bilo, kak strašno na levi mu ladij ljudstvo Argejci more; voj zmagal je skoro Ahajcev, tak je Argejcc bodril bog zemljo tresoči Posejdon, hkratu pa tudi jim bog pomagal je zemljo držeči.
Tamkaj še vedno je stal, kjer vdrl skoz zid je in vrata, ko je Danajcem pregnal zaščitene vrste in goste.
Protesilajeva tu in Ajantova ladja je stala, ki na široki sta breg potegnila ju sivega morja.
Malo je više bil zid, ki tukaj pa bil je najnižji.
Tukaj besnel je vihar, ko peš in z vozov so sc bili.
Stali Bojotci so tu in v suknjičih dolgih lonci,
Lokrijcev tudi vrste, postavni Epejci in Ftijci.
Težko držali so ga, da Hektor podoben plamenu ladij v navalu ni vzel, odbiti pa niso ga mogli.
Tu se borili tedaj so izbrani junaki Atencev, ki Peteojev jim sin na čelo je stopil Mcnestevs, z njim pa obenem so šli še Stihios, Fejdas in Bias.
Meges z Epejci je šel in Amfion in Drdkios hrabri,
Ftijcev pa srčen vodnik je bil Medon in vztrajni Podarkes.
Medon Ajantov je brat in Ojlčja podobnega bogu sin nezakonski sicčr, pa včndar je v Filaki bival, daleč od rodne zemljč, ker namreč umoril je brata mačehe svioje nekoč Eri6pide, žene Ojlčja; hrabri Podarkes pa vnuk je Filakov, sin pa Ifiklov.
Tadva sta stala tedaj pred Ftijci pogumnimi v boju, poleg Bojotccv pa voj, da branijo ladje Danajcem.
701. Ajas Ojlcjev pa sin, ki uren in hraber je borec, ni sc umaknil nikd&r od Ajanta sinu Tclamona.
Kakor če vlečeta plug, ki dobro je zvezan, po njivi vola, bolj tčmna oba in moč je obema enaka; spodaj pri rogu pa znoj iz čela curlja neprestano; jarem ju loči samo, ki gladek lepo je in ličen; režeta brazdo naprej, da zorjeta njivo do konca; eden pri drugem tako sta stala boreč sc Ajanta.
Mnogo pogumnih pa mož za sinom je šlo Tclamona, ki so borili se z njim in ščit mu raz ramo jemali,
kadar sta trudnost in znoj zalegla mu v močna kolena. Niso pa Lokrijci šli za sinom junaškim Ojleja, ker jim ni dalo srce, da stali bi v boju od blizu; žimnatih namreč čelad iz brona nič niso imeli, ščitov zakroženih nič in z ročajem jesenovim kopja, z lokom odšli so samo in s trakom spletenim pri prači v Ilion, da se bore zaupno na svoje orožje.
Merili vedno so z njim in podirali vrste Trojancev. Spredaj so eni tedaj se v krasnih opravah borili s Troje sinovi takrat in Hektorjem s svetlim oklepom, drugi pa stali so zad in zadevali skrivno sovraga. Zmedeni čisto že vsi popuščali boj so Trojanci.
723. Zdaj bi sramotno odšle od ladij nazaj in šatorov močne Trojancev vrste tja v Ilion zopet vetrovni, da ni Pulidamas šel in Hekštorj udrznemu rekel: »Trmast si, Hektor, tako, da nočeš poslušati sveta.
Ker ti naklonil je bog, da na boj se izvrstno razumeš, misliš, da tudi modrost ti večja je dana kot drugim. Vsega pa vendar si sam ne moreš nikakor izbrati; temu naklonil je bog, da dobro na boj se razume, drugi pa zopet na ples in tretji na citre in petje, temu pa dober razum dal Zevs je visoko grmeči, ki premnogim ljudem prinaša korist in veselje, varuje mestom obstoj, vsak sam ga pa najbolj spoznava. Toda povedati čem, kar meni vsaj zdi se najboljše. Bojni vihar že povsod krog tebe divja in razsaja;, zdaj pa Trojance poglej! Ko zid so preplezali močni, eni v orožju stoje, a drugi borijo se dalje, dasi sovraga je več, po ladjah okrog razpršeni.
Daj se umakni nazaj in skliči najboljše od ljudstva!
Kar bo kedo svetoval, to lahko premislimo dobro, naj bi planili li vsi na ladje veslate Argejcev, ko bi mogoče nam zdaj bog hotel nakloniti zmago, ali odšli bi nazaj od ladij, a vendar brez zgube; kajti bojim se, da vrnejo dolg nam od včeraj Ahajci, ker je pri ladjah še mož, ki sit ni nikakor še boja, ki se boja ne bo zdaj mogel vzdržati več, mislim.«
748. To je Pulidamas del, in ugajal je Hektorju predlog.
Hitro je skočil z voza na zemljo z orožjem opremljen, k njemu obrnil sc koj in rekel krilate besede:
»Tukaj obdrži tedaj mi, Pulidamas hrabri, veljake, jaz pa pohitel bom tja in v bitko se spustil s sovragi, vrnil pa k vam se bom koj, ko onim povem naročilo.«
754. To mu je rekel in šel zasneženi gori podoben,
klical Trojancev vrstč in čete zaveznikov slavnih.
K Pulidamantu tedaj so junaškemu P&ntoja sinu zbrali veljaki se vsi, ko Hektorja glas so začuli, ki je krog prvih hitel in gledal, če zvedel bi morda, kje je Deifobos 'knez, kje H6lenos močni vladika, Adamas Asijev sin in Asios Hirtakov sinko.
Toda nikjer jih ni, ni našel jih zdravih in živih; nekaj ležalo jih tam pri ladjah je zadnjih Ahajcev, ko jim Argejcev rokč predrago življenje so vzele, drugi pa v mestu domd zadeti od kopja, puščice.
Zdaj pa na levo dospel je s solz&mi oblitega boja,
kjer je Helenc mož lepolase, junak Aleksandros,
(druge priganjal na boj in k hrabrosti vrste podžigal.
K njemu je stopil tedaj, ga karal rekoč sramotilno:
»Pariš nesreče, v lepoti junak, zapeljivec in babjek!
Kje je Deifobos knez, kje Helenos močni vladika,
Adamas Asijev sin in Asios Hirtakov sinko?
Kam je Otrioncvs šel? Zdaj konec trojanske je slave,
Ilion strmi zgubljen, zdaj smrt se usodna ti bliža.«
774. Njemu odvrnil nato Aleksandros je slični bogovom: »Hektor, ti rad pokriviš po krivem velikokrat tudi.
Včasih mogoče sem res popustil od silnega boja, takšen pa nisem slabič in matere svoje izvržek; kajti odkar si začel sc s tovariši biti pri ladjah, tukaj na mestu stojim in vedno borim se z Danajci.
Oni pa, ki jih želiš, so mrtvi tovariši tvoji, samo Deifobos knez in Helenos močni vladika živa od tukaj sta šla, ker kopje je dolgo ranilo v boju na roki oba, a smrti ju Zevs je obranil.
Zdaj nas pa pelji naprej, kot hrabro srce ti veleva, mi pa boja željni za tabo odidemo hkratu.
Videl boš, kaj je pogum, saj kolikor v naši jc moči; kar pa presega moči, največji pogum ne bo storil.«
788. Rekel tako je junak in bratu srce pregovoril.
Brž sta hitela oba, kjer boj jc najhuje razsajal.
Tu se boril je Kebriones knez in Pulidamas hrabri,
Falkes, Ortajos junak, Polifetes bogovom podobni,
Palmis in brata oba, Askanios srčni in Moris,
ki sta v zameno prišla iz Askanijc tja velegrude
zjutraj preteklega dne, zdaj Zevs ju pa v boj je poklical.
Šli so tedaj kot vihar, ki ga spremljajo bučni vetrovi, kadar na zemljo ga grom od Zevsa očeta odpošlje; kmalu nato prihrumi med strašnim bučanjem na morje; val se za valom drevi po močno razburkanem morju, tu se kupiči navpik, tam dvigajo sive se pene: tak sc Trojancev vrstč so zaganjale druga za drugo, v bronastem svitu žareč so svojim vodnikom sledile. Hektor na čelu jc stal ljudomornemu Areju sličen, v rokah držal pa pred sabo jc ščit, ki povsod je razmeren, trdno sestavljen iz kož, na vrhu plasti pa iz brona, svetli pa gibal sc šlem krog sencev je vedno junaku.
Vrste poskušal jc vse, ko stopal previdno jc dalje, vedno pod ščitom zakrit, če dali bi kje sc pregnati, zbegal pa vendar srca ni hrabrim junakom Ahajcev.
809. Ajas zaklical je zdaj, ko stopil mogočno jc predenj:
»Dragi, le pridi, pogum! Kaj strašil tako boš Argejcc?
Kajti ne misli nikar, da mi sc ne znamo boriti,
Zevs jc zamahnil samo in bedno premagal Ahajce.
Upa seve ti srcc, da ladje boš naše uničil, toda pripravljene koj i naše rokč so za brambo.
Naše bo mno^o poprej to dobro obljudeno mesto, vzele ga naše roke in rušile bodo ga hkratu.
Daleč pa tudi ni dan, kot mislim, da Hektor bo bežal, Zevsa očeta proseč in druge nesmrtne bogove, da bi hitrejši bili lcpodlaki ti konji kot sokol, ko te čez prašno ravan odnesejo v mestece rodno.«
821. To mu je rekel tedaj, kar ptič je priletel od desne, orel visoko leteč. In ljudstvo je vpilo Ahajcev; znamenje dalo je up. Odvrnil je Hektor bleščeči:
»Ajas, prevzetni bahač, kako se ustiš tu široko!
O	da gotovo tako jaz Zevsa sem sin ščitonosca, vedno nesmrten kot bog, in rodila me častna je Htera, v časti pa taki živim kot Atena in svetli Apolon, kakor gotovo ta dan prinesel gorje bo Argejcem!
Mrtev boš tudi ti sam, če čakati boš se le upal sulico mojo dolgo, ki kožo ti nežno raztrga; kajti trojanske potem pač z mastnim gotovo boš mesom ptice nasitil in pse, ko padeš pri ladjah Ahajcev.«
833. To mu je rekel in šel, vsi drugi so njemu sledili.
Krik je neznanski nastal, ko narodi zadaj so vpili.
Tudi Argejci so vpili glasno, le boj jim je v mislih, stali na mestu so vsi, ko voj se je bližal Trojancev. Krik je obojih donel skoz zračne višine do Zevsa.
Spev XIV.
Nestor je slišal vpitje, četudi sedel je pri vinu; sinu Asklepija koj je rekel krilate besede:
»Božji Mahaon, povej, kak vendar se to bo izteklo!
Hujši pri ladijah klic je cvetočih mladeničev, slišim.
Tukaj ostani zdaj ti in privošči si rujnega vina,
da segrela medtem Hekameda ti bo lepolasa
kopel gorkč, da strjeno kri si umiješ s telesa,
jaz pa na stražnico grem, da zvedel bom, kaj je na stvari.«
9. To je dejal, brž zgrabil za ščit, ki je ležal v šatoru, ves od brona bleščeč — Trasimedes ga konje kroteči pustil v šatoru je tam, sam nosil pa ščit je očetov — sulico tudi močn6 z nabrušeno bronasto 6stjio.
Komaj je stopil čez prag, že videl prizor je sramoten:
eni boječe beže, za njimi pa drugi drevijo,
hrabrih Trojancev vrste; porušen i zid je Ahajcev.
Kakor če morje kipi z zamolklo donečim valovjem, oster pa žvižg že sluti vetrov po stezah preurnih; mirno ostane tedaj, na mestu igra se valovje, dokler v določeno smer ga Zevs ne obme z vetrovi: starec razmišljal tako pri sebi z bolestjo je v srcu, sredi danajskih li čet med urne konjike naj stopi, al Agamemnona prej naj ljudstev pastirja poišče.
In ko je mislil tako, se to mu je zdelo najboljše, da k Agamemnonu gre. Med sabo so ti se morili, pokal trpežen je bron krog prsi pogumnim borilcem, mahali z meči okrog in s kopjem dvoostrim suvali.
27. Nestorja srečali tu so kralji, ki Zevs jih 'ohranja; vračali namreč se zdaj od ladij so ranjeni knezi: sani Agamemnon junak, Diomedes in božji Odisevs.
Daleč od bojnih grozot ob bregu šumečega morja
ladije sta'e so jim, ker prve so prišle na kopno,
zid pa zgradili so tam pri skrajnih že daleč na polju.
Dasi širok je bil breg, pa vendar ni bilo prostora v vrsti le eni za vse, da gneča je stiskala ljudstva.
Stopnjema stale tedaj in polnile vse so obrežje, dasi je velik zaliv, ki gorska ože ga slemena.
Da bi tedaj si ogledali boj in divje vrvenje,
šli so od ladij navzgor, a vsak se je s kopjem podpiral.
V	srcu je grizla jih bol. Zdaj srečal jih stari je Nestor, ki predrago srce razburil je kraljem ahajskim.
Prvi oglasi nato se širni vladar Agamemnon;
»Nestor Nelejevič ti, ki velik ponos si Ahajcevl Kaj pa prihajaš tu sem, ko boj si zapustil morilni?
Ah, če izpolni sedaj, kar rekel mogočni je Hektor, kar je zagrozil nekoč, ko tak je zatrdil Trojancem, da se nikoli ne bo prej v Ilion vrnil od ladij, dokler zažgal jih ne bo, mož samih pa hkratu uničil.
To je govoril takrat in zdaj se bo vse izvršilo.
Strašno, da ravno tako se Ahajci možje z golenjaki dokler zažgal jih ne bo, mož samih pa hkratu uničil, ter se ne marajo več pri ladijah spredaj boritil«
»
52. Njemu odvrne nato vozoborec gerenijski Nestor:
»Prav si govoril, o knez, vse to se je res že zgodilo, tega spremenil ne bo sam Zevs v višavah grmeči.
Zrušil se namreč je zid, ki upanje bilo je celo, da bo bramba za nas in ladije nepremagljiva.
Boj trdovraten divja še vedno pri ladijah urnih; moči spoznati ti ni, čeprav opazuješ natanko, kam in odkod se drevž preganjani v stiski Ahajci, zmešano tak se morč, in krik do neba se razlega.
Mi pa preudarimo zdaj, kako se bo tole izteklo, če pomčre kaj um. Da v vojsko bi šli, ne svetujem; kajti če ranjen je kdo, za boj ni nikakor sposoben.«
64. Njemu nato pa odvrne vladar Agamemnon ter pravi: »Nestor, če bitka divja pri zadnjih že ladjah resnično, nič pa koristil ni zid tak dobro zgrajeni in jarek, žulji ahajskih sinov, ki upali trdno so v srcu, da bo bramba za nje in ladije nepremagljiva,
Zevsu utegne seve premočnemu drago to biti, da brez slave bi tu na tujem pomrli Ahajci.
Skusil sem namreč že sam, kak milostno nam je pomagal, zdaj pa skušam, da one časti kot nesmrtne bogove, nam pa odvzel je pogum, kot zvezane r6ke so naše.
Dobro tedaj, poslušdjmo to vsi, kar jaz vam predlagam! Kolikor ladij je spred, ob morju postavljenih najprej, vleči začnimo takoj, vse v božje morjč potegnimo, s kamni zasidrajmo tam, da noč se približa božanska; morda Trojanci takrat se nehali bodo boriti, v noči še druge potem previdno potegnemo v morje.
Kdo bo zameril, da zlu si ušel, četudi po noči?
Bolje, da rešiš se zla, kot da te ujame na begu.«
82. Srepo pogleda nato ga Odisevs razumni ter pravi:
»Kakšno besedo pa zdaj si izustil, Atrejevič silniI Ko bi drugje bil kcd poveljnik ničvrednih vojakov, ne pa, da naš si vladar, ki Zevs nam tak6 je prisodil, da od mladih že let do starosti sive trpimo, bojni prenašamo trud, da slednjič nas meč bo uničili Res nameravaš li to, da s širnimi cestami Trojo mesto boš pustil, ko toliko zla smo zanj 2e prestali?
Molči, da takih besed ne sliši kdo drug od Ahajcev, kakor z jezika jih mož ne smel bi spraviti nikdar, ki je razumen tako, da pametno' zna govoriti, z žezlom še venčan kot kralj in toiliko ljudstev ga sluša, kolikor ti jih imaš, ki kralj si nad vsemi Argejci,
Grajati moram te zdaj, da tako nespamet si rekel, ki nam velevaš sedaj, ko nehal vihar še ni bojni, naj potegnLi v morje bi ladije z lepimi boki, da se bahajo še bolj, ko že zdaj so v premoči Trojanci, nam pa približa se beden pogin. Ne bodo se namreč dali Ahajci več v boj, če v morje kdo vlekel bo ladje, k morju le gledal bo vsak, od silnega boja popuščal.
Škodil tako ti tvoj bioi nasvet, poveljnik ti ljudstva!«
103. Njemu odvrnil nato Agamemnon je knez med junaki: »Graja je tvoja težka me silno zadela, Odisevs!
Toda nikakor ni res, da jaz bi veleval Ahajcem, naj bi, čeprav jim ni všeč, potegnili ladije v morje.
Zdaj pa naj vstane kdo drug, ki bol;ši nasvet bo povedal; naj bo mlad ali star, jaz z radostjo bom ga poslušal.«
109. Zdaj je besedo povzel veleglasni junak Diomedes:
»Blizu je mož, ne iščite ga, če vsak je pripravljen, da posluša nasvet, ne bo pa vznevoljil se v jezi, ker sem oglasil se jaz, čeprav sem najmlajši med vami. Žlahtnega vendar rodu jaz tudi ponosno se kličem, ker sem Tideja krvi, ki v Tebah ga zemlja pokriva.
Kajti Porteju tri,e so rodili se sini brezgrajni, ki v Plevr6nu jim dom na visokem je bil Kalidonu,
Agrios, Melas in tretji od njih vozoborec je Ojnevs, ki mu moj oče je sin, po hrabrosti najbolj odličen. Ojnevs ostal je domi, moj oče odšel je pa v Argos — kakor pač sklenil je Zevs in drugi bogovi — po bloldnjah. Vzel je Adrestovo hčer in bival v bogati je hiši, vsega imel je dovolj: pšenična cvetela so polja, trte so v lepih vrstah in oljke krasile vrtove, mnogo gojil je ovac. Kot suličar vse je prekašal.
Vem, da ste slišali to, če vse je seveda resnično.
Kot da mi žlahten ni rod, jaz sam pa sem kak bojazljivec, škodilo svetu ne bo, ki povem ga po dobrem preudarku.
V vojsko vrnimo se vsil Res ranjeni smo, pa je sila.
V boj ne posežemo mi, tja segle ne bodo strelice, da ne zgodi se komu, da k rani dodal bi še rano, druge pa bomo bodrili na boj, ki večkrat prav radi srcu uslugo store, da se nočejo več bojevati.«
133. To je dejal, in sprejeli nasvet so kralji pokorno.
Šli so, a vodil je vse Agamemnon knez med junaki.
135. Ni pa na stražnici slep bil zemljo tresoči Posejdon, ampak je stopil med nje priletnemu možu podoben, ki je za desno prijel Agamemnona sina Atreja; ic njemu obrnjen nato je rekel krilate besede:
»V ridosti vriskati zdaj pač mora srditi Ahilevs, ko z zadovoljnostjo zre, k&k padajo plahi Ahajci, ker mu ne bije srce in nima najmanjšega čuta.
Naj pogine tako, naj bog ga udari s slepotol Tebi pa niso še vsi sovražni nesmrtni bogovi; dirjali v prahu še kdaj poveljniki bodo trojanski tja čez široko ravan, H sam boš pa gledal, kak bodo v mesto bežali nazaj od šat6rov in ladij zavitih.«
147. To je dejal in glasno zavpil, ko je hitel čez polje.
Kot če zavpilo bi mož obenem devetkrat po tisoč ali desetkrat morda, ko strašno začenja se klanje, tolik izpustil je glas bog zemljo tresoči iz prsi, močni vladar, da vsakemu s tem podžgal je Ahajcu moč in pogum, da se v boju nikdar ne odneha boriti.
153. Hera, ki prestol ji zlat, na vrh je stopila Olimpa.
In ko je zrla pred se, Posejdona koj je spoznala, kak se podviza za boj, ki slavo naklanja junakom, krvni njen brat in dever, in srce radosti se ji v prsih.
Zevsa zagledala zdaj na vrhu najvišjem je Ide, ki je studencev izvor, dn srd se ji vnel je do njega.
Mislila sama tedaj volooka častita je Hera, varati mogla na kak li način ščitonosca bi Zevsa.
Slednjič pa vendar ji zdel ta sklep se je v duši najboljši, da se nakiti lep6 in stopi do njega na Ido, morda mu željo1 zbudi, da združil bi z njo se v ljubezni, ona pa spanje medtem bi milo mu, ude krepilno, zlila na trudne oči in omamila dušo razumno.
V	sobo je torej odšla, ki sin jo Hefajstos je zgradil, z vrati pa močnimi vhod ob stčbrih visokih zaprl s skrivnim zapahom tak6, da ga drug ne odpre med bogovi. Semkaj je torej odšla in vrata bleščeča zaprla.
Najprej vabljivo telo si je nežno z ambrozijo božjo madežev sčistila vseh in z oljem mazilila mastno, ki mu ambrozijska moč in vonj je dišeč bil prijetno; kdor ga v hiši prijel je Zevsovi z bronastim pragom, duh je njegov napolnil nebo in zemljo v trenutku.
S tem je mazilila lepo telo in nato počesala
bujno rastoče lase in kite si spletla z rokami,
da se ambrozijski kras ji usipal je z glave nesmrtne.
Krilo, ki zlikala ga razumno Atena je sama,
božje oblekla je zdaj — v njo okraskov je uvezenih mnogo —
ter jo nad prsi nato z zaponkami zlatimi spela.
Lep si ovila je pas, ki sto ga je čopov krasilo, v uhlje predrte lep6 pa uhane je s tremi očesci sličnimi murvi vtaknila, da kras je odseval jim ljubko.
S pečo ovila glav6 si krasno je častna boginja, lepo, storjeno uprav in belo žarečo kot solnce, k svetlo bleščečim nogAm pa privezala lepe sandale.
187. Ko pa oblekla telo z lepotičjem si vsem je boginja, šla je iz sobe tedaj in skrivaj Afrodito pozvala daleč od1 drugih bogov ter to ji prijazno ;e rekla:
»Boš me ppslušala, dragi otrok, če nekaj te prosim, ali odrekla mord&, ker name srdita si v srcu, ker za Danajce sem jaz, ti braniš pa svoje Trojance?«
193. Nji odvrnila nato Afrodita je Zevsova hčerka:
»Krona mogočnega hči, odlična boginja ti Hera!
Kar povej, kaj želiš, ker pravi srce, naj izpolnim, ako le moči mi bo in more se res izpolniti.«
197. Nji pa rekla nato je prekanjena Hera častita;
»Daj mi ljubezensko moč in ljubkost, s katero zmaguješ, kar je nesmrtnih bogov in tudi ljudi umrljivih.
Tja bom šla, kjer je konec zemlj6, ki mnogo jih hrani, gledat Okeana, vir vseh bogov, in Tetijo mater, ki sta redila lepo in me vzgajala v svoji palači;
Reja je dala me tja, ko Zevs širnogledi je Krona
spčdil v podzemlje temn6 in morsko nemirno valovje.
K njima bom šla na obisk in večen prepir poravnala.
Dolgo že časa trpi, da drugega drug se ogiblje, zveze zakonske več ni, ker srd se vgnezdil je v dušo.
Ako pripravim oba s prijazno besedo do tega, da 'obnovi se ljubav in zveza zakonska se sklene, bosta kot drago me hčer in častitljivo klicala vedno.«
211. Nji pa odvrne nato Afrodita ljubk6 smehljajoča:
»Prav bi ne bilo in moči mi ni odreči ti prošnjo; kajti v naročju sladkd najboljšega Zevsa počivaš.«
214. Zdaj si odpela od prs s podobami vezen je jermen pisan, kjer spravljena vsa je sredstva čardvna imela: ljubkost, ljubezensko moč, zapeljivo ljubimkanje tudi, ki še premoti može, ki pametnim vsak jih prišteva.
To ji tedaj izroči ter pravi rekoč ji besede;
»Pisani jermen ti dam, ki deni ga v nedrje svoje; vse je spravljeno v njem. To pravim ti, da bo imelo dober gotovo uspeh, kar rada sedaj bi dosegla.«
222. In nasmehnila nato valiooka se častna je Hera
in z nasmeškom njen dar je spravila v nedrje svoje.
Zopet v palačo odšla je Zevsova hči Afrodita,
Hera skočila pa koj je z visokega vrha Olimpa, naglo od tam v Pičrijo šla in Ematijo ljubko, drla čez snežne gor6 je Trakijcev konje redečih, vrhe nebesnih višin, dotaknila pa tal se ni noga; z Atoja šinila zdaj čez morje naprej valovito ter na Leninas prišla, do mesta vladar'a Toanta.
Tukaj dobila je Sna, ki bratec po krvi je smrti, stisnila mu je rok6, zaklicala ter mu dejala:
»Sen, mogočni vladar nad vsemi ljudmi in bogovi!
Ako si kdaj poslušal moj glas, še zdaj me ubogajl Vedno hvaležna ti bom, če to mi izkažeš us.ugo.
Zevsu bleščeče oči pod. obfvmi daj mi uspavaj,
brž ko združila se z njim v ljubezni bom z&konske zveze.
Dala kot dar ti krasen bom stol, ki nikddr ne premine,
čisto zlato, ki sin ga bo moj naredil Hefajstos
spretni z umetno rok6, dodal bo pa tudi podnožnik,
da pri gostiji na njem bo svetla počivala noga.«
242. Sen pa krepilni nato odvrne boginji ter pravi:
»Krona mogočnega hči, odlična boginja ti Hera!
Drugega vsakega jaz, kar večnih bogov je nesmrtnih, * lahko uspavam takoj, ■ še Okčana struge deroče,
Idasi izvor je vsegd, mogočno in staro božanstvo,
Zevsu ne morem pa jaz se sinu približati Krona in ga uspavati ne, če sam ne ukaže mi tega.
Dosti je, da me enkrdt izmodrilo je tvoje povelje, onega dne, ko Zevsov je sin velesrčni in slavni pluti iz Ilija htel, ko zrušil Trojancem je mesto.
Kajti takrat uspaval srce ščitonoscu sem Zevsu,
ko sem ga nežno objel, ti v tem si pa zlo mu skovala,
ko si poslala vihar, da silno divjal je po morju
in ga zanesel na Kos, prav dobro obljudeni otok,
proč od tovarišev vseh. Ko Zevs se je zbudil, besnel je,
metal bogove po tleh, posebno iskal je pa mene.
Zginil bi bil brez sledu, ko me vrgel z Olimpa bi v morje, pa me rešila je Noč, ki bogove kroti in človeštvo.
V sili pribežal sem k nji; četudi srdit, je odnehal, toliko upal se ni, da Noči zameri se urni.
Zdaj ukazuješ mi spet, naj nekaj storim, ko ni možnol«
263. Njemu pa rekla nato volooka častita je l^era:
»Kaj na te stare stvari, Sen, zbujaš si vendar spomine! Misliš, da Zevs širnogledi tako bo pomagal Trojancem, kakor se vnel mu je srd za sina takrat Heraklpja?
Pojdi z menoj, bom eno od vjl ti dala mladostnih, da se oženil boš z njo in klical jo svojo soprogo, dala Pasitejo bom, ko veldno po nji le zdihuješ.«
270. Kolika radost to zanjl In Sen ji odvrne ter pravi:
»Dobro, prisezi mi zdaj pri stigijskih vodah pogubnih, z eno dotakni roko se zemlje, ki mnogo jih hrani, z drugo pa morskih bleščečih valov, da bodo za pričo, kar je v podzemlju bogov, med njimi pa Kronos mogočni, da zares boš eno od vil mi dala mladostnih, dala Pasitejo boš, ko vedno po nji le zdihujem.«
277. To je dejal, in slušala koj beloroka je Hera.
Kakor velel, pri bogovih je vseh po imenu prisegla, kar jih v kraljestvu je senc in zovejo sploh se Titani.
Ko obljubila je to in sveto prisego izrekla, z njo se napotil je Sen, ko pustila sta Lemnos in Imbros.
V gosto zavita meglo sta naglo hitela po poti.
Tak do studenčne sta Ide prišla, zverinjadi rednice, kjer sta pustila pri Lektu rnorjč in stopila na kopno. Tresli vrhovi dreves pod njunimi so se nogami,
Tu se ustavil je Sen in čakal, da Zevs ga ne vidi, ko na visoko se sinreiko je skril, ki takrat ji na Idi zrastel najvišji je vrh, ki segal skoz zrak je do n6ba. Tukaj je tičal zavit pod gostimi vejami smreke, kakršen glasen je ptič, ki leta po gozdu in halkis vsi mu bogovi rek6, na zemlji pa jastreb ponočni
292. Hera stopila nato je hitro na Gargaron sveti,
Ide visoki greben. Ko Zevs zbirajoči oblake vildi jo, močno src6 prevzame docela mu želja kakor takrat, ko združila nekoč sta se prvič v ljubezni, zvezo sklenila zvestč na skrivnem pred dragimi starši. Stopil je torej pred njo, zaklical tako ji in rekel:
»Kam se pa, Hera, tako ti mudi? Kam daleč gotovol Kje so pa konji, kje umi je voz, da nanj bi stopila?«
•	300.	Njemu pa rekla nato je prekanjena Hera častita:
»Tja bom šla, kjer je konec zemljč, ki mnogo jih hrani, gledat Okčana, vir vseh bogov, in Tetijo mater, ki sta redila lepo in me vzgajala v svoji palači.
K njima bom šla na obisk in večen prepir poravnala. Dolgo že časa trpi, da drugega drug se ogiblje, zveze zakonske več ni, ker srd se vgnezdil je v dušo. Konji in voz pa stoje ob vznožju studenčnate Ide, ki po>nes6 me takoj čez zemljo in širno vodovje.
Sžm pa z Olimpa sedaj prihajam sam6 radi tebe, da se kedaj ne boš mi jezil, če tiho in skrivno morda v palačo bi šla k Okeana strugam globokim.« (Dalje prih.)
OTROŠKA BALADA.
JANEZ OKORN.
»Mati, danes ponoči je bila pri meni črna gospa, vsa črna kot oglje, pa lepa kot ti.
Sladek sad mi je dala: ,Dete, pokusi!’«
»Že dobro, že dobro!«
Mati gre v polje, detece v gozd.
»Pa kaj, dete, vse bledo, trepečeš, si bolno?«
»Mama, te jagode našla sem v gozdu, prav take, kot jih ponoči je dala črna gospa. Glej, vejica tu! A kaj se v krogu vrtiš...«
Volčja črešnja.
H'
Bela krsta, črna ruta.
nsssD
DVE POSEBNOSTI SVETOPISEMSKEGA PESNIŠTVA.
Sv. pismo je božja knjiga, sv, Duh je v njem govoril in še govori človeštvu. Bistveni del sv. pisma je njegova vsebina, razodete resnice; ie resnice je pa Bog razodel v raznih oblikah: v obliki zgodovinskega pripovedovanja, v obliki zakonodaje, v obliki preroškega govora, pa tudi v obliki pesmi, — Ako se baviš s svetopisemskim pesništvom, se kmalu prepričaš o njegovi izredni lepoti; zares, vredna posoda njene nebeške vsebine je. Ni čudno, da so občudovali in proučevali to poezijo največji pesniki. Škoda bi bilo, če je nc bi tudi naš dijak nekoliko poznal. Naslednji sestavek naj opozori na dve posebnosti, po katerih se starohebrejska pesnitev loči od pesništva drugih narodov.
Značilno za orientalce, posebno za Semite, je njih nagnjenje, da si skušajo poiskati za najgloblje misli in čuvstva podoben slučaj v zunanjem življenju in ob tem zunanjem pojavu nazorno pojasniti svoje notranje, dušno stali j e. Ker je namreč človek iz telesa in duše, ima tudi dvojno spoznavalno zmožnost; s peterimi čuti zaznava tvarni svet, njegov um pa se dviga do madtvamega spoznavanja. Ali umsko spoznavanje je odvisno od čutnega, vedno in vedno se naša
DR. FR. JAKLIČ.
I
pamet vrača k čutnim zaznavam in išče v njih opore. Ta zakon, ki so ga stari modi ijani tako izražali: omnis cognitio a sensu incipit, si gotovo sam že neštetokrat uporabil, ko si si nadčutno, umsko resnico skušal čutno, nazorno naslikati; na ta zakon našega spoznavanja se sklicuje tudi moderno poučevanje, ki pomaga učencu pri umskih resnicah z nazornimi slikami. Ta zakon odvisnosti uma od čutov so porabili že svetopisemski pesniki, ki so spretno poiskali prizor ali dogodek v zunanjem, čutnem svetu, ki je bil nekako soroden njihovemu dušnemu dogodku; ob zunanjem prizoru pojasnjuje notranje stanje, Evo ti kratek zgled! David opisuje v 101, psalmu svojo nesrečo, osamelost in zapuščenost; najprej svoje dušno stanje naravnost opisuje, potem pa začne govoriti v podobah, in med drugimi je tudi ta:
enak sem pelikanu v puščavi,
sem kakor sova v razvalini.
Ako sliši popotnik v mraku iz puščave samoten pelikanov klic, ali ako poslušaš v noči žalostno vpitje sove, še tebe prevzame neko žalostno čuvstvo, toliko žalosti je izražene v takem glasu. In tema
dvema samotarskima klicarjema noči primerja psalmist svoje dušno stanje: tudi on je osamljen v svoji nesreči, v temi obupa je, le žalost mu odmeva v srcu.
Ali vzemimo drug zgled: 15. vrsto pete knjige Mozesove, 32. poglavje. Mozes govori o skrbni ljubezni, ki jo je Jahve (tako so Judje imenovali Boga) razodeval nad izvoljenim ljudstvom, ko so odhajali iz suženjstva egipčanskih opekarn in bičev nadzornikov im priganjačev. Najprej jo naravnost opisuje, potem pa se mu zdi, da io bo v podobi še bolje naslikal; primerja jo orlici, ki kliče in vabi mlad zarod na prvi polet in mu pomaga na vse načine:
ko orlica, ki vabi k letanju svoje mlade
in nad njimi kroži,
razprostira svoje peruti,
jemlje jih nase in nosi na svojem hrbtu.
Gotovo si že videl podoben prizor: ptički so postaji godni, stara bi jim rada zadnjič izkazala svojo ljubezen in jih opogumila do prvega poleta iz gnezda; nemirno leta okoli njih in kliče in poje in dejansko pomaga mladim plašljivcem. Glei, Mozes kaže nazorno z ljubeznijo ptice do njenega zaroda božjo ljubezen do Izraelcev. Ali ni to mojstrsko storil?
Potfeg ljubezni do primer in podob iz zunanjega sveta in življenja najdeš pri semitskih pesnikih, posebno pri starohebrej-skih, še drugo posebnost, takozvano vzporednost členov, paralle-lismus membrorum. V čem obstoji ta? Naj ga pojasni zgled iz začetka 113. psalma:
Aleluja!
Ob izhodu Izraela iz Egipta,
Jakobove hiSe iz barbarskega naroda, je bila Judeja Njegovo svetišče,
Izrael njegova posest.
Psalmist hoče izraziti misel: Ko so šli Judje iz Egipta, je pokazal Bog prav posebno skrb zanje. Te misli pa ne izraža le v dveh stavkih, ampak rabi za to štiri stavke, in sicer tako, da misel prvega stiha ponovi drugi stih, im misel tretjega pove še enkrat v četrtem stihu. Vzporednost
členov torej vidiš na tem zgledu v tem, da je i s t a misel dvakrat izražena, in sicer v dveh stihih, ki sta tudi po obliki zelo slična; saj imata približno enako veliko besedi in besede so enako razvrščene. Ta prva vrsta — tri vrste vzporednosti členov ločimo — se imenuje parallelismus s y -n o n y m u s , soznačna vzporednost členov, ker drugi stih pove soznačno misel prvega stiha.
Včasi je drugi stih tako podobem prvemu, da ne ponavlja samo vsebine, ampak tudi skoro vse besede; n. pr. psalm 117., 8. in 9. stih:
bolje je zaupati v Jahveta ko zaupati v človeka, bolje je zaupati v Jahveta ko zaupati v prvake.
To je parallelismus identicus, istovetna vzporednost pa jo prištevamo k so-značni, ker je le njena stranska veja. Misel prvega stiha se pa ne ponavlja vselej le v drugem stihu, ampak včasi v treh, štirih, da celo v petih. V psalmu 28.,
1.	in 2. vrsta, se n. pr. ista misel petkrat izraža:
Prinesite Jahvetu darove, sinovi božji (Izraelci), prinesite Jahvetu mlade ovne, prinesite Jahvetu slavo in čast, prinesite Jahvetu slavo njegovega imena, molite Jahveta v njegovem svetem Sotorul
Včasih ponavlja tretji stih skupno misel prvega in drugega stiha.
pripomniti je treba, da se imenuje misel, ki je dva- ali večkrat izražena, verz, posamezmi stavki pa stihi.
Vprašaš se morda, kako so prišli Semiti do tega načina pesniškega izražanja. Stvar je čisto preprosta. Človek spozna vsako stvar le polagoma, šele ko jo je večkrat viddl, slišal; če misel dvakrat izrečeš, jo s tem že nekako pojasniš, ker si poslušalca prisilil, da je še enkrat obrnil svojo pozornost nanjo. Da pa to ni zgolj mrtva tavtologija (istorečnost), poskrbi svetopisemski pesnik s tem, da naslednji stih nekaj doda po smislu k prvemu, da v nečem izpopolni misel predidočega stavka.
Soznačno vzporednost členov najdemo v sv. pismu najbolj pogosto v lirskih pesmih. Od tu je prešla v rabo k svetnim pesnikom; opozarjam n. pr. na Župančičevo »Dumo«:	v
pesem hitečih in pesem stoječih valov, pesem srebrnih in pesem zlatih valov, pesem potokov in pesem žit.
Druga vrsta je parallelismus antithe-ticus, protivna vzporednost členov. Tudi tu izraža drugi stih isto misel ko prvi, ali pove jo z nasprotnega stališča. 10. poglavje Salomonovih pregovorov ima verz:
moder sin razveseljuje svojega očeta, nespameten sin pa je žalost svoje matere.
Salomon opominja mladeniča k modremu življenju in kot nagib k modrosti mu pove v prvem stihu: če boš modro živel, te bo tvoj oče vesel. Tudi drugi stih vabi mladeniča k pametnemu vedenju, ali tu je na-' sproten nagib:, če ne boš modro živel, te bo mati žalostna. Oba stiha torej isto željo izražata in utemeljujeta, le da vsak od druge, nasprotne strani. — Poglej te vrste vzporednosti členov v 11. poglavju!
Goljufiva tehtnica je gnus pred Gospodom, pravična utež pa je njemu všeč.
Kjer je napuh, ondi je tudi sramota, kjer pa je ponižnost, tam je tudi modrost. Pravične njihova preprostost prav vodi, hudobne pa njih prekanjenost uničuje.
Bogastvo ne bo nič pomagalo na dan maščevanja, Pravičnost pa bo rešila smrti.
Tu je porabil sv. pisatelj drugi zakon našega spoznavanja: resnico toliko bolj v živo spoznam, če hkratu vidim njeno nasprotje; saj se tudi solnčni žarki človeku zdijo boli svetli in bolj topli, če je neposredno prej stopil iz temne in hladne kleti, in beflina je na sliki bolj bela, če j« zraven črn predmet,
Protivna vzporednost členov je v svetem pismu pogostna zlasti v poučnem, didaktičnem pesništvu: v k/njigi Modrosti, Pregovorih in Pridigarju. Kdor pazi pri čtivu, vidi, kako se je iz sv. pisma razširila pri premnogih pesnikih in pisateljih.
Tretja vrsta svetopisemske vzporednosti pa je parallelismus syntheticus, slovensko: sestavna, ali še bolje, dopolnilna vzporednost členov. Tudi tu sta dva stiha po dolžini in besedni razporedbi zelo podobna, ali sličnost je le bolj v obliki; kajti misel drugega stiha nikakor ni več ista, kakor je bila misel prvega, ampak drugi stih pove novo misel, ki pa je v zvezi z mislijo prvega stiha. V psalmu 18, 8.—10. vrsti beremo:
Gospodova postava je neizpodbitna, ona spreobrača duše;
Gospodovo pričevanje je resnično, ono daje modrost preprostim; . zapovedi Gospodove so dobre, one razveseljujejo srca.
2,, 4. in 6. stih izražajo učinek božjih zapovedi; prvi in drugi stih tvorita res neko celoto, obe različni misli se lepo dopolnjujeta kot vzrok in njegov učinek; pravtako sledeči dvojici stihov. V »verzu« sta torej tu dve misli, toda združeni v enoto; kakor pove ime, se res dopolnjujeta.
Te tri vrste vzporednosti misli neprestano srečujemo v pesmih sv. pisma. Včasih se takoj vidi, kateri paralelizem je, posebno če ima verz le dva stiha; včasih . se pa ne more lahko uganiti, je li to so-značna ali dopolnilna vzporednost členov. Pesnikova misel je bila namreč tako ognjevita in burna, da je prodrla to strogo odmerjenp formo, posebno če jo je pesnik skušal v več stihih izraziti. Vse tri vrste vzporednosti sv. pisatelj v isti pesnitvi pogostokrat menjava, da enakoličnost morda ne utrudi in zdolgočasi; kot zgled navajam 30. poglavje 17. vrsto Pregovorov:
Oko, katero zasmehuje svojega očeta in katero ni pokorno svoji materi, naj izkljuvajo krokarji pri potokih, naj je požro madi orli.
Tu sta dva soznačna vzporedna člena, pa sta v dopolnilnem redu razvrščena.
V	tem, da so svetopisemski pesniki izbrali in rabili ravmo ta način pesniškega izražanja, se kaže posebna previdnost
božja. Kako težko je prestaviti take pesmi, katere imajo strog ritem, rime, asonance in podobne pesniške lepote kot bistven del! Že v sorodnem jeziku jih je večkrat težko izraziti, kaj šele v takih jezikih, ki so čisto drugačne vrste. Svetopisemske pesnitve pa so spisane za vse narode vseh časov, na vse jezike jih je treba prevajati; ali hebrejskih pesmi ni treba prevajati, ker njih lepota in čar obstoji predvsem v vzporednosti členov. Da se ta lepota popolno izrazi v drugem jeziku, ni potrebno drugega, ko da vzameš hebrejski slovar, poiščeš za vsako besedo
primeren izraz in te izbrane izraze razvrstiš v istem redu kot so v hebrejskem izvirniku, pa si povedal ne le isto misel, ampak podal tudi popolno njen izraz, nič bistvene lepote se ni pri prevodu izgubilo.
Tudi zate je spisano sv. pismo, zato sezi po njem in ga začni študirati. Ko se malo seznaniš z njim, se boš vedno in vedno rad vračal k njemu; saj svetna poezija mislečega človeka inaposled le rada odbije, ko išče večkrat zastonj utehe svojemu iskajočemu umu takrat, ko se srce naslaja ob umetni obliki. V sv. pismu pa najdeš večno, božjo resnico v prekrasni obliki.
Essni.:.
DVE POKRAJINI.
Solnčne ravnine, igračke — vasice, sinje planine —
Bel velespev!
Ali tja v sever mračn6 se vleče črn6 od smrek nazobčen6 hribovje.
Od kedaj vas poznam, zagonetni gozdovi?
In misel v spomin se strastno zagreba.
MIRAN JARC.
Ali nisem otrok še nekoč v strahu drhtel pred vami v primitivnih slikah
Valvazorjeve: Ehre des Herzogtums Krain?
Ali ne skrivate v svojem osrčju Sienkiewiczevih pokrajin, divna zatišja ljubezni, davno mi znana?
Ne, še vse globlje misel išče, da vas razkrinka tajnovite lesove.
Ali niste zatočišča, ki vas duša nemirna nenehoma sluti?---------
Ah, ti nazobčeno, črno hribovje, kako brezbrežni so tvoji molki!...
NAŠ BOG.
Za solnce in noč nas je ustvaril: mar ni izumitelj?
M. P.
In kruha mbč nam je napravil; mar ni daritelj?
Za večno luč nas je določil: mar ni ljubitelj?
M E N T O
NASREDIN, TURŠKI PAVLIHA.
1. Ogledalo.
Mongolskemu poveljniku Timurju je dala narava zunanjost, ki se je ujemala s krutostjo njegovega značaja. Ne le da je šepal, tudi obraz je bil spačen in je kazal zvitost njegovega srca.
Ko ga je nekega jutra brivec strigel, jih je bilo več od njegovega spremstva pri njem v šatoru, med njimi tudi Nasredin, ki ga je izbral vladar za nekaj časa, da mu dela družbo. Ko je bila glava ostrižena, mu da brivec kot navadno ogledalo, da se prepriča, da je dobro izvršil svojo nalogo. Timur je dolgo gledal svoj obraz in znova spoznal, kako je grd. Solze so se mu udrle po licu in tudi Nasredin je jokal z njim. To je trajalo precej časa. Ko so mu prinesli vojaki novice, se je premaga!, Nasredin je pa jokal in stokal dalje, da se je vsakemu smilil. Ko je videl Timur, da sicer tako veseli mož neprestano toči solze, mu pravi: »Hodža, kaj mi koristi moč in bogastvo, ko imam pa tak obraz! Ko sem se gledal v zrcalu, sem spoznal, da sem res prav grd. Zato sem jokal. Zakaj pa ti neprestano jokaš?« Hodža mu odgovori: »Gospod, če je že tebe tako pretreslo, ko si pogledal samo enkrat svoj obraz v zrcalu, da si jokal, koliko vzroka imam potem jaz, da jokam, ko moram gledati tvoj obraz noč in dan! Zdaj veš, zakaj sem jokal.« Ta odgovor je tako učinkoval na Timurja, da je znova jokal — od smeha.	'
2.	Uslišana prošnja.
Nekega dne je stal Hodža Nasredin pri oknu in vzdihnil: »O Bog, daj mi tisoč zlatov, če bo pa samo eden manjkal, jih nc vzamem!« Ko je slišal to pobožno željo njegov sosed, Jud, se je nasmehnil in si mislil: Prepričati se hočem, če bo bedak res zavrnil božji dar, če ne bo popoln. Odpre torej omaro, vzame iz nje 999 zlatov in jih spusti v mošnji skozi diminik v sosedovo sobo. »Moja molitev je uslišana!«
FR. OMERZA.
pravi Nasredin, ko zagleda denarnico z zlatom. Odpre jo, šteje zlato in vidi, da jih je samo 999. Tedaj pravi: »Kdor je te podaril, bo tudi še enega dal,« in spravi denar,
Ker je bil dalje tiho, se je začel vendar Jud malo bati. Vstane, potrka na sosedova vrata in pravi: »Dobro jutro, dragi Hodža!« »Dobro jutro, Kajm! Kaj mi prinašaš?« »Nič ti ne prinašam, ampak ti mi moraš nekaj dati.« »Kaj neki?« »Zlate, ki jih imaš.« Nasredin ga debelo pogleda in pravi: »Kakšne zlate, Kajm?« »Katere! Tiste, ki sem ti jih vrgel skozi dimnik.« »Ti nisi čisto pri pravi pameti. Res je, da sem našel mošnjo z zlati pri dimniku, tega ne tajim; toda te sem si izprosil od ljubega Boga, zato mi jih nisi mogel dati ti. Kako naj bi vendar ti prišel do tega, Kajm?« »Nikar se neumno ne šali, dragi prijatelj! Razločno sem slišal tvojo željo in sem te hotel samo za šalo poskusiti. Denar je moj, torej mi ga vrni!« »V denarnih zadevah ne poznam nikakih šal,« pravi mirno Nasredin; »denar je moj.« »Pojdiva torej k sodniji in razloživa vse kadiju!« »Dobro, jaz sem s tem zadovoljen. Toda peš ne grem tja, ker me trga. Pripelji mi osla!« Jud pripelje osla. Tedaj pravi Nasredin: »Tudi kožuh moram imeti, ker me zebe, in pregrinjalo, ker na mrzlem kamnu ne morem sedeti.« Jud prinese hitro tudi kožuh in pregrinjalo. Hodža se s kožuhom odene, s pregrinjalom pa pokrije osla, ga zajaha in oba odideta.
Pred sodnikom razloži trgovec kot to-žitelj natanko ves dogodek. »Kaj boš ti na to odgovoril?« pravi kadi zatožencu. »Efendi,« odvrne Nasredin, »v revščini sem zaprosil Alaha, maj mi pošlje tisoč zlatov. In glej, moja prošnja je bila uslišana. Ko sem pa prešteval zlatnike in je enega manjkalo, sem rekel: Kdor mi je dal toliko zlatov, mi bo dal še enega. Če trdi zdaj tožitelj, da mi je dal denar on, ne nebo, bo slednjič tudi trdil, da je njegova
tudi žival, ki jo jezdim, kožuh, ki ga nosim, in pregrinjalo, na katerem sedim, kot si dovolil.« Ko je slišal Jud te besede, je sklenil roki in vzkliknil: »Seveda je to moje! Prisegam, da je osel, kožuh in pregrinjalo moja last.«
Zdaj je kadi nagrbančil čelo in rekel: »To je vendar nesramno! Zdaj vidim jasno, da je Jud goljuf. Služabniki, kje ste? Dajte mu jih petindvajset in ga vrzite potem skozi vrata!« Služabniki so izpolnili povelje do pičice, Nasredin se je pa ogrnil v plašč, zvil pregrinjalo, zasedel osla in veselo odjahal.
3.	Skrivnost.
Nasredin je odšel v neko onstran gora ležeče mesto, da bi prebil tam nekaj veselih dni s prijateljem. Ker ga pa ni dobil doma, mu je bilo dolgčas; zato je mislil, kako bi si s kako šalo okrajšal ure. Šel je na trg in razglasil ljudem: »Če hočete zvedeti neko skrivnost, pridite nocoj v mošejo, kjer vam jo bom povedal.«
Ob določeni uri je bil tempelj nabito poln in Nasredin je stopil res na prižnico, pozdravil vse navzoče in reke1!: »Prišli ste, žc res, da bi slišali skrivnost. Ali vam je mogoče že znana?« »Kako nam naj bo znana?« »Potem vam jo hočem rajši jutri povedati, boste bolj zbrani.« Po teh besedah je stopil zopet s prižnice, ljudje so pa silno godrnjali.
Drugi dan je prav tako vprašal vernike in dobil isti odgovor. Toda tudi zdaj ni ustregel radovednežem. Tretji dan je stopil zopet na prižnico in vprašal množico kot prejšnje dni. Ti so se pa zmenili in odgovorili: »Nekaterim je znana, drugim pa ne.« »To je krasno,« odgovori zvito Nasredin. »Katerim je torej skrivnost znana, jo naj povedo tistim, katerim ni znana!« Nato je hitro odšel iz mošeje skozi stranska vrata.
4.	Kotel
Nasredin je dobil od prijatelja recept za neko pijačo, ki mu je obetala dobro kupčijo. Ker je pa potreboval za kuho velikega bakrenega kotla, sam je pa imel le
majhnega, je šel k sosedu vrtnarju, po imenu Mustafa, ki je kuhal sadje, in ga prosil, naj mu posodi za nekaj časa bakren kotel. Mustafa mu je ustregel, rekel je pa, da mu mora določenega dne vrniti kotel. Ko je potekel rok, pride Nasredin k znancu, pa ne z izposojenim, ampak s svojim majhnim kotličkom.
»Kaj hočeš s tem?« vpraša Mustafa. »Tvoj kotel je rodil mladega, bodi za zdaj s tem zadovoljen!« »Dobro,« pravi Mustafa na to šalo, »za zdaj vzamem tvojega mladiča, toda kmalu mi prinesi tudi starega!«
Minevali so dnevi, a Nasrediina ni bilo videti z izposojenim kotlom. Nekega dne ga sreča Mustafa na cesti in vpraša: »Hod-ža, kaj pa moj kotel?« Nasredin se popraska za ušesi in pravi: »Umrl je.« »Ne govori mi neumnosti in mi ga vrni!« »Še enkrat ti rečem, da je umrl.« »Če boš take budalosti govoril, te pojdem tožit.«
Mustafa gre res v sodnijo in zatoži Na-sredina. »Kaj boš na to odgovoril?« ga vpraša sodnik. Ta odvrne: »Mustafa je rekel, ko sem mu prinesel majhni kotel, da ga hoče smatrati za mladiča in za zdaj obdržati. Toda nič ne more imeti mladiča, kar ni živelo. Kar pa živi, mora umreti. Če mu torej zatrjujem, da je njegov kotel umrl, ne more nad tem dvomiti.« »V tem dvoumnem slučaju,« pravi sodnik, »more razsoditi samo Alah. Jaz tega ne morem.«
S tem je oba odpustil.
i	lil
5.	V kopeli. |
Ko je moral Nasredin radi bolezni dalj časa ležati v postelji, je šel vt, javno kopališče, kjer so dobili med tem nf>ve uslužbence, ki ga niso poznali. Ko so ti videli, da nima imenitne obleke, niso ravnali z njim preveč prijazno, ampak so mu dali staro rjuho in umazame hlačice. Sploh so mu šli malo na roko. Ko se je skopal, je odšel, ne da bi izpregovoril besedico, toda v veliko začudenje vseh strežnikov je vrgel na mizo deset asprov, svoto, ki so jo dali komaj premožni gospodje.
Nekaj tednov pozneje je prišel Nasredin zopet v isto kopališče. Ker so se spominjali strežniki velike napitnine od prej, so zelo prijavno ravnali z njim. Zopet ni iz-pregovoril besedice, ko je odhajal, toda vrgel je samo en asper na mizo. Služab -
niki so se čudili tej majhmi svoti in rekli; »Gospod, kaj pomenja to?« »Popolnoma prav,« odgovori Hodža. »Ta asper sem plačal za zadnjič, prejšnjih deset asprov sem pa plačal za danes.« Nato je odšeh
(Bergstadt V., 11.)
KAM?
f Iv. Jeretina (kot vojak).
Zamrl je tukaj rod za me.
Ah, kam in kod
naj gre zdaj moja pot,
srce?
nsssi-
Z AKAJ SE SODOBNA INTELIGENCA ODTUJUJE VERI?
DR. P. ANGELIK TOMINEC.
Ni brez pomena vprašanje, zakaj se moderna inteligenca odtujuje veri, ali je res znanstveno nemogoče jo vzdržati, se je li res vse skupaj izkazalo kot pobožna bajka, ali pa tičijo vzroki tega odtujevanja drugod.
In temu je tako. Pogosto, lahko bi rekel navadno, se inavaja kot vzrok tega odtujevanja sodobne inteligence od vere napuh in pa moralna pokvarjenost. Deloma je v resnici tako, le deloma. Mnogi bi ostali moralno čisti, če bi jim le vera dajala trdnejšo zaslombo. Končno pa najdemo take slučaje nravne pokvarjenosti tudi po deželi, pa vendar jim ostarne vera in v takih slučajih še posebno pokaže svojo moč. Vest jim ne da miru, dokler niso prestopka obžalovali in se spravili z Bogom. Vzroka torej ne smemo iskati toliko v volji, ki je res k slabemu nagnjena, ampak kje drugod. Potrjuje me v tem naziranju dejstvo, da celo taki, ki bi radi verovali, najboljši in najinteligentnejši med katoličani, skušajo hude duševne boje in pekoče verske dvome.
Kje so torej pravi vzroki tega odtujevanja? Ne bom našteval vseh, kajti za to bi se zahtevala c^la knjiga; omenili hočem
marveč 'le tiste, ki se opazovalcu današnjega časa nehote pokažejo.1
Eden teh vzrokov je okolica, v kateri inteligent dandanes raste in živi. Sin iz dobre katoliške rodbine pride na vseučilišče. Že v višjih razredih srednjih šol so se mu semtertje porajali v srcu dvomi, pa vendar je š e ohranil vero svojih staršev. Nenadoma se odpre mlademu akademiku čisto drug svet. Z redkimi izjemami dobi za profesorje može učenjake, katere osebno nehote mora spoštovati, ki prav v vsem svojem govorjenju in mišljenju kažejo popolno nevero, najmanj pa skepso v vse, kar je nadnaravno. Ali je potemtakem kaj čudnega, če se v mladem akademiku porodijo težki dvomi? Naravna posledica je, da dovrši vseučilišče kot racionalist in skeptik. Življenje ga v tem le še potrdi. Naj si je že kdo jurist, zdravnik, uradnik ali profesor, vsak izmed njih naleti tako-rekoč pri slehernem koraku: pri branju, v službi itd. na reči, ki nasprotujejo verske-—;  ‘
1 Prim. P. Dr. J o h. C h r y s. S c h u 11 e , O. M Cap., Die Kirche und die Gebildetcn.''1 Freiburg im Breisguu 1913, str. 13—24.
mu prepričanju. Data za dnevom lahko opazuje, kako stanovski tovariši nočejo od vere nič več slišati ter imajo za njo kvečjemu pomilovalen posmeh. Tudi če bi ostal veren, bi ga že ta osamelost morala pri-tirati najmanj v versko brezbrižnost, če ne celo od vere sploh.
Pa to še ni vse. K temu, lahko bi rekel zunanjemu vzroku, pridejo še notranji psi-hologični. Vera zahteva vsega človeka, v prvi vrsti njegov razum in voljo. Eno kakor drugo zahteva žrtve, in sicer obilne žrtve. Ni je skoro reči, na katero bi bil današnji inteligent tako ponosen kakor na razum in njegove v resnici sijajne uspehe na vseh poljih modernega znanstva. To moderne znanstvo se je pa dandanes skoro popolnoma odtujilo veri in zdi se, kakor da je prvi predpogoj zinanstva v polnem pomenu besede, ako stopi v nasprotje z vero in cerkvijo. Vera pa znači že po svojem bistvu — ker vsebuje skrivnosti, ki jih tudi moderni razum ne more doumeti — njegovo uklonitev pod še višji razum, namreč božji. Tukaj se pa čuti moderni inteligent prikrajšanega. Krivično se mu zdi, da bi moral oboževani razum s prestola in se umakniti božjemu ... Cilj današnje šolske vzgoje, posebno za dečke in mladeniče, obstoji skoro edino v tem, da se napolni njihov razum s kolikor možno mnogoterim znanjem. Ni moj namen, da bi to napadal, dejstvo pa je, da pri tem trpi vzgoja srca in volje.2 Ta enostranska vzgoja razuma sama po sebi pospešuje preveliko poudarjanje lastne uvidevnosti in razuma, vzbuja pa tudi duha kritike in skepticizma.* V mladih ljudeh se le pre-rada porodi misel, da verujejo le to, kar
1	Namesto da bi to rak-rano današnje Šolske vzgoje skušali odstraniti s tem, da bi s podvojenimi močmi delali tudi za vzgojo »rca, »e od-
pravlja zdaj iz naših šol še verouk, kateri edini je dozdaj zasledoval to smer. Nadomestek »etičnega pouka« je brez vere v enega Boga popoln nesmisel. Toda o tem morda drugič več.
3 Prim. P. M o g o n u s , Moderne Bildung und Gebildete in ihrer Beziehung zur Religion. (Pastor bonus XXIV., 1911/12, str. 465—469.)
spoznajo. Naravna posledica tega je neka gotova apatija do verskih resnic, katerih mnogo ini mogoče spoznati, ampak le verovati ..... Ali je potemtakem .čudno, če
mnogi, celo katoliški možje in mladeniči, zavzamejo cerkvenim naukom neprijatelj-sko, da ne rečem sovražno stališče?
Naravno mora trpeti vsled enostranske umske kulture modernega časa tudi vzgoja volje in s/ca. Kaj koristi človeku še tolika znanost, kaj mu pomaga vse navdušenje za umetnost in literaturo, kakšen pomen ima vse zunanje olikano vedenje, če je srce neolikano in se skrivaj veseli nad grdim in umazanim? Ljudje z mnogo znanostjo, pa brez značaja, postanejo žrtev svojih strasti, so sami s seboj nezadovoljni in skušajo svojemu samoljubju zadostiti, kjer in kolikor morejo, samo da njih početje ne pride na svetlo. Ljudje, ki se niso naučili zatajevati in premagovali sami sebe, se čisto naravno tudi ne morejo navduševati za krščansko moralo. Strah pred pridigo, ki je vsakdanja prikazen v krogih naše današnje inteligence, je večkrat le izgovor, češ, da se jim ne nudijo pridige, ki bi bile dovršene po obliki in vsebini. V marsikaterem slučaju je to morda tudi res, toda ne vedno. Katoliški duhovnik je večkrat — in to bo najbrž vedno ostal — neprijeten in nadležen oznanjevavec nravnosti, ki vedno znova poudarja praktično udejstvovanje vere in natančno spolnjevanje krščanske morale. Kompromisov z modernim časom v načelnih vprašanjih ne pozna. Tedaj pravi marsikdo, ki nosi kal te sodobne bolezni bodisi ved6, bodisi nevede s seboj: Trdo je to govorjenje in kdo ga more poslušati? Ker mnogi današnjih inteligentov vsled enostranske umske kulture bolehajo na pomanjkanju krepke volje, zato se ni čuditi, če si mnogi izmed njih prisvojijo zmešane moderne pojme o takozvanih etičnih dobrinah in estetičnih lepotah itd. ter skušajo izvajati iz njih posledice tudi za zasebno in družabno življenje. Saj je vendar to novo življensko naziranje tako prijetno in oprošča človeka tistih večkrat
zelo nadležnih verskih predpisov. Svobodnemu verskemu naziranju vedno nujno sledi tudi prostejša sodba v etičnih vprašanjih, kakor tudi obratno le premnogo-krat iz neobhodno potrebne praktične ali državljanske strpljivosti (tolerance) sledi tudi dogmatično-teoretična. Naravna posledica tesne zveze med vero in nravnostjo!
Važen vzrok, zakaj se sodobna inteligenca odtujuje veri, je pa tudi nezaupnost, nekako odtujenje, ki vlada med razumništvom in zastopniki vere. Psihologično popolnoma razumljivo je, da se to odtujenje, ki vlada med inteligenco in duhovniki, prenese tudi na vero samo. Krivda, ali bolje rečeno vzrokov je na vsaki strani nekaj. Kje je večja, bo vsak izmed vas lahko sam presodil. S strani duhovnikov je večkrat krivda v tem, da ne razumejo položaja današnje inteligence in problemov, ki jo tarejo. In to ni pravzaprav nič čudnega. Dolžnost duhovnika je sicer, da si pridobi nekako splošno znanje in tudi vpogled v sodobna moderna vprašanja, toda kaj lahko si je misliti, da kak starejši gospod, ki je zrastel v popolnoma drugih razmerah, ne more razumeti toka sedanjega časa, ali vsaj ne v vsej njegovi dalekosežnosti. Za mnoge v pastirstvu čez mero zaposlene duhovnike je pa tudi naravnost nemogoče, da bi se mo^li z novodobnimi problemi tako baviti, da bi mogli na vsa stotera nova vprašanja, ki rastejo liki gobe iz tal, takoj brezhibno odgovoriti. Mnoga vprašanja vrhu tega so taka, da bi jih celo poklicni bogoslovci ne mogli takoj rešiti, ker zahtevajo mnogostranskega in dolgotrajnega študija, predvsem pa časa, da dozorijo, Nikdar se ne sme pozabiti, da so tudi duhovniki otroci svojega časa. Pogosto se tudi zgodi, da se duhovniki čutijo mnogo bolj domače v preprostih in delavskih krogih, kakor med takozvanimi olikanci. Zakaj? Odgovor ina to je lahek. Predvsem čuti duhovnik v takih krogih, da jih vsled svoje izobrazbe duševno nadkriljuje, da jim more nekaj nuditi in da se žrtvuje za njih stanovske koristi. Vsega tega pri iz-
obražencih ne najde. Večkrat gleda aka-demično izobražen laik z nekim preziranjem na duhovniško »samo bogoslovno« izobrazbo. Pri vsakem koraku naleti na probleme in vprašanja, na katera vkljub zmagoviti ideji, ki jo zastopa, verndar le z nekim strahom odgovarja ter se večkrat rajši ne izpostavlja nevarnosti, da bi nainja moral odgovarjati. Iz tega je razvidno, da stališče duhovnikov v tem oziru ni lahko. Še bolj nam postane to razumljivo, če pogledamo razmerje inteligence do duhovnikov.
Predvsem moram tu omeniti dejstvo, da je v splošnem pri inteligenci zelo malo zanimanja za verska vprašanja. Če človek pregleduje knjižnico kakega praktičnega mediciinca, jurista ali filozofa, najde med mnogimi strokovnimi knjigami pač večkrat protiverske brošure, katoliških odgovorov nanje pa ne. In če primerjaš rabo proti-katoliških revij z rabo katoliških, boš slednje našel večkrat celo neprerezane — očitno znamenje, da njih vsebina ni bila zanj privlačna. In v dvomnem slučaju se ne sramuje m. pr, zdravnik v juridičnih stvareh vprašati izvedenca jurista, večkrat pa se v verskih nejasnostih sramuje posvetovati se z izvedencem duhovnikom. Vrhu tega inteligenca navadno s kritičnim očesom opazuje vsako besedo in vsak korak duhovnika. Po enem duhovniku, s katerim je morda slučajno prišel v stik, sodi navadno vse. Enemu ni všeč petje", drugemu je pridiga predolgočasna, tretjemu cerkvena umetnost ni po godu, četrtemu maša predolgo trpi itd. itd. Vsega je seveda kriv duhovnik in navadno se zaključuje kritika z besedo: Zato načeloma ne hodim več k pridigi, ne obiskujem cerkve. Zamenjuje sc tako vera le prepogosto z zunanjostmi, ki so več ali manj človeške.
Glavni vzrok, zakaj se sodobna inteligenca odtujuje veri, je pa po mojih mislih nagnjenje do svobode, do neodvisnosti. Vse hrepeni dandanes po svobodi, pa vendar je kljub vsemu vpitju po njej dandanes mnogo manj v resnici neodvisno mislečih, kakor jih je kdaj bilo. Na videz zveni to paradoksno — in vendar je resnično. Vse
se dandanes združuje. Imamo narodna udruženja, strankarska, strokovna in ne vem kaj že vse. Nimam nič proti temu. Naj žive vsa udruženja! Toda kljub, vsej potrebi in koristi raznih organizacij so ravno one premnogokrat tudi grobokopi notranje človeške svobode in neodvisnosti. Namesto lastnega razuma stopa takozvani čredni nagon. Zunanja samostojnost namreč od daleč še ni dokaz notranje samostojnosti. Devetdeset odstotkov tistih, ki glasno razglašajo v svet svoje naziranje, ni samostojnih. Kar imenujejo lastno prepričanje, je večkrat le naziranje njihovega dnevnega časopisja, priljubljenega pisatelja, stranke ali udruženja.* Četudi se ne oziramo na bleščeča gesla, so vendar poleg tega dandanes premnoge sile na delu, ki
* Prim. Dr. Michael Ebcrhard, Wie er* ziche ich mich zu religioser und sittlicher Selb-standigkcit? (Kath. Kirchenzeitung. Jg. 61, 1921, Salzburg, Nr. 45, str. 355.)
v človeku duše pravo svobodo in samostal-nost ter zahtevajo od njega močne odporne moči, če noče, da ga veletok časa potegne s seboj. Klasičen zgled take odporne moči imamo v starem veku v Antigoini. Ona sledi nepisani postavi svojega srca, četudi je v nasprotju z državnim razumom. Klasičen zgled organiziranja take odporne moči je pa katoliška cerkev, ki je že od vsega začetka poudarjala načelo: Boga je treba bolj slušati kakor ljudi. S tem načelom je utrdila posameznika proti mogočnim političnim, finančnim, umskim vplivom. Kljub temu, da je tudi v tej organizaciji že zgoraj omenjena nevarnost za samostojni razvoj posameznika, ker deluje v njej poleg božjega tudi slabotni in nepopolni človeški element, vendar je le v njej možna prava svoboda in neodvisnost, ker ji je pravec resnica ne človeška, ampak božja, katera edina stori človeka v resnici svobodnega.
BALADI.
Leteči Holandec.
»Naša vesla je roka viharja zlomila, potrgane vse so vezi, preluknjana jadra ...
A vendar morda... Res silno je dolga, a veter in naša roke . , Še viiditoo koče
domače I«
»Glej ono ladjo, ki brezslišno reže valove, kot smrtna ptica sredi črnih oblakov, tako je ona sredi praznih penastih žrel.
In vsa starinska, ded mi je pravil o njej...«
»Leteči Holandec, večni mornar,
kdor ga sreča, sreča smrt,... gorje nam!«
Jok sirot se meša med tuljenje obrežnih valov.
JANEZ OKORN.
\
l
Indski motiv.
Danes ponoči spet sem bila na svatbi.
Kot takrat je bilo ...
Morje opojnih glasov, morje rdečih svetilk, rože so bile krog mene, roža sem bila jaz sama. Le da vsi venci so bili nocoj ognjeni, vse rože kot ogenj: rdeče in zlate ...
»Sel tu!«
»Naj vstopi!«
»Tvoj soprog je padel v boju krvavem.
Li veš za staro postavo?«
Strepeta. »Vem!«
Mrtev ženin, živa nevesta.
Vsi venci so plamen, vse rože so ogenj.
□aSCKBD : ......
IZ ZGODOVINE TOBAKA.
Morebiti se bo mladi čitatelj že naslova zbal in v njem slutil kako pohlevno pridigo o škodljivosti tobaka, o njegovem kvarnem vplivu na mladino ali o podobnih lastnostih, o katerih navadno razpravljajo te vrste članki. Da odvrnem in preprečim vsako nepotrebno bojazen, moram precej v začetku izjaviti, da nimam nikakih postranskih misli. Pričujoča razprava ima samo namen, seznaniti prijatelje in nasprotnike nikotina z njegovo usodo v starem svetu, posebno v prvih stoletjih. Zdi se, da nima nobena rastlina tako pestro-bojne zgodovine kakor tobak. Od prvih početkov do danes oboževan in preganjan, si je vendar znal priboriti naklonjenost učenih in neizobraženih stanov v taki meri, da ga je država vzela v svojo zaščito in ga nagradila s posebnimi predpravicami.
Dne 12. oktobra 1. 1492, na petek zjutraj, je stopil Kolumb na otok Guanahani, ki mu je iz hvaležnosti do Boga nadel ime San Salvador. Presenečenje rdečekožcev je bilo tako veliko, da so zrli v prišlecih nadnaravna bitja. Tudi razočaranje admirala in njegovih spremljevalcev ni bilo majhno. Ko se je prvo iznenadenje nekoliko poleglo in so utihnili mogočni zvoki »Te Dcum«, se pojavi novo čudo. Iz ust in nosu orjaških indijanskih postav so se začeli dvigati oblaki dima. Ko je namreč Kolumb med strmeče Indijance razdeljeval raznovrstna darila, so jeli otočani prižigati tobak. Iz posušenega zelišča, ki so ga zvijali v suhe koruzne liste, so z veliko ročnostjo napravljali cilindraste svalke; en konec so potaknili v nos, drugega so za-palili, dim so pa vsrkavali in ga zopet izpuščali. Tako napravljene svalke so imenovali t a b a c o. Beseda tobak prvotno ne pomenja rastline, katere liste so kadili, ampak iz posušenih listov zvite svitke.
Prvi popis tobakove rastline je poslal v Evropo puščavnik Fra Romano P a -n e. Le-ta se je pridružil Kolumbu na njegovem drugem potovanju in se na otoku Haiti posvetil misijonskemu delu. Ko se je
DR. FR. TRDAN.
naučil ondotnega jezika in proučil šege in običaje otočanov, se je seznanil tudi s »čudodelno rastlino«. Domačini so jo nazivali cohoba, cohobba in givia, dočim ji je pobožni pisatelj nadel latinsko ime h e r b a inebrians, ker je imela podobna svoj-stva kakor dandanes: pregoreče in neizkušene častilce je opojila in polagoma uspavala. A kljub temu so jo vražam vdani indijanci visoko čislali: sanje, ki jih je po-vpročilo preobilo zavžitje tobaka, so smatrali za nadnaravna navdihovanja, zelenim listom givije pa so pripisovali izredno zdravilno moč.
Po preteku dveh desetletij je tudi v Evropi začela vzbujati splošno pozornost in občudovanje. Gonzalo Hermandes de Oviedo, nadzornik zlatih polj, se je
1.	1519. vrnil iz Amerike in s seboj prinesel seme cohobe. Izprva so jo gojili le kot vrtno rožo zaradi lepih cvetov, toda kmalu so se jeli zanimati zanjo tudi zdravniški krogi. Naslanjaje se na čudodelna pripovedovanja iz novega sveta vrnivših se Špancev, je postal tobak to, kar »kroglica« starim homeopatom — zdravilni lek za vsakovrstne bolezni. Ricolo Mena r d e s , vseuČiliški zdravnik v Sevilli, je priporočal tobak kot najbolj izdatno sredstvo zoper glavobol in želodčni krč, revmatizem in otekline. Sok svežih toba-kovih listov povzroča po njegovem mnenju redno pretakanje krvi in pospešuje ozdravljenje.
Zato je razumljivo, da se je novica o »čudotvornem zelišču« po vsej Evropi širila z bliskovito naglico. Francoski poslanik v Lizboni, JeanNicot.kije givijo gojil na svojem vrtu, jo je 1. 1560. poslal na Francosko kraljevi materi Katarini Medici. Tu se je rastlina hitro priljubila in udomačila pod imenom herbe de la reine mere, Nicotu na čast je imenoval pozneje sloveči botanik Linn6 celo vrsto sem spadajočih rastlin nicotiana.
Pet let pozneje je prejel Adolf Coco, mestni fizik v Augsburgu, nekaj tobakovih
listov od svojega prijatelja iz Francije. Ker jih pa ni poznal, jih je poslal Ivanu Funku, zdravniku v Memmingenu. A tudi temu so bili neznani. Zato so listi romali dalje in prišli v roko znamenitemu botaniku Konradu Gessnerju v Curiihu. Temu so tudi bili novi, a ker se je prav takrat veliko govorilo o tobaku, je sklepal, da so to najbrž tobakovi listi. N egovo slutnjo je kmalu nato potrdil Benedikt Arecij v Bernu, ki je imel v svojem vrtu zasajen tobak.
Tako je nekaj tobakovih listov zaposlilo skoro vse večje takratne znanstvenike.
Mnogi priznani učenjaki so kmalu poslali med svet krajše ali daljše spise o tobaku. Zanimivo je, da je imela ta rastlina izprva skoro toliko imen kolikor občudovalcev; imenovali so jo Nicotinovo zelišče, indijanska trava, indijanski zobnik, zdravilna roža i. dr. Vendar 'tobaka kljub velikemu ugledu, ki ga je imel med zdravniki, še niso kadili.
Prve kadilce nahajamo med španskimi in portugalskimi mornarji okrog srede 16. stoletja. Prvotne svaljčice so bile zelo preproste. V lijaste cevke, napravljene iz palmovih peres ali bičja, so natresli zvitega in nadrobno zrezanega tobakovega listja in vse skupaj prižgali.
Ta nenavadna prikazen je našla nešteto posnemalcev. Ko se je dne 27. julija leta 1586. Francis Drake vrnil iz zapadno-indijskih voda v Plymouth, so njegovi mornarji svoje prijatelje in znance že obdarili s prvimi pipami. Vojaki in delavci, častniki in dvorniki so v kratkem kar tekmovali v veselju nad »indijansko rožo«. Zato se Canden, sloveči zgodovinopisec kraljice Elizabete, že pritožuje nad zlom, ki ga povzroča »pitje tobaka«.
V	ostali Evropi se je udomačilo kajenje za Karla V. in za tridesetletne vojske. Španski in angleški, portugalski in nizozemski vojaki so seznanili s tobakom Tillyjeve in Wallensteinove čete. »Pitje tobaka« ie postala splošna vojaška strast, nekateri generali so bili na glasu kot posebni mojstri v kajenju.
Toda zle posledice, ki jih je rodilo nezmerno uživanje nikotina, so kmalu preobrazile javno mnenje. Na mesto prvotne pretiravane hvale se je usula ploha graje in tožb. Takratni nemški pisatelji so vstali zoper Francoze, ki brez »žvečenja tobaka že več živeti ne morejo« in zoper kmete in ženske, ki »tobak naravnost'požirajo«. Tudi svetna in duhovska gosposka je napovedala neizprosen boj »peklenskemu kajenju« in »španskemu strupu«. Kajenje so skušali odpraviti ali vsaj deloma preprečiti celo z občutnimi kaznimi, kot z zaporom, denarno globo ali javnim izobčenjem iz družbe. Nekatere občine so izdale naredbe, po katerih je bil vsak pod kaznijo dolžan naznaniti vse tiste, ki kade ali ki prodajajo tobak. Mnogi so smatrali kajenje naravnost za »satansko delo«. Neki pastor v Baselu je rekel: »Ako vidim usta, ki kade, se mi zdi, da vidim dimnike pekla.«
Toda prepoved in stroge postave niso rodile zaželenega uspeha. Kajenje je postala španska bolezen, ki je otrovala vso Evropo. Značilno za takratno medicinsko mišljenje in naziranje pa je, da so prav zdravniki, ki bi morali biti čuvaji zdravja, največ pripomogli k brzemu širjenju te nove epidemije. Kljub javnim protiodred-bam so zdravniki še naprej pretiravali pomen kajenja. Zdravnik I. W. Beintema, ki bi najbrž tudi med današnjim dijaštvom našel kakega vnetega zagovornika, piše: »Kdor se uči, mora mnogo tobaka kaditi, da se duhovi ne zgube, ali ker se začenjajo prepočasi pregibati, zaradi česar ne more razum prav težkih sitvari dobro umeti, da se zopet zbude; nato zopet prejema duh vse jasno in razločno in more to prav premisliti in presoditi. Dvajset pip na dan pokaditi ni preveč.«1
Nekako ob istem času so zanesli iz novega v stari svet krompir. Toda kako različna je bila prvotna usoda obeh rastlin!
1 Friedrich Glaser, Zur Gcschichte des Tabnk-konsums in Deutschland (Natur u. Kultur 1912/13, str. 339 tl.)
Krompir, ki naj bi odstranjal lakoto in lajšal gospodarsko gorje, je ponekod izzval najhujši odpor in mržn o; ljudje so bežali pred njim kot pred začarano rastlino. V mnogih deželah so omogočili nasad krompirja samo s strogimi državnimi naredba-mi. »Ljudje v Evropi«, piše A. v. Humboldt, »so tako postopali kot nerazsodno dete, ki mu ponudijo kruh in goreče oglje, pa seže po oglju.«1
Ko so države uvidele, da je javno in zasebno prizadevanje proti »tobačni kugi« brezuspešno, so napravile iz zadrege krepost. Začele so dovoljevati sajenje tobaka in ga ponekod zaradi lepih dohodkov proglasile za d/žavni monopol. Zato je že proti koncu 17. stol. nastalo na Francoskem in Angleškem nekaj tobačnih tvor-nic, katerim so kmalu sledile tudi nemške. V 18. stol. se je že vnela huda tekma med angleškimi, francoskimi ter nemškimi izdelki. Svetovnemu toku so se polagoma pridružile tudi jugoslovanske dežele, toda zaradi pomanjkanja domačih tvornic je naš tobak romal kot surovina na Francosko in Angleško ter preko Hamburga in Bremena na Nemško.
Amerika, domovina tobaka, zavzema še dandanes prvo mesto i v nasadih i v trgovini tobaka. Največje, toda ne najboljših količin, pošiljajo Združene države na svetovni trg. Z najboljšimi proizvodi se ponaša Zapadna Indija, posebno otok Kuba, kjer pridelajo vsako leto do 35,000.000 kg 'tobaka. Od srede preteklega stoletja narašča zanimanje za tobačno kulturo tudi v Braziliji.
V	Aziji prvačijo s tobačnimi nasadi Indija, Sumatra in Japonska. V Afriki je kljub ugodni zemlji in prikladnemu podnebju le Egipt glede tega bolj važen. V Evropi se odlikuje po kakovosti in po količini naša mlada država, dasi uspeva tobak v vseh večjih državah. Ker nas zanima predvsem tobačna kultura v naši državi, hočem navesti po Meliku2 nekatere statistične podatke.
1 Das Buch der Erfindungen IV. stran 232 sl.
3 A. Melik, Jugoslavija, I. del, str. 206—207.
»Zelo važna gospodarska panoga je pridelovanje tobaka, ki je razširjeno v Bosni-Hercegovini, Dalmaciji, Srbiji in Črni gori. V Bosni-Hercegovini, kjer je ta kultura od 1, 1880. monopolizirana, se prideluje tobak v severnih posavskih in po-drinskih okrajih, še bolj pa v srednji in jugozapadni Hercegovini, kjer je duhan po svoji kakovosti svetovnega slovesa. V hercegovskih okrajih Mostarju, Ljubuški in Stolcu se sadi več tobaka, ko v celi ostali Bosni in Hercegovini. Po predvojni statistiki znaša povprečni pridelek tobaka v Hercegovini 30.000 q, a v Bosni 6000 q. Tobak se je izvažal, in sicer največ v surovem stanju; 1. 1911. se je izvozilo 16.005 q surovega tobaka, od tega v Egipt 11.382 q. — V Srbiji, kjer je bil tobak istotako monopol in je tvoril za davkom največji državni dohodek, se prideluje tobak v manjši meri ob Drini (Bajina Bašta) in v sredini dežele (Kruševac), glavna to-bakova okrožja pa so v dolini južne Morave Aleksinac, Niš, Leskovac in Vranje. L. 1909 je znašal pridelek tobaka v severni Srbiji 21.014 q, 1, 1911 19.906 q, od tega se je 1. 1911 izvozilo 9146 q. Po kakovosti je primerjati severnosrbski tobak bosanskemu, ne pa hercegovskemu in makedonskemu, ki predstavljata v naši državi najboljši vrsti. V južni Srbiji se sadi tobak ob povirju južne Morave okrog Gnjilana, v Skopski, Kočanski, Radoviški in Djevdjelijski kotlini, okrog Prizrena ter v manjši meri v gorenjem Tetovu. Dasi uspevajo ob južni meji že zelo dobre vrste, vendar najboljši makedonski tobak se nahaja šele v grški Makedoniji na obrežju Egejskega morja. — V Dalmaciji se prideluje tobak dobre kakovosti, toda šele od nedavna; 1.	1913 je znašal pridelek
26.801 q. V Črni gori se prideluje tobak v južnozapadnem delu dežele; odlikuje se po izredno dobrem vonju. — V najnovejši dobi se razširja kultura tobaka po novih predelih, tako v Sloveniji po jugovzhodnih okrajih.«
Svetovna produkcija surovega tobaka se ceni na 850.000 ton, njegova vrednost pa na 900,000.000 predvojnih mark.
r
l.
^oRo@oBo|oŽ
iti
u
t Jože Piber (roj. 2. L 1901). Dne 15. VIII. 1921, na isti dan kot Joža Žibert, je umrl tudi njegov in moj prijatelj Jože Piber. Na taboru v Kranju sva se še videla, potem je maturiral, šel v Prago na shod katoliške inteligence, kjer je zastopal Razoraše, se vrnil, stopil v redakcijo »Novega časa« in — umrl. Ravno se je napotil v svet, kjer je hotel s svojim radikalizmom stopiti v borbo za pravice proletariata. Sam mi je pravil, da bi šel rad kot navaden delavec v trboveljske rudokope, da bi sam doživel vse posledice nenasitljivega kapitalizma in bi tako delavcem enak — razširjal evangelij krščanskega socializma. Pa je umrl, ko je še tik pred smrtjo zasanjal strašno sodbo »bogatina grešnika in ubožca pravičnika pred sodnim stolom«. Koliko se je bavil s socializmom, lahko povzamemo iz naslovov njegovih referatov na skupnih shodih ljubljanskega Razora, čigar prvi predsednik je bil: Organizacija delavcev, Krščanstvo, Internacionala in socializem, Temelji duševnega buržujstva, Sistem krščanskega socializma itd. In kakor v govorih (očarljivo je govoril na I. dijaškem prazniku 8. decembra 1920) in referatih, je tudi v pesmih bodril proletariat in bi nam postal morda boljši socialni pesnik kot Albrecht, morda drugi Bezruč, kajti Jože je bil poet, mehak, liričen poet.
Mislim, da so bilte prve njegove pesmi tiskane v Zori, ko jo je uredoval Velikonja. Tedaj je bil Jože urednik kongregacijskc Pomladi. Te njegove pesmi spominjajo že močno na Župančiča (V saneh). V poznejšem Kraljevem letniku se je spopolnjeval. Roža, Jesenska pesem in v Našem joku je prvikrat prešel v socialno pesem;
Tisoč milijonov rok.
Vsaka — kot skala — udarja trd6: v težki bolesti, zavesti hud6 udarja ubog.
O, iskati s pesitjo si pravici
Teidaj je postal sourednik razoraškega Poleta in je prešel iz impresionizma in socialne pesmi (prehod tvori Noč v Zori-Luči) v najnovejšo strujo. In tu sc je Piber našel in kot tak se je razvijal. Iz te dobe so v Zori-Luči 1920/21: Megla (belo prokletstvo), Pred zlatim tabernakeljem, Meditacija (A kdaj spoznal bom tebe, veliki Bog — od vekomaj Hieroglif? Kdaj v tvojem srcu bo sanjalo moje
srce?). Sicer se je še parkrat povrnil k socialni pesmi (Majska pesem v »Novem času«', ki jo je neki priznan estet imenoval najlepšo socialno pesem zadnjih let), a našel se je že pri »najmodernejših izmed modernih« in je skupaj s Podbevškom in njegovimi nastopil pri I. soareji v Mestnem domu, kjer je recitiral dve pesmi: Ob 'oknu življenja (Trije labodje) in Pomlad (nenatisnjena).
Tako je sicer že dalj časa nastopal v javnosti, ali razburil pa jo je še pred maturo, ko je pod pokroviteljstvom dr. Steleta nastopil proti impresionistom, ki so razstavili na XIX. razstavi pri Jakopiču. Moško (našla-
&
njaje se na Bahra) in odkrito je povedal, kaj misli mladina o »fotografski« umetnosti in umetnosti bodočnosti. Ta korak so mu nekateri zamerili; Vavpotič in Gaspari sta mu odgovorila v »Narodu« in ga imenovala negodnega fantina. Polemika bi se bila skoraj reševala pred sodnijo.
Kako je bil priljubljen in kakšne nade so stavili nanj, pričajo najbolj raznovrstni nekrologi: v »Novem času« idva, v »Slovencu« dva poleg naznanil smrti in pogreba, v • »Luči«, naznanilo v »Dom in Svetu« itd. Ginljivo riše njegove zadnje trenutke p. Ramšak, kateremu je izročil tudi vse svoje rokopise, med njimi tudi starejšo pesem:	Dete je mati v jasli
dala..., ki jo je v zadnjem »Glasbeniku« uglasbil Premrl. In v oporoko, ki jo je spisal v notes, je zapisal: » .. • vse moje produktivne stvari naj se uničijo; kdor kaj obdrži, greši zoper prijateljstvo« ... in je še dodal: » ... in vi, prijatelji, molite zame in še druge prosite, naj molijo za mojo ubogo dušo.«
Debeljak Tine,
ZNAMENITA URA.
(Konec.)
Poleg raznih časov nam pa kaže naša ura tudi gibanje planetnega sestava. Na robu velike okrogle plošče (2*20 m v premeru) vidiš v kolobarju razvrščen živalski krog ali zodijak. V središču je solnce, okrog katerega se vrsti šest glavnih planetov, upodobljenih v šest sorazmerno velikih pozlačenih
kroglah:	Merkur,	Venera, Zemlja z Luno,
Mars, Jupiter in Saturn. Luno predstavlja čislo majhna kroglica, ki spremlja Zemljo v njenem revolucijskem gibanju ter se istočasno vrti tudi okrog zemlje, ki jo obhodi v enem sinodskem mescu ali lunaciji. Gibanje teh kroglic okrog središča natančno (odgovarja gibanju pravih planetov okrog solnca. Urana ni med njimi, ker je preoddaljen od Solnca in ni mogel v ta okvir, Neptuna pa graditelj ob času, ko je uro dovršil (1842.), še ni poznal (prim. Mentor št. 5—6, opomba).
Nad tem planetnim sestavom ima svojo kajbico (15) lažniva Luna, odkoder nam v
globusu (40 cm v premeru) kaže svoje izpre-menljivo obličje. Na pol pozlačena, na pol črna nam tekom enega sinodskega mesca pokaže vse s v o j e f a z e : mlaj, prvi krajec, ščip in zadnji krajec.
Še eno znamenitost bi si rada danes' ogledala na uri, to sta njena koledarja, državljanski ali civilni in pa cerkveni koledar. Državljanski koledar se nam predstavlja na 23 cm širokem obroču (16) ovi-
tem okrog številnice pravega časa. Na obroču, ki se zavrti okrog in okrog enkrat v letu, vidiš: katerega dne v mescu je, nedeljske črke, imena svetnikov, prestopni dan, premične in nepremične praznike. Ob levi stoji Apolon in s puščico kaže tekoči dan. Celoten obroč je razdelejen v 368 delov tako, da so med 31. december in 1. januar vtaknjene besede: Commencement (začetek) de l'annee (leta) commune (navadnega)
Ves del koledarja od 1. jan. do 28. febr. tvori eno samo premakljivo ploščico na tem obro-
eif Van n ec
ču, tako da se za širino enega dne lahko pomakne naprej ali nazaj. Ob koncu te ploščice je pod 28. febr. napisan še 29. febr., ki ostane ob navadnih letih skrit pod njim; ob prestopnih letih pa se premakljiva ploščica na Silvestrovo opolnoči pomakne za širino enega dne proti 31. dec., pri čemer 1. januar pokrije besedico commune (navadnega) na drugem koncu pa se pokaže 29. febr. Ob koncu leta se pa mora zopet umakniti besedici commune. Kakor gotovo veš, je prestopno vsako četrto leto s to izjemo, da ni prestopno četrto leto ob koncu stoletja, če ni deljiva letnica s 400 (n. pr. 1. 1900 ni bilo prestopno, bo PP prestopno 1. 2000). Naša ura vse to dobro ve in tudi tako pokaže sama od sebe.
Stalni ali nepremakljivi prazniki so označeni kar na obroču samem, dočim so premakljivi vtisnjeni v pločevinaste trakove. Tisti premični prazniki, ki jih določi velika noč, so skupno zvezani s kolescem, ki jih na Silvestrovo o polnoči ustavi v njih nove dneve. Ura kaže poleg tega še premične praznike, ki so od velike noči neodvisni: prvo adventno nedeljo, kvaterni čas, praznik sv. Arbogasta (strasburškega škofa, ki je umrl okrog 678), ki jih prav tako uvrsti koledar sam v nove postojanke novega leta. Če obvelja reformni predlog prof. Pio Emanueli-a, astronoma vatikanske zvezdame, po katerem je velika noč stalni praznik in bi pravtako prva adventna ns-delja, kakor vsi drugi prazniki, ki so se doslej praznovali le v nedeljo, dobila z nedeljo vred stalen mesečni datum, potem bo prihodnji urar imel znatno lažjo nalogo pri sestavi civilnega koledarja.
Še bolj bo pa olajšano delo pri cerkvenem koledarju (17), ki je še vse bolj zamotan. Ta ima svoj posebni ustroj, ki je v zvezi z vsemi astronomskimi pojavi (glej sl. 2). Ta koledar nas najprej seznanja z letnico po Kristusovem rojstvu. Ta letnica se na Silvestrovo o polnoči redno sestavi sama iz številk 0—9, ki je vsaka posamič napisana na 4 pločicah. Cela se izpremeni seveda le ob tisočletjih.
Pod letnico nam kaže kazalec na posebnem obroču število v solnčnem ciklusu. V dobi 28 let se namreč vrača na isti datum isti dan v tednu. Po novem reformnem načrtu postane tudi to nepotrebno, ker bi po njem imeli na isti datum stalno isti dan v tednu.
Na desni strani pa nam na drugem obroču kaže kazalec zlato število ali lunin ciklus. Po preteku 19 let pride lunin mlaj zopet na isti dan v mescu. Zato se tudi datumi vel. noči ponavljajo vsakih 19 let.
Rimsko število (indictio), ki ni astronomsko utemeljeno, ampak povzeto po starem rimskem uradnem štetju za odplačevanje davkov, nam kaže srednji obroč.
Spodnji obroček nam kaže nedeljsko črko (littera dominicalis), ki se z njo zaznamujejo	nedelje v dotičpem letu.	Če	vzameš prvih	7 črk	latinske abecede (a, b,	c, d,
e, f, g) ter	jih po	vrsti podpišeš vsem	365	dnevom leta,	se bo	nastopno navadno	leto za-
čenjalo z b, če se je preteklo začenjalo z a. Nedeljsko črko določa prva nedelja v letu. Če je ta 1. jan., je nedeljska črka a, če 2. jan. (3, 4„ 5., 6., 7.), je nedeljska črka b (c, d, e, f, g). Vsi dnevi, označeni z nedeljsko črko dotičnega leta, so nedelje. Če hočeš torej določiti v civilnem koledarju, kateri dan je nedelja, moraš prej pogledati, katera je nedeljska črka za do-tično leto. Za prestopno leto, ki ima 366 dni, so namesto enostavnih črk v rabi dvojne (ag, ba itd.).
Končno nam kaže ta koledar še e p a k t e , ki nam določajo datum mlaja v nastopnem letu. Število epakt odgovarja številu dni, ki pretečejo od zadnjega letnega mlaja do 1. januarja. Število epakt za nastopno leto najlaže dobiš, če številu epakt preteklega leta pri-šteješ 11 enot in če vsota preseže število 30, odšteješ 30 enot. Redovitost tega računa kršijo tri izjeme: 1. ob stoletnih neprestopnih letih treba prišteti le 10 (ne 11) enot; 2. ob koncu luninega1 ciklusa, ko je torej zlato število 1, je treba številu epakt dodati 1 enoto več ko sicer; 3. v dobi 2500 let je treba dodati 8 enot, in sicer tako, da pride prvih 7 enot zaporedoma ob koncu vsakih 300 let, osma pa se doda 2500. letu. — Epakte se navadno označujejo z rimskimi številkami od I. do XXX. Za vse naštete izjeme je ustroj ure natančno preraču-njen »n sam od sebe vse prav uredi.
Po dosedanjem cerkvenem koledarju je bilo vse to važno za določanje praznika vel. noči, ki ga nam kot rezultat vsega kaže veliki kazalec na loku z naslovom Jour de Paques (= diumu de Pashas). Tam so po vrsti naneseni dnevi od 22. marca do 25. aprila, ki sta skrajni meji vel. noči. Če se nameravana reforma koledarja izvede, postane seveda ves ta račun in ustroj le še zgodovinsko in znanstveno zanimiv.
• • •
Še danes, ko je tehniška in astronomska znanost toliko napredovala, občudujemo to ogrcmno delo. Koliko moči, koliko dela in truda tiči v tej uri, ki je življensko delo učenjaka Schwilguč. S tako čudovito natančnostjo merimo čas, kakor da bi se bali za vsako sekundo, da nam ne uide, v resnici ga pa na
cente zapravljamo. Pa bodi kakorkoli, ura nam je veleresen klic in opomin! Time is money — čas je zlato.
3. Slike.
Ce kje, se pri strasburški uri lepo uveljavlja utile cuin dulci. Vsak prazen prostor med posameznimi številnicami in odprtinami je okrašen s slikarijami. Omembe vredne pa so zlasti stare slike Tobija Stimmerja, ki nam znova skušajo premostiti prepad med časom in večnostjo, med naravo in nadnaravo, med življenjem in smrtjo, predstavljajoč nam stvarjenje sveta 118), vstajenje od mrtvih (19), Kristusovo sodbo nad svetom (20), poslednjo sodbo (21), poosebljen greh in zlobo (22) ter nedolžnost (23). V kotih civilnega koledarja vidiš štiri monarhije starega veka: Asirijo, Perzijo, Grčijo in Rim.
Tudi manjši stolpič, v katerem so uteži, ki gonijo kolesje, je poslikan. Ob vznožju (24) vidiš zamišljenega graditelja naše ure Schwil-gu6-ja (slikal Gab. Guerin 1843); nad njim (25) je slika njegovega velikega predhodnika Kopernika, a Obema je izvor modrosti v modrici zvezdoznanstva, Uraniji (26). Na drugi strani stolpiča pa se tri rojenice poigravajo s človeškim življenjem.
Tako je pri znameniti uri res izborno poskrbljeno, da najde ob njej vsak svoj delež, umetnik in hladni računar. Večina tujcev, ki jo obiskujejo, občuduje zlasti njene premakljive sohice, ki so ji pomogle tudi do takega slovesa med preprostim ljudstvom. Njena prava vrednost pa tiči seveda vse bolj v matematično natančni preračun jenos ti, s kakršno kaže najrazličnejše astronomske pojave.
4. Kaj pa slepi urar?
Živel je urar, ki je postavil v svojem rodnem mestu znamenito uro, kakor je ni imelo nobeno drugo. Delal je leta in leta, preden je končal. Vse se je čudilo lepoti in umetnosti, s kakršno je bila sestavljena. Kmalu je pa meščane zmotila zavistna skrb: kaj če še kako drugo mesto poprosi urarja, da mu napravi tako uro! Kaj mislite, kaj so napravili? Morda so privreli od vseh strani k njemu, ga obsuli z vsemi darovi tega življenja, da je sijajno živel tudi brez dela? Kako kruto se motiš! Prišli so res k njemu ter mu iztaknili oči, da bi ga tako za delo onesposobili. Ubogega urarja jt? laka hvaležnost v srce bolela. Ko je začutil, da se mu bliža konec, je poprosil, naj ga peljejo k uri, da vzame slovo od svojega življenjskega dela, da ga še poslednjič, če že ne vidi, vsaj sliši in otiplje. Izpolnili so mu žeijo, K j pa je slepi urar hodil okrog ure, je brž po-
iskal v njej čisto majhno, a sila važno peresce,
o	katerem je natanko vedel, da je življenjski živec ure. Strl ga je ter se poslovil od ure, ki se je tisti hip ustavila in je ni mogel nihče več popraviti.
Res žalostna zgodba, le Bogu hvala, da ni resnična. Ta legenda, ki se pripoveduje o vseh podobnih urah, utegne imeti nekoliko zgodovinske podlage v dejstvu, da je urarju Josiji Habrechtu v času, ko je gradil uro kolin-skemu škofu, oslepela sestra. To je pa tudi vse, kar ve zgodovina povedati o slepih oz. oslepljenih urarjih.
Pa že ti raste tista grda radovednost: Kako stara je ta ura, kdo jo je prav za prav delal, kako je sploh prišel na misel take ure itd. itd.
Zgodovina naše ure sega daleč nazaj, prav tja v 14. stol., ko so si razkošni plemiči in bogata mesta začeli postavljati dragocene ure. Ena najbolj znanih, ki je zaslula daleč na °krog, je bila postavljena (1344.) v Padovi. Tisti čas je tudi mesto Strasburg dobilo od nam neznanega urarja svojo prvo uro (1354). Postavili so jo v stolnico ob današnji uri nasprotno steno, kjer še sedaj nekaj kamenitih podstavov priča o njej. Kazala je koledar in nekaj nebesnih gibanj. Sredi ure pa je sedela Dev. Marija z Jezusom v naročju in kadar je bila ura, so se ji prihajali klanjat sv. Trije kralji ob zvokih cinglajočih zvončkov. Največja zanimivost te ure pa je bil petelin, ki je prhutal s krili in pel z vrha ure, kakor da je živ. Ta avtomatičen petelin je za srednjeveško tehniko naravnost čudo.
Ko se je približno po enem stoletju ura ustavila, so Strasburžani sklenili postaviti novo, še lepšo in večjo. Tomaž Uhlberger (iilber-že) je zgradil krasno kamenito stavbo popolnoma v slogu tistega časa. Tob. Stimmer (1539. do 1584.) jo je (1562.) poslikal. Matematični in astronomski del ure je prevzel Herlin, ki ga je prehitela smrt. Politični in reformacijski dogodki sledečih let so delo zavrli še bolj. Šele več let pozneje je Herlinovo delo povzel njegov učenec Dasypodius (prvotno ime je Hasenfuss, ki ga je pa že njegov oče, vseuč. prof. v Strasburgu kot vnet humanist pogrčil) S svojimi obnovljenimi računi se je usposobil za matematično stolico na vseučilišču. Ko je bil tako načrt izvršen, sta začela graditi uro spretna urarja, brata Josija in Izak Habrecht iz Schaffhausena. Dovršena je bila 1574. in je presegala vse dotedanje umetnine v urarstvu Kazala je navidezno gibanje solnca okrog zemlje, gibanje planetov, lunine faze, civilni in cerkveni koledar, le da mnogo enostavneje kakor današnja. Preračunjeno pa je bilo vse to gibanje le na eno stoletje; potem bi
bilo treba znova preračunati vse podatke. Simbolične sohe so bile podobne današnjim, le da se niso prikazovali apostoli, marveč Kristus, ki se je s smrtjo boril, kdo bo bil ure. Zvončkanje in petelina je ura podedovala po svoji predhodnici. Šla je ta ura z malimi presledki več ko 2 stoletji. L. 1788. se nam poroča, da je v zelo slabem stanju, a mestni svet ni dovolil kredita za popravo.
Z revolucijskim letom 1789. je prenehala ura. Kar se pojavi pri mestnem predstojniku mlad deček — 17 let mu je komaj — ter mu reče: »Gospod predstojnik, če daš mojemu očetu svobodo, ti obljubim, da bo zapel petelin na slavni uri.« — »Ali se mi ne pobereš hitro?« je zrojil predstojnik nad dečkom. Bil je mladi Schwilgue, čigar oče je bil najprej kot stari državni uradnik izgnan iz Strasbur-ga in se nastanil v Schlestadtu, potem pa je bil zaprt v semenišču. Njegov sin Jean pa je že od leta, kp se je ura ustavila, neprestano mislil, kako bi jo spravil zopet v tek. Sleherno nedeljo opoldne je stal pred uro in poslušal vedno enake razlage Švicarjev, čemu ura ne gre in kako je delovala. Nekoč ga je Švicarjevo jadikovanje zadelo tako v živo, da je zaklical: »Prav jaz jo vam zopet poženem!« Ko ga je Švicar — kdo bi ga ne 12 letnega fantiča — zavrnil s posmehom, mu je ta znova slovesno zagotovil: »Pri Bogu vam prisegam, da jo z božjo pomočjo poženem in mi bo zapel petelin,« ter je odšel. Gojil je strastno in vztrajno matematiko, za kar je čutil največ nagnjenja in veselja ter brez šol postal najprej profesor matematike v Schlestadtu, dokler ni odprl svoje mehanične delavnice v Strasburgu. Pri vsem tem njegovem delu pa mu je neprestano rojila po glavi ura, za katero je venomer iskal posameznih delov in motivov ter dogotavljal posamezne dele. Ob tem delu je postal 1835. vitez častne legije. Leto dni pozneje se je vendar le zgenil tudi mesitni svet, da se popravi ura, a šele 1838. je posvetovanje rodilo ugoden sklep. Tedaj je mogel Schvvilguč začeti i delom. Po dolgi in temeljiti predpripravi se mu je posrečilo, da je z nedopovedljivo marljivostjo in natančnostjo s pomočjo še do danes do občudovanja zamotanih strojev, nalašč ad hoc narejenih, izbrusil svojim do stotink in tisočink sekunde natančnim računom odgovarjajoče kolesje in peresa. Po štirih letih hudega dela je vse to spravil v umetni sestav, kakršnega vsebuje današnja ura. Prvič je poskusil, kako bo delovala, 2. oktobra 1842., ob priliki, ko je bil v Strasburgu 10. francoski znanstveni shod. Končno veljavno pa se je pričelo njeno redno delovanje na Silvestrovo opolnoči s slovesno otvoritvijo.
Schwilgueja pa niso oslepili, marveč mu priredili veliko slavlje. L. 1853. je postal častnik častne legije; trii leta pozneje pa je umrl v Strasburgu, kjer je tudi pokopan.
Njegovo res duhovito delo še danes priča, kaj premore človek z močno in vztrajno voljo. Samouk je bil Schwilgue, a je vendar razvil svoje darove do neprimerno višje mere, kakor si jih razvije marsikdo izmed nas v nepregledni vrsti šol. Če je ta ura vznikla iz take močne in vztrajne volje, naj bo ona nam vir istotako močne in vztrajne volje. J. Šolar.
UGANKE IZ ŽIVALSTVA.
(Po Zell-u. — P. P.)
(Konec.)
9. Ali spi zajec z odprtimi očmi?
Ne, četudi je mnogo lovcev, ki to mislijo. Očividec, ki je opazoval zajca v zverinjaku v Berlinu, pripoveduje, da je natančno videl, kako je zajec polagoma zaspal in so se mu trepalnice vedno niže čez oči povesile, tako da je naposled imel oči popolnoma zaprte. Ob najmanjšem ropotu se je seveda zganil in oči zopet odprl. Isto pripovedujejo drugi, ki so imeli zajca ujetega in ga lahko ob vsaki priliki opazovali.
Toda kako se ujema s tem dejstvo, da naletiš v gozdu na zajca, ki popolnoma mirno leži v grmu, in sicer z odprtimi očmi. Kdo bo rekel, da ne spi? Saj ne zbeži, ko si popolnoma pri njem, tako da bi ga lahko malone pohodil. Ko bi zajec ne spal, bi pač zbežal o pravem času; saj vendar izvrstno sliši in bi moral korake človeške že od daleč slišati?!
Odgovor: Zajec res izvrstno sliši in prav zato je neverjetno, da ne bi, četudi spi, slišal človeških korakov. Pač jih sliši, ampak do zadnjega upa, da ga sovražnik ne bo opazil. Ko pa je človek tako blizu, da ga vidi, tedaj zajca omami strah, da je za nekaj časa kakor ukopan. Tiste široke odprte oči značijo strah in grozo, ki je prevzela to izredno boječo žival v bližini človeka. To torej ni spanje, ampak vse kaj drugega. Ako se je torej še o pravem času otresel strahu, skoči in zbeži v določeno najbolj varno smer, ki jo je imel že poprej izbrano.
10.	Kako je s pogumom pri živalih?
Splošno imamo nekatere živali za pogumne, druge za strahopetne in boječe. O levu vsakdo misli: To je pogumna zver, saj je kralj med živalmi; o zajcu pa vsakdo ve, da je strahopetec, saj je prišel celo v pregovor. In vendar bomo rekli: Živali na splošno niso niti
v pravem pomenu pogumne niti strahopetne. Pogum je namreč v tem, da kdo nevarnost ljubi in da ga nevarnost sama po sebi mika, samo če ima upanje, da bo nevarnosti kos. Če pa naprej ve, da ga sovražnik mora premagati, tedaj bi ne bil pogumen, ampak predrzen, ko bi izzival, če se torej v tem slučaju sovražni premoči umakne, je to le pametno dn ni znamenje strahopetnosti. Kako je torej z levom in zajcem?
Lev nikdar ne išče nevarnosti z namenom, da bi ga nevarnost mikala, ampak napade le, kadar ga glad k temu sili. Tedaj mu gre namreč za odločitev: ali pogini od gladu, ali pa pojdi v nevarnost. In kadar je glad močnejši kot strah, tedaj napade. Če pa je lev sit, tedaj beži pred človekom in se izogne živalim. Celo kadar je gladen, napada le živali, ki jih zlahka obvlalda, ali pa se približa človeškim bivališčem kar se da natihem in potuhnjeno. Pravi, resnični pogum torej ta ni. — In zajec? On pač beži, ako zasliši kaj sumljivega, ker njegovo orožje so noge. Predrzno bi bilo čakati, ali celo v bran se postavljati, ker večina živali, pa četudi so manjše kot on, ima orožje ene ali druge vrste, zajec ga nima. Predrznost bi torej bila in ne pogum, ako bi delal drugače. Kadar pa gredo zajci po plemenu, tedaj se samci srdito borijo med seboj, kot je to sploh pri živalih navada. Torej tudi pri zajcu ne moremo govoriti o pravi strahopet-nosti.
Isto moramo reči o 'drugih živalih, ki jim je narava dala orožje v hitre noge: beže pred sovražnikom, a ne zato, kot da so strahopetni, ampak zato, ker je to edino pametno in primerno. Ista žival, ki sicer beži pred teboj, se bo, ako bo imela mladiče, srdito postavila v bran. Ali je torej strahopetna? Bivol n. pr. se bo z rogovi postavil v bran levu; včasih ga bo celo prvi napadel. Ali je zato pogumen? Ne! On bi pač bežal, a vč, da ga noge ne rešijo; zato porabi pač tisto orožje, ki mu najbolj služi. In ker ve, da je lev mačka, ki je gibčna in skočna in bi se znala od zadaj priplaziti: zato ji gre nasproti, da izzove boj od spreidaj. Ali je zato pogumen? Ne. Ker tudi njemu velja; ali plavaj ali utoni,.,
Torej niti pogumne niti boječe niso živali na splošno, ampak vsaka se brani z orožjem, ki ga ima po naravi, in to, čim bolje ve in zna.
11,	Zakaj se zajec plaši pred cunjAmi?
Ko ti pomladi zajec hodi objedat novo nasajeno zelje, je najizdatnejše sredstvo, da ga preženeš, ako mu nastaviš na majhnih količkih visečih in vihrajočih belih trakov in cunj. Zakaj? Beli trakovi in cunje, ki se v vetru
gibljejo, potegnejo pozornost zajca nase. Zajec slabo vidi; a prav zato ta stvar nanj učinkuje in ga oplaši. Ko bi dobro videl, bi takoj spoznal, da je stvar otročarija brez vsake opas-nosti; ker pa slabo vidi, zapazi pač, da se nekaj giblje, ne razloči pa, kaj je. Odtoid njegov strah.
Pa ne le zajec, celo večja divjačina se da s takimi otročarijami pregnati, n. pr. slon. To pa zato, ker slabo vidi. Živali z ostrim pogledom, kakor lev, tiger, ris, se za take malenkosti ne zmenijo. Zato imajo nekateri zajca, slona i. dr. za »neumne« živali, ker se takih otročarij boje. Toda temu ni vzrok neumnost, ampak slab vid. Kakor človek, ki gre spat v posteljo, ne da bi z a d u h a 1 zločinca, ki se je pod posteljo skril, vsled tega ni neumen, ker pasji vonj ni dan njegovi naravi; prav tako zajec in slon nista neumna ali strahopetna, ker pred cunjami bežita, ampak le njihovim očem ni idana tista ostrost, da bi v strašilu zapazila strašilo. Ko bi ga, bi gotovo ne bežala.
12.	Zakaj pes laja v luno?
Zato, ker je svetla. Vidi jo le nepopolno; toliko vidi, da se nekaj sveti, vonjati pa ne more. In to ga moti in dela »nervoznega«. Poglavitni čut psa je namreč vonj; oko pride šele v drugi vrsti v poštev, medtem ko je pri človeku vid poglaviten čut. Zdaj pa pomisli, ko bi človek slišal neke glasove od nikod, ne videl bi pa, kdo govori: to bi se mu zdelo nekako tako čudno, kot se psu čudno zdi, da luno vidi, duhati je pa ne more. In to se mu tem bolj čudno zdi, da je ne duha, ko se mu luna vidi čisto blizu. Če kak samoten oblak jadra mimo lune, se vidi, kot da se luna premika med oblaki. To je potem za psa, ki nad bežečimi stvarmi rad laja, tem bolj povod za vznemirjenost. Nekako tako si razlagam tudi dejstvo, da se pes umakne, ako mu pokažeš prazen kozarec. Kozarec je svetla reč, a duha nima pravzaprav nobenega. Vidi ga, a duha ga ne — to ga zmede. Kdo bo mislil: Boji se, da ga ne obliješ. Toda zakaj se boji tudi pes, ki nikdar ni bil oblit? Pes je pač vajen, da mu nos vse pove, kjer pa nos nima nič povedati, tedaj mu postane uganka. Človek si ob uganki glavo beli, pes pa laja. Tako je. Če ve kdo bolje, pa naj pove.
13. Kaj se pravi kibicirati?
To ve vsak, ki igra na karte. Trije igrajo, eden pa gleda in vmes govori in svari drugega in mu dopoveduje, kako naj igra, ozir. kako naj ne igra. To torej ve vsak, ki igra
t
na karte. Ne ve pa, da pomen te besede prihaja iz živalskega življenja.
»Kibic« reče Nemec ptiču, ki ima navado, da z glasnim vpitjem svari ptiče in druge živali, kadar je zapazil, da se bliža lovec. Ni ga z!epa ptiča, ki bi lovca tako dobro poznal po vnanjosti, kakor kibic. Zato je on pravi klepetač in svarilec v gozdu, kakor je tisti, ki vmes govori, svarilec pri kartah. Ker so pa lovci ponavaldi tudi kvartači, je verjetno, da iso uprav lovci (zanesli to besedo med igravce.
Tako in podobno svarjenje pri divjih živalih ni nič nenavadnega. Vsakdo loči glas vrane, kako vse drugačen je, kadar je zagledala nevarnost, ter svari svoje tovariše. To je več ali manj pri vseh ptičih. In prav ptiči, ki visoko letajo, so za ta posel posebno sposobni. Tudi opice, ki žive po visokih drevesih, vpijejo in kričijo, kadar so zagledale tigra, ki se plazi pa travi ali grmovju. Kričeč in tuleč ga spremljajo, skakajoč od veje do veje, in tako nehote svare druge živali, da se lahko pravočasno umaknejo. Noj in čebra se navadno paseta skupaj. Zakaj? Zato, ker si drug drugega izpopolnjujeta. Noj izvrstno vidi, a čebra izvrstno vonja. Ako se bliža sovražnik, ga noj prvi zagleda ali čebra prva zaduha — in oba jo udereta na varno. In ali ni razmerje med lovcem in njegovim psom tudi temu podobno? Lovec dobro vidi, a divjačine ne duha. Zato potrebuje psa, ki sicer slabo vidi, a izvrstno sledi. Drug drugega si dopolnjujeta. Narava nikjer ni izvrstnih lastnosti kar na-gromadila, ampak Stvarnik narave je ugodnosti in zapreke primerno razdelil. Žival, ki ima dober vid, ima navadno slab vonj; žival, ki izvrstno sledi, ni treba, da bi tuldi izvrstno vide'a. Žival, ki ima urne in skočne noge, navadno nima kakega posebnega orožja za obrambo; nasprotno pa žival, ki se s tekom ne more rešiti, mora imeti ali roge ali zobe posebno močne, da se brani. Z eno besedo: Povsod, kamor pogledaš v mrtvo ali brezumno naravo, zaslediš živ in velik Um, ki je naravo ustvaril in jo vzdržuje. Ako priznaš Boga, potem si smotrenost v naravi zlahka razložiš, ako si brezverec, potem ti bo ta čudovita smotrenost za vedno ostala — uganka.
Fr. V. Foerster: ODKRITJA.	(Dalje.)
3. Premog.
Pred nami na mizi je kepa premoga. Mrtva, temna in umazana je. In vendar je njena povest tako živa, tako zanimiva. O nje) se danes malo pogovoriva.
Gotovo vsi poznate staro pravljico o potopljenem mestu Vineti:
»Mesto, celo mesto videl sem na dnu!
Bil sem presrečen, vzhičen od čaru.«
Potopljeno mesto je seveda le pravljica. Pravljica pa ni, da počiva v morskem dnu in v osrčju zemlje potopljen svet, ogromen svet rastlinstva in živalstva iz daljne pradavnine, ko so ga pred tisočletji zalile silne vode in zasuli grozotni potresi ter druge orjaške moči. Precej že vemo o tem pogreznjenem svetu. Marsikaj nam razodeva že n. pr. jantar, ki ni drugega ko okamenela smola mogočnih smrek, v katero so sem in tja zašle tudi žuželke. Največ pa so nam razkrile velike iz-kopine in ogromni rudniki; tu bi lahko bral vso zgoidovino stvarjenja iz rastlinskih in živalskih odtisov v kamenju — pa saj ste o tem gotovo že mnogo čitali po knjigah. Ta pogreznjeni svet pa za nas ni brez koristi kakor mesto Vineta. ampak je postal človeštvu bogata zakladnica luči in gorkote. Kajti to so neizmerni okameneli pradobni gozdovi, ki jih dvigamo na solnčno luč kot premog, s katerim kurimo peči in tovarne ter si z njegovim plinom svetimo.
Premog ima takorekoč dvojno preteklost: ena obsega njegovo slovo od življenja, njegovo pogreznjen,'e v temo in okamenelost, diuga ima opravka z njegovim povratkom v luč in gorkoto. Solnčna vročina, ki je pred več tisoč leti žarela vanj, se znova vžiga! S to drugo njegovo preteklostjo se malo pobaviva. Govorila bova o rudarju, ki je prinesel kepo premoga iz rudnika.
Ali veste, kateri delavec živi izmed vseh najbednejše in najnapornejše življenje, tako da komaj moremo razumeti, da se mu sploh ljubi še živeti? To so premogarji po rudoko-pih. Če greste zimski večer skozi veliko mesto, zrete v neskončno morje luči in lučic, vidite, kako sopihaje dohajajo in odha.ajo iz tega morja in vanj nazaj nešteti železniški stroji; če se domislite tisočev tovarn in njih brnečega kolesja, če spričo tega pomislite, da vse to orjaško življenje sloni na premogu, mislim, da boste uverjeni i vi: nobeno plačilo ne more biti dovolj visoko za tiste, ki s stalno življensko nevarnostjo dobavljajo iz zemeljskih temin predragoceno snov. Kako pa je v resnici? Kaj ima premogar od svojega življenja? Mnogo teh delavcev po vseh deželah pogosto nima toliko zaslužka, da bi si mogli pozimi prav zakuriti sobo in si nažgati na v6čer luč. In to ljudje, ki nam dobavljajo luč in gorkoto! Ste že kdaj brali, kako ti ljudje delajo? V ii’>i-tesnejših in najtemnejših rovih ležč vsled ve-
like vročina na pol nagi in pogosto ure dolgo s koničasto sekiro v roki, da odkrušijo eno samo večjo kepo premoga. Kako razjeda zrak življenje tu notri, si lahko mislite. Bral sem opis nekega človeka, ki je na Angleškem obiskal premogovnik in bil notri štiri ure. Poslušajte, kaj je čutil cb povratku: »Ko puščica sem zdrknil v pletenici zopet na površje. Kakšno veselje nad veličastvom narave, ko so se oči razgledala in jih ni več slepil solnčni žarekl Popolnoma sem bil pozabil, da sem črn in umazan ko najhujši premogar in sem od blagega sočutja ves prevzet šetal po polju čez travnike in njive. Kako svileno mehek je bil dih vetra, kako veselo me je dvigalo škrjanč-kovo žgolenje v zračni višini, kako opojen vonj se je izvijal senenim kopicam. Kako nepozabno slikovit prizor mi je nudila skupina koscev in grabljivk v solnčnem žaru na sveže pokošenem travniku.«
Tako piše obiskovavec, ki je prebil v premogovniku le štiri ure. Kakor da je iz pekla ubežal, mu je pri srcu. Premogar pa mora tam vzdržati ves dan, dan za dnem, vse življenje.
Če opazujete kepo premoga, mislite vettno na to, da še zdaleka ni največja pridobitev človeštva, da iz temnih podzemeljskih rovov spravlja pradobne gozdove na svetlo, da prižiga luč in greje svet. Dokler bo v zameno pošiljal žive ljudi v podzemsko temino, da okamenč in p>očm6 na duši in telesu kakor premog sam — toliko časa človeški duh še ni praznoval največjega zmagoslavja. Tedaj šele, ko Idobi tisti, ki mora delati v blatu in temi, dvakratno nagrado v prostem času, da se pomudi na solncu in svetlobi, ko bo nagrajen e udobnostmi lastnega gospodarstva in bo mogel biti deležen lepote in znanosti — tedaj šele postane človek pravi zemeljski vladar.
Ne pozalbite nikdar, da v najglobljem dnu vsega veličja in sijaja na svetu tiči le umetnikova misel in iznajditeljeva duhovitost, ampak trido pomanjkanje preprostega delavca da nam je vse veličje in ves sijaj brez blagoslova, če to preziramo in pozabljamo.
4. Učitelj.
V	naši šoli je stanoval učitelj s svojo družino. Ko je ob odmorih vrvelo mimo njegovih vrat petsto učencev v zgnetenih klopčičih, so si nekateri dan za dnem dovoljevali šalo, da so s hruščem in truščem zadevali ob vrata ter celo suvali vanje drug drugega. Višek pa je njih v6liko veselje doseglo tedaj, ko je učitelj razjarjen planil kakor kukavica na uri iz svojega stanovanja, a vendar ni mogel najti krivcev, ki so že davno izginili v gostih vrtincih učencev. Kar nenadno pa je vse to raz-
grajanje prenehalo, četuldi ni preiskava ničesar dognala, čeprav ni bil nihče kaznovan. Vprašal sem koilovodja, so mu li prišli do živega. »Ne,« je odgovoril, »ampak j a z sem prišel stvari do živega, j a z sem nekaj odkril.« »Kako to misliš?« sem ga. vprašal. »Ko je učitelj zadnjič ves srdit planil iz stanovanja,« je začel pojasnjevati, »sem videl skozi priprt* vrata, s kako žalostnim 'obrazom je slonela ob podboju njegova soproga, poleg nje pa njuni mali otročiči in so morali poslušati in gledati, -*ako vsak dan dražimo in jezimo njih očeta. Tedaj šele mi je bilo v hipu jasno, čemu ta strašna razburjenost. Ne le, da smo motili «jega samega, marveč mnogo bolj odtod, ker ga je bilo sram pred ženo in otroci, da si zbijamo take šale z njim. Tedaj sem rekel tovarišem: .Prijatelji, pustimo nagajanje, podlo je, kar počenjamo, kajti pred ženo in otroci ga sramotimo.'«
Tako je rekel tedaj kolovodja nereda in jaz nisem njegovih besed nikdar pozabil. Za kulise je pogledal — bil je ozdravljen. Kakor izpre-menjen ;e bil. Sploh menim, da se večina surovosti in brezsrčnosti na svetu ne zgodi iz prave srčne zlobe, ampak enostavno, ker ljudje ne pogledajo za kulise. Nikdar bi učenci nfe jezili učitelja, če bi bil v vsakem razredu vsaj eden. ki bi bil potnik velikih odkritij, ki bi znal priti za kulise in poučiti o tem tudi druge; da bi n. pr. kedaj obiskal učitelja na domu, da bi poizvddel po njegovem počutju, da bi ga videl, kako sameva v svoji sobici; ali če ima ženo, da vidi, kako mu streže in zanj skrbi. Tedaj mu morda vendarle ko razsvetljenje vznikne misel: ali ni pač posvečen vsak človek, ki zanj trepeče in skrbi kdo drug? Kdo bi pač hotel biti zraven, ko se opoldne vrača domov in ga žena s skrbnim pogledom vpraša, ali so ga danes zopet jezili?
In če imaš učitelja, ki ni priljubljen, se često razburja in postopa nepravično — kdo ve, kako je pri njem doma? Morda mu dela preglavice nebogljeni sin in morda ga tare kaka druga družinska ali drugačna nesreča?
Često ni niti potrebno, da pogledaš za kulise, dovolj je, da le malo pomisliš, potem ve5 mnogo, četudi nisi videl.	 §__
LITERARNE ZANIMIVOSTI.
V	letu 1921. smo praznovali več slovitih literarnih jubilejev. Spodobi se, da se jih tudi »Mentor« nekoliko spomni, četudi že precej pozno.
Genialni Dante Alighieri se je na-rodil v Florenci na Laškem 1. 1269. in umrl v Raveni 14. sept. 1321. Lani smo torej obhajali 6001etnico njegove smrti. Napisal je več del:
trubadursko - lirično zbirko »La vita nuova«, spisa »De monarchia« in »Convivio«, največjo slavo pa si je pridobil z eposom »Divina Com-media«, ki je največji pesniški umotvor krščanstva.
»Divina Commedia« je popis pesnikovega potovanja skozi pekel, vice in nebesa. Orjaško delo je veličastna labodnica srednjega veka, ki je tedaj jel že ugašati, jutranjica nove dobe in visoka pesem krščanstva. Na potovanju deloma spremlja Danteja rimski pesnik Vergilij, deloma pa njegova ljubljenka Beatrice, ki je poznejšim pesnikom postala simbol neuteše-nega hrepenenja sploh. Vsa pesnitev se odlikuje po ogromni fantaziji, živahnih orisili in silni plastiki. Po živo plastičnih slikah se odlikuje zlasti »Pekel«, dočim se nahaja v »Vicah« in »Nebesih« obilo težko umljive sholastične filozofije, vsled česar nekateri po pravici imenujejo silno pesnitev Dantejevo pesniško »Sum-mo« velikega Akvinca. Prav ta razlika med »Peklom« in ostalima deloma je pač tudi vzrok dovtipnemu dejstvu, da je obilo slabih prevajalcev Danteja obtičalo s svojimi prevodi v — »Peklu«. Laiku v sholastični filozofiji se ja namreč res težko iz neskončne konkretnosti »Pekla« spet dvigniti »pod zvezde« in se zatopiti v abstraktnost problemov, ki so tedanjim modrecem belili lase. »Divina Commedia« kaže, da je bil Dante silno domač v starih klasikih, da je imel tudi izredno ostro oko za opazovanje narave. Primere so namreč žive, par besedi ti pričara pred oči cel prizor iz narave do najfinejših podrobnosti. Opaža se v pesnitvi silna politična strast, a tudi mehko čuteče srce pesnikovo1, ki se je v svojem večnem delu res nekako postavil za sodnika živih in mrtvih, svojih prijateljev, a tudi nasprotnikov.
Dante je last vsega kulturnega človeštva. Pisal ni le za svojo dobo in svoj narod, pisal je za vse čase in za vse narode. Doslej je preveden v vse količkaj znane jezike, v mnoge celo po večkrat. Slovencem ga je prvi silno nerodno tolmačil Koseski (»Paklo«), celotno izdajo pa pripravlja velik njegov častilec dr. Debevec. Prvi spev pesnitve je prevedel tudi Oton Zupančič, zadnji spev »Raja« pa dr. A. Ušeničnik (»Čas« 1914),
Fjodor Mihajlovič Dostojevski je zagledal luč sveta v Moskvi 11. nov. 1821. Prvo svoje delo, ki je vzbudilo splošno pozornost, je objavil 1. 1846. pod naslovom »Bedni ljudje«. Delo je svojčas čudovito vleklo, a s svojimi poznejšimi romani je Dostojevski res postal ljubljenec vsega kulturnega človeštva. Najrajši opisuje bedne, od sveta zavržene in nepoznane ljudi, prebivalce mrzlih podstrešnih
sob sredi silnega bogastva peterburškega. Dostojevski se silno zna poglobiti v dušo junaka, ki ga opisuje. Nobena mimoidoča misel, noben psihičen akt, nobena najnotranjejša tajna človeške duše mu ni skrita ali neznana. On je prvi odkril nov svet človeške duše z njegovimi prečudnimi labirinti sanj, sladkih upov in grenkih prevar. Njegove analize notranjega žitja in duševnih bojev so tako precizne in globoke, da tvorijo njegovi romani za psihologa in psihiatra naravnost neizčrpen vir. Pokazal je svetu tajnostrao rusko dušo, ki je še sedaj problem, a pokazal jo je na tak način, da v tej specielno ruski psihi vsak vidi tudi splošno človeško psiho z vsemi njenimi tajnimi zakoni in stremljenji. Dostojevski sam ni bil popolnoma zdrav niti telesno niti duševno, trpel je namreč na epilepsiji (božjasti). Zato tudi njegovi junaki niso popolnoma normalni ljudje, so zagonetne patološke osebnosti. Dostojevski je poleg Balzaca, Dickensa in Zolaja eden najbolj čitanih pisateljev sedanjosti.
V	romanu »Zapiski iz mrtvega doma« (1862) se je uglobil v dušo sibirskih pregnancev, Roman je pisan silno plastično, ima pa naturalistične scene in ni za človeka, kateri nima zdravih živcev. V »Idijotu« (1868) rešuje problem epilepsije in z njo združene duševne pod-vrednosti. Isto snov obravnavajo1 »Besi« (1871 do 1872), v katerih poleg tega riše še silni nravni razpad takozvane »boljše« ruske družbe. V svojem najslovitejšem delu »Zločin in kazen« analizira dušo zločinčevo. Roman je impozantno evropsko delo in ga mora izobraženec poznati. V zadnjem večjem delu »Bratih Karamazovih« kaže grozen zločin očetomora. Iz tega romana tudi najbolj odseva dobra ruska duša (Aljoša Karamazov), pa tudi nravni in zlasti versko-cerkveni nazori Dostojevskega, ki so pa deloma heretični, Žalibog je to po svoji zamisli, obliki in vsebini ogromno delo ostalo le veličasten fragment. Smrt je namreč potegnila pisatelju pero iz rok. Umrl je Dostojevski v Peterburgu 28. jan. 1881 na vrhuncu svoje slave in njegov pogreb je bil veličasten kot komaj katerega carja.
Francija je lani praznovala stoletnico rojstva dveh svojih najznamenitejših literatov. Prvi je lirik Charles Baudelaire, mehek človek, pesimist, začetnik literarne dekadence. Njegova zbirka »Cvetke zla« ali bolje »Cvetke nesreče« (»Les fleurs du mal«) je polna pesimizma in neko bolno občutje veje iz nje. Vendar je bil Baudelaireov vpliv na sodobnike silen in se pozna celim generacijam francoskih pesnikov. V resnici pa Baudelairea sodobniki niso umeli in šele moderni so prišli do dna njegovih umetniških teženj. Drugo i;nanio nje-
govo delo je knjiga »Les paradis artificiels«, kjer popisuje čudovite slasti človeka, ki rabi ■opij, hašiš itd., a tudi iz nje veje nezdravo občutje, »bolne rože«. Umrl je v Parizu 31. avg. 1867.
V	Rouenu se je isto leto, kot v Parizu Baudelaire, porodil Gustave Flaubert (* 12. dec. 1821). Flaubert je eden najbolj značilnih zastopnikov francoske naturalistične struje, ki se je pravzaprav začela že z čudovitim romantikom Victorjem Hugojem, dozorela v neužitnost Zolajevo in obhajala zadnji triumf v glasovitem Barbusso<vem romanu »Ogenj«. Flaubert je pisal silno počasi, zato je njegov slog blesteč in je nesporno eden največjih svetovnih stilistov svoje dobe. V zgodovinskem romanu »Salambo« (1862), ki je bil sad dolgoletnih študij, je s silno municiioznostjo orisal staro Kartagino, dočim je z romanom »Gospa Bovaryeva« v živo zadel nezdrave francoske družabne razmere svojega časa. Prišel je vsled tega dela celo pred sodišče, a bil je oproščen. Važnejše delo je še »Le ten-tation de St. Antoine« (Skušnjave sv. Antona, 1874). V prevodu imamo od Flauberta »Gospo Bovaryevo« (VI. Levstek) in »Tri povesti« (O, Župančič). Flaubertova dela so večinoma vsled nenravnosti na indeksu (tudi »Gospa Bovary-eva«), a dobe se v takozvanih »šolskih izdajah«. Umrl je Gustave Flaubert v Croissetu (dčpartement Seine Tnferieure) 8, maja 1880. Njegov največji učenec je glasoviti novelist Guy de Maupassant.
Letos pa je minilo 300 let, odkar se je v Franciji rodil največji francoski komediograf, Jean Baptiste Moližre (* 15. januarja 1622 v Parizu). Po očetu se je nazval Coque-lin, ime »Moliere« si je nadel sam. Njegove komedije so polne pikre satire na razvade boljše francoske družbe. Ustanovil je tako-zvano »komedijo značaja«, v kateri se ne zasmehuje več posamezen človek, slo^ ali politične razmere, ampak posamezen značaj, ki je do skrajnosti povečan in osmešen. V komediji »Tartuffe« (1664) biča navidezno svetost in hinavščino, imenitno je orisan »Skopuh« in »Mizantrop«, najbolj klasična pa je satira na slabe zdravnike, »Namišljeni bolnik« (Malade imaginaire). Moliere je umrl v Parizu 17. febr. 1673. Ker je bil igralec, po tedanjih določilih ni bil cerkveno pokopan. Moličrovo zasebno življenje pa ni dosti znano, bilo pa je jako nenravno.	Janez	Okorn.
Napoleon na potu v pregnanstvo. Ko je spremljal avstrijski general Koller cesarja Napoleona v pregnanstvo, sta prišla v neko mestece, kjer je začela množica strašno zmerjati zaveznike. Napoleon se obrne h generalu in Pravi: »C'est pour Vous!« Koller je tiho po-
žrl ost. — V nekem drugem kraju je obkolila množica voz in napadla Napoleona z najgr-šimi psovkami. Cesar se je stisnil v kot in rekel sanehljaje se Kollerju: »Gest pour moi!«
—	Slednjič sta srečala nekaj italijanskih regimentov, ki so prav resno nameravali oprostiti Napoleona. Koller mu je izrazil svoje začudenje in rekel, da bo moral uporabiti hujša sredstva, če se razburjenje ne poleže. Napoleon ga je pomiril in obljubil, da bo takoj napravil red. Med glasnim pozdravljanjem čet je stopil z voza in rekel odločno, kot je znal samo on: »Dokler sem bil tako srečen, da sem vam poveljeval, ste me vedno poslušali, za kar se vam še zdaj zahvaljujem; tudi sedaj sem prepričan, da mi boste pokorni.« Ukazal je, naj stopijo v vrste, se obrnejo in odkorakajo. Brez mrmranja je vsak izvršil povelje.
Dober odgovor. Napoleon se je rad večkrat razgovarjal z duhovito grofinjo C., ki je bila po rodu Italijanka. Nekoč ji je rekel: »Tutt’ Italiani sono de Birboni!« — »Non ogni ma buona parte!« mu je hitro odvrnila gospa.
Mi. Ko je bil Napoleon v Moskvi, je dal kovati svetinje s svojo sliko. Na zadnji strani se je bral z oblaki in žarki obdani napis; »Nebesa so tvoja, zemlja moja.« Nekaj teh svetinj je poslal guvernerju v Orenburg. Ta je napisal pod njegovo glavo: »Hrbet je tvoj, bič moj!« in vrnil to Napoleonu.
Usmiljen konj. General Kosciusko bi rad poslal nekemu duhovniku par steklenic dobrega vina; zato je prosil nekega mladeniča, da bi mu to oskrbel. Na pot nfu je dal konja, ki ga je sam navadno jahal. Ko se je vrnil, je rekel generalu, da ne bo nikdar več jahal tega konja, če mu ne bo posodil hkratu tudi svoje denarnice. Ko ga je general vprašal, kako to misli, je odgovoril: »Kadar je kak revež snel na cesti klobuk z glave in ga molil proti meni, se je konj ustavil in ni hotel iti dalje, dokler nisem beraču kaj dal. Ko pa nisem imel več denarja, sem moral vsaj tako storiti, kot bi kaj dal, da sem zadovoljil usmiljenega konja.«
Srečen minister. Fortenelle je poznal kardinala Fleuryja, še preden je postal minister. Mnogo let pozneje, ko je dosegel to visoko službo, ga je obiskal. Začudil se je, ko je videl minisitra še vedno tako veselega in zadovoljnega, in ga vprašal: »Ste res še vedno srečni?«
Naš ali moj? Mladega kraljeviča je začelo na lovu zebsti in pravi odgojitelju: »Dajte mi moj plašč!« Odgojitelj pouči kraljeviča, preden mu je dal plašč, da morajo osebe njegovega stanu govoriti vedno v množini; reči bi torej moral: »Dajte nam naš plašč!« Nekaj dni pozneje je kraljeviča zelo bolel zob. Ker se je še spominjal odgojiteljevega nauka, je
tožil: »0 naš zob, naš zob!« »Mene moj nič ne boli,« pravi odgojitelj. »To dobro vem,« odvrne jezno kraljevič; »plašč je naš, bolečina pa samo moja.«
Francozi so res napredni. Opazujem svoje tovariše v semenišču. 200 jih je, in to iz škofije, ki šteje komaj 800.000 duš. Vsi so mladi, polni zdravja in moči, idealni, nekateri tudi zelo premožni. Neko tiho začudenje te spreleti, ko se spomniš, da je vsa ta četa Kristusova, da bo širila Njegovo nebeško kraljestvo.
Disciplina v semenišču je zelo stroga. Kaditi je sploh prepovedano, izhodi po mestu zelo omejenih V semenišču samem vlada strogost, ki jo opaziš samo po francoskih semeniščih, Kdor bi kadil ali šel brez dovoljenja
V	kako trgovino, se kaznuje z izključitvijo iz semenišča. Pa s« vendar idealizem ni prestrašil žrtev, ki so za mlado srce dosti težke. In to toliko bolj, če pomisliš, da vsaj polovica izmed njih ni študirala v zavodih (malih semeniščih), in da so se po 3, 4 leta potikali po raznih bojiščih.
Bogoslovci študirajo na lastne stroške. Semenišča ničesar ne dajo zastonj. Toda poklic je poklic. Iti moraš za njim, kamorkoli te kliče. Poklic te vodi k življenskemu cilju, k Bogu. Saj od Boga tudi prihaja. Ali ni morebiti ta ali oni izmed teh mladeničev naravnost iztrgal svojega srca ljubljeni osebi in rešil za Boga? Gotovo, za poklic se moraš boriti, zanj žrtvovati tudi take žrtve. Zato pa vidimo, kako ta četa, utrjena v boju, povsod junaško klanja svojo glavo pred večjo voljo božjo. V semenišču se privadijo globoki askezi. Vsak dan prebijejo v cerkvi po 6 do 7 ur. Oerkev je središče, okrog katerega je osredotočeno vse njihovo delo. S kakšno skrbnostjo in kako dolgo se pripravljajo na cerkvene slovesnosti! Posebno slovesno praznujejo zavetnike čistosti:	Brezmadežno,	siv.	Ivana
Evangelisita in deželnoi zavetnico sv. Odilijo. Na ta način postanejo pravi varuhi svetišč in pri svojem prihodnjem delovanju skrbe v prvi vrsti za svetišče.
Ni lahko, dobro vem, zapustiti svet in njegovo življenje pa pričeti tako novo življenje in se zapreti v semenišče. Zunanji svet se jim smeje. Toda to zahteva poklic, in vsi radi vztrajajo v takem semenišču pod strogo disciplino, samo da dosežejo ideal svetega duhovništva. In to so najbolj nadarjeni in najbolj idealni mladeniči! Pri naa pa mislimo, da je edino moderno življenje v uživanju, mehkuž-nosti, brez premagovanja. V Alzaciji pošlje mati svojega sina v semenišče zato, da prinese v družino od oltarja oni nadnaravni vzduh, po katerem se vsi njeni člani približajo Zve-
ličarju, tako da kar najbolj mogoče dejansko sodelujejo pri božji ekonomiji odrešenja. Kaj pa naši slovenski starši?
Kako lepo sita tukaj združena vera in pravi napredek. Pri najbolj kulturnih narodih Francozih in Nemcih imajo tako visoke pojme o katoliškem duhovniku.
Poklic je poklic in zanj je treba žrtvovati vse.
(Po »Dojmovi iz štrasburžkog bogoslovlja«, Luč 1922, št. 6, str. 186.)
Nepremagljiva cerkev. Mogočnemu Napoleonu, ki je majal prestole in lomil žezla, je šlo v tistem času za to, da bi pregovoril papeža Pija VII., naj zapusti Rim in naj se preseli v Pariz. Tako bi Napoleon zlahka vladal ves svet... Mirno je papež poslušal njegov priliznjen govor in z eno samo besedo je odgovoril na njegovo zvijačno ponudbo: »Komedijanti« Napoleona je to hudo užalilo in skočil s sedeža: »Kaj, jaz komedijant?« In jezno je zgrabil za krasen obteževalnik, ki je stal na mizi — umetniško izvršeno cerkev sv. Petra — ga vrgel pred papeža in ga zdrobil z nogo, rekoč: »Glej, prav tako bom podrl tebe, tvoj prestol in vso cerkev!« In prav tako mirno in spoštljivo kot prej je odgovoril papež: »Tragedi«
Andrej Marija Ampžre, ki je umrl 1. 1836., je bil, kakor pričajo njegove iznajdbe in sodijo tisti, ki so ga bliže poznali, mož izredno bistrega uma kakor tudi silno širokega duševnega obzorja. Na nekem potovanju je zvedel za slučajno (Jrstedovo odkritje, da odklanja galvanski tok magnetnico. V trenutku je za-blisnila v Ampčrovih možganih slutnja, da je tudi magnetizem električen pojav, da delujejo električni tokovi drug na drugega, da se privlačujejo in oldbijajo. Kmalu je izumil tudi priprave, da poskusi to prikazen. Ugotovil je dejstvo samo, razvil zamotane zakone, po katerih se tokovi privlačujejo in odbijajo fer odklanjajo magnetnico, iz vsega pa izvajal še silno daljnosežne posledice za zemeljski magnetizem in za magnetizem sploh.
»Ampžrjeva tozadevna razprava,« trdi učeni
I.	Bertrand, »je eden najčudovitejših tvorov moderne znanosti in podlaga najbolj razširjene in popolne stavbe, ki jo je ustvarilo izza časov Nevvtona naravoznansko mišljenje.« Poleg tega je bil Ampčre slaven matematik in kemik, velik zoolog in botanik, vso njegovo dušo pa je zanimala moidroslovska znanost.
In kakšno je 'bilo njegovo versko naziranje? To je nad vse važno pri možu, ki je bil učenjak prve vrste in je tudi raziskaval temelje krščanstva z vso resnobo svojega orjaškega duha.
Vzgojitelj pravi: »Beri malo, toda skrbno izberi časopis in knjigo, čitaj malo na enkrat, mi s 1 i p a g 1 o b o k o , da bo zdravo tvoje prepričanje in trezno tvoje duhovno oko!«
Cefkev pravi: »V vseh svojih delih išči slavo Gospodovega imena, služi Bogu vse dni življenja, ljubi ga globoko, da boš našel večno izveličanje in si zagotovil najvišje nebo!«
P. E.
Inženir nad inženirji. Vsak je že slišal o 300 m visokem Eiffelovem stolpu v Parizu. Ko je bil ta stolp zgrajen, je prišel v Pariz znameniti Amerikanec Edison, ki si je tudi ogledal to zgradbo. Odlični ljudje, ki so prišli na stolp, so zapisovali svoje ime v »zlato knjigo«. Ko so ponudili knjigo Edisonu, je zapisal slavni mož v njio' to-le: »Inženirju gospodu Eiffelu, graditelju te gorostasne in nenavadne stavbe, izkazuje spoštovanje človek, ki globoko spoštuje vse inženirje, najbolj pa največjega med njimi: dobrega Boga! — Toma A. Edison.«
Ne ve, kaj govori. Nekega zaslužnega župnika zbode med potjo neki človek, rekoč: »Duhovnikov je preveč.« — »Pa koliko jih je?« vpraša župnik. — »Ne vem,« odgovori oni. — »Koliko jih je treba?« — »Ne vem.« — »Ako ne veste,« pravi župnik, »koliko jih je, in ne, koliko jih je treba, kako morete potem vedeti, da jih je preveč?«
Nikar ne hodi po svetu sam! V Egipt so bežali pred kraljem Herodom: mož in žena z Detetom v naročju. Pa so prišli do pridnega kmeta, ki je sejal pšenico. »Bog ti daj svoj blagoslov!« reče mlada žena. »Bog naj usliši tvojo prošnjo,« odvrne sejalec.
Žena:	»Danes seješ pšenico in jutri boš
žel!«
Kmet: »Ah, blagroval bi te vedno, če bi že jutri mogel žeti!«
Marija izroči božje Dete sv. Jožefu, vzame v roke sejalnico in gre počasi za sejalcem pio brazdah. Z nežnimi rokami seje majhna zrna
—	a glej, povsod poženo iz tal kar celi šopi bogatih klasov in kmalu zlata pšenica pokriva celo njivo. Ko prideta do konca njive, se mlada žena ljubeznivo nasmehne in reče: »Še danes bicš žel!« Spet vzame v naročje svoje Dete in gre naprej.
Mož ostane sam in ves začuden gleda zdaj na žitno polje, zdaj za odhajajočimi nenavadnimi tujci. »Ali so sanje ali je resnica?« Naenkrat mu postane vse jasno, poln hvaležnosti pade na kolena in iz dna duše moli: »Zahvaljen, zahvaljen bodi Gospod Bog!« Vstane in pod njegovim srpom pada zlata pšenica.
Z velikim hrupom na upehanih konjih se pri-Pode Herodovi vojaki. »Halo! Slišiš? Počakaj,
kmet! Ali so šli mimo mož in žena z detetom v naročju?«
»So šli.«
»Kdaj, kdaj pa?«
»Takrat, ko sem sejal pšenico.«
»Že takrat! Torej je bil brezuspešen ves naš trud. Dohiteti jih ne moremo več. Obrnejo konje in se vrnejo domov.
Beri še do konca! Tvoja duša je žitno polje. Uce, mati, vzgojitelji sejejo; največ seješ sam. Se iti izroči sejalnico Devici, ki da posejanemu žitu take rast. Ni ravno neobhodno potrebno. Tudi kmet bi bil najbrž prišel do kruha. Toda, kdaj? Pa vendar, le poprosi Devico. Pozdravi jo zjutraj, opoldne in zvečer. Videl boš: ko bodo drugi stali ob njivah, na katerih bo rastel plevel, boš ti imel že vso žitnico napolnjeno z rumeno pšenico.	p
Pozor, dokler je časi Kdor hoče resnično napredovati in se ne čuti še dovolj močnega, ne sme skušati, da bi dvignil samo svtoje notranje moči, zmanjševati in odstranjati mora ' tudi zunanji mik, ki nam ga nudijo zlasti predstave in čitanje. Ko bi le vedeli, kako odločilno vplivajo na naše delovanje in našo stanovitnost slike, s katerimi hranimo svojo domišljijo! Da je domišljija čista, je silno važno dušno zdravje, ker dobijo vsi čutni miki največjo moč na človeka šele s tem, da njihove slike njegovo dušo osvoje in prevzamejo. Zato ni tudi duša človekova nikaka obramba proti čutom, ampak prav velika nevarnost. Če ne varujejo, branijo in zaposlujejo duše višje slike in misli, je samo zato tukaj, da odmeva v nji tisočkrat vsaka nesreča, vsaka bolezen, vsaka žalitev in vsako poželenje, kakor odmeva tisočkrat grom po dolini sredi gora. Zlasti silen odmev vzbuja v domišljiji čutna potreba. Slike, ki so tukaj vstale, se ne dajo zbrisati — dobre in slabe; zato proč s strupom, dokler je čas) V notranjosti duše in zunaj sebe imej pripravljene vedno slike višje blaženosti, h katerim se lahko zatečeš, če pride skušnjava. Največje čudeže bo pa naredila močna in zbrana beseda volje: »Apage Satanas!«
(Foerster, Hochland 1909.)
Tolažba v nesreči. Umrl boš. To je človekova narava, ne kazen. Umrl boš. — Pod tem pogojem sem prišel na svet, da bom moral zopet oditi. Umrl boš. — Mednarodno pravo zahteva, da moramo vrniti, kar smo prejeli. Umrl boš. — Življenje je potovanje. Kdor je dovolj daleč prišel, mora iti zopet domov. Umrl boš.
—	Mislil sem, da boš povedal kaj novega. Saj sem zato prišel, to je moj opravek, tja me vodi vsak dan. Ta mejnik mi je postavila narava, ko sem se rodil. Imam li vzrok da bi bil zaradi tega nejevoljen? Na to sem prisegel. Umrl boš.
— Neumno je bati se, čemur ne moremo ubežati. Temu ne uidemo, četudi odlašamo. Umrl boš. — Saj nisem jaz prvi in zadnji ne; mnogo jih je šlo pred menoj, vsi pridejo za mano. Umrl boš. — To je zadnje delo, ki ga mora človek izvršiti. Kateri pameten človek se jezi zaradi tega, če ga odslove? Kamor morajo iti vsi, pojdem tudi jaz. Pod tem pogojem smo se vsi rodili. Kar ima začetek, ima tudi konec. Umrl boš. — Kar je samo enkrat, ni nič težkega. Svoj dolg poznam. Zadolžil sem se pri upniku, kateremu ne smem škoditi s tem, da priden na boben.
Umrl boš na tujem. Naj se zgodi, kar hoče; v kraljestvo mrtvih pelje samo ena pot. Umrl boš na tu'em. — Pripravljen sem plačati, kar sem dolžan. Moj upnik naj gleda, kje me lahko prime. Umrl boš na tujem. — Kdor je mrtev, je povsod v svoji deželi. Umrl boš na tujem.
— Zunaj se tako lahko spi kakor v hiši. Umrl boš na tujem. — Potem pridem domov brez potnih stroškov.
Mlad boš umrl. Najbolje je, da umremo, preden želimo. Mlad boš umrl. — To je edino, kar je tako primerno za. mladeniča kot za starčka. Ne prihaja ukaz, da moramo iti, po imetju in ne vprašuje se po številu let. Odrasli ali otroci, vse je pokorno neubežnemu zakonu smrti. Najbolje je umreti, ko bi še radi živeli. Mlad boš umrl. — Kdor dospe do skrajnosti, ki mu jo je namenila usoda, umre kot starček; zakaj ne gre za to, kakšna je človekova starost, ampak kakšen je njegov namen. Mlad boš umrl. — M>cgoče me obvaruje ta sreča kakega zla, če drugega ne, vsaj starosti. Mlad boš umrl. — Ni na tem, koliko let imam, ampak koliko sem jih prejel. Če ne morem več živeti, je to moja starost.
Bolan sem. Potem je prišel čas, da samega sebe spoznam. Ne samo na morju ali v vojski se pokaže junak, iudi na bolniški postelji se vidi, kdo je hraber. Bolan sem. — To nt: more večno trajati. Ali zapustim jaz mrzlico ali ona mene. Vedno ne moreva biti skupaj. Z boleznijo imam opraviti: zmagana bo ali bo pa zmagala.
K mamici! Slika otroške ljubezni v treh dejanjih. Spisal Stanko Savinšek. Priloga »Orliča« 1922. Dobiva se pri upravništvu »Orliča«, Ljudski dom, in v Jugoslovanski knjigarni. Cena 2 Din, vsaj 10 izvodov skupaj po 1 Din. Glavna misel je izražena v naslovu. Sedemletni Marjanček in šestletna Milica, siroti, ki ju hudi stric grdo pretepa, silno hrepenita po
mamici, ki prebiva na zvezdici. Skleneta iti po noči na bližnjo goro in splezati na visoko smreko; od tam bosta mamico zbudila, da iu vzame k sebi. To slišijo dobre vile in palčki in jima hočejo pomagati, ali zlobne vile in škratje se zarote, da to preprečijo. Dobre vile zastražijo kočo, kjer spita siroti. (I. dej.) Drugo noč prideta siroti na jaso sredi gozda. Vsa utrujena od pota se usedeta in zaspita. Dobre vile in palčki obstopijo speča otroka, da ju stražijo in okrepčajo. Pridejo hudobne vile in škratje. Vname se boj za begunca, v katerem zmagajo dobre vile. Toda v tem pride stric, ki so ga privedli škratje, in odvede siroti domov. Kraljica dobrih vil napove sovražnikom maščevanje (II. dej.). Maščevanje je bilo strašno. Huidobne vile in škratje so dobili vsak svojo kazen. Stric, tepen s trnjem, je znorel. V koči spita Marjanček in Milica ter kličeta v sanjah mamico. Kraljica vil ju hoče na drug način pripeljati do mamice. Pokliče angela smrti in jima naroči: »Prav rahlo z usti dotaknita sc lic nedolžnih, rožnih. Z ljubeznijo vzemita jih v naročje, da sladka bo njih smrt, iz spanja v življenje večno srečno se zbudita.« Pride stric, da bi se znosil nad sirotama, ali vila ga požene po svetu, delat pokoro. Medtem prideta angela iz koče in prineseta v naročju »speča* otroka. Od idruge strani prideta angela večnega življenja in poljubita speči siroti, ki odpreta oči v večno gledanje. Hitita naproti mamici, ki prihaja v nebeški lepoti...
Igra je pisana zelo živahno, prav v slogu »Orličevem«. Lepa misel je prav genljivo pred-očena. Naši mali, pa tudi odrasli, jo bodo z zanimanjem poslušali — pa tudi utrnili kako solzo. Igro toplo priporočamo.	Dr.	J.
FRANCOSKI KOTIČEK. (Priobčuje P. V. B.) Enigme.
1 2 3 4 5 6 est un fruit dčlicieux,
1 2 un m6tal pr6cieux,
1	2	3	4	vile d' Algčrie,
1 2	3	5	6	un phčnomene atmospherique,
1	2	5	6	esp6ce de ble,
2	3	5	6	maladie virulente,
3	4	5	6	habitant du ciel.
Solution de la devinette du numčro prč-cedent: Glace, foin, farine, centaine, monnaie, bouquet, dčbris, cabane, cendres, champ.
»Mentor« redivlvus.
Leta 1908. je škofijski zavod sv Stanislava začel izdajati list »Mentor«. Pod spretnim urednikom prof. or A Breznikom se je »Mentor« hitro priljubil ne samo srednješolskemu dijaštvu, ki mu je bil v prvi vrsti namenjen, ampak tudi starejši inteligenci. Prinašal je tako zanimivo in raznovrstno vsebino, da ga je rad bral dijak, uradnik, duhovnik. Priznani pisatelji in pesniki (Finžgar, Meško, Sardenko, Bevk, Perko i. dr.) so priobčevali v njem leposlovne spise; prof. Fr. Pengov je s svojimi krasnimi spisi iz naravoslovja nudil prijateljem narave marsikako prijetno urico; prof. Fr. Omerza in dr. I. Samsa pa sta »Mentorjeve« bralce seznanjala s staro-klasično grško in latinsko literaturo in kulturo; posebno pozornost so vzbujali temeljiti literarni in estetski eseji dr. Pregelja; vsebinsko pestrost posameznih številk so navadno zaključevale zgodovinske anekdote ali geografske zanimivosti iz bogate zakladnice prof. dr. Šarabona.
Tako je »Mentor« deset let — od leta 1908/09 do leta 1918/19 — zadelaval občutno vrzel na polju našega poljudnega znanstva in mladinskega leposlovja. In da-*es imamo celo vrsto »Mentorjevih« spisov v naših srednješolskih čitankah. Kruta vojna pa nam je tudi »Mentorja« zadušila.
Dve leti smo čakali, kdaj nam razmere omogočijo, da >Mentor« zopet izdamo. Naj li čakamo še naprej? Zdi se nam, da ne smemo. Ne samo pogostno povpraševanje srednješolcev po »Mentorju«, še bolj dejanske potrebe našega dijaštva nas silijo, da začnemo — vkljub ogromnim denarnim žrtvam — zopet z izdajanjem »Mentorja«. Naš dijak potrebuje zveze med šolo in življenjem, potrebuje poglobitve in razširitve šolskega študija, potrebuje jugoslovanske kjultumie usmerjenosti, potrebuje trdne kulturne orientacije na podlagi večnih krščanskih načel. To bo naloga »Mentorja« in upamo, da jo bo srečno vršil; jamstvo za to nam dajejo odlični sotrudniki, stari, ki so nam ostali skoraj vsi zvesti, in novi. Kdor je z nami prepričanja, da je »Mentor« s temi cilji, ki smo jih tu označili, potreben, tega vabimo, da nas podpira, ali s prispevki iz katerekoli stroke, ali z naročbo.
Naša' sedanjost ni razveseljiva, mladina je naša prihodnost, Delo za mladino je naša tolažba, nam daje pogum in bo naša rešitev.
»Mentor« bo izhajal pričenši. z januarjem 1922 — kot dvomesečnik.
\
Uredništvo lit upravnIStvo „Mentorja" Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
***********
I. Industrija usnja.
J**
JNDU5‘d.d.rteC.P0LLilK
tovarne usnja in usnjatih izdelkov
Kranj, Orhniha, Ljubljana. Centralna pisarna: Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 68. Telefon SZS.
II.	Industrija usnjatih izdelkov.
Vozne karte za vse vlake Južne železnice kakor tudi za vse proge*^ Avstriji i. dr. Vozne karte za spanje v vagonih. Cie. int.-le des Wagons-lits et des grands express Europeens. Prodaja n e Raj dni vnaprej.
Predprodaja voznih kart Ljubljana, Dunajska c.3l
Brzojavke: Wagolits, Ljubljana. Telefon inter-urban 106. Vsa pojasnila, ki se tičejo potovanja in odhoda vlakov, brezplačno.
	Papirna induslrija in knjigoveznica	
\	A. Janezu	(
	ijubilana riorUansha ulico 14	
	Izdelovanje šolskih zvezkov in poslovnih knjig.	
Najcene/ši in najboljši kvas
dobite pri
Prvi jugoslovanski tvornici drož
fc Marija Volk-Košmerl Ljubljana.
r 111
J iV-anufal^urna
{rgopina
si. Psferl^a
pri Gžmanu
Cjubljarta
priporoča svojo veliko zalogo raznovrstnega češkega blaga za gospode in dame
po najnižjih cenah.
Emeran Stoklas
5u. Andraž u fialozah pri Ptuju
priporoča svojo veliko, zalogo
vsakovrstnih štajerskih vin, zlasti pristna, garantirana mašna vina.
Postrežba poštena, točna.
Cene zmerne.
„ STOR A“
d. z o. z.
Št. Vid nad Ljubljano
1	Jugoslavija P
11
Tvornica za vezene zastore, bonfams in pregrinjala - od preproste do najfinejše vrste v vseh slogih. - Zavese za kavarne, gledališke portijere. zastori za hotele. - Poseben oddelek za fine ročne čipke. » »»»i t;«»r»i j« otvorjm
tudi oddelek ti vuana Čipka n cerkvi rofn. la itrajn. dala. ataailna In tulji.
D
□
D
D
□
D
e
D
□
D
Knjigoveznica
Kat. tisk. društva t: v Ljubljani ::
se priporoča t izvršitev vsakovrstnih
knjigoveških del.
Solidno delo. — Zmerne cene. Knjižnicam znaten popust.
□C3C3C3C2CaC3C3C3QC=ll=3C3CaC3C3a
□
I. KETTE
LJUBLJANA
ALEKSANDROVA CESTA 3
Klobuki, perilo, kravate, palice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za turi-stiko in drug šport.
Prodajalna
| [(H. Ničman v Ljubljani) priporoča svojo bogato zalogo
Šolskih in pisarniških potrebščin
in sicer raznovrsten papir, zvetke, noteze, razne zapisnike, kopirne knjige. Šolske ln
pisarniške mape, radirke, pisale, črnilo, gumi, tintnlke, ravnila, trikote, Šestila, barve, čopiče, raznovrstne razglednice ln
■00.0 o o> o ;oo>oo 0:0 o<so.,o
Fr. P. Zajet, izprašani optik
Ljubljana, Stari trg 9
priporoča svoj dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste paoCnlkov, Sčipai-cev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila očal, Sčipalcev itd. izvršuje dobro in cenol
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA v
■3	priporoCa	sledeče	knjige:
11..............................
II
II II
II
8 8
II
II II
U.
Dokler-Breznik-Jere, Grško-slovenski slovar, vez................
Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 2. izd., vez. . . Grafenauer:	Zgodovina	novejšega	slovenskega	slovstva.	II.	del:
Doba narodnega prebujanja. • .\. . .	,	.	.
Novak, Slovenska stenogralija, I. del:	Korespondenčno
pismo..........................................................
Novak, Slovenska stenogralija, II. del: Debatno pismo . . . .
Robida, Slovenska stenograiična čitanka s samoznaki................
Robida, Samoznaki slovenske stenogralije...........................
Zemljevid kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1 :250.000 z načrtom Beograda (Politični pregled in železnioe)....................
Zemljevid slovenskih dežel in Istre 1 : 75.000 z načrtom Ljubljane
inokolice. .  ..................................................
Reisner, Osnovni nauki astronomije (Kozmografija)..................
Omerza, Homerjeva Iliada. I.—VI. spev..............................
Omerza, Homerjeva Iliada. VII.—XII. spev...........................
Levstik, Poezije. Trije zvezki broš. po Din 10-—, vez, po . . «
Levstik, Poezije. I.—III. zvezek skupaj vezan......................
Gregorič, Poezije, I. zvezek broi. Din 14-—, vazan.................
Pintar, Prešernove poezije, brož. Din 21*—, vezano.................
Erjavec, Izbrani spisi. L zvezek. Povesti, vezano..................
Jurčič, Sotedov sin. Povest........................................
Din 80*—	
»	50—
»	CO o f
»	15—
»	16—
»	14—
»	4—
»	4-50
»	4-50
»	12—
»	8—
»	8—
»	14—
»	28—
»	20—
»	27—
»	20—
»	8—
E!
«0