»Goriška Tiskarna 11  A. Gabršček

v Gorici

— = priporoča sledeče zvezke .

TALIJE:

I. zvezek: Pri puščavniku. Veseloigra v enem de-

VIII. « : Čitalnica pri branjevki. Burka v enem

dejanju. — (2 možki, 5 ženskih
oseb.)

(Nadaljevanje na tretji strani platnic.)

53503

Št. 12.

TAUJA t

<c§  ^ Zbirka gledaliških iger.

Ureja

Fran Govekar o o o o o

V GORICI 1903.

Tiska in zalaga »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.

^esalina.

Veseloigra v enem dejanju.

Poslovenil A. BENKOVIČ.

Osebe:

EDVARD BOJAN, profesor,
FRIDA, njegova žena,
ROŽIČ, trgovec in agent,
AVRELIJA, njegova žena,
BLEDIČNIK, suplent,
ROZINA, hišna pri Bojanu.

Godi se pri Bojanu.

Lepa, meščanski opravljena soba pri Bojami.

PRVI PRIZOR.

Frida. Bojan.

Boj a n (vstopi od leve strani s palico in klo¬
bukom, pripravljen za izhod, gre k Fridi, ki z ročnim
dolom sedi na desni pri oknu ter se kuja.«) Z Bogom,
srček moj. Le ne kujaj se! Kmalu bom zopet
tu. Samo v »Narodno kavarno« grem za tre-
notek. Moji tovariši imajo tam o nečem
dogovor, — izogniti se jim no morem. Bodi
torej pridna! Z Bogom. (Potrka jo po licu ter
odide skozi sredo.)

DRUGI PRIZOR.

Frida  (sama; zdihuje.) Vedno sama, vedno
sama! Ako ga ne kliče služba, ga imajo to¬
variši med sabo; zame pa ne ostane niti
trenotka. (Nekdo pozvoni.) Kdo pa zvoni? —
(Odide skozi sredo ter takoj zopet vstopi.) Hvala
Bogu, nova hišna je prišla. (Sede zopet na desno.)
Prejšnja je nakrat zbolela ter je morala
domov.

6  —

TRETJI PRIZOR.

Frida. Rozina (skozi sredo.)

Rozina. Gospa profesorica, rada bi vi¬
dela, da bi pred vsem drugim mogla imeti
čast, biti predstavljena gospodu profesorju.

Frida  (čude se vstane.) Predstavljati se
pri poslih pač ni v navadi.

Rozina.  Jaz se predstavljam zmeraj.

Frida.  Tako ? No, kadar pride moj mož
domov, ustreženi vaši želji. (Zvonjenje na sredi.)
Pozvonilo je. Bodite tako prijazni in odprite.

Rozina  (z rameni zmigaje odide skozi sredo.)

ČETRTI PRIZOR.

Frida. A v reli j a.

Frida  (sama.) No, ta je prava ! Take dekle
se že naprej veselim.

A v r e 1 i j a (katero Rozina spusti v sobo skozi
sredo; zgovorna žena.) Dober dan, gospa profe¬
sorica. Oprostite, ako vas motim, jaz sem
soproga trgovca Rožiča.

Frida.  Ah, ljubezniva gospa, ki nam je
prepustila svoje stanovanje? Prosim, sedite
tu sem ... (Sedeta na zofo.)

— 7  —

A vreli  j a. Hvala! Prijazni ste.

Frida.  Jaz sem svojemu možu že bridko
očitala, kako vas je mogel pregnati iz vašega
stanovanja. A bil je tako nepričakovano po¬
klican na tukajšnjo gimnazijo — najina se¬
litev se je morala vršiti v taki naglici —

A vreli  j a. O, prosim, gospa profesorica,
zaradi tega naj vas vest prav nič ne peče.
Vse se je zgodilo dosti bolj nedolžno, kakor
mislite. Sicer pa ni nič takega, stanovati eno
nadstropje više, da je le vašemu gospodu
soprogu všeč. Pa kako vam ugaja v našem
mestu ?

Frida.  Dobro. No, upam, da bo še vse
boljše.

A vreli j a. Kaj?  Torej niste zadovoljni?

Frida.  Mesto ima mnogo lepega in dob¬
rega, a čutim se tukaj osamljeno. V našem
domačem kraju je bil moj mož več doma in
ničesar ni storil brez mene; odkar pa sva
tukaj, me — kako bi rekla — no, nekako za¬
nemarja. Preveč posla ima!

A vreli  j a. Da, da, velika mesta in njih
brezštevilne izkušnjave. Po tem se značaj
najbolj spozna. Verjemite mi, možje so sploh
le v sili solidni, kadar pa pride izkušnjava,

— 8  —

pa radi na vse pozabijo in — hajdi! — so
že skočili preko ojnic!

Frida.  O svojem možu ne moreni mi¬
sliti ravno naj slabšega —

A v r e 1 i j a. No, no, saj ne govorim o vašem
gospodu soprogu. A paziti treba, da ne boste
nepripravljeni, ako pridete kaki reči na sled.

Frida.  Ah, ne bojim se! Moj mož je
preveč miren —

A v r e 1 i j a. O, verjamem — verjamem !
Toda vam se niti ne sanja, kakšne grehe
skrivajo moški včasih za svojo navidezno
mirnostjo in nedolžnostjo. Žene moramo pa¬
ziti na nje, kakor biriči na tatove!

Frida  (plašno.) To bi bilo grozno, ako
bi moj mož hodil po krivih potih! Kam gre,
mi vedno pove, s sabo pa me seveda ne
vzame. Enkrat ga kliče njegov poklic, drugič
pravi, da mora iti v družbo, ki ni pripravna
za ženske, ker je zabava preveč domača...

A vreli  j a. Domača! Halla! Tu jo imate!
No, o lepih rečeh morajo govoriti!

Frida  (plašno.) Da, tudi meni ni to všeč
in mislila sem tudi že na sredstva, kako bi
zadrževala svojega moža bolj pri domu.

— 9  —

A v r e 1 i j a. Ali ni gospod soprog prav
nič ljubosumen ?

Frida.  Za to nima vzroka.

A v r e 1 i j a. In vidite, to j e napaka, gospa !

Frida  (preplašena.) Napaka?

A vreli  j a. O prosim! Ne smete me na¬
pačno umeti, ne, ne, a malo koketnosti je
večkrat potrebno. To sem izkusila pri svojem
možu. Kaj mi je ta že dal doživeti, tega vam
ne bom pravila. Tudi on me je zanemarjal.
O, pa še kako! Jaz pa sem si znala pomagati!
Ne verjamete mi, kakšen uspeli sem imela
potem pri njem, ako sem bila na videz z nje¬
govimi prijatelji malo bolj prijazna! Najrajši
bi bil vse po vrsti podavil.

Frida.  To je grozno.

A v relija.  Da, da — a v tem sem po¬
zabila, zakaj sem prav za prav prišla. Hotela
sem namreč vprašati, ali je pri vas pismo¬
noša v zmoti oddal kako moje pismo ? Ker
smo tako naglo menjali stanovanje, bi bilo
to prav lahko.

Frida.  Obžalujem, ne.

Avrelija.  Ves teden že pričakujem
pismo svojega odsotnega moža. Kadar se
vrne, se ne bo mogel spoznati.

— 10  —

Frida  (začudena.) Ali še nič ne ve, da ste
menjali stanovanje?

A v r e 1 i j a. Prav nič.

Frida.  A vi bi morali imeti za to vendar
njegovo dovoljenje. Ali ne?

A vreli  j a. Dovoljenje! Ne, draga moja,
tega ne smemo pustiti, da bi imel mož tako
oblast nad nami! Kar stori žena, to mora
biti možu všeč. A možu bi bila vendar rada
sporočila, kje odslej stanujemo. Toda ne
vem, kje zdaj biva. Družabnik je namreč
mojega očeta ter oskrbuje zunanjo kupčijo,
to je potovanje, in žalibog, se takrat po¬
čuti najbolje, kadar ne vem, kje je.

Frida.  Res obžalovanja ste vredni.

Av relija.  Da, da, je že tako; — a pre¬
dolgo vas že nadlegujem. (Vstane. Frida tudi.)
Oprostite, in ako bi morda moj mož po-
prašal pri vas, bodite tako prijazni in ga
pošljite gori.

Frida.  Prav rada. Kmalu me zopet ob¬
iščite ! (Spremi Avrelijo do srednjih vrat.) Z Bogom,
gospa !

Avrelija.  Bodem tako svobodna. Pri¬
poročam se. (Z mnogimi pokloni odide skozi sredo.)

— 11  —

PETI PRIZOR.

Frida  (sama.) Njen jezik bi človeka
umoril — a njeni sveti niso tako slabi. Pa
je res zelo dolgočasno, ako mož ne pozna
ljubosumnosti. Človek se zdi sam sebi, kakor
bi bil postranska stvar! Nobene veljave
nimam več! In to ni prav in se mora iz-
premeniti. Da, moj mož mora postati ljubo¬
sumen ! A kako ? (Se gleda v zrcalu.)

ŠESTI PRIZOR.

Prejšnja. 'Kozina,

Rozina  (oznanja skozi sredo.) Gospod sup-
lent Bledičnik.

Frida  (začudena.) Bledičnik? K meni?
(Zase.) To je tisti čudni suplent, grozen sov¬
ražnik ženstva, o katerem mi je mož že več¬
krat pripovedoval! Ali naj bi ga pustila
noter? — Kaj mi je prišlo na misel! Ko bi
ga malo zmešala, da zbudim v svojem možu
ljubosumnost! Kaj pa, če bi moj mož spoznal
zvijačo in me zasmehoval? Vsejedno! (Glasno
Rozini.) Naj gospod vstopi!

Rozina.  (Odide skozi sredo.)

— 12  —

Frida.  Svojemu možu moram pokazati
nevarnost, kateri sem izpostavljena, ako me
zanemarja. Da, da, privezati ga moram nase!

SEDMI PRIZOR

Bledi  eni  k (od desne) Frida.

Bledičnik  (plašna, bolehna oseba, govori
s povešenimi očmi. Kozina ga spusti noter skozi
sredo.) Ponižen sluga. Z obžalovanjem sem
izvedel, da je vaš gospod soprog z doma.

Frida  (zase.) Moj Bog ! Ta ni nevaren!

Bledičnik.  Ali bi smel prositi, da bi
mi povedali, kje ga dobim ?

Frida.  V »Narodni kavarni.«

Bledičnik.  Hvala. (Hoče oditi.)

Frida.  Ako imate kaj naročiti — jaz
rada —

Bledičnik  (kratko.) Hvala. Z vašim go¬
spodom soprogom moram osebno govoriti,
tiče se nekega znanstvenega vprašanja.

Frida  (zase.) Gledati moram, da ga ob¬
držim. (Glasno.) Ali bi ne hoteli trenotek po¬
čakati ? Moj mož se mora vrniti vsak čas.

Bledičnik.  Ako dovolite! — Jaz sploh
nerad hodim v kavarne.

— 13  —

Prida.  Prosim, sedite!

B1 e d i č o i k (kratko.) Hvala. (Sede na stol
poleg srednjih vrat.)

Frida  (zelo ljubezniva.) Prosim, prosim,
ne pri vratih. Sedite semkaj, prosim! (Ble-
dičnik stopi bliže ter so prestraši, ko sede v mehki
naslonjač pri mizi na levi. Frida sede na zofo ter
čaka, da prične govoriti, a razgovor se ne vname. Ne-
kolikokrat jo B. plaho in nezaupno pogleda, potem
gleda neprestano v zrak.)

Frida  (nepotrpežljivo bobna s prsti, večkrat
zeva in zakašlja; zase.) Kako je dolgočasen!
— (Premor.) — Vi — vi ste suplent?

Bledični  k (kratko.) Da, gospa. (Premor.)

Frida  (zase.) Ako naj postane moj mož
na tega ljubosumen, moram drugače ravnati.
(Premor.) Vi ste mojega moža intimen prijatelj ?

B1 e d i č n i k (kratko.) Da, gospa. (Premor.)

Frida.  Jaz tu v tujem mestu prav živo
pogrešam prijateljstva — čutim se tako
samo —

Bledični  k (kratko.) Jaz tudi.

Frida  (se nakloni proti njemu.) Potem bi
pa lahko midva postala prijatelja.

Bledični  k (braneč se.) Jaz načeloma ne
sklepam prijateljstva z ženskami.

— 14  —

Frida. O, potem oprostite! (Na stran.)
S tem čudakom ni prav nič začeti! — (Premor;
glasno.) Pa mi povejte kaj novega, gospod
suplent!

Bledični  k (kratko.) Ne vem ničesar,
gospa!

Frida  (preudarja.) A slišite gosp., suplent!
Vi ste filozof — psiholog! Kako na primer
mislite o — ljubezni?

Bledičnih  (preplašen plane s svojega se¬
deža ter nezaupno pogleda Frido.) Takozvana
ljubezen je le produkt medsebojne psihične
in fizične sebičnosti. Pojav fizioloških pro¬
cesov. (Zopet sede.)

Frida.  Vi torej obsojate ljubezen?

(Skriva svoje veselje.)

B1 e d i č n i k (kakor prej.) Jaz je ne poznam.

Frida.  Ali mi nočete pojasniti svojega
stališča ?

Bledični  k. S to stvarjo se še nisem
strokovno pečal.

Frida.  Nikdar še .niste občutili kopr-
nenja po ljubezni?

Bledičnik  (z mržnjo.) Po osebni — nikdar !

Frida.  Ali ni ljubezen največja sreča
sveta ?

— 15  —

Bledičnik  (pobožno.) Malokdaj! Na¬
vadno je vir pogubljenja in propasti!

Frida  (smeje se, zase.) Grozen človek!
(Glasno.) Kakor kaže, je vzroka vaši mržnji
iskati drugje. Jaz mislim — (s poudarkom.) da
ste bili v ljubezni — že enkrat zelo nesrečni!

Bledičnik  (plane po koncu.) Vi se motite,
gospa! (Zopet sede.)

Frida.  Ne, ne, jaz vas vidim skozi in
skozi. Vi ste ljubili — a ljubezen se vam ni
vračala.

Bledičnik  (kakor prej.) Neumnost!

Frida  (veseleč se nadaljuje.) Ne obupajte
zaradi tega. (Na videz ginjena.) Vi lahko enkrat
— dvakrat nesrečno ljubite — (Primakne se
mu.)

Bledičnik  (se plaho umakne, zase.) Svoje
mreže mi nastavlja.

i

Frida  (nadaljuje.) A tretjič — (Se mu
zopet primakne.) Tretjič — (Primakne se tik njega.)

Bledičnik  (plaho plane kvišku, vstane.)
Gospa, nehajte vendar! (Zase.) Prava Mesalina!

Frida  (tudi vstane, s pretirano koprnečim
pogledom.) Kako krasne oči imate! (Prime ga
za roko.)

— 16  —

Bledičnik (skrije roke na hrbtu in za¬
stoka; zase.) Kadar ti grozi izkušnjava —

Frida  (veselo nadaljuje.) Vaše resne štu¬
dije so vas odtujile svetu, a vi ste tudi
človek! — (Stopi bliže k njemu, on se jej umakne.)

— Gledali boste okrog sebe — (vzdihne.) In
vaše srce — vaše srce —

Bledičnik  (strahoma zase.) Poberi se od
mene, izkušnjava!

Frida  (stopi prav pred njega ter vzdihne.)

Ah !

Bledičnik  (hoče se jej še naprej ogniti, a
je stolu pri mizi prišel preblizu ter izpotaknivši se,,
sede nanj, preplašen.) Pomagajte! (pohiti k iz¬
hodu; razburjen.) Gorje vam, Mesalina! Že
odprem oči vašemu možu ! Sram vas bodi!
(S pretečimi pogledi in jeznim vedenjem odide skozi
sredo.)

OSMI RRIZOR.

Frida. Potem. Rozina.

Frida,  (sama, se na ves glas smeje.) Hahaha!

— Mesalina! — Hahaha! — zatoži me —
poizskus se mi posreči! Hahaha!

Rozina  (nastopi skozi sredo ter odda na
krožniku biljet.)

— 17  —

Frida.  Kaj je to ? (Bere.) »Rozina Mavri¬
čeva — Zmagoslav Kopač — priporočata se
kot poročenca.« Lepa imena! To naznanjate
meni ?

Rozina.  Da, da boste vedeli, da imate
pred sabo nevesto.

Frida  (čudeč se.) No, tega pa še ne! —
Precej pogledam v »Olikanem Slovenci«, kaj
mi je sedaj storiti! (Smeje se.) čudna ženska!

(Odide na desno.)

DEVETI PRIZOR.

Rozina.  Potem Rožič.

Rozina  (sama.) Ta profesorica pa nima
res nobene manire. Smeje se, mesto da bi
mi čestitala! Grozni ljudje!

Rožič  (vstopi skozi sredo, klobuk po strani,
nosi v roki kovčeg ter kaže s svojim zadovoljnim
smehljanjem in nestalno hojo, da je malo pijan, a
brez robatega pretiranja.) Dober dan! — Vse se
mi zdi tako izpremenjeno — ako bi ne vedel,
da tu stanujem, bi skoraj ne verjel. Hihihi.
Moje »hude ure« tudi še ni videti? Hihihi!

Rozina  (začudena gleda, upre roki v bok.)

Kdo pa je vaša huda ura?

2

— 18  —

Rožič (vedno vesel.) Moja žena, hahaha!
Moja Avrelija !

Rozina. Kdo pa ste vi ?

Rožič. To vam nič ni mari. Hihihi! A
vi — vi prijetna stvarica, hihihi. — (Bliža se
jej.) Vi ste gotovo naša nova hišna ? Hihihi.

Rozina  (iznenadena zase.) Ta človek je
torej moj gospodar!

Rožič  (vščipne jo v lice.) Hihihi! čedna
stvarica!

Rozina  (huda.) Kaj pa mislite!

Rožič  (odskoči.) No — hihihi — punica
imej pamet! jaz — jaz imam danes —
majhno opico. Hihihi! (Jo lovi.)

Rozina.  Ali vas ni sram ? (Beži.)

Rožič  Le ne kregati se — hihihi — na
svetuni prijetnejšega, kot taka majhna opica.
(Se ustavita.) Ko sem došel z vlakom — sem našel
na kolodvoru starega prijatelja, s tem sva
udušila par steklenic — hihihi — pri tem
pa sem ujel to malo, veselo opico. Hihihi.
(Hoče jo poljubiti na lice.)

Rozina  (braneč se.) Pustite me, če ne
zakričim, da bo slišala vaša gospa!

— 19  -

Rožič (joj zatisne z roko usta.) Za božjo
voljo, pustite staro škatljo na miru! Hihihi.

Rozina. Kaj ?!

Rožič.  Hihihi! Če Ksantipa zapazi, da
imam opico, potem bo pravi pekel. Hihihi.
Zdaj me ne sme videti. Kar tiho bodiva! Hihihi.
Najprej moram tu notri (pokaže na levo) svojo
opico malo prespati. Hihihi. (Opoteka se k
vratom na levi.) Z Bogom, srček! Hihihi! —
(Rozini meče z roko poljube.) Le veseli bodimo
— hihihi — le veseli. Hihihi! Servus, dušica!

DESETI PRIZOR.

Rozina.  Potem. Prida.

Rozina  (sama, vznemirjena.) Ti grešnik
stari! To je škandal! (Hoče skozi vrata na desni.)

Frida  (nastopi od desne.) Kdo je bil tu?
S kom ste govorili!

Rozina.  Z vašim gospodom soprogom.

Frida  (čudeč se.) Z mojim soprogom?
Kje pa je?

Rozina  (pokaže na levo.) Tam-le. Pravi,
da hoče najprej prespati »svojo malo, veselo
opico.«

Frida.  Ali se vam sanja?

— 20  —

Rozina. Prosim, prepričajte se sami.
Prida  (nemirna.) Da bi bil moj mož vinjen?

Rozina  (zbadljivo.) Mogoče je to samo
učena pijanost.

Frida  (bolj zase.) Da bi moj mož šel k
počitku, ne da bi me pozdravil ?

Rozina.  Ko sem vas hotela poklicati,
rekel je, naj staro škatljo pustim pri miru.

Frida  (huda.) Vi se drznete — !

Rozina.  Gospod profesorje rekel tako.
Ko je prišel, je govoril o dragi svoji »hudi
uri«, in s tem je mislil vas. Ko se je tja-le
opotekal, dejal je, da mu delate pekel, kadar
ima opico.

Frida  (jokaje sede na stol na desni.) To je

preveč!

Rozina.  Da, zato vam moram službo
odpovedati. Rajši stradam, kakor da bi gospod
profesor letal za mano in me ščipal!

Frid  a. Kaj pravite ? Ščipal ?

Rozina.  Da. Hotel meje  celo poljubiti!

F r i d a. O, Edvard, kako globoko si padel!
(Vstane.) Pisala bom materi. (Odide na desno.)

— 21  —

ENAJSTI PRIZOR.

Rozina. Potem  Boja  n.

Rozina (sama.) Sedaj mu navije uro
— starcu ! Hihihi!

Bojan  (razburjen skozi sredo; kratko.) Dober
dan. Vi ste nova hišna ?

Rozina (ga čudeč se gleda.) Kdo pa ste vi ?

Bojan.  Profesor Bojan.

Rozina (čudeč se.) Kdo ?

Bojan  (nevoljno.) Profesor Edvard Bojan,
ali razumete ?

Rozina.  Ah, vi ste gotovo brat našega
gospoda profesorja.

Bojan  (nevoljen.) Ne, jaz sem vaš gospod
profesor sam.

Rozina  (osupla.) Vi ste — ?

Bojan  (osorno.) Kje  je moja soproga?

Rozina  (osupla.) Soproga ? (Preplašena
zase.) Zdaj razumem; ta ženska ima kar dva
moža. (Z rokama vijoča odide skozi sredo.) Škandal!

— 22  —

DVANAJSTI PRIZOR.

Bojan. Frida.

Bojan (potrka močno na vrata na desni ter
potem na levi, razburjen kodi sem ter tja.) Frida!

Frida  (stopi ven, se malo ustraši ter Bojana
zaničljivo pogleda.)

Bojan  (gre mimo nje na desno ter večkrat
jezno zakašlja, slednjič obstane malo oddaljen pred
Frido.) No ?

Frida  (zaničljivo.) No? Je-li »opica« že
prespana? To je šlo naglo.

Bojan  (jezen.) Kdo ima opico ?

Frida.  Kdo ima pravico, žaliti svojo ženo
pred tretjo osebo?

Bojan.  Jaz svojo ženo razžalil? Kje?
Kdaj ?

Frida.  Ni treba nič tajiti! Sram te bodi!

(Zakliče skozi srednja vrata.) Rozina!

TRINAJSTI PRIZOR.

Prejšnja. Rozina  (plašno vstopi skozi sredo.)

Frida.  Ali me je ta gospod imenoval
hudo uro ali ne ?

• — 23  —

Rozina (vstopi v sredo.) Ne.

Frida (osupla.) A staro škatljo?

Rozina. Ne.

Frida (še bolj osupla.) Ali vas ni ščipal ?

Rozina. Ne.

F r i d a (jezna Rozini.) Torej ste me nala¬
gali ?

Rozina. Ne.

Frida. Kdo pa je bil potem?

Rozina  (tilio.) Oni drugi.

Bojan  (jezno stopi proti Rozini.) Kdo? Go¬
vorite, ali — !

Rozina  (se prestraši ter kričeč odleti.) Oni
drugi. (Odide skozi sredo.)

ŠTIRNAJSTI PRIZOR.

Bojan,  na desni Frida.

Frida.  To mi je uganka.

Bojan  (rezko.) Dobro znaš s svojo hišno
igrati komedijo, da me odvrneš od glavne
stvari.

Frida  ponosno.) Od katere glavne stvari ?

Bojan.  Samo eno besedico ti rečem:
Mesalina!

— 24  -

Frida  (na tihem smejoč se, zase.) Ah, Me-

salina! Hahaha!

Bojan.  Nesramnica, ti se še smeješ?
Ali se ne boš niti branila ?

Frida  (ponosno.) Ne!

Bojan.  Kakor hočeš! Ne bahaj se več s
svojo čednostjo! Kazen ne izostane!

Frida.  Veliko vprašanje je, kdo je bolj
vreden kazni: uboga, zanemarjena žena, ali
pa mož, ki goni svojo ženo na kriva pota,
ker jo brezobzirno zanemarja.

Bojan.  Neumljivo mi je, kako more
žensko zanimati taka karikatura, kakor šen je
Bledičnik.

Frida.  V prihodnje bom izkušala po¬
kazati boljši okus.

Bojan,  Molči! Ah, ne poznam te več!

Frida  (smeje se.) Dragi Edvard, saj je
bilo vse le šala!

Bojan  (jezen.) Šala ? človek mora biti že
navajen greha, ako ga ima za šalo.

Frida  (ponosno.) Dokaži mi krivdo!

— 25  —

PETNAJSTI PRIZOR.

P r e j š n j a. K o ž i c.

Rožič (pokaže se golorok v vratih na levi;
nevšečno.) Kak vrišč pa delate tu ?

Bojan (preplašen.) Kdo je to? (Ker Frida
od strahu ne more izpregovoriti, udari z nogo ob
tla.) Kdo je to?

Frida  (tresoč se.) Ne vem.

Bojan  (rezko.) Ti ne veš ? Hahaha! (Stopi
v sredo. Rožiču, ki je osupel pristopil.) Ne ganite
se z mesta! Zapeljivec! Vi se boste streljali
z mano! Pri tej priči! Po orožje grem! (Odide
na desno.)

ŠESTNAJSTI PRIZOR.

Frida  na desni. Rožič.

Rožič  (osupel.) Ali spim, ali sem v no¬
rišnici ?

Frida.  Kaj iščete tu ?

Rožič.  Kaj pa v i iščete tu ?

Frida.  Jaz stanujem tu.

Rožič.  Jaz tudi.

Frida. Kdo pa ste vi ?

Rožič.  Trgovec Rožič.

— 26  —

Frida. Kdo ? Gospod Rožic ? (Se zasmeje.)
Hahaha! Zdaj je zastavica rešena!

SEDEMNAJSTI PRIZOR.

Prejšnja. Avrelija. Potem Bojan.

Avrelija  (veselo'vznemirjena skozi sredo.)

Ah! Res je! Tukaj je! (Stopi v sredo.) Oj Šte¬
fan, oj ti sladki moj Štefanček ! (Objame Ro¬
žiča.)

Frida.  Le pomislite, vaš soprog je
zašel v najino spalnico in me spravil v naj¬
večjo zadrego!

Avrelija  1 zajedno.) Ah!

Rožič  j osupla.) Kaj ? Vaša spalnica?

Bojan  (od desne, z dvema samokresoma,
razburjen.) Tako! Tu je orožje! Jeden izmed
naju mora biti mrtev!

Frida.  Dragi Edvard, prosim te —

Bojan.  Ne besedice!

Avrelija  (Rožiču.) Moj Bog, kaj pa se
bo godilo tu ?

Rožič  (plašno.) Ustreliti me hoče!

Frida  (obupno Avreliji.) To so nasledki
vaših svetov, gospa.

— 27  —

Bojan  (strogo, opazujoč.) Kakšnih svetov?

Frida  (osramočena.) Da naj na videz ko¬
ketiram, da te bolj navežem nase.

Bojan  (veselo začuden.) Kako? Kdo pa je
ta gospod?

Avrelija.  Moj možiček, ki še ne ve, da
ne stanujeva več tukaj.

Rožič  (začuden.) Ne več tukaj?

Avrelija.  Ne, najino stanovanje je že
en teden eno nadstropje više. (Pokaže v strop.)

Rožič.  Kapa kosmata! Jaz pa tukaj
spim! Pa golorok tu stojim! (Stopi med Frido
in Avrelijo.) Gospod, bodite tako prijazni,
ustrelite me, zaslužil sem! Vsega je kriva
moja opica!

Frida.  Razžaljena sem, da si mi pri¬
pisoval tako slab okus! Oh, Bledičnih —
ta tepec! — ta strahotepec! Haliaha!

Bojan  (stopi med Frido in Rožiča ter zad¬
njemu da roko.) Oprostite mi, gospod, bodiva
si prijatelja. Vsi smo se motili. — Ti pa,
ljuba ženka — (poda Fridi obe roki) si me
sicer osramotila, toda tvoj poizkus je bil zelo
nevaren — čuvaj se pred ponavljanjem! Vsi
možki niso Bledičniki! To pot pa si dosegla

- 28  —

svoj namen : Odslej se ne bom nikjer čutil več
tako srečnega, kot na tvoji strani. (Objame jo.)

Avrelija  (Rožiču.) Tega mi pa ti še
nikdar nisi rekel.

Rožič.  Saj ni treba vsake reči posne¬
mati. Pojdi, jaz sem strašansko zaspan! (Jo
prime pod pazduho.) Moja opica je čimdalje
večja! Oh! (Odideta.)

(Zastor pade.)

„Goriska Tiskarna" ° ° 0
o o A. Gabršček v Gorici

priporoča sledeče zvezke

TA LIJ El:

I. knjiga:

Pri pusčavniku.

Veseloigra v enem dejanju. — 7 oseb.

II. knjiga:

Bratranec.

Burka v enem dejanju. — 5 oseb.

III. Knjiga :

Starinarica.

Veseloigra v enem dejanju. — 7 oseb.

IV. Knjiga:

Medved snubač.

Veseloigra v enem dejanju. — *+ osebe.

V. Knjiga:

Doktor Hribar.

Veseloigra v enem dejanju. — 8 oseb.

VI. knjiga:

Dobrodošli! o o o o o
Kdaj pojdete domu?

Veseloigra v enem dejanju. — <+ osebe.

r :

VII. knjiga:

P utifarka.

Burka v enem dejanju. — 5 oseb.

Vlil. knjiga:

Čitainica pri branjevki.

Burka v enem dejanju. — 5 oseb.

IX. Knjiga :

Idealna tašča.

Veseloigra v enem dejanja. — osebe.

X. knjiga:

Eno uro doktor.

Burka v enem dejanju. — 9 oseb.

XI. knjiga:

Dve tašči.

Veseloigra v enem dejanju. — 7 oseb.

XII. knjiga:

Mesalina.

Veseloigra v enem dejanju. — 6 oseb.

Vsak posamezen zvezek stane 4-0 vin.,
po pošti 5 vin. več.

. zvezek: Idealna tašča. Veseloigra v enem de¬
janju. — (1 možka, 3 ženske osebe.)
. « : Eno uro doktor. Burka v enem de¬

janju. — (6 možkih, 3 ženske osebe.)
: Dve tašči. Veseloigra v enem dejanju.

— (4 možke, 3 ženske osebe.)

« : Mesalina. Veseloigra v enem dejanju.

— (3 možke, 3 ženske osebe.)

Vsak posamezen zvezek stane 40 vin.,
po posti 5 vin. več.

NftROLiNfi IM UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000076045

L.

J