181
BELOKRANJSKE RAZGLEDNICE - VIR ZA
ETNOLOŠKO PREUČEVANJE BELE KRAJINE
Andrej Dular
IZVLEČEK
Ob knjigi Sledovi časa - Bela krajina
na razglednicah v letih 1895 do 1945 razkriva
avtor s pomočjo motivov na objavljenih raz-
glednicah možnosti za razkrivanje etnološko
zanimivih tem. Opozarja na povednost in
uporabnost slikovnega gradiva in na to, da
je potrebno gradivo preverjati s tiskanimi in
pisanimi dokumenti in z ustnimi viri.
ABSTRACT
The article was inspired by the book
Sledovi časa - Bela krajina na razglednicah
v letih 1895-1945 (Traces of time - Bela
krajina on picture postcards between 1895
and 1945). The author analyses the motifs
on these picture postcards in order to trace
themes of possible interest to ethnology. He
points out how valuable and useful the
information provided by this kind of pictorial
material can be, but also emphasises that the
information has to be verified by printed and
written documents and oral sources.
Ob koncu leta 1995 je izšla v samozaložbi knjiga Božidarja Flajšmana Sledovi časa
- Bela krajina na razglednicah v letih 1895 do 1945. Predstavitvam slovenskih pokrajin in
krajev na razglednicah se je tako naposled pridružila tudi Bela krajina.
Izid knjige je bil vzrok, da napišem nekaj razmišljanj o razglednicah kot viru za
etnološko preučevanje Bele krajine. Slikovni viri, med katere spadajo tudi razglednice,
so poleg pisnih in ustnih pričevanj sestavni del posameznih etnoloških delovruh torišč
za razkrivanje zakonitosti načina življenja in kulturnih sestavin. Tovrstnemu materialu
se etnologija ne želi odreči ravno zaradi njegove povednosti, neposrednosti in objektivne
resručnosti. Seveda pa je treba kakor druge vire tudi razglednice kritično presojati in
vrednotiti in, če je le mogoče, iz njih pridobljene podatke dopolnjevati z drugimi viri in
literaturo.
Razglednice nosijo v sebi pisna in slikovna sporočila. Vendar pa sta se ti dve
komponenti v zgodovini razglednic razvijali postopoma do oblike, kakršno poznamo
danes. Razglednica se je razvila iz dopisnice v drugi polovici 19. stoletja.^ Sprva je bila
1 Več o zgodovini in razvoju razglednic glej: Walter Lukan, H kulturni zgodovini razglednic. V: Pozdrav
iz Ljubljane. Ljubljana 1985, str. 6-23.
Andrej Dular
182
"Belokranjska družina, belokranjska nevesta" in veduta Črnomlja s severovzhoda. Razglednica
je bila natisnjena leta 1900. ¦ "A family and bride from Bela krajina" and a view of Črnomelj
from the north-east. The picture postcard was printed in 1900. ¦ "Une famiUe de Bela krajina,
mxe mariée de Bela krajina" et vue de. Črnomelj du côté nord-est. La carte postale
a été imprimée en 1900.
brez slikovnega dela in je posredovala le pisna sporočila. V osemdesetih letih in v začetku
devetdesetih let 19. stoletja pa so nekateri kraji na Slovenskem, med njimi tudi v Beli
krajini, dobili svoje prve razglednice s sUkovninü motivi.
Osnovni namen razglednic je bilo pisno komuniciranje med pošiljateljem in
naslovnikom. Tako lahko iz sporočil, ki so zapisana na njih, razbiramo načine in vrste
odnosov med ljudmi, njihovo medsebojno povezanost in tudi navade dopisovanja v
posameznih obdobjih in krajih. Lahko ugotavljamo sloge pisanja in stopnje jezikovne
kulture pošiljateljev; iz vsebine spročil pa njihove namere, želje ali zahteve. Ker so bila
sporočila odprta in tako načeloma dostopna komurkoli, je bila temu primerna in
prilagojena tudi vsebina zapisanega.
Pri razglednicah moramo biti pozorni in previdni, ko določamo oziroma
ugotavljamo čas. Ločiti moramo namreč čas nastanka fotografije, motiva, ki je upodobljen
na razglednici, od časa, v katerem je bila razglednica natisnjena, in še od časa, v katerem
je bila razglednica poslana naslovniku. Za etnologijo so pomembni vsi trije podatki,
odvisno pač od tega, če nas zanimata slikovni ali pisiu del razglednice, ali pa oba hkrati.
Medtem ko je čas, v katerem je bUa razglednica odposlana, velikokrat razviden iz
poštnega žiga na znamki ali pa iz morebiti zapisanega datuma na sporočilu pošiljatelja,
je redkeje naveden čas natisa razglednice, še redkeje pa je označen čas, v katerem je
motiv nastal. Pri časovnem določanju moramo slikovne podatke, kolikor je le mogoče,
primerjati s pisnimi dokumenti.
Razglednice so natisnjene v različnih tehnikah; najzgodnejše največ v litografski.
V glavnem pa so bile tudi ročno kolorirane s pomočjo klišejev. Zato moramo biti pri
presojanju verodostojnosti prvih barvnih razglediuc pozorni in kritični. Vsaka razglednica
je vmikat, navdihnjen z vsakokratnim risarjevim razpoloženjem. Ta je lahko pri enakih
motivih z barvami različno koloriral strehe in pročelja hiš ter dajal ozadjem motivov
raznovrstne barvne odtenke. To nas pri prepoznavanju stavbnih kritin in pročelij hiš
lahko zavede. Prvi slikovni motivi na razglednicah so imeli verjetno večjo dekorativno
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
183
Cerkev in šola na Preloki okoli 1919. ¦ The church and school in Preloka
around 1909. ¦ L'église et l'école de Preloka vers 1919.
likovno vlogo. Na to kažejo tudi motivi, ki so bili na belokranjskih razglednicah posneti
večinoma v širokem planu (totalu), torej so zajemali pokrajino, naselje aU mesto v celoti.
Razen tega nas na to navajajo številni likovni dodatki, kot so vinjete ali cvetlični motivi,
v katere so fotografije, ki jih je lahko tudi več na eni razglednici, vkomponirani. Tako so
bile razglednice prikupnejše za oko. Ker je büa pri prvih razglednicah ena stran namenjena
izključno naslovu, so pošiljatelji lahko sporočila zapisovali le na drugo stran razglednice,
torej na tisto, na kateri so büe tudi fotografije. Razglednica je bila kompozicijsko urejena
tako, da je dopuščala zadovoljivo, vendar kratko pisno sporočanje na praznem prostoru
med fotografijami.
Fotografije na razglednicah so bile ponavadi opremljene s kratkimi komentarji,
bodisi v nemškem in kasneje v slover\skem jeziku, ali pa kar v obeh hkrati. Tudi to je
odraz časa, v katerem so razglednice nastajale. Najpogosteje je šlo za oznako
upodobljenega kraja, na primer: Črnomelj, Metlika, Dragatuš. Velikokrat je ta oznaka
(raziskovalec mora biti pozoren, če je na fotografiji res tisti kraj, ki ga označuje tekst, ali
pa mogoče kateri drugi, ki se je pomotoma prikradel na razglednico) dopolnjena v
sintagmo. Na primer - Pozdrav iz Vinice, ali pa je tu oznaka kraja z dodatnimi
informacijami o določenem pomembnejšem krajevnem dogodku: Stari trg ob Kolpi pred
požarom. Pozdrav iz Metlike - procesija na telovo, Sokolski zlet v Črnomlju.
Razglednice, na katerih je upodobljeruh več fotografij, nosijo številna sporočua.
Ponavadi je večji fotografiji, ki predstavlja kraj, dodana še ena, morda dvoje ali celo troje
manjših fotografij. Motivika je zelo različna, saj je na njih lahko upodobljen kak za kraj
pomembnejši objekt, na primer šola, cerkev, mestna hiša, grad, gostilna, trgovina,
železruška postaja, ali pa so prikazani komunikacijski objekti, na primer mostovi, glavne
ulice, trgi. Fotografije lahko prikazujejo kraj z različnih strani, krajevne naravne
znamenitosti (Mirna gora, vrh Gorjancev; planinski dom) in tudi druge krajevne ali
Andrej Dular
184
Posojilnica, trgovina Avgusta Kunca v Črnomlju in vinograd približno leta 1900. ¦ The local
loan-office. Avgust Kunc's shop in Črnomelj and a vineyard around 1900. ¦ La maison de prets,
le magasin d'Avgust Kune a Črnomelj et un vignoble vers 1900.
Vinograd na Ručetni gori, hotel Lackner v Črnomlju in vinograd na Stražnjem vrhu okoli leta
1900. ¦ A vineyard on Ručetna gora, hotel Lackner in Črnomelj and a vineyard on Stražnji
vrh aroimd 1900. ¦ Un vignoble a Ručetna gora, l'hôtel Lackner a Črnomelj et un
vignoble a Stražnji vrh vers 1900.
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
splošne kulturne značilnosti Bele krajine. Tako so na razglednicah Črnomlja upodobljeni
ljudje, ki naj bi predstavljali belokranjskega človeka, na primer Mladi Belokranjec,
Belokranjska družina. Belokranjska nevesta. Žena iz Bojanec. Vendar pa moramo pri
oznakah pod tovrstnimi fotografijami ponavadi zamižali na eno oko. Posplošen
"reprezentančni vzorec Belokranjcev v narodnih nošah", ki je ponavadi iztrgan in
nekritično prenesen na razglednico iz kakšne publikacije, ne more ustrezati zgodovinski
resničnosti. Je lahko le približek in stereotip Belokranjca, kakršnega sije po svojih merilih
in predstavah zamislil fotograf ali pa tudi založnik razglednice. Kritično ovrednotenje
takšnega vira je zato toliko nujnejše.
Belokranjske razglednice, ki jih najdemo v knjigi Sledovi časa, nam prikazujejo
tudi druge zanimive dogodke, na primer delo črnomaljskih sokolov, ki pripravljajo
gradberü material za gradnjo svojega sokolskega doma; v plesno kolo razvrščene šolske
otroke s Preloke; slavnostni sprevod ob 50-letnici požarne brambe v Metliki; množico
ljudi pred metliško železniško postajo ob prihodu prvega vlaka leta 1914; gledališko
igro metliških Sokolov; 60-letnico pisatelja Engelberta Gangla; razstavni prostor s
prikazom belokranjske domače obrti na ljubljanskem velesejmu itd. Razglednice
prikazujejo tudi črnomaljsko in metliško kopališče med svetovnima vojnama.
Na belokranjskih razglediücah so našle svoj prostor tudi fotografije za krajevno
zgodovino zanimivih in pomembnih osebnosti, zbranih v pivski družbi, v krogu
godbenikov ali lovske bratovščine. Med njimi so župaru, sodniki, zdravniki, trgovci in
posestniki, vendar tudi ljudje manj zvenečih poklicev in nižjega stanu. Mnogim
fotografijam lahko prisodimo, da niso bile namenjene za objavo na razglednicah. Motivno
in kompozicijsko so fotografije posnete tako, da kažejo na priložnostni, spominski značaj
dogodka in so zato sodile najprej v domač spominski album. Založniki razglednic so se
za njihovo objavo odločili šele kasneje, predvsem iz komercialnih razlogov.
S tega vidika so zanimive razglednice, ki so jih založili nekateri belokranjski trgovci
z namenom, da bi propagirali svojo dejavnost; uporabljali pa so jih tudi za poslovno
korespondiranje. To so büe reklamne razglednice, ki so posredno prispevale k poznavanju
kraja, obenem pa dajale naslovrüku osnovne podatke o trgovčevi dejavnosti. Takšne
razglednice so zalagali Karel Müller, Avgust Kirnc, Anton Mucha, Peter Koren, Josip
Šterk, verjetno pa tudi gostilničar Lackner in drugi obrtniki. Analiziranje fotografij na
takih razglednicah nas pripelje do zammivih ugotovitev, ki pa jih je potrebno preveriti
tudi s pisnimi in ustnimi viri. Tako vidimo na primer na razglednici, ki jo je pred prvo
vojno založil trgovec Karel Müller iz Črnomlja, tri fotografije. Prva predstavlja črnomaljski
glavni trg, druga stavbo denarnega zavoda - črnomaljsko posojilnico in tretja hišo, v
kateri je imel Karel Müller v pritličnih prostorih svojo trgovino. S takšnim izborom
motivov je založnik hotel poudariti, da je njegova trgovina s tekstilom, ki je vidno v
izložbenem oknu, umeščena na črnomaljskem glavnem mestnem trgu, in to v mestu, ki
je imelo tudi denarni zavod, kakršnega ni premogel vsak kraj.
Podobna je tudi razglednica, ki jo je pred prvo vojno izdal trgovec Avgust Kimc iz
Črnomlja. Tudi na tej so tri fotografije: pročelje hiše, v kateri je Kune imel trgovino,
stavba črnomaljske posojilnice in fotografija vinograda in sadovnjaka. Na fotografiji
poslopja, v katerem je trgovina, lahko razberemo, da je to precej velika meščanska hiša s
šestimi okni v prvem nadstropju. V pritličju so na levi hišna vrata, levo od njih pa je
odprto izložbeno okno, v katerem lahko vidimo razstavljen tekstu. Se bolj na levo so
široka dvokrilna vrata v trgovino. Nad trgovskim lokalom je velik napis - Avgust Kimc.
Andrej Dular
186
Hotel Makar v Metliki okoli leta 1930. ¦ Hotel Makar in Metlika around 1930. ¦ L'hôtel Makar
a Metlika vers 1930. .   .
Pred izložbenim oknom stoji možak v suknjiču, na glavi ima kapo s ščitkom, roki pa sta
prekrižani na hrbtu. Levo od moža sedi na tleh lovski pes, pred hišnimi vrati pa so še
trije otroci. Druga fotografija prikazuje vinograd, nekaj sadnih dreves in manjšo, z opeko
krito leseno zgradbo. V vinogradu stoji isti mož kot na fotografiji hiše s trgovino. Suknjič
si je obesil čez levo ramo, na glavi pa ima kapo s ščitkom.
Če odmislimo fotografijo posojilnice, nam preostali fotografiji ponujata tole
hipotetično razlago: Trgovec in založnik razglednice Avgust Kune iz Črnomlja stoji pred
svojo hišo, v kateri je trgovina s tekstuom ali mešanim blagom. Lastnik trgovine je verjetno
sorodnik otrokom pred hišnimi vrati. Kune pa ni le trgovec, ampak tudi lastnik vinograda
ter sadovnjaka, torej zemljiški posestrük, kakor večina belokranjskih trgovcev v času do
druge svetovne vojne. Ker pripada višjemu sloju meščanov, je verjetno član kakšnega
strokovnega združenja ali črnomaljskega društva, skoraj gotovo pa lastnik lovskega psa
(ptičarja), ki mu sedi ob nogah, torej verjetno lovec. Iz drugih virov vemo, da so bili med
svetovnima vojnama člani lovskih društev ponavadi imovitejši meščaru, obrtniki, trgovci
in ljudje prestižnih poklicev, tako sodnik, zdravnik, živinozdravnik, župan itd.
Razglednic s podobno izpovednostjo je v knjigi Sledovi časa še nekaj. Tako nam
razglednica Lacknerjevaga hotela v Črnomlju še z dvema drugima fotografijama, ki sta
prav tako na razgledruci, pripoveduje, da je imel ta črnomaljski gostilničar verjetno v
posesti tudi vinograd in zidanico v Ručetni gori in vinograd na Stražnem vrhu in je torej
v svojem hotelu točil tudi lastno vino. Druge razglednice govore o tem, da sta trgovca
Koren in Šterk v Črnomlju in na Vinici izdajala razglednice predvsem zaradi promocije
svoje dejavnosti. Ob primerjavi z enakimi motivi na drugih razglednicah v različnih
časovnih obdobjih pa se nehote pokažejo tudi spremembe, nastale pri opremljenosti in
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
187
Metliški trg z osnovno šolo okoU leta 1930. ¦ Metlika's market-place and primary school arovmd
1930. ¦ La Place de Metlika avec l'école primaire vers 1930.
Sejem na črnomaljskem trgu okoli leta 1925. ¦ A fair in Cmomelj's market-
place around 1925. ¦ La foire sur la Place de Črnomelj vers 1925.
Andrej Dular
tudi lastništvu njunih trgovskih lokalov.
Podobne promotivne namene kot Koren in Šterk (in seveda ostali zasebniki) je
moral imeti metliški fotograf in trgovec Anton Mucha, ki je bil tudi sicer fotograf in
založruk številnih metliških razglednic. Na eno od njih je poleg fotografije svoje trgovinice
z mešanim blagom uvrstil tudi fotografiji dveh velikih metliških gostiln oziroma hotelov
Pri zlati kroni in Pri soncu, katerih lastrüka sta bila posestnika in gostikiičarja Hranüovic
in Makar. Tudi na tej fotografiji iz približno leta 1905 lahko razberemo za etnologijo
Metlike zanimive podrobnosti. Muchova trgovina se nam kaže kot izložbeno okno, polno
najrazličnejšega trgovskega blaga, ki so ga tam prodajali. Pred vhodom v trgovino sta
dve moški in ženska oseba, ki nam med drugim govorijo o oblačilnih načinih in navadah
v Metliki v začetku 20. stoletja. Fotografija gostilne Pri zlati kroni nam more (s pomočjo
drugih Muchovih fotografij iz tega časa) približati funkcioniranje in uporabnost velikega
prostora pred Hranilovičevo gostilno. Klop, ki je prislonjena ob steno gostilne, pa kaže
na znano metliško (in ne le metliško) navado in način, kako so ljudje poleti preživljali
prosti čas: popoldne in zvečer so posedali pred hišnimi durmi. Fotografija Makarjeve
gostilne Pri soncu pa nam razkriva tudi ekonomsko moč lastnika te stavbe z velikimi
hlevi, mogočrum pročeljem na treh širokih zidanih stebrih, z napisom Daniel Makar in
letnico 1885. Tovorni vozovi pod stavbnimi oboki in pred zgradbo pa nam povedo kaj
več o vrsti in načinu prevoza v Beli krajini v takratnem času.
S slikovnim sporočilom razgledruce rüso vir le za etnologe, temveč tudi za druge
raziskovalce belokranjske preteklosti. Lahko so pomagala zgodovinarjem pri razkrivanju
zgodovinskega razvoja mest in drugih krajev v zadnjem stoletju, lahko pa tudi napotila
arhitektom in prostorskim planerjem za načrtovanje urbamh in ruralnih prostorov v
prihodnosti. Iz njihove sporočilnosti se lahko marsičesa naučimo, spoznavamo naravne
in urbanizirane zakonitosti prostorov in se izognemo nasilnim posegom v človekovo
bivalno okolje. Potrebno je le, da jih gledamo pazljivo in da smo pozorni na podrobnosti,
ki jih v prvem trenutku morda niti ne vidimo. Dobrodošel pripomoček pri tem je
povečevalno steklo, ki te podrobnosti hitreje razkrije. Med prikazi krajevnih vedut se
nam tako razkrivajo arhitektonske značilnosti stavb, gradbenih materialov in načinov
gradnje objektov v različnih časovnih obdobjih. Napisi na pročeljih hiš govore o gostii\skih
lokalih, obrtnih delavnicah, trgovinah, denarnih zavodih, šolah, sedežih upravnih enot,
ki jih morda ni več ali pa so skozi čas spremenile svojo zunanjo podobo in tudi vlogo v
življenju kraja. Skozi razgledrüce stopajo pred nas različne stopnje prostorskega razvoja
mest in vasi. Tako lahko na belokranjskih razglednicah razkrivamo namembnost mestrüh
tigov, ki se kažejo kot sejemski, prireditveni, komunikacijski prostori.
Takšno namembnost nam izpričujeta dve razglednici črnomaljskega glavnega tiga
iz 20. let tega stoletja. Prva prikazuje črnomaljski glavru trg ob sokolski telovadni prireditvi
na začetku poletja leta 1921. Poleg telovadcev ob nastopu lahko na sliki vidimo z
zastavicami in kitami zelenja okrašen prireditveni prostor, okrog njega pa gledalce,
oblečene v raznovrstna poletna oblačila. V levem delu fotografije je ob prireditvenem
prostoru postavljena stojnica s platneno streho, pod katero so verjetiio prodajali jedila in
pijačo.
Na drugi razglednici je prikazan kompozicijsko-motivno enak prostor v času sejma.
S fotografije, ki je bila posneta nekaj let pozneje, je razvidno, da so na semanji dan
postavili v Črnomlju sejmarske stojnice na trgu in po glavni mesbii ulici do mostu na
Loko. Na prostoru pred hišo posojilnice so lončarji razložili po tleh svoje izdelke - lonce.
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
189
Procesija na telovo na metliškem trgu okoli leta 1900. ¦ Corpus Christi Procession in Metlika's
market-place around 1900. ¦ La procession de la Fete-Dieu sur la Place de Metlika vers 1900.
kožice, sklede, pekače za potice in šarklje, posode za kis in druge tekočine. Levo od njih
so v pletenih košarah in jerbasih prinesle na trg svoje pridelke (čebulo, fižol, jajca, sir)
Hrvatice s hrvaške strani reke Kolpe. Tu so prodajale tudi Poljčice (kmetice iz slovenskih
obkolpskih vasi Otok, Krasinec, Griblje, Podzemelj) in pa ženske iz vasi v okolici Črnomlja.
Nekatere so svoje blago pripeljale v priročnih vozičkih, na katere so naložile pletene
košare z živo perutnino. Na trgu so postavili svoje stojnice krojači in trgovci s tekstilom
iz Črnomlja, Metlike, Novega mesta in s Hrvaškega. Na najbližji stojnici jasno razločimo
razstavljena posamezna oblačila, ki so jih prodajalci tržili kar na zabojih, v katerih so
pripeljali svoje blago na prodaj. Na razglednici se vidi vrvež ljudi v različnih oblačilih
(fotografija je morala biti posneta zgodaj spomladi - mogoče je to jožefovski sejem), pri
katerih so moški skoraj brez izjeme nosili klobuke, žei\ske pa povečini bele naglavne
rute, ki so jih zavezovale spredaj. Ob pozomejšem pregledovanju lahko razberemo še
kup zanimivosti v noši, značilne za dvajseta leta tega stoletja. Ustni viri navajajo, da so
na črnomaljskem sejmu prodajali svoje blago tudi suhorobarji iz okolice Ribnice ter čevljarji
iz Metlike, Novega mesta in Karlovca. Kočevarji so vozili na črnomaljske sejme zelje in
krompir, prodajali pa so tudi les, zlasti smrekove letve in deske. Pod Gričkom so ob
cesti, ki pelje v Vojno vas, prodajali in kupovali živino.^
Podobne ugotovitve lahko navedemo tudi za metliške trge, saj so büi ti javni prostori
največkrat fotografirani ob različnih svečanostih, delovnih in prazničnih dneh, pa tudi v
različnih časovnih obdobjih. Na njih se je vedno kaj dogajalo, in tudi brez dogajanj so
fotografije prikazovale prostor v presledku več desetletij. Poglejmo torej, kakšne
informacije nam s pomočjo arhivskih virov, literature in ustnih pričevanj ponujata
2 Andrej Dular, Občina Črnomelj. ETSEO - 20. stoletje, Ljubljana 1985, str. 45.
Andrej Dular
190
Metliška mestna hiša, zgrajena leta 1869, okoli leta 1930. ¦ Metlika's town hall, built in 1869; the
picture dates from aroimd 1930. ¦ L'Hôtel de ville de Metlika, édifié en 1869, vers 1930.
razglednica metliškega glavnega trga na prelomu stoletja in razglednica, nastala v začetku
tridesetih let tega stoletja.
Na prvi razglednici je prikazan metliški mestni trg na začetku 20. stoletja ob telovski
procesiji. Množica klečečih vernikov ob povzdigovanju najsvetejšega zapolnjuje velik
del trga pred oltarjem, postavljeium na pročelju stavbe (kasnejšega trgovca Brožiča) ob
mestni hiši. Medtem ko je množica ljudi zbrano obrnjena proti oltarju, od množice
oddaljeni trije fantiči v pražnjih oblekah v prvem planu fotografije klečijo z enim kolenom
na tleh in s klobuki v rokah, kakor da jih je zvončkljanje zvonca odtrgalo od igre in jih
primoralo, da so obmirovali. Na balkonu nad vhodnimi vrati mestne hiše pa kleči belo
oblečena dama z belim parazolom v rokah. Povedost te razglednice nas opominja, da so
nekateri zelo živi dogodki, sicer ujeti v fotografski objektiv, le še del zgodovinskega
spomina nekega kraja in da lahko tudi preko takšnih razglednic doživljamo sporočilnost
socialnih in duhovnih razsežnosti človeka in družbe določenega prostora in časa.
Druga fotografija methškega mestnega trga, posneta z enakega zornega kota
približno trideset let kasneje, nam prikazuje spremembe na pročeljih hiš in posredno
tudi spremembe v življenju mesta. Na pročelju občinske hiše in tudi sosednjih hiš vidimo
električno napeljavo. MetHčani so namreč že leta 1923 dobili elektriko iz kalorične
elektrarne Janeza Nemaniča iz Curil pri Metliki (elektriko je tega leta dobila metliška
župna cerkev),^ leta 1931 pa je büa Metlika priključena na električni daljnovod iz hrvaškega
Ozlja."* Tako je takrat tudi petrolejko na vogalu občinske hiše, ki jo zasledimo na razglednici
3 Spomenica župnije sv. Nikolaja v Metliki, str. 109.
4 Jože Dular, Metlika skozi stoletja. 1986, str. 147.
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
191
Trgovina metliškega trgovca Weibla in stavba Prve dolenjske posojilnice v Metliki okoli leta
1900. ¦ The shop of tradesman Weibl from Metlika and the building of the First Dolenjska
Loan-Office in MetHka around 1900. ¦ Le magasin du commerçant Weibel a Metlika
et le bâtiment de la Premiere maison de prets de Dolenjska a Metlika vers 1900.
S preloma stoletja, verjetno zamenjala sodobnejša električna svetilka. To najdemo na
razglednici iz začetka tridesetih let pod balkonom nad glavnimi občinskimi vrati.
Primerjava obeh razglednic nam razkrije tudi druge zanimivosti v zgodovini metHške
občinske hiše in drugih poslopij. Tako je na starejši fotografiji nad pritličnim oknom
občinskega poslopja obešena napisna tabla, ki govori o tem, da je v njej nekaj časa delovala
Prva dolenjska posojilnica.' Tri desetletja kasneje se na pročelju pojavi nova napisna
tabla, s katere lahko razberemo napis Občina metliška, srez metliški. Na občinski hiši pa
zasledimo na tej razglednici še spominsko ploščo 39 padlim MetHčanom v prvi svetovni
vojni,* na skrajnem levem delu fotografije, na vogalu občinske hiše, pa tablico z imenom
trga - Trg kralja Aleksandra.
Poleg občinske hiše stoji na levi strani hiša št. 48, ki je bila last trgovca Jožefa
Brožiča,' v kateri je prodajal lončenino in zrnje (žito) od leta 1902, ki kasneje njegovega
sina, prav tako Jožeta Brožiča, ki je imel v isti hiši od novembra 1920 do avgusta 1937
tigovino z mešanim blagom."* Kakor lahko razberemo z mlajše fotografije, je sin Jože
Brožič v svoji tigovini prodajal tudi tobak, saj je imel trafiko, na kar nas opozarja napisna
5 Jože Dular, Usoda metliške mestne hiše. V: Prošel je pisani vuzem. Zapisi iz belokranjske preteklosti.
Novo mesto 1995, str. 147.
* Jože Dular, Metlika skozi stoletja. 1986, str. 39.
7 Ivan Drobnič, Izkaz hišruh posestiukov in število hiš v bivši občini Metlika. (Rokopis hrani Belokranjski
muzej v Metliki.).
8 Prijave in odjave obrti (obrtni števiu listi) za omenjena leta. Arhiv obrtrükov Metlika. (Hraiü
Belokranjski muzej, Metlika.)
Andrej Dular
192
Metliški trg pred osnovno šolo okoU leta 1930. ¦ Metlika's market-place and primary school
around 1930. ¦ La Place de Metlika devant l'école primaire vers 1930.
Na Metliških Dragah okoU leta 1930. ¦ View of Metliške Drage around
1930. ¦ A Metliške Drage vers 1930.
Belokranjske razgledrüce - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
193
Izvir potoka Obrha. Razglednica je büa natisnjena
leta 1902. ¦ The source of the Obrh brook. Picture postcard printed in 1902. ¦ La source du
ruisseau Obrh. La carte postale a été imprimée en 1902.
Andrej Dular
tabla nad pritličnim oknom trgovine. Poleg Brožičeve hiše stoji hiša št. 46, ki jo je leta
1886 dal zgraditi zagrebški lekarnar Franjo Wacha,' v kateri je büa lekarna Pri sveti
trojici. Po očetu je lekarno leta 1910 prevzel sin Müan Wacha in jo vodu vse do leta
1946.'°
Poleg lekarne stoji Flajšmanova hiša št. 45" z zanimivo notranjo razporeditvijo
prostorov, kar je vidno na fasadi, ki ima okna v medetaži. Hiša je bila izrazito obrtniška
že v preteklem stoletju, saj so imeli Flajšmanovi predniki v njej vinotoč, gostilno, v tem
stoletju pa še pekarijo m trgovino z mešarum blagom. Enega do pritličnih prostorov pa
je imela v najemu metliška šivilja. Hišo št. 45 so okoli leta 1923 preuredili in prezidali,
tako da daje zunanja fasada podobo, kakršna je vidna na razglednici metliškega mestnega
trga iz začetka tridesetih let.
Tudi razglednice drugih dveh metliškui trgov nam ponujajo za posamezna časovna
obdobja zanimiva sporočua. Tako vidimo na razglednici s preloma stoletja podobo
kramarije trgovca Weibla, poslopje Prve dolenjske posojilnice in trgovino strojarja in
trgovca Franca Weissa. Tudi sedanji Partizanski trg se razkriva v tridesetih letih tega
stoletja kot prostor s števunimi trgovinami in kot sejemski prostor. Pred Barbičevo gostuno
zložene deske in plohi, ki jüi lahko vidimo na eni od razglednic iz tridesetüi let, kažejo,
da so tukaj v sejemskih dneh prodajali les. V Metliko so ga vozüi predvsem Kočevarji iz
doline Starih žag in iz vasi okoli Crmošnjic. Ustna pričevanja o sejmih v Metliki med
obema svetovnima vojnama to ugotovitev potrjujejo in v marsičem tudi dopolnjujejo
slikovTÜ zapis.
Preden je Metlika leta 1935 dobüa vodovod, ki se je napajal v potoku Obrh pod
metliškim gradom, so se prebivalci mesta oskrbovali z vodo iz vodnjakov in tega potoka,
in sicer tako, da so vodo v sodih vozili na dom ali pa so jo prenašali kar v čebrih in
lončeruh vrčui. Muchova fotografija iz začetka tega stoletja, upodobljena na razglednici,
natisnjeni leta 1902, nam prikazuje vsakdanji življenjski utrip ob Obrhu. Pred obzidanim
izvirom potoka stoji v njegovi strugi lojtmi voz z volovsko vprego, na katerem je naložen
sod, v katerega možakar nataka vodo. Na bregu stojita še drugi voz brez vprege in
manjši ročru voziček, na katerem so poleg stoječe ženske pripeljale prat perilo. Pred
vozom je upodobljen še domači prašič, ki so ga pripeljali ali prignali odžejat se na potok,
in jata domačih gosi, ki čofotajo v plitvi obrežni vodi. V ozadju na bregu stojita dve večji,
do danes skorajda nespremenjeni hiši: kasnejša gostilna Sopčič z arkadnim hodiukom in
hiša mizarja Ignaca Hočevarja. Iz ustnih virov pa tudi iz zapiskov na razglednici zvemo,
da je bü potok Obrh kraj, kjer so se poleti in pozimi ob perilnikih srečevale perice iz
domala cele Metlike. Zato ni čudno, da so ta kraj poimenovali "tiskamo metliškega
dnevnika", saj si tukaj zvedel vse, kar se je v mestu zgodüo zanimivega.
Fotografije na razglednicah od preloma stoletja do druge svetovne vojne nam nehote
zamajejo stereotipno, največkrat posplošeno nostalgično folklorno podobo o "deželi v
belo domače platno oblečeruh ljudi". Podobe v belo oblečeruh Hrvatic in Žimiberčank
na metHškui trgih in ulicah med svetovnima vojnama, ki so velikokrat hodüe nakupovat
v metliške trgovine in nosüe prodajat svoje blago po hišah in sejmih, nas lahko hitro
zavedejo do zmotnih zaključkov. Že na prelomu v 20. stole^e so namreč v Beli krajiru
9 Ivan Drobnič, Izkaz hišnih posestnikov...
10 Jože Dular, Zdravstvo v metliški občini v letih 1869-1920. Rast (Novo mesto) 2/1991, št.3, str293-294.
11 Ivan Drobnič, Izkaz hišnih posestnikov...
Belokranjske razglednice - vir za etnološko preučevanje Bele krajine
195
tuji oblačilni vplivi, tudi ob pomoči izseljencev, ki so se vračali domov s širnega sveta,
spreminjali oblačilno podobo Belokranjic in posebno Belokranjcev. Zlasti se je nova moda
poznala v mestih in pri mlajših ljudeh, ki so bili za modne novosti bolj dojemljivi.
Razglednice nam kažejo tudi tehnični napredek v Beli krajini (čeprav ta ni imela "velike
industrije"), zlasti v prometu, ki je v pokrajino za Gorjanci prihajal sicer polagoma in s
kancem zamude, vendar nezadržno. Kažejo na načine prevoza, kot ga na primer vidimo
na razglednici iz okoli leta 1930, ki prikazuje glavno cesto Novo mesto - Metlika na
Jugorju. Na levi strani je dobro vidna Badovinčeva gostilna, onkraj ceste pa gostilni
pripadajoča gospodarska poslopja. Na cesti stoji v smeri Novega mesta avtomobil, nedaleč
od njega pa voz z naloženimi večjimi sodi in manjšhn vinskim posodjem. Sledi koles
jasno kažejo, da je voznik pripeljal z novomeške strani in je namenjen proti Metliki. Pred
vozom stoji še gruča ljudi. Razglednica torej pripoveduje o dveh vrstah prevoza, ki sta
bili takrat (poleg prevoza z vlakom) običajni. Z gospodarskega vidika je zanimiv predvsem
voz, naložen z vinskim posodjem. Bela krajina je bila še med svetovnima vojnama izrazito
agrarna pokrajina, med najpomembnejše gospodarske dejavnosti pa je sodilo vinograd-
ništvo. Prodaja vina, bodisi domačim gostilničarjem ali gostibučarjem in drugim kupcem
onstian Gorjancev, predvsem v predele, kjer vinska trta lü bila tako običajna, je bila
vsakdanja stvar. Zaslužek od prodaje je ljudem pomagal preživeti, tako da so se na pot
preko Gorjancev z vozovi, naloženimi s polnimi vinskimi sodi, podajali številni
belokranjski vinogradniki in prekupčevalci. Voz s sodi nam torej priča o načinu prevoza
vina in posredno o vinski tigovini, ki je bila živa vse do druge svetovne vojne.
Zanimivih in pozornosti vrednih razglednic je v knjigi Sledovi časa še veliko. Kažejo
na to, da je bilo življenje v BeH krajini v prvi polovici 20. stoletja vsaj v nekaterih pogledih
prav tako razgibano in pestro kot drugod na Slovenskem. Opozarjajo pa nas tudi na
fotografski material, ki v knjigi Sledovi časa ni objavljen, na fotografije in razglednice, ki
skrite čakajo v starih spominskih albvmiih ki pozabljenih kartonskih škatiah, da jih
ponovno odkrijemo in ovrednotimo ter z njihovo pomočjo dopolnimo naše vedenje o
preteklosti.
Razglednice je preslikal A. Dular leta 1996 ¦ Photographs: Andrej Dular, 1996
BESEDA O AVTORJU
Mag. Andrej Dular, je kustos za obrt in
trgovino v Slovenskem etnografskem muzeju
v Ljubljani. Ukvarjal se je s splošnimi etno-
loškimi vprašanji Bele krajine, kasneje z
vinogradniško problematiko, zdaj pa se
posveča preučevanju načina življenja in kulture
obrtnikov.
Med njegovo pomembnejše delo sodi
knjiga Pij, kume moj dragi! (Novo mesto 1994).
ABOUT THE AUTHOR
Andrej Dular is a M.A. in ethnology and
curator of crafts and trade at the Slovene
Ethnographic Museum in Ljubljana. He
researched general ethnological themes related
to Bela krajina, later issues concerning
viticulture, and, in recent years, has been
studying the way of living and culture of
craftsmen.
Among his most important works
mention deserves the book "Pij, kume mo]
dragi" (Novo Mesto, 1994).
Andrej Dular
196
SUMMARY
BELA KRAJINA PICTURE POSTCARDS - SOURCES FOR AN ETHNOLO-
GICAL STUDY OF BELA KRAJINA
Towards the end of 1995 the presentations of Slovene villages, towns and provinces
on old picture postcards were joined by a book on Bela krajina, authored by Božidar
Flajšman and entitled "Traces of time - Bela krajina on picture postcards between 1895
and 1945". The book inspired the author of the present article to discuss the role and
importance of pictorial material for discovering interesting ethnological themes in Bela
krajina. The author makes sure, however, to emphasize that the pictorial information
from the picture postcards must be checked through critical examination of written and
printed documents and confirmed by oral sources. The author analyses individual cases
and reveals to us the (at least) hypothetical message carried by particular motifs or
combinations of motifs on the picture postcards. He also draws attention to the multi-
layer messages and the relevance of pictwe postcards for spatial planning and for the
conservation of the natural and cultural heritage. Data, relevant from the ethnological
point of view, are also to be found in what is written on the picture postcards. These
messages help us imderstand relationships between people, their mutual connections
and the custom of correspondence in different periods and places, their style and the
level of compliance with linguistic norms the senders achieved. Picture postcards have
proven to be a rich and useful, aU-romd source for researching the past.
RESUME
LES CARTES POSTALES DE BELA KRAJINA - UNE SOURCE D'INFOR-
MATIONS POUR L'ETUDE ETHNOLOGIQUE DE LA BELA KRAJINA
La parution du livre de Božidar Flajšman «Sledovi časa - Bela krajina na
razglednicah v letih 1895 do 1945» (Les Traces du temps - Bela krajina sur les cartes
postales entre 1895 et 1945) permet d'ajouter aux villes et aux régions Slovenes, déja
présentées sur les cartes postales, la région de la Bela krajina. Ce livre est a l'origine d'im
article dans lequel l'auteur traite de l'apport des documents iconographiques dans la
découverte de themes intéressants du point de vue ethnologique, dans la région de la
Bela krajina. Selon l'auteur, il est tres important que l'interprétation des données
iconographiques apportées par les cartes postales soit suivie d'une vérification critique
des documents manuscrits et imprimés ainsi que des sources orales. Cas par cas, l'auteur
dévoile, de façon hypothétique, les messages contenus dans les motifs ou l'ensemble de
motifs, représentés sur les cartes postales. Il souligne la complexité des messages et leur
utilité dans le domaine de l'aménagement du territoire et de la sauvegarde du patrimoine
naturel et culturel. Des données importantes du point de vue ethnologique se cachent
également dans la partie écrite des cartes postales. La lecture de ces messages écrits nous
révele les rapports entre les gens, leurs liens et leurs habitudes en matiere de
correspondance, a des époques et dans des lieux différents, de meme que la maniere
d'écrire et le niveau de culture linguistique des expéditeurs. Ainsi, les cartes postales
représentent-elles une source de dormées riches et utiles pour l'étude du passé.