708
Satnice
Darko Komac
1.
in vsakršna zamaknjenost se je pretopila v ilo, v obsedenost tebe samega (najmehkejši del, ki pozna čase in napoveduje vreme), v žensko, za katero že ni več pomembno kako ji je ime —
klic
si je želela
molk
je ustvarila Sonce je istočasnost svojemu vzhodu; zemlja je suha, ženska je razpokana; žejen si. . .
2.
sedmera vrata, sedmeri dan; izgubljena slutnja v prostoru.
Božala je svojo kazen In prihajali so — celo nenapovedani.. . Otožni so bili pozni večeri, čeprav so se zdeli pravi radostni mehur;
božala je svojo kazen pod očmi je imela tema svoj blazinjak — noči so bile brez zvezd; oči so izdajale zalezujočo pohoto:
božala je svojo kazen
hotela je . . .
709
Satnice
3.
cvetje bo naslonilo cvetne vence na tvoje prsi; takrat bi moral vprašati v čigav spomin . . . Ostal je božljaj — pod penasto lupino je sramežljivo skrival možnost za jutrišnji dan.
poljubil je prste
obraz se je umaknil
slutil je gnus Sveča ni dogorevala; zakaj je bil preplašen? Zakaj ni bil moški —
4.
zevalo je med besedama, ki sta bili izgovorjeni — nju smisel bi bil lahko opravičilo — vsa resnica je bila v tistem trenutku v praznem prostoru. Sled stopinje z mnogo bolj vdrtim prstnim delom je izdajala beg.
bal sem se
v zevajočem je strah
vem
a zakaj ne izrečeš vmesnega
namesto mene Sonce pra-pra košenic bo zalizalo tudi to senco; le da čas pogoltne oblak iz katerega rosijo tvoje oči
bal sem se
S.
ostalo je zmedeno v listnih žilah; glas je zavijal in nikoli ni bilo mogoče reči, ali je to veter ali pa morda povsem nekaj neznanega, ki se namerava prikrasti v prostor zavesti ter med samimi znanimi stvarmi ustvariti zmedo. Takšen čas je pač bil — in vendar ni bilo prav nič odvisno od časa, ker so bili prijemi, poteki, dogodki ter oblike že znani in rešeni presenečenj, premik
Klicala je v spanju. Še toliko stvari bi se dogodilo; ni vedela, kaj je že uspela pozabiti; kaj je v resnici pozabila .. . česa ne bi smela, ker se ponavlja — kot bi ji nešteto imen pomenilo enega samega človeka.
obrat
polmrak
Darko
6.
pa sanje, sanje — izprijena beseda; samo rdečica.
mehur vsakdanje nestrpnosti Golorok se je spravil nad okamenelo grudo vsakogaršnje prsti — pa je trpel. Nista si dovolila počitka; ona je popuščala:
blazno si je zaželel piti
iz njenih dlani
7.
Seme zlagano
seme zanikano —
znaš sanjati in najprej je upogibal šibka telesa; ječanje je bilo tenko — vrednost bolečine je bilo življenje. Tudi največji utegne biti upognjen — redki se zlomijo, preden se ne prepričajo, da se ne morejo upogniti; redki. ..
slabost
rast v veter
seme zasanjano
in občutek, da so se bližine obdale z biserno matico. Kolikokrat zaboli pse zapušcenost, ki jim jo naklonijo gospodarji; vračajo, iščejo in rojevajo zvestobo. Kratek, ne preveč rezek žvižg;
zaupanje se bo osulo
cvet bo prekrila sedanjost —
kaj je želja božljaj skuša zagladiti razpoke, v katere se je potuhnila noč.
ne preveč rezek žvižg
9.
pa vendar ostane... tavanje skozi priprto oko jutra; označeni prijemi skopost; suha beseda, da bog se usmili. Joku je sledila premišljenost — koža koži je položila rahel dotik v spomin,
šklepet z zobmi
brezzoba strupenjača pa se je smehljalo. O, vedno enako; tako utrujeno . .. samo utrujenost —• brez vpoklica, samo utrujenost!
710
711
Satnice
brizg
zaklet kažipot
poljub na čelo
10.
naj bo — nastavi usta dokler je še čas, sicer bo posvečena posoda prazna; z največjim trudom je bilo odtekanje utesnjeno do kapljic in doslej so se tu omočila komaj ena sama usta. Naj bo —
prgišče
ustnice
suh požirek
odrgnina v času nihče ti ne bo očital, nastavi usta ...
11.
zvedava tišina
v posmehu izkrivljena usta
jesen —¦
odmevnik selivk in tako staro in tako samo je obpotno razpelo — visoko, malo nagnjeno — da žebelj ne zada krvave rane; slabo bi držal preperelino.
odmevnik tišine V resnici mu je bilo ime drugače, kot so ga klicali in na svoje pravo ime ni več slišal — zato je tolikokrat vse sililo v veliko nesrečo.
12.
in prav je pomislil, da so glasovi razžrli jutro; mahedrave krpe so se privlekle skozi okno, oblezle so posteljo in se spravile nad komaj prebujenega. Natrgani robovi so boleče in neurejeno silili drug k drugemu —
zamujena noč
zmaličen obraz —
kot kletev
kot greh
sito v očeh bil jim je nekoliko podoben, vendar se je spomnil svojega imena še preden je vprašal: kdo sem? in zakaj?
prebujajoči se ljudje
začetek