URN_NBN_SI_DOC-OFW7234Y

451 Poročila in ocene Poročila in ocene 1.19 Objavljena recenzija, prikaz knjige, kritika Vrednotenje naroda: vrednotenje slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem včeraj in danes na primeru doživetih sporočil ter izbranih spisov iz različnih publika- cij in literarnih de l, (ur.) Franc Kukovica, Celovec: Strokovno pedagoško združenje 2000, 343 str. Pred nami je, recimo, najbolj svojska knjiga iz ustvarjalne delavnice Franca Kukovice iz južnokoroške Žitare vasi. V celovški založbi Strokovnega pedagoškega združenja slovenskih učiteljev v Avstriji jo je s podporo Urada za Slovence v zamejstvu izdal že leta 2000, vendar ji takšna časovna odmaknjenost samo še potrjuje aktualno vrednost. Še več kot naslov nam pove njen podnaslov: Vrednotenje slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem včeraj in da- nes na primeru doživetih sporočil ter izbranih spisov iz različnih publikacij in literarnih del. K osnovnim podatkom spada še pojasnilo, da je namenjena zlasti učiteljstvu za izpopolnjevanje vedenja o koroških Slovencih v Avstriji in za uporabo pri delu v razredu. Pri tem naj izrecno poudarim, da to vsekakor velja za šole na obeh straneh naše skupne meje. V primerjavi z dru- gimi Kukovičevimi deli je še najbolj podobna tisti z naslovom Moja dežela, čeprav je Vredno- tenje naroda še bolj zgodovinska, vendar se niti v tej očitno ni mogel niti hotel izogniti svoji poglavitni temi – dvojezičnemu šolstvu. Avtor se je odločil za dosledno uporabo obsežnega seznama verodostojnega zgodovi- nopisja in z njegovim povzemanjem, ki naj utrjuje slovensko samozavest na podlagi boljšega poznavanja lastnih kulturnih vrednot. Dosledno dvojezično gradivo je razporedil v devet zgodovinskih poglavij od naseljevanja Koroške do vstopa Avstrije v Evropsko skupnost. Prvo, Slovenci, avtohtoni prebivalci Koroške, sega od najstarejše karantanske državnopravne ureditve v 6. stoletju skozi trinajststoletno sožitje obeh narodov, sicer močno skrhano s plebiscitom leta 1920, do priključitve k nacistični Nemčiji leta 1938, s podatki o ljudskem štetju pa celo v leto 1976, ki je bilo pravilneje opredeljeno kot ‘odštevanje’ manjšine z navedkom, da potemtakem živi na Dunaju skoraj tisoč Slovencev več kot na Koroškem. S tem se leto 1976 uvršča med ti- sta najbolj srhljiva z enako zahtevo kot po plebiscitu in anšlusu, naj se slovensko vprašanje že enkrat reši tako, da ta narodna skupnost na Koroškem dokončno izgine, torej nekaj takega, kakor je že leta 1777 slutil Ožbalt Gutsman v predgovoru k svoji slovnici. Še slabih dvesto let pred tem pa so koroški deželni stanovi še bili tako povezani s slovenstvom, da so krili petino stroškov za Dalmatinovo Sveto pismo. Že to poglavje z nekaterimi napakami razkriva, da je knjiga nastajala v precejšnji nagli- ci. Tu ne gre samo za pravopisne in slovnične spodrsljaje, marveč tudi za vsebinske oziroma prevajalske. Najprej me spravlja v zadrego latinska omemba sina kneza Boruta Cacatius-a, ki ga slovensko zgodovinopisje pač pozna kot Gorazda, zatem pa še navedek, da se podjunsko narečje govori tudi v Sloveniji v Mežiški dolini, v resnici pa nas pogled na zemljevid slovenskih koroških narečij pouči, da le-to velja samo na obmejni Strojni s Šentanelom, vsa preostala Mežiška dolina z Mislinjsko vred, torej tudi mesto Slovenj Gradec, pa govori lastno mežiško narečje. In ne le to: koroška narečna skupina kot ena od sedmih vseslovenskih na tem zemljevidu zavzema dobri dve tretjini severnega naselitvenega prostora in se preko severno-pohorskoremšniškega narečja razteza vse do zahodnih mariborskih obdravskih vrat. 4