BILI SO 
MED 
NAMI
V spomin
Nacetu
Kavčiču
Težko je napisati nekrolog v slovo nekomu, ki si ga dobro poznal, z njim delal dolga lcta. delil dobro in slabo.
Med menoj in tovarišem Nacetom je velika časovna razlika, kar 50 let. Ne morem reči, da sva bila prijatelja, še manj bi lahko trdila. da sva bila tovariša. bila pa sva skupaj kar dvanajst lel v Domu družbenih organizacij na Brdu. Takrat smo mladinci v sredini sedemdesetih let postavljali predstavo, poskušali smo se v gledališču, o ka-terem nismo vedeli nič. Združevala nas je neizmerna volja in zagnanost do dela. Tovariš Nacc je bil hišnik doma, katerega je skupaj s svojimi tovariši takoj po osvoboditvi tudi gradi! in varova! skorajda do svoje smr-ti. Prenekaterikrat nismo razumcli njegove skrbi za to poslopje. v katerega je vložil dobršen del svojih skrbi. Po mnogih letih, ko nas je mladostna neugnanost minila. smo ga razumeli in še bolj spoštovali. Brcz njegove budne skrbi in vsakodnevnih ogledov bi to poslopje morda žc zdavnaj zaromalo na druga pota. Prav tovarišu Nacetu se moramo zahvaliti. da je tako kljubovalno varoval zgradbo pred zobom časa.
Njegova pot skozi tegobe življenja je bila trda in neutrudna. Rodil se je na Stari Vrhniki in želja po večjem in boljšem kosu kruha ga je prignala k nam na Brdo, kjer se je kmalu zaposlil kot delavec na Ljubljanskih opekar-nah. Žc leta 1935 pa se je zaposlil v Tobačni tovarni. Naprednost delavstva in pravice za boljši jutri nista šla mimo njega. Povezal se je z naprednimi silami in že leta 1939 je bil sprejet v partijsko organizacijo Tobačne tovar-ne. Ves čas NOB je bil dober aktivist. Organiziral je vrsto sestankov OF. sodeloval pri zbiranju orožja. Na svojem aktivističnem delu ga je zajel okupator in na znanem »brdniškem procesu« je bil obsojen na dosmrtno ječo na otok Ustiko v Italijo. Kapitulacija Italije je pripomogla, da sc je vrnil domov leta 1943 na požgano in izropano domačijo. Pa ga tudi to ni prelomilo. Dcloval je s svojim aktivističnim delom vse do osvoboditve in se
takoj po njej vključil veliki povojni izgraditvi domovine. Njegovo povojno družbenopolitično delo ni imelo meja. Zasledili smo ga v vrstah ZK, OO ZZB NOV, pri ureditvi komunale, urejanju otroškega igrišča, skratka povsod.
Morda me je na pričetku pot malce preveč zanesla prav na kulturno podroije, toda iu sem ga spoznala, se z niim srečevala in tu ga bomo vsi pogrešali.
MOJCA ČERNE
Minka Ciuha
Težko je verjeti, da med nami ni več Minke Ciuha, s katero so nas šc pred nekaj dnevi vezale tople človeške vezi in ki je bila zelo priljubljena med nami. Rojstvo in smrt dve stalnici. ki vznemirjata človeštvo vse od trenut-ka, ko se je človek začel zavedati samega sebe in od takrat dalje tisočletja sta ti dve stalnici še vedno v ospre-dju vprašanj, razmišljanj in iskanj odgovorov nanje. To-da vsako življenje je vredno premišljevanja, kot je vsaka bilka vredna sončnega žarka.
Ko smo zvedeli za žalostno novico, da se je v soboto, dne 11. junija 1988 smrtno ponesrečila v Koroških gorah, kamor je šla na izlet, tega nismo mogli verjeti.
Njena življenjska pot se je začela 17. 11. 1925 leta v Zagorju ob Savi. Po osnovni šoli je prišla v Ljubljano kot mlado dekle v šolo za bolničarke. Njeno prvo delov-no mesto je bil sanatorij Leonišče ali sedanja ginekološka klintka. Po odhodu častnih sester iz Leonišča, to je bilo po vojni, je prevzela mesto voditeljice operativno gine-kološkega oddelka. Po nekaj letih službovanja, se je zaposlila v zdravstvenem domu Vič. kjer je delala do upokojitve kot medicinska sestra. Delo po vojni ni bilo lahko. Zmogla ga je v upanju na lepše živijenjc. Delala je v raznih DPO - KS - Brdo in RK. Nesebično in požrlvo-valno se je razdajala med krajani. Vsakemu bolniku je rada pomagala z nasveti ali kakorkoli drugače iz svoje strokovnosti. Njen dan je bil zapolnjen z delom in vedno prekratek. Bila je dobra kolegica, požrtvovalna delavka, ki je z veseljem opravljala svoje delo do upokojitve in po njej. Zasluženi pokoj je nastopila leta 1982. V svojem prostem času, jo je skrita sila vedno vlekla v gore, katcre je neizmerno Ijubila. Zahajala je z družino ali planinskim društvom v gore, v gorah iskala svoje sanje in našla smrt.
Verzel. ki je nastala v njenem domu, bo ostala v naših srcih in vsi, ki smo jo poznali, jo bomo ohranili v lcpem spominu.