33 
PODNEBNE RAZMERE V EVROPI IN SVETU V JANUARJU 2020 
Climate in the World and Europe in Januray 2020 
Tanja Cegnar 
a kratko povzemamo podatke o podnebnih razmerah v januarju 2020 v svetu in Evropi, kot jih 
je objavil Evropski center za srednjeročno napoved vremena v okviru projekta Copernicus – 
storitve na temo podnebnih sprememb. 
 
 
Slika 1. Odklon temperature januarja 2020 od januarskega povprečja obdobja 1981 –2010 (vir: Copernicus, Climate 
Change Service/ECMWF) 
Figure 1. Surface air temperature anomaly for January 2020 relative to the January average for the period 1981–
2010. Data source: ERA5. Credit: Copernicus Climate Change Service/ECMWF. 
 
 
Slika 2. Odklon povprečne evropske mese čne temperature od povprečja obdobja 1981 –2010, januarski odkloni so 
obarvani temneje (vir: Copernicus, ECMWF). 
Figure 2. Monthly global-mean and European-mean surface air temperature anomalies relative to 1981–2010, from 
January 1979 to January 2020. The darker coloured bars denote the January values. Data source: ERA5. Credit: 
Copernicus Climate Change Service/ECMWF. 
Povprečna januarska temperatura je bila v pretežnem delu Evrope nad povprečjem obdobja 1981–2010, 
največji temperaturni presežek je bil na severu in vzhodu v pasu od Norveške nad Rusijo, kjer je odklon 
N 

Agencija Republike Slovenije za okolje 
34 
v več krajih presegel 6 °C (slika 1). Na Norveškem je bil januar 2020 drugi najtoplejši januar od leta 
1900, že kmalu v začetku meseca pa se je temperatura povzpela za januar rekordno visoko. V osrednji 
in južni Finski je bil januar rekordno topel vsaj od leta 1961 dalje. Ponekod v Panonski nižini in na jugu 
Evrope je povprečna januarska temperatura nekoliko zaostajala za dolgoletnim januarskim povprečjem. 
Pod povprečjem je bila januarska temperatura tudi v delu otočja Svalbard in nad Barentsovim morjem. 
Topleje kot normalno je bilo vzhodno od Grenlandije. 
Nadpovprečno visoka je bila povprečna januarska temperatura tudi nad večino Rusije. Nadpovprečno 
topel je bil januar v večjem delu ZDA in v vzhodni Kanadi, na Japonskem in delu vzhodne Kitajske ter 
jugovzhodne Azije, v delu Avstralije in v delih Antarktike. 
Opazno nižja kot normalno je bila januarska temperatura na Aljaski in na severozahodu Kanade, nad 
Baffinovimi in Ellesmerkimi otoki na severovzhodu Kanade. 
 
 
 
Slika 3. Drseče dvanajstmesečno povprečje odklona svetovne (zgoraj) in evropske (spodaj) temperature v 
primerjavi s povprečjem obdobja 1981 –2010. Temneje so obarvana povprečja za koledarsko leto (vir: Copernicus, 
ECMWF). 
Figure 3. Running twelve-month averages of global-mean and European-mean surface air temperature anomalies 
relative to 1981–2010, based on monthly values from January 1979 to January 2020. The darker coloured bars are 
the averages for each of the calendar years from 1979 to 2019. Data source: ERA5. Credit: Copernicus Climate 
Change Service/ECMWF. 
Januarja 2020 je bila povprečna svetovna temperatura nad dolgoletnim povprečjem. Na svetovni ravni 
je bil januar 2020: 

Agencija Republike Slovenije za okolje 
35 
 0,77 °C toplejši od januarskega povprečja v obdobju 1981–2010; 
 0,03 °C toplejši od januarja 2016, ki je bil pred letošnjim najtoplejši januar; 
 0,2 °C toplejši od januarja 2017, ki je zdaj tretji najtoplejši januar; 
 le februarja in marca 2016 je bil odklon glede na ustrezno mesečno povprečje večji. 
Povprečna evropska temperatura je bolj spremenljiva od svetovne povprečne temperature. V evropskem 
povprečju so največji odkloni opazni v zimskem času, ko se lahko vrednosti iz meseca v mesec močno 
razlikujejo (slika 2). V Evropi je bila povprečna temperatura januarja 2020 3,1 ºC višja kot normalno, 
to je bil doslej najtoplejši januar v Evropi. 
 
 
Slika 4. Odklon povprečne dvanajstmesečne temperature glede na povprečje obdobja 1981–2010 v obdobju od 
februarja 2019 do januarja 2020. Vir: Copernicus Climate Change Service/ECMWF 
Figure 4. Surface air temperature anomaly for February 2019 to January 2020 relative to the average for 1981–
2010. Data source: ERA5. Credit: Copernicus Climate Change Service/ECMWF 
V dvanajstmesečnem povprečju od februarja 2019 do januarja 2020 je bila povprečna letna temperatura 
na svetovni ravni: 
 0,62 ºC nad normalo; 
 opazno nad normalo nad Aljasko in v njeni okolici, na skrajnem severovzhodu Kanade in nad 
osrednjim delom severne Sibirije; 
 nadpovprečna nad skoraj vso Evropo, najbolj na vzhodu; 
 opazno nadpovprečna nad južno Afriko, Avstralijo in delih Antarktike; 
 nadpovprečna nad večino kopnega in oceanov; 
 ponekod tudi podpovprečna, najbolj opazno nad osrednjim delom Severne Amerike. 
Doslej najtoplejše dvanajstmesečno obdobje je bilo od oktobra 2015 do septembra 2016 s povprečno 
temperaturo 0,66 ºC nad normalo. Če želimo razmere primerjati s predindustrijsko dobo, moramo 
odklonu od obdobja 1981–2010 prišteti 0,63 °C. Zadnje dvanajstmesečno povprečje svetovne 
temperature je bilo 1,25 ºC toplejše od povprečja predindustrijske dobe. 
Evropska povprečna temperatura je bolj spremenljiva od svetovne, a je zanesljivost zaradi boljše 
pokritosti ozemlja z meritvami večja. Povprečna letna temperatura v zadnjih dvanajstih mesecih Evropi 
je nekoliko presegla odklon 1,5 ºC nad povprečjem obdobja 1981–2010, kar je nekoliko več od doslej 
najtoplejšega dvanajstmesečnega obdobja v Evropi, ki je bilo med aprilom 2018 in marcem 2019, ko je 
bil odklon 1,5 ºC. 

Agencija Republike Slovenije za okolje 
36 
Padavine 
Januarja 2020 je bila večina Evrope bolj sušna kot normalno. Izjema so bile Norveška in območje od 
severovzhoda Španije nad južno Francijo, kjer so bile padavine nadpovprečne. V svetovnem merilu so 
z nadpovprečnimi padavinami izstopale zahodna Avstralija, Madagaskar in Mozambik. 
V zadnjih dvanajstih mesecih je bilo v velikem delu osrednje in vzhodne Evrope manj padavin kot v 
dolgoletnem povprečju. Ob tem je bila temperatura nad povprečjem in kazalca vlažnosti tal in relativne 
vlage pod povprečjem obdobja 1981–2010. Opazno nad normalo so bile padavine na vzhodu Islandije, 
Irskem, v večjem delu Velike Britanije in Skandinavije ter delu Sredozemlja. 
Morski led 
 
 
Slika 5. Levo: povprečni ledeni pokrov januarja 2020. Oranžna črta označuje rob povprečnega januarskega 
območja ledu v obdobju 1981 –2010. Desno: odklon arktičnega morskega ledu glede na januarsko povprečje 
obdobja 1981–2010 (vir: ERA5, Copernicus, ECMWF). 
Figure 5. Left: Average Arctic sea ice cover for January 2020. The orange line denotes the climatological sea ice 
edge for January for the period 1981–2010. Right: Arctic sea ice cover anomalies for January 2020 relative to the 
January average for the period 1981–2010. Data source: ERA5. Credit: Copernicus CC Service/ECMWF. 
Januarja 2020 je bila površina morskega ledu na Arktiki 13,5 milijona km
2
, kar je 0,9 milijona km
2
 oz. 
6 % pod januarskim povprečjem. Morskega ledu je bilo manj kot normalno na več območjih, ki so 
povezana z Atlantikom, predvsem v Labradorskem morju vzdolž obale Grenlandije, Belem morju in od 
tam proti Novi Zemlji, v Beringovem morju in na severu Okhotskega morja. 
Severno od Svalbarda in na jugu Okhotskega morja je bil rob morskega ledu blizu normale, 
koncentracija ledu pa je bila nekoliko nad povprečjem. 
Nad Arktiko prevladuje negativen trend, ki je očiten po letu 2000. Najbolj izrazit je poleti in jeseni, 
zadnja leta pa je opazen tudi pozimi, ko površina morskega ledu doseže letni maksimum. 
Površina arktičnega morskega ledu je navadno največja marca, včasih pa je največja površina dosežena 
že februarja. Najmanj morskega ledu je navadno septembra, včasih pa je minimum dosežen že avgusta. 
Najmanj morskega ledu na Arktiki je bilo septembra 2012, na Antarktiki pa februarja 2018. Najmanjša 
maksimalna površina pa je bila opažena na Arktiki februarja 2015, na Antarktiki pa septembra 1990. 

Agencija Republike Slovenije za okolje 
37 
 
Slika 6. Letni razpon površine morskega ledu od poletnega minimuma do zimskega maksimuma na Arktiki v 
obdobju 1979 do 2019. Vir: Copernicus Climate Change Service/ECMWF. 
Figure 6. Annual range of sea-ice area from summer minimum to winter maximum for the Arctic based on monthly 
average values from 1979 to 2019. Data source: ERA5 Credit: Copernicus Climate Change Service/ECMWF 
 
 
Slika 7. Antarktični ledeni morski pokrov januarja 2020, oranžna črta označuje povprečno lego roba morskega ledu 
v januarskem povprečju obdobja 1981 –2010. Desno: odklon arktičnega morskega ledu od januarskega povprečja 
obdobja 1981–2010. Vir: Copernicus Climate Change Service/ECMWF. 
Figure 7. Left: Average Antarctic sea ice cover for January 2020. The thick orange line denotes the climatological 
ice edge for January for the period 1981–2010. Right: Antarctic sea ice cover anomalies for January 2020 relative 
to the December average for the period 1981–2010. Data source: ERA5. Credit: Copernicus Climate Change 
Service/ECMWF. 
Površina antarktičnega morskega ledu je bila januarja 2020 4,6 milijona km
2
, kar je 0,9 milijona km
2
 
oziroma 17 % manj kot normalno. To je tretja najnižja vrednost od začetka niza primerljivih podatkov, 
ki se začenjajo leta 1979. To je že četrti januar zapovrstjo s podpovprečnim januarskim morskim ledom 
zapored. 
Spremenljivost prevladuje na Antarktiki. Obdobja z nadpovprečno veliko morskega ledu so bila v letih 
od 2007 do 2009 in od 2013 do 2015. Zadnja štiri leta pa je morski led tudi okoli Antarktike pod 
dolgoletnim povprečjem, čeprav je zadnjih nekaj mesecev površina blizu normalne. 
Na Antarktiki je največja površina navadno dosežena septembra, nekajkrat pa se je maksimum zamaknil 
v oktober ali avgust. 

Agencija Republike Slovenije za okolje 
38 
 
 
 
Slika 8. Odklon z morskim ledom pokritega Arktičnega (zgoraj) in Antarktičnega (spodaj) območja v obdobju od 
januarja 1979 do januarja 2020 v primerjavi s povprečjem za ustrezne mesece v obdobju 1981 –2010 v milijonih 
km
2
. Temnejši stolpci označujejo januarske odklone (vir: ERA5, Copernicus, ECMWF). 
Figure 8. Area of the Arctic (upper) and Antarctic (lower) covered by sea ice, for the period January 1979 to January 
2020, shown as monthly anomalies relative to 1981–2010. The darker coloured bars denote the January values. 
Data source: ERA5. Credit: Copernicus Climate Change Service/ECMWF. 
 
Slika 9. Letni razpon površine morskega ledu od poletnega minimuma do zimskega maksimuma na Antarktiki v 
obdobju 1979 do 2019. Vir: Copernicus Climate Change Service/ECMWF 
Figure 9. Annual range of sea-ice area from summer minimum to winter maximum for the Antarctic based on 
monthly average values from 1979 to 2019. Data source: ERA5, Credit: Copernicus Climate Change 
Service/ECMWF