M etelko V slovenskem slovstvu. Tihemu potoku podoben, ki lepe senožeti in ravne polja rosi,je delal Metelko do svoje sive starosti kakti naš drugl Dobrovskl. Bil je Metelko ves Slovenec, in pa Dolenec. Bodi mu staval 8 1 o m » e k. 45. Tudi v miru Metelko nikdar ni bil brez dela. Prost latinskih šol je bil še vedno stolni katehet; marljivo je spovedoval v stolni cerkvi, in pustni pondeljek po navadi pridigoval. ,,Prava gnječa je bila v cerkvi tedaj, kadar je Metelko tehtno govoril v 6isti, gladki in lahko umevni slovenščini". Piihajali so k njegovim govorom celo taki, kterim pridige sicer niso bilo kaj zelo mar. Verno ga je poslušalo priprosto ljudstvo, in sam vem, kako zvesto smo pazili na besedo njegovo bogoslovci. Kako je pa na tanko izrekoval svoj polglasnik, visoki in globoki o, e s pred- in zaglasnim i itd.! — Koliko moč je pa tudi imela njegova beseda in saj je bilo vsem očito, da premnoge mika lepa slovenščina, in da toraj cerkveni govornik čistote in lepote v besedi ne sme zanemarjati. Bilo je 1. 1851 pustni pondeljek, da je govoril od dušne slepote po reku: nIn ljudje so bolj ljubili temo, kakor luč, zakaj njib dela so bile hudobne*. (Jan. 3,10). Govor nam je bil jako všeč, in poprosimo ganekteri bogoslovci, naj nam da tisto pridigo prepisati. Da se vidi, kaka je bila njegova beseda v cerkvenih govorih, kako priprosta pa vendar mična, kako je znal povedati jo Metelko v prilikah in podobah, naj posnamem nekoliko iz omeojene pridige v tedanji obliki. BKako žalosten, nevaren, objokovanja vreden je stan tistih, kteri so na duši slepi; strašnaje dušna slepota sama nasebi, od tega v I. delu; se strašnejije, kerje človek ne spozna, od tega v II. delu; in nar strašnejši je, ker jo človek ljubi, od tega v III. delu. Ni je na tem svetu šibe Božje, ktera bi bila za grešnika veči, grozovitneji in strašnejši, kakor je ta, če ga Bog z dušno slepoto udari, t. j. če mu luč svoje gnade odtegne; luč gnade, ktera temo naše pameti razkropf, ktera nas razsvetli, de nevarne, krive in zapeljive pota sveta spoznamo; luč, pri kteri se nam krepost ali čednost in pobožnost, kakoršna je, lepa, prijetna, ljubeznjiva vidi; luč, brez ktere na poti pobožnosti, na poti proti nebesam le ene stopnje dalje ne moremo storiti; luč, brez ktere naša duša od vsiga tega, kar njene zveličanje zadene, celo nič ne vidi in potlej celo nič ne razloči, kadar solnce in ž njim njegova svetloba, svetloba gnade zgine, ravno tako nič ne razloči, kakor kadar gosta teimi, černa noč zemljo pokrije. Kdo bi tedaj mogel velikost in grozovitnost te šibe božje zadosti popisati ? Vse druge šibe božje, naj bojo še tako velike, zginejo, če se s to primerijo; ker pri vsih druzih šibah božjih je z ostrostjo pravice božje tudi božja ljubezen sklenjena; šiba serditiga Boga se velikrat spremeni v šibo ljubezni polniga pastirja . . . Vse zaderžanje tacih kristjanov — slepcev — kaže, de jih je zadela strašna Siba, s ktero je prerok Ezehiel žugal Izraelskimu kralju Sedekiu, rekoč: »V Babilon ga popeljem in vender ne bo vidil tega mesta« — kar se je tudi zgodilo. Mogočni kralj Nabuliodonozar ga premaga, dobi v svojo oblast, in mu ukaže oči izrovati in ga slepiga v Babilon peljati. Eavno tako se tudi dušnim slepcam godi. Oni živo v sredi pregrešniga sveta, v sredi vsih ostudnost polniga Babilona, in ga vender ne vidijo, ker so slepi. Babilonski šo njih pogovori, ker so pohujšljivi, polni želča, polni smertniga strupa; Babilonsko je njih nagnjenje k prevzetnosti, nečimurnosti, k posvetnimu pregrešnimu veselju, igram, pijančevanju, plesu; Babilonskoje njih zaderžanje, polno nesramnosti, razuzdanja, pohujšanja, in vender, ker so slepi, ne vidijo Babilona, ampak se menijo, de so v božjim mestu Jeruzalemu. De se bote pa od vsiga tega, kar sim dozdaj govoril, še bolj prepričali, poslušajte prigodbo sv. pisma in učite se iz nje, kakšen konec ima dušna slepota, kadar jo človek ljubi. Ahab, Izraelski kralj, je bil sklenil nad Sirskiga kralja vojsko vzdigniti; vender pa vpraša za svet 400 prilizo?avcov ali lažnjivih prerokov. Vsi mu z enim glasam srečo oznanujejo: »Pojdi, mu rekd, nad svoje sovražnike in gospod ti jih bo v roko dal.« — Ali — Ahab! Ahab! ti bi vender mogel pomisliti, de se ti tvoji preroki prilizujejo, de le zato tako govore, ker vedo, de bočeš ti tako imeti. Zakaj ne vprašaš Miheja, Gospodoviga preroka? — Miheja bom vprašal, nam odgovori Ahab, ki ga le viditi ne morem, zato ker mi nikoli sreče, ampak vselej nesrečo oznanuje! Pa — naj tedaj pride, de ga vprašam! »Mibej! ali smem iti nad Sirskiga kralja?« »Nikar ne hodi, mu odgovori Mihej, če greš, boš nesrečin." — Ali nisim rekel, se začne Ahab jeziti, de mi Mihej nikoli nič dobriga, vselej le hudo prerokuje? Zgrabite Miheja, reče kralj svojim služabnikam, in verzite ga v ječo, dokler nazaj ne pridem; jest grem z vojsko, kakor sim sklenil. — Pojdi tedaj slepi, nesrečni Ahab in stori, kar si sklenil, kamor te nagnjenje žene, in ker nočeš prihodnje nesreče viditi, pojdi, de jo skušiš! In to je tudi v rcsnici skusil: njegovi vojščaki so bili premagani, razkropljeni in on — umorjen. Tako, Ijubi kristjanje! se godi tistim slepim, kteri bi lahko vidili, pa nočejo. Slepi, nesrečni Ahabi so tudi med nami, ali vsaj zaslužijo to ime vsi tisti, kteri ljubijo dušno slepoto .... Iz notranje teme, ktera je v človeku, se pride v vnanjo temo, v temo peklenske ječe, večniga pogubljenja. Hodimo tedaj za lučjo, ktero nam Bog pošlje, s ktero nam po božjim povelji sv. katoliška cerkev sveti, in ta nas bo po tem življenji pripeljala'k večni luči, v večno veselje«. Kar stolni katehet je skor do svoje smerti — več kot 40 let — vsako nedeljo kerščanskega nauka Metelko učil rokodelske in obertnijske učence, in kar so premalo še morebiti nagajali mu v srednjih šolah, to so obilno nadomestovali le-ti v nedeljskih. Vzlasti pri njih se je ,,pokazala pravega misijonarja angeljska poterpežljivost" (Vid. Siroška ustanova str. 8. 9.), in kdo bi si bil mislil, ravno ti mali poredneži so postali dobrote njegove deleži! ,,Paupertas turpia cogitat" — to je skušal pri njib sam, in pomagaj človeku iz nemarnosti k potrebnemu živežu, in pomagal si mu dostikrat iz gerdobije k čednosti in pobožnemu djaDju. Kar človek je iinel Metelko kaj malo potreb, in kakor sam nikdar brez dela ni bil, tako je vsakega budil k delavnosti in varčnosti svest si, da ,,Lenoba je mati revščine in korenina obupnosti. Kakor rija železo, tako sne lenoba dušne in telesne moči. Lenoba v mladosti prinese težko delo na starost. Pridno obdelovanje preniini pusto zemljo v rodovitno; tako se s pridnostjo povzdignejo dušne in telesne moči v vir prihodnje sreče. Kakor zemlja po predolgi moči svojo gorkoto in plodivnost zgubi; tako tudi duša in telo po nezmernosti. Nezdravo in sramotno je mere svojega želodca ne poznati. Kdor se je jedavost berzdati naučil, je veliko napakam vrata zaperl. Pijanec je podoben derečemu vozu brez voznika. Z vinoin omamljenemu se lahko prigodi, kar dremljočemu kočijažu. Platon je rekel: Vinska kupica spravi iz človeka celo resnico in vse skrivnosti. Po modrosti hrepeneči duh in pa delavno telo je zmožno spoznati, kar je človeku v korist, in storiti, kar nakani itd." Po tacih izrekih in pregovorih je tudi šolsko mladino ustmeno in pismeno budil k zmernosti in delavnosti. — flDen Hausbettel verabscheute Metelko als eine Abart des Mussigganges — Zimmer- und Hausthurbettler wies er mit kalten Worten ab" (Fr. Met. Waisen-Stiftung, S. 8). Kjer pa je bila res potreba, je tudi rad pomagal, očito in prikrito, v mestu in na deželi, da velikrat levica ni vedila, kaj in koliko je storila desnica, in da je tudi v teh rečeh Metelko npodoben bil tihemu potoku, kteri lepe senožeti in ravne polja rosi".