Mauser Karel
Svilena ruta
llustriral Godec Fr.
Tisto leto sem zelo težko čakal božiča. Vse moje misli so se ortele sumo okrog jaslic in božičnega drevesca, ki se je vsako leto lesketalo od srebrnih niti in lepo pisanih kroglic.
Sneg je zapadel prao kasno. Toda bilo ga je najmanj za pol metra in kmalu ga je prijela mrzlina, ki je čez noč spremenila sneženo odejo v ble-ščeče bisere. Po Matijeočevem bregu smo si otroci hitro napravili sankališče in tudi na oaški luži nas je bilo dovolj, ko se je led nekoliko odebelil. Ven-dar me niii sankanje niti drsanje nista mogla odorniti od edine misli, ki me je neprestano zajedala in mi še v dolgi zimski noči ni pustila iakoj zaspaii.
Gojil sem to svetlo misel o sebi in jo medil kakor žlahtno jabolko. Nihče ni oedel zanjo, še Julči ne, katero sem od oseh sester in bratov imel najrajši. Skrioal sem jo kakor otrok ukradene orglice in bal sem se, da bi jo morda mati mogla odkriti v mojih zamišljenih očeh.
Trepetal sem ob misli na božični večer. Jaslice v kotu, rdeča oljnaia lučka pred njimi, na mizi pa božično drevesce in pod njirn darovi. Za očeta, za brate, za sestre, zame in tudi za mater. In za mater bosta dva zavitka. Očetoo in moj. Kako bo pogledala mati. V soilen papir je zavito darilo in s srebrno nitjo preoezano. In na papirju je zapisano: Sooji dragi mamici — Ijubeči Drago.
Vsi bodo strmeli, ko bo mati razvezovala srebrno nit. Razgrnila bo papir prar> nalahno in smehljaje zrla oame. Vroče mi je prihajalo od razburjenja ob tej misli.
Svilena ruta. Čisto soilena, z belirni in sDetlimi rožicami posejana, edina, ki je bila naprodaj d vasi. Vse druge so bile slabše. Z maierjo soa jo o po-letju nekoč občudooala in že takrat sem sklenil, da jo moram kupiti.
Denarja nisem imel. Le nekaj malega je ležalo v mojetn hranilniku. Toda oedel sem, da ruia stane mnogo denarja.
Tisto jesen je bilo vreme kakor nalašč za gobe. Toplo in precej deževno. tako da je gobe kar gnalo iz zemlje. V Štupnikooi steljnici sem vedel za nekaj dobrih mest in že sem imel pripravljen načrt. Začel sem hoditi za jurčki in dasi mi jih je Bekarjeo Lojze včasih tik pred nosom pobral, sem jih vsakokrat našel najmanj deset. S kako slastjo sem jih obrezoval! Prao nalahko sem drsel z nožem po belem peclju in srce se mi je kar smejalo, ko sem na tanke rezine razrezan klobuk razdeval po deski. In kadar se je sonce uprlo na moj zaklad! Kar mrl sem od sreče.
Suhe gobe sem spravljal v orečico. Vsak dan sem jo (ehtal in pestooal in slajšega glasu ni bilo za moja ušesa kakor šuštenje suhih gobovih rezin.
Do proega mraza sem jih nabral doa kilograma. Nato jih je mraz za-moril. Žal mi je bilo. Toda ker je bila precej oisoka cena zanje, sem izkupil nepričakovano oeliko vsoto.
Ravno za svileno ruto je bilo. Ko sem jo držal o rokah, blestečo in mehko in za svoj denar kupljeno, mi je močno bilo srce od prevelike sreče. Stisnil sem zavitek pod suknjič, doma pa hitro skočil na podsirešje in ga skril v omarico. kjer sem imel sprauljene Mohorjeue knjige. Reona omarica je postala zame zakladnica. Vsak dan sem bil vsaj enkrat pri njej, obračal zavitek po rokah in čakal božičnega večera, štel dneoe in ure.
108
Nazadnje je pHšla sveta noč. Lepa kakor vsako leto, zame naj-lepša, kar sem jih kdaj doživel. Še nikdar se mi materine oči niso zdele iako globoke kakor tisti večer, ko je vzela u roke moj za-oitek. Srce se mi je smejalo od sreče, oči so mi pa postale olaž-ne. Sam ne vem zakaj.
Lepa je bila soilena ruta o medli luči. Zdela se mi je še lepša ob svetlobi lučk.
»Ubogi otrok,€ se je nasmeh-nila mati in me stisnila k sebi. To ni bila drugače njena navada.
>Za polnočnico si jo nade-nem in ti boš šel z menoj d klop,< me je objela z roko okrog oratu.
Nato smo zapeli svetonočno pesem. Glas se mi je se tresel, toda pel sem iz vse duše. Mati pa je sedela pri meni in me držala za roko.      '