1. DEL
Umik pred ofenzivo novembra 1943
Dvanajstega oktobra 1943 je bilo na Bregu pri Ribnid ustanovljeno novo okrožje, ld je segalo od Kolpe do Ljub-Ijane in so ga imenovali Kočevsko-ribni-ško-velikola&o okrožje.
Bil je lep, sončen dan, ko sem se po-poldan z rajonskimi aktivisti umaknil proti Robu. Pred mrakom sem se z dru-ščino ustavil pod Štefinovim skednjem v Podhojnem hribu. V druščini so bili To-ne Marolt, Franc Samsa, Cirila Hočevar, Marija Koprivec, poročena Pirkovič, Marija Pirkovič, poročena Lovšin, Tatja-na Jelenc, poročena Jenko in Nika Ložar (služkinja pri Puclju v Velikih Laščah, skojevka, ki je pribežala iz Celja in jo je v Velike Lašče poslala Lidija Sentjurc). V skednju smo našli varno zatočišče in tu počakali jutra.
Naslednjega dne se je že zgodaj poo-blačilo in ves dan smo se potikali po Robu. Imel sem srečo, saj sem našel pred vasjo Knej motomo kolo. Nekoliko sem ga popravil in se z njim odpeljal na Tur-jak, kjer sem se moral z Janezem Kožar-jem, članom okrožnega komiteja KPS Kočevje - Ribnica - Velike Lašče pome-niti o najinem potovanju na sedež nove-ga okrožja.
Napotil sem se najprej v Zapotek. Va-ščani so bili vsi zaposleni, skrivali so hra-no in obleko ter brez panike organizira-no odhajali v skrivna prenočišča. Bližala se je nemška ofenzdva.
V vasi je tako ostala le še maloštevilna straža Narodne zaščite ter nekaj mladin-cev in mladink.
Pot me je vodila naprej proti Purker-čam, kamor se je nabralo že precej pri-bežnikov. Postajali smo vedno bolj ner-vozni in drug drugemu nadležni. Sneg, zbeganost in strah zaradi sovražnikove ofenzive, vse skupaj nas je kot strašna mora tiščalo k tlom.
Ostati živ, to je bil v tistih dneh naš edini cilj.
Če že padem, sem pomislil, naj padem v borbi! Težka je talčeva smrt, ko čakaš nemočen na milostni strel.
Minil je turoben dan. Naslednjega dne, navsezgodaj zjutraj, nas je prebudil dežurni. Povedal nam je, kam je usmer-jena ofenziva in da so Nemci s tanki že na Robu.
Vas je ostala prazna, vsakogar od nas je vodila svoja pot. Kmalu, pred vasjo Sterleti setn zagledal tri nemške tanke, ki so prodirali proti vasi.
Vedel sem, da je vsaka minuta drago-cena, zato sem jo mahnil čez Mačkovc na dogovorjeno mesto, v gozdarsko hišo pri Podgozdu pred Rutami. Tu sta bili na borbenih položajih Levstikova in Ljub-ljanska brigada. Do kraja utrujeni borci, neprespani in mokri so posedali v snegu ob gozdni poti in čakali na povelje, v
katero smer naj se prebijajo. Blizu goz-darske hiše sem srečal več poznanih poli-tičnih delavcev in kurirjev, ki so se med seboj posvetovali o poteku prebijanja. Bili so: Franc Popit-Jakel, Lidija Šent-jurc-Joža, Janez Stanovnik-Tine z ženo Marijo, Lado Kozak-Ladelc z žerio Da-no, Žan Kovačič - komandir TV-10, Sta-ne Vesel, Radko Polič-Tone Gorjanc, Jože Kopitar-Gregor, Feliks Razdrih in neka mladinka.
Krenili smo na pot. Prišli smo do križi-šča pred gozdarsko hišo, tja kjer se stika-jo poti v smeri Rute, Rob, Mački, oziro-ma Krvava peč in v sotesko Iške. Pogo-varjali smo se, kako bi najlaže prišli izven obroča. Glavno besedo pri tej raz-pravi sta imela Jokel in Žan, saj sta oba prav dobro poznala teren. Žan je bil popoln domačin, saj se je celo rodil v žagi, ki je bila požgana tned NOB. Jokel pa je leta 1941 pogosto prihajal v šolsko taborišče, ki je bilo ob sotočju Zale in Iške pri Vrbici.
Pred mrakotn stno sklenili, da se bomo ponoči prebili iz soteske Iška na Notranj-sko, bodisi preko Sv. Vida, bodisi preko vasi Zavrh. Vodil nas je Žan Kovačič, ki je delal po navodilih Jokla ali tovarišice Šentjurčeve.
Tik pred premikom nam je Jokel poja-snil smer in dal zadnja navodila za pre-boj. To je bilo nujno, saj se je naši že tako raznoliki skupini pridružilo še pre-cej razkropljenih partizanov in političnih delavcev iz cerkniškega rajona.
V predhodnico smo bili določeni sami domačini, ker smo dobro poznali to oko-lico. Krenili smo v mraku in se kmalu začeli vzpenjati po zapuščeni in strmi vleki, katera je prešla v manjši hudour-nik. Kar hitro smo prišli na vrh smo brez počitka nadaljevali umik po robu sote-ske, v južno smer. Pretihotapili smo se do planjave, porasle z leščevjem. Šepeta-je smo prenašali povelja od predhodnice na glavnino.
Pretekli smo leščevje in zavili v smre-kov gozd. Gozd se je vedno bolj redčil in kmalu smo prišli v redek mlad gozdiček. Naredili stno še nekaj korakov in na razpotju naleteli na pritajeno nemško za-sedo. Očitno stno drug drugega presene-tili. Tako Nemci kot mi, smo v noč spu-stili nekaj rafalov iz brzostrelk. Strelja-nje se je hitro poleglo in nastala je muč-na tišina. Predhodnica se je vrnila h glav-nini, verjetno so se tudi Nemci umaknili. Tovariši iz naše intendence so brez po-trebe odvrgli nekaj loncev med smrečice in vsi smo se vrnili v Iško. Tam smo sklenili, da se bomo prebijali proti severu mimo požgane žage Zavrh in naprej na Notranjsko. (Se nadaljuje)
IVAN JEVC-ČUFI