ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 1977 387 bile še izkoriščene vse možnosti o medsebojnem informiranju in obveščanju. Če bi komisija posvetila več pozornosti tudi posredovanju bibliografskih informacij, bi sé verjetno izognili mnogim nesporazumom in nevšečnostim ter koristno dopolnje­ vali drug drugega. Pohvalno oceno moramo zapisati ob ugotovitvi kako avtor, kot italijanski pisec, uporablja krajevna in osebna imena vezana na jugoslovansko in slovensko področje. Razen redkih izjem se pisec trudi, da bi bila vsa krajevna in osebna imena pisana pravilno slovensko oziroma srbohrvaško. V oklepaju ponavadi doda tudi italijansko obliko. Izjema je le področje Koroške (Avstrija) kjer avtor večinoma uporablja nemške oblike krajevnih imen (posledica uporabljene tuje literature!). Na koncu knjige doda avtor pregled kronologije dogodkov ter krajevni in osebni register. Knjiga je tudi zelo bogato ilustrirana. Monografija Arduina Cremonesija je pisana zelo zanimivo ter se mestoma bere kot napet roman. Prepričani smo, da bo našla dovolj bralcev tudi pri nas. Pričaku­ jemo, da bo avtor v napovedanem drugem delu, kjer naj bi predstavil zgodovino osmanskega cesarstva od začetka 17. stoletja do časa, ko je prenehalo s svojo »smrt­ no grožnjo evropski civilizaciji«, ob upoštevanju sodobnih del jugoslovanskih zgo­ dovinarjev, izpolnil svoj načrt. Ignacij Voje Ne d im Filip o vie, Princ Musa i šejh Bedreddin, Svjetlost, Sarajevo, 1971, 767 str. Osmansko državo poznamo pri nas bolj po njeni zunanji politiki kot pa njeno notranjo družbeno — gospodarsko — politično sestavo. Zlasti v njenem zgodnjem obdobju, času širjenja na Balkan, si jo predstavljamo kot kulturno zaostalo državo s čvrsto notranjo enotnostjo, ki izvira iz razrednega soglasja in močne centralne oblasti. Take predstave nam korenito spremeni Nedim Filipovič s svojo razčlenitvijo družbenih vrenj v osmanski državi na začetku 15. st. Ta so doživela svoj zunanji izraz v gibanju princa Muse, dokončno izostritev in vrh pa v uporu šejka Bedred- dina ter njegovih učencev Borkliidže Mustafe in Torlaka Hû-Kemala. V uvodnem delu obravnava avtor temelje, na katerih je bila zgrajena trdna država osmanskih Turkov v njenem anatolskem obdobju. Tvarno osnovo je pred­ stavljala ustanova mirijske (državne) zemlje, ki je v sebi združevala divansko (vladno) in sultansko zemljo, ki sta bili še ustanovi seldžuške države. Na temelju mirijske zemlje je bil zasnovan vojaški fevd — timar, ta pa je naprej ustvarjal sloj malih fevdalcev — gazij, ki so bili osnova vojaške in družbene moči osmanskega bejluka. Ideološka podlaga tega muslimanskega viteštva je bila v tesni zvezi s futuv- vo, z njenim naukom o plemenitosti, nesebičnosti in hrabrosti. (Futuvva je moralni princip in družbena organizacija, ki so jo Turki prevzeli od klasičnega musliman­ skega sveta. Istočasno se je tesno povezala z nauki in smermi muslimanske verske mistike. Močno je vplivala na prehajanje turkmenskih plemenskih bojevnikov — alpov med gazije.). Druga osnova je bil red ahij, ki združuje v sebi moralna načela z družbeno organizacijo. Ahije so zagovarjali družbeni in nravstveni nauk o pod­ rejanju posameznika skupnosti. Močno so bili povezani s cehi in zlasti s plebejskimi sloji. Ahije so imeli izreden gospodarski pomen in so bili važen dejavnik družbenega ravnotežja. Tretja osnova osmanskega bejluka so bili heterodoksni derviši. Njihovi redovi so predstavljali zunanji religiozno-moralni in družbeni izraz učenja musli­ manskega misticizma. Heterodoksni derviši so bili duhovni in religiozni, pogosto pa tudi politični voditelji turkmenskih rodovnih skupin. Bili so proti velikofevdalnemu brezvladju, proti družbenemu izkoriščanju ter so bili propagatorji svete vojne in osvajanja. Tako je bila osmanska država v začetku širjenja na Balkan notranje trdno, družbeno in politično — idejno organizirana. Zato je bila v mnogo boljšem položaju kot balkanske državice, kjer se je vse bolj uveljavljala fevdalna razdrob­ ljenost. Toda vojaški uspehi in ozemeljske pridobitve na Balkanu so povzročili vedno večje družbeno razslojevanje in s tem zaostrovanje motranjih nasprotij. Ved­ no več je bilo velikih fevdalcev, ki so si prisvajali vse več imetja in politične moči, kar je za nižje sloje pomenilo hujšo fevdalizacijo, za državo pa slabitev centralne oblasti. Nasprotja med sultanom, ki je predstavljal osrednjo oblast, in velikimi fevdalci so dosegla višek v Ankarski bitki 1. 1402. Tedaj so fevdalci izdali sultana; ki je bil zato popolnoma poražen. Njegov poraz pa je hkrati pomenil zmago veliko- fevdalnega brezvladja. • 388 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXI 197? Za sultanski prestol se borijo štirje sinovi: Sulejman, Isa, Mehmed, Musa. Naj- E rej se boji odvijajo v Anatoliji. Tu se Mehmedu posreči uničiti Iso in zaplesti ulejmana v spopad z Muso v balkanskem delu države — Rumeliji, sam pa se v Anatoliji utrjuje. Uvaja mâlikane — divani sistem lastništva zemlje, ki pomeni pri­ znanje privilegijev lastnikov mulkov (alodov). Naslednje poglavje obravnava okoliščine Musinega prihoda v Rumelijo, kjer naj bi sporazumno z Mehmedom deloval proti Sulejmanu, ki pa je le predstavnik politike velikih fevdalcev. Musa se nasloni na plebejske množice (kmetje in pol- nomadi v vojaških redovih ter mestni obrtniški sloji) in drobne fevdalce. V na­ sprotju z Mehmedom zagovarja ustanovo mirijske zemlje. V istem obdobju se spa­ jajo razne struje heterodoksnega misticizma v bektašijstvo — hurufijstvo. To širi nauk o verski toleranci, humanosti in skupnosti dobrin. Tako postaja del ideološke osnove gibanjem zatiranih slojev. Musi se v Rumeliji priključijo akindžije in njihovi poveljniki dovudže, kar je posledica hudih pritiskov nanje s strani velikih fevdalcev. Enako se mu pridružu­ jejo timarniki, plebejci, pa tudi nekateri veliki fevdalci. Avtor razčlenjuje posa­ mezne politične dejavnike, njihove interese in iz teh sledeče ravnanje, v ospredje postavi vprašanje, kako so se opredeljevali kristjani, ki so živeli v osmanski državi. lver :.•:> je njihovo ravnanje izviralo iz načina, na katerega so se vključili v osman­ sko nžbo, sledi poglavje, ki to obravnava. i'urki so