/f t malo smemo nad božjo neskončno pravico zato dvomiti, ker vidimo, de je grešnik s časnimi dobrotami obdarovan, in de se mu dobro godi. Še bolj poterjeni bomo v veri, če to-le po¬ mislimo : 1. Bog po svoji neskončni previdnosti in iz ljubezni do zgubljene ovčice s svojimi dobrotami njo v svoje naročje vabi; želi terdovratne serca z dobrotami omečiti, in grešnika, ako še ni popol- nama oterpnjen, do spoznanja in do pokore perpe- ljati. Ali de ložje zapopadete, vam neko priliko damo. Ce se je neumno dete iz naročja svoje ma¬ tere ukradlo, in do kraja prišlo, iz kteriga stra¬ šna globočina svoje požrešno gerlo kviško moli, kaj mati stori? Ali bo mar s šibo v toliki nevar¬ nosti nad svojiga otroka letela? Ali bo nad njim zaupila, in ga zmerjati začela? Nak, to bi bilo nespametno. Neumno dete bi se lahko šibe, ali• terde besede prestrašilo, bi hotlo svoji materi ube¬ žati, in kar na enkrat, z eno stopnjo, bi v globo¬ čino padlo, se razbilo, in inertvo bilo. Kaj tedej mati stori, svojiga ljubiga otročiča tolike nesreče oteti? Od delječ stoji, ljubeznjivo ga pokliče, kaj lepiga mu pokaže, obeta, de ga k sebi pervabi, in ko ga že per sebi ima, potlej še le ga posvari, pokrega, in tudi za toliko prederznost ljubeznjivo kaznuje. Glejte, ravno tako Bog z grešnikam dela, kteri seje z greham iz naročja božjiga usmi¬ ljenja, božje gnade odtegnil, in nakraj nar straš- nejšiga brezna večniga pogubljenja zašel: S čas¬ nimi dobrotami ga k sebi kliče, vabi, de bi ga pred večno nesrečo pervarval. In to — je mar krivica? Je mar krivično, de je Jezus Petra z mi¬ lim očesam pogledal po tem, ko ga je zatajil, in ga s toliko ljubeznjivim pogledam do obžalovanja greha prebudil. 2. Včasih so tudi časne dobrote hudo kaznova¬ nje božje pravice nad grešnikam, le poslušajmo: Nekteri grešnik svojo voljo v slabih navadah in 148 pregrehah tako popači, de nobeniga nauka ne do- vzame, si nobeniga svarjenja v serca ne vtisne, v svojih pregrehah nobene teže vesti, ktero je oma¬ mil, več ne čuti, se še le svojiga hudobniga živ¬ ljenja veseli, to je, on postane oterpnjen. Vender je pa še vselej kako dobro delo nad njim najti, ker clo tako hudobniga grešnika brez vsiga do- briga dela tudi ni najti; in ker Bog previdi, de bo tak grešnik v svojih pregrehah terdovratin ostal, mu torej za njegove dobre dela s tem povračuje, kar nar bolj ljubi, po čimur nar bolj hrepeni, s pozemeljsko ali časno srečo, de jim bo takrat, ka¬ der bo svoje zveste služabnike v svoje kraljestvo sprejel, reči zamogel: „Vi ste že svoje plačilo v življenji prejeli, jest vas zdej ne poznam." Ali ni to zopet spričevanje božje neskončne pravice, ker grešnikam časno srečo podeli, in slednimu po nje¬ ga zasluženji na tanko povračuje? Zakaj skorej se bo časna sreča takih hudobnih v večno nesrečo spremenila, časno bogastvo v večno pomanjkanje in revšino, njih posvetna čast bo na večno otam- nela, in na nje mesto bo večno ponižanje, večna zaničljivost stopila. Ali nam božjo neskončno pravico tudi sv. pismo spričuje? Sv. pismo nam od stvarjenja sveta skozi in skozi v vsih zgodovinah nad angelji, in nadljudmi Boga neskončno praVičniga, ali taciga, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, kaže in oznanuje. Le v nekterih perložnostih njegovo zaderžanje, njegove dela pomislimo, in spoznali bomo, de nam bo vse oznanovalo: ,,Poglej človek, kako na tanko Bog, nar svetejši, dobro plačuje, in hudo nad sledno pa¬ metno stvarjo brez razločka kaznuje." i. Bog je toliko čiste, toliko popolnama duho¬ ve, ktere mi angelje imenujemo, vstvaril: Bili so kot čisto zerkalo, v kterim se je nestvarjena sve¬ tost in lepota kazala in blisketala. Ali nekteri iz¬ med njih so grešili, so greh prevzetnosti storili: „(Job. 4, 18.) Lej, kteri so mu služili, niso bili zvesti; in nad svojimi angelji je najdil napako." 249 Z napuhatn so svojo čistost otamnili, svojo lepoto zgubili. Bog jih je na večno zavergel, ni jim dal ne časa pokore storiti, ne upanja iz pekla kdaj rešenim biti. Sv. Peter pravi: „(11. Pet. 2, 4.) Bog tudi angeljem, kteri so grešili, ni perzanesel, ampak jih je s peklenskimi verigami v pekel po¬ tegnil, in v terpljenje izdal, de bojo perhranjeni k sodbi.“ — Lejte iz te žalostne in strašne pergod- be, božje neskončne pravice, ktera tudi en sam smertni greh še nad angelji z večnim terpljenjem kaznuje. 2. Božja neskončna modrost si je še drugo pametno stvar omislila, de bi ji zemljo v stanova¬ nje, pozemeljske stvari v s službo podvergla, sve¬ tost pa v namen dala, in je do večniga zveličanja vodila; njegova vsigamogočnost to stvar vpodobi, ji neumerjočo dušo da, in človek je vstvarjen. Ali tudi človek je zgodaj pot pravičnosti zgrešil, od svojiga častitiga namena, od svetosti zašel, svoji- mu stvarniku nepokorn, nezvest postal, in se z greham ognjusil. Bil bi, kot so bili angelji, po božji neskončni pravici večno pogubljen, ko bi se ne bil božji Sin sam v srednika med Bogam in grešnim človekam postavil, in obljubil božji pra¬ vici zadostiti. Ali desiravno zavoij tega zadoste- nja, kije neskončne vrednosti, Bog ni človeka na večno zavergel, je vender per vsim tem njegova svetost nektere hude kazni na grešno človeštvo po¬ slala, ktere njega pravičniga oznanujejo. Perpu- stil je namreč, de so vsi od Adama in Eve rojeni otroci z izvirnim greham, in torej v hudobniga služnosti rojeni, de morajo ljudje po duši in telesu v življenji brezštevilno težav in grenkost terpeti, in de bo še per vsim tem brezštevilno ljudi po¬ gubljenih, kakor pravi sv. Pavel: „(Rimlj. 5,12.J Kakor je po enim človeku greh na svet prišel, in po grehu smert, tako je tudi smertpo njem, vkte- rim so vsi grešili, na vse ljudi prišla,“ in kot Je¬ zus perpoveduje: „Velikoje poklicanih, malo pa iz- voljenih.“ 3. Nam Boga pravičnika oznanuje povsotni po¬ top, v kterim je Bog cel človeški rod, zato ker je 150 bil ves z greham ognjušen, zunaj osim ljudi, kteri šobili pravični, pokončal. Sv. Peter piše: „(Pet. II. 2 , 5.) Tudi perviniu svetu ni perzanesil, ampak je njih ošini z Noetam, pridgarjem pravice, vred ohranil, in je pustil potop nad svet hudobnih priti.“ 4. Vidimo hožjo pravico nad pokončanjem So¬ dome in Gomore, ko je Bog te mesta zavolj pre¬ greh njih prebivavcov s prebivavci vred s žveplje- nim ognjem iz nebes požgal. Tudi od tega sv. Peter piše: „(Pet. II. 2 , 6.) In je mesta Sodom- ljanov in Gomorejev v pepel storil, in v pokonča¬ nje obsodil: in jih njim v zgled postavil, kateri hudo delali bojo.“ 5. Ugledamo božjo pravično roko v Egiptu, ko je Bog po Mozesu Egipčane kaznoval, zato ker se je njih kralj božji volji ustavljal, de ni Izrael- cov hotel v pušavo spustiti. Mozes udari s pa¬ lico vpričo kralja, na Nilova reko: vsa voda je kri, ribe pomerjejo, in nihče je ne more več piti. Mo¬ zes iztegne palico po rekah, potokih, jezerih in rupah v Egipti: žab brez števila se vzdvigne, in pokrije deželo. Vse živo jih je bilo po kraljevim poslopji, po zaperali, po posteljah, po klopeh, po vsili hišah, po pečeh, po nežkih in po testu. — Mozes udari s palico na tla. Ves prah je komar , in komarji so bili po ljudeh in po živini. — Strašna kuga se vname po Egipti. Vse jemlje konec, velj- bludi, osli, goveja živina in drobnica. — Mozes vzame polne periša saj, in jih vpričo kralja na kviško zakadi. Černi mehurji se spuhnejo po lju¬ deh in po živini. — Mozes vzdvigne svojo palico proti nebu: hudo vreme nastopi, kakoršniga v Egiptu ni bilo, kar so ljudje po njem prebivali. Strašno rožlja toča na zemljo; neznano treska vse križem. Vse je bilo v ognji in toči. Vsa zelenjava po polji je končana, vse drevje polomljeno. Živina in ljudje po polji so pobiti. — Mozes je še enkrat svojo pa¬ lico nad Egiptam iztegnil. Kobilic strašni vlaki za- tamne solnce, in pokrijejo vso vso deželo, de se tla kar bitve ne vidijo izpod njih. Kar zeleniga listika ne ostane, ne na drevji, ne po tleh. — Po tem je tako gosta trna po Egipti, de tri dni človek 151 človeka ne vidi, in nihče se kar iz mesta ne more ganiti, — Zadnjič vsi pervenci umerjejo od kra- ijeviga pervorojeniga sina, do perviga sina nar manjši najemnika. Tudi vsa pervenčina živine po- cerka po celim Egiptu: in verli vsiga tega še ter- dovratni kralj s celo svojo vojsko v rudečim morji utone. 6. Ue jo Bog neskončno pravični, je očitno tudi iz tega, ker je Bog tolikokrat in mnogotero Izraelce zavolj njih pregreli kaznoval v pušavi in v obljubljeni deželi, in scer tako dolgo, de so bili vsi ali pomorjeni, ali v sužnost odpeljani, Jeruza¬ lem in lepi, lepi Salomonovi tempelj pa razvaljen. Sveti Pavel od Izraelcov tako piše do Korinčanov: „(1. Kor. 10, 5., 6, 8. — 10.) Ali vender nad njimi ni Bog več imel dopadajenja. Zakaj oni so bili v pušavi pobiti. — Le-to se je pa nam k po¬ dobi zgodilo, de bi hudih reči ne poželeli, kakor so tudi oni poželeli. — In de bi ne živeli neči¬ sto, kakor so nekteri iz njih nečisto živeli, in jih je en dan tri in dvajset padlo. Tudi Kristusa ne skušajmo, kakor so nekteri iz njih skušali, in so bili od kač pokončani. Tudi nikar ne memrajte, kakor so nekteri od njih memrali, in so bili od an- gelja morije pomorjeni." — Veliko težav in nadlog so 'takrat Judje terpeli, ko je bilo pervič Jeruza¬ lemsko mesto s tempeljnam vred razdjano, Judov¬ sko ljudstvo pa v Babilonsko sužnost odpeljano. Vse to so pa mogli terpeti zavolj svojih hudobij od božje pravice. 7. Nar bolj se je pa božja neskončna pravica v terpljenji in smerti včlovečeniga Sina božjiga Jezusa Kristusa pokazala, ker še Bog clo od nje¬ ga ni keliha terpljenja odvzel, še njemu ni perza- nesel, de je bilo tako neskončni pravici zadosteno. Po Izaiju preroku pravi Bog: „(7z. 53,8.) Zavolj hudobije svojiga ljudstva sim ga udaril." 8. Ko je bilo Jeruzalemsko mesto drugič in scer od Rimljanov razdjano, in Judje po vesolnim svetu kot zgubljene ovce razkropljeni, kakor jih še današne dni brez lastne dežele, brez tempeljna, brez lastne gosposke po vsili deželah vidimo, se 153 je v novic in strašno božja pravica skazala. Vse to se je nad Jeruzalemam in njega ljudstvam spol¬ nilo, ker ni časa svojiga obiskanja spoznalo, in de je vsa prelita kri od pravičniga Abeljna do kervi Zaharija sinu Barabijeviga, sosebno pa presveta kri Jezusa Kristusa nad to ljudstvo prišla. — Leto je že Mozes prerokoval, ali veliko več Bog po Mozesu svojimu ljudstvu žugal rekoč: „In vas bo malo števila ostalo, ker vas je bilo poprej toliko in brez števila kot zvezd na nebu. Gospod te bo razkropil med vse narode od verha zemlje do kraja. Tudi per tistih narodih ne boš pokoja imel, tudi tvo¬ jih nog podplati ne bojo počitka imeli. Zakaj Go¬ spod bo tebi tamkaj dal boječe serce, prepadene oči, in od žalosti usahnjeno dušo.“ — 9. Kaže božjo pravico razdjanje mest, dežela in kraljestev. Sosebno to opomnim : Rim je bil s svojimi cesarji in poglavarji nekako nar hujši sov¬ ražnik Jezusove sv. cerkve, iz njega so za martre pravovernih grozovitne in kervave povelja izhajale po vesolnim svetu. Ali kadar se je božji pravici zadosti zdelo, je ona od severja mnoge narode poslala, de so nevredne poglavarje udarili. Rim¬ sko, toliko sto in sto let poglavitno, in nar moč¬ nejši cesarstvo razdjali, in povsod hudo gospoda¬ rili. — Še več, božja pravica je ravno to mesto, kteriga mesta zemlja je bila s kervijo toliko tav- žent marternikov pomočena, z deželo okoli njega vred dala v oblast in posestvo poglavarju raviio te toliko preganjane cerkve, de se od tod, od koder so nekdej krivave povelja izhajale, zdej po celim svetu, zdravi, čisti in sveti evangeljski nauki iz¬ virajo. Ravno tako oznanujejo druge nadloge, kot voj¬ ska , kuga, lakota in kar je več takiga, božjo pra¬ vico , ker Bog te šibe ljudem le zavolj grehov po¬ šilja ; zakaj ni je težave, ktera bi od drugod, kot od božje pravice nad nas prišla. Po Izaiju preroku je Bog tako govoril: „Jest storim svitlobo in sto¬ rim tamo, dajem mir in pošljem nadlogo. Jest sim Gospod, kteri vse delam.“ 10. N am božjo neskončno pravico še oznanuje 153 leto, ker je Bog po svoji neskončno pravični sodbi perpustil, de so pervič vse ljudstva hodile pred postavo po svojih potah, in so bile brez postave pogubljene. In po tem je tudi perpustil, deje bilo še pod postavo prav veliko ljudi pogubljenih. Pa še dandanašni perpusti, de je brezštevilno veli¬ ko ljudi pogubljenih, in ne le nevernikov in kri- vovercov, temuč še veči del katoljških kristjanov. Per sv. Matevži se bere: „(Mat. 7, 13.) Zakaj vrata so široke in pot je prostorna, ktera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kteri po nji noter hodijo. — Kako oske so vrata, in tesna je pot, ktera v življenje pelje: in malo jih je, kteri jo najdejo.^ 11. Božjo neskončno pravico terdi tudi obso- jenje hudobnih v večni oginj. Poberite se, poreče Jezus sodni dan, od mene prekleti v večni oginj, kteri je perpravljen hudiču in njegovim angeljem. In 13. Vlečna kazin, v ktero pravični Bog člo¬ veka tudi le zavoljo eniga samiga smertniga greha zaverže. Ravno te svete bukve nam od druge strani tudi veliko zgledov perpovedujejo, kako de je usmiljeni Bog že v tem življenji dobriga, nedolžniga, pra- vičniga, zvestiga služabnika svojiga varoval, po- žegnal in z dobrotami obdaroval. Komu ni zna¬ no , kako dobro je bilo pervim starišem, dokler sta bila nedolžna ? Kdo ne ve, kako skerbno je Bog nad Noetam in njegovo družino ob času povsot- niga potopa čul ? Kdo že ni velikokrat slišal, ko¬ liko obilni žegin je Bog nad pravičniga Abrahama in njegovo hišo izgovoril? Kako skerbno je pra¬ vičniga Lota varoval, in iz Sodomske strasne ne¬ sreče rešil? S kakim posestvain je bogaboječiga Jakopa obdaroval? Čigave ušesa bi še ne bile z dopadajenjem zaslišale, v koliko čast je Bog pov- zdvignil Jožefa, Davida, Estero zavoijo njih res¬ nične pobožnosti? — Ali ni mar Bog Izraeljevim otrokam sreče, svoje vsigamogočne pomoči, in mi- lostiviga žegna obetal, če bojo njegovo sveto po¬ stavo dopolnili? Ali jim ni tudi vsiga tega dobrot¬ ljivo podelil,kadar so se njegovih zapoved deržali? — 154 Kaj je on storil trem mladenčem Ananiju. Azariju in Mizaelu v Babilonski peči? Kako se je zader- žal do Danjelav levnaku? Kako je Jobu povrače- val ? Ali ni on sam v četerti zapovedi obljubil otro- kam, kteri svoje stariše spoštujejo sreče in dolgiga življenja? V novi zavezi je vodil ponižno pastirce, sve- tiga starčika Simeona , pobožno Ano, pravice žejne in lačne modre iz jutrove dežele, usmiijeniga in za svojiga služabnika skerbniga stotnika, kakor tudi pozneji dobrodelniga stotnika Kornelja do spo¬ znanja Jezusa Kristusa. Kako prečudno je sv. Petra iz ječe rešil? Kako prečudno serce delavni- ga in trudniga Pavla razveselil, in v njegovim per- zadevanji poterdil, ker ga je clo v tretje nebo za- maknjenimu biti pustil, in mu dal zaslišati skrivne besede, kakoršnih človek izreči ne more. fll.Kor. 12, 2. 4.) Res je sicer, kakor Bog po svoji neskončni previdnosti ni vselej hudobnih že na tem svetu s hudimi kaznami obiskal, kakor tudi ni vselej pravičnih že na tem svetu s časnimi dobrotami osrečil, de ravno tako on še zdej dela in obrača. Pa per vsim tem vender še zdej večkrat vidimo, kako se postavim zvesto božja obljuba, ki jo je v četerti zapovedi dal, spolnuje; večkrat vidimo, kako pravični in močni Bog očetov krivico še na otrocih do tretjiga in četertiga roda kaznuje, de je nad nektero hišo in družino kot neko prekletsvo izgo¬ vorjeno , de še velike bogastva v nič pridejo, ker se 'niso Boga bali in njegovih zapoved deržali; — večkrat vidimo, de nasprot hiše in družine, ki so bile v revšini, tako zavoljo pravičnosti starišev požegna, de še otroci do tretjiga in četerti¬ ga roda žegin božji čutijo. On sam pravi: „(A r . Moz. 5, 9. 10.) Jest sim Gospod tvoj Bog — kteri milost skažem veliko tavžentam teh, kteri mene ljubijo in moje zapovedi spoJnujejo. K Še zdaj se večkrat vidi, de se besede sv. duha spolnujejo. „(Sir. 20, 5.) Prepiranje in krivice premoženje v nič perpravijo, in prebogata hiša bo po prevzet¬ nosti k nič storjena; tako bo premoženje prevzet- 155 niga s korenino izderto." Še zdaj pa se nasprot vidi dopolnovati, kar je že David prepeval: „(Ps. 36, 25.) Mlad sim bil, in sim star postal: in še nisim vidil, de bi bil pravičen zapušen, ali de bi njegovi zarod kruha prosil." Desiravno pa ne smemo misliti, de se mora vselej že na tem svetu po božji pravici hudobnimu hudo, dobrimu dobro iziti, ker bi bilo ravno leto dobrimu večkrat pohujšljivo in škodljivo, smo von- der že zgorej nektere vzroke zaslišali, zakaj se še le včasi na tem svetu hudobnimu dobro, in dobrimu hudo godi.- Kako nam še so. pismo Boga neskončno pravičniga oznanvje ? Ne kaže nam sv. pismo le v zgledih Boga ne¬ skončno pravičniga, temuč nam ga takiga tudi v svojih posebnih izrekih oznanuje. David prepeva: „(Ps. 44, 7. 8.) Tvoj se¬ dež o Bog je od vekomaj: tvoja kraljeva palica je palica pravice. Ti pravico ljubiš in sovra¬ žiš krivico." — In v 38. psalmu zdihuje: „(Ps. 38, 12. 13.) Jest omagujem pod tvojo močno roko, ktera mene kaznuje, ti tepeš človeka zavolj kri¬ vice. — In storiš, de se on posuši’ kakor pajk." Pa tudi na večne kazni grešnikov on kaže rekoč: „(Ps. 48, 13. —15.) Ker je človek v časti bil, ni razumel: on se jepoživinil, in je neumni živini enak postal. — Leto njih zaderžanje jim je spodtiklej; in vonder se oni po tem s svojimi ustmi hvalijo. — Oni bojo v pekli ležali, kakor ovce: smert jih bo glodala. In pravični bojo zjutrej čez nje gospo¬ dovali: in njih moč bo, ker je njih čast minula, v pekli poginila." — Po Jeremiju reče Gospod: „(Jer. 17, 10.) Jest sim Gospod, ki preišein serca, in ledja poznam: jest storim slednimu po njegovim djanji, in po sadu njegovih misel." Modri pravi: „(Mod. 4, 1. —3.) O kako lep je čist rod, kteri se (od čednost) sveti! zakaj njegovi spomin je večin: ker per Bogu in per lju¬ deh hvalo ima. — On nosi kakor premagavec večno 156 krono, ker je plačilo v boji za čistost zadobil. — Hudobnih rodovitna množica pa ne bo za nič, in nepravo zasajenje ne požene globokih korenin, tudi nima terdniga debla." Nehemija pa tako moli: „(11. Mak. 1,24.25.) Gospod Bog stvarnik vsih reči, strašen in močen, pravičen in milostljiv, kteri si sam dober kralj. — Ti si sam dobrotljiv, sam pravičen, vsigamočen in večen." Tudi v novi zavezi imamo in le posebno očitne izreke od božje neskončne pravice. Le ne- ktere kratke zaslišimo! Kadar Jezus od sodniga dneva, od dneva povračila govori, pravi: „In oni, ki so dobro storili, bojo k življenju vstali, kteri so pa hudo storili, k sodbi." — Šv. Pavel piše Rim- ljanam: „(Riml. 2, 5.) Po tvoji terdovratnosti pa, in po tvojim nespokorjenim sercu sebi jezo nakopa¬ vaš na dan jeze in razodenja pravične sodbe božje, v kteri bo (Bog) vsakimu po njegovih delih po- vernil." — In Korinčanam piše: „(11. Kor. 5,10.) Zakaj mi se moremo vsi pred sodnim štolam Kri¬ stusovim skazati, de vsakteri prejmo, kakor je de¬ lal, ali dobro ali hudo." — Jest pa le to pravim: „(11. Kor. 9, 6.) Kteri varčno seje, bo malo žel: in kteri obilno seje, bo tudi obiino žel." Božja pravica je po besedah sv. pisma cIo tako velika, de nar manjši dobro delo, še kozaric merzle vode, ne bo brez plačila ostal. Zakaj Jezus pravi; „(Mat. 10, 42.) Kdor koli da piti komu smed teh nar manjših le kozaric merzle vode v imenu učenca, resnično vam povem, ne bo zgubil svojiga plači¬ la." Ravno tako bo pa tudi sledni še tako majhni pregrešik, sledna nepotrebna beseda, ali misel, sledna zamuda dobriga pred tem pravičnim sede¬ žem kazni vredna spoznana. Jezus tudi to s svojo besedo oznani: „(Mat. 12, 96.) Povem vam pa, de za vsako prazno besedo, ktero bojo ljudje go¬ vorili, bojo odgovor dajali sodnji dan." — Po nje¬ govih besedah bo nerodovitno drevo posekano, in v oginj verženo in hlapic, ki len prejeti talent za¬ koplje, je v ječo obsojen. 157 Zakaj Bog na smertni greh večne kazni naloži? Ali ni mar to njegovi pravici, ali kaki drugi lastnosti božji nasprotno? Bog naloži' na smertni greli večne kazni zato, ker on hoče; hoče jih pa zato, ker mu v njegove presvete namene kot narperpravniši perpomticki slu¬ zijo; de mu pa zopet v to služijo, nam njegove lastnosti, sosebno njogova modrost in svetost po¬ veste. In kaj hočemo več vediti? Ali se mar ho¬ čemo z Bogam pričkati? Vprašam s sv. apostelj- nam: „0 človek, kdo si, de se hočeš z Bogam prav¬ dati !" In s sv. Avguštinam rečem: „Pravične so božje sodbe, to de so skrite." Torej naj nam bo zadosti vediti, ali Bog zares greh večno kaznovati hoče? Leto vprašanje je bilo pa že zdavnej po božjim razodenji in po naukih sv. katoliške cerkve odgovorjeno in odgovor dostikrat poterjen. Jezus Krisus naš Gospod in prihodni sodnik že s temi besedami to resnico terdi, ker pravi, de poreče na dan sodbe na levico postavljenim: „Poberite se od mene vi prekleti v večni oginj, kteri je hudiču in njegovim angeljem perpravljen. In oni bojo šli v v večno kazin, pravični pa v večno življenje." Tedej bojo po teh besedah hudobni večno kazno¬ vani, pravični pa večno srečo vživali. Zopet per drugi perložnosti Jezus v podobah večnost kazin, ki so grešnikam v prihodnim življenji perpravljene, pokaže. On namreč trikrat zapored reče: „Kernjih červa ne bo konec, in oginj ne pogasne." Zato govori sv. Pavl od takih nesrečnih, de bojo v svo¬ jim pogubljenji večne kazni v peklenskim ognji ter- peti mogli. Ravno to resnico so vsi drugi aposteljni učili, in njo je od sv. Duha navdihnjena katoljška cerkev vselej terdila, in verovati ukazovala. To¬ rej se ponovim: Večne kazni so in morajo biti zato, ker Bog hoče, de so; — to nam on sam, večna resnica razodene, tega nas njegovi aposteljni uče, to nam cerkev vsaki čas terdi in verovati za¬ pove. In to spričovanje bi nam moglo zadostno biti, de bi brez vsiga druziga vprašanja svojo pamet veri podvergli. 158 Desiravno bi nam pa moglo leto božje spriče- vanje k veri te resnice zadostno biti, desiravno so nam božje sodbe nezapopadljive, in njegove pota neizvedljive, nam vonder njegovi sklep ni tako skrit in tamen, de bi ne zamogli tudi mi že v tem živ¬ ljenji saj nekterih vzrokov tolike ojstrosti božje neskončne pravice spoznati. 1. Bog zavoljo svoje časti' po svoji neskončni modrosti in dobroti za pregrehe večne kazni žuga, in v resnici nad nespokorniga pošlje, de z njimi prostovoljnimu in do slabiga toliko vdanimu človeku tudi v nar hujših in silniših skušnjavah močno po¬ moč da, se skerbno greha ogibati in varvati, to pa, kar je prav in dobro izvoliti in storili, in se s tem nagibkam na poti pobožnosti ohraniti in bližati do večniga zveličanja. — Pomislimo to še malo bolj natanko! Zakaj nas je pač Bog vstvaril, zakaj nam je dal prosto voljo? Vse je Bog zavolj sebe, zavolj svoje časti storil. Vstvaril nas je, de bi mi njega spoznali, spodobno častili in hvalili. —- Tedej je naša sveta dolžnost, de Boga svojiga stvarnika in Gospoda po svoji moči in zmožnosti spoznamo, zmed vsih drujih reči neskončno bolj ljubimo, njegove zapovedi zvesto dopolnujemo, vse opustimo, kar je pred njim, ali pred obličjem nje¬ govih popolnost nespodobniga, in se po tem per- zadevamo, kar nas njemu, zapopadku vse popol¬ nosti, podobne dela. Glejte, to je naš namen, naš imenitni in sveti poklic! Ali bi nam torej mar Bog že zavolj svoje časti takih perpomočkov ne dal, kteri bi nas perganjali toliki namen doseči? — In ker je on tudi vojvoda ali kralj, torej postavoda- javec celiga sveta, hoče njegova svetost, de bi se njegove postave dopolnile, in njegova modrost mora tak perpomoček odbrati, kteri je kot perpravni per- ganjk v dopolnjenje njegovih postav, brez de bi bila pametnim stvarem njih prostovoljnost perkraj- šana. Cimu bi bile scer postave, ko bi se ne dopolnile, dopolnile bi se pa ne, ko bi človek v njih dopolnjenje močniga perganjka ne imel. — In k vsimu temu perstopi njegova dobrota do človeka, ktera njega večno srečniga storiti želi; večno sreč- 159 niga pa ta dobrota človeka le takrat storiti zamore, če si človek svetost perdobi: torej mu je treba perpomočka, de ga od greha zavračuje, boljša, in na poti pobožnosti stanovitniga ohrani. Kaj pa za- more za vse to boljši in perpravniši perpomoč biti, kakor je večno plačilo dobrih, in večna kazen greš¬ nikov. Zakaj sledno manjši žuganje, sledna manjši kazen, kot je večna bi bila prenezmožna, človeka vsaki čas in v vsili okoljšinah od greha odverniti, in ga k zvestimu spolnjenju božje volje pergnati, ker je nagnjenje k grehu, vstavljanje volje do do- briga, in zapeljevanje dostikrat premočno, spol- njenje nekterih dolžnost s težkim zatajenjem zdru¬ ženo, zraven pa serce nekterih grešnikov v svoji hudobiji že tako zastarano, de jih sama lepota in dobrota božja, in drugo prijazno opominovanje nič več obuditi in omečiti ne more: treba je torej, de strah njih serce presune, in ga čednostim in lju¬ bezni božji odpre. Strah jih mora pobiti, in s silo se morajo od greha odgnati; to se pa le zgodi, če Bog kaznovavec vse hudobije z večnimi kaznami žuga, in jih nepoboljšanim tudi res občutiti da. Skušnja nas uči, de naše duše, ki je neumerjoča, časne kazni zadosti ne ostrašijo, in vselej od hu- diga ne odvernejo. Koliko postavim, se tatje in razbojniki zmenijo, če tudi ječo in druge časne kazni vidijo? Ker vedo, de take kazni in spoko- ritve niso večne, de kmalo minejo, se jih tudi ne boje, in ostanejo v svoji hudobiji. Še cIo strašne kazni v vicah nas ne zamorejo vselej od manjših grehov zaverniti, in ker vemo, de jih bo konec, si ne perzadevamo jim oditi. Ali spomin na večne kazni, misel de jih nikdar konec ne bo, je že do¬ stikrat močna zaiiost, človeško voljo ukrotiti, od hu- diga zaverniti, ali saj človeka vstaviti, de v hudobiji še dalje ne zajde, de osternu, neki zveličanski strah žadobi, kteri mu, če gnada božja v njem delati začne, pot do svete ljubezni perpravi. Resje scer, de tudi žuganje večnih kazen vse¬ lej in vsaciga človeka ne zamore od greha odver¬ niti in poboljšati; nekteri še vselej per vsim tem hudobni, terdovratni, prevzetni, lakomni, nečisti 160 in kervični ostanejo; ali ravno zato mora Bog ta¬ kim nepoboljšanim z večnimi kaznami žugati in ka¬ znovati, de se saj kaj več hudiga storiti boje, če ravno svoje perve hudobije ne zapuste. Zakaj kdo ve, koliko več hudiga bi se storilo, ko bi mislili, de kazni v prihodnim življenji niso toliko hude in večne, in de je rešenje iz njih še upati. Na to bi bili grešniki še le poredni, ne bilo bi jih ukrotiti, pobožnim pa, ko bi kteri bili, bi ne bilo med njimi obstati. Tako pa vera obojnim pomaga. Slišali smo tako zdej, zakaj Bog greh z več¬ nimi kaznimi kaznuje. Ali če nam še sam ta vzrok ni zadostin, poslušajmo še druziga. 2 . Greh je že zavolj velikosti svoje hudobije večnih kazin vreden. Kaj je greli, če ga prav pomislimo? Greh, ker se z njim božja postava pre¬ lomi, je zaničevanje samiga živiga Boga, puntanje zoper njega nar svetejši bitje. Stvar tedaj z gre- ham svojiga stvarnika zaničuje, červ zemlje se zo¬ per neskončno sveto in popolno bitje punta, človek mu je nezvest, nepokoren. Kolikor vikši, kolikor častitljivši, in zraven kolikor dobrotljivši je pa bitje, ktero se zaničuje, zoper ktero se kdo punta, komur je kdo nepokoren, toliko veči je hudobija, in toliko veči kazni je vredna. Bog je panarime- nitniši, nar častitljivši bitje, bitje neskončne po¬ polnosti, in zraven še do nas neskončno dobrot¬ ljiv; torej je tudi hudobija pregrehe tako rekoč neskončno velika. In tega se že od tod lahko pre¬ pričamo, ker za greh ni mogel nobedin božji pra¬ vici zadostiti, kot božji sin sam s svojim terplje- njem, s svojo smertjo. Tedaj se vidi, de je hu¬ dobija pregrehe tako rekoč neskončno velika, in de mora ali bitje, ktero za greh terpi, neskončne vrednosti biti, kot je bil Sin božji, de bi s časnim terpljenjem božji pravici zadostilo; ali pa, če bitje ni neskončne vrednosti, kakoršne vrednosti pa člo¬ vek in nobena stvar ni, mora tako bitje neskončno, to je večno terpeti, de je božji pravici zadosteno. 3. Tretji vzrok, de so kazni večne, je ta, ker človek bolj stvar kot stvarnika ljubi, in torej od svojiga namena zajde, večniga zveličanja ne- 161 vredniga stori. Bog je človeka zato vstvaril, de bi njega nar bolj popolnama bitje čez vse nar bolj ljubil. Kadar pa greh stori, ali kako posestvo, ali kako veselje, ali pa kako domišljevano čast bolj kot stvarnika ljubi, in torej stvarnika zaverže, de stvar zadobi. Tako tedaj stvar v svojiga Boga iz¬ voli , kteri se sainiga sebe in svoje perzadevanje daruje, v nji svoj namen in svojo srečo najti. — Ravno to je pa strašna krivica, ki jo svojimu stvar¬ niku stori: zavolj tolike krivice je pa vreden, deje večno od te ljubezni božje, za ktero mu je tako malo mar, odločen, odločen od svojiga namena, od kteriga se je sam prostovoljno odločil, in torej odločen od večne sreče, ktera le v ljubezni božji obstoji. — „Človek pa, ko je bil v čast povzdignjen, ni svoje časti spoznal, temuč se je poživinil, in neumni ži¬ vini enaciga storil." 4. Četerti vzrok, de so kazni za smertni greh večne, je ta, ker v nebeško kraljestvo ne more nič omadežovaniga priti. Če tedaj grešnik v smertnim grehu umerje, mu po smerti in nikoli več ne more greh odvzet, ali zbrisan biti; pa tudi njegova hu¬ dobna, puntarska volja ne more nikdar več pobolj¬ šana ali spreobernjena biti. Zakaj „(Prig. 21, 13.) kader bo drevo proti poldnem ali proti polnoči padlo, kamor koli bo padlo, tam bo obležalo." Greh tedaj, v kterim človek umerje, ostane večno greh, zato ker ga človek obžalovati in poboljšati, sveti in pravični Bog pa odpustiti ne more. Gre¬ šna volja pa v človeku, kteri v grehu umerje, tudi večno grešna ali greha željna ostane. In ker tam ni več časa, ne pokore, ne poboljšanja, je tudi nemogoče, se v grešni volji z nar svetejšim in či¬ stejšim Bogam združiti, torej ostane ta večna lo¬ čitev med človekam in Bogam. „(Luk. 16, 26.) Med nami in vami je velik prepad postavljen, de kteri hočejo od tod k vam iti, ne morejo, in tudi ne od ondod sem priti. Ali večne kazni za smertni greh niso božji neskončni dobroti nasprotne? Res je, Bog je do nas neskončno dobrotljiv. 163 Od te resnice imamo obilno spričevanje. Vender je pa Bog človeka prosti volji prepustil, si njegove dobrote v prid oberniti ali pa ne, kakor sam hoče, ali izvoli. On zamore slednimu reči, kakor je ne¬ kdaj Mozes Izraelu rekel: „(V. Moz: 30, 19.) Jest pokličem danes na pričo nebo in zemljo, de sim vam odkazal življenje in srnert, žegin in kle¬ tev. Izberi si torej v življenje, de boš mogel živeti ti in tvoj narod.“ Ce si tedej človek s svojim dja- njem in opušanjem namest življenja sain sebi smert, narnest žegna' kletev izvoli, to je, če človek, na¬ mest de bi si božje dobrote v prid storil, nje šele zaničuje in zametje (kar s slednim greham stori), če rajši stori, kar mu Bog prepoveduje, in opusti, kar mu Bog zapoveduje, s tem očitno naznani, de za izveličanje ne mara^ ktero mu Bog ponuja, in se raji nesrečniga stori. — Iz tega pa pametno so¬ dite, "ali se takimu človeku kaj preveč zgodi, če se mu namest milosti in dobrote, le pravica in oj- strost božja oglasi; če mu zveličanje odvzame, ktero je sam zaničeval, in mu večno nesrečo pošlje, ktero si je sam izvolil? Ali mu mar krivico stori, če ga po njegovi lastni volji zaverže? Ali ni ravno tako potrebno, de je Bog neskončno pravičen, kot de je neskončno dober? Jest mislim, de mi bo sledni pametni to poterdil, in rekel, de je Bog pravičen in dober, desiravno greh večno liaznuje. Pa ne le samo to, ampak še več: Ravno žuganje in gotovo spolnjenje večnih kazin še le spričuje in poterdi božjo dobroto. Zakaj to je, kot smo od začetka slišali, silno močna in perpravna perpomoč, človeka od greha odverniti, in marsikteriga do zve¬ ličanja perpeljati. O koliko svetnikov je zdaj v nebesih, ktere je ravno strah pred večnimi kaznimi j od začetka od greha na pravo pot perpeljal, in kdo zamore povedati, koliko jih bo še perpeljal? Iz vsiga tega tedaj vidimo, kako resnično je Bog pravičen, desi tudi greh z večnim pogublje¬ njem kaznuje. Živimo torej pred obličjem pravič- niga Boga vedno v strahu božjim, pa ne le zato, ker vemo, de je njegova pravica neskončno ojstra, ampak de njega ne žalimo, kteri nam je iz svoje 163 neskončne dobrote nauk od večnih kazen razodel, de bi naše serce od greha do svoje ljubezni na¬ gnil, in po ti ljubezni do večniga zveličanja per- peljal. Cima naj vemo , de je Bog neskončno pravičen ? Ta toliko častitljiva lastnost božja nam tudi prav imenitne in častite nauke daje — le nektere zaslišimo. 1. Bog je neskončno pravičen, in on, ki nas je po svoji podobi vstvaril, nam je zapoved dal, de njemu čedalje podobniši perhajamo, de se svo- jimu namenu, popolnosti, po nji pa zveličanju bli¬ žamo. Perzadenimo si torej Bogu pravičnimu tudi enaki postati. •— Bodimo pravični do sebe in do bližnjiga, kar dušo in telo zadene. Bodimo pra¬ vični do svojiga telesa! Ne, de bi ga brez skerbi pitali, de bi mu zaželjene sladnosti in veselja per- volili, in mu naklonili, kar oči, kar meso ali napuh življenja poželi: temuč bodimo pravični, in devaj- mo telo v sužnost duha, de tako za njegovo lepoto in častitljivost, in za njegovo veselje po smerti skerbimo. To se pa zgodi, če se zdej zatajujemo in po besedah Jezusovih svoje telo križamo; po¬ sebno, če smo ga z greham ali slabimi navadami spridili. In desiravno je naša dolžnost, za njega zdravje in življenje skerb imeti, mora namen vsiga tega vonder le sam ta biti, de bi zdravje, premo¬ ženje in življenje le v veči in včči popolnost duha obračali, ne pa, de bi si zdravje, premoženje ali življenje v zadnji namen svojih skerbi in svojiga truda storili. Pravični bodimo do svoje duše; in pravični smo do nje, če imamo za njo toliko veči skerb kot za trupio, kolikor imenitniši je od telesa; če jo imamo v gospodinjo, svoje telo pa za nje slu¬ žabnika in hlapca; če smo skerbni za nje večno srečo, in de bi jo ji dosegli , si po vedno vikših, in vikših popolnostih perzadevajmo. Is tega name¬ na obračajmo čas, premoženje, vidne in nevidne božje dari’ kot našim rokam izročeni talent v to, de si z njim veči popolnost, obilniši zasluženje, in 11 * 164 častitljivši venic zadobimo. To misli Jezus, ker pravi: „(Mat. 7 , 33.) Išite nar poprej božjiga kraljestva in njegove pravice, vse to vam bo per- verženo.“ Bodimo pravični do bližnjiga, kar njega te¬ lesne ali časne reči zadeva. Varvajmo se, de ga ne poškodvamo ne na zdravji, ali življenji, ne na postenji in dobrim imenu, ne na premoženji. Še več, skerbimo, de mu dela milosti skazujemo, če hočemo pobodni postati svojiinu Očetu nebeškimu, „(Mat. 5, 45.) kteri da svojimu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in kri- vične.“ — Že clo pa bodimo pravični do duše svo- jiga bližnjiga; podučimo, posvarimo, in na pravo zveličansko pot ga z besedo in z zgledam nape- lujmo, ne pa, de bi ga mar pohujšali, v greh, z greham pa v pogubljenje napaljevali. Scer bi od nas še kaj več veljalo, kot samo to, kar je božja pravica iz presvetih ust Jezusovih Judam oznanila, „(Luk. 11, 50. 51 .) de se bo terjala od tega rodu kri vsili prerokov, katera je bila prelita od začetka sveta. — Od kervi Abeljna do* kervi Ca- harijove.“ Zakaj od nas bi se ne terjala le člo¬ veška kri, temuč neumerjoča duša v greh zape- Ijaniga bližnjiga, in zraven še narsvetejši kri Je¬ zusa Kristusa, ktero jevčlovečen Sin božji za nje¬ ga odrešenje prelil. — Bodimo tedej v vsih rečeh in do vsili pravični, in nikomur ne bodimo nič dolžni, kot de se med seboj ljubimo! 2 . Radi in z veseljem dobre dela dopernašaj- mo, če se nam tudi težko in neprijetno zdi, če nas tudi nihče ne vidi, nihče ne hvali: zakaj Bog je neskončno pravičen, in bo na skrivnim dopernesene dobre dela očitno plačal, nepohvaljene očitno po¬ hvalil. On, ki po Jezusovih besedah še požirka merzle vode brez plačila pustil ne bo, nam bo obilno povernil že za majhne dobre dela: in koliko nezmerno vikši bo še le naše plačilo za težke ne¬ prijetne dobre dela, ktere smo s terdnim prema¬ govanjem, zatajevanjem in vojskovanjem doperne- 165 sli? „(Mah. 19 ; 29.) Stotero bo naše plačilo, in dosegli bomo večno življenje." Radi in z veseljem dobro delajmo, če nam Bog tudi precej v tem življenji za dopernešene dobre dela plačiia ne pošlje. Še le veseliti nas to mora, ker nam zaklad boljšiga plačila v večnosti nabera, kakoršniga nam ne bo tat ukradel, in ne mol, ne rija snedla. In ustrašiti bi nas moglo, ko bi svoje piačilo že v tem življenji za vse prejeli, ker bi tako morde v prihodnim življenji ga prejeti upati ne mogli. „(Riml. 2, 6. — 10.) On bo vsakimu po njegovih delih povernil, — tem, kteri s stano¬ vitnostjo dobriga djanja časti in hvale in nestrohlji- vosti išejo, večno življenje; — tem pa, kteri so prepirljivi, in se resnici ne vdajo, krivici pa ver¬ jamejo, jeza in serd. Nadloga in britkost čaka dušo vsakiga človeka, kteri hudo dela; čast pa in hvala, in mir vsakiga, kteri dobro dela." Radi in z veseljem dobro delajmo, akoravno Bog perpusti, de nas svet zavolj dobrih del zani¬ čuje, in se nam posmehuje, ali pa nas še cIo pre¬ ganja. Vediti nam je, de je to že od nekdaj de¬ lež pravičnih, in de si nam od nehvaležniga sveta ni kaj boljšiga plačila obetati, temuč ga le tam gori per neskončno pravičnimu Bogu iskati. — Ze nekdaj je bil nedolžni, Bogu in svojim staršem pri¬ jetni in ljubi Abel od svojiga hudobniga brata Kajna sovražen, zaviden, zalezvan, udarjen, umorjen. Krotki, dobrovoljni Jakob mora zapustiti svoje sta- riše, svojo domačijo, svoje vse, in v ptujo neznano deželo pobegniti, de si življenje pred svojim pre- ganjavcam, pred svojim bratam ohrani: Ezav pa, njegovi terdi in divji brat v miru na svoji domačiji živi. Nar pravičniši, nar nedolžniši Jakobovih si¬ nov Jožef je bil od svojih slabih in terdih bratov ptujcam v sužnost prodan, oni pa se nad njegovo ceno pasejo, v svoji domačiji vesele. — V stari zavezi in v novi se vidi, in zmeraj še se kaže sko- rej sledni dan, de grozovitni volk krotko ovco raz¬ mesari, in škodljivi skopee nedolžniga golobca raz- terga: to je, de hudobni posvetnjak pravičniga po- božniga kristjana zaničuje, zasmehuje in čerti. — 166 Vender nas vse to ne sme od dobriga zaverniti, I ker vemo de je Bog pravičen, in nam bo, kar nam je tolikokrat obljubil, vse obilno obilno povernil, kar za njegovo čast storimo ali terpimo. Resni¬ čno, resnično vam povem, de bote jokali in žalo¬ vali, svet pa se bo veselil; vi bote žalostni, ali vaša žalost bo v veselje prevernjena — in vašiga veselja vam ne bo nihče odvzeI.“ 3. Ker je Bog neskončno pravičen, naj nam ne vpade serce, če ne moremo dobriga storiti, kolikor bi radi. Bog bo vsako dobro misel, vsako dobro željo, vsako besedo, vsako še toličkino do¬ bro delice nekdaj povernil. — On, ki nam je dal zapoved, de ga v duhu in v resnici molimo, oserčje in ledje pregleduje, in ima vse dopadajenje nad še tako skrivno pobožnostjo, ktero bo on sam očit¬ no pohvalil, in poplačal. — Zgled imamo nad vdovo, ktero je Jezus pohvalil, de je nar več tisti dan Bogu in tempeljnu podarila, akoravno je silno majhni dnaric dala; zakaj ona je imela dobro voljo več dati, dala je pa kolikor je per svojim uboštvu uterpela. 4. Misel, de je Bog neskončno pravičen, ne le plačevavec vsiga dobriga, temuč tudi kaznova- vec vsiga hudiga, naj nas vedno od sledniga gre¬ ha zsvračuje, ce si ga ravno še toliko na skrivnim dopernesli obetamo; sej božji neskončni pravici ali kazni ne bo clo nič odšlo, ne ena sama slaba mi¬ sel, ali želja, ali neperpušena beseda, ali še tako skrivno djanje. Sosebno strašna je pa še le božja pravica nad oterpnjenimi grešniki, kteri se nikakor ne preobernejo, in ne poboljšajo, temuč vsi mirni v svojih grehih žive, in si nič hudiga ne obetajo, ker jih precej na njih hudobne dela božja roka’ ne udari. Takimu grešniku se je tresti in trepetati, zakaj ako ravno kazen božja počasi hodi, vonder le vselej gotovo pride, in je toliko veči in hujši, kolikor delj počakuje, de bi se grešniki spoznali in spokorili. 5. Misel na božjo pravico je tudi posebno per- pravna, če si jo kdo k sercu vzame, grešnika k pokori obuditi, in ga tako rekoč s silo pred sedež 167 milosti božje perpeljati. Sv. pismo nam perpove- duje, de je šel Jona prerok v sprideno mesto Ni¬ nive, in je od Boga podučen z neskončno pravico to mesto iz grešniga spanja budil, rekoč: Še štir- deset dni in Ninive bo razdjano. 44 Ninivljani se pre¬ strašijo, se s pokore obleko ogernejo, se vsi brez razločka od kralja do nar manjšiga hlapca postijo, in še clo živini ne dajo jesti, in je na pašo ne že¬ nejo, rekoč: „Sledni naj k Gospodu upije, naj za¬ pusti svojo hudobno pot in krivico svojih rok! Mo¬ rebiti nain bo Bog perzanesel, in od svojiga groz- niga serda odstopil. 44 Ko je Bog njih dela vidil, de so svojo hudobno pot zapustili, se jih je tudi res usmilil, in jim ni hudiga storil. — Tudi sv. Janez kerstnik je Jude s pravico božjo k pokori opomi¬ njal, rekoč: „Gadova rodovina; kdo vam je poka¬ zal bežati pred prihodno jezo? Storite tedej vredni sad pokore! Zakaj sekira je že drevesam na kore¬ nino nastavljena; sledno drevo, kterodobriga sadu ne rodi, bo posekano in v ogenj verženo. 44 Jezus sam je rekel: „Če ne bote pokore storili, bote vsi pogubljeni. 44 6. Premišljevanje božje neskončne pravice naj nas prebudi, de s straham in trepetam delamo delo zveličanja. Zakaj če pomislimo, koliko ljudi je po nezapopadljivi pa vender pravični sodbi božji bilo od začetka sveta že pogubljenih; koliko se jih še vedno pogubi, in kako veliko jih bo še pogub¬ ljenih, predin bo konec sveta; in če pomislimo, kako malo jih bo pa zveličanih: kdo bi per ta¬ kih mislih ne ostermel, se ne prestrašil, s straham in trepetam dela svojiga zveličanja ne delal? In še toliko bolj, ker se mi ne moramo golo iz svoje moči pred pogubljenjem pervarvati, ali pa zaslužiti, de bi bili od pogubljenja po božji milosti rešeni; temuč le Bog je , kteri v nas nevidama dela, de hočemo in končamo; dela pa po svojim svetim dopadajenji iz milosti, in ne zavolj našiga zasluženja. Torej zamore po božji pravični sodbi tudi človek sebi prepušen Boga zapustiti in biti pogubljen, kteri je dozdej po milosti božji pravičin. Zavolj tega nas Trijenski vikši zbor skerbno z besedami sv. 168 pisma opominja rekoč: „Ali vender, kteri mislijo, de stoje, naj gledajo, de ne padejo, in s straham in trepetam naj delajo svoje zveličanje, s trudam, s čuvanjem, z milošino, z molitvami, z darmi, s postani in s čistostjo." Tresti se morejo, ki vedo, de so le v upanji časti, ne pa še v časti prerojeni. 7 . Ker dandanašni skorej vse na pot vesele razujzdanosti, čislane nesramnosti, veliko obetavne pregrehe, srečne hudobije dere, moram še zavolj malo pravičnih, de jih dereči potok posvetnjakov seboj ne potegne, ta potrebni nauk na serce polo¬ žiti : Ko hudobne na tem svetu srečne vidimo, nikar toliko njih sreče, ampak pravico božjo premišljujmo, de bomo toliko bolj užgani večno srečo merno časne iskati. David nas v svojih prelepih pesmih na take misli napeljuje, rekoč: „(Ps. 72 , 12 , 18. — 20. 25 . 27 . 28.) Poglej, grešniki, in kteri v obilnosti na svetu žive, bogastvo spravljajo, — Ali zavolj goljufije si jim ti (Bog) zaderge nastavil: ker so se povzdvignili, si jih poderl. — Kako naglo bojo pokončani: kmalo bojo poginili; oni bojo zavolj svoje krivice pokončani. — Kakor sanje zginejo, kadar se kdo zbudi, tako boš ti o Gospod njih domišljeno srečo v svojim mestu v nič razdjal." Torej perpo- roča večno zveličanje iskati rekoč: „Kaj imam jest v nebesih (brez tebe) in kaj sim na zemlji od tebe hotel (kakor tebe)? Zakaj poglej, vsi, kteri od tebe odstopijo, bodo poginili: ti vse pogubiš, kteri so tebi nezvesti. Za me je pa dobro, de se Boga deržim: in na Gospoda svojiga Boga svoje zaupa¬ nje stavim." — Ravno tako podučno jo pa le spet v 36. psalmu prepeva: „(36. psi. 1. — 6.) Ne jezi se nad hudobnimi, in ne bodi nevošljiv hudo- delnikam. Zakaj hitro se bojo posušili, kakor seno, in bojo, kakor zelene seliša, hitro zvenili." Na to pa zopet sebe opominja ne na posvetne reči, ampak v Boga zaupati: „Upaj v Gospoda, in stori dobro. — — Razveseli se v Gospodu, in on ti bo dal, kar tvoje serce želi. Izroči Gospodu svojo pot, in za¬ nesi se na njega. — In on bo tvojo pravico kakor luč, in tvojo nedolžnost kakor poldansko svitlobo pokazal." 169 Glejte, tako se je David tolažil, ker ni v po¬ svetne reči, ktere minejo, in jih, komej ko začnejo * biti, že ni, svojiga zaupanja stavil, temuč v Boga, v kterim samim je zadovoljnost in veselje serca iskal, — v kteriga pravici so bile pa tudi njegove svete želje dopolnjene. X. lastnost božja: Bog je neskončno milostiv. Bog je neskončno milostiv; nam odpasti naše grehe, ako se resnično poboljšamo. Prav iz serca me veseli, de imam gnado in čast, lastnosti toliko popolniga in častitiga Boga oznano- vati. Veseli me vam ta nauk, kolikor sim z besedo zmožin, razločno drobiti. Veseli me, če s tem zla- govanjem kaki sveti občutlej v sercu kteriga mojih poslusavcov prebudim; in Bog daj tudi rastev svoji sveti besedi. Venderznekim sosebno milim pa pri¬ jetnim veseljem zdej prestopim do nauka od to¬ liko sladke, prijazne, in razveseljivne božje last¬ nosti, od božje neskončne milosti, ker je ona za- četik in podporna mojiga in vašiga, in upanja vsiga človeštva. „(Iz. 53, 6.} Zakaj vsi smo kakor ovce zašli, sledni se je na svojo pot obernil“, in ravno po te lastnosti nas je Gospod, ko smo bili zgub¬ ljeni, iskal, po te lastnosti nas v hlev večniga zveličanja najdene nosi. S pomočjo lete lastnosti jest tedej od nje nauk perčnem, z nje pomočjo ga tudi vi v svoj duhovni prid poslušajte in obračajte. Kaj se pravi, se poboljšati? Kaj se pra¬ vi , odpustiti? Za vpeljevanje v nauk od božje neskončne mi¬ losti naj bo nar poprej odgovorjeno, kaj se pravi, se poboljšati, kaj odpustiti? To bomo pa iz prilike spoznali in si k sercu vzeli. — Ce je otrok svojim starišem nepokoren, in kaj zoper njih voljo stori, 170 se jih zavolj svojiga pregreška boji, ker ve, de jih je žalil, in si kazin zaslužil. In če ga kaz¬ nujejo, mu še svoje dobrotne roke ne odtegnejo. V časih ga pa tudi ne kaznujejo precej, temuč per- čakujejo, ali bo sam svoj pregrešik spoznal, ob¬ žaloval, in se ga v prihodno varvati kaj perzadjal. Ako tedej otrok svoj pregrešik res spozna, ga obžaluje, želi de bi ga nikoli storil ne bil, kar kes ali grevengo imenujemo, zraven pa sklene, nič več kaj takiga storiti, in si tudi vse perzadene, de bi v nobeni reči svojim starišem nepokoren ne bil, rečemo, ta otrok se je poboljšal . . . Starši tedaj poboljšaniga otroka, če so ga kaznovali, prejenajo kaznovati, oni imajo nad njim dopadajenje, in so mu zopet vsi dobri: to se pravi, oni so mu pre¬ grešik in razžalenje odpustili. Po besedah Jezusa Kristusa je pa v Bog oče vsih ljudi, in mi smo njegovi otroci. Če človek f reši, občuti od znotrej strah, boječnost, nepokoj, akoršne mu vest prebudi. Vender Bog ne pošlje vselej na grešnika kazin, temuč mu da čas v po- boljšanje. Med tem čašam ga zavračuje od hudiga po njega vesti, z dobrimi nauki, z opominovanjem od strani drugih ljudi, strašnimi zgledi kakih hu¬ dobnih; ki so se po grehu časno in večno nesrečne storili, z veselimi zgledi pobožnih, ktere je Vsiga- mogočni toliko ljubeznjivo v svoje varstvo vzel, s svojim žegnam, s svojo gnado osrečil. Na vse to on poterpežljivo perčakuje, de bi grešnik svoj pre¬ grešik spoznal, obžaloval, in sklenil, nič več v prihodno svojimu Bogu nepokorin biti, in torej ga imenujemo perzanesljiviga. Če se pa ljudje na toliko ljubezin božjo vender ne ozrejo, in se poboljšati nočejo, jih božja roka gotovo doide in kaznuje. To nam pričuje popačeno človeštvo pred splošnim potopam. Sto in dvajset let mu da Bog časa v poboljšanje, in ga po Noetu opominja. Ker pa vse nič ne zda, ga s potopam pokonča. —• Tudi razujzdanim Ninivljanam po Jonu preroku zažuga, de jih bo pokončal, ako se ne spre- obernejo in ne poboljšajo. Ta prerok pokoro ozna- nuje, in jih k poboljšanju opominja. Ninivljani . 171 zveličanskimu opominovanju ušesa in serce odpro, svoje pregrehe obžalujejo, store pokoro, se pobolj¬ šajo, in Bog jim hudobije odpusti, ter kazin per- zanese. In če Bog tudi hudobne, na tem svetu kaznuje, jim vender vsih svojih dobrot ne odtegne. Posta¬ vim , ubožnimu zapravljivcu pusti v časih zdravje, de si še kaj zaslužiti zamore, v časih pa kaciga dobrotniga pomočnika. Bolehnimu nečistniku da v časih premoženja, de si z njim zamore ali zdravje perdobiti, ali pa v dolgi bolezni z njim v duhu po¬ kore veliko dobrih del napraviti. Lenimu v službi božji da v časih na njega starost zravin kakih kri¬ žev boljši oskerbitev in perložnost vsaj takrat več časa v božji službi in na svetiši preživeti. Tako tedej Bog grešniku še med časnimi kaznami per¬ ložnost in pomoč daje, se poboljšati. Očitno pri¬ čevanje za to resnico imamo nad Izraeljskim Ijud- stvam. Abrahamovi otroci obojnima, Izraeljskiga in Judovskiga kraljestva so se skoraj zmeraj po zgledu drugih narodov na pregreho malikovanja nagibali. Velikrat jih je torej Bog pred toliko pregreho po prerokih svaril, velikrat jih hudo kaznovati žugal. Ker pa vse to ni nič pomagalo, je nar poprej Izraelj- sko kraljestvo po Asirškim kralju pustil razdjati, njega prebivavce pa v Asirško sužnost peljati. — Okoli sto let pozneji je pa ravno tako po Babilon¬ skim kralju Judovskimu kraljestvu se zgoditi per- pustil. Njega prebivavci so bili v Babilonsko suž- nozt odpeljani, v kteri so sedemdeset let zdihovali. Pa še tu je Bog Izraeljcam in Judam veliko dobrot skazal, kakoršine so jim v tolažbo in boljšanje slu¬ žile. Več pobožnih mož jim je v učenike in pre¬ roke obudil, de so jih sužne v Gospodovi postavi učili, in jim od Boga veselo obljubo dajali, de bojo kmalo iz te terdobe rešeni v svojo deželo, v bolji čase poslani, če se poboljšajo, in iz celiga serca k Gospodu svojimu Bogu obernejo. — Ako tedej tudi mi svoje storjene grehe spozna¬ mo, jih obžaljujemo, jih nič več ponoviti sklenemo, in si še le močno perzadevamo, se sledniga greha obvarvati, se pravi, de smo se poboljšali. V takim 173 stanu smemo veselo upati, de bo naš Oče nebeški nad nami zopet dopadajenje imel, nas v svojo pri¬ jaznost in ljubezin dovzel, in storil, de bomo srečni postali, ali kar je ravno tisto , on nam bo odpu¬ stil naše grehe in zasluženo kazen. Koga tedej milostljiviga ali usmiljeniga imenujemo ? Tudi to bomo nar Iožej iz poprejšne prilike zapopadli. — Starši, ki svojih progresivnih otrok precej ne kaznujejo, temuč njih poboljšanja perča- kujejo — starši, ki otrokam tudi takrat, kadar jih kaznujejo, svoje dobrotne roke ne odtegnejo, in jih s kaznijo le poboljšati žele — starši, ki pobolj- šanimu otroku pregrešik radi odpuste, se imenujejo usmiljeni. — Ravno iz tega namena se tudi Bog usmiljen .ali milostiv imenuje, ker našiga pobolj¬ šanja poterpežljivo in ljubeznjivo perčakuje, do njega še s časnimi kaznami napeljuje, in poboljšanimu grešniku greh odpusti. Ali človek božjo milost, kot druge last¬ nosti božje zamore iz svoje lastne pameti zvediti ? Bog je človeka nedolžniga vstvaril; po njegovi sveti volji naj bi bil tudi nedolžin ostal. Za to je z njegovo nepokaženo voljo tudi toliko bistro pamet združil, de je človek z njo sam od sebe brez dru- ziga zunajniga poduka spoznal praviga živiga Boga in njega lastnosti, kakoršinih mu je bilo v nepoka- ženim, nedolžnim stanu v počastenje božje, v spoz¬ nanje božje svete volje in v razveseljenje lastniga serca vediti treba. — Ker pa Bog ni človeka vstva¬ ril, de bi grešil, ali de bi mogel per njem odpu- šanja grehov iskati, torej mu tudi v njegovo pamet ni vložil spoznanja lete lastnosti, svoje milosti, kakor mu je vložil spoznanje drugih takih lastnost, ktere so mu bile še v stanu nedolžnosti vediti ali potrebne, ali pridne. Od tod pa pride, de pamet, ako ravno je po grehu oslabljena, še vender do spoznanja drugih lastnost božjih svojo nekdajno moč čuti, kar pa spoznanje milosti božje zadeva, si ven- 173 der sama od sebe brez božjiga poduka, iz tamnic nevednosti ne more pomagati. Naša pamet nam sicer priča, de je Bog neskon¬ čno dober, tode nam tudi perpoveduje, de je nje¬ gova dobrota v tesni zavezi z njegovo vsigaved- nostjo, svetostjo in pravico; to je, de on vsigavedni vsaki še tako skrivni greh ve; de on nar svetejši sledni greh sovraži, de on nar pravičniši sledni greh kaznuje , in de tedej on nar dobrotljivši s svojimi dobrotami le nedolžniga, svetiga obdarovati zamore, ker sicer bi prejenjal svet in pravičin biti. — Zraven tega nam pa naša vest priča, de smo bolj ali manj, vender pa vsi grešniki po bese¬ dah sv. Janeza: „Kdor sam od sebe poreče, de greha nima, je lažnik, in resnice ni v njegovih ustih.“ — Naša pamet nam pravi, če hočemo božje dobrote deležni postati in večno zveličani biti, de moramo božji pravici za greh zadostiti, sicer osta¬ nemo večni dolžniki. Kako bomo pa božji pravici zadostili? Je morde že zadost, de se poboljšamo, in nič več ne grešimo ? Pa to smo že tako vsaki čas posebej storiti dolžni, in torej še s tem samim z greham storjeniga dolga nikakor ne plačujemo.— Ali mar zamore človek kdaj več dobriga storiti, kot je storiti dolžan, de bi s zdajšniin ostankam poprejšni dolg kaj poplačati zamogel? Tudi tega ne zamore, nam naša pamet pravi; zakaj človek je vsaki čas toliko dobriga storiti dolžan, kolikor za¬ more , in si nikdar veči obilnosti kot je dolžnostna, ali ostanka na dobrih delih za poplačanje s poprej- šnim greham storjeniga dolga ne more perdobiti. Kam tedej naj se v takim stanu oberne? Storjeniga ne more nestorjeno narediti. Kje naj pomoči iše, de večno nesrečin ne bo ? S kakim zadostilam za¬ more božjo pravico utolažiti? Kako se božjih dobrot vdeležiti? Glejte, na vse te vprašanja si človeška pamet sama sebi prepušena nikakor zadostno od¬ govoriti ne more! Odpušanja grehov zamore želeti, to de iz sebe zvediti, ali in kako ga je mogoče zadobiti, in ga za gotovo upati smeti, zato ne najde nobene terdne stopnje. Iz tega vzroka so marsikdaj celi narodje, kte- 174 rim ni luč sv. vere svitila, in ki so vender potrebo opravičenja zavolj svojih grehov čutili, mnoge za¬ dostila in pomoči opravičenja si domišljevali. Tako so postavim dolge molitve opravljali, mnoge daro¬ ve , dan' pod raznimi podobami nanašali, clo svoje otroke darovali, in sami sebe terpinčili; pa vse take dostikrat grozovitne zadostila jim serca niso umi¬ rile, dokler jim luč od neba doli ni posvitila, luč namreč besede božje. In še zdej bi tudi mi v nič boljšim stanu ne bili, ko bi nam ne bila luč sv. vere posijala. Ona nas uči, ona nas zagotovi, de je Bog usmiljen, to je, de nam hoče greh odpustiti, ako nad nami po¬ trebno perpravo k odpušenju najde, in de nas po odpušenim grehu želi tistiga zveličanja vdeležiti, ktero je on sveti in pravični sodnik le tem perpra- vil, kteri nikdar svoje duše z greham ognjusili niso. Ali se pameti nikakor božja milost ne zazdeva? Naši pameti se božja milost iz tega zazdeva, ker pamet spozna, de hi bil Bog precej po doper- nešenim perviin grehu človeka kot nekdaj grešne angelje po svoji pravici zavreči mogel; še več, de hi bil mogel človeka že le s poverbanim greham ognjušeniga od sebe odločiti: vidimo pa vender, de on ljudi, če kaj hudiga store, ne kaznuje precej, tedej mora kak močin zaderžik biti, kteri božjo neslšončno pravico perzanesljivo stori. Toliko se naši pameti zazdeva, to de vzroka tega bi sama od sebe ne mogla spoznati, ko bi ga ji božja be¬ seda ne oznanila, tudi bi si milosti božje ne znala oberniti v dušni prid, v odpušenje greha, ko bi je ravno ta božja beseda ne podučila. Ali in kako nam sv. pismo stare zaveze božjo milost oznanuje ? Kaj pa de ne smemo v nar stariših časih med Hebrejci toliko natanknih in popolnih zapopadkov. od božje milosti iskati, v časih, v kterih še ni bilo tako čistih zapopadkov od Mesijaza sveta in njego- viga duhovniga kraljestva: ker to lastnost je še le irs presrečno opravila človekoviga odrešenja po božjim Sinu Kristusu Jezusu prav razjasnilo, kar nam pa še le sv. pismo nove zaveze odgerne ali razodene. — Vender pa že tudi v stari zavezi slišimo nepre- nehama veselo resnico dopovedovati, de je Bog per- pravljen zares poboljšanim grešnikam greh in kazili odpustiti. — Že Kajna je Bog sam učil, de bo v poboljšanji mir in zadovoljnost serca odpušanje greha in povračilo zadobil, rekoč: „(1. Moz. 4, 7.) Ali ne boš povračila prejel, ako boš dobro sto¬ ril : ako pa hudo, kaj ne, de bo greh precej pred durmi? vender naj je poželjenje do njega pod te¬ boj , ti pa čez tisto gospoduj 61 ! — Ob Noetovim času je milostljivi Bog ljudem sto in dvajset let v poboljšanje odiočil, in jim je Noeta v pridgarja dal. Ko bi bili ljudje takrat sami v se šli, in se pobolj¬ šali, bi jim bil Bog greh in kazin odpustil. — Tudi Abrahamu je bila božja milost znana, in torej je za Sodomo s tolikim zaupanjem prosil.—Kadar je Mozes Izraeljcam postavo podal, jim je kazin na¬ povedal, če se bojo čes postavo pregrešili: oblju¬ bil jim je pa tudi odpušanje kazni, če se bojo zopet postave deržali, in se iz celiga serca po po¬ stavi ravnali. — Izraeljci so tudi resnično vselej le¬ to občutili. Kolikorkrat so koli grešili, so bili udar¬ jeni, če so se pa poboljšali, jim je bila šiba od¬ vzeta. — In Bog sam se Izraeljcam ne razodene samo pravičniga, temuč tudi usmiljeniga rekoč: „(11. Moz. 20, 5. 6, 2. — 4. 8. 14.) Jest sim Gospod tvoj Bog, močni Bog, kteri nobeniga druziga zra¬ ven sebe ne terpi, in obiše očetov krivico na otro¬ cih do tretjiga in četertiga roda per teh, kteri mene sovražijo. — In storim usmiljenje na tavžente tem, kteri mene ljubijo, in se moje zapovedi derže — ali kar je vse eno, storim usmiljenje brez mere, brez meje. — Še bolj zložno pa božjo milost psalmi in preroki dopovedujejo. Le v 10SŠ. psalmu poslušajmo razsvitljeniga kraljeviga pevca: „Hvali Gospoda, moja duša! in nikar ne pozabi vsili njegovih dobrot. •—‘(On je taisti) kteri vse tvoje pregrehe odpuša : Kteri vše tvoje slabosti ozdravlja: — Kteri tvoje življenje od smerti reši: Kteri tebi obilno milost in 176 usmiljenje skaže. — Gospod je usmiljen in milostiv: dolgozanašljiv, in poln usmiljenja. — On se ne jezi brez nehanja: in tudi ne žuga na vekomaj. — On ne ravna z nami po naših pregrehah; in nam tudi ne povračuje po naših hudobijah. — Zakaj kakor visoko je od zemlje do nebes, tako veliko je nje¬ govo usmiljenje nad temi, kteri se njega boje. — Kakor dalječ je jutro od večera, tako dalječ je on naše pregrehe od nas postavil. — Kakor se oče otrok usmili, tako se Gospod tistih usmili, ki se njega boje. — Zakaj on ve, kako slabe stvari smo mi. On se spomni, de smo prah‘ 4 . — Izaija pa jo tako uči: „([Iza. 55, 7.) Kaj zapusti hudobni svojo pot, in krivični svoje misli, naj se k Gospodu po- verne, in on se ga bo usmilil, in k našimu Bogu, zakaj per njem je obilno odpušanja".-Ecehielu Bog zapove tako oznanilo Izraeljcam dati: „(Eceh. 33, 11.) Kakor resnično jest živim, nočem smerti hudobniga, temuč de se hudobni od svojiga djanja oberne in živi. Spreobernite se, spreobernite se od svojih tako hudobnih del: in zakaj biumerlahiša Izrael. 14 — Per preroki Joelubei’em: „(Joel. 2 , 12. 13.) Sdej tedej pravi Gospod : Obernite se k meni iz celiga serca, s poštam, z jokam, in z zdi- hovanjem. — In rastergajte svoje serca, ne pa svo¬ jih oblačil , in obernite se k Gospodu svojimu Bogu: zakaj on je dobrotljiv in milostljiv, poter- pežljiv in obilniga usmiljenja, in rad odjenja od tega, s čimur on tepe. — Kako nam bukve nove zaveze božjo mi¬ lost oznanujejo ? Že sv. pismo stare zaveze nam, kot smo ravno slišali, vidno božjo milost odkazuje, vender jo očem naše pameti še le sv. pismo nove zaveze prav na svitlobo postavi. Ona nam dopoveduje, kako skerbno in ljubeznjivo je Bog človeštvo od pogubljenja otel: Tako je Bog svet ljubil, de je dal svojiga edi- norojeniga Sina, kteri je zmotjene do spoznanja njih nesreče, in do poboljšanja 'vodil, in božji ne¬ skončni pravici za grešno človeštvo zadostil; ka- koršniga zadostila zunaj njega nebo in zemlja nista 177 zamogla dati, in brez kakoršniga bi ne bil mogel nihče odpušenja greha, in torej tudi ne zveličanja doseči. — Ono nam dopoveduje, kaj je Jezus Kristus vse v dopolnjenje tega svojiga opravila sto¬ ril. S svojim krotkim in prijaznim podukam jegnju- sobo zmot iz uma in volje zbrisal, de so ljudje za- mogli od Boga sebi v serce zapisano postavo v novič vgledati in brati. Z njim jim je odkazal njih pregrehe, odkazal strašne kazni, ki so si jih z njimi zaslužili. Z njim jih je ljubeznjivo pobolj- šanja opominjal, in jim je veselo obljubo dajal, de jih bo na to njegovi Oče nebeški zopet v svojo ljubezin, v svoje otroke vzel; in v vikši posvit- Ijenje in poterjenje te resnice jim milo priliko od zgubljeniga sina perpoveduje. Oznani jim, de od svojiga Očeta ni v to poslan, de bi svet sodil, te- muč de bi iskal, kar je bilo zgubljeniga. Imenuje se sam dobriga pastirja, ki hiti za zgubljeno ovčico v pušavo, in jo skerbno iše, dokler jo najde,, naj¬ deno pa poln veselja na svoje naročje zadene in domu nese, nad čimur se clo angelji v nebesih ve¬ sele. Ono, sv. pismo nam dopoveduje, kako sladko tolažbo je božji Sin sam v skesane in poboljšane serca vlival, v serca grešnikov, kteri so vanj zaupali: Zaupaj moj sin, moja hči, tvoji grehi so ti odpušeni! Cio razbojniku da toliko veselo obljubo: Še danes boš z rnanoj v raji! Ono nam dopoveduje, de smo za veliko in drago ceno kupljeni , ker je včlovečeni Sin božji po besedah prerokov naše grehe in hudobije sebi naložil, se božji pravici v dar dal, in se pustil kot jagnje v mesnico, poln poterpežlji- vosti v terpljenje in smert peljati, de je v spravo z Bogam za nas svojo presveto kri prelil. — Ono, sv. pismo, nas še prav posebno božje milosti s tem zagotovi, ker nam perpoveduje tisto veliko oblast, ko jo je Jezus svojim Aposteljnam in njih nastop- nikam dodelil rekoč: „Prejmite sv. Duha, kterim bote grehe odpustili, so jim’odpušeni"! Torej so se aposteljni in njih nastopniki po tem usmiljenim po¬ velji vselej ravnali, in v njem zapopaden nauk od milosti božje, ktera v resnici spreobernjenim greš- nikam greh odpuša, zvesto oznanovali.' Sv. Peter 178 pravi: „Gospod poterpežljivo ravna z nami, ker noče, de bi bili kteri pogubljeni, ampak de bi se vsi k pokori povernili.“ Ali si pa , te dve lastnosti: božja pravica in božja tnilost niste nasprot ? Božja pravica nas uči, de mora Bog zavolj svoje svetosti sledni greh po njega velikosti in per- meri nad sledno s pametjo obdarovano stvarjo, naj si je angelj , ali človek, smertni greh pa večno kaznovati, ker božji neskončni pravici nobeno ome¬ jeno bitje, nobena stvar za krivico z greham stor¬ jeno ne more zadostiti. — Božja milost pa nam pravi, in nas zagotovi, de Bog v resnici skesanim in poboljšanim grešnikam greli in z njim zaslužene kazni odpusti. — Mislil bi si tedej lahko kdo, če Bog skesanimu in poboljšanimu grešniku greh in kazin odpusti, njegova pravica ne kaznuje po za- služenji greha; ce ga pa po zasluženji kaznuje, per njem milosti biti ne more? Na to odgovorim: Resnično je to , de je Bog pravičin, in de on po svoji pravici greh nad sledno s pametjo obdarovano stvarjo po njega velikosti in permeri, smertni greh pa večno kaznuje , če ni za krivico z greham storjeno permerjeniga zadostila, kakoršniga pa nobeno omejeno bitje, nobena stvar, in tedej tudi človek Bogu dati ne more. — Resnično je pa tudi, de Bog skesanimu in poboljšanimu greš¬ niku greh s znjim zasluženimi kaznami vred odpuša, to je, de je milostljiv; — pa si vender te dve last¬ nosti niste nasprotne, temuč si, le poslušajte, to¬ liko prijazno roke podajate, grešniga človeka iz večne nesreče rešiti, brez de bi bilo treba božji pravici kaj odjenjevati. In to sicer tako: Ker se je Sin božji včiovečil, in za grehe vsiga človeštva svojo presveto kri prelil, je božja pravica nad njim greh kaznovala, on je pa božji pravici zadostilo neskončne vrednosti, in torej obilno zadostilo per- nesil, in nam z njim božjo milost perdobil. Sv. Pe¬ ter piše: Vedite, de niste s stroliljivimi rečmi, s zlatarn in srebram od svoje hudobne poti rešeni: — ampak z drago Kristusovo kervjo, kakor čistiga 179 neomadeževaniga jagnjeta." — Tedaj je Bog po¬ boljšanimi! grešniku usmiljen brez razžaljenja nje¬ gove pravice. v Cimu naj vemo , de je Bog neskončno milostljiv ? 1. Misel, de je Bog neskončno milostljiv, naj naše serce razveseli, in s sladkim upanjem na¬ polni. Zakaj grešniki smo, vsaki dan še nekoliko grešimo, in nihče ni brez greha. „Kdor poreče, de nima greha, je lažnik, in ne govori resnice." Kaj pa bi začeli, ko bi ne vedili, de je Bog ne¬ skončno milostljiv, in po svoji milosti perpravljen, v resnici poboljšanimu grešniku greh odpustiti! Stra¬ šno obupanje bi se našiga serca polastilo, in nikdar bi ne mogli vesele ure imeti v svojim življenji, ker bi se nam bilo vedno pred božjo pravico tresti. Pa kakšina groza bi nas še le na zadnjo uro pred vratmi v večnost sprehajala! Če že hudodelnik od straha trepeče, in je od britkih skerbi ves prepa¬ den , kadar zasluženi kazni na prot gre, kaj bi še le od grešnika rekel, kadar čuti, de se bo zdej in zdej ura perbližala, in de je že tu, ko bo v roke pravičniga Boga padel, iz kterih večno več rešen ne bo? Ali Jezus Kristus nas je podučil, de smemo od neskončno usmiljeniga Boga odpušanje grehov upati, in če se le po zgledu zgubljeniga sina k Bogu svojimu Očetu nebeškimu v pokori in pobolj- šanji povernemo, nam ni več treba od straha ko- perneti, temuč se smemo s prijetnim zaupanjem hiši svojiga Očeta, z mirnim sercam hiši večnosti bližati. 2. Ne smemo pa vender zgrešiti, de je božja milost z drugimi lastnostmi v tesni zvezi, v tesni zvesi z njegovo vsigavednostjo, pravico in svetostjo, in torej ne obljubi slednimu odpušenja grehov, in zveličanja, če poreče Gospod, Gospod! temuč de gleda na spreobernjenje serca, na poboljšanje živ¬ ljenja. Božja pravica ne perpusti drugač grešnikam grehov odpušati, in božja svetost ne perpusti dru¬ gač grešnikov v gnado in ljubezin sprejemati, kot če oni sami v se gredo, svoje grehe spoznajo, per- 12* 180 serčno obžalujejo, se poboljšati terdno sklenejo, in se torej sledne perložnosti, ki jih utegne v greh napeljati, skerbno ogibajo, zraven pa s pogrejsnim greham storjeno škodo porovnati skerbe. Nad ko¬ mur se tega ne najde, temu še solnce milosti božje ne vzhaja, temuč je le božji pravici v maštovanje perhranjen. 3. Desiravno vemo, deje božja milost neskončna, se pa vender skerbno varujmo, de ne bomo ravno zato raji v greh pervolili, ali se v grešne prilož¬ nosti podali, zakaj s tem bi se ostudne nehvalež¬ nosti, prederzniga zaupanja v božjo milost vdele- žili, kar je greh v svetiga Duha. Od teh grehov pa Jezus pravi, de ne bojo ne na tem in ne na unim svetu odpušeni; to je, tak človek se na tem svetu težko, ali pa še clo ne spokori, grehi so pa tako veliki, de z njimi ognjušen človek na unim svetu ne pride v vice, temuč v pekel, kjer ni več odpušenja, in večno ne več časa pokore.— Vtisni¬ mo si torej raji tole v serce: Desiravno „Gospod perčakuje, kakor Izaija govori, de bi se nas usmi¬ lil", ko nas po lastni vesti, po starših, spovedni¬ kih, pridgarjih, po drujih modrih in dobrih ljudeh opominja, svari, k sebi kliče, bo pa to njegovo usmiljenje vender le nekoliko časa terpelo, kar ravno ta bogaboječi prerok pravi: „Mera mu bo odmer¬ jena, in po tem bo pokončan." Ravno to resnico, če je tudi milost božja v Bogu neskončna, de pa do sledniga človeka posebej le en odmerjen čas terpi, nam zgled Jeruzalema in Judovskiga ljudstva E okaže. Učil, opominjal, svaril, kaznoval gaje iog že tolikokrat, pošiljal mu je sv. može, prero¬ ke, de so mu pot pravice odkazovali, ga nanjo na¬ peljevali. Poslednič jim pošlje svojiga edinoroje- niga Sina, pa tudi njega in' njegoviga sv. nauka ne sprejmejo. Na to Gospod svojimu usmiljenju do Jeruzalema in do Judovskiga ljudstva mejnik po¬ stavi, mu odtegne spoznanje dobrotljiviga nauka, in na zadnje tudi nauk, in izdal ga je svoji pra¬ vici, kar je še Jezusa globoko v serce ginilo, de se je nad njim zjokal rekoč: „Ako bi bilo pač čas svojiga obiskanja sposnaio, z dej je pa skrito pred 181 tvojimi očmi“! Ravno taka se še zdej godi; Bog velikokrat tudi med nami per tem ali per tem mejo svo- jimu usmiljenju postavi, akoravno je v njem ne¬ skončno. Kadar si ga namreč začne človek v greh obračati in ves prederzin misli: se ga bom že še čez kaj časa deležniga storil, zdej pa hočem ne¬ koliko časa v starih priložnostih, drušinah in gre¬ hih ostati, ga Bog zapuša s svojo gnado, in mu spoznanje dobrotljiviga nauka odvzame, de ga nauk več ne veseli, de ga začne nepotrebniga imeti, in opušati. Na to pa v slabe navade zaide, se v njih vkorenini, in poslednič se zgodi, de mu je gnada odvzeta, in de več usmiljenja in odpušenja ne do¬ seže. Zatorej sv. Duh sledniga pred tako silno ne¬ varno zmoto kot ostudno nehvaležnostjo svari rekoč: „(Sir. 5, 6.) Nikar ne reci: Božje usmiljenje je veliko, on se bo usmilil čez obilnost mojih grehov. Zakaj njega serd se tako hitro perbliža, kakor usmiljenje, in na grešnika se njegovi serd ozira. Njegova jeza bo naglo peršla, in ob času mašteva- nja te bo razdjal.“ — Misel, de je Bog do nas grešnih stvari milostljiv, naj nas torej še le od greha zavračuje, in sicer toliko več, ker smo mu za njegovo milost hvaležnost in ljubezin dolžni. Varimo se zato vsiga, kar je njemu zoperniga, svoje grehe pa obžaljujmo in opustimo, in si z novim pobožnim življenjem perzadevajmo njegove ljubezni in milosti deležnim postati. 4. Če božjo milost pomislimo , naj nas to pre¬ mišljevanje k ponižnosti napeljuje. — Zakaj spo¬ znati moramo, de ne smemo svoji moči ali svojimu zasluženju perpisovati, ker še nismo pogubljeni, temuč, de bi bili že zdavnej v nesrečni tovaršiji zaverženih angeljev, ko bi nas bil Bog po svoji pravici sodil. Oli kdaj bi se bila že nad nami po¬ trpežljivost nar ljubeznjivšiga človeka vtrudila, ko bi ga bili le desetino tolikokrat žalili, kot smo se v Boga pregrešili! In on nam nehvaležnim že toliko časa zanaša. Zanesel nam je ob času, ko smo hu¬ dobne misli v sebi premetovaJi, kako bi mu tudi v djanji zopervali; zanesel nam je, ko smo ga s siabimi pogovori tako rekoč preklinjali; zanesel nam 182 je, ko smo s slabim djanjem njegovi tempelj, kar smo mi, odsvečevali; zanesel nam je, ko smo že tolikokrat do dobriga opominovanja gluhe ušesa, terdovratno serce imeli; zanesel nam je ob času, ko so se angelji nad našim strašnim prederznjenjem zavzeli, nad našo gerdo nehvaležnostjo čudili, in perčakovali, kdaj jim bo Bog vojsknih množic ukazal, nam po naših delih poverniti; ko so bili nebo, zemlja in pekel perpravljeni, nas na povelje nar svetejšiga in vsigamogočniga Boga pokončati. Njegova neskončna milost nam je še le zanašala, in nas še clo z brezštevilnimi dušnimi in telesnimi do¬ brotami obdarovala. O kako močni perganjik nas osramotiti, ponižati, in v ponižnosti ohraniti je tako premišljevanje! — Usmiljeni pogled Jezusov je Petra osramotil, ponižal in vedno v ponižnosti ohranil.— Oh ko bi to tudi per naših sercih spomin v Jezusa opravil, pač bi enkrat z Davidam veselo porekli: »Gospodove usmiljenja bom večno prepeval." — »Do¬ bro mi je, ker si me ponižal." 5. Božja milost naj naše serce do hvaležnosti prebudi, ker je ravno ona, ki nas časnih in večnih dobrot vdeleži. Kraljevi prerok dobrote božje mi¬ losti tako premišljuje, in svojo dušo k hvaležnosti obudi: »Hvali moja duša Gospoda, in nikar ne po¬ zabi vsili njegovih dobrot." On našteva božje do¬ brote vsako posebej, in jih s hvalo združi. Hvali ga a) za odpušanje grehov, ker pravi: „Onje, kteri ti vse tvoje grehe odpuša." h) Hvali ga za ozdravljenje slabost, ktere odpušeni grehi za seboj zapuste: on je: »kteri vse tvoje slabosti ozdravlja." c) Hvali ga za rešenje od večniga pogubljenja, blizo kteriga je že bil: on je: »kteri je tvoje živ¬ ljenje od pogubljenja rešil." d) Hvali ga za veliko drugih milost, s kterimi je bil obdarovan : on je : »kteri it obilno milost in usmiljenje skaže". e) Hvali ga, ki mu je želje z dobrotami dopolnil: on je: »kteri te z dobrotami po tvojih željah obdaruje", f) Hvali ga za upanje srečniga od smerti vstaje¬ nja: on je: ki te kakor postojno pomladi." — Tudi sv. Pavel Boga hvali zavoljo njegove milosti: »Jest se mu zahvalim, kteri me je poterdil, Jezusu Kri- i83 stusu Gospodu našimu, — ker sim bil poprej pre- klinjevavic: zdej sim pa božjo milost dosegel". — Ker je pa nar imenitniši in nar pogiavitniši delo božje milosti včlovečenje božjiga Sina Jezusa Kri¬ stusa vzrok in studenec vsih drugih del usmiljenja božjiga, bi torej mogli sledni dan sosebno zato, kot tudi za vse druge dela milosti Boga perserčno zahvaliti, na česar nas sama cerkev sledni dan tri¬ krat opomni, kadar zjutrej, opoldne in zvečer zvo¬ niti ukaže v spomin angeljeviga pozdravljenja — spočetja Device Marije od sv. Duha — in včlove- čenja Sinu božjiga — ter našiga odrešenja. 6. To, de je Bog do nas milostljiv, naj tudi nas usmiljene do našiga bližnjiga dela, sicer bi ne mogli Božje milosti deležni postati. Jezus nas tega uči rekoč: „Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen; odpustite, in vam bo odpušeno. Zakaj, s kakoršino mero bote merili, s tako se vam bo merilo." — Ali niso te besede per toliko ljubez- njivim nauku od božje neskončne milosti vender kakor močne strele do sere vsih tistih , kteri v prepiru, v jezi, v sovraštvu med seboj žive, in nauka od ljubezni sovražnikov ne razumijo, ali veliko več dopolniti nočejo? Pa naj jim le bojo, saj so sami krivi, de jih zadenejo! — Vam pa, ki imate še serce za sladik jarm Jezusoviga sv. nauka te le besede na serce položim, in z njimi znani nauk perporočim : Otročiči, ljubite se med seboj! Bodite si dobrovoljni! Odpustite si radi ras- žaljenje; saj mi še večkrat in veliko hujši Boga žalimo! Odpustite mu, če vam tudi kdo krivico stori; saj mi še veči krivico Bogu z slednim gre- ham storimo : naš dolg do Boga je veči v permeri do krivice, ki jo nam bližnji stori, kot deset tavžent centov zlata v permeri do sto denarjev! Še clo svo- jiinu sovražniku nič hudiga ne želite ino ne pervo- šite, veliko več mu nesrečo odvernite, če je mogo¬ če, in mu dobro storite, kolikor zamorete. Nikarte pa misliti, de je to moj nauk; nak , to je Jezusovo povelje do sledniga, kdor želi z njim v nebesih stanovati in kraljevati; On namreč pravi: „(Mat. 5, 44. 45.) Ljubite svoje sovražnike, dobro jim 184 storite, kteri vas sovražijo, molite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo, de bote otroci svojiga Očeta, ki je v nebesih, kteri da svojimu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične. £t — In kar nas je nar ljubeznjivši uče¬ nik od usmiljenja do sovražnikov z besedo učil, to nam je s sprelepini lastnim izgledam odkazal. Na križ perbit v strašnih bolečinah, in grenko zaniče¬ van še svoje suhe usta odpre in z vsahnjenim jezi¬ kam prosi — za koga, ali mar za svoje prijatle, aposteljne, za svojo mater? Nak, za svoje grozo- vitne, neusmiljene sovražnike s toliko milimi bese¬ dami prosi: Oče, odpusti jim, saj ne vejo, kaj delajo! In kolikorkrat po Jezusovim nauku molimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikam“, tolikokrat se spomnimo, de sme¬ mo le takrat od Boga milosti in odpušenja grehov upati, kadar tudi mi iz celiga serca njim odpusti¬ mo, kteri nas razžalijo, to je, če smo do svojih nasprotnikov usmiljeni. XI. lastnost božja: Bog je nespreminljiv. Bog je nespreminljiv; on je vekomaj ravno tisti. Na svetuje vedno spreminanje, lastno je vsim rečem, vsim stvarem. Kar je svet vstvarjen se štirje časi leta neprenehama verste. Prijetna pomlad merzlo zimo prežene, doline in gore, drevje in polje s svojo praznično obleko ogerne, vse, kar je zimski mraz osmertil, prebudi, oživi. Pa kmalo je permorana poletju jenjati, ktero v sad nje cvet zdeluje. Ali tudi poletje se stara, njegova vročina se ohladi in njega mesto bolj dolgačasna jesen nastopi, ktera sad in poljski perdelik pogodi. Potlej pa zemlja svojo praznično obleko sleče, in stanovanje mrazu in zimi perpravi. — Enako spreminanje ponavlja vse druge reči, ubraniti se mu nobena moč ne za- 185 more. Stvar stvar odriva, stvar stvari mesto jenjuje, prostor daje. Reč se razpade, in nje razpad da kal za drugo. Močni hrast ? ki je sto in sto let vetru in zimi, mrazu in vročini v bran stal, začne s čašama pod težo svojih let pešati, slabeti in trohleneti, poslednič pa omaga, in se v drob raz- vali. Njegovi razval pa poživi cvetlice in zeliša; pa kmalo tudi one vsahnejo. Zver, ki se je s kerv- jo slabotnih živalic mastila, postane poslednič ko¬ silo drugih žival. — Glejte tako je na svetu vse pod postavo spreminljivosti, in spreminljivost je nar bolj nespreminljiva na svetu. Kakoršina je pa na svetu z vsimi drugimi živimi in mertvimi stvarmi, de so vedni spreminitvi izdane, taka je tudi s slednim človekam posebej, s celimi narodi sploh. Rod je od roda odrinjen, narod na¬ rodu jenjuje, cele ljudstva se iz zemlje pogube, in druge na njih mesta nastopijo. — Vse omahljivo pride dete na svet; ne more si življenja ohraniti, le s stokanjem in s solzami zamore drugih serca mečiti. Pa kdo bi verjel, de ono, ki si samo še solze od oči obrisati ni v stanu, močin mož, in v časih strah tavžentam drugih ljudi postane? Ali kdo bi tudi verjel, de njegovi moči, časti in njemu sa- mimu zadnja ura bije? Njegovo obličje omedli, nje¬ gove oči obstoje in steklene postanejo, roke in noge mu odpovedo, beseda mu zastoji, —- in dano bo zdej njegovo truplo strohljivosti in červam v jed. S čašama pa se še clo njegov spomin zgubi. Oh le koliko velikanov in mogočnih je že nekdajne čase živelo; pa zdej ni več njih, in ne njih sledu! In čez majhno let se bo tako od imenitnežev zdajnih časov govorilo. — Spremenitev je delež vsih stvari, vsih ljudi. Ali spreminljivosti ne ugledamo le s telesnimi očmi na vidnih rečeh, temuc jo skušamo tudi od znotraj v nevidni duši, če se do nje s premišlje¬ vanjem podamo. — Misli, sodbe, sklepi, nagnjenja, vesele in žalostne, prijetne in grenke občutenja se v nas bolj naglo kot lepo in hudo vreme spreminajo. Kar človeka v otročjih letih mika, ga mladenča več ne veseli, kar ga mladenča veseli, se mu možu ne 186 perleže, po komur si mož perzadeva, se mu na starost nekako pergraja. — Kar ravno zdej terdno sklene, po pretečeni uri zaverže. — Ravno se ves na pot pobožnosti poda, ali le prehitro ga mični greh, kterimu se je za večno odpovedal, na se potegne. — Kar danas s toliko vnemo zida, jutri podera. — Zdaj komu toliko zvesto prijaznost obe¬ ta, in se zavolj nje srečniga šteje, pa ob kratkim se mu serce vse oberne, in njega, ko ga je ravno prijatla imenoval, čertiti začne, in ga še poznati več noče. Kaj se pravi : Bog je nespreminljiv? Človek in dela njegovih rok, zemlja z vsimi stvarmi, vse, vse je pod postavo spreminljivosti, nobena reč nima obstoječnosti na svetu. Sam stvar¬ nik je v teh, med temi in nad temi vedno spremin- ljivimi, vedno ponovljenimi rečmi zmeraj tisti veliki nespreminljivi Bog. To se reče: V Bogu, v kterim so vse nar boljši lastnosti od vekomaj neskončno popolnama, se ne da nič ne zvikšati, in ne zmanj¬ šati, in ne premeniti, temuč v njem vse, kar njegovo bitje, ali njegov um, ali njegovo voljo zadene, ravno tako popolnama večno ostane, kakor popol¬ nama je od vekomaj in zdaj; per njem ni sence spremenjenja. — Njegovo bitje je večno, čistoedino, duhovno, neomejeno, vsigapričijoče; nad njim ne more ne čas, ne prostor, ne druga moč ali sila nič prenarediti, zmanjšati ali zvikšati. — Njegov um je vsigavedin in narmodrejši; ne da se mu nič več perdjati, nič odvzeti. —- Njegova volja je vsiga- mogočna, neskončno sveta, pravična, dobrotljiva, milostljiva, resnična in zvesta, vsa popolnama, ne zamore se v ničimur nič narasti, nič upasti: in po tem takim on od vekomaj in na vekomaj zmeraj ravno tisti ostane. Iz česa se spozna , deje Bog nespreminljiv ? Naša lastna pamet nam božjo nespreminljivost zložno iz tega, kar je Bog, spričuje. Bog namreč je neskončno^ popolnama bitje, in ravno zato ne more nad njim nič spremenjeniga, nič zvikšaniga, nič 187 zmanjšaniga biti, ker sicer bi on Bog ne bil. Zakaj, ko bi se k njegovi popolnosti kaj zamoglo perdjati, bi pred perdjanjem še ne bil neskončno popolna- ma, in torej tudi ne Bog. Ko bi se pa od njegove popolnosti kaj odvzeti zamoglo, bi prejenjal ne- skočno popolno bitje, in torej tudi Bog biti, ker bi bila pomanjkljivost nad njim. Kot se pa v Bogu ne da nikdar pomanjkljivosti misliti, ravno tako se ne da v njem misliti spreminljivosti, kar sv. Jakob lepo izgovori rekoč: „(Jak. 1,17.) Vsaki nar boljši dar, in vsako popolno podarilo je od zgorej doli, in pride od Očeta luči, per kterim ni spremenjenja, tudi ne sence kakšniga preobračenja.“ Kako še naša pamet božjo nespremen¬ ljivost pričuje ? Kaša pamet božjo večno nespreminljivost iz božjih lastnost pričuje. Le poslušajmo. Človek se spreminja po telesu: z leti raste, z čašama močnejši perhaja: na starost njegove moči slabe, on peša in zadnjič umerje. Kakor je pa člo¬ veško telo, tako so tudi vse druge telesne reči na svetu spreminljive, kar smo slišali že od začetka tega nauka, in kar sledniga skušnja uči. — Bog pa je čistoedini, nerazdeljivi duh; ki ni nič teles- niga, in torej tudi nad njim nič spremenjeniga biti ne more. Koga pa človeka spreminja? Spreminja ga čas, na kteriga je navezan, kteri mu kot hitri potok, kot leteča ptica naprej hiti. — Bog je pa, kar še vidili bomo, večin in ni na čas navezan, temuč je zunaj vsiga časa, tako de ni per njem ne memo tekočiga časa, ne pretečeniga, ne prihodniga, am¬ pak le vesolna pričijoča večnost, ali večna pričijoč- nost, zavoljo ktere ravno nič nad njim čas prena- rediti ne more, kot nad s čašam omejenim člove- kam, v ali nad drugimi stvarmi. Človeka in druge vidne stvari spreminja tudi ptuja moč, sila ali oblast. —■ Bog je pa vsigamo- gocin: nezmerin v svoji moči in oblasti, ne pozna sunaj svoje nobene druge moči in oblasti; zakaj sledna moč je le od njega, vse stvari imajo le po- 188 sojeno moč in oblast, in le toliko, kolikor jim je on da. Ktera moč se mu bo tedaj vstavila — ktera nad njim kaj premenila ? Človek se spreminja po duši, če nje moči po¬ mislimo. — S svojim urnam, kteri je v otročjih letih kot z omotico obdan, od leta do leta po podučenji, skušnji in lastnim premišljevanji če dalje bolj pravo in napčino, dobro in slabo, pridno in škodljivo spoz¬ nava, to je, človek zmeraj razumniši in modrejši postaja, in ravno to, ker je človek če dalje raz- umnisi, kaže njegovo spreminljivost. — V Bogu pa ni taka. Vsigavedin in nar modrejši je od vekomaj, od vekomaj sledno reč, kakoršina je sama na sebi, in v koga služi, brez zmote in natanko pozna, torej ne more ne razumniši ali modrejši postati, ne zmotjen biti: on je tedej po svojim umu zmeraj ravno tisti. Naša duša ima zraven uma tudi prosto voljo, po kteri zamore spoznano dobro ljubiti, in napčino sovražiti. Vender človek v časih dobro opusti, in stori, kar se mu dostikrat bolj perleže-, slabo. Če pa dalj svoje zmote ne spozna in ne poboljša, to¬ liko slabejši in hudobniši perhaja. Ali, če dobro dela, mu je dobro če dalje prijetniši in ložej storiti, in kolikor več dobriga stori, toliko bolj se tistiga per- navadi; njegova volja je zmiraj boljši, on postane pobožniši in svetejši. Tako je človek po svoji volji ali zmeraj slabši, ali zmeraj boljši, in torej spre¬ menljiv. Bog je pa od vekomaj nar svetejši bitje, ki sledno še tako majhno dobro ljubi, in sledno še tako majhno hudo sovraži, tedaj se njegova volja ne da prenarediti, in on je nespreminljiv. Po teh lastnostih, ker je Bog zgol Duh, večin, vsigamogočin, vsigavedin ; neskončno moder in svet, nam naša pamet pričuje, de je Bog, kar njegovo bitje, ali um, ali voljo zadeva, večno nespremenljiv. Kaj se iz tega izhaja, ker je Bog po svojini bitju, po svojim umu , in po svoji volji večno nespremenljiv ? Iz tega izvira, de je Bog tudi v svojih mislih, sklepih in sodbah, v ljubezni in sovraštvu večno nespreminljiv. — Sv. Pavel pravi: „dokler sim še 189 otrok bil, sim govoril kakor otrok, sim mislil kakor otrok, sim umel kakor otrok. Kadar sim pa mož postal, sim opustil, kar je otročjiga.“ Taka je s človekam: spremenjenje telesa, leta, opravila, družbe, poduk, premišljevanje, skušnja in več druziga v človeku drugačne pa le drugačne misli, občutenja, želje, nagnjenja, sodbe, sklepe, ljubezin ali sov- ražtvo prebudi. Kar je nekdaj želel, mu zdej sko- rej več na misil ne pride; kar je nekdaj poterdil, zdej zametuje, kar je nekdaj delal, zdej podera; kar je nekdaj ljubil, zdej sovraži; kar je nekdaj sovražil, zdej ljubi. In tako pridejo v človekovo serce kesanjej stud, jeza, maštovanje, pa tudi usmi¬ ljenje , dobrotnost, i. t. d. Per Bogu pa ni tako: Ker je on po svojim bitju, po svojim umu in volji večno nespreininljivi, zato so v njem njegove misli, sklepi, sodbe, ljubezin in čertenje nespremenljivi. On je večno ne bo prevergel, ktero je poterdil; on ne bo na vekomaj ljubil, kar je zmeraj zavergel; on ne bo na vekomaj ne od svoje besede, ne od svoje sodbe odstopil. „Nebo in zemlja bosta prešla, nje¬ gove besede pa ne bojo prešle“, se ne bojo pre- menile. — Per njem ni kesanja, ne omahljivosti, ker ni noviga spoznanja. . . Ali nam tudi sv. pismo božjo nespre¬ menljivost oznanuje? Ko so si narodi in ljudstva starih časov po svoji glavi zdej dobrovoljne, zdej čmerne, zdej prijazne, zdej sovražne, po sebi vse spremenljive, omahljive in mnogim slabostim in nagnjenjem vdane bogove, zmišljevali, je Izraeljevo izvoljeno ljudstvo svojiga ediniga živiga Boga že večno nespremenljiviga spoz¬ nalo. Poslušajmo Davida: „(Psl. 101, 26, 27.j Ti o Gospod! si zemljo v začetku vterdil, in nebo je delo tvojih rok.“ Ono bo minulo, ti pa ostaneš ; vse se bo kakor oblačilo postaralo , ti pa ostaneš ravno tisti, in tvoje leta ne bojo nikoli prešle.“ — „Gospod stori k nič svete nevernikov: on zaverže misli ljudstev, in zaverže sklepe poglavarjev. Go¬ spodovi sklep pa ostane na vekomaj: in misli nje- goviga serca od roda do roda.“ Y T bukvah pripo- 190 vest se bere: „(Prip. 19, Sl.) V sercu človeko¬ vim je dosti misel: Gospodova volja pa stanovitna ostane." Po Malahiju se Bog sam nespremenljiviga oznani rekoč: j,([Mal. 3, 6.) „Jest sim Gospod, in se ne spremenim."- ' V novi zavezi jo sosebno umevno sv. Jakob iz¬ govori rekoč: „(Jak. 1, 17.) Per Bogu ni spre- menjenja, in ne sence kakiga spreobračanja." Če je Bog nespremenljiv , kako je sv. pismo zastopiti, kadar od božje jeze od bož- jiga sovraživa , maštovanja , kesanja, usmi¬ ljenja govori? Resje, de jeza, sovraštvo, maštovanje, ke¬ sanje, usmiljenje in sledna strast človeka spremeni, ker ga iz njegoviga navadniga stanu v neki nena¬ vadni stan prestavi, njegovo serce gine, njegovo zaderžanje, djanje in nehanje prenaredi. Ko bi te besede na Boga obernjene, njemu tudi res tak ne- navadin stan kot človeku perlastile, in nad njim take občutljeje kot nad spremenljivim človekam od- kazovale, bi bil on, kaj pa de, kot koli človek spre- minljiv. Ali prepričali smo se dovelj od njegove nespremenljivosti. Kar pa v sv. pismu izgovorjene in poprej imenovane besede zadene, si moramo mi¬ sliti , de so le po človeško rečene imena božjih lastnost. Jeza in sovraštvo božje torej pomenita neskončno svetost, ktera ima večni stud; večno ne- voljo nad greham. Maštovanje božje pomeni nje¬ govo pravico nad nespokornimi grešniki. Kadar sv. pismo reče, Bog se je pokesal, de je človeka vstvaril, so te besede tako vzeti: Nar svetejšimu Bogu se je nad vsepopačenimi in nespokornimi ljudmi ob času Noeta silno studilo, in jih zato nič več na zemlji prenesti noče. Usmiljenje pomeni njegovo milost, po kteri v resnici poboljšanim grešnikam grehe odpuša, gnade deli. Ker je Bog v svojih sklepih kot v svojim bitji nespremenljiv, po cimu je po tem naša molitev , ali druge dobre dela , ker nič nje¬ govih sklepov ne prenaredi? 19i Ako ravno je Bog v svojih sklepih, kot v svo¬ jim bitji večno nespremenljiv, ako ravno ne zamo- remo naredb večno nespremenljiviga in nar modrej- šiga Boga, kakor per spremenljivih ljudeh, s proš¬ njami in zdihovanjem prenarediti, vender misliti ne smemo, kot de bi prava, dobra molitev prazna ali nerodovitna bila. Zakaj zraven tega, de prava mo¬ litev naše misli na Očeta nebeškiga oberne, kteri vse po svoji neskončni modrosti in dobroti ravna, in nas že zato ob hudim času, v nesreči in terp- Ijenji s tolažbo in serčnim pokojem navda; zraven tega, de nam pogled naših misel na obilno plačilo na uni strani groba v sveti vojski potrebno serčnost podeli: si mi tudi ne smemo Boga po lastnosti sla¬ botnih ljudi domišljevati, kot bi per njem kak pre¬ tečen, ali prihodin čas bil; tavžent let je per njem po besedah sv. Petra, kot en dan. Vsi daljni pre¬ tečeni vsi daljni prihodni časi s svojimi zgodovi¬ nami so njemu večnimu in vsigavednimu gola priči— jočnost. Torej se on ne navezuje per svojih sklepih le na posamezne dela, de bi on namreč svoje sklepe predeloval, kakor se mi v svojih dobrih ali slabih delih spreminamo : nak! temuč on vsigavedin, per kterim ni razločka časa, temuč le gola pričijočnost, vse naše molitve, dobre dela, vse naše djanje in nehanje v svoje svete sklepe tako sprejemlje, de jih v celino vsiga našiga življenja postavlja, potlej pa ceno in vrednost vsiga našiga življenja skupej presodi, in po svoji pravični sodbi nespremenljivi sklep stori. Tedej per taki nespremenljivosti božjih sklepov niso naše molitve in dobre dela nerodovitne, temuč sledna dobra molitev, sledno dobro delo služi celino našiga šivljenja Bogu prijetniši storiti, nje¬ govo pravico na dobri sklep oberniti, kteri se večno prenarediti ne da, ako ravno je vse to per Bogu že pričijoče, kar je nam še le prihodno. Cimu naj vemo , de je Bog nespremenljiv ? 1. Ker je Bog včeraj in danas, in na vekomaj ravno tisti večno nespremenljivi, torej le vanj svoje edino, močno zaupanje stavimo. Oh kolika nespamet bi bila sicer se na človeka, ali kako 192 drugo stvar zanašati; zakaj vse je minljivo, vse spreminljivo , kar je časniga, in — s časnim tudi ljudje! Danes so nam prijazni, pa kmalo nam slabo žele, in sovražno do nas mislijo. Danes nam po¬ moči obetajo, pa kmalo se svoje obljube kesajo, in svojo besedo nazaj vlečejo. Danes se še prijatel na svojiga imenitnišiga prijatla, otrok na svoje sta- riše zanaša, ali kmalo jim jih smert odvzame, in z njimi dostikrat tudi časno srečo. Danes se še na svoje zdravje zanašamo, pa kako kmalo nam kaka bolezin tudi to nar vikši dobroto odvzame! Ravno taka je s pozemeljskim bogastvam. Še se danes nespametni zavolj njega prevzetno napihuje, ali ne¬ sreča pride, in odvzame mu malika njegoviga serca, in ga v revšino prestavi. — Njemu le samo ne more nikdar spodleteti, kdor v Boga zaupa; zakaj večniga, in večno nespreminljiviga si v svojo pod¬ poro odvoli. Pač prav zatorej sv. pismo govor/, ker pravi: „(Psl. 124,1.2.) Kteri se na Gospoda zaneso, (stoje) kakor gora Sion; kteri (v Jeruza¬ lemu) prebiva, ne bo premaknjen vekomaj. — Ka¬ kor leže hribje okoli Jeruzalema, tako je Gospod okoli svojiga ljudstva od zdej in na vekomej“. In ako ravno ga težava zadene, stiska obda, si krist¬ jan zna s to lastnostjo serce potolažiti, ker se spomni, de je Bog vedno gola nespremenljiva lju— bezin, ktera ni nič manjši, če hude, kot, če dobre čase pošilja, ktera je ravno tako ob viharju in hu¬ dim vremenu, kot ob jasnim dnevu, ktera neprene- hama z modrostjo združena vse po svetu obrača. 2 . Bog je nespremenljiv — perzadevajmo si tudi te božji lastnosti podobnim postati, to je, naše misli, naše želje, naše perzadevanja, naši sklepi naj so nespremenljivo dobri in sveti; v dopolnjenji božje volje bodimo nepremakljivo stanovitni, ne pa ko terstje, ki se da od vetra sem ter tje majati. In kaj bi nam tudi res pomagalo, ko bi bili zdej gorki, zdej merzli, danes polni gorečnosti za dobro, jutri zopet mlačni in len/, kmalo hitri dobre sklepe sto¬ riti, kmalo hitri storjene zopet prelomiti? Naša vo¬ lja ali naše serce naj je vse in nerazdeljivo, pa zraven stanovitno Bogu'vdano; le stanovitni so res- 193 nično pobožni, le stanovitnim do konca je krona obljubljena. Sledno omecovanje, sledna omahljivost je Bogu zoperna in dobre občutljeje, ter serce slabi. — Torej je že Elija prerok toliko skerbno Izraeljce zavolj nje svaril rekoč: „Doklej bote omahovali v obe plati? Če je naš Bog Bog, deržite se njega samiga, če je pa Bal Bog, primite se Bala.“ — Zavoljo tega si perzadevajmo, sami sebe skerbno premagovati, skušnjavo precej v začetku zadušiti, z dobrimi deli, s poštam, milošnjo , z molitevjo in s preserčnim zdihovanjem Boga gnade stanovitnosti prositi. 3. Bog je nespremenljiv — ven in ven eno in ravno tisto čerti in sovraži, to je on je večno svet in pravičin. Torej se nikar ne motimo, ako ravno vidimo ljudi okoli in okoli sebe greh dopernašati, kakor de bi to morde božje zapovedi kaj slabilo, ljudi v grehu izgovarjalo, ali greh zmanjševalo. Nak! Bog je nespremenljiv, in nespremenljiva tudi njegova postava. Ob času Noeta so vsi tavženti ljudi zunaj osmih v grehu zakopani bili, pa zato se ni dal Bog permorati, kaj od svoje svetosti, od svoje pravice prejenjati. Ravno taka je bila ob času Lota, ko še na Sodomski zemlji ni bilo deset pravičnih, vender ni noben izgovor nikogar iz¬ govoril. — Kar je bilo pred njegovim presvetim obličjem nekdaj prav in dobro, je še zdej ravno tako prav in dobro — kar je bilo nekdaj slabo in krivično, je ravno tako še zdej. 4. Bog je nespremenljiv — to naj nas z vese¬ ljem navdaja, ker ne služimo kakimu čmernimu go¬ spodu , de bi ga časi ali ure spreobračale. Brez strahu bodimo, dopadli mu bomo, če smo dobri, ako ravno bi nas svet zaničeval, dopadli mu bomo zdej in večno, če se od dobriga ne premaknemo. •— Pa tudi s sv. straham naj nas ta misel napolni: če smo z greham ognjušeni, ne pomaga ne čast, ne bo¬ gastvo, ne stan, ne nobena oblast, nas njemu do¬ padljive storiti, dokler nismo od greha očišeni in oprani. 5. Ravno leta lastnost naj nas tudi še uči, de Bog večno nespremenljivi večno spremenil ne bo 194 svojih pravičnih sodb, ki jih po smerti sledniga človeka stori, ki jih čes hudobniga v njegovo po¬ gubljenje, čez dobriga v njegovo izveličanje izgo¬ vori. — In kako, ali nas mar ne bo ta misel od vsiga greha močno zavračevala? Misel, de ne more večno Nespremenljiviga ne prošnja, ne solza, večno nar hujši terpljenje omečiti; ne milošnja, ne posti, ne nar svetejši daritev sv. maše, in nič, kar živi za nas opravlajo, od njegoviga pravičniga izreka odverniti? Ali nas mar ne bo ta misel močno k do- brimu spodbadala, če se spomnimo, de ne bo nobena spremenitva več samogla srečniga blagor zmanjšati, njegoviga veselja skaliti, in njegoviga zveličanja pogreniti? Res, Bog sam je pravičnimu plačevavic in plačilo, on mu je nezmerni blagor in zveličanje, in ker je večno nespremenljiv, torej je tudi blagor in zveličanje pravičniga večno nespremenljivo. XII . lastnost božja . Bog je večin. Bog je večin: je vselej bil, je, in bo vselej. Kako vemo , de je Bog večin ? Bilje čas, ko ni bilo nobene vsih reči, ktere zdej okoli sebe po zemlji, in nad seboj na nebu vidimo. Ni bilo ne človeka, ne angeljev, ni bilo ne zemlje, ne neba, ne sveta. Vse reči so svoje bitje s čašam zadobile: vse imajo svoj začetik; Bog jih je vstvaril: „(1. Moz. i, i.) V začetku je Bog vstvaril nebo in zemljo." Ker je Bog nebo in zemljo vstvaril, je bil torej že, ko še ni bilo neba in ne zemlje, tedej že, £o še ni bilo nobene reči ne na nebu, in ne na zemlji, torej že poprej kot svet, ker sicer bi ne bil on neba in zemlje, ali sveta vstva- riti zamogel. Bil je sam, ker se je vse le po njem začelo; bil je tedej pervi. Torej mu ni nihče bitja ali / začetka dal, temuč ga sam iz sebe ima. Misliti pa, 195 de bi bil Bog sam sebe kdaj vstvaril, bi bilo ne¬ spametno, ker sicer bi bil mogel prej moč imeti, predin je bil, kar pa ni misliti mogoče. Tako tedej nam že pamet pi’iča, de Bog nima ne začetnika, ne začetka, de je vselej bil, de je sam od sebe od vekomaj. De je on še zdej, kteri je sam od sebe ve¬ komaj, nam vse stvarjene reči oznanujejo. Vse so v lepim redu, kot so bile pred tavžent in več tav- žent leti; solnce, luna, zvezde in stvari na zemlji. Neka vsigamogočna roka, ktera jih je vstvarila, jim moč daje, in jih v lepim redu ohrani. O ko bi ta roka bila opešala, ali prejenjala, bi vse poginilo, vse bi se v pervi nič povernilo. — Tako nam pamet božje zdajno bitje močno pričuje in terdi. Vidimo na dalje, de na svetu clo nobena reč obstoječe stanovitnosti nima. Rod rodu mesto je- njuje, in prostor daje. Cvetlica vsahne, drevo stroh- leni, smert konča sledno živo stvar, tudi naše telo bo omagalo, se v grob položilo, se v prah zdro¬ bilo. Le tako dolgo bo solnce sijalo, tako dolgo bo luna svitila, tako dolgo bojo zvezde blesketale, dokler bo Bog hotel. Zakaj njegova je moč, on jo po svoji previdnosti in modrosti stvarem le po- sojuje, on je Gospod vsih reči, on vse obderži in ohrani. Če on hoče, de reči prejenjajo, prejenjajo per te priči vse, in jih je konec. Ni ga tedej bitja vsigamogočniga zunaj Boga, ni ga bitja, de bi dru¬ gačno kot od Boga posojeno moč imelo. Ktera moč je torej v stanu storiti, de bi Bog biti prejenjal: Pamet nam na to odgovori: Bog ne bo imel konca, ne bo nikdar prejenjal biti. — Bog bo vselej, ker ni moči čez njega. Ker pa Bog nima začetka, temuč je vselej bil, ie zdej, in ne bo imel konca, temuč vselej bo, se imenuje večin. Kako nam sv. pismo Boga večniga ozna- nuje ? Tudi sv. pismo nam Boga večniga oznanuje. Že Abraham je Boga imenoval večniga. „(X Moz. 21 , 33.) Sasadil je gojzd v Berzabeji, in je tam 13« 496 klical v ime Gospoda večniga Boga." — Bog se Izraeljcam sam sebe večniga oznani. Bog ukaže Mozesu do Faraona iti, in njegovo ljudstvo, Izra- eljeve otroke iz Egipta izpeljati. Mozes je djal Bogu; „(11. Moz. 3, 13. 15.) Glej jest grem do Izraeljevih otrok, in jim porečem: Bog vaših oča- kov me je do vas poslal. Če mi poreko: Kako mu je ime? Kaj naj jim rečem? Bog pravi Mozesu: Leto povej Izraeljevim otrokam: Gospod, Bog va¬ ših očakov, Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba me je do vas poslal: leto je moje ime na vekoma, in leta je moj spomin od roda do roda." Po Izaiju zopet tako govori: „(Izai. 41, 4.) Jest Gospod sim nar pervi in nar zadnji." — Nar vikši, kteri prebiva v večnosti, in jo napolni. 1 ' Posebno lepo David Boga večniga prepeva: „(Ps. 89, I. 2.) Gospod! ti si bil od roda do roda naše pribežališe. Predinj so gore postale, in je zemlja, in je svet stvarjen bil, si ti Bog od vekoma do vekoma." V novi zavezi nam ga Sin božji in njegovi sv. aposteljni ravno tako večniga oznanujejo. Jezus pravi, de poreče enkrat izvoljenim stoječim na nje¬ govi desnici: „(Mat. 25, 34.) Pridite žegnani mo- jiga Očeta! posedite kraljestvo, ktero vam je per- pravljeno od začetka sveta." — Od začetka sveta toliko pomeni, kakor bi rekel: Še predin je bilo kaj stvarjeniga — pred stvaritvo sveta — aii od veko¬ maj. Ker je tedej Bog izvoljenim od vekomaj pre¬ srečno kraljestvo v njih stanovanje perpravil, je tudi on večin, in ni imel začetka. Per ravno te per- ložnosti, ko Jezus od posledne sodbe govori, reče: „(Mat. 25, 46.) Hudobni bojo šli v večno terplje- nje, pravični pa v večno življenje." Bog bo ne- spokorne grešnike večno kaznoval, in on bo pra¬ vične večno plačeval; tedej ne bo imel konca, on bo večin. Sv. Pavel imenuje Boga v listu do Rimljanov večniga. In sv. Janez pravi v skrivnim razodenji, ktero mu je Bog dal rekoč: „Jest sim («) pervi in (a.) zadnji, začetik in konec, kteri je bil, in kteri bo prišel, on vsigamogočni." Opomniti mi je še per te perložnosti, de Bogu, 197 kteri je nad vse čase in prostore, neskončno vikši, ne teče tako čas, kot pa nam v času rojenim in na čas navezanim ljudem. Per Bogu, ki je večin, ni nikoli včeraj, nikoli pred enim letam, nikoli pred sto, nikoli pred tavžent leti; per Bogu ni nikoli jutri, nikoli čez eno leto, nikoli čez sto, nikoli čez tavžent let: per Bogu ni nič pretečeniga, nič pri¬ hodnja, temuč vse je njemu zdajno, kar se nam pretečeno in prihodno zdi; per njem ni druziga časa, kot pričijočnost sama; per njem ni dru¬ ziga števila let, kot gola pričijoča večnost. Vsi časi so pred njim odgernjeni, nad vsimi je on neskončno vikši. Njemu milijonov in milijonov let še toliko ni, kot bi z očmi trenil. Tudi to visoko in častito mi¬ sel od božje večnosti imajo bukve sv. pisma. David toliko lepo prepeva: „(Ps. 89, 4. 101, 25.— 28.) Tavžent let je pred teboj, kakor včerajšni dan, kteri je pretekel." — Tvoje leta so od roda do roda. Ti o Gospod si zemljo v začetku vterdil: in nebo je delo tvojih rok. — Ono bo minulo, ti pa ostaneš; ono se bo vse kot oblačilo postaralo. Ti ga boš kot ogrinjalo premenil, in bo premenjeno. Ti pa ravno tisti ostaneš, in tvoje leta ne bojo nikoli prešle. In sv. Peter pravi: „(11. Pet. 3, 8.) Preljubi! samo to dobro vedite, de je per Gospodu en dan, kakor tavžent let, in tavžent let, kakor en dan." — Cimu naj vemo, de je Bog večin? Vsigamogočni Bog je človeka iz nič vstvaril, in on neskončno dobrotljivi ga je po svoji podobi vstvaril: storil ga je deležniga svoje večnosti, ker mu je dal neumerjočo dušo, ktera živi, desiravno truplo umerje, in bo celo večnost živela. Torej skerbno poslušajmo silno imenitne, tehtne, in zve- ličanske nauke, ki se nam iz te lastnosti božje, de je Bog večin, izhajajo; sprejmimo jih z obema rokama trezniga premišljevanja, in jih na svoje življenje obračajmo. 1. če vam smert vašestariše, ali otroke, brate ali sestre, moža ali ženo, prijatle ali znance po¬ bere, od vaše strani odterga, naj vam je ta misel v tolažbo: Bog je večin, on je vaše ljube iz te 198 doline solza rešil, jih je prestavil na bolj srečin kraj, in tudi vas bo prej, ali potlej k sebi poklical. Tam v njem večnim jih bote zopet našli, tam se bote z njimi v novic zedinili, kjer ne bo nikdar več ne ločitve, ne smerti, temuč večno življe¬ nje, zakaj Bog je večno življenje, in njega gle¬ dati, njega vživati, je večno živeti. Sv. Gregor pravi: „(Greg.) Ker bomo njegovo natoro gledali, bomo iz našiga spremenjenja rešeni in v večnost prestavljeni. Y njem se bomo spreminili, ko ga bomo gledali. Smerti ne bomo imeli, ko bomo vidili življenje. Peršli bomo iz svoje spreminljivosti, ko bomo vidili nespreminljivost. Ne bo per nas stroh- ljivosti, v ko bomo vidili nestrohljivost. 2. če vam stariši ali dobrotniki umerjejo, in njih smert vaše serce pobije, s žalostjo in skerbjo na¬ polni , spomnite se, de je vaš nebeški Oče večin: bodite potolaženi, on, ki je vaš nar boljši, nar lju— beznjivši Oče, ki toliko dobro z vami misli, toliko za vas skerbi, on vedno živi. Le nikar ga z greham ne žalite, temuč dopolnite zvesto njegovo voljo, in on bo vedno z vami, vas bo varoval in s potrebnim obdaroval. Z Davidam k njemu zdihujte: „(Ps. 56, 2.) Usmili se me o Bog! usmili se me: zakaj moja duša se na tebe zanese. V senci tvojih perut ho¬ čem jest spati." 3. Bog je večin: on, obilnost in popolnamost nar vikši sreče, nar čistejšiga zveličanja, on ki je pravičnim Studenic nar siadkejšiga veselja: vedno živi. — Iz tega premišljevanja se učimo vse časne še tako britke težave voljno terpeti, in si v njih mirno serce ohraniti. Saj tukaj vse le kratik kratik čas terpi, vse hitro kot memo gredoča senca pre¬ teče. Kratik čas so terpele martre preganjanih kristjanov, zaničevanje svetnikov, ojstrosti spokor¬ nikov: o koliko nezmerno, neskončno in večno je pa zdej v Bogu njih povračilo! Le spomnimo se besedi sv. Pavla, rekočiga: „(Rimlj. 8, 18.) Za¬ kaj jest vem za res, de terpljenje zdajniga časa ni vredno prihodnje časti, ktera bo nad nami raz- zodeta." — Ni je težave, ne bolečine, ne nadloge, kakoršne in še hujši bi že kdo ne bil terpel, kot 199 je naša." „(1. Kor. 2, 9.) Vender pa še ni nikogar oko vidilo, nikogar uho slišalo, nikogar serce oku¬ silo , kar je Bog njim perpravil, kteri ga ljubijo." — Torej modri Salomon pravi: „Pravični ne bo ža- lostin, kar koli se mu permeri." In sv. Gregor papež spozna: „Kdor ima želje po večnosti, ga ne povzdvigne sreča, in ga nesreča ne podere, ker nima na svetu nič, kar bi želel, in nič, kar bi se od sveta bal." 4. Naše življenje je vedna vojska, ako hočemo dobro, pobožno Bogu dopadljivo živeti. Le s tru- dam, premagovanjem in lastnim zatajvanjem se čed¬ nosti perdobe, dobre dela dopernašajo, nebesa za¬ služijo. In kdor se bo serčno vojskoval, bo kronan. Nebeško kraljestvo silo terpi, in silni ga bojo do¬ segli. Če se nam tedej ta sveta vojska težavna in grenka zdi, le pomislimo, kako povračilo nam je perpravljeno. Zveličani bojo Boga, njega neskončno dobroto vživali, in ne le sto ali tavžent let, temuč večno, zakaj Bog je večin, in ne po času zapore- dama, kot se na tem svetu godi, temuč vso na en¬ krat jo bojo vživali. Tako premišljevanje nam bo sledno še toliko težavno vojsko polajšalo, še tako grenko življenje polajšalo, in med svojim vojskova¬ njem bomo z Davidam klicali: „(PsI. 41,1.2.) Kakor hrepeni jelen po merzlili vodah, tako hrepeni moja duša po tebi o Bog! Žejna je moja duša Boga, živiga studenca. O kdaj bom peršel, in stopil pred božje obličje"? — „(Psl. 26, 4.) Le eno prosim Gospoda, in to želim, de prebivam v Gospodovi hiši vse svoje dni." o. Če v dobrim omagujemo, in se v greh na¬ gibamo, naj nas ta misel pred to nar hujši nesrečo varje, de je Bog večin. Človek greh ali zato stori, ker si po njem kaj časniga dobička obeta, ali pa, de bi si z njim kaj hudiga odvernil. Sv. Avguštin pravi: „(Avg.) Dve reči delajo v človeku greli, poželjenje, ali pa strah." Če pa s živo vero spre- mislimo večne dobrote in pa večno hudo, bomo lahko premagali ljubezin do časnih dobrot, in strah do časniga terpljenja. Modri pravi: „V vsih svojih delih se spomni poslednih reči, in na vekoma ne 200 boš grešil/ 4 Vse časno ni nič v permeri do večniga. Sv. Avguštin tako uči: „Če ti kdo ponuja podkup- šino, de bi mu postavim krivo pričeval; in slišiš v svojim sercu govoriti: „Kaj pomaga človeku, ko bi si celi svet perdobil, in bi svojo dušo poškodoval? 44 reci: Ne dam se zapeljati, de bi svojo dušo s per- dobljenjem denarjev pogubil. Če ti pa začne s stra- liam žugati, ker z obljubo dobička nič ne opravi, in te ali poškodvati, ali clo umoriti obeta; ker misli, de kar poželenje ne zamore, bo morde strah opra¬ vil: se spomni besedi: „Ne bojte se jih, kteri truplo umore, duše pa umoriti ne morejo. 44 Tvoj sovraž¬ nik ti zamore umoriti meso, ti pa, če po krivim pričuješ, si umoriš dušo. Sv. pismo pravi: „Usta, ktere lažejo, dušo umore 44 . Se bojiš smerti, boj se še bolj pekla. Karkoli ti krivičnimu svet obeta, ali ti zamore dati, kar ti bo Bog dal pravičnimu? Kar koli ti pravičnimu svet žuga, ali ti mar zamore kaj storiti, kar ti bo Bog krivičnimu storil? Ali pa ho¬ češ vediti, kaj ti Bog pravičnimu dati misli ? Po¬ slušaj, kaj pravičnimu obljubi: „Pridite vi ljubimo- jiga Očeta, in prejmite kraljestvo od začetka sveta vam perpravljeno. 44 Ali želite vediti, kaj bo Bog krivičnim storil? Poreče jim: „Poberite se v večni oginj, kteri je perpravljen hudiču in njegovim an- geljem. 44 6. Vesela je resnica pravičnimu, de je Bog večin. Da mu tolažbo v vsili težavah, nadlogah, in stiskah, ga podpera v dobrim in od greha od- vračuje. Strašna je pa nasprot grešniku. O de bi mu dušo ozdravila, kot grenko zdravilo bolno telo ozdravi! Če premislimo, kaj grešnika perčakuje, ko pride v roke pravičniga in večniga Boga, mora strah, groza in trepet vse naše oserčje spreleteti. Čaka ga večna zguba nar vikši dobrote večniga Boga. S to zgubo ga čaka večno terpljenje vsiga hudiga; večna ječa, večna trna, večna žeja, večno grizeči červ, večni trepet, večni jok, večno škri¬ panje z zobmi, večni oginj: in kar se nar hujšiga misliti more, bo po smerti nanj planilo, bo s smertjo terpeti začel brez vsiga upanja, de bi bil kdaj re¬ šen, ker je sodnik, mašovavic in kaznovavic večin. 201 Vse te in take terpljenja bojo nespokorni grešniki na enkrat in ne zapored, ne le sto ali tavžent let, te- muč neskončno večnost terpeli. Nobena reč ni v peklenskim terpljenji bolj strašna, kot je večnost. Strah pred večnim terpljenjem je le tačas dober, kadar ga Bog iz milosti človeku da, to je zdej v življenji. Torej ga prosimo zanj, kot nas sveto pismo zanj prositi uči: „(Psl. 11, 8.) Prebodi s svojim straham moje meso, zakaj jest se bojim tvoje sodbe.“ 7. Premišljevanje božje večnosti nam pozemelj- ske, časne reči v pravi podobi odkaže, in njih nečimernost razjasni. Ako ravno bi kdo vse po¬ svetno veselje, bogastvo, vso posvetno čast, in še na verh veliko let vžival, vender le prej ali pozneji zadnja pride. Na vse to mu tamkej nič druziga ne ostane, kot žalostni spomin, deje vse to posedel in vžival, zdej pa na večno vse zgubil; in ta spo¬ min mu je toliko hujši, kolikor boljši se mu je po¬ prej godilo. Gospodovi prerok premeri takiga človeka spijočimu, kterimu se sanja, deje veliko bogastvo našel, kadar se pa zbudi, nima nič v rokah, kar se mu je sanjalo, de je imel. „(PsI. 75, 6.) Spali so, in vsi bogati možje niso nič v svojih rokah na- šli“. Iz pozemeljske sreče, od posvetniga veselja odtergan bo človek tamkej zdihoval: „(Mod. 5, 8. — 10. 13.) Kaj mi je prevzetnost pomagala? in bahanje z blagam kaj mi je perneslo ? Vse to je kakor senca prešlo, in kakor meino tekoči tekar. — In kakor ladja, ktera po valovih tje splava, in za seboj sledu ne zapusti. — — — Havno tako smo mi jenjali biti kmalo po tem, ki smo bili rojeni.“ Torej so se pravični vselej po večnih neminljivih dobrotah trudili. Le eno samo so iskali, božje kraljestvo in njega pravičnost; pozemeljskih reči so se le poslu- žili kot popotniki, in so jih posedli, si z njimi do¬ bre dela perdobljevati, in drugim pomagati. Abra¬ ham je po veri živel, večne reči je premišljeval, v obljubljeni deželi je z Izakam živel, in čakal na izveljčanje. Kadar je Mozes odrastel, ni hotel biti sin kraljeve Faraonove hčere, izvolil sije rajši z božjim ljudstvam terpeti, kot pregrešno veselje, posvetno čast vživati. 202 8. Ta resnica nas tedaj še uči, kako silno kratko je naše življenje v permeri k večnosti. Pač prav zato Job oznanuje: „(\Job 14, 5.) Človekovi dnevi so kratki, število njegovih niescov je odločeno, kte- riga nihče prestopiti ne more."-„(Job. 9, 25.) Naši dnevi so hitrejši, kakor tekar; zginejo nam kot naglo pognana barka, ali kakor postojna, kadar k jedi leti." In vender koliko imenitin je ta kratik časik našiga življenja za našo prihodno srečo, za celo večnost. Kar bomo v tem življenji sejali, bomo celo večnost vživali. „(Maf. 7, 18. 16.) Dobro drevo dober sad rodi, malopridno drevo pa rodi ma¬ lopriden sad. Se li bere grozdje s ternja, ali smokve (fige) z osata?" Nobeniga pretečeniga dneva pa ne bomo več perklicali, ne perdobiti zamogli, de bi ga v svoj prid obernili. Torej naj je nam čas zdajniga življenja svet, svet sledni dan, sledna ura. V po¬ svečenje , v zveličanje svoje duše jih zvesto in vestno obračajmo. Naj ne bo dobrotljivo opomino- vanje sv. Pavla per nas brez sadu : „(Ef. 5, 15.16.) Glejte tedaj, bratje, de varno hodite, ne kakor ne¬ spametni— ampak kakor pametni, poslužite se tega časa." XIII . lastnost božja: Bog je neskončno zveličan. Bog je sam v sebi neskončno zveličan; sreča in nar čistejši veselje sta v njem tako popolnama, de se zraven nič perdjati, nič proč odvzeti ne more. Iz česa se spozna, de je Bog neskončno zveličan ? To vsi z enakim glasam terdimo: Bitje, de je zadovoljno, srečno zveličano, ne sme biti ne v ka¬ kim pomanjkanji, ne v bolečinah, ne v žalosti. Za¬ kaj dokler nam marsikaj potrebniga permanjkuje nas kaka bolezin stiska, ali kaka skerb od znotraj gloda, 203 veselje greni, se ve de nimamo vse zadovoljnosti, miru in zveličanja. Prostost pomanjkanja, bolečine in žalosti je perva stopnja do prave sreče. Leto pervo stopnjo prave sreče, kaj pa de, v Bogu precej ugledamo, če se le na nektere do zdej izlaganih lastnost ozremo. — Ker je vsigamogočin, njegova oblast vse obseže, vse premore in zamore, torej nikdar v kako pomanjkanje ne pride. — Ker je zgol Duh, ni nobeni bolečini, nobeni telesni te¬ žavi podveržen. Ker njegoviga bitja, kot tudi nje¬ govih sklepov nič spremeniti ne zamore, se do njega nikdar ne skerb ne žalost ne perbliža. — Res je si¬ cer, de se mu nar svetejšimu nad slednim greham studi; pa per njem stud ali gnjusenje ni kot per človeku s kakim nepokojem ali spekanjem združeno, kakor Job razumno perpoveduje rekoč: „(Job. 35, 6. 7 . Ako boš grešil, kaj boš njemu škodoval? In ako se bojo tvoje pregrehe namnožile, kaj boš zo¬ per njega opravil? — In ako boš pravično delal, kaj boš njemu dal, ali kaj bo iz tvoje roke prejel"? Ali je mar bitje že samo zato srečno, ko je pomanjkanja , terpljenja in žalosti prosto ? Desiravno je prostost vsiga pomanjkanja, terpljenja in žalosti že neki poglavitni del sreče, se vender sama ta prostost še ne sme vsa sreča Ka- kiga bitja imenovati. Koliko želja še nad vse to višej sega, in si obeta mir ter zadovoljnost v vži- vanji marsikake prijetnosti in dobrote, marsikakiga veselja zadobiti? v to še posebno pametno bitje svojo srečo stavi. Kolikero je pa veselje, ali prijetnost ? Prijetnost in veselje, po čimur vse hrepeni, je dvojno, je telesno, kakoršno telo po svojih počutkih vživa, in je duhovno, za kakoršno je le duhovno bitje perpravno. Človek pa, ki s telesa in duše obstoji, je za vživanje obojniga perpravin. Med njima je grozno velik razločik: telesno veselje, naj že kakoršni počutik koli navdaja, če je še tako mikavno, je negotovo, spremenljivo, kratkiga po¬ stanka, prejenja, če ne poprej, gotovo s smertjo. 204 Nobena oblast, nobena imenitnost, nobeno bogastvo ga ne more za zmeraj perderžati. Zraven vsiga tega ima pa sledno telesno počutsko veselje še to lastno, de se toliko bolj perstudi, kolikor bolj in kolikor dalj se vživa. Torej je nar modrejši kralj vse to nečimernost imenoval. — Vse žlahtniši, vse čistejši, in zraven obstoječe in večno je pa duhovno veselje. Nad njim se nihče ne utrudi, njega se nihče ne prenasiti, ono se nikomur ne perstudi, se nikdar nihče ne kesa, temuč bolj in dalj ko ga duh vživa, bolj ga on žejin in lačin vživati poželi. In to ča¬ stito duhovno veselje, ktero se od tod izhaja, de pametno bitje s svojim urnam če dalje bolj čisto resnico spozna, s svojini ožlahtnjenim sercam vselej in povsod za nje glasam hodi, s svojo voljo le do¬ bro ljubi, in si le dobro v djanji spolnovati perza- deva, ga stori toliko zadovoljniga, srečniga, zve- ličaniga, kar nobeni jezik izreči, nobeno pero po¬ pisati , nobeni počutik pokusiti ne more. Sledno telesno še toliko mikavno in prijetno veselje je praz¬ nota, je grenkost v permeri duhovniga veselja. Po¬ slušajmo, kako zložno modri v sv. pismu to veselje popisuje in povzdviguje: „(TMod. 7, 7. —12. Želel sim razumnost in sim jo tudi dosegel: sim klical, in duh modrosti je v me prišel: — In meni je bila ljubši kakor kraljestva in kraljevi sedeži; in od bogastva sim sodil, de je nič proti nji. — Drage kamena nisim nji enake čislal, zakaj vse zlato je proti nji kakor drobni pesik,in srebro je kot blato proti nji. Njo sim bolj kot zdravje in lepoto ljubil, in sim sklenil njo za luč imeti: zakaj nje svitloba nikdar ne ugasne. — Z njo vred sim pa vse dobro zado- bil, in nezmerno bogastvo iz nje rok. — In sim v vsih rečeh vesel bil, zakaj ta modrost je pred mano šla, in (popred) nisim vedil, de je ona vsih teh reči mati“. V čim tedej obstoji neskončno zveličanje božje ? Že iz tega, kar smo dozdej od Boga in njegovih neskončno popolnih lastnost govoriti slišali, se očitno kaže, de njegovo zveličanje ne obstoji v vživanji SOS telesne prijetnosti ali telesniga veselja. Zakaj on, ki je zgol Duh, nad vse čase in prostore nezmerin, je neskončno vikši nad vsimi spremenljivimi in min¬ ljivimi prijetnostmi, nad vsim, kar telesne počutke mika. Do njegoviga izveličanja nič ne perpomore nobena telesna lepota, ktera se s čašama v gnju- sobo spremeni'; nobena prijetnost kake jedi ali pi¬ jače, ktera dostikrat stud, bolečino in bolezni za seboj zapusti; nobeni lepi glas, ki se kar na en¬ krat v višavi zgubi; nič taciga njega čistoduhovno bitje ne mika in ne veseli. Njegovo neskončno zve¬ ličanje obstoji' le v nar čistejšim, v nar žlahtnišim, v večno stanovitnim duhovnim veselji, ker je on Bog sam goli Duh. To veselje je pa brez vse po¬ manjkljivosti , kot so njegova dobrota, njegova le¬ pota , vse njegove lastnosti brez vse pomanjkljivo¬ sti. On se namreč samiga sebe brez mere in meje, torej neskončno popolnama spozna, in ravno ta nje¬ gova neskončna popolnost je večni studenec njego¬ viga zveličanja. On ima neskončno popolni um, kterimu ni clo nič neznaniga, nič zagernjeniga. On ima nar boljši voljo, ktera vselej in povsod le do¬ bro hoče in ljubi. On ima nar vikši modrost in vsigamogočnost, vse dobro tedej, kar želi, zamore brez nasprotvanja doseči. Iz vsiga tega naša pa¬ met ne more drugač ne misliti, ne soditi, kot de je božje zveličanje čisto, popolno in nespremenljivo. Ali nam tudi sv. pismo Boga samiga v sebi neskončno zveličaniga odkazuje ? Tudi od te lastnosti božje najdemo besede v bukvah svetiga razodenja. Pokaže ga nam čez vse pozemeljske reči neskončno višjiga samimu sebi zadostniga rekoč: „£Iz. 1, 110 Čimu je meni to¬ liko vaših kolinj, reče Gospod? Sit sim jih: nočem žganih darov ovnov, in mašobe pitane živali, in kervi' telet, jagnjet in kozlov." —• Vsa zlete- čina pod nebam je moja: moja lastnina vsa lepota na polji. Moja je divja zverjačina, moje so čede po gorah. Ko bi bil lačin, bi te ne ogovoril; zakaj vsa zemlja in nje obilnost je moja." Sv. Pavel v Atenu takole od Boga uči: „(Ap. djn. 17, 25.) 206 Njemu se s človeškimi rokami ne streže, kakor de bi on koga potreboval, ker on vsim življenje in dihanje in vse daje 66 . In v pervim listu do Timo¬ teja ga na ravnost zveličaniga imenuje, ker pravi: „(1. Tim. 6, 15.) Kteriga (Jezusa Kristusa) bo ob svojim času zveličani in samomogočni kralj kraljev in Gospod gospodvavcov pokazal 66 . v Cimu naj vemo, de je Bog sam v sebi neskončno zveličan ? 1. Bog je sam v sebi neskončno zveličan, in tak je bil od vekomej, predinj je človeka, predinj je angelje, ali kako drugo reč vstvaril. Njegovo neskončno zveličanje se pa le, kot smo poprej sli¬ šali, iz njegovih neskončnih popolnost izhaja. To¬ rej se varimo misliti, de nam Bog zavolj povikša- nja svoje sreče zapovedi daje. Če Boga spoznamo, molimo, hvalimo in ljubimo, mi z vsim tem Boga nič srečnišiga ne delamo; zakaj njemu se ne more nič noviga veselja, nič nove sreče, nič nove do¬ brote dodjati. Ampak, če mu bolj služimo, več dobrot mi od njega prejmemo, in bolj sami sebe osrečimo. Kraljevi prerok pravi: „(Psl. 15, 1.) Rekel sim Gospodu: Ti si moj Bog, ti mojiga blaga ne potrebuješ/ 6 — Job vprašuje: „Kaj Bogu poma¬ ga: ako si pravičin? Ali kaj njemu perdaš, ako je tvoje zaderžanje brez madeža 66 ? — Grešnik mora pa misliti, ker je Bog v sebi neskončno zveličan, de s svojim slabim zaderžanjein nič Bogu, ampak le samimu sebi neizrečeno škodje, le sebi hudo dela. Sledni greli bo le njega celo večnost kot neizre¬ čena teža obtežal, kot červ grizel, kot oginj pe¬ kel. Bog pa ravno tisti nespremenljivi, neskončno zveličani Bog večno ostane, ko bi se tudi nobeni grešnik ne spreobernil, ne spokoril; kar Job na rav¬ nost s temi besedami uči: „(Job). Če si grešil, koga mu boš škodoval, in če so tvoje hudobije pomno¬ žene , kaj boš zoper njega opravil 66 . 2. Neskončno zveličani Bog, ki je toliko do¬ brotljiv do vsili posebno do svojih pametnih stvari, je ravno zato angelje in človeka vstvaril, de bi jih osrečil, in svojiga večniga zveličanja vdeležil. — 207 Še v tem življenji on svoje zveste služabnike s srečnim sladkim veseljem, s čisto prijetnostjo na¬ vdaja ^ kakoršne svet svojim služnim nikakor dati, kakoršne meseni človek še razumeti ne more. V skrivnim razodenji Gospod sam pravi: „(2, 17.) Njemu, ki bo premagal, bom jest neki skrivni ne¬ beški kruh (mano) dal." Tako čisto prijetnost je postavim David občutil, in jo perpoveduje, ker do nje vživanja tudi druge vabi rekoč: „(PsI. 33, 9.) Pokusite in poglejte, kako sladak je Gospod: bla¬ gor človeku, kteri v njega upa." — Vse, kar ima svet v svojih nečimernostih mičniga, je le praznota in grenkost v permeri do te čiste prijetnosti, in kmalo bi bil človek že tuk^j v posestvu tega sladkiga ve¬ selja perpravljen s sv. Petram zdiliniti: „Gospod! storimo si tri šotore“! toliko osrečen je že v te do¬ lini solza. Pa kakor sladko je tudi to veselje, kakor čista ta prijetnost že v tem življenji, tako pomanjkljiva je vender še v permeri tistiga presrečniga zveliča¬ nja, ktero hojo zvesti služabniki božji tam gori per Bogu vživali. Prepričamo se lahko tega iz besedi sv. Pavla, ko pravi: „De še nobeniga človeka oko ni vidilo, nobeniga uho ni šlišalo, in nobeniga serce ni okusilo , kar je Bog njim perpravil, kteri njega ljubijo. — Zakaj Bog jih bo svojiga lastniga ne- škončniga zveličanja vdeležil, samiga sebe, se jim bo v silno veliko povračilo dal. „(Skr. raz. 7, 16.) Vse, kar je mojiga, jim poreče, je vaše." — Tam ne bojo le samo za večno od vsiga hudiga rešeni, kot pravi sv. Janez: „(Skr. raz. 24, 4.). Oni ne hojo več ne lačni, ne žejni, in solnce jih ne bo več perpekalo, in nobena vročina — Bog bo vse solze njih oči obrisal, in smerti ne bo več, ne žalo¬ vanja, ne upitja, ne bolečine, zakaj pervo je minu¬ lo"; temuč oni bojo v gledanji, v spoznanji božjim s sveto ljubeznijo vsi vtopljeni v nar bolj popolna- ma bitje, kot v njegovo zveličanje, kakoršniga jim večno nihče več odvzeti mogel ne bo. Dolžnost naša je celi čas zdajniga življenja si iz vse moči perzadevati, Bogu v njegovih lastno¬ stih, podobnim perhajati. Ker je pa to opravilo 208 dostikrat težavno, z mnogim vojskovanjem in za- tajvanjem združeno, obermmo zato svoje oči več¬ krat in posebno ob času’ skušnjave, na božje ne¬ skončno zveličanje, kteriga bomo gotovo deležni, če bomo sicer v drugih lastnostih Bogu podobni. Ta misel nam bo močno pomagala skušnjavo serčno premagati. Ravno to misel je Jezus svojim apo- steljnam in učencam kot orožje v premaganje vsih težav, terpljenj in skušnjav zapustil, kadar jih je kot ovce med volkove poslal. „(Luk. 6, 22 . 23 .) Blagor vam, ko vas bojo ljudje sovražili, in ko vas bojo odločevali in zasramovali, in zametovali vaše ime kakor hudo zavoljo Sinu človekoviga". — „Veselite se tisti dan, in poskakujte, ker glejte! vaše pla¬ čilo je veliko v nebesih." — *Ta veseli pogled v boljši življenje je pa tudi res serca aposteljnov močno poterdil, de so bili per svojini svetim poklicu serčni in per vsim pregananji nepremakljivi. Že vselej s zavzetjem poslušamo tek življenja veliciga aposteljna Pavla, in ostermimo, ko nad njim vidimo kaj vse dobrovoljni človek za pravico in resnico vžgan, za čast božjo, za zveličanje svojih bratov storiti in terpeti zamore. In ta moč se mu je so- sebno iz prijetne misli na večno zveličanje izha¬ jala. Od tod je prišlo, de je bil med terpljenjem vesel. Od tod je prišlo, de mu je bila smert za- željena in prijetna. S to mislijo je tudi druge verne poterdoval. „(Rim. 8, 18.) Jest pa menim, de ter- pljenje zdajniga časa ni vredno prihodne časti, ktera bo nad nami razodeta". — Leto prijetno upanje boljšiga prihodniga življenja, misel presrečniga de¬ leža v božjim zveličanji je perve keršanske stoletja brezštevilnim vernim jekleno moč zoper nar hujši grozovitost podelila. Mladenči, dekelce, veseli in z jasnim obličjem na moriše kot do zaželjene že- nitnine tekajo. Perhuljeni starčiki so bili kot po- mladeni, keršansko upanje jim novo moč podeluje, teže svojih let skorej ne čutijo, temuč se kot serčni vojšak vsi goreči na sveto vojsko napravljajo. No¬ bena zguba ni bila takratnim kristjanam za resnico, za svetost preboleča; ne zguba premoženja, ne zgu¬ ba prostosti, ne zguba svojcov, ne zguba zdravja, 209 in ne zguba življenja. Nobeno terpinčenje jim ni bilo predolgo, nobeno preganjanje prekervavo, de bi se mu ne bili radi podvergli. In ravno ta misel je bila posebno, združena z gnado božjo, ki jih je tako prečudno prerodila. — Sdej je pa tudi, in že zdavnej njih kervava vojska dokončana; zdej z ve¬ seljem, z večnim veseljem žanjejo, kar so v solzah sijali; zdej so s popolnama tovarši v Bogu združeni, v kterim neskončno zveličanje večno vživajo. Nje¬ govo zveličanje je tudi njih zveličanje postalo, kte- riga jim nihče odvzeti ne more. Ker so si perza- deli, nar svetejšimu neskončno popolnama bitju v drugih lastnostih podobni postati, jih je pa on po¬ slednjič svojimu zveličanju podobne storil. Kristjani! mi smo bratje teh serčnih vojšakov, ki so si nestrohljivo zveličanje s toliko močjo in stanovitnostjo perdobili. Tudi nam je ta obljuba storjena. Naši spremenjeni bratje nam nestrohljive krone kažejo, s kterimi jih je Bog neskončno pra¬ vični , neskončno zveličani kralj nebes in zemlje ovenčal. Prijazno nas vabijo na pot, ktero so nam oni pokazali, zaznamvali, poravnali. Nak ! pa še za manjši ceno, kot oni, se zamoremo tega pre- srečniga zveličanja vdeležiti. Ni nam treba zdajne dni kervi' za sveto vero prelivati. Deželska oblast nam ne jemlje zato premoženja, ne prostosti, nas ne odterguje od svojcov, nas ne zapera v ječe, nas ne vodi na moriša. Nar svetejši, neskončno zve¬ ličani Bog, ki našo slabost pozna, nas je na boljši čase perhranil. Prepoveduje nam le pregrešno hu¬ dobno veselje, dopusti nam pa v miru nedolžno, čisto veselje vživati. Ne zapoveduje nam, se vsim posestvu popolnama odpovedati, temuč nam le pre¬ poveduje, si ptujiga blaga nikakor perlastovati, ni¬ komur krivice storiti, nič po ne potrebnim zapraviti, ampak še le pozemeljsko posestvo v pomoč svojiga bližnjiga obračati. Ne ukazuje nam kervi prelivati, življenja v martro dati, temuč svojo moč, svoje življenje prav v dopolnjenje svojih dolžnost obra¬ čati. X T e zapoveduje nam se od prijatlov, znancov, svojcov ločiti: temuč le hoče, de v družbo zvezani nikomur pohujšanja ne damo, vsim pa v duhu Kri- 210 stusovim luč lepiga izgleda postanemo; i. t. d. In per vsim tem je vender toliko redek kristjan, de bi si za tako majhno ceno po večnim zveličanji per- zadeval! Tega mika pozemeljska čast; uniga go¬ ljufali mamon bogastva; tega spet hudič mesa, de se zanj vsiga z dušnimi in telesnimi močmi daruje. Za večno zveličanje pa nobeniga resničniga per- zadevanja, in nobenih prav gorečih želj ni. Vam tedej boljši duše, ki niste še na poti pregrešne posvetnosti zašle, ali ki ste se z resnično pokoro iz nje na edino zveličansko pot vernile, naj je ta lastnost božja vedna tovaršica v mraku zdajniga življenja, zgodnja danica, ktera naj iz pred vaših oči ne zgine, dokler vas do vživanja tega veselja in zveličanja ne perpelje, kteriga vam tukaj le kot v zerkalu in megli kaže, in kteriga vi le v zerkalu in v megli tu ugledati zamorete. 3. Bog je neskončno zveličan. Tode studenec njegoviga zveličanja ni nič vidniga, nič počutskiga, temuč gola popolnost njegovih vse duhovnih last¬ nost. Ravno to nam pa tudi odkaže pot do našiga resničniga večno v Bogu obstoječiga zveličanja: de ga namreč ne bomo dosegli v vidnih, pozemeljskih dobrotah, temuč golo le s tem, kolikor si bomo perzadeli, svojo dušo v zdajnim življenji po nje umu in volji požlahtniti. In kolikor umniši, kolikor svetejši bo človek v zdajnim življenji postal, toliko bolj zveličan bo v večnosti. Torej Jezus pravi: „(1. Kor. 15, 41.) V hiši rnojiga Očeta nebeškiga je veliko stanovanj". In sv. Pavel: „l)rugačna je svitloba solnca, drugačna mesca, drugačna svit- loba zvezd." Zakaj med svitlobo zvezde je zločik." •— Tako je tudi v vstajenji mertvih. Sledni si te¬ daj po prejetih darovih iz vse moči perzadevaj, če dalje umnisi, če dalje svetejši postati, sledni dan, sledno priložnost naj v to oberne , de bo s preje¬ tim talentam več novih perdobil, in ker bo per majhnim zvest, bo čez veliko postavljen. 4. V perpravo k dosežbi tega duhovniga in edino obstoječiga neskončniga zveličanja v Bogu je sled- nimu svetovati, de svoje serce s poštam, z molitva¬ mi, z drugimi dobrimi deli, s premagovanjem in 311 zatajevanjem samiga sebe, s svetim premišljevanjem božje lepote in popolnosti, kot tudi nečemernosti tega sveta, če dalje bolj od tega sveta odterguje, zraven pa, de že zdej vso vrednost v čisto veselje, ki se golo le iz duhovniga ožlahtnjenja samiga se¬ be, ali iz dobre vesti izhaja, stavi. — Kolikor dalje bo zdej po te poti prišel, toliko obilniši bo njegovo zveličanje v večnosti. Hvala liožja v njegovih lastnostih. (Iz sv. Avguština.) Ker sim vam z božjo pomočjo nauk od božjih lastnost razdrobil, njega s hvalo božjo v njegovih lastnostih sklenem, kakor jo najdem v bukvah sv. Avguština rekočiga: „Nar vikši, nar boljši, vsigamogočni, nar mi- lostivši, nar lepši, nar močnejši! Ti si nepremakljiv in nezapopadljiv! Sam neviden vse vidiš! Sam ne¬ spremenljiv vse spreminjaš! Neumerjoč si, povsod pričijoč, nezmerin, neobdan, neomejijiv, neprecen¬ ljiv, neizrečen, neizvedljiv! Sam nepremakljiv vse premikaš." Nezapopadljiv in neizrekljiv si! Stra- šin in grozin, vreden de te častimo, in se bojimo, de te hvalimo in povzdvigujemo! Nikdar nov ali star vse prenavljaš, in storiš, de se (na svojo lepoto) prevzetni starajo." „Tvoja vedna delavnost je mir! Ti spravljaš in ničesa ne potrebuješ! Vse brez teže nosiš, vse na¬ polniš, in nisi v nič zaklenjen! Vse vstvariš, ohra¬ niš, obderžiš in spolnuješ, si za nas perzadevaš, in nas ne potrebuješ! Ti ljubiš brez težavniga hre- penjenja, brez nepokoja! Tvoj stud je brez pe¬ čenja in tvoja jeza vsa mirna! Ti prenarejaš omiš- Ijevanje del, pa nikdar svojiga namena. Ti prej- meš, in nikdar nisi zgubil. Reven nisi, in se vender zveseliš dobička! Terjaš obrest brez lakomnosti! Zapoveš skopo spravljati, de bi bil več dolžin! In kdo pač kaj ima, de bi tvoje ne bilo? Nikomur nič dolžin, hočeš dolge plačevati? Dolge odpušaš, in nič ne zgubiš!“ 213 „Ti sam vse poživiš? Vse si vstvaril! Povsod in vender si na slednim kraji ves pričijoč ? Zave- diti se te pač zamoremo, ali viditi te v stani nismo. Ni ga prostora, kjer bi tebe ne bilo, in vender si dalječ proč od misel grešnika! Pa tudi tu si priči¬ joč , kjer si dalječ proč! Zakaj kjer te ni z mi¬ lostjo, tam si s serdam! Vsim stvarem si dal bitje; pa ne vsim po enako. Zakaj nekterim si le toliko bitja dal, de so, pa ne, de bi živele, občutile, raz¬ ločile; nekterim, de so in žive, pa ne občutijo, ne razločijo; zopet nekterim, de so, žive in občutijo, pa nimajo prevdarka; nekterim pa, de so, žive, ob¬ čutijo in razločijo. Desiravno sam v sebi nič dru¬ gačni nisi, se vender po mnogih rečeh drugač ra¬ zodevaš, ti si vsigapričijoč, in te dostikrat komej najdemo!“ „Za teboj mirno stoječim hodimo, in te ne mo¬ remo doiti. Ti vse posedeš, vse napolniš, vse obsežeš, vse visoko obdaš, vse nosiš! Vender ne ohraniš zdej le kakiga dela, in se na to čez dru- ziga vzdvigneš; ti ne napolniš zdej le tega, de bi potlej uniga obsegel; temuč ker vse obdaš, vse napolniš; in kadar vse napolniš, tudi vse obdaš; in ko vse nosiš, si visoko nad vse povzdvignjen; in kadar vse visoko obdaš, vse nosiš!“ „Do vernih sere govoriš, pa ne sliši se beseda. Tvoja moč od kraja do kraja seže, in vse Jjubez- njivo poravnaš! Tebe nobeni prostor ne zamore razširiti, nobeni čas premeniti! Tebi se ne more nihče perbližati, od tebe nihče odločiti; temuč ti prebivaš v luči, do ktere nobeni človek ne more priti, kakoršne nobeni človek ni vidil, in viditi ne more. In desiravno si sam v sebi mirin, vender vse preživiš, in si ob ravno tistim času povsod ves pri¬ čijoč : zakaj ne daš se ne ločiti, ne razdeliti, ker si resnično edini Bog, ki se ne more razdeliti; vse nerazdeljivo nosiš, napolniš, razsvitliš in posedeš." Toliko jederno, akoravno ob kratkim sv. Avguš¬ tin v božji hvali božjih lastnost opomni, ktere sim vam jest dozdaj razlagoval, in kterih nauk tudi z njegovimi besedami sklenem, in sicer takole: „Očitno je: noben človešk um ne zamore ne- 214 zmerne globočine te skrivnosti doseči, nobena zgo¬ vornost je ne more izreči, nar daljše govorjenja, veliko število bukev ne zamore izlagovanja te skriv¬ nosti obseči! In ko bi bil tudi celi svet poln bukev, bi še vender ne bila tvoja nezmerna kakšinost raz¬ ložena; zakaj ti si zares neizrečen." Ti se ne daš ne popisati, ne spričati, ker si sam studenec božje luči, in solnce večne svitlobe. Zakaj tvoja velikost ni odločena, in je vender nezmerna; dober si sam na sebi, in torej resnično nar vikši dobrota; zakaj nihče ni dober, kot ti sam, čigar volja je že delo, in čigar „hočem" zmožnost. Vse si iz nič vstvaril, ker si vse iz svoje volje perklical. Vse stvari so tvoja lastina, akoravno jih ne potrebuješ ; brez truda jih vodiš, brez težave čez nje gospodariš, in nič ne v nebesih, ne v peklu ne zamore reda tvojiga f ospodarstva zmesti. Ti si po vsili krajih, in ven- er na nobenim kraji; vse brez obsege deržiš; pov¬ sod si pričijoč, brez pokoja in brez premikanja. Ti nisi začetnik hudiga: samo to ne moreš biti, ako ravno vse zamoreš. Nikdar še nič storil nisi, de bi se bil pokasal. Nobena nepokojna strast te ne pretrese, in vse hudo celiga sveta tebi nobene škode storiti ne more. Greh in hudobija ti dopasti ne moreta, ne moreš ju zapovedati." „Nikdar ne lažeš, zakaj ti si večna resnica! Samo po tvoji dobroti smo vstvarjeni, po tvoji pra¬ vici smo kaznovani, in po tvoji milosti zopet v gnado sprejeti. Ne kaka nebeška zvezda, ne oginj, ne kaka pozemeljska stvar, ali česar se po počutkih zavemo, se ne sme namest tebe moliti; zakaj ti si resničin, ker si, in se ne boš spremenil". „(Psl. 101, 28.) Ti si zmeraj ravno tisti, in tvoje leta se ni¬ koli ne zmanjšujejo." „Tega in več druziga me je sveta mati moja, cerkev učila, ktere ud sim po tvoji milosti postal. Učila me je v resnici, de si ti edini, pravi Bog, breztelesin, in ne terpljenju podveržen; de v tvo¬ jim bitji ali v tvoji natori ni nič spremenljiviga, nič poškodovavniga, nič iz delov sostavljeniga". »Resnično je tedej, de te s počutskim očmi ne 215 moremo viditi, in de te umerjoči človek po tvojim pravim bitji ne bo ogledal.“ „Iz tega se očitno soditi sme, de te bomo še le po tem življenji tako gledali, kot te angelji zdej gledajo. Pa tudi oni te še popolnama takiga, ka- korsni si, viditi ne morejo. Zakaj celi, vsigamo- gočni trojnoedini Bog, ti nisi nikomur kot samimu sebi znan“! Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani, '/vri''.- • -J /'v,. COBISS NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000491008 jr