KAKOR NOMAD SE SELIM s trnjem nemira v duši, v nove pomladi iz zim, v travnato radost po suši. Upanje, žilavi konj, stopa po skalni planoti, suhi, brezupni kot on, z mano k poslednji samoti. In ko kot v kožuh zavit ležem zvečer med spomine, ti zablestiš kot privid večno zelene doline. IZ TEGA VODNJAKA PRED HIŠO sem prvič pil čisto vodo, ki je posrebrila moje otroštvo. Še zdaj vidim svoje otroštvo, če se pogledam v to vodo, ki ne ostari nikoli. In če se bom mogel zazreti MATERI Domovina 19 Lojze Krakar Lojze Krakar v vodnjak še mrtev, bom videl, da sem okrog ust še ves sajast od vročega jesenskega kostanja. V NOVI, PRAVKAR ODPRTI RANI, mi je zrasla naenkrat naša stara lipa. Rana jo pije, kakor smo pili otroci nekoč naše edino zdravilo. Razvonjala se je po vsem telesu, zato vem, da je junij, čeprav trepečem. Rano položil bom kakor otroka pod lipovo krošnjo, morda izskeli se. Sosedova vrstnica prišla bo k meni in jo obvezala s svojimi kitami. Potem bomo šli spet skupaj past kravo in rano bom gotovo na paši pozabil. Rad bi šel še mnogokrat, mnogokrat na pašo in pozabil na njej še mnogotero rano. Rad bi se še mnogokrat, mnogokrat razvonjal kot lipa in kite sosedove vrstnice. ZAČEL SEM S ŠESTNAJSTIMI, SKORAJDA NEVEDE. Po žepih sem nosil bombe in smrti, pod jezikom pa sem prenašal življenja, skrita na varnem kot v maternicah. Tihotapil sem jih med domačimi trtami, davnimi prijatelji, k njim, ki so umirali. Vsak papirček je bil tisti čas vreden zlatnika, zlatnika, velikega kakor sonce. Vsaka smrt v žepu pa je pomenila rešitev pedi ljubljenih vinogradov. Tedaj so še trte znale molčati, molčati je znala živina in črički, kamen te je le pogledal in vedel, kostanjev list se je obrnil v kažipot. Danes mi tak list pomaha, ko grem mimo in kamen veselo pomeždkne: pa smo jih! Pa smo jih le, šestnajstletniki in kamni, hvala vam, kamni, hvala vam, listi, prišpičite ušesa v imenu šestnajstletja, 20 21 Domovina ne raztrgajte se, žepi, morda bo še treba kdaj nesti v vas smrt, in ti, maternica pod mojim jezikom, varuj se raka, velike skrivnosti sem nosil v tebi v imenu nerojenih. Po mojem koncu jo presadite novorojenčkom in iz njih nedoletnim dalje in dalje, kajti ta maternica je domovdna, ki se v zlatnikih osipa v jeseni na mojo leseno rodno hišo. SE TOLE POLKNO ODPRL BOM. Odtod vidim Svetega Roka. A roka se trese mi, kaj je v tem zvonu od tam? Ali vlili so strup vanj, je mar to, o mati, glas bombnika zopet, glas vojne7 Za grm se grem skrit, tiste dneve bila so zaprta vsa polkna, še pomniš, od Svetega Roka je roka neznanca dobrotno zvonila, kot s tem bi celila srce brezimca, ki ležal v mrtvašnici tam je s prebitim srcem brez rekviema. Zaprl bom polkno, v temi naj še zdaj strelja zvon skoz srce mi, pozabiti moreš na mrtve, zvonov ne pozabiš nikoli, kot v ječi jetnik ne pozabi nikoli moža, ki je prvi nadel mu na deško zapestje lisice pred tremi desetletji. ZASPI ZE, SLAVČEK, ZASPI ŽE, privošči še meni malo sna in sanj, kot so tvoje. 2e tri dni lije ti v gnezdo v goščavi pod našo hišo, že tri noči tega ne slišiš. Lojze Krakar 2e tri noči moram žgoleti s tabo vred radost, da v gnezdu koti se, koti se življenje. Omamljen od te kotitve podnevi še jaz pletem gnezdo in molim za veliko goščavo. Naj zraste neskončna goščava še okrog postelj človeških, da bomo spet peli po slavčje. Da bomo spet peli, četudi brez konca bo vse noči lilo na naša gola telesa. SONCE ME RISE V ZEMLJO, s temno barvo me riše v travo, med trte, drevesa, sonce skicira mi senco. Gledam se: sem si podoben? Podoben sem, kimam soncu. Sonce, mojster si, pravim, res sem le senca mušice. Vendar ne umrem nikoli, narisan med trte, grobove in gore živel bom večno, dokler živela bo zemlja. V skalo vklesan bom, kdor vidi, v veter bom vdahnjen, kdor sliši, v ilovico vtisnjena senca črna bo pordečela. BOGDAJ IN SREČNO, SOSED IN MATI, kot pravita vidva. Tegale črička vama v tej pesmi odnesem s sabo, saj mi ga dasta, da lepše bo pelo moje pero med mojimi stenami? Pelo na grobu spominov, peščenem grobu na belem papirju, ki čezenj leze polnočna mravlja in z drobnimi udki me spremlja s kitaro, ko pojem bogdaj in srečno, sosed in mati. 22 23 Domovina ŽE DOLGO VEC NISEM BIL TUKAJ OB ČASU, ko so cveteli kostanji in vrtnice. Tam, kjer sem učil in so me učili, ni najti teh naših hrustavih kostanjev in. senc sliv iin ob nedeljah zjutraj maše in velikega modrovanja, univerze pred semiško cerkvijo malo čez deveto. Ne, nisem bil vsako nedeljo tukaj na tej univerzi, hodil sem po drugih in vsako uro mi vse bolj manjka vsaka ura, ki sem jo tu zamudil. Nisem se še naučil umevati smrti preprosto kot osipanja lipe in rojstva kot zgodnjega svita o kresu. Bom znal še sploh po človeško umreti? Še enkrat se moram začeti učiti od cvetenja kostanja in lipe o kresu in njunih opisanih vej o Vseh svetih. JUNIJSKA KOŠNJA JE V MENI. Zrel sem. Začnite, pokosite ta stari plevel. 2e dolgo me ni nihče več kosil. Pokosite tudi rože in dišeče bilke in pograbite vse in sežgite. Po dolgih letih, odkar so kmetijo v meni zapustili vsi živi, bom vendar spet enkrat zares pokošen. A ponavljam: to košnjo sežgite, ne dajte je jesti živini. Ko bo zrasla nova trava, takrat pa krmite z njo vse, kar daje mleko in orje celino in vozi tja, kamor hotel bi priti vsaj kdaj tudi jaz. Začnite. PRIŠEL JE NENADOMA, SRED JUNIJSKE POLNOČI, nenadoma kakor takrat, ko prišel je naravnost iz jaška v Ameriki. Dolgo 24 Lojze Krakar sva govorila, toda on je držal ves čas svoj kovček v rokah, in ko skoraj že dan je bil, se je težko spet sprijaznil z usodo, da mora nazaj v svojo jamo na semiško pokopališče k Svetemu Duhu. Vem, oče, v preplitvem semiškem jašku, bolj plitvem, kakor so oni v Ameriki, te zaskrbelo je, prišel si pogledat, če tudi nas zebe, saj res korenine v beton nam prevečkrat preplitvo zakopljejo. A naj ne skrbi te: če plitvo je, plitvo je, saj včasih se tudi stopli, glej, že jutro bo in spet mi toplo bo v globokem tem kresnem dnevu, kot tebi spet kmalu toplo bo v globokih božičnih nočeh, tako dolgih, da od gledanja vanje oči se zvotlijo. IŠČEM KLJUČ ZA KLJUČEM, odpiram vrata za vrati, odpiram jutro in poldan, odpiram večere in praznike hiše svojega deda na soncu mojega jutra. Pajčevina je zapredla razpelo, angel mi zaspal je na rami, v omaro nihče več ne vstopa, ognjišče je blago črno kot žametna stola, že zdavnaj zdahnila je dušo petrolejka. A glej, nova duša je bruhnila iz sosednjega vinograda, opeka grmadi se v novega soseda mojega deda, ne bo več sam, kakor bil je do danes, ko spet sva vkup sedla za mizo. NESLIŠNI PAJEK S TENKONOGIMI NOGAMI, podobnimi lasu, pajek z malone nevidno glavo, enako duhu, Domovina s trupeicem nič večjim kot človeški zarodek en dan po spočetju, je prepredel nekdaj tako bogato in veliko življenje v tem domu. Ded moj, pajek je nekaj večnejšega od Duha, ki visi pod stropom, nekaj strašnejšega, kakor so žeblji v razpelu, v Sinu, nekaj vseobsežnejšega kakor vse stvarstvo in stvarnik, bog Oče. Ta pajek s skoraj lasjenogimi nogami, ded moj pokojni, z lasjenogimi udi in trupeicem kot zarodek, babica davna, ta pajek bi prepredel še vaju, če ne bi bila skrita v meni. Še globlje vaju skrijem, da ko mene preprede, ne preprede še vaju, dobra babica davna pod pajčevino spomina, dobri ded moj pokojni. TRTE UMIRAJO KAKOR MATERE. Kadar jim vzamejo vse otroke, kadar zamrznejo njih korenine, kadar je grč na njih več že kot kože. Trte umirajo kakor očetje. Kadar jim zemlja ves znoj izsrka, ko od njih rok le kosti še ostanejo, ko zrumenijo v zadnji november. Trte umro kot očetje in matere. Ko zapusti jih, kdor obrezuje jih, kadar podrast jim že sili čez grče, kadar se v dušo zaglojejo črvi, kadar se bliža pomlad, ki ni nič več zanje, darovavce. Takrat se darujejo. NA BELO SO SEMISKO KAMENJE BELO skoz veter in metež privele snežinke, semenke iz neba, ki kar sproti kalijo in rastejo v neke skrivenčene sohe 25 26 ljudi in stvari iz mladosti: v družino pri biserni mizi, v siv dim neke pipe, podoben konopljasti preji, v ivje na brkih mačkona in repih voličev, v živino, pokrito z Miklavževim plaščem, v sosede, do pet preoblečene v belo, kot župnik, ko gre pred pogrebom — tu vidim, kako posrebril mi je metež še mater, oprtano s košem — in sebe tu vidim, v očesnih votlinah imam same bele kosmiče snežink, lahko pa je tudi, da to sta dva kamenčka z našega polja. saj s temi očmi že od rojstva sem gledam življenje, ki bil ga je večno sam kamen. Lojze Krakar