Januš Golec' 21 Propast in dvig. Ljudska povest. Tako je bilo tudi pri Katiču. Nikjer se ni zagovoril. Glodal je na njem očitek, da je pahnil v nesrečo vsled preveč požrešnega hlastanja po razmahu premoženja celo svojo družino. Seveda mu je zatrjevala vest, da je nedolžen na tolovajstvih zeta; obenem mu je tulilo v uho iz notranjosti duse, kako jc on, oče postopal tolovajsko brezsrčno s svojo edinko! Kaj mu bosta za bodočnost nedolžnost in denar! Ljudje bodo pozabili koj na njegov imetek in kazali nanj s prstom z opazko: Gliha vkup štriha! Roparji in konjači se ženijo med seboi! Takale razmišljanja z očitanji so jemala staremu tek in spanje. In on — zagorski gazda jc bil vajen prostosti v pravem pomenu te blažene besede. Storil je doslej, kar je hotel, jedel ter pil, kar in kolikor mu je poželclo srcc. Nacnkrat so ga stiščali v kletko in mu prcdpisali, kedaj mora to in ono. Eden najhujših glo- dalcev na njegovi žilavosti je bila samota. Ni imel nikogar, Jtomur bi bil razložil prav od srca svoje pre*< veliko gorje. V zaporu se je prav zavedel, kak dušni balzam bi tnu bila ženka, če bi jo imel za razgovoij in tolažbo. Zetovo razbojništvo je bilo za Katiča gotova smrt. To je vedel stari po prestopu praga samotne zaporne celice. Z vidnimi zuaki, da bo v zopetni prostosti kmalu po njem, je zapustil preiskovalni zapoc po par mesecih. Pripeljali so ga domov v Kraljevec. Legel je koj po vrnitvi in kmalu so ga ponesli na kraj večnega odpočitka. Po očetovi smrti sta prodali Veronika in mati posest v Kraljevcu ter se skrili škodoželjni javnosti. Josip isuškovič, oskrbnik ter šafer pri Pasariču, ki je ovadil toliko let prikrita tolovajstva, je bil radi sodelovanja pri umorih obsojen na dosmrtno ]ečo. Samo radi tega, ker je oblasti odkril zločin, so mu prizanesli z vislicami. Smrtna obsodba z obešanjtm jc bila izvršena v. Zagrcbu na treh glavnih sokrivcih. Na ječo po več let je bilo obsojenih precej in po pretežni večini člani onih stenjevških družin, katerim je bil Grga Pasarič kum ali boter. Stroga pa zaslužena obsodba jc zadovoljila ter pomirila ljudska razdraženost radi roparskih umorov pod krinko bogastva ter kumstva. Narod sc je le hudoval, ker je pobegnil izpred vešal tolovajski glavar. Kljub skrivnostnemu zginutju Grga Pasarič ni postal ljudski junak ter ljubljenec. Ne omcnja ga nobena pesem tcr ljudska pripovedka. S popolnim molkom 6e je maščeval nad njim priprosti narod, ker je bil brezsrčen tolovaj in zavraten morilecf IV. Razkuževalna komisija je šc sicer obstojala v spodnjih krajih, vcndar le na papirju. Po žalostnih dogodkih, katerc smo opisali v prejšnjem poglavju, je bil strah najvišjih komisarjcv pred kmečko revolucijo močnejši nego skomine po mastnih dnevnicah. Kar noč jc vzelc vodilno gospodo razkuževalcev. Pustili so po svojih sedežih škropilnicc z zalogami hudičevega olja in se niso več vrnili, Zapustili so ušivci y brežiškem okraju bridke spomine, trtni uši pa niso storili najbrž nič žalega. Uničevanje trtne uši je požrlo velike vsote; uspehov ni bilo nobenih. Po razhodu Hanslove komisije je bpravila trtna uš v primeroma kratkem času to, kar so še prepustili razkuževalci. Leta 1885 so bili stari vinogradi od Brežic do Št. Petra pod Sv. gorami uničeni. Samevalo je še po gričih ter holmih nekaj trt, ki so pa rodile kislino, da se Bog usmili. Mesto trtc je pognala zel in praprot je prerasla one bivše vinograde, katerih niso prekopavali za posetev koruze, ovsa ali za nasad krompirja. Udarec po trtni uši jc bil za nekatere vinogradnike tako hud, da se niti zmenili niso za zemljo, ki }e rodila tako dolgo najboljšo vinsko kapljo. Pogled na še pred Ieti tolikanj mičnc ter vabIjive holme ter gričke je bil po opustošenju trtne uši res žalosten! Grozila je nevarnost, da bo praprot začelo spremljati v najkrajšem času vse mogoče trnje ter grmovje in bodo nastale neprodirne goščave. Pesem o vinski kaplji ter gričkih, o konjičkih, ki škrebljajo, Jc utihnila, veseli čiriček se je umaknil bolj v severno ležeče in Łe rodečc vinske lege. Kruha je bilo, kruha, a pravc pijače tcr dobrc volje ne! Z vinom je bilo pri kraju tudi z edinim pravim dohodkom v spodnjih krajih. Kmetje o obubožali v najkrajšem času. Niso imeli ne za obleko, da še za sol in tobak ne! Čc je kateri prodal kak živinski rep na sejmu kje višje od Št. Petra, kjer so še ponujali po krčmah vino, sc ga jc pošteno nakresal v spomin, da se je mudil med bratci, ki šc pijejo vince. Kako hudo je bilo v brežiškem okraju po uničenju vinogradov, nam naj pojasni sl.deči vzgled: Prikupljiva in velika župnija Pišece pri Brežicah je bila od nekdaj na glasu kot dobra ter so bili tamošnji gg. župniki gospodarsko trdni. Iz Pišec niti kaplani niso radi odhajali, knj šele župniki. V dobrih časih in v dobi trsne ku^: od 1878 do 1890 je župnikoval v Pišecah g. Simon Černoša. Iz Pišec se je preselil v Slovenjgradec. Ob slovesu je rekel s prižnice: »Če bi ostal še nekaj časa v Pišecah, bi ne odnesel niti celih hlač radi revščine!« Ako so poprej dobrostoječi župniki obupavali ter bežali iz teh krajev, kako je šele bilo v žepu in pri srcu navadnemu kmečkemu trpinu! Bolj brihtni vinogradniki so se spominjali, kako so jim razlagali strokovnjaki pred nastopom ušive komisije, da je mogoča obnova po trtni uši uničenega vinograda na amcrikanski podlagi. Na ta način ob« novljenim vinogradom uš ne more blizu. Pretežna večina ljudi je bila pa trdnega prepričanja, da je propad vinogradov očitna kazen božja za grehe pijancev, kar je potrjeval zmiraj in zmiraj v svojih pridigah že omenjeni pišečki g. župnik Simon Černoša. Poslušalci njegovih propovedi so šli še daljc in trdili: »Ker je opustošenje ter uničenje vinogradov kazen božja, se tudi ne bodo dali obnoviti.« Le borc malo je bilo onih, in sicer najbolj brihtnih ter naprednih, katcri so upali, da bo prišlo do zasajanja odporne amerikanskc trtc, ki bo rodila vcč in boljše vino nego stara. In avno tem pionirjem modernega vinogradništva je manjkalo skraja preizkušcnih strokovnjakov, sicer bi bilo prišlo do rigolanja in novih nasadov še prej. Hočemo še omeniti, da jc bil na Štajerskem na|prej napadcn in uničen cd trtne uši okraj Brežice. V ptujskem okraju sc je pojavila ta uničevalka šele lcta 1886, in sicer najprej v Goričkem vrhu, po Turškem vrhu ter sploh v Zavrču. Leta 1888 v okraju Maribor, in sicer najprej pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. V okraju Celje leta 1889 v Roginski gorci. V župniji Bizeljsko, in sicer v smeri proti Brežicam v Stari vasi leži tik ob cesti krepka kmetija z lepo hišo in urejenimi gospodarskimi poslopji — BaIonova domačija. In ta hiša je bila zibelka za vinojgradniško obnovo spodnjih krajev in sploh celotne vinorodne Štajerske. V omenjeni hiši se je rodil dne 13. februarja 1862 Ivan Balon, poznejši deželni vinogradni komisar. V bizeljski rojstni knjigi je beležen njegov priimek z dvema 1. Oče mu je bil Ivan, mati Barbara, rojena Janežič. Ne bo odveč, če beležimo kratek životopis tega Nr gospodarskem oziru najzaslužnejšega moža za Slo.Vensko Štajersko, ki žalibog še do danes nima niti spominske plošče na svoji rojstni hiši, Ivan Balon je k ;nčal kot kmečki sin višjo realko V Ljubljani, Po končani srednji šoli se je posvetil, kar jfe bilo tedaj redkost, višjim kmetijskim naukom. KonJal je leta 1886 z odličnim uspehom vinarsko tcr sad- jarsko šolo v Klosterneuburgu, kjer sta tedaj delovala in poučevala svetovno priznana strokovnjaka Barbo in Rathay. Po končanih študijah je hotel svoje nauke pokazati domačinom v praksi. Lotil se je praktičnega kmetijstva na očetovem domu in na graščini v Pišecah. Poslušajmo, kaj so objavile o očetu amerikanskih irtnih nasadov na Slovenskem Štajerskem Ivanu Balonu »Naše Gorice«*, svoječasno glasilo Vinarskega društ-va za Slovenijo: »Že junija 1887 je bil pozvan Ivan Balon v državno službo kot tehnični vodja javnih del proti trsni uši, kjer je bil do konca junija 1890. Prve državne poskusne nasade je Balon ustanovil na Wibmerjevem posestvu blizu Zavrč v Halozah. Medtem, v marcu 1888, je položil na dunajski visoki šoli za kmetijstvo izpit učne sposobnosti za vinarstvo in sadjarstvo na kmetijskih šolah s prav dobrim uspehom. (Dalje sledi.) * »Naše Gorice« leta 1929.