Zoran Pavlovič (1 993), Psihološke pravice otrok. Otrokove pravice onstran
pravnega varstva. Radovljica: Didakta. 276 str.
Vsa zgodovina, v svoji ambivaleiitni podobi, se
tiho in neopazno preslikava na platno sodobnos-
ti, ki našim očem ponuja iluzijo novosti tam,
kjer so stvari stare, in iluzijo samoumevne na-
ravnosti tam, kjer so stvari v resnici nove.
(Str. 89)
Z užitkom ugotavljam, da se v Sloveniji po-
javlja nova vrsta strokovne literature, ki jo
lahko uvrstim med posledice postmodernizma
v sodobni znanosti. Gre za literaturo, ki je po
eni strani temeljna za področje, s katerim se
ukvarja in zadosti odprta, da človek v njej
najde palimpsestno vtkanost širokega humani-
stičnega znanja. Postmodernistični prežitki se
v teh delih kažejo v svoji interdisciplinarnosti,
neideološkosti in v izboru tematike. Vse veČ
kvalitetnih in obširnih del se v zadnjem času
ukvarja namreč s tistimi družbenimi sku-
pinami, ki imajo najmanj družbene moči, ki
nimajo možnosti lastne artikulacije in za kat-
ere smo bili vajeni da zanje govorijo drugi.
Taka je tudi knjiga psihologa dr. Zorana
Pavloviča. Čeprav sam avtor govori o "pozitiv-
ni ideologiji otroka", pa gre za tisto "ideologi-
jo", ki izhaja iz perspektive prizadete skupine
same in ne iz ideološkega konstrukla, katere-
mu bi se morala prilagoditi realnost. Delo sega
na področje prava in človekovih pravic, zgodo-
vine in sociologije otroštva ter psihologije in
psiholoških pravic otroka.
Avtor se pridružuje tistim piscem, ki do-
kazujejo, da "otrok" in "otroštvo" nista sta-
tični in samoumevni kategoriji, temveč
zgodovinsko spremenljiva kulturna konstrukta.
Kulturni konstrukciji lepega otroka in nedol-
žnega otroštva sta posledici družbene amne-
zije, ki je zaradi bolečine ob spoznanju zlorab
prisotnih v vsakem otroštvu neprestano na
delu. To je v 70. letih najobširncje obravnavala
švicarska psihoanalitičarka Alice Miller, ka-
tere temeljni koncepti zlorab in pravic otrok
do otroštva spremljajo vso knjigo.
V zgodovinskem prikazu otroštva skoz zgo-
dovino se avtor opira zlasti na Ariesa in
DeMausa, najpomembnejša zgodovinarja otro-
štva, ki se med seboj bistveno razlikujeta. Pav-
lovič ju bere skupaj, torej tako, da drug
drugega dopolnita. Ariesova zgodovina se uk-
varja z "obdobjem šolskega otroka", ki je bil
pomešan z odraslimi, ki še niso izumili "stanja
otroštva", zato pa otroka tudi niso sistema-
tično nadzorovali in urili. Čeprav se odrasli na
otroka niso navezovali z empatičnimi vezmi,
pa je bilo po Ariesu to otroštvo, ki so ga pretr-
gali moderni koncepti družine, vzgoje, zdravja,
in šolanja, v svoji "svobodi" srečno. Pravo zati-
ranje in nesvoboda se začneta šele z moderno
dobo.
DeMause pa v svoji Zgodovini otroštva, v
kateri se ukvarja z najzgodnejšimi obdobji
otroštva naprej, nasprotno trdi, da je skrb za
otroka tem slabša, čim bolj se vračamo v pre-
teklost, in več je najrazličnejšega nasilja nad
njimi (pobijanja, žrtvovanja, pohabljanja, zav-
račanja itn.). Tako nasilje je imelo najverjet-
neje funkcijo reguliranja rojstev. Obe otroštvi
pa govorita o istem: o brezpravnem položaju
otrok v vseh obdobjih pisane zgodovine.
Pavloviču ta izčrpna prikaza služita za to,
da razloži, kot zapiše sam, "dvojnost otrokove-
ga položaja v svetu: na eni strani brezmejno
preokupiranost staršev in družbe z otrokom in
njegovo blaginjo, veliko bojazen glede pra-
vilnega ravnanja in vodenja ter množice pri-
ročnikov, ki ravnanja opisujejo in predpisujejo;
na drugi strani pa otrokov marginalni položaj,
še več, izoliranost od odrasle družbe ter pre-
puščenost na milost in nemilost družini, zaviti
v zasebnost, s katero se družina brani pred
svetom, in v katero se zapleta tako zelo, da po-
staja vir frustracij in brezizhodnosti" (str.70).
S tem pa smo že na področju otrokovih
pravic, ki jih država le deloma zagotavlja. Veli-
ko bolj so odvisne od ljudi, ki za otroka skrbi-
jo, kako bodo spoštovali njihove pravice, pa je
povezano z njihovo osebno biografijo. Zlasti
Alice Miller je opozorila na pomen zrelega
odraslega ob otroku, ki je sposoben prenesti
izražanje otrokovih naravnih impulzov. Kot
61
RECENZIJI
zapiše Pavlovič: "Če je roditelj sam bolj otrok
kot odrasli, bo težko zdržal intenziteto otro-
kove anarhične naravnanosti. Otroka bo raje
trdo povil, da se ne bo mogel premikati in
vnašati nemir v labilno ravnovesje" (str. 88).
V nadaljevanju se avtor ukvarja z vprašan-
jem "današnjega otroka", z avtonomijo in od-
visnostjo v družini, z vprašanjem podaljšanega
otroštva in z otrokom v psihologiji. Razpravi o
fenomenu podaljšanega otroštva naj dodam,
da gre za izrazito značilnost nekdanjih socialis-
tičnih držav: po eni strani za nujno ekonomsko
navezanostjo mladih na starše in skrbnike in
po drugi strani za ostanke tradicionalističnih
vrednot, ki so se v zahodnih državah izgubile.
Fenomem podaljšanjega otroštva je torej po-
treba po infantilizaciji mladih in obenem zah-
teva po lojalnosti ter obljuba vrnitve skrbi
ostarelim staršem.
Pregled tistih avtorjev, ki so svoje psiho-
loške teorije usmerili k proučevanju otroka,
razvrsti avtor od Piageta prek Freuda pa do
Eriksona. Ukvarja se s teorijami socialnega
učenja, obdelave informacij, razvoja zaznavan-
ja ter teorije Johna Bowblya, ki je poudarjal
pomen zgodnje nepretrgane socialne vezi med
otrokom in skrbnikom za otrokovo življenje.
Nedolgo tega so vprašanje pravic otrok
začeli opredeljevati mednarodni dokumenti.
Čeprav se človek rodi z vsemi človekovimi
pravicami, pa ostaja vprašanje družbenega
konsenza, kdaj jih lahko tudi zares pridobi.
Otroci so "premajhni", da bi jih smeli imeti.
Zato pa jih urejajo tisti odrasli, ki vse bolj
spoznavajo, da je na tem področju treba zares
kaj storiti.
Danes je eden najpomembnješih dokumen-
tov Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki
je bila sprejeta leta 1989. Njen revolucionarni
korak je v tem, da otrok ni več objekt pravic,
katerih nosilci so starši. Nasprotno, otrok je
subjekt pravic, dolžnost staršev pa je, da otro-
ka usmerjajo pri uveljavljanju njegove pravice.
Gre torej za priznavanje pravne subjektivitete
otroka, njihovo jedro pa je po Pavloviču "v
priznavanju in spoštovanju psihološke sub-
jektivitete otroka" (str. 133).
Če izhajajo pravice odraslih iz njihovih zah-
tev, pa izhajajo pravice otrok iz njihovih po-
treb. Ker otrok sam teh potreb ne more
artikulirati in si jih na silo vzeti, če je treba,
človek pa še ni sestopil z oblasti, je govoriti
zgolj o potrebah premalo. Ker sta tako kon-
cept pravic kot koncept otroka izblikovana po
meri odraslih, se komajda prilegata večplast-
nemu in protislovnemu položaju otroka. Go-
voriti o psiholoških pravicah otrok je torej
pomembno, ker "koncept pravic omogoča ob-
vezovanje države k skrbi za (čeravno posred-
no) zadovoljevanje otrokovih vitalnih potreb"
(str. 222).
Drugi pomemben dokument, ki ga predsta-
vi avtor, je Deklaracija o psiholoških pravicah
otroka, ki jo je leta 1979 sprejel Mednarodni
kolokvij Mednarodnega združenja šolskih psi-
hologov. Morda lahko razmišljanja o tem,
katere elemente morajo vsebovati psihološke
pravice otroka, najhitreje sklenemo z Laingo-
vo mislijo, ki jo povzema tudi avtor: "Biti
sprejet ali zavrnjen je vsa razlika na tem svetu"
(str. 92).
Zadnje poglavje knjige sklene avtor v vrsto
vprašanj, ki bodo dobile ponoven odgovor šele
ob novi zgodovinski distanci prihodnjih tovrst-
nih analiz. Tako se Pavlovič vpraša: "Kolikšen
je resnični domet 'pozitivne ideologije otroka'?
Koliko odrasli sploh resno mislijo z 'otrokovi-
mi pravicami'? Nam zadovoljstvo nad tem, da
je otrok postal 'subjekt pravic', da mu je zgo-
dovina končno prisodila 'status osebe', da raste
vednost o otroku in da raste raven empatije za
otrokove avtentične potrebe, preprečuje vide-
ti, kako žalostno je stanje v resnici? Nam osre-
dinjenost na čustveno-osebna razmerja zastira
pogled na širše družbeni in politični kontekst,
ki jih obkroža?" (Str. 257.)
Knjiga o psiholoških pravicah otrok bi bila
prav gotovo povsem drugačna, če bi jo spisala
ženska. V družbi, kjer sta spola totalni družbe-
ni dejstvi, kakor so tudi razred, rasa, jezik, je
tudi znanost spolno specifična. To potrdi sam
avtor, ko si v knjigi večkrat izposodi trditve
fizičnega antropologa Robina Foxa (ki je med
novejšimi feministično orientiranimi antropo-
loginjami na vse slabšem glasu). Ena od Foxo-
vih trditev, ki jo navaja avtor je tudi, da se je
"podaljševanje otroštva pričelo tedaj, ko je
človek postal kolektivni lovec" (str. 54). Če-
prav Pavlovič poudarja, da so vsi odgovori, ki
jih izkoplje antropologija, "neuporabni", in se
62
PAVLOVIČ, PSIHOLOŠKE PRAVICE OTROK
od njih ni mogoče naučili ničesar, "razen
morda eksotičnih kuharskih receptov" (str.
52), pa se na antropologijo vendarle nasloni
takrat, ko išče Začetke.
Danes se večina znanstvenikov zavestno
izgiba iskanja "začetkov", saj so tovrstna poče-
tja obsojena na to, da ostanejo vedno nekje
med mitom in avtobiografijo. Simptomatično
je, da se pri tistih, ki to še vedno počnejo, cela
vrsta družbenih pojavov in odnosov začne pri
lovcih. Sintagma "kolektivni lovec" je v času
popularizacije antropologije za vsakdanjo rabo
postala pravi "pokrivajoči pojem" {cover
word), ki nekomu pove eno, drugemu drugo.
Ker danes vemo, da je androcentrična znanost
spregledala pomen nabiralništva za preživetje
in za razvoj človeških skupin, je čudno, da ni-
komur ne pride na misel, da je "podaljševanje
otroštva" povezano pravzaprav s kolektivnim
nabiralništvom, brez katerega ljudje ne bi
prišli dlje od Začetkov. Toliko o vlogi spola v
današnji znanosti.
Knjiga Psihološke pravice otroka je torej
nedvomno pomemben prispevek tako k teoriji
pogledov na otroka kot k spremembi kon-
kretne družbene prakse v Sloveniji. Avtorjevo
pisanje uokvirja trdna struktura, ki nas vodi po
poteh različnih znanstvenih disciplin v central-
ni problem psiholoških pravic otrok. V
njegovem pisanju se strokovno-znanstveni je-
zik prepleta z literarno duhovitim, in z zgle-
dom za slednjega naj to razmišljanje tudi
končam:
"Poglejte v otroško sobo, tam srednji vek še
živi, z vsem kaosom in hrupom vred, in z lutka-
mi, medvedi in opicami, ki so jih nekdaj žive
vlačili po sejmiščih, s turnirskimi sulicami in
meči, lesenimi konji in srhljivimi zgodbicami"
(str. 64).
Darja Zaviršek
63