HM'< FRAN RAMOVŠ KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA I V LJUBLJANI FBI AKADEMSKI ZALOŽBI 1936 AKADEMSKA BIBLIOTEKA 7 / 393954 Vse pravice pridržane JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI (K. ČEČ) Vsebina Uvod.1—12 Ozemlje slovenskega jezika 1—2. — Število Slovencev 3. — Ime slovenski, Slovenec 3—5. — Prvotno slovensko ozemlje 5—9. — Domača in tujejezična plemena 11—12. 0 prvotni slovenščini.13—67 O jezikovnem razvoju 13—15. — Indoevropski jeziki 15. — Praslovanski jezik 16—19. — Praslovanska doba in domo¬ vina 19—20. — Razvoj psi. jezika 21. — Jezik alpskih Slo¬ vanov 22. — Karakteristika alpske slovanščine kot vira slovenščine 23—58. — Skupina tort, tert, fort, tbrt 23—26. — Nosna vokala q in Q 26—34. — Reducirana vokala i> in ■b 34 - 36. — Vokal y 36-38. — Vokal o 39. — Vokal e 39—46. — Razvoj tl, dl v l 47—50. — Glasova t’ in d 50—54. — O akcentskih in kvantitetnih razmerah 54—55. — Oblikovni sestav 55—58. — Razmerje alpske do balkanske slovanščine 58—60. — Zgodnje in splošne slovenske jezikovne novosti 60—64. — Zgodnje slovenske dialektične novosti 64—67. Položaj slovenščine v krogu slovanskih jezikov 68—95 0 sorodstvu jezikov 68. — Praslovanske dialektične no¬ vosti 69—70. — O južnem praslovanskem dialektu 70—72. — Skupnost zapadnega južnoslovanskega jezika kot osnove za slovenščino in srbohrvaščino 72—74. — Zgodnje razlike v tem jeziku 74—75. — Razmerje slovenščine do srbohrva¬ ščine 75. — Slovenščina in kajkavščina 76—79. — Slovenščina in čakavščina 80—83. — Razmerje med slovenščino in za- padno slovanščino 83—95. — Pomembnost pojavov -Q in -ojQ v instr. sing. fem., trat za tort, asimilirano dl v l za razmerje slovenščine do slovaščine in za potek slovanske naselitve v Alpah 87—95. Razčlenjenje slovenskega jezika.96—145 Postanek in razvoj dialektičnih novosti 96—102. — Izo- glose 102. — O bistvu dialekta 105—107. — O klasifikaciji VI slovenskih dialektov 107—108. — Dialekt kot realnost brez enotne oblike in brez trdnih meja 108. — Splošni akustični vtis kot osnovna značilnost dialekta 109. — Zgodovinski in zemljepisni oblikovalci slovenskih dialektov 110—117. — Opis slovenskih dialektov 119—145. — Koroška dialektična skupina 119—120. — Ziljski dialekt 120—121. — Rožanski dialekt 121. — Obirski dialekt 122. — Podjunski dialekt 122. — Mežiški dialekt 123. — Remšniški dialekt 123—124. — Rezijanski dialekt 124—126. — Primorska dialektična baza 126. — Beneški dialekti 126. — Terski, nadiški, briški dia¬ lekt 127. — Kraški in notranjski dialekt 127—128. — Brkin¬ ski in šavrinski dialekt 128. — Rovtarska dialektična sku¬ pina 129. — Obsoški dialekt 129. — Tolminski dialekt 129. — Cerkljanski dialekt 130. — Črnovrški dialekt 131. — Poljanski dialekt 131. — škofjeloški govor 132. — Logaški govor 132. — Horjuljski dialekt 132—133. — Selški dialekt 133. — Gorenjski dialekt 133—134. — Dolenjski dialekt 134—135. — Medijski govor 135. — Belokrajinski dialekti 136—137. — Štajerska dialektična skupina 137—138. — Bi- zeljsko-obsotelski dialekt 138—139. — Savinjski dialekt 139. — Osrednji štajerski dialekt 140. — Pohorski dialekt 140. — Kozjaški govor 141. — Panonska dialektična skupina 141. — Goričanski dialekt 142. — Prleški dialekt 142. — Prek¬ murski dialekt 143—145. Vokalizem. 146—242 Osnovne razvojne poteze dolgih in kratkih vokalov v slovenščini 146—152. Vokala i in j 152—170. — Dolgi padajoče poudarjeni zlogi 153—154. — Rastoče poudarjeni a preide v d 155—158. — Rastoče poudarjeni a preide v a 158. — Sekundarni a 158—162. — 2 > in % v predlogih in prefiksih 163. — Palata- lizacija a v i, labiovelarizacija a v o 164. — Skupine j, v, l, r in sosednji h, 'b 165—166. — Postanek in razvoj voka- ličnega r 166—167. — Postanek in razvoj vokaličnega l 167—169. — Posnetek razvoja glasov i in s 169. Nosna vokala £ in g 170—185. — Osnovna razvojna smer 170. — Ohranitev rinezma 172—173. — Razvojno raz¬ merje med £ in g 175. — Ozemlje s prehodom g v o 176—177. — Izjemni u za g 177—180. — Zamena zastopni¬ kov za £ in p z zastopniki za e in o 180—184. — Posamez¬ nosti 184—185. Vokal š 185—194. — Razvoj v dialektih 185—186. — V knjižnem jeziku 186—187. — Razvoj staroakutiranega e 188—190. — Razvojno razmerje med staroakutiranim e in VII novoakutiranim e 190—191. — Zamena e z e 191. — Za¬ četno je- in ja- 191—193. — Posameznosti 193—194. Vokala o in e 194—218. — Razvojne smeri 194—195. — Padajoče poudarjeni o v dialektih in v knjižnem jeziku 195—198. — Izjeme 198. — Zgodaj podaljšani novoakutirani o 199—202. — Pozneje podaljšani novoakutirani o 202—205. — Razvojno razmerje med padajočim in rastočim o 205. — Padajoči e 206-—208. — Novoakutirani e 208. — Razvojno razmerje med padajočim in rastočim e 210. — Razvojno razmerje med novoakutiranima o in e 210. — Dialektične izpremembe e-j a 211—212. — Vokala e in o v tipu žena, noga 212-215. — Razvojno razmerje med e in o v tem tipu 215—218. Vokala i in u 218—223. — Razvoj u v u 219—221. — Diftongizacija dolgih i in m 221. — Labializaeija ivi 222. Vokal a 223—224. — Razvoj a v d in o 224. Razvoj nepoudarj enih (kratkih) vokalov 224—242. — Osnovne razvojne težnje in smeri; intenzitetna in kvantitetna redukcija, asimilacije, vokalna harmonija 224—230. — i, e, u se izpremene v a ali pa oneme 230—231. — o se razvije v u 231—233. — Akanje 233—234. — e preide v a 234—236. — Preglas a v a 236—238. — Asimi¬ lacija e v i 238. — Monoftongizacija diftongov 239. — Kratko naglašena i, u preideta v e, o 239—240. — Mlado poudarjeni vokali v dial. tipu oko iz oko 240—241. — Kratki vokali v knjižnem jeziku 241—242. Seznam črtežev 1. Izoglosna skica k pojavom v besedi čelo .103 2. Izoglosna skica za okolico Raščiee.104 3. Dialekti slovenskega jezika.112 4. Naravne ovire ob naselitvi Slovencev.114 5. Sorodstvene zveze med slovenskimi dialekti .... 118 6. Razvoj nosnega g v dolgih zlogih.173 7. Razvoj nosnega Q v dolgih zlogih. 173 8. Razvoj S v dolgih zlogih.187 9. Razvoj staroakutiranega e v severnem pasu .... 189 10. Razvoj padajoče poudarjenega o .196 11. Razvoj novoakutiranega o (volja) .204 12. Razvoj novoakutiranega e v severnem pasu .... 209 13. Razvoj e in o v tipu žena, noga .216 14. Dialektične izpremembe dolgih u, i, a .222 Uvod Ozemlje slovenskega jezika zavzema dravsko ba¬ novino kraljevine Jugoslavije, dalje onstran zapadne meje te banovine še se verno vzhodni del italijanske province Venezie Giulie, onstran Karavank južni pas dežele Koroške. Če hočemo slovensko jezikovno mejo označiti s kraji, potem bi imenovali kot obmejne še slovenske kraje ali pokrajine v tem-le redu: obala Jadranskega morja od izliva reke Rokave v severni Istri pa do Sv. Ivana pri Devinu; odtod gre črta. v severnozapadni smeri ob Tržiču na Doberdob, Poljane, Rubije, Št. Andrež, Gorico, Podgoro, Medano, Jenkovo, Praprotno, Čelo, Ažlo, Torjan, Čamejo, Čižerijo, Pod¬ brdo (Cesariis), Ter( Pradielis), Mužce (Monti Musi), Belo v Reziji, Lomič in Kanin; odtod pa do Lipnika pod Pontabljem se sklada z nekdanjo avstrijsko-italijansko državno mejo, gre čez Lipaljo ves in škovško planino na Modrinjo ves na Zilji, se upogne proti vzhodu nad Brdi, Borljami, Močidlom na Dobrač, spremlja Ziljo do njenega izliva v Dravo, se uravna čez Dravo proti Osojskemu jezeru, ki ga pa ne doseže, ker zajame le še Suho, Domačale, Kostanje, Št Martin nad Dholieo; severni breg Vrbskega jezera je še slovenski, vsa celovška okolica pa je že nemška: od vzhodnega brega Vrbskega jezera gre slovenska jezikovna meja proti jugu, obdaja Vetrinj, se vzpne čez Žrelec h Glini in ob desnem bregu Krke čez Sv. Tomaža, Timenico in Št. Lipša tja do Mostiča, kjer se proti vzhodu usmeri na Svinško planino, na Krčanje, Knežo nad Djekšami, od koder se v južnovzhodnem padcu spušča, nad Grebinjem k Dravi; čez Labot in Št. Lovrenc preide Zgodovina slovenskega jezika 2 na Kozjak, se zavije proti severu na Spil je in se ob Muri naravna do Radgone; odtod se ob Kučenici še enkrat obme proti severu tik do Monoštra ob Rabi (Dolnji Senik, Slovenska ves), pa zopet proti jugu čez Števanovce, Šalovce, Berkovce, Kobilje, Strelce, Veliko poljano in Gorenjo Bistrico k Dravi; bivša državna meja med Avstrijo in Ogrsko je od Drave (Maceljsko pogorje, Sotla, Gorjanci, Kolpa) pa do Snežnika tudi meja slovenskega jezika in srbsko- hrvatskega; s Snežnika se vrnemo čez slovenske istrske vasi Klana, Rupa, Šapjane, Brdce, Podgrad, Obrov, Skadanščina, Podgorje, Zazid, Dvori, Sočerga in Trebeše k Rokavi. Tako podana črta predstavlja najskrajnejšo mejo slovenskega jezikovnega ozemlja, zahteva pa še nekaj važnih pripomb: 1. v mestih na Jadranski obali imamo le slovenske manjšine; 2. v občinah vsega severnega pasu od Šmohorja na Zilji pa do Radgone, po srednjem Koroškem predvsem nad Dravo, je prebivalstvo jezikovno mešano (nemško in slovensko), zelo pogosto dvojezično (prava bilin- gviteta); slovensko večino imajo občine Brdo in Go¬ riče na Zilji, Lipalja ves, Ukve in Žabnice v Kanalski dolini, v Dravski dolini pa občine Ledenice, Loga ves, Škofiče, Zgornja Vesca, Bilčovs, Bistrica v Rožu, Slovenj Plajberk, Sela, Šmarjeta, Medgorje, Galicija, Bela, Žitara ves, Škocjan, Globasnica, Bistrica, Blato, Libuče, Žvabek, Sv. Peter pri Vašinjah; v ostalih občinah gori označenega slovenskega pasu današnjega italijanskega ali avstrijskega Koroškega žive le še slovenske manjšine, ki so v južnem delu še dokaj močne (do 47%), v severnem pa zginevajo (od 34% do 0T%); ob Muri in ob železniški progi Špilje— Ma¬ ribor je omeniti še manjše nemške manjšine; 3. v južnovzhodnem delu Slovenije leži nemški jezikovni otok Kočevje (20 nemških občin s slovensko manjšino od 0-0% do 8%, pet občin s slovensko manjšino od 15% do komaj 45% in štiri obmejne slovenske občine s z nemškimi manjšinami po 10%, 18%, 18-6% in 33-9%). Po podatkih zadnjih ljudskih štetij, po približni cenitvi izseljencev in upoštevanju prirodnega porasta govori slovenski jezik 1,750.000 ljudi. V kraljevini Jugoslaviji je bilo na dan 31. jan. 1921. leta: 1,024.761 Slovencev (dne 31. marca 1931. pa okrog 1,100.000); v Venezii Giulii na dan 1. dec. 1921. leta: 258.944 Slo¬ vencev; prišteti je treba še beneške in rezijanske Slo¬ vence, ki jih bo nekaj črez 30.000; v Avstriji je bilo na dan 7. marca 1923. leta.: 37.224 Slovencev (na Koroškem; drugod bi jih moglo biti vsaj še 3.000); na Ogrskem (po štetju 1. 1910.) jih je bilo ob Rabi (distrikt Szentgotthard) okrog 5.500 in v Taranyu (ko- mitat Somogy) 1.597. V Ameriki je Slovencev skoro en četrt milijona, na Westfalskem do 20.000, drugod po svetu tudi še nekako toliko. Slovenci imenujejo sami sebe Slovenci plur., Slo¬ venec sing., fem. Slovenka, svoj jezik pa slovenski. Ohranili so torej staro etnično ime Slovanov, le da so ga oblikovno izpremenili. Prvotni sing. Slovenim je zaradi tega, ker je bil -im> omejen samo na singu¬ larne padeže moškega imena, dočim ga pluralni, dalje žensko ime in adjektiv niso imeli, opustil svoj -im>, da doseže skladnost s temi oblikami. Nova oblika Slovčn pa je po stalnem oblikovnem paralelizmu mase. do fem., izraženem s sufiksoma -vcc za mase.: -bka za fem. (prim. sivec : sivka, starec : starka, zna¬ nec : znanka, planinec : planinka itd.), v razmerju do prvotnega Slovšnvka dala novo tvorbo Slovenec; enak- šnega postanka so gorjanec za gor'a.nim->, poljanec za poVaninT) itd., glede novega -ec tudi Juvanec poleg Juvan (fem. Juvanka), Lukanec poleg Lukan, Marti¬ nec, Gregorec, Urbanec itd. (gl. podrobneje P. Skok, Južsl. Fil. VIII. 88 sled.). Kdaj je nastala ta izpre- memba, to se ne da ugotoviti; vendar pa ime Slougen- zin marcha (v listini 1. 860.) za pokrajino ob Blatnem jezeru pač še ni v zvezi z obliko Slovenci, marveč z t* 4 nemškim osebnim imenom Slougenzo (gl. J. Kelemina ČJKZ VI, 43). Nerazširjeno ime Sloven srečavamo še v mlajših dobah: če govori Trubar o Slovencih kot etnografski enoti, rabi poleg Slouenci, Slouenfki tudi še Sloueni; Prekmurci se dandanes imenujejo Slo- všnci, v svoji starejši literaturi pa pogosto še Slovenje nom. pl. (s končnico -je po bratje, sinovje), gen. Slo- venov, sing. Sloven; beneški Slovenci so zase Slovšni, Slovčni, sing. Sloven. Adjektiv je znan v dveh ob¬ likah: slovčnvslch in slovšnv; druga je predvsem ko¬ roška (rožansko sovšno, -a in sdveno, -a\ prim. Slo¬ venj Plajberk, Slovenjgradec; ob zgornji Soči so nem¬ ški kolonisti imenovali svojo slovensko okolico po Slovenjem, na Slovenjah). — Omenil sem že, da je ime Slovšne prvotno skupno ime vseh Slovanov, ki pa se je v glavnem po razseljevanju iz pradomovine pričelo umikati plemenskim imenom; obdržalo se je do današnjih dni prav za prav le tam, kjer prilike niso dale prednosti enemu plemenu, ki bi socialno in poli¬ tično zavzelo posebno pozicijo pred drugimi plemeni (Zahumlje v Dalmaciji; Kajkavci; Slovenci; pri Slo¬ vakih se glasi fem. Slovenka, adj. slovenski), njihova domovina Slovensko ; Slovinci na Pomoranskem ob Lebskem jezeru (v bližini izhoda poljskega koridora na Baltsko morje). Prvotna vsebina jasno odseva tudi iz dejstva, da se »slovanski« (po današnji termino¬ logiji) jezik imenuje slovenvskvjv, tako stara cerkvena slovanščina, slovenščina, slovaščina, slovinščina, slo¬ vanski jezik evangeličanskih Pomorancev, Kašubov in polabščina. Ime Slovenov so nekoč spravljali v zvezo s korenom slov- v besedah slovo, slava (v morfo¬ loškem oziru bi bilo to ide. deblo na -en, ki bi zelo zgodaj posplošilo obliko nom. sing. *sloven kot osnovo in bi preko plur. Slovene prišlo v kontakt s tvorbami na -ieno-; v tem primeru bi značilo sprva »človeka, ki mi je po govoru razumljiv«, torej enakšno poimeno¬ vanje kot ga imamo v ndmvcb); zaradi sufiksa -šno- pa je iskati v elementu slov- krajevno označbo t. j. 5 Slovene so prebivalci ob reki Slova, Slava, v prado¬ movini; ta razlaga je več kot verjetna gl. M. Budimir in J. Rozwadowski, Beličev Zbornik, str. 97 in 129; koren slov- iz ide. k’leu- je pomenil »teči, pluti, pra¬ ti«. Romanski sosedje so imenovali Slovence Sclavons (furlanski, plural; krajevno ime pri Pordenone); la¬ tinska oblika je bila Sclauani (e je podan z -a-), ra¬ bijo jo tudi Nemci v svoji uradni latinščini, dočim je preprosta nemška govorica rabila Winidi, danes Win- den, windisch t. j. stari germanski naziv za staro- evropske Venete ob Baltiku, ki so jih absorbirali Ger¬ mani z zapadne, Slovani pa z vzhodne strani, ime pa so Germani obdržali za svoje nove vzhodne sosede, Slovane. Če gledamo samo na zemljepisne daljave, moramo reči, da je bilo ozemlje, ki so ga v drugi polovici VI. stoletja zavzela v vzhodnih Alpah in na Krasu različna slovanska plemena, še enkrat večje od da¬ našnje slovenske zemlje. Sledeč zgodovinskim po¬ datkom in jezikovnemu pričevanju, ki odseva iz kra¬ jevnih imen, moremo zapadno mejo alpskega slovan¬ stva potegniti ob vzhodnem robu severne italijanske nižine, na greben Karnijskih Alp, k izviru Drave, na greben Tur, na Dachsteinsko gorsko skupino, ozemlje ob reki Trauni tja do Donave na severu. V kakšnih razmerah in kakšnem svojstvu so se do teh zapadnih meja razširili Slovani, nam tudi ni povsem nejasno: vemo, da je slovanski dotok sledil odhodu Lango¬ bardov iz Panonije v Italijo (1. 568.) in da so nepo¬ sredno nato in prav zato Obri zasedli ogrsko nižino; pri prvih spopadih Slovanov z Bavarci in v mirovnih kakor vojnih odnosih do Langobardov (v začetku VII. stol.) se omenjajo vedno Obri, zdaj le kot soude¬ leženci, zdaj kot vodje; Fredegarjeva kronika nam zgovorno priča o grozotah in strahovladi Obrov nad alpskimi Slovani in poročilo o begu Lopichisa to le še potrjuje. Skratka, moremo reči, da so Slovani kot obrska predstraža zavzeli Alpe, da so bili sprva morda 6 še njihovi zavezniki, da pa so kaj kmalu postali nji¬ hovi podložniki, s katerimi so po svoji mili volji rav¬ nali, kakor se jim je hotelo. Treba pa je še posebe poudariti, da imamo Slovane v Alpah že takrat, ko je glavno jedro južnih Slovanov bilo še vedno nad Donavo (nekako ob srednji Donavi, v Potisju, Dakiji in spodnji Meziji), od koder so na svojih vojnih in ro¬ parskih pohodih hodili plenit čez Donavo na Balkan v vzhodno rimsko cesarstvo, pa so se s teh pohodov stalno še vračali v svoja bivališča nad Donavo. Prav zato ne gre, da bi imeli alpske Slovane za najzapad- nejši val južnoslovanskega balkanskega dotoka, ki se je šele pozneje (v VII. stol.) v vsi svoji moči razlil čez Balkan in je s svojimi odtoki po rimskih cestah, ki so vodile iz doline reke Morave k mestom ob Ja¬ dranskem morju, v teh zapadnih predelih zopet našel zvezo z alpskimi Slovani. Tudi to dejstvo nam pravi, da je bila nekdanja slovanska povezanost nad Do¬ navo od Obrov razrušena, da so bila različna plemena pomešana in odtod dirigirana v različne smeri; ven¬ dar se je alpski slovanski oddelek kmalu zopet zdru¬ žil z balkanskim, dočim se je zveza z zapadnimi slo¬ vanskimi rodovi že zdaj toliko zrahljala, da je že najbližja bodočnost mogla vsako vez uničiti za vedno. Alpski Slovani so se do danes obdržali le ob Dravi in gornji Savi, pač da zato, ker je le to ozemlje bilo po njih kompaktno naseljeno. Iz tega centra so le malo številne čete prodirale po alpskih dolinah k podnožju turskega grebena in čez sedla še bolj proti severu. Da je bila vsa moč alpskega slovanstva zgo¬ ščena ob Dravi in Savi, to nam kaže posredno, odkod so prišli; od srednje Donave sem preko južnega pasu ogrske nižine; iz spodnje Panonije so trčili na. alpska predgorja in sledili naravnim in umetnim prometnim črtam (dolina Mure, Drave, Save; rimska cesta Peto- vio—Celeia—Emona—Aquileia). Geografska struktura nove domovine jih je povezala v majhne edinice; visoka gorovja in pragozdovi so pospeševali rahlo 7 medsebojno povezanost teh edinic, ki so živele precej vsaka zase svoje življenje. V sožitju s prvotnimi pre¬ bivalci (v severnih krajih keltski, v južnih ilirski, ob prometnih potih romanizirani Stanovniki), ki so si jih sčasoma asimilirali, je pričela njihova domača govo¬ rica dobivati različne odtenke. Medsebojno občevanje je kmalu zrahljala nova politična meja, ki je vsaj za dobo šestih generacij razdelila vso domovino v dva dela: na severnem zapadu se je stvorila Karantanija Walluka in njegovih naslednikov (v 1. 622.), južno- vzhodni del pa je še dalje ostal pod obrsko oblastjo. Že na teh osnovah je iskati začetka jezikovnih no¬ vosti in razlik in ž njimi je treba vzročno vezati obseg njihovega učinkovanja in razširjevanja. Čeprav so v teh dobah in prilikah pognale šele kali jezikovnih različno usmerjenih razvojev, se vendar kljub poznej¬ šim ugodnejšim političnim in cerkvenim razdelitvam in ureditvam (prim. Karantanijo v karolinški dobi, razširjenje oblasti oglejskega patriarhata do Drave) obseg spočetih lingvističnih inovacij bistveno ni iz- premenil, pač pa so mogle novosti, ki so zdaj nastale, dobiti in dobivati obširnejši radij. Hočem reči, da je jezik alpskih Slovanov že ob prihodu (in takoj potem) v novo domovino imel in izobrazil v sebi različne dia¬ lektične tendence (na prim. različen izgovor nosnih vokalov; kvalitetne razlike pri z> in z ter pri e; raz¬ lični pojavi konservatizma in arhaizma itd.), toda nji¬ hovo število je bilo še majhno v razmerju do števila tistih razvojnih tendenc, ki so vsaj spočetka prevzele še ves alpskoslovanski govor in so tako izobrazile slovensko jezikovno individualnost. Različni pojavi so povzročili, da se je skrajna meja alpskega slovanstva na zapadu in severu močno skr¬ čila. Na severu, kakor sem že omenil, slovanska na¬ selitev ni bila nikdar gosta, tudi ne načrtna. V teh predelih ni bilo samo prvotno stanovništvo', marveč tudi že od severa prodirajoči bavarski živelj slovan¬ ski sosed. Bavarci so že od začetka VI. stoletja zavzeli 8 ozemlje na južnem bregu Donave in se odtod razšir¬ jali po dolinah in soteskah proti jugu; še od romani¬ ziranih prebivalcev so prevzeli krajevna imena, ki nam kažejo-, da so postala last bavarskega govora še prej, preden se je v njem izobrazil visokonemški premik glasov, prim. Lauriacum > Lorahh, Lorch; Pontem > Pfunz; Arelape > Erlaffa, Erlaf; *Ippia > Yppha, Ipf; Batava (castra) > Passau itd. V teh se¬ vernih alpskih predelih je jako dosti krajev z označbo, da so slovanska (Winden-, Windisch- ), kar priča, da je moral biti v soseščini kraj, ki ni bil slovanski, mar¬ več je bil bavarski. Slovani so v obdonavski alpski pas gotovo prišli že s prvimi obrskimi napadi; največ se jih je naselilo v Avariji (današnje Nižje Avstrijsko) in tu so kot prednja in obrambna obrska straža tudi najdlje stalno prebivali. V zahodnem delu, tako pred¬ vsem ob reki Trauni, pa se zdi, da so se naselili po¬ zneje, iz Karantanije, večkrat celo kot delavci, drvarji in rovtarji, kakor smemo sklepati iz imen Wimpassing iz wind-pozing- »Windenschlag«, Wimpap, Wimpessel t. j. kraj, kjer so gozd trebili in kulturno tlo ustvarili Slovani kot podložniki tujih gospodov (isto velja za kraje Boheimschlag, ki so na Bavarskem in na Zgor¬ njem Avstrijskem zelo pogostni). Ko so pod konec VIII. stoletja prišli Karantanci pod bavarsko in kmalu potem vsi alpski Slovani pod frankovsko oblast, so nemški misionarji žilavo in živahno pokristjanjevali Slovane, obsežna kraljeva zemlja je prišla v last ali v najem nemške posvetne in cerkvene gosposke, do¬ tok nemškega delavstva se je znatno ojačil. V mirni simbiozi je nemški živelj usesal redko slovansko sta- novništvo, tako da je v XIV. stoletju zapadno in zgor¬ nje Koroško, zgornje in srednje Štajersko pač že zve¬ čine bilo le nemško. V Panoniji Slovani niso nikdar v znatnem številu segali do Donave, niti na severu, še manj na vzhodu; slovansko in deloma tudi že nem¬ ško prebivalstvo nekdanje Koceljeve kneževine se je pred madžarskimi vpadi umaknilo v zapadne ogrske 9 in sosednje štajerske gozdove in pa za Dravo v hrvat- sko Zagorje. Ko je to ozemlje pod Dravo in za Sotlo v začetku X. stoletja v političnem oziru prišlo v ob¬ močje hrvatskega kraljestva in so to južnovzhodno gra¬ vitacijo podpirale tudi zemljepisna lega in prometne zveze (rimska cesta od Aqua Viva ob Dravi do Ro- mula in Andautonia ob Savi in dalje na Siscia in Bi- vium), se je tem razmeram prilagojeno tudi govor tukajšnjih Slovanov polagoma odmikal alpskemu slo¬ vanskemu vplivanju in se približeval južnemu, balkan¬ sko slovanskemu; vendar so bile dotlej že v njem izobražene ali pa vsaj spočete tipično slovenske raz¬ vojne osnove in smeri, ki jih v nadaljnjem razvoju tudi nove prilike niso več mogle bistveno izpremeniti; tako je v tem pasu nastal kajkavski dialekt srbsko- hrvatskega jezika. — Na južnem zapadu pa je slovan¬ ska jezikovna meja do romanske kaj malo izpremenila svojo prvotno linijo; neznatno število slovanskih kolo¬ nistov ob Tagliamentu je bilo sicer romanizirano, a zanj velja reči isto kot prej za slovanske naseljence v severnih Alpah. Po reformi Ludvika Pobožnega (1. 828.) in po verdunskem dogovoru (1. 843.) je južnozapadni obmejni slovenski pas pripadel Furla¬ niji oziroma italijanskemu kraljestvu; hribovita po¬ krajina ni vabila romanskega kolonista; politična meja in le rahla zveza s slovanskim zaledjem, sta pomagali, da se je ta del Slovanov kot ohranjena samostojna edinica obdržal in da je tudi v jezikov¬ nem pogledu marsikako posebnost ohranil ali pa na novo razvil do svojih meja. Kakor drugi Slovani, tako so tudi alpski bili raz¬ deljeni v rodove in plemena; čeprav nam plemenska imena niso ohranjena, nam nič ne brani to domnevati; verjetno je, da so kaj različni slovanski rodovi, ki si pred obrskim vpadom v srednjo Evropo sploh niso bili sosedje, šele v novi domovini postali drug dru¬ gemu sosed. Nekaj krajevnih imen nas spominja na plemenska imena pri drugih Slovanih; na zapadno- 10 slovanske Stodorance misliš pri dolinah Vorder-Stoder, Hinter-Stoder, skozi katere teče reka Steyer, na Šta¬ jerskem sta tudi Stoderalpe in Stoderwald, v Bohinju Studor. Isto ime, ki je označevalo vzhodnoslovansko pleme Krivičev najdeš v koroškem krajevnem imenu Kraig < *krivit’i ( Kriwig, Chriwich v XI—XII. stol.). Tudi v krajevnem imenu Susel, Suzil (v IX—X. stol.), danes nem. Sausal na srednjem Štajerskem te gla¬ sovi zvežejo z imenom zapadnoslovanskega pagus Su- sle. Vendar si teh sozvočnic ne smemo razlagati tako, kakor da so z alpskimi Slovani prišli v Alpe oddelki kakih zapadnih in vzhodnih slovanskih plemen; kajti taka imena topografskega ali patronimičnega izvora so mogla nastati kakorkoli po vsem slovanskem svetu; staviti jih moramo v isto vrsto z imeni kakor Bre¬ žane, Poljane, Mpslotiči (> nem. Meiselding), Malo- stiči (> nem. Mallestig, današnje koroško slovensko MdUoUe), Radoviči (> nem. Radweg), Dolenjci itd. Drugačne vrste pa so imena Dudlebi, Hrvati in Ka¬ še zi; prvi dve srečamo tudi pri zapadnih in vzhodnih Slovanih, Kaseze le še pri Hrvatih; a kar je važno, je to, da je njihova struktura popolnoma drugačna, da je zaradi nje več kot upravičena domneva, da ta imena sploh niso slovanska; verjetno je, da tudi pleme s tem imenom ni bilo slovansko, čeprav je moglo v dobi VI—VII. stol. biti že več ali manj slavi- zirano; dalje je pomembno še to, da ta imena pri alpskih Slovanih niso tako redka in da označujejo vsaj deloma ne le posamezne kraje, marveč pokra¬ jine in politične enote; za to prim. comitatus Dudleipa na srednjem Štajerskem; kraj Dulieb na zapadnem Koroškem; terra, posessiones, palus, fluvius... Du- lebzka v hrvatskem Zagorju; hrvatski priimek Du- libič; pagus Crouuati na srednjem Koroškem in mno¬ go krajev z imenom Kraubat, Kraut na Štajerskem; devet krajev z imenom Kaseze, Koseze, Kazaze v da¬ našnji Sloveniji se v nem. prevodu imenuje Edling, priimek Kaseznik v Logarski dolini. Hrvati in Kosezi 11 so najbrž okrog polovice VIL stoletja prišli kot voja¬ ško urejena četa v Alpe od južnovzhodne strani (od dalmatinsko-bosenskih predelov); črta dudlebskih imen pa sovpada s črto smeri prihoda alpskih Slovanov, kar bi govorilo za to, da so bili Dudlebi že v prvem slo¬ vanskem dotoku v Alpe. Ker ima to ime sprva še ne- asimilirano glasovno skupino -dl- kakor sploh vsa se¬ verna slovenščina tedanjih dob, se nam smer prihoda še bolj pojasni, saj kaže naravnost k zapadnim Slo¬ vanom; o tem bomo podrobneje govorili pozneje, za zdaj moremo reči, da so Obri — kakor vemo iz zgo¬ dovine — premagali mogočno pleme Dudlebov, ki je prebivalo na vzhodu Karpatov, ga pomešali z raznimi drugimi slovanskimi rodovi in nadaljevali svoj pohod v srednjo Evropo. Omenili smo, da so si alpski Slovani v novi domo¬ vini jezikovno asimilirali prvotni tujejezični element teh krajev (keltskega, ilirskega, predvsem pa roman¬ skega); mnogo imen so iz njihovega jezika prevzeli. Prav tako so si asimilirali Hrvate, Koseze in Dudlebe, če ali kolikor še niso bili slavizirani. Obri so imeli med Slovani najbrž le vojaška taborišča, nestalna po kraju in času; na nje spominja krajevno ime Vovbre na Koroškem (nem. Heuenburg, starejše Hunenburg) in Obri na spodnjem Štajerskem (Obrov in hrv. Obro- vac pa spadata k rovb, ryti) ; druge sledi po Obrih ni; nekoč so mislili, da je vokalna harmonija rezijanskega dialekta nastala pod vplivom turanskemu podobnega, a ne enakšnega pojava, vendar to ni prav nič upravi¬ čeno, marveč popolnoma nemogoče (gl. F. Ramovš, ČJKZ VII. 107, 114 sled.); krajevna imena Hinje, Hi- njice niso v zvezi z imenom Hunov [strus. pesem o Igoru pozna Chynove; Sobolevski Arch. f. slav. Phil. 30, 474], temveč spadajo k slov. korenu chyn-, chyl- »upognjen, kriv, strm«. Ostanke Gepidov omenja za IX. stol. v Panoniji Conversio Bag. et Car., na Lango¬ barde se nanaša ime Fara na Goriškem (castrum quod vocatur Farra, 1. 967.) in germanskega izvora so tudi 12 Kosezi. Ta jezikovna asimilacija slovanskega razvoja bistveno ni izpremenila, vsaj kakih sledov, ki bi se predvsem pokazali kot analogično izenačevanje raz¬ ličnosti morfološkega sestava, ni možno zaslediti; kaki malenkostni fonetični odtenki so se sčasoma uvrstili v normalni slovanski jezikovni razvoj in dobili slo¬ venski dialektični značaj. Za razvoj alpske slovanščine skratka tak vpliv, če je že bil, ni mogel imeti nika¬ kršnega pomena. O prvotni slovenščini Sredi vsakdanjega življenja in pehanja človek pač ne najde drugega vprašanja iz odnosa svojega dela do jezika kot tega, da se vpraša, kako treba pravilno pisati, tupatam še, kako treba pravilno govoriti. Tudi ves jezikovni pouk na srednji šoli ni nič drugače usmerjen, vsaj običajno se zanemarja že oblika po¬ dajanja misli, jezikovni slog. Vse to je umljivo, saj je človek kot socialno bitje vezan na jezik v prvi vrsti kot na socialno občilo in ker ima kot takšen formo knjižnega jezika, je običajna relacija človeka do je¬ zika podana z zanimanjem za pravopis, pravorečje, za stilistične variacije, splošne sintaktične in leksikalne osnove. Podatki o teh vprašanjih so kakor v golih ru¬ brikah nanizani v priročnih knjižicah in slovnicah, ki s tako odsekanimi mrtvimi udi ne kažejo živosti je¬ zika, pač pa povsem umljivo rode apatijo do slovnice. Lingvistika pa se s takimi vprašanji kaj malo bavi, ker se ji itak kar mimogrede, ob zasledovanju drugih in drugačnih jezikovnih problemov, sama po sebi re¬ šijo. Knjižni jezik je le majhen odstotek jezikovnega študija; važnejši je že študij njegovega razvoja, ker se v njem kažejo relacije do naj raznovrstne jših jezi¬ kovnih, socialnih, političnih in splošno kulturnih dej¬ stev in teženj; iz tega razvoja moremo že razbrati du¬ ševni razvoj naroda, kajti knjižni jezik je kot kulturni dialekt posoda, ki so v nji spravljene vse narodove kulturne dobrine. Ta način gledanja na jezik se že močno približuje onemu, ki ga lingvist goji vedno in povsod, naj gre že za jezik ali dialekt, v ti ali oni ča¬ sovni dobi. Tako nam na prim. samo jezik pove, da 14 so bili Slovenci v predhistorični dobi in v prvih sto¬ letjih po prihodu v novo domovino del ene jezikovne in etnične celote južnoslovanske, ki je nekaj prej bila del enote praslovanske in ta zopet v davnini nekdaj del enote indoevropske. Prav tako nam jezik pove, kdo so bili sosedje Praslovanov, kateri narodi so prišli z njimi v dotik; jezik nam govori o gibanju slovan¬ skega naroda, o njegovi rasti in o njegovih selitvah, o njegovi duševni in materialni kulturi. Tako je jezik stalni projektor vsega narodovega dejanja in naša člo¬ veška težnja skuša vse to spoznati in doumeti. Da ti večni človeški želji po spoznanju zadovolji, mora lingvistika ugotavljati nebroj lingvističnih dej¬ stev; po njih zazna za razvojne faze, ki jo same po sebi privedejo do ugotovitve posebnega razmerja do drugih jezikov, do ugotovitve, da so ti in ti jeziki med seboj sorodni, da so oni še bolj oddaljeni sorodniki teh itd. Spoznati in vedeti, kako, kdaj, kje in zakaj je nastala ta ali ona jezikovna faza, ta ali oni jezik, ta ali ona socialna enota, ta ali oni narod, je pa vsaj včasih želja vsakega človeka; lingvist to željo stalno goji in ji sistematično skuša zadovoljiti. Tudi pre¬ prosti kmet se zdaj pa zdaj zamisli nad imenom po¬ toka, gore, gozda in bi rad tako ime, ki ne predstavlja več vsakdanjega znanega pojma, razumel; ob imenih kakor Mala vas, Tržišče, Zagorje, Kamnik, Brezovica, Ribnica, Poljane itd. ne bo imel kake posebne želje, da jih doume, saj mu jih besede njegovega vsakda¬ njega govora dovolj pojasnijo; če pa srečaš imena Vrhnika, Ljubljana, Kranj, Bled, Bohinj, Kum, Kom¬ polje, Komna, Skaručna, Stična, Vič, Ohonica itd., bi vendar rad vedel, kaj je s temi imeni povedano. Tega pa ni mogoče pojasniti, če ni dognanih tolikšno in tolikšno število različnih jezikovnih dejstev sedanje in pretekle dobe. Ugotavljanje in primerjanje jezikovnih dejstev in jezikov je pokazalo, da je cela vrsta jezikov, ki so nam, ta prej, oni pozneje, zgodovinsko sporočeni ne- 15 kako od 1. 1500. pred Kr.; govorili so jih, ali pa jih še govore narodi na zelo obsežnem strnjenem ozemlju od Indije pa do Atlantskega oceana, od Skandinavije do Sredozemskega morja; ti jeziki imajo v sebi toliko enakšnih potez, da moramo reči, da so le različne oblike nekega starejšega, v sebi še enotnega jezika indoevropskega. Lingvistika ugotavlja skladnosti med temi jeziki in te skladnosti upravičujejo sklep, da je nekoč eksistirala jezikovna skupnost vseh teh jezikov; ta nam ostane neznana, moremo pa si o nji vsaj pri¬ bližno sliko ustvariti; vsaka rekonstrukcija, ki jo sto¬ rimo na osnovi dognanih dejstev in skladnosti, nam podaja le neskončno majhen delček celotne stavbe ide. prajezika, vse ugotovljene skladnosti pa nam vendar njegovo ogrodje točno in plastično prikažejo. Kakor v vsakem jeziku, tako so se tudi v ide. prajeziku sča¬ soma pričele pojavljati dialektične razlike; tako so nastali ide. dialekti, ki so osnova poznejših samostoj¬ nih ide. jezikov. Glavne prajezikovne dialektične po¬ jave moremo ugotoviti po tem, da njihov obseg še ni omejen na enega izmed ide. jezikov, marveč jih ob¬ sega več in sicer takih, ki so si bili (ali so si še) geografski sosedje. Lokalna soseščina se tako izraža v večji ali manjši skladnosti dveh jezikov in iz raz- bora teh skladnosti moremo sklepati, kakšna je bila relativna geografska lega posameznih ide. jezikov v okviru prajezika. Vse te pojave nam kažejo tudi da¬ našnji jeziki s svojimi dialekti; črte, ki vežejo kraje z istim jezikovnim pojavom, imenujemo izoglose. Kdaj so se pričele v prajeziku javljati izoglose, o tem prav nič ne vemo; je pa za lingvistiko to tudi brez pomena; vemo le to, da je bil ide. prajezik že popol¬ noma izobražen jezik. Kakor je na prim. slovenski jezik le oblika praslovanskega in ta zopet oblika ide. in so te oblike nastajale v teku dolgega zgodovinskega raz¬ voja, tako more biti tudi ide. prajezik le oblika, ne¬ kega še starejšega jezika, ki pa o njem nič ne vemo. Da bi mogli o tem jeziku kaj dognati, bi morali imeti 16 še druge njegove paralelno razvite jezikovne oblike znane. Ker so že po naravni rasti deli ide. govorečih prebivalcev zavzemali čedalje večji prostor in so & tem sproti razširjali obseg svojega ozemlja in obenem obseg vse pradomovine, so pri tem razmnoževanju in razširjanju prišli v stik z novimi plemeni, se ž njimi mešali in množili; njihov jezik je s časom in z novimi prilikami in vplivi doživljal čedalje večje razlike in te so se toliko povečale, da moramo ide. pradialekte po neki razvojni dobi že smatrati za samostojne jezike. Ti so že izobraženi bili v času, ki ga še more na kakršenkoli način naše duhovno oko zajeti t. j. ko nam postanejo ide. jeziki historično znani, so že tako med seboj različni, da jih more le lingvistična znanost smatrati za potomce istega prajezika. Iz enega ide. pradialekta se je v dolgem samostoj¬ nem razvoju razvil tudi slovanski jezik; govoril se je v pokrajini, ki je na vzhodu imela za soseda indo- iranščino, na zapadu pa germanščino. Najbližji sosed pa mu je bila baltščina (iz nje so se razvili staro- pruski, letski in litavski jezik), ž njo je sprva živel isto razvojno življenje, ki je bilo v odnosu do razvoja drugih ide. pradialektov zelo konservativno, zaradi česar sta si baltščina in slovanščina še danes naj¬ bližja ide. jezika, čeprav drug drugemu povsem ne¬ razumljiva. Kar smo prej rekli za ide. dialekte in za ide. prajezik, to velja tudi za slovanske jezike; ugo¬ tavljanje jezikovnih dejstev in primerjanje med ustre¬ zajočimi si dejstvi v posameznih slovanskih jezikih nam jasno in nedvomno pove, da so vsi slovanski je¬ ziki izšli iz ene same jezikovne osnove; če torej odštejemo od današnje dobe nekaj stoletij, nekako 1500 let, moramo reči, da je takrat bil na svetu en sam slovanski jezik, ki ga imenujemo praslovan¬ skega. Ljudje, ki so ta jezik govorili in ga predali svojemu mlajšemu rodu in ta nadaljnjim rodovom do današnjih dni, in ti rodovi, ki so se množili, razširjali, 17 zapuščali meje prvotne že premajhne pradomovine in se pomešali z drugimi sorodnimi in nesorodnimi ro¬ dovi, so se razvili v današnje Slovane, ki govore več različnih, a zelo si sorodnih slovanskih jezikov. Zgo¬ dovinsko dejstvo*, da so slovanski jeziki tvorili nekoč enoto, je edini znak, ki odloča o pripadnosti kakega je¬ zika k slovanski jezikovni skupini. Če slovanske jezike med seboj primerjamo, najdemo, v čem se vsa ta skupina sklada, kateri glasovi, oblike, zveze*, besede tega jezika ustrezajo onim onega slovanskega je¬ zika; tako moremo ugotoviti prvotno gramatično se¬ stavo in besedni zaklad, moremo rekonstruirati obliko praslovanskega jezika. Ker je vsa ta razvojna doba relativno mlada in ji moremo tako rekoč z zapisanimi jezikovnimi viri slediti skoro do osnove, ni čudno, da more tudi preprosti človek še danes z lahkoto ugoto¬ viti sorodstvo slovanskih jezikov; koliko večja je na prim. razlika med dvema ide. sorodnikoma kakor med latinščino in grščino, med keltščino in germanščino, od razlike med polabsko slovanščino in — recimo — slovanskim govorom v južni Makedoniji, ali med kraškim dialektom slovenskega jezika in lekinskim dialektom ruskega jezika; če bi sodili samo po takih razlikah, bi smeli še danes govoriti o enem samem slovanskem jeziku, ki je v sebi izoblikoval večje šte¬ vilo dialektov. Zato tudi rekonstrukcija praslovanskega jezika ni težavna, na drugi strani pa je izredno pre¬ cizna, to tem bolj, ker je najstarejši fiksirani slovanski dialekt (jezik solunskih okoličanov iz druge polovice IX. stoletja), tkzv. starocerkvenoslovanski jezik, le za kakih 400 let mlajši od praslovanskega. Današnja raz¬ ličnost v slovanskih besedah za pojem »dan«, podana s polabskim dan, lužiško srbskim žen in džen, polj¬ skim dzieti, češkim den, ruskim d'en, slovenskim den in dan, srbskohrvatskim dan, bolgarskim den, se redu¬ cira, ker predstavljajo poljske in lužiško srbske oblike le različne stopnje mehčanja glasu d pred e-jem, na starejše stanje (Veh: den, dan ; komparacija s stsl., Zgodovina slovenskega jezika 2 18 stsrb. in strus. dmt pa pove, da nobena izmed da¬ našnjih oblik ne pride v poštev kot primarna in enot¬ no slovanska, marveč neka tretja, kakršne danes ni več, ki pa je izkazana v starejših dobah i tam, kjer je danes den, kakor tam, kjer je danes dan. Za dtrn pa moremo uporabiti še komparacijske izsledke indo¬ evropskih jezikov (stind. dinam, alb. dito < din-to, lat. (nun)dinae, irsko (tre)denus, got. (sin)teins »vsak¬ danji«, stvnem. lengi-zin > lenzin (dubleta * lengzo > lenzo, srdvnem. leme , Lenz(zeit) »dolgodneven«) »po¬ mlad«, lit. diena itd.) in tako je prvotnost praslovan¬ skega dtm tako jasna, točna in nedvomna, da si večje jasnosti sploh misliti ne moremo. Komparacija med ide. jeziki in slovanščino ter komparacija med slovan¬ skimi jeziki nam torej povsem jasno povedo, da je nekoč eksistirala za vse sedanje slovanske jezike ena sama jezikovna oblika, namreč praslovanska, in kakšna je bila. Seveda, oe se vprašamo, ali je bil praslovanski jezik enoten, je težko reči, da je bil. Lingvistična opažanja na formi danes živih govorov nam pravijo, da o kaki idealni enotnosti jezika sploh ne moremo govoriti. To velja za danes kot za nekdaj. Diference so v vsakem govoru, dialektu, jeziku; so komaj za- znatne, a čas jih čedalje bolj izraža in poostruje. Naša predstava o psi. jeziku je točna šele tedaj, če upošte¬ vamo tudi čas. Z drugimi besedami: če govorimo o psi. jeziku, ne mislimo, da se je tak, kakršnega re¬ konstruiramo, res kdaj govoril, ne, v mislih nam je daljša doba jezikovnega razvoja in v to dobo stavimo postanek tistih lingvističnih dejstev, ki nam jih kom¬ paracija slovanskih jezikov označi za skupne slovan¬ ske; ne vemo pa, vsaj dostikrat ne, v kakšni časovni relaciji so si ta dejstva med seboj; ne vemo, kdaj se je začel in kdaj je prenehal praslovanski jezik, ker termina ni ne za eno ne za drugo, saj se je itak po¬ lagoma formiral in se polagoma zdiferenciral. Vze¬ mimo za primer glasovno skupino tort -; za njo vemo, 19 da se je v slovanskih jezikih različno razvijala (psi. gord%\ rus. gdrod, južslov. in češ. grad, tirad; polj. grod, kaš. gard, polab. gord); približno moremo do¬ ločiti tudi čas postanka teh oblik (nekako v VIII. sto¬ letju). Ali naj imamo ta pojav že za psi.- dialektičen, za znak razpadanja zadevne psi. enotnosti, ali pa za izraz samostojnega razvoja posameznih slovanskih je¬ zikov? Mnogi smatrajo to za psi. diferenciacijo, drugi pa stavijo ta razvoj že v dobo historičnega življenja. Ti in oni imajo prav, le da vsak dobo in enotnost pra- slovanščine malo drugače pojmuje. Eno je gotovo že praslovansko, to namreč, da je v praslovanščini t. j. v času enotne skupne forme tort- bila že izobražena takšna situacija, ki je nujno zahtevala, da se oblika tort- mora izpremeniti. Zato smemo ta pojav, ki sega po svoji nujnosti v praslovanščino, čeprav je po svo¬ jem rezultatu iz dobe samostojnega razvoja posame¬ znih slovanskih jezikov, imeti za praslovansko uteme¬ ljenega. Takšen idealno enoten psi. jezik, kakršnega slavi¬ stika rekonstruira, prav za prav ni nikdar eksistiral kot vezan na neko dobo in kraj. Za nas je to le izraz daljšega jezikovnega razvoja, ki se je vršil v glavnem na ozemlju psi. zakarpatske domovine in v glavnem prej, preden so jo slovanski rodovi s svojo selitvijo na vzhod, zapad in jug zapustili. Rečem »v glavnem«, ker mnogo, za nas psi. pojavov je bilo spočetih tudi že izven pradomovine in po razširjenju Slovanov. Kdaj in kako se je vse to dogajalo, o tem moremo le pri¬ bližno, vendar za naše sklepanje zadostno znanje dognati. Po redkobesednih poročilih Tacita, Plinija, Ptolemeja moremo reči, da je klasični svet vedel za Slovane, da prebivajo tam nekje nad Karpati in na vzhod od Visle. Znana so nam velika preseljevanja germanskih plemen v teku drugega stoletja po Kr. (Goti, Langobardi, Burgundi, Vandali, Gepidi, Heruli, Skiri) od severa v južnovzhodni smeri; če se je vzhod¬ na Germanija zaradi teh preselitev močno izpraznila, 2* 20 smemo domnevati, da so se zdaj semkaj širili Slovani. Germanski tokovi so najbrž tudi slovanske rodove po¬ tegnili s seboj ali za seboj. Skratka, moremo reči, da se je gibanje slovanstva začelo nekako v drugem sto¬ letju in sicer na zapad od Visle in proti jugu k sred¬ nji in dolnji Donavi; s tem označim le smer, ne pa obsega. Nekdanje komunikacijske zveze so se raztr¬ gale, novi pojavi so dobivali novo smer in nov obseg, začela se je občutnejša, izdatnejša razlika med posa¬ meznimi psi. deli, porajala se je na več krajih sa¬ mostojna razvojna težnja, nastajali so praslovanski dialekti. Ni s tem rečeno, da je staviti konec psi. jezi¬ kovne epohe v dobo 2.—3. stol. po Kr., saj se razvoj vrši počasi in pot do znatno različnih rezultatov je dolga; vidimo, da nam najstarejša ohranjena slovan¬ ska jezikovna forma, starocerkvena slovanščina, prav dobro služi za predstavnika praslovanščine in vendar je to že tipičen južnoslovanski dialekt iz solunske okolice in iz srede 9. stoletja. Med praslovanščino in razvoji posameznih slovanskih jezikov ni trdne meje; eno prehaja polagoma, neopaženo, v drugo, da, saj se moramo zavedati, da imamo še v današnjih oblikah tu več, tam manj popolnoma psi. elementov; tako je na prim. razlika med psi. bijte in rus. byte tako rekoč le v tem, da je v ruskem byte končni -t> onemel, dočim je razlika med psi. pgtb in slovenskim dial. p, kvaliteta p-ja je deloma izpremenjena, enako narava glasu t) itd. Po naših študijah rekonstruirane psi. oblike ne spadajo v isto dobo, marveč predstavljajo le skupno izvorno obliko za vse slovanske jezike; ta pa je bila zdaj mlajša, zdaj starejša. Naše pojmovanje psi. jezika moremo torej opisati s slovanskega vidika kot oni jezikovni stadij v razvoju slovanskih jezikov, ki se nam javi, če odštejemo vse različnosti, nastale v razvoju posameznih slov. jezikov, z ide. vidika pa kot oni štadij, ki obsega vse v pred- 21 historični dobi izobražene posebnosti, lastne vsem slo¬ vanskim jezikom. Kar smo prej rekli o dialektičnem diferenciranju ide. prajezika, to velja tudi za psi. jezik. Tudi v njem so se, kakor v vsaki jezikovni formi, pričele javljati take novosti, ki niso zajele vsega psi. ozemlja; začrta- vali so se obrisi psi. dialektov že na skupnem ozemlju in pred razselitvijo in ž njimi so se izobraževale prve osnove za poznejše različne razvoje, iz katerih so po¬ tekli današnji slovanski jeziki. Seveda je treba iz na¬ čina razširjevanja teh inovacij ali iz načina obdržanja starega skupnega stanja razbirati, kaj je praslovansko dialektično, kaj pa že produkt samostojnega razvoja. Tako imata na prim. ruski in slovenski jezik za psi. f iz ide. t% glas č ( sveča ); bilo bi pa napačno, če bi skle¬ pali, da sta obadva jezika prišla do enakšnega rezul¬ tata po skupnem razvoju. Enakšnost rezultata še ni dokaz za skupen razvoj, saj more razvoj biti tudi paralelen, drug od drugega nezavisen, kakor pokaže takoj razmerje do enakšnega zvenečega glasu: ide. > psi. č poleg <£ > j), ali pa samo zem¬ ljo alpskih Slovanov ali pa še do njenih meja niso mogle prodreti. V zadnjih dveh primerih govorimo o splošno slovenskih in slovensko-dialektičnih pojavih in ti predvsem, vendar v zvezi s prejšnjimi, so izobli¬ kovali slovensko jezikovno individualnost. Tako je psi. dialekt alpskih Slovanov polagoma in neposredno pre- 23 hajal v različne dialekte, ki jih kot skupino zase ime¬ nujemo slovenski jezik. Edina, kolikor toliko enotna skupna izvorna oblika za sedanje slovenske dialekte je označeni psi. dialekt; med njimi in to začetno obliko ni kake mlajše skupne oblike, kake »praslovenščine«; če že kdaj ta izraz uporabljamo, tedaj nam pomeni ali psi. dialekt v Alpah ali pa še njegov razvoj do onih dob, ko postanejo slovenske dialektične poteze in splošno slovenski pojavi že dovolj izraziti (nekako doba od VI. do X. stoletja). Rezultat marsikakega splošno slovenskega razvoja ni treba da je starejši od slovensko-dialektičnih. Če hočemo podati karakteri¬ stiko prvotne slovenščine, tedaj moramo slediti raz¬ vojnim težnjam, danim končni fazi psi. jezika, obenem pa ugotavljati že postajanje tipičnih slovenskih; na ta način moremo dognati, kakšno glasovno in oblikovno stanje je imela slovenska jezikovna osnova, jezik alp¬ skih Slovanov in v kakih smereh se je njegovo razli¬ kovanje do drugih slovanskih govorov gibalo, da je rodilo slovenščino. Tako bomo v tem poglavju prikazali prve samostojne gibe alpske slovanščine, kakor jih moremo nekako za čas od VI—X stoletja ugotoviti. 1. Glasovne skupine psi. tort-, tert-, tolt- in telt ter tbrt, tbrt, tblt, Mt, — Že prej smo rekli, da je psi. jezik v teh skupinah nujno zahteval izpre- membo; ker je praslovanščina sčasoma dobila samo odprte zloge, je težnja za takim zlogom tangirala tudi to skupino. Eden izmed psi. dialektov, oni, iz katerega je izšla tudi alpska slovanščina (dalje še balkanska in karpatsko- krkonoška) je izobrazil obliko taft ali tarot, terot, tbrot itd. in takšno obliko so govorili Slo¬ vani, ko so prišli v Alpe in na Kras. Ko so v raznih krajevnih imenih, ki so jih slišali iz ust romanizira¬ nega prebivalstva v novi domovini, čuli tujo skupino tart-, so jo kolikor mogoče točno prevzeli, toliko nam¬ reč, kolikor je to dovoljevala artikulatorična sposob¬ nost, dana jim z lastnim jezikom; ta ni imel skupine tart-, je tudi izgovoriti ni mogel, akustično pa ji je 24 bila zelo blizu domača glasovna vrsta tardt in zato je alpski Slovan kar to svojo glasovno vrsto za tuje tart uporabil; pravimo, da je tart substituiral s svojim tardt. Prevzete tujke s skupino tart, ki izkazujejo da¬ nes v slovenščini trat, so mogle to današnjo formo do¬ biti samo tedaj, če je v dobi prevzema alpščina imela v svojem govoru še tardt. Na ta način nam taka imena posredno dokazujejo, da metateza psi. tort v prvotni slovenščini še ni bila izvršena in da spada že v samo¬ stojno življenje alpske slovanščine. Zato smemo in moremo pričakovati, da bo morda vsaj približno mož¬ no ugotoviti, kdaj se je izvršila. Današnje slovensko trat za tuje tart kažejo ta-le imena: rom.-kelt. Carnia (v izgovoru približno * Kar- njd; intonacijska linija romanskih besed je slovanskim ušesom dala čutiti poudarek na koncu [prim. Lehr- Splawinski, Les emprunts latins en slave commun, Eos XXXII. 705]) v prvotno slovensko * kapni, * ka- r d ni>, * k 3 rani > Kranj; * C ar s- (pri Ptolemeju-zui Kapcj- ctosSi' w SpstHolder, Altkelt. Sprsch. 819; ital. Carso, iz če¬ sar je nem. Karst; končni nem. -t je sekundarno razvit iz posebne s-ove eksplozijske narave, kakor na prim. tudi v Papst < babes, Obst, Axl; prim. še slov. dial. jest < jes, jaz) > slov. * kapsK > Kras, -dsa; od tega tujega korena je najbrž tudi Krašnja; Ars(i)a > Baša; kelt. * Albanto- gl. Holder o. m. 79 > slov. * dlbglTS, današnje pisano Labod (v dial. izgovoru ugpot < la- bot) in od istega korena še Labnica, nem. Lafnitz na vzhodnem Štajerskem. Dalje je treba omeniti še hldče < calcia (starofurl. * kalča) in za konec VIII. stol. ime Karla Velikega: Karl > slov. * kdpVi > krdlj. V IX. stol. beremo že metatezirane oblike: Labanta 860, Labenza 864; osebno ime Z ebedrach 864, Dragabon v liber confrat. vet. 784—907; Trebinam za trebsno v 1. 860 in v čedadskem evangeliju (IX.—X. stol.) ima¬ mo vseskozi trat, tret. Časovno so torej blizu stare shrv. oblike iz dobe pokristjanjevanja, kakor Surn- ratinj, Stomrata 1. 892. Živahnejši stiki med Bavarci 25 in alpskimi Slovani datirajo tudi šele od konca VIII. dalje, zato ni čudno, če najdemo v nemških imenih, prevzetih od Slovanov, vedno že metatezirano skupino. Kolikor bi bilo starejših, še nemetateziranih oblik, so vse bolj ali manj dvomljive: iz dobe prvih bav.- slov. stikov v Avariji (VI—VII. stol.) utegne biti ime reke Perschling (Bernsnicha 853, Persiniccha 893, Persnicha X. stol.) na zgornjem Avstrijskem in sicer iz sl. * berzmica (breznica); Mikkola izvaja bav. Tal¬ ken »eine Art Breinspeise« iz slov. talkino (Wort. u. Sach. III, 84) in ime Wallucus v Fredegarjevi kroniki, pisano v dveh rokopisih Walduco, mu znači stanovski naslov, ki ga sledeči dux Winedorum interpretira t. j. torej valdyka > poznejše vladyka (Areh. f. slav. Phil. 41, 160), vendar je M. Kos (Šišičev zbornik, 254 sl.) pravilnost in prvotnost zapisov z -Id- več kot omajal; z glasoslovnega stališča pa more biti Mikkolovo skle¬ panje pravilno; morda se psi. valdyka skriva tudi za osebnim imenom karantanskega vojvode Waltunc, Waltunch, le da je v končnem zlogu naslonjeno na nem. suf. -ung (prim. nem., -ing za slov. -ik, -ič). Samo tuje tart je dalo isti rezultat kot psi. tort; prav tako imajo zgodnje izposojenke iz balkanske slo- vanščine vedno tart in nikdar ne tort, prim. alb. baVte, grš. cažjrof, Aap^agrjpor, rum. gard, in naša skupina ima -a- še v stbolg. dial. baltiny in stcsl. alkati, aldiji; prim. še za sudetski pas češ. Labe iz * Albia. Da alpska slo- vanščina ni več imela tort z o-jem vidimo še iz tega, da je tuje tort substituirala s svojim fert, za kar prim.: Corca 799 > alp.-sl. * k'bfka, danes Krka (na Dolenj¬ skem in Koroškem); Cormones 610 > * k^rrngivb, Krmin; Colapis, Colops, Culpa 799 > sl. * kiApa, kipa > Kolpa, shrv. Kupa (na Dolenjskem ima južnoza- padni veter ime kotipc < kčlpsc). Če upoštevamo še substitucije rom. d > sl. d (kmalu nato pa o), rom. an in on > sl. p, je eksistenca psi. tort kot taft v prvotni alpski slovanščini nad vse jasno dokazana in zato moramo sklepati, da se je metateza v trat izvršila 26 že v novi domovini. Metateza se nam javlja izpričana v IX. stol.; ime * karV t> za Karla Velikega (umrl 1. 814.) jo še doživi in tudi stcsl. oblike aldiji itd. pra¬ vijo, da je normalno trat v stcsl. še jako mlad pojav. Besede, ki so jih dobili Slovenci s pokristjanjevanjem (IX. stol.) posredno kažejo, da je v tem času metateza že izvršena: altare ne da več * altan, ker slovenščina nima več skupine * alt-, marveč preide v oHtan na način, kakor se je v ti dobi sploh odpravljal tuji za¬ prti zlog prim. Georgius > * dJundJb, gl. še M. Vas- mer, Zeit. f. slav. Phil. I. 156. Metatezo moramo sta¬ viti torej na mejo VIII. in IX. stoletja. Hkratu se je izvršila metateza tudi v skupini tipa fbft > ti>r 3 l > CrU, tri>t. Za starejše t r ig;l smo navedli primere že zgoraj, tu slede še oni za foft: rom. Tergeste > sl. tvfzbsti, dan. Trst (adj. tržaški < * tržaški z anal. -ški in po prekozložni asimilaciji z—š > ž—š), gen. Trstd; Bergona > * bb^ggnh, dan. Brgin; rom.-dial. * pilgente (iz starejšega * pinguente, prim. ital. Pin- guente, po disimilaciji n—n > l—n) > sl. * bblzgfe, * blzet, sthrv. Bizet, dan. Buzet; * tilmon- > sl. * tblmgm, * tlmin, Tulminum 1146, dan. Tolmin. Tuje lert s širokim g-jem bi dalo * t§ft in pozneje tret; to substitucijo imamo v ilir.-dalm. * kerpso (prim. ital. Cherso) > sl. * cgrsh > shrv. Cres, Cris, čak.-istr. Cres pod vplivom Črešan (po asim. č-š < c-š; prim. še disimilirano Tres in asimilacijo Trsat [< kelt.- rom. * tersat-, kelt. Tarsatica, ital. Tersatto ] v Crsat); Spel(e)tum > Spleta iz * spglt- in Sremič < * s gr ni¬ za staro Sirmium ; v slovenščini nimamo nobenega jasnega primera za ta pojav; morda spada semkaj BUd, -dola, na kar bi kazalo njegovo nemško ime Veldes (-es je najbrž končnica gen. sg., ki je v kra¬ jevnih imenih pogosto zavladal, gl. W. Steinhauser, Die genetivischen Ortsnamen in Osterreich, Sitz.-ber. d. Akad. Wien 1927) za predslov. * beldt- ali * peld-. 2. Nosna vokala g in p. Praslovanski jezik je imel proti koncu svoje razvojne dobe dva nosna vo- Qj£c> 11 L v : h ' j il*'1 £><»v, £-vv / 'P-jo 'JL"*^) * O 6 C ^ "**• * *ew ) '!-', ojt^n, 1 & f <0 ( £V"^Ww-*» y ' \ ' , , ., 27 ^ c j e- t ) kala, p in p; pač pa je možno, da sta so že v praslo- vanščini dialektično nekaj razlikovala, da se je tu § govoril kot široki g, tam še bolj odprto kot q ali q, g pa kot široki Q ali še bolj široki q, drugod pa že bolj ozko kot g. Prvotna alpska slovenščina je imela za ta dva glasova široka nosna q, g, kakor razberemo iz sledečih substitucij: Carantdnum > sl. * korgtani>, Korotan pri Hipolitu, Gutsmanu, v Reziji Kuaratan iz zveze »v Korotan« prim. kuazat < ukazati-, Ca- rdntia > sl. * korgft, ohranjeno v adj. * korqt’i>sko > današnje Koroško, subst. * korgftn > * korgčbcb > Korošec (-š- iz cas. obl., kjer je -čc-, -čc- prešlo v -šc-); * Alb ant o- > * albgfo, dan. Labot; * Atrande > sl. *trgdi> in k temu stvorjeno stanovniško ime * trg- ččane imamo v dan. Trojane; Cancoras > sl. * kgk-tra, dan. Kokra; cerkveno-lat. (v nekaj mlajši dobi) * sant- Cantidnus > sl. (šunt) kgc^jam, dan. Škocjan; Lon- gatici > sl. Iggafocb, dan. Logatec; Sontius > sl. * sgt’a, Soča, na Krasu Suča; Parentium > sl. porgč-b, Poreč; Piquentum > rom.-dial. * pilgent- > sl. * bbl- zgt-L, Buzet itd. Tudi pri ponemčenih ali od Nemcev za¬ pisanih imenih z q, g je kolikor toliko široka narava obeh nosnikov izražena. Sl. p je v najzgodnejši dobi sub- stituiran z bav. an: korgtam> > bav. * kdrantana, na kar oslabi po bav. navadi posttonični a > e, i ( Čaren- tana v 1. 811.), i pa preglasi a v zlogu pred seboj: * kar(i)nten(o), dan. Karnten; labgfo > bav. * Id- banta, Labanta 860, Laventa 888, dan. Lafen(tal). Po¬ znejši bav. substitut za sl. g je običajno on in ta -o- je zato, ker je pred nazalnim konzonantom, dal da¬ našnji izredno široki g — d, torej isti glas kot stbav. a, vsled česar se v pismu on in an (govorjeno vedno an) tako pogosto nahajata drug poleg drugega; prim. loc. pl. Igčachh (k nom. pl. Igčane) > nem. Lontsah 1070, Lonsach 1190, danes Landscha, Landschah (na Štajerskem), Lansach (na Koroškem; an se govori kot an, aan); Igka > nem. Lunka 1140 (za to pisavo gl. doli), Lonch 1155, Ldncha 1219, danes Lang pri Leib- 28 nitzi; okrgglo > nem. Ocrvgel 1206, danes Krangl pri Gmiindu; gdolunica > dan. nem. W andelitzen, slov. Vodovnica; gdofo > Wanndal 1366, Wandol 1424, da¬ nes Wonthal; prgdi> > an dem Pronde okoli 1. 1300; kgkra > Kanker; shmgt-b > dan. Schmand; strgk-b > dan. kor.-nem. štrgnka »Bohnenschotte«; za nekdanje pisano Luonzniza 890, 977, 982, 984, Luonsniza 1057 pri Deutschlandsbergu ali za Lvnsnitz 1265 pri Mari¬ boru se danes govori laznic (pisano Lasnitz) in ta iz¬ govor priča, da je v živem nem. govoru tu od nekdaj eksistiralo gn , najsi se je pisalo tako ali drugače. Isto velja za zapiske z un za g, prim. gori Lunka za da¬ našnje Lang, Luntzen 1494 za današnje ladncn, ki pri¬ čajo, da se je govorjeni bav. gn za sl. g samo netočno pisal kot un (ta bavarska grafična dubleta un — on je razumljiva, ker je bav. domači o pred n v zaprtem zlogu bil ozek glas; kakor se je bav. ont pisalo zdaj z o, zdaj z u, tako se je z o in m pisalo tudi ont iz sl. gt); v prim. Adamunta 1005, Ademunt 1140, dan. Admont moremo računati z normalnim bav. prelo¬ mom u > o zaradi sledečega a , pri Chrvngil 1300 za dan. Krungel pri Ausseeju in Chrungilse 1188 za Grundelsee je tudi iz današnjih oblik razvidno, da se je g substituiral z un. Poleg samo grafičnega un, za katerim tiči govorjeni on, imamo poredko tudi govor¬ jeni un za. g; izvajati ga iz slov.-dial. gn, gn = g, bi ne bilo prav, ker vemo, da se je prav v severnih slov. dialektih dolgo, po nekod prav do danes ohranila ši¬ roka kvaliteta vokala za nekdanji g; verjetno je, da se je izvršil prevzem takih imen v bavarščino ob času, ko je v nji nastajal bav. o iz germ. širokega u (sl. g > stbav. gn) in kakor je bav. u pred nazalom, ki mu sledi konzonant, ostal, tako bi ostal tudi tu. Ni pa iz¬ ključena sporadična substitucija g > 'gn, zavisna od neposrednih temnih velarnih in labialnih glasov. Ja¬ sno pa je, da o kakem zgodnjem slov. ozkem g ne more biti govora; slovenska substitucija g za bav. gn (prim. stbav. komp. jungiro > sl. * jgg^r^, jčgar 29 »Schiller Christi, Apostel«; nem. wunsken > slov. * vgščiti, voščiti-, Kunigunda > * kumggta, Kungota, Sig(i)munt > slov. * žvgmgt-b v krajevnem imenu Žmotiče < * zvgmgtiii, nem. Sigmontitsch) ne priča za ozki g, marveč pove le, da slovenščina ni imela nos¬ nega g, pa je podala tujo skupino vokal + n + konz. s svojim glasovno najbližjim, čeprav mnogo bolj od¬ prtim nosnim vokalom. Večkrat najdemo v ponemče¬ nih imenih tudi ain < slov. p; tu je predvsem važno vedeti, da se zapiski z ain pričenjajo šele s 14. sto¬ letjem, prej pa se rabi pisava z ei, d, oy, 6 in po¬ dobno, prim. Igka > Lonk 1181, Loenk 1295, Lank 1406, Lainckh 1465, danes Laing pri Knittelfeldu; * Igžach-h > Lonsach 1230, Lčnsach 1338, 1428, Lan- sach 1373, Leinsach, Ldnsach 1440, danes Lainsacli pri St. Michaelu; krgpa >- Krumpen XIV. stol., Kruempen 1490, Grčmp 1295, Groamp 1453, Krainpn XVI. stol., Gragmp 1479, govorjeno kxrammpn, pi¬ sano Krampen gl. S. Pirchegger, Slav. ON im Murz- gebiet str. 18; drugič je treba pripomniti, da najdemo ta način zastopstva slov. g le na severnem štajerskem ozemlju, kar govori za to, da je v tem videti reflekse ondotnega nemškega dialektičnega razvoja. V teh primerih ima živi govor d ali drugod ad, ki sta pra¬ vilna naslednika svn. on t. j. prvotna substitucija je bila tudi tu ista kot drugod. V tem narečju (na prim. muriški dialekt v Miirztalu) se je o razvil v ge in po disimilaciji med obema diftongičnima elementoma dalje v ge, ad, aa, ad, aa; dolgi svn. o pred glasom n se je praviloma razvil v ue, oe, de, aa > današnje intonacij sko različno da in ad prim. schonen > Man in Man; svn. diftong ei pa je dal preko de, ae, de, aa današnje da prim. heirn > haam; na stopnji oe (de, ad) je bil torej podan grafični kontakt med on, on in ein; tako so se pričele besede z ae za d pisati tudi z ae, ai, ki je bil tradicionalni znak za ei, oziroma v naših primerih: za govorjeno aa se piše oe, ki je v rabi tudi še za 6, kjer se je nato za menilo z ai, ei, 30 s pisavo za diftong ei, ki se uporabi tudi za diftong ati iz o. Ker so se tu navedeni glasovi deloma razvili do precej enakšnih diftongov, pisava pa je deloma ostajala pri starem označevanju, je mogel kak gra¬ fični znak služiti za izražanje tega ali onega diftonga zadevnega vokala. Zato najdemo v zapiskih pisave z ue, 6, oa, ei, a itd., dasi gre povsod, kakor je raz¬ vidno iz sedanjih govorjenih oblik, le za razvoj prvotnega on. Prvotni slovenski g podajajo najstarejši stbav. za¬ piski z en: Svqtop , blk'b > Zuentibolch 898, Zuenti- polcho 903; Ki>nqža > Knesaha 891 (nazalnost gra¬ fično tu ni izražena gl. še doli); ta stbav. substitu- cijski glas e je pač isti e-jevski glas, ki ga je bavar- ščina dobila v svojem jezikovnem razvoju po pri¬ marnem preglasu iz a; bil je sprva še odprt vokal, kar pove že način njegovega postanka, sčasoma pa se je zožil. V nekaj poznejši dobi je bil najbližji in naj- prikladnejši substitut za široko »-jevsko barvo slov. g izredno široki sekundarno preglašeni ti (sprva so ga po stari navadi pisali kar še z a, nato z ae, a, ce, e), ki je v živi govorici prešel kesneje v visoki a. Takšno substitucijo in ta razvoj, ki pričata oba za široko vokalno kvaliteto slovenskega g, nam kažejo primeri, kakor: \qdrica »Stromschnelle« > Endritz 1265, danes Andritz (tako že 1430); pqtro »Bretter- geriist« > nem. * ptinter, danes Panter(briicken), kor.-nem. Pranter (z asimilacijsko prevzetim -r- v prvem zlogu); prežati > nem. pransen ; * svqt , ach r b loc. pl. k svqt’ane > slov. Svečane, Sveče je dalo nem. Zwenkacli 1238 (v ti dobi je zapisek z -en- seveda že tradicionalen), po izgubi nazalnosti (gl. doli) Zwae- kach 1272, Zwakach (-a- znači v ti dobi še a, pisava tradicionalna) 1168; svqt'bna M s v > Zwantendorf, da¬ nes Zivattendorf; osebno ime Svqtušv > Zuentusso (okrog 1. 1000); k svqti> prim. še Zwanzlawe 1183—94, Zwantin, Zwantiz itd. Za obratno substitucijo bav. in >sl. g velja isto kot za un > g (Lindolves[chmchun]j 31 > * lqdava, Ledava (iz slov. oblik© madž. Lendva); v primerih Linta 1063 za lqdine; Minkendorf 1143 za mqkyna, slov. Mekinje; Cilintum 1050—65, Zilinta 1070—80 poleg istodobnega Zilecca 1075—90 za * že- lqt’e, danes Želele so zapiski ali grafično netočni ali pa je asimilatorično vplivanje sosednjega i, č glas zoževalo. Vsi slovenski dialekti, razen podjunskega, so nosni izgovor glasov q, p pozneje izgubili, tako da smemo razvoj q, g e, o smatrati vendarle za splošno slo¬ venski pojav. Seveda oralni izgovor ni nastopil povsod istočasno, tu prej, tam pozneje in tudi ne v vseh pozicijah obenem; sodeč po pojavih, ki nam jih današnji slovenski dialekti kažejo, moremo reči, da so severna narečja dalj časa obdržala nosni izgovor kot južna, da, eden izmed njih ga ima še zdaj. V ne- akcentuiranih zlogih se je prej izgubil kot v akcen- tuiranih, v poziciji pred eksplozivnim elementom na sprednjem nebu je bil bolj izrazit kot drugod. Točno torej ne moremo ugotoviti, kdaj se je izgubila nosna izgovarjava q, g v slovenščini; dobo postajanja oralne pa moremo vendarle približno določiti. Pisava z e in o brez n je deloma že zelo zgodnja, na drugi strani pa se tradicionalna en in on dolgo držita. Treba je poudariti, da se nosni izgovor večkrat ni grafično iz¬ razil ali pa je bil nosni element po sosednjem na- zalnem konzonantu disimilatorično zatrt. Tudi ponem¬ čena imena, zdaj last nemške žive govorice, so tu- patam v nem. dialektičnem razvoju prvotno en in on razvila v in q in dalje v d, d, tako da ni vsako n em, ime z e, o že tudi priča za slov. e, o < q, g. Končno vemo, da je marsikako ime bilo po dvakrat prevzeto, v starejši dobi in mlajši, vsakikrat z odnosno razvito obliko, zdaj z q, potem z e. Ko se je nosni izgovor prvotnih slov. q, g izgubil, sta bila raznazalizirana e in o še široka glasova in zato se v nem. substituirata z d (ki preide pozneje v a) in a (pozneje zanj g ali diftong a a) prim. ščgdom »Wald, Bannforst; gozd, ki 32 ga je treba gojiti, hraniti, šteditk, pri Jarn. Vers. 215: flizedem > nem. krajevno ime Tschadam; ledina > Igdina > nem. Lading, Laedin 1245; kor.-nem. go- p(r)atr < pgtro, petro; rqsmik r b > rgsnik > nem. Rajinig; senožgt > Zinsat 1289 (nem. ime so potem prevzeli Slovenci: Činžat); Igka > Lak, Laak itd. Naj¬ zgodnejši primeri brez nosnega elementa so: Knesaha 891, Losniza 1043, Motniz 1043 (današnje kor.-nem. meatnic; ea je regularni refleks za preglašeni dolgi d), osebno ime Zirne 954—991 (čtrng), Kazne 975 (kaznq); pri vseh je v istem ali sosednjem zlogu kon- zonant -n-, ki je mogel disimilatorično vplivati na nosni element vokala g, p, - slede potem Zovra, Zoura, Zourska Dobrauua 989 (sQVbra, dgbrava), rivulus Goztehe (gostqče; adj. k oseb. imenu gostq) 989, Zilecca za Želeče 1075—90, vsi iž južnejših slovenskih predelov. V XII. stoletju je pa takih oblik čedalje več: Motnik 1135, Chocher 1147, Chotech 1187 (loc. pl. Kgtechh), Chroedniz 1184 (grqdbritca), Zwakach 1168, Luca 1112 itd. Tudi stbav. preglasi ne morejo zaradi gori navedenih različnih razlogov jasno določiti časa raznazalizacije (označevanje preglasa je dokaj pozno: mgtonica > nem. * motnic, Motniza 1050-65, danes Mettnitz; okrggVactvb > * krugilax s substitucijo q > y-n in po raznazalizaciji in preglasu: Chrugelahe 1148, Chruglach 1230, Chruegla 1314, Chriigla 1344, Khrieglach 1393, danes Krieglach pri Miirzuschlagu; loc. sg. sourd k sgvbra: Ceur 1161, Zdure 1178, danes Zaier). Dejstvo, da beremo za XI. stol. poleg pač ne tradicionalno zapisanih Blagozont 1070 (osebno ime), Wenzegoi 1075—90, Zilinta itd. tudi že Zilecca itd. nas upravičuje, da sklepamo, da je v tem času na- zalni izgovor g in p že pojemal in da je po nekod že izginil ali nasploh ali pa vsaj v pozicijah, kjer se je oralni izgovor najprej utrdil. Nekako iz te dobe imamo brižinske spomenike; v njih beremo za p 46-krat u, 31-kra.t o, dvakrat on, dvakrat v/n, za g pa vedno e, g = ce razen enkrat en 33 in trikrat sl. *('bvbdad'b, po poznejši onemitvi fonetično šib¬ kih ?>, z: *čaudad, dan. Čedad (v shrv. *čavdad pra¬ viloma po shrv. zakonih v Čabdad proti, rom.-dalm. *kivitate > shrv. *cbvbtatt>, dan. Cavtat, Captat) rom. Cividale (z rom.-dial. zameno sufiksa za lat. civita- tem); Poetovio , ilir.-rom. *petoio > sl. *pT>tuji, danes Ptuj; rom. Venetici > sl. *bbnetvci (shrv. Bneci > Mleci) z redukcijskim vokalom v prvem zlogu (na novo nastalim) v dan. rezijanskem loc. pl. Banitcih, slov. fem. iz acc. pl. mase. Benetke (nom. Benetki še v XVIII. stol. znan); rom. JJtinum (Utinensem 803, 996) > stfurl. Udino > sl. *v-ydvwb, dan. Viden (pri 35 beneških Slovencih; knjižna slov. oblika Videm je plod hiperkorekture dial. -n v -m); Aquileia > rom. *dguleja > sl. *og r blejb, Oglej ; cerkveno-lat. missa > sl. mbša (pozneje m&ša > maša). Eksistenca prvotnih slovenskih a> in z je izpričana nadalje po starih bavarskih zapiskih in po ponemče¬ nih imenih, kakor: rgbbnica > nem. Rubinicha 1082, žabbnica > Sabiniche 1110, lombnica > Lominicha 1155, Vubbno > Liubina 890, 904, 925, trebbno > Trebina 860, rak^nica > Rakanize 1126, Rakanitz 1136; osebno ime čbstam v Zistanesfeld 977, rmsti- borh v Mistibor okrog 1181, Sembko v Zemicho 1060 itd. V skladu s tem podaja bavarščina b s svojim i(e), t> s svojim u, ki po bav. glasoslovnih zakonih osta¬ neta, da še podaljšati se moreta, če prideta pod glavni poudarek; *pbsovit’i > bav. *pisdwik > Pirnic 1090, danes Pistveg; loc. sg. dbbre > nem. Debar (izg. deaivf) preko e; rečno ime mbzd > nem. Mie s; * mhšbnica > Muhsnitz 1170, preglašeno v Miischnitz 1406, po razokroženju ii-ja današnje Mixnitz. Časovno so najprej onemeli šibki izglasai t> in b, posebno še, če je bil pred njima sonorni konzonant; pa tudi ostali fonetično šibki in i> sredi besede so kmalu izginili. Za primer prvega pojava imamo pričo že sredi IX. stoletja v zapiskih osebnih imen Nasmus — našemgslb , Damemus = domompslb in Godemus = godimgslb (1. 864); ta pisava nam pravi, da tujec glasu l ni slišal, pač da zato ne, ker je bil po one- mitvi končnega -b nezveneč; ta imena so se v sloven¬ skih ustih takrat glasila našemgsl itd. z enozložnim -mysl. V XII. stoletju (liber confrat. Secc.) zapisana imena Stiezla, Ztinega, Sciezlawa z začetnim iti- ali sti- < ibsti (prim. današnji priimek Slibil, Štibil < ibstibgH) so že izgubila fonetično šibki b in tudi v brižinskih spomenikih sta % in b, takrat že po naravi zlita v en sam srednjejezični vokal tipa a, ohranjena le še v krepki poziciji (kjer se zdi, da je šibki a 3 * 36 obdržan, gre že za mlajši analogični ali fonetično nar stali a, kakor v želom, zefti, dine, zegrejil itd.). 4. V o k a 1 y. Eksistenca psi. y je za alpsko slovan- ščino izpričana s tem, da služi ta glas za substitucijo tujejezičnega dolgega vokala velarne kakovosti; ker imamo v takih primerih danes vokal i, je glasoslovna zveza med i in starim tujim o ali u možna le preko nekdanjega y. Primeri, ki to potrjujejo, so lat. mu- ru(m) > sl. *myr r b, danes v zap.-slov. dial. in na Ko¬ roškem mir »Mauer«, kraj. ime Mirje, MiriUe (My- rishe 1150 pri Škofličah), ponemčeno Miriš 1162, danes Meirist pri St. Donatu; *vydwh, *k'brmyn'b, *bi>rgyn r b so bili že omenjeni; Glemgna > sl. *gli>- myni< > * glmyn, danes Gumin, rez. Humin (furl. Glemone, ital. Gemona, nem. Glemaun)-, *broskid (za *broksia: Broxias 888, in Broxianis montibns 888, Broxas pri Pavlu Diakonu) > sl. *bryhie s takoj¬ šnjim asimilacijskim prehodom y>i (kakor v križb) ali *bryUe > dan. BriUe. Istovrstna zgodnja izposo¬ jenka iz nem. muzzon je dala sl. *mysati, misati »sich mausen«. Praslovanska fonetična vrednost prvotnega alpsko- slovanskega y odseva točno tudi iz starih bavarskih substitucij in zapiskov. Zelo zgodnja doba substituira in piše za y običajno u (= stbav. u), prim. Dabra - muzli v VIII. stol. za Dobromysli>, Sitimuzil 888, gl. še zgoraj Nasmus; Primusl, Musclus v čedadskem evangeliju; rybanica > stbav. * rubinika, Rubinicha v dolini Enns, po diftongizaciji Roubinich 1082 in po nadaljnjem regularnem razvoju ou > au > a današ¬ nje Raming-bach, -dorf. Najbolj pogostna substitucija pa je iu za y, ki je jasno dokazana i po zapiskih i po današnjih nem.-dial. refleksih (P. Lessiak in J. Kele¬ mina ČZN XVIII. 107 sta bila mnenja, da se je pro¬ ces u > y vršil šele v VII.—VIII. stol.; podobno tudi E. Schwarz; ta pojav pa je praslovanski v vseh svojih niansah, tako tudi šiti < * sjuti in zamena psi. y z bav. diftongom iu je jasno razvidna iz dejstva, da ima 37 na prim. muriško narečje v Miirztalu za sl. y ali ae, če gre za proglašeni zlog, ali pa u\, če zlog ni bil pre¬ glasen, obakrat iste diftonge, ki jih ima v enakšnih legah za domači nemški diftong iu iz germanskega eu). Če je bil diftong iu v takem zlogu, ki se je pozneje preglasil, se je razvil v š in nato se je (po dialektih različno) diftongiral v dil, dii, tekem XV. stol. pa se je razkrožil v ai. Danes se govori običajno ai , piše pa tudi ei, ker je v teh dialektih tudi svn. ei < I prešel v ar, prim. rybbnica > bav. * ruvnika, -ica, danes Reifling ali Reifnitz; bystrica > * viu- stritz, vtistritz (pisano še brez grafične označbe pre¬ glasa kot Vustrice 1120, Fustrize 1149, Fiustrize 1075), > foustritz = Foustrize 1171, Fostriz 1143, > faustritz = Feustrice 1147, Fawstritze 1434, Vaestritz 1174, Faw- stritz 1430, > faistritz = Feistritz 1387, Faistrilz 1410 itd. (stara, tradicionalna pisava se običajno še dolgo drži); vysoko ima pa y v zlogu, ki v ponemčeni obliki ni bil izpostavljen preglasu, odtod prvotno nem. * wiusak z nadaljnjim regularnim nemškim razvojem diftonga iu > eu, dii, po disimilaciji oii, oi in po asi¬ milaciji končno ui: današnje wuissdikk (starejša faza oi je ohranjena kot arhaizem v kxoen »kauen«, prehod oi > ui je izpričan tudi po Oisching > uiUig < slov. *olbšvnik'h), čigar zapisek Wei(Sgekh iz časa ok. 1.1600. je zopet, kot tako pogosto, grafičen križanec: za pre- glašeni iu se je pisalo ali po tradiciji še eu, aw, ali že po govoru ei, ai in ko se je nepreglašeni iu glasil eu, dil, se je tudi zanj uporabila označba eu in kakor za eu prvih primerov tudi dubletna pisava z er, sl. chyla > bav. * kuše, * kxail&e (iz takšne oblike so si Slovenci zopet izposodili besedo kaušlar, na Ko¬ roškem) > khaiše, kxaMn (pisano Keusche in zopet v slovenščino izposojeno kot kajša, kar pa je zopet Nemec prevzel kot kaišn, gaišn). V slovenščini se je psi. y razvil v r, samo po pričevanju starejših zapiskov moremo razsoditi, ali izvira današnji nem. ai v ponemčenih imenih iz ati, 38 u = sl. y ali pa iz ei, ki je po diftongizaciji nastal iz svn. i in je pozneje tudi dal nem. ai; v tem pri¬ meru je moglo slov. ime ob času prevzema imeti že i za y. Tako nam pravijo zapiski Wizpriach 1072, Wizpriak 1231 ali Ribniza 977, Riuiniz 1195 in pod., da je današnje nem. IVeisberg ob Krki na Koroškem in Reifnitz ob Vrbskem jezeru že iz slov. visprijah in ribnica. V XI. stol. so torej vsaj nekateri dialekti, če že ne vsa alpska in kraška slovenščina, imeli i iz y. V najlepše-m skladu s tem je jezik v bri- žinskih spomenikih: v 53 primerih imamo pisano i za y in dejstvo, da se piše ui, u le v poziciji za labialom, pa še to ne vedno in samo v enem odlomku (buiti, bui, mui, imugi, muzlite) pravi, da so sprva prehod y > i povsem jasni in določni asimilacijski vplivi deloma zavirali, niso ga pa mogli preprečiti; obenem nam ta fakt priča za to, da v ti dobi i iz y še ni star, da je tako rekoč pravkar dobro razvit; zapisan pa je ta y po nemški roki tako, kakor so Nemci takrat pisali svoj iu, ki se je v X. stoletju že glasil u t. j. z znaki iu, u, ui, ugi, od katerih imamo zadnje tri tudi v zgornjih primerih. Za določitev časa, kdaj je sl. y prešel v slovenski i, nam dobro služi tudi nemška izposojenka * lciiše : slov. š je tu podan že z nem. š, dočim se v starejših izposo¬ jenkah substituira s hs, ss in s; zadevni nem. dia¬ lekti namreč niso imeli glasu š in šele v poznejši dobi se je njihova domača skupina s k razvila v š. Prehod s k > š je bil v koroških nemških dialektih zaključen v prvi polovici XII. stoletja; sledilo bi iz tega, da izposojenka * kiiše ne more biti starejša kot začetek XII. stol. in ker ima -u-, bi izposojujoči slo¬ venski govor še v ti dobi moral imeti y, vendar je treba poudariti, da nem. š ni nastal iz sk nenadoma, marveč po raznih prehodnih glasovih (sk > š\ š\ š), ki so bili že prikladni substituti za slov. š. Tako nam tudi ta beseda posredno priča za to, da se je proces y > i vršil v mejah XI. stoletja. 39 5. Vokal o. Ker je bil psi. o, ki je deloma na¬ stal tudi iz ide. d, odprt glas, ni nič čudnega, če ga srečamo kvalitetno neizpremenjenega za substituta prvotne slovanščine v Alpah pri podajanju tujega kratkega a: ad-Poetovio > * o-phtujt, danes Optuj; rom. Capra > sl. * koprh, Koper; Avar(us) > * ob^n, Ober; predsl. * ras- > sl. * rožt>, Rož, stbav. Rasa 883—7; gl. še gori ant > sl. Qt, dalje carant- > sl. korgt-, Oglej, Kobarid iz stfurl. * kaborgd (današ¬ nje furl. Qhavoršd; iz lat. capretum) itd. Isti pojav ka¬ žejo bavarsko-slovenski jezikovni odnosi v stari dobi (sl. 6 > stbav. a in stbav. d > sl. o) : ostmvica > Asta- ruuiza 860, Astariuuiza 982 (v tem času pač že tradi¬ cionalno pisano) poleg mlajšega Ostarwiza 984; vodo- mgl'h > nem. (u)adamunta, Adamunta 1005, danes Ad- mont; oralo > * arala, danes Ari »vrsta preprostega pluga« in » Arling « »črtalo«; prim. še -a za sl. -o v Liu- bina, Trebina, Gorazdu > Karastus v VIII. stol., Semb- ko > Cemicas v IX. stol. Če je takšen stbav. a iz sl. o pozneje bil preglasen, ima nemški govor zdaj zanj a (a > 8, d > a): kroMa > stbav. * krahse, * krahse, danes khraksn; * gornščina »Berggegend« > stbav. garstina, garstina: IVindiskegaersten 1125, danes Windischgarsten (govorjeno -gaštn); slov. Kobarid > * kav&rlt, * kavrit in z asim. prenosom glasu -r- še v prvi zlog: dan. Karfreit. Za stbav. a > sl. o prim. apfih > slov. opih, bacho > boh, givater > boter. Sodeč po zapiskih, je ta odnos d : 6 izkazan do konca IX. stoletja; pozneje si odgovarjata na obeh straneh o, če gre za slov. kratki neakcentuirani ali akcentui- rani o, dočim se za podaljšani o iz prvotnega slov. o pojavi kot nem. substitut svn. d (ki je nastal iz zap,- germ. p) in iz njega nastali diftong uo. Mnenje E. Schvvarza, Arch. f. slav. Phil. 41, 124 sl., da se je razvoj psi. d > o izvršil šele v IX. stol., se z ničimer ne dŠ podpreti, gl. Južsl. Filolog VII. 246. 6. Vokal e. Praslovanski e je bil monoftong zelo široke d-jevske barve, v sebi pa je imel palatalizirajoč 40 element; široko kvaliteto nam jasno izkazuje že stara cerkvena slovanščina, obedve pismi, glagolica in ciri¬ lica, dalje rumunske izposojenke iz južne slovanščine s svojim ea za d, zapisek dad za ded v listini Petra Krešimira in končno tudi nadaljnji razvoj e v posa¬ meznih slovanskih jezikih, ki se da povsod iz osnov¬ nega d na fiziološko najpreprostejši način razumeti. Zato pač ne moremo zgrešiti, če menimo, da je tudi prvotna slovenščina imela še enakšen glas in različni pojavi, enakšni kot gori navedeni, nam to tudi za slo¬ venščino dokažejo. Glede palatalne narave e nam nudi dolenjski dialekt prav prikladno paralelo: kakor je v psi. za e nastopil v legi za palatalnimi glasovi a t. j. po disimilaciji razširjeni osnovni element e-a, tako ima tudi dolenjščina enakšno razmerje — seveda mlado, dialektično izobraženo in iz drugačnega vira, a fiziološko enakovrstno — za sekundarno akcentui- rani etim. e v tipu teta, namreč proti seastra, siastra , sičistra (po govorih različno) za palatali z dna, čdlu, s čimer prim. psi. tvrpeti : slyšati. Domnevo, da je prvotna slovenščina imela še po kvaliteti neizpreme- njeni d = »a, moremo z več strani utemeljiti. V onem vulgarnem romanskem dialektu, iz katerega so si Slo¬ venci marsikako besedo izposodili (stara furlanščina), je bil lat. e že tako ozek, da je bil za Slovana slišen kot njegov l : * mesa iz lat. mensa je zato prešlo v slovenščino kot miza »Tisch« (tako -z-, kot pomen be¬ sede govorita za to — obenem z obsegom, ki ga ta oblika zavzema — da imamo miza smatrati za prvotno slovensko izposojenko, ki ni v nikakršni zvezi s psi. misa »skleda« iz grš. * gl. M. Vasmer, Izv. otd. russ. jaz. 12, 2, 257); isti pojav imamo v Kobarid iz * caprčtum, golida iz * galeda, galleta. Samo v učenih lat. besedah se je arhaično obdržal široki e, tako tudi v imenu Aquileia in za ta rom. e imamo v slovenščini d : * og'hlep> > Oglej. Še jasneje je izkazana na¬ rava prvotnega slovenskega e po dejstvu, da se je vulg.-rom. * padriarca za lat. patriarca v slovenščini 41 prevzelo kot podreka (drugi -r- je bil po disimilaciji zatrt; pogostno rodbinsko ime v beneški Sloveniji; lastnina oglejskega patriarha na Sorškem polju se imenuje Podreče; prim. še podreka v Razvodu istr¬ skem, za substitucijo samo pa še Drenopolje iz Ha- drianopolis), kjer je e = ‘d substituiral tuje ia. Jezikovni odnosi med prvotno slovenščino in ba- varščino nam glede sl. d pravtako povedo, da je bil d širok glas s palatalno naravo. Razmere v medseboj¬ nem načinu substituiranja. v tem jezikovnem predelu niso take, da bi omenjeni zaključek kar takoj jasno videli; upoštevati je namreč treba dokaj različnih jezikovnih faktov, kakor to, da je bavarščina sama imela več po kvaliteti med seboj različnih e-jevskih vokalov, ki so se v teku časa tudi še naprej različno razvijali, dalje pa še to, da je tudi sl. 6 bil za tuja ušesa dvojne vrste, kar je zaviselo od tega, ali je bil dolg ali kratek; končno prihaja vedno v poštev tudi še različna, zdaj starejša, zdaj mlajša doba izposo- ditve. Vendar pa nam vse te, četudi različne substi¬ tucije, govore dovolj jasno — če jih vzamemo pa kot pojav zase, pa celo izredno dokazilno — da je bila fonetična vrednost e v prvotni slovenščini še prav ista kot v praslovanščini. Sledeči primeri bodo to pojasnili. Gotovo zelo stara izposojenka (udeležila se je še starobavarskega premika glasu b > p) je rečno ime Pielach, Bielaha 811 iz sl. bela ; ta zapisek nam pove, da je bavarščina v ti besedi govorila svoj diftong i§, ki je v nji nastal iz zapadnogermanskega širokega e (teoretično bi mogli soditi, da je sl. bela dalo, če je bilo zelo zgodaj sprejeto, tudi v bav. bela, ki se je po bav. razvoju pozneje izpremenilo v bi§la\ ali pa je bavarščina že imela i§ iz e in je slov. bela slišala kot b>ala ter ga substituirala z najbližjim svojim bigla). Za tak zap.-germ. e je bilo v rabi tudi pisanje ia, ea, ki še jasneje pričajo o široki kvaliteti in ker podajajo sl. d, izpričujejo tudi zanj enako kvaliteto. Tudi ne¬ kaj zamenjav sl. —men v osebnih imenih z nem. 42 —mar (ide. potekata obadva iz iste osnove) sinemo semkaj pritegniti, čeprav jim ne gre tolikšna doka- zilna vrednost kot drugim pojavom; prim. Cheitamar, Cheitmar za Chotimen, Ztoimar za Stojimčr z> v VIII. stol. (enako stvorjeno, a pristno germansko pa je na prim. Oudalmar). Iste vrste kot zgornje Bielaha je Friesach 860, 982 (današnja nem. koroščina govori fridzax) za slov. loc. pl. brežacln> k nom. breza,ne (pozneje breze), Rieken iz rdka itd. Pravtako imamo tudi v obratni smeri enako substitucijo t. j. slovenske besede, izposojenke takih bav. besed, ki so imele zap.-germ. e, za kar so ob času prevzema govorile i§, id, so ta bavarski diftong substituirale s slov. š; ker je pa stara bavarščina imela ie, ea, ia ne samo za e, marveč tudi za nekdanji diftong eu, ki je preko * eo, io, eg, ea prešel v iq (ia do danes), so mogli tudi ti diftongi, kadar in če so ob času izposoditve imeli v sebi že izrazito a-jevsko barvo, biti sprejeti kot slov. š. Za to prim. ziagal, ziegal > slov. * cegzH, dan. cegol, gorenjsko c egu, dolenjsko ceigu; spiagal, spie- gal > slov. * špeg^lTi, gor. špegu, dol. špeigu; stvnem. ckrčg, widarkregi, widarkriegeUn > slov. * kregn, glagol kregati, dol. kreigat; stbav. biezza > slov. pesa, dol. pčisa, kraško plesa; stvnem, kriach (boum) > slov. * krecha, kreha; v vseh teh bav. besedah je diftong ie nastal iz zap.-germ. e, v sledečih pa je iz germ. eu: stvnem. spioz > slov. * špčsz, dol. žpejs pri Trubarju in Dalmatinu; stvnem. * lioa »Leuchte« > slov. * leva, kor.-slov. liaua. Bavarščina pa je imela tudi širok monoftong e (v koroških in štajerskih nem. dialektih govore zanj zdaj e ali pa ea) in tudi tu vidimo, da da bav. e v slov. e in da da slov. e' v bav. e, kar je nov dokaz za označeno fonetično vrednost slov. š; stvnem. sleo (določna oblika slbiver »stumpf, trage«; ta bav. e poteka iz germ. ai) > slov. * šlčva »Memme«, gor. šlčua, dol. šlčiva; slov. breži¬ no, brezovo > bav. Vresen 1288, Vreezen 1353, Fre- zow 1275, Vreza,we 1305, danes nem. frgasn; bela > 43 bav. Velach 1441, dan. f§alsx; Trebmo > nem. Tref- fen, dan. trgafn; * preVubeVh > nem. Preblau, Pre- lubell 1288, dan. pr§awl; lecha > nem. Igahn, s4m>ca > cenicn, chrem> > khrgan; slov. e v imenih Andrej, Jernej (* andr e jv, * -ernejv) poteka iz bav. e (kor.- nem. Andr ga), ki je zastopnik cerkveno-lat. e (gl. spre¬ daj pri imenu Oglej; kor.-slov. P a trnu z je izposojeno iz lat.-nem. Bartholomdus; križanje in večkratno izpo¬ sojanje iz različnih virov je pri imenih pogostno, prim. Janež, Janž proti Janez; Juvan proti Ivan). Pri izpo¬ sojenkah reva iz stbav. hriuwa in kecha (keiha pri Trubarju; gor. kexa, notr. kidxa, staj. kdixa; kor. tiha more biti iz nem. kiche, če ni posplošeno iz go¬ vorov, ki imajo za e praviloma i) za * kihha, srvnem. kiche gre za izposoditev iz takih nem. (dial.) oblik, ki so imele v sebi takšno razvojno stopnjo korenskega vokalizma, da je njegova barvenost mogla pri Slo¬ vencu napraviti vtis domačega d; za reva je bila to oblika * rgihoa (na takšen diftong sklepamo po da¬ našnjem o i iz oii, oii, eii, iu, prim. kor.-nem. khroinen iz gi-hriuwan), za kecha pa oblika, ki je mlajša kot kiche in je pričela dolgi * že diftongirati t. j. * kiiche ali celo že keiche; pri obeh besedah gre, kakor vidimo po eii in ei, že za mlajšo dobo (po XI. stoletju) in ta način substitucije ni več važen za določevanje gla¬ sovne vrednosti prvotnega slovenskega e, saj je tudi slovenski substitut bil v ti dobi drugačen in ne več stari e. Videli smo, da je sl. e podan z bav. ie ali q in obratno; vprašati se moramo še, zakaj je pri e dvojna substitucija in kje so vzroki za to ali ono obliko. Dife¬ renca ie : § (z današnjimi refleksi izraženo is : ea) ima svoj izvor v slovenski razliki: v najstarejši alpski slovanščini moramo razlikovati dva e, kratko akutira- nega in pa dolgega (dolgi je bil kvalitetno enak kot neakcentuirani); ko so se kratko akutirani zlogi podalj¬ šali, je ta razlika izginila in odslej nastopa zanj samo en nem. substitut, namreč g (refleks za zap.-germ. ai); 44 ko so pričeli v slov. dialektih dolgi zlogi z e dobivati napeto artikulacijo in ozko vokalno kvaliteto', je ta nova ožina, ki se je čedalje bolj bližala diftongu ie (današnji kor. slov. dialekti imajo zanjo id ali celo že i), če je bila sprejeta v nemščino, bila nameščena z nemškim diftongom id; tako so torej nem. id za sl. d iz zelo različnih osnov potekli, deloma so prav stari, deloma pa prav mladi in podajajo že slov.-dial. re¬ flekse. Na Koroškem imamo na prim. ime Rieken = ridkrj poleg Rekken = reakrj; prvo je mlajše, iz kor.- dial. * rčka ali ri$ka, drugo je starejše, ko se je v ko- roščini govorilo še reka, ali pa reka in se dolgi e še ni zoževal. Staro substitucijsko razliko ie : e nam pa pojasni različna slovenska kvantiteta in od nje zavisna različna kvaliteta e : slov. d so Nemci substituirali s svojim ie, slov. dolgi e (cirkumflektirani in novoakuti- rani, sekundarno slov. podaljšani, interno nem. akcen- tuirani) pa s svojim e; z drugimi besedami rečeno: ker je bil dolgi e širok glas, je bil najbolj podoben nem. d iz zap.-germ. e (najzgodnejša doba; morda v Pielach gl. gori), in nem d iz zap.-germ. ai; ker je bil slov. nadkratki d jasen, je bil najbolj podoben nem. id, i§. Da je Nemec slišal akutirani e kot glas, ki je po kvaliteti ožji kot dolgi ali neakcentuirani e, temu je vzrok to, da mu pri slovenski kračini kvali¬ teta ni bila tako jasno zaznatna kot pri dolžini, da mu je za nadkratki e manjkal enakovreden lasten substi- tucijski vokal, zaradi tega je moral zanj uporabiti svojo dolžino in da mu je v ušesu zvenel predvsem oni timbre vokala, ki je bil intenzivno artikuliran; slov. je slišal nekako kot e§, slov. dolgi e pa kot ge in le intenzitetno in tonično povzdignjeni vokalni ele¬ ment mu je bil izrazito širok; zato je eg nadomestil s svojim iq = zap.-germ. e, fe pa s svojim § = zap. germ. ai. Za palatalno naravo prvotnega e imamo dokaz še v dejstvu, da sproži e v nem. oblikah preglas: lok. sing. gradvcč > nem. Graetz 1130, dan, Graz {-a je 45 že nem.-dial. refleks za nekdanji a)\ lok. pl. blateclvh > nem. * vlatex, vlatex, danes Flattach (zopet z mla¬ dim a iz a); lok. pl. dolechh > * ddlex, Doelach 1267, danes Dellach (v izgovoru deala, delax, dealdx z re¬ gularnim nem.-dial. refleksom za preglašeni d); lok. sing. sgvbre, soure > nem. * zowre in po pravilnem razvoju preglašenega ou > bil, gii, dii > ai, danes Zaier itd. Ne bi sodili skladno z današnjimi slov.-dial. pojavi, če bi za take primere sprejemali slov. že zo¬ ženi d v kratkih zlogih; pojav človek > človik (pri Trubarju; danes v Prekmurju) je namreč mlajši in povrhu vsega ni znan onim slov. dialektom, ki nam za to staro dobo in za odnos do nemških glasov dajejo gradivo, namreč severno-zapadnim, v prvi vrsti koro¬ škim, kajti v njih zožen ja d > i nikdar ni bilo (zilj. čduak, rož. (oudq). Če je e sprožil nemško pre- glašanje, se je to moglo zgoditi le zato, ker je bil zlog z e palatalno slišan. Široko naravo prvotnega slovenskega e dokazuje tudi še slov. sekundarni d, ki je nastal kot asimila¬ cijski produkt iz skupine -oje- : moje > me, mojega > me ga,, dobrajego ali dobrojega > dobrega, voje- voda > vevoda (pri Trubarju viuda iz dolenjskega vivuda, po Gorenjskem priimek Vivoda) itd. Inter- vokalični -i- je kot oslabljeni široki i = g naposled onemel, obe kračini o in e sta bili široki; asimilacija ima nekako tale razvoj: oje > ggg > ag, ag, dg, §§ — g in ob času dosege tega štadija enako tedanje¬ mu refleksu za e = g. Tudi v stari češčini se je ta pojav izobrazil, a v nji produkt skrčenja ni sovpadel z d (prim. dobre ho), iz česar moremo zaključiti, da je ob postanku stčeš. e iz oe vokal e bil že v razvoju zoževanja, kvalitativno torej različen od širokega e iz oe. Kontrakcijo -oje- > -d- imamo v jeziku brižin- skih spomenikov že izkazano: me, mega, diniznego, zuem, vueclne < vdčmoje itd.; za d je v tem spome¬ niku vedno pisan e, v dolgih in kratkih zlogih (le dvakrat, obakrat v izglasju, je pisano ie: pozledge in 46 ninge poleg nine) ; ker je jezik teh spomenikov pač neka zapadna koroška slovenska dialektična oblika 10. stoletja in še v ničemer ne kaže na današnjo ko¬ roško razliko med dolgim in kratkim e (id : a, a ; v starejši dobi e : §), je bil morda proces različnega obravnavanja komaj šele začet ali pa še niti to ne (e : § ali pa še § : g). Na vsak način, eno stoletje prej ali pozneje, pa nam vse to pravi, da je današnja slo¬ venska dialektična razlika ie : ei za e (sev.-zap. ie proti juž.-vzh. e(; ie poteka iz starejšega e, ei pa iz starejšega §) pojav, ki je nastal na teh tleh in ima slov. dialektični značaj, čeprav sta ta in oni pas geo¬ grafsko zvezana s kajkavskiin oz. čakavskim enakšnim pojavom. Za vse slovenske dialekte t. j. za slovenski jezik moramo za njegovo prvotno razvojno dobo spre¬ jeti ta-le razvoj sl. e : e = e a, 'd, d, §. Kdaj se je § pričel dialektično zoževati, tega točno ne moremo ugo¬ toviti; v koroščini je o doživel enakšno obravnavanje kot e, e; za ime Škofiče ima koroška nemščina danes Schiefling, ki nam za preteklo dobo odkriva oblike * schuefling, * škuef(l)ing, * škuefik in ta oblika more podajati slov.-kor. * hkuefiče; substitucija slov. t z nem. k in razvoj nem. šfc > š kažeta, da je bilo nem¬ ško ime vsaj že v 11. stoletju v obliki * škuefik dano; nem. ue bi moglo izražati slov. o ali pa tudi že kor.- slov. mo iz o; v tem primeru bi se tudi d v ti dobi v koroških dialektih mogel glasiti že ie, gotovo pa že e. Tako moremo vsaj domnevati, da se omenjeno slov.-diai. zoževanje e v dolgih zlogih pač ni moglo prej pričeti kot nekako v 10. stoletju. 7. Različne asimilacije in redukcije glasov v ob¬ močju slovenskega konzonantizma so pričele nastopati šele potem, ko sta n in v fonetično šibki poziciji onemela (10. stoletje); v glavnem so psi. kon- zonanti v slovenščini ostali neizpremenjeni, le ena važna izprememba se je že zgodaj izvršila, ta namreč, da so konzonanti v legi pred sprednjimi vokali otrdeli, kar se je zgodilo že do 10. stoletja, kakor moremo 47 sklepati po tem, da sta z in z> sovpadla v a, i in y pa v i; kar je še drugih pojavov v slov. konzonantizmu, so zvečine vsi nastali že v dialektičnem razvoju; za zgodnjo dobo prideta v poštev samo dva, in sicer razvoj skupin tl, dl in pa razvoj psi. palatalnih t’ in d’. Po običajnem mnenju sta se skupini tl in dl že v praslovanski dobi v vsi južnovzliodni psi. dialektični oblasti asimilirali v -1-, zapadna praslovanščina pa je obdržala tl, dl\ v glavnem je to pravilno, vendar pa zahtevata dva otoka pojasnitve: sevemoruski dialekt pri Pskovu in Novgorodu govori ki, gl, ki predstav¬ ljata le varianto starega tl, dl in slovenski ziljski dialekt ima tudi še tl, dl. V slovenščini pa je bilo ozemlje neasimiliranega tl, dl nekoč še mnogo večje; ugotoviti moremo, da sta ves slovenski sever in zapad govorila še dolgo po naselitvi v Alpah neizpremenjeno tl in dl. To izpričujejo sledeči pojavi. 1. V Alpah so nam za zgodnjo dobo izkazana imena z neasimilirano skupino; če so jih takrat prevzeli Nemci, se nam ta skupina še v današnjih nemških imenih (z eventual¬ nim nemškim internim dialektičnim nadaljnjim razvo¬ jem) kaže; prim. Dudlebe: pisano Dudleipin, Tudlei- pin, Dudleipa, Tudeleipin 840—984 v osrednji vzhodni Štajerski (nekako v pasu Radgona,—Špilje); sl. Je- dlovo > nem. Gerlaiv, Yerlaw 1430 (v nem. dial. je dl prešlo v rl) ima tudi obliko Ilaurn 1354, Yelawn 1430, danes Jellach v dolini Muriee (druga oblika more biti mlajša izposojenka iz že asimiliranega slo¬ venskega jelovo, verjetneje pa je, da gre za interno nem.-dial. asimilacijo dl > l) ; današnje Elz pri Weitzu na Štajerskem ima v starih zapiskih oblike Edlncz 1383, Edlicz 1387 in je istega izvora kot Edlitz, Edi- lize 1083 na Nižjem Avstrijskem ali današnje Selz-tal, nekoč Ediltscach 1080, Cedelse 1110, Zedelic 1185, ali Zeltschach > Zedelsach 898 na Koroškem, kjer so še imena Zedl, Zodl, Zedlingerhof, Zedlitz itd., vsa iz slov. osnove * sedlo »Sitz, Besitz« > selo ( sedhce, sedfočachz)-, na Kozjaku je še zdaj Jedlovnik, nem. 48 Jedloneck, 1289 pa Jelonich, 1372 Jelonik (pač po go¬ voru sosednjih Goričancev zapisano); ime Močidlo se glasi v nemški obliki Muntschiedel 1495 (pri Frohn- leitenu na Štajerskem), drugo pa Otscherl (z dl > rl), Oschelling (dl > rl > ll) na Štajerskem (»am Motscherl« se je dekomponiralo v * armo(drl); sedVane > ital. Sedegliano pri Tagliamentu; lok. pl. jedlach > Edilah 1043 > dan. Adegliacco na Furlanskem. — 2. Po zožitvi tega severno-zapadnega pasu z -dl- v obeh smereh (od vzhoda proti zapadu in z juga proti severu) je danes od njega ostala le še najskrajnejša zapadna obrobna ploskev, na kateri se govori ziljski dialekt, ki ima za psi. tl, dl isti razvoj kot zapadna slovanščina: šlduo, vidie, vldjce in pa kduc, ioy,, šua, gfuo. — 3. Relikti pa so tudi še v drugih koroških in zapadnih dialektih ohranjeni: oblika, modliti je znana po savinjski in mislinjski dolini, v mežiški do¬ lini in na Kozjaku (nekoč je bila doma tudi na Ko¬ roškem, kjer pa jo je izpodrinila tujka žebrati iz nem. *sefern); v rožanskem dialektu govore jeu, gen. jeli, Megiser in Gutsmann pišeta še jodla, jedrna, in tudi danes je še v rabi jdduou lis; v^dln, vgdngti (dl in dn sta se vzajemno podpirala) sta. z -d- ohra¬ njena ob zgornji Soči, v Benečiji, Reziji, na Koroškem in na Kozjaku, prim. rez. wddlo, rož. roža v§dne, remš. vgdlg ruože. — 4. V brižinskih spomenikih be¬ remo modliti, modlim in tudi še vzedli. Le za Kranj¬ sko nimamo nobene oblike z -dl- sporočene; viri nam za ta pas potekajo itak iz mlajše dobe in domnevati bi smeli, da se je asimilacija dl > l na jugu vršila prej kot na severu in da zato ni iz teh krajev nobene priče za staro skupino; najstarejše ime Celsah 973 ima že -1-. A tudi za ta pas moramo nekemu drugemu pojavu pripisovati večjo pažnjo in pomembnost: v oblikah participa bodla, padla itd. je z zgornjim po¬ javom dl > l nastalo bola, pala; v slovenskih dia¬ lektih pa imamo v vsem sevemozapadnem delu bodla, padla, ki obsegajo vse ono ozemlje, na katerem mo- 49 remo za starejšo dobo po zgornjih indicijah sprejeti neasimilirano -dl- in še več: tudi rovtarski in notranj¬ ski govori, vsa gorenjščina in savinjščina imajo še padla proti kraškemu, dolenjskemu in osrednjemu ter vzhodnemu štajerskemu pala. Ozemlje oblike padla je geografsko strnjeno in predstavlja severno-zapadno obrobno ploskev s starim, neasimiliranim -dl- in ob¬ sežen podaljšek v južnovzhodni smeri. Res je, da je padla dobilo svoj -d- (ali pa ga vzdržalo) po prež. padem,-, to vzdrževanje se je pojavilo takoj, ko je dl prehajalo v 1] zemljepisna strnjenost ozemlja z obli¬ kami tipa padla govori torej za to, da se je na tem ozemlju vršil pojav dl > l in ž njim pojav vzdrže¬ vanja ali obnavljanja oblike padla. Tako moremo vsaj domnevati, da se je tl, dl v prvotni alpski slovanščini govorilo neasimilirano po vsem višinskem alpskem predelu; od vzhoda sem prodirajoča inovacija l za dl pa je zajemala čedalje globlje v ta pas in pustila do danes izven svojega vplivnega radija samo še ozemlje ziljskega dialekta. Vsaj za ta sevemo-zapadni del alp¬ ske slovanščine moramo reči, da je njen pojav dl > l izvršen v Alpah, v dobi do 12. stolejta in da je ne- zavisen od ruskega pojava dl > l in najbrž tudi ne- zavisen od prvotnega južnoslovanskega dl > l (stara cerkvena slovanščina ima že -1-), od katerega pa je bil pozneje vplivan ob vsi svoji južnovzhodni meji. Določiti čas, kdaj se je asimilacija alpskega dl > l iz¬ vršila, že po tem, kar je bilo rečeno, ni možno. Ome¬ jena je bila le na intervokalični tl, dl (v skupini kon- zonant -f- dl- je bil -d- reduciran že v praslovanščini; ta redukcija nima z našim pojavom nič skupnega, je pa istovrstna s konzonantičnimi redukcijami, kakor skn, stn > sn, * (erti iz * čerpti itd.; iste vrste je tudi redukcija -d- v ziljskem in zap.-slovanskem šla, tkalca ); vzglasna tl, dl (tlaka, dlan), ki sta že eksi¬ stirala ob času alpsko-slovanskega razvoja -tl- > l (prim. v listini iz 1. 860 Tudleipin poleg Labantam, Trebinam), sta svoj t, d obdržala, ne morda iz etimo- Zgodovina slovenskega jezika 4 50 loških razlogov, marveč zato, ker je bila artikulacija v vzglasju različna od one v sredi besede (dl- : -dl-; v -dl- ob tem času -d- ni bil več izraziti -d-, marveč se je že bližal po gotovih artikulacijskih elementih arti- kulaciji l- a, ž njim dal kmalu nato -H- in končno -1-; prim. polne : dne, veniti : dno itd.). 8. 2e v praslovanščini sta pričela obadva elementa v skupini ti, di drug na drugega vplivati asimilacijsko in ta težnja je potem v razvoju posameznih slovan¬ skih jezikov rodila znane različne historične reflekse. Sodeč po teh, moremo imeti f in d’ za rezultat pra¬ slovanskega začetnega razvoja; ta dva mehka soglas¬ nika sta bila artikulirana visoko na trdem nebu, v pasu, kjer se artikulira glas j. Slovenščina spada k onim slovanskim jezikom, ki imajo zdaj za f in d’ afrikate. Za prvotno slovensko jezikovno dobo nam je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je alpska slovanščina imela še prepalatalna zapornika f in (f ali pa je začetni zapori že sledil homorganski spiran- tični element. Za prvo govori sledeče dejstvo: iz raz¬ merja slov., kajk. in čak. č(č)—j za psi. f—d’ proti Štok. č—d in iz geografske razširjenosti in lege obeh zastopstev moramo sklepati, da je: 1. j iz <£ starejše kot č iz t’; 2. da štokavski dialekt tega starejšega procesa ni razvil, marveč je obenem t’ razvijal k 6, d’ pa k d; 3. da je geografska lega enega kot drugega pojava izraz inovacijske skupnosti, ki je nastajala pri enakšni legi imenovanih dialektov, kakršno imamo še danes t. j. da je ta inovacija nastala na teh tleh po naselitvi Slovanov na Balkanu in v Alpah. Ker se je j razvil neposredno iz d’, se nam d’ izkaže kot glas prvotne zapadne južne slovanščine in alpske slovan- ščine; isto velja tudi za t’. Primeri kakor Koroško za predslov. Carantia (gl. spredaj) nam velevajo na¬ stavek * korgfv, vendar iz njih eksistenca prvotnega slov. f ni tako trdno dognana (predslov. ime je moglo imeti v lokalnem vulg.-lat. govoru takšen glas, da ga je slovanščina mogla substituirati s svojim č, č; prim. 51 lat. Sontius > sl. * sgča, a tudi * sgt’a ni izključeno, saj govore na Krasu suča in ne * suča; mogel pa je slov. jezik že imeti č iz t’ in bi ime od vsega početka bilo imelo obliko * sgča), kakor iz zgornjih dejstev in nasprotij samih. Ker se svetniško ime za lat. Georgius glasi pri Slovencih Jurij, gen. Jurja, pri Čakavcih J ur a j, Jurja, pri Štokavcih DUrad, Bur da in se obseg teh oblik popolnoma krije z obsegom meja : meda za psi. * med’a, moramo za prvotno slov. in shrv. obliko nastaviti * dh> iz * georgeu-. Za najstarejšo alp¬ sko slovanščino sprejmemo zato še prava zapornika t’ in d’ z isto glasovno vrednostjo, ki ste jo imela v zadnji psi. jezikovni dobi. V dobi prvih odnosov med slovenščino in bavarščino v Alpah pa je slovenščina že imela štadij t’—j iz f—d’; ni namreč nobenega znaka, ki bi kakorkoli kazal na d’; teko zgodnja izposojenka kakor skauhnu iz stbav. scugin »Scheune« (iz dobe, ko sta i> in r> še v vsaki poziciji eksistirala; nekako 9. stoletje) ima za tuji g(i) glas d(v) in ne d’, ki bi sicer mogel postati sub- stitut za mehki g(i); najbrž ga slovenščina ni več imela. Isti stadij, morda že nekaj mlajši celo, nam odseva iz brižinskih spomenikov: t (ali še pravi za¬ pornik t’ ali pa že spremljan z rahlim .s) je pisan teko kot glas k (zapornik) z znaki c, k, ch, ck, za d’ pa kažeta znaka i, g na glas j. Za zapornik t’ govori tudi substitucija tega glasu v bavarščini; stara bavarščina ga je nadomestila a neaspiriranim /c; v starih izposo¬ jenkah, sprejetih še pred stbav. premikom k > kx, se je tudi k iz slov. t’ premaknil v kx, v mlajših (po omenjenem premiku vzetih) pa se je k iz slov. t’ obravnaval tako kot domači bav. lenirani g (iz germ. 9) t. j. v izglasju preide v kx in v koroških dialektih pozneje onemi, v notranjosti besede pa sovpade s -kk-; primeri za to: sl. krajevno ime * Uliti (nom. pl-, ime članov zadruge, rodu starešine Žitka; da¬ našnje slov. ime Žitiče je stari akk.) > nem. Siti g 1385, danes pisano Sittich, govorjeno sittg (-e iz -i); 4 * 52 slov. * malostifi (enakšno ime po osebnem imenu Malosta) > nem. Mallestig, v 13. stol. Malstich (slov. ime * malostiče akk. je po redukciji neakcentuiranega -i- in po asimilaciji stč > si, šč dalo današnje kor. mduoUe); lok. plur. * pefach (> slov. Peče t. j. nom. pl. za staro Pečane) > nem. Peccah, Pekach 1238—61, Pelckach, Pegga v 16. stol., Pdggau v 17. stol., danes Pockau (v Ziljski dolini); Pecah 1050, Becca 1145, danes Peggau pri Grazu na Štajer¬ skem; slov. * s tarifi' > štaj.-nem. Starick »žitna mera« itd. Kakor se zdi po vsem tem eksistenca slov. t’ do¬ gnana, tako ji enako odločno ugovarja dejstvo, da je stara bavarščina s svojim k substituirala tudi sl. glas c, in sicer oni c, ki je nastal po tkzv. tretji psi. pala- talizaciji; za slov. Žabmica ima bavarščina Sabiniche 1110 (danes Sarning), slov. rpbvnica > bav. Rubi- nicha 1082 (danes Raming), slov. plužmica > Plau- snich-bach 1245 (danes Pleislingbach ); torej more bav. k substituirati slov. c in analogno tudi v prejš¬ njih primerih ne kaže na slov. f, marveč že na č iz f. Pa tudi tako preprostega sklepa ne smemo storiti. Že od zgodnjih časov najdemo bav. z za slov. c: Sabniza, Kurciza, Moriza 860; dalje imamo pri istem imenu zdaj k, zdaj z: Fustrich 1169, Vaeustritz 1269, danes Feistritz; Levsnich 1173, Leusnitz 1274, danes pa Leu- sing; s tem moramo primerjati slov.-nem. poimenova¬ nja tipa Jesenice : Assling, Pravnice : Trabenig t j. Nemci so sprejeli ime v nominativni obliki, Slovenci so ga posplošili v lokalni: prvotni slov. nom. jesenik »jesenov gozd« je ohranjen v Assling, lok. jesenice (starejše jesenmikz, -ce) pa se je oblikovno pojmoval kot nom. akk. plur. a-jevskega imena, odtod slov. Je¬ senice, -am, -ah; isto velja za travnik: lok. travnice, lužvnilcb: lužmice itd., skratka, bav. k bi ne bil sub- stitucijski glas za slov. c, marveč bi podajal slov. k. Ali, zopet je težko reči, da je bav. -ika le za slov. - ikt in ne tudi za slov. -ica; moremo reči, da je -icha za slov. -iki> in da predstavlja menjavanje med -icha in 53 -its slovensko rabo nominativa poleg lokala na -ice (ta lokal je celo mogel k lok. rgbmice ob nom. rijbh- niki> sčasoma in deloma radi nastale menjave med končnicama -e in -i v lok. sing. fem. privesti do tega, da se je staro ime rybvnik'i> nadomestilo z rybmica). Na drugi strani pa je zopet malo verjetno, da bi prav v germaniziranem slovenskem ozemlju tako pogostna bila krajevna imena na - iki >, dočim so v današnji Slo¬ veniji redka, ona na -ica pa so podana v oni izmeri kot tamkaj imena na -icha. Če še to dejstvo uvažu- jemo, da je ba.v. substitut k za slov. t’ izkazan na vsem alpsko-slovanskem ozemlju, na severu in na jugu in da je k za slov. c omejen le na severni pas, ki je zgodaj prišel v kontakt z bavarskim elementom, po¬ tem se nam kot rezultat more izluščiti to-le dognanje: 1. -icha more v tem ali onem imenu podajati slov. -ikT>\ 2. če pa je kdaj za slov. -ica, tedaj je bil v za¬ devnem slov. govoru glas c šibko africiran in ga je bavarsko uho občutilo še kot zapornik (c = P). Raz¬ lika med c in t’ (ali istočasnim refleksom za t’) pa je bila, nanašati se je mogla seveda le na jakost spiran- tičnega elementa; v brižinskih spomenikih sta oba glasova stalno in točno grafično razmejena. Če imamo i za sl. šd iz slci i za sl. št’ iz sti v stari bavarščini st (:gradišče > Grades, danes gradest ; ščavmica > Stainz; Uubigošt’^ > Lubgast 1173, danes Ligi st), tedaj ta substitucija še ne kaže na povsem enakšno slov. glasovno skupino, saj je le »substitucija«, ki manjših razlik, za tuje uho celo težko zaznatnih, ni mogla do¬ jeti in tudi ne podati. Da pa je eksistirala razlika med šd in šf, to nam povedo brižinski spomeniki, ki pišejo fk za šf (crijken I. 13) proti It za |d (efte II. 41; poftedifi III. 50); ker znači It glasovno skupino šč, fk pa št’ (kakor k glas f), zato t’ ni mogel imeti glasovne vrednosti d, sicer bi za šd pričakovali pisavo * fk. Skratka moremo torej reči: postanek glasu d iz C zahteva prehodnje stopnje t’x, t’*, t’š\ sprva je alpska slovanščina še imela t’, ki pa je — tu prej, tam po- 54 zneje — pričel dobivati ob pomiku jezika proti dles- nom šibek spirantičen element; dokler je bil ta sprem¬ ljevalec šibek, je bavarsko uho slišalo še vedno le krepki zaporni element in substituiran je bil samo ta, tako da je i slov. t’ i iz njega sčasoma nastajajoči f» bil podan z bav. k. Tja do 11. stoletja je slov.-dial. možen, drugod je že prej nastal č = fs, a v dobi od 6.—9. stoletja je pač še povsod bil čisti zaporni t’ v rabi. 9. O akcentskih in kvantitetnih raz¬ merah v jeziku alpskih Slovanov moremo le na splošno soditi, kolikor nam pomagajo nekatere zgod¬ nje izposojenke in pa razmerje do drugih slovanskih jezikov. Iz nasprotstva med današnjim centralnim slov. miza in vzhodnoštaj. miza ter na osnovi vulg.-lat. dol¬ žine v * mesa sklepamo, da je ob času izposoditve bila v slovenščini psi. rastoča dolžina še ohranjena in da je slov. in shrv. krajšanje nastopilo šele pozneje. Tako sodimo tudi pri lacluca > ločika (ločičje ima analo- gični novi cirkumfleks po vzorcu Uka: ličje) in pri slov. Jurij, čak. Juraj, Jurja, Štok. Biirad, Durda. Srdvnem. * kuše bi pričalo za slov. chyša, tirolsko-kor. Geislitz, srdvnem. giselitze za slov. kiselica, ali, v teh in takih primerih moremo imeti opravka z nemškimi interno nastalimi dolžinami. V prvotni slov. dobi je pač še eksistiral akcentski tip grčchi (predtonična dolžina je bila gotovo že rastoča), saj so se po njem ravnala imena kakor križ iz križi, Kranj, kralj, PHj; isto velja za enakšni tip s kratkim korenskim voka¬ lom: Blvci, * tvrzvsti > trst, gen. Trstd (prvotno končno poudarjanje je razvidno tudi iz adj. tržaški iz tvrzistvslnjv). Prav tako je takrat še živel tip zvezda, ki je v sosednji čakavščini še zdaj ohranjen. Psi. me- tatonirani tip sina je izkazan s tem, da se je po njem uravnala izposojenka miša iz missa, v izposojenkah pčsa, reva pa je podan novi cirkumfleks. Ko se je pozneje psi. ' skrajšal v ' in ko je za psi. " nastopilo podaljšano ~, so mogle izposojene akcentuirane kra- 55 čine biti samo akutirane (v poznejši dobi so se po¬ daljšale) : chuhhina > slov. * ktichina, kuhinja', vazzen > slov. * basati, basati ; se g en >' slov. * že gon, žagan; groš > slov. * grdš, -a > groš, grčša; vleč > slov. bltik, -a > blek (in po domačem tipu konj, kgnja analogieno blgka) itd.; uravnale so se te izposojenke v domače naglasne vrste, za katere je ta ali ona pr¬ votna oblika podajala kontakt: bdšem po mdžem, groša po kropa, blgka ali peka (nom. * pdk, danes pdk po cas. obl., za nem. peccho) po kdnja ali kmeta. Po vsem tem moremo torej zaključiti, da so v prvotni alpski slovanščini bile ohranjene še psi. intonacije in psi. akcentsko mesto; predvsem pa je treba poudariti, da se je stari akut šele v alpski domovini skrajšal in da se je akoentski premik tipa zlato, oko izvršil šele tja pod konec I. tisočletja, potem, ko sta z. in v v šibki poziciji onemela; tako bi vsaj smeli soditi po primerih nohdt, osdt, seidn, lagdk proti nohtd, sečnd, lahko in po dejstvu, da sprejme novi poudarek tudi sekundarni -a-: vozdl iz Qzli>, rebdr iz rebrn; seveda vsi taki sklepi niso povsem dognani, ker je vedno treba računati tudi z izpremembami morfološko-akcent- skega izravnavanja. Če imamo v brižinskih spomenikih pisano ki bogu, nas ta zapisek še ne sili k branju ka-bogu (= današnjemu dolenjskemu -r-btiga), mar¬ več more podajati izgovor ka bogu in predlog ka bi imel sekundarni a (po vzorcih ot : ota ozir. od : oda, s : sa; ali pa bi se -a razvil, da se ohrani nezveneči k- pred sledečim b-). Če imamo v izposojenkah v dr oh, likof, kloštar itd. nepremaknjeni poudarek, tedaj so bile pač te besede izposojene že po premiku zldto > zlato, odtod tudi razlika v kvaliteti o-ja: klilo št ar proti akti v dolenjščini; vendar pa so bile prevzete pred zaključeno diftongizaeijo stbav. dolžin, torej ne¬ kako v 12. stoletju. Drugi primeri, kakor drdt, dratti pa so jasne analogije po domačem mdst, mostti. 10. Oblikovni sestav prvotne alpske slovan- ščine se nasploh še ni nič razlikoval od praslovan- 56 skega. Sicer je res, da točnih prič za to mnenje ni¬ mamo, vendar nas tudi neobsežni brižinski spomeniki in današnji dialektični arhaizmi upravičujejo, da sma¬ tramo različna izravnavanja, poenostavljanja, reduk¬ cije celih oblikovnih kategorij ali njihovih posameznih oblik za pojave mlajših, zelo pogosto celo že dialek¬ tičnih razvojnih dob. Sprva so pač še eksistirale kot samostojne fleksije M-jevska, n-jevska in konzonan- tične, ki so šele pozneje nanje pričele vplivati o-jevska in a-jevska in tudi razlika med o-jevsko trdo in meh¬ ko ter a-jevsko trdo in mehko je še bila ohranjena. Če se ne oziramo na časovne in krajevne razlike, ki so nastale po poznejšem vplivanju, je na prim. M-jevska fleksija, ki je današnja slovenščina kot samostojno oblikovno vrsto ne pozna, skoraj v celoti še izkazana: sing. sinu gen., sinovi dat., sin akk. (v briž. spom.), sinu vok. (prav tam), sinu lok.; dual sini nom., akk.; plur. sinove nom., sinov gen., sini akk., sinmi instr. (nobenega primera, čas in kraj odšteta, ni prav za prav le za instr. sing., dat. pl. * sinom, dat. instr. du. * sin- ma, lok. pl. * sinoh in gen. lok. du. * sinovu); i-jevska moška sklanja se je za singular imena gospodv ob¬ držala prav do 18. stol., za plural je pri imenu ljudje še zdaj v rabi itd. Če torej za najzgodnejšo dobo sprejmemo še psi. oblikovno bogastvo, pač prav nič ne zgrešimo in sledečih dejstev priča nam da le prav. — 1. Samostojne in posebne oblike vokativa so v briž. spomenikih še v polni rabi in moči: bože, go¬ spodi, otče, sinu; 2. v znanem obsegu uporabljeni gen. sing. za akk. sing. pri moških imenih v ti dobi še ni trdno ustaljen: akk. sing. bog, sin, duh v briž. spo¬ menikih; 3. končnica -i iz -y v akk. pl. moških o-jev- skih imen se še upira končnici -e iz -q mehkih osnov: grehi, grehe (v II. in III. spom.); 4. historična, tkzv. brezkončniška oblika gen. pl. moških o-jevskih imen, ki je deloma še danes znana (las, zčb, pds itd.), je v jeziku briž. spomenikov še v prvotnem obsegu izka¬ zana (greh, močenih, zakonnik) in grehov se šele kot 57 mlada novost pojavlja; 5. končnica -š v lok. sing. o-jevskih imen in v dat., lok. sing. «-jevskih je v briž. spomenikih še edino v rabi (dele, tatbe), zvečine tudi še zdaj v zapadnih koroških, rezijskih in beneških govorih, v dolenjščini 16. stoletja pa v končno poudar¬ jenih primerih duhš, dote (pri Trubarju duhei, dolei); 6. gen. sing. konzonantičnih osnov ima v briž. spom. še vedno končnico -e: nebese, tele se in 7. tudi gen. sg. trdih a-osnov svojo staro končnico -y > -i: slavi; 8. nominalna fleksija adjektiva je v briž. spom. še živa (prav redki relikti so nam znani še iz 16. stoletja); 9. na staro a-jevsko sklanjo nam kaže nom. kri, ki je šele pozneje po vzorcu i-jevske sklanje izpodrinil staro akuzativno obliko, oziroma je po istem vzorcu iz razmerja kri : krv (nom. : akk.) na osnovi ene ali druge oblike ali mešano še z osnovo krv- nastala di¬ alektično tu ta, tam ona sklanja (kri, gen. kriji ali krivi; krv, gen .krvi); posredno pričajo tudi čak. oblike smoki, praski, tiki, črki itd. in starokajk. kri za to, da se je v severnozapadnem južnoslovanskem kotu it-jev- ska fleksija dolgo držala; 10. po drugi psi. palatalizaciji nastali c, z, s se v oblikah s končnico 4, -d govore še zdaj po sevemozapadnih slov. dialektih (v briž. spom. blaze, človeci); 11. pronominalna končnica -go v gen. sg. se umika analogičnemu -ga šele v 10. sto¬ letju (v 2. briž. spom. le -go, v 3. -go poleg -ga; -go še danes v dveh, treh rezijanskih oblikah); 12. im- perfekt, aorist in kondicional so v jeziku briž. spom. še ohranjeni; rezijanski dialekt ima še zdaj imperfekt, oblikovno je sicer vplivan po prezentu, funkcionalno pa je neizpremenjen; sledovi aorista so tudi rezijan- ščini še znani, za starejšo dobo so nam izpričani še za koroščino, kjer najdemo (v ziljskem dialektu) še modificirano obliko kondieionala; 13. prva oseba sing. prež. tematične sprege je v ti dobi imela še končnico -p, delj časa (morda tja do 15. stol.) -o (briž. spom. pišejo -o = -p; -o v conf. gen., pri nekaterih oblikah še v 16. stol., do danes osamljena raba mo iz mogg 58 v rožanskem dial., verjo v ziljskem, do in do po Reziji in Benečiji ter v Beli krajini); 14. v II. sing. prež. ima jezik briž. spom. končnice -si (j e si; danes si) poleg -s (ves) in -ši: -š (poftedi/i: vzovues); 15. psi. oblika I. sing. prež. starega perfektnega debla vdd- je v tem spomeniku tudi še ohranjena: vede; 16. konč¬ nica I. plur. prež. je bila -m (Manam sq, modlim ); 17. glagol * e s- ima še vseskozi stare oblike: jesm , jesi, jest, plur. jesm, sQt (poleg jest pričenja nastopati že oblika je); 18. v dualnih in pluralnih oblikah im¬ perativa še ni prodrl analogični - i -: ostanem, pomq- ndm, primete; 19. nom. sing. mask. participa prež. akt. ima staro in tudi že novo obliko: imy in imQt’i; 20. dualne oblike in dualna konstrukcija so bile takrat nasploh, danes pa so deloma še dokaj močno ohra¬ njene. Ta jezikovna oblika, ki smo ji v zgornjem opisu začrtali karakteristične poteze in razplet psi. razvojnih teženj, pa ni bila omejena samo na slovansko ozemlje v Alpah; prav enakšna je bila tudi pri onih Slovanih, ki so od začetka 7. stoletja prodirali na Balkan in si vso zapadno polovico Balkana izbrali za svojo novo domovino, t. j. pri Slovanih, ki so predniki današnjih Hrvatov in Srbov. Kake bistvene zaznatne jezikovne razlike med alpsko in zapadno-balkansko slovanščino v ti dobi ne moremo zaslediti. Če kar na kratko naj¬ važnejše pojave pogledamo, ugotovimo, da sta povsod še eksistirala nosna vokala q in g (prim. shrv. sgt- iz lat. sanctus v imenih Supetar itd.; stcsl. ima še q, g), skupine tipa tart- so bile tudi tu še neprestavljene (SrdmK, SpUtT>; stcsl. alkati, aldii; b.ap^ap.rfiic; grš. alb., rum. izposojenke ptip£a, tšerds, dalta), enako t?>rt- (Delmini > * dvlmvno, Buvno; Kcuptv.ov > * Ichnk^, Krk) ; povsod sta še živela z> in t>, y, široki d = o in široki d = "d (prim. stcsl.; shrv. * pyloVb iz Pdlatum; grš. xapo6t« iz koryto; Aluta > olnfo, Olt; rum. ea iz e itd.), prav tako tudi t’ in d’ (gl. gori o razmerju 59 Jurij: Durad), morda v najzgodnejši dobi celo tl in dl (rum. mocirla, če je iz sl. močidlo, bi govorilo za to; Skokova razlaga iz močvara > * močlara, * močarla je prisiljena, sklicevanje na dejstvo, da je -dl- ohra¬ njeno le v zapadni slovanščini, pa za južnoslovanske govore 6. stoletja ne pomeni nič; gl. še M. Puscariu, Dacoromania III. 832; Skok, Slavia I. 490; uvaževati je tudi dejstvo, da je ime Dudlebov, ki so jih Obri porazili in razgnali ter s seboj gnali, pri južnih Slo¬ vanih izkazano z -1-, torej se je proces dl > l vršil po 6. stoletju; hrv. priimek Dulibič). Ta praslovanski dialekt, ki je segal od Alp čez ves Kras globoko doli na Balkan seveda ni bil enoten; razlike med posamez¬ nimi govori so gotovo bile, niso pa bile takšne, da bi jih mogli ugotoviti, moremo pa na nje po pozneje izra¬ ženih rezultatih, ki so plod dolgega razvitka, posredno sklepati; nanašati so se mogle le na minimalne arti- kulacijske diference, ki so šele s stalno naselitvijo in zaradi zrahljanih medsebojnih zvez ter pod vplivom raznolične tujejezične sredine doživele hitrejšo razvoj¬ nost in različno usmerjenost. Znatnejše diferenciranje vse južne slovanščine datira šele od prihoda na Balkan in v Alpe; kakor pri vsaki jezikovni obliki, tako so se tudi tu pojavljale različno obsežne novosti poleg že podedovanih razlik in čas jih je stalno množil in povečeval. Prajužnoslovanski jezik na zapadnem Bal¬ kanu in v Alpah je tako pričel kazati štiri izrazitejše dialektične razvoje: alpskega (njegov današnji repre¬ zentant je slovenski jezik s svojimi dialekti), panon¬ skega (danes ga predstavlja kajkavski dialekt shrv. jezika), primorskega (le ozek zapadni rob njegovega nekdanjega ozemlja je še ohranil čakavščino) in ra¬ škega (štokavski dialekt shrv. jezika je njegov da¬ našnji potomec). V vsakem izmed teh razvojev pa je diferenciacijski proces dalje oblikoval govorne razlike in začrtaval obrise novih, še manjših govornih edinic. Tako so tudi že v alpski slovanščini sproti s takimi novostmi, ki so splošno slovenske, nastajale tudi take, 60 ki imajo v slovenščini sami le dialektičen značaj t. j. od prvih dob slovanske naselitve v Alpah pa do danes se v alpski slovanščini vrše in so se vršili pojavi, ki dajejo temu slovanskemu govoru posebno obliko, samo¬ svoj značaj in samorodno izživljanje v izobraževanju novosti v razmerju do drugih slovanskih govorov in v izobraževanju lastnih dialektov. Prvotna slovenska jezikovna oblika je imela, kakor smo zgoraj ugotovili, ta-le glasovni sestav; 1. vokale: e, o, b, z; a, u, i, y, q, p, e (zadnjih sedem je bilo kratkih samo v obsegu psi. zakonov o skrajšanju pr¬ votnih dolžin); 2. konzonante: p, b; t, d; t’, cF; k, g; — s, z-, š, ž; x; — c, č; — m, n, n; — l, r; V, r; — |, u. Akcentske, kvantitetne razmere in oblikovna struktura so bile vobče še praslovanske. Ta jezik je sčasoma izobrazil novosti, ki so zajele — če gledamo na današnje ozemlje in današnja dejstva — vse slo¬ vensko jezikovno ozemlje (včasih še preko teh meja) in te novosti, zdaj starejšega, zdaj mlajšega datuma, so v glavnem sledeče. 1. Nosna vokala sta obdržala svojo prvotno vokalno barvo tudi potem, ko se je nazalnost že zgubila (§, g); kjerkoli imamo danes kakšne drugačne reflekse, moremo kaj lahko ugotoviti, da vsi potekajo iz izvir¬ nih e, o (tako na prim. a iz §, g; u, a iz g, g) po mlajših dialektičnih razvojih. 2. Po prestavitvi (nekako proti koncu 8. stoletja; paralelen razvoj imamo še v shrv., bolg. in češčini ter slovaščini) so nastale skupine (ral, tret, (lat, tlet. 3. Po enakšni in hkratni prestavitvi je v skupinah tn>t, tret zamrl reducirani vokal in jezik je dobil vo- kalična f in |. 4. Sprednji vokali ne palatalizirajo več konzonan- tov pred seboj, sami postanejo trdi in konzonanti tudi (tekom 10. stoletja). 5. S tem pojavom v zvezi zgine razlikovanje med ■b in 'h, ki sovpadeta v en sam srednjejezični vokal 61 tipa a (10. stoletje), ki pa ni v vseh alpsko-slovanskih govorih enakšen. 6. Prav tako zgine i’azlika med mehkim i in sred- njejezičnim temnim y, oba se zlijeta v en sam glas, trdi i (10.—11. stoletje). 7. d’ preide zaradi opešanja pridviga srednjejezične mišice v j (8. stoletje). 8. f prehaja v afrikato tx in se pomika naprej proti dlesnom ter se sčasoma premeni v t H > t’š = č (10.—11. stoletje). 9. 4 zgubi po pojavu v točki 4. svojo mehčajočo naravo, glasi se kot §, a kaj kmalu (od 10. stoletja dalje) se pričenja v vseh govorih ob sevemozapadnem robu zoževati. 10. Zlogotvorni j in -l na koncu zloga sta postala velarna in sta v poznejši dobi po opustitvi središčne alveolarne zapore prešla v u Q > dl, ol, ou\ l > -ti). 11. Stara psi. akutirana dolžina se je skrajšala, ra¬ stoča intonacija pa je ostala; v poznejši dobi je skoraj v vseh slov. dialektih znova nastala dolžina, če je bil zlog nezadnji v besedi (brata > brata > brata). 12. Vse padajoče poudarjene kračine so se po¬ daljšale. 13. Po pojavu pod točko 12. nastali cirkumfleks in ? > stari cirkumfleks je zdrknil na sledeči zlog v besedi. 14. Prvotni akcentski tip zvezda je prešel v zvšzda. 15. Zavisnost vokalne kvalitete od kvantitete po¬ stane osnovni in trajni izpreminjevalni faktor sloven¬ skega vokalizma: v dolgih zlogih teži jezik za napeto tvorbo in ozko kvaliteto, v kratkih je nenapeta arti- kulacija in široka kvaliteta doma ali pa se je zlog še bolj skrajšal, artikulacijsko preciznost in silo opustil in preložil artikulacijo v srednjejezično lego, zaradi česar se za vse osnovne vokalne tipe more javiti vo¬ kalni tip a. 16. r se je pred vokali razcepil v ri, na koncu zloga pa je otrdel v r. 62 17. nj iz starejšega -nej- se je asimiliralo v 'h in sovpadlo s prvotnim n. 18. stj in skl sta dala šč, zdj. in zgj pa ždž (pozneje šč, i). 19. -z- je v intervokalični legi pred e prešel v -r-. 20. k se je pred nezvenečim dentalnim in velamim zaporniškim elementom izpremenil v x. 21. Od morfoloških posebnosti je omeniti te-le: vpliv mehke o-jevske in a-jevske deklinacije na trdo; glavni izpreminjevalni faktor substantivne fleksije je spol, ki prevede, po oblikovno enakšnih kazusih kot kontaktu, moška i-jevska in a-jevska imena v o-jev- ska, kamor se uvrste tudi moška in srednja konzo- nantična imena (vendar ohranijo v cas. obl. prvotno osnovo), ženska a-jevska pa v i-jevska in morebiti še v a-jevska (konzonantična ženska se na enakšen način kot tam moška in srednja naslonijo na a-jevska); v mlajši dobi zgineva vsakršna razlika med mehko in trdo o-jevsko fleksijo; ime oteče postane v sing. a-jev- sko (oča), v plur. o-jevsko (preko a-jevskega; očeve), pozneje se preobrazi v moško konzonantično ime z osnovo na -t (očeta; očetje); vokativna oblika se nado¬ mesti z nominativno, le da dobi pod psihičnim poudar¬ kom visoko ravno intonacijo; izguba nominalne fleksije adjektiva, namesto nje se uporabljajo oblike sestav¬ ljene deklinacije, zaradi tega je razlika med določno in nedoločno adj. obliko bila reducirana samo na nom. sing. mask. in pri nekaterih akcentskih tipih še na intonacijsko razliko, kar vse je jezik občutil za pre¬ malo izrazito in je v označbo določne oblike prokli- tično dodal nedoločnim oblikam indeklinabilno ta iz tT>, ti iz 1'hjb, to iz to in podobno (dial. različne po- splošitve; ml&d, mlada, -6, mladega : dol. ta mlad, ta mlada, -o, ta mladega itd.); v oblikah dobrajego, dobrujemu itd. je analogično nastalo * dobrojego bilo skrčeno v dobršga, -emu; v gen.-sing. mask. in nevt. pronominalne (in sestavljene) deklinacije se je -go zamenilo z -ga; stvarna vprašalnica če se je posplošila 63 v svoji pluralni obliki: kaj; končnica v instr. sing. lem. -ojg se je asimilirala v -p; glede končnic prezen- tovih oblik je treba omeniti, da nimata obliki III. sing. in plur. končnega -t, I. plur. se glasi na -mo, v I. sing. pa se je po vzorcu atematičnih glagolov in v razmerju do tvorbe II. sing. in nadaljnjih posplošila osnova II. sing., ki je dobila končnico -m (bere-m po bere-š in po je-m, je-š) in v zvezi s temi odnosnimi premembami se končuje III. sing. atematičnih gla¬ golov na osnovni vokal (da, je, ve); opisani futur se tvori s prež. glagola bQdg in s participom na -l, ki iz¬ podriva perfektivni prezens kot futur; izguba imper- fekta in aorista, okrnjena raba pluskvamperfekta, iz¬ ražanje kondicionala s participom na -l in členičnim bi itd. 22. Poseben značaj je dala alpski slovanščini nova sredina, v kateri se je razvijal; v leksikalnem in sin¬ taktičnem, v obrobnih pasovih tudi v artikulacijskem pogledu so na njo močno vplivali nemški, furlanski in italijanski jezik, v Prekmurju pa madžarski; vpliv se pozna posebno v vsi govorni melodiji, ritmu, tempu, glasovnem karakterju in podobno; ta vpliv je posebno izrazit že v tem, da imamo v slovenskih dialektih tako različno potekajoče intonacijske linije, na prim. pada¬ joča intonacija koroška in gorenjska sta bistveno raz¬ lični od kraške padajoče, ki je zopet drugačna kot dolenjska, ta zopet drugačna kot štajerska; razlika ni le v tem, da je kvantiteta, dolgih zlogov povsod raz¬ lična, ž njo tudi intenziteta, marveč je tudi variranje tonične višine same povsod samosvojsko. V zvezi s tem je posredno tudi znana slovenska vokalna reduk¬ cija, pojav, kakršnega v takem obsegu in v tako raz¬ nolikih variantah ne pozna noben slovanski jezik. — V leksikonu imamo poleg starih posebnosti mnogo povsem udomačenih in slovanski strukturi prirejenih izposojenk ( bogati, peljati, miza; o mlajših, predvsem strokovnih prireditvah, ki so skušale upoštevati duha in naravo slovenščine, tu ne govorim), mnogo pomen- 64 sko premenjenih izrazov (život : življenje, pošten, brati), pa tudi dosti novih tvorb prim. tvorba zaimkov tipa kakšen, kolikršen, kolikem, precejšen itd. (naj¬ produktivnejši adj. sufiks je -mre, prim. tudi udoma¬ čevanje s tem obrazilom: žleht indekl. in žlehten, -tna, -o; fest : festna, luštna, fletna, hecna itd. iz najmlaj¬ šega časa), nove ali posebne besede: slehrn, obeden, starši, dežela, prešuštvo, sraga, ječa, življenje, trplje¬ nje, tvor, morati, vesoljni, zastonj, precej, in, vendar, ampak, sicer, nocoj, sploh itd. Na splošno bi tu ome¬ nil še take posebnosti kot dual, kratko obliko ejev¬ skega gen. plur., ohranitev starega epentetičnega V, razlikovanje različnih intonacij, svobodno poudarjanje (mlajši dialektični nadaljnji razvoji potekajo iz take skupne osnove) in podobno. 23. Končno smemo navesti še nekaj takih pojavov, ki strogo vzeto sicer niso znani prav vsem slovenskim govorom, so pa kljub temu značilni za slovenščino (govori, ki teh pojavov niso doživeli ali pa so za¬ devno psi. osnovo drugače razvijali, so običajno malo obsežni), na prim. raznazalizacija nosnikov g in p (le v podjunskem dialektu in še tu samo v dolgih poudar¬ jenih zlogih je nosni izgovor ohranjen), asimilacija tl, dl > l (gl. zgoraj), kontrakcija moja > ma, mo¬ jega > mega in delna restitucija starejše oblike s prevzemom nom. sing. mask. za osnovo: moja, mojga, razvoj vi > l itd. S tem smo se pa že dotaknili dia¬ lektičnih različnosti, ki so se začele zgodaj pojavljati v alpskem južnoslovanskem dialektičnem razvoju. Razlike so bile sprva majhne in to ne samo po številu, marveč tudi po bistvu razlik; šele sčasoma so se jačale, ker so poteki istega razvoja na posa¬ meznih krajih bili hitrejši, drugod so pa zastajali; obenem so se tudi številčno večale. To velja i za take pojave, ki se nam danes kažejo kot splošno slo¬ venski, i za take, ki so bili po geografskem obsegu manjši, le slovensko dialektični. Včasih se je že na¬ stala razlika celo zabrisala, ker je nadaljnji razvoj 65 mogel roditi tak rezultat, ki je bil drugod po dru¬ gačni razvojni poti že izobražen. Tako je čudno, da ima podjunski dialekt na Koroškem za podaljšana i in ti glas a t. j. isti glas, ki ga imajo slovenska narečja na Kranjskem in Primorskem, in da nima glasu e, ki je lasten vsem drugim koroškim govorom, s katerimi je podjunski zvezan, in še vsem štajerskim, neposrednim vzhodnim sosedom koroških. Razvoj podjunskega dialekta pa nam pokaže, da je ta ko¬ roški otok z a-jem mlajši in da po razvoju ni v no¬ beni zvezi s kranjsko-primorskim a\ dočim je tukajš¬ nji a nastal iz a, a, je podjunski iz d , g, e, a ter pred¬ stavlja najmlajšo, drugod še ne razvito stopnjo ko¬ roškega razvoja. V sledečem hočemo navesti tiste pojave, za katere moremo ugotoviti, da so se pričeli v kali javljati kot dialektični že v prvi razvojni dobi alpske slovanščine. 1. o, in 'b sta v krepki fonetični poziciji dala v se- verno-vzhodnih govorih a-jevski, v južno-zapadnih pa a-jevski srednjejezični vokal; današnja razlika je izkazana v nasprotju: dgn, mgša, proti ddn, maha. 2. Raznazalizacija nosnih vokalov g in p je nastopila v južnih govorih prej, najdalj pa se je obdržala v severno-zapadnih; bila je nekoč doba, ko se je govo¬ rilo tu še q, g (s široko kvaliteto glasu), tam pa že g, g in ta razlika se danes izraža v ondotnem, g, d, a in g proti tukajšnjemu e, g ali ia, us in celo u. 3. e se je v dolgih zlogih pričel že nekako v 10. sto¬ letju zoževati po Koroškem, Primorskem, v Rovtah in na Gorenjskem, dočim je v južnovzhodni polovici slo¬ venskega ozemlja ostal še širok in se je le malo zožil: d > g\ danes se ta razlika zelo pomembno izraža kot potencirana nekdanja, tam govore e , ie, ia, l, tu pa ei, ai, d, ai. 4. Prvotni splošno slovenski č < t’ je povsod otrdel v č, le v zapadnem obrobnem pasu se je še do danes ohranil (od Rezije do Istre); ždi < zdi, zgi je razen v Prekmurju prešlo po redukciji glasu -d- v ž. Zgodovina slovenskega jezika 5 66 5. Podaljšanje akutiranih nezadnjih besednih zlo¬ gov se je v južnem pasu izvršilo mnogo prej kot v severnem (meja med obema teče v glavnem po črti Karavanke, Konjiška gora, Maceljsko pogorje); na skrajnem vzhodu (Slovenske gorice in Prekmurje) pa še do danes ni nastopilo. Ta razlika se kaže danes v tem, da je v južnem pasu staroakutirani 4 participiral na razvoju prvotno in stalno dolgega 4, v severnem pa ne in ima tu svoj poseben razvoj (na prim. do¬ lenjsko sing. leilu : plur. leita, na Koroškem pa sing. l§to : plur. liot§, lit§). 6. Velarna narava l- a pred vokali a, o, n je v južnih in vzhodnih govorih pričela pešati in najbrž še pod vplivom analogičnih izenačevanj se je pojavil končno l (današnja razlika med koroško-gorenjskim uopata: primorsko-dolenjsko-štajerskim lopata). 7. Zgodnje so tudi nekatere morfološke izpre- membe, kakor pojav končnice -i za. -4 v lok. sing. mask. nevt. in dat. lok. sg. fem.; -i v dat. sing. mask. na vzhodu (proti -u na zapadu); štetje štiriredi, petred itd. za 40—90 na Koroškem in v Reziji; uporaba ne¬ določne oblike dobro za določno dobrš (ohranjeno le še na Koroškem in v Reziji); pojav analogičnih oblik tipa padla, bodla (gl. zgoraj). 8. Od vsega početka so bili severno-zapadni govori, ki so mejili na tujejezični element (nemški in fur¬ lanski), od slovenske jezikovne sredine bolj odrezani, osamljeni in so zato v marsikakem oziru konservativni; v leksikalnem pogledu so zato v njih arhaične besede dokaj pogostne: ohranitev prefiksa vy-; sretem, sresti; obredem, obresti »najti«; nebozez »sveder«; bez se javlja le kot križanec s prež : brez-, veča »davek«, kazen »najemnina« (prim. stsrhv. kazmc »camera- rius«), vesch »Dorflein«, Uedern »Bannforst«; brater, bratra; adv. resen (drugod res); za dvvri je tu v rabi oblika duri (drugod dduri, dauri, na Štajerskem dveri), za. zajcev oblika zec (drugod zajec, zavec), za muhjnb oblika mlin (drugod malin) itd. 67 Seveda se je že v zgodnji dobi pričela izobraževati različna barvenost vse artikulacije, različnost v melo¬ diji in ritmu in s temi razlikami so nastale kali za nadaljnji različni razvoj intonacij in vokalnih kvalitet. Preden pa zasledujemo nadaljnji razvoj teh za¬ četnih in časovno jim sledečih dialektičnih pojavov v alpski slovanščini, si hočemo še predstaviti odnos slovenščine do drugih slovanskih jezikov. ^ ,^ir - W" y,v uU * ** **t~&**'*-, / /pp* 'dtcco v Položaj slovenščine v krogu slovanskih jezikov Že doslej smo nekolikokrat omenili take jezikovne pojave, ki se ne nahajajo samo v slovenščini, marveč tudi še v kakem drugem slovanskem jeziku; v tem poglavju hočemo na nje posebno pozornost obrniti, da določimo sorodstveno razmerje slovenskega do drugih slovanskih jezikov. Ožje sorodstvo med dvema ali več dialekti oziroma jeziki je običajno izraženo s tem, da so ti členi drug z drugim povezani z večjim ali manjšim številom takšnih jezikovnih pojavov, ki imajo pomembno važnost in vrednost, ki posegajo glo¬ boko v bistvo jezika in odseva iz njih enotnost jezi¬ kovnega izživljanja; drug važen izraz sorodnosti je pa način, kako se ploskve inovacijskih pojavov vrste in urejajo in s tem načinom razodevajo enakšne jezikov¬ ne gibe. Prav slovenski jezik, ki ima tako veliko šte¬ vilo dialektov, nam jasno kaže, da enostavno sešte¬ vanje posameznih izoglos še ni izraz večje ali manjše sorodstvene stopnje, temveč le vsebina izoglose in razvrščanje pojavov, ki v nepretrgani zvezi posamez¬ nih členov tu trdneje, tam rahleje povezujejo po ne¬ kaj členov v ožje enote. Če pogledamo na prim. izo¬ glose za 4, za dolgi o, za 2 . in ?>, za skupino U itd., vidimo, da so pri ti izoglosi ti dialekti na ti, pri drugi pa na drugi strani; kar je prej bilo zvezano, se zdaj izkaže kot razdruženo. En sam pojav izraža gotovo pomembno jezikovno stran, še zdavnaj pa ni takšen, da bi nas upravičil za presojanje sorodstvenega raz¬ merja do drugih dialektov. Če zajame kak pojav tako jezikovno gibalo, da se avtomatično izpreminjajo v je¬ ziku cele vrste, sčasoma morda vsa struktura (glasov- 69 na, oblikovna, sintaktična), je seveda važnost tega pojava vse kaj drugega kot pa na. prim. samo omejena izprememba enega samega glasu. Tu je treba znati pravilno pretehtati vrednost; na prvi moment enako¬ vredna pojava, kakor e > ei in šč > š, sta si po svoji vrednosti prav nasprotna; dočim gre pri enem le za redukcijo in asimilacijo (šč > ž), je pa postanek ei < e ozko povezan z glasovnim karakterjem vsega jezika, z melodijo, ritmom, kvantiteto itd., skratka, mogli bi reči, tu gre za krvno, bitno pojavo, tam le za malenkostno zunanjo operacijo. Če tako gledamo na alpsko slovanščino, moramo reči — in to smo na kratko že zgoraj z nekaterimi pojavi potrdili — da je slovanski govor v Alpah, na Krasu in na Balkanu en sam organizem bil ne le ob času prihoda Slovanov v to novo južno domovino, marveč tudi še več stoletij po tem. V čem je bila raz¬ lika med tem praslovanskim dialektom in onimi pra¬ slovanskimi dialekti, iz katerih so se v poznejših do¬ bah razvili bolgarščina, ruščina in zapadna slovanšči- na, tega ne moremo ugotoviti; jezikovno gradivo je premalenkostno; vse, kar moremo danes navajati kot različno med posameznimi slovanskimi jeziki, ni tre¬ ba, da je starejše kot prve zgodovinske vesti o eks¬ panziji Slovanov na zapad, jug in vzhod. Gotovo pa je eksistirala ta razlika, ki je vedno vsaki jezikovni obliki katerekoli dobe dana, da namreč vsaka oseba, vsaka družina, rodbina, rod, pleme izobrazi svojo po¬ sebno artikulacijsko in govorno osnovo; tu je jezik bolj napet, tam je višina nižja, drugod palatalnost jačja itd., itd., a te sprva morda niti zaznatne diference krijejo v sebi težnje in ko se tekom nekaj generacij javijo že sproščene, so rezultati izdatno oddaljeni od izvornih glasov in razlika do odnosnih rezultatov v sosednjih, sprva malo ali komaj različnih govorih, je postala velika. Praslovanski jezik, kakršen se je go¬ voril v praslovanski domovini še pred razseljevanjem Slovanov, je že imel nekaj takšnih različnih govornih 70 osnov v sebi; to so bili praslovanski dialekti. Kakih prehodov med njimi ni bilo, saj jih orisano pojmo¬ vanje jezikovne diferencijacije ne dopušča; če je tu ploskev za pojav a , je v sosednji zajet pojav b in tudi če pojav c spaja oba obrobna pasova med a in b, še ne smemo reči, da izraža c prehajanje od a do b\ pojav c nam samo pove, da sta a in b soseda. Če vzamemo, da sta si bila v praslovanski domovini so¬ seda vzhodna in južna slovanščina, bi smeli pričako¬ vati, da bo med njima nekaj takih pojavov, ki bi imeli značaj prej omenjenega pojava c. Ali navesti tak po¬ jav, je težko; običajno se navaja — po bistvu bi res bil tak — palatalizacija zvezda, cvelb v ruskih in južnoslovanskih jezikih proti nepalataliziranemu za- padnoslovanskemu gvezda, kvetb, ali, ko je toliko ne¬ pojasnjenih vprašanj s tem zvezano, da ni navsezad¬ nje niti povsem gotovo, ali se je tu res kdaj kaka palatalizacija vršila ali ne, kdaj in kako in ali izvira jžsl. zvčzda iz istega inovacijskega središča kot rusko, ali ne gre le za paralelno enakšno obravnavanje itd. Vsi drugi pojavi, ki naj bi pričali o nekdanji ožji zvezi med vzhodno in južnoslovanščino, so še mnogo manj izrazni; tl in dl sta se — kakor smo videli vsaj deloma asimilirala v -l- šele v novi jžsl. domo¬ vini; tako zvani epentetični l’ je bil splošno slovanski pojav, ki se je v zapadni slovanščini pozneje v konč- niških zlogih po izenačevanju zatiral in zatrl, kar se je v historični dobi, povsem samostojno, tudi v bol¬ garščini izobrazilo. Vsi ti in takšni pojavi niso prav nič drugačni od ohranjenega svobodnega naglašanja v ruščini in južni slovanščini, od ohranjenih razlik med intonacijami, od dejstva, da imata slovenščina in ruščina za t’ danes c itd., le da moremo za te izpričati pot in približno tudi čas postanka, za one pa tega ne moremo. Odgovoriti nam je zdaj na vprašanje, ali je kdaj eksistiral jžsl. pradialekt, t. j. enoten jžsl. jezik, ki bi razvil pomembne jezikovne novosti, poslej lastne vsem 71 jžsl. govorom, pa bi čas in kraj tega razvoja bila raz¬ lična od. praslovanskega na eni, in od prvotnega jžsl. na drugi strani; šlo bi za skupen jezikovni razvoj v dobi med izselitvijo iz pradomovine in naselitvijo na Balkanu in v Alpah. Kolikor moremo po historičnih sporočilih presoditi, takega prajžsl. jezika ni bilo; za ruske jezike je jasno, da so potekli iz neke praruske jezikovne skupne forme, za jžsl. nam noben pojav kaj podobnega ne priča. Če že govorimo kdaj o južni pra- slovanščini, tedaj si pod tem imenom predstavljamo oni praslovanski dialekt, ki so ga južni Slovani govo¬ rili ob času naselitve na Balkanu. Je več novosti, ki so lastne vsem jžsl. jezikom in ki nišo praslovanske, tako: 1.) prestavitev skupin tipa tort in ort- (ne glede na to, ali rastoče ali padajoče intonirano) v trat, ral-; 2. ) nastanek vokaličnih r, j v skupinah tipa Hrt, tnt; 3. ) otrditev konzonantov pred sprednjimi vokali; 4.) prehod y > i, $ > e; 5.) asimilacija tl in dl v l; 6.) končnica -q v akk. plur. mask. o-jevske in v gen. sing. ter nom. akk. plur. a-jevske mehke fleksije (konq, dušq); 7.) deklarativni veznik da. Pa noben izmed teh pojavov ni takšen, da bi zahteval eksistenco jžsl. prajezika; nekatere (1, 2, 3, 5) moremo smatrati za plod razvojne tendence, ki jo je prvotni jžsl. govor podedoval od praslovanščine, ki je bila v tem pogledu že dialektično malo modificirana; drugi (6, 7) so po¬ vsem preproste mehanične generalizacije le ene obli¬ ko ali le enega izraznega načina, ki je bil v praslovan- ščini še vezan na posebne pogoje, zdaj pa se je preko njih razširil; pojava, navedena v 4. točki, pa sta že tako pozno nastopila (10.-11. stol.), da je treba reči, da skupna podedovana osnova, regulirana po nekih splošnih artikulacijskih težnjah (izguba palatalizira- joče narave sprednjih vokalov, gl. tudi točko 3.; raz- nazalizacija, a upoštevaj, da na prim. pri g je raz- nazalizacija skupna, ne pa vokalna barva, slov. o: shrv. u, iz česar sklepamo na vezavo velarnega vokala z artikulacijo mehkega neba) sploh kaj drugega ni mo- 72 gla roditi. Taka, tako rekoč slučajnostna skupnost nima nikakršnega globljega pomena in ne znači za življenje jezika nič več kot toliko, kolikor pojav sam zase pove. Pač pa smemo govoriti o skupnem zapahnem jžsl. jeziku, iz katerega sta se razvila slovenski in srbsko- hrvatski jezik. Njegova skupna osnova je že vezana na tla v novi domovini (Alpe, Kras, zapadni Balkan) in na čas stalne naselitve Slovanov v nji. Število slov. in shrv. enakšnih skupnih pojavov je namreč zelo veliko; pa ta številčnost bi še ne bila tako važna, večjo vrednost ima isti značaj skupnih novosti: gla¬ sovni in oblikovni sestav se v obeh jezikih izpreminja (vsaj sprva) na enakšen način, akcentske in kvanti- tetne prilike in novosti so iste, način ustvarjanja no¬ vih besedi in zvez je enakšen, zato sta si obadva je¬ zika še zdaj v leksikalnem oziru tako močno blizu. Seveda je treba imeti na umu, da vsak pojav, ki je slovenščini in srbohrvaščini skupen, ni vedno pravi izraz skupnega inovacijskega središča, marveč more biti včasih le enakšen rezultat paralelnega razvoja (za več pojavov, ki so se razvili šele po 10. stoletju, je to več kot verjetno, pri drugih gre za rezultate, ki jih je rodila enako usmerjena, a podedovana psi. baza). V splošnem pa je jasno, da je ta jžsl. govor še dolgo dobo doživljal enakšno razvojno utripanje, bodisi da je bilo le izraz enakšne psi. težnje, bodisi da je še v enakšnem ustroju bila spočeta enakšna inovacijska kal. Dokler je še življenje zadnjih valov preseljevanja na¬ rodov rodove svobodneje gibalo, so bile socialne in s tem tudi jezikovne zveze pogostnejše in trdnejše. Šele potem, ko so se posamezna plemena stalno na¬ selila in navezala na posamezne pokrajine in ko so nove državne tvorbe določile nove družabne enote in odredile inovacijskim valovom nov, omejen akcijski radij, se je pričela javljati v prvotni južni slovanščini večja različnost in ž njo je rastla razlika med sloven¬ ščino in srbohrvaščino. Kako polagoma se je to vršilo, 73 razvidimo iz tega, da imata še obadva jezika toliko skupnih novosti, od katerih so najvažnejše sledeče. 1. 'L in v sta se v obeh jezikih, kadarkoli sta ostala (v krepki poziciji) zlila v en sam srednjejezični vokal; v novonastalih dolgih zlogih se je artikulacija ojačila in s tem malo premaknila in a preide v a (slov. in shrv. dial. tudi a), v kratkih pa a sprva ostane; prehod v a (E) in nadaljnji razvoj kratkega a (novoakutirani a > shrv. d, slov. -d- ali -d-; novoakutirani d v zad¬ njem besednem zlogu v shrv. d, slov. S ali |; neakcen- tuirani a > shrv. a (e), slov. a in dial. različno bar¬ vanje a > e, o v čak. in kajk. dial., a > a, a, o itd. v slov. dial.) sta sicer v mlajši dobi nastala (13. stol. in še pozneje), a razvojna usmerjenost je na obeh straneh popolnoma ista. 2. Intonacije ostanejo sprva neizpremenjene; šele v mlajši dobi se Štok. skrajšani ' razvije v " (v slo¬ venščini pa se v nezadnjem zlogu znova podaljša), ravno tako se kratki novi akut v shrv. premeni v ", dolgi novi akut pa v n (v slov. zopet podaljšani ' in akut ostane neizpremenjen; podobno tudi v čak., če gre za dolgi zlog in v posavskem Štok. govoru); mlaj¬ šega izvora je slov. " za ' v zadnjem zlogu besede; osnova je povsod ista, le da je v slovenščini starejše stanje bolje ohranjeno kot v shrv. 3. Stara psi. (ide.) akutirana dolžina se skrajša (v slovenščini se pozneje v nezadnjem zlogu spet podaljša; brath, brata > shrv. brdt , brata: slov. br&t, brata). 4. Tista psi. dolžina, ki je ležala neposredno pred poudarjenim zlogom s prvotno rastočo intonacijo ali pa je med njima bil šibak, prehodni zlog (z vokalom n, i>), je ohranjena: čak. duša, sllp&c (Štok. in slov. premik poudarka je mlajši in je povsod samostojno nastal: Štok. duša, slepac je nezavisno od slov. duša, sl<špec\ prvotna ohranitev dolžine odseva v slovenščini iz dejstva, da je ta premik lasten vsem slov. dialektom in iz dial. razmerja vokalne barve za d v severnih dialektih, izraženega z nasprotjem zvlazda : l§to). 74 5. Padajoče intonirane kračine so se v zaprtih akcentuiranih in posttoničnih zlogih podaljšale (bdg, Štok. in slov. * gospod, ki je v slov. prešlo pozneje v gospod-, samo slovenski premik takega poudarka na sledeči zlog pa s to podaljšavo ni v nikakršni zvezi). 6. Končno poudarjene besede tipa konb dobe v korenskem zlogu rastočo intonacijo (fcdn preide po¬ zneje v čak. koii, Štok. slov. konj). 7. Ista razvojna tendenca psi. f, d’ je razvidna iz slov. in shrv. prehoda t’ > £ (v slovenščini zvečine č pozneje otrdi v č), sti > šč (v shrv. dial. pozneje tudi šl, s; v slov. po mlajšem razvoju šč in I) in zdi > ždž (v srhv. dial. potem d, ždž, ž\ v slov. pa ždž in običajno že povsod ž); isti razvoj je za glas d doživela samo štokavščina (d), dočim slovenščina, kajkavščina in čakavščina tega nimajo, ker je že prej d po oslabitvi artikulacije dal j. — Intervokalični -z- pred glasom e se izpremeni v r. — l, ki zapira zlog, in tudi $, sta si razvojno identična, le da je rezultat toliko različen, kolikor je že artikulacija l bila različna (slov. I > u t. j. diftongično, le implodirani w; shrv. I > o; l > al in potem shrv. ul, slov. ol > u : ou). 8. V instr. sing. mask. in nevt. o-jevskih imen je v rabi končnica -om. — Enakovrstno medsebojno vpli¬ vanje med trdimi in mehkimi o-jevskimi in a-jevskimi osnovami (jelene akk. pl.; žene gen. sing.; nom. akk. pl. itd.). — Končnica -go v gen. sg. mask. nevt. prono- minalne in sestavljene deklinacije se premeni v -ga. — Za končnico I. plur. prež. imp., impf. in aor. služi -mo. — Oblika I. sing. prež. tematične fleksije na -m (berem) je sicer dokaj pozno prodrla, ima pa enakšno razvojno pot za seboj in izraža istovrstno razvojno tež¬ njo; isto kažejo take-le izpremembe osnov, kakor Štok. žanem in žnem, slov. žanjem in žnjem\ Štok. gdnem lažem, slov. gdnem, lažem; Štok. mlin čak. mšlin : slov. mlin in malin itd. A tudi zgodnje razlike so nastajale; od teh so naj¬ pomembnejše sledeče: 1. p da v slovenščini in kajkav- 75 ščini o, v čak. in Štok. pa u; 2. d’ se razvije na zapadu v j, na vzhodu v d (oziroma sprva ostane; razlika j : cC gl. gori); 3. e se v vseh zapadnih predelih (zapadno- slovensko, čakavsko in južno-zapadno štokavsko) zoži, dočim ostane v vzhodnem pasu (vzhodno-slovensko, kajkavsko in vzhodno-štokavsko) še vedno širok; tam imamo danes e, ie, ije, ie, i, tukaj pa §, e, d, ej,, a\, ponekod po mladi asimilaciji e iz ej; 4. srednje jezični vokal a iz z, ni bil povsod enakšne barve in se tudi ni povsod v isti vokal ojačil, e \ a gl. gori; 5. -ojQ v instr. sing. fem. se je v slov., kajk. in zapadni čak. glasilo kot skrčeno -g, v Štok. pa še v prvotni obliki. Dobro pa je iz teh razlik razvidno, da gre za gibe istega jezikovnega organizma in da še ne moremo za to dobo govoriti o slovenskem ali shrv. jeziku; čeprav so danes s tem podane razlike med slov. in shrv., prav te razlike vendar vežejo obadva jezika in način te vezave je zgovornejša priča skupnosti kot marsikak skupni pojav. Narava tistih sil, ki so zdiferencirale prvotno jezi¬ kovno skupnost slovanščine v Alpah in na zapadnem Balkanu, je najlepše izražena z različnimi obsegi posa¬ meznih inovacijskih valov. Če govorimo na splošno, moremo reči, da ostane zapadni severni predel (s kaj- kavščino, slovenščino in čakavščino) dolgo še kot enota zase, v marsičem nasprotna južno vzhodnemu, štokav- skemu jedru. To prvotno razmerje pa se je pozneje izpremenilo: vezi med slovenščino in kajkavščino se zrahljajo in kajkavščina se poslej nahaja v območju čakavskih in pozneje še štokavskih novosti; čakavščina se je še prej družila s štokavščino (geografska bližina in bosanska prometna enota sta ugodno vplivali). Tako kajkavščina, še bolj pa čakavščina sta zaradi štokav- skega ljudskega gibanja proti severu in severozapadu izgubili velik del svojega ozemlja. Slovenščina pa je od prve izpremembe v prvotnem razmerju, nastale z ustanovitvijo starohrvatskega kraljestva, ostala nekako ob strani; življenje slovenske zemlje ni težilo več k 76 jugovzhodu, bilo je omejeno le na Alpe in alpsko predgorje in politično, cerkveno, gospodarsko zvezano s srednjo Evropo, dočim se je življenje hrvatske zem¬ lje usmerilo na Jadransko morje. Ob ti prelomnici leži kal ločenega jezikovnega razvoja in odslej mo¬ ramo govoriti o dveh različnih jezikovnih razvojih, o alpsko-slovanskem, ki izobražuje slovenski jezik, in o balkansko-slovanskem, ki izobražuje srbskohrvatski jezik. Zgodovinska de jstva in tudi nekatera lingvistična (na prim. dJ > j : d) ne dopuščajo naziranja, da je postanek štokavščine, čakavščine, kajkavščine in slo¬ venščine starejši kot naselitev Slovanov na. Balkanu in v Alpah (tako Belič, Rev. Etud. Slaves I. 23; Juž.- slov. Filolog IV. 16—20; proti temu Ramovš, Rev. Etud. Slaves III. 48—58; ČJKZ VI. 86—90; van Wijk Prače fil. XI. 97). V sledečem hočemo podrobneje opisati razmerje slovenščine do kajkavskega in čakavskega narečja shrv. jezika. Slovenščina in kajkavščina imata precej splošnih ali dialektičnih alpskoslovanskih skupnosti, ki jilitu-le navedemo: 1. Razvoj psi. f in d’, ki se je vršil tako-le 1. f, cf; 2. F —j; 3. d — j (južnozap. kajk.; zap. slov.); 4. ( — j (severnozap. kajk.; v vseh slov. dial. razen na zapadu); d za dJ v vzhodni kajkavščini je po štokavizaciji nastal; enakšen razvoj s tj, s ki, zdi, zgi > 1. šč — ždž; 2. šč — šdž (v vzhodni kajkavščini); 3. šč — ždž (sev.-zap. kaj¬ kavščini; slov. v Prekmurju); po redukciji dentalnega zaporniškega elementa š — ž v juž.-zap. kajkavščini in dial. š — ž. 2. g preide v o; v kajk. po 14. stol. tu pa tam na¬ stopajoči u za g je nastal deloma po dial. razvoju o > u, deloma pa gre za štok.-čak. vpliv; slov. dial. u je preko ug razvit iz g, v kratkih zlogih pa je po re¬ dukciji (prim. tudi etim. o > u na prim. dol. Iditu < Uto) dial. mogel o preiti v u. 3. Končnica instr. sing. fem. je -g < ojg; kajk. ribo, -u; dial. na severozapadu in severovzhodu s se- 77 kundarnim -m po mask., nevt.: ribo-m, ribu-m\ Štok. instr. ribjim je povsem drugače nastal ( ribojg > ribou, ribou , ribom). 4. r otrdi v r samo pred konzonanco in na koncu zloga, drugače pa razpade v rj. 5. V slovenščini in v kajkavščini vpliva kvantiteta vokala na njegovo kvaliteto; seveda so i v kajk. i v slov. dialektično doseženi rezultati dokaj različni, a razvoj sam je povsod izraz istega izpreminjevalnega faktorja. O slovenskih pojavih bomo itak pozneje po¬ drobno govorili, tu omenimo le kajkavske. — 1. V dolgih zlogih stremi jezik za ozkimi vokali: za e < t>, t>, e, q imajo različni govori e, ie, za 4 je v glav¬ nem ei, po asimilaciji tudi ei, e, i; za o in p govore o, p«, y,, ug; dolgi a se v nekaterih sev.-vzh. govorih velarizira v a, g, dolgi u pa se pomakne naprej v ti; sekundarno akcentuirana e in o se pogosto diftongi- rata v ig, uq itd. — 2.) V kratkih zlogih so široki vokali priljubljeni, artikulacija je lena: &,§<*, u, e, q; tudi v sekundarno poudarjenih zlogih je po nekod še dozdaj nekdanja široka (takrat neakcentui- rana) vokalna kvaliteta ohranjena kakor v slov. iqna\ izglasna -i, -u prehajata pogosto v -e, -o; kratki ne- poudarjeni o more preiti v a. — 3.) Ali pa so se kratki zlogi še bolj skrajšali, artikulacija je postala netočna, pojavljajo se srednje jezični vokali in šibkost vokalov je spočela raznovrstne asimilacije njihove barve: t>, z > a ali e; neakcentuirani e preide v e ali i; neakcentuirani o > u in dial. je tudi sekun¬ darno akcentuirani, šele v mlajšem času podaljšani o izkazan kot ug (ozkost je še iz nekdanje nepoudarjene lege, diftongizacija pa zaradi nove podaljšave) na prim. sev.-zap. stuoli < stolS; kratko poudarjeni o se je v juž.-zap. narečju zožil do u : oko > jtiku , nom. sing. kuost proti gen. kusti; posebno zanimiv je raz¬ voj kratkega o v Prigorju: ob njegovi artikulaciji se je javila težnja po manjšem pridvigu jezika in ob¬ enem težnja po indiferentni legi in kot rezultanta te 78 navzdol in naprej težeče sile se je pojavil vokal e, ki more v neakcentuiranem zlogu po vokalni harmo¬ niji ali pa po redukciji še nadalje preiti v i: gotov > * getev > gčtiv proti gotova > * geteva, gitšva; orčh > * ereh, eri proti oreha > * erčha, iršja; stol > stšl; kopica > kepica ali kipica-, skočiti > skečiti ali skičiti itd.; za asimilacijske pojave prim. ai > iii, raz > rez- in pod. 6. Glede refleksa za dolgi e je treba vzhodno-slov. reflekse ej, ai, d vezati s kajk. ei (po asimilaciji iz njega tudi e) in e ter nadalje s Štok. (vzhodnim in severnim) e v jžsl. pas z § < č, ki se je razprostiral po notranjem delu Balkana, dočim je južni in ves zapadni pas razvil § > g. 7. Kajkavščina je obravnavala % in v tako kot šta¬ jerski in koroški dialekti slov. jezika (v dolgih zlogih e, v kratkih sprva a in nato d). 8. Staro vprašalnico za stvar (če) je v kajk. in slov. izpodrinila pluralna oblika: ka-j. 9. Za otvcv ima tudi kajkavščina obliko jo ca (poleg sprejete štok.-čak. otac). 10. Več morfoloških skupnosti, kakor: -ov kot konč¬ nica gen. plur. mask.; brezkončniška oblika gen. pl. a-jevskih imen; ohranitev nom. sing. (s prenosom v akk.) kri; izguba vokativnih oblik; pogostna tvorba komparativa na -ši, -eši; raba perfektivnega prezenta za futur, pri imperfektivnih glagolih pa tvorba futura z bgdg in s part. na -l; ohranitev supina; izguba impf., aorista in participa na -ši; razširjevanje oblike za III. plur. prež. s končnico -jo in s prevzemom osnove po II. sing. itd. pečejo, vidijo. 11. Mnogo starih izposojenk iz nemščine ima kaj¬ kavščina skupnih s slovenščino in v marsičem je njeno besedišče bližje slovenskemu kot štokavskemu (prim. kajk. zresna, dekla, stareši, zoseb, stunja, prešestvo, kača, kuriti, ničemuren, šega, vohati, dokončati, na¬ toči, tjeden itd.). 79 Tudi v poznejših časih je marsikaka kajkavska ali štajersko-slovenska novost mogla zajeti sosedni slo¬ venski ozir. kajkavski pas. Od turških vpadov sem se je prebivalstvo kaj cesto zateklo v varnejše zapadne in severne pokrajine, iz ozemlja severnozapadne kaj- kavščine v meje vzhodne Štajerske in Prekmurja. Mnogo takih mlajših in manj obsežnih skupnosti more biti prav iz teh dob, posebno še, če je verjetno, da je središče pojava kajkavsko (ni pa izključeno, da gre včasih tudi kljub strnjenemu geografskemu ozemlju le za paralelno razvite pojave). Take obrobne slov.- kajk. skupnosti so v glavnem te-le: 1. I, ki zapira zlog, se javlja kot o (proti slovenskemu u, ki se pričenja v zapadnem delu Slovenskih goric) v Medimurju, Prek¬ murju in po vzhodnem delu Slovenskih goric (v Prle¬ kiji; v dolini reke Ščavnice se je ta -o celo razširil v -a); 2. ista slovenska narečja imajo kakor kajkavščina rt za | (proti slov. ou; sev.-zap. kajk. lokalno o izvira iz u < j); 3. vzglasni u- dobi protetični v-; 4. izglasni -m preide v -n; 5. tudi v prekmurskem dialektu je oblika instr. sing. fem. prevzela od mask. in nevt. -m (kakor v sev.-zap. in sev. kajk. dial.): om ; dolgi -6rn je dal pozneje po posebnem prekmurskem razvoju -dum in nato -6uv, na kar se je -ov pričelo javljati tudi v neakcentuirani legi; 6. sev.-kajk. dobro ga,, -omu, -oj itd. se govori tudi okoli Središča in v Prekmurju; 7. prav tam govore tudi še Mž Mo, chnteti > Meti; 9. ob Središču srečaš kajk. impera¬ tivne oblike ječ, poveč, vič, gleč (z analogičnimi plur. ječte, povečte, vičte, glečte) iz starokajk. jej itd. (kaj¬ kavščina je staro jej izpremenila v *jejd s tem, da je pritaknila -d, ki je izkazan v drugih vokalnih oblikah; tavtosilabično -jd > -jt je nato asimilirala tako kakor čak. dial. najt > nač, dočim najdem s heterosilabič- nim -j-d- ostane; *jejt > ječ); 10. vsi slovenski dia¬ lekti, ki so mejaši kajkavščine, poznajo adverba na -ečke, -ečki ( ležečki , stoječke; razširjena part. prež. 80 akt. s členico -ki, -ke in obenem naslonjena na adv. na -s ki)\ 11. sev.-kajk. oblika III. sing. prež. pomož¬ nega glagola se glasi jega, nikalno nega tudi v Sloven¬ skih goricah in v Prekmurju; 12. rastoče intonirane kračine ostanejo vseskozi kot kračine ohranjene, po¬ stale so pa padajoče, tako v severni kajkavščini, v Prekmurju in v Slovenskih goricah; povsod se javljajo sekundarne analogične dolžine, v Prekmurju na prim. trštji proti oglje (za *dlje); 13. mnogo kajk. govorov obravnava glas x tako kot prekmurščina: če x zlog zapira, se spremeni v j, v vzglasju, pogosto tudi v intervokalični poziciji pa se preko h, ' izgublja; pred vzglasniin r- je protetični h- pogosten; 14. analogične oblike part. pret. pas. in iterativov: rojen X roditi > rodjen, zbudjavati (v Medimurju, Prekmurju in pri Središču); 15. končnica -oj v instr. sing. fem., lastna vsem osrednjim štajerskim dialektom, je v rabi tudi v kajk. Zagorju; 16. prvotni d je prešel v j (nazalen je ves zlog), po izgubi nazalnosti v j (v vseh staj. dial., po vzhodnem Koroškem in Kranjskem in v sev.-zap. kajkavščini); 17. kajkavščina in štajerščina poznata le še padajoči poudarek. Stari slovenski in čakavski pojavi, potekajoči iz skupnega inovacijskega središča, niso tako številčni: 1. <£ > j; posebe pa je še treba poudariti, da sta se zdj in zgi v čakavščini razvijala drugače kot v sloven¬ ščini in kajkavščini, kajti zdj se je obenem z d' > j razvil v £j > z j, dočim je v slov. in kajk. zd{ preko dobe d’ > j ostalo kot £d’ neizpremenjeno in je šele s procesom t’ > č prešlo v £ z (ziz, zuz) imamo tudi na slovenskem Krasu in odtod tja do Rezije; 13. zap.- slov. e-jevski pas za dolgi 4 je preko Krasa in Istre zvezan z enakšnim čak. pasom; 14. južni slov. a-jevski pas za t, t je pravtako zvezan s čak. a-jevskim pasom; v slov. zapadnih dialektih je tudi v kratkih zlogih po¬ gosten refleks za t, t glas a, a; 15. v sev.-čak. dial. znana iterativa na -evati, -evati, ki so analogično na¬ stala po glagolih III. vrste, so v rabi tudi v slov. istr¬ skih in notranjskih dialektih; 16. tudi leksikaličnih čak.-slov. skladnosti, zlasti v sosednih govorih ni malo (prim. čak. peščica, sploh, semeA, malin, tjedan, res, reska adv., maša, kača, dragina itd.). V Istri in Beli krajini pa imamo — a to iz mlajše dobe, od 15. stol. dalje — prave mešane čak.-slov. dialekte (gl. M. Ma- lecki, Przeglad slow. gwar Istrji; Ramovš, Hist. gram. Zgodovina slovenskega jezika 6 82 VII. 73, 135); iz iste dobe so redki čak. relikti v slo¬ venski Benečiji (Ramovš, ibid. 55), kar pa za naša opažanja ni pomembno. — Pripomniti je še treba, da je mnenje o zgodnjem, čak. vplivu v sredini alpske slovanščine v Alpah, zgrajeno na zapiskih un za p, na¬ pačno gl. gori pri nosnikih. Tudi sklicevanje na delno preslojevanje alpskih Slovanov s Hrvati ni noben do¬ kaz za jezikovni vpliv v smislu shrv. procesa g > u\ Pagus Crouuati na Koroškem je jasna priča, da se je tu nastanil oddelek Hrvatov, drugo pričevanje nam sporoča Konstantin Porfirogenet, ko pravi: scA oeXpw- [ia-wv i tov ek&ovTOv Iv AsA^a-cu Sts^iopia&Tj pipo? vi veti iv. pivove ib T/Aupizov zal vy;v llavvoviav; tretja priča so morda še Kosezi = nem. Edling (ime enega izmed vodij hrvatskih plemen je Kooevv^c; k imenu Kosezi gl. Ramovš, Razprave II. 315 in M. Vasmer, Sbor- nilm Miletiča 164), ki jih moremo imeti za hrvat- ske gospodarje in organizatorje alpskih Slovanov. Ni torej nobenega dvoma, da je sredi 7. stoletja prišla med alpske Slovane vojaško organizirana četa Hrvatov; za jezik pa to še nič ne pomeni; če so bili ti Hrvati, Kosezi in kakor so se še morda imenovali Slovani po jeziku, potem se njihova govorica nič ni razlikovala od govorice alpskih Slovanov, saj smo že večkrat mogli pokazati, da v dobi 6.—7. stol. še ni¬ mamo slovanskih jezikov, marveč še praslovanskega z nekaj dialekti, ki jih samo teoretično domnevamo, ne da bi jih mogli po kakem lingvističnem faktu tudi izpričati; če pa po jeziku še niso bili Slovani, potem pa tako ne pridejo v poštev za razvoj alpske slovan¬ ščine; kasneje so kot sloveniziranci morda s svojo po¬ sebno artikulacijsko bazo kaj vplivali, a ta vpliv je zdaj le eden izmed tvorcev kakega slovenskega dia¬ lekta, zanj značilen, ne pa splošno slovensko usmer¬ jevalen. Ker nobeno narečje v slovenskih Alpah nima takega refleksa za g, ki bi se kakorkoli razlikoval od splošno slovenskega, zapiski z un niso v zvezi s shrv. 83 pojavom q > u, marveč so — kakor smo že videli — le približno nemško grafično podajanje za glas on = p. V slavistični literaturi se je vprašanje jezikovnih odnosov med južno in zapadno slovanščino že od ne¬ kdaj obravnavalo, a šele v najnovejšem času, moremo reči, da je pojasnjeno, kolikor se pač pojasniti da. Oba možna ekstremna nazora sta bila izražena in sta našla zagovornike in protivnike; nekateri so trdili, da je južna slovanščina pred prihodom Madžarov segala daleč gori na severno Ogrsko in da so jžsl. sledovi še zdaj v slovaških narečjih, da, Czambel je uporno trdil in hotel naravnost izsiliti dokaze za to, da je slova- ščina pravzaprav narečje južnoslovansko, ki se je po¬ zneje v novih prilikah čehiziralo; zopet drugi so bili mnenja, da so zapadno-slovanska plemena prešla Do¬ navo in da so se naselila po vseh Alpah tja do Drave. Če je pisal o teh stvareh historik, je navadno z lin¬ gvističnimi momenti skušal svojo tezo tudi historično storiti verjetno, če se je izražal lingvist, je skušal zgo¬ dovinskim podatkom vdahniti tako podobo, da bi nje¬ govo lingvistično razlago podprla ali pa se je skliceval kar na dognanja historikov, ki pa niso bila včasih nič več kot konstrukcija na jezikovni hipotezi. Jasno je, da je treba oboje vpoštevati in vsakemu faktu določiti pravo vrednost; skušati je treba, kolikor več resnice zajeti, a hipotez je bolje čuvati se. Prva resnica je ta, da je vprašanje prav za prav le zgodovinsko in po¬ sredno šele tudi lingvistično; če bi nam bilo znano, kakšna je bila narodnostna karta Alp, Podonavja, ogrske nižine v dobi od 6. do 10. stoletja, bi nam je¬ zikovno razmerje z vsemi svojimi pravimi in le do¬ zdevnimi problemi bilo povsem jasno. Ker pa nam to ni znano, nam jezikovna vprašanja nastanejo, kajti je nekaj takih lingvističnih faktov, ki bi jih ne priča¬ kovali. Po zgodovinskih sporočilih niti ne moremo točno določiti, od katere strani so Slovani prišli v Alpe. Da 6 * 84 se je jžsl. tok pomikal iz svoje pradomovine postopno, rod za rodom, kakor je to ukazovala naravna mno¬ žitev in kakor so vmes še mogle posegati druge sile (selitev tujerodnih plemen), je jasno. Na enakšen na¬ čin in v istih dobah se je vršila ekspanzija Slovanstva proti zapadu. Gorovje Karpatov je bilo sprva gotovo nekaka ovira, a ne nepremagljiva; deloma so ga pre¬ šli po znanih sedlih in prečnih gorskih dolinah, de¬ loma so se ob njegovem pobočju pomikali v južno- vzhodni smeri proti spodnji Donavi. I v Transilvan¬ skih Alpah, i v zapadnih nizkih Karpatih so nastajale slovanske kolonije; iz tega kot iz onega izhodišča si moremo in, če upoštevamo kasnejšo naselitveno smer, tudi moramo predstavljati odtok onih slovanskih ple¬ men, ki so se naselila v Alpah in na Balkanu. Slo¬ vanski kolonisti na nižjem in zgornjem Avstrijskem in v sosednjem obdonavskem pasu na Ogrskem so pač prišli čez zapadne Karpate; kdaj so bili že ob Donavi, je težko reči; Lj. Hauptmann, Byzant. Zeit- schrift 29, 137 sled. govori o šestem stoletju. To je bil pač še sklenjeni tok z moravskimi in karpatskimi Slovani. Z vpadom Obrov se je marsikaj izpremenilo. Glavno jedro alpskih Slovanov je od vzhoda sem za¬ sedlo obsavsko in obdravsko ozemlje in odtod je sča¬ soma po dolinah prodiralo v notranjost alpskega go¬ rovja; zdi se najenostavnejše, da je ob Dravi in Savi navzgor prišlo kot del onih Slovanov, ki so imeli svoja bivališča ob spodnji Donavi (v Moesii inferior in Dacii), odkoder so se v 7. stoletju pričeli za stalno naseljevati po Balkanu. Alpski Slovani bi na ta način potekali iz dveh tokov; to je tudi naravno, kajti če si odmislimo sedanji madžarski in rumunski pas in nam je slovanski svet samo razširjena pradomovina, sta pač v najzapadnejši plasti morala trčiti drug na dru¬ gega i severni i južni tok. Vpad Obrov je le povzročil, da se je zveza med Alpami in Karpati porušila in da je večji, izdatnejši odtok južne struje prišel tudi v Alpe. Jezikovno ni bilo razlik med obema, vsaj v 85 dobi 6. stoletja še ne; zato tudi še ne smemo govoriti o kaki zapadni ali južni slovanščini; za razmerje med zapadno in južno slovanščino vse to dogajanje še nima pomena. Dejstvo, da imamo v zapadnih slovan¬ skih dialektih še prefiks vy- in neasimilirano tl, dl (kakor v zapadni slovanščini in proti jžsl. iz, l) niti ne pravi, da so Slovenci segali do Donave in bili so¬ sedje zapadnih Slovanov, niti ne priča za to, da so zapadni Slovani bili naseljeni po Avstrijskem in v Alpah, niti za to, da so alpski Slovani neposredno pred prihodom v Alpe bili sosedje zapadnih Slovanov; vy- imamo sprva povsod, v 9. stol. še v enem najjuž¬ nejših slovanskih govorov (iz solunske okolice), Dud- lebe pa srečamo najprej celo v ozemlju vzhodnih Slovanov ob Bugu z -dl-, potem v Alpah z -dl-, ki se pa sčasoma asimilira v -l- ( Dulieb 1060-70 pri Spit- talu na Koroškem; hrv. Dulebzka tena v Zagorju), ker se je med tem vršil jžsl. proces dl > l, in dalje na Češkem — kjer se ta proces ni vršil ■— še danes Doudleby. Od šestega stoletja dalje so na Avstrijskem (v takratni Avariji) in v ogrski nižini Obri in proti koncu osmega stoletja nam pravi sporočilo, da je Panonija prazna (testatur vacua omni habitatore Pan- nonia, Kos, Gradivo I. 359). V začetku 9. stoletja so prosili obrski rodovi, kar jih je še ostalo, da bi se smeli naseliti ob Nežiderskem jezeru, ker jih Slovani preganjajo, torej je morala biti ta pokrajina od Slo¬ vanov precej oddaljena (Gradivo II. 29). Proti koncu 9. stoletja se je Svetopolkova vojska pač le v bojih srečala z južnimi Slovani (Gradivo II. 203-5) in takoj nato so pridrveli Madžari. V Panoniji torej ni bilo nikakršnega sosedstva južnih in zapadnih Slovanov. Za mirno dobo sredi 9. stoletja vemo tudi samo to, da je bila Panonija skoro neposeljena; v ti dobi se je semkaj zatekel slovaški knez Pribina, ki si je pri¬ zadeval Panonijo kolonizirati ( coepit ... circumquaque populos congregare ac multum ampliari in tena illa, Kos 1. c. II. 105) z Nemci in alpskimi Slovani. V nje- 86 govem spremstvu je že bilo nekaj Slovakov, a kaj pomeni to v jezikovnem življenju; imena petnajstih plemičev, ki so bili navzoči pri posvečevanju cerkve v Mosapurc 1. 850., so taka, kakršna so bila pri vseh Slovanih običajna, in če kdo trdi, da so predvsem zapadno-slovanska, moramo reči, da niti črtica na njih ni taka, da bi pričala ali pa vsaj merila na zapadno slovanščino (« za q v imenu Unzat < unbčgta je le nemški grafični znak za a je tudi dosti mlajši); pa če je teh petnajst mož tudi govorilo zapadno- slovanski jezik, pa še kdo drugi iz njihovega rodu, vse to ni nič več kot zanimiva dogodivščina. Skratka moremo reči, da od 6. stoletja dalje ne moremo najti ne kraja ne časa za kakšno sosedstvo južnih in za- padnih Slovanov, ki bi moglo spočeti kakršno koli skupno jezikovno življenje. Kar je pojavov, ki so enakšni v zapadni in južni slovanščini, morajo pote¬ kati ali še iz skupnega psi. inovacijskega središča ali pa so le slučajno enakšni rezultati paralelnih in tudi drugačnih razvojev. To moremo tudi dokazati in za večino pojavov ni v slavističnih vrstah nobenega spora več. Na kratko jih hočemo tu navesti in obraz¬ ložiti. Nekaj pojavov je samo znak splošne konservativ¬ nosti severno-zapadnih slovenskih dialektov, ki niso ohranili samo tl, dl in vy-, ki bi naj bili priča ne¬ kdanjega jžsl.-zapsl. sosedstva, marveč še imperfekt (v Reziji), kondicional be (v Benečiji, Reziji in v mo¬ dificirani ziljski obliki besdm), nazalne vokale v pod- junščini (pa vendar nikomur ne pride na um, da bi zato iskal in upravičeval zvezo s poljščino), obliko brater , določno dobre < dobroje na Koroškem itd.; vsi ti slov.-dial. pojavi so v zvezi z odnosnimi zap.- slovanskimi, ta zveza pa gre preko praslovanščine. Bistveno ne drugačen je razvoj psi. * in z; kar se tiče ohranitve in onemitve teh dveh glasov, so si itak vsi slovanski jeziki enaki in pravtako imajo skupno 87 še to, da zavisi kvaliteta teh glasov ali pa kvaliteta onih srednje jezičnih vokalov, ki so iz 7 >, t nastali, od narave zloga (sosednjili glasov) to pa seveda modifi¬ cira razlika med mehkimi in trdimi konzonanti; ta razlika se je tu ohranila, tam ne, drugod je bila še povečana. Nadaljnje izpremembe pa so iz dokaj mla¬ dih dob: stčeš. a > e (dial. pri danih pogojih tudi a, ki je posebno v osrednji slovaščini pogosten); slov. a > a (na Koroškem, Štajerskem in v kajkavščini) in a > a (na Primorskem, Kranjskem in dalje v čak. in stok. dial.) šele od 13. stol. naprej (jžsl. otrditev soglasnikov je starejša kot češka, zato zlitje z> in 1 > > a, y in i > i). — Prvotno slov. cin,hm > chlrn so Bavarci slišali kot kchulm in so zato tudi pisali Ghulm, Chvlm, Culmecz, Tulminum, Pulsach za Polžje itd.; pogostna je tudi pisava Cholrn 1102, Polczkaiv, danes Kolm, Tolmein; ker je današnji slov. ou nastal iz ol , ta pa šele v 15. stol. iz dl, ], podaja starejši ul, ol slovenski temni, velarni £ in nima nič opravka s češ. chlum. — Sovpad treh prvotnih l -ov (V, l, l) v enega samega (l) ni splošna češka poteza, kajti češ.-dial. I ali iz njega nastali u je zelo pogosten; še v 16. stol. je tudi za današnje dial. z enim samim l izpričana iazlika med l in l\ v slovenščini pa sploh nimamo dial., ki bi imel za te tri prvotne glasove samo en glas (l), marveč razlikuje ali 1:1: V, ali l :u :i ali po dva l : u, l: j in podobno; tudi knjižni jezik samo na videz zbližuje te glasove, po pisavi l :l :lj, v go¬ voru pa jih ne (Z :« : V). — Večinoma pa gre za pa¬ ralelne dial. pojave, tako že pri e < %, v, dalje pri y < g, pri cere- < trš, pri centralno slovaškem šilo, zapadno slovaškem myllo za starejše oblike z -dl-, pri obliki I. sing. prež. tematičnih glagolov na -m, pri -uvati za -ovali in podobno. Vendar pa je tudi še nekaj takih pojavov, ki imajo poseben značaj in važnost. Skratka jih imenujemo »jugoslavizme«; njihovo ozemlje je v osrednjih slo¬ vaških dialektih. Za »jugoslavizem« smemo smatrati 88 le tak pojav, ki je bil že v času eventualnega slova¬ škega sosedstva z južno slovanščino za njo značilen, pa ga najdemo tudi v slovaščini; če so taki pojavi, si jih je treba pojasniti tako, da ne zajdemo v nasprotje z znanimi historičnimi dejstvi. Že to nam določi mejo časa, do katere so eventualne medsebojne relacije mogle eksistirati t. j. ti pojavi so se morali vsaj do 10. stoletja že izobraziti. Pa tudi v obratni smeri se je mogla kaka inovacija razširiti in tudi za tak pojav velja ista presoja in vrednota; bilo bi napačno, če bi hoteli kakorkoli razvojno vezati slov.-dial. in kajk. e < e, v s češkim e, ker način in čas postanka povesta, da ni zveze med tema pojavoma. Samo trije pojavi so takšni, da jih moremo in smemo upoštevati, in sicer: 1.) končnica instr. sing. fem.; 2.) rat-, lat- in 3.) dl. Oglejmo si jih po vrsti. Razmerje slovanske končnice do končnic istega pa- deža v baltskih jezikih in rezultat komparacije med posameznimi slovanskimi jeziki zahtevata ta-le za¬ ključek: prvotni psi. instr. ženg je po vzorcu nom. ta : akk. tg : instr. tojg prešel v psi. ženojg (O. Hujer, Slov. dekl. jm. § 159); glede akcentuacije nam pravi primera z baltskimi jeziki in prvotna ide. kvantiteta, da je bila končnica po baltoslovanski metatoniji po¬ stala novopadajoča: ženojg (gl. še Oštir, Razprave II. 59). Za pravilno pojmovanje nadaljnjega razvoja v slovanskih jezikih sta važni dve dejstvi: dolžina v če¬ ščini in poljščini in akcentuacija, kakršno nam poda¬ jata ruščina in štokavščina na eni, čakavščina in slo¬ venščina pa na drugi strani. To dvoje pa zahteva samo sledeči način razvoja: če in kjerkoli je ostalo ženojg, tam je po psi. metatoniji prešlo v ženojg (z novoakutiranim -o-): rus. ženbju, rusko-ljekinsko že- niigi (z regularnim ljekinskim refleksom ug za novo- akutirani 6), Štok. žbnom < Ženom, -6m, -bu, -du, -bju; drugod pa je še pred psi. metatonijo -i- v konč¬ nici onemel, nastala je kontrakcija in kontrahirani dolgi vokal je naravno in pravilno obdržal svoj inten- 89 zitetni in tonični višek na svojem drugem, končnem delu, ki je bil že od prej poudarjen; ta vokal se je izenačil z novoakutiranimi dolžinami po svoji naravi sami: ženojg > *ženo$ > žen$. Že to, da je ta oblika starejša kot psi. metatonija, nam pravi, da gre tu za praslovansko dialektični pojav; razširjenje ene ali druge oblike to potrjuje: 1.) ves slovanski sever in južni zapad (vsa lehitska skupina, češčina z zap. in vzhodno slovaščino, slovenščina, kajkavščina in zap. čakavščina) pokriva oblika ženg\ 2.) ostala čakavščina, štokavščina, bolgarščina, ruščina in — česar ne bi pričakovali — tudi osrednja slovaščina pa imajo obli¬ ko ženojg: Ta slika nam pove: 1.) zap. slovanščina in sev.-zap. južna slovanščina (alpska in panonska) izhajata iz one psi. dial. pasu, ki je kontrahiral ženojg > ženg; 2.) bal¬ kanska slovanščina in ruščina sta obdržali ženojg-, 3.) to enostavno sliko moti le osrednja slovaščina s svojim -ou < -ojg, kar predstavlja očividen sunek iz južno-vzhodnega pasu v zapadnega. Kaj smemo zaradi tega domnevati, o tem bomo spodaj govorili. Glede metateze tort > trat smo že v prejšnjem po¬ glavju ugotovili, da se je v južni slovanščini izvršila nekako na meji 8. in 9. stoletja. Ni možno misliti na to, da vlada med češ. in jžsl. pojavom kaka medse¬ bojna zavisnost; če bi bila, bi se reklo, da je to prav¬ zaprav psi. dial. pojav, ki so ga Čehi, Slovaki in južni Slovani prinesli že s seboj v nove domovine, ali pa, da se je razširil z jžsl. ozemlja na čsl. (ali pa narobe), 90 kar bi za dobo 8—9. stol. zahtevalo sosedstvo in med¬ sebojno prometno zvezo med obema deloma. Proti prvemu govori trat iz tujejezičnega tart tja do 9. stol.; pri drugi domnevi pa je treba pomisliti, da je po psi. tarat i v lužiščini, i v poljščini, v češčini, slo- vaščini in južni slovanščini nastalo tar at. To obsežno ozemlje procesa, ki se je vršil v dobi 7—9. stol., govori za to, da se je ista psi. oblika na severu in na jugu na enakšen način obravnavala, ker je bil razvoj določen že po podedovani psi. tendenci. Gre le za paralelni razvoj in ni nobenega ne lingvističnega, ne historič¬ nega fakta, ki bi zahteval zavisnost. Vse to za vpra¬ šanje osrednje slovaške dublete rot : rat za psi. ort itak ne prihaja v poštev. Zapadnoslovansko rot-, ki bi ga pričakovali tudi v centralni slovaščini kot edini refleks, je nastal zaradi zapadno- in vzhodno-slovan- skega skrajšanja cirkumflektiranih dolžin, kajti po tem pojavu je d prešel v a, a pa v o gl. Lehr-Splawinski, E o cz. slaw. X. 116—137. Na srednjem Slovaškem imamo pa v glavnem rat-, lat- gl. Zd. Stieber, Lud slow. I .A. 230—5; J. Stanislav, Liptovske narečia 140 in karta II.; L’. Novak, Sbornik Škultety 576-606; gra¬ divo in razširjenost tega pojava govorita za h>, da ima rat : rot značaj leksikalnega pojava (M. Malecki, Lud sIow. II. A. 45); treba pa je iti še dalje in reči, da današnja leksikalna variacija ne izvira iz kake fone¬ tične variacije (ohranitev cirkumflektiranih dolžin), kajti taka fonetična dvojica ni izkazana z nobeno lingvistično realnostjo. Tudi za cent.-slovaški rat- velja isto kot za sporadične češ.-dial. primere z rat-, samo da je tu bolj številno, skoro splošno; nastati je moglo ali po dial. prehodu o > a (tako v češ. dial., gl. F. Travniček, Prispevky k čes. hlaskoslovi 56) ali pa po mešanju dveh sorodnih jezikov, od katerih je eden imel rat-, drugi pa rot-. Ker za prvo možnost ni realne podlage, se je treba hočeš nočeš sprijazniti z drugo. Slika razširjenosti enega in drugega refleksa je bistve¬ no ista kot zgoraj za končnico instr. sing. fem.: 91 češko lehitsko slo rusko va ško južnoslovansko rot- rat- Tudi tu moti enostavno sliko samo osrednja slo- vaščina, ki kaže s svojim rat- na sunek iz južnega pasu v zapadni del severnega. Zaključek je povsem enostaven: pojav oft > rat je južnoslovanski; če ga ima centralna slovaščina, ga mora imeti iz jžsl. epi¬ centra. Dobiti ga je mogla na dva načina: 1. Če je bilo ozemlje osrednje slovaščine geografsko strnjeno z ozemljem južne slovaščine, tedaj je mogla inovacija oft > rat iti preko jžsl. meje in zajeti še obrobni slo¬ vaški pas. Vemo, da je bilo ozemlje centralne slova- šcine nekoč bolj na jugu kot danes in da se je šele pozneje pomaknilo v sedanje severne, gorske predele; domnevamo, da je tudi v ogrski nižini bilo več slovan¬ skih plemen, ki so po madžarski invaziji bila potis¬ njena na jug. Reči pa z J. Stanislavom, Slavia occid. XII. 157, da je zato moral biti kontakt med južno slovanščino in slovaščino in da je ta kontakt prav s pojavom oft > rat izkazan, se pravi, da se vrnemo na začetno fazo študija o teh problemih, saj prav tako sta se lovila in drug na drugega zaman opirala Diimmler in Miklošič. Pa pustimo to in recimo raje, da je na¬ vsezadnje prav postranska stvar, ali je centralno slo¬ vaško rat- prišlo iz jžsl. epicentra po strnjeni zemlje¬ pisni poti ali pa po simbiozi z manjšim oddelkom jžsl. beguncev, ki so se pred Madžari zatekli semkaj v podkarpatske kraje. Samo dejstvo, da je rat- jžsl., je važno in zadostno. 2. Če sta bili osrednja slovaščina in južna slovanščina pred prihodom Madžarov geo¬ grafsko že ločeni, potem je moglo jžsl. rat- priti v govor teh Slovakov samo na ta način, da se je kako jžsl. pleme med njimi naselilo in po slovakizaciji je ostala samo še ta jžsl. sled v sedanjem slovaškem dialektu. Ker je zap.-slovanski pojav oft > rot- v zvezi s skraj- 92 šanjem cirkumflektiranih dolžin in ker je centr.-slova¬ ško ral: rot- leksikalnega značaja, se verjetnost prve možnosti reducira na nič, z njo pa verjetnost druge možnosti skoraj vse pridobi. Če že kdo razmotriva o slovaškem ral-, govori ne¬ hote tudi o jžsl. rot-; prva misel, da je problem s tem še bolj zamotan, pa se izprevrže kmalu v potrdilo naše razlage. Južna slovanščina ima pri eni sami be¬ sedi rot-, namreč rob (in izpeljanke; lokati ne spada sem, kakor je mislil Kuljbakin, Jžsl. Fil. IV. 205, ker je identično s češ. lokati, polj. loczyč, rus. lokata in ni v zvezi z lakati', prvemu odgovarja vlitavščini lakti, drugemu pa dlktr, to sta dve besedi, iz dveh različnih korenov lok-: olk-). Če hočemo pojasniti jžsl. rob, je treba upoštevati ti-le dve dejstvi: 1. pristno jžsl. je samo rab »servus«, ki se je v ti pravilni obliki obdr¬ žalo povsod in vsekdar, kjer in kadar gre za izražanje prvotnega pomena »služiti«: rabv, raba, rabota, po¬ raba, rabiti itd.; 2. zaradi zelo blizkega pomena je kaj lahko nastalo križanje z besedo rob »ujetnik, suženj« (prim. v slovenskih tekstih 17. in 18. stol. učeno kri¬ žanje med »služiti« in »suženj« v »služenj«)', živa go¬ vorica pa teh dveh besedi ni nikdar mešala, marveč jih do danes točno razlikuje (izvedenke iz nje so po¬ rabiti »plundern«, zarobiti »gefangen nehmen«, rob- stvo itd.). Beseda rab je pristna jžsl. beseda, beseda rob pa je tujka, ki je s trgovino s sužnji prišla k juž¬ nim Slovanom iz zapadne ali vzhodne slovanščine prav tako kakor madž. rab (izgovori rgb), robot in rum. rob (alb. rob je gotovo jžsl. posredovala); tudi csl. robh je že izposojenka, kadar ne gre za pomotoma zapisano rabi> (gl. Margulies, Der altsl. Codex suprasl. 228—30; van Wijk AfslPh. 37, 374; slov. robota, robotati je na¬ stalo po dial. asimilaciji a — o > o — o prim. roz6rq, < razdra in po tem še anal. nom. rdzor). Tretjemu pojavu dl > l v osrednji slovaščini ni pripisovati posebne važnosti; gre tu za dialektično asimilacijo in z nekaterimi besedami (torej zopet de- 93 loma leksikalno razširjevanje) prehaja -l- tudi v dia¬ lekte, ki imajo -dl- še ohranjeno. Pojav je po svoji naravi identičen z zapadno-slovaškim dl > ll (tudi v lužiško srbskih dialektih nastopa ta asimilacija) in na tem nič ne izpremeni dejstvo, da je srednje-slova- ško -l- nekaj starejše. Važen pa je ta fakt, da je nekoč imela vsa alpska slovanščina (njen južni rob je zdaj ozemlje severne slovenščine) -dl- in da ga je v svo¬ jem najzapadnejšem kotu ob Zilji ohranila prav do danes. Če ne upoštevamo sporadičnega lokalnega arha¬ izma v pskovskem ruskem dial. in sekundarnih dia¬ lektičnih zap.-slovanskih asimilacij, dobimo o prvotni razširjenosti dl : l to-le sliko: Za slovenščino smo že v prejšnjem poglavju ugotovili, da se je njen zapadni pas z -dl- postopoma krčil na korist vzhodnega z -1-; od nekdanjega ozemlja, ki je bilo nekako tolikšno, kolikor ga danes pokriva oblika padla (proti pala), je ostala le še mala ploskev zilj¬ skega narečja; vidimo jasno, kako je južnovzhodni val z -l- potiskal alpsko-slovanski -dl- proti zapadu, skoraj da ga ni vsega preplavil. Lingvistična dejstva, ki smo jih pravkar razbrali, nam povedo, da sta alpska in panonska slovanščina (današnja deloma okrnjena, deloma preoblikovana reprezentanta sta slovenščina in kajkavščina) izšli iz onega praslovanskega dialektičnega pasu, ki je skupini tl, dl imel neizpremenjeni in je -ojp skrčil v -q; to je bil zapadni psi. pas dialektov, njegov današnji po¬ tomec je zapadna slovanščina. S tem ni rečeno, da sta alpska in panonska slovanščina 6. stol. bili zapadno- slovanska dialekta, saj v tem času še ne moremo go¬ voriti o južni, zapadni in vzhodni slovanščini, marveč češko slovjensko srbohrvatsko bolgarsko 94 samo o psi. dialektih, ki so komaj začeli izobraževati take pojave, ki postanejo značilni in s tem prično for¬ mirati južno, zapadno in vzhodno slovanščino. Pri tem ni toliko važno to, da je alpska in panonska slovanščina obdržala tl, dl kot to, da je poleg tl, dl imela -g. Ta fakt nas sili k zaključku, da je alpsko-panonski dotok Slovencev prišel iz ozemlja zapadne praslovanščine; če se izrazim geografsko, je ta dotok prišel od severne strani, od zapadnih Karpatov sem. Dokler Langobardi niso odšli v Italijo, ti Slovani seveda niso mogli pro¬ dreti v Panonijo, pač pa so se naseljevali ob Donavi navzgor; nekaj (ob Aniži) jih je zgodaj prišlo pod ba¬ varsko oblast, drugi (v Avariji) pod obrsko. Po od¬ hodu Langobardov se jim je odprla pot v Panonijo in odtod proti zapadu v Alpe. Glavno jedro južnih Slo¬ vanov je v ti dobi bilo še v pokrajinah na severu dolnje Donave in na Sedmograškem, v Potisju (v zemljah nekdanjih Gepidov), odkoder je hodilo plenit na Balkan, pa se zopet vračalo v to svojo začasno do¬ movino. Par desetletij pozneje (od začetka 7. stoletja dalje) je prešlo Donavo in se po rimskih cestah po¬ mikalo v notranje balkanske predele, proti Jadran¬ skemu morju, na Kras in ob Savi in Dravi navzgor tudi v Alpe, kjer so se združili z onimi Slovani, ki so pred obrsko invazijo in ob prvih njenih sunkih za¬ vzeli alpske doline iz Panonije sem, s predobrskimi Slovani, katerih jezik je imel tl, dl in -g. Obseg prvot¬ ne zapadne izoglose tl, dl, in -g se je po tem novem slovanskem dotoku pričel krčiti, deloma pa tudi širiti, kar je pri mešanju dialektov čisto naravno (južni slo¬ venski dialekti in zapadna čakavščina so najbrž pre¬ vzeli -g). Na drugi strani pa vidimo, da je prvotna enotna slovaščina, ki je imela rot- in -g, začela v svo¬ jem osrednjem pasu mešati rot- z ral- (to ni starejše od 9. stoletja) in po enakšnem mešanju med -g in ojg je naposled zmagala končnica -ojg. Tako časovna dolo¬ čitev kakor značaj pojava (mešanje) pravita, da se je moral v zemljo osrednje slovaščine priseliti takšen 95 slovanski dotok, ki je že govoril rat- in obenem -o j g t. j. dotok z dokaj izoblikovanimi jžsl. jezikovnimi po¬ tezami. Historično je najbolj blizu domneva, da se je del jžsl. prebivalcev pred Madžari umaknil iz Potisja sem gor na sever, se naselil za stalno med Slovaki in s svojim rat- in -ojg raztrgal slovaško enotnost z rot- in -g. Tako dobi dvakrat podana skupnost alpske slo¬ vanščine z zapadno slovanščino (dl, -g) in dvakrat iz¬ kazani sunek iz južne slovanščine v osrednjo slova- ščino v smeri prihoda Slovanov v Alpe in v umiku južnih Slovanov na sever svoje opravičilo in svoj smisel. Obenem pa nam te izoglose vsaj malo dado slutiti, kako se je odigravalo gibanje Slovanov proti jugu in kako je slovenščina zajemala iz dveh dialek¬ tičnih dotokov, seveda takrat še neznatno diferenci¬ ranih. Vse to potrjuje naš nazor, da je formiranje južne slovanščine vezano na tla nove domovine v Alpah in na Balkanu in vsaka diferenca, pa naj si je bila psi,- dialektična, je dobila v tem oblikovanju značaj jžsl.-dialektične poteze. Razclenjenje slovenskega jezika Že na prvih straneh smo govorili o tem, da je treba dialektizacijo slovenskega jezika staviti že v zelo zgodnjo dobo in da je obenem z razvojem, ki je vso alpsko slovanščino čedalje bolj razlikoval od dru¬ gih slovanskih govorov in s tem ustvarjal slovenščino, na več in na različnih krajih njene nove domovine nastajala različnost v artikulaciji posameznih glasov, v medsebojnem vplivanju oblik, v ustvarjanju in spre¬ jemanju novih besed itd. Z vsem tem se je porajalo interno jezikovno razlikovanje. Vzrok tega diferenci¬ ranja je povsod in vsekdar izkazano osnovno jezikovno bistvo, namreč jezikovna nestalnost, ki je zavisna od časa. Vsaka jezikovna novost, nastala sprva v dokaj ozki, morda celo neznatni družabni sredini, v rodbini, pa se s posnemanjem in občevanjem širi in zavzame polagoma in neopaženo sosednje družabne enote, ki žive na tem ali onem strnjenem ozemlju. Posle¬ dica je kaj preprosta: ta novost —- kakor moremo zdaj ugotoviti — ima to geografsko ploskev in na nji svoj poseben razvojni štadij; na drugem prostoru more imeti mlajši ali starejši štadij istega razvoja, na tretjem najdemo povsem dragačen razvoj, na četrtem ugotovimo še staro stanje brez vsakršne izpre- membe itd. To velja za vsak pojav. Če bi hoteli torej zasledovati razvoj jezika, bi ga morali po vsakem ta¬ kem pojavu posebe zasledovati; saj to v lingvistiki tudi zares opravljamo, le da ugotovitve in zaključke na bolj preprost in pregleden način podajamo. Ta zu¬ nanja, smemo reči, le tehnično primerna metoda pa nam ne sme zamegliti edino pravilnega pojmovanja 97 jezikovnega razvoja: vsak pojav ima svojo mejo, ni pa iste meje za vse dialektične pojave t. j. govor ima dialektične posebnosti, lastnosti, značilnosti, ki se od kraja do kraja, od rodbine do rodbine, od osebe do osebe izpreminjajo na zgoraj opisani način, kakor so se na enakšen način spočele in razširile. Zato govo¬ rimo o jezikovnih inovacijskih valovih; pred očmi nam je valovanje, ki ga na mirni vodni vršini povzroči kamen, ki smo ga vrgli v vodo; iz središča, epicentra, se valovi na vse strani razširjajo, če so pa kake pre¬ grade in ovire, jih morda zalet tupatam premaga, drugod pa moč valu omaga, val zastane. Iz drugega epicentra se razširja drugo valovanje (druga, različna jezikovna novost), ki more valove prvega ustaviti, jim dati novo smer, jih pregrniti, z njimi v isto strujo steči in podobno. Oglejmo si na enem, dveh primerih to jezikovno dogajanje, da nam bo poznejše zaključevanje in dia¬ lektični oris bolj pregleden. Vzemimo besedo čelo, za katero nam primerjanje z drugimi slovanskimi jeziki pove, da se je sprva v slovenščini glasila čelo in po¬ glejmo si, kakšne so njene današnje slovenske oblike po različnih govorih; ne bomo vseh našteli, kakih štirideset jih bo za naše zaključke dovolj. V sevemo- zapadnih krajih najdemo še obliko s starim končnim poudarkom: 1. čelo (Rezija) 2. čqlq (ob Teru in zgornji Nadiži; Kred-Borjana; Kobarid; Drežnica pod Krnom) 3. čauy (Vrba ob Vrbskem jezeru) 4. čay,o (Sv. Jakob v Rožu) 5. čauo (Slovenj Plajberk) 6. čo^o (Borovlje). Povsod drugod pa je poudarek že na prvem besednem zlogu; ugotoviti moremo, da so zgoraj omenjeni kraji glede akcentuacije naše besede obdržali najstarejše stanje, dočim je drugod nastalo nekaj novega: pomik poudarka proti začetku besede za en zlog. Da se še Zgodovina slovenskega jezika 98 malo pomudimo pri tem pojavu; stari poudarek je zdaj omejen na najzapadnejše in najsevernejše (ko¬ roške) govore, ki so samo na eni strani mogli imeti zvezo z ostalimi slovenskimi govori; ker še ta ni bila močna in živahna — saj je vmes mogočna pregrada gorskih grebenov — so bili ti govori nekako odrezani od živega slovenskega jezikovnega razvoja in valova¬ nja in v njihovo osamljeno življenje inovacija imeno¬ vanega akcentskega pomika zato ni mogla prodreti. Kakor pri tem pojavu, tako moremo tudi sicer zelo pogosto opaziti, da so izolirani, v samotnih krajih ži¬ veči obrobni dialekti ohranili v mnogočem stare jezi¬ kovne pojave. Nič drugače — da ostanemo čim bolj pri istem pojavu — ni na prim. v srbohrvaščini: ča¬ kavski dialekt kot najzapadnejši shrv. govor, čigar prometno gibanje je bilo omejeno na jadransko obal in vloženo v smer od severnega zapada k južnemu vzhodu, v zaledju po gorskem pasu in bosenskih go¬ zdovih prometno zamejeno proti štokavščini, je tudi obdržal staro končno poudarjanje v tipu besed, h ka¬ terim spada tudi (elo, dočim imajo drugi shrv. govori poudarek na začetnem besednem zlogu. Ta primer nam dovolj nazorno kaže, da ima promet odločilen pomen za obseg jezikovnih pojavov; če gremo še bolj v po¬ drobnosti, moremo še to ugotoviti, da so prometne zveze (ceste, steze; gorske doline; zadruge, župe, go¬ spostva; skratka, kakršne koli vrste naravna in soci¬ alna povezanost kakega kraja ali pokrajine z okolico) združile Rezijo, beneške Slovence in kobariško oko¬ lico v eno enoto glede obravnavanja, življenja besede delo, drugo takšno enoto pa nam je ohranila okolica Vrbskega jezera s svojim ondotnim naravno in soci¬ alno nujnim druženjem in enako nujni omejitvi do svoje okolice. Geografska in historična dejstva te za¬ ključke potrjujejo; služijo nam pa ne samo za kontrolo naših lingvističnih izvajanj, marveč imajo mnogo večji pomen: v njih so kali za omenjeno druženje in ome¬ jitev, so faktorji, od katerih zavisi večja ali manjša 99 obsežnost kakega lingvističnega pojava; pravilna pre¬ soja teh faktorjev in smiselno vzporejanje lingvističnih ploskev z njimi nam omogoči vpogled v jezikovno diferenciacijo in nam da dostikrat tudi odgovor na vprašanja, zakaj sega kak pojav samo do tod in ne dalj. Rekli smo, da imajo vsi slovenski govori razen onih, ki smo jih gori označili, v besedi čelo vedno poudarek na začetnem besednem zlogu, kar je z ozi¬ rom na izvorno slovansko obliko nekaj novega. A tudi v tem pasu imamo razlike med posameznimi govori; oglejmo si jih. Po nekod je začetni zlog, ki je poudar¬ jen, kratek, drugod je pa dolg; tukaj je njegova into¬ nacija rastoča, tamkaj je padajoča, pa najsi je zlog kratek ali dolg, na prim. zlog je kratek in rastoč: 7. * čelo > * č§uo (ziljska dolina; na tako obliko sklepamo po lok. sing. igle in po enakšnih akcentskih oblikah, kakor z\na iz ženil, z'§lan iz zelSn itd.; ker pa je v * i\uo pozneje glas -u- po asimilaciji na glas -o onemel, je nastalo * čqo, pred hiatom se je -g podaljšal in sča¬ soma se pričenja hiat odpravljati; danes se go¬ vori že ččio); zlog je dolg in rastoč; v tem primeru moremo še razlikovati med govori, ki so staro vokalno e-jevsko barvo ohranili, ali pa so jo izpremenili; zlog ima tu še monoftong, drugod pa že diftong, ali pa je iz di- ftonga po asimilacijskem zlitju nastal mlad monoftong; naj nam primeri to ali ono razvojno pot ponazore: 8. č§Iq (Brda; Kras; Semič) 9. čalo (Markovščina) 10. čalo (Pomjan) 11. č§lo (Dragatuš) 12. č§lu (Postojna; Št. Lenart pri Brežicah) 13. č§l (Selška in Poljanska dolina) 14. č§l (Črni vrh nad Idrijo) 15. čqwo ali č§u (Gorenjsko); č§u (Jezersko; Spod¬ nje Lokve) - > ' 7 100 16. čjauu (Libuče) 17. č§ip (Sele) 18. čeu ali čeu (Lepena pri Železni kapli) 19. čdu (Djekše) 20. čial (Horjulj) 21. či§l (Blagovica, Trojane); čiql poleg či§lu (Bo¬ rovnica) 22. čftdlu (Velike Lašče) 23. či§lu (Lož) 24. iidlu (Krško) 25. čial (Št. Jernej) 26. čidu (Mokronog) 27. čdlu (Raščica; Dobrava pri Dobrniču; Cerovec, Bojsno; Bizeljsko) 28. čdu (Sodinja vas v Suhi krajini; Mirna) itd. itd. Dalje imajo nekateri govori začetni zlog sicer kra¬ tek, a njegova intonacija je padajoča: 29. čdla (Tolmin; Idrija pri Bači; Avče; Podmelec) 30. č§lo (Bovc) 31. č§lo (Griblje) 32. čalo (Prekmurje) 33. č§lo (Sv. Križ nad Mariborom) 34. ČŠU3 (Guštanj) itd. Glede intonacije je itak treba pripomniti, da je v vseh južnozapadnih dialektih (Kras, Istra, Brda), za katere smo nekaj primerov navedli zgoraj (štev. 8, 9, 10, 12, 14), enotna, padajoče-rastoča, stalno zavisna od pomenskega poudarka v govoru na ta način, da je zdaj padajoči, zdaj rastoči del bolj izrazit; ta — mogli bi reči ravna — intonacija se močno razlikuje od izra¬ zito padajoče štajerske, ki jo imamo pri besedi čelo na prvem zlogu: 35. či}lo (Goričansko) 36. č$Iq (Vurmat na Kozjaku) 37. čelo (Pohorje; Središče) 38. čelu (Sv. Martin na Pohorju) 39. iSila (Št. Jurij ob Pesnici) 101 40. čgl (Savinjska dolina) 41. čl el (Št. Rupert nad Laškim) 42. čiglg (Sedlarjevo; Št. Peter na Medvedjem selu) 43. ččilu (Bizeljsko ob Sotli) 44. čelo (Sela v Beli Krajini) itd. itd. Sproti smo že deloma omenili, čeprav smo v glav¬ nem podčrtali le raznoliko razvojnost akcentuacije v besedi čelo , da so se mogli različno razvijati tudi po¬ samezni glasovi. Če imamo na eni strani izvorno obliko čeld, na drugi pa njene današnje oblike, mo¬ remo že v tem nasprotju zasledovati razvoj več lin¬ gvističnih pojavov, kakor akcentuacije (mesto po¬ udarka), intonacije, kvantitete zlogov, zavisnosti vokala od poudarka in kvantitete, zavisnosti vokala od so¬ sednjih glasov, dalje seveda tudi izpremembe obli¬ kovnega značaja; ugotovimo skratka sledeče: 1. v teh govorih je še obdržana oksitoneza (končno poudar¬ janje); 2. v onih se je poudarek pomaknil na začetni zlog, ki je kratek (rastoč ali padajoč) ali dolg (rastoč ali padajoč); 3. glas e je ali ostal neizpremenjen, ima pa različno artikulacijo: tu je zelo širok (a), tam manj (§), drugod je ozek (e) ali celo zelo ozek (na prim. čelo v Škofji Loki); ponekod se je preko a razvil v a; v ne¬ katerih dialektih se je palataliziral v ig in med obema diftongičnima elementoma se je vršila disimilacija in asimilacija, odtod zdaj p, p, ed, a; 4. glas -o, če je še akcentuiran, se je tudi različno razvijal; zanj najdemo široki -g tu, tam pa ozki -o, ki je preko -u izkazan zdaj tudi kot -a; če je pa neakcentuiran, se glasi od -g in -p do -a in -u, prehaja v -a ali pa sploh ni nobene sledi več po njem, se je reduciral; 5. glas č je govor¬ jen v nekaterih krajih (Bled, Bohinj) zelo mehko (i), običajno pa je trd; 6. glas -l- je tu še ohranjen, nje¬ gova velarna narava more biti tu jačja, tam šibkejša; velik del govorov pa ima zanj ali najjačjo obliko ve- larnosti, namreč glas u, drugi pa najšibkejšo, namreč 1; 7. prvotna dvozložnica čelo je ponekod zdaj eno¬ zložnica; če govor tudi v drugih smereh proučujemo, 102 ugotovimo, da je ta enozložnica vzporedno rabljena z dvozložnico ali pa je že edina v rabi, dalje še to, da je uporabljana kot samostalnik moškega spola (masku- linizacija nevtra); drugod (n. pr. na Tolminskem) ima oblika sicer enakšen videz kot samostalniki ženskega spola, vendar je še vedno nevtrum, na Kozjaku pa je čšila res pravi femininum (feminizacija nevtra) itd. Ena sama beseda nam torej odpira pota v kar najrazličnejše jezikovne pojave, nam zarisuje obseg teh pojavov in nam pojasnjuje tudi razvojno pot s tem, da nam kaže tako rekoč od izvorne oblike dalje porajajoče se in izpreminjajoče se mlajše in še mlajše oblike — časovna zapovrstnost odseva iz lokalnih raz¬ ličnosti; ne vedno, vendar pa toliko, da nam ugoto¬ vitve sedanjih dejstev pomagajo celoten razvoj prav točno in natančno zasledovati. Pa tu nam ne gre za to; tu hočemo ugotoviti predvsem to, da nam beseda čelo kaže vse polno dialektičnih pojavov, od katerih ima vsak svoje ozemlje, svoje meje. Čeprav se v Ljubljani govori č§u in v Djekšah na Koroškem čau ter sta obe- dve obliki med seboj zvezani po večjem številu enak- šnih razvojev (l > u, enozložnica, moški spol, dolgi rastoči poudarek), vendar Ljubljančan djekškega go¬ vora ne razume in le s težavo bo sem pa tja kako be¬ sedo iz govora razbral; razlika je kljub nekaterim enakšnim pojavom v drugih pojavih bolj izrazita, kar velja tudi za to, da je Ljubljančanu vendarle dolenjski govor, čeprav ima či§lu, bližji, povsem razumljiv. Kljub značilnim istim pojavom moramo govoriti o raz¬ nih govorih, kakor govorimo tudi o istem govoru kljub značilnim različnim pojavom. Vzemimo za primer go¬ vor v Velikih Laščah in v neposredni okolici; vsak bo rekel, da je vse tod povsod isti govor, čeprav go¬ vore tu e), tam ali celo ai za dolgi e, čeprav je tu akanje (prehod kratkega o v o), tam ne, čeprav slišiš tu in, tam j ali samo i za n itd. Iz vsega tega (primeri še črtež 1. in 2.) sledi jasno to, kar smo v začetku po¬ vedali, da ima vsak jezikovni pojav svojo lastno 103 1. Izoglosna skica k pojavom v besedi čelo. ozemlje s prvotnim končnim poudarkom v besedi čelo. mn!.. ozemlje s kratkim novo poudarjenim predzadnjim zlogom. + + + + novi poudarjeni vokal se izrazito diftongira. ... meja med y, na severu in l na jugu v skupini la. —i ozemlje z maskulinizacijo nevter. križano črtano: ozemlje s femininizacijo nevter 104 2. Izoglosna skica za okolico Raščice. ~ ~ ~ ej na zapadu, na vzhodu za dolgi 4. •—•—• ej na severu, aj na jugu za dolgi š. uo na zapadu, d na vzhodu za sekundarno poudar¬ jeni o in akutirani o (ntioga : ndga\ d&obar : ddbar). a na severu (akanje), Q na jugu za kratki o. o—o—o vzhodna meja za jn, zapadna za f iz n ( kapi: kal). x_*_ x —x zapadna meja za j, iz n, vzhodna za f (kaj). 105 ploskev. Obenem pa nam to pove, da en sam jezikovni pojav, pa naj bo še tako značilen in izrazit, ne more označevati svojstva kakega govora; da, tudi če več približno enako obsežnih pojavov vzamemo za oznako in s tem tudi za ploskev kakega govora, se še zlepa ne približamo oni govorni enoti, ki jo imenujemo dia¬ lekt. Koliko važnih in drugod ne izkazanih pojavov imamo na prim. v severnozapadnem pasu slovenskega ozemlja: glasovi k, g in ch so se pred e in i razvili v i, j, $; velami l se je poenostavil v ra; ra je otrdel v ra, V v i; oblika kakor glave je prešla v g vale, cerkve v cerkle itd., itd., a kljub temu vemo, da je v južnem delu tega ozemlja (na jugu od Karavank) drug dia¬ lekt, gorenjski, kot v severnem delu, kjer je koro- ščina. Kakor je vsak posamezen jezikovni pojav dej¬ stvo zase, tako pa je tudi realno dejstvo zase dialekt. Najti zvezo med obema tema faktoma, to nam pojasni pojem dialekta. Ne čn, ne več jezikovnih dejstev še ne ustvari dialekta, marveč skupnost vseh dejstev; v ti skupnosti pa so nekateri členi tu drugačni kot tam, a vedno vlada med njimi neka nujna relacija; prav te nujne relacije so bistvene za to ali ono jezikovno formo, so oznaka za ta dialekt proti onemu, prav v njih je izražena in podana realna bitnost dialekta. Samo bežen primer za to; v prvotni slovanščini, kakor se je govorila v VII. stoletju v Alpah in na Krasu, so bili glasovi t> in z, e, q, o , p, l, ra, oblike ženit, dko itd. itd. Če zasledujemo te glasove (pri vokalih se omejimo na dolge zloge) in oblike v današnjih govorih, bomo ugotovili, da je možna za ta ali oni glas različna raz¬ vojna pot, da pa je tam, kjer sta t> in z dala na prim. glas e, dal g glas g, l glas u itd., skratka, vsak člen se je razvil tako ali tako, ali med vsemi členi je strogo izveden neki določen odnos; take člene in njihove medsebojne odnose nam daje živa govorica v najbolj raznovrstnih variacijah, omejimo pa se zdaj le na ta primer: 106 Kjer so si členi v takem odnosu, kakor nam jih kaže 1. vrsta in kjer so današnji členi zastopniki v prejšnji vrsti navedenih praslovanskih (grafično vzeto: po¬ vezanost v vodoravni in navpični smeri), tam imamo drugačno jezikovno obliko kot pri odnosu v 2. vrsti (čeprav je odnos l>u skupen), v 3. vrsti, v 4. vrsti (čeprav je odnos e : ei; l: l tretji in četrti skupen) itd., tam imamo drug dialekt; relacija pod 1. je lastna rožanskemu dialektu na Koroškem, pod 2. gorenj¬ skemu, pod 3. dolenjskemu, pod 4. prekmurskemu, pod 5. kraškemu. S tem pa še ni očrtana vsa oznaka dialekta; ker je vsak jezikovni pojav fakt zase in ima svojo lastno iradiacijo, je umljivo, da imajo na pr. zgoraj 2., 3. in 5. vrsta v prvem členu d, torej isti rezultat, 2. in 5. imata še tretji člen e skupen; nekateri drugi členi predstavljajo odnos mlajšega do starejšega stadija enakšnega razvoja (na pr. e : te, q : u), dočim zopet drugi popolnoma nasprotno razvijanje (na pr. «3 : ei; uq : oy,; n : i). Vse to nam pravi, da je v teh in takih odnosih posameznih členov ene vrste do isto¬ rodnih členov druge, tretje vrste izkazano bližje ali daljno medsebojno sorodstveno razmerje, odsev skup¬ nih inovacijskih valov, pregrajenih z novimi, mlaj¬ šimi ali starejšimi le deloma. Ploskev d > e, te in ploskev e> ei sta bili obe v svojem južnem delu zajeti od valu z> > d (vrsta 2. in 5.; vrsta 3.), v svojem severnem delu pa od valu 3>> e (vrsta 1. in 4.); v valu > e se je pozneje v njegovi vzhodni polovici pojavila še mlajša novost, namreč zoženje e > e in ta val polagoma prodira proti zapadu. K prej označe¬ nima dvema relacijama je torej treba še tretjo kot 107 značilno za bistvo kakega dialekta prišteti, namreč relacijo istorodnih členov med posameznimi dialekti. Končno more tudi v isti vrsti, t. j. v istem govoru eksistirati večja ali manjša variacija zapovrstnih raz¬ vojnih štadijev; tako imajo govori zgornje 1. vrste de¬ loma že vsaj indiferentni, če že ne zoženi e za pri' marni f iz t>, z, dalje i za e, u za o, zoževanje re¬ fleksov za g in p. Tudi te vrste razlik ne smemo spre¬ gledati, a tudi ne jim pripisovati večjega pomena kot ga taka razvojna varianta zasluži. Tu smo le na nekaterih glasovih pokazali, kako je treba raznoličnost dialektičnega razvoja smiselno vezati, da se jezikovno življenje bolj plastično prikaže ne le kot vrsta posameznih jezikovnih faktov, marveč kot zveza večjih in manjših, izrazitejših in medlejših enot, dialektov. Da pri takem gledanju en sam pojav zase, kakor je tudi važen, ne more odločevati o bistve¬ nosti dialekta, še manj o bistvenosti več dialektov, z drugimi besedami, da za klasifikacijo vseh dialektov kakega jezika ne le ne zadošča, marveč da je brez¬ pomemben in da naravnost vodi k popolnoma napač¬ nemu pojmovanju jezikovne diferenciacije, jezikovnega življenja, je nedvomno. Kdor je tako gledal, ni storil nič več kot da je opisal ploskev enega, dveh pojavov; takih opisov imamo nekaj za slovenski jezik. Kopitar ga je delil v dve skupini dialektov po zastopstvu prask la (kobitva : kobila), Miklošič po zastopstvu psi. e v dolgih zlogih (dielo : de\lo), Oblak po razvoju dolgega polglasnika s in t (dan : den ); drugi (Glaser, Bau- douin de Courtenay, Murko) so k tem pojavom šteli še nekatere druge, na pr. palatalizaeijo k, g in cli pred e in i v č, j, š; šč : š; akcentuacijo megla proti megla; razvoj dolgega u v u in podobno), s čimer se jim je slika samo zameglila tako, da nihče ni vedel, kaj naj si pravzaprav predstavlja kot dialekt, kot dialektično skupino in kako naj pojmuje dialektizacijo. Vsak je namreč zares napačno pojmoval jezikovno življenje (po Schleicherju), misleč, da se neka jezikovna oblika 108 razcepi v dve mlajši, tidve dalje zopet v dve, tri mlajše itd. Tako je doslej edini, ki je pravilno poj¬ moval razčlenjenje slovenskega jezika, ruski jeziko¬ slovec Izmail Sreznjevski, ki je s par potezami opisal značilnosti posameznih dialektov, kolikor jih je pač poznal in kolikor je mogel v času (1. 1841.), ko je bil pogled v zgodovino slovenskega jezika še ves motan, raznoličnost razvoja sploh presoditi in ugotoviti; sprva govori o 18 dialektih, pozneje (1. 1845.) je nekatere govore združil in razlikuje le še 8 glavnih dialektov. Kakor je posamezen jezikovni pojav sam zdse va¬ žen, tako za določitev dialekta še ni pomemben, kajti eksistenca dialekta ni samo nanj vezana. Rekli smo že zgoraj, da dialekt kot realnost živi, čeprav nima dolo¬ čenih meja in čeprav nima popolnoma določene oblike, ki je tudi noben individualni govor ne pozna; ali gori naštete relacije med istorodnimi pojavi posameznih govornih oblik in med posameznimi pojavi istega go¬ vora so trdna, realna podlaga za eksistenco dialekta. Kar preprosto vprašajmo: ali eksistira v velikem šte¬ vilu najrazličnejših slovenskih govorov dolenjski dia¬ lekt ali ne? Vsak bo odgovoril, da eksistira, in sicer na Dolenjskem, do kod ravno na severu, jugu, vzhodu in zahodu, to že ni najbolj važno; najvažnejše je, da eksistira. Če pa živi, potem moramo pa vendar znati tudi določiti, zaradi česa eksistira, t. j. navesti moramo tiste njegove značilne lastnosti, ki ga delajo dolenj¬ skega in ki ga delajo drugačnega kot je gorenjski, ali notranjski, ali štajerski itd. dialekt. To so vse tiste relacije med glasovi, jezikovnimi formami raznih raz¬ vojev, ki smo gori o njih govorili; kak posamezen po¬ jav zopet ne more sam odločati in zato bomo govorili o dolenjskem dialektu tudi, če bo tu imel nj za n, tam pa i, tu akanje, tam ne, tu maskulinizacijo nevtra, tam ne, tu črč-, tam samo čč-, tu u, tam il itd. Kajti, kaj vse nam te relacije povedo? Če imamo tu za dolgi i glas e, le, tam pa el, ai, nam to pove, da je prvotna razlika za d, podana v nasprotju e : f nujno vezana 109 na ves način govora; e se je razvil tam, kjer je ves govor imel palatalen značaj (preprosto bi rekli, kjer govore »mehko«), kjer so govorili dokaj hitro, a izra¬ zito, krepko, napeto; § pa se je govoril tam, kjer so zateglo, počasi, sčasoma zato tudi nenapeto artikulirali (preprosto rečeno »vlekli«). Enakšne nujnosti so za¬ htevale na prim. v gorenjskem dialektu (gl. gori vrsta 2.) pri gotovih vokalih same monoftonge, v drugih dia¬ lektih pa diftonge, tu enakšno obravnavanje d in o, g in p, drugod zopet različno itd., skratka te relacije, ti refleksi so rezultat splošnih govornih razlik, kakor raz¬ ličnega govornega ritma in tempa, intonacije in melo¬ dije, govorne intenzivnosti; te osnovne različnosti imajo vir v različnem približnem posnemanju govora, v različnem asimiliranju tujejezičnih in tujerodnih elementov in sploh v vsem načinu življenja, ki človeka različno usmerja in predela z vso svojo sredino. Točno vseh teh osnovnih izpreminjevalnih faktorjev za noben jezik in za noben dialekt ne moremo ugotoviti; kjer¬ koli pa so izrazito delovali, jih ni težko zaslediti; za¬ kaj v zgornji Selški dolini tako zadirčno »sekajo« — zato ker se v tem govoru bijeta dve različni artikula- cijski bazi, tirolsko-nemška in gorenjsko-slovenska; zaikaj je na Koroškem tako pogosten uvularni r, vot¬ lost vokalov itd. — zato, ker so vse te posebnosti tudi v nemških koroških dialektih; zakaj v dolinskih pre¬ delih, kakor na Dolenjskem in Štajerskem tako počasi, zategnjeno govore — zato, ker je ves način življenja po teh raztegnjenih in počasi valujočih gričih in do¬ linah tudi takšno, tako da bije v vsem življenju in pe¬ hanju Dolenjcev ista kretnja, isti ritem, ista žila kakor v njihovem govoru, v dolenjskem dialektu. Označene relacije so torej le izraz vsega govornega načina, o katerem pravijo preprosti ljudje, da tu »pojejo«, tam »vlečejo«, drugod »mehko govore«, ali »sekajo«, »za¬ vijajo« in po tem spoznajo po govoru Korošca, Dolenj¬ ca, Gorenjca itd., skratka, splošni akustični vtis nam ta govor označi za koroščino, onega za gorenjščino. Ta 110 vtis je določen po različni barvi vokalov, po različni artikulacijski sili in niansi, po ritmu, tempu, melodiji govora; ta vtis je čas ustvaril po onih zdaj zaznatnih, zdaj slutenih, zdaj neznanih vplivih vse življenjske sredine, v kateri je Gorenjec ali Dolenjec, Primorec ali Prekmurec živel in živeti moral. Zgodovina je alp¬ ske Slovane spajala, družila in tudi razdruževala, raz¬ likovala, kakor so to nujno zahtevali zgodovinski in zemljepisni dogodki in dejstva, ki jih je nova slo¬ venska domovina imela ali doživela. Tako so se sfor- mirale ožje družabne enote in govor teh enot je s časom rodil ožje govorne skupine, osnovne dialekte. Teh imamo po splošnem akustičnem vtisu, po značilnih jezikovnih pojavih in po načinu medsebojnega odnosa sedem: 1. koroški osnovni dialekt (ali koroška dialek¬ tična baza); 2. primorski; 3. rovtarski; 4. gorenjski; 5. dolenjski; 6. štajerski in 7. panonski. V vsaki bazi pa imamo na osnovi istih pojavov in istovrstnega raz¬ merja še manjše enote, dialekte in ker so različnosti včasih zelo izrazite, čeprav njihova ploskev ni obsežna, moramo še ožje enote razlikovati; te imenujemo go¬ vore. Na priloženem črtežu (št. 3.) so dialektične baze označene z različno črtkanimi ploskvami, dialekti in govori pa s številkami. Glavni zemljepisni in zgodovinski faktorji, ki so razčlenili alpsko slovanščino v tako veliko število dia¬ lektov, so dokaj vidni. Naselitev se je vršila po na¬ ravnih in umetnih prometnih zvezah (doline, prehodi, sedla; izredno važnost pa ima bogato cestno omrežje, dediščina iz rimske dobe: rimska cesta iz Panonije, Ptuja na Celje, Ljubljano in čez Hrušico proti Italiji; cesta iz Celja je po Mislinjski dolini vodila Slovane na Koroško; cesta iz Ogleja na Beljak čez Rezijo po eni strani in čez Bovc po drugi strani Kaninske sku¬ pine; cesta iz Ogleja čez Kras, Notranjsko in Dolenj¬ sko proti Sisku). Za prvo naselitev je bilo najugod¬ nejše tisto ozemlje, ki je tudi že pred Slovani bilo poseljeno in kulturno; naravna struktura ga je nekdaj, 111 zdaj ga je pa še kulturna obdelava priporočala; takšne pokrajine so bile: panonsko alpsko predgorje; spod¬ nja štajerska ravnina med Pohorjem in Bohorjem; koroška kotlina; ravninski pas ob južnem vznožju Ka¬ ravank; dolenjsko gričevje s svojimi dolinami in pla¬ notami; cerkl jansko-idrijsko predgorje z izhodom na beneška brda. V teh sedmih pokrajinah so se naselila prva naselitvena jedra slovanska in v njih je sedež, središče gori omenjenih sedmih dialektičnih baz. Še danes, ko predstavlja area vsakega narečja ploskev, doseženo po maksimalni ekspanziji, imamo na mejah oziroma za meje teh dialektov mogočne naravne ovire in pregrade, nekdaj in večinoma še sedaj neposeljene. Na priloženem črtežu (št. 4) je ozemlje, ki je bilo ob prihodu Slovanov v Alpe po naravi in po rimskih ce¬ stah dostopno ter moremo zanj zgodnjo poseljenost tudi zgodovinsko izpričati, črtkano, bele ploskve pa zaznamenujejo gorovja, obsežne gozdove ali močvir¬ nata tla. Če položimo na ta črtež ploskve današnjih slovenskih dialektov, moremo kaj lahko ugotoviti sle¬ deče: 1. koroško narečje ločijo od gorenjskega Kara¬ vanke, od štajerskega vzhodni del Karavank in v po¬ daljšku Pohorje s Kozjakom; 2. Julijske Alpe, Kanin¬ ska skupina, Kolovrat, Trnovska planota s Hrušico in z logaškimi gozdovi ter Ljubljansko barje so meje rovtarske dialektične skupine proti gorenjščini, pri- morščini in dolenjščini; 3. med tema dvema so za¬ drževali promet Javorniki, na jugu pa so dolenjščini zapirali pot kočevski gozdovi in Gorjanci; 4. za raz¬ mejitev gorenjskega dialekta, ki se je izpod Karavank širil proti jugu, od dolenjskega, ki preko logaških go¬ zdov, Ljubljanskega barja in obsavskih gozdnatih hri¬ bov ni mogel prodreti na sever, pride v poštev ta nekdaj in deloma še zdaj neposeljeni vmesni gozdni in močvirnati pas; ta meja je zato tudi dokaj ostra in ob njenih straneh tečeta vzporedno dva zelo izrazita izoglosna pramena: gorenjsko-savinjski in dolenjsko- bizeljski; 5. južno mejo štajerskemu narečju so po- 112 co Dialekti slovenskega jezika. Dialektične baze: . koroška; II. primorska; III. rovtarska; IV. gorenjska; V. dolenjska; VI. štajerska; VII. panonska. 113 £ 44 £ £ o ® m "z? 42 S o >c n 6 44 m s?"« a o o — 1 H x o M .m ^ 3 a M n« 3 “ 03 GO GO ČS a 'H 'S IO - <0 >o xn >( £ id > ^ g C rH -“J O) ^ 2 2 9 rt rt ^ cG Oh 44 b£) Oh 42 c« r^ooosOHiNco^too COCOCOTtlTjI^JH^-^I^T^ • PH ^ rS .S 2 i •f—( - v.* M . *r—s >02 m s s S* S« £ iž p« o 13 s { 4 ^ G 2 is £ o a> rO 02 a a> r—4 O "O 44 *a o o ‘.d® ^2 iu D Tj O O O - N bD^ a > 3 3 ■ 02 '« ■ d 0) O 'O O 44 ^ 02 03 > d d m S ° Oh >02 CD rO P T 3 *l-< «I-H O 44 *r< ^ t-. 02 44 cn S .3 'S a C? -rt "g ■ trt trt O ^ 44 Oh 44 tocor^coooHiN O O rO 42 ^ 44 44 S S >® oS S •rj rj d trt W *r-» rO S 3 44 44 KO 02 *-« d s| d o t-i o ... o >o 44 *rj >02 44 O 02 44 g >02 rO W^lOCO^OODOr 1 (N HrlHrlHrlrlMlMOl CO t* (M CSJ :d o N trt 44 „ .p«, 02 >02 » §|,9 ■- ' 5 ’ ’£ X O •M M 02 44 >02 d d 44 O d 0 č O. d .i. -a ™ 3 "2 3 r? -h 7 ! d >02 N g -a .2 o d d t-. trt di d 42 o. d d h n 44 TH(MCOrt^lOCD*I>o 6 a 20 > (M Zgodovina slovenskega jezika 8 114 Naravne ovire ob naselitvi Slovencev. 115 stavile Kamniške planine, Menina in Cemšeniška pla¬ nina, Bohor in Preska, na severu pa so Maceljsko po¬ gorje, obdravski gozdovi in Pohorje zamejili štajer- šcino proti panonščini na severovzhodni in proti ko- roščini na severozapadni strani. Družbo so v marsi- kakih predelih ožje povezale še politične meje, ki so prav tako kakor naravne oblikovale in razmejevale družabne enote in njihove govore; vsaj deloma je viden njih vpliv, če primerjamo meje današnjih dia¬ lektov z južno in južnovzhodno mejo Karantanije, s črto, po kateri je tekel langobardski limes in poznejša vzhodna meja furlanske vojvodine; avarska oblast v Panoniji, na Štajerskem in na Kranjskem je gotovo posredovala gibanje na ti črti, ki ji še zdaj sledi to¬ liko izoglos; za postanek manj obsežnih dialektov so važne meje raznih fevdalnih gospostev, na primer škofjeloško gospostvo, tolminska gastaldija, savinjska marka, dravska grofija; ko so vdrli v Ogrsko nižino Madžari in so odtod drevili proti Italiji, je ta napad neposredno zadel panonske Slovence; zbežali so v srednještajerske gozdove, drugi so se umaknili v hr- vatsko Zagorje; v poznejših mirnejših časih sta se obadva tokova zopet usmerila proti stari panonski domovini: s srednjega Štajerskega so se kolonisti spuščali proti Prekmurju, iz Zagorja so se naselili v Medmurju in po vseh vzhodnih Slovenskih goricah — sledovi tega gibanja so po nekaterih jezikovnih po¬ javih zelo izrazito podani, na pr. refleks za č v dolgih zlogih je na Dolenjskem in na Štajerskem diftong ej, v Prlekiji pa se glasi e, v Prekmurju zopet ej; prle¬ ški e je istega izvora kot e ob Sotli in v Beli Krajini, prekmurski ej je podaljšek dolenjsko-štajerskega ej; po sredi, v Prlekiji, pa ga je pregrnil zagorski e, ka¬ kor se zdi; res je bilo tako, samo da takrat Prlekija ni imela te vmesne lege kot jo ima danes, marveč je bila skrajni severnovzhodni rob, ker prekmurski ej se je šele takrat pomikal nad prleškim e iz srednjega Štajerskega v Prekmurje z novim naselitvenim tokom; 8 * 116 isto nam priča enakšna krajevna razmestitev refleksa za dolgi o: štajersko ou — prleško o — prekmursko zopet ou. Končno je treba omeniti še tujejezični element, ki je bil sčasoma, včasih dokaj pozno, na Kočev¬ skem še do danes ne, sloveniziran; že prve asimi¬ lacije predslovanskih več ali manj romaniziranih ali prav romanskih prebivalcev so mogle v tem ali onem pogledu dati slovanski artikulaciji svojo posebno barvo (gl. str. 12). Okolica Škofje Loke, poseljena z nemškim življem, je deloma odtujila prvotno gorenjsko jedro ob vhodu v Selško dolino od splošne gorenjske razvojne smeri, pozneje pa je slovenizacija s Poljanske doline postavila mejo gorenjščine prav na Savo od Kranja do Medvod; kočevski nemški otok je raztrgal itak rahlo zvezo med ribniškim in prvotnim belokranjskim dialektom, v naslednjih stoletjih pa je omejil vpliv srbskohrvatskega jezikovnega elementa samo na Belo Krajino. V pasovih, ki meje na tuje jezike, tako na Koroškem (proti nemščini), v Prekmurju (proti ma¬ džarščini), od Rezije do Istre (proti furlanščini s ka¬ snejšim italijanskim vplivom, ki je izhajal iz mest) so vplivi tujih jezikov tako v artikulaciji glasov, v in¬ tonaciji, melodiji, ritmu in tempu govora, v oblikov¬ nem sestavu, v besednih zvezah in v leksikonu izredno močni; najjačji primer za to je rezijanski dialekt, ki je ves pregneten s furlanščino, in pa osrednji pas ko- roščine z enakšnim nemškim vplivom; tu imamo zares že prave dvojezične govore. Če dovolj upoštevamo potek in možnost prve na,- selitve ter vse znane in jasne socialne prilike, zavisne od geografskih, političnih in gospodarskih razmer ter poznejše, štirinajst stoletij trajajoče mirno naraščanje in z njim združeno ekspanzijo prvotnih sedem enot, ki so jih istovrstne nove in stare ovire drobile na nove manjše enote, nam postanejo današnji slovenski dialekti in govori s svojimi zdaj večjimi, zdaj manj¬ šimi ploskvami in s svojo naravnost mozaično pestro 117 bujnostjo, polno najrazličnejših variant in diferenc, vendar izredno sijajen projektor življenja, ki ga je slovenski narod na ti in taki zemlji in v taki zgodo¬ vini mogel in moral živeti. Vsa gibanja ljudstva, vse druženje, vsa njegova pota in zveze vidiš v poteku izkazanih izoglos; tu je zveza jačja, tam rahla; na priloženem črtežu (št. 5) so te zveze, ki izražajo večjo ali manjšo sorodstveno, družabno stopnjo posebe ozna¬ čena Nekako po sredi, od jugozapada proti severo¬ vzhodu, ugotoviš pas samih rahlih zvez; skoro da prav v istem pasu leži tudi meja med refleksom e ali ie za dolgi š proti refleksu ei. Na ti črti se pričenja vi¬ šinski alpski svet; tako nam tudi to dejstvo pojasni, zakaj imamo v severozapadnem delu veliko število malo obsežnih dialektov in govorov, v južnovzhodnem nižinskem pa manjše število bolj obsežnih dialektov; tam so bile naselbine bolj osamljene, manj obsežne in promet med njimi je bil manj živahen; tu je lahka dostopnost storila zveze zelo živahne. Ta pojav nam tako rekoč sam govori o vseh faktorjih, ki so razčle¬ njevali alpsko slovanščino, ki se je — kot v nekaki defenzivi, faktično pa le ujeta v bazene in kotline alpskega in kraškega sveta — kot slovenščina za¬ mejila proti balkanski slovanščini in se še stalno dalje drobila na dialektične skupine, na dialekte in govore. Pri sledečem splošnem opisu slovenskih dialektov imamo vse tu navedene ugotovitve pred očmi; aku¬ stični vtis in posamezne značilnosti nam dado vpogled v bistvo vsakega dialekta, obenem pa nam zarišejo njegovo ploskev, kakor je na črtežu označena. Da so te meje in te dialektične aree le zunanja, metodično potrebna in dobra slika za življenje nekih kolikor to¬ liko določljivih govornih enot, to hočemo še enkrat po¬ udariti, čeprav smo že na začetku tega poglavja točno določili, kaj je jezikovni pojav zase in kaj dialekt v odnosu do različnih jezikovnih pojavov, ki se od kraja do kraja izpreminjajo. 118 Sorodstvene zveze med slovenskimi dialekti. 119 Koroška dialektična skupina (na čr- težu ploskev I, št. 1—6) je v svoji osamljeni legi, ki je le na vzhodnem robu dopuščala živahnejšo zvezo s štajerskimi dialekti, obdržala celo vrsto arhaičnih potez različne narave, tako sta na pr. refleksa za nosna vokala q, g še vedno odprta, široka vokala, da, v podjunščini sta v dolgih zlogih celo še do danes na- zalna; primarna skupina tl in dl se je tu ohranila dalj časa kot drugod in enakšno starino kot podjunski nosni vokali nam v tem oziru hrani ziljsko narečje, ki ima tl in dl še do danes; nezadnji besedni zlogi, ki so bili akutirani, so se tu mnogo pozneje podaljšali kot drugod, zato na pr. e takega zloga ni enak č-u stalno dolgega (proti gorenjskemu Idto — breg, do¬ lenjskemu Ujtu = brejg imamo na pr. v rožanskem dialektu lqlo in brlog ali tudi brig)-, ohranjena je do¬ ločna oblika adjektiva za srednji spol z običajno slov. kontrakcijo -oje > -e (nedol. dobro: dol. te ddr e); stare oblike, kakor dat. lok. sing roče, u Bilači so obi¬ čajne; oblika dveri ima na Koroškem (enako še v Re¬ ziji in na Gorenjskem) formo duri; razne leksikalne starine: vilaž ali vigred »pomlad«; adv. pozdš (za knjižno pozno); brdter, stezda; poper (proti: poper); grddi; 61, 6la; zaredi se »zatrditi« itd. Značilnost ko¬ roškega govora je v tem-le: tonično menjavanje je zelo izrazito (ponekod nastajajo zato postranski po¬ udarki, drugod se je že mesto akcenta pričelo premi¬ kati, če je bil rastoč, na sledeči, če je bil padajoč, na predhodni zlog, na pr. mčša iz meša prehaja v mešd, mgšd; okd pa v oko, rož. 6qo); kvantitetno razlikova¬ nje je točno; artikulacija ustnic in jezika je krepka grlo je napeto in malo dvignjeno, zato se jezične arti- kulacije usmerjajo naznoter: vokali so votli (predvsem a in o), vokala e in i imata svojo artikulacijsko točko nekaj više na trdem nebu, zato pa upognjen srednji del jezika, kar daje zamolklo barvo; prav zato moreta (po vsem osrednjem Koroškem) k in ch preiti v grlo in se glasita q in h in za r imamo zadnjenebni r; iz- 120 redno velaren je u iz v in L Kljub ti zamolklosti pa delata krepkost in jasnost artikulacije, intonacije in ritma koroščino jasno, razločno in mehko. Od drugih splošnih koroških pojavov je treba navesti še te-le: k, g in ch se pred e in i izpremene v č, j in š (roče, noje, oreši); skupina la da ua (kobiua); števniki od 40 do 90 imajo v svojem drugem členu besedo r$dT> »vrsta«: štiriredi, petred itd.; pero in uho sta debli na - 1: gen. pereta, užeta\ krajevni adv. nalik nem. hin-aus, her-aus na pr. se-Vbm> > souon; ta-Vbngln »tja noter« (v gorenjščini odgovarja temu dvobesedni izraz k§ nčt = tja noter) > tdntj; itd. Bogat je vpliv nemškega leksikona v vseh slov. koroških dialektih. — Za posamezne dialekte koroške skupine hočemo navesti le najizrazitejše značilnosti. Ziljski dialekt zožuje vse vokale v zlogih pred poudarkom (zanje je že običajno vedno glas a), dočim so posttonični vokali široki ali celo razširjeni ( e in o dasta potem «); v tem pojavu se očituje ista tendenca, ki jo razvija tudi gorenjščina v svojem pre¬ hajanju predtoničnega e in o v g (ali a) in u. Kvan- titetno načelo je povsem novo: dolgi zaprti nezadnji zlogi se skrajšajo, odprti pa dolžino obdrže na pr. zvlez-da zvldzda proti srloda. Za stara g in g v legi pred č (analogično preneseno tudi v druge lege) je zelo pogostno zastopstvo en, on: srenča, lenča; inf. lenči in potem tudi prež. lenžem, part. lengla (Ičnče, lenžan, Išngua); reni za vreč, obranč za obroč. Ohra¬ njena sta tl, dl (krlduo, jedua, rldle), prefiks vy-, la- biodentalni v (t. j. v pred e, i, r, l) se govori kot b (veliko > bilko). Zanimive so oblike, ki so nastale radi onemitve glasov S in j v določenih legah, kakor čelo > čelo (gl. str. 99); množ. noge je dalo noje, po onemitvi glasu -j- pa * noe z novim hiatičnim u za vokalom o: n6ye\ krava > krda\ videla > bldaa (preko vld§Ua). Za knjižno dež, dežja govore Ziljani ddžn, dbžha, srajci pravijo srejUe, vprašujejo z be¬ sedico kdj (naše kaj) in njihov pogojnik se glasi bč- 121 sem, bdsi, bd; bdsva; bdsmo, bdste, bdso in spaja staro bč z novo tvorbo, naslonitvijo na prezens pomožnega glagola. R o ž a n s k i dialekt (št. 2) je vse e-jevske gla¬ sove (iz e, e in g) v kratkih predtoničnih in zaprtih posttoničnih razširil v a (uratand za vreteno; pdmat), enako v kratkih zaprtih poudarjenih (zaldn za zelen, urd/ za oreh, čoudq za človek). Po asimilacijski zožitvi pa je v posebnih legah (predvsem pred mehkimi so¬ glasniki) e zožen v d, večkrat skoro v i (zamolkel glas) na pr. bisida, Udsli za oslej. Ker je še staroaku- tirani š dal drugačen refleks kot stalno dolgi, je tako v tem dialektu na pr. pri oblikah besede oreh za e izredno pestra variacija: nom. sing. urd/, gen. urgha, nom. pl. urijše, gen. url-r, nom. smrgqa, lok. na smro- čo, gen. pl. s mriq. Značilen je asimilacijski pojav, ka¬ kor onemitev začetnega j- pred a (ajce za jajce), dubo- qo in tudi z mladim protetičnim h-: haubdqd za jabolko in prehod a (tudi onega iz e) v o: čelo se glasi čago in čouo, kiselo da čhsbuo, dalje prim. še prouo za prvi, torno za temu itd. Glas k se izgovarja kot grlov za¬ pornik q (ponekod je komaj še slišen), -h- pa med dvema a-jema rad onemi: nehati > * nahati, zdaj ndto; gluhega se glasi hdšd (kajti g je prešel v h, lu je dalo uu in nato u, h se je pred e-jem zmehčal v š in e je pred poudarkom dal a, -egd torej -ahd, po one- mitvi -h- najprej -ad, kar se je skrčilo v -d). Za dva govore dbd, za zvezda enako zbiozda, zdrav pa se glasi strou, straua; nisem in nimam sta podkrepljena z novo nikalnico nič ali nak in obrušena v nč, č, q: nčisom, čisom, nčSmam , qnbmam. Ohranjena je še oksitoneza v tipu žend ( sastrd, hord, čoudq, r osata); stara je ob¬ lika mg iz mogg za naše morem in pogostna je konč¬ nica -6 v III. pl. prež. glagolov 3. in tudi 4. vrste (nasd, sošo, drčd, pušld). Omeniti je še treba besedo nedel (na Zilji v pomenu »sopraznik«) mase. s po¬ menom »praznik«, manjšalno nedelec pa pomeni »so- praznik« (ndiu, ndiuc), nedelja pa pomeni tudi naš 122 »teden« (prim. v brižinskih spomenikih gen. sing. ne¬ dela »praznik«), Obirski dialekt (št. 3) se že oddaljuje ro- žanščini in približuje podjunščini; zanj je tipična zelo napeta artikulacija dolgih vokalov, zato imamo v razmerju do rožanščine že ozke vokale za i>, z>, p, p (e, p) ali celo že diftonge (te, itp); tudi sekundarno poudarjena e in o v tipu ženk sta napeta, ozka, a za¬ molkla glasova; rožanski pojavi k > q; g > h so tu še znani, ne pa več palatalizacija velarnih konzonantov; na podjunščino nas vodi stalna pomaknjena akcentua- cija tipa dko ( oq ; uho = uoy), od vzhoda prihajajoči pojav samo Jne^ mrdajoče intonacije ter več posamez¬ nosti, kakor p&jentc (mesene pozna tudi rožanski dia¬ lekt), vadine za ledine in podobno. Podjunski dialekt (št. 4.) je široki koroški p razširil v a, zato imamo tu dan (ne den), maša; tudi za kratki akcentuirani a je ponekod (bolj v severnem pasu) običajen a (n&s, ngs in nos za danes iz * dnos). Največja značilnost podjunskega dialekta pa je zastop¬ stvo nosnih vokalov p in p: v dolgih zlogih p>q, Q> g (ponekod še širok, drugod ožji, a votel glas); v nepoudarjenih zlogih je za p glas a, za p pa (kakor za etimološki o) glas u, ki pa se more tudi reducirati; prim. pqta, jqza, tqča, zqc (drugod na Koroškem zec iz starejšega * zpc, ki je nastalo za zajqct>), rtjp, grqš, ušqtd itd. proti tihua < telq, štirradi, vigrad; zgb, mgka proti mgja za imajo, brgdu za acc. brado itd.; v severnem in vzhodnem pasu se tudi pri q zgublja ali celo že zgubi nazalnost, zato pa je pri p v severnem delu nazalnost jačja kot v južnem in njegova široka narava je izredno močna (q za p, a zel q v Djekšah pa do Drave). Druga velika posebnost podjunščine je ta, da je l pred p-jevskim glasom za t>, fe, p, ko je ta prešel v a , postal velaren in je kot stari velarni l pre¬ šel v u: gledati je dalo * glgdati > * glqdati, glqdati in danes se glasi guqt ; klečati je kuqčat, kleti je kutjt, ledina je uadina, leča je udčd (v vzhodnem delu, na 123 severu pa ostane taca, hlddam), knjižno lan (koroško len) se glasi uqn itd. Dolgi a se je velariziral v široki g (ž$ba, kuabosa, brgtar), nosnika m in n prenašata v dolgih zlogih nazalnost na sosednji vokal ( dqn, mg- suu za maslo, sugma za slama), za n ima pa ta dialekt I, ki nazalira ves zlog (panj se glasi pqi\ za konzo- nanco je že j: ogenj > uagii). Končno je omeniti še »štekanje«, ki je znano tudi še mežiškemu dialektu in savinjskemu pod Solčavskimi gorami, t. j. podkrep- ljevanje zaimkov in prislovov iz korena * to- z bese¬ dico še (ki se je obrusila v š-), prim. tu »tukaj« proti štu »prav tukaj«; tok »tak«: štgk »ravno tak«, štčkei »tukaj« (v Rožu: tega), št Mi, -a, -u »prav ta« (staj. toti, -a, -o). V severnem govoru podjunščine (nad Dra¬ vo) pa je še več rožanskih potez (k > q; g > k; dba; akcentuacija zaldn). Mežiški dialekt (št. 5) ima od vseh koroških edini v kratkih poudarjenih zlogih a za a (mdgua, nas za * dnos) in v sekundarno akcentuiranih zlogih je a tudi še za f in g (mdso za meso, ritka za roka)-, za palatalnimi konzonanti je a preglašen v d. Mežiščina in sosednji pas podjunščine ne razlikujeta več med rastočim in padajočim poudarkom, marveč imata — kot štajerščina — le padajočega, ki pa ni tako inten¬ ziven in melodično visok kot v štaj. dialektih. V instr. sing. fem. se tu že javlja znana štaj. končnica -oj (roki)j, guau,6y, v neakcentuirani legi je -oi prešlo v -v. ribi). Beseda daleč se že glasi dduč; poleg štiradi, petred je celo bolj v navadi štirdisSt, pediset-, v adj. s sufiksom -ok se je izvršila zamena s suf. -ek iz -i>fci>: višek, guilbek, šorek; znano je še štekanje in omembe vredna je beseda modlitua. Remšniški dialekt (št. 6.) govori (kakor po¬ horski) za sekundarno akcentuirani o v tipu noga glas a, ki more biti ali dolg ali kratek (kakor na Pohorju), na pr. dsa in dsa za osa, kdza in kciza. Dolgi g za. d veže naš dialekt z istim podjunskim pojavom in v južnovzhodni smeri s štajerskimi dialekti. Skupini tl 124 in ki, dl in gl sta druga poleg druge v rabi: dlaka se glasi ali dl§ka, ali pa glQka. Poleg gldbek, vosek slišiš tudi globak, vjsdk. Koroških je še vse polno posebnosti, kakor stezda (e za a je pa že štajerski), dasro za dobro, vedniti, zde, čisn poleg nlsn, kgr < kar »ne« itd.; na štajersko pa kažejo dveri, d&ui, loti, mija za midva, cerkva itd., dalje tudi pogostna femininizacija nevter: akna, gen. akne za okno-, vuha, vuhe za uho-, očiesa, oliese za oko-, koliesa, -e za kolo-, kopita, -e za ko¬ pito itd. V zgodnji dobi se je tudi rezijanski dialekt (št. 7.) udeleževal jezikovnega razvoja, ki se je javljal na Koroškem. Ko pa je bil slovenski živelj v dolini reke Bele (na črti Moggio—Pontabelj) romaniziran, je bila zveza s koroščino pretrgana in odslej morejo seči v Rezijo eventualno le še beneško-goriški inovacijski valovi. Tako ima rezijanski dialekt i nekaj starih ko¬ roških, i nekaj splošnih zapadnoslovenskih potez. Iz koroškega jezikovnega središča je dobil na pr. razvoj 'h in v, ki sta dala sprva tudi tu f v dolgih, a v kratkih zlogih, a v lastnem nadaljnjem razvoju je rezijanščina g zožila do e, v soseščini m in n celo v i, kratki a pa je razvila v d in dalje še v a (test za knjižno tast', din za dan, mtta za mdša; ov&s, palač)-, enako je v last¬ nem razvoju ie in uo iz e, e, d monoftongirala v i, u (brik, lid za led, buh); poznejše podaljšanje ne- zadnjih akutiranih zlogov odseva iz nasprotstva sing. Uto: plur. lita (prim. ziljsko Uito: liote); akcentuacija oko za okd; štetje Uredi, patgrdu iz * pet-redov; oblika dažnd kot gen. k nom. d&z in še več drugih arhaičnih potez je v Reziji in na Koroškem skupnih (gl. doli); vsi ti pojavi vodijo v zgodnjo dobo. Od goriške strani pa so segli v Rezijo sledeči pojavi: g se razvije v 7 (v samostojnem rez. razvoju še dalje v h ali pa celo onemi in more potem nastopiti kontrakcija: bogdt se še govori v najzapadnejši rezijanski vasi, na Beli, drugod pa boh&t, ali bodt in bdt)-, končni -m se iz- 125 premeni v -n (ta inovacija je pelo stara, saj je s te strani segla celo v ziljsko narečje); skupina la se govori kot la (in tudi predsoglasniški in končni l sta v samostoj¬ nem razvoju dala srednji l, le najvzhodnejši del Re¬ zije ima u: pepel bolha, na vzhodu pa pepeu, bouha)', stari č iz tj je ohranjen, l’ se izgovarja kot j in z be¬ neškimi ter goriškimi govori so skupne oblike gen. pl. kozi, hori, razrešitev skupine čri- ( čirišna ), podvojitev predlogov s in iz v s is, siz, prestavitev ubiti v buiti, oblika vtnii za večji. Od samostojnih novosti (nekatere smo že omenili) v vokalizmu so najvažnejše te-le: dolga I (iz i in y) in u (iz u) sta postala srednjejezična napeta zamolkla vokala y in U, dolga ozka e in p (iz staroakutiranega e in novoakutiranih e in o) sta v enakšnem razvoju postala enakšna g in o (tudi kratko akcentuirana padajoča e, o dasta isti rezultat); ko so bili ti pojavi že izobraženi, je nastopila tendenca šib¬ kega artikuliranja kratkih vokalov in ta se je v Reziji izrazila predvsem kot prevladanje kvalitete akcentui- ranega vokala nad kvaliteto neakcentuiranega (kot vokalna prekozložna asimilacija ali harmonija), pri i in it pa kot opešanje intenzitete (prehod v č, o). Rezi¬ janska vokalna harmonija je v dveh smereh razvita: 1. kvaliteta (ozka ali široka) naglašenega vokala do¬ loča po sebi tudi kvaliteto nenaglašenega ( utruk , ni- stit za nesti, mliku, t. j . e > i, o ~> u zaradi akoentui- ranega u, i)\ 2. če je naglašeni vokal jasen (ali zamol¬ kel), postane tudi nenaglašeni jasen (zamolkel), na pr. kozd z jasnim -o- proti koze z zamolklim -o -; neakcentuirani e je po akcentuiranem A prešel v a ( sastrd, kdmahe). Od drugih značilnosti navedem še: postanek prehodnega p, b ali f med u in sledečim dentalnim zapornim elementom ( ouca > oupca, opca; v sredo > uf srido); nagnjenje k onemitvi končnih soglasnikov; po drugih infinitivih so tudi inf. tipa reči dobili na koncu -t: nesti > nistit, reči se glasi ričit, za moči po prež. mor št (starejše * mori-t ); staro štetje (kakor v koroščini) se izpreminja v štetje po dvajse- 126 ticah ( dvakrat dvajset = 40; trikrat dvajset in deset = 70). Od arhaičnih potez rezijanskega dialekta so naj¬ važnejše ohranitev imperfekta, ostanki aorista, pogoj¬ nik z aor. be, oksitoneza v tipu žami, nohd, mahld in cela vrsta posameznosti, kakor kontrahirane oblike rna za moja, miha za mojega (iz mega), čon za * ch^fg, ohranitev prefiksa vy- (vihndt, viričet), vrstilni štev- niki ( de nat sni = ednajstni', analogično tudi tretni, Urtni, petni itd.), besede bratar, po zde, sraka za sraj¬ ca, vilažej, ve če »zbor, obravnava« itd.; staro plast germanizmov je pregrnila močna plast furlanizmov. Primorska dialektična baza (na črtežu ploskev II. s št. 8. do 15.) ima dokaj pojavov skupnih z rovtarsko, tako zlitje rastočega in padajočega poudarka v enega samega padajoče-rastočega z bolj izrazitim pi-vim elementom, opuščanje izrazitih dolžin in napetosti jezične artikulacije, vsled česar so vokali tipa i, e, o, u običajno široki, indiferentni, čeprav so tonično jasni in visoki; dolgi e-jevski in o-jevski vo¬ kali se razvijajo v smeri na diftonge ie, uo, za t> in v je v dolgih zlogih «, v kratkih pa se v primorskih dia¬ lektih javlja na zapadu d, v južnovzhodnih govorih pa a-jevski srednjejezični vokal; glas g je prešel v y in v vseh primorskih govorih je palatalnost pri d, šč, n in V še ohranjena in krepka. Večjo razliko do rov¬ tarske skupine tvori predvsem ritem in melodija; v rovtarskih je sekajoče in pojoče menjavanje z izra¬ zitim začetnim iktusom in sledečo visoko, ravno se gibajočo melodijo zelo poudarjeno in ima ponekod tolikšen vpliv, da izpremeni mesto besednega poudar¬ ka, da ne dopušča dolžin, da zožuje kratke vokale in podobno. Za beneške dialekte kot ožjo skupino zase (št. 8., 9. in 10.) je značilen a ali g za kratki a, prehod V v j (ljudje > judji, zemjd), razvoj končnega -m v -n, prestavitev ubiti v buiti in razrešitev ire- v čere-; vsi imajo dolgo obliko infinitiva, končnica III. pl. prež. 127 glagolov III. vrste 2. razreda (prvotno -e) je analo- gično nadomeščena z -o (ležd v ležd po reko, nesd) in nato je pristavljeno še -jo (spe v spo in dalje spoja,' htč v hto, zdaj td in tdjo). V terskem, in nadi- š k e m dialektu (št. 8. in 9.) je še ohranjena oksito- neza v tipu žena; stare oblike tipa na praze, v trebuse, na roče; skrčenke tipa ma iz moja; akcentski premik tipa mlieko v mlieko; prefiks vy-; nazaliranje vokalov v zlogih, ki jih zapira nosni soglasnik ( znam se glasi znq,n). V terskem dialektu nas še marsikaj spominja na Rezijo (akcentuacija oko; futur s (o, tu; štetje po dvajseticah; tvorba superlativa z naj-; leksikalni arha¬ izmi in furlanizmi; pogojnik z h e ); značilno je za ter¬ ski dialekt menjavanje med ozkim o in m v končnih nepoudarjenih zlogih; dalje ou v dolgih, u v kratkih zlogih za nekdanji zlogotvorni l in oblika gen pl. fem. (in tudi mask.) na -e (ouce, woukd za knjižno ovac, volkov). Nekaj je še sledov jezika čakavskih beguncev, ki so se pred Turki umaknili semkaj. N a d i š k i dialekt (št. 9.) akcentuira že okuo, tvori super¬ lativ z nar-, futur z bom, šteje na desetice; v njem je vsak ou asimiliran v u (wuk za volk; buna za bolna; damu); stare oblike želejon, želdješ (za knjižno želim) so še ohranjene. Obadva dialekta okrepi j ujeta prislovne zveze s prisl, ta (ta z Vidna, ta nčtre), za gr pa imata h. Teh pojavov vbriskemdialektu (št. 10.) ni več; zanj so značilni vokalno-harmonična menjava med g, in e (kakor na Krasu) in refleks a za p v dolgih zlogih (tudi še na zapadnem kraškem robu, št. 11.), na pr. pata, jdtre, imd, zbd — zob6; razni pojavi nepoudar- jenega vokalizma kažejo na kraški razvoj in tudi akcentski (žena, mčyla, rdka za roka, šgrok itd.). Od tu se širi na sever pojav, da ima beseda kri s-sklanjo (gen. krvšsa). Kraški (št. 12.) in notranjski (št. 13.) dia¬ lekt imata zelo dosti skupnih potez, kakor razvoj dolgega u v il; g v y; akcentske analogije tipa rojen poleg rojdn, kusu in pokosiu (za in poleg prvotnega 128 kosiu in pokusu) ; ohranitev končniškega -i; oblike par fanta/, sas fdntami; glagolske končnice -sta, -ste (zndsta, zndste); kratka oblika infinitiva; prehod gla¬ golov VI. vrste v V. (se sramdva, sramdvat se); pre- zens rdnem za ženem; oblike zdčnt, je primu, primla (knjižno začeti, je prijel, -a). Za kraški dialekt je posebe poudariti m za p, podaljšanje mladega e v e (kddit poleg in za kedit, knjižno kaditi), redukcija vseh kratkih vokalov v p ali e (a pa da 0 ) in redukcija kratkega končnega-^ v -a (tdla za tele), razvoj dol¬ gega zlogotvomega Ivu (du/ za dolg; boha za bolha), menjava med m in n za prvotni -m v izglasju, dalje še č in šč in omeniti je še ie za dolgi d (proti notranj¬ skemu ej). Notranjski dialekt (št 13.) je izšel sicer iz dolenjske dialektične baze, a v poznejših časih ga je kraško inovacijsko valovanje povsem pregrailo (ne le po posameznih pojavih, marveč tudi z vsem govornim načinom); najvažnejša dolenjska inovacija e > ej pa ga je še zajela, dalje je tudi izglasni -o razvil na dolenjski način v -u (dnu, jutru) in obdržal je temno e-jevsko barvo polglasnika (samo vipavski govor ima a-jevsko). V južnem pasu ima še zanimive posebnosti, ki se nadaljujejo tudi v Istri, tako palata- lizacija k, g in ch v k’ j in mehki /’, iterativa na -Svati (izgubijdvati za knjižno izgubljati). Brkinski dialekt (št. 14.) je v marsičem blizek kraškemu in južnemu notranjskemu (za dolgi d ima ie; za dolgi u glas ti; y za g; velarizirani la in prej omenjeno palatalizacijo velamih soglasnikov v č, j, š; za dolgi zlogotvomi l govori u). Od šavrinskega (št. 15.) se loči po tem, da je ta dolgi a velariziral v d; e v tipu ždna je razširil v a (sdstra); za dolgi d ima monoftong e; a v tipu magla je izpremenil v a (mdgla); posttonični e izgovarja kot a (rdčan za rečem); ima že g, la, ne pozna razširjevanja moških osnov z -ov- (rdge, ne rogčve), pač pa ima pogojnik bin. 129 Najzapadnejši govori rovtarske dialektične sku¬ pine (gl. str. 126; na črtežu ploskev III. s št. 16.—25.), to so borjanski (št. 16.), kobariški (št. 18.) in bovški (št. 17.) govor, ki jih kot ožjo enoto imenu¬ jemo s skupnim imenom obsoškidialekt, imajo še več pojavov podobnih kot sosednji nadiški. Razen v bovškem koncu se je še ohranila oksitoneza žend in magld, povsod je znana asimilacija dolgega ou v u, dolga oblika infinitiva, prefiks vy- (tudi še na Tol¬ minskem), ojačevanje predlogov in prislovov z adv. tu in tam, prehod končnega -m v -n in vse polno leksi¬ kalnih skupnosti in starin; v južnem delu je še izka¬ zana akcentuacija mleko. Posebnost obsoškega. dia¬ lekta je prehod labiodentalnega v > b (prim. še na Zilji in na Tolminskem do Avč): člobik, bino, belšk za velik, psok za visok. V borjanskem govoru nazalizi- rajo nosni soglasniki zlog, če ga zapirajo (dqn, muzqn za molzem), za f se govori h (hižou za fižol, kohš za. kofe »kava«). V kobariškem govoru je zanimiva oblika nom. sing. oksitoniranih ženskih samostalnikov na -o (asd za osa, ph6 za bolha, sto za, trnd; ta yard je psa- kil); dalje udi za oko (bovško udi, v Podmelcu wdi), izvedeno iz plur. oči; pod Krnom se že končni -d glasi na tolminski način kot medzobni th. Bovški govor akcentuira žima, predtonični vokali se zožujejo v a (ali tudi oneme), skupina vo pa da ud (udda za voda, udzen za vozim); korenski poudarek pri glagolih 3. in 4. vrste (živon za živim, puston za pustim) je v Bovcu in na Tolminskem znan; posebnost je, da ima nom. brat v kosih padežih še bratra, kri ima v gen. krjd in krvi si. Z rovtarskimi dialekti gredo vštric oblike cuddem, cudst; drdwa za drva; douri za duri, deloma tudi bldzar (na Tolminskem brozor, cerkljan¬ sko bldzar). Tolminski dialekt (št. 19.) pozna popolno akanje; krajša dolge diftonge (pduc za pduc, knjižno palec); prvotno porazdelitev w:b za starejše u :v je z analogijami razvil v splošno omahovanje med w in Zgodovina slovenskega jezika 9 130 b ne glede na izvor (brat je knjižno vrdt, wrdt pa brat; baba se glasi wdba ali bawa); zveneči soglasniki postanejo v izglasju nezveneči, samo b in d sta se razvila v / in medzobni th (bdf za bob, mldth za mlad); na gorenjski in koroški način so se velarni soglasniki pred e in i palatalizirali (čisela za kiselo, naje za noge, plid za bolhe); za skupino tru nastopa trou (droiva, črou, umrou za umrl; ta pojav ima svoje središče na Cerkljanskem); zanimive so še oblike člS- bek za človek; lunica za plenica; kdr ali tudi kd za kadar (ko); nazaj pomeni »nazaj« in »zopet«; novo stvorjeni predlog nas (ndz niwa — z njive) pomeni z, iz in po razmerju tak: kak nastali adv. kuste, kdste znači »tako« (cerkljansko kujst, -a, -o »takšen«), V sloveniziranih vaseh Nemški rut, Stržišče in Podbrdo govore za slov. s in š glas s, za z in ž glas z, slov. c pa se glasi kot c. Južni del tolminšoine se že tako približuje briškemu dialektu, da ga je kljub izrazitim tolminskim pojavom (popolno akanje; menjava w in b) treba smatrati za poseben govor; v tem banj¬ škem govoru imamo za g široki o, za dolgi q pa a, palatalizacije velarov in premika izglasnih b in d ne pozna, pač pa menjava izglasni -m z -n; zanimiva je oblika pluka za pljuča. Cerkljanski dialekt (št. 20.) pozna palatali- zacijo velarov, popolno akanje, krajšanje diftongov, preglas a > e za palatali, oblike lunica, kujsti in pod., ima pa v dolgih zlogih za zlogob'orni l diftong ou (tolm. u); prefiks vy- (tolm. bo-) in ojačevanje prislo¬ vov z adv. tu, tam mu nista znana, labiodentalni v je ohranjen (razmerje u : v ); za izglasna b in d ima starejšo stopnjo kot tolminščina (aspirirana p h , t h ). V obliki nom. sing. neut. je po dialektičnem mešanju možna dvojna oblika (pisma in pismu za knjižno pismo). Dolgi e govore tu kot ozki i (litas za, knjižno letos) in a je v kratkem akcentuiranem zlogu prešel v o (tb'ma, stoza, doz, smort); že prej smo omenili pojav drbvoa, mrowa za mrva. Intervokalični posttonični v 131 je pred e in i prešel v i (človek je prešlo v člavik in potem v čldjilc, čldik, čldjk; prvi > provi in zdaj prej, obrvi > abrči). Kratko poudarjena i in m se glasita S,d in sta zelo temne, široke narave. Participi ženskega in srednjega spola (tvorba na -l) so pri gla¬ golih z osnovo na vokal navadno brez -la, lo (za delala govore dila, je zgorelo se glasi zgarr, tu gre za po¬ sploševanje oblike tipa ba < * baa za bala, kjer je sredinska zapora pri l bila reducirana). Črnovrški dialekt (št. 21.) ima s cerkljan¬ skim nekaj važnih potez skupnih (-dvi > -ai; preglas a > d; drowa; douf), ne pozna pa sekundarne pa la¬ ta lizaci je velarnih konzonantov, ni mu znan pojav tipa delala > dela in izglasni zveneči soglasniki so tu še zveneči (samo -g se glasi kot >). Značilno je zanj, da ima za vse e-jevske in o-jevske glasove v dolgih zlogih enakšen refleks id, do; posttonično akanje je omejeno le na končnico -o v acc. in instr. sing. fem. in -mo, -jo v I. in III. plur. prež. (tako še v vseh rovtarskih dialektih odtod na vzhod); njegov srednje- jezični vokal je a-jevski (za palatali e-jevski; kraška inovacija); l pred velarnimi vokali je velariziran; zanimiva je palatalizacija nogč > nogid in nato anti cipacija v * noige, zdaj nšiye (enako v poljanskem dialektu); s poljanščino ga še veže akcentuacija oko za oko, ki pa je tu omejena še na dvozložnice. Poljanski dialekt (št. 22.) ima ritmično-me- lodično noto rovtarskih dialektov najizraziteje izobra¬ ženo; padajoči poudarek se je v besedah in besednih zvezah preselil kot močno zasekan poudarek za en zlog proti začetku, na starem zlogu pa pušča dolžino, dvigne melodijo in jo narahlo zavija navzdol (boliezdn; usiedšm se; potok; orššl sd se za razšli so sš); v tipu mogld je akcent pomaknjen za en zlog nazaj (mčyla). Nekoč je imel poljanski dialekt dva srednje- jezična vokala (horjuljski ju še ima), danes le še e (jasen, tonično visok), ker je temni in nizki prešel v o (mdyla, torna; son za seno; vokalični 9 * 132 r da ar, sekundarno poudarjen pa or: črjau za rjav, ormen; prefiks raz-, reduciran v ar z-, znova akcentu- iran orz-, z disimilatorično redukcijo glasu r pa oz-: arz was »iz vasi«; drsipčan »razsipčen«; ozvarzddn »razuzdan, razbrzdan«). Zanimiva je še nepoenostav- ljena glasovna skupina dveh dentalov; hott za hodit, vitt za videt, posti za pustit (pri infinitivih; glas tt ima v sredi dolgo zaporo, pavzo). Za dolgi o ima po- ljanščina čisti ozki q. V du. in plur. oblikah glagolov 3. in 4. vrste je na gorenjski način -i- zamenjan z ana- logičnim -e- (speva, spevna, spPAe za spiva). Škofjeloški govor (št. 23.) ima v dolgih zlo¬ gih za vse e-jevske glasove izredno ozek e, za vse o-jevske pa enakšen 6 (nedomačin sliši enostavno i in u). Pod poudarkom so zlogi tipično padajoči, govorni način je zelo visok in dokaj hiter, zato dolžin (razen v primerih s psihičnim poudarkom) sploh ni. Tudi se¬ kundarno poudarjena e in o (žšna, ndya) sta zato ozka in kratki & je dal d; predtočni e je zožen v i, o pa v u; ou iz vokaličnega l je asimiliran v o; mnogo po¬ javov je skupnih s selščino in gorenjščino (predvsem v konzonantizmu; končni zveneči soglasniki pa so še na pol zveneči). Za logaški govor (št.25.) je tipično raznovrstno križanje izoglos, ki prihajajo ali od Črnega vrha, od Horjulja in tudi z Notranjskega; za dolgi d ima že e (horjuljski refleks), pozna pa še kraško menjavo med a-jevskim in e-jevskim srednjejezičnim vokalom, črno- vrški obseg akanja, preglas a v d, akcentuacijo m$yla, velami l, končne zveneče soglasnike, maskulinizacijo nevtra in še nekaj primerov tipa drdwa; akeentuira pa že ako, intonacija mu je enostavna. Za nekdanji n govori f, ki nazalira tudi sosednji vokal. Horjuljski dialekt (št. 24.) je edini rovtarski dialekt, ki razlikuje padajoči in rastoči poudarek; tega pozna tudi na kratkem zlogu in sicer v tipih, ki imajo v dolenjščini še končno kratko naglaševanje (mdyla, kazuc, začnem). Vokalični sistem je že gorenjskemu 133 zelo enak (e-jevski dolgi vokali se glase vsi enako, namreč e, o-jevski pa o), sekundarno poudarjena e in o pa sta slična dolenjskim refleksom (j,d , ua); srednje- jezični vokal je po soseščini in melodiji ali jasen ali temen; predtonični e je zožen, zanj i ni redek glas; palatalna V in n sta ohranjena, drugi kot nazalizira- joči j. Na gorenjski način govore tu spdwa, spčma. Znana je le kratka oblika infinitiva. Selški dialekt (št. 26.) je prav za prav že go¬ renjski govor; njegov vokalni sistem je gorenjski in vsi tipični gorenjski konzonantični pojavi so mu znani; tudi ves glasovni karakter je isti. Razlika med rasto¬ čim in padajočim poudarkom mu je znana, značilno pa je zanj, da sta dolžini i in m postali nadkratki. Predtonična e in o sta ohranjena, končni zveneči so¬ glasniki so še na pol zveneči. Skupina la je izkazana kot la. Ob njegovih robovih na jugu in zapadu pre¬ vladuje rovtarski (poljanski in cerkljanski) ritem in melodični značaj, drugod pa se selščina močno pribli¬ žuje gorenjščini, predvsem bohinjskemu govoru. Gorenjski dialekt (št. 27.), ki kaže v svojih obrobnih pasovih bližanje k sosednjim dialektom ter izobražuje na ta način več govornih nians, ima pala- talen glasovni karakter, jasno artikulacijo', razlikuje padajočo in rastočo intonacijo, melodično se giblje v nižji plasti visoke lege; ritmično je blago umerjen. V dolgih zlogih (gorenjska dolžina je dosti manj izrazita kot dolenjska) ima ta-le vokalni sistem: z govornimi variacijami e v e ali a in o \ u (ukanje proti akanju v dolenjščini in v nekaterih rovtarskih 134 dialektih pa je lastno le predtoničnim zlogom); v post- toničnih zaprtih zlogih je akanje skoro povsod obi¬ čajno. Od konzonantlčnih pojavov je treba omeniti: prehod la v ua (in s tem zvezane analogične zamene starega v z l, tip gvale, cerkle, mrtlaga; v bohinjskem kotu prehaja la po asimilaciji in deloma po mešanju s tolminsko govorico priseljencev v la)-, za V in n po¬ zna gorenjščina l in n; izglasna b in d sta premak¬ njena v severnih govorih v / in th ali celo s (zof; grath in grcts za grad), drugod sta nezveneča p, t; enakšen obseg ima sekundarna palatalizacija velarnih soglasnikov (skupina ng je dala v tem primeru ni: štenže ); tipične so gorenjske asimilacijske premene tk v thk ali /k (sua/ko); tt v tht ali /t (pri-/te za pridite); -d v -y pri predlogih o/, pre/, me/, po/ itd. (po/ pan/p; puypuat za podplat); tc v sc (žeučsc za ielodec); pš v uš (ušenica; Uuš za lepši); pc v fc {grafca za vrabca); sekundarno tj v k (č; trek, trdka; k e iz tja, v severnem delu: ireč, čš); mn da un (ud- kouna; spdunt, tudi spdnt za. spomniti). Nevtra so — razen v sevemozapadnih pasovih — maskulinizirana; gen. pl. nekdaj končno poudarjenih ženskih imen ima običajno končnico -d (žena, skaud, zvezda); dat. in loc. mase., neut. imata za -u zdaj -o (ngrrio; pso, na Udo); infinitiv ima dolgo obliko, v zgornjem delu običajno še na -e (iz -i); inf. pridat, naidat za. priti, najti (po prež.; pri drugem glagolu tudi v part. sam ndidu, ndidua, so ndidla); spdua, sperno; za gorenjščino so še značilne oblike duri, nisem in nimam, d(ms za danes, gun za oni, me m za mimo. Dolenjski dialekt (št. 28.). Kljub obsež¬ nosti kažejo dolenjski govori ozko skupnost (ob ro¬ bovih vezanje s sosednjimi dialekti; tudi v dolenjščini sami so nekateri pojavi omejeni le na en del govorov). Dolenjski izgovor je počasen, kvanti te tna nasprotstva so izrazita; glasovni karakter je indiferenten, napeta in visoka artikulacija sta tuji; točno je razlikovanje 135 med padajočo in rastočo intonacijo in tipična je nizka tonična lega za rastoče poudarjene zloge; neakcentu- irani (predtonični) zlogi so tonično visoki in ravni. Dolenjščini so lastni ti-le pojavi: dolgi o je prešel v u, posttonični končni -o v -u (mleiku), akanje na za- padnem robu ni znano, drugod je omejeno le na pred- tonične zloge in na posttonične zaprte. Sekundarno po¬ udarjena e in o sta se razvila v ie in ub\ za q in aku- tirani e ima dolenjščina diftong ig, za q in akutirani o pa ti,Q, za dolgi e pa ei; refleks nekdanjega vokalič- nega r ima zdaj že skoro povsod obliko ar. Skupina U je ohranjena (proti gorenjskemu š), za n ima ve¬ čina govorov (razen zapadnih) komaj še nazalni j, zvečine že samo i. Oblika infinitiva je kratka; v i-part. se d, t nista restituirala (bou, biipla proti gor. bodu, b$dla). Vzhodni govor (št. 30.) zateza še bolj izrazito in zato je osnovno dolenjsko bazo v marsičem po svoje dalje razvijal: dolgi j v ei, a; dolgi u v ou ali celo p; ei za e v de in d. Podobne razvoje (od ožjih k šir¬ šim vokaličnim stopnjam) imamo tudi pri diftongih ig, tuj. Osrednji dolenjski govor je ud za sekundarno poudarjeni o asimiliral v 6 (ndga); v diftongu ib za sek. poudarjeni e je drugi del se razširjeval po go¬ vorih različno (id, ea), za palatali je po osrednjem in vzhodnem delu zanj le še a (Žana za žšna, čdlu za čelo). Dolgi u je v centralnem in severnozapadnem pasu izkazan kot u in nekako v istem obsegu je dolgo po¬ udarjeni a za nekdanjima l’ in n prešel v d (iblgdna za Ljubljana); refleks aj, za dolgi e je značilen za rib¬ niško dolino, Menišijo in Dobrepolje. V posavskem pasu se že pojavlja štajersko poudarjanje (mbgla, sdrce ). — Medijski govor (št. 29.) ima poleg osnovnih dolenjskih potez že nekaj štajerskih (pomak- nitev akcenta v tipu megld na začetni zlog), od teh je najpomembnejša ta, da ne razlikuje več dveh into¬ nacij, marveč ima le padajočo; na gorenjski način pa zožuje predtonični o v u, kratka i in u je reduciral v e, o, skupino tj je premenil v k, šč pa v š in proti 136 dol. bou ima bodu, dalje nisem in nimam ter dolgo obliko infinitiva. V Beli Krajini in ob Kolpi od Broda do Zdihovega (pod kočevskim nemškim otokom) se je od začetka 16. stoletja naselilo shrv. prebivalstvo, begunci pred Turki. Slovenski živelj je bil prešibek, da bi shrv. asi¬ miliral, zato je govor teh predelov še danes pravi me¬ šani shrv.-slov. govor, ki dobiva v njem shrv. element tem večji obseg, čim bolj gremo v smeri proti jugu. Shrv. vpliv je čuten in zaznaten vseskozi; izdaja ga vsa artikulacija, vse polno glasoslovnih in oblikovnih pojavov, predvsem pa skladnja in leksikon, ki odseva iz njih vsa narav shrv. bogatega in sočnega izraževa- nja. V severnem delu, v šokarskem govoru (št. 32.) najdemo še nadaljevanje nekaterih dolenjskih novosti (dolgi o v m; nosnika g in p sta izkazana z diftongoma ie, Ho; dolgi u se glasi u ; srednjejezični vokal je v kratkih zlogih ohranjen; za zlogotvomi l v dolgih zlogih ima ta govor še ou), ki se tu in tam še skušajo uveljaviti v sosednjem robu (Čmomelj- Metlika in Čmomelj-Dobljiče); izraziti shrv. jezikovni element pa je tudi pri Šokcih podan z e za e v dolgih zlogih, z ohranitvijo kratkih vokalov in z akcentuacijo deset, mogla. V osrednjem belokrajinskem govoru (št. 33.) se še doslej ni izravnalo nihanje med slov. in shrv. refleksom za dolgi o (o in u) in za'p (o in u), pač pa je v kratkih zlogih še ohranjen srednjejezični, temni a za i> in za š je zopet e; v zlogih z novoakutiranimi kračinami je kratek refleks običajen, kjer je dolžina, ne gre za ostanek slov. raz¬ voja, marveč za mlajše belokrajinske samostojne ana- logične podaljšave. V akcentskem oziru prevladuje tu že skoro nasploh akcentuacija oko, zšna, noga, mogla. Palatalna V in n sta ohranjena, ohranil pa se je tudi velarni l, čelo v skupini la (prnšsl; (Idvok), za. nekdanji vokalični l pa je povsod shrv. zastopnik u (kunem, suza). Moška sklanja ne pozna razširjevanja osnov 137 s padajočim poudarkom z elementom -ov-; beseda dan ima shrv. sklanjo (dana, štiri dane) 4 , osebni za¬ imek za prvo osebo se glasi ja 4 , govor ima še čd (ni¬ kalno nSčo) za chT>fQ; prislovi tipa nosečke, stojščki; akcentuacija muški (drugod je v slovenščini ta oblika prešla v * moški in pozneje v m(iški), kff za kri in še vse polno drugih leksikalnih posebnosti (imat, imdl, imata za imeti 4 , vršrne »čas«, sSdmica »teden« itd.) izkazuje jasno, da je shrv. element še svež in da si po svoje le to in ono slovensko pojavo prilagoduje. Še bolj »hrvatski« — tako pravijo, da govore na pr. na Vinici — je privrški govor (št. 35.) ob Kolpi; tu se celo že glas h dostikrat opušča, futur z bom in s čo sta drug poleg drugega v rabi, mlado mehčanje ni neznano (proti tretji se govori tar d če za trt je, grddže za grozdje) 4 , ta govor pozna samo padajoč po¬ udarek (dolgi in kratki), kratki a zastopa i> in v kratkih zlogih (tirna, vdn) in tudi mladi shrv. akcent- ski pomik tipa lopata je pogosten. Ob Kolpi kaže ko¬ stelski govor (št. 36.) s shrv. govorom onstran Kolpe veliko sorodnost; zanj so tipični a za z in 4 tudi v kratkih zlogih, ud za dolgi g, le za vse dolge e-jevske glasove, prehod dolgega u v ii, redukcija kratkega o v u (lietu; gen. sing. kusti, suli), dalje u za vokalni l (končni in predsoglasniški 4 pa je iz¬ kazan kot -u ); v oblikovnem in leksikalnem oziru je prav tako kot v Beli Krajini shrv. element zelo močan (vendar govore 6(a, odleta; duo za kdo; kdj; k e za kje; jest za jaz; futur z bom). Štajerska dialektična skupina (na črtežu ploskev VI., št. 37—41.) pozna v dolgih in krat¬ kih zlogih samo padajočo intonacijo; poudarjeni zlog je zelo intenzivno artikuliran, tonično zelo visok in v svojem končnem delu celo še zvišan, nepoudarjeni zlogi so tonično nizki, skoroda malo zamolkli. Po¬ udarjene kračine prehajajo v nadkračine, če se govori počasi, v hitri govorici pa dolžine postajajo nadkra- 138 črnske. Za poudarkom je pavza zelo zaznatna in po¬ nekod se ti govor zdi po teh presledkih nasekan. V vseh nekdaj končno poudarjenih tipih (s kratkim akcentom) je poudarek pomaknjen na predhodni zlog, v tipu oko nastopa dubleta oko samo v zapadnem pasu (intonacijsko-akeentski pojav), drugod tudi oko (morfološko-akcentski pojav); zaradi prehoda krat¬ kega a v f sta se tipa žena in megla zlila v eno samo vrsto. Drugi splošni štajerski pojavi so še: in t> sta dala v dolgih in kratkih zlogih glas e, ki je v dolgih ozek, v kratkih običajno še širok; dolgi a se velari- zira v široki o; ti je izkazan kot j (nazalnost zloga po¬ nekod gineva); za vokalični r govore Štajerci ar. Od oblikovnih značilnosti je treba navesti posplošenje končnice -o pri mehkih pridevnikih srednjega spola (mojo, našo za naše); končnico -oj v instr. sing. fem.; kazalni zaimek loti, -a, -o; končnico -ma v I. du. (gro¬ ma za greva) in -ta, -te pri atem. fleksiji (da,ta, vete za dasta, veste); tipična staj. oblika je dauč za daleč. Bizeljsko-obsotelskidialekt (št. 37.) je sprejel še večje število dolenjskih novosti, tako a za dolga i> in v (prvotno ddn, pa je po poznejšem štaj. velariziranju prešlo v ddn, moša, Idže za laže), ki pa ga od severa sem čedalje bolj pregrinja štaj. e, tako da je v pasu nad Svetimi gorami povsod že den razen v nekaterih besedah; isti razvoj kot na Dolenjskem je doživel sekundarno poudarjeni e (z (ml a in Žana), dolgi o (must), dolgi u je dal u (duša). Za dolgi e (in vse e-jevske vokale) ima ta govor e, za novoakutirani o čisti u (kuža za koža), za sekundarno poudarjeni o ozki o (kosa); nepoudarjeni o se zožuje prav do u; nekdanji zlogotvorni l zastopa v dolgih zlogih u, v kratkih pa o (buha, bohe; po analogičnem uravnava¬ nju tudi bdha). Tu se pričenja (čeprav še redko) po¬ jav, ki se v smeri na Šmarje, Konjice, Pohorje javlja v večji meri in dobiva zakonito vrednost, ta namreč, da začetni nosni konzonanti nazalizirajo ves zlog, če je ta dolg in poudarjen (noga dč nilga); v tem koncu 139 je za gnezdo doma oblika gezdo, gnezdu, gej,zdo, ki se je razvila iz gnezdo. Za govor na črti Podčetrtek, Št. Peter, Sedlarjevo do Nezbiš na severa je še značilna oblika besedi na -l: debel se glasi deba, ali tudi de- baf; vol da wof, sol da sof, dalje prim. vesef, zref, fažof, papef; v part. na -l redko jef, pif, običajno pa ni sledu za nekdanjim -l: pa, pi, fkrd, poze itd. (-/ se je organsko razvil iz artikulacijsko šibkega u\ oblike na vokal pa so analogične nove tvorbe, nastale po razmerju dala mase.: diilala fem., ki je samo tudi že preurejeno po regularnem do : dola za dal, dala, t. j. po dolgih, poudarjenih oblikah se je razmerje mask. oblike, glaseče se na vokal, do fem., ki ima še -la pridejan, posploševalo: pi in pi-la; dala in da- la-la\ k pd-la, ki je regularno prešlo v pola, je zato v mase. ali po ali pa še pa < * pdu, kjer je samo dol¬ žina analogična). Savinjski dialekt (št.39.) ima poleg splošnih štajerskih lastnosti še več pojavov skupnih z gorenj¬ skim jezikovnim razvojem, tako predvsem e in o za vse dolge e-jevske in o-jevske vokale in tudi g, g za se¬ kundarno poudarjena e in o, dalje še dokaj močno raz¬ vito moderno vokalno redukcijo, usmerjeno na go¬ renjski način (predtonični i, e, e ter o in u prehajajo preko zoženih glasov v a; lokalno zato še predtonično o v 11 ); dalje pozna še maskulinizacijo nevtra in se¬ kundarno tl, dl v part. tipa bodu, bodla . Iz koroškega inovacijskega centra je zajel akcentuacijo uokd za oko, deloma tudi »stekanje«, ojačevanje prislovov ( tagor, tadou), obliko pere, pereta\ v instr. sing. fem. ima razmerje rokdj: nogi. Tipično štajerski so razvoj z> in »verne, dolgi a v p, akcentuacija megla, kazalni zaimek tol, -a, -o itd. Ritmično-melodično je savinj- ščina pravi staj. govor, le da še nima tako izrazite intenzivne artikulacije in tonične višine kot je na osrednjem Štajerskem in da je njeno variiranje med poudarjenimi in nepoudarjenimi zlogi lahkotno in da je glasovni karakter vobče še dokaj mehak. 140 Osrednji štajerski dialekt (št. 38.) raz¬ vija refleks i in t> v dolgih zlogih že na diftong ig; zastopnika za sekundarno poudarjeni e in o se pala- talizirata oziroma labiovelarizirata (ie, ud; pogostno je že zoževanje v drugem elementu: žiern, kuosa); za dolgi č ima ta govor ei, ponekod tudi že a g in iz njega nastali zelo široki d, ali pa a j; na enakšen na¬ čin ima za o v dolgih zlogih diftong ou ali celo že au, za dolgi u ali pravi u ali pa vsaj teži k temu glasu in za dolgi i govori ei ali oj. Počasnost govora in od¬ tod indiferentna jezična lega dobro iz vseh teh po¬ javov odsevata, a kljub temu je napetost artikulacije, tonična višina in zasekavanje poudarnih mest v govoru izrazito. V tem pasu se pričenja -v pred pavzo in pred nezvenečimi soglasniki izgovarjati kot -f, za vo- kalični l pa se povsod še govori ou, au. Pohorski dialekt (št. 40.) je že v onem se¬ vernem pasu, kjer so se nekdanji akutirani nezadnji besedni zlogi pozno podaljšali, kar je tudi splošnemu štaj. valovanju med dolžino in kračino dalo posebno možnost variiranja kvantitete, s tem pa tudi vokalne kvalitete. To valovanje na Pohorju še doslej ni iz¬ ravnano, odtod ima pohorski dialekt te-le vokalične altemacije: i in šj; u in ou; d in q; i in e (tudi ej, ai) na pr. tu govore miza, tam meiza; tu nuga, tam nouga, mldd in mlgd, tri in trši itd. Stalno dolgi vo- kalični refleksi so do novih dolgih, nekdaj akutiranih v temle razmerju: e proti e ali i za 7>, z (den : mUa za dan, maha); ej, ai proti e, i za č (Išjp, sldip: IStu, dilu za lep, delo) in za e (jesšin ali pepeu: sidn za jesen, sedem); za i in u gl. gori ei in ou, au kot re¬ fleks stalne dolžine (zaslou&i), kakor še ou za dolgi o (ndus, bduk za bog). Zanimiv je zastopnik za se¬ kundarno poudarjeni o, namreč a (kdza, kdza za koza), dalje sekundarna nazalizaeija zaradi nosnega konzo- nanta na začetku zloga (snejnk za sneg; naunč za noč) in razvoj sekundarnega p ali b med u in dentalnim eksplozivnim elementom (sirota je dalo po redukciji 141 i in pravilnem razvoju o v ou, au najprej *srauta, med u in t se izobrazi -p- in nato se u reducira, zdaj go¬ vore srdpta, za ovca zdaj apca, za poldne obliko pdbne, za noč ponekod name iz starejšega ndumpč, ndupč, nduč). Na Pohorju se že pojavi femininizacija nevtra: učesa za oko, drevesa za drevo. Kozjaški govor (št. 41.) je diltong ou za o za labiali, velari in za glasom n labiovelariziral v ou (moust, koust za most, kost)', enako se glasi refleks za dolgi u (koura za kura-, drugod še iiu: siiuša). Se¬ kundarno poudarjeni o se je razvil v ozki ou (kousa). Skupini tl, dl se izgovarjata kot tl ali ki, dl ali gl, enako tudi ki, gl (moudli za moli; medla za megla; voudj za ogel, reitli in reijcli za rekli). Femininiziranih nevter je tu še več kot na Pohorju. Marsikaj veže Kozjak še s koroškimi inovacijskimi valovi (čisem, či- mam za nisem, nimam; kar »ne«; zeic za zajec; za¬ mena sufiksa -ok z -ek: všjsek), z drugimi pojavi pa nas vodi v Slovenske gorice (sejm, sei, III. pl. sou in soujo za sem, si, so); -l je v poudarjenem zlogu še -u, v nepoudarjenem pa se je razširil ( šilu: prejšo), pri subst. in adj. pa analogični -l (vol po vola). Panonska dialektična skupina (na črtežu ploskev VII. s št. 42.-46.). Nekdanje akutirane kra- čine v nezadnjih besednih zlogih so v ti skupini še kot kračine ohranjene (šele v mladi dobi je goričanski dialekt izobrazil dolžine, drugod so nastale tudi, a le po analogičnem izravnavanju in ustaljenju). Vsi ti dialekti poznajo samo kratke diftonge; vsak u, dolgi kot kratki, je prešel v u, kratki pa se je nato razo- krožil v i; prestavitev v tipu ubiti je povsod znana (bujti); i se labializira v ii v soseščini labialnih kon- zonantov (viiman za vime) ali po vokalni asimilaciji (blttzi, šiiroki, siirmak). Za prvotno u in v, ki daje na pr. v knjižni izreki stavčno fonetično variiranje u: u, je tu zaradi prehoda -v > -f, u > u in po vokali¬ zaciji a > m ter izobrazbi protetičnega v- možno va- 142 riiranje vu-: vii- (vi-): f- (viipati; vučeni; f(iti); -l se je preko -u razširil do -o ali celo -a. Razmerje med dol. in nedol. obliko adj. je porušeno tako, da ima nom. sing. mase. samo določno ali samo nedoločno obliko (na pr. gol in gdli, ali samo bdsi, ndvi in zopet samo droben, Umen). Iterativni glagoli imajo obliko glagolov V. vrste, 2. razreda (kupuvljem, stopljeni k inf. kupovati, stopati)-, nikalni pomožni glagol ndsem je bil razstavljen (ne... sem), nikalnica ne se je osa¬ mosvojila in po poudarku nikalnice se je udomačila raba jaz sem ne rekel (za jaz nisem rekel)-, poudar¬ jena nikalna oblika pomožnega glagola za III. sing. se glasi v vzhodnih govorih naše skupine nega. Ome¬ niti je še par podrobnosti, kakor zdvec, dveri, kres poleg dres, prež za brez, telico poleg prekmurskega tolko, ddu6 ali ddč proti pkm. ddldč, domo za do¬ mov itd. Goričanski dialekt (št. 42.) je s štaj. še zvezan po ei in oy, za 4 in o v dolgih zlogih (za aku- tirane pa ima ie in uq; breik; lieto; bduk: kiioža); e in o se pred r, l, m in n zožita v i, u\ posebnost tega govora je v tem , da je dolgi a svojo naravo obdržal. Velarni -l je še kot -u ohranjen v akoentuiranih zlogih, v neakcentuiranih se je razširil (po asimilaciji z vo¬ kalom danes: -o) na pr. ddu, ne so. Femininizacija nevtra je zelo močna; zanimiva je končnica -om za dat. pl. mase. in fem., dalje prenos a-jevskih plural¬ nih končnic v i-jevsko sklanjo; briemen, gen. brlemla je mask., vremen pa fem.; kri, gen. krivi; v sestav¬ ljeni sklanji je -i iz pluralnih končnic prodrl tudi v sing. -iga, -imu, -im; pomožni glagol se sprega: sim, siš, je, srna, sta, smo, ste, so in sdjo; pogostna je upo¬ raba členka -ka (večirka, zddučka). Prleški dialekt (št.43.) s haloškim (št.44.) in središčanskim (št. 45.) govorom ima za vse prvotne kot drugotne akutirane nezadnje zloge kra- čine (brdta, koža, žšna). V dolgih zlogih ljubi zelo napeto artikulacijo in zelo ozke vokale (za d ima e, 143 za o pa g, za a odprti, napeti g); za vokalični f ima samo na začetku besede ar, sicer pa za vokalični l vseskozi u; -l je v južnem delu dal Q, o, ob Ščavnici in zdolnji Pesnici pa a (vida, vida za videl). V se* stavljeni sklanji so končnice -ega, emi, -em, v dat. in lok. fem. pa -oj; za kri govore tu krf; v no m. pl. moških imen je končnica -je zelo pogostna, če je osnova razširjena z -ov- (tatovje). V Halozah je še ou za dolgi o, v sestavljeni sklanji pa -oga, -omi, fem. -oj; končnica nom. acc. du. pridevnikov je urejena po zaimkih (dobriva moža za dobra moža), kakor tudi odtod dalje v prekmurščino; v III. pl. prež. govore pogosto -do poleg -jo (stopido). V središčanskem go¬ voru sta dolgi in kratki u ostala neizpremenjena, na¬ peta artikulacija vokalov je tu že v nižji legi (od juga proti severu si slede pasovi e : e : e); v skupinah -el, -il je po prehodu l > o hiat ostal, če je zlog po¬ udarjen, sicer pa je -io dalo -ig (mirig : nosio); v se¬ stavljeni sklanji so končnice -oga, -omu, -om, fem. -oj; osebni zaimek jQs, poleg j§, v instr. toboj in tobom; zanimiv je osebni zaimek za III. os. dvoj.: one ja, jedvi, jedvima, jedva, jedvih, jedvima (v nom. in acc. tudi jidva; gre za skrčenke jih, je, jima s števnikom dva) in k njemu je narejen še svojilni zaimek jedvin, -a, -o; za kdo govore že na pkm. način Mo, ohranjeno pa je keri za kateri. Prekmurski dialekt (št. 46.) je kot knjižni dialekt Prekmurcev v rabi že nad 200 let in prek¬ murska literatura je dokaj bogata, saj sega od na¬ božnih knjig do prevoda sv. pisma, od šolskih knjig in poučnih spisov do gramatike, slovarjev in časopisov (po madžarski prirejena grafika se je v letih po pre¬ vratu polagoma zamenjala z gajico, za svoje posebne glasove pa je obdržala prejšnji pisni način). V dolgih zlogih ima prekmurščina za in v glas e, za e in o (tudi za e, q in g) pa diftonge e j in ou; staroakutirani š se glasi e, novoakutirani i>, t>, e kot a, o pa kot g (kračina je le po analogiji včasih zamenjana z dol- 144 žino). Neakcentuirani e je izkazan kot i (človik); v južnem delu Prekmurja je dolgi a še velariziran, v severnem pa ne več. Vokala e in i dasta po labializa- ciji o in ti (vora za vera, pdpoo za pepel-, pUu za pil, miiva za midva); ir preide v er, ur pa v dr (šSrši, paster; vora za ura preko * viira). Za velarni -1 ima prekmurščina -o, za vokaličnega pa u (delao in delo; lun); ii je tu še ohranjen, -m pa preide v -n. Po¬ sebnost je razvoj glasu j v d’ (v akcentuiranih zlogih: pidi e proti bije) in v d’ ozir. t’ (lokalno tudi mehki g ozir. k) v legi za konzonantom: zob d’e, vrazge, vlaste, vucke za nom. pl. zobje, vražje (vragi), lasje, voleje (v južni prekmurščini -j- ostane, obratno pa sta ob Rabi tudi k, g pred sprednjimi vokali prešla v t’, di: bgdn > dd’dn, kuhinja > * kii(h)iha, zdaj tilna). Ohranjen je še prvotni zdi: dašč, daždža. Za prvotni velarni ch ima ta dialekt na koncu zloga -j, drugače pa je kot h ta glas onemel (prdj za prah; dri za oreh; rast za hrast). Nekaj femininiziranih nevter ima prekmurščina tudi še (neba, gneizda, viija in viijou, ouka in okou). Konč¬ nica instr. sing. fem. se glasi -ov (pred pavzo -oj); v nom. pl. moške sklanje je skoro povsod prodrla konč¬ nica -je. Pri pomožnem glagolu so oblike jšste, pl. jšstejo (poleg sou, sbujo) deloma stare (za osnovo jim služi III. sg. jest), deloma pa nove (naslonitev na tematično sprego: nese -j- jo) ; prezens glagolov III. vrste, 1. razreda je še stari (želšjn za knjižno želim); pri iterativih je razmerje o : a tipa prositi : prakaii zelo priljubljeno, prezens ima obliko po glagolih V. 2, inf. se glasi na -avati (za. približevati, približujem: 'ppbli- žavlen, ppbližavati; staniivlen, stahuvali) . Značilni so prislovi iz prvotnega loc. sing. neut. nakraci, na&arci (knjižno široko). Prislovi, predlogi, enklitike dobivajo členek -k, nekatere tudi -( ( gori in gorik; brez, brezi in brezik ); von se je uporabilo za prefiks ( vodati = iz¬ dati t. j. ven dati; vozebro — ven + iz-bral, knjižno izbral). V leksikalnem delu je prekmurščina zelo sta¬ rinska, bogata; njen besedni zaklad je še pomnožen z 145 velikim številom izposojenk iz nemščine in madžar¬ ščine. V prejšnjih poglavjih smo zasledovali prve gibe samostojnega razvoja v alpski slovanščini, ki je bila zametek za slovenščino; v tem pa smo podali današnjo sliko slovenskih dialektov, kjer smo mogli ugotoviti veliko število najrazličnejših dejstev, ki potekajo iz iste osnove. Med terna dvema skrajnima razvojnima štadijema je napisana zgodovina slovenskega jezika; v sledečih poglavjih jo hočemo razbrati, kakor se nam kaže v glasovnem in oblikovnem sestavu, v akcentu- aciji in tudi v besednem zakladu in sproti hočemo dognati, kakšen je razvoj bil in kako se je vršil. Zgodovina scenskega jezika 10 Vokalizem V poglavju o prvotni slovenščini, M je njena doba trajala nekako do 11. stoletja, smo mogli ugotoviti, da je bil vokalni sistem sprva še isti kot praslovanski, da pa je v tem času doživel zelo važne izpremembe; od teh sta bili najpomembnejši in tudi še za nadaljnji razvoj tvorni ti dve, da so vokali izgubili palatalizi- rajočo naravo in da so zlogi, ki so sprva bili vsi od¬ prti, zaradi onemitve fonetično šibkih polglasnikov in 'b, mogli postati tudi zaprti; jezik je s tem dobil novo glasovno skupino, v kateri je odpirajočemu se vokalu v istem ekspiracijskem toku sledil zapirajoči se soglasnik. Druge, le na posamezne vokale omejene izpremembe so tudi rodile nove vokalične enote (tako raznazalizacija, prehod y v i, zlitje obeh reduciranih vokalov v enega samega srednje jezičnega), in tako je za stari psi. vokalni sistem sčasoma nastopil nov, slo¬ venski. Enostavna primerjava med obema nam pokaže, da je po omenjenih pojavih (z> in b v a; š v g; $ in q v široka e-jevska in o-jevska vokala; y > i, ki je trd vokal, v kakršnega je prešel tudi nekdanji psi. mehki i) slovenščina imela te-le vokale: i u 9*9 d a a in to v poudarjenih kot v nepoudarjenih zlogih. Če ta vokalni sistem primerjamo z vokalnim sistemom kate¬ rega koli današnjega slovenskega govora (dialekta), moremo ugotoviti sledeče: 1. da vsi ti vokali ne mo¬ rejo biti v vsakem zlogu, marveč da so nekateri možni 147 le v kratkih; 2. da imamo vokale, ki so od označenih različni, pa zopet omejeni le na dolge ali pa le na kratke zloge; 3. da se omenjeni rezultati znanih psi. vokalov zdaj izpreminjajo v okviru iste vokalne barve, zdaj pa ga zapuste in preidejo v popolnoma drug vokal, drugi se reducirajo, tretji rode glasovno skupino, ki jo imenujemo diftong itd. Ali osnova je bila povsod ista, gori označeni sistem vokalov; vsakršna posebna izprememba označuje že mlajšo, dialektično razvojno smer. Pa tudi ta smer ni tako raznolična kakor bi na prvi pogled sedanji različni rezultati zahtevali; če po¬ gledamo na pr. reflekse za psi. e, ki se je v zgodnjem razvoju izpremenil v q, tedaj nam tako členkovita vrsta, kakor e, ie, id, i, f, ei, ai, ae, de, d, e itd. razpade samo v dve; v eni se vrši razvoj iz ozke e-jev- ske osnove, v drugi pa iz široke; zgodovinsko pogle- dano imamo pa samo eno novost, to namreč, da se je prvotni slovenski refleks q v nekaterih dialektih zožil v e- Treba je torej natančno pretehtati vsak rezultat in iz njega izbrati tisto', kar je res novo in obenem osnovno. Če to izvršimo, tedaj ugotovimo prav tisti odnos med vokalnima sistemoma prvotne slovenščine in današnje, ki sem ga v gori omenjenih treh točkah označil. Kaj nam pa ta odnos pove o načinu razvoja, to ni več težko razbrati; pravi nam, da se je razvoj v dolgih zlogih vršil drugače kot v kratkih. Kvantiteta zloga pa je v slovenščini zavisna od poudarka; če zlog ni poudarjen, je vedno kratek in če je nekoč tudi ne- poudarjeni vokal bil dolg, se je moral skrajšati. Po¬ udarjeni vokali so bili sprva ali dolgi ali pa tudi krat¬ ki, kar je zaviselo od narave in načina prvotnega poudarka in prvotnega vokala; to razmerje se je iz- premenilo tako, da je ostal kratek le še tisti vokal, ki je imel v zgodnji slovenski dobi rastoč poudarek na kratkem (ali na psi. skrajšanem) vokalu, dočim so vsi drugi bili ali postali dolgi. Pa še ta kračina se je sčasoma omejila le na edini ali na končni zlog besede, dočim se je v nezadnjem besednem zlogu podaljšala. 10 ' 148 Vse to izmenjavanje in porazdeljevanje dolžin in kračin je sprva le izraz in predmet nove ritmike in tonike slovenskega jezika in šele posredno se izobra¬ žuje s tem tudi nova zavisnost vokalov od različnih stopenj in variacij v ritmu, melodiji, poudarjanju. Tako se v vseh slovenskih govorih porodi nov izpremmje- valni faktor vokalizma: zavisnost vokalne kvalitete od kvantitete. Kazume se samo po sebi, da je zato prvotni enotni vokalni sistem razpadel v dva: v sistem dolgih (po udarjenih) vokalov in v sistem kratkih (poudarjenih in nepoudarjenih) vokalov. Ker pa je med kratkimi po¬ udarjenimi in nepoudarjenimi vokali še razlika v tem, da imajo oni zaradi poudarka jasnejšo in preciznejšo artikulacijo, ti pa morejo zaradi šibke artikulacije po¬ stati zelo prilagodljivi, v svoji naravi zavisni od jačjih sosednjih glasov, moremo tudi tu razlikovati dva si¬ stema.: sistem kratkih poudarjenih in sistem nepoudar¬ jenih (kratkih) vokalov. Iz tako nastalih treh osnovnih vokalnih sistemov so potekli vsi današnji najrazličnejši dialektični vokali in po diftongizaciji ter sledeči asimilaciji ali disimi- laciji še razni drugi vokalični odtenki. Osnovni vo¬ kalni sistem v dolgih zlogih (brez upoštevanja dru¬ gotnih izprememb, ki ne izvirajo iz vokala samega) je ta-le: i u _ e_ _o _ 9 I a 10 Če ga primerjamo s prvotnim slovenskim, moremo zlahka ugotoviti, da so široki in nizki vokali postali ožji in višji; to dejstvo je tem bolj jasno, če vemo, da sta današnja široka § in g šele mlada člena tega sistema in da sta svojo široko vokalitetno lastnost pri¬ nesla s seboj iz svojega prejšnjega sistema kratkih voka¬ lov; z ozirom na prvotni sistem ne prideta niti v poštev. Za dolge vokale je s tem izpričana težnja po ozki 149 zračni struji in po napeti tvorbi jezika. Kako se je ta težnja stalno uveljavljala, vidimo na. pr. v dolenjskem dialektu (da vzamem samo en primer): za psi. o imamo v dolenjščini v dolgih zlogih ali u, ali uq, ali u g; z osnovnim vokalom izraženo da to raz¬ merje u : q : q . Prvi vokal je nastal iz tistega o, ki se je zelo zgodaj podaljšal (prvotno padajoče poudarjeni zlog), drugi zastopa v poznejši dobi podaljšani o (ra¬ stoče poudarjeni o v nezadnjih besednih zlogih), tretji o je bil dolgo časa nepoudarjen, šele pozneje je dobil poudarek s sledečega zloga, a je bil še kratek in šele nato se je pričelo njegovo podaljševanje; s primeri podano si slede Stadiji časovno tako-le: 1. bog : kdža : nggčt ; 2. bog : kdža : ngg&', 3. bugg : kdža : nggd; 4. bug : kdža : noga in noga. Popolna zavisnost vo¬ kalne kvalitete od kvantitete je za dolge zloge, oziraje se seveda tudi na čas. kako dolgo dolžina že eksistira, na, ta in na podobne načine čisto jasno izkazana. Ker pa je dolžina bila vezana ali pa je v toku razvoja postala vezana na poudarek, je s tem že naznačeno, da je razvoj slovenskega vokalizma utemeljen v akcentskih pogojih in razmerah. Drug pojav slovenskih dolgih vokalov je pravtako kakor omenjena težnja po napeti, ozki in visoki artiku- laciji, dobil svojo kal v dolžini; ta pojav je difton- gizacija. Različna usmerjenost zavisi od tega, kdaj je diftongizacija nastopila, bodisi da gre tu za razliko med govori ali pa tudi le za razliko med vokali v istem govoru. Zaradi muzikalnega akcenta je ob artikulaciji dolgih vokalov prav lahko nastala če še tako majhna razlika v tonični in melodični višini, kar je rodilo različno barvenost in jakost posameznih vokaličnih delov; enotnost glasu je bila s tem že uničena in za prvotno enotno vokalno dolžino sta se zdaj že glasili dve po barvi in jakosti različni, res da še prav malo različni, kračini. Med tema dvema kračinama se je pri¬ čelo nekakšno tekmovanje; jačja je svojo barvo pre- 150 nesla na šibkejšo ali pa jo je še bolj poudarila kot različno od svoje sosede, med obema diftongičnima elementoma so se pričele različne asimilacije in disi- milacije, tu v tej, tam v oni smeri — končni rezultati so si večkrat v dialektih diametralno nasprotni, čeprav potekajo iz iste osnove in so plod iste razvojne smeri. Če ta dva osnovna izpreminjevalna faktorja slo¬ venskega dolgega vokalizma in gori načrtani osnovni vokalni sistem premotrimo, vidimo, da so bili ozki in visoki dolgi vokali najmanj izpostavljeni izpremembi. Iz tega sledi, da je vzrok izpremembam, skratka raz¬ voju dolgih vokalov, predvsem v širini, nižini in ne¬ napeti jezični tvorbi, kajti ti elementi so bili težko združljivi z dolžino in s krepko, poudarjeno artiku- lacijo. Drugače, deloma popolnoma narobe je bilo pri kratkih vokalih. Osnovni vokalni sistem kratkih po¬ udarjenih vokalov je ta-le: V ti obliki ni nikjer ohranjen, prav tako ne sistem nepoudarjenih vokalov: Imamo govore, kjer je sistem kratkih vokalov re¬ duciran na: e — a — o, drugod je ohranjen še člen a, zelo redka sta e in p (seveda ne mislim tu na mlada p in p, kadar sta postala ozka zaradi posebnih asimilacijskih pojavov ali kakih drugotnih razvojev), pravih visokih i in u pa ne najdeš. Moremo že po tem ugotoviti težnjo, da postanejo ozki in visoki vokali širši in nižji; kakor smo v sistemu dolgih vo¬ kalov smeli široka § in g prav za prav izločiti, tako smemo pri kratkih izločiti i in u; s tem je že kar grafično predstavljeno, da se je razvoj kratkih vo- [ u e a p § a g e a o 151 kalov gibal prav v obratni smeri z ozirom na razvoj dolgih. To pa ni bila edina razvojna smer in možnost, marveč imamo tudi tu še drugo, ki je v enakšnem nasprotnem razmerju do druge razvojne smeri dolgih vokalov, do diftongizacije; to smer imenujemo skratka redukcijo. Pri vsakem kratkem vokalu imamo obe- dve razvojni smeri izkazani; seveda je možno da je v tem govoru ali v tej govorni situaciji izobražena ta, drugod pa druga. Tako moremo imeti te-le razvoje (navedem le izvorno in končno vokalično barvo): <1 u < .g—a 0 u — d Prvi razvoj nam izkazuje težnjo po nenapeti artikulaciji in po odprtih vokalnih kvalitetah; javlja se predvsem tam, kjer je govorni tempo po¬ časen in kjer se čas trajanja kratkega zloga skuša pridržati; drugi razvoj nam pa pokaže začetno zože- vanje in na to sledeči prehod v srednjejezični vokal a; lasten je predvsem govorom s hitrim tempom, kjer so se kračine še bolj skrajšale in so se večkrat skraj¬ šale do najvišje stopnje, t. j. da so izginile; v teh govorih je šla tendenca redukcije števila glasov do ekstrema, ki ga določi izgovorijivost. Redukcija kra¬ čine je povzročila trenotnost artikulacijskega delo¬ vanja za ustvaritev vokala; zaradi te trenotnosti pa pa se je rodila posebno gibna, nekako udarna na¬ petost, obenem pa tudi nenatančna artikulacijska smer, kar je povzročilo zoževanje vokala in njegovo preha¬ janje v srednji del, kjer so se združili tako sprednji kot zadnji vokali. Od kratkih vokalov so bili, kakor moremo iz tega razmotrivanja razbrati, ozki in visoki vokali najbolj izpostavljeni izpremembam. Vzrok tem izpremembam, skratka torej vzrok razvoju kratkih vokalov, je v oži¬ ni, višini in napeti jezični tvorbi, kajti ti elementi so bili težko združljivi s kračino in s šibko, nepoudar- jeno artikulacijo. 152 To osnovno razvojno smer slovenskega dolgega in kratkega vokalizma smo na kratko formulirali že na str. 61. v točki 15., kjer smo tudi povedali, da je v nji izražena važna bistvenost in značilnost samostojnega razvoja slovenskega jezika. V sledečem pa hočemo za vsak vokal posebe ugotoviti, do kakih današnjih re¬ zultatov ga je mogla ta razvojna pot izpremeniti. Metodično je seveda potrebno, da zasledujemo razvoj dolgih vokalov ločeno od razvoja kratkih, kadar sta se pričeli označeni nasprotni težnji javljati v izrazitih rezultatih kot osnovno nasprotje. Vokala in z. Tekom psi. jezikovnega razvoja sta podedovana ide. kratka i in u prešla v h in 2 »; ta redukcija kaže pojemanje v napetosti jezične tvorbe. Po procesih, ki so se vršili v zgodnjih dobah vseh slo¬ vanskih jezikov, pa moremo ugotoviti, da se je obe¬ nem s to redukcijo porajalo še dejstvo, da so neka¬ teri izmed v in z> postali nezlogotvorni, dočim so drugi to svojo funkcijo obdržali. Ta dvojnost, ki jo označu¬ jemo skratka s šibko ali s krepko fonetično pozicijo, je čisto preprosti rezultat istega redukcijskega pojava, ki je izpremenil tudi artikulacijsko mesto i v z, m v ■L, kajti redukcija je zadela i čas trajanja, i natančnost (mesto) artikulacije, pa tudi stopnjo zvonkosti; fone¬ tično slaba sta bila t> in 'b v izglasju, ker se je tu zvonkost najbolj reducirala; če je bil v predzadnjem zlogu tudi ali t>, je zato ta moral biti zlogotvoren, krepek, zato pa je bil v predpredzadnjem zlogu spet šibek. Ta fonetično povsem enostavna in jasna raz¬ delitev ima v Havlikovem pravilu dobro izraženo for¬ mulo: od konca proti začetku besede šteti 1., 3., 5. itd. zlog s psi. je fonetično šibek, vmesni zlogi na 2., 4., 6. itd. mestu pa so krepki; prvi v poznejših dobah oneme, drugi so pa kot zlogonosci ostali. Z redukcijo se je oslabila tudi individualnost ?> in fc, razlika med njima je postajala čedalje manjša in naposled sta se zlila v en sam vokal, ki je nekako v sredi med i> in 153 i>, t. j. srednjejezični vokal nizke lege (ali vendar še njegova visoka varianta), ki ga označujemo z znakom a in mu po običaju pravimo polglasnik, čeprav je to ime le kot izraz za njegovo nekdanjo dvojno (krepko in šibko) naravo sprejemljivo; kajti a je prav tako kot vsak drug vokal deležen vseh tipičnih vokaličnih artikulacijskih elementov in je pravi vokal. Ti pojavi izpreminjevanja zvonkosti, artikulacijske jakosti in preciznosti so se vršili v prvotni slovenščini, kakor smo ugotovili že na str. 34—35. Po teh procesih je imela slovenščina za t in t le še en glas, namreč a, tega pa le v fonetično krepki poziciji. Jezik brižinskih spomenikov nam že to stanje podaja; tako za kot za z imamo v njih pisan isti znak (na pr. i>: lifnih, odpuztic, zil; ">>: minjih, timnizah, diniznego, obakrat torej i\ ali pri isti besedi vbst zdaj vuiz, zdaj vuez) in v šibkih pozicijah ne najdemo nobenega sledu več za 7> in ij. Ali takoj, ko sta šibka t> in b onemela, je večkrat izgovorljivost terjala, olajšavo izgovora nako¬ pičenih soglasnikov in si je pomagala s tem, da je v take nove glasovne skupine vrinila pomožni vokal a; tega imenujemo skratka sekundarni polglasnik; o njem bomo pozneje govorili, zdaj pa podamo najprej glavne zakone razvoja pravilno ohranjenega, krepkega a iz t> in t>. V praslovanščini poudarjeni zlogi s kratkimi vo¬ kali (to sta bila tudi k, h) so bili padajoči; v sloven¬ ščini so se podaljšali (gl. str. 55.) in dolgi padajoči poudarek se je premaknil v besedah z več zlogi na sledeči zlog (psi. bogu je dalo slov. bog, psi. oko pa slov. oko). Če je bil v takem zlogu a, je tudi ta postal dolg; artikulacija je postala napeta, krepka in je po¬ vzročila, da se je a približal vokalu 'd tam, kjer je bil artikuliran bolj spredaj, ali pa se je približal vo¬ kalu a, če je bil a artikuliran malo bolj zadaj; ti premiki, ki so istočasno pri vseh dolgih vokalih, torej tudi pri d in a , na enakšen način delovali, so končno izvršili tkzv. vokalizacijo polglasnika; ta se javlja v 154 slovenščini v dveh oblikah, zavisnih od primarno malo različnih a za z, in v (str. 60—61): na Štajerskem, Koroškem in v Reziji se je a razvil v f, na Kranjskem in Primorskem pa v a (str. 65.); i ta, i oni slovenski pas predstavljata le skrajni severnozapadni val istega pojava v balkanski slovanščini (kajkavsko e; čak. in Štok. a). Če navedem nekaj primerov kar v obliki knjižne slovenščine, ki ima tudi a za a, je dovolj: č&st (staj. čest) za psi. č&stv (najprej v slov. časi, nato Čast); enako mah, bar, dan, kal, manjši, (z) mano, panj, sat, lan, laž, vas, vanj itd.; ali psi. slad^kt v slov. sladak, nato sladak, zdaj sladak (kor. suadek), enako kesan, leliak, tenak, mehak, vogal, vozal, nohat, osat itd. Za slovenski dialektični pas z e iz a je treba omeniti še tole: 1 . e je bil sprva širok vokal in kot tak je še zmeraj ohranjen v večini koroških dialektov; 2. v Reziji in na Štajerskem je pa pod nadaljnjim enakšnim vplivanjem napete artikulacije prešel v ozek glas e in v nekaterih štaj. dialektih se že diftpngira v že, ža; v Reziji se je v neposredni soseščini nazalnih konzonantov (asimilacija) zožil celo v t, torej din za dan\ 3. v podjunskem dialektu pa je zelo široki d (tudi oni iz psi. g) doživel okrepitev jezične artikula¬ cije bolj znotraj (enako tudi dolgi d, ki je zato prešel v q) in zato se je razvil v čisti, jasni d, torej dqn (na- zalnost vokala izvira iz sosednjega n, ki zlog zapira); ta d je torej drugače nastal kot d za § na Kranjskem. Za fonetično šibki a, ki je onemel, naj tudi na¬ vedem nekaj primerov: bedeti da slov. bd,či > hči, dalje: dva, dne, gnati, knjiga, kddj, mndg, pšeno, zdrav, sto, žgati, spati (v konz. skupini pred poudar¬ jenim zlogom je nekoč bil k ali v: di>va, dvne itd.). Druge vrste primeri: osvlicv da osldc; oticv, otch da otbc, otcd (briž, ot,za); fem. khsma da kasna itd. 155 Skratka moremo torej reči: 1. fonetično šibki a onemi; 2. fonetično krepki a ostane; če je poudarjen padajoče, se podaljša v a in se vokalizira tu v e (po zoženju e, po diftongizaciji te, po asimilaciji i; po posebni okrepitvi jezične artikulacije a iz d v Pod¬ juni), tam v d (po okrepitvi jezične artikulacije je ta d prešel na Bizeljskem v p: dgn). A a ni bil samo padajoče poudarjen; mogel je biti tudi rastoče poudarjen, to v primerih, ki so doživeli praslovansko metatonijo (gl. v poglavju o akcentu). Narava kratkega novega akuta je bila sprva drugačna kot narava kratkega starega akuta, ki je v južni slo- vanščini nastal po skrajšanju iz psi. dolgega akuta; novi kratki akut je bil intenzivnejši, da, nekateri celo mislijo, da je bil tak zlog časovno jačji, daljši, da ni bil prava kračina, marveč nadkračina; morda; a do¬ kazljivo to ni. Jasno pa je to, da je bil zlog s kratkim novim akutom intenzivno poudarjen in prav za to se je vsak 5, ne glede na to, ali bi po zgoraj omenjenem Havlikovem pravilu imel biti šibek ali krepak, obdržal, t. j. bil je novoakutirani a vedno krepak prav zaradi svo¬ jega poudarka. Poznejše slov. kvantitetne razmere so dopuščale kračino le v zadnjem (ali tudi edinem) be¬ sednem zlogu (prim. brat, ali brata). Po tem načelu je bil obravnavan tudi 5, tako da imamo tri razvojne smeri: 1. tip tM ostane kratek in se sčasoma združi s tipom brat; 2. tip tdt pa je v nekaterih primerih podaljšal svoj zlog v tat; to podaljšanje pa je le analogično po starih dolžinah; ker je pri starih dol¬ žinah eksistiralo razmerje (na pr. med posameznimi skloni) tat : tat t. j. kračina proti dolžini, je tudi h kračini tM nastopila dolžina tat; 3. tip tata podaljša svoj nezadnji kratki zlog istočasno s pojavom brata v brata. Razlika med obravnavanjem po točki 1. in 2. in časovno starejše in mlajše podaljšanje po točki 2. in 3. je po današnjih refleksih le deloma, izraženo; da pa je takšna razlika eksistirala, o tem nam jasno priča enakšen razvoj o-jevske psi. novoakutirane kra- 156 čine, ki pa je bila v kvalitetnem pogledu elastič- nejša in je zato mogla za vsak primer izobraziti posebno kvaliteto, namreč p : u : uq (na pr. dol. kgn : koti gen. pl. : voka kot osnova za današnje khjn: kuin: vuol§). Tako je torej že jezik imel tat, ko je še govoril Uta in ko je imel že tat in še tat\ to stanje vidimo še v današnji čakavščini in v slov. vzhodnoštaj. dial., ki niso podaljšali tipa tata (čak. tat in tat proti tata). Sicer pa je v slovenščini rezultat i za primere v 2., i za primere v 3. skupini isti; iz tega še ne sledi, da se je tata podaljšalo prej, preden je tat prešlo v tat, kajti istovrstna vokalizacija, za- visna le od narave a in od intenzivne artikulacije, ni bila le možna, marveč fiziološko edino upravičena (zato tudi tu, kot pri tat, na severu tel, na jugu tat). V knjižni obliki navedem primere za tat > tdt; gen. plur. ddn, pas (po dialektih še ohranjeno za običajno dni, psov), tal (štaj. Ul), laž (na Gorenjskem udš; nom. sing. h>ža), čebdr (pri Trubarju; na Go¬ riškem); primeri za tip Uta so bolj pogostni: fem. sanja < shna, tašča (analogično se je po ti obliki tudi snaha, tako še pri Trubarju, premenilo v sndha), mdša < meša (štaj. meša; v Reziji pa seveda zaradi sosednjega m zoženje v i: miša); ddnka za. dkm>ka; pri določnih adj. ziHjv v zali (pri Trubarju še zali hudič; pri Krelju zali dereči voleje; pomen zloben, hud je preko pomena silen, krepak dal današnji po¬ men krasen, lep; zali korenjak pri Rogeriju nam kaže tisto vmesno pomensko stopnjo, ki je prvotni pomen prepeljala v današnjega; v krajevnih imenih Zali log, Zala (dolina, soteska, reka) je seveda še prvotni pomen, a zavesti zanj ni več, ker se je oblika preveč izpremenila, ker je od adj. zbl r h le še kak sklon ohra¬ njen v stalnih zvezah; teh osamljenk nihče več za¬ vestno ne veže z besedami zlodej, zloba, zloben itd.); dalje prim. pasji, kasni, lahki, tdnki, vsakdanji, da- ndšnji, semdnji, mrtvaški, vaški, sanjski, popoldanski, tržaški itd., kjer je -d- iz nekdanjega d (vaški, štaj. 157 vššlci iz vbsvskzjv > vaški, *vdski in s privzemom oblike -ški po adj. kakor moški itd., kar je sprožila najbrž beseda vaščan, današnje vaški); nadaljnji pri¬ meri so še: malin iz milyni> (v drugih dial. pa še starejše mlin; isto razmerje kot pri pdstelja: postelja, motika: motika); glagoli (v I. sing. in III. plur. ana- logično) jamem, vzamem, sndmem, objdmem, naja¬ mem (prvotno jvmj, jhmešv); ždnjem, manem, oža¬ mem, tdrem; pahnem, ddhnem, sahnem, dotaknem, zamaknem se, ganem; šepdčem (švpifešv), ščegdčem, blislcačem, migdčem, leskače, rezače; lažem za lažg. V severnih slov. dial. se je podaljšanje nezadnjih akutiranih zlogov zvršilo pozneje kot v južnih; kjer se je zvršilo, tam ni razlike med refleksi za a v tipu tat in tdta. V dialektih panonske dialektične baze pa se podaljšanje prav do danes ni pojavilo in tu imamo za a tipa tdta isti refleks kot za nepoudarjeni a in za a tipa tdt, namreč široki g (narava današnjega poudarka pa je padajoča); mšša, zšmen za vzamem, gčnem, gnčšni, všški, dvčri, šepeče itd. Poleg tega pravilnega obravnavanja pa najdemo v teh dialektih tudi pri besedah tipa tata dolžine: pesji, lehki, veški, tenki itd. Pri natančnejši preiskavi moremo ugotoviti tole: med i in 4 današnja prekmurščina (h seveda le v izjemnem podaljšanem tipu tata) ne razlikuje, za oba. ima e; prleški dialekt ima pa za i> zelo napeti, ozki e, za ž> pa nižji, srednje ozki g; goričanski dia¬ lekt ima še večjo razliko: i> da e, podaljšani h pa e ali pa tudi e: dvgri, zgmen poleg pesji. Torej ne gre v vseh primerih za enako stare podaljšave; nekatere morejo biti dokaj stare, druge pa so zelo mlade. To pa je umljivo, če so podaljšave analogične; če so mlade, potem njihova dolžina še ni mogla vplivati na vokalno kvaliteto ( dvgri ima svoj § še iz prejšnjega dvšri), ali pa se ta vpliv šele poraja (g), pri starih podaljšavah pa je že zožil vokal e. Te podaljšave so morfološkega značaja; pri dol. adj., kar je najbolj pogostno, gre enostavno za kvantitetno izenačenje s 158 tipom stan in mladi (štaj. mladi), drugod so nastale tudi po splošnem štaj. prehajanju kračin v dolžine. V tipu tat iz psi. tbti> pa je kračina ostala, narava poudarka pa se je v poznejši dobi izpremenila v pa¬ dajočo; prim. daž, pas itd.; v knjižni obliki pišemo a z znakom e: kes, sen, sel, šel, šev, ves, tešč, tenek, semenj, steber, kesen, čeber; nekoč je bil akcentuiran (danes le še dialektično in še to redko) končni zlog v tipu -tat tudi v primerih konec (konvcv > konac), zvonec, studenec, slepec, kozolec, petek, pesek, orel, osel, kozel, posel, oven (prim. še mrtvec, mrlec, kupec, temen, dolžen itd., ki imajo še pogosto končno po¬ udarjanje ohranjeno). Ta polglasnik a je enakšen kot a v nepoudarjenih zlogih, le da je bolj napet. Glas a tipa tbt je v dialektih takole zastopan: 1.) a je srednjejezični vokal e-jevske barve v ziljskem, rožan- skem, obirskem in podjunskem dialektu na Koroškem, v vseh kranjskih in severnih goriških dialektih; ko¬ roški in gorenjski a sta bolj visoka in frontalna, do¬ lenjski je niže ležeč, pravi indiferentni srednjejezični vokal; 2.) notranjski a je že a-jevske barve, ob Po¬ stojni d-jevske; Črni vrh, Vipava, Kras imajo že tipi¬ čen q, lokalno oelo že d; 3. beneški Slovenci in Re¬ zijani so a (in a) preko d razvili v d (ddš, tašč, pds) in mežiški dialekt ima tudi a, toda samo za a (v ne¬ poudarjenih zlogih pa je a ohranjen (pds, pdpar); 4.) štajerski dialekti so a in nepoudarjeni a izpreme- nili v q (po sekundarnem podaljšanju zdaj tudi (?, po lokalnem zoženju celo tudi že e in ia): ddš, pds, ne s za dmvsv; ptopiti je prešlo v stopiti, stto v sto, s^pišv v spiš, sa>na v sna, saj skupine st, sp, sn so že bile znane iz zvez stgpati, speti, snegi> itd. Pri novih skupinah je narava določevala nadaljnji razvoj: 1.) v obsegu že znanih skupin so se vršile osnovne asimila¬ cije; s 'bdravb je dalo zdrav ali s trav (tako v rožan- ščini), saj zdr in str je bilo znano na pr. iz mqzdra, strastv; 2.) če je bila nova skupina lahko izgovorljiva, je ostala, tudi če je jezik dotlej še ni poznal, težko izgovorljivost pa si je olajšal na dva načina: z asimi¬ lacijo, če beseda nima poleg sebe takih oblik ali so¬ rodnih besed, s katerimi je bila tako zvezana, da je ta zveza zahtevala ohranitev konzonanta zaradi po¬ mena in pomenske zveze; če pa so taki sorodniki bili, se je izgovorljivost olajšala s tem, da se je v konzo- nantično skupino vrinil glas a, za kar so dali prvo pobudo tisti primeri, pri katerih se je v sklanji, spregi, pomenski povezanosti regularno menjavalo med novo skupino in staro s praviloma ohranjenim a, kajti tako 160 razmerje (kot tip ga označimo tast-: tsta-, ki naj iz¬ raža oblike s krepkim in šibkim a) je moralo v je¬ ziku roditi čut, da je glas a fakultativen, ki zavisi od ritma, tempa, konfiguracije zloga, barvenosti sosednjih glasov itd. Tako je na pr. di>ska moralo preiti v *dskd, kar bi moralo dati v slovenščini *ckd; a v ne¬ katerih sklonih je taka oblika imela dubleto (pri¬ marno ali sekundarno, zavisno od različne akcentua- cije ali zveze), na pr. v acc. diskQ (shrv. ddsku, rus. dosku) in v predložni rabi nd-d^skg, v slovenščini praviloma *dskd in na-dasko, acc. pl. dskS in na-daske, v gen. pl. ddsk itd.; pa tudi, če bi rekli, da je nd- dibskg dalo *na-dsko (vse zavisi od časovnega raz¬ merja akcentskega premika do onemitve šibkega pol¬ glasnika), je pa diskg imelo poudarjeni, torej krepki polglasnik; glavno je, da je eksistirala doba, v kateri je ista beseda v ti obliki ali zvezi imela zdaj krepki, zdaj šibki polglasnik in v ti dobi je razmerje do isto¬ vrstnih besed s polnim korenskim vokalom restitui- ralo polglasnik in odpravilo težje izgovorljive skupine, ki so pomensko izgubljale sorodstveno zvezo; po ženo: za ždno, žend: za žene, gen. pl. ždn v razmerju do nom. sing. žend je nastalo danka, -d, -d itd. Pozneje so mogle po takih vzorcih in variacijah sproti nastajati enakšne oblike; danes imamo ne le v posameznih dialektih, marveč v govoru iste osebe dvojice, kakor tmd in taniš in ne da se reči, katera izmed obeh oblik je starejša, kajti prvotno tmd je moglo preiti v tamd, ta oblika pa zopet v tmd, ki je nato zopet ali v počasnem govoru ali v novi naslonitvi na tamnd itd. dalo tamd itd., kajti v jeziku je od prvih dob onemitve šibkega polglasnika eksistiralo živo in tvorno razmerje tm- poleg tam-. Kako je jezik posplošil ono formo, ki mu je bila laže izgovorljiva, vidimo jasno pri moških samostalnikih tipa daž in mah (psi. d'hžd'i> in m&chz)-, pri teh je nom. prosto postal osnova, če je nova skupina bila težko izgovor¬ ljiva: dažjd nam. *džjd, vendar pa psa, snd, šva (pasd 161 je šele iz mlajših dob, bistveno pa isti pojav); maha in mahu, panja, lana in lanu, tasta itd., pri lem. lasti, vasi, vendar pa uši, rži (kakor v rus. meha, Iži; češ. Inu, mehu, Iži, cti); seveda je pri teh oblikah vplivalo še razmerje bog : boga, kost: kosti, saj so v to akcent- sko kategorijo tudi prešle. Prvotno pravilno stanje pa je pri dan: dne ohranjeno. Vse te analogije nam z obratne strani potrjuje beseda v^šb, ki bi morala imeti nom. *vaš (tako v shrv.), a je po najbolj pogosto rab¬ ljenih sklonih acc. in gen. pl. uši, uši > uši, 4 in po vzorcu kost: kosti posplošila osnovo kot nom. sing. uš (dial. tudi shrv.). Istovrstne, samo da mlajše, le dia¬ lektične analogične tvorbe, v to ali ono smer izobra¬ žene, so na pr. že omenjeni gen. posti, ali nom. sing. pij s, gen. pejsa (tako v štaj. govorih). Lep primer takih medsebojnih vplivov je beseda kozolec-, nom. kozblicb je dal praviloma kozla c, gen. kozblvca pa pravilno kozalcti, pozneje kozoucti, njegova osnova postane nom. kozouc in kjer se nepoudarjeni -ou- asimilira v -u-, tam nastaja po kozueti tudi nom. kozue. Te vrste razvoj je pri adj. običajen: mase. trnan preide po fem. tamnti v taman; isto velja kot shema za vsako trozložnico, sklonljivo, če je enakšno zgrajena, torej nom. *ssac po saseti v sasac, Ibar v labar, obratno mrtvacti po mrtvac, mrlaeti po mrlac, oslaeti po oslac (pravilno bi bilo *mrtuca, mrlca, osalca pa beremo še pogosto v 16. stoletju). — Pri glagolih je na pr. *dhniti iz da>chngti po prež. * dah¬ nem, premenjeno v dahniti, ko pa je *dbhnem prešlo v dahnem, nastopa tudi za dahniti oblika dahniti; pri magatati za *magtati ni vplival samo sedanjik, mar¬ več še vzorec istovrstnih onomatopoetičnih tvorb s polnim vokalom ( trepetati, ropotati). Iz teh primerov je jasno razvidno, kako je na¬ stajal sekundarni a in kako je mogel jeziku služiti kot prikladen glas za olajšavo raznih težko izgovor¬ ljivih soglasniških skupin, ki so, včasih samo mimo¬ grede, nastopile po onemitvi šibkih polglasnikov. Če Zgodovina slovenskega jezika 11 162 je jezik na pr. hotel ohraniti začetni k- v kt&ri iz k^tenjv, da s tem jasno izrazi zvezo z oziralnimi in vprašalnimi zaimki, ki se pričenjajo z glasom k-, mu je tako mogel glas a, ki je bil v toliko in toliko primerih fakultativen, skupino kt- olajšati v katiri in ponekod se je potem ta oblika z vsem prvim zlo¬ gom naslonila na vprašalnice kaj, kakšen, kako itd. in je nastalo kateri. Ali: iz predložnih zvez od mine, do mine se je rodila tudi zveza k mini za prvotno k meni (še starejše je ma>ni) in narobe od meni in tako je tudi v instr. m r bnq (ohranjeno v rez. ziz miti, in s sekundarnim a v mano, manij) nastalo m$>nq, kar je dalo mano (analogično potem tudi tabo, sabo', najstarejša akoentuacija je bila od-mene, fcf> ma-ni, si-rmmg po zd-lobg-, vplivi so kar najrazličnejši, ker gre obenem za psihično poudarjanje predloga; prim. čak. od mene, k a mni in k mini, sd mnom v Štok. in čak. s mtinu). Druge vrste sekundarni a imamo pri sonornih konzonantih; v besedi myslb na primer, je končni - r b onemel, beseda je postala enozložna, -l je na zvon- kosti in zvenečnosti pojemal, postal nezveneč, odtod zapiski, kakor Domemus za domompslv (gl. str. 35). Ta regularni razvoj je le v izoliranih primerih podan (prim. prislov res za risnn; enako je nastalo rus. semn iz sedmb; nezvenečnost končnega sonornika izkazuje lepo kašubsko setma, ki je umljivo le z asi¬ milacijo d v t na nezveneči -m: sedm > setm, setrn, setma), drugod pa je bil po vzporednih fleksijskih ali sorodnih oblikah sonornik ojačan, restavriran, prišel je zato v samoglasniško obliko in nato razpadel v svoj vokalični (a) in konzonantični element: mi sl (eno- zložno) je po misli gen., misliti itd. prešlo v mis j (dvozložno), dalje v misal, misal; instr. plur. mislmi (dvozložno) v misalmi itd.; taki primeri so na pr. osem, sedem, pesem in pesen, bolezen, bolezcnmi, mrtev itd. 163 Pri predlogih in prefiksih, ki so se končevali na 'h ali n, sta sprva bili dve obliki; z ohranjenim a, če je bil v sledečem zlogu fonetično šibki polglasnik, in brez njega, če je bil v takem zlogu poln vokal: ot-dati, ot doma proti oto-gnati, otd dne. Tako je po soglasniški asimilaciji nastalo od, po njem tudi odo, naposled pa se je prva oblika tudi v drugi poziciji po¬ splošila. V starejših dobah in dialektično pa najdemo obliko odd še pogosto, prim. pri Trubarju odegnati, isignal, setkan; dial. odebrati, izagnalo, pode žgati, ze¬ brah, prede fsem, razegnati itd. (Prekmurje, Bela Krajina); izšel, izešla (tako pri Trubarju, Dalmatinu; tudi z analogičnim izešel po fem.) se je prav tako izenačilo v izšel, izšla. Pri prefiksu st>, ki se je javljal kot s in sa (sbsgdb > sod; prekm. sedeno mUiko = sesedeno), se je oblika sa prevzela povsod, kjer je jezik zahteval jasno izraženi prefiks, torej v skupinah ss, sz, sž, kakor pri sesati (bi moralo preiti v *sati, da ni odločala pomenska povezanost z besedami ses, sesec), sesesti se, sesekah, sesuti, sesiriti, sešiti, sezidati, seznaniti, sezuti, sežagati itd. Ta dvojnost s : sa se je potem prenesla tudi še drugam ( zgniti in segniti, zgreti in segreti) in ker je prvotno iz tudi pri¬ šlo (v nekih legah praviloma) v z, se je odslej s, z, sa za st> in iz pomešalo. V neposredni soseščini glasu j sta bila z in 'i> že v praslovanščini bolj ozka in frontalno usmerjena; če primerjamo "£ in v z izredno kratkim u in i, bi taka zožena 2> in t smeli primerjati z izredno kratkim y in ozkim i; le kvalitetno sta se ločila od običajnih, drugače pa sta bila povsem iste vrste in tudi pozneje sta v šibki poziciji onemela, prim. kostjo iz kostvjQ, gen. pl. pa kostbjv > koslbi in po asimilaciji u = ii v kosti; dobrbjb v dobrbj,, t. j. = y\ = y, slov. dobri; gen. pl. jajbcb v jajbc, pozneje jap c, enako svojec, ujec, najem itd., torej v legi za j ostane a, le pred istozložnim j se asimilira v i. V primerih trije, kri¬ jem, bijem, pijem, pijanec in podobnih je i za pr- 11* 164 votni b, b analogičen (bbjg : biti se je izravnalo v bijg : biti ; krbjg : kryti v kryjg : kryti). V besedi pri¬ jatelj (prnatelb bi moralo dati *prjatel) se je pra¬ viloma nastalo priatel (dvozložno) olajšalo zaradi tro- členske začetne konzonantične skupine v prijatel ( -j- se je vokaliziral; prim. v prleškem dialektu za pr¬ votno nabil zdaj nabja, za obril pa ne *bbrja, marveč obria; prim. *prjatel > *pridtel, prijatel v vseh slo¬ vanskih jezikih: rus. prijatelb proti pjanyj, shrv. pri¬ jatelj, polj. przyjaciel, češ. prltel < pfietel). V no¬ tranjosti besede pri obravnavanju zoženega b ni no¬ bene razlike v primeri z navadnim: nddrbje da dvo¬ zložno nedrje, nato se r vokalizira (v 16 . stol. nederie, nedarie); gglbje v oglje (dvozložno, deloma ostalo), z vokalizacijo glasu l pa ogale, ogele, vogele (pri Tru¬ barju; beri ogoVe); usnbje v usnje (dvozložno, delo¬ ma ostane), ali pa z vokalizacijo glasu n: usonje, usone, pri Trub. vpina, vupinat, vffenat itd. Zadnji primer nam že kaže poznejšo dialektično modifikacijo a, o kateri smo že zgoraj govorili. Glas a se v nekaterih dialektih palatalizira v i, ali pa se labiovelarizira v o in u, t. j. vsakikrat v neposredni soseščini in pod vplivom takih palatal- nih ozir. labialnih in velarnih konzonantov prevzame njihov najkarakterističnejši artikulacijski element nase. Nekaj primerov naj navedem i za ta, i za. oni pojav; a > i v rož. dialektu na pr. diš, dižudu je = deževalo je; sitidu = sanjalo; sinom, gen. sima za semenj, semnja-, na Dolenjskem: min za manj, tišine, skodln, paudin, somln itd.; v rožanščini vidimo ob palatalih zoženje e iz b, b v e in nato v o, odtod pon : d§n, žonam : hgnam (panj : dan, žanjem : ga¬ nem)-, na Krasu, kjer je regularni zastopnik kratkega a a-jevski, imamo v zlogih s palatalnim soglasnikom zanj e-jevski srednjejezični vokal (g, : e). Prehod a v o je zelo pogosten v rovtarskih dialektih: pos, somon, moyla, tbma-, cost, codem za cvetem je vsem tem go¬ vorom lastno; briško razmerje nom. sg. mbyla, boha 165 proti nom. pl. muyla, bulici kaže prehod a v m, ki se pod akcentom reducira v o; splošno znana je asimi¬ lacija istozložnega du v ou v primerih mrtou, cerkou, britou (s poznejšim prehodom ou > u : cerku). — V besedi dtfnes, ki se glasi v ti obliki v vsem osred¬ njem pasu od Nadiže čez Sočo, po vsem Kranjskem, po Savinjski dolini in še ob severnem vzponu Kara¬ vank na Koroškem (drugod je razvoj pravilen: dvnvsb je dalo dnas; dn- se je ali olajšalo v dan-, ali disimi- liralo v gn- ali pa reduciralo v n- : nas na Koroškem in srednjem Štajerskem; gnšs na Kozjaku, v Sloven¬ skih goricah in v Prekmurju; danas pa na Dolenj¬ skem, Notranjskem -in na Krasu) imamo posplošitev predložne zveze; prislov d(a)nas in njegova predložna raba do-nas »do danes« iz do-dnas sta bila drug proti drugemu premalo jasna in čut za natančnejšo razliko med danas in donas je zahteval precizno uporabo predloga do, kar je rodilo zvezo do donas, s tem pa je danas postalo nepotrebno; donas, ddnas je torej prvotna zveza do dbnvsb, do- je predlog. Tudi v poper in postrv (pvprv je pravilno razvito v zilj. pbpar, mež. p&par, goričanskem pepar, prekm. pr par in prpao; pri Megiserju beremo: pepr) imamo v prvem zlogu prav¬ zaprav predlog po ozir. naslonitev nanj ( paprati > poprati-, pastrv > postrv). Če sta bila in r> za sonornimi konzonanti i, u, r in l, sta bila podvržena istemu razvoju kot drugod (onemitev šibkega, prehod krepkega v a ali e); kar je v takih primerih posebnega, to ni v nikakršni zvezi s polglasnikom samim, marveč je temu vzrok narava konzonanta, ki se je mogla javljati kot soglasnik in kot samoglasnik, kakor je to že zahtevala glasovna zveza, v kateri se je nahajal. Če je nastopila vokali¬ zacija sonornika, dobimo potem i, u in zlogotvorna f, l in ta dva se potem še po svojem posebnem razvoju dalje izpreminjata. Za regularen razvoj prim. ndjdem, pčjdem, ndjmem za na + ivdg, začetna grupa ib- da v slovenščini vedno i-, a na različen način: igo, 166 igra, imam, ime, iskra, iz itd. imajo i- po vokalizaciji iz j- v taki stavčni zvezi, kjer je bil j med dvema so¬ glasnikoma (prvotno imam da dve stavčnofonetični varianti: | mam in imam), v igla, izba pa je takšen i- nastal le v gen. plur. (ivsMn > {stbb, istdb), drugod pa je regularno * pgld, * iazba asimiliralo p v {i in dalje v i- {igla, izba)-, ali vvdovd da udova, po vokali¬ zaciji uddva, vbsd > usa (dial. zaradi u~> w, f), fsd, sd ali pa po vokalizaciji usd, usegd itd., kar je tudi pravilno razviti nom. sg. mase. vas iz m sv analogično izpremenilo v vus (z redukcijo vos) ; je dalo van, ki je po prisl. vi>nd > unš, unš mogel dialektič¬ no biti izenačen v vun {von) itd.; pri cvbtg z analo- gičnim inf. cvvsti je torej pravilna dial. oblika z -u- ( cutdm, cudšrn, custi), dočim so oblike cvetem, cvesti sekundarne, vplivane po cvet, (cvisti v cvesti in po tem prež. cvštem), nekako isto, kar imamo na pr. pri imp. vzčmi (dial. tudi vzdmi) za prvotno uazmi (je¬ zikov čut je zahteval povsod isto začetno grupo; po vz&mem, vzšli tudi vz- v imp., torej vazml > vzaml, z naslonitvijo na inf. ali prež. še v vokaličnem ele¬ mentu začetnega zloga pa vzemi, vzami). Tudi v raz¬ voju besede dvvri imamo istovrstne pojave kot dru¬ god; nom. dvdri (d je bil novoakutiran) je ohranjen, po metatezi je dial. zanj nastalo tudi davri, s poznej¬ šim razvojem d- dobimo današnje dvšri (štaj.) ozir. davri (dolenjsko, notranjsko; v jeziku 16 . stol. običaj¬ na oblika); v gen. dveri ali davri je nastalo duri ozir. douri in s prenosom te osnovne oblike se pojavi tudi v nom. ddri (koroško, gorenjsko) in douri (rovtarski dialekti); dver-, davr-, dur- in dour- so potem posplo¬ šene v vseh sklonih, vsaka tam, kjer se je tako glasil prvotni ali drugotni nom., kakor je zgoraj označeno. Pri soglasnem r je na isti način nastopila kot va¬ rianta vokalizacija v f: lepa rdšla proti Up fdšt\ f pa je (razen v prleškem in prekmurskem narečju) pozneje prešel v ar in ta je predvsem v dolenjskih in štajerskih govorih do danes razvit v ar (pri Trubarju 167 erya, erdezh, erym itd. poleg garlu, gardiga gl. doli). Pravilni gen. rži je imel dvojico pži > arži, arži in tu izkazana osnova se je tudi v nom. sprejela: drž, dri (pravilni nom. je bil raž, tako še v shrv.). Ker je pa od 16. stol. dalje nastajal f, ar tudi za starejšo sku¬ pino ru , rt, re- itd. in sicer sprva v obliki ra, ki jo je prižela spremljati varianta r- in ž njo f-, ar-, je zato tudi k enakšnim variantam iz prvotnega r&- moglo nastati ra-; po rambn, rmbn, armen za rumčn je tudi k rdeč, ardeč nanovo narejeno radeč; tako imamo tudi raži in raž, rajav in raja za rjav, rjli, po govorih eno poleg drugega ali pa že ta ali ona oblika prevladuje. V notranjih besednih zlogih nastali voka- lični f se je pravtako razvil v tart, dial. še dalje v Vdrt ali tari; običajno nastopa oblika tart le v akcen- tuiranem zlogu. Na Dolenjskem je razmerje tart- : tart- dosledno izvedeno, v štajerščini prehaja tudi neakcentuirano tart v tart. V rovtarskih dialektih je doživel r posebno barvenost in zato posebno nadaljnjo razvojno pot: akutirano akcentuirani f je v legi pred labialnim in velarnim soglasnikom prešel v rg: drdva, mrbva, hrdpt za hrbet , prova za prva; cirkumflekti- rano akcentuirani r pa je pred istozložnim u prešel v ro : črou, brou, vrbu (drugod je skupina tru besedi brv, črv , gen. pl. drv, obrv, ostrv, vrv, postrv, stoprv, razvita takole: 1.) kjer je -u prešel v f, praviloma čff, čiirf; 2. kjer -u ostane, je istočasno z vokalizacijo glasu r pričela nastopati vokalizacija glasu u : čru > črni, dalje čaru, čaru prim. Trub. zheru, ueruu; črbu pa ima za seboj pot črbu, črrau, čfbu, čru). Za pravilni razvoj i> in v pri soglasniku l prim.: 1. Hžica > Ižica, po metatezi žlica; zaHkngli > zdukniti »vor Hitze ersticken«; gen. sg. Ihži > Iži, na Gorenjskem uži; nom. pl. Hže > Iže, gor. uže, povsod onemitev šibkega a; 2. hžvnikh : lažnik, gor. uažnik, rož. užniq (z mlado asimilacijo ua > u), ohranitev krepkega a; 3.) Km> > Ičtn, staj. len; nom. sg. Hžv > Idi, s posplošenjem po vzorcu noč : noči 168 tudi laži, laž j 6 itd.; za novoakutirani d prim. Idzern z anal. inf. lagati; gen. pl. Vbit, (k nom. sg. teža) > laž (pri Trubarju; horj. laž) itd. Poleg analogij, ki smo jih tudi drugod našli (na pr. po fem. lehka je mask. * lg§k prešel v lagak, lahak in podobno), je za našo skupino značilno to, da je pravilno razviti ali analogično nastali la- velariziral a v o ali u, da je dalje konzonant l mogel postati nositelj zloga, da se je vokaliziral in da so potem vse te in takšne oblike mogle druga na drugo po običajnem analogičnem iz¬ ravnavanju vplivati, se posplošiti, izumirati in po¬ dobno. Tako je na pr. Ibghlch dalo Igak, iz tega pa je moglo nastati Igak, ali lagak (gl. gori) in dalje logak, lugak, prim. lagag, t. j. lagak pri Trub., uaheg v Rožu, uhak na Gorenjskem; lohak, lohka, adv. Iphka v Ljubljani in okolici; lugak v Ribnici, Loškem po¬ toku, na Notranjskem itd.; potem se tudi v kompa- rativu vrste oblike lažji, ložji in v prislovu laže, lože poleg lažS v leshei Trub., kor. užei, lushei. Na enak- šen način imamo za hžd pri Trub. lažd: lasha, lesha; Jap. leshd, rož. uaža; ali loža na Notranjskem in v Slov. goricah (loshami beremo v Ene duh. peismi 1563.) in lushe pri Jankoviču, luža v Slov. goricah; za lagati bi pričakovali * Ig Ati, ki je bilo po prež. Idžem in po lažnik, lažniv izpremenjeno v lagati (Trub. legati; dol. lagat; kor. uahat; gor. ugat; staj. Iggdt, ki je po asimilaciji q na poudarjeni a dalo v prekm. Idgati), logati (v Trub. postili; prim. tudi loshnikh pri Stapletonu) in lugati (lugaite v Kre- ljevi postili; lugdt v Ribnici, Loškem potoku, na No¬ tranjskem; lugdt, se je zlugu v Slov. goricah; lugati, se je zluga v Prlekiji). Medsoglasniški l (skupina tlt iz psi. telf, th>t, Mt, tlbt) seveda takih različnih vpli¬ vov ni mogel doživljati; njegov razvoj je isti kot pri f, zaradi narave glasu l pa je ves razvoj velaren. V kratkih zlogih se je do pojava l > u glasil kot al, v dolgih pa je že prej a prešel v o; v 16. stol. imamo na pr. molzhal proti melzhe, Jolsniga proti jelfil, 169 zholn proti zhelnuui in to razmerje je rodilo analogije na obe strani, predvsem je ol dolgih zlogov izpodrival dl kratkih, od 17. stol. pa ou dolgih zlogov u kratkih. V dolgih zlogih je bil razvoj tale: l (1. 1349. imamo še zapisano ime Selntze) — dl — ol (ta stadij je v 15. stol že dosežen) — ou (tako že pri Krelju); v kratkih pa f — dl (tako še v 16. stol.) — u (s pre¬ hodom l > u, od konca 16. stol. dalje), ta kratki u pa potem onemi ozir. preide v o t. j. obravnava ga moderna vokalna redukcija tako kot etimološki kratki u (Tmln, phd za bolha, jdpka za jabolka; tčš za tolče v Bohinju; boha, most na Krasu; redukcijo u > o nam kaže ime Tominec; Prisank je tako nastali o v posttoničnem zaprtem zlogu praviloma razširil v a: prislununikz > prislnik, prisonik, prisonk), če ga ni zastopnik dolgih zlogov izpodrinil (današnje dužan je iz doučan, ki ima ou po doug, doužna, -ega itd.). Za dolgi | je večina dialektov dobila ol, pozneje ou; ta ou so beneški dialekti in govori ob zgornji Soči (Bovc, Kobarid, Tolminsko), na Krasu, v Istri in Beli Krajini asimilirali v u (ponekod je starejši stadij z ou ali ol izpričan s tem, da je v besedi solnce po redukciji l ali u še zdaj o t. j. del starejšega stadija ohranjen: sdnce), v vzhodnem delu Rezije pa se je ol pač da pod romanskim vplivom izpremenilo v ol. Dialekti Slovenskih goric in Prekmurja so pa dl ve- larizirali v ol, ul in imajo zdaj u. Če pustimo vnemar analogije in hočemo podati shematično razvoj k in u, ga moremo zajeti s temi-le formulami: 1. %, b > d, ki je šibek ali krepak; 2. totd > tla (šibki onemi), ta to ta > tafta (krepki ostane); Ud > tat d (sekundarni d), oziroma it a, uta, rta, Ita vokal izirajo začetni konzonant (Ita more dati tudi lata > lota, luta); 3. tip tat iz psi. tete da tat (kor., štaj. tet); 4. tip tat iz psi. tetk da tat (štaj. tet, ben. in rez. t&t); 5. tip tdta (z novoakutiranim 'f>, u) da tdta in dalje tdta (štaj. teta; pri. in prekm. ostane teta ); 6. v skupini tft prehaja f v or, ar; v skupini 170 Ut dobimo tut, če je zlog kratek, tott (tout) ali tut (staj.), če je zlog dolg. Nosna vokala q in g. Na str. 31. smo že na kratko omenili, kako sta se nosna vokala g in g v slovenščini razvijala. Če se ne oziramo na časovne distance in geografsko porazdelitev tega in onega re¬ zultata, nam slovenski dialekti še zdaj vsak posa¬ mezen razvojni štadij izkazujejo. Sledili pa so si ti štadiji takole: TJ široka nosna vokala g in g (gl. str. 26 sled.) sta osnova, podedovana iz praslovanščine; 2. na- zalni izgovor slabi najprej v nepoudarjenih zlogih, pozneje tudi v poudarjenih; čim dalj je nazalnost ohranjena, tem izrazitejša je široka kvaliteta vokala; ker se nazalnost ni povsod istočasno izgubljala, je eksistirala doba, ko imamo v tem pasu še ?, g, v onem pravkar nastale oralne, a še izrazito široke g, g, v tretjem pa je zaradi že zdavnaj izgubljene nazalnosti dolžina zožila reflekse nosnih vokalov; 3J po drugi osnovni težnji slovenskega dolgega vokalizma se je sčasoma pričela diftongizacija; če je bil enotni vokal še odprt, je mogla iti v smeri na diftonge el, ou , če je bil pa že ozek, pa v smeri na diftonge le, Ho. Tako imamo v slovenskih dialektih zdaj tri vrste zastop¬ nikov za ? in p v dolgih zlogih, in sicer: 1.) široke nazalne vokale e-jevske in o-jevske osnovne barve; 2.) široke oralne vokale iste osnove in 3.) zožene e-jev¬ ske in o-jevske oralne vokale. Pri drugi in tretji osnovi so seveda možni tudi iz njih izhajajoči dif- tongi in refleksi, ki so nastali po asimilaciji ali disi- milaciji med obema diftongičnima elementoma. V nepoudarjenih zlogih pa sta q in g po izgubi nazal¬ nosti kot široka § in o doživela isti razvoj kot etimo¬ loška e in o, le redkodaj imata svojo posebno pot; o tem bomo govorili v poglavju o moderni vokalni re¬ dukciji. Tu hočemo strnjeno podati razvoj dolgih nos¬ nikov kakor se je kjerkoli že izvršil. Porazdelitev 171 posameznih refleksov je razvidna iz priloženih skic št. 6 in 7. Glede posameznih zastopnikov hočemo v sledečem le najvažnejše omeniti. V podjunskem narečju se je v dolgih zlogih še do danes ohranil nosni izgovor, in sicer q, vendar se je v severnem in vzhodnem delu nazalnost že izgubila: tqža, tripse in jaza, s rala,; postanek q iz a mora biti dokaj star, ker je l pred njim postal velaren in je pozneje dal kot stari l glas u: lqča > uq(a, klq(ati > kuqcat. V ne- akcentuiranem zlogu ima podjunščina za q za labiali a, sicer pa a (ima, vigrad; telq > turna), za q pa preko q zdaj že u (acc. sing. brgdu; po redukcijski asimilaciji -jo > -ju, jj, III. pl. prež. rngjj za imajo). V tem, da se je za labiali za q obdržal še «-jevski 172 vokal, vidim neke vrste asimilacijo; ker je pri tvorbi labialov eden izmed aktivnih artikulacijskih elemen¬ tov spredaj, je ta gib potegnil v to smer tudi drugega, namreč jezik; ker pa se je to moglo tudi pri a izvr¬ šiti, ni nemožno, da d pravzaprav ne predstavlja ohranitve starejšega stanja, marveč more biti asimi¬ lacijski pojav iz mlajše dobe, ki je a premaknil v d (tako si je najlaže obrazložiti gen. pl. pdjidu proti nom. sg. pq,i za pvnv). Postanek podjunskega d ima, kakor bomo še videli, za seboj kot neposredno predhodno stopnjo glas q,; zato ni identičen z briškim a za q. Ves sevemozapadni rob slovenskega jezika oklepa pas s širokimi refleksi za q in g; edino v Reziji in ob Teru je ta rob presekan z ozkima e, o, ki pa sta mlajša kot ostali ozki zastopniki, kakor je razvidno iz razlike med q in e v primerih tipa (M v at : jesen (knjižno devet : jesen) in v akcentuiranih dolgih zlogih (lid : pet priča za starejšo fazo to : d predstavlja okrepitev delovanja jezične mišice zaradi njene napetosti in je v skladu z osnovno razvojno težnjo dolgih vokalov. Ker imamo v vsem pasu od Pohorja čez Koroško, na Rezijo in odtod do Istre široke zastopnike za dolga q, g, sklepamo iz tega dejstva, da se je nosni izgovor tu čuval dalj časa kot drugod, da, v Podjuni se še zdaj hrani. Zato ni nemogoče, marveč je z daljšo ohranitvijo nazalnosti lepo združljivo', ako imajo v teh govorih sporadične besede večkrat en, on za q, g, pojav, ki je v slovenistični literaturi znan z imenom »ohranitev rinezma«. Na dva načina si moremo ta pojav razlagati: 1.) da je sedanji en res za nekdanji q in da je nastal takole: q > Q n , qn, en, zadnji proces bi se izvršil ob splošnem prehodu, bolje prehajanju f (+e*iZ) 173 7. Razvoj nosnega q v dolgih zlogih. 174 g > e; 2.) da je n v teh primerih sekundaren mlajši pojav, ki se je javil že po prehodu g > e, torej g > e in nato šele en (n se je spočel, ker je jeziček pre¬ kmalu omahnil navzdol), kakor je nastal n. pr. v pentlja, Henge, antres, compata, komendija itd. Za prvo govori dejstvo, da, so besede z e« za g domačega izvora in dokaj velikega obsega prav v teh severno- zapadnih dialektih pogostne, drugič še to, da je ziljščina v legi (ji skoro dosledno razvila enč; oba pojava takorekoč še danes pričata, da je v taki legi, v kakršni najdemo v brižinskih spomenikih za g, g zapiske en, on (gl. str. 33), bil nosni izgovor krepak; ker pa je v teh govorih nosni izgovor itak dolgo trajal, je kaj umljivo, da se je v takih legah g raz¬ vil v g", g n in zanj je pozneje razvoj q e dal današnji en. Ti primeri so: veni (knjižno več, večji), venči v dveh ločenih predelih, in sicer v Brdih, ob zgornji Soči, pri beneških Slovencih in v Reziji, potem pa po vzhodnem delu Roža, v Podjuni, ob Meži in na Kozjaku; tako rez. razlika med vinil in prislovom vač, več, vU (daljša ohranitev nazalnega izgovora v dolgih zlogih) kot briško vdiMi (an iz qn, g) podpirata razvoj g > g n, en\ drugi primer je me¬ sene (knjižno mesec), kakor govore od Zilje do Prek¬ murja, po Savinjski dolini, po osrednjem in južnem Štajerskem; oblika pajqki> pa je znana kot pdjonq na Obirskem, pgjank v Podjuni, p (ji e k ob Meži (pri Gutsmannu: panjak po metatezi iz * pajank; pri Megiserju in Gutsmannu bereš tudi Pajenk), pajenk pri Goričancih, pQjek na osrednjem Štajerskem. Zilj¬ ski primeri srenča, sreniali, lenta, inf. lenti, na- prenči, dosenči, gorenč, obrani (dosenžan prež., do- sčngua »dosegla« so že analogični po inf.) in rez. obreniem ter kor. obrenzhati (pri Jarniku) imajo zato, ker so last govorov, ki so v marsikakem pogledu arhaični in so pri g in g dalj časa ohra¬ nili nosni izgovor, poseben pomen za tezo, da gre tu za razvoj g v g n, en. Vse to pa nas le potrjuje 175 v tem, da beremo v brižinskih spomenikih še g in p gl. str. 34. Iz primerjave obeh skic razberemo, da se g in p razvijata v vsakem govoru na enakšen način (t. j. tudi dokaz za enakovrstno primarno kvaliteto, od¬ prto), namreč tako, da ima na pr. gorenjščina, ki ima e za dolgi g, zato tudi za p dolgi ozki p, ali, ker ima dolenjščina le za g, ima tudi uo za p itd. Dokaj redki so govori, kjer si zastopnika za g in p ali po razvojni smeri ali pa po dosegi razvojnega stadija nista identična. Takšno različnost moremo ugotoviti na tehle mestih: 1. p: p v remšniškem dialektu; ob Sotli v okolici Sedlarjevega; v severni Istri je p-jev zastopnik celo še bolj ozek; 2. v severni podjunščini imamo zelo široki, močni nosni p, za g pa oralni a, tako da se refleksa razlikujeta z ozirom na nosni izgovor; v vzhodni podjunščini sta oba zastopnika že oralna, za g je a, za p pa napet, zamolkel, skoro ozek o; 3. na Krasu imamo razmerje 'le: u; 4. v Prekmurju pa e: ou. Različnost je torej trojna: 1. proti širokemu refleksu za g je refleks za p ozek; 2. proti ozkemu za g je refleks za p širok; 3. kraško raz¬ merje predstavlja dva zapovrstna Stadija istega raz¬ voja, starejšega pri g, mlajšega pri p. Diferenca g: o ima svoj izvor v pojavu, ki ga nam osrednja pod- junščina izkazuje: nosni izgovor g-ja je bolj krepek kot p-jev, zato je odprtost pri onem izrazitejša, pri p-ju pa je napetost in ž njo združena ozka vokalna kvaliteta že porojena; severni podjunski govor s svojim a: p, se zdi, da je prav v navzkrižju z osred¬ njim podjunskim q : p, z vzhodnim a: p in remšniškim p: o in tudi rezijanskim razmerjem g: p, kakršno od¬ seva iz razlike a:u v primerih dčvat: holup, kar bi vse govorilo za to, da je pešanje nazalnosti pri p hitreje napredovalo kot pri g. Da se je štadij q : p tu razvil v a: g, si je pač razlagati s tem, da je v mlajšem času~ po posebnem lokalnem razvoju q se premikal v ustni duplini naprej in da je v oddalje- 176 vanju od drugega artikulacijskega elementa (pove- senje mehkega neba z jezičkom) pričel ta gib za¬ nemarjati in ga je končno opustil ^> a). Glede prekmurskega e : ou (ta diftong je nastal ali iz od¬ prtega ali vsaj kvalitetno indiferentnega o) vemo, da je prožnost glasu e v tem govoru večja kot pri vo¬ kalu o; q in g sta se sprva razvijala vzporedno do (>, g ali g, g (iz take osnove poteka pohorsko-kozjaški ei: ou, lokalno po disimilaciji au, ki je tudi v seyerni prekmurščini izkazan) in šele zdaj, ob početku na¬ pete artikulacije in zoževanja, je nastala razlika: g se je zoževal, g pa je ostal in se kot tak diftongiral v ou] isto vidimo tudi pri etimološkem podaljšanem e in o v prekmurščini; proti gorenjskemu led: most, dolenjskemu lied : * mugst must imamo v Prek¬ murju led : mčusl t. j. * mgst. Podoben primer po¬ znejše razvojne diference nam kaže kraški dialekt s svojim ie : u, le da gre tu za hitrejši razvoj pri refleksu za g. Preko skupnega e :q sta nastala ubrana diftonga ie, ug, iz teh pa 'ie : ug (to stanje imamo že v Dutovljah na Krasu, v Proseku pa po pešanju drugega elementa io : uo) ; na osrednjem Krasu je ie ostalo, ug pa je po asimilaciji prešlo v uo, uu, u (stadij ug je še izkazan v besedi souset, kjer je po redukciji u^> o tudi v diftongu uo začetni element tako reduciran: ug do ou; s tem prim. dolenj¬ sko nouč, mduč nam. nuč iz * niigl, enako na No¬ tranjskem). Z ozirom na današnji refleks o za p ima sloven¬ ščina posebno mesto v krogu slovanskih jezikov. Sicer je o-jevska barva refleksa za g še ohranjena tudi v poljskem, kašubskem in polabskem jeziku, a tu je ohranjen tudi nosni izgovor; ruski, češki, slo¬ vaški in srbskohrvatski jezik imajo u, bolgarski s. Mijački dialekt v zapadni Macedoniji ima v korenskih zlogih o, v neakcentuiranih pa a, njegov vzhodni sosed, brsjački dialekt, ima pa vseskozi a; današnje stanje poteka iz prejšnjega širokega g, ki že odpira 177 zvezo z bolg. rodopskimi dialekti, ki imajo g, g, o, a; vsi ti bolgarski in macedonski refleksi izvirajo iz nekdanjega s, s, slovenski o pa je neposreden na¬ slednik starega g. — Teritorij pojava g j> o je bil nekoč obsežnejši, saj je zajemal še vse ozemlje shrv. kajkavščine. Še sedaj je o lasten severni kajkavščini (Varaždin, Podravina; lokalno se je zožil v u). V 12. stol. beremo Globossa, Globouez, v 13. Loca, fVlcilog, Crogh, Dobowgerm\ u se pojavlja šele od 14. stol. dalje; Vramec piše že večinoma u , tako tudi krapinski sodni zapiski (od 1. 1574.—1622.) in pri Petretiču ima le še beseda orožje staro o. Isto sliko nam kaže Dalmatinov register (l. 1584.) pod stolpcem »besjazhki«; potuvati, vosa, toga, modro, moka, nagnoti, sarozhniza, rokovčd, sablodgti, sakrik- noti, krolu, voska proti obfujen, kupinje, vusa, ras- luzhenje, tuzha itd. Tudi onstran slovenske jezikovne meje v Istri imamo še o za p v okolici Buzeta, v okolici Žminja, v čakavskem govoru v okolici Labina in v čak.-štok. govoru ob izlivu Mirne na zapadni istrski obali. Od izjemnega obravnavanja je omeniti v glavnem samo dva: 1. namesto regularnega zastopnika za g (v knjižni slovenščini je to o) imajo nekatere besede u; 2. refleksi za q in g so bili v nekaterih primerih nadomeščeni z refleksi za etimološka e in o. Pri prvem pojavu (kraški u tu ne prihaja v poštev, saj je pravilno razvit) je treba razločevati one primere, ki imajo ali vsaj morejo imeti u nam. g že iz davnih dob, iz praslovanščine, od onih, ki so ga dobili v slovenščini ali po morfološkem izenačevanju med posameznimi oblikovnimi vrstami, ali po preprosti etimologiji, po mešanju govorov s shrv. dialekti; posebno vrsto zavzemajo knjižne izposojenke iz shrv. Pri besedah muditi, nuja in gnus je u etimološko upravičen; kjerkoli imajo te besede g (noja beležita za gorenjščino Miklošič in Štrekelj), tam je prvotni u prešel preko y, v g po asimilaciji na nosni kon- Zgodovina slovenskega jezika 12 178 zonant pred njim (prevzem iste artikulacije mehkega neba); slovenščina ima torej prvotni vokalizem ohra¬ njen. Narobe pa je sprva upravičeno le somniti (sgmvnčti), kakor beremo pri Skalarju ( somni ), pri Vodniku (Novice: se ne somnim), v Dalmatinovem registru za koroščino (fomnenje) in kakor govore v Prekmurju soumliti, soy,mla; glas g je bil pred gla¬ som m, pojavilo se je izbegavanje dveh zapovrstjo si sledečih enakšnih artikulacijskih gibov mehkega neba (disimilacija), zato se je g raznazaliral, najbrž že v času, ko praslovanščina še ni imela vokala o (marveč a), zato g u (prim. poljsko s umnienie; slov. sumniti, sumnja). Slovenski primer za nazaliza- cijo w v p je beseda zastonj (v starejših tekstih berem: obstonj, tako pri Trubarju, Krelju, Megiserju; pozneje je še predlog za pritegnjen: sa obftojn Meg., saobftoin Krelj, pri Dalmatinu že sabftojn, pri Janezu Svetokriškem sastoin) iz ( za-ob-szj-tune »gratis«; osnovna beseda je še v rabi pri Slovencih ob Rabi tbi^iie (drugod v Prekmurju zdy,pston); tune je po asimilaciji it na n dalo tgtie : td^ine, z običajno reduk¬ cijo -e v prislovih (prim. več, manj, prej itd. proti psi. vqt’e, mvne, pršcfe) pa -tonv (pravzaprav naslo¬ nitev na prislove t-jevskih osnov), -ton. Pri sgptfv in sgsebv (v briž. spom. je pravilno zopirnicom ; na Notranjskem sUpar) je v osrednjih slov. dialektih ves začetni zlog nepravilen; dol. zupar, zuseb (pri Trub. fuper, fujeb, Dalm. supdr, suj'feb) pa ima u iz sta¬ rejšega dolgega o kakor must in na etim. o kaže tudi gor. z opar (pri Skalarju soper ) in vipavsko sopar (tako pri Krelju); gre torej za premembo sg- v zo-, ki je stara (dol. razvoj o^> u priča za to), mora biti pa analogična; pri zoseb gre pač za naslonitev na poseb in oseb ob naslonitvi na živo dvojico opet : zopet (iz opgtv in vbzopgtv), pri sgpvrv pa je najbrž v okrepitev adverzativnosti nastalo * vbzsgpvfb, kar je dalo * zgpar, po izgubi nazalnosti pa se je zopar naslonilo na zopet, zoseb in ž njima na enakšen 179 način razvijalo prvi zlog, odtod refleksi o-ja namesto g. Drugo vrsto analogičnega o (v dol. u) je rodilo izenačevanje v okviru iste formalne kategorije, na pr. nom. * guos : gen. gosi se je po kust: kosti, niti : noči izpremenilo v gus (tako že pri Dalmatinu, Me- giserju): gosi; raspodim :* raspuodil je dobilo po po¬ morim : pomuril, poloshim : polushil, rejkrupil, poluvil itd. obliko raspudil (Janez Svetokriški), sabludil (Krelj), pogrusil (Dalmatin; grgziti). V obliki gen. pl. tisuč, ki jo beremo pri Trubarju, je -u- najbrž po gen. sinit, otruk, Ms itd. (sicer pozna Trubar še obe pra¬ vilni obliki tisoč in tiseč; poleg oblike tisoč, ki je v enakšnem razmerju do nom. čak. tisuča, rus. tysjača kakor gen. pl. palic do nom. palica, je eksistirala tudi oblika tisoč, prim. češ. tisic, polj. tysiqc, in taka oblika se je mogla nasloniti na s irdt in od tu sprejeti -o-). Pri glagolih II. vrste se je primarno -no- iz -ng- zamenjalo z -ni- pod vplivom glagolov IV. (sprva le pri korensko akcentuiranih, nato posplošeno); pri mingti pa je v gor. in kor. dialektih običajno - nu rož. momltd, part. monii, momhia; gor. mnuiva; adj. rabljeno knjižno minuli, -a-, -o; pri Krelju minuti, minula, pri Megiserju minuzhe, pri Skalarju use mi- nuzhe blago; še zdaj dopušča knjižna raba minuti in miniti; ni nemožno, da je ta beseda iz psi. disi- miliranega minuti mingti (gl. gori), ali da je na njo vplival glagol minujg, minovati in v mlajši dobi je -u- dobil še novo oporo v nom. sg. mase. monu, ki se je kot osnova part. prenašala še v fem., neutr. in plur. (monu + la, -li, prim. gor. fem. uzignutva <^ mase. uzignu + fem. -la). Pri nekaterih besedah je menjava med g io. u stara, kajti taka vokalna alter- nacija je bila pri sufiksih podana (prim. menjava g in g pri jastreb in jastrob, ali -uh in -ih pri varuh in podobno); semkaj spadajo Lobud (pri Dalmatinu) proti loboda (pri Japlju), perut (Trub., Dalm.) proti perot na Gorenjskem, peroul pri Kiizmicsu. Po pre¬ prosti etimologiji (vezava z besedami duh, -ati, dušiti) 12* 180 nastopa za zatohel, -hla, -o tudi zaduhel, iz križanja obeh pa je zatuhel. Shrv. pravilni refleks m za p se javlja v slovenski knjigi že zgodaj; korektorji in redaktorji Hrvati so ga večkrat zapisali; tako v Ene duh. peis. 1568. v acc. sg. fem. mozhnu, vfu, Jemliu, instr. Jtu Rimsku kurbu, v III. pl. prež. sa- zhnu; v Cerk. Ord. 1564: deffetinu, vtu vezhnu jmert, pridu, mogu, veruiu; v Postili 1578: Ruke, Goluba, goruzhi, budemo, shpuuzhi, Orushie itd. Slo¬ venski knjižni jezik ima v izposojenkah iz shrv. tak u na pr. v besedah grtidi (grgdb', na Koroškem pra¬ vilno hrod; sem spada domače ogrodje), nadut, tuga in tužen (domače je rez. toha; otožen, togota), muka, mučen, mučiti (prvič pri Ravnikarju, prej martra, v briž. spom. pravilno moku I. 27; slov. moka mtjka je bilo po nem. martra izpodrinjeno, ker se je gla¬ sovno izenačilo z mdka <^mgka; kjer pa se je za zmleto zrnje udomačila beseda melja, tam se je moka <; mgka moglo ohraniti, tako v Prekmurju moka, prim. tudi Dalmatinov register v Mos. bukvah in v Bibliji: moka ); s shrv. begunci je zašla med Slovence beseda suženj (psi. sgžbn^), ki jo poznata že Trubar in Dalmatin; pozneje jo je vsebina družila z domačim služiti in v 17. ter 18. stol. beremo po¬ gosto, skoro običajno služenj (posebno pri Gorenjcih, ki govore sužot za služiti). Pri izposojenki trenutek, trenuten se je pojavila knjižna korektura v smislu slovenskega zastopnika za g, pisava in izgovor še omahujeta med trenutek in trenotek. V Prekmurju in v Beli Krajini imamo takih izposojenk še več ( utroba, kuča, vud, udica itd.) in belokrajinsko splošno menjavanje med m in o za p jasno kaže na mešanje slov. in shrv. jezikovnega elementa. Zgoraj smo navedli pravilne zastopnike za p in g v dolgih zlogih; knjižni jezik se v tem ravna po gorenjščini, njegova zastopnika sta zato e in p. Dolg zlog pa ima slovenščina takrat, če je bil že v psi. dolg (zob, gen. pl. rok, napet ; t. j. pod starim in no- 181 vim cirkumfleksom in pod novim akutom), ali če se je zgodaj podaljšal (gdsli proti Štok. gusle, rus. gusli; t. j staroakutirani, v prvotni slov. in shrv. skrajšani; str. 61., točka 11.), dalje še prvotno predtoniČDi dolgi zlog, ki je v slovenščini zgodaj prevzel poudarek s sledečega končnega zloga (str. 61., točka 14.). V tem zadnjem primeru moramo tudi imeti isti refleks za g in g, ki je znan iz stalno dolgih zlogov, v knjižnem jeziku torej e in p; s tem se strinjajo rdsa (rus. Tjaša), doga (rus. dugči), loka (rus. lukci, čak. lukd, stok. luka, izposojeno v našem luka >pristan<), proga (Štok. pruga), gčsta (čak. gustd), pčtek (rus. pjatdk), popek (rus. pupok), sosed (čak. sused), tčžen (čak. tužan), tresti (rus. trjastl), prHi (rus. prjačl) itd. Ce imamo za rgka v rus. ruka, čak. rukd, Štok. rtika, bi morali torej imeti slov. knjižno * rčka, imamo pa rtjka, tako v gorenjščini, tako v dolenjščini (z ondotnimi re¬ fleksi za tak širok o, kakor rudka, ali asimilirano roka, ki pa ni identično z nastavljenim * roka, kajti ta do¬ lenjski pas ima tudi ndga, ki odgovarja gorenjskemu in knjižnemu ngga, torej je dol. roka identično z gor., knjižnim rgka) itd. Razmerje rgka : ngga, pgta : žgna (psi. rčjka: noga, pijta: žena) kaže, da sta v teh in takih primerih zastopnika za £ in g sovpadla, se izenačila z zastopnikoma za etim. e in o. Analogičnost tega pojava je izpričana že s tem, da imamo pravilen razvoj (gl. zgornje primere) podan in da je v dialektih ohranjen tudi še za primere tipa rčka, pgta. Razloži pa nam ta pojav dejstvo, da je nastopil samo v tistih besedah, ki so imele končno poudarjanje (tip tgta). Primeri izjemnega tipa r^ka so še: trdha, stdpa, stdpnja, sčdba, idžba, grčda, pčia, dlčsna, ščga (po¬ vsod široki g, g z zadevnimi dialektičnimi zastopniki na pr. v mežiškem dialektu šgga, pgta, v prekmur¬ ščini doga, stopa, goba, tdžba). Redki so pravilni peta, greda (Prekmurje), gnida (po Kranjskem), pleta (poljansko), pata (v Brdih) in podobno. Postanek oblik tipa r$ka je posledica gramatične analogije; 182 oblika * roka je bila zamenjana z obliko rokd ali pa se je roka obdržalo (neakcentuirana dolžina se je medtem opustila), ker je bila v velikem številu sklo¬ nov popolna enakšnost (rokd, -o, -6, -dm, -dh, -dmi in nogd, -6, -6, -dm, -dh, -dmi) med tipom * rdka in nogd in akcent se je premaknil potem istočasno v rokd in nogd, t. j. obadva tipa sta se izenačila, ker je prvi analogično obdržal oksitonezo. Iste vrste ana¬ logija se je izvršila včasih tudi še pozneje, ko je primer tipa nogd obdržal kljub regularnemu pomiku akcenta na sprednji zlog oksitonezo pod vplivom akc. tipa mogld; razvidna je ta analogija iz tega, da imajo besede tipa rQkd še danes končno poudarjanje tam, kjer se je ohranilo pri tipu mogla, oziroma doživlja mlado poudarjeni o, e takšen razvoj, ki je lasten zlogom, ki so šele v nedavni dobi prišli pod pouda¬ rek, prim. rožansko lahd, vejžd, šaha ali mežiško rdka (nastalo ob premiku mogld j> mdgua-, prim. gen. sg. gdsi iz gosi, ggsi; gdsto iz gosto , ggslo), kraško raka, pgta kot m#yla. Od o-jevskih nevter imajo § za q besede jedro, želo, grdzno, pdtro\ vpliv tipa s predtoničnim koren¬ skim etim. e se je razvil iz razmerja sing. do plur.: sg. * petro je pri plur. petra (tu je korensko poudar¬ janje staro) in po razmerju sglo : sdla (starejše selo : sela, sdla) prešlo v pgtro (ozir. se je petro po selo obdržalo). Pri moških samostalnikih je omeniti rqp%, ki izkazuje kar tri forme: rdp, rdpa (pravilno) in rep, rdpa poleg rep, rqpa\ dalje strok, s trpka (rez. strok, -a; kraš. strulc, -a sta pravilna); hrfišč, -a; v$zel, -zla\ jgzik, jezika (ohranjeno staro poudarjanje imamo v rez. azek, rož. jaziq; mež. jazik je nastalo ob premiku mogld j> mdgua); jgčmen, -dna. Pri dvo- zložnicah je vpliv besed kozel, osel, kotel, orel, posel itd. in tipa jglen, -dna jasen (anal. gzol, gzld se je po prehodu g o izenačilo s ko zdi, kozld; jeldna: jezika je ob jelen ohranilo jezik in ž njim dalo po¬ zneje jglen : jgzik). Za oblike tipa rgp-b pa si je 183 predstavljati razvoj takole: štirje akc. tipi so bili, in sicer: 1. z^tv, z$ta; 2. rqpi, rqpd; 3. chmefb, chmeTd in 4. ktmetv, kurnšta; v slovenščini so dali: zet, zčta; rčp, rčpa; hmelj, hmelja in kmet, kmčta ; ker so bili zčla, rčpa, kmčta enakšni, je po zet, kmet nastalo tudi rep, odtod tip rep, repa-, ta tip pa je mogel po hmelj, hmelja dobiti repa in po poznejšem pomiku poudarka rgpa, odtod današnje rep, r§pa. Kac smo za ffl-jevske in o-jevske samostalnike rekli, to velja tudi za adjektiva. Tako je na pr. toj>,_ tčpa, topo prešlo po bos, bosa, boso v top, tppa, topo-, ker pa je po b$sa začelo nastopati tudi bgso, se je poja¬ vilo tudi l$po in s tem se je še bolj ta tip zbližal s hrom, hrčma, -o in nastalo je tudi tgp. Pri mgški, -a, -o, kjer se je pravilna oblika sprva glasila moški (tako še v Beli Krajini; kraško moški, Išcki je dobilo poudarek ob najmlajšem premiku mogliž v mogla-, prim. Štok. muški), je po fem. moška nastalo moški in ker je bil postanek te oblike mlajši kot pomik akcenta pg- pok popok, je mogel in je participiral na pomiku v tipu noga. Tudi analogični nom. sg. mase. težok (po fem. težkd), mehak, motan, mešan so na isti način dali tgžak (istočasno s tgžka), mghak, m$tan, mqsan; tu navedem še vsisvgti iz vsi-sveti (prim. čak. nom. pl. gusti). Pri vrstilnih števnikih so dial. pogostne oblike peti, devtti, deseti regularne (psi. pgt-bjb z novim akutom, prim. češ. pdty, Štok. peti, čak. devčti), kakor je pravilno tudi šdsti, sčdmi in osmi; ali ta tip je imel že od psi. sem dubleto s končnim poudarjanjem (prim. slov. mladi, Štok. pa sveti in sveti, rus. moloddj); v slov. dial. imajo še tak6 poudarjeno končnico rož. patax, s patma, ob davaloi, naslednjo stopnjo kaže zilj. peto%, horjuljsko petix, šestil, končno pqtih, šgstih (prim. mir. pjahoch, šistbbch); dubleta šesti je, podprta po ostalih sklonih, končniško poudarjenih, obdržala ali pa na novo iz¬ obrazila obliko peti, ki je s prehodom akcenta v tipu ženil > žena, žgna, prešla v šgsti, pgti. Na 184 enakšen način so pri glagolih nastali mgsti, mqtem; blgsti, blgdem; pr§sti, prgdem z § za § po vzorcu n§sti, ngsem; pri kratkih infinitivih j§zit, ompžit (s staro akcentuacijo rez. s a mužit, dol. jezot, y,amažot) je vplival tip redit, nosit. Sovpad zastopnikov q in q z etimološkima e in o je nastal, kakor razvidno, vedno zato, ker se je oksitoneza analogično obdržala pod '% vplivom akc. tipa žena in se je šele s tem tipom udeležila akcentskega pomika na sprednji zlog; po izvršenem premiku v tipu zvdzda so take analogično oksitonirane besede tega tipa praviloma skrajšale neakcentuirano dolžino in odtlej ima peta, jezik isti razvoj kot žend, zelšn. Končno bi omenil še nekaj posameznih primerov. Za nej ever en, nejevoljen (-jq- je pravilni zastopnik za ide, * rp-, ki predstavlja redukcijsko prevojno stop¬ njo glagolskega korena em-, ki živi v jamem, jeti; nejqverb je torej tisti, ki ni vere zajel, ki ne ver¬ jame) beremo v knjigah od 16. do 19. stol. običajno nejoveren, nejovoljen; beseda se je izpremenila po sestavljenkah, kjer je -o trdih osnov izpodrinil -e mehkih osnov prvega člena (po radovoljen, dobro- voljen je nastalo tudi svojovoljen, svojoglaven in nejovoljen; po maloveren, hudoveren tudi nejoveren, kajti ta razmerja so rodila čut, da je neje- enakšen prvi člen sestavljenk kakor svoje-, malo-). — V be¬ sedah mesec, zajec in pajek je v vseh osrednjih dialektih nastopila zamena sufiksov -ec, -ek s sufi- ksoma -ae, -afc; pri mdsoc pa je v kosih padežih knjižnega jezika stara oblika običajnejša še zdaj (md- seca: zajca, pajka). V štaj. dial. je itak z razvojem a e nastal popoln sovpad med -gcv in -vcv (zav%c, gen. zajca v Slovenskih goricah in Prekmurju). V 16. stol. beremo že Mčfza, pri Trub. meijca (gen. me- fica je le grafična analogija po nom. mejiz), pri Dal¬ matinu Sajz. Proti psi. pagkT, (v slovenščini znano le panonski dial. bazi kot pavok) ima slovenski jezik za izvorno obliko pajgkT, (morda enakšna dubleta 185 kot prej omenjeno tisoč : lisec), ki je znana tudi ne¬ katerim bolgarskim dialektom, kašubščini in slovin- ščini; pajek, paječina s pravilnim razvojem g e v osrednjih štaj. govorih ohranjeno, na Kranjskem je iz nje nastalo pajek, kakor rečeno, v pohorskem predelu in v vzhodni koroščini pa pajenk gl. str. 174. Prav tako so različne slov. oblike za zajqcb\ kranjskim in kraškim govorom je lastno zajec, od Rezije do Slovenskih goric (tudi govori ob zgornji Soči in se- vernozapadni kot gorenjščine spadajo še v ta pas) se je zaiqcb po razširitvi in nato sledeči onemitvi glasu i (* za$c) skrčilo v * z$c (aq se je praviloma asimiliralo v g; vsi ti pojavi so se izvršili zgodaj, ker je končni rezultat še nosni g), iz česar so po dial. razvoju pravilno nastali današnji zec (Rezija), zgc (Rož), ziec (Obirsko), zqc in zde v podjunskih govorih, zgc na Remšniku; ob Nadiži je zec, zeca po izobrazitvi prehodnega i pred c (prim. gozd gojzd) dalo zeica, nakar je nastal anal. nom. zejac po vzorcu subst. tipa palec : palca)-, belokrajinsko zec je shrv. izvora, panonsko zdvec je nastalo iz * zaqc, kjer se je zev odpravila z glasom -v- (gl. gori). : Vokal 4. Na str. 39 sled. smo dokazali, da je dal psi. 4 v slovenščini tja do konca prvega tisočletja enkrat monoftongičen široki g; od te stopnje dalje pa ga razvijajo dialekti različno, in sicer v dveh smereh: 1. v severnozapadni polovici se je zožil v e, kar je rezultat omenjene prve razvojne težnje dol¬ gih vokalov, napete artikulacije; 2. v južnovzhodni polovici pa je prej, preden je ta težnja mogla roditi e, nastopila druga, namreč diftongizacija, ki je še široki ali vsaj indiferentni g, f razvijala proti ei. Po fiziološko umljivih in že iz razvoja dolgega g nam zoanih asimilacijah in disimilacijah med difton- gičnima elementoma v diftongih, nastalih iz e in g, so nastali današnji raznolični zastopniki za dolgi e 186 v slov. dialektih, ki jih shematično podaja tale, po razvojnih stopnjah urejeni pregled. 6 § e i$ ej. ia d oi i e de ai | d Kako so pa posamezni refleksi geografsko razpoloženi in obsežni, o tem se poučiš na priloženi skici št. 8. Slovenski knjižni jezik ima za e v dolgih zlogih danes e, refleks gorenjskega dialekta. Prvi slov. pisa¬ telji pa so pisali, doma z Dolenjskega in Notranjskega, svoj domači refleks, diftong ei, ki ga beremo tudi že v stiškem rokopisu iz začetka 15. stoletja. Ali že pri Trubarju je kaj lahko zaznati, da se poleg ei uporablja zelo pogosto e, včasih podvojeni ee (na pr. deete, osleepi imp.), ki je običajen, kadar se uporabi za označevanje dolgega ozkega e; za primer grafične dvojice ei: e za e pri Trubarju naj navedem statistični pregled za 26 strani v eni njegovih poznejših knjig, Katekizma z dvema izlagama iz 1. 1575, str. 288 do 314, kjer imamo 82-krat ei in 153-krat e za dolgi š; v njegovih prvih knjigah je obratno razmerje: ei pre¬ vladuje. Njegov jezik nam tako izraža vseskozi boj 187 med ei in e s težnjo za ustaljeDjem e-ja. Kot Dolenjec je seveda govoril samo e{, ozki e pa le v redkih primerih, kjer ga tudi današnja dolenjščina ima, namreč pred istozložnim sonornikom l, l, y, r, torej rč{vdn proti rey,na, pčivdc proti pčy,ka itd.; zapiski peil, deil, reiuna so analogični, kakor tudi niso odsev 8. Razvoj d v dolgih zlogih. njegovega govora zapiski reua, celiga, Peuez itd. Reči bi mogli, da je v teh primerih videti prvi povod za mešanje med ei in e\ bil bi pa to premalenkosten razlog, preozko vplivno polje. Samo za to razmerje pride pač v poštev, ne pa tudi vobče. Kakor kaže prav vsak knjižni jezik tendenco, da postane umljiv čim večjemu številu dialektov, pa mora zato iz svojega sestava koncedirati drugemu dialektičnemu sestavu zdaj ta, zdaj oni člen, tako je bilo tudi s Trubarjevim jezikom, ki je bil za vso dobo druge polovice 16. sto- 188 letja slovenski knjižni jezik. Bila mu je gorenjščina iz Ljubljane dobro znana, razliko med njo in dolenj- ščino je dobro čutil in jo zavestno odstranjeval; ei : e predstavlja težnjo unificiranja zaznatnih dialektičnih diferenc, težnjo, ki se je pri Trubarju kot začetniku slovenskega pismenstva javila tudi še v nekaterih drugih primerih in ki je pri Krelju in Dalmatinu rodila že pomembne reforme, ki so še zdaj last in oznaka knjižnega jezika. Prav pri dolgem č se ta težnja od vsega počelka vidno javlja; Krelj in po njem Dalmatin sta načelno že odločila grafijo i, Skalar in Stapletonov prevajalec mešata, ne da bi se zavedala, v čem je bistvo, svoj dialektični e s tradicionalnim ei in e, tako da je zares e že zato v izdatni premoči. Kasneje (18. stol.) je zadostoval le še majhen gorenjski sunek in ei je izginil, od Pohlina dalje vlada nasploh q, e ali samo e, znak današnje knjižne pisave, glas, ki je v knjižni jezik prodrl iz gorenjščine. Na kratko smo že omenili (str. 61, točka 11.) da se nezadnje besedne akutirane kračine niso v vseh slov. dialektih istočasno podaljšale. Pri refleksu za e je ta razlika po današnjih zastopnikih zelo razvidna. Dialekti na Primorskem, Kranjskem in južnem Šta¬ jerskem so take zloge zgodaj podaljšali, tako zgodaj, da je podaljšani e v njih že eksistiral, preden je stalno dolgi e ubral svojo dialektično razvojno pot; zato imamo v tem pasu i za stalno dolgi, i za po¬ daljšani, t. j. psi. staroakutirani 4 iste reflekse, od zapada proti vzhodu pasove ie, e, e{. Ves severni slovenski pas, od Rezije do Prekmurja, pa je še dalj časa obdržal akutirane kračine v nezadnjih zlogih; stalno dolgi ^ se je že razvil ali se vsaj močno približal današnjim zastopnikom (id ozir. e, ei), ko so se imenovane kračine pričele podaljševati; v naj¬ vzhodnejšem delu (Prlekija, Prekmurje) pa še do danes podaljšanje ni nastopilo; zato so refleksi za ta š v teh dialektih različni od onih za stalno dolgi 189 £. S priložene skice št. 9. bereš, kakšni so in če to skico primerjaš s prejšnjo št. 8., ugotoviš tole razliko 9. Razvoj staroakutiranega e v severnem pasu. med refleksi za stalno dolgi in za psi. staroakutirani S (v nezadnjem zlogu besede): Rezija ima za stalno dolgi č zdaj i , za staroakutiranega pa e (zamolkli, zaso¬ pli e , ki se je razvil iz starejšega zelo napetega in ozkega e); Zilja id:e; Ro žid (i): f (po asimilaciji tudi o; isto razmerje ° in o je še v severni podjunščini nad Dravo, govor Djekš); v Podjuni in ob Meži, na Remš¬ niku imamo id : f, na Pohorju in Kozjaku e{ : e (ob južnem Pohorju celo i), pri Goričancih pa e{:'ie\ od tu dalje še kvantitetno razlikovanje, v Prlekiji e: % in v Prekmurju e {: e. Ob času podaljšanja je nasto¬ pila torej nova e-jevska kvaliteta; tudi ta je bila po osnovni razvojni tendenci dolgih vokalov zajeta, t. j. dobila je napeto artikulacijo (rožanski « je napet, teži k ožini, v posebnih legah je prav ta razvoj rodil že ozki e, zanj danes o), glas se je zoževal, pri Goričancih je celo že diftongiran. Ker se je ta nova e-jevska kvaliteta čisto po svoje javila in razvijala, zato predstavlja v teh govorih svoj glas, nič vezan na usodo ne glede nanj ima svoje lastno ozemlje, seka diferenco e: ° za stalno dolgi š. Tretji dialek- 190 tični pas (vzhodni del tu obravnavanega) ima še zdaj kračine; kakor je malo obsežen, je vendarle zanimiv, ker ima zapadna polovica vzhodna pa e. Prleški refleks je brez vsega umljiv, saj je tudi iz zgornjih podaljšanih glasov razvidno, da je bila nji¬ hova prvotna osnova kratek in širok e-jevski glas, ki je šele s podaljšanjem dobival različno stopnjo napetosti in zožitve. Takšna je bila tudi prekmurska osnova; prekmurska novost je v tem, da se je ta kratki e zožil, ker se je kvantitetno skrajšal, skratka, doživel je isto usodo kot kratko nepoudarjeni 4, le da ga je poudarek, bolj intenzivna artikulacija, še ob¬ držala v okviru e-jevske kvalitete, dočim je nepo¬ udarjeni že prešel v i (mreža proti človik). Z enim primerom podajmo te razlike, ki smo o njih govorili in smo si jih obrazložili: I. južni govori pod črto Karavank; a) lleto nom.sg.: lieta nom. pl. (primorski pas); b) Uto-.leta (gorenjski pas); c) Uito:leita (do- lenjsko-štajerski pas); II. severni v zapadnem delu; Rezija Uto-.lita; Zilja Ulo-.liot j; Rož l$to:li9t$; Obir- sko Ut(o), deuat:Ule\ Podjuna — Remšnik: l§tu in lidte-, Pohorje, Kozjak letu, lltu-.leite, laite ; Goričanci lleto : le{te\ III. vzhodni pas, Prlekija l$to : leta-, Prek¬ murje Uto : Uita. S psi. staroakutiranim e se je povsod istočasno podaljšal tudi psi. novoakutirani e. Če primerjamo današnje reflekse za ta dva glasova v omenjenih severnih slovenskih dialektih, ugotovimo: 1. da imajo za obadva glasova isti refleks (Rezija, Zilja, Rož, deloma Obirsko, Pohorje, Kozjak, Prlekija; 2) da imajo različne reflekse (v Podjuni in ob Meži in na Remšniku f za e proti e za e; pri Goričancih že:e; v Prekmurju š: č). Iz tega sledi, da sta bila ob času podaljšanja glasova za staroakutirani e in novoaku¬ tirani e večinoma že vokalno kvalitetno izenačena, da sta sovpadla; podjunsko-mežiško nasprotje govori za to, da je bila ^-ovska kračina bolj odprta kot e- jevska, kar vidimo tudi iz enakšnega nasprotja v 191 onih južnih dialektih (Notranjsko, Dolenjsko, Štajersko), ki imajo za 4 diftong ei, za podaljšani novoakutirani e pa e (Štajersko) ali iz njega nastali ie (Dolenjsko, Notranjsko). Na prvi pogled bi ti domnevi ugovarjalo nasprotje, izkazano v goričanskem in prekmurskem dialektu, namreč e : g za d : e (goric, le : e poteka iz starejšega e: §), kjer ima e-ov refleks ožjo stopnjo kot e-jev. Kako je prekmurski e nastal, o tem smo že gori povedali; treba je le še dodati, da se zastop¬ nik psi. e taki redukciji na splošno močno upira; ta novi redukcijski moment je začel vplivno izpreminjati vokalno kvaliteto; v osnovi pa je bilo razmerje isto kot drugod. Razvoj ima za seboj tele stopnje: delo in s4drp; delo : sedrp; dglo : sedrp; delo: sgdip', delo : sgdrp (pri Goričancih; d elo-.sedrp v Prekmurju osta¬ ne), goric, dielo : sedrji. Na popolnoma isti način in v istem obsegu kot smo mogli ugotoviti pri g, se je tudi pri 4 izvršil sovpad z refleksom etim. e; primeri, ki imajo zdaj v tem, zdaj v onem dialektu, večinoma tudi v knjiž¬ nem jeziku dolgi široki q za e v nekdaj predtoničnem zlogu, so v glavnem sledeči: 1 . vgža (dol. acc. u vigža; gor. v4iia, rož. vejici imajo mlajši prehodni j tipa goizd ; rož. oblika ima še zdaj končno poudarjanje prim. gori šaliti); končno poudarjanje izkazuje v kranj¬ skih narečjih trskti (po gor. govorih tudi pravilno tr4ska), nanj kaže z mladim premikom iz dobe mogldj^ mogla kraško trgska; 2. žrglo, črgslo, v§dro, pov§slo (Ribnica); po Gorenjskem je običajna pravilna oblika čr4su, na Krasu vi4dro; 3. hren, hrgna; vgnoc, vgnca; cgsar, cesarja; 4. krgpok, kr§pka, -o (poleg krepak, pri Trubarju s pravilnim zastopnikom 4: kripag, fem. krepkti, krepko); t§sen, -sna, -o (in tesan, -snti, -d); 5. kratki inf. krgpit, grgšit, krgpčat, krgsat, na Krasu tudi mr§t, trgt, irgl iz mr4ii (dol. mff je iz mrštb); v imp. razdali, ukrgši, ustrgli in podobno. Za 4- v začetku besede izkazujejo slovanski jeziki v večji ali manjši meri meno j4-: ja-, ki je glasoslovno 192 upravičena; če je d- dobil zgodaj protetični glas je namreč id- praviloma dalo ja-, v kompoziciji (za soglasniki) pa je e ostal in s tem je bila dana mož¬ nost, da je ja- bilo na analogičen način zopet izpre- menjeno v je-. Slovenski jezik ima večinoma je-: jdsti, jed (snesti, obedovati)', jereb• jez, zajeziti, jd&a, kraj. ime Jdžica; nedro, ndderje (n je po napačni de- kompoziciji posplošen iz predložne zveze v-bn-ddra, nom. pl. je bil ddra)\ v dial. besedah za psi. estdja, zve- činoma iz raznih predložnih zvez vzetih, je d (upošte¬ vati je še zadevne regularne razvoje e za izkazano lego) ohranjen ( vesteje , mesteje, osleje iz zvez v-, med-, ob-esldje); po redukciji d v začetnem zlogu je nastalo istdje, smatrano za obče ime je dalo istje neut.; v predložnih zvezah je po redukciji e spočeto -sidje posplošeno kot nom. V takih besedah pa, ki niso imele sorodnic ali vzporednih jasnih oblik, ki bi menjavo je-: ja- izkazovale, se je ja- obdržalo, na pr. jasli (prekmursko desli ima mlajši °, ki je na¬ stal po asimilaciji na sprednji j-, zdaj d’-), redko dial. jareb (more izkazovati poznejši dial. prehod nepoudarjenega e v a), splošno je pa jasa, jasen, -sna, -o iz * dsn-b in jazba, jazbec iz * dzva. Menjava je : ja- za e- je povzročila, da je tudi k ja-, ki je nastalo iz ide. id-, ia- začelo analogično je pristopati; tako imamo slov. jez »ime ribe«, jdzditi, jdzdec (prvotni koren je * e{a-, id- prim. stcsl. jadg, sl. ja- chati)\ tudi pri jedrn (stcsl. jqdro »brzo «) imamo pogosto jadrn (pri Ravnikarju, Japlju, Prešernu; Trubar in Megiser pišeta iedernu-, iadrno pri Alaziji da Som- maripa more biti pravilno, ker njegov govor ima a za dolgi g). V mnogih drugih primerih pa je slov. je- nastalo po asimilaciji a (nepoudarjenega) na j-: jagliči in jegliči-, jdr, jarec, jarčica; jare poleg jere, jerina, priimek Jeršč; k jaren, jdriti »črtiti«, osebno ime Jaroslav itd. spadajo priimki Jeretina, Jerina, morda tudi Jeršd, Jeršin, Jeršinovec in pod.; glagol jeriti (pri Ravnikarju) in adj. jgrak »kisel«, izraz 193 >ptiči se jard, jeret imajo za osnovo isto besedo (knjižno jarek, -a, -o je mlada izposojenka iz ruščine); za prvotno * jasen, jasčna »ime drevesa« (prim. Štok. jdsen, rus. jasem ; ide. koren * ds- v lit. tiosis, stprus. woasis, lat. ornus) je po enakšni asimilaciji dalo v kosih padežih jesena (obenem je delovala tudi še prekozložna vokalna asimilacija a na sledeči dolgi e) in tem se je nom. priličil, ker se je ime po vzorcu jelen : jelčna, ječmen : ječmčna itak akcentsko pre- menilo v jesen: jesčna, iz česar je današnje j§sen, jesčna-, samo asimilacijo pa izkazuje jesika (poleg jasilea) »trepetlika«, nem. Espe (prvotni koren je * opsa, lit. dpuše). Še dva, tri izjemne primere zastopstva psi. e ho¬ čemo omeniti. Psi. nikalno ne esmt se je skrčilo v nčsmb, ne irnamb pa je dalo nimam. V slovenskih dialektih sta ti dve, tako pogosto rabljeni obliki, druga na drugo vplivali in tako imamo zdaj dialekte, ki imajo nesem, nemam in dialekte z nisem, nimam-, prvi so pretežno v pasu Notranjsko, Dolenjsko, Šta¬ jersko (za prleško in prekmursko razčlenitev v nš sem, ne si gl. str. 142), drugi obsegajo primorski, gorenjski in koroški pas. Na meji obeh, na Krasu, imamo celo oboje in pritegnjena je bila še nikalnica ne chT>t’Q, ki se glasi tu ničen. Jasno je, da je oblika nisem možna le tam, kjer govore nimam, kakor je nemam možno le ob nesem. V rožanskem dialektu imamo navidezno nasprotje ( nisdm: nemam-, tudi v Duh. Branvi nifem, nemam), v resnici pa pravilen razvoj obeh oblik, ki tu nista druga na drugo vplivali; i v nisem je tu pravilni refleks za e (v zvrhnjem Rožu; v spodnjem Rožu je dolgi 4 dal id, v izglasju pa -i in po III. sing. ni je * masam premenjeno v msam); ne-imam je po imam preko nejmam dalo praviloma nejmam, po akcentskem premiku nejmam in v mlajšem času je po vzorcu dam : ne-dam k mam nastalo ne-mam. V slovenski knjigi beremo sprva dolenjsko neifem, neimam (Trubar, Tulščak, Zgodovina slovenskega jezika 13 194 Dalmatin); a zgodaj se že pojavi gor. nisem, nimam (v Ene duh. peis. 1563.; pri Krelju, Znojilšku, Sta- pletonu, Skalarju najdemo oboje), ki od 18. stol. dalje močno prodira. Levstikov poskus, da bi se po stari tradiciji v knjižnem jeziku pisalo nesem, nemam, je moral propasti, ker v tem času je bila gorenjska oblika že povsem udomačena in zato neiztrebljiva. — V besedi teden, tedna izkazuje mnogo dialektov v prvem zlogu e; prvotno Hje-dnm (psi. i'bd'e~) je dalo najprej tjedon (tako pri Dalmatinu, Tulščaku, Megiserju, v shrv. kajkavščini in v Slovenskih goricah ter Prekmurju; prekm. tjeden je po asimilaciji tj k dalo keden), iz kosih padežev pa se je v času, ko se je še prvi člen sklanjal (gen. tegojedne, temujedni itd.), vnesel -e- tudi v nom. ( tjeddn ; iz take oblike je nastalo v Trubarjevem govoru keden, keiden; ribniško keiddn), ali pa ves začetni zlog ( tedon ; pri Trubarju, Alaziji, Stapletonu, Japlju itd. teiden, tqden; gorenjsko teddn), kar ima tudi knjižni jezik. — O sekundarnem 4 (gl. str. 45) v končnicah sestavljene deklinacije, o vplivanju med oblikami tej, njej, o e, ki je po skrčenju in analogijah nastajal v oblikah raznih padežev besede gospa, adjektiva in substantiva zlo, zl4ga itd., bomo govorili pri oblikoslovju. Vokala o in e. Po tem, kako sta bili ti dve praslovanski kračini sprva poudarjeni in kdaj sta v slovenskem razvoju postali dolžini, imamo pri teh dveh vokalih razlikovati trojno razvojno smer (kakor pri kračinah b in ?>), in sicer: 1. razvoj cirkumflek- tiranega d, e, ki da v slovenščini dolgo d, e; 2. razvoj novoakutiranega 6, e: zgodaj podaljšanega \ 6, 4 (tip gen. pl. kdnj, žen), pozneje podaljšanega v ne- zadnjem besednem zlogu (tip vdlja, meljem) in ne- podaljšanega v zadnjem ali edinem besednem zlogu (tip konj, kmet); 8 . v večini slovenskih dialektov imamo dolgo poudarjeni o, e vsled novega akcent- skega pomika v nekdaj predtoničnem zlogu (tip ndga, 195 žčna); 4. nepoudarjeni o in e (o katerih bomo govorili v poglavju o moderni vokalni redukciji). Nekdanji primarno ali sekundarno padajoče po¬ udarjeni o (tip tot in toto iz loto) je zaradi tega, ker so se tako poudarjeni zlogi zgodaj podaljšali, razvijal proti ozkemu o, le v osrednji štajerščini in v Prekmurju se je pričel prej diftongirati, preden je bila izrazito napeta in ozka vokalna kvaliteta dose¬ žena. Današnji refleksi so razvidni iz priložene skice št. 10, nastali pa so po poti, ki jo predstavlja tale slika: v ¥ OMi 9 V slovenski knjigi je pisan ta o sprva kot u, saj je izraz Trubarjevega dolenjskega govora. Trubar je 13 * 196 še zelo vestno pisal u in pri njem najdemo vsaj v prvih delih vedno pravilno menjavanje med u in o, odvisno od tega, v kakšnem zlogu se o nahaja t. j., menjava bug proti boga itd. se še ni unificirala. Zato imamo tudi v predložnih zvezah pravi dolenjski razvoj zvečine ohranjen na pr. noga , pl. noge ali ne nuga v acc. sg., koren proti hkurenu, skurenom, boga proti na Buga, Hbugi , Sbugom , kolu: na Kulefsi; isto velja za prefigirane glagolske besede, kakor fturill, nalushil, vluvil, vmurill, okurenil, poublaftil, gouuril in preguuoril itd. Takšno menjavanje o : u je seveda že rodilo težnjo izenačevanja in posplošenja le ene oblike; najčešče jih najdemo v predložnih zve¬ zah. Tako je — za primer — v instr. sg. in dat. pl. enozložnih moških in srednjih dvozložnih imen tipa oko bila končnica -om poudarjena, dolenjsko torej - um ; če pa je pred takim sklonom predlog, je po¬ udarek na korenskem zlogu, končnica je potem -om: 197 duhum proti z-duhom; v 16. stol., posebno pri Tru¬ barju, je še vse polno oblik prve vrste (duhum, vu- kum, mofshum, Quaffum, okum, glaffum, tellum; le je predlog po vmesnih prilastnih besedah ločen od imenovanega sklona, nastopa ta seveda praviloma v obliki na -um: senim zhudnim nojfum; na fuim domu je pravilno, analogično je pa na luim Dumoui ), obe¬ nem pa vpliva in izpodriva ena oblika drugo: po izrazu pod Nebom nastane tudi fuiem Synom, po jteim Slatum pa sblagum, vendar je druga analogija redka, prva zelo pogostna, saj je dobivala hrane še v tem, da je jezik občutil kot edino veljavno končnico -om, lastno tudi vsem imenom drugih akcentskih vrst (s poudarkom rastočim, na predpredzadnjem zlogu itd.). Deloma pa so izenačevanja u: o že samo gra¬ fična; če beremo vezhnuft, ne bomo sklepali na go¬ vorjeno večnost, marveč vidimo v tem le grafično prenašanje obrazila -u}t z oblik modruft, fvetuft, fkriunuft itd., kakor je na drugi strani po milost, ftaroft, shaloft nastala pisava mlado]t, modrojt-, isto velja za oblike, kakor gouorili, Predgouuori (gen. sg.) itd., ki so že dokaj pogostne pri Dalmatinu. Tako je že prve pisce to živo razmerje o: u sililo k unifi- ciranju; obenem je še treba upoštevati vpliv gorenj¬ skega narečja, ki je imel v dolgih zlogih o, in pa Kreljevo prizadevanje, ki je po vzorcu shrv. (csl.) literature težilo za izločitvijo dialektičnega u in re¬ stavracijo etimološkega o. Sledeči vek je po svojih gorenjskih piscih dajal čedalje večjo oporo pisavi z o-jem; po nekakšni grafični anarhiji, ki je mešala o in u že daleč preko zakonitega dolenjskega okvira -u: -o, je Japelj dosledno začel uporabljati o, samo v dnem primeru je še pridržal u, in sicer v nom. acc. sg. neut. tipa oko, kjer piše mefsti, blagu, huda, taku itd. Razlog za to bi mogla biti zunanja soglas¬ nost s pisavo izglasnega nepoudarjenega -o, ki se je na dolenjski način pisal z -u (mqjtu, veliku)-, pa je tudi še nekaj drugega vmes: imamo živ govor, ki 198 govori v dolgih zlogih o, samo v zgornjih primerih pa -u (to razmerje ni organsko, marveč je nastalo po mešanju dveh dialektičnih valov), namreč horjuljsko narečje; živahen Japljev sodelavec Rihar je z doma to narečje govoril in omenjeno pisavo moremo imeti vsaj deloma za njegovo določitev. Vodnik je potem že nasploh pisal o, Kopitar zagovarja to pisavo v svoji slovnici tudi z etimologijo; od konca 18 . stol. je tako zopet en element začetne dolenjske knjižno- jezikovne osnove bil od gorenjščine premagan. Od posameznih izjemnih razvojnih poti dolgega o-ja bi omenil le nekatere. V dolenjščini (ta naj nam predstavlja ves dialektični pas z u 2 ) se je včasih posplošila oblika z u (obenem gre za morfološko pojavo, za generalizacijo nom. sg. mase. kot osnove), tako na pr. pri kus, lcusa; dolgo se je takšna dol. oblika držala tudi kot knjižna pri besedi tur, tura (v 16 . stol. pravilno tur, tora, nom. pl. toruvi, tordv, ki pa kaže vpliv tipa bug: boga v svojih oblikah tora; starejše Tuorou beremo v Mozesovih bukvah pri Dalmatinu, tvoruve pri Hrenu) za prvotno in knjižno pravilno restavrirano tvor, tvora (s posplo- šenjem nom. kot osnove). V istem območju, le da v obratni smeri, pa je nastalo današnje spgl, spola (pravilno knjižno bi bilo spol, spola, ali spolu; prim. Ipul, fpola in fpollu, instr. fpolum, acc. pl. fpollp pri Trub., Dalm.); ali * spu iz spol se je preveč oddaljilo od osnove spol-, izkazane v vseh drugih padežih; zato je bila ta osnova sprejeta za nom. (spol) in ž njo v skladu je morala beseda preiti v akcentski tip, ki je imel tak nom. (na pr. bob), odtod sppla (kakor b<)ba). — Pri nekaterih ženskih imenih se je posplošila oblika acc. kot nom.; nom. sirotd je še ohranjen dialektično, tudi dolenjščina 16 . stol. ga še pozna, Trubar ga piše forota (o je v prvem zlogu nastal po asimilaciji kratkega i na sledeči poudarjeni -o-; beri sordta), tako tudi Dalmatin, Tulščak, Krelj (morda kdo iz njih po tradiciji); današnja dolenjščina 199 pa govori s ruta, t. j. prevzela je i akcentuacijo (dolgi padajoči poudarek), i m za o iz acc. s iruto za prvotno siroto ; isto vidimo v gorenjskem srpi«, v staj. srauta itd., ali v dol. vduva, gor. vdova (tako tudi knjižno) in drugih takih imenih. — Skupina -ov- (raznozložna) se je ponekod disimilirala v qv, proti Trubarjevemu (dolenjskemu) ftanuui, daruvi, roduue itd., za kar mora današnji knjižni izgovor predpisovati -ovi, je opaziti, da govori večina izobražencev vendar qv ali vsaj indiferentni, vendar ne ozki gv\ kar se tu dogaja v knjižni govorici, to so nekateri dialekti že prej v svojem razvoju doživeli; na Krasu, Notranjskem, v govoru črnovrškem imamo za dolgi o praviloma u, vendar govore tod valuove, todiiova itd., t. j. o ni prešel v u, ostal je zaradi sledečega v ohranjen in doživi le še tisti razvoj, ki ga je pozneje podaljšani 6 imel. Enakšno disimilatorično moč je imel sledeči r na Krasu, odtod pokuora (proti pravilnemu dolenj¬ skemu pokura), potpupra, suora (dol. sura, gor. sora). Druge vrste je izprememba, ki jo najdemo v M-jevskem pasu (Kras, Notranjsko, zapadni del Dolenjskega), če imamo namesto u<^o diftong ou, na pr. nduč (na osrednjem Dolenjskem je že pravilno nul'), mduč, ndus, sou (dol. su, sali)\ ta pojav je vezan ali na izglasje (-o) ali pa na lego pred dentalnimi konzo- nanti; datira pa še iz one dobe, ko ti govori še niso imeli današnjega refleksa u (ta refleks je dokaj star, saj ga ima že dolenjščina pred 15. stol., kakor moremo po stiškem rokopisu soditi), marveč njegovega pred¬ hodnika, diftong uq, ki je v takih legah ostal in je v nadaljnjem samosvojem razvoju (z redukcijo prvega elementa) rodil ou (na Krasu je v istem obsegu tudi za e podan ei nam. ie). Novoakutirani o se je v nekaterih primerih zgo¬ daj podaljšal; ta podaljšava je običajno analogična po enakovrstnih fleksijskih oblikah s primarnim korenskim dolgim vokalom (tako na pr. v gen pl., v določnih oblikah adjektiva, v pluralu srednjih 200 imen), deloma pa more biti tudi fiziološko upravičena ali vsaj sprožena (v absolutnem začetku besede, pred istozložnim i na pr. v zaimku mdj, imp. boj se, pred istozložnim -m, na pr. v instr. sg. končnica -6m; v takih legah pred istozložnimi sonornimi konzonanti je tem lažje nadkračinska narava bila naslonjena na prvotne dolžine, tako da smemo pri gen. pl. konj, k6l itd. računati z dvojnim momentom, ki je zgodnjo podaljšavo izobraževal); v vprašalnicah (zaimkih, pri¬ slovih) je rastoča intonacija vprašalnega stavka in vsakega vprašalnega izraza podpirala postanek dol¬ žine. Kjerkoli in kadarkoli se je novoakutirani 6 zgodaj podaljšal, tam je ves njegov nadaljnji razvoj popolnoma isti kot razvoj prvotnega padajoče poudar¬ jenega d. V sledečem hočemo te primere navesti v obliki, ki jo imajo v knjižnem jeziku (spremljajo jih starejše knjižne oblike dolenjskega izvora ali zani¬ mive druge dialektične forme). 1. Gen. pl. prvotno končno poudarjenih besedi, kakor ndg (nom. sg. nogd, zdaj n6nc nastal nom. p}. w6nca, dalje po tem vzorcu tudi zw6nca, zw6nc za zvonci, -ev); dial. nužič (na Krasu; v Dalmatinovi bibliji acc. pl. nushizhe) poleg ndžič (dol. ndojšč) in nožič (v Zilji nijšč, -a) kažejo na iste pojave, ki smo jih omenili pri dvojici mlin: mdlin-, 202 kazalni zaimek dni, -a, -o (dol. dno, gor. gun; iz drvh-j-b, knjižno oni) primeri z bližji, usji (na pr. usi gndist osje gnezdo), kuliku pa z dol. gdti, du ( koliko, kdo); v prislovih strahčma, skopoma, pri- skakoma (dol. -uma) imamo star instr. sg. (s trahčm, prim. zgoraj kdm, po drugih adv. je šele pozneje pri¬ taknjen -a; prekmursko naskakouk je prav tako prvotni prislovni instr. sg. ( skakčm ) in je pozneje privzel od drugih prislovov členek -k). To so v glavnem vsi tipični primeri z zgodaj podaljšanim novoakutiranim o; vsesproti je videti, da je njegov postanek analo- gičnega izvora; zato ga spremljajo dialektične variante in zato je tudi po svojem obsegu le dialektičnega značaja; po obeh osrednjih govorih, po dolenjščini in gorenjščini, pa ga ima tudi knjižni jezik; vendar ga knjižni govor ne razlikuje kvalitetno niti od d, niti od d v tipu vdlja, ker ima za vse tri isti glas, čisti dolgi 5 (po gorenjščini; Pleteršnik je v svojem slovarju, sledeč naukom Stanislava Škrabca, ki se je preozko vezal na dejstvo, da je začetna oblika knjižne slovenščine bila dolenjščina, še ločil d v volja kot p, t. j. do od p v bog in kdd). Izvzemši pravkar navedene primere je bil novo- akutirani d v nezadnjem besednem zlogu podaljšan ob času, ko je slovenščina takšne akutirane kračine izpremenila v dolžine, torej ob času, ko je tip tdta prešel v tdta in nato v tdta (maša). Že pri a, in v smo določili relacijo med tot in tdta in to velja seveda tudi za o-jevske in e-jevske kračine. Dočim se je 6 iz d že razvijal po smernicah, ki nam jih slovenski dolgi zlogi kažejo (zajel je, kakor rečeno, še nekaj primerov o-ja), je nova o-jevska dolžina v tipu vdlja šele odslej, ko je dolga postala, bila izpostavljena osnovnim izpreminjevalnim faktorjem dolgega voka- lizma, namreč napeti artikulaciji in zoževanju vokalne kvalitete ter diftongizaciji. Zato smemo od vsega pričetka pričakovati za d ožjo kvaliteto kot za d, ni pa izključeno, da je mogla pri prvem nastati kakršne- 203 koli vrste retardacija ali zastoj pri neki že izobraženi stopnji, pri drugem pa — saj se proces vrši v drugi, mlajši razvojni dobi — ne, kar more roditi sovpad obeh v istem rezultatu. Na priloženi skici št. 11 vidiš današnje reflekse za novoakutirani 6 v nezadnjem zlogu besede in njihov obseg; sledeča porazdelitev pa predstavlja razvojno razmerje med njimi. Za ta o beremo v slovenskih knjigah vedno o; Trubarjev znak o (današnji govor na Raščici ima uo) je očividno označeval glas s tipično o-jevsko barvo, vokal o, ki se je najbrž šele pričel labiovelarizirati (“d); poznejši časi s svojim vedno večjim gorenjskim vplivom te tradicionalne pisave niso mogli izpreme- niti. Knjižni govor govori za ta glas čisti ozki 6 (gorenjski refleks in pisava sta ga utrdila). Najprej hočemo navesti glavne oblikovne skupine, v katerih imamo besede z novoakutiranim -d-. Sem spadajo: 1. fem. vdlja, hdja , ndša, ndšnja, škdda, rdba , ddta, k6ža, bčtra itd.; 2. mase. z enozložnim kratko po¬ udarjenim nominativom in večzložnice s takim po- 204 udarkom na zadnjem zlogu nominativa: krop, v kosih padežih pa krdpa, škof : škdfa; potop : potdpa\ boso- nog, bosondgega, fem. bosondga-, nom. more imeti že pomaknjen poudarek (včasih se nom. oblika posploši tudi v kosih padežih), na pr. p<5tok iz potok, gen. potčka, pr&rok: prordka, ndrod: nardda in običajno že ndroda, pprod: pordda itd.; 3. pridevniki ddber, mdker, dster, mčder, sdčen, sldžen v nom. sg. mase. (fem. d$bra, fistrer, analogično tudi že dstra); 4. štev- nik 6sem\ 5. od glagolov omenim najbolj pogosto rabljene: mčrem (moči), hdčem, tonem, 6gnem, vpog- nem; glagoli IV. vrste: brddim, gonim, hddim, klonim, Idmim, mdčim, mčlim, ndsim, prčsim, strdjim, tdčim, včdim, vdzim itd. (tako v vseh prezentovih oblikah); glagoli V. vrste, 2. razreda: kdljem, pdljem, pdrjem, grohdčem, ropdčem, klopdčem, gldjem ; od glagolskih oblik še deležniki na -l, kakor mdgel (fem. mggla), bddel, hrdpel, sdpel; deležniki na -n: gdnjen, prdšen, 205 zldmljen, zmoljen, zvdžen, izhdjen, nakldnjen itd.; imp. gotdvi, zadovčlji. Glede belokrajinskih, prleškega in prekmurskega dialekta je treba pripomniti, da je v njih kiačina še do danes ohranjena. Če imamo v njih tudi dol¬ žine, potem jih je smatrati za analogične, po svojem bistvu za enakšne kot prej omenjeni zgodaj podaljšani o, le da gre za mlajšo dobo in eventualno tudi še za nova razmerja, ki so omogočila postanek dolžine. Najobičajnejša je ta analogija pri določnih oblikah pridevnikov, kjer se je vplivno udejstvoval številčno močni tip starr, po njem imajo blkr. govori tudi dobri, topli, prleški bosi, goli, pkm. gouli, nouri, prousti itd. poleg pravilnih dgbor, rngkor (knjižno dobri in dober). Prleško koža, vola (poleg škoda), pkm. kouža, skourd’a, voula, rouia (poleg vgla) imajo prav tako analogično dolžino, včasih celo že analogični -ou- (enostavno sem prenesen); kajti razmerja, kakor bous : bosa : bosou, voda: voddu : na vdudo : po vodi itd. so mogla voka- lizem korenskega zloga poenostaviti; tako je nastalo bousa, po voudi, nouva, na ndusi, po nouči itd.; radi identitete med nom. voda : vola <[ volja pa je potem tudi k vola nastalo po vouli in dalje voula (kakor imamo nom. nouga nam. noga), kouža itd. Če primerjamo med seboj reflekse za prvotni 6 in 6 (tipa vdlja) v posameznih narečjih, moremo ugotoviti, da se diferenca da izraziti kot o: q (prim. koroško M3 : o; kraško u : uq\ dolenjsko u: uq\ goričan- sko ou: uq; prleško q : p; prekmursko ou : g kot g : g, a zadnja dva govora itak ne prihajata v poštev zaradi še ohranjene razlike v kvantiteti). Po sredi slovenskega ozemlja pa se vleče širok pas, kjer sta oba refleksa so¬ vpadla kot o : o na Gorenjskem, v Savinjski dolini in kot ou: ou na osrednjem Štajerskem, kjer se na jugo¬ vzhodu pridruži obsotelsko-bizeljski kot z u: u; ločeno od tega pasu ima še kostelski govor iste reflekse kot ug : iio. Ozemlje z o-jem izkazuje pri vseh dolgih vokalih (zgodovinsko gledano) monoftonge; vemo, da 206 je v njih dolžina krajša kot na pr. v dolenjščini, zato tudi ni bila diftongizacija potrebna; s tem pa je že umljivo, zakaj je razvoj d-ja pri g obstal in tudi raz¬ voj 6-ja ni šel preko tega stadija. Pri štajerskem ou je možno dvoje: da se je izvršil sovpad še pred diftongizacijo p-j a (iz d in d) ali pa je dan šele v stopnji ou; diftong ou je potem starostno različen, obakrat pa utemeljen in nujen po naravi predhod- njega počasnega indiferentnega g. Bizeljski m za 6 je gotovo mlajši kot u za d; iz gornjih pregledov raz- vidiš tudi drugačno razvojno pot za vsakega, kajti u d je u 2 , oni za d pa u x iz p; historično vzeto, se bizeljska enačba u : u razreši v o: (*, kar je lastno vsi dolenjščini in večini slovenskih dialektov. Glede kostelskega ug velja isto, kar za štajersko ou, le da je osnovni vokal tukaj ozek. Tudi te diference so torej svoje vrste dokaz za nekdanjo razliko g : g, ki je še zdaj opazna po tem, da so isti razvojni faktorji pri prvem delovali dalj časa kot pri drugem, zaradi česar imamo tam bolj napredne stadije istega razvoja kot pri drugem. Novoakutirani o v zadnjem ali edinem besednem zlogu pa je ostal kratek; zato je doživljal v glavnem isto usodo kot nepoudarjeni o (prehajal je v -a, -u, -a ali podobno, o čemer bomo govorili v poglavju redukcije). Njegova rastoča intonacija je pozneje po¬ stala padajoča (istočasno z razvojem brat v brdt), kakor je sploh novi akut v vsem sovpadel s skraj¬ šanim starim akutom. Primeri za takšen -6, ki se glasi v knjižnem govoru široko, so nom. sg. konj, krop, potop, nož, stol, brlog; pri nevtrih dno (pri dvozložnicah se je pomaknil običajno na sprednji zlog pdtok iz potok, 6kno iz okno gl. pri akcentu). Razvoj vokala e je vseskozi isti ozir. istovrsten z razvojem o-ja, čeprav tupatam v dialektih ni prišel do iste razvojne stopnje (o kaže večjo kvalitetno elastičnost). Razlikovati nam je torej e, zgodaj po¬ daljšani č, novoakutirani e v nezadnjem besednem 207 zlogu in v zadnjem ali edinem. V knjižnem jeziku nimamo razlike med zgodaj in pozneje podaljšanim e, ker sta oba izkazana z istim glasom in sta tudi v centralnih dialektih enakšna. Pač pa imamo, dasi bolj redko, v nekaterih dialektih enakovrstno na¬ sprotje kot q : 6 razmerja : tikna v dolenjščini proti volja (vdola ), t. j. sovpad š in e; proti sheen, deshel, t. j. žen, v 16. stol. (pri Trubarju; danes knjižno žena) govore v rožanskem dialektu žion (v Duh. brambi pisano shien), v Reziji žin; obakrat imamo isti refleks za novoakutirani e kot za e, torej zgod¬ nje podaljšanje, dočim je refleks za e tipa mčljem v Rožu g, v Reziji pa č. Oglejmo si najprej razvoj prvotnega padajoče poudarjenega š, ki se je zgodaj podaljšal (ž njim gre sporadični d tipa gen. pl. žen žen). Sledeča razpre¬ delnica nam podaja njegovo razvojno pot in dosežene rezultate. e e 4 k 4 id io e i Po dialektih so ti rezultati takole razdeljeni; 1. e ima največje ozemlje in zavzema Obirsko, pokrajino ob zgornji Soči, Tolminsko, Selško dolino, vso Gorenjsko in vzhodne rovtarske hribe (Horjulj — Vrhnika — Logatec), Savinjsko dolino, Bizeljsko, vzhodni pas 208 osrednjega Štajerskega in Pohorja, Slovenske gorice in Prekmurje; 2. ža spremlja ta pas na severu po vsem Koroškem, na jugu v pokrajini Črnega vrha nad Idrijo, po južnem Krasu, Notranjskem; 3. le vse ostale sosednje predele e-jevskega pasu: Remšnik, Kras, Notranjsko (severni del), Banjška planota, Cerkljansko, Poljanska dolina, Dolenjsko in ob Kolpi pri Kostelu; vsi drugi refleksi imajo le malo obsež¬ nost: e pri beneških Slovencih in v Istri; 6 v škofje¬ loškem govoru (enakšnega izvora e ima zapadni Kras od Devina do Mavhinj), i v Reziji, ei z varianto ai po zapadnem delu osrednjega Štajerskega, Pohorja in na Kozjaku. V knjižnem jeziku se od nekdaj ta glas označuje s črko e, izgovarja se pa čisti ozki e, refleks gorenjščine in vsega srednjega pasu; primeri za ta š so besede, kakor led, med, peč, smet, plevel, pepel, večer, šest, drevesa, pod nebo, pod nebesom, jesen: na jesen, večer: na večer, navkreber, na zemljo; nasmetil, razvedril, razveselil itd. Novoakutirani e pa je dal, podaljšan v nezadnjem besednem zlogu, sledeče dialektične rezultate: Č e # č e e l i? i le ič e id lo 209 Najobsežnejša sta e in le (z varianto ta); prvi gre od Zilje čez vso Gorenjsko, zajame Selško dolino in horjuljsko narečje, gre čez vso Savinjsko dolino, južno in srednjo Štajersko in sega v dveh tokih do severne jezikovne meje: od Karavank čez Obirsko, Podjuno in po Mežiški dolini na Remšnik in s srednjega Štajerskega čez Goričansko do Mure; ob vsi južni meji ga spremlja le (id) na Primorskem, Krasu, Notranjskem, Dolenjskem in v rovtarskih dialektih. Bolj razčlenjen je severni pas; zanj gl. skico št. 12 in str. 190. 12. Razvoj novoakutiranega e v severnem pasu. Knjižni govor ima tudi za ta e čisti, ozki e, ki se ne razlikuje od e iz e (isto razmerje ima gorenj- ščina). Par primerov zanj: nom. pl. sčla, pteča, rčbra, rešdta; gen. sg. (in nadaljnji skloni) kmdta, pogreba, otdpa, uššsa, jelena, sršdna, bremena, vremena-, nom. sg. (m vsi nadaljnji skloni) gldženj, sveker; gnčča, pčča; včder (vgdra v fem.); žčnski, -a, -o; števniki sšdem, ščsti, sšdmi, tretji; glagolske oblike mdljem (v vsem sedanjiku), idnim, ččšem, ktepljem, pčljem , sčrjem, tdšem, klepačem; deležniki nšsel (fem. ngsla), rčkel, pdkel, tekel, brčdel, tepel, gnštel; ožšnjen, nasdljen itd. Ohranjena pa je kračina (zdaj s pada¬ jočo intonacijo) v zadnjem ali edinem besednem zlogu (deloma je akcent pomaknjen naprej): kmet, pogreb, srššn, jglen iz jelen, jelen (jelena pa v jetena). Zgodovina slovenskega jezika 14 210 Razmerje razvoja e : e- se prav tako kot pri o- jevski kračini da izraziti kot e: d (ohranjeno še v Beli Krajini in v Prekmurju), četudi ima zdaj že obliko id: g ali ia : e. Sovpad pa je tako rekoč zajel že veliko večino dialektov (v obliki e : e, le: le), saj je lasten beneškim, primorskim, rovtarskim, notranj¬ skim, gorenjskim, dolenjskim, savinjskim, bizeljskemu, goričanskemu in prleškemu govoru (za prleški govor pridejo v poštev le dolžinski primeri tretji, veseli s starejšo, debeli, pigia itd. z mlajšo podaljšavo; praviloma pa je zakoniti zastopnik e-ja kratki $, ki se le kvantitativno razlikuje od refleksa za e). Samo na osrednjem Štajerskem in na Pohorju je razmerje drugačno: v zapadnem delu sta e: e izkazana kot ei: e (e), v vzhodnem pa kot e : e (i), t. j. refleks za e kaže ožjo stopnjo kot refleks za e. Ta diferenca pa ni zoper osnovno nasprotje e: e; 8 se je v teh govorih že diftongiral v e{ ali pa je bil v stopnji napetega f, ko je zastopnik e-ja šele dobil dolžino in je odslej šel svojo razvojno pot, ki je vodila v drugačno smer kot nekdaj pri e iz e; z različno dobo je zvezana različna smer; za izhodno razmerje je določen torej tudi tu nastavek 4: §, ki je povsod drugod izkazan kot razvojno nekaj mlajši e : 'q. Če primerjamo razvoj obeh novoakutiranih kračin d in e med seboj, ugotovimo, da se po večini skla¬ data, tako na Koroškem o : e (le v Rožu ima skladnost obliko g: 4), v Reziji o: e, na Beneškem d: e, na Primorskem in Kranjskem up: le ali p: e, v Beli Krajini, v Prlekiji in v Prekmurju kot $ ■ ? ( v ana- logični formi tudi p : e); le po sredi Štajerskega imamo pas, kjer je razvojna skladnost porušena: na Bizeljskem je u : e, na osrednjem Štajerskem, Pohorju in Kozjaku ou : e (?) in na Goričanskem up: e, a pričakovali bi za 8 — če se na ta člen razmerja oziramo — l, ei in le. Ta diferenca je dvojna: na Bizeljskem in Goričanskem ima o-jev refleks ožjo stopnjo kot e-jev, drugod pa e-jev ožjo stopnjo kot 211 o-jev. Tudi ta pojav je razložljiv, če imamo na umu, da je v različnih dobah (v starejši proti mlajši) pre¬ težno delovala različna izpreminjevalna usmerjenost (diftongizacija še odprtih ali vsaj indiferentnih pada¬ jočih dolžin v ou, ei, v mlajšem času pa napeta artikulacija novih dolžinskih o in e), in da je bil o razvojno prožnejši kot e, da se je prej izpreminjal, prej dosegal razne razvojne stopnje in prehitel e-jev razvoj ter s tem ustvaril gornje različnosti. Omeniti nam je še nekatere dialektične izpre- membe glasu e. V vseh osrednjih slovenskih govorih, lokalno tudi po Štajerskem in Koroškem, je znan prehod e v l pred istozložnim r (tudi prehodna stopnja z e, i je pogostna): pirje, velir, večirja itd. V XVI. stol. beremo še er, ki pa je bil gotovo že zelo zožen: vezherya, oshter, oshteer (za današnje oštir), preshernu, preshernosti pri Trubarju; perje, Diuer pri Dalmatinu; pri Hrenu prefMrna, v Staple- tonovem evang. kateru itd.; prvi znani primer je v Treh duh. pes. iz 1. 1575: katiriga. Kakor v teh pri¬ merih, je tudi drugače artikulacija sprednjega jezič¬ nega dela, usmerjenega ob glasu r v napeti obliki na alveolarno mesto, mogla premakniti artikulacijsko lego e-ja v i-jevsko, pa tudi narobe, t. j. če je v go¬ voru znana zelo napeta e-jevska tvorba, more v ne¬ posredni soseščini glasu r tudi l preiti v e; to se je zgodilo v prekmurščini: mer, šerši, paster, per iz nem. Bier, ferong iz nem. Vurhanc ; tudi če spada r k naslednjemu zlogu, zdrkne i že v r-ovo lego in se glasi e : zaperati, požerati, ocverak. Istovrstni vpliv r- a je nekoč doživel tisti slovenski dialektični pas, ki je za dolgi š imel široki f, ki ga je pozneje v vseh drugih legah diftongiral v ei, ai (Notranjsko — Dolenjsko — Štajersko), kajti njegova skupina §r se je zožila v er, do danes celo v ir (kakor zgoraj); zato beremo že v 16. stol. pri dolenjskih piscih vera, neuerra, Meera (pri Trubarju) in danes govore po Dolenjskem vera in vira, virjem, mčra, m&rt, tirjat, 14 * 212 strast ; z zgornjim katiriga gre zato skupaj tudi Suyr v Test. iz L 1581 in Svyr v Trubarjevi postili. Za prekmurščino je še omeniti, da se tudi rt razvije v re: tresti iz trideseti, kregj iz nem. krugel(in). Za psi. cvrky nastalo slovensko cerkou (z - e - se je sku¬ pina crkv- razčlenila in olajšala tudi v češčini, polj¬ ščini, lužiščini in shrv. dial. crikva, crekva) se je pra¬ viloma razvilo v cšrkdu in dalje cerkou (Trubar), cerquu (Stapleton), cerku (Janez Svetokriški) in zirku, danes cirku (v osrednjih govorih), cirkva v Slov. Goricah proti pkm. cerkdf. — V rožanskem dialektu je po asimilaciji na palatalne in postdentalne konzo- nante ali pa po prekozložni asimilaciji na visoke vokale vsak kratki g prešel v e, z njim tudi ob tem času še kratka staroakutirani e in novoakutirani e, ki imata zdaj po dva refleksa: srednje odprti, napeti g v nevplivani legi (cesta, Uto, jaUna, reqou) in napeti, visoki motni e (nemški o mu je po vtisu blizu) iz zoženega 4: žendn, stela, cerqou-, dečua, seča. — V pkm. se je vsak kratki e (tudi oni, ki je nastal iz 4 in g, i>, v) razvil v d za labiali in pred -u, -q iz l : volki, trobonta, papoQ. Knjižni jezik in z njim večina slovenskih dialektov ima pa v dolgih zlogih tudi široka vokala g in p; že na str. 148 smo o tem pojavu, ki je nekako v nasprotju z vsem, kar vemo o razvoju dolgih vokalov, govorili in rekli, da ta dva široka vokala izvirata iz nekdanjih nenaglašenih; če se še do danes nista uklonila osnovnim izpreminjevalnim faktorjem dol¬ gega vokalizma, jim najbrž še nista dolgo izpostav¬ ljena. Zato ni čudno, če imajo nekateri govori še staro stanje, v katerem sta te vrste e in o predto- nična, še ohranjeno in da je še več govorov, kjer sta sicer že poudarjena, a še kratka; prav na ti stopnji sta se dalj časa držala, zato ju časovno sle¬ deče podaljšanje še ni napelo in zožilo, vsaj obče še ne. Zaradi pregleda hočemo vse zapovrstne stadije obenem obravnavati. Gre za e in o v predzadnjem 213 zlogu besede, ki je v praslovanščini imela poudarek na končnem zlogu; kot primer navedemo zena in nogd, ki se v knjižnem jeziku 'glasita žgna, noga. Glavne besedne vrste s takim e, o so: ženska imena (samostalniki, pridevniki, deležniki) sistra, zimlja, dežila, gdra, rčsa, kdza, kisa, 6sa, grdoba, lepota, kondplja ; nčra, bisa, dstra, togotna-, nesla, tipla, rekla, migla, bddla, sdpla; nesina, tepina, rečino, prebodeno (pri deležnikih tudi v dualnih in pluralnih oblikah: sta nista, so nisli, so nesle)-, srednja imena (samostalniki in pridevniki, deležniki) čilo, hidro, ribro, vislo, ptiče, rešito, tile, plime (z analogičnimi vrime, brime gl. str. 191), okno-, nislo, moglo, tepino; moška imena skoro v vseh padežih (razen mestnika ednine in množine, deloma tudi rod., daj. in orodnik množine), če ima imenovalnik ednine v edinem zlogu kratek poudarek: hiba, bčra, gčzda, kila, kdnja, koča, snčpa, žipa (imen. bob); pri dvozložnicah je poudarek s končnega zloga običajno že prešel na predzadnjega, poleg zelen, pošten, bogat navadno pdrod, prostor, oreh, čsel, ogenj, kižuh, kdnec, božič, jilen; primeri kakor zelen imajo v kosih padežih g: zelina, poština; dsla, dgnja, kdnca (sestavljenke so se že ob času psi. metatonije pričele družiti v nov tip: pdrok, rod. poroka proti ne več občuteni sestav¬ ljenki <)trok, oirpka); mestnik enozložnic moš. in žen. spola z dolgim padajočim poudarkom v imenovalniku (sklanje na -o, -u in ženske sklanje na - i ): brddu, dimu, mčstu, ndsu, vdzu, rddu; ribri, piči, sili, niči, mdči, kčsti; pri zaimkih mine, mini, tihe, njiga, njimu; pri glagolih v prež., imperativu in infinitivu tistih besed, ki smo že zgoraj njihove deležnike na¬ vedli: nisem, nisi, nisti; gnisti, misti, piči, rici, plisti, bdsti, mdči; dalje pri imp. biri, žini, tdni, žili, sili, govčri; pri deležniku na -l v obliki nom. sing. mase. girel, žilel, silil, hodil, nisil, tisal, čisal (inf. je vedno poudarjen na sledečem osnovnem vokalu: brdti, želiti, nositi, tesdti; kratka oblika infinitiva pa 214 ima v korenskem zlogu g, g na pr. gdret, Ičtet, žčlel, zvdnit, gdnit, mdlit, prdsit, hddit , govdrit, ndsit, Idmit, tčsat, krčsat, kopat, kbniat, zčbat; v rabi so predvsem na Notranjskem, Dolenjskem in na spodnjem Gorenj¬ skem in kot konverzacijske oblike knjižnega govora). Kakor rečeno, sta g, g možna le v predzadnjem besed¬ nem zlogu; če ga srečamo kdaj tudi v kakem drugem zlogu, mora biti analogičen ali pa je nekdanji končni zlog zginil na pr. dgbrega, ddbremu, zeljnega itd. imajo j, g po ddbra in po vzorcu stdra : starega ; gen. pl. žgn, v§d, k§z, rešgt itd. imajo g , g po nom. sing. in tudi njihov padajoči poudarek je analogičen, oboje pa je nastalo po vzorcu riba : rib, kakor hitro se je pojavil nom. žčna, ki se je primaknil k enakšno poudarjenemu nom. riba; nom. pl. gkna, rgbra so enakšnega izvora ( 6kno:§kna = vino: vina)-, v lok. sg. pri njjm imamo nekdanjo obliko dat. (njemu^> njjmu, z redukcijo nepoudarjenega -m: njjm; ta pisava lok. je našla oporo v lok. sg. sestavljene sklanje; o sovpadu dat. z lok. pri zaimkih gl. v poglavju o oblikoslovju) itd. — V takih besedah (tip žena, noga) imajo slovenski dialekti za e, o sledeče reflekse: 2 . 1 . d, š § a j 3. 6, ij e ea j(d (d) 215 S črteža št. 13 moreš razbrati, kako so ti refleksi krajevno porazmeščeni in kolikšne obsege so zavzeli. Nič nas ne začudi, če imamo najstarejše stanje s končnim poudarkom na skrajnem severnem zapadu (Rož, Rezija, Beneška Slovenija, ob zgornji Soči) in da je ozemlje s stadijem žena {žena) v neposredno sosednjem pasu (Zilja, Djekše, Mežiška dolina, Bov¬ ški kot, Tolminsko in Cerkljansko); belokrajinski, prleški in prekmurski štadij žšna pa je razumljiv, ker se tu tudi novoakutirane in staroakutirane ne- zadnje kračine niso podaljšale (volja, brata). Po svojem razvoju je razmerje med e in o veči¬ noma skladno. Kjerkoli pa se je izobrazila kaka razlika, si jo je lahko razložiti z ugotovitvijo kakega lokalnega mlajšega pojava, ki je samo en člen tega razmerja zajel; za tak pojav je morala biti nujnost v naravi tega člena, ki je podlegla kakemu občemu novemu pojavu. Če je na pr. v govoru nastalo akanje 216 in je bil o naših besed takrat še kratek, tedaj je tudi prešel v a in prvotno razmerje § : g se je raz¬ maknilo v ? : a; zato imamo to razliko v vseh treh razvojnih štadijih prim. ž°nti : nayd (Kobarid); žqna : 13. Razvoj e in o v tipu žena, noga. 217 ndya (Tolmin, Cerkno); ži§na:nuaga (po zapadnem Dolenjskem). Drugi takšni izpreminjevalni pojavi so bili: asimilatorično razširjenje § v a (žand: nghd v Rožu, Reziji in ob Teru); razširjenje d, d (Žana: noga pri Šavrinih); asimilacija uo^>6 ( sigstra-.noga po osrednjem Dolenjskem) in vsrkanje palatalnega elementa v refleksu jg po predhodnem mehkem soglasniku z istočasno disimilatorično razširitvijo e- jevskega elementa ( ždna : sičstra ob kQdsa, kosa, kosa po Dolenjskem in Bizeljskem); zožen je kratkega g^> g (žgna : nugga pri Goričancih; Žana, zgnila : kosa na Bizeljskem; večja izpreminjevalna prožnost glasu o odseva tudi iz refleksa za novoakutirani o prim. biz. kuža, gorič. vkgla proti S e). Posebno zanimivo je naše razmerje v obdravskem pasu med Slovenjgradcem in Mariborom; na Remš¬ niku f : &(&), na Pohorju e : a(a), na Kozjaku e : og, bi kazalo na to, da sta po dva govora zvezana z istim pojavom, a vsakikrat pri drugem členu raz¬ merja (a za Remšnik in Pohorje, e za Pohorje in Kozjak); če upoštevamo še sosednje govore (mežiško § :g\ srednještaj. e : g; goričansko g:u a (pač še v času, ko je bil zlog kratek, prim. mežiško kračino; remšniški a je torej mlajši kot njegova varianta & in je nastal po sploš¬ nem štaj. prehajanju kračin v nadkračine in dolžine pri počasnem govoru) ter nov kozjaški pojav o (na¬ pet vokal, kvalitetno še indiferenten s težnjo proti ožini, vendar še ne ozek) v du (z asimilacijo oy) sta rodila današnje f: &(a) in e : gu. Seveda je pohorski d razvojno zvezan z remšniškim; na Pohorju pa je tudi e, ko je bil še kratek, doživel novo izpremembo, to namreč, da se je zožil; pohorski razvoj ima za seboj tele stopnje: 1. e: p; 2. e: g; 3. š :«; 4. e: a. Da je kratki g ostajal pri svoji prvotni kvaliteti in jo celo razširjeval, dočim je g razvijal ožino, to je za Pohorje razvidno tudi iz refleksov novoakutiranega o do novoakutiranih e-jevskih glasov (iz e, in %), ki so dalj časa ostali kratki, vendar so se podaljšali nekaj prej kot e in o v tipu žena (gl. str. 210). Vokala i in u. Ta dva visoka in napeto arti¬ kulirana vokala sta v dolgih zlogih knjižnega jezika in tudi v večini dialektov vobče ostala nespreme¬ njena; mala razlika med padajočim in rastočim glasom doslej še ni spočela različnega razvoja; obstoji pa v tem, da sta rastoče poudarjena i in u tonično nizka, da imata le nizko varianto visokega vokala in da je njuna jezična tvorba le še rahlo napeta. Kjerkoli najdemo v govorih kako izpremembo dolgega i in u, vidimo, da se je tudi ta izvršila po delovanju tistih izpreminjevalnih faktorjev, ki so tudi pri drugih dolgih vokalih rodili in vodili razvoj. Napeta in in¬ tenzivna jezična artikulacija se je tu javila kot pomikanje tvorne, artikulatorične jezične točke v ustni votlini v smeri naprej, proti zobem; tako sta v rezijanskem dialektu nastala izredno napeta l in u, ki ju je zgoščena zračna struja potisnila navzdol, da sta postala zasopla i in u (pri l so obenem pred¬ hodni konzonanti, posebno labiali, pričeli dobivati 219 izrazit palatalen element). Umljivo je, da se je to pomikanje naprej bolj pogosto pojavilo pri u, ki je vokal zadnje vrste in je imel pred seboj prosto pot za pomikanje. V slovenskih dialektih ga srečamo na manj ali dalj pomaknjenem mestu: Sprednji vokal notranje lege, visoki in napeti u je lasten vsemu zapadnemu pasu osrednjega štajerskega dialekta (nekako v črti Laško— Dobrna); glas y, ki je sprednji vokal notranje lege, komaj še rahlo na¬ pet, z i-jevsko ustnično lego in malo zaokroženimi ustničnimi koti, govore Notranjci, Kraševci in Istrani. Največ ozemlja je zavzel u, sprednji vokal zunanje lege, pravi zaokroženi visoki i; imamo ga na zapad- nem iu osrednjem Dolenjskem, dalje od Semiča na Črnomelj, Dobljiče, ob Sotli, po vzhodnem Štajerskem, v Slovenskih goricah in v Prekmurju. Na Raščici ga govore, a pri Trubarju ne najdemo nobenega gra¬ fičnega znaka zanj (primere kakor tydi v Test. 1581., str. 55 in pod. moramo kot izredno redke imeti za tiskarske pogreške); če ga je že Trubar govoril kot it, ga v težnji po enotnosti in razumljivosti knjižnega jezika ni hotel s posebnim znakom označevati; če pa je bil razvoj šele na stopnji u ali pa celo šele na poti do njega, je bil poseben znak celo že nepo¬ treben. Za govore panonske dialektične baze je še pripomniti, da je v njih vsak u , dolgi kot kratki, prešel v it; dolgi je na ti stopnji ostal, prav tako tudi kratki poudarjeni; v kratkem nepoudarjenem u pa se je v skladu z osnovnimi razvojnimi težnjami slovenskega kratkega vokalizma izvršila delna reduk- u u 'u u/ y 220 cija s tem, da se je opustil zaokroženi ustnični ele¬ ment, zaradi česar je ii prešel v i (nizka varianta ozkega i): duša, lubitv, gruda, grunt, vuzen proti pistit, vizenski, idou za hudo, vihou za uho itd. Samo središčanski govor u- ja ni nič izpremenil, niti dolgega, niti kratkega (kiipitt, zgubiti). V dolenjskem pasu z u~^>u pa imajo nekatere besede namesto ii diftong ui, ki ga najdemo posebno na začetku besede pogosto: uista, lijstot se, uiš (za uš), uizda, zp, fir/u (za uho), uipat; ob pomikanju jezika iz M-jevske proti i-jevski legi se je ustnična zaokroženost prezgodaj opustila (u bi razpadel v ui), verjetneje pa je, da je bil v teh besedah sekundarni prehodni i (tipa gbizd, distor) že pred pojavom it > ii izobražen in da je disimilatorično ta pojav zavrl. Za to govori dejstvo, da je uista itd. pogostno tudi v govorih, ki pojava u^ ii nimajo, dalje pa še oblike z etimološkim ttj, ki se tudi ni udeležil pre¬ hoda v ii], na prim. pa^itjšd III. sg. prež., komp. %uiš3 (na Raščici); hujši z analogičnim huid, -a, -o (po Slovenskih goricah). Podoben disimilacijski vpliv najdemo pri nekaterih besedah v dobrepoljskem govoru, ki govori sicer vedno ii za dolgi u, za la- bialnim in dentalnim soglasniškim elementom pa se je ali po rekurzu, ali tudi po anticipaciji pojavil j in sledeči u je ali ostal, ali pa se disimiliral zopet v u, prim. mpi^a, driugu, liuku (za tuliku < toliko', tudi prestavitev iz starejšega tujku ni izključena), tiiidd (drugod tudi Hudo, tudo)', da je ta { mlajši in prav zato vpliven, to razvidimo iz oblik iižna (Dobre¬ polje), unoc, iitro (Loški potok), kjer je ii- asimila- torično vsrkal začetni stari j-. Omeniti nam je še en disimilacijski pojav; po ribniški dolini govore za usnje, neumen (pri Trubarju vusine, neuumen) višine, nevimon, v Prekmurju pa vitica za Mica ; v skupini vii- je glas v- disimilatorično izpodrinil u-jevski ele¬ ment glasu ii, ki je s tem postal i. Bodi tu še pri¬ pomnjeno, da je prekmurščina skupino Ur izpremenila 221 v dr (prim. ir er na str. 211): ura^> vora, turški torski, širši j> šiirši (gl. doli) j> šGrši, prleškemu vuroki odgovarja v prekmurščini vorki itd. Drugo splošno izpremembo dolgega i in u imamo v tistih slovenskih dialektih, ki so zaradi zategnje¬ nega govornega načina opuščali napeto jezično arti- kulacijo; obenem so tudi enotnost prvotnega dolgega vokala porušili, ker so tonično in intenzitetno ubra¬ nost z zatezanjem razvlekli in neenakomerno poraz¬ delili. Dolga i in u sta zato preko dolgih odprtih 1, y, pričela prehajati v diftonge na tale način: ? oi ai 9 att du To diftongizacijo poznajo govori na vzhodnem Dolenj¬ skem, po srednjem Štajerskem, na Pohorju in Kozjaku (gl. skico št. 14 ); nekaj primerov za njo: ai], uš£]pnu (Dobrnič); učgj, krgi, krgiš, '/Jiša (Šmarjeta); šengca, kušigca (9 je napet glas), Brsngce (Mokronog, Št. Jernej, Bučka); tsi uiSiš luuč, liiupč, lupi j> lopi, ključ klopi, hud^> %opt (Skomer) proti lupi, %ubdu (Špitalič). 222 Končno omenimo še labializacijo i v ii, ki je v govoru Slovenskih goric in Prekmurja nastala po prekozložni asimilaciji na sledeči vokal u ali o in pa tudi po asimilaciji na sosednji labialni konzonant: blizu ]> * bluzii, bluzi, sirotka > siirotka, Uroka ^> * šiiroka (po zameni sufiksov -ek in -ok) šiir^k, šiirka (šiirši ima analogični ii); siirmak, briitif, fiinkišta »binkošti«; miiva za midva, Šiimen, puu za pil itd. — Analogična pa je dialektična zamena dolgega -i- v prezentovih oblikah (izvzemši oblike sing.) glagolov III. vrste, 2. razr. in IV. vrste (trpimo, gno¬ jimo) s širokim (kratkim in dolgim) -£- ( trpgmo, trpgmo, gnojgmo in gnojgmo) na Gorenjskem in v sosednjih rovtarskih govorih (Poljanska, Selška do¬ lina, horjuljski dialekt); dokaj splošen pa je analo¬ gični postanek dolgega -i- v prezentovih oblikah 223 glagolov III. vrste, 1. razreda (živim, tako tudi knjižno) za dolgi -d- (pri Trubarju beremo še shiueio Test. 1557, str. 306. za današnje živim, Tulščak piše shiuem in shiuim, Dalmatin shivdmo; na Tolminskem, ob zgornji Soči, v Beneških Slovencih in v Prekmurju so stare oblike še ohranjene, prim. pri Gregorčiču živejem, prekmursko živeim, -eiš, živet = shivei pri Trubarju); postanek oblik trpamo in živimo je vezan na morfološka izravnavanja in posploševanja danih vzorcev (po pletemo in po trpimo pri razmerju trpeti : živšti). Vokal a. Tudi ta vokal je v dolgih zlogih ostal vobče neizpremenjen. Redki so primeri, da ga pred¬ hodni konzonant, ki je artikuliran bolj spredaj, po¬ makne v lego širokega, nizkega d (tako imamo na Dolenjskem, nekako v istem pasu kot u > u, le da še na obeh robovih malo dalj, od Grosupljega pa do Cerovca pri dolenjskih Toplicah, prehod Ta in na v Ta, na-. ibTdna za Ljubljana, veTa za velja, sornak za srnjak-, v rezijanskem dialektu pa da skupina md nazalno mf: mgti za mali, mgst za mast, sigma za sidrna); drugih podobnih pogojnih izprememb že ni zaslediti. V skladu z razvojnimi težnjami dolgih vo¬ kalov pa je pojav zoževanja d > d, p prav do o, ki je zajel zelo obsežno ozemlje in se pojavlja na raz¬ nih krajih; v obliki d je znan skoro po vsem za- padnem dolenjskem robu, v notranjsko-kraškem pasu od Št. Petra proti Trstu, pri Šavrinih, v obsavskem predelu pri Brežicah, na zapadnem srednjem Štajer¬ skem in v nekaterih savinjskih pasovih (na pr. v Zadrečki dolini); predvsem ga poznajo v obliki na¬ petega p na ozemlju od Podjune čez Remšnik na Pohorje in Kozjak, po Dravskem polju in osrednjem vzhodnem Štajerskem, ob Sotli in na Bizeljskem, dalje v Prlekiji, Halozah in v južnem Prekmurju, skratka: znan je skoro vsem štajerskim in panonskim govorom (deloma se mu odteguje savinjski dialekt, 224 od panonskih pa ga nimajo goričanski, osrednji in severni prekmurski) in podjunščini; poznajo ga tudi sosednji shrv.-kajkavski govori onstran Sotle. Na Bizeljskem se je tudi a iz t>, v v dolgih zlogih zožil v p: d-bn-b > dQn, rmša > m§ša, d^nalcb > dQiak, s^na j> s§ia. Zanimiva je goričansko-prek murska zveza s svojim d, ker se sklada z izoglosama e ^> ei, d^>ou gl. str. 115. Ob vzhodni slovenski jezikovni meji si slede od severa proti jugu pasovi d (severno Prekmurje) — p (južno Prekmurje, Slovenske gorice, Haloze, Rogatec) — o (Sedlarjevo ob Sotli) — na Bizeljskem pa zopet p. Kratki a je vse tod ostal neizpremenjen, samo v Prekmurju je izobraženo po¬ sebno razmerje: kjer je d j> p (južno Prekmurje), tam je kratki a ohranjen, kjer pa je dolgi ostal (srednje in severno Prekmurje), tam je kratki a prešel v a (labializiran). Razvoj nepoudarjenih vokalov. Po obeh osnovnih izpremembah dolgih in poudarjenih voka¬ lov (napetost in zoženje, diftongizacija) v slovenskem jeziku moremo soditi, da je ves razvoj vodilo pove¬ čanje intenzitete; višek intenzivnosti se je v besedi zgostil v poudarjenem vokalu, vsi drugi zlogi so zato na svoji jakosti nekaj popustili in v tem popuščanju leži osnovni izpreminjevalni faktor nepoudarjenega vokalizma. Kakor pa se je to popuščanje moglo javiti na različne načine, v različnih jezikovnih ele¬ mentih in tudi v različni zavisnosti, tako so današnji refleksi istega osnovnega preobraževalca po dialektih in po raznih pozicijah v govornem toku zelo različni. Sprva hočemo načrtati občno razvojno smer v celoti; posamezni pojavi najdejo v nji popolno obrazložitev, zato jih bomo mogli pozneje kar našteti in le še njihove posebne momente poudariti. Popuščanje intenzitete je skrajševalo čas trajanja nepoudarjenih vokalov (obenem s temi imamo v mislih vedno tudi kratko poudarjene vokale, ki se 225 po bistvenih odločujočih elementih od nepoudarjenih nič ne razlikujejo). Fiziološko je dognano in tudi umljivo, da je vokal tem ožji, čim krajši je; kvanti¬ tetam krčenje je zato vokale zoževalo (najjasnejši primer je prehod nepoudarjenega e > i, ki se je izvršil skoro v vseh slov. dialektih; prim. pri Tru¬ barju zhlouik, diuiza ; prekmursko čldvik , koulina za pl. kolčna itd.). V kratkem trenutku, ki je bil za tak vokal odmerjen, pa so artikulatorični gibi komaj še mogli vsak svojo potrebno pot in lego doseči ali ujeti in so jo naposled zgrešili; artikulacija je bila neprecizna, artikulatorična usmerjenost jezične plo¬ skve se je zanemarila, obenem je zaradi neintenziv- nosti jezična tvorba postala skrajno nenapeta, nekako indiferentna in tudi zvonkost glasu je slabela. Tako šibko izgovorjeni vokal je mogel podleči zunanjemu vplivu v vseh svojih elementih; nanj so vplivali ritem in tempo govora, sestava zloga, melodija in zvonkost sosednjih glasov, tudi njihova barva, skratka, prepuščen je soseščini in okolju, da ga po svoje predela. Ta predelava je kaj raznovrstna, ker so bili vplivajoči momenti zelo raznovrstni; nekaj jih ome¬ nimo za ponazoritev že kar tu: naglašeni dolgi vokal d& svojo barvo sosednjemu šibkemu (vokalna preko- zložna asimilacija ali harmonija), na pr. žend Žana, sirdla sorčta (tako pri Trubarju in pri večini pro¬ testantskih piscev), rožansko čeud > čoud (vpliva obenem tudi u), mimu > murnu (pri Trubarju); čl 6- vgk za človčk (v Beli Krajini); o rezijanski vokalni harmoniji, ki se je naravnost kot jezikovni zakon uveljavila, gl. str. 125. Drug primer take predelave so asimilacije v diftongičnih skupih, kakor ai ]> ei, au > o\i, oi>ai> ei in skrajni rezultat je monofton- gizacija v i, u: iukai tukei, tuki\ oucd uc&\ ljubljansko z mani, s tabi < teboj ; kilav ^> kilou, kilu. Asimilacijski vpliv sosednjega konzonanta tudi ni redek (primeri palatalizacije in labiovelarizacije vokala); sem spada pogostni preglas a~^> d za pala- Zgodovina slovenskega jezika 15 226 talnimi konzonanti (hiša ^> hiša, gen. sg. hudiča ^> hudiča, pri Trubarju hudizhe ; pastir > po$tir\ blagor blogar, bogar ; blozar (Bovc), bldzar (Cerkno), brozor (Tolmin) <[* blazš-že ; kak6^> kokti; ndlašč^> nalošč (tako pri Trubarju), v gorenjščini po akanju v končnem zaprtem zlogu: nalaš (v Ljubljani), nawaš in nawaš). Visoka tonična lega nepoudarjenega vokala je ponekod dala artikulaciji novo okrepitev, ki je v omenjeni neprecizni usmerjenosti zagnala jezično ploskev više in s tem rodila ožjo varianto, prim. o > u v predtoničnem zlogu v gorenjskem dialektu, ali o ]> m v izglasnem dolenjskem zlogu (odprtem), na pr. gor. uko, utawa\ dol. ddilu <^ddlo, dniK^dzno; prehod predtoničnega e e (Gorenjsko) in v i (Škofja Loka). Če so pri netočni artikulaciji zgoraj omenjeni pojemajoči gibi in pojavi delovali stalno, t. j. do skrajnosti, je šibki vokal naposled zgubil vse svoje svojske lastnosti; moremo reči, da je bil v svojem bistvu »zlomljen«, ko je prešel v srednjejezični vokal a (o naravi tega glasu v posameznih dialektih gl. str. 158), zato imenujemo pojav a, e, i, o, u, š > a enostavno »prelom«. A tudi a je bil izpostavljen vsem možnim vplivom svoje soseščine in njegova zvonkost je še dalje pešala; če je oslabela popolnoma, je a onemel, kjerkoli in kadarkoli ima zlog, v katerem se a nahaja, po zvonkosti jačje, sonorne konzonante (l, r, m, n) ali pa je bil v zvezi z ostalimi besednimi zlogi ozir. zlogi govorjenih fonetičnih in pojmovnih enot (sintagem) šibek, prehoden (primeri, kar smo na str. 152 povedali o šibki fonetični poziciji psi. glasov i> in d). Kadar pa sta njegovo jakost in zvonkost naknadno podprla kratki poudarek ali pa tudi deloma jačja lega, podana s tem, da je zadevni zlog od glavnega poudarjenega zloga v svoji fonetični enoti bolj od¬ daljen ali da je govorni tempo počasen in daje zate¬ zanje novo oporo, dalje, če strukturalni sistem zahteva 227 pojmovno jasnost, ki je prav s tem vokalom izražena (tako pri nekaterih končnicah), tam se vokal obdrži; zaradi ostalih izpreminjevalnih faktorjev pa ne more obdržati tudi vseh lastnosti svoje prvobitne narave. Vsi taki vokali postanejo nenapeti, široki in teže v nizko lego; njihova do skrajnosti izpolnjena težnja jih združi v vokalu a. Tako prepletata in razvijata ves slovenski nepo- udarjeni vokalizem dve težnji: 1. vsi vokali teže k srednjejezičnemu vokalu a in deloma še preko njega k popolni onemitvi; 2. vsi vokali teže k nizkemu vokalu a (gl. še str. 151). Prva težnja je izraz traj¬ nega krajšanja in slabljenja, zato jo smemo imenovati kvantitetno redukcijo v ožjem smislu besede, saj na svoji najbolj razviti stopnji vzame zlogu zlogotvornost, njegov vokal onemi, se zgubi; druga pa je izraz artikulacijskega pešanja v jezični ploskvi in jo ime¬ nujemo intenzitetno redukcijo, pri čemer imamo v mis lih samo enega izmed izpreminjevalnih momentov (na pr. o^> a kaže, da je jezična artikulacija o-ja tako šibka, da ne doseže več lege za vokal o, marveč samo še nižjo lego, pri kateri se tvori vokal a). Historično nam je izkazano, da so se pojavi tipa o ]> o u d vršili oziroma se dogajali prej kot pojavi tipa o q > a; tako imamo že v začetku 15. stol. izkazano divica, letu, dočim so oblike atrdk <^ otrok, kroh <[ kruh še v drugi polovici 16. stol. redke. Toda tako splošno ta časovna relacija med obema težnjama ne bi bila v skladu z vsemi jezikov¬ nimi fakti, saj imamo na pr. pri Trubarju poleg diuiza tudi tellu, teftu (današnje razmerje v govoru na Raščici dvica: tqlu nam točno pove, da imamo že v 16. stol. brati tqlu, teistu, zato tudi nikdar ne naj¬ demo pri Trubarju zapiskov * tillu)-, ker predstavljata tako i, kakor ? za d že dokajšnjo razvojno stopnjo, je jasno, da je i to, i ono se postopoma razvijalo, da je oboje spočeto že zdavnaj prej; ker je zopet oboje nastalo zaradi slabljenja, je treba reči, da je 15 * 228 oboje istočasno spočeto, le da se je zaradi slabljenja tega ali onega elementa razvoj usmeril zdaj sem, zdaj tja in tako dal do 16. stol. že i ozir. Vendar pa moremo iz vsega tega vsaj ta zaključek ugotoviti, da se je slabljenje nepoudarjenih vokalov začelo že pred 15. stoletjem (omejiti se moramo seveda na govore, iz katerih poteka navedeno gradivo). Kakor smo že prej omenili, so bili redukciji (v širšem smislu besede nam ta izraz znači slabljenje katerega koli artikulacijskega elementa) najbolj in zato seveda tudi najprej izpostavljeni tisti vokali, ki so bili v najbolj šibkih fonetičnih pozicijah, t. j. v zlogih, kjer že sploh zvonkost pojema (izglasni od¬ prti zlogi), ali v zlogih, ki so bili intenzitetno slabi (to so zlogi v neposredni legi pred glavnim dolgim poudarkom), dalje v zlogih, ki so imeli v sebi so¬ norne konzonante. V vseh takih legah srečavamo že v 16. stoletju bolj ali manj jasno izraženo to ali ono redukcijsko obliko, na prim. -il in -šl kot -dl (hodili poleg hodell, uidell poleg uidill, oddetel in odetal, vmeital za umštšh pri Trubarju; hot&l, shivdl pri Dalmatinu; prosi, vidi, hoti pri Juričiču); pri > par; dejati > diati (beri djdti), všrujg > veryo (beri verio), merfelza (beri mdrzdlca); vokalno harmonično vpli¬ vanje vidimo pri jorota, murnu, potrubuie, peftenica-, koku, glofno, fromota itd. kažejo na vpliv sosednjih soglasnikov in tudi samoglasnikov itd. Skratka moremo reči, da je v centralni dolenjščini, ki nam po Tru¬ barju daje dovolj gradiva za presojo razvojnega stanja v začetku 16. stoletja, bila vokalna redukcija prav na tem, da se prične javljati že v svojih izra¬ zitih refleksih (tudi prvi primeri akanja so že spo¬ ročeni). Sodeč še po gorenjskih tekstih, po redkih koroških oblikah, smemo reči, da so vsi osrednji slovenski govori že v 16. stoletju dosegli stopnjo z a in tudi stopnjo, da a onemi, kakor so tudi dosegli stopnjo za — vse seveda v tistem obsegu, v tistih legah, ki so iz današnjih govorov razvidne. Tudi če 229 je kak pojav po svojem današnjem refleksu mlajši, je bila zanj vendar že takrat dana vsa pripravljenost in določena mu je bila tudi razvojna usmerjenost. Tendenca reduciranja števila zlogov do ekstrema, do izgovorljivosti, je bila že tu in je latentno delovala, kakor deluje še danes, ko imamo še v istem indivi¬ dualnem govoru po več raznovrstnih odtenkov iste oblike (zdaj z a, zdaj brez njega, zdaj z jasno, zdaj s temno barvo itd., vse pod raznim vplivom raznih sosednjih faktorjev, različnega govornega tempa, ritma, afekta itd.). Ves ta pojav (gl. še str. 151) nam obenem pravi, da niso vsi nepoudarjeni vokali enakovredni, mar¬ več da je od narave vokala bilo odvisno, kolikšno odpornost ima v sebi zoper slabljenje in zoper vse raznovrstne izpremembe. Najmanj odpornosti imajo i, S in u, njim sledita o in e, končno a (primarni) in a. To zapovrstnost nam kažejo starejši teksti, jo zahteva fiziološka plat in tudi v današnji govorni stopnji je podana s tem, da je redukcija vseh vokalov in še to v najšibkejših fonetičnih legah zajela majhne geografske ploskve, ki niti ne predstavljajo strnje¬ nega ozemlja, niti ne izkazujejo povsod enakšnega razvoja in enakšnih rezultatov (prim. Kras z reduk¬ cijo vseh vokalov v asimilacijsko porazdeljena srednje- jezična q, in § proti ziljskemu dialektu, ki reducira vse vokale v a samo v neposredno predtonični legi in pod.). Na večji ali manjši obseg je močno vplival splošni govorni tempo; severnozapadni dialekti (na pr. gorenjščina) imajo zaradi svojega hitrejšega go¬ vornega teka večji obseg nasploh, posebe še v težnji k vokalu a in njegovi onemitvi, južnovzhodni (na pr. dolenjščina) pa manjšega in še tu — kakor že gori obrazloženo — bolj v težnji k vokalu a. Najmanjša je redukcija v treh obrobnih dialektih: v Beli Krajini, v Prekmurju in v Reziji, kjer je omejena na pre¬ hajanje t, č, u v srednjejezične vokale (jasnega in temnega), na onemitev samo v zlogih s sonornikom 230 in®V Reziji še na vokalno harmonijo; vse to so prvi jasnejši začetki redukcije, kakršne moremo zaslediti za dolenjščino in gorenjščino že za 16. stoletje. — Toliko za splošni oris osnovnega razvoja nepoudar- jenega vokalizma; v sledečem pa hočemo na kratko (saj vseh variant pregledno ni možno podati) naj¬ važnejše posamezne pojave tega razvoja omeniti (tudi primere hočemo zajemati predvsem iz osrednjih govorov). 1. Za razvoj i, e, u v a, ki mu more slediti onemitev vokala a (beseda razen enozložnice se za en zlog skrajša) primeri to dogajanje po sledečih tipih: I. kratko poudarjene enozložnice (tlt) : nič, miš, tič, kri%, did; au > ou: prbu, zdroy; \u, eu '> ii: bil, utdknii, ju (starejša stopnja bbu, utknbu, tudi še nagajiu); isto velja za večzložnice tipa tatlt, latatlt : mrlič, waplin, bogatit)-, II. dvozložnice s poudarkom na prvem zlogu in s posttoničnim i, e, u, (i [ati tata ali tat in tatit ^> tatat, tdtt): j§zak in j§sk, trbbd% in tr&p%, grah in 6r%, na Dolenjskem war%; studi že pri Trubarju, danes zliida in zlut; maln, mdt, sost < sosed; tudi končniški i, e, u more onemeti (na Dolenjskem se običajno še drži -a): hiša in hiš, backa in hlape, pasja in pasi (na Krasu se -i, -y < -u obdrži: svinski, nom. pl. kovdči, wotrgci, ta yrdi; dat. sg. bratcu in brdtcy); -iu, -dy,^> : u: kiipu, šivu; III. dvozložnice s končnim poudarkom in s predtoničnimi i, e, u; predtonični a ostane ali pa onemi, to predvsem, če je v zlogu sonornik (postane vokaličen) ali spirant ( tita tata, Itd, tta ): dol. nišče našče, nščb in nšče anščb; hadu, jandk in indk, sinu (gor. sng); pršla, dpvu in dfru, lapu in Ipu, alpu; visbk >■ vasak, usak > usak in sak; go¬ renjsko gdo <[ hudo, s%o, čud <[ črevo, co celo adv., bi 5 <[ bylč, img < jemo itd.; IV. kombinacije teh osnovnih tipov so na pr. tdtati, tdtita, tatdti ( pdlca, stdrša, Beigne, pds%a, vdrjem; ddjluca, wisunak z -u- <[ au, au; kakuša, zanuftnak; s predtonično reduk- 231 cijo latitd, titdta: žobeta, (in žbdla), Ibezon in olbezon, Plnica, snpžet ; pjdča, srota (dol. sruta); enako pri besedah, ki imajo več kakor tri zloge: kapelca, skirca, guworlo, ku^arca, Uševonca, iwouše, Jewouca itd. za kapelica, sekirica, govorili, kuharica, Olševnica, ilo- višče, Jelovica in pod. — Za primer zavisnosti od raznih faktorjev vzemimo ziljski dialekt: a) vsi ne¬ posredno predtonični vokali se združijo v a: noprenče < naprdči, nosdn < nesem, žougt, stodenc, uordha, kožuha; b) posttonični izglasni odprti e, o, i, u se obdrže kot široki ( i, u^>e, o): rocg, bitko veliko, inf. griste, loc. sg. mesto; c) posttonični zaprti e, e, o preidejo v a: jglan, čduak, obrani; posttonična za¬ prta i, u a ozir. po asimilaciji zgineta (enako posttonična v nezadnjem besednem zlogu): vduarca, jezdote, dohno za dahnil itd. Ali pa končnico -ti v infinitivu prim. -to poleg -t (tako predvsem po spod¬ njem Gorenjskem), v Rožu -to, na Zilji in na zgor¬ njem Gorenjskem -te (v počasnem govoru tudi -fg), na Tolminskem samo -t, na Banjški planoti -tg, na srednjem Štajerskem in v panonskih govorih -h, tako tudi že v Beli Krajini poleg -ti. 2. V šibkem predtoničnem zlogu sta se na dokaj obsežnem ozemlju severnozapadne slovenske polovice zožila tudi e in o, posebno še o; na Gorenjskem, na Zilji, v Selški in Poljanski dolini se e- glasi e ali celo že 9 (nobo, boseda); v škofjeloškem in horjulj- skem dialektu je čisti, kratki i zanj: pripilica, žilne; žibe, čibela, vičbr, prehod o-^> o-, u- imamo v vseh koroških govorih (razen na Meži, kjer je že iz u nastali o v rabi), v bovški kotlini, na vsem Gorenj¬ skem, v Selški dolini, v Medijski in Savinjski dolini (prim. gor. gurdt, ukd, s tu ji, bugatija; za Ziljo gl. gori koždha; rož. urd% za oreh, zbolu za zboldl). Poseben asimilacijski prehod predtoničnega o > u imamo v nekaterih akajočih govorih, če je pred o- jem labialni ali velarni soglasnik, na pr. v Črnem vrhu nad Idrijo alrdk, potak proti kulion, yuri, pa- 232 yuriše, kukudš, yuspuad (proti Logatcu že g u: kgpit, ygluab); v Mirni na Dolenjskem arahi, atr&k proti mučan, kust§%, gusjjnca, kulan, puraslu. — V nepoudarjenem izglasju je tu in tam komaj subjek¬ tivno razlikovanje med -i i -e, -u : -p možno, t. j. isti ozki glas govore za - i, -e, in isti ozki o-jevski glas za prvotno -u, -o, tako na Teru, ob Nadiži, na Bi¬ zeljskem in na Kozjaku (ter. m d jo in maju za imajo; loc. sg. miesto, -u; biz. rečemo, -u; leto, -u; reko, -u za rekel). — Posebe je treba omeniti zoženje končnice -o -u v nom., acc. sg. neut. ( leto Ičtu), ki ga imajo govori na Notranjskem, dalje rovtarski govori od Črnega vrha proti vzhodu, dolenjščina, savinjski in bizeljski govor; dolenjski -u nam je izkazan že v 15. stoletju in že gori smo ta pojav omenili istočasno s prehodom š > i. Nekako isto ploskev zavzema tudi maskulinizacija nevtra in ni izključeno (vsaj za lokalne dolenjske govore je to jasno), da je ta redukcija ponekod pospešila prehod nevter v maskulina, čeprav je ta pojav po vsem svojem bistvu morfološkega značaja. Vidimo pa, da si predtonični o > u in izglasni o^>u nista v nikakršni medsebojni zvezi, saj se le v savinjskih in bizeljskih govorih nahajata v isti govorici, dočim je vobče izglasni -o -u v onih dialektih, ki imajo predtonično akanje; gre pa seveda tudi tu za kvantitetno redukcijo (upoštevaj, da imamo v sosednjem borjansko-nadiškem pasu, na Bizeljskem in na Kozjaku sovpadanje med -o in -u, ko se -o približuje M-ju; narobe je na Zilji, kjer se ■u približuje o-ju, zato seveda tudi Utg), ki je na stopnji z -u doživela novo okrepitev po posttonični visoki glasovni višini (v dolenjskem Ujtu je porast u-jevske glasovne višine zelo znaten in dobro slišen), dočim je drugod šla dalje do -a (tako po južno- vzhodnem delu Roža in v severni podjunščini nad Dravo: jizaro, uoqns; Uto), ki je končno onemel, a na ti stopnji že' ne moremo točno razlikovati tega redukcijskega pojava od maskulinizacije, ki se po- 233 nekod javlja že ob Uto in Utu. — Preko o > o, u so se vršili tudi pojavi, kakor zapadno-kraško -q > -u (ddlaju, acc. sg. ždnu), briško in podjunsko -jo > * -ju, -ja (podj. tdreji III. pl. prež.), in končno v -i (briško pridei, trpoi). V splošnem moremo vse to primerjati z enakovrstnimi izpremembami končnega -i v končnici inf. -ti gl. gori. 3. Akanje, t. j. prehod kratkega o > a, je sloven¬ skim dialektom dokaj znano, seveda ne povsod v enakšnem obsegu. Popolno akanje poznajo tolminski in cerkljanski dialekt ter banjški govor (dna <^dT>no, lidta < Uto; abraz, kakuš; Min-, celo diftong ou se v južnem delu teh govorov glasi ay,: čtuca, udauc ; sekundarno poudarjeni o tipa nčga je kot kratek tudi dal a: ndya, kdsmat). Na Cerkljanskem je črno- vrška izoglosa -o > -u deloma začela udirati v pristno cerklj. -o > '-a v oblikah nom., acc. sg. neut., zato dvojice, vendar je še zdaj -a dokaj trden pri substan- tivih in adverbialno rabljenih adjektivih, dočim pre¬ vladuje -u v sestavljeni sklanji (lita-, drugu lita-, tistu jizera in tista jizera-, adv. sdma in sdmu). Od tega rovtarskega središča popolnega akanja se v južno- vzhodni smeri vleče skoro prav do Gorjancev širok pas z govori, ki poznajo akanje v predtoničnih zlogih, v posttoničnih zaprtih in v enklitikah in pod kratkim poudarkom (bagdt, stdrast, sa, ndž ): Črni vrh, Logatec (z gori omenjeno izjemo ko- ku-), Horjulj, ves severnozapadni rob dolenjščine, osrednja dolenjščina do ribniške doline, trebanjski okraj (prav za prav je tudi to akanje popolno, ker je bila reduk¬ cija -o > -u izvršena že prej, preden se je akanje začelo). Izven tega ozemlja je akanje bolj omejeno: v poljanskem, škofjeloškem in osrednjem gorenjskem dialektu imamo a <^o samo v posttoničnem zaprtem zlogu (s itnast, ždwastna), v Poljanah še v izglasnem odprtem zlogu končnic acc., instr. sing. fem. in -mo, -jo v I., III. pl. prež.; v Selški dolini preide samo kratko poudarjeni d > d. Lokalni akajoči otoki so še 234 v Kanalski dolini (posttonični zaprti zlog) in odtod na Kranjsko goro (v imenovanih končnicah), po Rožu (drag < urok), v nekaterih beneških vaseh in pod. Skoro po vseh zapadnih govorih je le v nekaterih besedah običajen a za o (večinoma gre za disimila- cijske in asimilacijske pojave), prim. rez. damu, patok, sinovi 1 , briško yaspuot, udy.<^vol, yodru govoril; kraško yg,sptit, klafuta (a a, o); gorenjsko damu (v spodnjem koncu), guwari, matika itd. Disimilato- rično akanje tipa y,o > ua je tudi ponekod znano; ob Radomlji na Gorenjskem uači, uabuak; ob Paki v Savinjski dolini uasa <' osa (dolžina je iz mlajše dobe), uatrak, uak a — u (gl. že gori) po Notranjskem ( kakuš, kalu ; ob Reki celo v vseh predtoničnih zlogih: kasti, šali, in v zaprtih posttoničnih vasak, uatrak). V Loškem potoku je predtonično akanje vezano na zlog, ki je neposredno pred glavnim poudarkom ( kazite proti n$ kozuca) in na posttonični zaprti zlog, v Suhi Krajini pa samo na predtonične zloge. Posamezne stopnje akanja mo¬ remo torej takole označiti: a) popolno akanje; b) popolno akanje po razvoju -o -u; c) neposredno predtonično akanje in akanje v zaprtem posttoničnem zlogu, na¬ stopajoča skupaj ali pa vsako zase (samo predtonično; samo v zaprtem posttoničnem zlogu); č) samo kratko poudarjeni d da d; d) disimilatorično akanje o — u > a — u, ali uo ua (splošno ali samo v nekaterih besedah ustaljeno). 4. Že pri dolgih zlogih smo nekajkrat mogli ugo¬ toviti, da je vokal o kvalitetno bolj prožen kot e in da je zato njegovo izpreminjevanje večkrat bilo prej sproženo in je tudi dalj seglo kot pri vokalu e. Za kratki predtonični e smo že rekli, da je preko zo¬ ženega e prešel v a; redkejši je pojav e > i, ki je istoveten s pojavom o > u, samo da je ta zajel zelo obsežno ozemlje. Zato smemo pričakovati tudi pri e 235 prehod v a, to je pojav, ki ga za o-jevske zloge imenujemo akanje. Zares ga tudi imamo, samo da je tako po obsegu, kot po položaju mnogo bolj ome¬ jen in da ga običajno še kak poseben situacijski faktor sproži; tiče pa se vsakega kratkega e, najsi je ta že iz psi. e, d ali tudi g, če seveda ni že prej, preden so pričeli delovati glavni končni faktorji ne- poudarjenega vokalizma, bila njihova osnovna e-jevska barva izpremenjena (na pr. e > i ali g > a v rez. dial. in pod.). Tako je na pr. v rožaoskem dialektu vsak nepoudarjeni e prešel v a (izvzet je le izglasni -e končniški, lokalno pa še ta ne; torej imamo ne¬ kako e-jevsko popolno akanje): vratano za vreteno, hladato za gledati, pačand za pečena; adj. končnice -dga, -dm, -dh (po pron.) se glase -aha, -am, -ah: ndjaha za nagega (ali pa skrajšano po onemitvi glasu -h-: najd), suatdm za svetem, dbdlah za debelih; dglač iz daleč, u tei nidala nedelji >tednu«, enkl. sa se, na ne, mand in mana za mene, meni (rm,nd), tabe in tabd; tudi kratko poudarjeni e je dal d: rm'dn, hldb, čoy,dq, rač&m za rečem; didgata za delate II. plur. (ob Vrbskem jezeru). Ta pojav sega še v sosednji podjunski pas {puala za polje; ša za še; stuadanc za studenec; krajevno ime djekša, qrčQha, uQbra za Djekše, Krčanje, Vobre). Na Zilji preide e > a le v posttoničnem zaprtem zlogu {jččman, jelan, U$rah, pghnan za pahnem (po Kanalski dolini tudi že trija za trije, bidaa za videla). V Reziji je e > a vezan na sledeči ali predhodni poudarjeni ali jačji a (prekozložna asimilacija); sastrd, zaland, kisala, vi- mam, kdmahe (rez. a za kratki a iz %, t in za kratki g sta nastala že prej iz d), pač pa je a za e zelo pogosten v Černeji ( valik, dabou, vidala, druzaa za drugega, korqn, gen. koraM, ba in bg za bd), v šav- rinskem dialektu pa le v posttoničnem zaprtem zlogu (ndsam za nesem). Pri Goričancih je posttonični e zelo širok in zanj večkrat slišiš pravi a (davit, diiplg in dula, kipat, viedat za vedeti, detala) in enakšno 236 menjavanje, le da še bolj često, posebno za palatal- nimi konzonanti in v soseščini poudarjenega a, ima severna prekmurščina ( zadati, ždlod, sdnžat, cdsar, casarica, gousanca, čal&sti, dvari in dv&ri itd.). — Za kraški dialekt je treba omeniti še redukcijo iz- glasnega nepoudarjenega -g > -a (vrgma, tgla; nom. pl. neut. plgča, lieta ; kraj. ime Brja, JdmVa, t. j. nom. pl. o-jevske deklinacije), ki se je izvršila preko d (upoštevaj, da je v tem govoru tudi kratko poudarjeni d in predtonični a reduciran v a; d in a sta ob skrajšanju po netočni artikulaciji sovpadla v a). 5. Kratki a je doživel dokaj pogosto razvoj v d; skoro vsi primeri tega pojava so asimilacijski, samo da izhaja asimilacijski vpliv iz različnih položajev, po čemer se primeri med seboj razlikujejo in imajo časovno in krajevno različnost in svojskost vsak zase. Z nemškim znanim preglasom a — i^> d — i se stri¬ nja rožanski preglas kratkega a v e: davela za delali, čaqela za čakali, p6raqa proti q pčreca, z ddlave proti pu coli ddleva, qiiheja za kuhajo. Zelo obsežno ozemlje pa je zavzel preglas ja ]> je, t. j. prehod a^> d, g za palatalnimi konzonanti; znan je meži¬ škemu dialektu, dalje skoro vsem rovtarskim govorom, zapadnemu kraškemu in briškemu dialektu, zajame še vse notranjske in skoro vse dolenjske govore (le v Suhi krajini in ob Krki od Soteske do pod Novim mestom ni znan), v Prekmurju pa je omejen le na kratko poudarjeni a za palatali (prim. ra > ra); seveda je treba še to pripomniti, da niso v vseh teh govorih isti konzonanti smatrani za palatalne, tako ima tol- minščina d < a za j, l, n (kadar sta iz nekdanjih T in n), ne pa za i, i, š, a sosednja cerkljanščina ima d tudi za temi glasovi (tako tudi nadaljnji vzhodni rovtarski govori in dolenjščina), prim. tolm. mdja za moja, zernld, kdšnd za košnja, vendar pa duša, srdjča, kuoža proti cerklj. /išg, gen. tičg, dorigu za držal. Ta preglas imamo že v 16. stol. dokaj pogosto izka¬ zan; znan je bil Trubarjevemu jeziku: hudizhe, po- 237 shile, nagane , krade za kralja itd. (taka pisava pa se stalno vrsti z analogično pisavo na -a-: hudizha itd., povzeto po istovrstnih oblikah s trdim konzo- nantom pred -a). Tudi drugotni a (a < a; a v skupini ar za f, a < o po akanju) se je preglasil v d, £ prim. č$stst za častiti (Borovnica), čeru, pažeru (Poko- jišče), -jo v III. plur. prež. (prideja; v poljanskem dialektu je končnica -je kot edini preglašeni primer dialektično izposojena iz črnovrškega, logaškega in horjuljskega govora). Prekmurščina ima pogosto d za a (tip ja, aj in vokalnoharmonične primere): šhtiak, tačas za tačas; das za jaz, dash za jasli, daica, nazdj in nazaj poleg nazaj, cigain, irnaisdt za trinajst itd. — Asimilacijskega izvora je tudi r» za ra, ki je nekako v istih dialektih znano kot je za ja-, prim. pri Trubarju refum, narejen, kreloual, predvsem pa res- za raz--. resbya, refbuinik; prašdl, prašiš (Ra- ščica); pr a), v škofje¬ loškem govoru ( sla%k za sladek, ml&d, naš; enako martu za mdrtu, mrtev, baru za brv), v savinjskih govorih (ž$u <' žal, zdr$u <] zdrav). Po asimilaciji na predhodne konzonante, ki so tvorjenj v sprednjem delu ustne votline, si razlagamo tudi osrednje do¬ lenjske ne, ze, ned za na, za, nad (n$zdi, z$sttioin, n^dluga; tako že pri Trubarju neshil za našel, feshla za zašla, nedluga; notranjsko in kraško ne, ze, ned nastopa pa le v mlajše poudarjenih zlogih, njihov 238 ? je iz prejšnjega e, g, torej istoveten z e-jem v k§dit <' kedit, kadit : zfčnf < * zečwf, r§zynat * rez- gndt, rezgnat, prim. še kobariško grgtt gradit, lok. ne grdit). 6. Tudi asimilacijske izpremembe kratkega vokala po naravi sledečega konzonanta (primer dolenjskega tiogin z i < a pred n gl. str. 164) niso redke. S pravkar imenovanim primerom so si najbolj sorodni znamine, kamine na Dolenjskem, znamne, kamne in pod. na Gorenjskem; v isto vrsto spada tudi dial. postla za postelja, kajti v vseh takih besedah se je nepoudarjeni e palataliziral zaradi sledečega pala- talnega konzonanta v e, i in preko i se je na običajni način reduciral (pri Krelju in Stapletonu beremo poftila, pri Hrenu poftela-, v tem zapisku označuje e glas a). Vsaj deloma imamo enakšen pojav tudi pri besedi prijatelj, ki je sprva bila samo v ednin- skih in dvojinskih sklonih mehka osnova na -jo-, dočim je bila v množinskih soglasniška osnova. V 16. stol. pišejo naši pisci v nom. sing. periatel, periatil (Trubar, Krelj, Tulščak), priatel (Dalmatin, Hren), kar moramo i zaradi grafije, i zaradi današnjih živih oblik brati kot pfjatol', v cas. obl. so običajne oblike periatela poleg periatila, pri Dalmatinu pa priaiela, ki so enakšne (z ozirom na glas -e-) kot pdstelja, za kar pa pišeta Trubar in Dalmatin vedno le poftela, t. j. paralelna oblika * poftila pri Trubarju ni izka¬ zana; iz tega sledi, če upoštevamo še današnje puostlg, gen. pxjatla (na osrednjem Dolenjskem, brez preglašenega -a), da moramo brati pdsteVa (asimilacija se je javila kot zoženje e > e in še ni dosegla na¬ slednjega štadija e i) in prjateTa; ta oblika pa se je grafično naslonila na nom. sing. (odtod tudi pisava periatila), pozneje pa v živem govoru na razmerje dsu: 6sla, ki je ob členu prjatu rodil analogični člen prjatla (prim. v gorenjščini prjatua, v rožanščini po¬ leg starega pyjatala tudi mlado prjatua). Istosmerne asimilacijske izpremembe so najbolj očitne v diftongih 239 ai, ei, oi (če je njihov prvi del kratek), v znanih primerih tukei, sej, komgi, dvšjst, na prodej; v savinjskem dial. končnica -oi v instr. sing. fem. Q> ai, -ei, -i ): pred vdiskei, z menaj in mene j, lokalno z rgki (prim. mež. z rdki proti nagoj). Kjer so se v zapadnih rovtarskih in sosednjih beneških govorih tudi dolgi diftongi skrajšali, tam nastopajo te asimilacije tudi v njih: jajce ^> jeke (po nekaterih dol. govorih) > ice (ob Nadiži), drugod jajce in na Cerkljanskem je iz tega vsled krajšanja diftonga nastalo jeke. — Če vpliva sosednji u, je asimilacijski produkt velaren, odtod a^> o, au ou, u itd., za kar prim. rož. čauo in čouo za čelo, časoua za kiselo, stdroma za * sta- ramu, -bmu (vplival je -m-); v poljanskem dialektu postir, komdine, štomdn; tolminsko zrdun za zraven, trounk za travnik ; semkaj spada tudi asimilacija oy (iz prvotnega ou, au in iz drugotnega ou 61, 61 gl. str. 169) v u v nadiškem, briškem, kraškem, brkinskem, obsoškem in tolminskem dialektu. — V štajerskih dialektih je asimilacijsko zoženje e e in o u celo v kratko in dolgo poudarjenih zlogih pogostno, če slede soglasniki i, l, r, m in n, torej ne samo mužg§ne, kuiaf konjov gen. pl., marveč tudi vujzi za vozi (Šmarje); ninški za nemški, kumg za komaj, gura za gor d adv. (Goričanci); gunin za gonim, kungc za konec, dum proti bos, gen. pl. žen proti Igd (Prlekija); poseben primer pa je zoženje skupine n, m + o v nu (prim. rez. muš, sddnut) v staj. oblikah nuga za noga, nutar za noter, muš, mulo za molil, rniist. 7. Že doslej smo omenili v zvezi z drugimi pojavi tudi dialektične izpremembe kratko poudarjenih vo¬ kalov, kakor nož ]> ndž, oršh ^> urax, d&t dat in v to vrsto spadajo navsezadnje tudi rez. vai za več, ali mežiško d <^a ( pds, magija). Največ ozemlja pa je zajel prehod 'i g in vzporedno z njim u^> g (neč, tšč, ukgp, krgh), saj sega od Rezije po Benečiji, Brdih na Kras, je znan vsem govorom rovtarske 242 lacijski sposobnosti prejšnjih in današnje dobe (izbe- gavanje visokih, napetih in ozkih vokalov; dialekti so se temu izognili s prehodom v a) se tiče ozkih e in o, ki sta le v pripravni asimilatorični situaciji možna, dočim sta drugače postala odprta, nižja gla¬ sova, čeprav je njuna jezična tvorba še napeta. O nekaterih drugih pojavih kratkega vokalizma v knjiž¬ nem jeziku bomo govorili v poglavju, ki je določeno knjižnemu jeziku. Besedno kazalo Basati 55 besem 121 blagor 129, 226 blizu 222 bogati 63 boter 39 brater 66, 119, 126 brez 66 Cegel 42 cerkev 212 cvet 70 Čeber 161 čelo 97 čo 58 čreslo 191 črv 167 Dahniti 161 daleč 123, 142 dan 17,107,154,161 danes 134, 159, 165 danka 156 deska 159, 160 dež, 120, 124, 158, 160 dlan 49 drva 167 duri 66, 119, 134, 142, 157, 166 Gnus 177 gorščina 39 gos 179 grad 19 grodi 119 Hiša 37, 54 hren 191 hrošč 182 Isteje 192 Jasen 192 jastreb 179 jazbec 192 ječa 64 ječmen 182 jedrn 192 jedro 182 jedvin 143 jela 47, 48 jesen 193 jezik 182 joger 28 Kača 78 kajša 37 kakšen 64 kamenje 238 ka(r) 130 kazen 66 kdo 143, 159 keha 43 kozolec 161 kralj 24 kregati 42 krepek 191 kres 142 kri 57, 137 krošnja 39 krščen 53 kuhinja 55 Lahek 168 lan 161, 167 laž 167 lažem 74 leha 43 ločika 54 lonec 201 Malin 74, 157 maša 35, 65, 119, 156, 202, 224 meja 21, 51 mene, menoj 162 mera 211 mesec 174, 184 mimo 134 minuti 179 mir 36 misati 36 miza 63 mlin 66 moj 200 moliti 48, 123, 141 morati 64 mrtvec 161 muditi 177 muka 180 Najdem 165 naz 130 nazaj 130 nebozez 66 nedel(ec) 121 nedrje 164 nejeveren 184 nimam 134, 193 16 * 244 nisem 134, 193 noč 199 noga 212 nosečke 137 nožič 201 nuja 177 Obeden 64 oče 137 oglje 164 oko 119, 124, 240 ol 119 oltar 26 oštir 211 Padla, -o 48 pajek 174, 184 peljati 63 pero 139 perut 179 pesa 42 peta 181 peti 183 petro 30, 32 pijan 163 pljuča 130 podreka 40 poper 165 postelja 238 postrv 165 pošten 64 prešeren 211 prešuštvo 64, 78 prijatelj 164, 238 Rab 92 rdeč 167 rep 182 res 66, 78, 81 reva 43 rob 92 robota 92 rojstvo 201 roka 181 rž 167 Sedem 162 sedlo 47 sesati 163 sesec 161 sirota 198 skakoma 202 skedenj 51 slehrn 64 snaha 156 sonce 169 sora 199 sploh 64, 81 spol 198 srajca 120, 126 sresti 66 starejši 78 steblo 159 steklo 159 strahoma 202 sumniti 178 suženj 92, 180 sveča 21 Ščedem 31 šleva 42 špegel 42 Špes 42 Stekanje 123 štiriredi 66, 120, 123, 124 Talkno 25 teden 194 temen 161 tesen 191 tisoč 179 tlaka 49 toliko 220 top 183 trenutek 180 treska 191 tuga 180 tvor 198 Usnje 164, 220 usta 220 uš 161 Vaški 157 vdova 199 več 174 veča 66, 126 večji 125 veniti 48 vera 211 veža 191 vigred 119 vilaz 119, 126 vojevoda 45 volja 203 voščiti 29 vzemi 166 vy- 66 Zajec66,142,185 zali 156 zareči se 119 zastonj 178 zatohel 180 zdrav 159 znamenje 238 zoper 178 zopet 178 zoseb 178 zvezda 70 Žanjem 74 žebrati 48 žegen 55 želejem 127 žena 212 življenje 64 žlica 167 žrelo 191 Imensko kazalo Admont 28, 39 Andritz 30 Bela 41 Benetke 34 Bistrica 37 Blagosod 32 Blate 45 Bled 26 Bovc 54 Brezno 42 Breze 42 Brgin 26 Brišče 36 Buzet 26 Cres 26 Čedad 34 Debar 35 Dellaeh 45 Dobromisel 36 Dragovan 24 Dudlebi 10, 47, 59, 85 Fara 11 Gorazd 39 Gosteče 32 Gradišče 53 Graz 44 Grundelsee 28 Gumin 36 Hinje 11 Hotimer 42 Hrvati 10 Janez 43 Jedlovnik 47 Jernej 43 Jesenice 52 Jurij 26, 51, 54, 59 Juvan 43 Kasezi 10, 82 Kneža 30 Kobarid 39, 40 Kokra 27, 28 Kolpa 25 Koper 39 Koroško 27, 39, 50 Korotan 27 Krangl 28 Kranj 24 Kras 24 Krašnja 24 Krieglacb 32 Krivici 10 Krk 58 Krka 25 Krmin 25 Kropa 29 Kungota 29 Labnica 24 Labod 24, 27 Ledava 31 Ljubno 35 Ločane 27 Logatec 27 Loka 27, 29, 32, 34 Lože 29 Ložnica 28, 32 Mekinje 31 Mirišče 36 Mirje 36 Mixnitz 35 Močidlo 48 Motnica 32 Ober 39 Oglej 35, 39, 40 Olšnik 37 Ostrvica 39 Patrnuž 43 Peče 52 Perschling 25 Pisweg 35 Podreče 41 Poreč 27 Primi sel 36 Prisank 169 Prod 28 Ptuj 34, 39 Rasa 24 Reka 44 Ribnica 35, 36, 37, 38, 52, 53 Rož 39 Sebedrag 24 Sedlo 47 Selčane 47 Semko 39 Slovenec 3 Soča 27, 51 Sora 32 Split 26, 58 246 Srem 26, 58 Stomrata 24 Studor 10 Sumratinj 24 Sveče 30 Svetec 30 Svetopolk 30 Svetuš 30 Ščavnica 53 Škocjan 27 Škofiče 46 Štibil 35 Tolmin 26, 169 Trebno 35 Trojane 27 Trsat 26 Trst 26, 54 Večegoj 32 Videm 34 Višprije 38 Vobre 11 Vodovnica 28 Wallucus 25 Zala 156 Zali log 156 Žabnica 35 Želeče 31, 32 Žitiče 51 Žmotiče 29 my.ZPQy. ssiaoo NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJI2NICA 00000428368 ;**S**i Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani