Davki. (Iz kmetskih krogov). Davčni uradi so v zadnjem času začeli razpošiljati položnke za zeinljiški in osebno dohodaiaski davek za leta 1922 ia celo že za leto 1923. Vsote, z razaimi priJjitki so take, da se ljudem kar megli pred očmi. Ia vsak reče: Saj bi piačal, če bi imel. Toda, kje naj vaaaiem denar? Kravo sem si komaj prehraail črez aimo, kar dobim za tele, jajca ia mogoče še za kakšao prase, moram imeti za sol, petrokj, šibice in druge potr«bščiae. Viao še imam vso v kleti ia aikdo ae vpraša za njega. Kje pa je obleka in obuvalo za žeao in otrcke? Dolžan sem trgovcu, dolžan že v posojilnici. Tak« slabo ai bilo nikdar in take draginje ni doživel aobea starček. Zemlja je ostala ista kakor pred vojno, čisti dohodki pa so se zniaajšali, ker so izdatki za golo življeaje tako aarastli. Ako bo šlo tako naprej, bomo delali v Sloveaiji samo za davke in na zadnje bomo prišli na boben. Tako ia sličao taraajo naši prebivalci ia res je položaj obupen. Vzamimo en primer. Neposredno pred vojao je stalo eao jajce 10 via. Za 6 jajc je dobil kmel predpasaik za 10—12 jajc gate, za 18—20 jajc srajco, za 40—50 jajc že sukno. Daaes staaejo jajca povprečno 5 kron. Ali dobim za 6 jajc ali 30 K predpasnik, za 18 do 20 jajc to je za 90—100 K srajeo? Sukaje pa ne dobim niti za 2uO jajc. Pred vojao smo dobili za eao jajce 4 do 5 škatelj šibic, daaes dobimo za eno jajce samo enc škatljo. Pred vojno smo dobili za liter vina 18—20 škateij šibic, daaes 3 do 4 itd. Slično razmerje vlada pri vseh predmetih, katere kmet prodaja ia kupuje. Pred vojao aismo na kmetih poznali drugega davka kakor zemljiškega ia redki so bili veleposestniki, ki bi bili obiožeai z osebno dohodnino. V vsaki fari po 3 do 6. Po današnjem ključu, pa plača že vsak bajtar po več tisoč kron osebne dohodaine. Tu tiči krivica. Oglejmo si nekoliko nataačaeje osebao dohodaino. Pred vojno je bil vsak prost tega davka, kojega dohbdki aiso presegali 1600 K. Ako račuaamo razmerje med tedaajo _.ato ia sedaajo papiraato valuto kakor 1 :100 ali da je približno krona — viaar, ledaj bi se moral osebao dohodainski davek po istem ključu začeti plačevati šele pri 160.000 kroa. Plačuje pa se že pri 10.000 K ali ako preaesemo isto razmerje na predvojao dobo, bi moral tedaj začeti plačevati osebao dohodnino že pri 100 K. To bi bilo \ stari Avstriji lepo vrveaje ako bi se vpeljal la ključ. Poglejmo sedaj, koliko živine je pred vojao posestaik lahko prodal, pa še veadar ni prišel pod davčai vijak osebae dohodnine, ako se je polovica izkupička račuaala aa stroške, kakor je bilo v navadi. Prodal je lahko: 2 kravi a 400 K je 800 K, čisti dohodek 400 K. 3 teleta a 60 K je 180 K, čisti dohodek 90 K. 2 vola a 500 K je 1000 K, čisti dohodek 500 K. 1 koaja 800 K, čisti dohodek - 400 K. Skupaj 1390 K. in še yedno mu }t manjkalo 210 K, ali prodal bi še lahko šest telet, fla uose&e ono racro, jiri kaleri bi moral eačeti _pla<Sevali osebno dobodniuo. PredTojne cene s«> vzete lukaj precoj visoko, kajli za 400 K si dobil že aajk,pšo kravo. Posestnik pa, ki bi dancs prodal samo en<> kravo ea 24.000 K, pa bi že plačal osebao dohodaiao. B.ljuč za odiilerjeaje oscbao dohodaiaskcga davka jc torej vsekako krivičcn, in se mora vsaj deselkrat zviiati, da bo približao odgovarjal življenskim razmeram ia sedaaji dragiaji. Day,čai vijak.se ravaa po tozadtvnih dohodkih, ter »oče yideti ogromaib izdatkov. Oa ne vidi, da zemlja in hley ae morela po vojai več roditi ia rediii, kakor pred vojno, ko je bilo življeaje kolikor toliko izjedaačeao in v rayuovesju. Kmetsko prebivalstvo pride s svojiaii dokodki aapram izdatkom sedaj v isti položaj, v katerem se je uradaištvo ia delavstvo aahajaio že laai ia predlani. Gospodarstvo gre rakovo pot. Še bolj pa bo nazadovalo ia katastrofalea Im> kone«.našega gospodarstva, ako bi se davki še zvišali, kakor se aamerava. Tega ae bomo dopustili aikdar. Kot kmel ski človek mislim, da tcga ai Ueba, akoravao se morajo urediti plače aaših uradnikov ia delavccv. Ako bi s; najprej hotelo z energičao roko odstraaiti vse izrastk • vojae dobc, bi se kmalu obrailo na bolje, posebno ako bi zmanjšali ogromne izdatke za obilao vojašlvo. Pustimo rožljaaje s sabljo in glejmo samo, kako bi si uvedli v naši agrarai državi biagajao tako, da bodo zadovoljai vsi staaovi ia da bodo zopet rožljali po aaših žepik — ae zlalniki, anipak vsaj srebrniki. Z zvišaujem davkov pa bi ubili — sebe, ker s » ¦davčne strune že lako aapete, da ae preaesejo več najmanjsc teže. Naši poslanci pa bodo imeli še hude boje, prej ko bodo iztrebili vsaj aajbolj kričeče krivice in aesposob nosti. Posledice dosedaaje protikmeiske samostojae in Kberalne vlade se ne dajo kar aa mah iztrcbiti.