12 KRONIKA 2001 izvirni znanstveni članek UDK 726.5(497.1 Kočevska)"! 945-" prejeto: 26. 10. 2000 Mitja Ferenc dr. zgodovinskih znanosti, svetovalec direktorja. Ministrstvo RS za kulturo. Uprava RS za kulturno dediščino, Beethovnova 2, SI-1(X)0 Ljubljana Povojna usoda sakralnih objektov na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem IZVLEČEK Razprava opisuje povojno usodo sakralnih objektov na nekdanjem nemškem jezikovnem območju na Kočevskem, ki je posebnost na Slovenskem. Večina cerkva, ki je po izselitvi kočevskih Nemcev prestala vojno pustošenje, je nova oblast porušila. Najmnožičnejša rušenja so bila na zaprtem območju Kočevska Reka, kjer so bili uničeni vsi sakralni objekti. KLJUČE BESEDE rušenje cerkva, kočevski Nemci, kulturna dediščina, zaprto območje. Kočevska Reka, Kočevska, zaplemba, razlastitev SUMMARY THE AFTER-WAR FATE OF THE SACRAL BUILDINGS ON THE FORMER GERMAN LANGUAGE PRECINCT IN THE KOČEVJE REGION The treatise describes the after-war late of the sacral buildings on the former German language territory in the Kočevje region, which is in Slovene space a particularity. The majority of the churches that - after the deportation of the Germans from the Kočevje region - survived the wartime devastation, were destroyed by the new authorities. The most massive demolitions were performed on the closed territory of Kočevska Reka where all sacral buildings were destroyed. KEY WORDS Demolition of Churches, The Germans of Kočevje, Cultural Heritage, Closed Territory, Kočevska Reka, Kočevska (region). Confiscation, Expropriation 123 KRONIKA I MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 1001 Usoda Kočevske in njenih prebivalcev je tema, ki je bila v kulturni zavesti prebivalca Slovenije le malo navzoča. Od srede 14. stoletja do leta 1942 je na Kočevskem obstajalo okrog 800 km^ veliko nemško jezikovno območje. Kočevski Nemci so bili med najstarejšimi nemškimi narodnimi skupinami zunaj Nemčije in Avstrije in edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju po prvi svetovni vojni. Nacistična oblast, ki je iz raznih dežel v Evropi množično preseljevala svoje rojake v rajh, je po italijanski zasedbi Kočevske leta 1941 preselila tudi nemško narodno skupino na Kočev- skem (okrog 12.000 oseb). Določili so ji naselitveno območje ob Savi in Sotli na Spodnjem Štajerskem, s katerega so nacisti izgnali večino Slovencev. Usoda kočevskih Nemcev po drugi svetovni vojni je bila takšna kot usoda drugih Nemcev na Slovenskem. Tiste preseljene kočevske Nemce, ki se ob koncu vojne niso umaknili z umikajočo se nemško vojsko, in tudi nekaj tistih, ki so ostali na Kočevskem, so izgnali v Avstrijo. Nenadoma in dokončno so postali brezdomci in se razkropili in naselili po avstrijskih in nemških pokrajinah, precej pa jih je odšlo v ZDA. Njihovo premoženje, okrog 40.000 ha, so zaplenili. Po podatkih prvega popisa prebivalstva po vojni je na Kočevskem pre- bivalo le še 94 Nemcev. Težka povojna leta obnovi Kočevske niso bila naklonjena. Polovica oziroma 89 od 176 vasi je ko- nec vojne pričakala opuščenih in jih po koncu voj- ne večinoma niso obljudili. Od 3945 stanovanjskih hiš sta bili poškodovani ali uničeni dve tretjini, kar je skoraj enkrat več od slovenskega povprečja. Zaplenjene površine so predvideli za notranjo ko- lonizacijo in to za velikopotezen in idealen vzorec socialističnega državnega kmetijskega posestva. Kljub temu, da se je prebivalstvo v osmih letih po vojni skoraj podvojilo in se je z doseljevanjem no- vih prebivalcev zelo spremenila narodnostna se- stava prebivalstva, je bila gostota prebivalcev na Kočevskem po vojni najnižja in je dosegala le petino slovenskega povprečja. Delež prebivalcev, ki so od rojstva stanovali v istem naselju, ni dosegal niti tretjine. Pomanjkanje delovne sile je oblast po- skušala reševati na različne načine, z vojnimi ujet- niki, t.i. povratniki, sezonskimi delavci, pritegova- njem delovne sile iz drugih okrajev, z delavci iz drugih jugoslovanskih republik, tujimi delavci, osvobojenimi vojnimi ujetniki, s prisilno koloniza- cijo, zaposlitvijo obsojencev v kazenskih taboriščih itd. Posebnost položaja Kočevske v vojnem in povojnem času je omogočila pogoje za množične usmrtitve nasprotnikov narodnoosvobodilnega gi- banja in za nastanek kazenskih in delovnih taborišč ter obsežnega zaprtega, še danes ne povsem dostopnega območja. Nacistična politika uničiti slovenski narod kot etnično enoto je dejansko uničila kočevsko narodno skupnost. Njihovo kulturno dediščino pa sta skoraj v celoti uničila vojna in kruta povojna narodna in ideološka nestrpnost. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja. V kulturnem pogledu je najznačilnejša posle- dica, izginotje okoli 112 predvojnih naselij in pre- cejšnjega dela sakralnih objektov (npr. 95 od 123 cerkva, več kot 350 kapelic in znamenj), zravnana pokopališča oziroma odstranitve nemških nagrob- Nekdanje nemško jezikovno območje na Kočevskem IIA KRONIKA 1001 MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 Dolga vas, podružnična cerkev psv. Imena Jezusovega leta 1947 (foto Marjan Zadnikar, vir Uprava RS za kulturno dediščino) in leta 1991 (foto in vir dr. Mitja Ferenc). Cerkev je leta 1947 še opisal in fotografiral Marijan Zadnikar, s sliko sv. Janeza Kancija, ki jo je 1768 izdelal Fortunat Bergant in velja za najkakovostnejši del do sedaj znane opreme kočevskih cerkva. Nepo- škodovano in opremljeno cerkev so junija 1956 ob širitvi ceste odstranili. nikov itd. Huda posledica je tudi v neizmerni agresiji gozda, ki se je količinsko povečal za okoli 300 km2.1 V sredstvih javnega obveščanja in tudi v literaturi smo lahko v poslednjih letih pogosto zasledili polemike o rušenju cerkva na Kočevskem. Večinoma so bile politično obarvane in so krivile za usodo cerkva to ali ono ideologijo, ne upo- števajoč okoliščin in dejstva, da je za usodo ce- lotne kulturne dediščine na Kočevskem več vzro- kov, vsaj pet: a) izseljevanje s Kočevske, predvsem v po- slednjih desetletjih 19. stoletja in vse do 1. sve- tovne vojne;^ b) nenadna, množična in dokončna odselitev večinskega prebivalstva in izpraznitev več deset naselij v letih 1941 in 1942; c) vojno pustošenje; č) povojno propadanje oziroma neustrezna gospodarska, kadrovska, naselitvena ipd. politika po vojni; d) načrtno rušenje, predvsem v 50-ih letih; Več o Kočevski v tem obdobju glej: Mitja Ferenc: Nek- danje nemško jezikovno območje na Kočevskem po oJselitvi kočevskih Nemcev /1942-1956/. Doktorsko de- lo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1999. T.i. narodnostni kataster kočevskih vasi, ki ga je na- redilo slovensko učiteljstvo v letih 1936/37, je prikazal na obravnavanem področju opuščeno ali porušeno vsa- ko tretjo do četrto hišo, na nekaterih območjih (npr. ob- čina Koprivnik) pa celo vsako drugo do tretjo. Nekaj vasi je bilo opuščenih že v celoti. Posledica izseljevanja je bila propadanje cerkva, kar lahko preberemo v kro- nikah nekaterih župnij. Ti vzroki, ki so enaki za celo Kočevsko, se med seboj prepletajo, vendar na različnih območjih Kočevske različno prevladujejo. Tako kot je bila za naselja in sakralne objekte v Kočevskem Rogu usodna predvsem velika italijanska ofenziva, pa je večina likovne dediščine območja Kočevska Reka doživela žalostno usodo v 50-ih letih, ko na tistem območju ni ostal ohranjen noben sakralni objekt. Primeri ohranjene kulturne dediščine so zato na nekaterih območjih Kočevske zelo redki. Po koncu vojne je veliko župnij na Kočevskem ostalo nezasedenih. S svojimi sonarodnjaki so se preselili tudi nemški duhovniki. Vendar ne vsi. August Schauer (Koprivnik) je umrl že 1. julija 1941. Josef Gliebe (Gotenica), Josef Kraker (Kočev- ska Reka), Josef Eppich (Stara Cerkev) so ostali na Kočevskem, slednjega je 2. junija 1942 po pomoti ustrelil italijanski vojak, josef Kraker se je na Bled (župnik na Blejski Dobravi) preselil spomladi 1943. Preselili so se Heinrich Wittine (Borovec), Josef Kreiner (Polom), Alois Krisch (Stari Log). Župniki v drugih župnijah so bili Slovenci. Župnijo Draga je upravljal Franc Lončar. Na Zdihovem je bil upravitelj Matija Oblak, ki pa je kmalu odšel, na- sledil ga je Jože Poje, ki je po osvoboditvi nekaj časa oskrboval tudi župnijo Kočevska Reka. Franc Mate iz Mozlja je leta 1942 zbežal s prebivalci vasi v gozdove, italijanske oblasti so ga ujele in obsodile na zaporno kazen. Po kapitulaciji Italije je služboval v Gorica vasi. Novembra 1944 je bil za kaplana v Mozlju nameščen Anton Klobovs. V Grčaricah so upokojili Adolfa Knola in namestili Franca Krasno, župnika iz Sv. Križa nad Jese- nicami. Konec julija 1941 je bil za upravitelja žup- 125 KRONIKA ) MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .., 123-140 1001 nije Planina imenovan Ignacij Grabler iz lavan- j tinske škofije, konec oktobra 1943 pa Leon Nun- ; schej iz krške škofije. V Poljanah je bil župnijski \ upravitelj Jožef Ambrožič upokojen maja 1942, na i njegovo mesto je bil konec oktobra 1943 imenovan \ kaplan iz Št. Jerneja Janez Križaj. Decembra 1942 ' je bil za kaplana v Črmošnjicah imenovan Ivan ' Knafelj. Župniji Nemška Loka in Spodnji Log je • upravljal Martin Radoš, ki je bil prestavljen iz i Starega trga. Ob pojavu partizanskih enot naj bi ( zbežal na Hrvaško in že spomladi 1942 prišel v : Ljubljano. Konec oktobra 1943 je bil za upravitelja župnije Spodnji Log imenovan Mirko Godina. V : letu 1946 je bivši starotrški kaplan Viljem Savelli upravljal Koprivnik, kjer je bil nameščen, in še \ župniji Nemška Loka in Spodnji Log. Na župnije, iz katerih so se izselili nemški du- hovniki, so bili 31. decembra 1941 nameščeni štirje ! novi. V župnijo Borovec Franc Mihelič, kaplan iz ! Litije, ki pa je Borovec še istega leta zapustil in je i ostala nezasedena. V Polomu je škofijski Ordinariat i po odhodu Josefa Kreinerja nastavil za upravitelja ' Ivana Horvata, ki je v Ljubljansko pokrajino pri- ! bežal iz Bučke (v letih 1927-1930 je bil že kaplan v i Kočevju), a so ga italijanske oblasti kmalu zaprle in I po posredovanju izpustile ter je nato deloval na ] Dolenjskem zunaj Kočevske. V Starem Logu je bil za župnika imenovan Silvester Skebe, župnik na Uršlji gori. Julija 1944 je bil za kaplana v Starem Logu imenovan kaplan iz Št. Ruperta Franc Brulc, ki pa je bil januarja 1945 premeščen v Kostanjevico. Nasledil ga je kaplan Pavel Golia. Župnijo Kopriv- nik je od 31. julija 1941 soupravljal župnik in dekan I Peter Flajnik, 20. septembra 1941 je bil za župnega j upravitelja postavljen kaplan Stanko Skvarča iz \ Kočevja, a so ga italijanske oblasti aprila 1942 areti- rale in internirale v Italijo. Konec oktobra 1943 je bil v Koprivnik premeščen Ludvik Šivic iz Dragatuša. Leta 1946 je prišel Viljem Savelli iz Starega trga. : Toplo Reber je po odhodu župnika Aloisa Krischa ' iz Starega Loga upravljal Silvester Skebe iz Hinj, ki \ pa so ga italijanske oblasti že spomladi 1942 pre- j peljale v Kočevje in nato internirale v Italiji. Po I kapitulaciji Italije se je vrnil in ni več opravljal J dušnega pastirstva. V Stari Cerkvi je bil po uboju župnika Josefa Epicha 30. septembra 1942 imenovan za upravitelja : kaplan Stanislav Erzar, ki so ga italijanske oblasti ■ kmalu internirale v Italijo. Decembra 1942 ga je i nasledil kočevski kaplan Leopold Campa, ki je na j pritisk nemških oblasti Staro Cerkev zapustil in \ odšel v Ljubljano, kjer so ga zaprli in poslali v ' taborišče Mathausen. Novembra 1944 je bil ! Stanislav Erzar imenovan za upravitelja župnije, j Po osvoboditvi je župnijo upravljal Stanko Do- ; bovšek (po nekem drugem viru naj bi v letu 1946 i župnijo upravljal Alojzij Strah). Župnijo Kočevska Reka je po odhodu Josefa Krakerja 14. aprila 1943 od junija 1943 soupravljal Josef Gliebe^ iz Go- tenice, Peter Čampa iz Mengša pa je bil tja nameščen za kaplana. Že konec oktobra 1943 je bil za župnijskega upravitelja imenovan kaplan iz Fare ob Kolpi Anton Pogorelec. V Kočevju so poleg dekana Petra Flajnika od novembra 1941 službovali še kaplan Ludvik Bar- telj, nekaj časa kaplan Leopold Čampa in Martin Vidmar, junija 1943 je bil imenovan kaplan Viktor Vitigoj, maja 1944 kaplan Vinko Šega, januarja 1945 pa je prišel še Janez Urbane, ki je ob osvo- boditvi pobegnil iz države.^ Leta 1947 je cerkveno oskrbo na Kočevskem opravljalo sedem župnih upraviteljev in kaplan, nezasedene župnije pa so soupravljali še trije duhovniki iz župnij zunaj območja. Peter Flajnik iz Kočevja je soupravljal župnije v Mozlju, Polomu, Starem Logu in TopU Rebri, Josef Gliebe iz Gotenice je soupravljal župnijo Grčarice, Josip Poje, ekspozit na Zdihovem, je upravljal še žup- nijo v Banja Loki (zunaj območja), Anton Pogo- relec iz Kočevske Reke, je soupravljal župnijo Borovec, Franc Lončar je bil nameščen v Dragi, Franc Zaje v Črmošnjicah, v Stari Cerkvi pa Stanko Dobovšek. Iz župnij zunaj jezikovnega otoka so cerkveno oskrbo soupravljali: v Kopriv- niku (Alfonz Jarc iz Starega tiga). Nemški Loki (Alfonz Jarc), v Spodnjem Logu (Alfonz Jarc), v Poljanah 0ožef Cuderman, ž. up. iz Toplic), v Planini (Vinko Bevk iz Semiča). V Kočevju je bil nameščen še kaplan Ludvik Bartelj.^ Dvanajst let kasneje so bili na župnijah nek- danjega nemškega jezikovnega območja nameščeni le župniki Anton Golob v Kočevju s kaplanom Ro- manom Kavčičem, Franc Lončar v Dragi in Stanko Dobovšek v Stari Cerkvi. Prvi je poleg svoje župnije oskrboval župnije v Mozlju (od 1949), Koprivniku (od 1955), Polomu, Starem Logu in Topli Rebri (od 1949). Dekan Anton Pogorelec iz Fare je oskrboval ^ Kočevski Nemec, Josef Gliebe se leta 1941 ni odločil za preselitev s svojimi sonarodnjaki in je ostal na Kočev- skem. Leta 1949 se je moral preseliti iz Gotenice v Do- lenjo vas, od koder je "soupravljal" župniji Gotenica in Grčarice. Umrl je leta 1960 v Dolenji vasi. Vaščani so se mu oddolžili s spominsko ploščo na pokopališki kapeli v Dolenji vasi. Za sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem je dobil značko aktivista OF; Smrt naprednega župnika. Novice, V, št. 30, 23. 7. 1960, str. 4. Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), fond Vlade Re- publike Slovenije (dalje VRS), šk. 1730, o. Notranjepoli- tični odbor ISLRS, seje 1953, prepis UDV iz elaborata Petra Flajnika (pisano v zaporu), glej tudi podatke v Ljubljanskem škofijskem listu za leta 1941-1945. Peter Flajnik je bil zaprt 23. 2. 1949 in 24. 10. istega leta ob- sojen na 20 let zapora, znižano na 15 let. Izpuščen je bil 23. 4. 1955. Letopis /JublJansJce ško/ije za leto 1947 (stanje 15. 2. 1947), Škofijski Ordinariat v Ljubljani, Ljubljana, ned. 126 49 200I KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV 123-140 Kočevska Reka, župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika leta 1948 (vir Muzej Kočevje), leta 1991 (foto in vir dr. Mitja Ferenc) in 20. junija 1999 (foto in vir dr. Mitja Ferenc). Sinonim za načrtno rušenje saJiralnih objektov na Kočevskem je porušenje župnijske cerkve v Ko- čevski Reki, januarja 1954. Novo cerkev, bla- goslovljeno 20. junija 1999, je kot simbolni dolg države za številne med vojno in po vojni porušene sakralne objekte financirala tudi slovenska država. župniji Kočevska Reka (od 1943) in Borovec (od 1945) in od 1953 ekspozituro Zdihovo, poleg teh pa še župnijo Banja Loka (od 1948) zunaj območja. Župniji Gotenica (od 1954) in Grčarice sta bili oskrbovani iz Dolenje vasi (Ivan Sesek), župniji Črmošnjice (od 1951) in Planina je oskrboval dr. Vinko Bevk iz Semiča, župnijo Poljane (od 1959) Roman Kavčič iz Toplic, župniji Spodnji Log (od 1949) in Nemška Loka (od 1949) Martin Gorše iz Starega trga ob Kolpi. Podružnične cerkve na Stražnjem Vrhu in v Rodinah, sta upravljala vikar Alojzij Žabkar in kaplan Štefan Krt iz Črnomlja.^ V začetku in sredi petdesetih let sta neustrezen odnos do kulturne dediščine Kočevske, predvsem do sakralnih objektov in pokopališč, označevala dva temeljna razloga. Tisti, ki so upravljali s Kočevsko, so si iz nacionalističnih razlogov prizadevali nasilno odstraniti ostanke "tujega", t.j. nemškega elementa. Zato niso poskrbeli za ohranitev tistega, česar nista uničila čas in vojna, temveč so celo nasilno uni- čevali vse "nemško" z ognjem in razstrelivom. Drugi vzrok je bila ideološka (ateistična) nestrpnost, s ka- tero so še posebej goreče uničevali sakralne objekte: cerkve, kapelice, znamenja itd. Kljub temu, da se pogosto poudarja le rušenje z ideološkim pred- znakom, menim, da je imel velik pomen tudi nacio- nalni razlog. Sakralni objekti, ki so bUi na širšem Kočevskem območju odstranjeni v tem obdobju, so bili namreč vsi razen enega na nekdanjem nem- škem jezikovnem otoku. Če bi prevladoval le ide- ološki razlog, bi upravičeno pričakovali, da bi cerkve rušili tudi zunaj tega območja, še posebej tam, kjer so vasi opustele ali je v njih ostalo redko slovensko prebivalstvo (obkolpsko in kostelsko ob- močje). Načrtna rušenja so bila skoraj vsa le v sedanji občini Kočevje v prvi polovici petdesetih let, kar potrjuje poseben položaj tega območja. Ob nekulturnem početju politike in oblasti so se vendarle našli nekateri kulturni delavci, ki sicer niso mogli rešiti ničesar - saj je bilo vse Kočevsko in še posebej območje Kočevska Reka nekakšna gubernija visokega političnega funkcionarja -, a so si prizadevali, da bi vsaj v spominu ostalo ohra- njeno tisto, kar je pomenilo kulturno vrednoto dežele, ne glede na njen nacionalni ali cerkveni oziroma laični izvor. Ugotoviti, kdaj natančno so katero cerkev poru- šili, za veliko večino niti ni mogoče. Za to bi morala biti opravljena natančna raziskava vsega območja ob preselitvi in takoj po vojni. Dragoceno sliko o stanju sakralne dediščine v obdobju neposredno po vojni si lahko ustvarimo iz poročil spomeniško var- stvenega zaupnika za kočevski okraj Janka Trošta v letih 1947 in 1948 in iz gradiva, ki ga je popisala to- pografska ekipa leta 1947 v delu kočevskega okraja. Na pobudo prof. dr. Franceta Steleta so leta 1947 ^ Letopis ljubljanske škofije in dela reške škofije za leto 1959 (po stanju 1. 11. 1959). 127 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV . ., 123-140 2.00I Gotenica, župnijska cerkev, sv. Ožbolta leta 1947 (akvarel M. Trošt, vir Uprava RS za kulturno dediščino) in leta 1999 (foto Mateja Bavdaž, vir dr. Mitja Ferenc). Cerkev sv. Ožbolta je leta 1947 popisala in narisala topografska ekipa Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Leta 1949 so morali prebivalci vas zapustiti. Naslednje leto so v njej začeli graditi republiške zaščitne objekte, cerkev pa porušili in odstranili Danes je v vasi Vadbeno oskrbni center Ministrstva za notranje zadeve RS. Izseljeni prebivalci so leta 1994 na kraju porušene cerkve postavili spomenik. pri takratnem Zavodu za zaščito in znanstveno pro- učevanje kulturnih spomenikov in prirodnih zna- menitosti imenovali delovno ekipo pod vodstvom umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja (poleg njega sta bila v ekipi še Janko Trošt in Jože Kregar). Ta je popisala in poslikala umetnostne spomenike v delu takratnega kočevskega okraja. Leta 1968 je nato izšla knjiga Gradivo za umetnost- no topografijo Kočevske, ki jo je izdal Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije (avtor M. Zadni- kar), ki kljub temu, da je popisala le del objektov, pomeni dragocen dokument o eni vrsti izginule kulturne dediščine tega dela Slovenije. V gradivu je opisanih 69 cerkva, od teh jih je bilo 51 na obrav- navanem območju. Te so dokumentirane s 25 foto- grafijami zunanjščin, 29 fotografijami opreme ali notranjščin, s 13 reprodukcijami akvarelov in risb. Od 51 opisanih cerkva obravnavanega območja je 14 takšnih, ki stoje še danes, 37 pa jih ni več ohra- njenih. Od teh 37 je bilo le 11 takšnih, ki so bile tako poškodovane, da so bile v ruševinah in brez opreme: v Podstenicah, Starem Brezju, Štalcerjih, Cvišlarjih, Grčaricah, Hribu, Kleču (pri Kočevju), Kleču (pri Planini), Travi, Knežji Lipi. Nekaj cerkva (6) je bilo poškodovanih v manjšem obsegu, npr.: ž.C. v Starem Logu (nekaj opustošene oziroma po- škodovane opreme), Smuka (uničen strop), Rajndol (brez opreme, uporabljali za shrambo za orodje), Onek (brez opreme, uporabljali za senik). Laze pri Koprivniku (poškodovana zaradi požara, uničen le- sen strop in oprema). Mala Gora (uničena oprema).'' ^ Arhiv Uprave RS za kulturno dediščino (dalje Uprava VeČina že takrat porušenih in poškodovanih cerkva je bila na območju, ki ga je prizadela velika italijanska ofenziva, t.j. v dolinskih naseljih na zahodnem in južnem robu Kočevskega Roga. Ker je bilo takrat otežkočeno terensko delo, topografija terensko ni zajela cerkva v samem Kočevskem Rogu, vendar pa na osnovi nekaterih pisnih in ustnih virov (npr. skic italijanskega inženirskega bataljona, ki je spomladi 1943 označeval uničena poslopja v kočevskih vaseh, poročil italijanske vojske in političnih aktivistov NOG med veliko italijansko ofenzivo in po njej, popis vojne škode v letu 1945), fotografij, narejenih med vojno, skoraj stoodstotne izselitve vasi in požigov s strani ita- lijanske vojske, lahko upravičeno sklepamo, da je bila neposredno po koncu vojne večina (podčrtal avtor) cerkva v vzhodnem delu obravnavanega območja, predvsem pa skoraj vse cerkve v Ko- čevskem Rogu (večina cerkva župnij Stari Log, Topla Reber, Koprivnik, Črmošnjice, Poljane, Pla- nina, Spodnji Log, deloma tudi Mozelj) v ruševinah ali pa tako poškodovana, da je v takratnih razmerah ne bi več mogli obnoviti. Skoraj za večino cerkva, ki so prebile vojno, bi lahko rekli, da je bila v zelo slabem stanju. Duhovniki so upravljali po več župnij skupaj, cerkve so bile večinoma odprte in iz njih je bilo moč neovirano odnesti opremo. Naselja so večinoma naseljevali sezonski delavci ali RS KD), poroäla za leto 1947 in 1948; Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje ZAL), zapuščina Janka Trošta; Marijan Zadnikar: Gradivo za umetnostno topografijo Kočevske, Ljubljana 1968. 128 KRONIKA 20OI MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 priseljenci. Veliko vlogo je imel tudi odnos politike in oblasti do sakralnih objektov, posebej na Kočevskem. Ker so bile možnosti za obnovo zelo omejene (za obnavljanje ni bilo delovne sile, sredstev, volje, dovoljenj s strani posvetnih oblasti), so cerkve, ki so preživele vojno, propadale. V cerkvi je lahko vsak delal, kar se mu je zahotelo. Ne- vzdrževane strehe so začele propadati in pogosta je bila kraja opreme. Sčasoma so stavbe opustele in tisti ljudje, ki so jim bile cerkve napoti, so začeli s pritiski, da je treba opuščene cerkve odstraniti, tako kot so na veliko odstranjevali ostanke poslopij v opuščenih naseljih, vse pod naslovom odstranje- vanja ruševin oziroma ureditve naselja. Najprej so po vsej verjetnosti odstranili tiste cerkve, ki so bile poškodovane, bodisi v času vojne ali kasneje. Iz ustnih virov - pripovedi domačinov, ki so dogodke spremljali, in redkih pisnih virov, lahko ponazo- rimo način: cerkev so najprej poškodovali, pona- vadi zažgali ali delno minirali. Ponekod se je to zgodilo ponoči, drugje je delovna ekipa prišla, dala na voljo redkim prebivalcem uro ali dve časa, da odnesejo opremo, nato pa cerkev porušila. Kasneje so komunalni delavci s stroji ruševine enostavno odstranili. Danes le še redki prebivalci ali po- znavalci s pripomočki (kataster, stari zemljevidi) vedo za natančen položaj mnogih sakralnih ob- jektov. Tako npr. od župnijskih cerkva v Borovcu, Koprivniku, Kočevski Reki, Gotenici in Grčaricah na lokaciji ni ostal niti kamen. Po dosedaj zbranih podatkih lahko sklepamo, da je bilo v tem obdobju odstranjenih najmanj 25 do 30 cerkva in kapel, ki so prebile vojno z ohranjeno opremo, kraji, v katerih so stale, pa so bili še naseljeni. To velja predvsem za župnije Kočevje, Kočevska Reka, Mozelj in Stara Cerkev. Vse tri objekte župnije Gotenica so podrli po izse- litvi prebivalcev po letu 1948 in "zaprtju" območja.^ Poseben odnos do sakralnih objektov je bil na območju Državnega posestva Snežnik,^ kamor je bilo po letu 1952 osebam, ki tam niso prebivale, že onemogočen dostop. Tu so bile v letih 1953-1955 uničene vse še obstoječe cerkve in kapele ter ka- o Gotenica, ž.c. sv. Ožbolta, p.c. sv. Lenarta, kapela sv. Marjete; Kočevska Reka, ž.c. sv. Janeza Krslnika, kapela sv. Frančiška Ksaverija; Handlerji, kapeli Lurške Matere Božje in psv. Srca Jezusovega; Koče, p.c. Marijinega Vnebovzetja; Novi Lazi, p.c. sv. Jurija; Morava, p.c. sv. Trojice; Mlaka, kapela sv. Roka; Spodnji Vecenbah, ka- pela sv. Ane; Koprivnik, ž.c. sv. Jakoba, pok. c. sv. Ane; Rajndol, p.c. sv. Trojice; kapela Angelov varuhov; Mo- zelj, kapela sv. Krvi; Koblarji, p.c. sv, Štefana in Aniona Padovanskega; Zdihovo, ekspozitura Žalostne Matere božje; Škrilj, p.c. sv. Križa; Nemška Loka, ž.c. Žalostne Matere božje; Dolga vas, p.c. psv. Imena Jezusovega; Zajčje Polje, p.c. sv. Valentina; Rogati Hrib, p.c. sv. Urha; Onck, p.c. sv. Ane na hribu. Območje Državnega posestva Snežnik se je pribljižno pokrivalo z varovanim oz. zaprtim območjem Kočevska Reka. pelice ter skoraj vsa znamenja. V pregledanem ar- hivskem gradivu nisem zasledil virov, ki bi do- kazovali, da je ukaz o rušenju cerkva prišel "z vrha" in od katere osebe ali organa. Tako bo vpra- šanje, ki ga je v vlogi komisiji za verska vprašanja LRS postavil župnik Pogorelec, ostalo še brez odgovora: "Ko tukajšnji narod doživlja strahotno rušenje zadnje cerkve župnije Koč. Reka: cerkev v Moravi, ki se danes podira, neprestano sprašuje ali se to dogaja z vednostjo in odobritvijo naše Vlade ali se to dela proti njeni volji. Kaj naj župnijski upravitelj odgovon'?"^^ Kljub temu, da odgovora na vprašanje, kdo je odgovoren za rušenje cerkva na obravnavanem območju, v pregledanem arhivskem gradivu nisem našel, lahko upravičeno domnevam, da so rušenja potekala z vednostjo, če že ne z navodili, ki jih je izdal Ivan Maček - Matija, "ustanovitelj" in dejan- ski vodja zaprtega območja Kočevska Reka, v ti- stem obdobju tudi podpredsednik Vlade LRS (do 1953) in predsednik odbora za gospodarstvo (od 1953-1958). Brez njegove odobritve ali vednosti ni bila na zaprtem območju sprejeta nobena po- membnejša odločitev. Odgovornost pa nosita tudi direktorja Kmetijskega gozdarskega posestva Ko- čevje in Državnega posestva Snežnik, katerih de- lavci so rušenja izvajali. Čeprav ne poznamo neposrednih povodov ali vzrokov za ta dogajanja, pa je "oblast v Ljubljani" bila o tej problematiki obveščena vsaj s strani škofijskega ordinariata v Ljubljani. Ta je večkrat pisno in ustno po telefonu posredoval pri Komisiji za verska vprašanja glede usode cerkva na Kočevskem, in to pisno 22. decembra 1953, 13. in 17. februarja ter 11. novembra 1954, 12. januarja 1955, 18. januarja in 30. oktobra 1956." Tako je decembra 1953 obvestil komisijo, da so bile na Kočevskem pred koncem leta 1953 načrtno uničene naslednje cerkve: v župniji Borovec je bila februarja 1951 z minami do tal porušena že med vojno požgana župnijska cerkev, v Dolnji Brigi je pristojni vojaški poveljnik (območje je bilo že nedostopno za civiliste, v sosednjem Inlaufu pa je bilo tudi kazensko taborišče) cerkev zaprl, kapeli v gori pri Ravnem so z miniranjem razstrelili prez- biterij. V župniji Kočevska Reka so z minami po- rušili cerkev v Kočah, ki je imela izredno kva- ARS, VRS, šk. 1671, uradni zaznamki komisije za verska vprašanja o razgovorili z A. Pogorelcem, 14. in 17. 7. 1956, dopis dekanijskega urada kočevske dekanije, 16. 7. 1956. Na prošnjo za vpogled v korespodenco škofijskega ordi- nariata s kočevskimi župnijami in Komisijo za verska vprašanja mi je bilo odgovorjeno, da mi zaradi objek- tivnih razlogov (neurejenost ali uničenost gradiva, oseb- ne zadeve, ki javnosti še ne morejo biti dostopne) vpo- gleda ne morejo omogočiti; Pismo avtorja Naškofij- skemu ordinarialu 30. 1. in 19. 3. 1999 in ustni ter pis- meni odgovor 31. 3. 1999. 129 KRONIKA MITJA FERENC: POVOJNA USODA SAKRALNIH OBJEKTOV .... 123-140 1001 liteten glavni oltar, delno so bile uničene in demolirane obe kapeli v Handlerjih, cerkev sv. Frančiška pri Kočevski Reki in odstranjena že leta 1945 požgana cerkev v Štalcerjih; iz župnijske cerkve so aprila 1953 iznesli ves inventar. V župniji Mozelj je bila leta 1951 uničena cerkev v Ferdrengu. V župniji Nemška Loka so predstav- niki kmetijske obdelovalne zadruge aprila 1949 prepovedali maševanje, 15. avgusta istega leta so bili v župnijski cerkvi razbiti vsi oltarji, kipi in podobe. Leta 1953 so s cerkve pobrali strešno kri- tino - cementno opeko in pločevino, julija istega leta pa so vrgli z zvonika po notranji strani tri zvonove, da so obtičali na oboku, nato naredili v zvonik luknjo in jih s traktorjem potegnili ven. V župniji Polom sta bila oktobra 1953 ukradena dva zvonova, prvi iz župnijske cerkve in drugi iz podružnice v Seču, v začetku decembra istega leta sta bila minirana še preostala dva zvonova v župnijski cerkvi. Kose brona je državno kmetijsko posestvo, ki je s stavbo razpolagalo, prodalo Od- padu Kočevje, izkupiček pa je SZDL Polom na- menil gasilski četi v Polomu za nabavo orodja in opreme. V župniji Stara Cerkev je v podružnici na Mlaki uslužbenec Odpada Kočevje 2. septembra 1953 ukradel zvon in ga prodal Odpadu Kočevje; v Koblarjih so spomladi 1953 neznanci opustošili notranjost cerkve, od župnika so kasneje zahtevali, naj cerkev popravi ali pa bo porušena. V župniji Spodnji Log si je uprava državnega posestva v Knežji Lipi prilastila podružnično cerkev, demo- lirala notranjost, razbila oltarje, v cerkvi pa posta- vila kotle za žganjekuho. Zvonik so razkrili, opeko in zvonove pa odpeljali. Odpeljali so tudi železne križe s tamkajšnjega pokopališča. Iz župnijske cerkve so odpeljali okoli 2000 kosov cementne opeke, ki je bila kupljena leta 1948 in spravljena pod cerkvenim zvonikom. Oktobra je miličnik po naročilu odseka za notranje zadeve odvzel klju- čarju štiri masne kelihe. V samostojni duhovniji Zdihovo so leta 1952 uničili oltar podružnice v Škrilju, 21. oktobra 1953 pa se je moral ekspozit Anton Poje izseliti, ker so Zdihovo in tri okoliške vasi zaprli in prebivalce izselili zaradi gradnje podzemskih objektov v Škrilju."Navedeni pri- meri že sami po sebi dovolj jasno pričajo, da so cerJivene razmere na KočevsJ