313
Dopisi.
Iz Ljutomera na Štaj. 8. sept. 1». (Konec.)   Ko
je bila ta svečanosti priležna pesem v občno pohvalo govorjena, so se sopet pevci oglasili in menjaje se z muziko poslušavce razveseljevali in povzdigovali z lepimi svojimi pesmami.
Zdaj stopi gosp. dr. Ploj na oder in govori sledečo napitnico: „Slavno društvo! Neizmerno veselje se giblje v mojem srcu pri prvi „besedia v ljutomerskih planjavah. Za kar so se poganjali naši predočetje ne-utrudljivo , kar je bil namen njihove vroče želje , so nam podelili Njih veličanstvo Franc Jožef, oznanivši ravnopravnost narodom v veliki svoji državi; s tem se je pa dala priložnost, da smemo zedinjeni v besedah likati svoj jezik ter v milonježnih glasih prekrasnih pesmic razveseljevati svoje srca; — to je darilo prevelike cene, za ktero je slovenski narod ljubeznji-vemu Grospodarju hvaležen, in za tega voljo povzdignivši
i''-
314
se kličimo ,,živel naš najmilostivniši Cesar!" Odklic iz tisočernih grl je pričal, da je gospod govornik zbranemu narodu iz srca govoril in tudi v srce segel. Zapela se je cesarska. Strel, rakete in umetni ogenj pa so poviševali slovesnost tega trenutka.
Drugo napitnico je napil prečastiti gosp. dr. Anton Klemen čič, lutomerski fajmošter in oče prve slovenske besede v ljutomerskih zelenih goricah. Glasila se je: ,,Slavna gospoda , dragi Slovenci! Velika množica se nas je danes zbrala; prijatli in rodoljubi tudi iz daljnih krajev so nas razveselili s svojo nazočnostjo, svobodoljubni sosedje Hrvatje nas s prihodom svojim počastili. Kamor koli se ozira moj pogled, povsod vidim veselje, ki igrava Vam ljubeznjivim na obrazih; to pa mi je priča, da se Vam tudi srce ziblje v neizmerni radosti. Kaj neki to pomeni? Kaj neki je temu vzrok? Kaj pač druzega ko ljubezen do matere naše Slave, — da kažemo, da smo se izbudili iz dolgega spanja in da hrepenimo po omiki svojega milega jezika in z njega pomočjo po izobraženosti, ktera je podlaga duševne in posvetne sreče vsega naroda. Bog živi slovenski narod, da je srečen po čvrsti ravnopravnosti in po bratinski vzajemnosti!" Tisočerni živio- in slava-klici so bili mogočen odmev navdušenim besedam častitega gospoda fajmoštra.
Gosp. doktorand Vekoslav Hogelsperger je napil pravičnim nam sosedom Nemcem in Madjarom, na kar g. Jož. Kornpihel, tržki župan, svoj glas povzdigne in tako-le govori: „Radujem se, da je tolika množina vernih prijatlov tudi iz daljnih krajev našo prvo ,,besedo" počastila — besedo, ki smo jo osnovali v čast in slavo našega naroda. Prav je tako, dragi bratje! Edinost je moč, ktere ne premaga sovražna sila, edinost je krepki steber, ki podpira vsako početje. Bodimo zedinjeni v zvestobi za cesarja, dom in vero , in krepko bo stala mogočna Avstrija. Z veselim srcem Vas tedaj pozdravljam predragi gostje in prijatli, ter Vam napijem zdra-vico" živili!" — in klicev ;;živili" ni bilo ne konca ne kraja. Na občno zahtevo narodovo se je moral prikazati in govoriti krepki zagovornik slovenskih pravic, prečastiti gosp. deželni poslanec Herrman, ki je slovesnost s svojo nazočnostjo počastil. Odgovorivšega so pozdravljali gromoviti živio- in slava-klici.
Vmes se je prepevalo in godlo, da bilo je veselje. Zdaj povzdigne gosp. dr. Klemenčič zopet glas in govori sledečo napitnico: ,,Vernost slovenskega naroda je znana. Z veseljem njegovi sinovi krv prelivajo za čara, dom in vero, kolikrat jih naziva bojne trombe glas. Slovenec pa je tudi veren in pokoren namestnikom cesarjevim: nikdar ne žabi besed svoje sv. vere: ,,Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." On iskreno časti može, kteri, kar je v njihovi moči, si prizadevajo, da bi velikodušna in vroča želja našega presvitlega vladarja, to je, enakopravnost vseh avstrijskih narodov se oživotvorila. Med totimi možmi slovijo naš slavni glavar in vsi uradniki ljutomerskega okraja: zategavoljo jim z veseljem izrečem „živili!" Navdušen odmev narodov je pričal, da mu je iz srca govoril. Na to se je gospod okrajni predstojnik in deželni poslanec na graškem deželnem zboru Anton Glob o čn i k tako-le zahvalil: „V svojem in v imenu svojih sodelavcev se prisrčno zahvaljujem častitemu pri-jatlu in celi Častiti družbi zato, da ste se nas prijazno spomnili. Naša zahvalnost je pa tem veča in srčneja, ker smemo z veseljem in pravednim ponosom reči, da se nahajamo v taki okrajni, kteri je maloktera jednaka v vsakoršnem oziru. Spomni vsi se vsega tega moramo še posebno čislati tiste prečastne gospode, kterih poklic je , skrbeti za duševni blagor ljudstva svojega in kteri to visoko nalogo z radovoljno udanostjo spolnujejo. Sili
me tedaj srce, našemu častitemu duhovstvu in njegovemu delovanji najbolji uspeh in najobilneji blagoslov izreči. „Živili!"
Na to je sledila napitnica gospoda dr. Pavlica iz Maribora vrednemu županu ljutomerskemu in prijaznim ljutomerskim tržanom. Gosp. dr. Čolni k, posestnik iz Drvanje, je napil pomurskim poljancem, med kterimi se duh slovenski tako lepo in živo razvija. Gospod G j urin je razložil napredovanje Slovencev in je koncema napil gosp. dr. Klemenčiču kakor početniku obhajane slovesnosti in velikemu prijatlu slovenskega naroda.
Za tem so sledile napitnice našim bratom Hrvatom, ki so bili v lepem številu tukaj zastopani in premurskim Slovencem, posebno milim gostom.
Tako je bilo duševne hrane dosti, pa tudi telesne nismo stradali, kajti brzonogi točarji in zvedene kuharice so skrbeli za zadovoljnost mnogobrojnega društva. Pa tudi mlademu svetu, ki se včasih rad zasuka po gladkem podu, se je spolnila želja in trpelo je rado-vanje noter do belega dne, brez najmanjšega spod-tikljeja.
Brali so se tudi razni dopisi, med kterimi je posebne važnosti gosp. Dav. Terstenjaka, ki se tako-le glasi: „Moji dragi rojaki! Lepo se Vam zahvaljujem za prijazno povabilo k častitljivemu prazniku, kterega obhajate v spomin tisočletnice slovenskih apostolov sv. Cirila in Metoda v prijaznem Ljutomeru. Rad bi se med svojimi dragimi ljutomerskimi prijatli in znanci ta den prav po domače veselil, vendar deloma slabo zdravje, deloma službene opravila mi ne dopuščajo do Vas priti. Ako komu, tako posebno mojemu srcu, je ta narodni praznik v Ljutomeru sladka tolažba in oživljajoče hladilo , ker nisem samo blizo Ljutomera rojen, temoč tudi sem nekaj časa med Ljutomerčani živel in po svojih slabih močeh delal za njihovo krščansko omiko. Zaupanje, s kterim so mi pridni Ljutomerčani naproti prišli, ljubezen, s ktero so me povsod spremljevali, ste še mi sedaj v živem spominu, in mi bodete ostale do hladnega groba. Ako sem prebivavce kraj bistre Mure in rodovite Sčavnice že prvlje visoko čislal in cenil zavoljo njihovega bistrega duha in prijaznega obnašanja, se je sedaj moje spoštovanje do njih še povikšalo , ker vidim, da niso samo pridni kmetovavci, kterih čili konjiči in žlahna vina slovijo deleč po svetu, temoč tudi zvesti sinovi svojega slovenskega naroda in goreči prijatli svojega slovenskega jezika, kteri posebno v teh krajih milo, sladko in gladko teče. Pri Sčavničarjih in murskih Po-ljancih še je tudi narodna slovenska pesem doma, ki se razlega veselo od gorice do gorice, in spremlja težaka in težakinjo pri težavnem njunem delu. Narod slovenski je tukaj lepe postave, živ in ognjen kakor vino njegovih goric, visok kakor smreke njegovih logov, bister kakor njegovi konjiči, ali, kar še več velja, narod slovenski kraj Mure in Sčavnice je tudi bistrega duha, kteri ljubi svojo narodnost, in se poganja za narodne pravice, in pri vsaki priložnosti podpira slovensko reč. Ni vesi, v kteri ne bi se našli slovenski časopisi; vsaka hiša ima vsaj eno slovensko knjigo, in skoro ni več Človeka najti, kteri bi ne znal brati in pisati, — vse to spričuje, da narod ljubi narodno izobraženost in čuti neprecenljivi njeni sad. Zato bi se rad pogovarjal s svojimi rojaki in si svoje srce okrepčaval z blagimi čuti vaših src; al ker mi to ni mogoče , Vam izročujem svoj prijatelski pozdrav in mu pridružim tri srčne svoje želje:
Prva: Ostanite še dalje naprej kakor dosedaj zvesti svoji sveti veri, ktero sta Vašim predstarišem ozna-novala sv. brata Ciril in Metod. Vi stanujete blizo sv. kraja, v kterem je sv. Metod imel svoj prvi škofovski sedež. Z najvišega brega lutomerskih goric vidite lahko tje   do   blatenskega jezera, — tam je stalo
315
kneza Ko cela poglavitno mesto, slavnega kneza, pod kterega vlado so nekdaj živeli naši predstariši. Tam je stala cerkev sv. Adrijana, v kteri je sv. Metod po slovenski opravljal Božjo službo in po slovenski sveto mašo pel. Ce pogledate gori proti mali Nedelji, spomnite se, da na Cerkevnjaku je stala prestara cerkev — nekdaj tempelj boga Triglava ajdovskih Slovencev. Triglav je imel za znamenje draka ali senca; tako so naši predstariši imenovali pozoja ali lin dvor j a in sedaj še Drakonjci in Senčak ohra-nujeta imeni po tej, bogu Triglavu posvečeni živali, ker se dr a k — pozo j po nemško veli Lin d, zato ^neimenovani Solnogradčan" imenuje pol nemško, pol slovensko to cerkev: Lindoveskirchen v svojih letopisih. Solnograški škof Luipram jo je blagoslovil, ko so postali Slovenci kristjanje, in jo posvetil v čast troj-noedinemu Bogu — sami sv. Trojici. Ko sta papeža Adrijan II. in Janez VIII. to pokrajino djala pod škofovsko oblast sv. Metoda, jo je sv. Metod obiskal in v nji meševal in po slovenski učil, ker je bila edina v ti okolici, razun ptujske. Našo zemljo so toraj posvetile stopinje sv. Metoda, na njo je kapal pot njegovega truda, in solze radosti so jo škropile. Biti nam tedaj mora sveta, kakor je vsem kristjanom obljubljena dežela s svojim poglavitnim mestom Jeruzalemom. Jeruzalem — sveto ime! Tudi ljutomerske gorice imajo Jeruzalem — in okolica se veli Veličane! Zares veličansko je na onem bregu, in Bog zna, ako ne sega ime v stare čase kerščanstva? Glejte koliko svetih spominov Vas veže na dolžnost, da ostanete zvesti sv. veri, ktero sta našim predstarišem oznanovala sv. Ciril in Metod. Utegnil je stati sv. Metod na j e-ruzalemskem bregu in pregledavši rajsko okolico slovenske dežele sam krstiti ta kraj Jeruzalem!
Druga želja je: Ljubite svojega vladarja; kakor predstariši Vaši nikdar niso omadeževali zvestobe do svojih vladarjev, tako tudi Vi bodite zvesti in udani svojemu cesarju Francu Jožefu — slava mu! — in krepki udje mogočne Avstrije!
Tretja želja je: Ljubite svojo lepo, bogato, rodovitno slovensko domovino, v ktero so Slovenci prvi se naselili, in trebili gošče in hoste, da so iz divje zemlje napravili rodovitne polja in gorice. Vi živite v stari Panonii. Panonijaje zibelka Slovencev, kteri so sloveli kot pridni kmetovavci, pa tudi kot srčni zmagonosni vojščaki. Silni Rimljan je trepetal pred njimi; spomnite se, da ste Vi njihovi sinci! — Berite več o starih časih v Krem p elj no vi ,,do-godivsini" — in zakričite slavnemu možu, kteri je dolgo med Vami živel in se neskončno trudil za ob-veljavo slovenskega jezika in povzdigo slovenskega imena.    Večna slava Krempeljnu!
To je, kar Vam za vezilo Vašega narodnega go-dovanja pošilja Vaš rojak Sčavničar; imejte v blagem spominu Svojega                          Davorina Terstenjaka.
Se le drugi dan opoldne so zadnji gostje prijazni Ljutomer zapustili, ki so bili prišli iz Celja, Mozirja, Maribora, Slovenske Bistrice , Ptuja, Haloz , Središča, Slovenskih goric, iz Varaždina, Strigone, Razkrža, Be-lotinec in več prekmurskih krajev.
Tako je obhajal Ljutomer svojo prvo „besedo" dostojno in vredno, in slovenski narod je pokazal, da ga duh sv. Cirila in Metoda, duh narodne omike navdaja, in da se veljave svoje zaveda.
Končno pa še hvalo, srčno hvalo izrekujemo vsem, ki so ali s trudom in delom ali s svojo pričuj očnostjo poviševali nepozabljivo to slovesnost.
Iz Trsta 20. sept. J. G. V. — Sliši se , da neka družba misli tukaj ustanoviti veliko napravo za perilo, in to na delnice ali akcije, kakor se je takih družb neki
že davno ustanovilo v drugih velicih mestih. Po njej se bo prtenina itd. prala s pomočjo soparjev in po navlašč za njo pripravljenih strojih ali mašinah brez nevarnosti, da bi se utegnila spriditi ali raztrgati, pa še nazaj se bo dobila čista in posušena že tisti dan, ko se bo izročila umazana za perilo. To je pač vse prav in lepo. Kaj bodo pa počele naše ženske v tržaškem okrožji, ki se pečajo s perilom že toliko stoletij , ter si služijo skoraj le s tem potrebne hrane. Kam se bodo nek obrnile? kje si kruha iskale? — Naj to pač dobro prevdari tu-kajšna srenjska oblast; naj skrbi, pravim, da se tem pridnim in neotrudljivim sirotam odpre kaka druga pot poštenega zaslužka, kak drug vir, da si iz njega črepajo saj toliko, da pošteno preživljajo sebe in svojo družino. Tista mrvica zemlje, ki jo morebiti imajo, jim ne utegne pomagati. Naj se učijo mlade zlasti kaj tacega v šolah, ki bi jim podajalo obilnih priložnost, pripravljati marsiktero stvar za Tržaščane ali sploh za prodajo kjerkoli si bodi, kakor je navada po druzih krajih, postavimo v Idrii itd.
Iz Proseka do Trsta. V zedinjeni učilnici Pro-seka Kontovela je bil 17. t. m. za šolsko mladost vesel praznik, ker se je obhajala očitna preskušnja. Zjutraj je bila v 1. razredu, popoldne pa v 2. razredu. Po navadi je bilo najprej izpraševanje iz krščanskega nauka, kterega so učenci dobro znali in razumeli; potem so čitali prav lepo in gladko, pisali in računili, da je bilo lepo viditi in slišati. Po dovršenem izpraševanji so učenci in učenke še zapeli. V nedeljo je bilo izpraševanje za nedeljske učence in delitev šolskih daril. — Čudno je to: v sobah se vse slovenski uči in govori, napis na učilnici pa je laški! Tako je tudi napis , ki kaže, da je tu selo Prosek, na eni strani table nemški, na drugi pa laški, kakor da bi bilo selo laško!
Iz Gorenj na Notranjskem. Naj omenim tudi prvo polletno preskušnjo v srenjski šoli v Gorenjah v fari studenski, ki je bila 9. dne t. m. prav slovesna. Velika množica ljudi je poslušala odgovore malih svojih otročičev. Gospod farnik Brence, kot namestnik šolskega ogleda, so učitelja, učence in učenke na glas pohvalili, pa podarili so najpridnejšim darila, ki sta jih gospoda farnika Brence in Potočnik milosrčno v ta namen kupila. Iz globočine srca se moramo zahvaliti gosp. županu iz Gorenj , ki si je šolo omislil in brez plačila sobo za učilnico prepustil. Bog nam daj veliko tako skrbnih, poštenih in rodoljubnih mož, kot je go-renski župan! Čast in hvala tudi g. farniku Germeku, ki so neutrudljivo v kršanskem nauku podučevali in vodstvo šole prevzeli; nevtrudljivo pravim, zakaj iz Studenega je v Gorenje debelo uro hoda, toraj so res z velikim trudom opravljali šolsko službo, ki so si jo sami naložili. Ko bi bil pa jaz bogat mož, bi plačilu, ki ga dobiva veliko hvale vredni učitelj g. Krapš, dodal vsako leto šopek bankovcev, zakaj dohodki njegovi so res sila revni, čeravno se od malega števila srenjčanov več terjati ne more ; gotovo bi radi privrgli, če bi le mogli.
Iz Cerknice 19. sept. — Kjer čitavnice ni, si je treba pomagati drugač, da se napravi kaka domača veselica. To je bilo v Cerknici, ko se je obhajalo „žeg-nanje" dopoldne s cerkveno slovesnostjo, popoldne pa z godbo, ki je prišla iz Postojne in s petjem vrlih planinskih pevcev na jezero ali prav za prav na zemljo, ktero sicer jezero pokriva. Hvala gosp. županu cerkniškemu in njegovi ljubeznjivi gospej , ki sta tako lepo skoz in skoz domačo veselico osnovala — čast pa tudi Cerkničanom, ki so se tako iskrene rodoljube s kazali! Veseli dan nam bo še dolgo v spominu ostal.
Iz Planine 26. sept. V tukajšnem zaporu je zavoljo tatvine sedel hudodelnik po imenu Srimšek iz To-
316
pola. Ni davnej , kar je iz zapora pobegnil, pa so ga zopet zgrabili, zaprli in mu v težke verige noge zako-vali. Pri okrajnem strežniku, ki oskrbuje ječe, je služila ljubica Srimškova. Naključilo se je, da je bil 25. dan t. m. strežnik po opravilih od doma; se ve, da ključe je pustil doma. Zvita dekla jih je vedila dobiti, in odpre v temni noči ječo, pa pobegne s Srimškom in drugim jetnikom z imenom Obreza, dasiravno je, kakor sem omenil, Srimšek težke verige na nogah imel. Brž ko se je to zvedilo, so šli na vse kraje begunov iskat, pa ni ne sledu ne tiru od njih.
Novomesto 26. sept. — Nenadoma je počil glas, da štirje razredi više naše gimnazije imajo nehati že to leto, ker neki je gosp. provincijal č. frančiškanskega reda ali po svoji lastni sprevidnosti ali po mislih kakega druzega gospoda vidil zadrego , da bi saj za poslednja dva razreda utegnilo primanjkati učenikov za celo gimnazijo. Ker se je naša gimnazija tako hvale vredno obnašala in ker gimnazija v Novomestu ni le dolenskim starišem za svoje otroke velika polajšava, da jih lože skozi šole spravijo, pa tudi mestu samemu ne-kolikšna materijalna podpora, sta hitela prečastiti gosp. prost in pa župan naš v Ljubljano ter prosila Njih eksc. c. kr. deželnega poglavarja, naj bi ostala še cela gimnazija; deželni poglavar so deputacii. zagotovili, da na vsaki pot letos še ostane gimnazija viša; prevdarilo pa se bo , kako in kaj za prihodnje. Ako se ozremo po druzih deželah, pa vidimo, da še le delajo šole, se moremo toliko bolj nadjati, da se pri nas ne bojo podirale obstoječe , ako jih je moč ohraniti. Slišali smo, da je red č. frančiškanov dobil poslednje leto nove moči za šolstvo. — Vina bo pri nas letos toliko , da vedro lanskega prodajajo po 2 do 2 gold. 50 kr., da si le posodo praznijo za novi pridelek.
Iz Borovnice 24. sept. R. — Potovaje po Notranjskem sem vidil in čul marsikaj. Vidil sem, koliko je suša zamorila poljskega pridelka; razun drevjega listja je čisto malo zelenega viditi; večidel vse je rujavo in posmojeno. Kali so skoraj povsod tako izsušene, da so morali živino v daljne kraje na vodo goniti. Goveja kuga pa tudi še vedno straši Pivčane. PoslednjiČ sem jo mahnil še v Košano gledat glasovite izbice, ktero je g. Robič v lanskih ,,Novicah*' popisal. O za Boga svetega, to ti je luknja! Ne verujem, da bi kaka jetniš-nica slabeja bila. Robič je ni dobro popisal, ki je rekel, da je kubusu podobna, ampak bi bil imel reči, da je „parallopipedišer kubus". Stropa tudi ni prav ogledal ter je zamolčal, da je luknjast in da stalaktiti od njega vise. Zato naj bi bil na koncu svojega lanskega izbič-nega popisa rajše še popeval:
Prezala moja izbica Ima dva mala oknica, Skoz eno dimnik ogledujem, Skoz drugo zvezde občudujem.
v
Skoda, da nisem naravoslovec; tukaj bi se gotovo kaki podmoljski žužki novega plemena dobili; jaz pa bi za to najdbo dobil diplom kake naravoslovne družbe, kterega bi bil gotovo bolj vesel kakor Košanci, ki zbog nesrečne moljave izbice zdaj samo enega kaplana imajo, in kakor sem čul, druzega tako dolgo dobili ne bodo, dokler je ne popravijo. Nadjamo se toraj, ko pride popotnik čez leto in dan v Košano, da bode mogel vse drugo pesmico zakrožiti, na priliko :
Stoji, stoji tu hišica, Oj ! čedna nova hišica!
ker Košanci   z gospod fajmoštrom so  si roke podali in podrtijo predelali v poslopje.   Bog daj srečo!
Iz Štepanove Vasi poleg Ljubljane. (Zalival-nica.) Kolikšna je nesreča, ako ogenj pokonča gospodarju pohištvo,   ve le predobro vsak,  kogar je zadela
taka nadloga. V poslednjem ognji, ki je pokončal velik del naše vasi, je hvala Bogu! moje pohištvo rešeno bilo velike nesreče. Zahvaliti se imam za to posebno dvema vrlima Ljubljančanoma: gosp. Francu Vidicu, kupčij skemu pomočniku, in pa gosp. Jožefu Stfzelbu mlajšemu, ki sta vso svojo moč napela in res tako ne-utrudljivo delala, kakor da bi bila hotla oteti svojo lastno hišo.   Prisrčna hvala jima za to!
Anton Povše, po domače S trav s. Iz Ljubljane. V razstavo kmetijsko je do pondeljka že došlo nekoliko reči; pričakuje se jih še veliko; da bi le vse prišlo saj danes ali jutri, sicer bo težko, če vse le pride zadnji dan, že v nedeljo odpreti zastavo za ogled.
—  Na mesto gosp. Kaiser-a žl. Trauensterna je za c. kr. državnega pravdnika v Ljubljani izvoljen gosp. Ernest ž 1. Lehman, kije dozdaj bil držav, pravdnika namestnik v Novomestu; leta 1849, ko je še služil v Ljubljani, je učil pravoznansk nauk v slovenskem jeziku.
— Svetli knezoškof v kratkem pastirskem listu naznanjajo štiristoletnico dovršenega ustanovljen j a kranjske naše školije, ki se bode slovesno obhajala ves. mesec oktober v stolni cerkvi. Iz omenjenega lista posnamemo začetek in sklep: ,,Hvaležnost za prejete dobrote ni le potrebna in lepa čednost, ampak tudi nova in najmilejša prošnja za nove milosti. Sv. Miklavža god lanskega leta je minulo štiristo let in eno, kar je Friderik III., rimsko-nemški cesar in vojvoda kranjski, s pismom 6. grudna 1461 ustanovil našo ljubljansko škofijo , ki po mnozih premembah dandanašnji obsega vso kranjsko deželo in kronovino. — Sv. oče papež Pii II. so 6. kimovca 1. 1462 ustanovljeno to skotijo potrdili, sv. Miklavža cerkev v Ljubljani novi škotii povzdignili v stolno cerkev, to škofijo 10. kimovca 14 obdarili z mnozimi pravicami ter ji 8. rožnika 1463 prvega Škofa dali Sigismunda Lamberga, nekdanjega fajmoštra v Smartnu poleg Kranja, in tako dovršili ustanovljenje naše škofije. — Iz teh dogodb, ljubi moji razvidite, da letos obhajamo štiristo!etni spomin dovršenega ustanovljenja ljubljanske nase škofije, kteri sem jez po Božji previdnosti pet in dvajseti visi pastir v vrsti njenih škofov".....,,Da bi se Vi, preljubi moji, tolikanj ložeje vdeleževali duhovnih prevelicih dobrot tega sv. časa, mi je skrb bila, Vam v to odločiti čas, ko najbolj utegnete, in zvolil sem mesec vinotok (oktober). Toraj se nadjam, da Vas bo obilo iz bližnjih in daljnih krajev spodobno in pobožno priromalo v stolno cerkev sv. Miklavža v Ljubljano, in da boste natanko spolnovali pogoje, ki so postavljeni, da boste deležni popolnoma odpustkov v večo čast Božjo, sebi in dušam v vicah pa v prid in zveliČanje." — Namenjeni nemški misijon pa, ki bi bil imel že 4. oktobra začeti se v naši stolni cerkvi, je g. jezuitski general O. Patis iz Insbruka odpovedal s telegramom, ki je v Ljubljano stolnemu fajmoštru preteklo saboto opoldne dospel in se glasil tako-le: „Misijon v Ljubljani nemogoč; kaj več pismeno".
—  Liturgike 1. del v slovenskem jeziku pride 3. ali 4. oktobra na svitlo.
—  Po deželnem zboru izvoljeni pomnoženi odbor je po večini glasov oddal službe v tukajšnji bolnišnici in kancelijah deželnega odbora tako-le: za vodja bolnišnice je izvolil dr. viteza Stockel-na, za primarja dr, Kasbacher-a, dr. Fux je namesti začasnega primarja potrjen za pravega, za tajnika g. Hofbauerj a, za kan-celijnega vodja gosp. Kalmann ~a, za kancelista g. viteza Pagliarucci-ta in g. Wolfa, za načelnika računstva gosp. Ivanetiča, za oficijala g. Ravniharja in gosp. Kremžarja, za računstvo sta   izvoljena še g. Hofman   in  g. Urbas;
317
služniki kancelijni so izvoljeni Prosen , Petkovčič in Brus. — Kamor se pride danes, povsod je govor o teh volitvah, — zlasti o nekterih se poprašuje: kaj ta, kaj ta, kaj res ta? je li mogoče? itd.
— (Tudi „Novice" hočejo eno reci o cerkveni godbi in orglarjem službi v ljubljanski stolni cerkvi). (Konec.) Da kaj boljega ni pričakovati in zahtevati, ako se stolnemu organistu (in menda tudi pevcem) ne zviša plača, pisatelja v „Tagespošti" in „Laibacher Zeitung" sama spoznata; pravita pa, da se to lahko zgodi, „ker so se cerkveni dohodki jako zboljšali". — To besedovanje je tako splošno, da bravec prav ne ve, pri čem da je, pa vendar je tudi tako postavljeno, da bi mu kmali pritrdil. Toda cerkveni račun za leto 1862 bo dovolj svetlobe dal. Kolikor slabo so godcem in pevcem plačane njih službe, jim je stolna cerkev vendar-le (64 gold. 62 kr. plačala, in toliko bo gotovo tudi vpri-hodnje plačevala. Kdor si upa, popolnišo godbo in petje, kakor je sedanje, za 764 gold. 62 kr. ustanoviti v naši stolni cerkvi, pri kteri je toliko dotičnih opravil, naj se ponudi stolnemu kapiteljnu, kteremu gre dolžnost za oboje skrbeti; gotovo bode z veseljem sprejet. — Kdor ve , kolikokrat je treba peti, orgljati in gosti v ljublj. stolni cerkvi, se po naših mislih ne bo podstopil delati take ponudbe. — Pa saj ravno zato zahtevata dopisnika, da se ustanovi boljša plača. — Al žalibog! da cerkveni račun se ravno temu ustavlja in spričuje, da cerkev ravno večega zneska ne more obračati v ta namen.
Da so se cerkveni dohodki od leta 1861 po izsreč-kanji državnih obligacij precej pomnožili, je res, in oni znašajo 7620 gold. 44 kr. leto in dan; al kdor ve, da so se ji narastle tudi veče dolžnosti, kdor ve, koliko potrebuje ta cerkev, v kteri mašuje čez 30 duhovnov vsaki dan, in koliko popravil da zahteva veliko poslopje njeno, koliko davka da mora plačevati, koliko za ustanove, koliko svojim duhovnom, ki jih mora čisto sama plačevati, in družim služabnikom se menda ne bode čudil,   da se muzičnemu  koru ne more več odločiti.
Da pa svoje bravce s številkami prepričamo resnice tega, kar smo rekli, naj sledi v tem obziru izpisek iz cerkvenega računa leta 1862:
za ustanove bilo je plačati .... 2519 fl. 6 kr. za plače svojih duhovnov, služabnikov,
pevcev in godcev......2547  „  49  „
za sveče, vino, olje, hostje, perilo, drva,
oprašenje, oljke itd.......1475  „  80  „
za dohodnino in druge davke . . . 388 „ 96 „ za popravila pri cerkvenem poslopji . 1405 v 11 „ za cerkvene oblačila, orodje in posode 725 „ 5 „ za razne malenkosti.......138  ,,     2  ,,
v vsem vkup toraj    9199 fl. 49 kr. primeri s temi stroški dohodke    7620  „  44  „
in vidil boš, da jih je za.....1579 fl.    5 kr.
leta 1862 primanjkovalo. Zdaj pa, če moreš, zahtevaj, da se muziki in petju Še več odloČi!
Kako pa to, da se je nekdaj več odmerjalo njima? Prvič od tod, ker je cerkev imela še veče dohodke, in v ta namen tudi posebno pomoč od deželnih stanov, ki ji je pa usahnila, in drugič od tod, da je bilo nekdaj vse boljši kup.
Kar tiče nekdanjih dohodkov, svojim bravcem le toliko povemo, da ima stolna cerkev za 89.769 gold. 4% domestikalnih obligacij, ki dandanes polovico manj donašajo, kakor nekdaj. Med temi obligacijami je tudi škof Herber staj nova z 10.000 gold. za muziko; ona toraj namesti 400 gold. donaša le 200 gold., in te stotini ste edine ustanovljene za godbo. Dragine sedanjih časov nam pa menda  ni treba dokazovati s številkami
njemu,   ki  si   sam obleko in jedila kupuje ali delavce plačuje.
„Tagespošt." pisavcu se je nekaj sanjalo, da je stolna cerkev nekdaj imela svoje godce, in sicer po dva ali celo tri. — Z dvema ali tremi godci se pač da dandanašnji popolna godba napraviti!? Da pisavec zve, kako je nekdaj bilo z muziko v stolni cerkvi, mu hočemo njen muzični stan iz izvirnih spisov popolnoma razjasniti.
Leta 1806 je imela stolna naša cerkev svojega or-ganista, svojega godbinega učenika, 4 pevce, 1 pevko, 9 godcev, in vsem se je plačevalo 2196 gold. na leto, in sicer 1346 gold. iz cerkvenih dohodkov, 400 gold. iz Herberstajnove obligacije, 450 gld. pa so po cesarskem ukazu dajali deželni stanovi. — Da „Tagespoštni" pisavec zaspalo pomoč obudi v življenje, gotovo se cerkev ne bo kratila skrbeti za popolnišo godbo.
Toliko v razjasnjenje našim bravcem in odgovor omenjenima dopisoma.
Končno še povemo, da je bila že brž po smrti Ri-harjevi beseda o prestroji šenklavske glasbe. Gospod Nedved je gospodom korarjem rekel, da prevzame službo stolnega organista, toda le za velike maše ob nedeljah in praznikih; ko se mu je ugovarjalo, da bi po tem takem bilo treba še enega organista za druge maše in opravila, tedaj še veče stroške naložiti cerkvi, je mogel to se ve da pritrditi; vendar pa je opomnil, da si upa za velike maše tako nizek račun narediti, da se mu bodo čudili. Kolikošen pa, ni še povedal takrat. Da bi se pa vendar stroški zvikšali po njegovem predlogu, se vidi iz tega, da je svetoval, ustanoviti posebno društvo za cerkveno godbo in petje v stolni cerkvi. In ta nasvet, ako se vresniči, se tudi nam zdi edin, ki za-more v tej reči pomagati, ne pa cerkvi nakladati bremena, ki ga ne more nositi. Ali kdo bo tako društvo ustanovil?
Poskusite — vidili bomo, s kakosnim uspehom ? Komur se posreči, mu bomo gotovo vsi hvaležni, cerkveno predstojništvo pa še najbolj , ker je ravno njemu najbolj, še gotovo bolj kot nam vsem, pri srcu to, da se v cerkvi sploh, zlasti v stolni, vse pristojno godi, in kar najbolj more spodbudno, lepo katoliško.
—  „Plaudereien" v „Laib. Zeitg." so v saboto prinesle tisto dogodbo , ki so jo ,,Novice" že pred dvema mescoma povedale, da je neki kmet nekega mestjana oguljfal z vkradenimi hranilničnimi bukvicami (spar-kasse-biichel), pa ,,Plaudereien" so zasukale to dogodbo tako, kakor da je mestjan (kteri je gotovo saj za tako poštenega človeka znan po deželi kakor pripovednik v ,,Plaud.") one bukvice vzel od kmeta le zato, da bi si „v dveh dneh" kot odrtnik pograbil „50 gold. kot zaostale dveletne obresti." — Vse to je laž! Mestjan ljubljanski je kmetu, sicer neznanemu, pa na videz poštenemu (glej 30. list „Novic") na h rani 1-nične bukvice dal (posodil) 300 gold. (ne pa 500); te bukvice, ker je gospod čakal kmeta, da jih pride rešit, so ležale pri njem čez 5 mescev; ker pa kmeta le ni bilo, in ker pride neka ljublj an s k a posestnica ga 300 gold. na posodo prosit, ji da tiste bukvice; ona gre ž njimi v hranilnico, pa zve, da so vkradene. To je dogodba od konca do kraja, ktera kaže, da vse^ pritikline so grda laž, kakor so popisane v „Plaud." Če že „čenčati" morajo „Plaudereien, naj se saj ne dotikujejo poštenja mestjanov, dokler resnice niso zvedile natanko!
—  O goveji kugi smo te dni iz gotovih virov zvedili to-le: Na Hrvaškem (brez vojaške granice) je dosihmal se kuga prikazala v 66 selih (vaseh), med 13375 govedi jih je zbolelo 2291, poginilo 2169, prebolelo 441,  28 so jih pobili.
318
Na gornjem Staj ar skem se je v vasi Leiten-dorf ljubniškega okraja kuga prikazala v nekem hlevu z 15 govedi in 4 ovcami; vse skupaj, bolne in zdrave, so pobili, da bi zatrli kugo. Zanesel je pa kugo iz Donavic (neke vasi tistega okraja) neki delavec, ki je deklo ljubico imel v Danovicah, ki je bolni živini stregla, on pa je k nji v vas hodil.
Na Kranjskem je potihnila kuga v Beču na Notranjskem, — v Vasi na Kočevskem pa je zbolela zopet ena krava na novo.
Razglas.
C. k. deželno vladarstvo je 25. dne t. m. št 1536 tukajšnemu društvu gimnastičnemu (turnverein) potrdilo pravila (statute), ki jih je osnoval začasni odbor. Gospodje, kteri hočejo pristopiti k temu društvu, so povabljeni, naj pridejo v četrtek 1. oktobra ob 7. uri zvečer v občni zbor, ki bode v gospod Frohlich-ovi hiši na dunajski cesti.                      Začasni odbor.