109 Zgodovinske črtice. Janez pl. Kobenci (Cobenzl), slavni Kranjec. Po V. svobodno posnel Jos. Levičnik. Menimo, da je beseda o pravem času, ako zdaj, ko je ravnokar eden izmed častne vrste naših rojakov (vitez Žvegelj) spremljeval presvitlega cesarja Franca Jožefa na njegovem popotovanji po Ruskem, predstavljamo našemu narodu v duhu moža, katerega spomin še živi, akoravno so že stoletja z vsem svojim dobrim in hudim odšle memo njegovega groba. In ta slavni mož je namreč Janez pl. Kobencl, nemškim zgodovinarjem dobro znan pod imenom: „Freiherr Hanns v. Cobenzl." Cujmo o njegovi pogumni obnaši kot poslanec na carsko-ruskem dvoru. Bilo je leta 1575, ko se je cesar Maksimilijan II. zadnjikrat nahajal na Dunaj i, in sicer malo pred pri-četkom državnega zbora v Avgsburgu, v katerem mestu je on tudi oktobra meseca naslednjega leta končal življenje svoje. Okrog prestola njegovega stali so mnogi velikaši obširne države, ter pomenkovali se o blagru cesarskih dežeU, zlasti pa o kvaru, ki jim preti, ako se zgodi, česar namerava car Ivan Bazilides II. — Želel je namreč razdreti kupčijsko zvezo, a Maksimilijanu bilo je veliko na tem, po posredstvu poslanstva čara odvrniti od njegovih namenov. A to ni bila lahka naloga; kajti Ivan bil je hude trme. — In vendar bi bil moral biti na vsaki način poslanec odpravljen v Moskvo. Razsledovaje oziralo se je oko cesarjevo po okrožji svojih diplomatov. Al zastonj! — nihče se ni ponudil, prevzeti težavno nalogo; marveč polagoma odmikovali so se drug za drugim, ker vsaki se je bal, da bi ga volja cesarjeva ne odbrala za silno težavni posel. Nasledek tega plašnega odmikovanja bil je pa, da je okoli 40 let stari mož, ki se je ravnokar se ponižno in zamišljeno nahajal v zadnjih vrstah, zdajci stal prvi in edini blizo cesarjevega prestola. Bil je to plemeniti Janez Kobencl, nemški redni vitez, ki se je že leta 1571 in 1573 kot cesarski poslanec na dvoru papežev Pija V. in Gregorija XIII., tedaj v zelo važnem in težavnem položaji izvrstno všdel. En čas je tako stal Kobencl še zamišljen, in ni zapazil, da je zoper vednost in voljo postal iz zadnjega prvi; ko pa spregleda, pri čem da je, in da bi cesar morda utegnil misliti, da se on za poslanstvo ponuja, osupnjen zarudi v lica, in se hoče ponižno odmakniti. Iz pogleda cesarjevega je vendar bral ukaz: stoj ! „Vi tedaj, žlahtnik?" vpraša cesar Maksimilijan. Kobencl se molče prikloni. „Dobro tedaj", nekako zadovoljno reče cesar. „Po-tujte toraj srečno v Moskvo, in zastopajte ondi domovino pogumno in krepko!" „Da! najmilostnejši gospod in cesar, to hočem prav rad storiti." Po tem lakoničnem odgovoru prikloni se še enkrat globoko, ter čvrstih korakov, a vendar brez kake koša-tije zapusti dvorano. Naslednega jutra odpotoval je že proti severju. Janez Kobencl je 1. 1576 prišel v Moskvo. Pri-poznati se mora, da je bil on kot poslanec najsposob- 110 nejsi,*) ker si je — kot rojen Kranjec — svojemu maternemu jeziku sorodno ruščino hitro in popolnoma prisvojil. Kobencl pride pred ruskega čara, ter mu pokrite glave, ponositih besedi in obnaše, v določnem, pa vendar umerjenem govoru prednaša zadeve svojega vladarja. „Zaničljivi pes!u — zagromi nad njim srditi car; „odkdaj se govori z manoj pokrite glave? Li ne veš, da sem pred malo tedni dal nekemu poslancu, ki je enako predrzno stopil pred-me, pribiti z žebljem klobuk na njegovo čepinjo?" „Kar zadene prvo, nisem pes, ampak žlahtnik Ko-, bencl, poslanec mogočnega rimsko - nemškega cesarja Maksimilijana, druzega, tega slavnega imena; — tedaj morate nepogojno misliti, da mojega najmilostnejšega cesarja Veličanstvo samo z Vami govori. A moj cesar bi gotovo klobuka pred ne snel, predno bi *udi Vi enako ne storili. Kar pa se tiče omenjenega poslanca, mi je vsa zadeva dobro znana, in jaz zaničujem njegovo plahoto bebštvo. Vrh tega mož gotovo tudi ni nosel meča na svoji strani, da bi ga bil zasadil Vašim okrutnim beričem v prsi, česar pa zamorete o meni popolnoma zagotovljeni biti. Pri teh resnobno zgovorjenih besedah je pristopil Kobencl bližej k čaru, in nadaljeval ter zvršil svoj diplomatični govor, v katerem je razvil toliko izurjenost, pričujočnost in moč duha, pa tudi resno hladnokrvnost, da ste iz srca carevega zginile togota in srd, ter odstopile mesto nikoli čutenemu spoštovanju. Od tega dne je bil Kobencl pri čaru Ivanu v tako visoki milosti, da so ga zavidali za to prijazno naklonjenost cel6 prvi ruski dvorniki. O taistem času kuhal se je na carevem dvoru skrivni punt, ki je nameraval spraviti iz poti ne le čara, temuč tudi njegovega sina, čareviča naslednika Fedora-Ivanoviča. Več tednov so že dvorniki skrivaj snovali črnodušno izdajstvo proti življenju čara svojega in sinu njegovega. (Kon. prih.) *) Opomnjeno naj bo, da izvirnik ta spisal je slavni nemški zgodovinar Berthold Mormann; tedaj nam tu ne gre za kaki ,,Cicero pro domo sua". Pis. 118 Zgodovinske črtice. Janez pl. Kobencl (Cobenzl), slavni Kranjec. Po V. svobodno posnel Jos. LeviČnik. (Konec.) Nekega lepega večera sprehajal se je Kobencl po vrtu Kremi-a, sloveče palače carove. Slastno in nemotjeno poživljal se je v prijetno hladnem večernem ozračju. Sladki spomini na daljno domovino navdajtli so mu duha, ter zibali mu srce v naj milejših čutih. Nemudoma je stal pred kioskom (vrtno lopo), njega dui bile so na pol odprte; iz kioska se je razlegalo naglo silovito govorjenje. Memogrede se Kobencl ozre nekoliko v lopo. Zarad goste tmine ga znotranji niso zapazili, on pa je spoznal dobro državnega kancelarja in dvornega todaja, ki sta bila obdana od mnogih velikašev. Glasno so se prepirali med seboj. Nas slavni rojak je bil preveč plemenite duše in srca, da bi bil oprezval na to, kaj da gre dvornikom navskriž; hotel je, kakor je skrivaj prišel, tudi oditi; kar mu zadonijo na uho besede, katere natančneje poslušati zdajci velevala mu je vest. Ostane. Ravno djal je kancelar dvornemu točaju: „Sprejmite to-le čutarico! vlite, kar je v njej , pri jutrajšnji gostariji v kozarca čara in njegovega sina. Vspeh bo nagel in popolen. Obedovali bodo s čarom vsi ptuji poslanci; na te naj se zvrne sum, da so njemu in sinu zavdali s strupom!" Srdit nad nameravanim zločinstvom odhaja Kobencl natihoma dalje, v srcu premišljevaje sredstvo, kako bi to hudobijo zabranil. „Res da", djal je sam pri sebi, „okrutni neusmiljenik ne more nikake ljubezni zahtevati od svojih podložnikov; al — kdo pa daje pravico zaničljivim otr6vnikom, vladarja svojega, ki jim je dan vendar le od Boga, na tako sramotni način spraviti si iz poti, ter izdati ga v smrt? In nedolžni cesarevič! Zakaj bi moral tudi on dati za pregreške in prestopke svojega očeta mlado življenje? Ne! ne! dokler tako Črno hudodelstvo zabraniti zamorem, se ne sme zvrsiti na noben način. Koj v tem trenutku grem k čaru ter razodenem mu skrivno skovano hudobijo. Toda l — tirjal bo od mene dokazov, in s čim jih bom vtrdii ? Mož je silno nezaupljiv in razun golega djanja ni stvari, ki bi jej verjel. Jutri tedaj! Dotlej pa hočem zaklet-nike ostro opazovati." Naslednjega dne pri opoldanskem obedu sedel je car s svojim sinom na prvem mestu, njima ob straneh pa so sedeli poslanci tujih vladarjev in velikaši moško-vitarske države. Jedlo se je iz zlatih skled, in pila so se najokusneja draga vina iz čaš z biseri vloženih. Carevič plemič prinese zdaj na krasnem krožniku kozarec preumetnega dela, kateri se je rabil le pri iz-vanrednih svečanih gostarijah. Dvorni točaj vlije, potuhnjeno režaje se, žlahnega vina v kozarec.....car seže po njem ter nese ga k ustim...... „Ne, visoki car!" zakliče ,zdaj Kobencl, stopivši k čaru, ter primši ga za roko. ,Ne pij! V zlatem dnu tega kozarca čaka na Tebe gotova smrt; — vino je ostrupeno!" Ivan se grozi, ob enem pa pogled njegov enako bistrookemu sokolu spreleti vrste nazočih dvornikov. Bledi njihovi obrazi bili so njihovi lastni tožniki. Drugi ostri pogled Ivanov potrl jih je, ter prisilil jih k tlam. Na kolena padši prosili so milosti in odpušenja. Toda car, pomolivši jim kozarec, zagromi: „Ti, kancelar! in ti, točaj! nu, pri tej priči mi pita iz te Čase na zdravje svojih sozakletnikov." Enako strti golazni zvijali so se začasni morilci po tleh pred nogami razsrdenega vladarja. Piti ostrupeno vino jih sicer ni dal siliti; al naslednjega jutra bili so že vsi na poti v Sibirijo , ki je grob živih. Bila pa je ta kazen oziroma na okrutnost Ivanovo nenavadno milostna. Hvaležnost očividne smrti rešenega čara proti plemiču Kobencl u bila je neizmerna. Z največo radovolj-nostjo je dovolil v vse, kar je on v prid svoje države zahteval; podaril mu je pa poleg drugih obilnih zakla- 119 dov tudi osodepolni kozarec, katerega podoba so plemiči — poznejši grofje — Kobencl v vedni spomin ravno opisane dogodbe sprejeli v svoj grb. Prišedši zopet na Dunaj bil je Kobencl od ondotnih stanovnikov, ki so bili o njegovi pogumni in odvažni hrabrosti kmalu zvedeli, z veliko radostjo in poslavlje-njem sprejet. Pospenjal se je od tistih dob na vedno viša in viša dostojanstva, postal nadkancelar in dvorni prvosednik v Gradcu, ter deželni poglavar Kranjski; v teh častnih službah je tudi leta 1603 umrl. Po Valva-zorju bil je 51. deželni glavar Kranjske vojdine. Slava njegovemu spominu!