DR. MOMČILO ZECEVIć SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN JUGOSLOVANSKO ZEDINJENJE 1917-1921 Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave 1977 ZA LO Ž B A OBZORJA M ARIBO R Naslov izvirnika: SLO V E N SK A LJU D SK A S T R A N K A I JUGOSLOVENSKO UJEDINJENJE 1917 — 1921 Od Majske deklaracije do Vidovdanskog ustava Prevedel Branko Avsenak Opremila Breda Varl PREGLED VSEBINE stran PREDGOVOR....................................................................................... 9 UVODNI DEL 1. Jugoslovansko vprašanje v politiki slovenske ljudske stranke do leta 1917 21 2. Položaj slovenske ljudske stranke po izbruhu vojne in spor v njenih vrstah pred majniško deklaracijo.......................................... 35 PRVI DEL STALIŠČE SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE DO JUGOSLO- VANSKEGA ZEDINJENJA IN NASTANKA SKUPNE JUGOSLO- VANSKE D R Ž A V E ................................................................................ 45 1 . Jugoslovanska politika SLS pred obnovitvijo parlamentarnega življenja v monarhiji. Majniška deklaracija...................................... 47 2. Pomen majniške deklaracije za notranji položaj SLS in njeno Jugoslovansko politiko v 1917. le t u ...................................................70 3. Januarski memorandum Jugoslovanskega kluba in politična usme- ritev novega vodstva SLS v začetku 1918. le ta .................................. 92 4. Slovenska ljudska stranka in narodno veče Slovencev, Hrvatov in S rbov............................................................................................... 419 5. Poslanstvo A. Korošca v Ženevi in Parizu. Ženevski sporazum 140 6. Slovenska ijudska stranka in zedinjenje 1. decembra 1918 . . . 160 DRUGI DEL SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA V KRALJEVINI SRBOV, HRVATOV IN S L O V E N C E V ..............................................................185 1 . SLS v novih političnih odnosih v času vzpostavitve prve skupne vlade kraljevine S H S .......................................................................... 184 2. Slovenija in poglavitna vprašanja notranje ureditve države v politiki SLS do sklicanja začasnega narodnega predstavništva 1. marca 1919........................................... ................................... .... 212 3. Pomen ustanovitve demokratske stranke za položaj in politiko SLS. Poskus ustanovitve Jugoslovanske klerikalne stranke . . . 241 4. Slovenska ljudska stranka in boj med radikalci in demokrati. Stališče SLS do spočetja hrvatskega vprašanja..................................263 5. SLS v času predhodnih ukrepov za sprejetje ustave do odhoda v opozicijo konec 1920. le ta ..............................................................302 6. Odpor proti uvajanju centralistične ustave. Ustavni koncept SLS 352 S K L E P ................................................................................................... 395 Viri in lite ra tu ra ...................................................................................409 Imensko k a za lo .......................................................................................427 KRATICE AS A-INV A-IZDG SALj A-CKZKS MALj PAM AJ A-VII DA-SIP ARP A-SANU AH A-JAZU NUK A-MZV A-CAV OFMP DA ZLjD ASVK KDDO MID JJP — Arhiv Slovenije, Ljubljana — Arhiv inštituta za narodnostna vprašanja, Ljubljana — Arhiv inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Ljublja- na — Škofijski arhiv, Ljubljana — Arhiv CK Zveze komunistov Slovenije, Ljubljana — Mestni arhiv, Ljubljana — Pokrajinski arhiv, Maribor — Arhiv Jugoslavije, Beograd — Arhiv Vojnoistorijskog instituta, Beograd — Diplomatski arhiv zveznega sekretariata za zunanje za- deve (Sekretariat inostranih poslova), Beograd — Arhiv za radnički pokret, Beograd — Arhiv Srpske akademije nauka i umetnosti, Beograd — Arhiv Hrvatske, Zagreb — Arhiv Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Za- greb — Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana — Archiv Ministerstva zahraničnich veci CSSR, Praha — Archiv Československe akademie vžd, Praha — Osebni fond Milade Paulove — Dvorni arhiv — Zbirka Ljube Davidoviča — Akta srpske vrhovne komande — Komanda Dravske divizijske oblasti — Ministrstvo za zunanje zadeve — Jovan Jovanovič-Pižon LD SB ISI IDN z e NR NVSHS NS ZNP UO US NS JK SLS VLS JDS NNS NSS JSDS SKZ SKS KPJ DS DZ RS HPSS HRSS — Dnevnik Matka Laginje — Sveučilišna biblioteka, Zagreb — Institut za savremenu istoriju, Beograd — Institut društvenih nauka, Beograd — Zgodovinski časopis, Ljubljana — Naši razgledi, Ljubljana — Narodno viječe Slovenaca, Hrvata i Srba — Narodni svet — Začasno narodno predstavništvo — Ustavni odbor — Ustavodajna skupščina — Narodna skupščina — Jugoslovanski klub — Slovenska ljudska stranka — Vseslovenska ljudska stranka ■ — Jugoslovanska demokratska stranka — Narodno napredna stranka — Narodno-socialistična stranka — Jugoslovanska socialnodemokratska stranka — Samostojna kmečka zveza — Samostojna kmetijska stranka — Komunistična partija Jugoslavije — Demokratska stranka — Demokratska zajednica — Radikalska stranka — Hrvatska pučka seljačka stranka — Hrvatska republikanska seljačka stranka PREDGOVOR O ustvarjanju skupne države jugoslovanskih narodov pred kon- cem prve svetovne vojne, o notranjih in zunanjepolitičnih dogodkih, ki so vplivali na uresničenje zamisli jugoslovanskega zedinjenja, so v minulih petdesetih letih objavili večje število del, raznovrstnih in različnih po značaju in rezultatih, ki so jih dajali zgodovinski znanosti. Obseg in vsebina teh del pa nosita v sebi skupno obelež- je v dejstvu, da je jugoslovansko zgodovinopisje presojalo jugoslo- vansko zedinjenje predvsem z gledišča njegovih posledic, ki so sle- dile neposredno po ustanovitvi države, torej v znamenju političnega in narodnostnega spOra med dvema najštevilnejšima narodnostnima skupinama — srbsko in hrvatsko. Odsevi spora med srbsko in hrvat- sko buržoazijo in njun nenehni boj za nadvlado so zapustili sledove tudi v jugoslovanskem zgodovinopisju, zlasti v delih, ki so nastala v razdobju med dvema svetovnima vojnama. Mnoga dela, pogosto tudi pomembne zgodovinopisne stvaritve, so bila obarvana z jasnimi odtenki srbskega in hrvatskega naciona- lizma ter so zameglila vlogo in pomen drugih narodnostnih in druž- benopolitičnih sil v boju za jugoslovansko zedinjenje. Tako je o mnogih pomembnih vprašanjih in ljudeh, sodelujočih pri ustvarja- nju skupne jugoslovanske države, prišlo do netočne, večkrat izkriv- ljene in včasih tudi tendenciozne interpretacije glede njihovega pomena in deleža pri uresničevanju jugoslovanske misli. Po drugi plati pa je k takšnemu stanju zgodovinopisja o jugoslovanskem ze- dinjenju močno pripomogla tudi jugoslovanska integralistična usmer- jenost, ki je zavirala razvoj zgodovinopisja pri posameznih jugoslo- vanskih narodih. Danes, ko v našem najnovejšem zgodovinopisju nastop prvih pomembnejših del, temelječih na dokumentiranih znanstveno razi- skovalnih osnovah in metodologiji zgodovinskega materializma, vse bolj približuje minule dogodke iz časa boja za jugoslovansko zedi- njenje zgodovinski resnici, se odločno zastavlja nujnost nadrobnej- še in objektivne zgodovinske osvetlitve vseh bistvenih dejavnikov, ki so bili resnični nosilci tega boja. V tem duhu se — kot najpo- membnejša naloga — zastavlja potreba po zgodovinski rekonstruk- ciji sodelovanja posameznih jugoslovanskih narodov v boju za zedi- njenje, torej znanstvena osvetlitev pobud, teženj in opredelitev, že- lja in interesov, na katerih je temeljila jugoslovanska misel v posa- meznih jugoslovanskih narodnostnih okoljih. Preučevanje političnih strank in organizacij, zlasti tistih, ki so imele prevladujoč vpliv na oblikovanje narodnostno političnega kon- cepta pri posameznih jugoslovanskih narodih v času aktualizacije jugoslovanskega vprašanja, priteguje posebno pozornost. Zato je ra- zumljivo, da takšen zgodovinsko raziskovalni prijem v raziskova- nju sodelovanja in vloge slovenskega ljudstva v boju za jugoslovan- sko državo veže svoje zanimanje predvsem na najmočnejšo in naj- večjo politično stranko v Sloveniji — Slovensko ljudsko stranko (SLS), torej na njeno dejavnost in razmerje do jugoslovanskega ze- dinjenja. Slovenska ljudska stranka je bila organiziran politični izraz slo- venskega katoliškega gibanja, ki se je konec 19. in v začetku 20. stoletja pojavilo kot prevladujoča družbenopolitična sila v sloven- skih deželah pod Avstrijo. Slovenski klerikalizem je predstavljal se- stavni del teženj in univerzalne akcije katoliške cerkve, da bi aktivno in organizirano vplivala na celotno javno in politično življenje drža- ve in družbe. V tem pomenu se v sodobni zgodovini slovenskega ljudstva, zlasti v prvih desetletjih 20. stoletja, pojavlja katoliško gi- banje kot bistveno obeležje zgodovinskega razvoja. S svojim razme- roma dolgotrajnim in močnim vplivanjem na gospodarski, kulturni in politični razvoj slovenske družbe v času njenega narodnostnega in političnega uveljavljanja, je klerikalizem na slovenskih tleh za- pustil globoke sledove v notranjem družbenopolitičnem dogajanju v razdobju 1918— 1941. Osnove, na katerih je slovenski klerikalizem uresničil doktrino verske dominacije, so bile zakoreninjene v težavnem položaju slo- venskih kmetov, delavskega razreda in drobne buržoazije. Ti sloji so zaradi izkpriščevanja napadalnega liberalnega, kapitala poiskali zatočišče v organizirani zaščiti, ki jo je dajalo katoliško duhpvnj,- štvo. Po drugi strani pa je v brezpravnih in izkoriščanih slojih slo- venske družbe katoliška cerkev našla oporišče, krog katerega je raz- vijala svoj boj proti meščanskemu liberalizmu in vse močnejšemu prodiranju revolucionarnih socialističnih idej. Akcija Janeza Evan- gelista Kreka pri ustanavljanju katoliškega zadružnega gibanja, ki je znatno zavarovalo slovenskega kmeta pred buržoaznim izkorišča- njem, je dosegla namen predvsem v tem, ker je vezala majhne in srednje kmete na klerikalno politično stranko. Podobna Krekova de- javnost je bila posvečena organiziranju delavstva na idejnih osno- vah krščansko socialne akcije in je bila prav tako deležna dokajšnje- ga uspeha. Vendar pa je navzlic nekaterim pozitivnim stranem po svojem praktičnem družbenozgodovinskem rezultatu Krekova kr- ščansko socialna akcija negativno odsevala v nadaljnjem razvoju razredne zavesti in boju slovenskega proletariata. Krekova krščansko socialna akcija je koristila predvsem Sloven- ski ljudski stranki, ki je z oporo med kmeti in delavstvom, organizi- ranim v katoliških društvih, dobila nove pobude za dokončno pre- obrazbo v sodobno množično politično stranko z buržoaznim vod- stvom. Slovenska ljudska stranka, ki je organizacijsko temeljila na omrežju gospodarskih organizacij (Zadružna zveza, razne druge za- druge, hranilnice ipd.), na političnih organizacijah (Kmečka zveza, Delavska zveza, torej Jugoslovanska strokovna zveza in Obrtna zveza), zatem kulturno-prosvetnih organizacijah (Prosvetna zveza, orli) in številnih verskih organizacijah, je tako ustvarila odločujoč politični vpliv v slovenskih deželah. Na drugi strani sta stali slabo organizirana liberalna buržoazija brez širše podpore pri ljudstvu in subjektivno slabotna socialnode- mokratska stranka brez dovolj razvitega delavskega razreda, ki je bila preveč vezana na avstrijsko socialno demokracijo. Nista se mogli postaviti po robu akciji klerikalne stranke, ki si je v razdobju revolucionarnega razpleta narodnostnih in družbenih nasprotij na slovenskem ozemlju ob koncu prve svetovne vojne prisvojila vlogo odločilnega družbenega subjekta. Prav zaradi tega dejstva — ker je. Slovenski ljudski stranki uspelo, da se je kot klerikalna politična organizacija vsilila kot naj- vidnejša politična predstavnica slovenskega ljudstva — je v mnogo- čem ostala nerazjasnjena vloga Slovencev v narodnostno osvobodil- nem boju ob koncu prve svetovne vojne in neposredno po njej. To stanje je moč nedvomno pojasniti z nenaklonjenostjo liberalnih, ve- likosrbskih, ih velikohrvatpkih političnih krogov v stari Jugoslaviji do temeljnih političnih konceptov.-,klerikalne stranke .o,-,položaju Slovenije v jugoslovanski državi in do klerikalizma v celoti, torej antipoda njihovih programov in interesov. Za zgodovinarja, ki se ukvarja z zedinjenjem in notranjim po- litičnim razvojem Jugoslavije med dvema svetovnima vojnama, je povsem jasno, da brez razumevanja vloge SLS v boju za osvobodi- tev in narodno osamosvojitev slovenskega ljudstva v zgodovinskem dogajanju v zvezi z ustvarjanjem skupne države 1917.—1921. leta ni mogoče razumeti njegovih dejanskih teženj in interesov — tako v zvezi z zedinjenjem kot tudi kasneje v skupni državi. Če gledamo jugoslovansko zedinjenje z ozke točke zgodovinske rekonstrukcije, njegove postopke, faze ter realne in formalnopravne značilnosti v celoti in bistvu ne bi mogli objektivno pojasniti in razumeti, če pred- tem ne bi razjasnili tudi slovenske komponente jugoslovanskega in- tegracijskega procesa. To je bila poglavitna naloga pripravljanja te knjige in na takšnem gledanju temelji tudi značaj izbrane teme. Kronološki okviri te knjige so odrejeni na temelju dejanske dinamike razvoja jugoslovanske ideje, z živim razvojem procesa ju- goslovanskega zedinjenja. Izbor 1917. leta za začetno in sredine 1921. leta za sklepno razdobje raziskovanj je opravičljiv z zgodo- vinskim razvojem slovenskega pa tudi drugih jugoslovanskih naro- dov v omenjenem času. Razvoj dogodkov v vojaškem spopadu med centralnimi silami in antanto, torej zunanjepolitične okoliščine, pa tudi notranjepolitični položaj v jugoslovanskih deželah sta omogo- čila namreč v začetku in sredi 1917. leta intenzivnejšo politično de- javnost pri reševanju jugoslovanskega vprašanja. To se je posebej pokazalo pri majniški in krfski deklaraciji 1917. leta. S progra- mom majniške deklaracije je za slovenske meščanske politične stranke in slovensko ljudstvo vprašanje samoopredelitve in jugo- slovanskega zedinjenja preraslo v praktično in široko zasnovano po- litično dejavnost. Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v oktobru 1918. in zedinjenje jugoslovanskih pokrajin v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev 1 . decembra 1918 sta bila — s formal- nopravnega gledišča — dogodka, ki sta pomenila sestavna dela ure- sničenja ideje jugoslovanskega zedinjenja. Toda če pogledamo v srž, sta oba dogodka dejansko najvidnejši točki v jugoslovanskem in- tegracijskem procesu, spoznanem za boj za iskanje najprimernejših rešitev za skupno življenje vseh jugoslovanskih narodov in narod- nosti v eni državi, v njegovem prvem in najpomembnejšem obdob- ju, ki zajema čas od aktualizacije jug o slovanske g aa vprašanja v 1917. letu do sprejetja prve ustave za skupno državo. Že v tistem ča- su so razdobje od prvodecembrskega akta do vidovdanske ustave smatrali za razdobje od dejanskega do pravnega (ustavnega) zedi- njenja, vendar pa tudi nadaljnji notranjepolitični razvoj jugoslovan- ske države potrjuje upravičenost odrejenih kronoloških okvirov, prav tako kot naslov teme. Zastavljena naloga, katere namen je bila obdelava aktivnosti Slovenske ljudske stranke pri reševanju slovenskega narodnostnega vprašanja v okviru boja meščanskih političnih sil za jugoslovansko zedinjenje, je pomembno vplivala tudi na izbor metodološkega po- stopka, tako pri raziskovanju kot pri opisovanju dogodkov. Dejav- nost in programske koncepte SLS v zvezi z jugoslovanskim zedinje- njem sem moral nujno postaviti v genetično povezavo s političnimi akcijami in vplivi odločujočih političnih dejavnikov za razvoj jugo- slovanskega vprašanja. Pomemben napor je pomenila tudi elemen- tarna rekonstrukcija zgodovinskih dogodkov in odnosov, ki so bili v neposredni zvezi z jugoslovansko politiko SLS, tako v razdobju do ustanovitve skupne jugoslovanske države kot v času njenega po- litičnega in pravnega konstituiranja do vidovdanske ustave. Odvisno od možnosti, ki so jih dajali zgodovinski viri, so zaje- ta tista najpomembnejša politična vprašanja, ki pobliže pojasnjujejo dejanski odnos Slovenske ljudske stranke do jugoslovanskega zedi- njenja. Narodnostni koncept klerikalne stranke ni gledan skozi prizmo statičnih programskih stališč in ločenih političnih akcij, tem- več v razvojnem procesu vzročnosti in povezanosti njene celotne dejavnosti v slovenski in jugoslovanski politiki, torej po uresničenem družbenozgodovinskem učinku v težavnih in prepletenih političnih odnosih tistega časa. Ob upoštevanju kronološkega poteka dogajanj v zvezi z jugoslovanskim zedinjenjem v času od 1917— 1921 je ob- delana dejavnost SLS — z večjim ali manjšim uspehom — z razi- skovanjem tistih vprašanj, ki najbližje izražajo njeno jugoslovan- sko politiko. Po izvirnem gradivu, ki je bilo na voljo, in po obstoječi zgodovin- ski literaturi sem poskušal z obdelavo ustreznih vprašanj rekon- struirati zgodovinski tok dogodkov in odnosov, ki pobliže pojasnju- jejo zedinjenje slovenskega z drugimi jugoslovanskimi narodi. V tem smislu sem zajel dogodke, ki posredno ali neposredno s silo zgo- dovinskih dejstev prispevajo k ustvarjanju čim popolnejše slike o jugoslovanskem zedinjenju v celoti, posebej in izčrpno pa odkri- vajo resnico o položaju slovenskega ljudstva v tem pomembnem zgodovinskem procesu. Poleg majniške deklaracije in dogajanja, vezanega z njenim na- stopom in politično akcijo, ki je potekala v zvezi z njenim progra- mom vse do ustanovitve nove države, so bili posebnega pomena do- godki, ki ilustrirajo odnos SLS do drugih političnih strank in sku- pin v Sloveniji in zunaj nje. Raziskovalni proces je bil posebej usmerjen k položaju SLS v dogajanju ob ustanovitvi Narodnega veča Slovencev, Hrvatov in Srbov, Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, zatem k jugoslovanski politični emigraciji in k dogodku obče jugoslovanskega zedinjenja. Podoben kriterij sem uveljavil tudi pri izbiri najpomembnejših dogodkov po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ko se je SLS v povsem novih političnih razmerah ostro borila za oblast in politični vpliv. Prizadevanje, da bi z rekonstrukcijo zgo- dovinskega dogajanja in analizo dogodkov osvetlil politiko SLS do najpomembnejših notranjih in zunanjepolitičnih vprašanj, njeno raz- merje do najvplivnejših političnih skupin, stališče do srbsko-hrvat- skega spora, notranje državne ureditve ipd., je prineslo rezultate, ki omogočajo povezovanje glavnih niti jugoslovanske politike Slo- venske ljudske stranke. Med obdelavo in analizo dogodkov sem — kolikor je bilo mo- goče — upošteval osnovne značilnosti klerikalizma kot specifičnega pojava ter družbenopolitične sile v slovenskih deželah. Vendar mo- ram poudariti, da sem nekatera vprašanja, pomembna za to delo, iz objektivnih in subjektivnih razlogov v tej knjigi obšel ali samo na- čel. To velja predvsem za preučevanje notranjepolitičnega položaja in politike stranke na področju Slovenije, njenega organizacijskega ustroja pa tudi širših osnov klerikalizma v celoti. Boljše poznava- nje teh dogodkov bi vsekakor pomagalo, da bi še bolje pojasnili ne- katera vprašanja, načeta v tej knjigi. Monografska obdelava politič- ne stranke, torej ene plati njene politične dejavnosti, je šla vseka- kor na račun širšega pregleda celotnega političnega življenja in na- drobnejšega in kakovostnejšega preučevanja drugih političnih strank. Dejavnost političnih strank in skupin ni opisana po njihovi moči in zgodovinski vlogi, temveč izključno po merilu, koliko je bila njihova vloga pomembna za jugoslovansko politiko SLS. To velja posebej za aktivnost revolucionarnega delavskega gibanja; o tem lahko bra- lec najde podatke v ustrezni zgodovinski literaturi. Možnosti pisanja te monografije je odrejalo predvsem stanje zgodovinskih virov literature, torej dostopnost fondov z zgodovin- skimi podatki, nujnimi za raziskovalno delo. Zgodovinska obdelava političnih strank pred ustanovitvijo jugoslovanske države in v Jugo- slaviji med obema svetovnima vojnama je bila težja zaradi pomanj- kanja virov in literature; to velja tudi za preučevanje notranjepoli- tičnega življenja v celoti. Zgodovinopisje, ki pobliže obdeluje slovensko komponento jugo- slovanskega zedinjenja, zlasti vlogo meščanskih političnih sil v Slo- veniji v procesu boja za ustanovitev jugoslovanske države, je prav zaradi takšnih razmer še vedno v nezadovoljivem položaju. Če iz- vzamemo nekaj boljših del, objavljenih v zadnjih letih, zgodovino- pisja o družbenopolitičnem razvoju slovenskega ljudstva v razdobju med dvema svetovnima vojnama nasploh ne moremo oceniti preveč ugodno. Dolgoletno oklevanje zgodovinarjev, da bi se lotili mono- grafske obdelave SLS, so — poleg nekaterih drugih težav — opra- vičevali v glavnem s pomanjkanjem virov. Posledica je bila, da so se dosedanja spoznanja o tej v zgodovini slovenskega ljudstva v XX. stoletju in za razvoj jugoslovanske države do 1941. leta zelo po- membni politični organizaciji vrtela v krogu impresionističnih, bolj ali manj splošnih ocen in političnega spletkarjenja. Objavljeno gradivo, uporabljeno v tem delu, vsebuje v glavnem manjše število dokumentov, ki se neposredno nanašajo na odbrano temo, in je prej kvalitativno kot obsežno. Poleg znanih objavljenih zbirk gradiva o ustanavljanju Jugoslavije, Narodnem veču SHS, mi- rovni konferenci v Parizu idr. imajo poseben pomen še objavljeni zapisniki o delu dunajskega parlamenta, Narodnega veča SHS, Za- časnega narodnega predstavništva, Ustavnega odbora in Ustavodajne skupščine Kraljevine SHS ter tudi drugi objavljeni dokumenti in uradne publikacije državnega aparata in političnih strank, razne statistike, spomenice ipd. Objavljeni dokumenti v teh publikacijah pa se le redkokdaj v celoti nanašajo na SLS, običajno vsebujejo le drobnejše podatke na raznih mestih. Po zaslugi obsežne dejavnosti poslancev SLS v skupščinskih telesih Kraljevine SHS omogočajo uradne publikacije teh forumov kontinuirano spremljanje ne zgolj politike in taktike SLS, temveč tudi njenih programskih zasnov do sprejetja vidovdanske ustave. Celotno objavljeno gradivo pa je ko- ristno predvsem za spoznavanje splošnih političnih razmer, v kate- rih je delovala SLS. Na videz obširni omenjeni viri bi sploh ne zadoščali, ko ne bi bilo tiska, listov in časopisov, v katerih je ohranjenih zdaleč več podatkov. Ob vseh kritičnih obdelavah in pridržkih postaja ta vrsta virov zelo pomembna, da — mirno lahko rečemo, da je temeljno dokumentacijsko gradivo za preučevanje jugoslovanskega politične- ga življenja v novejšem času, zlasti pa za zgodovino političnih strank. Raziskovanje je bilo zato usmerjeno predvsem na dnevnike in revije, organe SLS, zatem na časnike in časopise njenih poli- tičnih nasprotnikov, zaveznikov ipd,, ki so izhajali v Sloveniji in zunaj nje. Ta vrsta virov ima med drugim tudi prednost, da beleži dogodke v nepretrganem časovnem razvoju in tako omogoča vpo- gled v dnevno, mesečno in letno dogajanje, v spoznavanje nadrob- nosti in sočasno tudi celote. Za zgodovino SLS v razdobju 1917—1921 so ohranjeni mnogi dnevniki in časopisi, med katerimi posebej iz- stopa glavno strankino glasilo Slovenec. O dogodkih, vezanih na zgodovino slovenskega naroda 1917— 1921, vsebuje veliko podatkov tudi bogata memoarska lite- ratura, ki je nastala v glavnem kot posledica političnih spopadov med raznimi skupinami in osebnostmi. V primeri z deli, ki so se pojavila do 1921. leta, razlagajo dela memoarskega značaja kasnej- šega razdobja dogodke in dogajanje v času 1917—1921 širše in ob- širneje pa tudi znatno objektivneje v odnosu do prejšnje literature, ki je bila predvsem propagandna in aktualizirana. Vse večji razmik od dogodkov je za posledico prinesel tudi boljša memoarska dela, brez katerih ne bi mogli popolneje razumeti mnogih vprašanj. Med objavljenimi tovrstnimi deli imata posebno vrednost jubilejna zbor- nika, objavljena v Ljubljani 1929. in 1939. leta. Raziskovanje neobjavljenega arhivskega gradiva je — ne le za- radi pomanjkljivosti, temveč tudi spričo nezadostno urejenih in strnjenih arhivskih fondov — pomenilo največjo težavo. Predvsem velja poudariti dejstvo, da strankin arhiv SLS prav tako kot arhivi drugih pomembnejših jugoslovanskih političnih strank sploh niso ohranjeni. Zbiranje podatkov je spričo tega teklo po vijugavih in tavajočih stezah, ki niso vselej privedle do zadovoljivih rezultatov. Pregled ustreznih fondov in zbirk v arhivskih ustanovah Ljubljane, Maribora, Zagreba, Beograda in Prage je omogočil zbiranje podat- kov, večkrat fragmentarnih in na videz brez večjega pomena, ki pa so le dokaj izpopolnili praznino v preostalem gradivu in literaturi. Nekaj novih dokumentov, ki se neposredno nanašajo na politiko najožjega vodstva SLS, je bilo največjega pomena za razumevanje celotne delovne problematike. Ob koncu naj bralec upošteva, da je ta monografija nastala v okviru znanstveno-raziskovalnega programa Instituta za savremenu istoriju v Beogradu kot tema s področja preučevanja notranjepoli- tičnega razvoja Jugoslavije med dvema svetovnima vojnama. Tako pomeni del dolgoročne raziskovalne naloge, katere namen je pojas- niti vlogo Slovenske ljudske stranke v jugoslovanski politiki 1918— 1929 ter tudi pomen klerikalnih skupin in struj v notranjem političnem življenju Jugoslavije do njenega zloma 1941. leta. Raz- dobje 1917—1921 je moč presojati kot začetni in po svojem pomenu tudi ključni del tega zapletenega zgodovinskega procesa. To delo sem zagovarjal kot doktorsko disertacijo 1 . julija 1972. leta na oddelku za zgodovinske vede filozofske fakultete univerze v Ljubljani pred komisijo, ki so jo sestavljali: red. prof. dr. Metod Mikuž, izr. prof. dr. Vasilij Melik in izr. prof. dr. Janko Pleterski. Člani komisije, zlasti profesor dr. M. Mikuž in dr. J. Pleterski kot recenzenta za objavo te monografije, so mi dali koristne pripombe in napotke. Ob tej priložnosti sem dolžan poudariti, da so mi v iz- jemno težavnih raziskovalnih razmerah vsestransko pomagali usta- nove in posamezniki, zgodovinarji in arhivski delavci v Sloveniji. Velike pomoči, zlasti v začetku raziskovanja, sem bil deležen pri prof. dr. Dragoslavu Jankoviču in dr. Dušanu Kermavnerju. Vsem, ki so kakorkoli, z besedo ali dejanjem, podprli moje pri- zadevanje, da bi dogodke iz zgodovine slovenskega naroda v času nastajanja skupne jugoslovanske države približal zgodovinski resnici, izražam najtoplejšo hvaležnost. V Beogradu, septembra 1972. M. Z. 2 JUGOSLOVANSKO VPRAŠANJE V POLITIKI SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE DO LETA 1917 1 . Zamisel jugoslovanskega zbliževanja in združitve se je v zgo- dovini slovenskega ljudstva pojavila skoraj sočasno kot pri drugih jugoslovanskih narodih.1 Tako kot na drugi strani je tudi tu imela svoje posebne značilnosti in samosvojo razvojno pot, ki se je uvrščala v obče jugoslovanske premike in težnje iz začetka X X . stoletja. Razvoj jugoslovanske politične misli v slovenskih deželah v X X . stoletju do 1917. leta je bil do nedavnega malo znan in razi- skovalno zapostavljen, predvsem zaradi dejstva, da so majniško de- klaracijo kot »največji« izraz slovenskega jugoslovanstva pred zedi- njenjem dolgo časa tendenciozno prikazovali, zanikovali in omalova- ževali razni dejavniki — predvsem zato, ker je bila izraz in delo klerikalnih političnih sil. V senci negativnih sodb o njej se je skri- vala resnica o tistih dejavnostih in ljudeh dejanj, ki so vztrajno in 1 F. Zwitter, J. Sidak, V. Bogdanov, Nacionalni problemi v habsburški monar- hiji, Ljubljana 1962; F. Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine. Glasnik Mu- zejskega društva za Slovenijo, XX, Ljubljana 193 9; lllirlsme et sentiment You- goslav, Le Monde Slave, N. S. X., II, Paris 1933; Slovenski politični preporod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, Zgodovinski časopis, XVIII, Ljubljana 1964; Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v Ljub- ljani leta 1 8 7 0 , ZC, XVI, Ljubljana 1962; La formation de L’etat Yougoslavie, Revue d’histoire moderne et contemporaine, knjiga XVI/1969, 1 1 4 —1 2 4 , in prispevek Ziom avstromarksizma pri Slovencih, ZC XXVI, Ljubljana 1 9 7 2 . Poleg tega glej: prispevki in polemika F. Zwitterja in D. Kermaunerja v ZC, št. XVI, XVII in XVIII; I. Prijatelj, Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1 8 4 8 —1 8 9 5, V, Ljubljana 196 6; F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 192 8; F. Gestrin — V. Melik, Slovenska zgodovina 1 9 7 2 —1 9 1 8, L. Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —1914, Jugoslovanski narodi pred prvi svetski rat, SANU, knj. 6 1 , Beograd 1 9 6 7 , 8 8 7 —841; M. Paulova, Diplomaticka hra o Jihoslovany za svetove vâlky, Praha 1 9 2 3 , 9 —1 8 (187); O nasta- janju jugoslovanskega programa v Kraljevini Srbiji in o srbski politiki do Slo- vencev v okviru tega programa glej obširneje: D. Jankovič, Niška deklaracija, Nastajanje programa jugoslovenskog ujedinjenja u Srbiji 1 9 1 4 , ISI, Istorija X X veka, Zbornik radova X, Beograd 1 9 6 9 , 7 — ni. 21 vsestransko uveljavljali jugoslovansko idejo in jo vnašali v družbe- nopolitične tokove slovenske narodne politike. Zgodovinska dejstva o razvoju slovenske politične misli in o dogajanju pred prvo svetovno vojno in med njo, nekatera izmed njih so bila odkrita šele pred nedavnim,2 spreminjajo v marsičem spoznanja o temeljih, izrazih in posebnostih jugoslovanstva v politič- nem življenju slovenskega ljudstva, širše pa tudi v jugoslovanskih razmerjih. Dejstvo, da se je jugoslovansko vprašanje v slovenskem političnem življenju aktualiziralo v pravem pomenu besede šele v zadnjih dveh vojnih letih (1917—1918), predvsem po zaslugi razvoja dogodkov tako v avstroogrski monarhiji kot tudi v širšem evrop- skem okviru, ne more zamegliti pomena prejšnjih dogodkov, ki so omogočili, da je še bolj razvilo svoje v temeljnih črtah že obli- kovane zamisli. Razvoj jugoslovanske misli v političnem življenju slovenskega ljudstva je vezan predvsem na programsko usmerjenost in dejav- nost najpomembnejših slovenskih političnih strank — klerikalne, li- beralne in socialnodemokratske — torej Slovenske ljudske stranke (SLS), Narodno napredne stranke (NNS) in Jugoslovanske socialde- mokratske stranke (JSDS). Med vsemi slovenskimi političnimi stran- kami in skupinami je bila najpomembnejša Slovenska ljudska stran- ka, ne le kot nosilka slovenskih vizij jugoslovanstva v prvih letih našega stoletja in njihov najglasnejši tolmač, temveč tudi zaradi te- ga, ker je bila kot najmočnejša stranka tudi dejanski politični izraz večjega dela slovenskega ljudstva, odločujoč dejavnik v notranjem političnem življenju in bistven na zunanjem področju.3 Do 1917. leta, ko se prično pogledi o načinu reševanja jugoslo- vanskega vprašanja v vrstah Slovenske ljudske stranke postopoma spreminjati, je imela stranka jugoslovanski program z naslednjimi temeljnimi značilnostmi: 1 . načelno zavračanje revolucionarn re- * 5 * Poleg omenjenih del v op. 1 . predvsem po zaslugi obsežne študije M. Pau- love, Tajni5 v^jbor (Maffie) a spolupr&ce s Jihoslovani/ v letech 1 9 1 6 —1 9 1 8 , Praha 1 9 6 8 , 6 2 6 (dalje: Tajni/ vjjbor); zatem dela: J. Pleterskega, D. Kermaunerja, D. Jan- koviča, L. Udeta, D. Seplča, F. Zwitterja, H. Kapldžiča, In nekatera dela tujih avtorjev, ki sem jih uporabil v nadaljevanju besedila. 5 To dejstvo najbolje ilustrira ocena Ivana Cankarja v njegovem znanem pre- davanju »Očiščenje in pomlajenje«, ki ga je imel v Trstu 2 0 . aprila 1 9 1 8 . leta. Med drugim je dejal: »Najmočnejša stranka naša, Slovenska ljudska stranka, je bila dvoje desetletij za ves zunanji svet glasnica slovenskega naroda; kar je ta stranka mislila, hotela in zahtevala, to je mislil, hotel in zahteval slovenski narod — tako se jim je zdelo namreč na tako imenovanih merodajnih mestih.« Zgodovinski arhiv KPJ, V. del, Beograd 1 9 5 1 , 33 9 . Ta Cankarjeva sodba o SLS, čeprav izrečena pod vtisom razmaha deklaracijskega gibanja in njegove osebne opredelitve in navdušenja za jugoslovansko zedinjenje, je bila izraz dejanskega stanja v slovenskih deželah, predvsem na Kranjskem. 22 šitve jugoslovanskega vprašanja;. 2. opiranje na Avstrijo in njene državne okvire; 3. hrvatsko državno pravo za temelj zedinjenja Slo- vencev in Hrvatov; in kot končni namen: 4. oblikovanje avtonomne jugoslovanske države na trialistični osnovi ob pomoči habsburškega žezla in pod njegovo vladavino. V poslednji različici je Slovenska ljudska stranka, da bi zadovoljila zahteve Čehov in Poljakov, vse bolj poudarjala federativno preureditev Avstro-Ogrske. V okviru teh občih postavk slovenskega klerikalnega političnega koncepta o jugoslovanskem vprašanju pred izbruhom prve svetovne vojne, torej v času, ko so bili praktično postavljeni temelji jugoslo- vanske politike majniške deklaracije, je obstajalo več različic o po- teh in načinu njihovega uresničenja. Najnovejši raziskovalni rezul- tati4 kažejo, da je v slovenski klerikalni narodnopolitični misli v tistem času videti štiri različice o načinu reševanja jugoslovanskega vprašanja, vezane na socialni in politični pomen in vpliv posameznih tokov v vrstah slovenskega klerikalnega tabora. Prva in spočetka najvplivnejša različica je bil politični in narodni koncept načelnika kranjske Slovenske ljudske stranke dr. Ivana Šušteršiča. Le-ta je v načelu temeljil na ohranitvi interesov habsburške dinastije in mo- narhije in na hrvatskem državnem pravu, ki je predpostavljalo obli- kovanje jugoslovanske državnopravne celote v okviru monarhije. V tako reformirani Avstro-Ogrski so Šušteršičevi privrženci videli v okvirih nekakšnega bodočega jugoslovanskega državnega dela mo- narhije tudi rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja.5 4 J. Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, Zgodo- vinski časopis, št. XXII, Ljubljana 1 9 6 8 , 1 9 6 9 — 184; Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stranki do leta 1 9 1 7; Znanstveno srečanje ob 50-letnici razpada avstro-ogrske monarhije in ustanovitev jugoslovanske države. Zagreb 1 9 6 9 , 1 2 1 —130; Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora med prvo svetovno vojno, ZC, 1 . XXIV, zv. 3 —4 , Ljubljana 1 9 7 0 , 1 7 7 —1 89; J. Pleterski je jugoslovansko vprašanje v Slovenski ljudski stranki do majni- ške deklaracije posebej obdelal v svojem neobjavljenem delu in uporabljal pri tem najnovejšo dokumentacijo in literaturo. Ljubeznivo mi je prepustil odlomek iz tega dela z naslovom »K zgodovini nastanka majniške deklaracije« (178 strani rokopisa). Celotni razvoj jugoslovanske ideje v slovenski politiki v času prve sve- tovne vojne do ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 191 8., je J. Pleterski obdelal v svojem delu Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1 9 7 1 . Čeprav je bilo moje delo opravljeno že pred izidom te dobre mo- nografije J. Pleterskega, mi je uspelo, da sem vnesel še nekatere nove podatke, do katerih je prišel Pleterski. — O položaju Slovenskih dežel pred prvo svetovno vojno in o razvoju jugoslovanske ideje glej obširneje: J. Pleterski, Razvoj Slovencev pred prvo svetovno vojno, Jugoslovanski narodi pred prvi svetski rat, Beograd 196 7, 7 6 1 —78 8 , in L. Ude, Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3—1 9 1 4 , isto, 8 8 7 —9 4 1 . 5 F. Gestrin — V. Melik, n. d., 358; S. Kranjec, Koroščevo predavanje o po- stanku Jugoslavije (v nadalj. teksta: S. Kranjec, Koroščevo predavanje), Zgodovin- ski časopis, 1, XVI, Ljubljana 1 9 6 2 , 220; I. Šušteršič, Moj odgovor, Ljubljana 1 9 2 2 , 6 3 —64, idr. — O stališču uradnih političnih krogov v Avstro-Ogrski do jugoslovan- skega vprašanja med prvo svetovno vojno glej obširneje: N. Petrovič, Zajedničkl austrougarskl kabinet i jugoslovensko pitanje 1 9 1 2 —191 8, Jugoslovenski narodi pred 23 Koncept Janeza Evangelista Kreka in njegovih privržencev, ki so se rekrutirali predvsem iz vrst krščanskosocialistično organizira- nega delavstva, zlasti iz organizacij SLS na Štajerskem in Koro- škem in delno tudi na Goriškem, je po formalni plati prav tako stal na trialističnih pogledih rešitve slovenskega narodnostnega vpra- šanja. Vendar so se na osnovi tega načelnega stališča poleg izraža- nja zvestobe dinastiji in državi poudarjale predvsem misli, da pra- vica slovenskega ljudstva do jugoslovanske združitve stoji po svojem pomenu pred pravico državnega obstoja Avstro-Ogrske.6 To različico trialističnega koncepta je najbolje izrazil njen glavni ideolog J. E. Krek v govoru 17. maja 1914. leta na koroškem ljudskem zborova- nju (taboru) v Šmihelu pri Pliberku. Ob tej priložnosti je Krek poudaril, da so njegovi nastopi pred državnimi in deželnimi politič- nimi dejavniki ponujali vladajočim krogom monarhije naslednjo re- šitev slovenskega narodnostnega vprašanja: »Rešite jugoslovansko vprašanje tako, da ostanejo katoliški Hrvati in Slovenci skupaj pod avstrijskim cesarstvom, in potem bo država močna in boste imeli vedno prosto pot po morju. Na Balkanu vas Srb, Črnogorec, Bolgar, Romun ne bo več sovražil, ampak bodo rekli: tam je prostost doma, politična, gospodarska, tam se da priti naprej, pojdimo in združimo se mi pod dvoglavim orlom. To pa je mogoče, če se prej reši naše avstrijsko-jugoslovansko vprašanje. Mi vemo, da je to mogoče, in smo prepričani, da do tega mora priti, ker sicer ni v nevarnosti naš narod, ampak naša država.«7 Če zasledujemo dalje Krekove akcije in misli iz časa pred izbru- hom svetovne vojne, opazimo njegovo veliko vdanost ideji jugoslo- prvi svetskl rat, 7 2 5 —76 0 . V knjigi Diplomatickd hrd o Jihoslovany za svetovi vdlky pojasnjuje M. Paulova v posebnem poglavju — Trialismus (9—18) — korenine nastanka trialistične Ideje v monarhiji. Koncepti trlalizma se namreč prvič ogla- šajo krog 1 9 0 6 . leta v krogih avstrijskih državnikov (C. Hoetzendorf, Clam Martinie idr.), ki so nameravali s pomočjo F. Ferdinanda preurediti monarhijo. Šušteršič je na teh osnovah s svojim memorandumom 25. julija 1 9 0 9 . leta oblikoval dotlej naj- jasnejši trialistični program v Avstro-Ogrski. Po smrti F. Ferdinanda so avstrijski državniki, zagovorniki trializma, vse bolj mislili na subdualistično rešitev, po kateri bi bile poljske pokrajine podrejene avstrijskemu državnemu delu, jugoslo- vanske — izvzemši Slovenijo — pa madžarskemu delu in pod enakimi pogoji. Na- stop trialističnega programa v vrstah slovenskih klerikalcev postavlja F. Zwitter v 1 8 9 8 . leto v zvezi s sodelovanjem klerikalne stranke s Hrvatsko stranko prava. Zwitter navaja dalje, da so klerikalni trialistični program posebej poudarjali v času aneksijske krize 1 9 0 8 / 1 9 0 9 . in v skupni deklaraciji SLS in Hrvatske stranke prava 1 9 1 2 . leta, ter poudarja, da je za SLS v trialističnem programu za ustano- vitev posebne jugoslovanske države v okviru monarhije igrala odločilno vlogo verska pripadnost: SLS je hotela paralizirati nemški pritisk tako, da bi se Slo- venci združili s katoliškimi Hrvati. Nekateri predstavniki stranke so bili za slo- vensko-hrvatsko združitev v en narod, vendar pa niso bili za zedinjenje s pravo- slavnimi Srbi. F. Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija, Z C, L. XXI, str. 64. 0 J. Pleterski, K zgodovini nastanka majniške deklaracije, 7 —8 . 7 Mir, 6. j u n ija 1914. 24 vanskega zbliževanja, sočasno pa tudi njegovo zablodo in idealizem pri spoznavanju praktičnih rešitev. Krek je pravilno smatral, da je vsebina jugoslovanskega vprašanja državnopravna, da je politična, in ne kulturna samostojnost vprašanje, ki je odločilnega pomena za obstoj monarhije. Bil je optimist glede privlačnosti eventualne ju- goslovanske države v okviru monarhije za vse jugoslovanske na- rode, tako znotraj kot zunaj Avstro-Ogrske, pod pogojem, da bo le-ta vodila do njih miroljubno in prijateljsko politiko. V takšni in reformirani Avstro-Ogrski je Krek videl središče za zbiranje bal- kanskih držav na temeljih federativne ureditve; pri tem je sodil, da bi se Srbija in jugoslovanski deli monarhije združili v eno državo. Krekovo prepričanje, da je do ustanovitve jugoslovanske države v monarhiji in rešitve jugoslovanskega vprašanja v celoti moč priti po miroljubni in demokratični poti z avstro-ogrsko prijateljsko in neimperialistično politiko, z gospodarskimi in kulturnimi stiki in s carinsko zvezo s Srbijo, s trialističnimi načrti in prostovoljno opre- delitvijo Srbov, Črnogorcev in drugih narodov, torej držav zunaj monarhije, za federativno ureditev v njej — je bila nerealna in neuresničljiva. Utopičnost takšnih Krekovih konstrukcij je postala očitna z izbruhom prve svetovne vojne in je tudi med njo, v razvoju dogodkov, postajala vse resničnejša njegova druga alternativa: sa- mostojnost jugoslovanskega vprašanja mimo interesov habsburške monarhije in brez nje.8 Iz krogov klerikalnega razumništva, ki se je tako kot SLS de- lilo v dve struji, je prišla tretja različica klerikalnih političnih po- gledov na reševanje slovenskega narodnostnega in jugoslovanskega vprašanja. Intelektualna struja, zbrana okrog časopisa ČAS in nje- govega urednika dr. Aleša Ušeničnika, neposrednega političnega sve- tovalca škofa A. B. Jegliča, se je slepo oklepala dogmatskih katoli- ških načel in ideologije podrejanja slovenskega narodnostnega vpra- šanja legitimnim pravicam in interesom katoliške dinastije. Ideolo- gija, ki jo je zagovarjala ta skupina — njenih osnovnih načel se je držala med vojno — je bila konservativna, reakcionarna, protijugo- slovanska in katoliško ekskluzivna. A. Ušeničnik, ki je veljal sicer za najvidnejšega ideologa Slovenske ljudske stranke, je poudarjal, da je prvi pogoj skupnega življenja katoliških Jugoslovanov v skup- ni jugoslovanski državi »katoliška misel in katoliško življenje«, ne pa »neresnično, nemoralno, revolucionarno in nesocialno« narodnost- no načelo. Eventualno jugoslovansko zedinjenje Jugoslovanov iz mo- • J. Pleterski, K zgodovini nastanka majniške deklaracije, 9 —18. 25 narhije z jugoslovanskimi državami zunaj nje je v tem klerikalnem konceptu dopuščeno izključno za ceno, da katoliški Slovenci in Hrvati versko-kulturno asimilirajo pravoslavne jugoslovanske na- rode.9 Poleg tega gledanja večine duhovniškega katoliškega razum- ništva je v okviru klerikalnega političnega gibanja v Sloveniji ob- stajalo tudi gledanje razumništva laične smeri, ki se je izoblikovalo iz katoliških dijaških in študentskih narodno radikalnih organizacij in je temeljilo vse bolj in močneje na J. E. Kreku. V vrstah kleri- kalne dijaške in študentske mladine, ki zavzema pomembno mesto v slovenskem katoliškem gibanju, misel o sodelovanju s Hrvati v boju za reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja v monarhiji ni izključevala možnosti širšega sodelovanja z Jugoslovani tudi zunaj njenih meja. Krepitev narodnostno-revolucionarnih teženj med slovensko ka- toliško dijaško in študentsko mladino, ki se je pokazala posebej v času balkanskih vojn, je pomenila velik korak pri širjenju ozkih osnov slovenskega »klerikalnega jugoslovanstva«. Tej mladini, vzga- jani pod nadzorstvom in v idejah J. E. Kreka, so pripadali mnogi mladi razumniki, ki so kasneje, ob koncu vojne, stopili v vrste po- litične elite Slovenske ljudske stranke. Le-te so, to je pomembno upoštevati, še v času 1913.—1914. leta, obtoževali srbofilstva in pri njih, v organizacijah katoliških dijakov in študentov, so revolucio- narne narodnostne ideje preporodovcev in njihovo jugoslovanstvo1 0 našle več razumevanja in podpore kot na primer v vrstah sloven- ske mladine, vezane na liberalno Narodno napredno stranko. Na- sprotnik takšnih jugoslovanskih razpoloženj in teženj pri katoliški mladini je bil spočetka tudi A. Korošec, ki je bil zaskrbljen zaradi te njihove »dezorientiranosti« v jugoslovanski politiki, nastali pod vplivom »neumnega srbofilizma«.1 1 Toda med starejšimi pripadniki klerikalne stranke so bili tudi takšni, ki so bili katoliški mladini zelo blizu v pogledih na jugoslovansko vprašanje. Takšen je bil na primer na prvem mestu tudi katoliški publicist in politik dr. Leo- pold Lenard, ki je izrazil svojo radikalno jugoslovansko opre- * D. Biber, Jugoslovanska Ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskima vojnama v letih 1 9 1 2 —1 9 1 3. Istorija XX veka, zbornik radova, I, Beograd 1 9 5 9 , 3 0 3 —3 0 4 . 1 0 O preporodovcih in njihovih stališčih in akcijah glede jugoslovanskega vprašanja glej poleg D. Bibra obširneje še: J. Kolar, Preporodovci, Ljubljana 193 0; E. Turk, Značilnosti preporodovskega gibanja na Slovenskem v zadnjih dveh letih pred prvo svetovno vojno. Razprave SAZU, razred za zgodovinske in družbene vede, V., Hauptmanov zbornik, Ljubljana 1 9 6 6 . 1 1 J. Pleterski, K zgodovini nastanka majniške deklaracije, 2 1 —2 4 . 26 delitev, ko je skupaj z A. Munihom poslal 9. oktobra 1914. leta srbskemu ministrstvu za zunanje zadeve memorandum, v katerem je zagovarjal zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov.1 2 Drugi dve politični stranki v slovenskih deželah, Narodno na- predna stranka in Jugoslovanska socialdemokratska stranka, v svojih nacionalnopolitičnih konceptih nista bili daleč od temeljnih postavk, ki so prevladovale v programu klerikalnega tabora. Kon- servativni krogi v vodstvu liberalne stranke so v nasprotju z »mla- dimi«, zbranimi okrog časopisa DAN, videli tako kot klerikalci Šu- šteršičeve smeri edino realno pot svoje nacionalne politike v av- strijskem okviru in »habsburškem žezlu« in so se v tem duhu za- vzemali za to, da bi jugoslovansko državo ustanovili na temelju trialistične in federativne preureditve monarhije. Ta konservativna in oportunistična politična skupina v NNS, s koncepti ljubljanskega župana dr. Ivana Tavčarja, ni znala najti jasnega in načelnega pro- grama za svoje »jugoslovanstvo«, ki ga je sicer poudarjala kot strankin atribut. Po drugi strani pa se je struja »mladih« okrog ča- sopisa DAN zavzemala za združitev s srbskim narodom, grozila je z jugoslovansko iredento in se je kazala kot radikalna, neuravno- težena in večkrat nacionalno šovinistična politična formacija.1 3 Jugoslovanska Socialdemokratska stranka, ideološko in orga- nizacijsko vezana na močnejšo nemško-avstrijsko socialdemokrat- sko stranko v času pred izbruhom prve svetovne vojne in skoraj prav do njenega konca, jugoslovanski ideji in slovenskemu narod- nostnemu vprašanju ni posvečala večje pozornosti. Narodnostno vprašanje je bilo za JSDS sestavni del boja za demokracijo in v zvezi z njim v glavnem ni stremela po razbitju habsburške monar- hije. Zamisli, ki jih je zastopal Ivan Cankar v svojem znanem pre- davanju 12. aprila 1913. leta v Ljubljani, po katerih bi morali jugo- slovansko vprašanje kot politično zadevo rešiti v federativni repub- liki enakopravnih jugoslovanskih narodov zunaj Avstrije, so bile najvišji vzpon slovenske politične misli o tem vprašanju pred zlo- 12D. Jankovič, Niška deklaracija 1 9 1 4, 7 0 —71; D. Šepič, Slovenci in tajni lon- donski pakt, Primorski dnevnik, 1 6 . maja 1 9 6 5 . 1 5 D. Biber, n. n., 3 2 3 —32 4 . Poleg starejše generacije med slovenskimi liberalci (I. Tavčar) in opozicije mladih »narodnih radikalcev« (G. Žerjav) se je okrog 1 9 0 8 . pojavila skupina liberalnih politikov (I. Hribar), ki so pod češkim vplivom verjeli, da bodo Slovani v Avstriji tako močni, da bodo lahko vplivali na ločitev Avstrije od Nemčije v zunanji politiki in na njeno zbližanje z Rusijo. Za nobeno od libe- ralnih političnih skupin ne bi mogli trditi, da se je v tistem času ukvarjala z reše- vanjem slovenskega narodnostnega vprašania izven avstrijskih okvirov. F. Zwitter, Slovenci in habsburška monarhija, ZC, LXXI, 6 2 . 27 mom Avstro-Ogrske.1 4 Revolucionarna struja preporodovcev se je prav tako zavzemala za rešitev jugoslovanskega in slovenskega na- rodnostnega vprašanja zunaj Avstrije. Vendar pa so bile vse to zah- teve brez večjega vpliva in odmeva med ljudstvom. Izbruh prve svetovne vojne, znani formalni razlogi in neposre- den povod, ki so veljali za avstrijsko razlago njenega začetka, so negativno vplivali na razvoj zamisli jugoslovanskega zbližanja v slovenskih političnih krogih, zlasti v klerikalnem taboru. Šušterši- čeva zaslepljena protisrbsica in avstrofilska agitacija 1914. leta, dasi- ravno zaradi svoje ostrine ni predstavljala razpoloženja celotnega vodstva Slovenske ljudske stranke, je odrinila razvnete jugoslovan- ske in vseslovanske misli in čustva v vrstah klerikalne stranke in je pomagala avstrijskim oblastem, da so sovraštvo do Srbov in pro- tijugoslovanstvo vsilile širšim slojem slovenskega ljudstva kot iz- ključno zahtevo političnega trenutka.1 5 Začetek vojne je bil za av- strijske vladajoče kroge sočasno tudi začetek nove- politične usmerit- ve do Slovencev, priprava za obračun z njihovimi narodnostnimi in političnimi težnjami, zlasti z idejo o združitvi Slovencev z drugimi jugoslovanskimi narodi v kakršnikoli obliki. Razdobje izbruha prve svetovne vojne je zaradi spopada Avstrije in Srbije objektivno predstavljalo trenutek največje oddaljitve slo- venske narodnostne politike od obče jugoslovanske ideje, zlasti od Srbov in Srbije in skupne jugoslovanske države.1 6 Tri vodilne poli- tične stranke v Sloveniji na čelu s klerikalno SLS so morale upošte- vati dejstvo, da je Avstrija močna država in poleg tega vojskujoča se agresivna velesila. Zato so svoj narodnostni program prilagodile te- 1 4 O politiki JSDS glede jugoslovanskega vprašanja glej obširneje: F. Zwitter, Zlom avstromarksizma vri Slovencih. — O jugoslovanskih programih NNS, JSDS, Cankarja in preporodovcev glej obširneje: F. Gestrin — V- Melik, n. d. 3 1 7 —325; E. Kardelj, Razvoj slovenačkog naciomlnog pitanja, Beograd 1 96 0, 3 5 4 —363; D. Bi- ber, n. n., 2 9 1 —299; M. Mikuž. Razvoj slovenskih političnih strank (1918 do 1929) v stari Jugoslaviji, Zgodovinski časopis, Ljubljana 1 9 5 5 , IX, 1 0 7 —1 3 9 . 1 5 V svojem delu Pocatky vnitrniho odboje u Slovincu a Chorvatu, objavlje- nem 1 9 3 1 . v Pragi, v časopisu Narodnilio musea (231—253), smatra M. Paulova, da je Šušteršič »storil vse, da bi pripravil slovensko ljudstvo na vojno«. Veliko zbo- rovanje (kongres) SLS 5 . julija 1 9 1 4 . leta v Ljubljani, znano po protisrbskem^ in vojnohujskaškem govoru I. Šušteršiča, je zbudilo, kot poudarja Paulova, »močno manifestacijo slovenskega naroda za vojno s Srbijo«... in »nastal je težaven položaj«. Ta kongres je, tako sklepa Paulova, »bil prva velika borbena manifesta- cija za vojno v vsej Avstro-Ogrski«. (232—233). 1 8 O vplivu izbruha prve svetovne vojne na politično in narodnostno razpolo- ženje slovenskega ljudstva ima J. Pleterski drugačno mnenje. Sodi, da je prega- njanje slovenskega prebivalstva od Nemcev in Italijanov, ki je sledilo takoj po izbruhu vojne, in zlasti divjanje nemškega nacionalizma bilo vzrok, »da se je že prve tedne vojne v dobršnem delu slovenske politike _vseh taborov utrdilo spo- znanje, da morajo Slovenci v vsakem primeru doseči državnopravno osamosvojitev in to v skupnosti s Hrvati in drugimi Jugoslovani (podčrtal M. Z.), sicer izgube vsak up na narodno pripadnost«. J. Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora 1 9 1 4 —1 9 1 8 , 1 7 8 . 30 meljnim idejam »avstrijskega« in »habsburškega« jugoslovanstva, ki je bilo le del napredne ideje splošnega jugoslovanskega zedinjenja. Takšni pogledi na jugoslovansko vprašanje v času izbruha prve svetovne vojne v slovenskih političnih krogih okrog vodstev treh strank so imeli do 1917. leta in dodobra tudi kasneje nekatere skup- ne vire in pobude, ki so vplivali na oblikovanje temeljnih črt bliž- njih pogledov na njihovo reševanje. Osnovni motivi, da je treba rešitev jugoslovanskega vprašanja iskati predvsem ali skoraj izključ- no v okvirih monarhije, kar je pomenilo prevladujočo ali skoraj — z omenjenimi — enotno opredelitev, so — kot vse kaže — izhajali iz tradicionalnega in realističnega prepričanja: da je Avstrija kot go- spodarsko in kulturno razvitejša država v razmerju do jugoslovan- skega juga večje poroštvo za hitrejši gospodarski in kulturni razvoj slovenskih pokrajin in za ohranitev slovenske ozemeljske celovito- sti, še zlasti pomembnega gospodarskega zaledja s Trstom in Pri- morjem; zatem iz strahu slovenske buržoazije pred radikalnimi in revolucionarnimi spremembami in politično združitvijo z go- spodarsko in kulturno bolj zaostalimi jugoslovanskimi deželami zu- naj Avstro-Ogrske kot tudi iz bojazni veleposestniških slojev pred konkurenco pretežno agrarnega okolja. Klerikalni krogi v Slovenski ljudski stranki so se posebno bali za položaj in usodo katoličanstva v širši jugoslovanski državni kombinaciji; to je popolnoma razum- ljivo, če upoštevamo dejstvo, da je Vatikan slovenske in hrvatske klerikalce usmerjal neposredno h katoliški Avstriji in Habsburža- nom. Čeprav so eventualni katoliško-pravoslavni spopad presojali v glavnem kot politično vprašanje, je bila dokaj očitna bojazen, da bosta katoličanstvo in katoliška vera z izstopom iz avstrijskega dr- žavnega okvira prišla v okolje, kjer bo imelo pravoslavje prevladu- joč položaj. To je zavedlo klerikalce, da so se dolgo in krepko v vseh oblikah svoje dejavnosti, tudi v politiki, oklepali katoliškega elementa. Celo nevarnost postopne popolne germanizacije sloven- skega ljudstva ni bila zadosten razlog, ki bi omajal osnovno oprede- litev vodstva Slovenske ljudske stranke. Na tej verskopolitični zamisli je temeljilo tudi sodelovanje s Hrvatsko stranko prava, najprej s Frankovo stranko prava, ki ni priznavala Srbov za enakopraven nacionalni dejavnik. To sloven- sko-hrvatsko sodelovanje se je okrepilo 1917.—1918. leta in je po- menilo dosti pri odpravljanju zaprek, ki so delile Slovence v avstrij- ski polovici monarhije od Hrvatov.1 7 Dejavnost Slovenske ljudske 1 1 L. Valiani, La dissoluzione dell’Austria-Ungheria, Milano 1 96 6, 5 8 . 31 stranke pri iskanju sodelovanja in stikov s sorodnimi političnimi strankami in skupinami na Hrvatskem je sočasno vplivala tudi na razvoj slovenskega trialističnega koncepta v reševanju jugoslovan- skega vprašanja. 1 8 Po izbruhu vojne je politični položaj v slovenskih deželah sko- raj tri leta obvladoval in nadzoroval deželni glavar Kranjske in predsednik Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Šušteršič z ozkim krogom svojih somišljenikov. Podedovani politični program trializ- ma iz predvojnega časa, temelječ na široki akciji združevanja kleri- kalno-pravaških elementov v slovenskih deželah, Hrvatski in Slavo- niji, Bosni in Hercegovini in Dalmaciji, ki jo je spodbujal in vodil Šušteršič, je po sarajevskem atentatu ostal praktično edini nacional- ni koncept, s katerim je bilo še mogoče računati v širši javnosti. Trdni dinastični trialistični blok, ki je v bistvu temeljil na veliko- hrvatski zamisli in je v osnovi programiral hrvatsko državo, ki bi se ji pridružili Slovenci, je prvič uradno predstavil znani (in izpod- bijani) memorandum z dne 25. julija 1909. leta, ki ga je Šušteršič ob aneksiji Bosne in Hercegovine poslal prestolonasledniku F. Fer- dinandu.1 9 Vendar nastali pojem »trializma«, ki je kar deset let (1908—1918) označeval politiko slovenskega katoliškega gibanja pri reševanju slovenskega narodnostnega vprašanja in jugoslovanske združitve, skoraj neposredno do zedinjenja ni doživel kakšne po- sebne preobrazbe svojih temeljnih programskih postavk. Trializem klerikalno-pravaške smeri je bil v bistvu bolj politična špekulacija in neuresničljiva želja, kajti okoliščine, v katerih je nastal, in sile, na katere so računali pri njegovem uresničenju, so bile dejansko njegovi največji nasprotniki. Najnovejše analize slovenskega trialističnega programa odkri- vajo njegovo bistvo in dvojni pomen. Opozarjajo, da je trializem po vsebini treba ločiti, kadar ga omenjajo veliki avstrijski reforma- torji ali pa o njem govorijo in se z njim ukvarjajo v slovenski politiki. »Prvi izhaja iz težnje, da bi z njim obnovili enotnost mo- narhije in utrdili položaj krone po nekakšnem kompromisu med fe- deralizmom in centralizmom, drugi je sicer tudi dinastičen in kle- 1 8 J. Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, 1 7 1 . 1 8 Šušteršič je v svojem memorandumu označil dežele od slovenske Štajerske vse do srbske Vojvodine, ki bi bile posebna jugoslovanska država v okviru monar- hije. Takšna država bi po njegovem mnenju pomenila temelj za nadaljnjo ekspan- zijo monarhije v okviru njene balkanske in jadranske politike. Besedilo memo- randuma I. Šušteršiča, poslanega F. Ferdinandu 25. julija 1 9 0 9 , je po izjavi M. Pau- love v njeni arhivski zapuščini v Ceškoslovaško-sovjetskem inštitutu v Pragi. (M. Paulova, Tajnij vybor, 81, op. 2.) Med raziskovanjem v Pragi mi ni uspelo dobiti besedila tega memoranduma. 32 rikalno usmerjen, a njegova osnovna misel je, da bi našli rešitev slovenskega narodnega vprašanja v političnem zedinjenju južnih Slovanov, ki žive v mejah habsburške države. Misel na krepitev ka- toliške monarhije je sekundarna... V trializmu pri Slovencih pa je osnovno ravno to, da v njem vidijo politično formulo, ki naj za- gotovi vključitev Slovencev v južnoslovansko državno tvorbo v mo- narhiji. Ta slovenska trialistična politika nenehno dokazuje na osno- vi narodnega in pomožno tudi zgodovinskega načela — hrvatskega državnega prava — pripadnost Slovencev in nujnost njihovega poli- tičnega državnopravnega zedinjenja s Hrvati in Srbi. Trializem na Slovenskem dejansko pomeni obliko jugoslovanskega gibanja, prila- gojenega idejnim in političnim okvirom klerikalnega tabora.«2 0 Varljivost klerikalnega trialističnega programa je temeljila predvsem v dejstvu, da so nemški vladajoči krogi v Avstriji vedno in odločno nasprotovali vsem reformističnim kombinacijam, ki so predvidevale možnost izstopa slovenskih dežel iz državnopravnih okvirov Avstrije, in zato tudi slovensko-hrvatskemu zbližanju. No- bena avstrijska vlada ni resno mislila na možnost, da bi se Slo- venci vključili v kakršnokoli jugoslovansko skupnost. Kadar so go- vorili o jugoslovanskem vprašanju, so dunajski vladajoči krogi mi- slili le na hrvatske dežele, skupaj z Dalmacijo ter Bosno in Herce- govino, ker so računali, da bodo z izločitvijo Hrvatske izolirali Sr- be in Slovence in slednje ohranili zase.2 1 Slepilo o trialistični re- formi monarhije je bilo v razmerju do Slovencev načelnega pome- na toliko, kolikor je obča opredelitev klerikalnih taborov temelji- la na katoliški politični doktrini, ki je vsebovala tudi načelo dina- stične zvestobe. Narodnopolitičnega pomena pa je bila le toliko, ker si v klerikalnem taboru prehoda Slovencev iz meja monarhije ni M J. Pleterski, Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, 1 6 9 . 1 1 Poslednjo trditev zagovarja in dokazuje nemški zgodovinar Helmuth Rump- ler v knjigi Max Hussarek, Nationalitäten und Nationalitätenpolitik in Österreich im Sommer des Jahres 1 9 1 8 , Graz — Köln 196 5, pogl. V., 1 —1 1 8 . Politiko avstrijskih vladajočih krogov do Slovencev najboljše ilustrira program nemških nacionali- stičnih strank, ki ga je podpirala Stürgkhova vlada in je bil objavljen za veliko noč 1 9 1 6 . leta. Gre za znane »Deutsche Belange«, ki so vsebovali med drugim tudi naslednje zahteve: najtesnejšo zvezo Avstrije z Nemčijo, ohranitev dualizma, nem- ško prevlado v monarhiji itd., v razmerju do Slovencev pa njihovo izolacijo od jugoslovanskega vprašanja in postopno germanizacijo. V nemških krogih se je porodila misel o rekonstrukciji monarhije na štiri zvezne države, od katerih bi bila ena Ilirija, ki bi vsebovala Hrvatsko, Slavonijo, Bosno in Hercegovino in Dalmacijo. Istra, Trst in slovenske dežele bi ostali v okviru Avstrije. J. Ple- terski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora 1 9 1 4 —1 9 1 8 , 1 8 0 —1 8 1 , po: Paul Molisch, Geschieh te der deutschnationalen Bewegung in Österreich von ihren Anfängen bis zum Zerfall der Monarchie. Jena 1 9 2 6 , 2 3 9 sl; Hugo H a n t s c h , Leopold Graf Berchtold, Graz — Wien 196 3, n, 770; Spinčičev dnev- nik; Arhiv Hrvatske, str. 50 5 . 3 33 bilo moč predstavljati zaradi vedno prisotne grožnje ozemeljskih aspiracij Italije ter slednjič tudi zaradi izključno programskega omejevanja na hrvatsko-slovensko skupnost, brez definiranja nji- hovega razmerja do Srbov v monarhiji in Srbije.2 2 Nadaljnji razvoj dogodkov med prvo svetovno vojno in pred- vsem zunanje- in notranjepolitični položaj Avstro-Ogrske v času poslednjih vojnih let2 3 sta omogočila drugačne rešitve, oblike in poti ter nepričakovano vplivala na boj slovenskega ljudstva za na- rodnopolitično in državnopravno emancipacijo. I! J. P l e t e r s k i , n. d., 1 3 7 . ** O razvoju jugoslovanskega in jadranskega vprašanja, o pomenu vstopa Ita- lije v vojno, vpliva mednarodnih političnih dogodkov na jugoslovansko vprašanje v monarhiji do ustanovitve skupne jugoslovanske države glej obširneje: D. š e - p i č , Italija, Saveznici i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Zagreb, 1 9 7 0 , 43 1 . 34 2 POLOŽAJ SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE PO IZBRUHU VOJNE IN SPOR V NJENIH VRSTAH PRED MAJNIŠKO DEKLARACIJO Slovenska ljudska stranka kot organizirana sila in politični iz- raz slovenskega katoliškega gibanja je tik pred prvo svetovno voj- no dosegla naj večji vzpon svojega organizacijskega in družbenopo- litičnega vpliva v slovenskih deželah. Ta uspeh je dosegla s potr- pežljivo, široko zasnovano in dobro organizirano akcijo katoliške cerkve in »konservativnih« političnih prvakov v slabih dvajsetih letih delovanja konec XIX. in v začetku XX. stoletja. Osnovne ide- ološke in programske koncepte srednjeevropskega klerikalnega gi- banja je prilagodila slovenskim razmeram in potrebam katoličan- stva in katoliške cerkve, ki je v razmeroma kratkem času vzpo- stavila neposredno nadzorstvo in skoraj absoluten vpliv na versko- vzgojnem, družbenogospodarskem, kulturnem, ideološkem in poli- tičnem področju v razvoju slovenskega ljudstva. Temelji takšnega uspeha in naglega prodora katoliškega giba- nja v slovenskih deželah so bili postavljeni predvsem s krščansko- socialnim programom in dejavnostjo J. E. Kreka, z delovanjem ka- toliških zborovanj v organizacijskih in programskih vprašanjih in z najširšo angažiranostjo katoliške duhovščine pri njihovem uresni- čevanju.2 4 V imenu »enotnosti katoliškega gibanja«, njegovih na- log in nove usmeritve prilagajanja takratnim gibanjem v razvoju meščanske družbe in v imenu boja katoliške cerkve za zgubljeno O formiranju in razvoju slovenskega katoliškega gibanja in SLS (VLS) do prve svetovne vojne glej obširneje: F. Erjavec, Zgodovina katoliškega giba- nja, Ljubljana 1928; F. Gestrin — V . Melik, n . d .; M . Skerbee, Pregled novodobnega katoliškega gibanja, I. in II. del, Cleveland 1 9 5 6 ; A. Ušenifinik, Izbrani spisi, zv. 6 , Ljubljana 1 9 3 9 —1 94 0; E. Kardelj, n. d..; L. Ude, Slo- venci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 1 —1914; J. Prunk, Škof Jeglič — politik, I. del, Kronika 1; Ljubljana 197 1, 3 0 —4 2 idr. 3 * 35 prednost je v slovenskih razmerah prišlo do združitve reakcionar- nih klerikalnih vrhov z množicami, prežetimi z demokratičnim du- hom krščansko-socialnega gibanja; to je v mnogočem dalo posebno obeležje nadaljnjemu zgodovinskemu razvoju slovenskega ljudstva. Katoliška narodna stranka ali Slovenska ljudska stranka se je okrepila pred prvo svetovno vojno po zaslugi široko organizirane akcije za razvoj stranke in gibanja v razdobju od 1908. do 1911. le- ta, ko se je SLS uvrstila med gospodarsko in politično močne in sodobne buržoazne stranke. Vendar pa je SLS neposredno pred voj- no zašla v razdobje navidezne stagnacije in prikrite notranjepoli- tične krize, vojno stanje pa je v marsičem zavrlo normalni potek razpleta. Po izbruhu svetovne vojne Slovenska ljudska stranka tako kot druge politične stranke v slovenskih deželah ni bila razpuščena, vendar pa je bila njena dejavnost v glavnem omejena na notranja strankarska vprašanja. Delo dunajskega parlamenta je zamrlo, vla- dajoči krogi v monarhiji pa so vpeljali režim vojaškega absolutiz- ma in strahovlade, ki je posebej prizadel slovenske narode monar- hije, zlasti Slovence v Avstriji. Protisrbska akcija Šušteršičevega klerikalnega vodstva je še bolj poglobila razcepljenost v politični strukturi SLS na konservativne in progresivne sloje. Na Kranjskem je Šušteršičeva klika pripravljala obračun s svojima političnima nasprotnicama — Narodno napredno stranko in Jugoslovansko so- cialdemokratsko stranko; ta je dosegel vrhunec v ovadbah — zla- sti pripadnikov iz liberalnega tabora. Malce drugačne razmere so bile na Štajerskem, tako v deželi kot v štajerskem delu SLS, kate- rega politični voditelj je bil dr. Anton Korošec. Boj proti Nemcem je tukaj nemške nacionaliste odločno uvrščal v bojno fronto proti vsem Slovencem brez razlike, klerikalcem in liberalcem. »Klerikal- ni sloji na Kranjskem so nasprotovali liberalni inteligenci in soci- alistom. Na Štajerskem pa so bili Nemci proti vsem Slovencem. Za- to so na Štajerskem preganjali tudi pripadnike SLS, ko so se pri- čela preganjanja vidnih oseb med ljudstvom in aretacije osumljen- cev.«2 5 Na Kranjskem so organizirali preganjanja na politični osnovi, medtem ko so na Štajerskem praktično temeljila na po- vsem narodnostni podlagi. Podobno stanje je bilo tudi na Koro- škem.2 6 Mobilizacija prebivalstva za vojne potrebe je zredčila 2 5 M. Paulova, Počdtky vnitrniho odboje u Slovlncu a Chorvatu, 235. ! ! J. Pleterski, TrlaUzem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, 1 7 6 . A. Korošec je kasneje, 1 9 1 7 . leta, poudarjal, da je prav ob teh preganjanjih Slo- vencev v prvih vojnih letih v Kreku dozorela misel o nujnosti samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slovenec, 14. oktober 1 9 1 7 . 36 vrste vseh slovenskih političnih strank, zlasti njihove sindikalne organizacije; le-te so praktično prenehale delovati. Številne orga- nizacije slovenskega klerikalnega tabora so se pričele naglo osipati. Vojna je že od začetka legla na gospodarstvo vseh dežel in kmalu so bile prizadete mnoge gospodarske organizacije, ki jih je dolga leta ustvarjala Slovenska ljudska stranka. Od maja 1915. leta, ko je stopila Italija v vojno, so bile zahodne slovenske dežele področ- je, ki ga je neposredno zajela vojna. Prebivalstvo teh in drugih slovenskih krajev je bilo popolnoma prepuščeno samovolji avstrij- skih vojaških oblasti. Pogostne vojne rekvizicije in posojila so že v prvih vojnih letih pripeljala največji del gospodarskih in drugih organizacij slovenskega katoliškega gibanja v zelo težaven položaj. V razmerah avstrijskega vojaškega absolutističnega režima, naglih sodišč in konfinacij, ostrega gospodarskega izkoriščanja, ki je pri- zadelo zlasti zadružno gibanje — gospodarsko osnovo, na kateri je temeljila moč klerikalne stranke in slovenskega katoliškega giba- nja v celoti — Slovenska ljudska stranka ni mogla ohraniti svoje- ga gospodarskega in političnega položaja v slovenskih deželah. Stranka se je začela že v prvih vojnih letih po organizacijski plati osipati in slabeti, izgubljala je podporo svojega članstva, zmanjše- vala vse več svojih dejavnosti na političnem področju in je tako ostala brez moči in vpliva, ki ga je imela poprej. Splošni vojni po- ložaj in razpoloženje ljudstva v slovenskih deželah ter izredne in nepričakovano težavne razmere za politično delovanje so preseneti- li stranko in gibanje in pokazali, da ni bila pripravljena na delova- nje v spremenjenih razmerah. Uradno vodstvo Slovenske ljudske stranke z I. Šušteršičem na čelu, ki so ga vodili osebne ambicije in ozki verskopolitični intere- si katoličanstva in dinastije Habsburžanov, v prvem razdobju ni iz- koristilo niti priložnosti majhnega preostanka političnih svoboščin in možnosti za vsaj nekaj organizacijskopolitičnega delovanja, kar bi pomagalo ohraniti ugled in vpliv stranke. Usmerjeno je bilo iz- ključno v dokazovanje zvestobe dvoru in dinastiji ter žrtvovanja v korist avstrijskih vladajočih krogov. Vzporedno s takšno politiko je v vrstah klerikalne stranke na zamračeno politično prizorišče vedno močneje stopala druga poli- tična orientacija, ki jo je iz ozadja vodil in usmerjal J. E. Krek in ki je temeljila na ostrem in odločnem odporu dela pripadnikov SLS do politike, ki so jo vodili Šušteršič in njegovi privrženci. Kreko- va struja je uperjala pogled vse bolj proti slovanski Rusiji v iska- nju izhoda spričo nevarnosti, ki jo je čutila v nemškem protestan- 37 tizmu.2 7 Ta drugačna politična usmerjenost v vrstah Slovenske ljudske stranke je pomenila pomemben dejavnik v krizi in sporu znotraj stranke, v katerem je stranka trošila preostali politični po- tencial v času druge polovice svetovne vojne, skoraj do njenega konca. Spor v vodstvu Slovenske ljudske stranke se je pričel že 1912. leta zaradi izvolitve predsednika stranke I. Šušteršiča na položaj deželnega glavarja Kranjske.2 8 To je bil neposreden povod za iz- bruh odkritih nesoglasij znotraj njenega vodstva, medtem ko so re- snični razlogi temeljili v različnih pogledih na vodenje strankine politike, na njen organizacijski ustroj in usmerjenost v razmerju do narodnostnega političnega programa, ki so nastali že v prvih dneh delovanja pri oblikovanju katoliškega gibanja in stranke. Spopad v vodstvu SLS med »starimi« na čelu s Šušteršičem in »mladimi«, ki jih je vodil Krek, se je zaostroval s slehernim voj- nim letom. Šušteršič je kot predsednik deželnega odbora Kranjske, ki so ga podpirali avstrijski vladajoči krogi in njegovi privrženci iz vod- stva Slovenske ljudske stranke, nadzoroval in usmerjal strankine organe in nastope. To je dosezal predvsem s strogim nadzorova- njem izdajateljske politike Katoliškega tiskovnega društva (KTD) in z absolutnim nadzorstvom nad uradnim organom stranke listom SLOVENEC ter ostalim klerikalnim tiskom, ki je kot drugi sloven- ski listi služil avstrijskim vojnim namenom. Takšna izrazita proav- strijska usmerjenost in dejavnost Šušteršičevega vodstva SLS se je po prvih zaletih 1914. leta nadaljevala tudi 1915.—1916. leta v času relativnih vojaških uspehov centralnih sil. Razhajanje med »starimi« in »mladimi« v vodstvu Slovenske ljudske stranke je temeljilo tudi v njihovih različnih pogledih o na- činu vodenja strankine politike in taktike v novih razmerah. Med- tem ko se je Šušteršič s svojimi privrženci opiral na dunajske vla- dajoče kroge in dvor ter računal, da bo z vdanostjo uresničil svoje osebne politične težnje po državnih položajih in v SLS, pa je Kre- 1 7 Dnevnik škofa A. B. Jegliča (Dalje: Jegličev Dnevnik), prepis v arhivu CK ZKS, zapisek s 25. marca 1 9 1 5 . !* Šušteršič je tedaj kot načelnik in predsednik SLS zapustil mesto predsed- nika poslanskega kluba stranke v dunajskem parlamentu (namesto njega so iz- volili A. Korošca) in brez soglasja vodstva SLS odrinil dotedanjega deželnega na- mestnika Kranjske F. Sukljeta ter s pomočjo Dunaja zasedel njegovo mesto. Odtlej je Šušteršič koncentriral vse več oblasti v svojih rokah, tako v SLS kot v dežel- nem zboru Kranjske, kar je privedlo do njegovega spora z »mladimi«. A. B. Jeg- lič, O razdoru v SLS, Ljubljana, 24. novembra 191 7 (letak). Slovenec, 26. no- vembra 1 9 1 7 . 38 kova opozicija, sestavljena iz mladoklerikalnega laičnega razumni- štva in kroga krščanskosocialističnih delavskih voditeljev s Kranj- ske ter tudi vseh klerikalnih vodstev zunaj Kranjske — štajer- skega, goriškega in koroškega2 9 — imela drugačne strateške kom- binacije in ambicije. Predvsem je računala, da bo s pomočjo stran- ke, v parlamentarnem boju, dosegla uresničenje strankinega pro- grama, toliko prej, ker je pričela računati tudi na eventualne spre- membe, ki bi jih prinesel konec vojne. »Mladi« iz Slovenske ljud- ske stranke, zlasti tisti, ki niso živeli na Kranjskem in ki so pred- stavljali radikalno krilo v stranki, so Šušteršiču zamerili med dru- gim to, da ne razume in ne upošteva posebne ogroženosti sloven- skih narodnostnih interesov na Štajerskem in Koroškem, pa tudi njegovo »vojno politiko«, v katero je vse močneje vlekel stranko. V letu 1915. so bile akcije vodstva Slovenske ljudske stranke navidezno še enotne. Krek in Korošec sta skupaj s Šušteršičem so- delovala na sestanku parlamentarne komisije Hrvatsko-slovenskega kluba 4. februarja 1915 v Ljubljani3 0 , zatem v akciji za poslano spomenico papežu v marcu 1915,3 1 na posvetovanjih pri škofu Je- gliču idr. Vendar pa je že v tistem času prišlo do samostojnih in večkrat med seboj nasprotujočih si političnih akcij, po eni strani Šušteršičevih, po drugi Krekovih in Koroščevih. V nasprotju s po- litiko Šušteršiča in njegovih privržencev iz vodstva stranke je Krek, ki je predvideval možnost razpada monarhije, na svojo po- budo poskušal obuditi zveze s hrvatskimi in srbskimi politiki v mo- narhiji, zlasti s tistimi iz parlamentarnih krogov, ne glede na raz- like v njihovi strankarski pripadnosti. Temeljni Krekov motiv v tej zadevi je bila ponovna spodbuda delovanja glede zamisli za ustvaritev jugoslovanske države. V primeri s Šušteršičem je bil Krek po Zagrebu in pravaših obveščen o namenih in politiki jugoslovanskih emigrantskih kro- gov3 2 , to ga je še bolj utrdilo v prepričanju, da je razpad Avstro- » D. Kermauner, O radikalizaciji in demokratizaciji slovenske meščanske po- litike v letu 1917, Dialogi, letnik 3, št. 6. Maribor, 196 7, 30 1 . » Slovenec, 5 . februarja 1 9 1 5 . « vodstvo SLS je po svojih zvezah z italijanskimi socialističnimi poslanci zvedelo, da obstajajo resne Italijanske pretenzije po slovenskem ozemlju, ki naj bi pripadlo Italiji za nagrado za njeno nevtralnost. Zato so Krek, Šušteršič, Jeglič, Mahnič, Dulibič in Vukovič s sestanka v Ljubljani po krškem škofu Mahniču po- slali papežu memorandum, v katerem so ga prosili, naj stori vse, da bi Slovenci in Hrvati ostali skupaj. I. Dolenc, Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku, Cas, Ljubljana, 1 9 2 5 —1 9 2 6 , let. XX. 1 6 9 . 3 1 To Krekovo dejavnost za reševanje jugoslovanskega vprašanja in njegovo politiko so emigrantski jugoslovanski politiki, ki so takrat ustanavljali Jugoslo- vanski odbor, ocenjevali pozitivno in so jo ločili od politike I. Šušteršiča. Na osnovi takih ocen je A. Trumbič pozval Kreka, naj s svojim delovanjem zavaruje 39 Ogrske realna možnost. S svojimi pogostnimi pogovori z jugoslo- vanskimi politiki v monarhiji, zatem s samoiniciativnim odhodom v Zagreb na zasedanje hrvatskega sabora v drugi polovici junija in v začetku julija 1915, z dejavnostjo na prvem (28. oktobra 1915) in drugem (16. decembra 1915) mariborskem sestanku Hrvatsko-slo- venskega kluba ter s številnimi osebnimi stiki ob raznih dogodkih in priložnostih je Krek gradil široko politično podlago sodelovanja jugoslovanskih politikov v boju za uresničenje že prej programira- nih idej o jugoslovanski enotnosti.3 3 V tej zadevi je bil Krek de- ležen popolne podpore ne le svojih pristašev v vrstah Slovenske ljudske stranke, temveč tudi med vodilnimi politiki Starčevičeve stranke prava.3 4 V okviru notranjega spora v SLS je imela ta Kre- kova dejavnost velik odmev. Prav glede aktualizacije jugoslovan- ske ideje, političnega sodelovanja s hrvatskimi in srbskimi politiki v monarhiji ter glede sodelovanja z liberalci iz Narodno napredne stranke je spor med »starimi« in »mladimi« v Slovenski ljudski stranki stopil v novo razdobje. Zaradi vseh teh nesoglasij sta se sredi 1916. leta v vodstvu kle- rikalne stranke okrog Šušteršiča na eni in Kreka na drugi strani oblikovali dve skupini, ki sta pričeli sočasno navzemati podobo po- litičnih nasprotnikov. Že takrat sta začeli boj za pridobivanje svo- jih privržencev, kar je spopad preneslo iz ozkih krogov vodstva na duhovništvo, strankine organizacije in članstvo, zadružno gibanje, prosvetne in druge katoliške organizacije. emigraciji hrbet in veruje v njen patriotizem. Trumbič je namreč najprej v za- četku 1 9 1 5 po Italijanu Luigiju Poganu zahteval od poslanca NNS dr. O. Rybafa v Trstu, naj bi odšli čez mejo tudi nekateri Slovenci, ki naj bi delovali v Jugo- slovanskem odboru, pri tem pa je imel v mislih predvsem Rybafa. Trumbič je zatem po donu Herkulanu Lugerju, katoliškem fratru iz Splita, s katerim se je srečal v Italiji (19.—20. januarja 1915), poslal sporočilo Kreku in v Dalmacijo nad- škofijskemu tajniku prof. Antunu Jagiču, v katerem je prosil, naj katoliški krogi ne bi napadali delovanja jugoslovanske emigracije. Krek je Trumbiču odgovoril pritrdilno, kar pomeni, da »je soglašal z akcijo emigracije«. M. Paulova, Počdtk.y vnijtrniho odboje u Slovlncu a Chorvatu, 2 3 9 . 3 3 Glej obširneje: J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, 5 7 —5 9 , 65; eden od sestankov, na katerem so razpravljali o akciji za ponovno uvedbo parlamentarnega življenja v monarhiji in o možnostih za uresničenje trialistične zamisli, je bila tudi konferenca zastopnikov nenemških strank, ki so jo na pobudo Korošca in čeških politikov iz Kmečke stranke sklicali 1 6 . novem- bra 1 9 1 6 . leta na Dunaju. Konferenci so v imenu SLS prisostvovali Krek, Korošec in E. Jarc, od Hrvatov pa med drugimi tudi V. Spinčič. S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 221; Edinost, 19. novembra 1 9 1 6 . 3 4 Glej obširneje: J. Pleterski, isto, 82, in sl. S. Budisavljevič navaja, na primer, da sta se julija 1 9 1 5 Korošec in Krek sestala v Zagrebu s Starčevičem, Dimovičem in Budisavljevičem. Razpravljali so načelno o skupni akciji in so- delovanju zaradi zedinjenja. Ko so na predlog S. Budisavljeviča govorili o možno- stih zedinjenja vseh jugoslovanskih narodov v monarhiji s tistimi zunaj njenih meja, je Korošec — kot poudarja Budisavljevič — molčal. Budisavljevič sodi zato, da je bil Krek bližji temu gledišču. Archiv československč akademie ved (dalje: ACAV), Osebni fond Milade Paulove (dalje: OFMP), Izjava S. Budisavljeviča. 40 Odkar se je pričela prva svetovna vojna, vse do pred koncem 1916. leta, Šušteršič ni več skliceval izvršnega odbora Slovenske ljudske stranke, temveč je vse posle stranke in dežele reševal v de- želnem odboru Kranjske, kjer je zbral večino svojih privržencev. Prvič se je med vojno izvršni odbor Slovenske ljudske stranke se- stal šele 21. novembra 1916. leta. Na tej seji so poleg notranjega položaja stranke obravnavali tudi stanje v vodstvu SLS v zvezi z nastalim sporom. Izvršni odbor je sklenil, naj SLS vztrajno zahte- va obnovitev parlamentarnega življenja v Avstriji, stranka pa naj v tej zvezi okrepi delovanje za koncentracijo slovenskih političnih strank. Ti dve temeljni vprašanji sta v tem trenutku izražali skup- no zahtevo »starih« in »mladih« v klerikalni stranki, čeprav iz raz- ličnih pobud in namenov. Sestanek izvršnega odbora Slovenske ljudske stranke je sočasno pokazal, da je Šušteršičev položaj v vod- stvu stranke še vedno močan. Po tem sestanku se je spopad v vod- stvu klerikalne stranke še poglobil, vendar se je sočasno pričelo razdobje navideznega in neiskrenega sodelovanja med sprtima sku- pinama.3 5 Konec 1916. leta so v avstrijskem delu monarhije, skoraj tri leta po prenehanju širše dejavnosti političnih strank kot množičnih organizacij, nastale ugodnejše razmere za njihovo delovanje. Aten- tat avstrijskega socialista F. Adlerja na predsednika vlade Stiirg- kha je oktobra 1916 zadel tiste vodilne kroge Avstro-Ogrske, ki so zagovarjali režime vojnih zunajparlamentarnih vlad. Naznanjala se je bližnja obnova parlamentarnega življenja v monarhiji. Smrt ce- sarja Franca Jožefa, absolutnega privrženca dualistične ureditve monarhije v novembru 1916, in prihod cesarja Karla na čelo mo- narhije — slednji se je izrekel proti vračanju k absolutističnim me- todam »Stiirgkhovega sistema« —• sta. opogumila politične kroge in posebej zastopnike slovanskih narodov v okviru monarhije. Položaj, v katerem je bila tedaj Avstro-Ogrska, upoštevajoč vojaški položaj centralnih sil, evropski in svetovni politični in vo- jaški položaj, zlasti še spričo njenega notranjega stanja, je nalagal iskanje drugih poti in možnosti za reševanje obstoječe hude poli- tične krize. Dvor in vlada sta morala manevrirati in sta računala predvsem, da bosta lahko z angažiranjem političnih strank in tako tudi širše javnosti pri delovanju za notranjo utrditev države do skrajnosti izkoristila gospodarske zmogljivosti države za vojne po- K F. Erjavec, n. d., 267; I. Šušteršič, Moj odgovor, Ljubljana 1 9 2 2 , 4 0 2 . 41 trebe in za ohranitev monarhije. Zaradi tega je vlada, ki jo je de- cembra 1916 sestavil Clam-Martinic, pričela uveljavljati bolj sprav- ljivo politiko. Novi cesar Karel je želel po svoji plati čimprej do- seči mir in preurediti monarhijo in je zato poskušal oslabiti vpliv vrhovnega poveljstva na državne zadeve, pokazal pa je tudi razu- mevanje za nasvete, naj bi čimprej končal vojno, reformiral mo- narhijo ter podelil koncesije narodnostnim manjšinam.3 6 Čeprav so bili to še vedno drobni in boječi poskusi, nameni in želje in bi njihovo uresničenje terjalo še dosti časa in bojev, je bila v Avstro- Ogrski dosežena obnova političnega življenja, po katerem so tako dolgo hrepenele politične stranke tlačenih slovanskih narodov. S sprostitvijo političnega življenja se je pričel spopad v Slo- venski ljudski stranki naglo spreminjati v odnosu do položaja Šu- šteršiča in njegovih privržencev. V političnem vrenju pred otvo- ritvijo dunajskega parlamenta stopajo na političnem prizorišču znova v ospredje državni in deželni poslanci Slovenske ljudske stranke, ki so v njenih okvirih vselej veljali za politično elito stran- kinega vodstva. Na sestanku državnih poslancev iz Hrvatsko-slovenskega klu- ba v Gradcu 28. novembra 1916. leta se je pokazalo večje nezado- voljstvo večine poslancev Slovenske ljudske stranke s političnimi stališči I. Šušteršiča in zato so navzlic njegovemu odporu sprejeli predlog o sodelovanju s češkimi politiki, poslanci v dunajskem par- lamentu. Prvi večji javni spopad v širših vrstah SLS je izbruhnil v za- družnem gibanju 30. decembra 1916, po občnem zboru Zadružne zveze. Ta klerikalna zadružna centrala, glavno oporišče gospodar- ske in politične sile SLS, se je tedaj razcepila na privržence Šu- šteršiča in Kreka tako, da je večina zadrug s Kranjske podprla Šu- šteršiča, vtem ko so predstavniki zadrug iz drugih slovenskih pokra- jin izrazili svoje zaupanje Krekovi in Koroščevi skupini.3 7 Spričo tega dogodka ni bilo več mogoče prikrivati pripadnikom stranke in širši javnosti spopada v Slovenski ljudski stranki in zato je uradno glasilo stranke Slovenec 27. januarja 1917 objavilo članek »O spo- rih v SLS«, v katerem je pozvalo sprti struji k pomiritvi v intere- su utrditve stranke in vladavine njene večine. Spopad je sčasoma, zlasti v zvezi z jugoslovanskim programom SLS in vprašanjem maj- 3 8 P. Renouvin, Evropska kriza i prvi svjetski rat, Zagreb 1 9 6 5 , 4 0 2 . 3 7 Tedaj je iz Zadružne zveze, ki je 1 9 1 5 . leta štela 5 9 0 zadrug, izstopilo 1 6 9 članic. Ustanovile so svojo zadružno centralo pod vodstvom Sušteršičevih pri- vržencev, F. E r j a v e c , n. d., 2 6 8 . 42 niške deklaracije in v času deklaracijskega gibanja, prerasel v eno temeljnih političnih vprašanj, ki je segalo v vse dejavnosti kleri- kalne stranke in gibanja v slovenskih deželah. Nastanek notranje- politične krize v vodstvu SLS je za posledico prinesel tudi aktuali- ziranje jugoslovanske misli, njen hitrejši prodor v najširše sloje slovenskega ljudstva. 43 P R V I D E L Stališče Slovenske ljudske stranke do jugoslovanskega zedinjenja in nastanka skupne jugoslovanske države (Od 30. maja 1917 do 1. decembra 1918) I. JUGOSLOVANSKA POLITIKA SLS PRED OBNOVITVIJO PARLAMENTARNEGA ŽIVLJENJA V MONARHIJI. MAJNIŠKA DEKLARACIJA. Oživljanje političnega življenja v slovenskih deželah konec 1916. in v začetku 1917. leta, zlasti po februarski revoluciji v Ru- siji, je bilo v znamenju dejavnosti meščanskih strank za politično koncentracijo ter okrepljenih manifestacij ločevanja med »starimi« in »mladimi« znotraj strankarskih vodstev vseh treh slovenskih po- litičnih strank.1 Narodno napredna stranka vse do 1917. leta ni pokazala znamenj resnejše politične dejavnosti. Toda liberalni po- litiki iz vrst »mladih« so že konec 1916. in zlasti v začetku 1917. le- ta pričeli širšo akcijo za politično koncentracijo jugoslovanskih strank pri reševanju jugoslovanskega vprašanja v monarhiji. Vse krepkeje so se vezali na tajno češko narodnoosvobodilno organiza- cijo Češko mafijo in njene jugoslovanske sodelavce in so s postop- no okrepljenim angažiranjem v 1917. in 1918. letu omogočili nastop slovenske in jugoslovanske tajne organizacije, Jugoslovanske ma- fije, ki je odigrala vidno vlogo v nekaterih političnih dogodkih, ve- zanih na dejavnost jugoslovanskih politikov v monarhiji v zadnjih dveh vojnih letih.2 « O dejavnosti SLS pri politični koncentraciji slovenskih in drugih jugoslo- vanskih strank iz monarhije, o delu njihovih voditeljev pri oblikovanju narod- nostno političnega programa v prvih treh vojnih letih, zatem o razcepu znotraj stranke v zvezi s tem vprašanjem, je doslej največ pisal J. Pleterski, zlasti v objavljenem delu Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Na osnovi novih podatkov (Dunajski državni arhiv, Arhiv Hrvatske, Fond V. Špinčiča idr.) je Ple- terski odkril zveze med slovenskimi in hrvatskimi politiki in razjasnil vlogo in dejavnost J. E. Kreka, A. Korošca, V. Špinčiča, F. Barca idr. v političnih pogovorih glede določanja programa jugoslovanskega zedinjenja. To vprašanje je obdelovala v svojih delih tudi M. Paulova, zlasti v poslednji knjigi Tajni) v-C/bor. ! O Jugoslovanski mafiji, njeni ustanovitvi in delovanju obstajajo izjave nje- nih glavnih pripadnikov, ki jih je 1 9 2 0 . leta zapisala M. Paulova. Izjave so v Arhivu Ceskoslovenskč akademie ved (AČAV), osebni fond M. Paulove (OFMP), fasc. Jiho- slovanska maffia, dali pa so jih: Gregor Žerjav, dr. Janko Hacin, Rudolf Giunio, 47 Liberalni poslanec s Kranjske Vladimir Ravnihar je začel ko- nec 1916. in v začetku 1917. leta pogovore (dopisovanje) o strankar- ski koncentraciji s poslanci Biankinijem, Spinčičem in Vukotičem in se je zavzemal za »složen, konsolidiran in enoten nastop« v du- najskem parlamentu. Trojica slovenskih liberalnih poslancev nam- reč ni bila v dalmatinsko-klerikalnem parlamentarnem političnem bloku (Hrvatsko-slovenskem klubu) in zato so na obeh straneh ču- tili potrebo po sodelovanju. Tudi Šušteršič je poskušal doseči to združitev liberalcev s Hrvatsko-slovenskim klubom in je kazal po- sebno zanimanje za V. Ravniharja.3 Vendar pa sta glavno vlogo pri delovanju za politično koncentracijo Jugoslovanov v monarhiji imela Krek in Korošec, ki sta po ustanovitvi Češkega svaza jese- ni 1916 in po sklepu poslancev Hrvatsko-slovenskega kluba s se- stanka v Gradcu 28. novembra, naj bi čim tesneje sodelovali s Če- hi, začela radikalnejšo in aktivnejšo politiko do Dunaja in si v tej zvezi prizadevala, da bi medsebojno sodelovanje jugoslovanskih po- litičnih strank in skupin postavila na nove temelje. Velik mednarodni politični dogodek v začetku 1917. leta, zna- na nota zaveznikov z 10. januarja 1917, je zbudil v slovenskih poli- tičnih krogih vseh treh strank prvo širšo in resnejšo javno akcijo v vojnem času. Slovenski tisk je besedilo note objavil 13. januar- ja 1917. Ob tej priložnosti je A. Korošec že 16. januarja v imenu Hrvatsko-slovenskega kluba obiskal v Gradcu cesarsko-kraljevega namestnika grofa Clary-Aldringena in ga zaprosil, naj v imenu Slo- vencev sporoči »ustreznim krogom«, da avstrijski Jugoslovani ogor- čeno zavračajo ponudbo antante, da bi jih osvobodila, in želijo svo- jo prihodnost izgrajevati le pod »močno krono Habsburžanov«.4 Vsi pomembnejši slovenski listi so 27. januarja 1917 objavili bese- dilo Koroščeve izjave z dne 19. januarja, naslovljene na ministra dr. Ivan Kavčič in dr. Milko Brezigar. Na temelju teh izjav je M. Paulova napisala o slovenski in Jugoslovanski mafiji celo poglavje in ga objavila v knjigi Tajni/ vijbor, 1 0 6 —11 6 . Po izjavi R. Giunia, člana Češke mafije in enega od ustanoviteljev Jugoslovanske mafije, bi morali po zgledu Češke mafije v Pragi ustanoviti direk- torij Jugoslovanske mafije. Za njene člane so predvideli: G. Žerjava za Slovence, S. Budisavljeviča za Srbe in M. Drinkoviča za Hrvate. ACAV, OFMP, izjava R. Giunia. 4 ACAV, OFMP, izjava V. Ravniharja. 4 Slovenski naroči, 22. in 27. januarja 1 9 1 7 . Slovenski narod je 23. januarja 1 9 1 7 objavil tolmačenje zavezniške note po časniku Manchester Guardian, iz katerega je bilo moč sklepati, da želi antanta razbiti monarhijo. O tem glej obširneje: J. Ple- terski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora 1 9 1 4 —1 9 1 8, 18 1 ; D. Jan- kovič. Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1 9 1 7, godlne, Beograd, 1967, 1 3 —23. , | 48 za zunanje zadeve Czernina, ki je izražala najvišjo stopnjo lojalno- sti do dinastije.5 Podobno izjavo ob zavezniški noti z dne 10. januarja je v ime- nu Slovenske ljudske stranke podal njen načelnik I Šušteršič. Izja- vi Korošca in Šušteršiča naj bi pomagali vladi Clam-Martinica (ki je sicer pripravljala državni udar v korist nemških nacionalistov in proti političnim zahtevam in težnjam slovanskih narodov v monar- hiji),6 da bi pokazala svetu svojo navidezno notranjo trdnost in pri- krila politično in diplomatsko krizo, ki jo je povzročila zavezniška nota. Tudi tokrat, ko je šlo za vprašanje usodnega pomena za kato- liško Avstrijo, so bili vodilni politični krogi v Slovenski ljudski stranki navzlic notranjim spopadom enotni v stališču, da je treba braniti monarhijo. Koroščeva in Šušteršičeva izjava sta pomenili neposredno zavrnitev kakršnegakoli zavezniškega posredovanja gle- de pomoči v boju za osvoboditev in združitev jugoslovanskih na- rodov v Avstro-Ogrski. Odločno odklonilno stališče klerikalnih voditeljev do zavezni- ške note z dne 10. januarja je bilo ena od prvih reakcij te vrste pri Jugoslovanih v monarhiji.7 Tako poudarjena proavstrijska usmeri- tev vodstva SLS v začetku 1917. leta je že od sredine 1915. leta te- meljila v strahu pred antantino »osvobodilno politiko« in njenimi na- meni v odnosu do slovenskega ozemlja v zvezi z londonskim spo- razumom in ozemeljskimi zahtevami Italije.8 Sočasno pa je bila tudi posledica prepričanja, ki je bilo v začetku 1917. dokaj močno, da bo namreč Avstrija, ne glede na izid vojne, ostala država, v ka- teri ne bo posebnih ozemeljskih sprememb, da bodo torej sloven- 5 Glaise — Horstenau, Die Katastrophe, Wien 1 9 2 9 , 103; M. Paulova, Tajni) vQbor, 8 3 . •I. Šušteršič, M oj odgovor, 8 8 —89. Cesar in Clam-Martiniceva vlada sta misel na možnost oktroirane ustave opustila sredi aprila 1 9 1 7 . J. Pleterski, Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora, 184; Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, 8 7 —89. 7 Podobno izjavo proti politiki antante, brez neposredne zveze z njeno noto z dne 1 0 . januarja 191 7, so dali poverjeniki zastopniških klubov Dalmatinskega sabora na seji 1 3 . in 14. januarja 1 9 1 7 , ter A. Horvat v imenu Hrvatske stranke prava (frankovci) v začetku februarja 1 9 1 7 . — O teh izjavah glej obširneje: D. S e - p i č , Italija, saveznici i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8, Zagreb 1970, 1 8 6 . 8 Vstop Italije v vojno na strani antante in nevarnost okupacije slovenskega ozemlja sta vplivala na slovenske politične kroge in zlasti na SLS, da so se še močneje vezali na avstrijski državni okvir. V tej luči je treba ocenjevati tudi dejavnost slovenskih politikov še 1 9 1 5 . leta. Medtem ko so slovenski in hrvatski liberalci še pred sklenitvijo londonskega sporazuma poskušali po Trstu opozoriti jugoslovansko emigracijo na italijanske ozemeljske zahteve, so klerikalni voditelji skupaj z dalmatinskima poslancema Dulibičem in Vukovičem poslali — kot sem že omenil — po posredovanju krškega škofa Mahniča memorandum papežu Piju X., v katerem so ga prosili, naj stori vse, da bi Slovenci in Hrvati ostali skupaj in ohranili svoje ozemlje. Jugoslavicus (F. Erjavec), Borba Slovenaca za Jugosla- vija, Beograd 1 93 4, 33; S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 221. 4 49 ske dežele zaradi avstrijskega neomajnega hotenja po izhodu na Jadransko morje vsekakor v njenih državnih okvirih.9 Marca 1917 pa je še drug pomemben mednarodni dogodek zelo spodbudil začeto politično liberalizacijo in sprožil politično dejav- nost znotraj Avstro-Ogrske. Revolucija v Rusiji, ki je vrgla carski absolutizem, s svojim demokratičnim značajem ni vplivala le na po- litike, temveč tudi na najširše ljudske sloje in njihove obče tež- nje, da bi bila vojna čimprej končana. To ozračje je vplivalo tudi na vodilne politične kroge v monarhiji. Na vse načine so poskušali najti izhod iz hude krize, ki je bila v tem trenutku predvsem poli- tična in socialna. V takšnem ozračju je jugoslovansko vprašanje, skupno s češkimi in poljskimi narodnimi zahtevami, postalo v za- četku 1917. leta eden od najpomembnejših političnih problemov monarhije. Z njegovo aktualizacijo sta sočasno zrasla tudi borbe- nost in revolucionarno razpoloženje slovenskega ljudstva, kar je znatno prešlo na slovenske politične stranke in njihove voditelje. V vrstah Slovenske ljudske stranke je jugoslovansko vprašanje posta- lo temeljni cilj, za katerega se je pričela boriti stranka. Voditelji slovenske ljudske stranke so poskušali prepričati av- strijske vladajoče kroge o pomembnosti jugoslovanskega vprašanja za obstanek monarhije, za njeno notranjo konsolidacijo in izhod iz nastale krize. Člani predsedstva Hrvatsko-slovenskega parlamen- tarnega kluba Krek, Korošec in Spinčič so poskušali med obiskom prepričati predsednika vlade Clam-Martinica, da je napočil trenu- tek za notranjo preureditev Avstro-Ogrske na temeljih trialistične- ga programa. Korošec je ob tej priložnosti poudarjal, da je veliko- srbska misel na jugu monarhije najmočnejša in da se je zaradi nje treba uspešno lotiti reševanja jugoslovanskega vprašanja.1 0 • • V izjavi, ki jo je 1 9 2 0 dal M. Paulovi, je A. Korošec poudaril, da je spome- nica papežu iz 1 9 1 5 . leta med drugim tudi posledica dileme, ki je vladala med voditelji SLS glede vojnega izida že od »njenega začetka«. Vodstvo SLS je sodilo, da bo Avstrija ostala kot država tudi v primeru poraza, čeprav »ne tako velika, kakršna je stopila v vojno«. I. Šušteršič je »najbolj veroval« in »bil trdno pre- pričan« o obstoju Avstrije. Korošec poudarja dalje, da sta v političnih akcijah s Krekom »tavala, da nista vedela« in da so na takšna stališča vplivali posamezni trenutki — »od primera do primera«. Na robu te izjave je M. Paulova zapisala svoj komentar: »Točno!« — ACAV, OFMP, izjava A. Korošca. Pogajanja, ki jih je v začetku 1 9 1 7 imel J. E. Krek z avstrijskimi socialistič- nimi voditelji Rennerjem, Adlerjem in Ellenbognom, ko jih je poskušal pridobiti, da bi podprli jugoslovansko politiko SLS, so Kreka še bolj utrdila v prepričanju, da je možnost razpada Avstrije neresnična. Tedaj je izjavil Prepeluhu, da na razpad Avstrije ». . . danes nihče resno ne misli«. Sočasno je Krek tudi odločno zavrnil eventualno zedinjenje s Srbijo in za razloge navedel njene neurejene no- tranje razmere idr. — A. Prepeluh, » Pripombe k naši prevratni dobi«, Ljub- ljana 193 8, 7 8 . " A . Prepeluh, n . d ., 7 5 . 50 Sestanku katoliških parlamentarnih predstavnikov, ki je bil v ZÜrichu konec februarja 1917. leta, je prisostvoval tudi načelnik SLS dr. I. Šušteršič. Na tem sestanku, sklicanem v zvezi s prizade- vanjem Vatikana, da bi čimprej sklenili mir, se je Šušteršič prav tako zavzemal za sklenitev separatnega miru zaveznikov z Avstro- Ogrsko in poudarjal, da je ohranitev habsburške monarhije tudi v interesu zaveznikov, saj bi njen eventualni razpad pripeljal do kre- pitve Nemčije. V tej zvezi je razvijal tezo o preureditvi monarhi- je na federalistični osnovi in opozarjal, da bi v tem primeru v njej prevladali Slovani, ki so nasprotniki Nemcev in naklonjeni bolj an- tanti. Vendar pa je pomembnejše od teh Sušteršičevih razlag bilo dejstvo, da se je ob tej priložnosti med pogovori, ki jih je imel s katoliškimi politiki iz zavezniških in nevtralnih dežel, seznanil s po- ložajem v Evropi in s perspektivami monarhije. Na pogovorih s francoskimi katoliškimi politiki se je Šušteršiču zdelo, da je Fran- cija naklonjena ohranitvi in krepitvi Avstro-Ogrske in njeni fede- ralizaciji, tako da bi vzpostavili protiutež Nemčiji, ter je o tem po vrnitvi na Dunaj obvestil tudi nekatere slovenske in hrvatske po- slance.1 1 Pred otvoritvijo dunajskega parlamenta so državni poslanci Slovenske ljudske stranke pod vodstvom Kreka in Korošca razpre- dli močno dejavnost za strankarsko koncentracijo jugoslovanskih politikov iz avstrijskega dela monarhije, ker so nameravali zdru- ženi čim močneje nastopiti z zahtevo po reševanju jugoslovanske- ga vprašanja. V tem duhu se je marca, aprila in maja 1917 pričela široka politična akcija pogajanj in iskanja skupnega stališča za koncentracijo. Akcija je dobila kmalu obči pomen, ker so prihaja- le pobude iz vseh strankarskih skupin, tako tistih, ki so že bile sku- paj v Hrvatsko-slovenskem parlamentarnem klubu, kot politikov iz liberalne Narodno napredne stranke in Jugoslovanske socialde- mokratske stranke. Poleg tega sta imela Krek in Korošec že od kon- ca 1916. leta pogovore s hrvatskimi strankami in sta poskušala dose- či z njimi sporazum za skupno akcijo v boju za hrvatsko-slovensko združitev.1 2 Najaktivnejši zagovornik nujnosti politične koncentracije Ju- goslovanov je bil J. E. Krek. S Korošcem sta večkrat potovala v 1 1 M . Skerbec, Pregled novodobnega katoliškega gibanja, II. del, Cleve- land 1 9 5 7 , 61; D. S e p i č , Italija, Saveznici i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8 , 1 9 8 . 1 2 S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 221; O vprašanju koncentracije, zla- sti Krekovih in Koroščevih pogajanj s hrvatskimi strankami pred otvoritvijo dunajskega parlamenta, piše obširneje J. Pleterski, K zgodovini majniške deklaracije, 1 0 2 —1 0 3 . 4 * 51 Zagreb in se pogovarjala z vodstvom Starčevičeve stranke prava in z vodstvom Hrvatsko-srbske koalicije.1 3 Toda medtem ko so Starče- vičevi pravaši in Radičeva Hrvatska pučka seljačka stranka (HPSS) imeli razumevanje za Krekove in Koroščeve politične kombinacije in njihov jugoslovanski program in bili pripravljeni priznati tudi Sr- be v monarhiji ali v jugoslovanski državi, pa je bila Hrvatsko-srbska koalicija izrecno proti kakršnimkoli državotvornim kombinacijam, ki bi zajemale tudi Slovence. Konec 1916. (4. in 5. decembra) in v začetku 1917. leta (18. ja- nuarja) je bil Krek v Zagrebu in je sodeloval pri pogovorih s po- litiki Starčevičeve stranke prava, posebej z dr. A. Paveličem, zlasti zaradi skupne izjave v hrvatskem saboru in v kronskem svetu, s ka- tero bi zahtevali združitev hrvatskega in slovenskega ljudstva. V hrvatskem saboru so 18. januarja 1917 izvolili adresni odbor vseh sabornih strank, v njem pa je zaradi določanja besedila skupne ádrese prišlo do večtedenske razprave. V tej razpravi sta sodelova- la tudi Krek in Korošec.1 4 Vendar pa ta njuna akcija, da bi prido- bila Hrvatsko-srbsko koalicijo za sodelovanje v pripravljanju skup- ne saborske ádrese, ni uspela, kajti koalicija, zlasti njen prvak Sv. Pribičevič, ni hotela sodelovati s slovenskimi klerikalnimi politiki, ker se je »bala trializma«.1 5 Hrvatski sabor je namesto ene skupne ádrese, za katero sta se zavzemala poleg starČevičevcev Krek in Korošec, prejel troje različnih: adreso koalicije (večine), adreso Starčevičeve in adreso Frankove hrvatske stranke prava. Adresa koalicije,1 6 večine hrvatskega sabora (ki jo je saborsko predsedstvo 17. septembra 1917 izročilo cesarju Karlu), je bila v bi- stvu izraz lojalnosti koalicije do dinastije in monarhije, usmerjena prej k nastajanju neodvisnosti Hrvatske kot pa širše jugoslovanske državne skupnosti. Po tej plati je koalicijska adresa pomenila tudi 1 3 Krek je — po pripovedovanju dr. A. Paveliča, ki je zaradi bolezni M. Star- čeviča že 1 9 1 6 . leta postal dejanski vodja Starčevičeve Hrvatske stranke prava — v Zagrebu predložil Stranki prava in Hrvatsko-srbski koaliciji, naj bi se bodoča jugoslovanska država vezala na ogrski del monarhije, kar bi predstavljalo t. i. subdualizem. M. Paulova, Tajni/ vi/bor, 1 0 0 —1 0 1 . 1 1 A CA V, OFMP, izjavi A. Paveliča in X . Lorkoviča: M. Paulova, Tajni/ vi/bor, 1 0 0 . V izjavah A. Paveliča in I. Lorkoviča ter zlasti A. Korošca, na katere se opira M. Paulova pri opisovanju Krekovih in Koroščevih pogajanj s politiki v Zagrebu, niso vsi podatki, ki jih navaja Paulova. O potovanjih Kreka v Zagreb pozimi 1 9 1 7 je pisala M. Paulova tudi v svoji knjigi Jihoslovansky odboj a češka maffie, Dil I, Praha 1 92 8, 1 1 8 —11 9 . 1 5 ACAV, OFMP, Izjava I. Lorkoviča. Svetozar Pribičevič, ki se je komaj vrnil iz konfinacije, po izjavi Lorkoviča »ni hotel niti slišati za Slovence«. V njegovi izjavi, ki jo je zapisala M. Paulova, je navedel za razlog takšnega stališča dobe- sedno »bojazen pred trializmom«. Drugih razlogov, ki jih je dodala M. Paulova v knjigi Tajni) vi/bor, str. 101., ni najti v dokumentih, ki jih je navedla in upo- rabila. F. S i š i č , n. d., 8 5 —8 8 . 52 resen udarec politiki jugoslovanske emigracije krog Jugoslovanske- ga odbora.1 7 Adresa koalicije je sočasno izražala tudi odpor do pri- zadevanja starčevičevcev ter Krekove in Koroščeve smeri v Sloven- ski ljudski stranki za reformo monarhije v duhu državnopravne združitve vseh Jugoslovanov na njenem ozemlju. V svojem politič- nem konceptu je bila za ohranitev dualizma in je izražala popol- no nezanimanje za kakršnokoli skupno državno kombinacijo s Slo- venci. Navzlic opozarjanju na hrvatsko državno pravo kot temelj združitve hrvatskih pokrajin adresa koalicije sploh ne omenja Slo- vencev, v tem pa se bistveno loči od adrese Starčevičeve Hrvatske stranke prava. Koalicijska in milinovska adresa nista upoštevali tu- di Srbov v monarhiji kot enakopravnega nacionalnega dejavnika. Adresa Frankove Hrvatske stranke prava, ki je imela sicer do- bre odnose s Šušteršičevo skupino v SLS, prav tako ni zahtevala državnopravne združitve s Slovenci, vendar pa jo je dopuščala v posebni formulaciji.1 8 Kar zadeva adreso starčevičevcev, je - — ka- kor poudarja J. Pleterski: »Po okoliščinah svojega nastanka in po namenu njenih avtorjev in po osnovnih potezah njenih državnoprav- nih zahtev ... neposredna predhodnica majniške deklaracije Jugo- slovanskega kluba. Pomembna je po svoji neuresničeni zamisli, da bi to morala biti skupna izjava vseh strank v hrvatskem saboru. Pomembna po tem, da so v njenih formulacijah sodelovali sloven- ski predstavniki Krekove in Koroščeve smeri«.1 9 Pomemben vpliv na politiko Slovenske ljudske stranke na Du- naju v prvi polovici 1917. leta je imelo tudi sodelovanje Korošca in Kreka ter tudi liberalnih političnih prvakov s češkimi politiki. Eden od pomembnejših dogovorov jugoslovanskih in čeških politi- kov je bil posvet o nacionalnopolitičnih vprašanjih predsedstva Hrvatsko-slovenskega kluba in Češkega svaza 7. marca 1917 na Du- naju. Oba kluba sta ob tej priložnosti »najbolj odločno zavrnila za- htevo nemških strank po oktroiranju nemških nacionalnih želja«.2 0 1 7 D. J a n k o v i 6 , n. d., 1 2 0 . 1 8 Hrvatska, 5 . marca 1 9 1 7 . Hrvatska stranka prava (Frankovska) zahteva v svoji adresi združitev Hrvatske, Slavonije, Dalmacije, Bosne in Hercegovine, Istre, Medmurja in Reke v »eno samostojno državno telo« pod Habsburžani in v monar- hiji, ter poudarja, da so »Slovenci z jasnimi izjavami dali izraz občutka in pre- pričanja, da so nedeljiv del hrvatsko-slovenskega naroda in da je hrvatska državna misel in težnja po zedinjenju sočasno tudi njihova lastna misel«. D. S e p i č , Italija, Saveznici i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8, 1 9 7 . 1 9 J. Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, 99. Isto trdi tudi D. Sepič, ki sodi, da se istovetnost stališč v adresi starčevičevcev in stališč Hrvatsko-slovenskega kluba na Dunaju zrcali tudi v zahtevi po zedinjenju Hrva- tov in Slovencev, ki so jo predstavniki tega kluba predložili 9 . marca 1 9 1 7 . Clam — Martinicu. D. Sepič, n. d., 1 9 8 . 2 8 F. E r j a v e c , n. d., 2 2 4 . 53 Po najnovejših podatkih2 1 je Korošec že na tem sestanku napove- dal, da se bodo tri skupine jugoslovanskih poslancev pred sklica- njem kronskega sveta združile v eno zvezo in da so priprave in do- govori v tej zvezi že opravljeni (v resnici so se komaj pričeli — M. Z.). Dalje je Korošec za »edino bazo« za koncentracijo označil obrambo obstoječih »nacionalnih pravic« in poudaril, da imajo po- slanske skupine o drugih vprašanjih različna stališča. Sklicujoč se na zapiske V. Spinčiča, ki je bil poleg Korošca in Kreka na tem sestanku, navaja M. Paulova, da je Korošec v svojih izvajanjih zahteval, naj bi delovali v duhu »istih pravic vseh naro- dov«, vendar pa tudi za »nadaljevanje monarhije«. Češki svaz je hvalil zaradi njegovega »avstrijskega stališča«, program Hrvatsko- slovenskega kluba pa je postavil v naslednje okvire: »Čehi so nam tako dali osnovo za naše nadaljnje delo. To osnovo predstavljata državna ideja in zvestoba državi. Na tej osnovi moramo zdaj trdno stati.«2 2 Po sestanku 7 . marca so objavili skupno izjavo Čehov in Jugoslovanov, v kateri so poudarjali soglasje in enotnost v glediščih obeh klubov. Pred otvoritvijo dunajskega parlamenta je bilo še nekaj sestan- kov zastopnikov čeških in jugoslovanskih državnih poslancev. Na zasedanju predsedstva Češkega svaza in češke parlamentarne ko- misije 26. in 27. aprila 1917 so sprejeli sklep, da je treba še bolj poglobiti sodelovanje s Hrvatsko-slovenskim klubom.2 3 M. Paulo- va ocenjuje rezultate teh češko-jugoslovanskih pogovorov z dne 7. marca tako, da poudarja, kako so Jugoslovani, torej Krek, Ko- rošec in Spinčič, imeli »celovito državno zasnovo za preureditev Avstrije« in so bili v tej zadevi pred Čehi.2 4 !1 A CA V. OFMP. Zapisnik s skupne seje predsedstva Češkega svaza in pred- sedstva HrvaTsko-slovenskega kluba z dne 7 . marca 1 9 1 7 v poslopju parlamenta na Dunaju. ! ! M. Paulova, Tajni) vyb or, 1 4 3 —144. M. Paulova na str. 5 5 2 —5 5 5 objavlja troje dokumentov s tega sestanka, ki je bil 7. marca 1 9 1 7 . Poleg omenjenega za- pisnika s tega sestanka in zapiska V. Spinčiča je priložila tudi poročilo pred- sedstva Češkega svaza s 1 5 . marca 1917., poslano Češki parlamentarni komisiji. Tl dokumenti so pomembni viri za preučevanje politike Cehov in Jugoslovanov in za njihovo medsebojno sodelovanje. !J Pravo Lidu, (Praha), 28. aprila 1 9 1 7 . “ M. Paulova, Tajni) vijbor, 14 3 . D. šepič opozarja, da so dogodki v za- četku 1 9 1 7 , zlasti februarska revolucija v Rusiji, prinesli za posledico tudi prepri- čanje, da je mir z zavezniki na obzorju in da bodo monarhijo preuredili na federalističnih temeljih. Med slovenskimi in hrvatsklmi strankami v avstrijskem delu monarhije je »bilo vse manj privržencev trialistične rešitve zaradi solidarnosti z drugimi slovanskimi narodi, zlasti s Cehi, pa tudi zato, ker so rešitev jugoslo- vanskega vprašanja smatrali za mogočo le, če pride do obče ustavne reforme. Sodelovanje s Češkim svazom je pustilo sled na glediščih slovenskih in hrvatskih politikov, tako da niso več gledali na jugoslovansko vprašanje ločeno od češkega in tudi ne ukrajinskega in poljskega . . .« in so se vse bolj usmerjali k monarhiji, sestavljeni iz petih državnih enot. D. Š e p i č , n. d., 1 9 9 . 54 Aprila in maja 1917 so bili poglavitni politični pogovori med jugoslovanskimi politiki. Dunaj je postal središče intenzivne poli- tične akcije slovenskih in nemških političnih strank in skupin. Po- litika Narodno napredne stranke A. Kramer in G. Žerjav sta bila dobro povezana s Češko mafijo in sta kot pripadnika njenega jugo- slovanskega dela vzdrževala stike s političnimi krogi v Zagrebu, ki so imeli zveze z Jugoslovanskim odborom. Aprila 1917. leta sta ime- la Kramer in Žerjav v Gradcu sestanek s članom Jugoslovanske ma- fije M. Brezigarjem in ob tej priložnosti so sklenili, da je treba voditi aktivnejšo jugoslovansko politiko na Dunaju za uresničenje kon- centracije jugoslovanskih strank in podpreti iz središča (Dunaja) akcijo jugoslovanske politične emigracije.2 5 Približno v istem času (marec—april 1917) je na Krekovo pobudo prišlo na Dunaju tudi do sestanka in pogovora med Krekom in liberalnim prvakom Ravni- harjem. Načelno sta se sporazumela, naj bi, »ne glede na obliko« in »ne glede na program«, ustvarili skupni parlamentarni klub.2 6 Krek se je v aprilu po A. Kristanu poskušal približati Jugoslovanski so- cialdemokratski stranki s predlogom, da bi Krekovi krščanski soci- alisti in socialdemokrati iz JSDS skupno nastopili proti Šušteršiče- vi skupini v Slovenski ljudski stranki. V tem smislu je JSDS pri- pravila tudi poseben načrt za skupno akcijo.2 7 Po izjavi, ki jo je dal Smodlaka M. Paulovi 1920. leta,2 8 je J. E. Krek v prvi polovici maja 1917 na Dunaju povabil J. Smodlako na pogovor in k sodelovanju ter obrazložil svoje povabilo z beseda- mi: »Sklican bo parlament, bodimo složni. Bližajo se zgodovinski dogodki.« Smodlaka je sprejel to Krekovo vabilo in po svoji stra- ni vplival, da bi zgladili prejšnja nesoglasja, ki so temeljila na nju- nih povsem nasprotnih političnih nazorih: Krek je bil katoliški du- hovnik, vodja klerikalne SLS, ki se je borila za trializem, Smodla- ka pa voditelj liberalnih sil in protiklerikalnega boja v Dalmaciji, navdušen srbofil in po prepričanju čisti Jugoslovan.2 9 Na dogovor- jeni sestanek so prišli Krek z V. Spinčičem in Smodlaka z dr. Mel- kom Čingrijo. Ob tej priložnosti, 6. in 7. maja 1917, so sklenili, da bodo ustanovili skupni parlamentarni klub in ob otvoritvi dunajske- 1 5 ACAV, OFMP, Izjava G. Žerjava. » ACAV, OFMP, izjava V, Ravniharja. Aprila se je Krek sestal tudi s Članom vodstva Narodno napredne stranke A. Kramerjem in se z njim prav tako spora- zumel o sodelovanju pri ustvarjanju skupnega kluba. ACAV, OFMP, Izjava A. Kra- merja. 1 7 H. Tuma, Iz mojega življenja, 3 6 3 —3 6 4 . »A C A V . OFMP, izjava dr. Josipa Smodlake 1920; M. Paulova, Tajni) ujjbor, 2 3 6 —2 3 7 . » M. Paulova, n. d., 236. 55 ga parlamenta nastopili s programsko izjavo v imenu na novo usta- novljenega kluba. Dalje so se domenili, da bodo novi klub imeno- vali Jugoslovanski klub, ki naj bo »vzporednica« Jugoslovanskemu odboru v tujini. J. Smodlaka je tedaj za pogoj za sodelovanje s Slo- vensko ljudsko stranko zahteval, da morata biti v programski izja- vi zastopani dve misli: 1 . da so Slovenci, Hrvati in Srbi en narod; 2. da imajo pravico »sami upravljati svojo usodo«. Krek je sprejel Smodlakove pogoje, vendar pa je sočasno izra- zil bojazen, da bo Šušteršič, »ki noče skupnega doma s Srbi«, na- sprotoval takšnim odločitvam. V tej zvezi so določili, naj dalmatin- ski poslanci prepričajo Šušteršiča o utemeljenosti sprejetja Smo- dlakovih pogojev; to je uspelo M. Čingriji. V resnici pa Šušteršič praktično ni imel skoraj nobenega deleža v akcijah Slovenske ljud- ske stranke v zvezi s sprejetjem programa majniške deklaracije.3 0 Pogovori med Smodlako, Čingrijo in Krekom so se nadaljevali maja. Politični dogovori med jugoslovanskimi politiki na Dunaju so potekali posebno živahno v drugi polovici maja 1917. leta. Spinčič in Laginja sta se pogovarjala z Ravniharjem in Ribarjem, ta dva pa s Smodlako in Čingrijo itd. Vsi pogovori so vsebovali obeležje razumevanja in strpnosti ter željo po enotni politični akciji. Sočasno so tudi dunajski politični krogi posvečali jugoslovanskemu vpraša- nju vse večjo pozornost. Izkoristili so sleherno ugodno priložnost, da bi pred obnovitvijo parlamentarne dejavnosti raziskali razpolo- ženje in namene jugoslovanskih politikov, zlasti tistih iz avstrijske- ga dela monarhije, in poskušali z vsemi silami vplivati na njihovo politično dejavnost in usmerjenost. Ena od teh akcij raziskovanja političnega razpoloženja med Jugoslovani je bilo tudi povabilo Av- strijskega političnega društva (Österreichische Politische Gesell- schaft), bližnjega dunajskim vladajočim krogom, poslano hrvatskim in slovenskim strankam ter bosanskim in hercegovskim politikom,3 1 naj bi razpravljali o jugoslovanskem vprašanju. V resnici je šlo za poskus, da bi od predstavnikov avstro-ogr- skih Jugoslovanov dobili podporo (izjavo) za avstro-ogrsko aneksi- jo Srbije in Črne gore. Krek in Korošec sta v imenu SLS odločno “ ACAV, OFMP, izjava Smodlake, 1 9 2 0 . 1 1 Avstrijska politična družba je na pogovore o jugoslovanskem vprašanju od bosansko-hercegovskih politikov povabila dr. J. Sunariča in po njem dr. Bašaglča, dr. Hrasnico, dr. Karamehmedoviča, dr. Dimoviča in odvetnika Miliča iz Banja Luke. Vendar pa so vsi zavrnili povabilo, da bi šli na sestanek na Dunaj. H. K a - p i d ž i č , Austrougarska politika u Bosni i Hercegovini i jugoslovensko pitanje za prijeme prvog svjetskog rata, Godišnjak istorijskog društva Bosne i Hercego- vine, god. IX, Sarajevo 195 8, 23. 56 nasprotovala hotenjem, da bi Srbijo in Črno goro priključili k mo- narhiji. Pred napovedano konferenco socialistov v Stockholmu avgusta 1917 so v Avstrijskem političnem društvu računali, da bi med dru- gim z razpravljanjem o možnostih za reševanje jugoslovanskega vprašanja lažje prišli v Stockholmu do pozitivnih tez za pričakova- no mirovno konferenco. 3 2 Na sestanku, ki je bil na Dunaju 19. ma- ja 1917. leta, so prisotni slovenski (Krek in Korošec) in hrvatski po- litiki, pri slednjih predvsem manj pomembne politične osebnosti, ker so starčevičevci in koalicija zavrnili sodelovanje, soglasno spre- jeli resolucijo, v kateri poudarjajo, da je brezpogojna nujnost za sklenitev miru »zadovoljiva rešitev balkanskega vprašanja« v smi- slu združitve hrvatskega in slovenskega ljudstva »pod žezlom Habs- buržanov v eno v vsem avtonomno državnopravno področje« na te- meljih »uveljavljanja enakosti med združenim hrvatskim kralje- stvom in Ogrsko«.3 3 Programski koncept tega dokumenta je bil tu- di izraz jugoslovanskega programa Slovenske ljudske stranke, ki sta ga v tistem trenutku zastopala Krek in Korošec. Vendar pa re- solucija ni izražala razmerja Krekovega in Koroščevega odnosa do Srbov v monarhiji. Odločno je poudarjala le sklep, da je jugoslo- vansko vprašanje treba uresničiti izključno v okvirih monarhije.3 4 3 2 I v a n o v (M. Dežman), Jugoslovensko pitanje, Zagreb 1 9 1 8 , 5 6 —57; B. S t u 111, Od Majske deklaracije do januarskog memoranduma Jugnsloven- skog kluba (prilog historiji 1918-te u našim krajevima), Pregled, Sarajevo 1 9 5 8 , 9. knj. II, 183; naj popolne j e o sestanku; M. Paulova, Diplomaticka hra o Jihoslovany za svetove välky, Praha 12 3 , 9 8 —105; D. Lončar, Politično življe- nje Slovencev, Ljubljana 192 1, 9 9 —1 0 0 . 3 1 I v a n o v (M. Dežman), n. d., 5 6 —57; o tem sestanku, ki je bil prirejen v organizaciji urednika lista Armee-Zeitung K. Danzerja, obširneje poroča (in pri- naša besedilo resolucije) tudi praško glasilo Češke agrarne stranke Venkov v šte- vilki z dne 2 0 . maja 1 9 1 7 . List poudarja, da so nemški politični krogi »nenadoma začutili potrebo«, da bi razpravljali o jugoslovanskem vprašanju v Avstro-Ogrski. Podobno je zadevo ocenil 1 9 2 0 . tudi A. Kramer. ACAV, OFMP, izjava A. Kramerja. — H. Kapidžlč pa po šifrirani brzojavki J. Sunariča ministru Burianu z dne 1 4 . maja 1 9 1 7 . (Državni arhiv v Sarajevu, Zajedničko ministarstvo finansija, Prä- sidial BiH, No. 5 1 7 / 1 9 1 7 ) trdi, da do tega sestanka na Dunaju 1 9 . maja 1 9 1 7 . leta ni prišlo, »ker so tudi drugi politiki zavrnili, da bi mu prisostvovali«. H. K a - p i d ž i č , n. d., 23. Gre za neobveščenost J. Sunariča, ker je pisal 14. maja, se- stanek pa je bil 1 9 . maja 1 9 1 7 . 3 1 Na tem sestanku slovenski in hrvatski politiki niso bili pripravljeni v novo jugoslovansko državo vključiti tudi Srbe, »sovražnika v lastni hiši, ki jih presega po številu«. V resnici pa je bil pravi namen tega sestanka povedati z resolucijo silam antante, da lahko južni Slovani svoje narodnostne zamisli uresničijo v okviru Avstro-Ogrske. D. Jankovič, n. d., 1 2 2 . — D. Žepič poudarja, da je bilo na omenjenem sestanku »videti, da hrvatski in slovenski politiki zavračajo kot nerealno in škodljivo misel o nastanku velike južnoslovanske države pod žezlom Habsburžanov skupaj s Srbijo in Črno goro, za katero so se zavzemali kon- servativni vojaški krogi na Dunaju, in da zahtevajo nastanek velike hrvatske države, v katero bi prišle vse južnoslovanske dežele Avstro-Ogrske na osnovi ena- kosti z Madžarsko«. D. S e p i č , n. d., 20 0 . 57 Svoje razmerje do Srbov v monarhiji so voditelji Slovenske ljudske stranke jasno izrazili med sprejemom pri cesarju Karlu 21. maja 1917. leta, na prvem tovrstnem obisku, odkar je obsta- jala monarhija. Le dva dni po resoluciji s sestanka Avstrijske- ga političnega društva sta se Krek in Korošec izrekla za sprejem Srbov v monarhiji kot enakopravnega narodnostnega partnerja v skupni jugoslovanski državi. V nasprotju s Šušteršičem ter stališči starčevičevcev in koalicije sta vse bolj spoznavala nujnost sodelo- vanja s Srbi iz monarhije, predvsem s tistimi iz njenega avstrijske- ga dela, kamor ju je najbrž poleg drugega vodil še realističen ra- čun, da bosta potrebovala tudi podporo srbskih poslancev v dunaj- skem parlamentu; to je bilo nasploh v soglasju s koncentracijo ju- goslovanskih političnih sil, ki sta jo spodbujala in vodila. Dvaindvaj- setega maja so se voditelji SLS v okviru delegacije Hrvatsko-slo- venskega kluba pogovarjali s predsednikom vlade Clam-Martini- cem,3 5 ki je poudarjal pomen jugoslovanskega vprašanja za polo- žaj Avstrije, vendar pa v tej zvezi ni dopuščal nobenih reform, do- kler bo trajala vojna. Pogovori, ki jih je imel Krek z J. Smodlako, V. Spinčičem, M. Čingrijo, V. Ravniharjem in drugimi politiki aprila in maja 1917, so nedvomno vplivali na Krekove in Koroščeve poglede in stališča do Srbov v monarhiji. J. Smodlaka poudarja, da je Krek — čeprav katoliški duhovnik — med vojno nedvomno doživel veliko evolucijo glede naziranja o jugoslovanskem zedinjenju. Smodlaki se je že med njegovimi prvimi pogovori s Krekom maja 1917 zdelo, da bi bil Krek, če bo nujno, zaradi uresničenja jugoslovanske ideje pri- pravljen tudi na to, da bi se zavzemal za jugoslovansko državo brez Habsburžanov.3 6 Maja je v vrstah »mladih« v liberalni Narodno napredni stran- ki vzniknila zahteva po zamisli, naj bi stranka nastopila v javno- sti s programsko deklaracijo, ki bi predstavljala »izraz narodnih te- ženj« in sočasno programsko usmeritev za delovanje liberalnih po- 35O tem glej obširneje: D. geplč, n. d., 20 1 , ki po zapiskih V. Spiniiča opisu.ie ta sestanek in stališče Clam-Martinica do jugoslovanskega vprašanja. 5 8 ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake; M. Paulova, Tajny vijbor, 237. J. Smodlaka se je v tem svojem vtisu očitno zmotil. Krek je bil prav eden od tistih politikov, ki je (prepričan o možnosti preureditve monarhije, o njeni de- mokratizaciji, neodvisnem položaju Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov v monarhiji v okviru jugoslovanske državne skupnosti) poskušal ob sleherni pri- ložnosti dinastijo in vladajoče vrhove opozarjati na nujnost notranjih sprememb prav zaradi interesov Habsburžanov in monarhije. Krek je to svojo zamisel ob- razložil neposredno tudi cesarju Karlu, ko je bil 2 1 . maja 1 9 1 7 skupaj s Šušteršičem, Korošcem in Spinčičem povabljen v avdienco. I. Dolenc, Razvoj jugoslovan- ske mistl pri Kreku, Cas, Znanstvena revija Leonove družbe, letnik XX, Ljubljana 1 9 2 5 —192 9, 1 7 1 . 58 slancev v dunajskem parlamentu. Takšno izjavo je sprejel izvršni odbor NNS 24. maja 1917. leta na svojem zasedanju v Ljubljani in objavili so jo 25. maja 1917. leta v strankinem glasilu Slovenskem narodu. Izjava je nalagala poslancem, naj se v parlamentu zavza- mejo za zedinjenje in samostojnost »vsega našega naroda« v okviru monarhije na narodnostnem načelu. Ta izjava je vplivala tudi na določanje programa majniške deklaracije. Po trditvi V. Ravniharja so na sestanku izvršnega odbora Na- rodno napredne stranke razpravljali tudi o vprašanju pobude gle- de sprejetja izjave v dunajskem parlamentu in sprejeli stališče, naj bi liberalni politiki prepustili pobudo voditeljem Slovenske ljudske stranke, navzlic temu da »klerikalcem niso posebno verjeli«. Libe- ralci so analizirali politični položaj in ocenili, da vodstvo SLS pod nobenim pogojem ne bi sprejelo vodilne vloge Narodno napredne stranke pri sprejetju programske izjave. Zato so voditelji NNS sklenili: klerikalci naj vodijo, »samo da bi se uresničila« akci- ja za sprejetje izjave. Ravnihar v tej zvezi pojasnjuje, da je s tem Krek dobil in »imel dejansko in formalno pobudo«. Ravnihar ob koncu opozarja tudi na pomen izjave izvršnega odbora NNS z dne 24. maja 1917 in poudarja, da je pomenila osnovo za pogajanja slo- venskih liberalcev z Dalmatinci (Smodlako in Čingrijo, torej z Na- rodnim klubom), ki so v celoti sprejeli izjavo liberalcev in so se na temelju njenega programa sporazumeli, da se bodo združili s Hr- vatsko-slovenskim klubom.3 7 Vendar pa je vse to bilo še vedno le načelno soglasje in še nobeni stranki ni bilo jasno, kakšna bo do- končna programska osnova za politično zbiranje. Dan po sestanku izvršnega odbora Narodno napredne stranke, 25. maja 1917, je bil najbrž zaradi tega tudi podoben sestanek iz- vršnega odbora Slovenske ljudske stranke. Šušteršiču je ob tej pri- ložnosti uspelo, da so izglasovali resolucijo o nadaljnjih političnih nalogah stranke, v kateri so poudarjali štiri najpomembnejša vpra- šanja: združitev Slovencev in Hrvatov v enotno državno celoto v okviru habsburške monarhije; delovanje za enotnost vseh sloven- skih in hrvatskih političnih strank; širjenje narodnostnih pravic in demokratizacija javnega življenja, in slednjič, uresničenje svetov- nega miru v soglasju z zahtevami Avstrije in cesarja Karla.3 8 Srbe so izključili iz monarhije v besedilu resolucije SLS v tistem tre- nutku le po zaslugi Šušteršiča in njegovih somišljenikov, ki so pred- 1 7 * 1 7 A CA V, OFMP, Izjava V. Ravniharja. !B Slovenec, 26. maja 1 91 7. 59 stavL jali močnejšo skupino v izvršnem odboru stranke. Vendar pa ne glede na to ostaja dejstvo, da ta izjava uradnega vodstva SLS z dne 25. maja ter prav tako adresa Starčevičeve opozicije v Hrvat- skem saboru z dne 22. februarja 1917 še vedno nista vključevali Sr- bov iz monarhije kot enakopravnega narodnega dejavnika v na- rodnostnoosvobodilnem boju jugoslovanskih narodov v monarhiji. To vprašanje so rešili šele neposredno pri določanju besedila maj- niške deklaracije. Pri ocenjevanju politike vodstva Slovenske ljudske stranke, ta- ko njegovega dela krog Šušteršiča kot skupine klerikalcev krog Kreka in Korošca, v prvih mesecih 1917. leta, ko je šlo za jugoslo- vansko vprašanje, njegovega oklevanja pri določanju stališča do Sr- bov v monarhiji in naglih obratov pri drugih podobnih vprašanjih, je treba poleg omenjene note zaveznikov z dne 10. januarja 1917 upoštevati tudi Wilsonovo izjavo za mir brez posrednikov (22. ja- nuarja 1917), predvsem pa dejstvo, da v tistem razdobju nihče od klerikalnih politikov pa tudi največji del drugih jugoslovanskih po- litikov, s katerimi so sodelovali, ni resno verjel v propad Avstro- Ogrske. Prav tiste čase se je krepilo prepričanje, da bo moč doseči preureditev monarhije, ki bi Slovencem z naslonitvijo na Hrvate omogočila neodvisen nacionalni obstoj.3 0 Kasneje je Korošec pojasnjeval, da ga je (in najbrž tudi dru- ge — M. Z.) takrat najbolj težilo vprašanje, kdo bo zmagovalec v vojni. Verjeli so, da bo Avstrija ostala, in to vprašanje je veljalo vse do trenutka, ko je Amerika stopila v vojno lv~začetku decem- bra 1917) in je kmalu zavladalo »splošno prepričanje, da bodo cen- tralne sile propadle in da bo Avstrija likvidirana. Od tistega časa je bila naša politika zavestno drugače usmerjena«.4 0 V nedatiranem pismu Janku Brejcu je Korošec poudarjal, da so bili ne le Šušter- šič in njegovi privrženci, temveč vse slovenske stranke, vključivši tudi Krekovo smer v Slovenski ljudski stranki, v 1917. letu iskreno lojalni v razmerju do dinastije in monarhije.4 1 Korošec je tako do- kaj objektivno ocenil politično ozračje med slovenskimi in jugoslo- 9 S9J. Pleterski, K zgodovini majniške deklaracije, 1 1 6 . ‘“ S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 22 4 . « Zapuščina F. Erjavca, rokopis: 22 let Jugoslavije, Ljubljana 1 9 4 1 , str. 4. Na- rodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana (NUK); J. Smodlaka potrjuje Koroščevo razlago, ko govori o tem vprašanju. Smodlaka označuje v intervjuju z M. Paulovo Korošca in Kreka za politični osebnosti in navaja, da je bil Krek razumen in ideji vdan človek velikega duha. Hvali tudi G. Žerjava, medtem ko za Korošca poudarja, da je bil politični trgovec, figurant, nobena individualnost, vendar spo- soben kot »reprezentant«. V zvezi s Koroščevim stališčem do dinastije poudarja Smodlaka. da je bil le-ta »iskreno lojalen Karlu do sredine 191 7. leta«. ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake 1 92 0. 60 vanskimi politiki na Dunaju in opozoril na njihovo opredelitev; to velja vsaj za njihova naziranja v razdobju prve polovice 1917. le- ta. Takšna prepričanja so bila odsev dejanskega političnega in vo- jaškega položaja v monarhiji in Evropi4 2 ter so bila na ravni reali- stične politike, ki je označevala jugoslovanske politike v monarhiji in zlasti voditelje Slovenske ljudske stranke. Na Dunaju so se 29. maja 1917. leta na pobudo parlamentar- nih voditeljev Slovenske ljudske stranke sestali slovenski, hrvatski in srbski poslanci v dunajskem parlamentu, da bi se dogovorili o besedilu skupne izjave, ki naj bi jo v soglasju s prejšnjimi pogaja- nji 30. maja sporočili parlamentu. Po sklepih, sprejetih na sestanku Hrvatsko-slovenskega kluba z dne 28. novembra 1916 in na kasnej- ših pogajanjih med političnimi strankami, so se 29. maja zbrali dr- žavni poslanci v dunajskem parlamentu iz vseh jugoslovanskih klu- bov: Hrvatsko-slovenskega, Dalmatinskega in Narodnega kluba, ter tudi dva liberalna poslanca — dr. Ravnihar in dr. Rybar, ki ta- krat še nista bila člana nobenega od teh klubov. Glavno vlogo na tem sestanku, v razpravi, ki je tekla v zvezi z določanjem besedila skupne deklaracije in ustanovitve skupnega kluba, je imela Sloven- ska ljudska stranka, A. Korošec in posebno J. E. Krek, ki je iz oza- dja, po Korošcu, odločilno vplival na potek pogajanj in njihove re- zultate.4 3 Na dopoldanski plenarni seji 29. maja so razpravljali o spojitvi vseh treh parlamentarnih klubov v skupnega, o imenu klu- ba, njegovi notranji organizaciji ter poslovniku za njegovo bo- doče delo. 42O mednarodnih političnih okoliščinah v prvi polovici 191 7, ki so vplivale na jugoslovansko vprašanje in neposredno na sprejetje majniške deklaracije, glej obširneje: D. Sepič, n. d., 1 8 9 —197; D. Zivojinovič, Amerika, Italija In nastanek Jugoslavije 1 9 1 7 —1919, 1 0 9 —11 5 , kot tudi dela, ki sta jih koristila. « O nastanku, pomenu in političnih značilnostih majniške deklaracije v jugo- slovanskem in tujem zgodovinopisju je bilo v več kot 5 0 minulih letih napisanih mnogo del. Avtorji, ki so pisali o majniški deklaraciji (M. Dežman, A. Ušeničnik, H. Tuma, A. B. Jeglič, J. Krek, A. Korošec, I. Šušteršič, F. Erjavec, A. Prepeluh, D. Lončar, F. Suklje, X . Lah, J. Brejc, G. Žerjav, I. Hribar, B. Vošnjak, S. Kra- njec, E. Jarc, E. Kardelj, B. Križman, V. Novak, B. Stulli, D. Šepič, H. Kapidžič, A. Slipičevič, D. Kermauner, F. Culinovič, M. Mikuž, L. Ude, J. Pleterski, D. Jan- kovič, M. Zečevič idr.), so različno ocenjevali njen značaj, medtem ko so bile nekatere ocene, ki so jih izrekli predvsem politiki, in ne zgodovinarji raziskovalci, samovoljne in neobjektivne (glej: D. Jankovič, n. d., 125, 127; M. Zeče- vič, Majniška in Krfska deklaracija 1 9 1 7, Naši razgledi, Ljubljana, 4 . novem- bra 1 9 6 7 , 5 5 9 —560). M. Paulova je na temelju novih in do nedavnega le njej znanih podatkov v knjigi Tajni/ vijbor na novo obrazložila majniško deklaracijo. J. Ple- terski je prav tako v svojih zadnjih delih, na temelju izsledkov Paulove in svojih raziskovanj še bolj osvetlil vprašanje nastanka in značaja tega dokumenta. Na osnovi vseh objavljenih podatkov o majniški deklaraciji in osebnega vpogleda v arhivsko zapuščino M. Paulove v ACAV v Pragi poskušam objaviti le najpogla- vitnejša dejstva o nastanku in pomenu deklaracije, bistvena za nadaljnji odnos SLS do jugoslovanskega vprašanja. 61 Na predlog A. Korošca bi moral novi klub imeti predsednika in štiri podpredsednike — in to po enega Štajerca, Kranjca, Pri- morca in Dalmatinca; parlamentarno komisijo kluba naj bi sestav- ljali trije Dalmatinci, dva Kranjca, dva Štajerca in po en Istran, Goričan ter zastopnik iz skupine liberalcev dr. Ravniharja in dr. Rybara.4 4 Toda glavna razprava v plenumu je tekla v zvezi z vprašanjem, ali naj bo novi klub enoten ali zveza klubov. Zavzeli so stališče — očitno na zahtevo in željo Kreka in Korošca, torej Slovenske ljudske stranke — naj bo novi klub »zveza klubov«, ta- ko »da bi vsi ostali in vsi ustvarili Jugoslovanski klub«.4 5 Ime »Ju- goslovanski klub« so sprejeli prav tako po daljši razpravi in več predlogih (klub Jugoslovanov, klub južnih Slovanov itd.). Malce ostrejši je bil boj med zbranimi politiki v zvezi z načelnim vpra- šanjem: ali naj v napovedani deklaraciji poleg Slovencev in Hrva- tov obravnavajo enakopravno tudi Srbe. Po pripovedovanju J. Smodlake je bil glavni nasprotnik poudarjanja Srbov v deklaraci- ji I. Šušteršič, ki je zaradi tega tudi nasprotoval imenu kluba »ju- goslovanski« ter je predlagal, naj bi v deklaraciji zapisali pokrajin- ska imena za posamezne narode (Kranjska, Štajerska, Dalmacija, Hrvatska ipd.), kar je razlagal z nujnostjo, da bi »jasneje pouda- rili narodnost«.4 6 Šlo je za neuspel Šušteršičev manever, da bi Sr- be v monarhiji za vsako ceno obšli pri programiranju nove politi- ke. Takšen njegov nastop je povzročil, da je bil I. Šušteršič v času neposrednega določanja besedila majniške deklaracije osamljen in brez dejanskega vpliva. Med dokaj burno in — lahko bi rekli — ne posebno enotno do- poldansko razpravo v plenumu je dalmatinski poslanec Tresič-Pa- vičič postavil pogoj za nadaljevanje sestanka: Tresič je terjal, naj bi pred ustanovitvijo skupnega poslanskega kluba določili be- sedilo deklaracije, kar je večina prisotnih sprejela.4 7 Predstavnik “ To so podatki, ki jih je po navedbah M. Paulove V. Ravnihar zapisal ne- posredno na seji 29. maja 1 91 7. Celotno besedilo tega zapiska V. Ravniharja, za katerega poudarja le-ta, da je njegova avtentična beležka z omenjene seje, upo- rablja M. Paulova v knjigi Tajny vybor, 2 4 2 —24 3 , ter pripominja, da je ta zapisek dobila od Ravniharja »v lastnoročnem pismu in opisu« 2 8 . IV. 1 9 2 1 . Ta Ravniharjev zapisek je M. Paulova objavila posebej v dodatku omenjene knjige kot dokument pod št. 1 1 , str. 5 5 8 —55 9 . Vendar pa pri pregledu izjav politikov v ACAV, OFMP, tega Ravniharjevega zapisnika nismo našli. V navedenem fondu obstajajo kot pri vseh drugih politikih le krajše beležke M. Paulove, ki jih je le-ta zapisala na temelju pogovora z V. Ravniharjem. V razlagi se bom nanje tudi opiral. Zapisek V. Ravniharja je obširen in nenavadno neposreden, zato je najverjetneje res ob- stajal ali pa morda še kje leži v arhivsko neurejenem in neobdelanem fondu M. Paulove v Pragi. « ACAV, OFMP, izjava V. Ravniharja. 4 1 ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake. « I . Šušteršič, n . d ., 7 0 . 62 Slovenske ljudske stranke dr. Evgen Jarc je predložil besedilo de- klaracije, ki ni zadovoljilo drugih poslancev zunaj klerikalne stran- ke,4 8 od katerih so nekateri zahtevali, naj bi v besedilu deklaracije obvezno poudarili »hrvatsko državno pravo« (Tresič-Pavičič, Don Ivo Prodan),4 9 drugi pa, naj bi deklaracija temeljila na »narodnost- nem načelu« zato, ker hrvatsko državno pravo ni moglo veljati za vse narode, in na pravici narodov do samoopredelitve (J. Smodla- ka, O. Rybar).5 0 Odločna grožnja dalmatinskih pravašev, zlasti Tre- sič-Pavičiča, da bodo odšli s pogajanj, je prisilila slovenske in dal- matinske liberalce, da so v interesu politične enotnosti sprejeli nji- hov predlog, za katerim so stali tudi klerikalci. Nekaj nadaljnjih različic besedila deklaracije, ki jih je dala v razpravo Slovenska ljudska stranka5 1 in ki sta jih spodbudila Krek in Korošec kot oportunistične, nedorečene in boječe predloge, ni zadovoljilo nekaterih poslancev zunaj kierikalno-pravaške skupine, ki so poudarjali, da je treba zahteve oblikovati pogumnejše in od- ločnejše.5 2 Klerikalni poslanci so ob koncu predložili, naj bi bese- dilo deklaracije določil poseben redakcijski odbor, in so imenovali njegovo sestavo, kar so drugi poslanci sprejeli.5 3 Izvoljeni redakcij- ski odbor je zelo naglo opravil posel, medtem ko so zbrani poslan- ci pričakovali njegov predlog besedila deklaracije. Član odbora li- beralni poslanec O. Rybar je iz taktičnih razlogov zahteval, naj bi v besedilu omenili habsburško dinastijo, ker je sodil, da brez tega « Ta predlog besedila deklaracije E. Jarca je bil ocenjen za njegovo zasebno mnenje, ker ni zajel »vseh misli«. AČAV, OFMP, izjava J. Smodlake. 4 9 O. Rybar je neutemeljeno trdil, da je »hrvatsko državno pravo« zastopal le I. Prodan, in ne tudi Tresič-Pavičič, torej ne oba skupaj. O. R y b a r , Narodni dnevnih, Ljubljana, 3. oktobra 1 9 2 5 . B * ACAV, OFMP, izjavi J. Smodlake in V. Ravniharja. 5 1 Korošec poudarja, da je E. Jarc dal troje predlogov besedila deklaracije, ki niso zadovoljili poslancev. ACAV, OFMP, izjava A. Korošca. 6 1 Med poslanci, ki so sodili, da prvotni predlogi slovenskih klerikalnih po- slancev vsebujejo »premalo« političnih zahtev, sta izstopala J. Smodlaka in M. Cin- grija. S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 222; B. S tulil, n. d., 1 8 4 —1 8 5 . 5 3 V. Ravnihar poudarja v zapisniku, ki ga objavlja M. Paulova (Tajny vybor, 5 5 8 —559), da je dr. E. Jarc predložil, naj bi izvolili redakcijski odbor za določitev besedila deklaracije, in da je dr. K. Verstovšek predlagal, naj bi bil odbor se- stavljen takole: A. Korošec, M. Laginja, J. Bianchini, I. Prodan, E. Jarc, J. Po- gačnik, V. Ravnihar, O. Rybar, J. Smodlaka. V izjavi V. Ravniharja, ki jo je zapisala M. Paulova in ki sem jo videl v njenem fondu v ACAV v Pragi, navaja deset članov izvoljenega redakcijskega odbora. Le-ti so: J. Smodlaka, Tresič-Pa- vičič, I. Šušteršič, A. Korošec, E. Jarc, O. Rybar, M. Laginja, V. Ravnihar, V. Spin- čič in M. Cingrija. Za Šušteršiča je zanesljivo, da ni bil član tega odbora, (I. Šušteršič, Moj odgovor, 71; S . Kranjec, Koroščevo predavanje, 222). Ravniharjevo trditev, da je sestavo redakcijskega odbora predložil dr. Verstovšek, sta ovrgla Šušteršič in Korošec, češ da je to storil A. Korošec. I. Šušteršič, n . d ., 71; S. K r a n j e c , n. * ! ic j rtm e.stiS n e de VItalie, tigitieiiirot «utsruti par «trn Ocer'eïfiemeRt, î'secôrt) stavam : ta Frana«, !» Gn.m»*-Urrt»#i* st U Ku»i« i a a v t m . U a t ««eAtimmi a» mfeotsftiinm présente t~« e Gaueerrtemeni. itelten. S« «irnurt »us «iiirtat 1 , t «I 3 ti« fitaiomrdam. «pil ftten eU to w«!*m ta» miiitrir« n nstiiie t i« quatre Itotiaaaces, Hlsiir drvi*« «¡rent en < atnj-agit« S e pttia t.k p»*ii)k H (Um RR d*bi qui « pevtn excéder « * »w » * F »«* « * » «çnstiw« tks préwr:«. En foi d* mot tes «otanurnt« « t »i«R Gradivo, 4 6 2 —463. 1 0 * 147 mednarodne diplomatske zveze, ki si je pridobil določen položaj tudi v odnosu do srbske vlade in Pasica in določene zveze tudi s srbsko opozicijo«.2 5 9 Toda ko je na pobudo Anglije in Francije, ob spod- budi in formalnem predlogu predstavnikov srbske opozicije2 6 0 , prišlo do sklicanja konference v Ženevi in do prihoda delegacije srbske vlade in Jugoslovanskega odbora, je Korošec že po prvem srečanju dokaj spremenil svoje stališče do Trumbiča. Po prihodu Pasica in Trumbiča 5. oktobra je Korošec naj- prej odšel na kratek obisk k A. Trumbiču,2 6 1 potem pa tudi k Pa- šiču, ki je »izrazil željo, da bi se takoj srečal z g. Korošcem in de- legati ...« Pogovor med Pašičem in Korošcem »je bil zelo prisr- čen«,2 6 2 toda Pašič je Korošcu, M. Čingriji in G. Žerjavu ob tem srečanju podal dokaj zmeden program, iz katerega so lahko po- sneli predvsem Pašičevo željo, da bi Srbija pred tujino zastopala celotno jugoslovansko ljudstvo, Narodno veče SHS pa naj imenuje svoje predstavnike v komisijo za zunanje zadeve, ki bi bila pri srbskem ministrstvu za zunanje zadeve posvetovalni organ mini- stra in vlade glede zunanjepolitičnih vprašanj in ki bi pripravljala gradivo za mirovno konferenco.2 6 3 Korošec in njegova tovariša za- nesljivo iz te Pašičeve obrazložitve niso dosti zvedeli o njegovem programu zedinjenja in o nalogah, ki jih je treba storiti, zato so po- hiteli, da bi dobili širša pojasnila pri predsedniku Jugoslovanskega odbora Trumbiču. Trumbič je Korošcu in njegovima sodelavcema v daljšem po- govoru2 6 4 pojasnil spor s Pašičem in — kot je poudaril Korošec — 2 8 1 2 5 8 D. Jankovič, Ženevska konferencija 1918, 2 3 6 —2 3 7 . 2 8 8 D. Jankovič, Još o Zenevskoj konferenciji o stvaranju jugoslovenske zajednice 1 9 1 8, 25 3 . 2 8 1 O tem piše A. Trumbič De Gluliju iz Ženeve 5 . novembra 1 9 1 8 . (Spisi De Giulija v Jadranskem institutu JAZU v Zagrebu). B. K r i z m a n , n. d., 21, op. 7 1 . Obširneje o prihodu Pašiča in Trumbiča v Ženevo glej: SHS (M. Čemer kič), Ženevska konferencija o jugoslovenskom ujedinjenju, Dogadjaji, dokumenta i ko- mentari, Ženeva 1 9 1 8 , 24. 2 6 2 To je trditev L. Markoviča, ki je prisostvoval pogovoru. B. Križman na- vaja, da je bil pred tem srečanjem v hotelu National pri Pašiču »prvi plenarni sestanek«, na katerem so sklenili, da bo prva seja konference naslednjega dne, 6. novembra (B. Križman, n. d., 21). L. Markovič pa navaja, da je on pripeljal Korošca na prvi pogovor k Pašiču »in ga predstavil g. Pašiču«, ki je takrat zaprosil Korošca za ponoven pogovor, ki naj bi bil naslednjega dne, eno uro pred začetkom napovedane seie. L. Markovič, Ženevski zaključci, Samouprava, Vreme, 26.—28. aprila 1 9 2 4 . s e ! M. Paulova, Jugoslovenski odbor, 55 9 . Korošec pravi v svojem pre- davanju o tem sestanku naslednje: »Isti dan smo imeli sestanek s Pašičem in smo ga prosili, da se razgovorimo o nadaljnjih korakih. Naznanil je, da je mišljenja, da mora Srbija zastopati sebe in jugoslovanske narode in da bode od Narodnega veča vzel nekaj zaupnikov, ki bi potem pod vodstvom vojnega in zunanjega ministra srbskega, dajali nasvete, kako se vodi zunanja politika in tudi vojna, ki sta bili takrat merodajni in identični. Ta komisija bi imela tudi nalogo, da pripravi ma- terial za Konstituanto.« S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 2 2 6 —2 2 7 . 2 8 4 SHS (M. C e m e r k i č), n. d., 2 4 . 148 »če nas je Trumbič poučil in nam stvar razložil, mu nismo mogli verjeti. Prvi dan smo se s Trumbičem tako silno skregali, da je vrgel na tla vse, kar je imel pred seboj, ker nismo hoteli verjeti, da je vse res, kako se ravna v tej politiki«.2 6 5 Da je imel A. Trumbič prav, ko je pojasnjeval razvoj in bistvo spora Jugoslovanskega odbora z vlado Nikole Pašiča, je Korošec zvedel v celoti šele ka- sneje, po koncu ženevske konference. Toda že prvi dnevi dela kon- ference so pojasnili Korošcu mnoga vprašanja, ki jih spočetka ni razumel, in mu pomagali, da je v njihovem okviru odmeril tudi svoje politično stališče ter prilagodil svoje zamisli jugoslovanskega zedinjenja razmeram, ki so objektivno vplivale na njegovo ure- sničevanje in ki so bile za Korošca v glavnem nove in nepričakovane. V razdobju dela ženevske konference, od 6 . do 9. novembra 1918, je bil Korošec dejaven in vpliven, vendar pa ne odločilen po- litični dejavnik za njen izid. V dvoboju med Pašičem, srbsko vla- dno opozicijo in Jugoslovanskim odborom je Korošec vse bolj pod- piral A. Trumbiča. Politična stališča, ki jih je zastopal A. Korošec v Ženevi med pogajanji, so zanimiva predvsem z dveh gledišč: prvič — Narodno veče je Korošca poslalo v Švico, da bi vzpostavil stike z »drugimi državniki«, predvsem z Jugoslovanskim odborom in s srbsko vlado, zaradi dogovora o »bodoči akciji« za zedinjenje in zaradi »informiranja«, ter ni imel pooblastil za kakršnekoli druge politične dogovore, zlasti za tiste, ki jih je sklenil na konferenci v imenu Narodnega veča SHS;2 6 6 in drugič — ali so bili rezultati ženevskega sporazuma, ki jih je A. Korošec podpisal, v skladu s politiko in z željami Slovenske ljudske stranke in Narodnega ve- ča SHS. Korošec je kot predsednik Slovenske ljudske stranke in Jugo- slovanskega kluba, kasneje pa tudi kot v odsotnosti izvoljeni pred- sednik Narodnega veča SHS — kot smo poudarili že poprej — ta- K S S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 2 2 6 . n > Poleg številnih pričevanj v dokumentih in literaturi, da Korošec ni imel mandata Narodnega veča SHS za pogajanja v Ženevi, je to potrdil tudi A. Ko- rošec 1 9 2 5 . leta, ko je o mandatu povsem jasno izjavil: »Dejansko ga nismo imeli.« Vendar pa spričo tega, da je bil takrat predsednik Narodnega veča SHS, pristavlja tudi verjetno resnično dejstvo: »Nihče ni prepovedal, da ne smemo storiti, kar je bilo v trenutku takrat potrebno.« S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 22 5 . Glede Koroščevega mandata ni nepomembno poudariti tisto, kar je I. Hribar, ki je bil vsekakor dobro seznanjen z namenom Koroščevega potovanja v Švico, po- udaril v svojem govoru, ki ga je imel 30. oktobra 1 9 1 8 v Ljubljani na proslavi razglasitve Države SHS. Hribar je ob tej priložnosti dejal, da je Korošec v Švici zaradi pogajanj (razpravljanja) »o pogojih za zgradnjo naše celokupne države« s Trumbičem in Pašičem. Slovenec, 3 0 . oktobra 1 9 1 8 . 149 koj po ustanovitvi Narodnega veča, 6. oktobra 1918, odpotoval na Dunaj, zatem pa z Dunaja naravnost v Švico. Tačas je bil prakti- čno zunaj političnih dogodkov v Zagrebu, o katerih je bil zatrdno tudi nezadostno obveščen in na katere ni mogel resneje vplivati. Z vodstvom Slovenske ljudske stranke v Ljubljani, slovenskim Na- rodnim svetom in Narodno vlado ni imel skoraj nobenih zvez; to je močno vplivalo tudi na dejavnost klerikalne stranke v Narodnem veču SHS in kasneje med zedinjenjem. Prav tako očitno sploh ni imel stikov z Narodnim večem v Zagrebu v času trajanja ženevske konference, neposredno pred njo in po njej; to mu je kot tudi drugima odposlancema Narodnega veča v Švici in Parizu povzro- čalo posebne težave. Upravičena je namreč domneva, da so Koro- šca med politično akcijo v Švici in Parizu namerno pustili osam- ljenega, prepreke pa sta — kot kaže — postavljala Pašičeva vla- dajoča garnitura in S. Pribičevič, v kasnejši fazi pa oba skupaj in v dogovoru.2 6 7 Po svoji plati je Korošec storil vse, da bi bil v stikih in dogo- vorih z Zagrebom in Ljubljano; to potrjuje tudi njegovo sporočilo Narodni vladi v Ljubljani, od katere je zahteval, naj mu v Ženevo pošlje dva sla: prvega od Narodnega sveta v Ljubljani, drugega od Narodnega veča SHS, da bi jima izročil »važna pisma«. Naro- dna vlada je za sla izbrala prof. Ivana Grudna,2 6 8 vendar ni zna- no, ali je imel priložnost, da bi opravil to dolžnost. Spričo teh dej- stev lahko sodimo, da Korošec ni imel niti nujnih navodil Narod- 2 6 7 Korošec je v tej zvezi 1 9 2 5 . leta izjavil: »Čudno se nam je zdelo, ker Trum- bič ni dobil pravočasno pooblastila, ker drugih naših pisem (podčrtal M. Z.) niso dobili v Zagrebu . . .«, in dalje: ». . . niti v Ženevi, niti v Parizu nismo imeli nobenega stika. Kar smo delali v Ženevi in v Parizu, smo javljali preko srbskega poslaništva, tupatam tudi preko francoskega poslaništva, ako nam srbsko ni šlo na roko. Kolikor vem, in kolikor mi je znano, je prišlo edino eno poročilo in sicer poročilo o ustanovitvi ženevske vlade na zagrebško oblast. Vsa druga poročila in pisma, vse to je šlo v zrak.« (S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 2 2 6 —228). O tem, da je »brzojavke delegatov Narodnega viječa v Ženevi zadržal Sv. Pribi- čevič, ne da bi jih objavil ali sporočil njihovo vsebino Narodnemu viječu«, da je torej Pribičevič svoje informacije iz Ženeve prikrival pred drugimi člani NS SHS razen nekaterih iz svoje najbližje okolice, pišejo: J. Horvat, Hrvatska politika o svjetskom ratu, Ob zor — spornen knjiga, Zagreb 1 9 3 5 , 73; A. Smith Pave- lič, Dr. Ante Trumbič, München 1 9 5 9 , 1 8 8 . D. Jankovič sodi, da so te trditve verjetne, in pravi: »Pribičevič, kot vse kaže, Viječu ni sporočal vesti, ki jih je sprejemal iz Ženeve, razume se pa, da še manj informacije in sugestije, ki jih je prejemal iz Beograda.« D. Jankovič, Ženevska konferencija, 1 91 8., 2 5 5 . 2 6 8 AS, Zapisnik 1 5 . seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1 4 . novembra 1 9 1 8 . Ena od prvih vesti o Koroščevem bivanju v Švici je prispela v Ljubljano 7 . no- vembra 1 9 1 8 po čeških poslancih, ki so se vrnili iz Ženeve na Dunaj in v Prago. Češki poslanci so obvestili Narodno vlado v Ljubljani, da bodo Korošec, Čingrija in Žerjav ostali še nekaj časa v Švici, da potekajo pogajanja z zavezniškimi vla- dami ugodno, da so težave v celoti premagane »da naša stvar stoji dobro in so nam amerikanska, francoska in angleška vlada zelo naklonjene« ipd. AS, Narodni svet, Predsedstvo (neregistrirano); Gradivo, 463. 150 nega veča — katerega odposlanec je bil — o načinu in poteh na- daljnjega uresničevanja vprašanja jugoslovanskega zedinjenja, tem- več da so bili njegovi nastopi in akcije med bivanjem v Švici v zvezi z ustvarjanjem skupne jugoslovanske države in vlade pred- vsem posledica njegovih lastnih pogledov, političnih ocen položaja, želja in ambicij. Njegove izjave so bile prej izraz oklevanja in omah- ljivosti kot pa neiskrenosti, odvisne pa so bile prej od položaja, ka- kršnega je odkrival med pogovori, kot od njegovih jasnih koncep- tov nadaljnjega delovanja za jugoslovansko zedinjenje z Jugoslo- vanskim odborom in srbsko vlado. Zanesljivo pa je, da je bil Ko- rošec takrat za zedinjenje Države SHS s Srbijo in Črno goro na osnovi načela narodnosti in pravice narodov do samoopredelitve, kar je poudaril tudi v svoji poslanici zavezniškim vladam 3. no- vembra 1918. leta. Kar zadeva rezultate, ki jih je A. Korošec dosegel med ženev- skimi pogajanji »na svojo roko«, niso bili nepomembni za Državo SHS, ki ji je — gledano s formalne plati — načeloval, jo pred- stavljal in zastopal na pogajanjih s srbsko vlado in z Jugoslovan- skim odborom. Drugega dne konference v Ženevi, 7. novembra, je Pašič na Koroščev predlog privolil, da bo Srbija priznala Narodno veče SHS ter da bo v imenu srbske vlade zaprosil zavezniške in nevtralne države, da bodo tudi one priznale ta svet za legitimno vlado Jugoslovanov z ozemlja bivše Avstro-Ogrske, jugoslovanske prostovoljce pa za vojskujočo se stranko.2 6 9 Pašič je dejansko zavezniškim vladam priporočil vse tri zah- teve iz resolucije A. Korošca z dne 3. novembra 1918, vendar pa je sam, v imenu srbske vlade, sprejel le prvo zahtevo — priznanje Na- rodnega veča kot legitimne vlade, saj je 8. novembra v imenu srb- ske vlade izrecno priznal Narodno veče SHS za zakonito vlado Slo- vencev, Hrvatov in Srbov iz bivše Avstro-Ogrske; to pomeni, da so- časno ni priznal tudi Države SHS. Za N. Pašiča in za srbsko radi- kalno buržoazijo je bilo to dejstvo posebnega pomena, čeprav je srb- ska vlada objektivno s priznanjem Narodnega veča SHS priznala tudi novo državo SHS.2 7 0 Razlogi za tako veliko Pašičevo koncesijo Korošcu in Trumbiču so temeljili v nenehnem in krepkem pritisku držav na Pašičevo vlado, naj bi se sporazumela z odposlanci Na- “ • N. Pašič A. Korošcu, Ženeva, 8 . novembra 1918; N. Pašič poslanikom Srbije v Parizu, Londonu, Washingtonu in Rimu, Ženeva, 8 . novembra 1 9 1 8 . Gradivo, 5 1 3 —5 1 4 . 8 7 0 D. Jankovič, n. d., 2 4 3 . in op. 59; L. Markovič, Jugoslovenska država i hrvatsko pitanje, Beograd, 193 5, 9 0 idr. 151 rodnega veča. V tej zadevi se je angažiral osebno tudi francoski predsednik Poincare.2 7 1 Znani sklepi ženevske konference,2 7 2 ki so pri oblikovanju skup- ne vlade temeljili na Pašičevem in Trumbičevem predlogu, ki ga je podpiral tudi Korošec, so predvideli vzpostavitev dvanajstčlan- ske vlade s sedežem v Parizu. Dogovorjeno je bilo, da bosta člane tega skupnega jugoslovanskega ministrskega sveta imenovala srbska vlada in Narodno veče SHS, eno mesto pa naj bi prihranili za pred- stavnika Črne gore, če bi pristopila v skupno državo. Dalje so skle- nili, naj bi se vlada samostojno konstituirala, v njeno pristojnost pa bi sodile zunanja politika, vojska in vojna mornarica, priprave za ustavodajno skupščino in ekonomsko-finančne zadeve. Člani skupne vlade, ki jih imenovala srbska vlada, bi prisegli kralju Petru Karadordeviču, delegirani ministri Narodnega veča pa predsedniku veča A. Korošcu; srbska vlada in vlada Narodnega veča bi še da- lje opravljali neodvisno posle iz notranjega področja na svojem ozemlju; predvideno je bilo tudi, naj bi skupna vlada izvolila svo- jega predsednika in ministra za zunanje zadeve, srbski vladi najprej in Narodnemu veču pa je prepuščeno, da moreta nadzorovati delovanje skupne vlade in sporazumno menjati njene člane. Udeleženci konference se niso mogli sporazumeti, da bi bil predsednik srbske vlade Pašič tudi predsednik skupne vlade ter da bi v njej vodil tudi resor za zunanje zadeve, zato so sklenili, da v skupno ministrstvo ne bodo imenovali nobenega od vladnih pred- sednikov. Takoj zatem so ustanovili skupno vlado šestih članov, v katero je srbska vlada predložila Lj. Davidoviča, M. Gavriloviča in D. Pavloviča, Korošec pa je na svojo odgovornost za kandidate Narodnega veča SHS predložil J. Brejca, enega od voditeljev SLS, zatem M. Čingrijo in D. Vasiljeviča.2 7 3 Ob koncu ženevskih pogo- vorov so predstavniki vlade Kraljevine Srbije in skupščinskih po- litičnih skupin, Narodnega veča SHS in Jugoslovanskega odbora 9. novembra 1918 izdali deklaracijo, s katero so opravili zedinjenje jugoslovanskih narodov v skupno državo Srbov, Hrvatov in Sloven- cev in določili način upravljanja te države do sprejetja ustave. De- 2 .1 O tem glej obširneje: S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 227; G. Žerjav, n. d., Misel in Delo, II, 1 9 3 6 , 90; Življenje in svet, 3 0 . XI. 1 9 2 8 , 674; M. Paulova, Jug oslov enski odbor, 569; 5 6 1 —562; A. Mandič, Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb, 1 9 5 9 , 86; D. Jankovič, n. d., 2 5 idr. 2 .2 O tem obširneje v cit. delih D. Jankoviča in B. Križmana. 2 .2 Zapisnik konference, ki je bila od 1 . do 9 . novembra 1 9 1 8 v Ženevi, F. S i - š i č , n. d., 2 3 8 —241; sklenili so, naj dr. Gregorin nadomešča J. Brejca, dokler ne bo prišel iz Ljubljane. Arhiv za radnički pokret (dalje: ARP), Beograd, Zbirka Ljube Davidoviča (dalje: (ZLJD), dok. št. 55. 152 klaracijo je takoj za Pašičem in pred Trumbičem podpisal A. Koro- šec kot predsednik Narodnega veča SHS.2 7 1 * * 2 7 4 Ženevska deklaracija je poudarila načelo pravice narodov do samoopredelitve in ni vna- prej določila bodoče ureditve skupne države, temveč je to zadevo prepustila veliki narodni skupščini (konstituanti), ki jo bodo narodi Srbov, Hrvatov in Slovencev izvolili »z občim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem vseh državljanov« in ki naj bi z ustavo dolo- čila ureditev nove države. Takšen sklep ženevske konference je po- menil nedvomno velik uspeh politike A. Trumbiča in A. Korošca, vendar pa je bil prav ta del sporazuma eden od poglavitnih razlo- gov, da je sporazum takoj propadel. Neposredno po koncu konfe- rence se je naglo spremenilo razmerje sil med srbskimi vladajoči- mi krogi na eni in Narodnim večem SHS in Jugoslovanskim odbo- rom na drugi strani — zdaj v korist srbske buržoazije. Jugoslovan- ski odbor je po 29. oktobru 1918 naglo zgubljal svoj prejšnji po- men in člani Hrvatsko-srbske koalicije v Narodnem veču so sredi novembra javno zahtevali njegovo likvidacijo, njegovi člani pa naj bi se vrnili v domovino.2 7 5 V Narodnem veču se je izražala neenot- nost ter rastoča osamitev slovenskih in posameznih hrvatskih strank, krepilo pa se je avtokratsko odločanje voditeljev Koalicije o nadalj- nji usodi Jugoslovanov iz bivše Avstro-Ogrske. Hrvatsko-srbska koalicija, predvsem S. Pribičevič, je v tem razdobju aktivno podpirala srbsko vlado v njeni politiki, metodah in poteh za oblikovanje jugoslovanske države, v okviru teh prizadevanj pa tudi pri razveljavljenju ženevskega sporazuma.2 7 6 Pašic in pre- stolonaslednik Aleksander sta zaprosila Pribiceviča, naj stori vse za čim hitrejše zedinjenje,2 7 7 tako pa sta ga tudi neposredno spod- budila v namenu, da bi vprašanje zedinjenja Narodno veče reševalo neposredno s srbsko vlado. Srbska vlada je imela že od 10. novem- bra neposredne stike z Narodnim večem in S. Pribičevičem v Za- grebu2 7 8 in je poznala pravo ozračje in razmerje sil v Narodnem 2 7 1 Ženevska deklaracija z dne 9 . novembra 1 9 1 8 , F. Š i š i č , n. d., 2 3 6 —237; Gradja, 5 2 6 —22 7 . V imenu Narodnega veča SHS je deklaracijo kot član sveta pod- pisal tudi dr. M. Cingrija, medtem ko je G. Žerjav podpisal deklaracijo takoj za M. Cingrijo, vendar kot »novinar«. Toda sodeč po drugih dokumentih, so G. Žer- java med pogajanji smatrali za odposlanca Narodnega veča SHS. Od Slovencev je bil podpisnik ženevske deklaracije tudi dr. G. Gregorin kot član Jugoslovanskega odbora. Izvirno besedilo deklaracije in zapisnika ženevske konference (unikata) sem našel v zapuščini dr. A. Korošca v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. 2 ,5 Glas SHS, 1 5 . novembra 1 9 1 8 . 2 7 1 D. J a n k o v i č , n. d., 2 5 4 . 2 7 7 S. Pribičevič, Diktatura kralja Aleksandra, Beograd 1953, 3 4 . 2 7 8 Glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 2 5 0 —252; B. Križman, IzvjeS ta) D. T. Simoniča, delegata srpske Vrhovne komande kod vlade Narodnog viječa SHS g. 1918, Historijski zbornik, VIII, Zagreb 195 5, 1 2 2 —1 3 2 . 153 veču; to pomeni, da je zaupala svojim dobrim odnosom s Pribi- čevičem in je vse trdneje računala na njegovo sodelovanje pri uresničenju zedinjenja po svojem programu.2 7 9 Stojan Protič, na- mestnik N. Pasica, ki v nasprotju s Pašičem zaradi boljšega pozna- vanja pravega razmerja sil v Narodnem veču ni posebno cenil po- litične vloge in vpliva A. Korošca in A. Trumbiča, je zastopal mnenje, da je treba vzpostaviti neposredne stike z Narodnim ve- čem.2 8 0 To svoje stališče je Protič zgradil na obvestilih, ki jih je do- bil od Tresič-Pavičiča med njegovim bivanjem na Krfu. Slednji je namreč dejal Protiču, da je Korošec v Narodnem veču »brez ka- kršnegakoli večjega pomena« in da je vso oblast prevzel S. Pribi- čevič.2 8 1 Protiča pa je z zadevo seznanil tudi prestolonaslednik Aleksander, ki je 9 . novembra 1918 prispel v vrhovno komando v Beograd in istega dne sprejel dr. Lazo Popoviča, člana misije, ki ga je Narodno veče SHS poslalo, da bi Srbijo zaprosil za vojaško po- moč.2 8 2 Na pobudo prestolonaslednika Aleksandra je Protič v brzojav- ki, poslani s Krfa 11. novembra Pašiču v Pariz, odstopil; odstop je obrazložil z nesoglasjem z ženevskim sporazumom ter poudaril, da je skupna vlada, predložena v Ženevi — »spaček ministrstva, ka- kršnega nikjer nikoli ni bilo«, in da je izraz osebnega nezaupanja do Pasica in »Srbije, ki si ni zaslužila takšnega ravnanja«.2 8 3 Spri- čo možnosti, da bi bila vprašljiva monarhistična oblika vlada- vine in dinastija Karadordevičev, je S. Protič v imenu srbskih uradnih krogov pokazal voljo, da bi podvomil celo o jugoslovan- skem zedinjenju. Po ženevski konferenci je A. Korošcu in A. Čin- griji sporočil naslednje: »Nikakor ne dopuščamo diskusije o dveh zadevah: o monarhiji in dinastiji Karadordevičev, svojim bratom 2 7 9 I. M e š t r o v i č je v svojih spominih (Uspomene na političke ljude i do- gadjaje, Buenos Aires, 1 9 6 1 , 115) poudarjal, da so se »srbski politiki v emigraciji po saborski odločitvi z 29. X. tolažili s tem, da je tam Sv. Pribičevič in da bo vse uredil«. 2 8 0 »Nočemo, da bi nam bil za to (za pogajanja o zedinjenju; M. Z.) posrednik Trumbič in tista dvojica (A. Korošec in M. Cingrija; M. Z.), ki je prispela v Že- nevo. Jugoslovanski odbor za nas ne obstaja več kot samostojni dejavnik. Imamo razloge za verovanje, da so v Zagrebu takšni, ki ne mislijo kakor Trumbič . . .« — Tako je S. Protič sporočal N. Pašiču v brzojavki s Krfa 11. novembra 1 9 1 8 . M. P a u 1 o v a , n. d., 5 6 7 —568; Gradivo, 5 5 4 —5 5 5 . 2 8 1 S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 229; M. P a u 1 o v a , n. d., 56 6 . 2 8 2 Glej obširneje: B. Križman, Misija Narodnog viječa SHS u Beogradu 1 9 1 8. g., Narodni list, 30. jul. 1 9 5 5 . Aleksander je 1 0 . julija v Beogradu sprejel tudi Tresič-Pavičiča. 2 8 5 Radikal, 7.—8 . januarja 192 3; Gradivo, 5 5 3 . O odstopu članov vlade na Krfu in razveljavljenju ženevskega sporazuma glej obširneje članek »Nekaj luči izza kulis Ženevske konference« (ki ga je najbrž napisal G. Žerjav), objavljen v listu Slovenski narod 21. in 22. januarja 1 9 2 0 . 154 Izvirnik zapisnika konference v Ženevi (trajala je od 6. do 9. novem- bra 1918) s pečatom poslaništva Kraljevine Srbije v Švici. Dokument hranijo v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani zunaj Srbije pa dopuščamo popolno svobodo, da se odločijo o tem.«2 8 4 To je bilo stališče monarhistično nadahnjene Radikalne stranke v Srbiji in srbske buržoazije do zedinjenja. Razveljavljenje ženevskega sporazuma, ki ga je dosegel z od- stopom svoje vlade, je Pašič po vrnitvi zasnoval na popolnejših poročilih o prodiranju srbskih divizij čez Drino, Donavo in Savo in proti Jadranskemu morju, o popolnem zlomu Avstro-Ogrske, o ka- pitulaciji Nemčije, o mirovni ponudbi Madžarske in na ugodnih ve- steh iz Zagreba, ki so ga prepričevale, da želijo »prečanski« Srbi zedinjenje s Srbijo. Šele naslednjega dne, po prihodu Korošca, Trumbiča in M. Čingrije v Pariz, 14. novembra 1918, jim je sporo- čil, da je sprejel odgovor s Krfa in da »delo v Ženevi ni bilo de- ležno odobritve«,2 8 5 da regent in srbska vlada na Krfu nasprotuje- ta ženevskim sklepom o ustanovitvi skupne jugoslovanske vlade,2 8 6 na koncu pa je izrazil mnenje, da bi ženevske sklepe lahko morda popravili in spremenili. Pašičevo sporočilo očitno ni preveč vznemi- rilo A. Korošca in A. Trumbiča. Izrazila sta željo, da bi se vnovič pogovorila s Pašičem pred njegovim odhodom v Srbijo in ga ob- vestila, da prosita za sprejem pri francoskih državnikih; to je Pa- šič ocenil za ponovno »tendenco, da želijo izstopati«.2 8 7 Prihod Ko- rošca v Pariz potrjuje njegovo odločenost, da bi poleg ženevskega sporazuma še dalje samostojno nastopal pri antantnih silah. Vla- dam Francije, Vel. Britanije, ZDA in Italije je 14. novembra poslal noto,2 8 8 s katero je zaprosil, naj te države priznajo Narodno veče SHS za redno vlado, Jugoslovane iz bivše monarhije pa za zavezni- ški narod. Korošec je v noti sočasno povedal, da je program Narod- nega veča zedinjenje jugoslovanskih dežel iz bivše Avstro-Ogrske v skupno državo s Srbijo in Črno goro, obrazložil rezultate ženevskega sporazuma in zahteval, naj zavezniške vlade sprejmejo in priznajo A. Trumbiča za predstavnika Narodnega veča SHS, dokler ne bo sestavljena skupna vlada na temelju tega sporazuma. Ženevski sporazum je propadel, še preden so uresničili kakšne- ga od njegovih sklepov. Pašič je v Parizu sestavil novo koalicijsko srbsko vlado. Z majhno zamudo (25. novembra 1918) se je tudi Pri- 2 8 4 Radikal, 7.—8 . januar 1 9 2 3 . 2 8 5 N. Pašič S. Protiču, Pariz, 14. novembra 1918; Gradivo, 5 7 4 . 2 8 8 AJ, MID. JJP (neregistrirano), pismo Mice Mičiča M. Jovanoviču, iz Pariza 1 4 . novembra 1 9 1 8 . 2 8 7 Kot op. 28 5 . 2 8 8 A. Korošec vladam Francije, Vel. Britanije, Italije in ZDA, Pariz, 1 4 . no- vembra 1 9 1 8 , Gradivo, 5 7 1 —57 2 . 157 bičevič uradno ogradil od ženevskih sklepov, ko je Pasica in srb- sko vlado brzojavno obvestil, da ga ženevski sklepi ne zavezujejo, ker A. Korošec ni imel pooblastila, da bi se pogajal o sestavi skupne jugoslovanske vlade, temveč naj bi se le seznanil z mednarodnim po- ložajem.2 8 9 Tako je prva politična akcija, ki jo je imel načelnik Slo- venske ljudske stranke med prvimi stiki s politiki iz Srbije doži- vela neuspeh. To je vsekakor zapustilo posledice, očitne v nadaljnjih političnih odnosih in stališčih A. Korošca do srbskih politikov, zla- sti tistih iz Radikalne stranke. Po razveljavljenju ženevskega sporazuma sta Korošec in Čin- grija poslala prestolonasledniku brzojavko, v kateri sta ostro pro- testirala zaradi opustitve sporazuma in poudarila, da bi to v Zagre- bu lahko smatrali »za kršitev jugoslovanske ideje«. V brzojavki sta izražala željo po podpori dinastije, vendar sta napadla Paši- čevo »reakcionarno taktiko in nepravilna dejanja«, s katerimi je podrl harmonijo z Jugoslovanskim odborom in ustvaril »položaj, ki utegne biti nevaren za dinastijo, če bi dopustili, da bi še dalje trajal«. Na koncu brzojavke sta Korošec in Čingrija poudarila: »Naj- vneteje želimo, da N(aslednik) Prestola stori brez odlaganja, da se to preneha; če se bo podpirala dosedanja Pašičeva oportunistična politika, lahko postane vprašljiv tudi sam položaj dinastije. Bili bi srečni, da bi dobili neposredno od Naslednika Prestola obvestilo o njegovem stališču, ker gledamo Pašičeve izjave zelo skeptično.«2 9 0 Navzlic temu protestu Korošec očitno ni trdno vztrajal pri že- nevskem sporazumu in — - kot poudarja D. Jankovič — je ostro protestiral z brzojavko prestolonasledniku prej zato, ker se mu je zdelo, da so ga izigrali, in je bil ranjen v častihlepju spretnega po- litika, kot pa zato, da bi mu resnično šlo za rešitev Ženeve.2 9 1 Koro- šec se je po razveljavljenju sporazuma dejansko umaknil s cen- tralističnega stališča, ki ga je zastopal v začetku svojega bivanja v Švici,2 9 2 in to zaradi svojih prizadevanj, da bi se čimbolj pribli- žal srbskim političnim vrhovom. 2 8 9 S. Pribičevič, Diktatura kralja Aleksandra, 3 7 . 2 9 9 AJ, MID, JJP, k. 54, f. 24 7 , Dnevniki in deli dnevnika J. M. Jovanoviča, knj. IV, 1 8 / 5 . novembra 1 9 1 8 . Brzojavka J. Jovanoviča regentu Aleksandru iz Londona. To je t. i. »nevljudna brzojavka«, kot jo je imenoval Protič in ki se je je Korošec kasneje, po prihodu v Beograd, odrekel. (Radikal, 7 —8 , in 12.—13. januarja 1923.) Glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 256, in op. 9 9 . 2 ,1 D. J a n k o v i č , n. d., 25 6 . 2 9 2 A-IZDG, Fond Iz. Cankarja. Zapiski Cankarja v beležnici, sig. 1 2 7 0 . Cankar je zapisal: »Gustinčič je pisal iz Švice, da je Korošec prišel tja kot hud centralist in da se sedaj vrača drugačen.« 158 Razočaran in pravzaprav tudi odrinjen, je Korošec skupaj s Trumbičem in Čingrijo začel zasebno akcijo. V Parizu so obiskali Philipa Berthelota (15. XI. 1918), ravnatelja za politične in gospo- darske zadeve francoskega ministrstva za zunanje zadeve, zatem italijanskega ambasadorja (16. XI. 1918), Clemenceauja (18. XI. 1918), Pichona in nekatere druge politične osebnosti ter zahtevali predvsem priznanje Jugoslovanov v Državi SHS. Njihovi obiski pa niso rodili pomembnejših rezultatov.2 9 3 Poslednji pogovor, ki so ga imeli v Parizu s predsednikom srbske vlade N. Pašičem (18. XI. 1918), prav tako ni imel večjega pomena, le da jih je Pašič ta- krat opozoril, da se morata Narodno veče in Jugoslovanski odbor prilagoditi položaju.2 9 4 Korošec je zatem očitno dokončno spoznal, da poteka poglavitna bitka za jugoslovansko zedinjenje v domovi- ni, in si je prizadeval, da bi se pravočasno vrnil, vendar pa so mu to preprečili. Temeljni namen, za katerega se je Korošec pod vplivom Trum- biča in skupaj z njim zavzemal in boril med svojim poslanstvom v Ženevi in Parizu, ni bil dosežen. Njuno prizadevanje, da bi z že- nevskim sporazumom odložili velikosrbsko metodo zedinjenja do sklicanja konstituante,2 9 5 ki je obetala upanje, da bi v njej našli boljše rešitve, je ostalo brez zaželenih rezultatov. * 2 9 2 ,1 A. Trumbii Jugoslovanskemu narodnemu svetu v Washingtonu, Pariz, 1 9 . novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 61 2 ; glej obširneje: B. Križman, Jugoslovenski odbor i Ženevska konferencija o ujedinjenju 1 9 1 8 , 3 4 —4 0 . Toda D. Jankovič po- udarja, da so Angleži tudi po razveljavljenju ženevskega sporazuma »vztrajno podpirali jugoslovanske politike iz bivše Avstro-Ogrske v njihovih zahtevah in željah, da bi angleška vojska zasedla njihova ozemlja in da bi, ob pomoči ZDA, priznali vlado v Zagrebu«. D. Jankovič, Još o Zenevskoj konferenciji 1 9 1 8 , 26 2 . 2 9 i P. Paulova, Jugoslovenski odbor, 57 2 . 2 9 5 D. Jankovič, Ženevska konferencija o stvaranju jugoslovenske za- jednice 1 9 1 8 , 26 0 . 159 V I . SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN ZEDINJENJE 1. DECEMBRA 1918 Razvoj dogodkov v zvezi z jugoslovanskim zedinjenjem konec oktobra in v začetku novembra 1918. leta je bil tako nagel, da ga slovenske politične stranke in širša javnost niso mogle sprem- ljati in nanj tudi pravočasno reagirati. Mnoge pomembne vesti so prihajale v Ljubljano z nekajdnevno zamudo — večkrat nepopol- ne in napačne. Prve natančnejše informacije o neposrednih name- nih Narodnega veča SHS, da se bo Država SHS združila s Srbijo in Črno goro, je Slovenec objavil 2. novembra 1918. Objavil je noto Narodnega veča, poslano vladam antante in ZDA 31. oktobra 19 1 8,2 9 6 v kateri je bilo poudarjeno, da je Država SHS »pripravlje- na stopiti v skupno državo s Srbijo in Črno goro«. Klerikalni tisk v Sloveniji je od tega trenutka dalje pričel postopoma, skoraj skri- vaj, obveščati javnost o možnosti bližnjega zedinjenja s Srbijo in Črno goro. V začetku novembra so klerikalni listi pričeli objavljati vse pomembnejše sklepe Narodnega veča SHS, vendar jih skoraj niso komentirali. Slabe in nezanesljive vesti o dogodkih na pogajanjih v Žene- vi, nepoznavanje in neobveščenost o »tajni politiki«, ki jo je v Na- rodnem veču vodil S. Pribičevič, ter tudi odsotnost A. Korošca so vodstvu Slovenske ljudske stranke v Ljubljani onemogočali, da bi zavzelo določnejše stališče glede vesti o zedinjenju. V trenutku ča- kanja, tik pred ženevskimi pogajanji in pod vplivom vesti o name- nih Narodnega veča SHS, je Slovenec po zagrebških Novinah po- vzel intervju J. E. Kreka (le-ta ga je dal hrvatskemu klerikalnemu ” • F. S i š i 6 , n. d., 2 1 6 —21 7 . 160 publicistu in politiku Petru Roglju 1916. leta), v katerem je Krek obrazložil svoje poglede o ureditvi jugoslovanske države. Krek je takrat poudarjal, da bodo po nastanku jugoslovanske države »tro- imeni narod« vodila tri osnovna načela: »En narod, en vladaj, ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode.«2 9 7 Slove- nec je 11. novembra 1918 objavil Tresič-Pavičičevo pismo s Krfa, poslano Narodnemu veču SHS,2 9 8 ki ocenjuje položaj Jugoslovanov iz bivše monarhije z dokajšnjim optimizmom in poudarja poleg dru- gega, da bo mirovni kongres radikalno spremenil londonski spora- zum v korist Jugoslovanov, da je antanta na strani Jugoslovanov in dela v njihovo korist, da pa je treba pomiriti ljudstvo. Prve vesti o izidu ženevskih pogajanj so zanesle še večjo zme- do v vrste Slovenske ljudske stranke. Presenečenja ni zbudila vest o zedinjenju Države SHS s Srbijo in Črno goro, kajti to je bila že sprejeta usmeritev nadaljnje poti slovenske narodnostne politike, temveč dejstvo, da bo državna ureditev monarhistična in centralistična, s pravoslavno dinastijo Karadordevičev na čelu. Največjo zmedo pa je k vsemu vnašala vest, da je prav Korošec zastopnik takšnega koncepta notranje ureditve skupne države in da v Švici nastopa »kot hud centralist«.2 9 9 V vodilnih krogih kle- rikalne stranke je bil močan in oster odpor proti takšnemu zedi- njenju in javna reakcija ni izostala. Poudarjali so, da bi skupna dr- žava — Jugoslavija kot monarhija — bila v resnici nekakšen »ana- hronistični otočič sredi samih republik, ki so se in se bodo še ustanovile okrog nas«. Javnost so prepričevali, da iz republikanske opredelitve Slovenske ljudske stranke ne izvira niti senca sovra- štva do Srbov in Srbije, temveč da ta opredelitev temelji na za- Krek je med drugim v tem pogovoru z R. Petričem (P. Roguljo; M. Z.) poudarjal, da bo v skupni državi južnih Slovanov treba upoštevati troje kriterijev — političnega, gospodarskega in kulturnega. Ob tem je poudarjal, da je med njimi le versko-kulturni kriterij nevarnost za nesoglasja in neenotnost. Vendar pa je Krek sodil, da je tudi to sporno vprašanje moč rešiti z dobro ustavo, in se je v tem smislu zavzemal za vzpostavitev močnega osrednjega parlamenta z dvema zbornicama: narodnopolitično in socialnopolitično. Krek je sodil, da je treba kul- turna in verska vprašanja decentralizirati po občinah, ločiti cerkev od države in dati katoliški in pravoslavni cerkvi enake pravice. Glede srbske hegemonije je Krek poudarjal, da »hegemonijo bo imel sposobnejši: ako bodo to Srbi, je tudi prav, da jo imajo«. Glede sredobežnih stremljenj v državi je Krek bil prepričan, da »bodo izginjale in tekom treh generacij bomo v resnici enoten narod«, medtem ko je o obliki državne ureditve izjavil takole: »To mi je precej vseeno. V srcu sem republikanec, toda če pride pri nas do monarhije, mora biti oblika tako- zvane republikanske monarhije kakor na Norveškem. Kralj je samo dedni pred- sednik republike in njen reprezentant, toda nima pravice sankcionirati zako- nov.« — Slovenec, 5. novembra 1 9 1 8 , F. S i š i č , n. d., 3 2 0 —3 2 5 . ” 8 To pismo Tresič-Pavičiča je objavil tudi splitski list Novo doba, in sicer dan kasneje, 1 2 . novembra 1 91 8. Isto kot op. 29 2 . 1 1 161 skrbljenosti za bodočnost naroda in države, ker »mora že vsakdo vnaprej videti hude notranje boje, ki se bodo začeli v mladi državi, če se uvede monarhija«.3 0 0 Priznanje, ki so ga dajali srbski dinasti- ji Karadordevičev za »velike zasluge«, ki jih je imela »za svoj na- rod«, ni povzročalo v klerikalni stranki nobene dileme. Slovenska ljudska stranka v Sloveniji je stala na trdnih, javno razglašenih zahtevah, naj jugoslovansko državo uredijo na republikanskih in fe- derativnih temeljih. Prva agencijska vest o sklenjenem sporazumu v Ženevi je pri- spela v Ljubljano čez Pariz šele 13. novembra. Slovenec je istega dne objavil vest, da so Pašič v imenu srbske vlade, Korošec, Čin- grija in Žerjav kot »pooblaščenci Narodnega veča« (Trumbiča niso omenjali) podpisali dokument, »s katerim se enkrat za vselej za- gotavlja ustanovitev velike jugoslovanske države s 13 milijoni pre- bivalcev«.3 0 1 Vsebina dokumenta sporazuma, sklenjenega v Ženevi, pa ni bila znana3 0 2 in prav tako niso vedeli, kakšno državno obli- ko je predvidel in s kakšnim postopkom naj bi jo določili. V komentarju o ženevskem sporazumu je Slovenec 13. novem- bra 1918 objavil naslednje: »Izjavili smo se včeraj za republiko... Zgodi se morda tudi, da po sklepu edino merodajne konštituante oziroma njene večine dobimo monarhijo. Za ta slučaj naše stališče ne more biti dvomno. Nismo republikanci ad hoc in ne za to, da bi onemogočili ravno Karadordevi dinastiji, da zasede jugoslovanski prestol (podčrtal: M. Z.). Ker smo marveč načelno za republiko, odklanjamo seveda monarhijo, najsi bo pod Petrom ali Karlom. To- da istotako pa smo dolžni izjaviti, da bomo v slučaju, da ustavoda- jalna skupščina sklene monarhijo, sicer še dalje dvigali svoj repu- blikanski prapor, da pa bomo vseskozi lojalno in iskreno delovali za blagor mlade države Slovencev, Hrvatov in Srbov.« Zahtevo po federativni republikanski ureditvi jugoslovanske države je ponovil Slovenec tudi v številkah 16. in 20. novembra 1918. Škof Jeslič je v svojem Dnevniku 11. novembra zapisal, da se voditelji SLS bo- jijo Srbov, ki jih liberalci kličejo na pomoč, da bi zasedli jugoslo- vanske dežele, ker bi v tem primeru »bile volitve v konstituanto pod bajoneti Srbov in utegnili bi zmagati liberalci, ki so vedno bolj očitno za dinastijo Karadordevičev«. Vendar pa je Jeglič izražal upanje, da spričo republikanskega razpoloženja med ljudstvom v ” • Slovenec, 12. novembra 1 9 1 8 . J 0 t Slovenec, 1 3 . novembra 1 9 1 8 . !0 ! Obširnejša poročila o ženevskem sporazumu in besedilo deklaracije je Slovenec objavil šele 23. in 28. novembra 1 9 1 8 . 1 6 2 jugoslovanskih deželah in v Evropi ne bo prišlo do vzpostavitve monarhije v bodoči jugoslovanski državi. Srčiko vprašanj v zvezi z bodočo republikansko ali monarhistično ureditvijo skupne države ju- goslovanskih narodov je predstavljala dejansko skrb za bodoči polo- žaj slovenskih narodnostnih interesov, bojazen, da utegne teža cen- tralizma, majorizacije in pravoslavja ogroziti slovensko narodnost- no samobitnost. Toda za največjo nevarnost so slovenski klerikalni voditelji smatrali pravoslavno srbsko dinastijo, ker so se bali, da utegne v novi državi ogrožati katoliško cerkev in katoliški element. Prav v tem razdobju je kulturni odsek slovenskega Narodnega sveta ugibal, kakšen bo položaj slovenske kulture in kakšna bo »kulturna politika« v novi državi. Medtem ko so člani kulturnega od- seka, ki so bili pripadniki Jugoslovanske demokratske stranke, iz- ražali prepričanje, da krfski pakt zagotavlja Slovencem svoboden avtonomni kulturni razvoj, so klerikalci sodili, da bo treba v novi državi Slovencem dati največja poroštva za ohranitev slovenske sa- mobitnosti in kulturne avtonomije. Zahtevo po kulturni avtonomi- ji slovenskega naroda v skupni jugoslovanski državi, ne glede na obliko njene državne ureditve, je slednjič sprejela večina članov kulturnega odseka; to je prišlo do izraza tudi v posebni resoluciji, ki pa je niso objavili kot slovenski narodnostni program, ker so kmalu izbruhnila nesoglasja zaradi njenega besedila. Liberalci niso hoteli sprejeti resolucije, ki je izražala predvsem stališče SLS. Do- govorili so se, naj bi pogovore nadaljevali na naslednjih sejah kul- turnega odseka.3 0 3 Razpravljanje v Narodnem svetu v Ljubljani o vprašanju avto- nomnega položaja Slovenije v novi jugoslovanski državi se je na- našalo predvsem na položaj slovenskega naroda v že obstoječi ju- goslovanski državi — Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po ustanovitvi Narodnega veča SHS sta Narodni svet za Slovenijo in na novo ustanovljena Narodna vlada v Ljubljani vodila praktično povsem neodvisno notranjo politiko v slovenskih deželah, skrbela za organizacijo oblasti, za svoje slovenske vojaške formacije3 0 4 ter za vprašanja s področja zunanjepolitičnih odnosov, zlasti glede me- ja s sosednjima Avstrijo in Italijo. Posebnega pomena je bila za- ,M AS, NS, spisi odsekov, fasc. 3 , zapisniki sej kulturnega odseka NS, Ljub- ljana 1 6 . in 1 8 . novembra 1 9 1 8 . O delu kulturnega odseka NS glej obširneje: M. M i - kuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1 9 6 5 , 6 6 —68; F. Koblar, Slovenska književnost v zadnjih desetih letih, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8, Ljubljana 1 9 2 8 , 6 4 4 —6 4 6 . s "‘ O tem glej obširneje: V. Andrejka, Razvoj vojaštva in voj. dogodki od prevrata do danes, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8, Ljubljana 1 9 2 8 , 2 6 9 —2 7 7 . 1 1 * 163 konodajna dejavnost Narodne vlade pri izdajanju uredb in drugih pravnih aktov. Narodna vlada SHS je v začetku novembra 1918 za- vzela stališče o svojem položaju in odnosih do Narodnega veča SHS v Zagrebu. Izrazila je zaupnico Narodnemu veču SHS v Zagrebu in sprejela za svoj uradni naziv ime »Narodna vlada SHS v Ljublja- ni«, vendar pa je sočasno terjala enakopravno obravnavanje in po- ložaj ter opozorila Narodno veče v Zagrebu, da mora do nje imeti »isto stališče, kakor ga zavzema nasproti narodni hrvatsko-slavon- ski vladi«.3 0 5 Neodvisni položaj NS d in Narodne vlade je bil razlog, da so položaj Slovenije v Državi SHS označevali za »realno uni- jo«; to je vsiljevalo sklep, da je imela Slovenija od prevrata do ze- dinjenja 1 . decembra 1918 obeležje lastne državnosti.3 0 6 Narodno veče SHS in njegov osrednji odbor sta prve dni no- vembra 1918 reševala pomembna politična vprašanja, veljavna za vso Državo SHS, kot vse kaže — brez predhodnih dogovorov s slo- venskimi zastopniki v Narodnem svetu in z Narodno vlado SHS v Ljubljani.3 0 7 Pasivni odnos vodstva Slovenske ljudske stranke do politike Narodnega veča SHS in dogajanja v Zagrebu se je nada- ljeval tudi v novembru. Narodna vlada SHS v Ljubljani je od pr- vega dne svoje ustanovitve zvesto delala in urejala razmere v slo- venskih deželah ter dosegla dobre rezultate.3 0 8 Toda samozadovolj- stvo, ki je očitno prevzelo strankarske politike spričo ponujene pri- ložnosti, da bi slednjič sami neovirano vladali v Sloveniji, jim je za- meglilo pomen politike, kakršno so vodili v Zagrebu in po Zagre- bu. Iz takšnega ravnodušnega stanja jih je prebudila nevarnost za- radi italijanske vojske, ki je pričela z zahoda prodirati vse globlje na slovensko ozemlje. Na seji osrednjega odbora Narodnega veča SHS, ki je bila 8. novembra 1918 v Zagrebu, so razpravljali o nevarnosti italijanske okupacije in sklenili, da bo predsedstvo Narodnega veča SHS v tej zvezi navezalo diplomatske stike z antanto. Seji sta prisostvovala 3 1 5 3 1 5 AS, NS, zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1 . novembra 1 9 1 8 . L. B o g a t a j , n. d„ 3 7 9 . 3 ,7 To velja predvsem za delegaciji Narodnega veča SHS, poslani na Krf (Tresič-Pavičič, Bukšeg, Cok) in v Beograd (V. Pribičevič, L. Popovič), v katerih ni bilo nobenega slovenskega predstavnika. Znano je, da so prav ti odposlanci pomembno vplivali na nadaljnji razvoj dogodkov glede jugoslovanskega zedinje- nja. L. Popovič je po pooblastilu, ki ga je dobil od Narodnega veča SHS, zaprosil v Beogradu regenta Aleksandra, naj srbske čete zasedejo ozemlje Hrvatske in Slovenije — Zagreb, Ljubljano in Reko. M. Ninčič S. Protiču, Beograd, 8 . no- vembra 191 8; L. Popovič Narodnemu veču SHS, Zemun, 8 . novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 516; 5 1 9 —5 2 0 . s o s o delu Narodne vlade SHS v Ljubljani glej obširneje: J. Brejc, Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8, 1 6 0 —17 0 , ter dela o razvoju oblasti, uprave, sodstva idr. v istem zborniku. 164 tudi B. Remec in Iz. Cankar, člana Narodne vlade SHS v Ljubljani in voditelja Slovenske ljudske stranke.3 0 9 Za odnos slovenskih libe- ralnih in klerikalnih politikov do dogajanja v Narodnem veču v Za- grebu je značilno na primer dejstvo, da so v tem kritičnem položa- ju za slovenske dežele obširno razpravljali v Narodni vladi in Na- rodnem svetu v Ljubljani o razmejitvi medsebojnih pristojnosti med Narodno vlado in Narodnim svetom ter obeh do Narodnega ve- ča v Zagrebu.3 1 0 Za temi navidezno akademskimi razpravami se je poleg že omenjenega boja SLS za avtonomijo skrival tudi medse- bojni boj za ugled slovenskih klerikalcev in liberalcev v teh orga- nih. Liberalci so poskušali likvidirati Narodni svet, voditelji Sloven- ske ljudske stranke pa so zastopali mnenje, da mora Narodni svet prerasti v narodni parlament, ki bi mu odgovarjala Narodna vla- da. J. Brejc je v tej zvezi v imenu Slovenske ljudske stranke izra- zil nesoglasje z možnostjo, da bi samo Narodno veče SHS lahko od- šlo v Beograd na pogajanja s srbsko vlado glede zedinjenja, ter pou- daril, da »fundament vidi v volji ljudstva«;3 1 1 s tem je najbrž mi- slil, da mora biti na teh pogajanjih zastopan tudi slovenski parla- ment. Toda ti spopadi klerikalcev in liberalcev v zvezi z notranji- mi, vsakdanjimi, večkrat nepomembnimi vprašanji v Narodni vla- di in Narodnem svetu so odvračali njihovo pozornost od zdaleč po- membnejših dogajanj v Narodnem veču SHS. V tem razdobju so pripadniki Jugoslovanske socialnodemo- kratske stranke na javnem zborovanju, ki je bilo 10. novembra 1918 v Ljubljani, zahtevali, naj Narodno veče SHS po dogovoru s pokrajinskimi vladami in z vsemi poverjeništvi »takoj jasno in ra- zumljivo razglasi vse iz bivše Avstro-Ogrske monarhije izločeno ju- goslovansko ozemlje za odrešeni del enotne jugoslovanske države, ki jo je dosedaj predstavljala svobodna Srbija in Jugoslovanski od- bor v Londonu«, da objavi začasna ustavna določila, spoštuje v pra- ksi demokratična načela idr. Na zborovanju so poudarili, da mora 3 r a Zapisnik s seje osrednjega odbora Narodnega veča SHS, Zagreb, 8 . no- vembra 1 9 1 8 , Gradivo, 521; 8 . novembra 1 9 1 8 je Narodno veče SHS poslalo italijanski vladi protest zaradi zasedanja jugoslovanskega ozemlja in pristanišč, N. Pašiču pa prošnjo, namenjeno srbski vladi, ki naj bi čimprej ukrepala in to preprečila. Gradivo, 5 1 4 —5 1 6 . sn Tako so razpravljali na sejah Narodne vlade in Narodnega sveta v Ljub- ljani od 6 . do 9. novembra 1 9 1 8 . Glavni »arbiter« v razpravi je bil A. Kramer, ki je kot sekretar Narodnega veča SHS razlagal stališče predsedstva Narodnega veča SHS — da namreč Narodna vlada v Ljubljani nima zakonodajnih pristojnosti in nadzorne oblasti, da je Narodni svet »danes le delegacija strank« idr. Glej ob- širneje: Zapisnik sednica Predsedstva NS in NV u Ljubljani od 6. i 9 . novembra 1 9 1 8 . Gradivo, 4 9 2 —49 3 ; 5 3 2 —53 7 . 3 1 1 Zapisnik s skupne seje predsedstva Narodnega sveta in Narodne vlade, Ljubljana, 9 . novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 5 3 6 —5 3 7 . 165 jugoslovanska država postati socialna republika,3 1 2 predstavnik JSDS v ljubljanskem Narodnem svetu A. Kristan pa je zahteval razpustitev Narodnega sveta, ki je po njegovem mnenju opravil svojo vlogo.3 1 3 Tako je podprl podobno zahtevo JDS v odnosu do Narodnega sveta. V Zagrebu je seji osrednjega odbora Narodnega veča SHS, ki je bila 11. novembra 1918 in na kateri so med drugim razpravljali tudi o obliki skupne jugoslovanske države — republikanski ali mo- narhistični — poleg liberalcev I. Hribarja in A. Kramerja priso- stoval tudi Iz. Cankar. V široki razpravi o tem aktualnem vpraša- nju sta sodelovala tudi slovenska predstavnika v Narodnem veču SHS (I. Hribar in Iz. Cankar), vendar ni znano, kakšna stališča sta obrazložila ob tej priložnosti. Nadaljevanje razprave © bodoči obli- ki ureditve skupne države je bilo napovedano za sejo osrednjega odbora 14. novembra 1918,3 1 4 vendar na tej seji niso nadaljevali raz- prave o monarhistični ali republikanski ureditvi, temveč so sprejeli sklep, da predsedništvo vlade Narodnega veča SHS »mora čimprej navezati stike s srbsko vlado v Beogradu zaradi ustanovitve skup- ne vlade za vso suvereno državo SHS«. Skupna vlada naj bi po teh načrtih opravljala resore železnice, vojske, financ in zunanjih zadev.3 1 5 Istega dne, 14. novembra, je Narodno veče SHS obvestilo Na- rodni svet v Ljubljani, da je »s srbsko vlado v ozkih stikih« zaradi tega, da bi srbska vlada oskrbela čim večjo okupacijsko vojsko (an- tante), ki naj bi zasedla »v prvi vrsti severne meje na Koroškem in Štajerskem in ki bi nadalje imela nalogo, da izpodrine italijansko armado z našega ozemlja«. Narodno veče SHS je ob tej priložnosti zahtevalo od Narodnega sveta v Ljubljani, naj določi najsevernejše točke na Koroškem in Štajerskem, ki naj bi jih zasedle antantne čete. To sporočilo Narodnega veča SHS poudarja dalje nujnost, naj Narodni svet v Sloveniji organizira v Ljubljani demonstracije proti italijanski okupaciji, slovenske občine, ki so jih okupirali Italijani, pa naj se prav tako izrečejo proti italijanski okupaciji in »za defi- nitivno združitev z Jugoslavijo«.3 1 6 Tako je Narodno veče SHS od- 3 1 3 Naprej, 11. novembra 1 9 1 8 . 3 1 3 Kot op. 3 1 1 . 3 1 4 Zapisnik s seje osrednjega odbora Narodnega veča SHS, Zagreb, 1 1 . no- vembra 1 9 1 8 , Gradivo, 5 5 5 —5 5 8 . 3 1 5 Zapisnik s seje osrednjega odbora Narodnega veča SHS, Zagreb, 14. no- vembra 1 9 1 8 , Gradivo, 5 7 7 —5 7 9 . Iz zapisnika ni moč ugotoviti, ali je pri tem odlo- čanju razen A. Kramerja sodeloval še kdo izmed slovenskih članov Narodnega veča SHS. 3 1 6 AS, NS, Predsedstvo, št. 2 1 9 , Ljubljana, 1 5 . novembra 191 8. Vse kaže, da je A. Kramer sporočil to Narodnemu veču iz Zagreba. 166 govorilo na zahtevo slovenske Narodne vlade z dne 12. novembra, naj bi Narodno veče SHS poslalo vojaško pomoč slovenskim enotam na Štajerskem.3 1 7 Narodna vlada SHS v Ljubljani je na seji 15. no- vembra znova zaprosila Narodno veče SHS, naj z vojsko zavaruje se- verne slovenske meje.3 1 8 Prav takrat vzpostavljene enote vojske Kra- ljevine Srbije pod poveljstvom podpolkovnika M. Švabiča3 1 9 so se na meji med porečjem Save in Soče postavile po robu Italijanom, ki so prodirali proti Ljubljani. Slovenske politične stranke — Slovenska ljudska stranka, Ju- goslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socialdemo- kratska stranka — so zavzele jasnejša stališča o jugoslovanskem ze- dinjenju in državni ureditvi, ko je Narodna vlada v Ljubljani 19. no- vembra 1918 prejela besedilo predloga Pokrajinske vlade za Dalma- cijo z dne 16. novembra, ki je zahtevala zaradi »življenjskih inte- resov našega naroda« in »zlasti zaradi obrambe proti Italiji in za- radi zaščite ureditve v državi« naglo zedinjenje s Srbijo in Črno goro in ustanovitev skupne vlade »Države Srbov, Hrvatov in Slo- vencev« na čelu z Aleksandrom Karadordevičem kot regentom. Vprašanje oblike državne ureditve bi po tem predlogu rešili ka- sneje v konstituanti.3 2 0 Predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo so poslali Narodni vladi SHS v Ljubljani po telefonu iz Zagreba, s pri- pombo slovenskega sekretarja v Narodnem veču SHS A. Kramer- ja, ki se je skliceval na ženevsko deklaracijo, odločnost Bosancev, da bi eventualno sami nastopili na pogajanjih s Srbijo, in na polo- žaj v državi ter zahteval od Narodne vlade, naj najkasneje do 20. novembra zjutraj pošlje odgovor Narodnemu veču SHS v Zagreb.3 2 1 Na seji Narodne vlade SHS v Ljubljani so 19. novembra 1918 spo- ročili ta naročila iz Narodnega veča SHS, vendar o zadevi niso m AS, NS, zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 12. novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 5 6 3 —56 5 . Zapisnik navaja takole: »Ker je na Štajerskem položaj še vedno nejasen in ni izključena možnost puča, se naprosi NV v Zagrebu, da pošlje po možnosti bataljon zanesljivega vojaštva (prošnja se je stavila takoj telefonično).« 3 ,8 AS, NS, zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1 5 . novembra 1918; Gradivo, 5 8 7 —58 9 . 5 1 8 Arhiv Vojnoistorijskog instituta, Beograd, (dalje: A-VII), Akta srpske Vrhovne komande (dalje: ASVK), Popisnik 3 , kut. 12 1 , Izveštaj D. Simoviča Vrhovnoj komandi srpske vojske. Politika, 3. novembra 192 8; S. Švabič, Dese- togodišnjica dolaska srpske vojske u Ljubljanu i Zagreb, Gradivo, 575—57 7 . V ope- rativnem dnevniku prve armade (pod datumom 1 5 . november 1918) je zapisano, da je Narodni svet v Ljubljani poslal vrhovni komandi v Beograd svoje odposlance s prošnjo, naj pošlje v Slovenijo srbske čete »zaradi ohranitve reda in mira in da bi zasedle severne pokrajine do narodnostne meje«, ker so se pri »nacionalni gardi« pojavile »boljševistične ideje«, odposlane srbske čete pa so maloštevilne ipd. (A-VII, Op. dnevnik prve armije od 21. okt. 191 8. do 1 4 . jan. 1919). 3 3 0 F. S i š i č , n. d., 2 6 8 —2 6 9 . 3 8 1 AS, NS, zapisnik seje Narodne vlade SHS št. 19. Ljubljana, 1 9 . novem- bra 1 9 1 8 . 1 6 7 razpravljali, ker so zastopniki strank v vladi izrazili željo, da bi se pred to »izredno pomembno odločitvijo« radi posvetovali s svojimi strankami, in so ne glede na Kramer jeva opozorila napovedali, naj bi bila razprava o dalmatinskem predlogu 21. novembra. Spričo predloga pokrajinske vlade za Dalmacijo je imelo vod- stvo Slovenske ljudske stranke najširša posvetovanja. Izvršni odbor stranke se je 21. novembra sestal v Ljubljani,3 2 2 da bi preučil poli- tični položaj, ocenil dalmatinski predlog in zavzel stališče o bodo- či ureditvi jugoslovanske države. Po poročilu B. Remca o delu iz- vršnega odbora od njegove izvolitve 27. decembra 1917 so izvolili poseben organ stranke — eksekutivo VLS, ki jo je sestavljalo 23 predstavnikov stranke iz vseh slovenskih dežel z nalogo, da bi v imenu stranke vodila »narodnopolitične zadeve«. O predlogu Pokra- jinske vlade za Dalmacijo je poročal Izidor Cankar. Opozoril je na usodni in zgodovinski pomen odločitev o dveh vprašanjih, ki sta bili po njegovem mnenju najpomembnejši za slovensko ljudstvo: »1. ali hočemo živeti Slovenci še nadalje svoje lastno življenje kot pleme ali se hočemo — seveda brez sile — polagoma asimilirati južnim rojakom; 2 . kakšen naj bo ustroj naše nove države.« Cankar je v odgovor na prvo vprašanje navedel resolucijo kulturnega odseka Narodnega sveta, v kateri je bila poudarjena nujnost ohranitve slo- venske narodnostne individualnosti. Ob drugem vprašanju so, spet na predlog Izidorja Cankarja, sprejeli posebno resolucijo,3 2 3 ki je poudarjala nujnost predhodnih dogovorov in uglaševanja ter po- stopnega in temeljitega dela pri ustvarjanju skupne države kot po- gojih za njeno enotnost. O predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo je vodstvo Sloven- ske ljudske stranke sprejelo sklep, da se morajo predstavniki stran- ke v Narodni vladi SHS držati naslednjega napotila: »Predloženi na- črt zemaljske vlade za Dalmacijo po svoji osnovi nasprotuje vsakrš- nim demokratičnim načelom in ga vsled tega odklanjamo kot ne- sprejemljivega. Ker je potrebno, da se za celo državo SHS za skup- !2 ! Slovenec, 22. novembra 1 9 1 8 . 5 :3 Besedilo resolucije je naslednje: »Oprta na narodno pravo, na načela kriškega pakta in na sklep sabora od dne 29. oktobra, po katerem bo .splošna narodna ustavodajna skupščina z vnaprej določeno kvalificirano večino, ki bo popolnoma zavarovala pred vsakim majoriziranjem, končno odločila o obliki vla- davine kakor tudi o notranjem ustroju naše države, utemeljena na popolni ravno- pravnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov', zahteva V. L. S., da opuste sedanje vlade in oblasti na skupnem jugoslovanskem ozemlju vsako dejanje, ki bi moglo kakor- koli prejudicirati pravico našega ljudstva, da se glede svojega položaja v eni skupni državi samo prosto odloči. V. L. S. zahteva, naj se prično med legitimiranimi zastopniki Slovencev, Hrva- tov in Srbov dogovori, da se pripravi za konstituanto glede ustroja države po- trebno soglasje, ki je predpogoj močne in notranje edinstvene države.« 168 ne zadeve ustvarijo že za čas provizorija skupni vladni organi, ki naj bi vodili tudi priprave za bodočo konstituanto, smo mnenja, da naj bi se ta provizorični državni preustroj uredil potom pogajanj in dogovora legitimiranih zastopnikov Slovencev, Hrvatov in Srbov kot enakopravnih enot, in izjavljamo, da smo pripravljeni v tem smislu takoj pričeti pogajanja.« Na sestanku so sprejeli več resolu- cij, ki so med drugim pravile, da »VLS navdušeno pozdravlja usta- novitev jugoslovanske države«, »da je za republiško obliko vladavi- ne, poudarjajoč, da vidi predvsem v taki obliki vladavine garanci- jo za demokratičen ustroj države«. S posebno resolucijo so zahte- vali, naj bi enako in občo volilno pravico dali vsem moškim in žen- skam pri 21. letu starosti in na tem načelu izpeljali volitve za kon- stituanto. Sklep tega sestanka vodstva Slovenske ljudske stranke so po razpravi o gospodarskem in socialnem programu stranke obeležili z manifestacijo sodelovanja in bratstva med slovenskim in srbskim narodom. Slovenec je v isti številki zapisal, da so posvetovanja pri- padnikov Slovenske ljudske stranke v organizacijah 21. novembra 1918 bila »navdušena in sijajna manifestacija za bratsko in iskreno edinstvo s Srbi in Hrvati«. Takšno stališče vodstva SLS in njegova taktika zavlačevanja in postopnega reševanja vprašanj o zedinjenju sta temeljila poleg na- čelnih razlogov tudi na vesteh, ki so prihajale o pogajanjih v Žene- vi, o sklenjenem sporazumu, izbrani skupni vladi idr. Koroščeva od- sotnost in pomanjkanje »pravih« vesti o njegovi dejavnosti v Žene- vi in Parizu ter neobveščenost o politiki, ki sta jo Narodno veče SHS in S. Pribičevič vodila s srbsko vlado v Beogradu, so zbujali v vod- stvu klerikalne stranke pravo zmedo, ki je dosegla vrhunec s pred- logom dalmatinske vlade v trenutku, ko je vodstvo SLS trdno ver- jelo v veljavnost in upravičenost sporazuma, ki ga je sklenil Koro- šec v Ženevi. Prav v času posvetovanja Slovenske ljudske stranke, 21. novembra 19 1 8,3 2 4 so prispele iz Ženeve v Ljubljano vesti o se- stavi skupne jugoslovanske vlade in njenih pristojnostih ter o za- časnem stanju, določenem z ženevskim sporazumom. Dvojna poli- tična igra odločujočih dejavnikov jugoslovanskega zedinjenja je po- tekala brez vednosti in soglasja voditeljev najvplivnejše stranke v Sloveniji — Slovenske ljudske stranke, ki so le slutili, »da se dela tajna politika«3 2 5 in da jo izvajajo mimo Narodnega veča SHS in * 3 3 5 3 2 4 Slovenec, 2 2 . novembra 1 9 1 8 . 3 3 5 S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 2 2 8 . 169 volje večine predstavnikov političnih strank, ki so v njem zasto- pane. Na seji Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je bila istega dne (21. novembra) popoldne, kot je ugotovljeno v zapisniku,3 2 6 sta se v obširni razpravi o predlogu dalmatinske vlade v svojih govorih iz- rekla proti predlogu J. Brejc (SLS) in A. Kristan (JSDS), ki sta poudarila naslednje pomembne pridržke: »S tem (predlogom; M. Z.) ustvari diktatura one osebe, ki imenuje in seveda tudi odstavlja vo- ditelje države; čas, kdaj se skliče konstituanta, je popolnoma nedo- ločen, ker je pojem o tem, kdaj vlada na Balkanu mir in red, pod- vržen samovoljnemu tolmačenju provizorične vlade. Tudi se je bati, da se imenuje vojaški guverner v posameznih deželah in se bodo vršile volitve v konstituanto pod različnim pritiskom«. Zastopniki Slovenske ljudske stranke v vladi so poudarjali, da se ne bojijo Sr- bov »in ne kulturnega boja«, temveč neznosnega absolutizma. Člani Narodne vlade iz vrst Jugoslovanske demokratske stran- ke so pa poudarjali, da so »po svojem mišljenju vsi republikanci«, vendar se za načrt dalmatinske vlade, ki zahteva začasno monarhi- jo, opredeljujejo »samo radi tega, ker mislijo, da ni drugega izho- da iz našega težavnega položaja, v katerem se nahajamo, bodisi z ozirom na zunanje zadeve (invazija Italijanov) bodisi v notranjosti radi pomanjkanja denarja in živil«. Po izjavi Slovenske ljudske stranke (J. Brejc), da zavrača dalmatinski predlog, je v imenu Ju- goslovanske demokratske stranke I. Tavčar sporočil sklep stranki- nega vodstva z dne 20. novembra 1918, da se morajo vsi zastopniki JDS v ljubljanski Narodni vladi SHS obvezno zavzeti za predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo.3 2 7 Poverjenik JSDS v ljubljanski Narodni vladi je dal izjavo, ki ni vsebovala določenega stališča do dalmatinskega predloga, temveč je poudarjala potrebo, da bi čimprej vzpostavili začasno enotno oblast, in zahtevo, naj bo jugoslovanska država »socijalna republika z najširšo samoupravo ljudstva«.3 2 8 * 1 1 7 AS, NS, zapisnik 20. seje Narodne vlade SHS, Ljubljana, 21. novembra 1918; Gradivo, 6 3 1 —6 3 3 . 1 1 7 Vodstvo JDS je že na sestanku v Ljubljani 13. novembra 1 9 1 8 sklenilo, da vidi politično, gospodarsko in kulturno prihodnost jugoslovanskega ljudstva le v enotni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev s centralno vlado na čelu (D. Lon- čar, n. d., 123). V istem duhu kakor vodstvo JDS, torej za centralistično in unitaristično ureditev jugoslovanske države s Kraljevino Srbijo, so se izrekli tudi kulturni delavci iz kroga JDS in strankarsko neopredeljeni, ko so 2 3 . novembra 1 9 1 8 objavili v Ljubljani »izjave duševnih delavcev«. Podobno stališče je zavzelo tudi vodstvo JSDS. P. Erjavec, Avtonomistična izjava, 1 8 0 . 3 7 8 Po trditvi A. Prepeluha vodstvo JSDS ni razpravljalo o predlogu Pokra- jinske vlade za Dalmacijo, in izjava, ki jo je A. Kristan sporočil na seji Narodne vlade v Ljubljani 21. novembra, je pomenila Kristanovo osebno mnenje. (A. Pre- peluh, n. d., 161). Toda na številnih zborovanjih, ki jih je priredila JSDS 24. no- 1 7 0 Te izjave slovenskih političnih strank na seji Narodne vlade SHS, ki je bila 21. novembra 1918 v Ljubljani, so — kot je kasne- je ocenil J. Brejc3 2 9 — že kazale »one temeljne divergence v nazi- ranju glede politične ureditve nove države, ki so se pozneje izkri- stalizirale v bojni klic: tu avtonomija — tu centralizem! SLS je v predlogu dalmatinske vlade instinktivno čutila neko nevarnost za našo komaj pridobljeno politično samostojnost, dočim je JDS brez rezerve — morda nezavestno — nastopila ono pot, ki je v poznej- šem razvoju dogodkov vodila v najgorji centralizem«. Ob predlogu dalmatinske vlade v Narodni vladi SHS v Ljubljani, ki je od usta- novitve mnoge zadeve reševala v glavnem solidarno, so se znova razvneli stari spori in nestrpnost med klerikalci in liberalci. Nav- zlic temu je A. Kalanu (SLS) uspelo doseči, da Narodna vlada ni glasovala o predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo, temveč naj bi se člani Narodne vlade, ki so bili sočasno tudi člani Narodnega veča SHS, izrekli o tem na napovedani seji veča v Zagrebu 23. novem- bra 1918. Pred omenjeno sejo je med zastopniki večjega števila politič- nih strank v Narodnem veču SHS raslo prepričanje, da bi se mo- rali, ne glede na ženevski sporazum ter na delovanje in stališča A. Korošca in Jugoslovanskega odbora, čimprej odločiti za zedinje- nje s Srbijo in Črno goro.3 3 0 Od hrvatskih strank je le Starčeviče- va Stranka prava, ki je zastopala zamisel avtonomije posameznih področij, nasprotovala reševanju vprašanja jugoslovanskega zedi- njenja, dokler se člani Jugoslovanskega odbora ne bodo vrnili v do- movino. Starčevičevce so v tej zahtevi podpirali le zastopniki Slo- venske ljudske stranke v Narodnem veču SHS. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je ocenilo napovedane po- govore v Narodnem veču SHS za pomemben dogodek in je poslalo vembra 1 9 1 8 , so sprejeli resolucijo izvršnega odbora stranke, ki se je glede poti in načina za čimprejšnje jugoslovansko zedinjenje ujemala s predlogom Pokrajin- ske vlade za Dalmacijo. D. L o n č a r , n. d., 1 2 4 . “ J.Brejc, n. d., 17 7 . s!» A-VII, ASVK, Popisnik 3 . kut. 11 3 , grupa 1 0 , poročilo D. Simoviča vrhovni komandi srbske vojske, Zagreb, 22. novembra 1 9 1 8 . Gradivo, 6 3 5 —636. D. Simovič poroča, da bodo jutri, 23. novembra, na plenarni seji Narodnega veča SHS, »ki ji bodo prisostvovali tudi odposlanci vseh drugih pokrajin«, razglasili zedinjenje s Srbijo in Črno goro v eno državo pod regentstvom prestolonaslednika Aleksan- dra, zatem pa bodo odposlanci Narodnega veča SHS odpotovali v Beograd, da bi vzpostavili skupno vlado. Ravnanje A. Korošca in Jugoslovanskega odbora v tujini je Simovič ocenil za nekorektno in poudaril, »da niso hoteli priti v Zagreb, temveč le podaljšujejo svojo akcijo«. Osrednji odbor NV SHS je namreč sklenil, naj bi Korošca in Trumbiča brzojavno poklican iz tujine v Zagreb, da bi Narodnemu veču SHS poročala o zunanjepolitičnem položaju Države SHS, če pa ne moreta priti, naj bi poslala svoje odposlance. Brzojavko so poslali 2 0 . novembra na naslov Jugoslovanskega odbora v Ženevi in Parizu. Zapisnik s seje osrednjega odbora NV SHS, Zagreb, 20. novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 62 4 . 171 v Zagreb svoje najbolj izkušene predstavnike. Zastopniki SLS Izi- dor Cankar, B. Remec, L. Pogačnik in F. Smodej so med dvodnev- no razpravo v Narodnem veču SHS o vprašanju združitve s Kra- ljevino Srbijo in Črno goro in o obliki državne ureditve — 23. in 24. novembra 1918 — tokrat aktivno sodelovali pri delu veča. V ostri in žolčni razpravi med predstavniki posameznih strank in sku- pin, ki so razlagali in branili svoje politične programe in interese, 3 3 1 so se predstavniki Slovenske ljudske stranke postavili na stran tistih politikov, ki so bili proti naglemu zedinjenju brez poprejšnjega do- ločanja temeljnih načel. Zastopniki SLS so imeli prvotno svoj pred- log,3 3 2 vendar so ga umaknili in podprli predlog starčevičevcev in skupine hrvatskih politikov, zbranih okrog listov Hrvat in Obzor (Andelinovič, Barac, Krnic, Winterhalter, Spinčič, Šurmin), ki so poudarjali, da je treba počakati na poročila Jugoslovanskega odbo- ra in Trumbiča ter predsednika veča A. Korošca, preden bi se odlo- čili glede zedinjenja. Skupni predlog skupine hrvatskih politikov in predstavnikov Slovenske ljudske stranke, ki je bil sicer po zamisli blizu predlogu Pokrajinske vlade za Dalmacijo, je bil očitno prera- čunan tudi na to, da bi pridobili čas in počakali na vrnitev A. Ko- rošca.3 3 3 Izidor Cankar je obrazložil svoj predlog v imenu Slovenske ljudske stranke in poudaril, da se Slovenci ne bojijo preglasovanja od Srbov, da vsa slovenska moč temelji v njihovih organizacijah in da jim demokratična misel pomeni temeljno željo, da bi bili svo- bodni in zadovoljni. Predstavniki Jugoslovanske demokratske stranke v Narodnem veču SHS so podprli predlog Pokrajinske vlade za Dalmacijo in med razpravo pretirano poudarjali nevarnost italijanskega prodora, možnost, vrnitve Karla Habsburškega ipd. ter navajali vse to za razloge za čim hitrejše zedinjenje.3 3 4 V dobršni meri je šlo za pro- pagando, ki naj bi podprla akcijo S. Pribičeviča, da bi Narodno veče SHS sprejelo dokončno odločitev o zedinjenju s Srbijo in Črno goro. J J 1 Glej zapisnike sej osrednjega odbora NV SHS 23. in 2 4 . novembra 1 9 1 8 , Gradivo, 6 4 0 —6 4 2 ; 6 4 4 —6 4 6 , ali obširneje: A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 5 8 —1 8 5 . 1 3 3 Predlog, ki so ga v imenu SLS pripravili in podpisali L. Pogačnik, Iz. Can- kar in B. Remec, je bil takšen: »Ker je potrebno, da se osnuje skupen vladni organ za skupne interese Slovencev, Hrvatov in Srbov, in ker je mogoče tak organ sestaviti le po medsebojnem dogovoru obeh vrhovnih oblasti na tem teritoriju, predlagajo člani VLS: Narodno veče naj izvoli pooblaščence Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se bodo, izključivši možnost majoriziranja, dogovarjali glede skupne vlade s pooblaščenci srbskega naroda in Kraljevine Srbije.« Gradivo, 6 4 2 —6 4 3 . 1 1 1 F. S i š i č , n. d., 27 0 . 3 3 1 Vj. Kukovec je zagovarjal centralizem in hegemonijo »sposobnejših« ter poudarjal, da stojijo pred vrati Italijani in ni moč čakati. Podobno je govoril tudi A. Kramer, o tem, da Italijani prodirajo proti Ljubljani, da nameravajo zasesti vso Slovenijo, celo Štajersko, da bivši cesar Karel še vedno upa, da bodo jugoslo- vanske dežele spet njegove, itd. Gradivo, 6 4 1 —6 4 2 . 172 V prizadevanjih, da bi uresničili predlog pokrajinske vlade za Dal- macijo, so Hrvatsko-srbsko koalicijo poleg slovenskega vodstva JDS podprli tudi hrvatski klerikalci (J. Šimrak), deloma pa tudi sloven- ski socialisti, ki so svoje stališče obrazložili v skupnem predlogu s Socialnodemokratsko stranko Hrvatske in Slavonije.3 3 5 V izvolje- ni odbor sedmerice, ki naj bi preučil vse predloge in sestavil skup- nega v imenu Narodnega veča SHS, so od slovenskih članov osred- njega odbora Narodnega veča izvolili le Iz. Cankarja, predstavni- ka Slovenske ljudske stranke. Njegov vstop v odbor sedmerice je bil začetek vse večjega vtapljanja Slovenske ljudske stranke v po- litično igro, ki so jo vodili Hrvatsko-srbska koalicija in vladajoči krogi iz Srbije. Odbor sedmerice je pripravil sklep o razglasitvi zedinjenja Dr- žave Slovencev, Hrvatov in Srbov, nastale na področju bivše avstro- ogrske monarhije, s Kraljevino Srbijo in Črno goro. Odbor je sočas- no izvolil delegacijo 28 članov, ki so ji zastavili nalogo in dali po- oblastilo, »da v sporazumu z vlado Kraljevine Srbije in s predstav- niki vseh strank v Srbiji in Črni gori nemudoma izpelje organiza- cijo enotne države ...« V delegacijo so od slovenskih predstavnikov izvolili A. Korošca, Iz. Cankarja (SLS), A. Kramerja (JDS) in A. Kristana (JSDS). Poleg tega je odbor predložil Narodnemu veču SHS, naj sprejme tudi »napotila za delegate«, v katerih sta bila obrazložena način in oblika notranje ureditve nove države v raz- dobju do sklicanja ustavodajne skupščine. Narodno veče SHS je sprejelo sklep in napotilo za delegacijo. Med razpravo o teh pred- logih odbora sedmerice je predstavnik Slovenske ljudske stranke L. Pogačnik izjavil v imenu stranke, »da sprejema popolnoma spre- jeti predlog«3 3 6 odbora sedmerice. Tako je SLS navzlic svojemu opozicijskemu stališču pristala ob večini v Narodnem veču SHS, ki se je izrekla za sklep in napotke v celoti. Vsekakor je bilo predstav- nikom Slovenske ljudske stranke v Narodnem veču SHS jasno, za kaj so glasovali, temprej, ker je bil ugledni član stranke Iz. Cankar v redakciji, ki je sestavila ta dva dokumenta. Od slovenskih predstavnikov v Narodnem veču SHS je le so- cialdemokrat A. Kristan skupaj s socialistoma Koračem in Bukše- gom in starčevičevcem Petričičem s pridržki glede monarhistične oblike vladavine načelno soglašal s predlogi odbora sedmerice. 3 3 5 F. S i š i č , n. d., 2 7 1 —2 7 2 . 3 3 6 Gradivo, 64 5 . O poteku sej in o sklepih NV SHS 2 3 . in 24. novembra 1 9 1 8 ter o razlogih za takšen način zedinjenja glej obširneje: F. Culinovič, n. d., 1 0 5 —11 9 . 173 O sklepih Narodnega veča SHS o zedinjenju Države SHS s Kraljevino Srbijo in Črno goro je poročal Slovenec že naslednjega dne, 25. novembra, v svoji posebni jutranji izdaji. Svoje soglasje s tako nepričakovano naglo odločitvijo Narodnega veča SHS je vod- stvo Slovenske ljudske stranke opravičevalo z netočno trditvijo, da je Narodno veče SHS »bistveno spremenilo prvotni načrt dalmatin- ske zemaljske vlade in obveljal je kompromisni predlog«, vendar pa vodstvo o njegovi vsebini ni želelo obširneje razpravljati, češ da je le začasen. Slovenec je dalje pojasnjeval in opravičeval poli- tični preobrat vodstva stranke in poudarjal, da je le-to zavrnilo predlog dalmatinske vlade iz demokratičnih in republikanskih raz- logov, zastopniki stranke pa so v Narodnem veču SHS glasovali za kompromisni predlog za zedinjenje z regentom na čelu, ker so »ho- teli manifestirati — ne za monarhijo — marveč za takojšnje popol- no ujedinjenje vseh Jugoslovanov«, kakršno terja težavno stanje v jugoslovanskih deželah. List je poudarjal, da pogajanja s srbsko vla- do ne bodo brez vednosti Jugoslovanskega kluba in Jugoslovanske- ga odbora ter brez Korošca in Trumbiča, ki sta bila izvoljena v 28- člansko delegacijo. List je ob koncu objavil tudi izjavo, ki jo je L. Pogačnik prebral v imenu stranke v Narodnem veču SHS med razpravo o sklepu in napotilih pred glasovanjem in ki se v pridrž- kih loči od tiste, ki je bila zabeležena v zapisniku seje osrednjega odbora Narodnega veča SHS z dne 24. novembra 1918. Izjava L. Po- gačnika, ki jo je objavil Slovenec, vsebuje naslednje: »Ta načela ne odgovarjajo popolnoma našim željam. Zavarujemo se proti temu, da bi ta sklep napravil prejudic za delo konstituante. Zlasti bi bilo tudi potrebno, da se plenum Narodnega veča bavi z današnjo daleko- sežno akcijo. A brez zatajevanja in discipline ni uspehov, še manj trdnih državnih temeljev. Zato izjavljam: Provizorična uredba je nujno potrebna in naš jugoslovanski narod izide čim prej iz seda- njih zgodovinskih kritičnih momentov k plodonosnemu delu za svojo politično, gospodarsko in prosvetno veličino. Zato bomo v ime- nu VLS glasovali za predloženi načrt.« Istega dne je Slovenec v red- ni izdaji objavil uvodnik Da se razumemo (pisec: Iv. Vesenjak), ki je znova zagovarjal republikansko obliko ureditve jugoslovanske dr- žave. V poznih večernih urah 25. novembra 1918 je vodstvo Sloven- ske ljudske stranke sprejelo od Narodnega veča SHS iz Zagreba »presenetljivo vest«, da ženevski sporazum nima več veljave, ker ne ustreza pristojnim krogom v Srbiji, da ga je Pašič podpisal proti svoji volji in da je za nadaljnje delovanje za zedinjenje odločilen 174 le sklep Narodnega veča SHS z dne 24. novembra. Po drugi strani je bilo vodstvo Slovenske ljudske stranke -obveščeno po hrvatskih listih z dne 23. novembra (ki so povzeli vest švicarskega lista Jour- nal de Genève z dne 14. novembra 1918), da bo »ženevska« jugo- slovanska vlada baje kmalu zasedala v Parizu. Takšne nasprotujo- če si vesti so povzročile še večjo zmedo v vodstvu stranke, ki je ob svojem soglasju v Narodnem veču SHS še vedno računalo na spo- razum v Ženevi in na upoštevanje Jugoslovanskega odbora in Ju- goslovanskega kluba ter njunih političnih predstavnikov kot dejav- nikov na pogajanjih pri ustvarjanju skupne države.3 3 7 Vodstvo stranke je zato za trenutno najpoglavitnejšo nalogo postavilo vzpo- stavitev zveze z A. Korošcem v Parizu in poudarilo, da se je treba zaradi takšnega položaja izogibati kakršnikoli odločitvi do njegove vrnitve.3 3 8 Prav takrat si je Korošec v Parizu na moč prizadeval, da bi se čimprej vrnil v domovino. Že med obiskom je 16. novembra pro- sil italijanskega ambasadorja v Parizu B. Longareja, naj bi mu ita- lijanska vlada skupaj z njegovima »sekretarjema« omogočila pre- hod čez Italijo na poti v Zagreb.3 3 9 Korošec je bil prisiljen storiti takšen korak, ker mu ni uspelo, da bi v srbskem poslaništvu v Pa- rizu dobil vizume za vrnitev v domovino zase, za G. Žerjava in M. Čingrijo — kot je povedal v svojem predavanju 1925. leta. Tudi razvoj dogodkov v zvezi z jugoslovanskim zedinjenjem po propadu ženevskega sporazuma in predvsem dogovori S. Pribičevica s srb- sko vlado v Beogradu govore v prid Koroščevi trditvi, češ da so mu onemogočali, da bi se pravočasno in na svojo željo vrnil v domovi- no pred zedinjenjem. Srbska vlada je do Korošca (Žerjava in Čingrije) zavzela zelo neugodno stališče po ženevskih pogajanjih in zlasti po njihovi »ne- vljudni brzojavki«, poslani 18. novembra 1918 prestolonasledniku Aleksandru iz Londona po J. Jovanoviču. V odgovoru na to brzo- javko je S. Protič s Krfa 25. decembra 1918 naročil J. Jovanovi- ču, naj Korošcu in Čingriji sporoči, da je prestolonaslednik Ale- ksander sprejel njuno depešo z 18. novembra in da obžaluje, ker ji- 3 3 7 S. Pribičevič je na seji osrednjega odbora NV SHS, ki je bila 2 3 . novem- bra 1 9 1 8 , poudaril, da so »odposlanci NV v tujini« v Parizu ter da so se v Ženevi sporazumeli s srbsko vlado o ustanovitvi skupne vlade, in ob koncu sporočil, na videz mimogrede, da srbski minister Ninčič poziva v imenu srbske vlade Narodno veče SHS. nai bi po skupnem sporazumu sestavilo vlado. Gradivo, 6 4 . 3 3 8 Slovenec, 26. novembra 1 9 1 8 . 3 3 0 Italijanski ambasador v Parizu B. Longare — predsedniku vlade Orlandu. Pariz, 17. novembra 1 9 1 8 . Gradivo, 5 9 2 —59 3 . 1 7 5 ma ne more neposredno odgovoriti, »ker se to ne spodobi v ustavni in parlamentarni državi, kakršna je Srbija«, poleg tega pa — je poudarjal Protič — ne pozna (Aleksander) »v nadrobnostih vsega poteka pogajanj v Ženevi«. Protič dalje obžaluje, da Korošec in Čingrija smatrata sleherno spremembo ženevskega sporazuma za kršitev jugoslovanske ideje, ter je presenečen in začuden, ker vi- dita »celo neko nevarnost za dinastijo in s takšnimi izjavami kaže- ta željo, da bi tudi moralno pritiskala na Krono in vse nas. Od biv- še Avstro-Ogrske smo bili vajeni poslušati in sprejemati takšna na- migovanja in grožnje« — je Protič očital Korošcu in Čingriji — »in nismo nikoli mogli misliti, da jih bomo spet slišali od predstavnikov naših bratov, za katerih osvoboditev sta resnično vrgla na kocko svoj obstanek Srbija in njena viteška narodna dinastija«. Protič je dejansko Korošca in Čingrijo skupaj z Jugoslovanskim odborom ob- toževal, da so v Ženevi in Parizu poskušali Srbe iz jugoslovanskih krajev pod bivšo Avstro-Ogrsko ločiti od Srbije, »da bi z njimi na- pravili fronto proti Srbiji«, in jih opozarjal, da bi — če ne bi spre- jeli srbskih pogojev, predvsem monarhijo in dinastijo Karadorde- vičev, lahko šli vsaksebi: »Srbi s Srbi, Hrvati in Slovenci pa s Hr- vati in Slovenci.«3 4 0 V luči takšnih obtožb srbske vlade je razumljiva tudi njena skrb, da se Korošec ne bi vrnil v domovino, dokler s Pribičevičem in Narodnim večem SHS ne bi opravili zadeve v zvezi z zedinjenjem po njeni volji. Korošec in Trumbič sta bila - — če gledamo objek- tivno — edini osebnosti, ki bi s svojo avtoriteto v Narodnem veču SHS in s svojo prisotnostjo v Zagrebu lahko vplivali na nadaljnji razvoj dogodkov. Ako bi bila vrnitev A. Korošca v domovino zaže- lena, bi ga srbska vlada lahko poslala tudi čez Krf v Beograd in Za- greb, torej po poti, po kateri je sicer pošiljala svoje ljudi. Tako pa je Korošec šele po posredovanju angleške in francoske diplomacije dobil vizume za potovanje čez Italijo, kjer je poleg zapoznelega od- hoda iz Pariza 26. novembra spet naletel na ovire,3 4 1 ki so mu onemo- S. Protič — S. Jovanoviču, Krf, 2 5 / 1 2 . novembra 1 91 8; Gradivo, 647; Radikal, 7.-8. januarja 1 9 2 3 . 5 4 1 O potovanju čez Italijo je Korošec 1 9 2 5 . leta povedal naslednje: »Na po- tovanju so nam v Veroni odvzeli pasoše. Tam smo čakali 2 dni (podčrtal M. Z.). Nismo vedeli, kaj je, telefonirali smo v Rim. Šele to je pomagalo. Potem smo zopet dobili potne liste. Nismo se smeli vrniti v Trst, ampak preko Brennerja, Inomosta, Beljaka, da smo prišli v domovino.« S. Kranjec, Koroščevo predavanje, 228. — A. Prepeluh je svoje dni (1935) poudaril, da je vrnitev A. Korošca iz Pariza v do- movino konec 1 9 1 8 poglavje zase. »o katerem še danes ni mogoče pisati«. Tako je posredno potrdil Koroščeve trditve iz 192 5. leta. 176 gočile, da bi se vrnil v domovino pred 1 . decembrom 1918. Ves čas jo vrnitve vodstvu Slovenske ljudske stranke ni uspelo vzpostaviti zveze s Korošcem in se je tako zgubljalo v čakanju in nedejavno- sti v »visoki politiki«, ki se je kuhala v Narodnem veču SHS. Nepričakovana odločitev S. Pribičevica in njegovih privržen- cev v Narodnem veču SHS, da bo izvoljena delegacija veča 27. no- vembra odpotovala v Beograd zaradi razglasitve zedinjenja, je spet prisilila voditelje Slovenske ljudske stranke, da so spremenili svoja stališča in sledili razvoju dogodkov med Zagrebom in Beogradom. Po končanih sejah osrednjega odbora Narodnega veča SHS 23. in 24. novembra so se vsi slovenski člani Narodnega veča SHS razen A. Kramerja vrnili v Ljubljano, ker so jim predtem sporočili, da bodo pravočasno obveščeni o odhodu delegacije Narodnega veča SHS v Beograd. S. Pribičevič in njegovi somišljeniki so v osred- njem odboru Narodnega veča SHS 26. oktobra pozno zvečer sklenili, da bo delegacija veča, izvoljena 24. novembra, odpotovala v Beo- grad v sredo, 27. novembra.3 4 2 Slovenski predstavniki v delegaciji so za to odločitev zvedeli šele 27. novembra zjutraj.3 4 3 Na nujnem sestanku slovenskih delegatov, ki ga je istega dne sklical J. Brejc, so navzlic vtisu, »da so Slovenci namerno izostavljeni«, torej neob- veščeni, sklenili, da bo slovenski del delegacije — Iz. Cankar, J. Brejc (kot namestnik A. Korošca) in J. Puntar, glavni urednik lista Slovenec (vsi SLS), ter A. Kristan (JSDS) — odpotoval v Beo- grad. A. Kramer, član delegacije in predstavnik JDS, je že odpoto- val v Beograd z drugimi člani delegacije Narodnega veča SHS. Med potovanjem iz Ljubljane v Zagreb so se delegati Sloven- ske ljudske stranke — med čakanjem na posebni vlak — 27. no- vembra zvečer v Zagrebu sestali s politiki iz Starčevičeve Hrvatske stranke prava, svojimi edinimi preostalimi političnimi zavezniki v nazorih o načinu in metodi zedinjenja. Starčevičevci so ob tej pri- ložnosti Cankarju, Brejcu in Puntarju izjavili, »da bodo sprejeli di- nastijo .. .«,3 4 4 kar je vsekakor še bolj vplivalo na klerikalne izvo- ljence, da so svoje stališče glede razmerja do pravoslavne dinasti- je Karadordevičev prilagodili dejanskim političnim razmeram v de- legaciji, tako da se ne bi znašli osamljeni in v opoziciji. Navzlic vsemu je vodstvo Slovenske ljudske stranko pred odhodom v Beo- 1 J ! Slovenec, 27. novembra 1 9 X 8 . 8 ,3 A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 8 3 . A-IZDG, fond Iz. Cankarja, zapisek v beležnici, sig. 127 0. O bivanju slo- venske delegacije v Zagrebu 27. novembra je pisal tudi Slovenec 28. novembra 1 9 1 8 . 1 2 177 grad še živelo v prepričanju, da bosta A. Trumbič in A. Korošec so- delovala na pogajanjih v Beogradu.3 4 5 Slovenski delegati so prispeli v Beograd 30. novembra zju- traj3 4 0 in Iz. Cankar je zapisal, kako so takoj zvedeli, da je A. Kra- mer od prestolonaslednika Aleksandra3 4 7 prinesel naslednjo vest: »Pichon zahteva, da pride Aleksander v Pariz. Tam bo branil naše meje, torej mora biti že imenovan kot regent; zato da je treba hite- ti.« Istega dne, 30. novembra, sta popoldne Iz. Cankar in J. Brejc v imenu Slovenske ljudske stranke in kot člana slovenske delega- cije sodelovala na redakcijskem sestanku za sestavitev adrese Na- rodnega veča SHS3 4 8 in ob tej priložnosti tudi dokončno izrekla so- glasje z njeno vsebino. Naslednjega dne, 1 . decembra 1918, je pod- predsednik Narodnega veča SHS dr. A. Pavelič v imenu delegacije osrednjega odbora prebral adreso Narodnega veča SHS,3 4 9 zatem pa je regent Aleksander Karadordevič v imenu kralja Petra I. razgla- sil nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po razglasitvi zedinjenja v Beogradu sta 2. decembra 1918 po- poldne prispela v Ljubljano A. Korošec in G. Žerjav. Korošec je naravnost z vlaka odšel na sejo Narodne vlade SHS v Ljubljani, kjer je med dveurnim pogovorom dal »zaupne informacije« o svo- jem bivanju v Ženevi dn Parizu. Ni znano, kaj vse je povedal A. Ko- rošec ob tej priložnosti. V sporočilu, ki ga je Narodna vlada izda- la o tem Koroščevem poročanju o »političnem položaju«, je pou- 5 ,5 To je potrdil tudi S. Pribičevlč v svoji izjavi 25. novembra v NV SHS, ko je odgovarjal na zahtevo F. Barca, naj odposlanstvo NV odloži odhod v Beograd, dokler se ne bosta vrnila Trumbič in Korošec. (F. Š i š i č . n. d., 278). Slovenec je v številki z dne 29. novembra 1 9 1 8 zapisal o pogajanjih, ki so se prav 2 9 . no- vembra pričela v Beogradu: »Reči pa moramo, da pričakujemo, da se bodo poga- janja le vršila z zastopniki srbskega naroda samega. Kolikor nam je doslej znano, se v Belgradu nahajata le dva ministra z regentom; ni pa še tam poslancev in ne ostalih članov srbske vlade. Dr. Korošec in dr. Trumbič še nista došla. S kom se bodo tedaj vršila pogajanja?« 3 4 6 Tako je Iz. Cankar zapisal v svojo beležnico: »30. nov. zjutraj smo prispeli h konferencam v Beograd.« Ta podatek je verjetnejši od tistega, ki ga je zabeležil A. Prepeluh, ko je trdil, da so slovenski odposlanci prispeli v Beograd 28. novem- bra zvečer. (A. Prepeluh, n . d ., 183). Upoštevati je treba namreč, da so bili slovenski o d p o s la n c i 27. n o v e m b r a z v e č e r v Z a g r e b u , d a s o b ile p r o m e t n e z v e z e z Beogradom zelo slabe in neredne in da so morali kakor del odposlanstva N V SHS, ki je prispel v Beograd šele 28. novembra ob 11. u r i (Slovenec, 29. novembra 1918), čakati v Zemunu na prevoz z ladjo. Prvi pogovor odposlanstva NV SHS z regen- tom Aleksandrom (brez slovenskih odposlancev, ki razen A. Kramerja še niso prispeli) je bil 29. n o v e m b r a o b 10. u r i v B e o g r a d u . Slovenec, 29. novembra 1918. 3 4 7 Prestolonaslednik Aleksander je sprejel 3 0 . novembra A. Kramerja in se pogovarjal z njim o razmerah v Sloveniji. Slovenec, 2 . decembra 1 9 1 8 . 3 4 8 Isto kot op. 3 4 4 . Ob tej priložnosti je — kot je zapisal Iz. Cankar — Pribi- čevič izjavil, da v adreso ni moč vključiti pravice ustavodajne skupščine, da bi odločala o bodoči obliki vladavine, kajti »Aleksander potuje v inozemstvo — če (ne) pride tja kot bodoči en kralj, ne bo nič opravil«. To so bili očitno razlogi, ki so pri klprikalnih zastopnikih v Beogradu s t r li sleherno misel na kakršnokoli »svojo« p o lit ik o . 3 4 9 F . S i š i č , n . d ., 280— 281. 178 darjeno, da se je Korošec kot vodja delegacije Narodnega veča SHS na pogovorih, ki jih je imel z Jugoslovanskim odborom, srb- sko vlado in opozicijo v Ženevi in s predstavniki antante v Parizu, sporazumel, da je treba čimprej organizirati skupno državo »celo- tnega naroda SHS« zaradi enotnega nastopanja proti tujini. Poleg tega so poudarili tudi Koroščeva zagotovila, da bodo slovenske zah- teve glede severnih meja popolnoma zadovoljene.3 5 0 Koroščevo pou- darjanje »poroštev«, ki so jih dale srbska vlada in antantne sile gle- de ohranitve in zadovoljive rešitve severnih slovenskih meja, ter njegovo pojasnilo, da ni pomembno, kako so potekali pogovori in kako je prišlo do zedinjenja, saj je najpomembnejše, da je bilo do- seženo,3 5 1 so bili vsekakor tudi izraz Koroščeve taktike, ki jo je narekoval predvsem razvoj dogodkov, preračunane na to, da bo de- ležen podpore pripadnikov Slovenske ljudske stranke in slovenske- ga ljudstva za Kraljevino SHS, kakršna je bila pač ustvarjena, naj- brž pa tudi izraz njegovega prepričanja, da bo takšne zahteve moč uresničiti. V položaju, ko so vse slovenske politične stranke in vse slovensko ljudstvo z bojaznijo gledali na italijanske zahteve glede okupacije Slovenskega primorja in na spopade krog severnih me- ja, so takšne izjave A. Korošca vplivale na ugodnejši sprejem prvo- decembrskega akta v Sloveniji. Takoj po prihodu v Ljubljano je G. Žerjav (2. decembra) po- slal A. Kramerju v Beograd brzojavko z naslednjo vsebino: »Če je mogoče, počakajte s pogajanji do prihoda Korošca in mene. Odpo- tovala bova v torek zjutraj (3. decembra; M. Z.).«3 5 2 Ob vesti o pri- hodu Korošca v Ljubljano, ki jo je prinesel sel Narodnega veča SHS R. Giunio, je Narodno veče SHS po telefonu poprosilo Narodno vlado, naj sporoči A. Korošcu, da bi bilo dobro, če bi čimprej pri- šel v Zagreb. Po Narodnem veču SHS so 3. decembra poslali iz Zagreba na naslov Narodne vlade v Ljubljani naslednje sporočilo (sprejeto 4. decembra): Iz Beograda sporočajo, da so pogajanja med delegacijo Narodnega veča SHS in srbsko vlado prekinjena do prihoda dr. Korošca. Dr. Korošec bi po svojem prihodu poročal o mednarodnem položaju, zatem bi nadaljevali sejo ob njegovem sodelovanju.3 5 3 Dejansko je šlo le za poskuse, da bi pomirili vod- 3 5 0 AS, NS, fond narodne vlade SHS, sejni zapisniki, 27. seja, Ljubljana, 2 . de- cembra 1 9 1 8 . Slovenec je v tej zvezi 2 . decembra 1 9 1 8 zapisal: »Naš položaj glede severne meje je kar najugodnejši in je popolna izpolnitev naših narodnih zahtev zagotovljena.« 3 5 1 Slovenec, 3 . decembra 1 9 1 8 . 3 5 2 AS, NS, fond narodne vlade SHS v Ljubljani, sejni zapisniki, 27. seja, Ljubljana, 2 . decembra 1 9 1 8 . 2erjavova brzojavka Kramerju. 3 5 3 A S , N S , fa s c . 4. (n e r e g is t r ir a n o ). 1 2 * 179 Izvirnik zadnje strani Ženevske deklaracije z 9 . novembra 1 9 1 8 . leta, ki ga hranijo v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Manjkajo podpisi članov Jugoslovanskega odbora, med njimi tudi podpis dr. Gustava Gregorina. Podpisi so na hrbtni strani te listine Narodno veče Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu 1 9 1 8 . leta Na foto- grafiji so tudi slovenski člani veča (od leve proti desni): Iv. Hribar (6. v PRVI VRSTI' Vesenjak (4. v drugi vrsti); v zadnji vrsti so: dr. D. Lon- čar (2), dr. L. Pogačnik (7), F. Smodej (8) in dr. A. Korošec (9) stvo Slovenske ljudske stranke in slovensko javnost, ki je bila pre- senečena spričo tega, kako so opravili zedinjenje. Na potovanju skozi Slovenijo in potem 3 . decembra tudi po Hrvatski do Zagreba so Korošcu na železniških postajah prirejali slovesne sprejeme. V Zagrebu je Korošec na seji osrednjega odbo- ra Narodnega veča SHS še istega dne, 3. decembra, poročal o svo- jem delovanju v Ženevi in Parizu, kjer je vodil delegacijo Narod- nega veča SHS. Slovenec je 5. decembra 1918 poročal, kako je Korošec poudaril, da so »vsi naši prijatelji v ententi, med njimi največje evropske osebnosti, priporočali, naj se čimpreje zedinimo s Srbijo...«; da je poglavitni rezultat ženevskih pogajanj vzposta- vitev skupne vlade; da »londonski pakt res veže Francijo in Angli- jo, ne pa Ameriko« in da obstajajo možnosti za revizijo london- skega sporazuma, ker Italija ni izpolnila svojih obveznosti. Koro- šec je dalje sporočil, da se je iz Pariza odpravil 26. novembra na poziv osrednjega odbora Narodnega veča SHS, in je posebej pou- daril, da soglaša s sklepom osrednjega odbora z dne 24. novembra, ki ga je ocenil za velik korak dalje v vprašanju skupne države, ka- kršno je želel in za katero je deloval. Slovenec je v isti številki povzel vest iz zagrebškega lista Hrvatska Riječ z dne 4. decembra 1918, da »se je dr. Korošec zelo pohvalno izrazil o odločitvah v Beogradu z dne 1 . t. m. Popolnoma odobrava vse, kar se je zgo- dilo, odkar je odšel od doma, posebno pa odobrava adreso Narod- nega veča regentu Aleksandru. Popolnoma ga zadovoljuje izjava prestolonaslednika Aleksandra«. V Beogradu je regent Aleksander 3. decembra 1918 sprejel na zasebni obisk J. Brejca in Izidorja Cankarja, predstavnika Slo- venske ljudske stranke v delegaciji Narodnega veča SHS. Na- slednjega dne, 4. decembra, je slovenska Narodna vlada poslala prestolonasledniku Aleksandru brzojavko z naslednjo vsebino: »Narodna vlada SHS v Ljubljani pozdravlja z iskrenim navduše- njem ujedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev pod regent- stvom Vaše Kraljeve visokosti. Načela svobode, bratstva in prave demokracije, izražena in naglašena v proklamaciji Vaše Visokosti, so nam dragoceno poroštvo srečnega razvoja in lepe bodočnosti troedinega naroda. Še posebno vdano zahvalo si usojamo pa spo- ročati za blagohotne in tolažilne obljube najodločnejše hranitve celega etnografskega ozemlja SHS, zlasti tudi na naši severni in zapadni meji, kjer naši bratje prenašajo sedaj po vsem štiriletnem vojnem trpljenju gorje neznosnega nasilstva okupacije. Živel jugo- slovanski Trst! Živela jugoslovanska Goriška in Istra! Bog blago- 182 slovi ujedinjeno Jugoslavijo! Bog čuvaj kralja Petra in regenta Aleksandra!«3 5 4 Istega dne, 4. decembra 1918, ko je bilo zedinjenje v glavnem že opravljeno, je v Beograd prispel A. Korošec. Po slo- vesnem sprejemu je na konferenci nadrobno seznanil delegate Na- rodnega veča SHS s svojim delovanjem med bivanjem v tujini. »Njegovo poročilo« — je poročal Slovenec po vesteh iz Beograda __ »je bilo z navdušenjem sprejeto. Nato je takoj prevzel predsed- niško mesto v delegaciji.« Takšna politika Slovenske ljudske stranke in posebej A. Ko- rošca v okviru razglasitve prvodecembrskega akta, ki so ga jugo- slovanski buržoazni krogi sprejeli po nedemokratični poti, je omo- gočila slovenskemu klerikalnemu vodstvu sodelovanje pri bodoči delitvi oblasti v novi jugoslovanski državi. Vendar ne smemo poza- biti na dejstvo, da je takšen politični preobrat vodstva Slovenske ljudske stranke in njegovo privolitev v način in metodo zedinjenja izsilila velikosrbska buržoazija s perfidno politično igro, pomagali pa so ji v največji meri liberalni, torej demokratični meščanski kro- gi iz Slovenije, Hrvatske, Dalmacije in drugih jugoslovanskih dežel zunaj Srbije. Izkoristila je predvsem neugoden splet mednarodnih okoliščin za slovenske narodnostne interese, da bi najmočnejšo po- litično silo v Sloveniji — Slovensko ljudsko stranko — v usodnem zgodovinskem trenutku prisilila k odstopanju od njenega programa in načel v narodnostni politiki. 3 5 4 Slovenec, 5 . decembra 1 9 1 8 . 183 D R U G I DEL Slovenska ljudska stranka v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Od 1. decembra 1918 do 28. junija 1921) I. SLS V NOVIH POLITIČNIH ODNOSIH V ČASU VZPOSTAVITVE PRVE SKUPNE VLADE KRALJEVINE SHS V skupni jugoslovanski državi — Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev — se je Slovenska ljudska stranka prav tako kot neka- tere druge »prečanske« politične stranke znašla v povsem novih družbenih razmerah ih političnih odnosih. Izkušnje, ki jih je SLS pridobila v političnih bojih v bivši Avstro-Ogrski, v politiki do dunajskih vladajočih struktur, zlasti v parlamentarnem mehanizmu monarhije, je bilo težko prilagoditi drugačnim razmeram v novi politični sredi skupne jugoslovanske države, ki naj bi se šele kon- stituirala. Politika vodstva Slovenske ljudske stranke v dunajskem par- lamentu v zvezi z urejanjem odnosa slovenskih dežel do središč drr žavne oblasti je ustvarila prepričanje, da je za uresničenje političnih programov edina mogoča pot delovanje v parlamentu, temelječe na načelih meščanske demokracije. Na tem prepričanju je temeljilo tu- di zaupanje vseh treh slovenskih političnih strank, da bo ustavo- dajna skupščina slednjič in dokončno z demokratično odločitvijo večine uredila notranje odnose v novi jugoslovanski državi. Upa- nje v takšen izid dogajanja je gojilo zlasti vodstvo Slovenske ljud- ske stranke, ki se je v novih političnih razmerah v Kraljevini SHS znašlo praktično brez pravih zaveznikov. Izkazalo se je, da so bila takšna naziranja voditeljev SLS v glavnem le slepila in povzročila so, da se je klerikalna stranka pričela hitreje in resničneje prila- gajati novemu političnemu položaju. Po drugi strani je hitrejše vraščanje SLS v nove politične od- nose resno oviralo tudi dejstvo, da voditelji Slovenske ljudske stran- ke niso dobro poznali tradicije, posebnosti in metod političnih 187 razmer in družbenega življenja večjega dela združenih jugoslo- vanskih pokrajin, zlasti Srbije, kajti njene oblike političnostran- karskega življenja, zlasti metode političnega boja, so prenesli v novo državo in jih nadaljevali takoj po njenem nastanku. Neugodni vtisi po prvih stikih slovenskih klerikalnih politikov z vladajočimi političnimi dejavniki iz bivše Kraljevine Srbije — A. Korošca v Ženevi in Parizu in predstavnikov SLS v odposlanstvu Narodnega veča SHS med bivanjem v Beogradu — so zastrašujoče in zaskrb- ljujoče vplivali na voditelje SLS. Vse to je skupaj z drugimi neu- godnimi okoliščinami vplivalo na to, da so spočetka v državni poli- tiki, zlasti pri izbiri taktike za politični nastop, hodili po vijugastih in neznanih stezah. V novo politično okolje je Slovenska ljudska stranka prišla z ugledom katoliške, konservativne, klerikalne in proavstrijske, pred- vsem pa republikansko usmerjene politične skupine. Zato so tudi podcenjujoče in nezaupljivo spremljali delovanje stranke za jugo- slovansko zedinjenje v letih 1917-1918. Na temelju javne in zaku- lisne propagande slovenskih liberalnih krogov so omalovaževali tu- di dejansko politično moč in vpliv SLS v Sloveniji in v tem smi- slu tudi pomen te stranke kot politične zastopnice večjega dela slo- venskega ljudstva. To je nekaj časa tudi vplivalo na počasno no- tranjo konsolidacijo Slovenske ljudske stranke in na večjo neurav- novešenost političnih odnosov v novi državi. Toda predvsem po za- slugi političnega zatišja med strankami, ki je zavladalo v prvih dveh do treh mesecih po 1 . decembru 1918 zaradi težavnega polo- žaja države, tako v mednarodnih kot v notranjih odnosih,* 1 spo- četka še ni prišlo do resnejše konfrontacije s Slovensko ljudsko stranko, ki so jo sicer pripravljali slovenski liberalni krogi, na- slonjeni na močni demokratski blok in Sv. Pribičeviča. Za SLS je bila ta okoliščina največjega pomena za njen položaj v Sloveniji ter usmeritev stranke v novih političnih razmerah. V primeri s svojim prejšnjim položajem, ki ga je imela kot politična organizacija katoliškega gibanja z dinastično in proav- strijsko usmerjenostjo v katoliški Avstriji in ki ga za SLS, njene vo- ditelje in privržence ne bi mogli oceniti za neugodnega, se je vod- stvo klerikalne stranke v novih političnih razmerah in novem okolju balo nekaterih novih dejstev, ki jih je prineslo jugoslovansko zedi- njenje. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je že pred nastankom D. Jankovič, Društveni i politički odnosi u Kraljevstvu Srba, Hrvata i Slovenaca uoči stvaranja Socijalističhe radničke -partije Jugoslavije (komunista), Istorija XX veka, Zbornik radova I, Beograd 1 9 5 9 , 1 0 4 —1 0 5 . 188 skupne države spoznalo, da je zedinjenje s Srbijo dajalo socialnode- mokratski, še posebno pa liberalni stranki v Sloveniji ugodnejše pogoje za boj proti slovenskemu katoliškemu gibanju. 2 S prihodom v novo državo, ki ji je načelovala pravoslavna srbska dinastija Karačtordevičev, se je za SLS pretrgala tradicio- nalna in pomembna politična vez med klerikalnimi vrhovi stranke in katoliškimi krogi, dinastijo in dvorom v bivši Avstro-Ogrski, kar je celotno »zunanjo politiko« Slovenske ljudske stranke prene- slo izpod vpliva A. B. Jegliča na strankinega vodjo A. Korošca in parlamentarne zastopnike v Beogradu.3 Nastanek skupne države, njeno neuravnovešeno notranje stanje, v mnogih krajih okreplje- no revolucionarno razpoloženje ljudstva in težavni mednarodni po- ložaj države so pri klerikalnih voditeljih in vsej jugoslovanski bur- žoaziji zbudili zaskrbljenost in strah pred boljševiško nevarnostjo in revolucijo.4 Vse te okoliščine in zlasti novi in v mnogočem zna- čilni položaj političnih strank so vplivali na položaj SLS v razdobju, ki je neposredno sledilo razglasitvi prvodecembrskega akta. Po prihodu v Beograd je A. Korošec — kot smo že poudarili — videl, da so najpomembnejše zadeve glede zedinjenja že oprav- ljene. Predsedstvo Narodnega veča SHS je na zasedanju 3. decembra 1918 v Beogradu sklenilo poleg navodil, ki so jih vsebovala »napo- tila« Narodnega veča SHS, da bodo v novi državi takoj ustanovi- li narodno predstavništvo za vse veje javne uprave in skupno na- rodno predstavništvo »kot provizorno legislativo«, ki bo ostalo vse do konstituante, »do sklicanja, ko bodo ostale tudi vse sedanje deželne vlade, v kolikor posamezni resori ne bodo prešli v enotno pristojnost«. Predsedstvo Narodnega veča SHS je sočasno objavilo, 2 To je posebno dobro predvidel škof A. B. Jeglič, ko je v svojem Dnevniku 11. in 1 2 . novembra 1 9 1 8 opozoril na nevarnost, da se utegnejo slovenski liberalci povezati s Srbijo in dinastijo Karadordevičev zaradi boja proti SLS v Sloveniji idr. 2 Škof Jeglič v novi državi ni nehal politično delovati, vendar se je ta nje- gova dejavnost po svoje spremenila tako, da v Beogradu ni imel več vselej odprtih vrat kot nekoč na dunajskem dvoru. Posledica je bila, da je »strankino zunanjo politiko dobil absolutno v svoje roke njen šef dr. Korošec. Jeglič je zgubil vpo- gled vanjo in je v tem sledU Korošcu. Seveda pa je bil v notranjepolitičnih vpra- šanjih še vedno zelo na tekočem, saj je živel v središču dogajanja«. J. Prunk, Škof Jeglič — politik, IX. del, Kronika 3, Ljubljana 1 9 7 1 , 1 6 9 . 1 V spomenicah, ki so jih župniki pošiljali škofu Jegliču 1 9 1 8 . in 1 9 1 9 . leta, je zaznaven strah spričo vojakov, ki so se vračali s front, zlasti tistih, ki so prihajali iz ruskega ujetništva. Škofijski arhiv Ljubljana (dalje: SALJ), fond: vizitacije škofa Jegliča (Promemorie). Na temelju takšnih poročil, zlasti po pogovorih, ki jih je imel v Zagrebu s F. Barcem in A. Kramarjem ter tudi s polkovnikom M. Pri- bičevičem, je škof Jeglič zapisal v svoj Dnevnik 2 2 . novembra 1 9 1 8 naslednje: »In kdo bo ukrotil ljudske mase, ki se vedno bolj poprijemljejo boljševizma; posebno ker nimamo armade ne na Hrvaškem in ne na Slovenskem; vsaj ni nobene dis- cipline in vojaki vpoklicani prav kmalu domu odidejo. Mora priti monarhija, kateri bi bil na čelu Aleksander.« 189 da soglaša z regentstvom prestolonaslednika Aleksandra, ki bi mo- ral sestaviti enotno vlado, in poudarilo, da je s »tem aktom pre- nehala funkcija Narodnega veča kot najvišje suverene oblasti dr- žave SHS na ozemlju bivše Avstro-Ogrske«.5 S takšnim sklepom je predsedstvo Narodnega veča SHS spremenilo svoje prejšnje skle- pe, tudi tiste iz adrese Narodnega veča SHS, ki so se nanašali na obstoj in funkcijo »avtonomnih predstavništev« in se tako izogibali slehernega priznanja državnopravnega statusa bivše Države Slo- vencev, Hrvatov in Srbov. Po isti seji, 3. decembra 1918 v Beogradu, so objavili tudi sklepe odposlanstva Narodnega veča SHS: da bodo vzpostavili sku- pno ministrstvo za vse veje državne uprave v Kraljevini SHS, ustanovili vrhovno sodišče za Slovenijo, Istro in Dalmacijo s se- dežem v Ljubljani, sestavili skupno »državno« vlado in ji zastavi- li nalogo, da mora najkasneje v enem mesecu sklicati in sestaviti državni svet, medtem ko ne bi imenovali državnih sekretarjev, ki so bili predvideni za posrednike med centralno vlado in avtonom- nimi vladami — z obrazložitvijo, da ,so nepotrebni. Ob koncu so objavili sklep odposlanstva o pristojnostih avtonomnih in central- ne vlade ter poudarili, da v primeru spora med avtonomnimi vla- dami in resornim ministrom odloča ministrski svet. Odposlanci Narodnega veča SHS so spoznali pomen tega vpra- šanja za bodoče odnose v državi in sklenili ustanoviti tudi central- no upravno sodišče, ki bi smelo pretresati in ukinjati odločitve avtonomnih oblasti.6 Te odločitve predsedstva in odposlanstva Na- rodnega veča SHS naj bi predvsem pripravile tla za uvajanje cen- tralističnih administrativnih ukrepov v državni upravi. Za nezadovoljnim A. Korošcem je v Beograd na Pribičevičev naslov prispelo tudi obvestilo o Koroščevem političnem razpolože- nju, ki ga je le-ta izrazil 3. decembra 1918 zbranim članom Naro- dnega veča SHS v Zagrebu. S. Budisavljevič je istega dne sporo- čil iz Zagreba Pribičeviču, da je Korošec »zelo nerazpoložen do Pašiča«, da »sicer soglaša z rešitvijo v Beogradu«, vendar »sma- tra le, da je bila razglasitev Kraljevine prezgodnja glede na seda- nje razpoloženje svojih privržencev. Treba ga je prepričati« — je nasvetoval Budisavljevič Pribičeviču — »o nujnosti storjenega in mu takoj zagotoviti avdienco«7 (pri regentu Aleksandru; M. Z.). 5 Sporočilo predsedstva NV SHS v Beogradu 3 . decembra 1 9 1 8 , Gradivo, 6 8 3 . 6 Sklepi delegacije NV SHS s seje 3 . decembra 1 9 1 8 v Beogradu, Gradivo, 6 8 4 . Sklep predsedstva NV SHS o razpustitvi Narodnega veča SHS in o prenosu pri- stojnosti na deželne vlade je objavil Slovenec 7 . decembra 1918. 7 D A - S I P , M I D , P o l. 1918, z v . X V , P o l. š t. 5126. 190 pribičevič je bil, kot kaže, po vsem, kar se je zgodilo, že prej pri- pravljen pregnati Koroščevo nejevoljo in si zagotoviti njegovo pod- poro. Tako je bilo pri odposlancih Narodnega veča v Beogradu »z navdušenjem sprejeto« Koroščevo poročanje o delovanju v Ženevi in Parizu. Korošca so takoj po prihodu v Beograd obvestili, da ga bo regent Aleksander sprejel v posebno avdienco.8 Korošec je tudi brez kakršnihkoli ovir zasedel mesto načelnika odposlanstva Narodnega veča SHS v Beogradu, vendar šele tedaj (4. decembra), ko odpo- slanstvo ni imelo več nobenega političnega pomena. Po zadnji seji 3. in 4. decembra so odposlanstvo Narodnega veča SHS s premišlje- no taktiko razbili na skupine političnih predstavnikov iz posamez- nih pokrajin, ki jih je sprejemal regent in so jih različno častili po Beogradu. Četrtega decembra 1918 je praktično ugasnila tudi funk- cija A. Korošca kot predsednika Narodnega veča SHS, prav tako pa tudi sodelovanje slovenskih predstavnikov v tem zboru. Regent Aleksander, ki je bil — kot lahko sodimo — dobro se- znanjen z dogajanjem v zvezi z zedinjenjem, s sodelovanjem, polo- žajem in z razpoloženjem predstavnikov slovenskih političnih strank v Narodnem veču SHS, z njihovo dejansko močjo in od- nosi, je že v svojih prvih dejanjih s poudarkom kazal skrb in naklonjenost do slovenskih političnih prvakov in slovenskega ljud- stva. Že v svojem odgovoru na adreso Narodnega veča SHS je 1. decembra 1918 povedal predstavnikom Narodnega veča SHS, da bi »prva naloga« skupne jugoslovanske vlade in vsega ljudstva morala biti skrb, »da bi se meje naše države ujemale z etnograf- skimi mejami celotnega našega naroda«.9 Regentu je bilo očitno predvsem do tega, da . bi si v Sloveniji zagotovil podporo vodstva Slovenske ljudske stranke, in zato je kmalu po pogovoru s članom eksekutive SLS J. Brejcem in Iz. Cankarjem 6. decembra sprejel posebej tudi njenega voditelja A. Korošca. Vsebina pogovorov re- genta Aleksandra z voditelji SLS 3. in 6. decembra ni znana. Po skopih časniških vesteh1 0 in kasnejših političnih dogodkih je moč 8 Slovenec, 5. d e c e m b r a 1918. • F . S i š i č , n . d ., 283. 1 0 Slovenec je 9 . decembra 1 9 1 8 objavil zahvalo regenta Aleksandra Narodni vladi SHS v Ljubljani za njene čestitke ob zedinjenju, napisano v slovenščini. V isti številki je list objavil vest, da je Aleksander 6 . decembra poleg A. Korošca posebej sprejel tudi G. Žerjava, s katerim se je pogovarjal o slovenskih severnih mejah. Slovenec je 1 3 . decembra 1 9 1 8 poudaril, da je regent Korošca in Žerjava sprejel zelo prisrčno (priredil jima je kosilo), da je bivšemu ljubljanskemu županu I. Hribarju med avdienco 1 2 . decembra izrazil željo, da bi se rad naučil sloven- skega jezika, obljubil, da bo vsako leto prihajal v Slovenijo, da bo čimveč med Slovenci it d . 191 sklepati, da so bili ti pogovori prisrčni in da so ob teh priložnostih, vsaj kar zadeva vladarsko hišo Karadordevičev, formalno odpravili načelna nesoglasja v razmerju med SLS in pravoslavno srbsko di- nastijo. Vendar pa spričo tega bojazen v klerikalnih krogih še ni splahnela. Naklonjenost regenta Aleksandra do slovenskih meščanskih predstavnikov je bila v resnici del premišljene regentove strategi- je, s katero si je želel zagotoviti v bodočih in pričakovanih poli- tičnih bojih zvezo s centralistično in unitaristično usmerjeno JDS in tradicionalno dinastično razpoloženo SLS. Korošec in vodstvo SLS pa so v iskanju opore v novem političnem okolju spričo zaskrb- ljenosti za prihodnost takoj sprejeli ponujeno roko regenta Ale- ksandra. Tako so bili postavljeni temelji dolgoletnega in tesnega so- delovanja katoliške SLS in predvsem njenega voditelja A. Korošca s pravoslavnim jugoslovanskim vladarjem. Po opravljenem poslu in končanih svečanostih so odposlanci Narodnega veča SHS 6 . in 7. decembra zapustili Beograd. V glav- nem mestu so ostali le člani »ožjega odbora«, ki so jih izbrali od- poslanci Narodnega veča. Pričeli naj bi pogajanja s srbsko vlado glede vzpostavitve skupnega ministrskega sveta, torej vlade. Urad Narodnega veča SHS, ki so ga ustanovili v Beogradu zaradi koordi- nacije likvidacijskih zadev Narodnega veča SHS in skupnih poslov s srbsko vlado, je 6. decembra sporočil, da so v »ožji odbor« iz- volili naslednjih dvanajst politikov: dr. A. Korošca, S. Pribičeviča, dr. A. Paveliča, dr. M. Drinkoviča, V. Korača, Šč. Grdjiča, H. Svrzo, dr. J. Smodlako, dr. E. Lukiniča, dr. F. Barca, dr. A. Kramerja in dr. J. Sim raka.1 1 Nadaljnje bivanje v Beogradu je A. Korošec izkoristil za in- tenzivna politična posvetovanja in poskušal čim bolje preučiti no- vo politično okolje, oceniti razmerje sil med strankami in skupina- mi in določiti najprimernejšo pot za »zunanjo politiko« SLS. Ob napovedanem odhodu regenta Aleksandra na mirovno konferenco v Pariz je A. Korošec 8. decembra poslal Narodni vladi v Ljubljano brzojavko, v kateri je zahteval, naj vlada pošlje v Pariz dr. O. Ry- bara in ing. J. Mačkovška kot regentova spremljevalca in »infor- matorja« za vprašanja slovenskih meja. Korošec je dalje svetoval vladi, naj to dvojico oskrbi z nujnim gradivom, s sodelavci in z de- 1 1 F. S i š i č , n. d., 2 8 4 —285. O tem poroča delno tudi Slovenec 7. decem- bra 1 9 1 8 . 192 narjem in ob koncu napovedal, da bo kmalu poslal obširnejše pi- smo.1 2 Toda Korošec napovedanega pisma ni poslal narodni vladi, temveč dr. Iz. Cankarju in po njem najožjemu krogu politikov iz vodstva SLS. Po komaj šestdnevnem bivanju v Beogradu je A. Korošec kot izkušen politik spoznal pomembne značilnosti političnega položaja in je vodstvu SLS poslal naslednja pomembna in zanimiva obve- stila in navodila: »Položaj naše stranke je zelo slab tukaj zaradi sklepa o republiki; ne držijo nas za polnovredne, za vladajoče stran- ke. Mislim da siklep z ozirom na ,visoko politiko ni bil umesten, kako je za domovino ne vem. Jaz skušam dobiti stika in opore s srbskimi strankami. Nam hočejo dati poljedelskega ministra ako stopimo v vlado. Posvetujte se in sporočite osebo ... Profesorju Remcu pišem svoje mnenje o listih v Belgradu. Za sedaj bo treba da ima Slovenec telefonična poročila in poročevalca v Belgradu, da bo prvovrsten. Kakor bo ministrstvo konstituirano, bo središče politike tukaj in začeti je treba tukaj prvi dan. Po mo- jem mnenju bi bil dober Vatovec, ker ta zna vsakemu na ljubezen način zlesti v trebuh, seveda ako hoče. Mi — združeni Slovenci bomo predložili ministrstvu program za Trst, Goriško, Istro, ako se ne sprejme, mislim, da naši ljudje ne smejo v kabinet! Vsaj liberalci, kakor pravijo, ne bodo šli! Zaradi Trsta, Goriške, Istre je treba velikega bobna tudi v Slo- vencu? Mogoče ga vrši, a ne vem, ker ne dobivam sem nič! Namesto dr. Pavliča (dr. A. Pavelič; M. Z.) je prišel sem dr. Pe- tričič (dr. Ž. Petričič; M. Z.), ki je sedaj zelo popustljiv. Zato sem jaz tem bolje na delu, da sem s Srbi v prijateljstvu. Doma med Slovenci je mislim treba na vsak način obdržati slogo, vsaj dokler je boj za Primorje. Tudi Beljak in Celovec je treba zasesti in po vsem Koroškem izpeljati vojaško organizacijo, ker Slovenci na Koroškem ne dobijo dovolj korajže za energičen nastop. Ali bi bilo dobro, da škofje pozdravijo regenta in izročijo 1 2 AS, NS, dopisi (neregistrirano), fase. 4 . Korošec je v tej brzojavki naštel naslednje gradivo, ki bi ga po njegovem, mnenju morala Rybaf in Mačkovšek odnesti v Pariz: tisk, začenši s 3 . novembrom 191 8, prepise vseh pritožb glede oku- pacije, statistične preglede, zemljevide in literaturo o mejah od madžarske meje do Zadra, tabelarne preglede plebiscita ob majniški deklaraciji, interpelacije JK idr. Korošec je zahteval, naj takšno gradivo zberejo tudi v Zagrebu. Vest, da sta za potovanje z regentom v Pariz določena dr. Rybaf in ing. Mačkovšek, je Slovenec objavil 9 . decembra 1 9 1 8 . Narodna vlada SHS je o tej Koroščevi brzo- javki razpravljala na seji 11. decembra 191 8. AS, NS, zapisnik 31. seje narodne vlade v Ljubljani z dne 1 1 . decembra 1 9 1 8 . 13 193 svoje prepričanje, da bo varuh cerkve in verskega življenja? Tukaj se pričakujejo enaki telegrami in bi se sprejeli z nenavadno nav- dušenostjo. Katoliški stvari bi ne škodili. Ako bi Jeglič bil prvi tem bolje!.. ,«13 V tem redkem dokumentu iz sicer skoraj neohranjene politič- ne korespondence A. Korošca je moč opaziti nekaj podatkov, zelo pomembnih za razumevanje političnega stališča in do neke mere tudi političnega sloga A. Korošca ob njegovem vstopu v politiko Kraljevine SHS. Med dvema blokoma političnih strank, hrvatskim in srbskim, ki sta bila sicer heterogena in neenotna, se je A. Koro- šec že spočetka opredelil za močnejšo srbsko skupino, saj je bila skupaj z vladarsko hišo v tem trenutku edino zanesljivo poroštvo za vzpon med vladajoče strukture nove države. Ne glede na slabe izkušnje z N. Pašičem pri iskanju opore med srbskimi strankami (še vedno razdeljenimi na Radikalno stranko in opozicijski blok, sestavljen iz Samostalne radikalne, Napredne in Liberalne stranke ter skupine neodvisnih radikalov), se je Korošec vse bolj bližal vla- dajoči Radikalni stranki. Republikanska usmeritev SLS je bila po oceni A. Korošca ve- lika ovira za prodor stranke v »visoko« jugoslovansko politiko, kar bi lahko imelo vsekakor daljnosežne posledice tudi za njeno pre- moč v Sloveniji. Ta pravočasna ocena A. Korošca je bila odločil- nega pomena za nadaljevanje, prilagajanje in usmerjanje politike SLS »na dva tira«, s katero je stranka v bivši Avstro-Ogrski dose- zala ugodne rezultate. Za Slovensko ljudsko stranko sta bila vprašanje slovenskih me- ja do Avstrije in Italije in boj za zedinjenje Slovenije med prvimi političnimi cilji. Zato je bila stranka v razmerju do Beograda pri- pravljena na koncesije pa tudi na pritisk, v Sloveniji pa je želela politično premirje in medstrankarsko sodelovanje. V Beogradu je po odhodu večine odposlanstva članov Narodnega veča SHS in dr. An- teja Paveliča postajal A. Korošec poleg S. Pribičeviča in J. Smod- lake vse vidnejša osebnost na pogajanjih s srbskimi strankami za- radi sestave skupnega ministrskega kabineta. Po vrnitvi predsednika srbske vlade N. Pašiča iz Pariza v Beo- grad so se pričela posvetovanja med odposlanci Narodnega veča SHS in zastopniki srbske vlade glede vzpostavitve skupne vlade. Srbski politični krogi so znova aktualizirali Pašičevo misel, naj bi * 1 0 ” A-IZDG, fond dr. Iz. Cankarja, pismo A. Korošca Iz. Cankarju, Beograd, 1 0 . decembra 1 9 1 8 . 194 centralno vlado Kraljevine SHS sestavili z razširitvijo vlade Kra- ljevine Srbije, tako da bi vključili vanjo predstavnike Narodnega veča SHS.14 Toda takšno rešitev so onemogočili še med neuradni- mi posvetovanji. V pismu, poslanem A. Trumbiču v Pariz iz Beo- grada 11. decembra 1918, sta A. Korošec in S. Pribičevič obvestila Trumbiča, da bodo v skupno vlado prišli »šefi najmočnejših strank iz vseh krajev našega naroda«, da bo novi kabinet sestavil N. Pa- sic kot predsednik, da je »brezpogojno nujno«, da bi bil Trumbič član tega kabineta in kot takšen tudi delegat na mirovnem kongre- su, na katerem bi vso državo zastopali Pašič, Trumbič in Korošec.15 Uradna pogajanja o ustanovitvi jugoslovanske vlade so se pri- čela 12. decembra 1918 v Beogradu.16 Od 12 članov, izvoljenih, da bi v imenu Narodnega veča SHS sodelovali na pogovorih, so na po- gajanjih sodelovali le S. Pribičevič, A. Korošec in J. Smodlaka.17 Temeljna vprašanja glede sestave vlade so bila določena v glavnem že na predhodnih posvetovanjih: vlado naj bi sestavljalo 18 mini- strskih resorov; zaradi težavnega zunanjepolitičnega položaja bi jo morali vzpostaviti oimprej; mandatar za sestavo vlade in njen pred- sednik naj bi bil na predlog odposlancev Narodnega veča SHS pred- stavnik najmočnejše srbske stranke, torej N. Pašič.18 Konferenca se je zaradi tega ukvarjala z razdelitvijo ministrskih resorov na posa- mezne politične stranke in skupine in se ni lotevala širše drugih vprašanj, zanimivih za notranjo ureditev države. N. Pašič, ki je predsedoval konferenci, je v uvodnem govoru poudaril nujnost vzpostavitve začasnega parlamenta, ki mu bo odgovarjala vlada, medtem ko so predstavniki srbskega opozicijskega bloka pogojili svoje sodelovanje v skupni vladi s stalnim zasedanjem začasnega parlamenta, dokler ne bi sklicali konstituante. Takoj na začetku uradnih pogajanj so soglasno sklenili, da bo vlada koncentracijska, sestavljena iz vseh srbskih in jugoslovanskih strank po načelu pred- stavniške paritete.19 Pri določanju vladne elite je največ težav po- 1 4 Pravda, 11. decembra 1 9 1 8 . 15 A. Korošec in S. Pribičevič — A. Trumbiču, Beograd, 1 1 . decembra 1 9 1 8 , Gradivo, 7 1 6 . 16 O sestavljanju prve jugoslovanske vlade glej obširneje: B. Križman, Formiranje prve jug oslov enske vlade i likvidacija Jugoslovenskog odbora, Zbor- nik, Časopis Istorijskog instituta Slav. Brod, knj. 5 / 1 9 6 7 , 2 6 7 —301; B. Gligori- j e v i č , Demokratska stranka i politički odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata i Slo- venaca, Beograd 1 9 7 0 , 2 1 —2 6 . 17 ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake M. Paulovi 1 9 2 0 . leta. is prav tam. 19 Prav tam. Smodlaka je zapisal v tej zvezi: »Načeloma sprejeti isto število, da ne pride eden na dvojico.« Sicer pa je J. Smodlaka vzpostavitev prve jugoslo- vanske vlade obširneje opisal v svojem prispevku: Sastav prve Jugoslovenske vlade, almanah Nova riječ, Zagreb 1 9 4 0 , 6 5 —75, napisanem po spominu. O istem 13* 195 vzročala izvolitev predsednika vlade. Srbski opozicijski blok se je namreč odločno postavil po robu predlogu S. Pribičeviča, A. Korošca, J. Smodlake in Radikalne stranke, naj bi predsednik vlade postal N. Pašič. Lj. Davidovič je v imenu srbske opozicije proti Pašičevi kandidaturi navajal za razloge Pašičevo »počasno delo«, njegov spor z Jugoslovanskim odborom, velikosrbsko usmeritev in nezadovolj- stvo, ki ga je zbudila Pašičeva dotedanja politika.2 0 Čeprav »nevtral- ni« v sporu med Pašičem in opozicijo, so predstavniki Narodnega veča SHS vztrajali pri prejšnjem sklepu, da je treba ustvariti mo- čan kabinet, »v katerega naj predvsem stopijo naši najodločnejši možje Pašič, dr. Trumbič in dr. Korošec«,21 zavrnili Davidovičeve razloge in podprli N. Pašiča. Podobne težave so nastopile tudi pri izbiranju ministrov za zunanje in notranje zadeve v vladi. Med pogajanji zavoljo osebno- sti, ki bi dobila resor zunanjega ministra, je prišlo do spora med predstavniki Narodnega veča SHS in Radikalne stranke. J. Smodla- ka trdi, da je ob njegovem predlogu, naj bi za zunanjega ministra izvolili A. Trumbiča, s čimer sta sicer soglašala tudi S. Pribičevič in A. Korošec,2 2 takoj nastopil S. Protič in izjavil, da radikali ne morejo sprejeti Trumbiča, ker so bili »z njim vedno v sporu«.2 3 Trumbičevo kandidaturo je branil J. Smodlaka z nujnostjo, da mora zunanjo politiko v vladi Kraljevine SPIS voditi politik iz jugoslo- vanskih dežel bivše Avstro-Ogrske. »Želimo dokumentirati pred Evropo, da smo en narod in da Hrvatje lahko zastopajo Srbe. Na mirovni konferenci želimo pokazati, da se razumemo.«2 4 Potem ko je tudi srbska opozicija podprla Trumbičevo kandidaturo, sta jo morala slednjič sprejeti tudi Pašič in Protič. vprašanju je objavil poprej svoje zapiske (z datumom 1 6 . decembra 19 1 8 ) L j. D a - vidovič, eden od udeležencev konference za sestavo vlade, v članku: For- miranje zajedničke vlade za Kraljevinu SHS, Pravda, 8 .—1 1 . aprila 1 9 3 8 , 1 —2 . 20 L j. D a v i d o v i č , n. n., 1; J. S m o d 1 a k a , n. n., 7 3 . 21 Govor ministra A. Kramerja: O splošnem političnem položaju, Slovenski narod, decembra 1 9 1 8 . 22 Čeprav je Korošec ob začetku in na koncu pogovorov o sestavi skupne vlade soglašal, da bi A. Trumbiča imenovali za zunanjega ministra, je vmes le poskušal vplivati, da bi namesto Trumbiča izbrali J. Smodlako. J. Smodlaka je o tem zapisal naslednje: »Naslednjega dne (13. decembra; M. Z.), pred ponovnim se- stankom, je na moje veliko presenečenje stopil k meni Anton Korošec in mi dejal, da bi bilo Slovencem ljubše, če bi jaz (Smodlaka; M. Z.) postal minister za zunanje zadeve, in mi je ponudil, da me bo predložil za ta položaj, če bi dal Slovencem nekatera poroštva. Zahvalil sem se mu in dejal, da zaradi načetega zdravja ne bi mogel sprejeti nobenega portfelja, in četudi bi mogel, bi ostal pri tistem, kar sem govoril na konferenci za kandidaturo Trumbiča. Tako več nismo govorili o tem.« J. Smodlaka, n. n., 6 7 —6 8 . 23 ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake 1 9 2 0 . V svojem članku iz 1 9 4 0 . leta (n. n., 72) piše Smodlaka, da N. Pašič zaradi prejšnjih sporov ni hotel sprejeti kandidature Trumbiča. Vsekakor pa tega nista želela niti Pašič niti Protič. 54 ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake 1 9 2 0 . 196 V zvezi s kandidaturo S. Pribičeviča za ministra za notranje zadeve, ki so jo postavili predstavniki Narodnega veča SHS, je pri- šlo prav tako do nasprotij med njimi in zastopniki srbskih strank, ki tako pomembnega resora niso hotele prepustiti osebnosti zunaj Srbije. Toda trdno stališče predstavnikov Narodnega veča SHS in obrazložitev J. Smodlake, da je S. Pribičevič najboljši poznavalec razmer v celotni državi in zlasti na Hrvatskem, da je osebnost, ki ji zaupajo v srbskih in hrvatskih pokrajinah in »pri vseh delih na- roda«, primerna, da bo za »most« v odnosih med Srbi in Hrvati,2 5 so bili zadostni razlogi, da so sprejeli S. Pribičeviča za notranjega ministra. Po razdelitvi najpomembnejših resorov v skupni vladi in po iz- volitvi S. Pribičeviča sta med trojico vodilnih politikov v Narod- nem veču SHS, katerih vključitev v skupno vlado so pričakovali, preostala le še A. Pavelič in A. Korošec. A. Pavelič se je že po- prej vrnil v Zagreb in ni sodeloval na pogajanjih 12. decembra, čeprav je bil član izvoljenega odposlanstva Narodnega veča SHS. Njegova želja, da bi postal predsednik vlade in hrvatski ban, se ni mogla uresničiti2 6 in vse kaže, da je bil to poglavitni razlog nje- govega nezadovoljstva in abstinence. A. Korošca so predvsem spričo dejstva, da je bil uradni predsednik Narodnega veča SHS, kot »mi- nistra brez listnice« sprejeli brez kakršnihkoli težav za edinega podpredsednika v vladi.2 7 Razdelitev drugih, manj pomembnih mi- nistrskih resorov so opravili v glavnem brez večjih nesporazumov. Pogajanja za sestavo vlade so bila opravljena okrog 15. de- cembra. Istega dne je urad Narodnega veča SHS v Beogradu izdal uradno sporočilo o sestavi vlade, ki so ga naslednjega dne objavili vsi pomembnejši listi na Hrvatskem, v Sloveniji, Bosni, Dalmaciji in Vojvodini. V sporočilu so posebej poudarjali ugodno narodnostno razmerje in dejstvo, da so v vladi zastopane vse jugoslovanske me- ščanske stranke.2 8 Slovenec je 16. decembra 1918 poleg omenjenega 25 J. S m o d 1 a k a , n. n., 74; L j. D a v i d o v i č , n. n., 1 . 2 « A CA V, OFMP, izjava J. Smodlake 1 92 0. Smodlaka poudarja, da bi A. Pa- velič lahko bil v vladi eden od ministrov ali hrvatski ban, tega pa Pavelič ni želel, ker je »težko prenašal« neuresničenje svoje želje. Smodlaka pravi, da so pri izbiranju osebnosti za najpomembnejše resore v vladi upoštevali narodnostni ključ — po en Srb, Hrvat in Slovenec — in kot slednjič pravi Smodlaka: »To je bil začetek današnje Jugoslavije!« Slovenec se je 1 6 . decembra 1 9 1 8 čudil, da v vladi ni dr. A. Paveliča, »ki je od svoje stranke dobil izrecen mandat, naj stopi v vlado.« 27 Slovenec je v številki z dne 1 6 . decembra 1 9 1 8 poudarjal, da je A. Korošec postal podpredsednik vlade predvsem kot Slovenec, ne kot vodja SLS, kar je bilo odločilno pri volitvah, ne pa tudi za položaj vladnega podpredsednika. 28 V sporočilu urada NV SHS v Beogradu so poudarili, da so prišli v vlado po narodnostni razdelitvi: 4 Hrvati, 2 Slovenca, 1 prečanski Srb, 8 Srbov, 1 Mu- sliman, medtem ko narodnostne pripadnosti niso določili za »enega socialdemo- 197 sporočila urada Narodnega veča SHS objavil še nekaj vesti iz Beo- grada, v katerih je obširneje komentiral sestavo vlade in poudar- jal, da »se je dr. Korošcu, S. Pribičeviču in J. Smodlaki treba za- hvaliti, da so bila pogajanja ugodno končana«. V političnih krogih SLS v Sloveniji so vzpostavitvi centralne jugoslovanske vlade pripi- sovali velik pomen, ne zgolj zaradi vprašanj meja, temveč zaradi tega, ker so z zanimanjem pričakovali vladni programski koncept, po katerem naj bi vlada združila centralistične in avtonomistične stranke, pa tudi zato, ker so predvidevali, da bo po vzpostavitvi vla- de »tudi strankarska grupacija in struktura strank v Jugoslaviji (bo) zadobila drugačno obliko«.* 2 9 Pašič je 15. decembra odnesel regentu Aleksandru vladno listo, da bi jo sprejel, regent pa ni hotel podpisati ukaza o vzpostavitvi Pašičeve vlade in je tako povzročil krizo prve, uradno še neime- novane jugoslovanske vlade. To dejanje regenta Aleksandra je zbu- dilo presenečenje in napravilo neprijeten vtis »pri vseh političnih strankah in posebno pri prečanskih politikih, ki so bili vsi prepri- čani o demokratični vladavini dinastije Karadjor ević in so na tej osnovi pobijali široko republikansko gibanje v svojih deželah«.3 0 Aleksander je naslednjega dne, 16. decembra, obrazložil svoj ukrep Pribičeviču s tem, da je bil nezadovoljen, ker so za predsednika vlade izbrali N. Pašiča, v katerega naj bi bil (Aleksander namreč) zgubil zaupanje, ker je le-ta napačno poročal predstavnikom srbske opozicije, da regent nasprotuje ženevski deklaraciji, pa tudi zato, ker je Pašič zadržal in mu ni izročil brzojavke, ki jo je J. Jovano- vič poslal osebno regentu iz Londona.31 S. Pribičevič je kasneje za- krata« (V. Korača) in »enega generala« (M. Rašič). Uradnemu sporočilu o sestavi vlade in o razdelitvi ministrskih listnic je urad pristavil še »statistični pregled« pripadnosti ministrov po strankah: »Hrvatsko-srbska koalicija: 2 listnici (dr. Edo Lukinič in Svetozar Pribičevič); Starčevičeva stranka prava: 1 listnica (dr. Z. Pe- tričič); Socialni demokrati: 1 listnica (Vitomir Korač); Hrv. Nar. Zajednica v Bosni: 1 listnica (dr. J. Sunarič); Muslimani: X listnica (neizpolnjena); Slovenska ljudska stranka: 1 listnica (dr. A. Korošec); Južnoslovanska dem. stranka: 1 listnica (dr. A. Kramer). Srbske stranke iz Srbije« — pravi dalje sporočilo — »so vse razen socialnih demokratov zastopane v novi vladi, vendar so slednje upoštevali skupaj s socialnimi demokrati iz jugoslovanskih dežel bivše avstro-ogrske monarhije. Sta- roradikalci imajo 3 listnice (Pašič, Protič, Kapetanovič); Mladoradikalci (samo- stojni) 2 listnici (Davidovič, Vulovič); Nacionalisti (liberalci) 1 listnico (Voja Velj- kovič); Naprednjaki 1 listnico (Miloje Jovanovič); Radikalni disidenti: 1 listnica (dr. Triikovič). Ta pregled ne omenja dr. A. Trumbiča, ministra za zunanje za- deve, in generala Rašiča. vojnega ministra, ter ministre izven strank.« P. Sišič, n. d., 2 8 8 —289; Gradivo, 7 1 9 —7 2 0 . 29 Slovenec, 1 5 . decembra 1 9 1 8 . 20 B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 2 4 . 11 S. B u d i s a v 1 j e v i č , n. d., 182; S. P r i b i č e v i č , n. d., 98; 1 1 5 —1 1 6 . Slo je za »nevljudno« brzojavko, ki sta jo A. Korošec in M. Cingrija po razve- ljavljenju ženevskega sporazuma poslala prestolonasledniku Aleksandru iz Pariza. G lej: prvi del, op. 29 0 . 198 pisal, da je med pogovorom z Aleksandrom v času krize prve vlade »prestolonaslednik bil zelo razdražen in je na Pašičev račun izrekel nekaj dokaj krepkih besedi«, kar je Pribičeviča presenetilo in mu ni ugajalo, »ker je imel v tistem času Pašič v očeh Srbov iz Avstro- Ogrske velik ugled«. S. Pribičevič trdi, da je bil Aleksander v svoji odločitvi, da Pašič ne bo predsednik vlade, tako odločen, da je celo grozil z odstopom.3 2 Dejansko kaže, da se je od predstavnikov Narodnega veča SHS takšnemu stališču regenta Aleksandra resnično upiral le J. Smodla- ka, ki je regentovo stališče označil za državni udar in zahteval, naj predstavniki Narodnega veča SHS zapustijo pogajanja in Beograd.3 3 Ravnanje A. Korošca v tem sporu ni znano, medtem ko je prav S. Pribičevič s svojim vplivom v odposlanstvu Narodnega veča SHS dosegel, da so molče obšli Aleksandrov odpor in sprejeli pogoj, ki ga je postavil regent. Pribičevič je dosegel to z izkušenim orožjem iz svoje tedanje politične taktike — s poudarjanjem izjemno težav- nih zunanjih in notranjih razmer v skupni državi.3 4 Navzlic temu da je Pašič že naslednjega dne, 16. decembra,3 5 podal regentu svoj odstop, niso takoj rešili vprašanja Pašičevega namestnika na položaju vladnega predsednika. Stališče regenta Aleksandra, naperjeno v bistvu proti pretirani oblasti Radikalne stranke, je bilo izraz prizadevanja, da bi že kar spočetka izkoristil priliv novih političnih sil iz »prečanskih« dežel in se približal srb- skemu opozicijskemu bloku. Aleksander je želel takoj poudariti svojo vlogo in pomen v bodočih političnih odnosih v Kraljevini SHS in že od prvih dni vplivati na njihovo strukturo. Njegov napad na Pašiča se je izkazal za uspel manever v približevanju političnim 32 S. Pribičevič, n. d., 98. To, česar S. Pribičevič ni hotel povedati — namreč Aleksandrovo tedanje mnenje o Pašiču — je rekel Valerijan Pribičevič J. Jovanoviču 1 2 . decembra 1 9 3 1 . Aleksander je na zahtevo V. Pribičeviča, ki je med njegovim obiskom pri regentu v času vladne krize po 1 5 . decembru 1 9 1 8 de- jal, naj N. Pašiča za vsako ceno sprejme za predsednika vlade, ker to želita Koa- licija in »ljudstvo onkraj Save«, odgovoril in pri tem razbijal s sabljo po podu: »Pašiču ne dam, ne dam! Vsakdo drug lahko, le on ne. Pašič je lažnivec . . .« — A J, MID, k. 44, f. 207. Po pripovedovanju V. Pribičeviča J. Jovanoviču 1 2 . decem- bra 1 9 3 1 . 33 To poleg J. Smodlake, ki v tej zvezi govori o ostrem spopadu z regento- vim tajnikom 2. Balugdžičem (ACAV, OFMP, izjava J. Smodlake 1920), trdi tudi V. Pribičevič, ko pravi: »Smodlaka je edini od članov narodne vlade (torej Narod- nega veča SHS; M. Z.) sklenil, da se bo vrnil v Zagreb in od tamkaj znova . . .« (besedilo je poškodovano, verjetno bi naj pisalo: »začnejo pogajanja«; M. Z.). AJ, MID. JJP k. 44, f. 207, pripovedovanje V. Pribičeviča J. Jovanoviču, 1 2 . decem- bra 1 9 3 1 . 34 Prav tam. S. Pribičevič je takrat poudarjal težave zaradi meja, zelenega kadra, nerazoroženih sovražnikov v državi ipd. Kasneje je S. Pribičevič svojo vlogo v krizi prve vlade, torej popuščanje regentu Aleksandru, označil za svojo »zgodovinsko napako«. S. Pribičevič, n . d ., 9 9 . 35 G lej: M. Zivanovič, Pukovnik Apis, Beograd 1 9 5 5 , 218, op. 3 6 . 199 krogom iz jugoslovanskih dežel bivše Avstro-Ogrske. Medtem ko v Sloveniji ni bilo resnejših odmevov zaradi vzrokov nastale vladne krize, pa so jo na Hrvatskem tolmačili s Pašieevo velikosrbsko po- litiko in z njegovim spopadom z Jugoslovanskim odborom. Urad Na- rodnega veča SHS v Beogradu je moral posredovati v obrambo N. Pašiča,3 6 ker je želel preprečiti zaostritev spopada z Radikalno stranko. To dejanje regenta Aleksandra je pomenilo prvi resnejši udarec demokraciji in parlamentarizmu v komaj ustvarjeni skupni državi. Vendar takrat še nihče ni slutil, da je bil to šele prvi uda- rec v vrsti naslednjih. Konzultacije v zvezi z izvolitvijo novega predsednika vlade so se nadaljevale na dvoru. Radikalci so svoje sodelovanje v vladi ta- koj na začetku pogovorov pogojili z zahtevo po položaju vladnega predsednika; to ni bilo v soglasju z željami srbske opozicije, ki je po izbruhu krize zaslutila svojo priložnost, niti z načrti S. Pribiče- viča in s stališči predstavnikov Narodnega veča SHS, ki so — men- da z izjemo A. Korošca — po Pašičevem odstopu želeli, da bi bil namesto radikalca novi predsednik vlade Lj. Davidovič, vodja srb- ske opozicije.3 7 Vendar pa je dokončni izid pogajanj odločil ven- darle pogoj predstavnikov Narodnega veča SHS, da bodo sodelovali le v tisti vladi, ki bo sestavljena iz vseh srbskih strank. To je pri- vedlo do tega, da so za novega predsednika vlade izvolili Stojana Protiča, kandidata Radikalne stranke.3 8 Z ukazom regenta Ale- ksandra so 20. decembra 1918 imenovali prvo vlado Kraljevine Sr- bov, Hrvatov in Slovencev.3 9 V primerjavi s prejšnjo Pašieevo listo so jo razširili od 18 na 20 ministrskih resorov. Po diplomatski poti so o jugoslovanskem zedinjenju in vzpostavitvi prve vlade Kraljevi- * 3 1 3*B. Gligorijevič, n. d., 26. " Po izjavi S. Protiča z dne 2 9 . I. 1 9 2 3 . Radikal, 3 0 . januarja 1 9 2 3 , A. Korošec — kot vse kaže — ni sodeloval na pogajanjih za sestavo nove vlade po Pašičevem odstopu. Iz Beograda je A. Kramer 1 9 . decembra poslal Korošcu v Ljubljano brzo- javko z naslednjo vsebino: »Nujno je, da pridete neodložno v Beograd zaradi po- membnih državnih zadev. Stanujete Miloš Veliki 54.« AS, NS, dopisi (neregistri- rano), fasc. 4 . ” L j. Davidovii, n . n . 2 . 31 Službene novine Kraljevstva SHS I, 1, 1 2 . januarja 1919; Gradivo, 7 2 5 —72 7 . Sestava prve vlade Kraljevine SHS: 1. Stojan M. Protič, predsednik ministrskega sveta; 2 . dr. Anton Korošec, podpredsednik ministrskega sveta; 3 . Marko Trifko- vič, pravosodni minister; 4 . dr. Ante Trumbič, minister za zunanje zadeve; 5 . Sto- jan Ribarac, minister za trgovino in industrijo; 6 . Ljubomir Davidovič, prosvetni minister; 7 . Velislav Vulovič, minister za železnice; 8 . Milan Kapetanovič, minister za gradnje; 9 . Svetozar Pribičevič, finančni minister; 1 1 . dr. Edo Lukinič, minister pošte in telegrafa; 1 2 . general Mihailo Rašič, minister vojske in mornarice; 13. dr. Živko Petričič, minister za kmetijstvo; 1 4 . dr. Tugomir Alaupovič, minister za bogočastje; 15. minister brez listnice, Milosav Raičevič; 1 6 . Miloje Jovanovič, minister za prehrano in obnovo države; 1 7 . Vitomir Korač, minister za socialno politiko; 1 8 . dr. Mehmed Spaho, minister za gozdarstvo in rudarstvo; 1 9 . dr. Albert Kramer, minister za zakonodajo; 20. dr. Miloš Krulj, minister za narodno zdravje. 200 ne SHS 23. decembra 1918 obvestili vlade V. Britanije, Francije, Italije, ZDA, Rusije, Belgije in Grčije.4 0 Vzpostavitev skupne vlade je zbudila različne odmeve med po- sameznimi političnimi strankami in skupinami v državi. V Srbiji in v Pribičevičevi skupini Hrvatsko-srbske koalicije, torej med cen- tralističnimi in unitarističnimi silami, so v glavnem ugodno sprejeli novo vlado. Na Hrvatskem je skupina strank zunaj Koalicije privo- lila v sestavo vlade z dne 20. decembra 1918 pod pritiskom zunanje- političnih dejstev in revolucionarnih nemirov, vendar so v krogih teh strank značaj nove vlade tolmačili popolnoma drugače. Tako je, na primer, dr. A. Pavelič javno poudarjal, da se po njegovem nazi- ranju z nastankom centralne vlade dosedanja upravna ureditev ne bo spremenila do sklicanja konstituante, ter je predvidel še samo- stojnejši položaj pokrajinskih vlad, ki bodo odgovorne pokrajinskim skupščinam.4 1 V odgovoru na pismo A. Korošca in S. Pribičeviča z dne 11. decembra 1918 je A. Trumbič 17. decembra odgovoril iz Pariza, da skupaj z Jugoslovanskim odborom meni, »da ne ustreza njegovemu prepričanju nastanek skupne vlade za vse veje državne uprave, ki naj bi že danes predstavljala centralno državo. V tem vidimo poskus prenagljene centralizacije, ki je najmanj primerna v tem razdobju prve začasnosti in ki danes ne more biti brez nevar- nosti za redno delovanje skupnega narodnega in državnega življe- nja«.4 2 Trumbič je bil presenečen in nezadovoljen, ko je zvedel za sestavo skupne vlade in način, kako so jo ustvarili, saj se je zgo- dilo prav tisto, česar se je bal in na kar je opozarjal. V brzojavki, ki jo je poslal iz Pariza 3. januarja 1919, je Trum- bič spraševal S. Protiča, ali po vzpostavitvi skupne vlade še vedno obstajata posebej srbska vlada in vlada Države SHS in kakšno je njuno medsebojno razmerje, torej: ali še vedno obstajata Kraljevina Srbija in Država SHS kot posebni državi.4 3 Dogodki v Beogradu 1 . in 20. decembra 1918 očitno niso bili v soglasju z naziranjem A. Trumbiča in Jugoslovanskega odbora o načinu jugoslovanskega zedinjenja. Zastopniki centralistične ureditve skupne države pa so 40 G lej: B. Križman, Pitanje medunarodnog priznanja jugoslovenske države 1 9 1 9 . godine, Istorija X X veka, Zbornik radova III, Beograd 196 2, 3 4 5 —3 8 6 . 4 1 Jugoslovenski list, 2 8 . decembra 1 9 1 8 , izjava dr. Anteja Paveliča; B. Gli- g o r i j e v i č , n . d ., 2 7 . 42 A. Trumbič — A. Korošcu in S. Pribičeviču, Pariz, 1 7 . decembra 1 9 1 8 , Gra- divo, 7 2 3 —724; O stališčih A. Trumbiča do zedinjenja in sestave skupne vlade Kra- ljevine SHS glej obširneje: B. Križman, Trumbič u danima stvaranja Kra- ljevine SHS, Mogučnost, Split 1 9 6 0 , VII, 4, 3 0 0 —3 1 2 . 43 DA-SIP, fond poslaništva Kraljevine SHS v Parizu (dalje: PP), 1 9 1 8 , f. 1 , Brzojavka A. Trumbiča S. Protiču z dne 31. januarja 191 9; B. Križman, n. n., 3 1 0 . 201 v ustanovi Jugoslovanskega odbora v Parizu še vedno videli mo- čan dejavnik odpora proti uvajanju centralizma. Po S. Protiču in njegovi administraciji so močno in organizirano pritiskali, da bi likvidirali vse oblike dejavnosti Jugoslovanskega odbora; to so tudi dosegli že v prvih mesecih 1919. leta.4 4 V Sloveniji so skupno jugoslovansko vlado sprejeli v glavnem ugodno in z olajšanjem, predvsem zato, ker so pričakovali, da bo uredila notranje razmere v državi in se bolj zavzela za vprašanje meja. Vladno krizo so imeli tudi za krizo »o vprašanju našega Slo- venskega primorja, naše Goriške, Trsta in Istre«4 5 in izražali željo, da bi se čimprej končala. Pri sestavi prve skupne vlade so sloven- ski politični krogi posvečali največjo pozornost položaju slovenskih predstavnikov v vladi ter resoroma za zunanje zadeve in bogo- častje. Izvolitev A. Korošca na položaj podpredsednika vlade in A. Kramerja za ministra za konstituanto so v Sloveniji sprejeli s poudarjenim zadovoljstvom in z občutkom upoštevanja. Ugodno so sprejeli tudi imenovanje člana narodnega sveta SHS, poverje- nika bosanske vlade za prosveto in katolika T. Alaupoviča za mi- nistra za bogočastje, medtem ko so se v vrstah SLS močno upirali imenovanju A. Trumbiča za zunanjega ministra. Slovenec je nam- reč še v času vladne krize v uvodniku »Ob krizi« ostro napadel A. Trumbiča zaradi njegovega — kot je poudarjal — neprizadete- ga odnosa do vprašanja Slovenskega primorja v medvojnem času. »Vemo, da je dr. Trumbič cel čas vojske zunaj zastopal jugoslo- vanske koristi, a vedno smo imeli pri tem vtis, da vprašanje naše Goriške, Trsta in Istre smatra samo za podrejeno vprašanje. Nik- dar nismo iz njegovih ust culi odločne zahteve po teh najvažnejših kosih slovenske zemlje,« je pisal Slovenec in pristavil, da se je Trumbič na rimskem kongresu pogajal z Italijani na račun sloven- skega ozemlja. »Prav zato se nam zdi, da dr. Trumbič ne bo mogel več uspešno zastopati naših zahtev napram Italiji. Zato je tudi on za Slovence kot zunanji minister težko razočaranje,« je sklenil list in predložil, naj bi za zunanjega ministra izbrali drugo osebnost.4 6 44 O likvidaciji JO glej obširneje: B. Križman, Formiranje prve jugo- slovenske vlade l likvidacija Jugoslovenskog odbora, 2 8 1 —3 0 1 . 4 5 Slovenec, 1 8 . decembra 1 9 1 8 . 46 Prav tam. Slovenec poudarja v tej zvezi dalje: »2elimo in pričakujemo, da bi zastopstvo naših zunanjih zadev bilo poverjeno možu, ki ni vezan po nobeni izjavi in ki je pokazal dovolj smisla tudi za našo Goriško, za naš Trst in Istro. Ce pa tega ni več mogoče spremeniti, naj vlada poskusi, da bo specijelno naše slovenske zadeve na mirovnem kongresu zastopal posebni izredni poslanik in po- oblaščeni minister.« List takoj zatem pristavlja: »Naše stvari ne stoje slabo.« 202 Takšnega mnenja je bil najbrž tudi A. Korošec, vendar pa si je v Beogradu skupaj s Pribičevičem in J. Smodlako navzlic odporu ra- dikalcev prizadeval, da bi Trumbič prevzel resor za zunanje zade- ve. V vodstvu JDS so vzpostavitev prve skupne vlade sprejeli z za- dovoljstvom, saj sta S. Pribičevič in A. Kramer dobila v njej vpliv- na ministrska resora. Prva seja centralne jugoslovanske vlade je bila 22. decembra 1918. Takoj po tej seji so sledili vladni ukrepi za omejevanje in li- kvidacijo samostojnosti pokrajinskih vlad in skupščin na Hrvatskem, v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Dalmaciji in Vojvodini. Minister za notranje zadeve S. Pribičevič je 24. decembra poslal predsedni- ku Narodne vlade v Ljubljani L. Pogačniku brzojavko, v kateri je uradno obvestil narodno vlado o ustanovitvi in sestavi prvega mi- nistrskega sveta Kraljevine SHS. Po tej brzojavki je vlada na seji 22. decembra v Beogradu sprejela naslednje odločitve: da bo o ime- novanju skupne vlade Kraljevine SHS obvestila vse oblasti, naj hr- vatski ban in veliki župani (ali predsedniki deželnih vlad; M. Z.) »skupaj z vsemi člani vlade... podajo ostavke Njegov. Kralj. Ve- ličanstvu«, da je s trenutkom imenovanja »državne vlade« prene- halo delovanje Narodnega veča SHS kot administrativnega telesa, njegove člane pa je smatrati »le kot člane začasnega narodnega predstavništva oziroma državnega sveta, ki bo oživljen«, da je treba vse krajevne organizacije Narodnega veča SHS in njihove »krajev- ne straže« razrešiti dolžnosti, upravno oblast naj prevzamejo pri- stojni upravni organi, deželne vlade pa naj poskrbijo, da bodo z vo- litvami postavili ali obnovili zakonite občinske (mestne) svete, v vseh občinah, kjer le-ti še ne obstajajo. Najpomembnejša odločitev skupne vlade, ki jo je Pribičevič sporočil v brzojavki, pa je zadevala omejevanje pristojnosti dežel- nih vlad. Skupna vlada je v svojo izključno pristojnost odločanja prevzela naslednje resore: 1 . zunanje zadeve, 2. vojsko in mornari- co, 3. državne finance, 4. železnice, pošto in brzojav, 5. prehrano in A. Trumbič je šele več kot mesec kasneje zvedel za te obtožbe vodstva SLS v Sloveniji in je iz Pariza po Beogradu poslal listu Slovenec 21. januarja 1 9 1 9 brzojavko, v kateri pravi ob koncu: »Izjavljam, da so vse trditve, ki jih obsega članek glede mene, neresnične in izmišljene in da so zaključki, ki se izvajajo iz njih, brez vsakršnega temelja. Prosim objavite to mojo izjavo v Vašem cenjenem listu. Trumbič.« Slovenec je objavil ta Trumbičev preklic šele 27. februarja, torej v času, ko so vesti iz Pariza potrdile, da se Trumbič zavzema za slovenske meje, kot je poudaril tudi list v svojem komentarju. — Preklic v obrambo A. Trumbiča in zaradi napada na stališče Jugoslovanskega odbora do slovenskih meja so poslali iz Ženeve predsedniku vlade S. Protiču tudi člani JO J. Banjanin, G. Gregorin, J. Meštrovič in D. Trinaestič. Službene novine Kraljevstva SHS, 20. februarja 191 9, 3 . 203 obnovo države, 6. trgovino, obrt in industrijo, 7 . socialno politiko in 8. resor priprav za konstituanto in izenačevanje zakonov.4 7 Dan po teh sklepih centralne vlade, 23. decembra, je A. Korošec odpotoval iz Beograda v Zagreb in Ljubljano.4 8 Narodno veče SHS je Narodno vlado SHS v Ljubljani še pred omenjeno Pribičevičevo brzojavko 22. decembra obvestilo o vsebini sklepov skupne vlade v Beogradu. Ne da bi počakali na uradno ob- vestilo, so člani Narodne vlade pohiteli z odstopom vlade. S seje Na- rodne vlade so 23. decembra poslali predsedniku ministrskega sve- ta S. Protiču v Beograd naslednjo brzojavko: »Pozdravljajoč vdano imenovanje centralne vlade polagajo člani Nar. vlade SHS v Ljub- ljani na razpolago svoje mandate, sprejete od Narodnega veča. Pro- sim, da predložite to skupno demisijo Njegovi Kraljevi Visokosti regentu Aleksandru v blagohotno odločitev.«4 9 Potem ko so prejeli Pribičevičeva navodila, so člani Narodne vlade v Ljubljani, ki so ne glede na formalni odstop delali dalje, menili, da bi morala pogajanja z Avstrijo glede severnih meja, ki so jih sicer opravljali sami, nadaljevati vlada v Beogradu. Vendar so zaradi težav, ki jih je morala premagovati skupna vlada, skle- nili, da bodo pogajanja ostala v pristojnosti ljubljanske vlade, do- končni dogovor pa bi poslali na ratificiranje v Beograd.5 0 Pričako- vali so prihod A. Korošca in napovedali sejo Narodnega sveta za Slovenijo, ki naj bi bila 30. decembra. Na tej seji je Narodna vlada sprejela predlog J. Brejca, naj v Sloveniji zaradi izrednih razmer še ne bi ukinili narodnih svetov in narodnih straž.5 1 Vzporedno s prvimi akcijami skupne vlade v Beogradu je tudi vrhovna komanda5 2 pričela ukrepati in reorganizirati ter pre- urejati enote redne vojske bivše Kraljevine Srbije, ki je po 1 . de- cembu postala de facto vojska Kraljevine SHS. Že pred zedinje- njem so iz srbskih vojakov in častnikov, ki so iz avstrijskega ujet- " AS, NS, zapisnik 39. seje nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 27. decem- bra 1 9 1 8 . J8 AS, NS, dopisi (neregistrirano), fasc. 4 , brzojavka iz Beograda z dne 23. de- cembra 1 9 1 8 . *“ AS, NS, zapisnik 38. seje nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 23. decem- bra 1 9 1 8 . 5 " AS, NS, zapisnik 3 9 . seje nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 2 7 . decem- bra 1 9 1 8 . Zapisnik poudarja naslednje: »...iz poročil poverjenikov, ki poznajo razmere, je razvidno, da skupna vlada zaenkrat ne more delovati, ker mnoga mi- nistrstva nimajo niti prostorov, niti uradništva, niti najprimitivnejših potrebščin za delovanje. Zato bo ta poaatanja vodila še nadalje Nar. vlada kot nekak ne- gotiorum gestor za skupno vlado .. .« c 51 AS, NS, zapisnik 40. seje nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 3 0 . decem- bra 1 9 1 8 . 52 O vojaški organizaciji v Kraljevini SHS po zedinjenju glej obširneje: D. Jankovič, n. d., poglavje: Vojska i žandarmerija, 8 4 —9 8 . 204 ništva v okolici Salzburga čez Beljak prispeli 6. novembra 1918 v Ljubljano, vzpostavili z odobrenjem srbske vlade in Narodnega ve- ča SHS komando srbskih čet v Ljubljani. V okviru te komande je Lilo ob njeni vzpostavitvi 524 častnikov raznih činov in 300 vojakov s podpolkovnikom Mih. Švabičem na čelu. Toda že 8. novembra so iz te skupine izločili 45 častnikov in jih poslali v Zagreb. Srbski ujetniki so še vedno prihajali in komanda srbskih čet v Ljubljani je povečala svoje številčno stanje, tako da so kmalu se- stavili pehotni bataljon s štirimi četami pod poveljstvom podpol- kovnika Čed. Milosavljeviča. Slovenska Narodna vlada SHS je vse- stransko podpirala in pomagala temu prvemu organiziranemu po- veljstvu srbske vojske v Sloveniji po razpadu Avstro-Ogrske. Eno- te komande srbskih čet v Ljubljani so delovale po nalogu ali v so- glasju z Narodno vlado v Ljubljani in sodelovale s slovenskimi vo- jaškimi enotami, ki jih je ustanovila Narodna vlada. V Ljubljani so v okviru komande srbskih čet 20. novembra 1918 ustanovili tudi 26. pehotni polk, v katerem je bilo 1773 vojakov in častnikov. Ko- mandi srbskih čet v Ljubljani je takrat načeloval general K. Smilja- nič, delegat vrhovne komande pri Narodnem veču SHS v Zagrebu.6 3 Slovenske vojaške enote, ki jih je vzpostavila Narodna vlada v Ljubljani, ter predtem ustanovljene narodne straže* 5 4 so novembra 1918 organizirali v okviru II. vojnega okrožja pod poveljstvom pod- maršala Nikole pl. Ištvanoviča. Skupno številčno stanje enot v sesta- vi II. vojnega okrožja, nastanjenih v Ljubljani, Mariboru in Celju, je konec novembra 1918 znašalo 12.375 častnikov in vojakov, med njimi tudi dva generala. Te čete so bile dobro oborožene in oskrbo- vane.5 5 Skupaj z vojaškimi enotami komande srbskih čet so bile slovenske enote novembra in decembra 1918 pomemben opornik Na- M A-VII, Popisnik 6 , k. 667, red. br. 1 . Istorija Komande Dravske divizijske oblasti za vreme od 1. februara 1 9 1 9 , dana njenog formiranja, do dana demobili- zacije. (Dalje: Istorija KDDO). V tej zgodovini so opisane naslednje naloge po- veljstva srbskih čet v Ljubljani: 1 . zbiranje srbskih vojnih ujetnikov; 2 . razoro- ževanje avstro-ogrske vojske z italijanske fronte; 3 . varovanje obilne vojaške opreme v Ljubljani in okolici; 4. ohranitev reda in miru, »ki jo je ogrožal tako imenovani zeleni kader«; 5 . da »poskrbi za disciplino pri dotlej razuzdanih slo- venskih vojakih (ki so dotlej le kradli in grabili)«, in 6 . »da preprečijo prodiranje Italijanov k Ljubljani in Trbovljam — rudnikom, in da jih zadržijo na črti Tri- glav—Snežnik—razvodje Soče in Save«. 54 Narodne straže so ustanovili v začetku novembra 1 9 1 8 za obrambo zaradi napadov in ropanja avstro-ogrske vojske, ki se je umikala z italijanske fronte čez slovensko ozemlje. Naloga narodnih straž je bila, da so skrbele za red in mir v krajih, kjer so bile vzpostavljene. Poveljevali so jim krajevni oblastni organi in zasnovali so jih kot pomožno ljudsko milico v okviru celotne organizacije na- rodne obrambe, ki so ji stale na čelu enote slovenske vojske. Slovenski narod, 2 9 . oktobra 1 9 1 8 . 55 A-VII, Istorija KDDO, poglavje: »Vojska Narodne vlade u Ljubljani, II voj- no okružje. Organizacija, uloga i rad.« -\ 205 rodne vlade v Sloveniji in so pomagale pri ohranjevanju reda in miru znotraj Slovenije, kar so posebej terjali buržoazni politiki v Narodni vladi. Vloga teh enot se je pokazala zlasti med umikanjem avstro-ogrske vojske z italijanske fronte v začetku novembra 1918. leta.5 6 Po 1 . decembru 1918 in ustanovitvi skupne jugoslovanske vla- de ter vzpostavitvi Ministrstva za vojsko in mornarico 20. decembra so ukrepali, da bi v Sloveniji čimprej ustanovili jugoslovanske vo- jaške enote. V Ljubljano je 22. decembra prispel prvi oddelek srbske redne vojske — pehotni bataljon iz 4. pehotnega polka Drinske di- vizije.6 7 Naslednjega dne, 23. decembra, je po nalogu vrhovne ko- mande v Ljubljano dopotovala vojna misija na čelu z generalom K. Smiljaničem in podpolkovnikoma M. Nedičem in J. Naumovi- čem. Misija naj bi se seznanila z vojaškim položajem in vprašanjem meja ter pripravila pogoje za reorganizacijo vojske v Sloveniji. Regent Aleksander je namreč z ukazom 22. decembra 1918 ustano- vil za slovensko ozemlje Dravsko divizijsko oblast s sedežem v Ljubljani.5 8 Istega dne se je Narodni vladi SHS predstavil polkov- nik Milan Pribičevič, ki so mu zaupali organizacijo vojske v Ljub- ljani. V govoru, ki ga je imel na seji Narodne vlade, je M. Pribičevič poudaril, da je predvsem Jugoslovan, da zanj ni razlik med posa- meznimi plemeni, da v kulturnem pogledu Jugoslovani z juga in vzhoda države, zlasti pa Srbi, smatrajo Slovence za najnaprednej- ši del jugoslovanskega naroda, da so se Srbi »zelo začudili, ko so slišali, da je med Slovenci nasprotje proti monarhiji«, da gre za po- sledico tega, ker sta si »zlasti srbski in slovenski narod bila dose- daj precej tuja«. M. Pribičevič je dalje poudaril, da je treba upo- števati, »da Srbi, Mohamedanci in Hrvatje deloma niso še zreli za republiko«, ker je med njimi v mnogih krajih še dosti nepismenih in bi se, če bi vpeljali republiko, lahko razvil med njimi »najneum- nejši boljševizem«. Glede vojaške organizacije je polkovnik Pribi- čevič obljubljal, da bo nova armada temeljila v ljudstvu, da bo vo- jaški rok trajal le šest mesecev in da bodo odnosi v vojski temeljili 56 O razvoju vojaških enot slovenske in srbske vojske od oktobra do decem- bra 1 9 1 8 glej obširneje: V. Andrejka, Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana 192 8, 2 6 9 —2 8 5 . ” A-VII, Istorija KDDO. 5 8 Prav tam, »Srpska vojna misija u Ljubljani«. Ukaz Nj. V. Kralja pov. F. IIj. O. Br. 1 6 7 12 z dne 2 2 . decembra 1 9 1 8 . V Ljubljani so slovesno sprejeli gene- rala Smiljaniča in njegovo spremstvo. Srbski častniki pa so »iz obzirnosti do svojih bratov katoliške veroizpovedi« prisostvovali maši v ljubljanski stolnici. 206 na enakopravnosti državljanov Kraljevine SHS.6 9 Toda v praksi so bili v teh prvih dneh ustvarjanja jugoslovanske vojske nameni vr- hovne komande malce drugačni. Vsa pomembnejša poveljniška me- sta v vojaških enotah so bila rezervirana za srbski častniški ka- der, medtem ko so iz vrst Jugoslovanov, bivših pripadnikov av- stro-ogrske vojske, sprejemali poleg vojakov v glavnem le nižje častnike.6 0 S preureditvijo in krepitvijo enot vojske Kraljevine SHS je v Sloveniji rastel tudi optimizem glede ohranitve slovenskih meja, krepilo se je torej prepričanje, da bo uresničena združitev vseh slo- venskih dežel. Sočasno pa se je krepil tudi vpliv centralističnega re- žima, ki ga je predstavljala in zagovarjala večina buržoaznih strank, zastopanih v prvi skupni jugoslovanski vladi. Nova jugo- slovanska vojska, ki je šele nastajala, je še dolgo po zedinjenju ostala predvsem srbska vojska, tako po sestavi kot po delovanju in svojih nalogah. Praktično je bila opornik vladajoče velikosrbske buržoazije in temeljnik njene hegemonije v novi jugoslovanski državi. Neposredno po zedinjenju in ustanovitvi skupne države so se odnosi med SLS in JDS v Sloveniji začeli postopoma slabšati, še po- sebej pa, ko je resneje kazalo, da bodo ustanovili enotno demokrat- sko stranko v vsej državi. Čeprav sta bili vodstvi obeh strank pre- pričani, »da je enotnost nadvse potrebna in bi bila vsaka neenot- nost, dokler je na meji sovražnik, lahko usodna«,6 1 sta pričela novo politično ozračje in novo razmerje sil, ustvarjeno po ustanovitvi Kraljevine SHS, postopoma razdiralno delovati na liberalno-kleri- kalno sodelovanje v obeh smereh — v Sloveniji in v Beogradu. Na zborovanjih in v strankarskem tisku so spet razvnemali medseboj- no nestrpnost, tako da so morali voditelji SLS in JDS posredovati, da bi prišlo do zmanjšanja napetosti in spopadov. Na seji Narodne * 8 0 8 1 58 AS, NS, zapisnik 38. seje nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 23. decem- bra 1918; M. Mikuž , Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana 1 9 6 5 , 8 0 —8 1. 80 A-VII, Fopisnlk 3 , kut. 23 3 , red. br. 23. V drugi polovici decembra 1 9 1 8 je vrhovno poveljstvo vojske v Kraljevini SHS sklenilo, da bo v »jugoslovansko vojsko« sprejelo okrog 1 0 0 0 častnikov In kakšnih sto vojaškoupravnih uradnikov, »Jugoslovanov« iz vrst bivše avstro-ogrske in črnogorske vojske. V ukazu vrhovne komande z dne 2 2 . decembra 1 9 1 8 je poudarjeno, »naj prvenstveno v največjem številu sprejmejo nižje aktivne častnike«. Nasploh pa so v Sloveniji enote komande srbskih čet v Ljubljani takoj po 1 . decembru 1 9 1 8 postajale vse bolj mešane. V enotah tega poveljstva je bilo dokajšnje število slovenskih vojakov. A-VII, Isto- rija KDDO. V novi vojski Kraljevine SHS, ki je nastajala, so bile v prvi polovici 1 9 1 9 dokajšnje razlike v prejemkih med srbskimi častniki in častniki bivše avstro- ogrske armade. Do razlik je prišlo predvsem zaradi padca vrednosti krone. Sten. beležke PNP, I, 4 6 r. s., 3. julija 1 9 1 9 , 1 2 0 —1 2 1 . 8 1 M. Mikuž, n . d ., 8 1 . 207 vlade SHS so 23. decembra ugotovili, »da obstaja zveza med izbruhi sovraštva po deželi in virom napadov v časopisju«.6 8 Krivdo so pri- pisovali listu Jugoslavija,6 3 ki je bil takrat še javno neidentificirano glasilo nove Narodne Socialistične stranke (NSS). Njeno organizira- nje je predstavljalo prvi znak rušenja političnega ravnotežja v Slo- veniji in je bilo deležno močnega odpora vseh treh tradicionalnih strank — SLS, JDS in JSDS. Zastopniki JDS in SLS v Narodni vladi so na omenjeni seji za- gotavljali drugi drugim korektne odnose in spoštovanje dogovora o medsebojnem sodelovanju. Predstavniki JDS so izjavili, da je njiho- va stranka na vseh zborovanjih nastopala »vedno popolnoma lojal- no do drugih strank, da se večina shodov, ki jih prirejajo, obiskuje tudi od pristašev SLS, in da se govori na teh shodih tako, da tudi navzoča duhovščina ne ugovarja«. A. Kalan je govoril v imenu SLS in poudaril, da imajo uredništva listov SLS »nalog izogibati se vse- mu, kar bi brez tehtnega razloga kalilo razmerje med strankami«. Glede »republikanskega mišljenja ljudstva« — je pojasnjeval A. Ka- lan — »ni prišlo to mišljenje morebiti med ljudi vsled shodov SLS in pisanja listov, ampak je nečloveško trpljenje 4 let vzbudilo v ljudstvu tako razpoloženje, da vidi v monarhiji vir minulega zla in zaenkrat o kakem monarhu ne mara dosti slišati«. A. Kalan je ob koncu opozoril tudi na pomen medstrankarskega dogovora in sode- 6 ! AS, NS, zapisnik 3 8 . seje Nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 2 3 . decem- bra 1 9 1 8 . Na tej seji vlade je njen predsednik L. Pogačnik povedal, da je »kakšnih 1 0 pijanih elementov« v St. Jerneju pri Krškem 22. decembra napadlo zborovanje Kmečke zveze, ki se ea ie udeležil skupaj z duhovščino in s prisotnimi vojaki. Pogačnik je iz tega sklepal, »da mora obstajati neko skupno ognjišče, iz katerega izhajajo hujskanja med ljudstvom«. Škof A. B. Jeglič je v svojem Dnevniku (9. januarja 1919) takole ocenil politično ozračje in razpoloženje v Sloveniji v de- cembru 1918: »Naš položaj je jako resen. Po deželi se sem ter tja sliši o boljše- vizmu, posebno na Dolenjskem v ravnici od Novega Mesta do Save. Vršila so se na več krajih krivična nasilstva. Moralnost propada. Sokoli snujejo povsod ,plesne vaje4 . Zato mladina kar gre k njim, tudi mladeniči in dekleta iz najboljših hiš. Predstavniku Orlov, Pircu, je v Ljubljani 8 0 orlov pisalo, da pristopijo k Soko- lom, ako jim ne da prilike za plesne. Da vseh ne izgube, so pri Sv. Petru za- snovali plesne vaje pod nadzorstvom dobrih gospa. Jaz bom to le toleriral kot malum minus (manjše zlo). V Ljubljani mnogo plešejo, od noči do jutra. Zraven še pijo, tudi šampanjca. O, kako more biti življenje! Dekleta z mladeniči brez nadzorstva celo noč. Bojim se, da nas Bog zopet ne kaznuje. Ni nas spameto- vala — ne strašna vojska, ne grozna bolezen. Cim prej bomo začeli z misijoni, upam, da bo Bog to delo blagoslovil.« 6 3 Jugoslavija je začela izhajati 1 5 . decembra 1 9 1 8 . Odgovorni urednik in iz- dajatelj je bil Anton Pesek. List so pričeli izdajati kot glasilo nove ali obnovljene slovenske stranke — Narodno socijalistične stranke, njeni voditelji pa so bili dr. O. Rybar, I. Deržič in A. Brandner. O pisanju Jugoslavije je škof Jeglič za- pisal, da list »opravlja, obrekuje, strasti podžiga in strahuje«, da izhaja zjutraj in ga zato prodajajo v visoki nakladi in da posebno škodljivo vpliva na mladino. Jeglič je poudaril, da je zaradi tega Katoliško tiskovno društvo sklenilo, da bo tudi Slovenec začel čimprei izhajati z jutranjo in večerno izdajo. Jegličev Dnev- nik, 9 . januarja 1 9 1 8 . O NSS glej obširneje: M. Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , 3 6 6 —3 6 7 . 208 lovanja v Sloveniji za skupne slovenske interese, ki presegajo ozke strankarske koristi. Skliceval se je na sugestijo G. Žerjava, »da v Belgradu prodere vsaka stvar z lahkoto, glede katere soglašata dr. Korošec in dr. Kramer. Če bomo Slovenci složni, bomo igrali vodilno vlogo v državi. Če pa opazijo Srbi med slovenskima zastop- nikoma v ministrstvu needinost, postajajo v dotični zadevi neza- upni«. A. Kalan takrat kajpak ni omenil, da sta bila »mir in sloga«, ki ju je zagovarjalo vodstvo SLS, tudi del njene širše strategije za obnovo in krepitev katoliškega gibanja in stranke v Sloveniji. V razmerah »mira in reda« so bile priložnosti za uspeh večstranske politične dejavnosti SLS znatno večje v razmerju do njenih doma- čih političnih tekmecev. Zaskrbljenost, ki govori o »redu in miru v deželi«, je bila pred- met posebne pozornosti Narodne vlade SHS na njenem poslednjem zasedanju v decembru 1918. Buržoazne politike v vladi so prestraši- la opozorila oblastnih organov iz posameznih krajev v Sloveniji, ki so kazala »na boljševiške razmere na Dolenjskem in na homatije v industrijskih krajih«. Vesti o širših nemirih na sosednjem Hrvat- skem so prav tako vplivale na Narodno vlado, da je sprejela varnost- ne ukrepe. Na predlog J. Brejca je vlada sklenila, da bo orožništvo, ki je bilo pod poveljstvom odseka za narodno obrambo, v prihodnje podrejeno poverjeništvu za notranje zadeve Narodne vlade. Temu poverjeništvu so takoj ukazali, naj v Novem mestu in Kostanje- vici okrepi »orožniške postaje in jim po potrebi doda še oporo v manjšem oddelku srbskega vojaštva; treba je pa poslati v te kraje pametne in previdne ljudi« — je terjal dalje vladni sklep — »da ne pride po nepotrebnem do prelivanja krvi. Tudi bi bilo dobro, če bi se ljudstvo poučilo potom političnih shodov o novem položaju v dr- žavi, državljanskih pravicah in dolžnostih«.6 4 Akcije narodne vlade pri ohranjanju reda in mira v Sloveniji po zedinjenju so uspele. V nasprotju s sosednjo Hrvatsko v Sloveniji neposredno po zedinje- nju ni prišlo do uporov in nemirov ali revolucionarnih akcij večje- ga obsega.6 5 V Beogradu so po vzpostavitvi prve skupne vlade pripravljali notranjo preosnovo državne uprave in si prizadevali, da bi vlada uveljavila svoj vpliv na vsem ozemlju nove države. Srečali so se s “ AS, fond poverjeništvo za notranje zadeve (dalje: PNZ), 7PM-1919, izpisek iz zapisnika 4 0 . seje Nar. vlade SHS v Ljubljani z dne 3 0 . decembra 1 9 1 8 . 65 A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 8 8 , trdi, da v Sloveniji v času neposredno po ze- dinjenju ni bilo nobenih neredov. Poročila oblastnih organov iz prvih mesecev 1 9 1 9 (AS PNZ, 71/M -1919) in tisk iz tega razdobja v glavnem ne zanikajo te Prepeluhove trditve. i J 14 209 številnimi težavami. Organizacija posameznih ministrstev je napre- dovala počasi, prometne zveze med Beogradom in posameznimi po- krajinskimi središči so bile slabe, kar je otežkočalo izvajanje ukre- pov skupne vlade. Narodna vlada v Ljubljani in Slovenija v celoti sta bili prav spričo takšnih razmer v posebnem položaju glede raz- merja do vlade v Beogradu. Slovenija je bila najbolj oddaljena od Beograda in tako je bila spričo najmanjših političnih težav in jav- nih izrazov negodovanja ob dogajanju v Beogradu glede zedinje- nja, med vsemi deželami, ki so se združile, v prvih dveh ali treh mesecih življenja skupne države najbolj prepuščena sama sebi. Slo- venska Narodna vlada je decembra 1918 in januarja 1919 delala v glavnem po svojem preudarku,6 6 vlada v Beogradu pa je spričo svo- jih izjemnih težav tolerirala njeno avtonomno gledišče. Vendar pa so prav kmalu sledili prvi udarci centralizma. Z ukazom regenta Aleksandra z dne 7. januarja 191 96 7 so na predlog ministra za no- tranje zadeve Sv. Pribičeviča razpustili vse avtonomne narodne vlade v deželah, ki so nastale v procesu meščanske revolucije v bo- ju za zedinjenje. Imenovali so nove, poverjeniške vlade z zmanjša- nim številom resorov in omejenimi pristojnostmi. Regent je s tem ukazom upošteval odstope deželnih vlad in z imenovanjem novih po- verjenikov ukinil večje število poverjeništev. Sočasno je na predlog S. Pribičeviča regent v novih deželnih vladah nekatere vladne predsednike potrdil, druge pa zamenjal, »ne da bi zahteval glede tega predhodno predloge ali mnenja pokrajinskih predstavništev«.6 8 Ukaz o razpustitvi pokrajinskih vlad je v novi slovenski Dežel- ni vladi namesto prejšnjih 12 pustil le 4 poverjeništva (za notranje zadeve, prosveto, pravosodje in kmetijstvo).6 9 Sledil je protest Na- rodne vlade pri ministrskem svetu zaradi takšnega ravnanja. To je zbudilo spor med Ljubljano in Beogradom, ki je trajal skoraj ves januar in več kot polovico februarja 1919. V tem razdobju je ljub- ljanska vlada v prejšnji sestavi še dalje samostojno opravljala svo- je delo, ki pa zaradi likvidacijskega ozračja ni bilo več tako uspeš- * • Samostojnost narodne vlade SHS in deželne vlade v prvem razdobju nju- nega delovanja najbolje potrjuje njuna obsežna in neodvisna zakonodajna dejav- nost. Glej obširneje: L. Bogataj, n. d., 3 7 9 —3 8 1 . •7 Službene novine Kraljevstva SHS, 3, 1. februarja 1 9 1 9 , 1 . “ D. Jankovit, n. d., 7 2 . ‘s Samouprava je 6 . januarja 1 9 1 9 objavila komentar o vzpostavitvi deželne vlade za Slovenijo in zapisala, da je med slovenskimi političnimi strankami prišlo »do popolnega sporazuma« glede sodelovanja njihovih predstavnikov v deželni vladi Slovenije. Vendar pa je napačno poročala o imenih poverjenikov in o raz- delitvi resorov, saj le-ti še niso bili razdeljeni. Organ Radikalne stranke je poro- čal, da so se slovenske stranke sporazumele tudi glede sestave »deželnega sveta« — SLS 47, JDS 27 in J S D S 14 p r e d s t a v n ik o v . 2 1 0 n0. J. Brejc je poudaril kasneje: »Po tej deklasifikaciji prejšnje, au- tonomne vlade, se je začela borba za njen delokrog in njeno kom- petenco in sploh borba proti dezorganizirajočim praktikam central- ne vlade, ki so z vsakim dnem vnašale nove zmešnjave v našo vse- skozi urejeno upravo.«7 0 Z ukazom o ukinitvi Narodne vlade SHS v Ljubljani in z ime- novanjem Deželne vlade za Slovenijo so slovenski deželni vladi urad- no odvzeli sleherni politični pomen. Ukinili so njeno odgovornost de- želnemu predstavništvu, Narodnemu svetu, in jo podredili izključno centralni vladi v Beogradu. Tako so odpravili še poslednje elemen- te slovenske državnosti,71 ustvarjene v boju za osvoboditev in zedi- njenje. Zaradi odpora vodstva SLS in praktičnih potreb državne uprave so slovenska Narodna vlada in njeni organi v Sloveniji še nekaj časa opravljali svoje delo. Vprašanje popolne likvidacije slo- venske avtonomije in samostojnosti je bilo za centralistične vlada- joče kroge v Beogradu, po njihovem naziranju, le še vprašanje iz- bire primernega trenutka za uresničenje že sprejete odločitve. Sklep je pričel uradno veljati 1 . februarja 1919, ko so ukaz regen- ta Aleksandra s 7/20. januarja 1919 objavili v Službenih novinah Kraljestva SHS. 70 J. Brejc, Od -prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1928, 2 1 2 . 71 O pravno utemeljujočih elementih slovenske državnosti jeseni 1 9 1 8 glej obširneje: I. Tomšič, Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slovenske držav- nosti, Naši razgledi, Ljubljana, 7 . novembra 1 9 6 9 , 62 5 , ipd. 14* 211 II. SLOVENIJA IN POGLAVITNA VPRAŠANJA NOTRANJE UREDITVE DRŽAVE V POLITIKI SLS DO SKLICANJA ZAČASNEGA NARODNEGA PREDSTAVNIŠTVA 1. MARCA 1919 Z vzpostavitvijo prve vlade Kraljevine SHS in s sprejetjem pr- vih vladnih ukrepov za organiziranje in utrjevanje na majavih te- meljih ustvarjene države je pričelo izginjati politično zatišje v od- nosih med buržoaznimi strankami, ki je označevalo politično ozrač- je v razdobju med zedinjenjem in neposredno po njem. Težavne no- tranje razmere v državi so nalagale uspešno akcijo za izvedbo agrarne reforme, reševanje vprašanja valutne zmede, vprašanje tr- govine, oskrbovanja in prehrane prebivalstva, obnovo države, orga- nizacijo uprave in sodstva, poenotenje zakonodaje, zatem reševanje vprašanja sprejetja nove ustave, sklicanja narodne skupščine idr. Med vsemi temi vprašanji, pomembnimi predvsem za notranje živ- ljenje in red v novi državi, je skupni vladi posebne preglavice po- vzročalo nerešeno vprašanje meja in mednarodnega položaja države. Čeprav bi moral po sporazumu z Narodnim večem SHS vsa ta državna vprašanja reševati državni svet (veče), torej Začasno na- rodno predstavništvo, ki naj bi ga sklicali mesec po ustanovitvi prve vlade, je ministrski svet zavlačeval sklicanje te skupščine ter je na svojo roko, torej z uredbami, sprejemal sklepe o vprašanjih, ki so po svoji naravi in pomenu sodila v izključno pristojnost skupnega parlamenta. To je zbujalo nezadovoljstvo in nezaupanje dela poli- tičnih strank — zlasti na Hrvatskem in v Sloveniji. Do 1 . marca, ko se je sestalo Začasno narodno predstavništvo v Beogradu, je januarja in februarja prišlo do nastopa posameznih strank in skupin glede izgradnje notranje organizacije skupne dr- žave. Tako so bili postavljeni temelji za novo koncentracijo strank. 212 Sočasno je vlada v Beogradu s celo vrsto zaletavih administrativ- nih ukrepov, pač spričo okoliščin in brez upoštevanja posebnih raz- mer v posameznih pokrajinah, povzročila še večjo zmedo na mnogih področjih državnega in gospodarskega življenja. Vlada je v svojih odlokih o organizaciji posameznih ministrstev in drugih državnih organov in ustanov v marsičem vnaprej določala organizacijo nove države in bodoče odnose v njej, kar je zapustilo v praksi negativne posledice za kasnejše delo v skupščinah. Že takrat, januarja in fe- bruarja 1919, se je začela razvnemati narodnostna nestrpnost in po- kazali so se prvi ostrejši spori v mednacionalnih odnosih med srbsko in hrvatsko buržoazijo. Na zborovanjih in v tisku so se pričela med- sebojna obtoževanja in očitki, srbski in hrvatski ekstremni nacio- nalizem je pričel naglo brsteti, v Črni gori in na Hrvatskem pa so se oglašala tudi separatistična gibanja.7 2 Prizadevanja velikosrbskih in demokratsko-centralističnih vladajočih krogov, da bi »čez noč« li- kvidirali avtonomijo v jugoslovanskih deželah iz bivše Avstro-Ogr- ske, in po drugi strani buržoazije v teh deželah, da bi si zagotovila enak delež oblasti v novi državi, so kmalu razgibala politično živ- ljenje in okrepila dejavnost političnih strank. V razmeroma kratkem časovnem razdobju, od vzpostavitve skupne vlade do sklicanja Začasnega narodnega predstavništva, je Slovenska ljudska stranka v »jugoslovanski« politiki posvetila naj- večjo pozornost dvema vprašanjema, ki sta bili v tem trenutku naj- pomembnejši za slovenske narodnostne interese: slovenskemu zedi- njenju, torej vprašanju meja z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, in boju za ohranitev avtonomnega položaja Slovenije v novi državi. V notranji politiki, v Sloveniji, je vodstvo SLS posvetilo pozornost krepitvi stranke in katoliškega gibanja z obnavljanjem in s širje- njem klerikalnih ustanov in strankinega vpliva ter prilagajanju svojih programskih načel novim razmeram političnega delovanja. Slovenska ljudska stranka je — kot druge politične stranke in sku- pine — reagirala na vsa druga vprašanja, pomembna za notranje družbenopolitične odnose in položaj skupne države, ki so se poraja- la v tekoči politični praksi centralne državne administracije, zlasti pa tistim, ki so zadevala položaj in interese stranke in Slovenije. SLS je v skupni državi nadaljevala boj za ugodno rešitev vpra- šanja severnih meja Slovenije. Vprašanje je posebej aktualiziralo dejstvo, da so se za njegovo rešitev angažirale vse slovenske poli- tične stranke. Vendar pa je v razdobju neposredno po nastanku dr- 72 Glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 7 6 —8 4 . 213 žave prišlo do delne pasivnosti v akcijah Narodne vlade SHS in slo- venskih političnih krogov. Meščanski politiki v Sloveniji so posku- šali takoj po zedinjenju odgovornost in obveznosti za reševanje vprašanja meja deliti s političnimi dejavniki v novi državi in jim navesiti morda tudi največji del diplomatskih, vojaških in material- nih obveznosti. L. Ude poudarja: »Slovenski politiki so mislili, da so sedaj pač na strani zmagovalcev, da so ,antantni zavezniki' in zaradi tega s svojimi mejnimi zahtevami vsaj nasproti premaganim Nemcem in Madžarom ne bodo imeli težav. Temmanj so bili pri- pravljeni na kakšne resnejše težave še zaradi tega, ker je bilo vse to bučno narodno navdušenje nad 'osvoboditvijo izpod nemškega gospodstva zelo močno pomešano tudi z veseljem, da je konec voj- ne, da je zopet mir. Vse bo lepo rešeno za zeleno mizo.«7 3 Navzlic pričakovanju, da bosta vlada Kraljevine SHS in mirov- na konferenca neodvisno od slovenske akcije ugodno rešili vpraša- nje slovenskih meja z Avstrijo, Italijo in Madžarsko,7 4 pa vendar ne bi mogli reči, da so slovenske meščanske stranke in Narodna vlada sedele prekrižanih rok. Že od začetka je čutiti prizadevanje sloven- skih politikov iz obeh meščanskih strank, da bi vladne kroge v Beo- gradu in javno mnenje čimbolj zainteresirali glede nujnosti, da se mora nova država resneje zavzeti za reševanje obmejnega vpraša- nja. Pogovorom slovenskih liberalnih in klerikalnih politikov z re- gentom Aleksandrom neposredno po razglasitvi zedinjenja in naro- čilom A. Korošca vodstvu SLS, da je treba v slovenskem tisku okrepiti propagando za položaj in pomen severnih meja, so kmalu sledili tudi drugi podobni ukrepi slovenske vlade in političnih krogov. V Beogradu so 15. decembra 1918 organizirali veliko ljudsko zborovanje, na katerem so I. Hribar, I. M. Čok in P. Grizogono go- vorili, kako so Italijani okupirali Trst, Istro in Dalmacijo. Slovenec je poročal: »Srbsko občinstvo je z največjo pozornostjo sledilo iz- vajanjem govornikov. Vsi so bili odločno za to, da niti pedi zemlje ne odstopijo tujcu.«7 5 Zaradi boljšega informiranja in propagande je vodstvo SLS na pobudo A. Korošca sklenilo, da bo poslalo v Be- ograd svojega posebnega dopisnika. Konec decembra in v začetku januarja so razpravljali tudi o vprašanju posebnega lista, ki bi ga 7 S L. Ude, Vojaški boji na Koroškem v letu 1 9 1 8 1 1 9 1 9 , Koroški plebiscit, Razprave in članki, Ljubljana 197 0, 1 3 4 —13 5 . 11 Slovensko vlado so o tem prepričevali mnogi, celo A. Korošec. 7 5 Slovenec, 1 6 . decembra 1 9 1 8 . 214 skupaj s Hrvati izdajali v Beogradu.7 6 Zahtevali so tudi, da je Ljub- ljano treba bolje zalagati z beograjskim, Beograd pa z ljubljanskim tiskom.7 7 Največ pozornosti pa je vodstvo SLS posvetilo pripravam slovenskega dela jugoslovanske delegacije za bližnjo mirovno kon- ferenco v Parizu. Znanstveno dokumentacijo za slovenske mejne zahteve so pri- čeli pripravljati še pred nastankom Kraljevine SHS. Na pobudo vidnih slovenskih politikov in Narodnega sveta so že avgusta 1918 zbrali in uredili nekaj gradiva o 'slovenskih etnografskih mejah.7 8 po zedinjenju, sredi decembra 1918, so na izrecno zahtevo A. Ko- rošca začeli intenzivneje zbirati gradivo o mejnem vprašanju. V Ljubljani se je zbralo nekaj izvedencev, med katerimi so kot odlič- ni poznavalci slovenskega etnografskega položaja pokrajin izstopali poleg inž. J. Mačkovška prof. zgodovine dr. F. Kovačič, prof. teolo- gije dr. M. Slavič, dr. I. Žolger, A. Beg in drugi. Pri narodni vladi so ustanovili komisijo za mirovno konferenco na čelu z I. Žolger- jem, njena naloga pa je bilo zbiranje dokumentacije. I. Žolger je zapisal v enem svojih poročil o poteku priprav za mirovno konferenco v Parizu, ki so bile v Ljubljani in Beogradu, da nadrobnih priprav zaradi kratkega časovnega roka ni bilo moč izpe- ljati.7 9 Žolger se je po krajšem obisku na Dunaju v Ljubljani 25. de- cembra dogovoril z A. Korošcem in A. Kramerjem o sestavi sloven- skega dela delegacije, z dr. Pitamicem pa sta sestavila poslovnik za delegacijo. Ministrski svet je že 22. decembra določil, da bo I. Žol- ger pooblaščeni delegat delegacije Kraljevine SHS poleg N. Paši- ča kot vodje delegacije, A. Trumbiča in M. Vesniča. Od Slovencev ™ A. B. Jeglič, Dnevnik, 8 . januarja 1 9 1 9 . Jeglič je zapisal naslednje: »Sklenili so, da skupno s Hrvati začno izdajati list v Beogradu. Društvo bo dalo stroje iz novomeške tiskarne in stotisoč kron; kot za Slovence je že odšel v Beograd Vrtovec (Vatovec; M. Z.); za Hrvate je že tam Simrak. Nadškofa zagrebškega bodo prosili za podporo. Pri Slovencu se uredništvo izpopolni, morda se to začne še s prvim februarjem. Naš položaj je jako resen.« 77 Samouprava, 10. januarja 1 9 1 9 . Članek prof. dr. Fr. Ilešiča, v katerem le-ta poleg izmenjave tiska predlaga tudi, naj bi uradni predstavniki vlade v Beogradu obiskali Ljubljano, da bi se bolje seznanili in zbližali. F. Ilešiča, ki se je v Beo- gradu zavzemal za nujnost slovensko-srbskega zbližanja, je sprejel tudi regent Aleksander. Slovenec, 26. januarja 1 9 1 9 . 78 Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dalje: INV), fasc. 6 6, arhiv ing. J. Mačkovška. Poročilo o delovanju od avgusta do decembra 1918. To gradivo je avgusta 1 9 1 8 zbral J. Mačkovšek, ki so ga po ustanovitvi Narodnega sveta v Ljubljani imenovali za referenta za narodne meje. Mačkovšek je izdelal troje pro- gramov (maksimalnega, srednjega in minimalnega) o slovenskih mejnih zahtevah. Skupaj z zemljevidi in drugo dokumentacijo jih je poslal Narodni vladi SHS, Na- rodnemu svetu v Ljubljani, Narodnemu veču SHS, II. vojnemu okrožju v Ljub- ljani, polk. M. Priblčeviču in kasneje vladi v Beogradu, kamor je decembra 1 9 1 8 na povabilo A. Korošca odšel poročat skupaj z O. Rybafem. 79 INV, fasc. 2 4 a, dr. Rybar (dr. Žolger): Mirovna konferenca po prvi sve- tovni vojni; elaborat: »Priprave za mirovno konferenco«. 215 so za pomembnejše funkcije v delegaciji za mirovno konferenco iz- brali še O. Rybara kot »vladnega delegata«, B. Vošnjaka kot gene- ralnega sekretarja8 0 in nad 20 izvedencev v raznih komisijah.8 1 Slovenske zahteve so preučili in določili na seji narodnega sveta, ki je bila 4. januarja 1919 v Ljubljani pod predsedstvom A. Korošca. Na tej seji so razpravljali tudi o vprašanju ozemelj- skih zahtev, ki jih je morala vlada v Beogradu na zahtevo zavez- nikov dostaviti že 6. januarja 1919, torej še preden se je lahko po- svetovala s slovensko komisijo za mirovno konferenco in z izbra- no slovensko delegacijo.8 2 Mirovna konferenca v Parizu je pričela delati 12. januarja, prva plenarna seja pa je bila 18. januarja 1919. Jugoslovanske odposlance, ki so izročili akreditive kot delegati Kra- ljevine SHS, so v razdobju 4 do 5 mesecev, dokler Kraljevina SHS ni bila mednarodno priznana, smatrali za delegate Kraljevine Srbi- je, ki je imela po sklepu velesil z dne 17. januarja le tri pooblašče- na delegatska mesta na konferenci. To je imelo neugodne posledi- ce za položaj I. Žolgerja kot člana delegacije.8 3 Jugoslovanska delegacija na čelu z N. Pašičem je dopotovala v Pariz 5. januarja, medtem ko je I. Žolger prispel šele 20. januar- 80 Prav tam. Zolger poudarja, da je pomenila izvolitev B. Vošnjaka koncesijo Slovencem, ki so privolili, da sta bila oba zastopnika v komisiji za reparacije Srba. 81 Po aktu vojne misije št. 72 z dne 13. marca 1 9 1 9 , Zapisnici sa sodnica De- legacije Kraljevine SHS na Mirovnoj konferenci ji u Parizu 1 9 1 9 — 1 9 2 o (priredila: B. K r i z m a n in B. Hrabak), Beograd, 1 9 6 0 , 1 0 —1 1 . O sestavi in delu dele- gacije glede slovenskih meja glej obširneje: A. Mitrovič, Jugoslavija na konferenciji mira 1 9 1 9, Beograd 196 9; B. Grafenauer, Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1 9 1 9 , Koroški plebiscit, 2 9 5 —37 8 . Glej obširneje: vire in lite- raturo, navedeno v omenjenih delih, ter prispevek T. Zorna, Tiskani viri in literatura o koroškem plebiscitnem obdobju, Koroški plebiscit, 5 4 9 —5 6 0 . 88 INV, fasc. 2 4 a, cit. poročilo I. Žolgerja. 81 Vprašanje izvolitve I. Žolgerja. bivšega ministra v Avstro-Ogrski, za člana delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci je zbudilo številne komentarje. Italija je večkrat izkoriščala prisotnost Žolgerja in nekaterih drugih slovenskih pripadnikov delegacije, bivših funkcionarjev avstro-ogrske administracije, ter je kot tudi druge države odkrito napadala Kraljevino SHS (B. Kneževič, Sen-Zer- menski mirovni ugovor. Jugoslavija i Austrija kroz ugovor. Branjena doktorska disertacija na filozofsko-zgodovinski fakulteti v Beogradu, maja 1 9 6 5 , Biblioteka »Svetozar Markovič«, Beograd; rokopis, 1 2 0 —124). Tudi Pašič se je bal, ker je bil I. Zolger izbran za pooblaščenega člana odposlanstva. V pismu S. Protiču je Pašič po prihodu v Pariz poudarjal: »Zelo se bojimo, da bomo imeli težave in morebiti tudi nevšečnosti, če bi ostali pri tem: da bi bil gospod Zolger delegat na konfe- renci, ker je bil minister tiste države, ki se je vojskovala proti zavezniškim silam, odobraval vse ukrepe, ki se jih je Avstrija lotevala proti nam, zdaj pa prihaja kot predstavnik države, proti kateri se je Avstrija vojskovala in bila premagana.« Pašič je svetoval Prn+iču, nai bi Zoifferia zamenjal drug slovenski predstavnik (I. Hribar), Protič pa tega ni sprejel (DA-SIP — fond Delegacije na Mirovnoj kon- ferenciji u Parizu, 1 9 1 8 , XV). Po Zolgerjevi trditvi je A. Kramer na seji ministr- skega sveta 1 2 . januarja 1 9 1 9 protestiral in dosegel, da je Zolger ostal v odpo- slanstvu (INV, poročilo I. Žolgerja, fasc. 2 4 a). O Zolgerju kot članu odposlanstva se je zelo neugodno izrazil tudi I. Meštrovič, vendar pa trdi, da se je Zolger kmalu pričel s Pašičem »prav dobro ujemati«. I. Meštrovič, Vspomene na političke Ijude i dogadaje, Buenos Aires, 196 1, 1 6 1 . 216 ia 1919-8 4 Delegacija je prispela v Pariz, kot poudarja B. Grafenau- er »brez določenih zahtev in brez memoranduma, kar je bilo treba oskrbeti takoj po prihodu, ker je že na prvi seji 6. 1. sporočil Ves- nič, da F°ch in Clemenceau nujno zahtevata vsaj v obliki zem- ljevida jugoslovanske zahteve. Tako domače pripravljalno delo ni moglo na ta vprašanja glede slovenske severne meje nič vplivati, ker je prinesel v Pariz te podatke šele Žolger; drugače je bilo samo s Kovačičevimi pripravami, ker je inž. Maokovšek razpolagal kot izvedenec z njegovimi podatki in predlogi«. Pašič je za začetek predložil svoj memorandum s konca marca 1918 (»čeprav je trdil, da so slovenske meje vrisane v sporazumu z dr. Korošcem!«), tako da je moral inž. Mačkovšek popraviti Pašičeve predloge in je nje- govim zahtevam dodal še Prekmurje8 5 in nekatere kraje na Štajer- skem in Koroškem.8 6 Delegacija je na seji 28. januarja 1919 sled- njič sprejela slovenska dopolnila in predloge.8 7 Med Ljubljano in Parizom so vzpostavili redno kurirsko službo, ki je delovala dobro in omogočala v Sloveniji naglo in natančno poročanje o delu dele- gacije na mirovni konferenci. V celoti lahko rečemo, da so sloven- ski zastopniki v delegaciji navzlic kratkemu razdobju in razmero- ma pasivnemu odnosu političnih krogov v Sloveniji dosti prispevali k delu jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Njihova do- kumentacija je bila resno pripravljena in v delegaciji, kjer se je delo začelo v ozračju nezaupanja in ljubosumja, so se bolj kot dru- gi zavzemali za dobre odnose in konstruktivne rešitve. V Sloveniji je januarja in februarja 1919 vojaška in diplomat- ska bitka za severne meje pritegnila središče pozornosti Narodne in 8 1 * * * * * * 8 8 81 Večji del slovenskega osebja jugoslovanskega odposlanstva je prispel v Pariz šele konec januarja. Slovenec, 2 2 . januarja 1 9 1 9 . 88 O položaju v Prekmurju (Slovenski Krajini) v razdobju 1 9 1 8 —1 91 9. je v po- krajinskem arhivu v Mariboru (dalje: PAM) ohranjen spis J. Klekla, narodnega poslanca in pripadnika SLS: »Odgovor na obtožbo«. Klekl trdi, da je bilo ljudstvo v Prekmurju usmerjeno izrazito jugoslovansko, vendar pa je terjalo zedinjenje brez Srbije. Klekl pojasnjuje dalje, da takšno stališče ni temeljilo v kakšnem sovraštvu do Srbije, temveč v bojazni spričo »kulturne zaostalosti« srbskega ljud- stva, v svežih spominih na srbsko bojišče, kjer so padli mnogi ljudje iz teh krajev, ter v bojazni za katoliško vero zaradi večinskega pravoslavnega prebivalstva. Klekl navaja dalje, da so bile v Slov. Krajini tudi želje po priključitvi k Madžarski. »Duhovščina Slovenske Krajine je na konferenci dne 1 4 . januarja 1919 razpravljala o rešitvi jugoslovanskega vprašanja na podlagi po madžarski vladi predlagane avtonomije, toda v telesu madžarske države in z njenim pristankom.« Madžarska propaganda je prav tako vplivala na del prebivalstva, da se je opredelilo za pri- ključitev k Madžarski, medtem ko je bila mladina v glavnem za priključitev k novi jugoslovanski državi. J. K 1 e k 1, n. d., 1 0 —14, 24. O pomenu Prekmurja in njegovi etnični pripadnosti k Sloveniji je delegacija v Parizu izdala propa- gandno brošuro: La question du Prekmurje de la Styrie et de la Carinthie. (av- torji: M. Brezigar, L. Er lih, X . Žolger, N. Z u p a n i č), Pariz, 1 9 1 9 , 47. 88 B. G r a f e n a u e r , n. d., 3 2 6 —327. n Zapisniki s seje delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu 1 9 1 9 —1 9 2 0 , 28, 3 6 . 217 Deželne vlade. Vendar zaradi počasnega in neodločnega delovanja, nerealističnega in nerodnega načrtovanja akcij in nezadovoljivega sodelovanja z vlado v Beogradu v boju za meje ni bilo uspehov —- zlasti na Koroškem ne. Ljubljanska vlada je skoraj vse neposredne zadeve glede meja na terenu, torej v praksi, poskušala voditi samo- stojno in se pri tem zapletla tudi v nesoglasje z znanim slovenskim generalom Rudolfom Maistrom. V koreninah prvih neuspehov na Koroškem in Štajerskem je tlelo tudi strankarsko nasprotje, ki se je izražalo v bolj ali manj prikriti obliki medsebojnih obtožb. Ta- ko niso izvajali navodila A. Korošca o nujnosti čim večjega priti- ska tiska na javno mnenje. Klerikalni tisk pa tudi listi drugih strank januarja in februarja niso posvečali mejam večje pozornosti, tako da politični in vojaški dogodki v zvezi s slovenskimi mejami niso imeli skoraj nobenega vpliva na ravnanje delegacije v Parizu. Za vse težave in neuspehe glede meja ter za položaj v državi je slovenska buržoazija, zlasti njen klerikalni del, valila izključno kriv- do na vlado v Beogradu, generalni štab in Srbijo.8 8 To je bil zače- tek organiziranega pritiska na centralno vlado, taktika, za katero se je vodstvo SLS odločilo, ker ni moglo resneje vplivati na razvoj dogodkov v zvezi s Koroško. V Beogradu in iz Beograda je A. Korošec vodil še vedno »svo- jo« politiko glede mejnih vprašanj. Korošec je sekundiral razglasu regenta Aleksandra z dne 6. januarjia 1919,8 9 s katerim je regent poskušal z obljubami o naglem sklicanju konstituante, o izvedbi vo- litev, agrarni reformi, ugodni rešitvi meja idr. pomiriti položaj v državi, ter je v Slovenijo še dalje pošiljal optimistična sporočila o ugodnem reševanju vprašanja slovenskih meja z Avstrijo in Italijo. Na zborovanju zaupnikov SLS, ki je bilo v Ljubljani 19. januarja, je A. Korošec poudarjal, da mora SLS verovati, da bo vprašanje Go- rice in Trsta ugodno rešeno, kajti v nasprotnem primeru delegati Kraljevine SHS v Parizu »niso upravičeni podpisati miru«, in da je zanesljivo, »da nam glede mej na Koroškem ne bo nihče delal te- žav«.9 0 V pismu Iz. Cankarja iz Beograda je Korošec obvestil vod- 88 M. M i k u ž , n. d., 8 3 —8 6 . Na velikem protestnem zborovanju, prirejenem na novega leta dan 1 9 1 9 . v ljubljanskem hotelu Union zaradi koroškega vprašanja, je F. Smodej, član izvršnega odbora SLS, poudaril med drugim naslednje: »Danes obstaja nevarnost, da zaradi naše brezbrižnosti izgubimo našo zemljo. Naglašati moram, da niti vlada, niti generalštab nista storila svoje dolžnosti!« — Predsednik narodne vlade L. Pogačnik je poudaril v začetku januarja 1 91 9, da je za pomanj- kljivosti pri vojaških operacijah na Koroškem odgovorna le vlada v Beogradu. Na prošnje, poslane v Beograd, je vlada odgovarjala, da ne more poslati vojaške pomoči, češ da »morajo zasesti Bačko in Banat« itd. “ Slovenec, 6 . januarja 1 9 1 9 . " Slovenec, 29. januarja 1 9 1 9 . 218 stvo SLS, da je Trumbič v Parizu 12. januarja med pogovorom z Lansingom in Wilsonom »dobil dober vtis« in da pričakujejo, »da ko Amerika kmalu priznala Jugoslavijo«. A. Korošec je dalje opo- zoril še na podporo, ki jo je S. Pribičevič v ministrskem svetu na- menil slovenskim mejnim zahtevam. »Pribičevič sedaj dobro in se vseskozi drži s Slovenci, kadar pride slovenska reč v debati,« piše v Koroščevem pismu Cankarju. »Ker smo centralisti, se nam gre na roko in se upošteva povsem naše zahteve po Trstu in Goriški. V tem oziru gredo odločni telegrami v Pariz.«9 1 V političnih krogih v Beogradu in zlasti pri srbskih strankah je »najboljši vtis« napravil intervju, ki ga je v začetku februarja dal A. Korošec dopisniku beograjskega lista Epoha.9 2 Korošec je ob tej priložnosti izjavil, da Slovenci pričakujejo od »srbskih intelektu- alcev« veliko pomoč v skupnem boju za Istro, Trst in Gorico, in pou- daril veliko hvaležnost slovenskega ljudstva do Srbije, srbske vojske in zlasti vojvode Mišiča kot velikega bojevnika za osvoboditev Slo- venije. Korošec je ocenil, da je notranji položaj v Sloveniji ugoden, in je poudaril: »Če bo agrarno in vojaško vprašanje rešeno, bomo presojali stanje kot normalno.« Največjo pozornost pa je pritegnil Koroščev odgovor na vprašanje o separatističnih težnjah, ki so se pojavile v zvezi z obliko državne ureditve Kraljevine SHS. »Mi Slo- venci,« je poudaril v tej zvezi Korošec, »nimamo časa misliti na se- paratistične tendence. Naša prva naloga je, rešiti teritorije in kon- solidirati celo državo. Separatistične izjave gotovih strank in listov nam prinašajo samo ogromno škode, ker jih naši nasprotniki izko- riščajo kot znak nesloge in notranje oslabelosti.«9 3 Takšna izjava A. Korošca je bila v soglasju s stališčem vodstva SLS do ukrepov vlade v Beogradu, ki so segali le tako daleč, da niso prizadeli ambi- cioznih načrtov SLS, ki je želela sama zagospodariti v Sloveniji. Podpora centralistični usmeritvi državne ureditve, ki jo je Korošec v imenu SLS dajal vladajočim krogom v Beogradu, je računala na to, da bi srbski politični krogi, vlada in regent Aleksander čimbolj pomagali pri reševanju slovenskih severozahodnih meja. V vrstah SLS takšna »antiavtonomna« usmeritev iz več razlogov ni imela pravih privržencev in je kot neiskrena politika trajala le tako dol- “ A-IZDG, fond Iz. Cankarja, Korošec Cankarju, Beograd, 3. februarja 1 9 1 9 . Epoha, 1. februarja 1 9 1 9 . ” Slovenec je 5. februarja 1 9 1 9 povzel celotni Intervju A. Korošca Iz lista Epoha z dne 1 . januarja 1 9 1 9 . Slovenec je dobil od svojega beograjskega dopisnika poročilo, da je Koroščevo stališče do separatizma »posebno bridko zadelo nekatere separatistične srbske kroge iz Vojvodine in iz Herceg-Bosne, ter hrvatske separa- tistične kroge ...« 219 go kot čakanje na rešitev vprašanja meja, ki je v svojem razvoju dobilo nove politične implikacije v Začasnem narodnem predstav- ništvu. Drugo pomembno bitko v svoji politiki do centralne državne administracije je vodstvo SLS bojevalo v zvezi z vprašanjem avto- nomnega položaja slovenske »državne organizacije«. V nasprotju s politiko podpore ukrepom za centralizacijo države, ki je bila prej deklarativna kot resnična, se je SLS že od prvih dni po zedinjenju upirala prodoru centralizma v Slovenijo. Vodstvo stranke je kot po- glavitne razloge za svoj boj proti centralizmu poudarjalo praktične zadeve — opozarjalo je torej na dejstvo, da sta bila gospodarsko živ- ljenje in administracija v Sloveniji dobro organizirana in da bi v takšnih razmerah kakršnokoli vmešavanje centralne vlade v notra- nje življenje Slovenije imelo škodljive posledice. Tudi J. Brejc je kot predsednik slovenske Deželne vlade v prid takšnemu stališču svo- je stranke poudarjal, da »tisti, ki zna sam gospodariti, ne potrebuje nobenega varuha«, da centralna vlada in centralni državni aparat še nista povsem organizirana, da je zaradi tega centralizem prenagljen in da lahko ima v Sloveniji učinkovito moč le avtonomna uprava.9 4 Poleg narodnostnih in povsem praktičnih razlogov je vztrajno in trdno stališče vodij SLS v boju za ohranitev avtonomnega položaja Slovenije temeljilo tudi na političnih motivih klerikalne hegemoni- je in na nenehni bojazni, da bi centralizem utegnil omogočiti JDS, da bi odrinila SLS s položaja vladajoče stranke v Sloveniji. Zato je razumljivo, da v prvih političnih preureditvah v novi državi SLS ni bila za nobeno ceno pripravljena sprejeti uvedbo centralizma v Sloveniji. Navzlic vsemu pa so ukrepi centralne vlade v Beogradu počasi lomili odpor SLS, JSDS ter — to lahko rečemo — razen privržen- cev JDS tudi vse slovenske politične javnosti proti uvajanju centra- lizma. Po omenjenem ukazu regenta Aleksandra z dne 7/20. janu- arja 1919, s katerim je razpustil deželne vlade, sestavljene pred na- stankom Kraljevine SHS, kar je pomenilo, da je upošteval njihove odstope, je slovenska Narodna vlada nadaljevala delo. Toda delo Narodne vlade je postajalo vse bolj podobno likvidacijskemu po- stopku. Z odločbo je Narodna vlada 10. januarja 1919 v duhu odlo- čitve ministrskega sveta z dne 22. decembra 1918 objavila razpustitev vseh odborov in pododborov narodnih svetov, ki so bili v okviru Na- !* Izjava predsednika slovenske vlade J. Brejca, Službene novine Kraljevstva SHS, 1 8 , 2 7 . februarja 1 9 1 9 . 220 rodnega sveta SHS v Ljubljani, ter tudi narodne straže.9 5 Iz Beo- g ra d a so vsak dan prihajale zahteve posameznih ministrov osrednje vlade, ki so poskušali zadeve s področij svojih resorov takoj izločiti iz pristojnosti Narodne vlade in njenih odsekov.9 6 Predstavniki SLS in JSDS v Narodni vladi so izražali nezado- voljstvo zaradi takšnega ravnanja ministrskega sveta in posameznih ministrov, ki so brez predhodnih dogovorov in nadrobnega pozna- vanja razmer v Sloveniji »po brzojavni poti« organizirali svoja mi- nistrstva. Na seji Narodne vlade, ki je bila 17. januarja 1919 v Ljub- ljani, so poudarili, da vlada sodi, »da se tako dalekosežna vpraša- nja ne dajo rešiti telegrafičnim potom ... da take brzojavke pričajo, da v Beogradu včasih premalo premislijo dalekosežnost svojega po- seganja v razmere pri nas« itd. Sklenili so, naj Narodna vlada vladi v Beogradu »po kurirju odgovori, da želimo v zadevi razgovora«. Na istem sestanku so razpravljali tudi o nujnosti pošiljanja sposob- nega slovenskega osebja na delo v organe osrednje vlade v Beogra- du, »da ne bodo služili v Beogradu samo na nižjih mestih«.0 7 Glavni organ SLS Slovenec je 16. januarja 1919 objavil vest, da je regent Aleksander na predlog ministrskega sveta imenoval dr. J. Brejca za predsednika in dr. G. Žerjava za podpredsednika nove slovenske Deželne vlade in ju pooblastil, naj predložita pover- jenike v vladi za notranje zadeve, pravosodje, prosveto, bogočastje in narodno gospodarstvo.9 8 Narodna vlada v Ljubljani je prejela 24. januarja uradno brzojavko, v kateri je S. Pribičevič sporočil »predsedniku Deželne vlade« J. Brejcu, da so z ukazom regenta Aleksandra sprejeli odstop Narodne vlade. S. Pribičevič, ki mu je kot ministru za notranje zadeve regent Aleksander zaupal uresni- !S AS, NS, zapisnik 44. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 1 0 . ja- nuarja 1 9 1 9 . 's Tako je na primer finančni minister M. Ninčlč naročil poverjeniku za fi- nančna vprašanja Narodne vlade v Ljubljani z brzojavko 1 3 . januarja 1 9 1 9 nasled- nje: »Naj poverjeništvo ne dela nobenih novih izdatkov ali posojil brez privolitve Ministrstva financ«. (AS, NS, zapisnik 45. seje NS SHS v Ljubljani): minister za gozdove in rudnike M. Spaho se je skliceval na odločitev ministrskega sveta in zahteval od predsednika Narodne vlade v Ljubljani v brzojavki 1 6 . januarja 1 9 1 9 , naj vse pomembnejše zadeve s področja gozdov in rudnikov prenesejo v pristoj- nost ministrstva v Beogradu, odločitve Narodne vlade in njenega poverjeništva (o prodaji, izvozu, pogodbah, personalnih vprašanjih idr.) pa je treba pošiljati v odobritev Beogradu (AS, NS, zapisnik 47. seje narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 1 7 . januarja 1919). Podobne intervencije so bile tudi v drugih vprašanjih, ki so po vzpostavitvi skupne vlade in njenih sklepov z dne 2 2 . decembra prešla v pri- stojnost posameznih vladnih ministrstev. " AS, NS, zapisnik 47. seje narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 1 7 . ja- nuarja 1 9 1 9 . *' Predsednik in podpredsednik Deželne vlade za Slovenijo sta bila imenovana z ukazom regenta Aleksandra št. 7 / 2 0 . januarja 1 9 1 9 . L. Bogataj (n. d„ 384) poudarja, da so deželno vlado sestavljala štiri poverjeništva po zgledu bivše hrvat- ske zemaljske vlade, ki je imela iste samostojne resore. 221 čenje ukaza o razpustu Narodne vlade in o ustanovitvi Deželne vla- de, je povabil J. Brejca in G. Žerjava v Beograd, da bi dala pred- loge »radi eventualne spremembe za štiri poverjeniška mesta, ki ostanejo (Deželni vladi; op. M. Z.) še nadalje«. Predsednik Narodne vlade L. Pogačnik je na seji 24. januarja prebral zbranim članom vlade to brzojavko S. Pribičeviča in sporočil, da je tako »prenehalo delovanje sedanje Narodne vlade«. Svoje predsedniško mesto je od- stopil J. Brejcu, ki je kot novi predsednik zaprosil vse poverjenike Narodne vlade, naj v času posvetovanj v Beogradu, torej do usta- novitve nove vlade, še dalje vodijo svoje resore in opravljajo posle v vladi." Pred odhodom J. Brejca in G. Žerjava v Beograd so predstav- niki SLS in JSDS v bivši Narodni vladi očitno s poslednjimi napori poskušali bodoči Deželni vladi ohraniti čimveč avtonomnosti in sa- mostojnost. V soglasju z že poprej sklenjenim načelom, »da naj bi zaenkrat, dokler ne bo konstituanta sklenila definitivne ustave za našo novo državo, ostalo vse pri obstoječem stanju tj. da naj osta- nejo v moči pod kontrolo državne vlade dosedanji avtonomni admi- nistrativni organi, ki naj bodo za svoje uradovanje odgovorni tudi avtonomnim predstavništvom«, 10 0 so pritiskali na ministrski svet, naj bi Deželni vladi dodelil v pristojnost več kot štiri poverjeniške re- sore. Na sestankih predstavnikov SLS, JSDS in JDS 8. in 10. janu- arja 1919 v Ljubljani101 so sklenili, da bodo od vlade v Beogradu zahtevali, naj Deželni vladi poleg predsednika in podpredsednika dodeli še pet avtonomnih resorov: notranje zadeve, prosveto in bo- gočastje, pravosodje in socialno skrbstvo. Ministrski svet je odločno zavrnil to zahtevo slovenske vlade. S. Pribičevič je 27. januarja brzojavno sporočil predsedniku Deželne vlade, da »sklepa ministrskega sveta, da bi poleg predsednika in podpredsednika ostali še štirje poverjeniki in to: za notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo in pravosodje, ni moč več spremeniti in so poverjeniki, ki dokončno odpadejo, s kraljevim Ukazom razrešeni dolžnosti«.10 2 * Vendar pa je pritisk na vlado v Beogradu — pred- vsem z zavlačevanjem izpolnitve ukaza regenta Aleksandra — de- loma vendarle uspel, kar je prizadelo predvsem S. Pribičeviča. Mi- 99 Slovenec, 25. januarja 1 9 1 9 . 100 J. B r e j c , Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , 1 6 6 . 101 A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 9 1 —1 9 2 . Prepeluh navaja, da je minister A. Kra- mer 8. januarja sporočil zbranim predstavnikom strank, da se je pogovarjal s S. Pribičevičem in da stranke v Sloveniji lahko poleg predsedniškega in podpred- sedniškega mesta računajo še na pet avtonomnih resorov v Deželni vladi Slovenije. 102 AS, NS, zapisnik 5 2 . seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 27. januarja 1919; brzojavka Sv. Pribičeviča J. Brejcu, Beograd, 27. januarja 191 9. 222 nistrski svet je hotel končati krizo v zvezi z ustanovitvijo Deželne vlade v Sloveniji ter je poskušal pripraviti SLS in JSDS, da bi po- pustili — s postopkom, ki v bistvu ni spreminjal prejšnje odločitve. »Ni moč nasprotovati,« je sporočil S. Pribičevič J. Brejcu, »da pri- stojni minister imenuje za Slovenijo svojega poverjenika za social- no skrbstvo, minister za gradnje pa svojega za gradnje, vaša no- tranja zadeva pa je, v kakšnem razmerju bosta do vlade.«10 3 Takšna odločitev vlade v Beogradu ni zadovoljila vodstev SLS in JSDS in zato sta mandatarja za sestavitev Deželne vlade še dalje ostala v Ljubljani. Niti skupno posredovanje slovenskih ministrov v Beogradu A. Korošca in A. Kramerja ter njun poziv J. Brejcu in G. Žerjavu, naj prideta v Beograd zaradi tega, ker je »posel v po- gledu imenovanja nove vlade povoljno rešen«,10 4 ni vplivalo na stališče SLS in JSDS, ki nista hoteli sprejeti vzpostavitve Deželne vlade po diktatu S. Pribičeviča.10 5 To je v začetku februarja poglo- bilo krizo med Ljubljano in Beogradom in jo zbudilo tudi med strankami v Sloveniji. Zaradi sestave Deželne vlade, njenega položaja v razmerju do vlade v Beogradu in pomena za nadaljnji razvoj Slovenije je tekla v času »deželne krize« ostra polemika v listih JDS in JSDS v Slo- veniji. Slovenski narod in Naprej sta nastopala v tej polemiki kot zastopnika dveh slovenskih političnih blokov: centralističnega in avtonomistično federalističnega. Socialnodemokratski Naprej je od- krito kritiziral liberalno stranko kot podaljšano roko centralistične politike S. Pribičeviča v Sloveniji. »Vidno Pribičevič,« je pisal Na- prej v uvodniku ,Pribičevič in prijatelji1 1 . februarja 1919, »nevidno pa tudi njegovi prijatelji v ministrstvu v Belgradu in pri novi vladi v Ljubljani, sučejo krmilo ladje naše komaj zgrajene in še nekonso- lidirane države v smer anarhije in politično-socijalne revolucije. Pribičevičevo kvaliteto smo že prej upoznali... Politika Pribičevi- « 3 prav tam. Kaže, da je J. Brejc odlaganje svojega potovanja v Beograd opravičeval tudi z nedokončanimi pogajanji glede volitev novih poverjenikov v De- želni vladi. Pribičevič mu je istega dne, 27. januarja, sporočil, da vprašanja prisege predsednika in podpredsednika Deželne vlade ni treba vezati na izvolitev poverje- nikov, ki »ne bosta opravila tukaj (v Beogradu; M. Z.) prisege kot predsednik in podpredsednik, temveč jo bosta opravila, ko bosta imenovana, pred predsedstvom Deželne vlade.« Pribičevič si je očitno prizadeval, da bi z J. Brejcem in G. Žerja- vom rešil vprašanje slovenske vlade pred koncem januarja 1 9 1 9 . 101 AS. NS, zapisnik 54. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 3 1 . ja- nuarja 1 91 9. r | 1 9 105 S. Pribičevič je sodil, da so ostale pokrajinske vlade še vedno le iz »teh- ničnih razlogov« začasne, kot izpostave centralne vlade, dokler ne bo rešeno vpra- šanje notranje državne ureditve. Stvaranje državotvorne stranke demokrata Srba, Hrvata i Slovenaca, Stenografski izveštaj sa skupštine održane 1 5 . I 1 6 . februara u dvorani gradske skupštine, Sarajevo 1919, 1 —2, 63; B. Gligorijevič, n . d ., 4 9 . 223 čeva, Kramerjeva, Žerjavova in naše JDS — torej liberalne stranke — meri na to, da zavlada pri nas na Slovenskem le liberalna stran- ka, ki naj ima deželno predsedstvo v svoji roki, na čelo avtonom- nih resortov pa naj bi stopili uradniki. Deželni zbor — če bo sploh! — naj bi imel le eno pravico: to je shajati se! O zakonodaji ni govora.« Slovenska ljudska stranka, ki je z naklonjenostjo spremljala takšne socialnodemokratske lekcije liberalcem, saj je tudi sama sta- la za njimi, je poskušala v javnosti nastopati kot dejavnik pomirje- vanja političnih razprtij in kot mobilizator vseh slovenskih politič- nih sil. Te »neugodne pojave« strankarskega spopada v Sloveniji je SLS obsojala in opozarjala, da zunanjepolitični položaj Kraljevine SHS »pa tudi naše razmere v državi sami še daleko ne dovoljuje- jo takšnih političnih bojev in razmer, kakor se nam pretijo razviti in ki jih je mogoče izvojevati z vso doslednostjo in z vso ognjevi- tostjo ob urejenih razmerah in v mirnih odnosajih ...« Zakaj naj bi Slovencem pomagalo prerekanje o centralizmu in federalizmu v času, »ko nam še preti nevarnost, da velik del našega naroda ne bo ne centralističen, ne federalističen, temveč — tujcev suženj, mo- goče še v hujšem položaju, kakor do sedaj?« — je poudarjal Slo- venec 2. februarja 1919. Zbližanje JSDS in SLS ob vprašanju ob- rambe slovenske avtonomije je vodstvo SLS izkoriščalo v Sloveniji za svoj prikriti obračun z liberalci, ki so po zedinjenju naglo širili svoj vpliv. Zaradi vprašanja meja in svojega položaja v Beogradu SLS ni več javno poudarjala svojega republikanskega avtonomistič- nega programa, pokazala pa je s stališčem do vzpostavitve Deželne vlade in zlasti do ustanovitve in položaja deželnega zbora, da se navzlic vsem pritiskom vlade in centralističnih krogov v Beogradu ni odrekla svojega programa. Vprašanje ustanovitve in funkcije deželnega zbora za Slovenijo je pomenilo drug pomemben dejavnik v krizi odnosov med avtono- mističnim političnim blokom v Sloveniji in vlado v Beogradu ter tudi med slovenskimi političnimi strankami. Po raznih namigih Narod- nega veča SHS10 6 ter dogovorih med predstavniki strank v Narodni vladi SHS v Ljubljani so sklenili, naj bi poleg Narodne vlade usta- novili tudi deželno skupščino za Slovenijo, ki bi ji bila odgovorna vlada. Po nastanku Kraljevine SHS so se 10. januarja 1919 v Ljub- ljani SLS, JDS in JSDS sporazumele, da bo sleherna izmed njih »e N V SHS je tudi v svoji »adresi« z dne 1. decem bra zahtevalo s poudarkom , da m orajo biti pokrajinske vlade odgovorne pokrajinskim Skupščinam, torej »av- tonom nim predstavništvom «. G r a d i v o , 674. 224 imenovala ali izvolila svoje predstavnike v deželnem zboru,10 7 ki naj bi ga sestavljalo 90 poslancev, in sicer tako, da bi imela SLS 47, JDS 27, JSDS 14 in Primorje (Trst) 2 poslanski mesti.10 8 Deželni zbor so si po teh sklepih predstavljali za začasno skupščinsko telo, ki bi delovalo do volitev v ustavodajno skupščino. Zahteve po sklicanju deželnega zbora v Sloveniji so naletele v centralističnih političnih krogih v Beogradu že od začetka na odloč- no odklonilno stališče. V razdobju uvajanja centralističnih ukrepov, med kršitvijo dogovorov in medsebojnih obljub v času zedinjenja, vlada v Beogradu ni želela razpravljati o slovenski zahtevi po de- želni skupščini, saj je bila tesno vezana na podobne zahteve iz dru- gih jugoslovanskih pokrajin, zlasti na sklicanje hrvatskega sabora, tega pa ni želela dovoliti za nobeno ceno. Medtem ko se je vlada v Beogradu v občevanju z Narodno vlado in z Deželno vla- do januarja in februarja 1919 izogibala slehernemu komentarju o sklicanju deželnega zbora v Sloveniji, so politiki iz JDS, ki so — po vsem sodeč — neiskreno sprejeli medstrankarski dogovor z dne 8. in 10. januarja v Ljubljani, v sporu o sklicanju deželnega zbora prav tako zastopali in izvajali politiko centralističnih sil do sloven- ske avtonomije. Najvidnejša zagovornica ustanovitve deželnega zbo- ra in ohranitve avtonomnega položaja v Sloveniji se je tokrat v slovenski javnosti pokazala JSDS. Naprej je opozarjal, da je eden poglavitnih razlogov ljudskega nezadovoljstva z delovanjem sloven- ske vlade pomanjkanje »javne tribune«, torej deželne skupščine, v kateri bi zastopniki ljudstva lahko tolmačili njegove zahteve in nadzorovali upravo.10 9 Sekretariat JSDS je 12. februarja 1919 obja- vil resolucijo, v kateri je poudaril nujnost čimprejšnjega sklicanja deželnega zbora spričo političnega položaja Slovenije. Vlada v Ljub- ljani se je sklicevala na to resolucijo in je s svoje seje 17. februar- ja 1919 poslala ministrskemu svetu v Beogradu uradno zahtevo, naj čimprej, najkasneje pa do konca marca 1919, odobri sklicanje deželnega zbora kot posvetovalnega in nadzornega organa deželne vlade.110 >« Domoljub, 6. februarja 1 9 1 9 . Po pisanju tega klerikalnega lista je med vsemi strankami le SLS izvolila svoje predstavnike za deželni zbor po občinskih in okrajnih forumih SLS, torej na temelju občih volitev v članskih vrstah, medtem ko sta predstavnika JDS in JSDS imenovali vodstvi teh strank. Poziv k volitvam poslancev SLS za deželni zbor je objavil Slovenec 16. januarja 1 9 1 9 . >" A, P r e p e 1 u h , n. d., 192; 4 7 poslanskih mest SLS so razdelili po nasled- njem ključu: Kranjska 19, Štajerska 1 9 , Goriško 4, Koroška 4 , Prekmurje 1. Slove- nec, 1 8 . januarja 1 9 1 9 . 1 1 9 Naprej, 25. januarja 1 9 1 9 . 1 1 0 A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 9 5 . 15 225 Vodstvo SLS, ki se je iz znanih razlogov in interesov v Beo- gradu izogibalo javnih nastopov in zagovarjanja slovenske avtono- mije ter se je tako želelo izogniti nadaljnjim obtožbam zaradi re- publikanstva in separatizma, je medtem spremenilo svoje gledišče o vprašanju deželnega zbora. SLS je odločno zahtevala sklicanje de- želnega zbora in se je zaradi tega zapletla v ostro polemiko in naj- hujši spor z JDS po zedinjenju. Sredi februarja sta bila oba stran- karska organa, Slovenec in Slovenski narod, vsak dan prepolna po- lemičnih člankov, v katerih je mrgolelo medsebojnih obtožb. JDS je napadala SLS, češ da s svojo akcijo za uvedbo deželnega zbora krši medstrankarski dogovor tako, da želi zboru dati ne le nadzor- ne pristojnosti, kot so skupno določili, temveč tudi zakonodajo, da želi ustvariti »državo v državi«, »neki trializem«,111 da je takšna zamisel upravne ureditve v Sloveniji »preostanek Avstrije«112 ipd. SLS, ki je v deželnem zboru spričo visokega števila svojih poslan- skih mest videla tudi veliko priložnost za nadoblast v Sloveniji, je že takrat kazala voljo, da bi se glede ohranitve avtonomnega polo- žaja uprave v Sloveniji spopadla z liberalci, tudi za ceno prekinitve medsebojnega sodelovanja. SLS je poudarjala, da je zanjo ter za slovensko javnost enake- ga pomena sklicanje centralnega in deželnega parlamenta in da za odlaganje ni več nobenega opravičila.113 SLS je odgovarjala liberal- cem in njihovemu voditelju ministru A. Kramerju: če obstaja dr- žava in po njej »oficijelno priznana« slovenska Deželna vlada, mora obstajati »v smislu pravega demokratizma« za vsako vlado »kon- trolna in direktivna korporacija«.114 Vodstvo SLS je sicer zavračalo obtožbe JDS, da zahteva za deželni zbor legislativne pristojnosti in da vodi v tej zvezi separatistično politiko. Polemika med klerikalci in liberalci o deželnem zboru pa se je prav tako naglo polegla, kot 1 1 1 Slovenski narod, 14. februarja 1 9 1 9 . 1 1 2 Slovenski narod, 1 2 . februarja 1 9 1 9 . 4 4 1 Slovenec, 11. februarja 1 9 1 9 . 1 1 1 Slovenec, 1 4 . februarja 1 9 1 9 . Zaradi zavlačevanja pri vzpostavitvi Deželne vlade, zahtev po ustanovitvi deželnega zbora in incidentov s posameznimi ministri so — kot kaže — ljubljansko vlado tudi v ministrskem svetu obdolžili separatizma. V zvezi s sporom, ki je nastal z ministrom za pošte E. Lukiničem, ko je le-ta ukinil sklep ljubljanske vlade z dne 1 7 . februarja 1 9 1 9 o vzpostavitvi poštno-čekovne službe za Slovenijo, ki bi bila neposredno pod nadzorstvom Narodne, torej Deželne vlade (AS, NS, zapisnik 62. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 2 4 . februarja 1919), je vlada 25. februarja poslala ministrskemu svetu pojasnilo, da je ta sklep »daleč od kakršnekoli separatistične in decentralistične misli«. AS, NS, zapisnik 65. seje narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 25. februarja 191 9. 226 se je poprej vnela.115 Organ Radikalne stranke Samouprava je poro- čal, da sta 24. februarja J. Brejc in G. Žerjav »prisegla pred cen- tralno vlado« v Beogradu in predložila vladi spisek novih poverje- nikov Deželne vlade za Slovenijo.116 Tako je bil za dalj časa zadu- šen odpor SLS glede obrambe avtonomnega položaja Slovenije. »Znak svobode bila je naša prva vlada,« je poročal Slovenec ob pri- segi v Beogradu.117 Na seji na novo ustanovljene Deželne vlade 28. februarja 1919 sta J. Brejc in G. Žerjav poročala o svojih pogovorih v Beogradu in ob tej priložnosti poudarila, da so ministri centralne vlade zado- voljni z načinom vladanja Deželne vlade v Sloveniji ter da so odo- brili njene korake glede zunanje politike.118 Na seji deželne vlade 7. marca 1919 so sporočili ukaz ministrskega sveta, ki je potrdil predložene kandidate za poverjenike Deželne vlade. V Deželno vla- do so poleg predsednika J. Brejca (SLS) in podpredsednika G. Žer- java (JDS) za poverjenike imenovali: Gustava Golio (SLS) za no- tranje zadeve, dr. Karla Verstovška (SLS) za prosveto in bogo- častje, dr. Vladimira Ravniharja (JDS) za pravosodje, Antona Kri- stana (JSDS) za narodno gospodarstvo (resor min. za gradnje) in Albina Prepeluha (JSDS) za socialno politiko.119 Po dokončni usta- novitvi Deželne vlade so iz kabineta ministrskega predsednika S. Protiča poslali 9 . marca v Ljubljano odgovor ministrskega sveta glede zahteve ljubljanske vlade z dne 17. februarja, naj vlada v Beogradu odobri sklicanje deželnega zbora za Slovenijo. Deželni vla- di so sporočili, da ne more sklicati deželnega zbora pred sklicanjem konstituante, vendar pa to po mnenju ministrskega sveta »ne ovira, da se stranke ne morejo sestajati na konference zaradi posvetova- 1 1 5 I. Kreft, Mesto partije v slovenskem političnem življenju, Prekmurski Slovenci v zgodovini, M. Sobota 1 9 6 1 , 3 7 . I. Kreft poudarja, da Slovenska ljudska stranka zaradi sabotiranja sklicanja deželnega zbora v Beogradu ni več vztrajala pri svoji zahtevi »po posebnem slovenskem zboru« . . . 1 1 6 Samouprava, 24. februarja 1 9 1 9 . J. Brejc in G. Žerjav sta bila v Beogradu že 2 2 . februarja, ko ju je kot odposlanca jugoslovanskih javnih uradnikov skupaj z A. Kramerjem sprejel predsednik ministrskega sveta S. Protič. Slovenec, 1 . marca 1 9 1 9 . 1 1 7 Slovenec, 27. februarja 1 9 1 9 . 1 1 S AS, NS, zapisnik 6 7 . seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 2 8 . februarja 1 9 1 9 . 1 1 9 AS, NS, zapisnik 7 0 . seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 7. marca 1 9 1 9 . Slovenec je 2 8 . marca objavil članek H. Steske o položaju nove Deželne vlade, v katerem med drugim opozarja tudi na bistveno spremembo položaja, ki ga je imela vlada poprej (kot Narodna vlada): »Pri Deželni vladi za Slovenijo obstaja sedaj dvoje vrst oddelkov, namreč deželnovladna poverjeništva in pa deželno- vladni oddelki, ki niso poverjeništva. Tu je treba tudi povdarjati, da imamo po- verjeništvo, ki ni oddelek Deželne vlade, temveč povsem samostojen, le resortnemu ministru podrejen urad, namreč poverjeništvo ministra za finance. Deželnovladni oddelki tvorijo skupno neko celoto tj. Deželno vlado.« Poverjeništvo za finance pri Deželni vladi je bilo podrejeno izključno ministrstvu za finance v Beogradu. 15* 227 nja«.12 0 To je bil odgovor v znamenju zmage centralističnih sil in nov dokaz njihove premoči. Tudi vprašanje določitve števila mandatov za slovenske pred- stavnike v Začasnem narodnem predstavništvu je bilo januarja in februarja predmet spora Slovenske ljudske stranke s centralno vla- do v Beogradu, zlasti z ministrom za notranje zadeve S. Pribičevi- čem. Ob vesti, da je ministrski svet sprejel sklep, naj iz jugoslo- vanskih pokrajin pod nekdanjo Avstro-Ogrsko pride v ZNP 188 po- slancev, od katerih so Sloveniji namenili le 32 poslanskih mest, je vodstvo SLS takoj izrazilo svoje nezadovoljstvo. Poudarjalo je, da so v Sloveniji z medstrankarskim dogovorom določili po ključu 38 zastopnikov iz Slovenije v ZNP, kar je ustrezalo številu 1,700.000 prebivalcev, »ki danes dejansko spada v območje Slovenije, ali pa bo moralo spadati k njej po sklepu mirovne konference, in ki na- šim sodržavljanom izven Slovenije očividno niso znane (razmere; M. Z.), ker bi sicer ne bili sestavili zgornjega ključa«.121 Če beo- grajska vlada ne bi upoštevala dejstva, da je tretjina slovenskega prebivalstva pod italijansko okupacijo, bi bil to casus belli za vse slovenske stranke — je opozarjal Slovenec. A. Korošec, ki je tačas bival v Sloveniji in ni sodeloval pri od- ločanju ministrskega sveta o razdeljevanju mandatov za ZNP, je poslal predsedniku vlade S. Protiču v imenu vseh treh slovenskih strank brzojavko, v kateri je zahteval od ministrskega sveta, naj spremeni odločitev o dodelitvi 32 mest slovenskim predstavnikom v ZNP.12 2 V imenu ministrskega sveta je na to zahtevo slovenskih strank odgovoril S. Pribičevič. »Kar zadeva mandate« — je Pribi- čevič obvestil J. Brejca z brzojavko 27. januarja — »je število do- končno utrjeno z 32. Zdaj gre za začasni parlament države, ki še nima utrjenih meja, ko pa bo šlo za konstituanto, bo odločilno šte- 1 2 0 A. P r e p e 1 u h , n. d., 1 9 5 . 1 2 1 Slovenec, 22. januarja 1 9 1 9 . V uvodniku Slabi računarji objavlja list na- slednje podatke o številu prebivalstva v posameznih slovenskih deželah: Kranjska 500.000; Štajerska (»po novi meji«) 600.000; Prekmurje (»v najslabšem slučaju«) 100.000; Koroška (»zopet v najslabšem slučaju«) 100.000; Gorica (»samo Slovencev«) 150.000, medtem ko za Trst in okolico ne omenja števila Slovencev in pravi, da je bilo tamkaj skupno skoraj 4,000.000 prebivalcev (?!). Skupno navaja 1,700.000 Slovencev, kolikor je bilo »pred vojno« prebivalstva v Bosni in Hercegovini, ki so jima v ZNP dodelili 42 poslanskih mest. 1 2 2 Slovenski narod in Slovenec, 24. januarja 1 9 1 9 . Brzojavko so sestavili v Ljubljani 23. januarja, po sestanku predstavnikov vseh treh strank. »Ker nas je 1,600.000 Slovencev in 160 .000 tujcev«, je poudarjal A. Korošec v brzojavki S. Pro- tiču, »zato vztrajajo Vseslovenska ljudska stranka, Jugoslovanska demokratska stranka in Jugoslovanska socijalno-demokratska stranka na minimalnem ključu 3 8 članov državnega veča, ter prosijo, da ministrski svet spremeni svoj sklep in prizna Sloveniji omenjeno število. V imenu strank dr. Korošec.« 228 vilo ljudi.«12 3 Takšno stališče vlade je v vodstvu SLS zbudilo vihar nezadovoljstva, saj so ga imeli za dokončno odločitev. Čaša žolča se je zlila predvsem po S. Pribičeviču, ki so ga ocenjevali za po- glavitnega krivca za neupoštevanje slovenskih zahtev. Olja na ogenj je prilila še Pribičevičeva izjava J. Simraku, načelniku vladne do- pisniške agencije v Beogradu (Jugoslovanski dopisni ured), da se čudi, »kako je mogoče ,dlakocepiti1 v zahtevah po številu manda- tov«,12 4 kar so razumeli kot namigovanje na zahteve SLS. Slovenec je ostro napadel S. Pribičeviča kot slabega državnika, ki ne spo- štuje temeljnih demokratičnih volivnih pravic, temveč dela po neka- kem ključu in na svojo roko. »Z njegovih očal še ni izginila rosa negdanjega hrvatsko-madžarskega režima,« je pisal časnik in kot v uteho poudarjal, da je še vedno dobro, »dokler je G. Pribičevič v Beogradu a ne v Parizu«.12 5 Slovenec je v številki z dne 31. janu- arja 1919 objavil intervju S. Pribičeviča reškemu listu La Bilancia z dne 18. januarja 1919, v katerem je Pribičevič baje izjavil, da bi priznal »italijanske pravice do Trsta in Pulja«. Pribičevič je ta in- tervju takoj demantiral, toda v slovenski javnosti je ostalo prepri- čanje, da je najizrazitejši nasprotnik Slovencev v centralni vladi.12 6 šlo je vsekakor za uspešen politični manever vodstva SLS pred na- povedano ustanovitvijo enotne demokratske stranke. Pred otvoritvijo zasedanja državnega sveta — Začasnega narod- nega predstavništva — je ministrski svet sprožil tudi reševanje mno- gih drugih vprašanj, pomembnih za urejanje notranjih razmer v Kraljevini SHS. Slovenska ljudska stranka se je zanimala pred- vsem za vprašanja valutne in agrarne reforme, za prehrano in pre- skrbo ter za nove ustavne in zakonske ukrepe in novo prosvetno politiko ter položaj šolstva v Sloveniji. Pred otvoritvijo ZNP so ta vprašanja v glavnem le sprožili, pravi boj za njihovo reševanje pa se je razvnel šele kasneje. Toda SLS je do vseh pomembnejših vprašanj zavzela že tisti čas temeljna stališča, ki se jih je z manjšim * 1 2 1 1 2 3 AS, NS, zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 27. januarja 1 9 1 9 . Brzojavka S. Pribičeviča J. Brejcu, Beograd, 27. januarja 1 9 1 9 . 1 2 1 Slovenec, 29. januarja 1 9 1 9 . Ves intervju J. Simraka s S. Pribičevičem je objavila Jugoslavija 28. januarja 1 9 1 8 . u s Prav tam. »” V pismu, poslanem iz Beograda 8. februarja 1 9 1 9 Iz. Cankarju, Korošec dru- gače pojasnjuje Pribičevičevo stališče do slovenskih mandatov v ZNP. »G. Pribi- čevič zatrjuje,« je pisal Korošec, »da je on branil ključ 3 8 za Slovence, a da ga je srbska opozicija zrušila, tudi dr. Kramer zatrjuje, da je bilo tako... res da Pribičevič nima daleko ne iste moči, kakor v Nar. Viječu, ampak bolj glavni so zastopniki srbske opozicije, ki mnogo kaj storijo — ne iz načelnosti, ampak radi svojega opozicijskega stališča...« — A-IZDG, A. Korošec Iz. Cankarju, Beograd, 8 . februarja 1 9 1 9 . 229 ali večjim uspehom oklepala tudi kasneje, v času njihovega reševa- nja v ZNP in Ustavodajni skupščini. Velike količine avstro-ogrskega denarja — kron, ki so bile v obtoku v jugoslovanskih pokrajinah bivše Avstro-Ogrske ter prav tako v Srbiji12 7 — so brez bančnega in državnopravnega kritja ustvarjale veliko zmešnjavo v finančnem in valutnem sistemu Kra- ljevine SHS. V državi je bila poleg kron v obtoku tudi druga va- luta: v Srbiji dinar, v »Južni Srbiji« lev in v Črni gori perper. Na težavni finančni položaj v državi je posebej vplivalo dejstvo, da so enake krone krožile tudi v Avstriji, Romuniji in v vzhodnem delu Italije, na Madžarskem, Poljskem in v ČSR. Te države so večale emisije kron zaradi mednarodne trgovine, predvsem za nakup kme- tijskih proizvodov, kar je zaradi poplave papirnatih kron posebej prizadejalo jugoslovansko notranjo in zunanjo trgovino. Neizenače- na davčna politika v državi je prav tako neugodno vplivala na va- lutno stabilizacijo.12 8 Zaradi takšnega valutnega položaja sta v ce- lotnem državnem gospodarstvu vladala nestabilnost in neurejenost, kar je skupaj z omejevano svobodno trgovino12 9 in sistemom izvoza omogočalo denarne in trgovske špekulacije velikega obsega. Takoj po nastanku Kraljevine SHS so po administrativni poti določili uradni tečaj zamenjave krone za dinar v razmerju 2:1 , kar je bilo nerealno in v škodo dinarja ter je zbudilo poplavo finančnih špekulacij domačih in tujih buržoaznih krogov. Ministrski svet se je v takšnih okoliščinah odločil za žigosanje in popis, kasneje pa tudi za označevanje (z znamkami) kron, ki so bile v obtoku. Ta pri- mitivni in tehnično nepopolni ukrep pa je le delno uspel. Rok za žigosanje kron je bil »zaradi prometnih razmer v državi« prestav- ljen cd 20. na 31. januar 1919.1 3 0 V času napovedanega žigosanja je Slovenec objavil obširen članek M. Štiblerja »O vrednosti papirna- 1 2 0 1 :7 M. Nedeljkovič, Naš valutni problem, Beograd 191 9, 11. Avtor na- vaja, da je Avstro-Ogrska s pogostnimi emisijami denarja v vojnem času povečala količino svojih bankovcev v obtoku od 2,5 milijarde kron v 1 9 1 4 . letu na 4 7 milijard ob koncu vojne. Glej obširneje: B. Markovič, Državna i finansijska reforma, Beograd 192 6; S. Sečerov, Naše finansije 1 9 1 8 —1 9 2 5 , Beograd 1 9 2 6 . Jugoslavija navaja v štev. z dne 25. februarja, da je Avstro-ogrska banka izdala 3 5 milijard kron brez zlate podlage. O valutnem vprašanju konec 1 9 1 8 in v začetku 1 9 1 9 glej obširneje: D. J a n k o v i č , n. d., 3 3 —3 6 . 1 7 8 I. S l o k a r , Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo, Slovenci v desetletju 1 9 1 8—1 9 2 8 , 5 5 3 . Slokar poudarja, da so v Sloveniji, na Hrvatskem, v Bosni in Dalmaciji po zedinjenju še dalje pobirali davke, v Vojvodini je finančna uprava malodane prenehala delovati, medtem ko »v opustošeni Srbiji sploh ni bilo moč misliti na pobiranje davkov«. 1 2 0 Prosta notranja trgovina je bila omejena vse do sklepa ministrskega sveta 22. februarja 1 9 1 9 — do 18. marca 1 9 1 9 . Službene novine Kraljevstva SHS, 2 4 , 27. marca 1 9 1 9 . 8 " AS, NS, zapisnik 47. seje Narodne vlade v Ljubljani, brzojavka S. Pribi- čeviča predsedniku Narodne vlade SHS v Ljubljani, Beograd, 17. januarja 1 9 1 9 . 230 tega denarja«, ki je bil napisan pred uredbo o žigosanju bankovcev. V članku je — ne glede na »splošni denarni krah« — nasvetoval imetnikom hranilnih vlog, naj jih ne dvigajo,131 ter je tako praktično zagovarjal zaščito klerikalnih denarnih zavodov. Ministrstvo za finance v Beogradu, ki je pripravljalo tiskanje novega denarja, je zaprosilo Narodno vlado v Ljubljani, naj odgo- vori, ali bi novi papirnati denar imenovali dinar ali krona. V ime- nu ljubljanske vlade je dr. Kukovec (JDS) sklical posvetovanje z bančnimi izvedenci v Ljubljani, ki so se izrekli proti tiskanju nove- ga denarja, dokler država ne bo mednarodno priznana. Predsedstvo Narodne vlade je 29. januarja poslalo ministrstvu za finance odgovor in zahtevalo v njem obširnejšo obrazložitev novih valutnih ukrepov. »Ako se temu predlogu ne more ugoditi, izrečemo se za poimenova- nje predhodnega bankovca kot krone, z izrecnim poudarkom, da se izda brez kurza nasproti kroni avstro-ogrske banke,«13 2 so poudarili v brzojavki Narodne vlade. Sočasno so v slovenskem tisku sprožili zelo pomembno vprašanje usode vojnih posojil Avstro-Ogrske, v ka- terih je bil vložen pomemben del slovenskega kapitala. To vpraša- nje je najbolj zanimalo SLS, saj je bil v teh vojnih posojilih naj- bolj angažiran klerikalni kapital.13 3 SLS je skupaj z drugimi slovenskimi strankami do temeljnega in najpomembnejšega vprašanja — v kakšnem razmerju bodo za- menjali krono za dinar — zastopala v nasprotju z neupravičenim pretiravanjem večine srbskih politikov in finančnikov, ki so zahte- vali zamenjavo krone za 5 do 10 dinarskih par, prav tako nerealen odnos al pari. Svoje stališče je SLS obrazložila tudi v resoluciji z dne 13. marca 1919, sprejeti na ljubljanskem sestanku predstavni- kov Deželne vlade, bank, trgovine, industrije in obrtništva iz vse Slovenije. V tej resoluciji je zahtevala, naj novi državni denar za- menjujejo v razmerju krona za dinar.13 4 SLS se je skupaj z vsemi slovenskimi strankami vztrajno borila, da bi Sloveniji zagotovila čim ugodnejšo rešitev valutnega vprašanja. Ta skupna akcija je tra- jala vse do zamenjave denarja, opravljene leta 1920 po tečaju v razmerju 4 krone za dinar. Valutno vprašanje je sodilo med malo- številne probleme, ki so izražali skupne interese slovenskih klerikal- cev in liberalcev in za, katere so se borili v popolnem zavezništvu. 1 1 1 * * * * * 1 1 1 Slovenec, 13., 14. in 1 5 . januarja 1 9 1 9 . m AS, NS, zapisnik 5 3 . seje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 2 9 . ja- nuarja 1 9 1 9 . > IS Slovenec, 1 3 . februarja 1 9 1 9 . Zahtevali so, naj nova jugoslovanska država izplača ta vojna posojila. m Naprej, 17. m a r c a 1919. 231 Zamenjavo krone po tečaju 4:1 so spričo pomanjkanja objektiv- nih analiz v preteklosti različno tolmačili. V politični propagandi na- cionalnih buržoazij je bilo to vprašanje prvo in vselej prisotno v medsebojnih spopadih in obračunavanjih, v njihovi režiji pa je tu- di močno negativno vplivalo na mednacionalne odnose v jugoslovan- ski državi med dvema svetovnima vojnama. V javni razpravi v tisku o izvajanju agrarne reforme v Kralje- vini SHS, začenši od sprožitve tega vprašanja in obljube regenta Aleksandra v razglasu z dne 6. januarja 1919 do objave predhod- nih odredb o izvajanju agrarne reforme 27. februarja 1919,1 8 5 je SLS v glavnem soglašala z ukrepi, ki jih je napovedoval ministr- ski svet. »Naša VLS je v prvi vrsti kmetska stranka in zato smo veseli, da belgrajska vlada sporazumno z regentom Aleksandrom razglaša razdelitev veleposedstva,« so bili prvi komentarji napove- danih ukrepov o agrarni reformi. »Izjavljamo, da bo VLS kot kmet- ska stranka krepko sodelovala pri napovedani zemljiški spremem- bi.«18 6 Na osnovi besedila načrta za razdelitev veleposestev, ki ga je minister V. Korač obrazložil 30. januarja 1919 v Zagrebu, je Slovenec 1 . februarja 1919 izrazil zadovoljstvo spričo agrarnega koncepta vlade in ji zameril le to, da pri načrtovanju reševanja ko- lonatskih odnosov poleg Dalmacije in Istre ni zajela tudi Gorice. »Kje pa je zopet ostala naša Goriška? ... Ali se res naši južni brat- je boje Goriško sploh imenovati?« je spraševal Slovenec in poudar- jal, da je kolonatski sistem najbolj razširjen prav na Goriškem. Samouprava se je oprla na sklep uvodnika iz te številke lista »Ve- leposedstvo, eden izmed stebrov kapitalizma, se podira, in to dej- stvo pozdravljamo« in objavila vest, da slovenske politične stranke »iskreno pozdravljajo« načrt ministrskega sveta o agrarni reformi kot uvod v »novo epoho« narodnega gospodarstva.13 7 Razmerje SLS do vladnih ukrepov za reševanje agrarne refor- me je temeljilo na večstranskih interesih stranke. Po zedinjenju je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem skupno okrog 520.000 hektarov zemlje, ki bi jih morali kot fidej komise, fevdalna in kapi- * 1 7 1 lls M. Erič, Agrarna reforma u Jugoslaviji 1 9 1 8 —1 9 4 1 . godine, Sarajevo 1 9 5 8 , 171. M. Erič poudarja, da predhodne odredbe za pripravo agrarne reforme naj- bolje ilustrirajo popustljivost tedanje jugoslovanske buržoazije do pritiska kmečkih množic. Buržoazija je s takšnim popuščanjem poskušala v kritičnem položaju za družbeno ureditev pomiriti in odvrniti kmete od revolucionarnih nemirov. O vpra- šanju agrarne reforme glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 3 6 —48. Predhodne uredbe za pripravo agrarne reforme (Službene novine Kraljevstva SHS, 11, 27. fe- bruarja 19 1 9 ) je Slovenec objavil 5 . marca 1 9 1 9 . Slovenec, 24. januarja 1 9 1 9 . m Samouprava, 5. februarja 1 9 1 9 . 232 talistična posestva ali posest občin in drugih korporacij razdeliti kmetom.13 8 Čeprav v Sloveniji v primeri z nekaterimi drugimi jugo- slovanskimi pokrajinami iz bivše Avstro-Ogrske ni bilo dosti vele- posestev, je skoraj desetina najboljših zemljišč odpadla na fidejko- mise in druga plemiška posestva.13 9 Napovedana razdelitev velepo- sestev je obetala krepitev slovenskih kmetov, s tem pa tudi zadruž- nih temeljev klerikalne stranke. V tej luči sta tudi razumljiva nje- no zadovoljstvo in angažiranost pri reševanju vprašanja agrarne reforme. Po drugi strani pa je SLS gledala na to vprašanje kot na sredstvo boja proti socialnim nemirom in boljševizmu. V tej zvezi je A. Korošec poudarjal, da se je revoluciji in boljševizmu treba po- staviti po robu predvsem z idejami, in ne z orožništvom,14 0 kar doka- zuje, kakšen pomen je SLS pripisovala agrarni reformi kot dejav- niku za ohranitev redu in mira v državi. Kasneje, ko se je buržo- azna ureditev v Kraljevini SHS utrdila, se je SLS zavzemala, naj bi cerkvena veleposestva izvzeli izpod udara agrarne reforme,14 1 in je tako pokazala svojo nedoslednost, ko je šlo za ozke interese ka- toliške cerkve in stranke. Preskrba in prehrana prebivalstva, eno najpoglavitnejših vpra- šanj v državi, je zabredla v Sloveniji v krizo zlasti v februarju 1919. Sistem prepovedi prometa v notranji trgovini, špekulacije z izvoznimi dovoljenji, neuspeh sistema zagotovljene oskrbe po raz- nih »centralah« in predvsem pomanjkanje živilskih proizvodov v državi14 2 so pripeljali prehrano prebivalstva v Sloveniji v težaven položaj. Vse tri slovenske politične stranke in prav tako Deželna vlada so pritiskale na vlado v Beogradu, da bi izpolnila svoje ob- ljube in prevzela skrb za oskrbovanje z živili za vso državo. Po- sebno so obtoževali sosednjo Hrvatsko in v njej ustanovljene držav- ne »centrale« za oskrbovanje prebivalstva, ki so namesto v Slovenijo pošiljale transporte z živili v tujino.14 3 Socialnodemokratski Naprej je opozarjal, »da je vprašanje pre- hrane ključ do političnega gospodarskega položaja«, ki da je »do- u » stenografske beleške Privremenog narodnog predstavništva Kralfevstva SHS (dalje: Stenografske beleške PNP), I, 191 9, 3 6 9 . l!s Slovenski narod, 4. januarja 1 9 1 9 . « • Večer nji Itst, 1 6 . februarja 1 9 2 9 . 1 (1 M. E r 1 6 , n. d., 2 0 0 —2 0 2 . SLS je uspelo ubraniti cerkveno posest pred agrarno reformo. M. Erič poudarja, da je bilo vodstvo SLS dosledno le v zahtevi, da bi z reformo do neke mere zajeli gozdove v Sloveniji, In je to tudi doseglo v obsegu, za katerega se Je zavzemalo. 1 4 2 O tem glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 5 1 —60. 1 4 5 Slovenec, 7. februarja 1 9 1 9 . 233 spelo do mrtve točke« itd.14 4 A. Korošec se je zavzemal za to, da bi se prehrana prebivalstva v Sloveniji zboljšala, in je v tem smi- slu večkrat tudi posredoval pri vladi v Beogradu. V pismu A. Ka- lanu z dne 9. februarja 1919 Korošec poroča o ukrepih ministrskega sveta za nabavo semen, »galice in žvepla« in opozarja Kalana, naj se »Kmetijska družba ali Zadružna zveza oglasi za dobavo«.14 5 Vod- stvo SLS se je zavedalo, da zahteve za zboljšanje položaja s hrano v Sloveniji niso deležne zadostnega razumevanja in podpore zunaj Slovenije, in je vezalo vse upe na akcijo slovenskih poslancev v ZNP. Vprašanje prehrane in preskrbe v prvih mesecih po vojni je še bolj poglabljalo nezaupanje, pokrajinsko in narodnostno ločeva- nje in sebičnost med buržoaznimi predstavniki v vladajočih kro- gih v Beogradu, kar je to najtežje vprašanje nove države vleklo v še večjo krizo. Slovenska ljudska stranka je zastopala zelo zanimivo stališče glede poskusa, da bi oktroirali t. i. začasno ustavo Kraljevine SHS. Zahtevo predstavnikov Narodnega veča SHS v začetku decembra 1918, naj bi na ozemlju bivše Države SHS zamenjali reakcionarna določila iz avstro-ogrske zakonodaje s svobodomiselnejšimi določi- li iz ustave Kraljevine Srbije,14 6 je velikosrbska buržoazija posku- šala izkoristiti za uspešnejše uveljavljanje centralističnih ukrepov. Ministrski svet v Beogradu je na seji 22. decembra 1918 sklenil ustanoviti vladno tričlansko komisijo, ki naj bi pregledala ustavo Kraljevine Srbije iz 1903. leta in izločila iz nje tiste člene, »ki jih po obliki in vsebini ne bi mogli prenesti na celotno ozemlje« države, in tako sestavila začasno ustavo Kraljevine SHS.14 7 Mini- strski svet je z ukazom 30. januarja sprejel Začasno ustavo za Kraljevino SHS, njeno besedilo pa so objavili v Službenih novinah Kraljevstva SHS 8. februarja 1919. Vendar pa so to številko lista ta- koj umaknili, čeprav so medtem besedilo Začasne ustave ponati- snili že mnogi listi po vsej državi. V ponovljeni številki so Službene novineua objavile »popravek«, torej pojasnilo, da so načrt Zača- * 1 1 1 »Nismo bili z vsem zadovoljni, kar je prihajalo iz Beograda,« je poudarjal Naprej. »Imeli smo cesto občutek, da je Beograd predaleč in da nima tistega neposrednega vpogleda v naše razmere, ki ga mora imeti tisti, ki hoče obvladati v tej kritični prehodni dobi položaj.« Naprej, 27. in 28. februarja 1 9 1 9 . 1 ,s A-IZDG, A. Korošec — A. Kalanu, Beograd, 9 . februarja 1 9 1 9 . li! Stenografske beleške PNP, V, 1 9 1 9 / 1 9 2 0 , 2 3 5 . 1 1 1 DA-SIP, MID, PO 1 9 1 5 , fasc. 1 5 — Akt predsednika vlade ministrom, št. 1 z dne 1 0 / 2 3 . decembra 1 9 1 8 . Člani vladne komisije za izdelavo začasne ustave so bili pravosodni minister M. Trifkovič in ministra A. Kramer in V. Korač. V ARPJ, fond: Mirovna konferencija u Parizu, zbirka Lj. Davidoviča, dok. št. 6 5 , je v roko- pisu popravljeno besedilo ustave Kraljevine Srbije, kjer so, na primer, namesto »Kraljevina Srbija« pisali »SHS« ipd. 1 1 8 Službene novine Kraljevstva SHS, 5, 8. februarja 1 9 1 9 . 234 sne ustave »napačno natisnili« in da bodo besedilo te ustave kasne- je objavili »v cirilici, slovenskem dialektu in latinici«.14 9 Ob poskusu ministrskega sveta, da bi srbsko ustavo razširil tudi na ostale kraje v državi, so ostro reagirale zlasti meščanske stranke na Hrvatskem. Starčevičeva Stranka prava in Narodna de- mokratska stranka15 0 1 5 1 sta glede sklepa ministrskega sveta menili, da ministrski svet nima pravice do zakonske iniciative in sankcij in da z Začasno ustavo uvajajo na vseh področjih centralizem, stopajo v absolutizem, kršijo razglašena načela zedinjenja, jemljejo Hrvat- ski državnost ipd.16 1 Vlada je poskušala »umiriti javnost« in zanika- ti obtožbe hrvatskih politikov. Po Jugoslovanskem dopisnem ura- du je vlada objavila sporočilo, v katerem je poudarila, da je bil njen sklep o sprejetju Začasne ustave izglasovan soglasno, da so z njim soglašali vsi ministri, da je v soglasju z željami Narodnega ve- ča SHS in da bodo besedilo ustave predložili Začasnemu narodne- mu predstavništvu, da bi ga odobrilo.15 2 V Sloveniji je celotno besedilo Začasne ustave objavil Slovenec 13. februarja 1919, medtem ko ga je istega dne list Jugoslavija, ob- javil v obliki obširnejšega komentarja z opombo, da je nova usta- va že v veljavi. Iz objavljenega besedila ustave v listu Slovenec je bilo očitno, da sta skupaj z drugimi ministri ustavo podpisala in odobrila oba slovenska ministra, A. Kramer in A. Korošec. Nasled- njega dne, 14. februarja, je Slovenec objavil, da je » 8. t. m. pro- glašena ustava konfiscirana in vsled tega neproglašena«. Takšen raz- voj dogodkov v zvezi s sprejetjem Začasne ustave je zbudil prese- nečenje in zmedo v vodstvu SLS. Mnogim klerikalnim voditeljem, vajenim povsem drugačnega načina političnega dela, ni bila razu- mljiva objava in nenadni umik, torej prenehanje veljave tako po- membnega državnega dokumenta, kot je ustava. Slovenec je opo- zarjal, da je ustavo podpisalo vseh 20 ministrov »in varuh državnega 1 4 9 Vprašanje tiskanja Začasne ustave v »slovenskem dialektu« so kasneje poudarjali za razlog, da so ustavo umaknili iz javnosti. Toda najpomembnejši razlog, da so ustavo umaknili, je bilo dejstvo, da se je redaktorjem zaradi naglice med »prepisovanjem« srbske ustave izmaknilo določilo, po katerem bi bil princ Dorde, brat regenta Aleksandra, kot prvorojenec prestolonaslednik v Kraljevini SHS, in je to določilo ostalo v besedilu začasne ustave. Glej: P. Grebenac, Ob ustavljanj e prvog Ustava Kraljevine SHS, Politika, 4. septembra 1927; obširneje o tem glej: B. Gligorijevič, O pokušaju, da se oktroiše tzv. Privremeni ustav Kraljevine SHS 1 9 1 9, Jugoslovenski istorijski časopis, 3 —4 , Beograd 1 9 6 6 , 1 1 2 —1 1 4 . 1 5 0 Obe omenjeni stranki sta se potem združili v Hrvatsko zajednico ter v Narodni klub v ZNP. Narodno demokratska stranka s svojimi prvaki I. Lorkovi- čem, D. Surminom idr. je nastala konec 1 9 1 8 . leta iz Hrvatsko-srbske koalicije, ko se ie ločila od centralističnega krila S. Pribičeviča. D. J a n k o v i č , n. d., 7 4 . 1 5 1 B. Gligorijevič, n. d., 1 1 0 . 1 5 8 Epoha, 2. februarja 191 9. 235 St. 1. V Ljubiji«!!, d m - • ! novembra 1938. Letnik I. U R A D N I L I S T Narodne vlade SHS v Ljubljani. Razglasi Narodne vlade. Državljani! Predse"« Epoha, 1. j a n u a r ja 1919. 1 6 7 B. Gl igorijevič, n. d., 3 1 —32; Jednakost (organ Jugoslovenske musli- manske demokratije), 28. decembra 1918; Jugoslavija, 4 . januarja 1 9 1 9 . 1 6 8 Jugoslovansko demokratsko ligo so ustanovili hrvatski in srbski begunski politiki okrog Jugoslovanskega odbora v Ženevi in Parizu. Njihov namen je bil delovanje za »popolno stapljanje Srbov, Hrvatov in Slovencev v kulturno narod- nostno celoto«, da bi državo postavili na enotne demokratične temelje itd. Liga se je glede državne ureditve zavzemala za decentralistično urejeno enotno državo; to pomeni, da je poudarjala nacionalno-unitaristični program. Njena osnovna naloga je bila pravzaprav naperjena proti Radikalni stranki in porušiti je hotela hegemonijo srbske monarhije in srbske buržoazije. Ce izvzamemo podporo Starče- vičeve Hrvatske stranke prava in Lorkovičeve Narodno-demokratske stranke, liga ni bila deležna simpatij med drugimi pomembnejšimi strankami. S. Pribičevič ni sprejel programa lige, vendar pa tudi ni zavračal možnosti, da bi z njo sodeloval. Radikalna stranka je bila do lige sovražno razpoložena. V glavnem odboru lige, ki mu je načeloval J. Cvijič, so bile tudi mnoge vidne politične osebnosti, na primer: A. Trumbič, I. Lorkovič, dr. B. Markovič, D. Trinaestič, M. Grol, M. Drin- kovič idr. Od Slovencev je bil v glavnem odboru le Bogumil Vošnjak. Glej obšir- neje: D. Jankovič, n. d., 113; B. Gligorijevič, n. d., 3 2 —35; 6 5 —67; K. B a s t a j i č , Jugoslovenska demokratska liga i njeni prethodnicl, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, Zagreb 196 2, 3 —4 , 1 6 9 —1 7 4 idr. Stališče slovenskih liberalcev do Jugoslovanske demokratske lige se ujema s stališčem S. Pribičeviča in koalicije. SLS se ni izrekla o Jugoslovanski demo- kratski ligi. Slovenec je 17. aprila objavil najpomembnejše značilnosti načrta programa lige o notranji ureditvi Kraljevine SHS, ki so ga sestavili v Parizu na posvetovanju lige 15., 18. in 22. marca 1 9 1 9 . Slovenec je poudarjal, da daje ta pro- gram le »v razmišljanje«, in ga sploh ni komentiral. 16* 243 ostale zunaj vpliva te organizacije, ki je po federalističnih zamislih, kakršne je zastopala neposredno po svoji ustanovitvi, kmalu spre- menila svoj program in postala sestavni del unitaristično-jugoslo- vanske akcije. Znamenja koncentracije demokratskih strank in skupin v Kra- ljevini SHS so postajala vse očitnejša, zato se je vodstvo SLS v za- četku januarja 1919 naglo zganilo in začelo intenzivno akcijo za notranjo utrditev stranke in katoliškega gibanja po vsej Sloveniji. »Doba majhne, ozko strankarske in pokrajinsko omejene politike se končuje,« je poudaril razglas zaupnikom SLS,17 0 ki so se 16. ja- nuarja zbrali v Ljubljani, Celju in Pliberku.171 Na najbolj obiska- nem zborovanju zaupnikov SLS v Ljubljani je posebno pozornost zbudil govor A. Korošca o političnem položaju in o »novih smer- nicah« Slovenske ljudske stranke. Korošec je ob tej priložnosti »iz- dal« glavne točke programa, na katerih je temeljila koalicija SLS z JDS in JSDS v Sloveniji, ter jih oblikoval takole: — »Program koalicije je naj intenzivnejše delovanje za osvoboditev okupiranih delov Kranjske, Goriške, Trsta in Istre in da se dobi pravična meja na Koroškem, Štajerskem in Ogrskem. — Vzdrževanje reda in mi- ru v državi. — Konsolidacija države SHS na zunaj in znotraj. — Redna prehrana ljudstva. — Vlada naj podpira stremljenje, da se iz države SHS ustvari čimpreje dejanska narodnogospodarska eno- ta, da se odpravijo izrodki vojnega gospodarstva in naj najodloč- neje nastopa proti oderuštvu v vsaki obliki. — Vpelje naj se sploš- na in enaka volilna pravica po proporciju za vsa zastopstva, tudi za ženske. — Odprava vseh socijalnih krivic.« Opustitev izključne, samostojne akcije in nastop SLS v zvezi z drugimi strankami v dr- žavi je A. Korošec označil za najnujnejšo in najpoglavitnejšo nalogo. V svoji obrazložitvi je A. Korošec posvetil posebno pozornost nujnosti krepitve organizacij SLS, v katerih se SLS »razlikuje od drugih strank«, torej od organizacij delavskega in kmečkega dela slovenskega katoliškega gibanja. Korošec je ocenil, da so razmere za razvoj organizacij SLS — Kmečke zveze, Krščansko-socialne zveze in Zadružne zveze — v novi jugoslovanski državi ugodnejše kot v bivši Avstriji, in je opozoril, da je treba to okoliščino do skrajnosti izkoristiti, tako da bi SLS po svojem organizacijskem ustroju, prilagojenem »skrbi za kmete«, ostala še dalje »nedoseg- ljiva«. 1 7 0 Slovenec, 1 6 . januarja 1 9 1 9 . 1 7 1 Slovenec, 17. januarja 1 9 1 9 . Na tem zborovanju je vodstvo SLS znova obudilo zamisel o organizacijskem združevanju vseh jugoslovanskih katoliških orga- nizacij, strank in skupin, ki se ni obnesla ob prejšnjem poskusu, ve- zanem na Koroščevo in Krekovo akcijo v Bosni in Hercegovini, na Hrvatskem in v Dalmaciji sredi 1917. leta. Tokrat so dali poudarek »skupnemu delu in skupni organizaciji« kmetov, poljedelcev »širom Jugoslavije« in želeli tako poudariti »kmečki« značaj SLS, torej njeno radikalnejšo orientacijo v tej smeri. Med sklepi zborovanja, ki jih je razglasil A. Korošec, je bilo tudi naslednje stališče: »Iz majhne kranjske stranke je postala naša stranka mogočna vsesloven- ska stranka. Naše delo in naš cilj je, da postanemo iz sedaj majh- ne pokrajinske stranke mogočna jugoslovanska stranka.«172 Na zbo- rovanju SLS v Celju, prirejenem za zaupnike stranke s Štajerske, so prav tako govorili o reorganizaciji SLS in reviziji njenega pro- grama. Po obrazloženih »novih« smernicah v programu SLS je eden od prvakov štajerskega dela stranke, dr. K. Verstovšek, poudaril, da se bo SLS reorganizirala v stranko, »ki se bo raztezala po vsem slo- venskem jugu«.17 3 Spodbude za reorganizacijo SLS v smislu njenega preraščanja v obče jugoslovansko stranko so dajali tudi katoliški cerkveni kro- gi v Sloveniji in zunaj nje. Ljubljanski škof Jeglič je v pozdravu, ki ga je 16. januarja namenil zborovanju zaupnikov SLS v Ljub- ljani, izrazil stališče katoliškega duhovništva do' reorganizacije stranke z naslednjimi besedami: »Danes položite temelj za ujedi- njenje vseh nam sorodnih strank širom naše krasne Jugoslavije.«17 4 Skupina katoliških duhovnikov iz Mostarja je poslala zborovanju SLS v Ljubljani brzojavko s podobnimi zahtevami,17 5 * večji del ka- toliškega tiska pa je podprl zamisel o koncentraciji katoliških poli- tičnih sil v novi državi. Akcija katoliških cerkvenih krogov za vzpostavitev obče jugo- slovanske katoliške politične stranke je temeljila predvsem v za- skrbljenosti za nadaljnjo usodo katoliške vere in katoliške cerkve v skupni jugoslovanski državi. Katoliška cerkev v Sloveniji v tre- 1 ,2 Prav tam. 1 7 2 Straža, 1 7 . januarja 191 9. Z zborovanja štajerskih poverjenikov SLS so po- slali regentu Aleksandru pozdravno brzojavko, ki sta jo podpisala K. Verstovšek in J. Hohnjec. 1 ,4 Slovenec, 17. januarja 1 9 1 9 . 1 7 5 Slovenec, 1 8 . januarja 1 9 1 9 . Skupina katoliških duhovnikov je poslala iz Mostarja vodstvu SLS brzojavko naslednje vsebine: »Občudujoč veliko dejanje neminljivih zaslug VLS za osvoboditev in zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov, želimo in pričakujemo, da bi se ljudska stranka razširila in razpotegnila področje svojega blagodejnega delovanja na vse jugoslovanske dežele.« 244 245 Na tem zborovanju je vodstv,o SLS znova obudilo zamisel o organizacijskem združevanju vseh jugoslovanskih katoJ.iških orga- nizacij, strank in skupin, ki se ni obnesla ob prejšnjem poskusu, ve- zanem na in Krekovo akcij-o v Bosni in Hercegovini, na Iirvatskem in v Dalmaciji sredi 1917. leta. Tokrat so dali poudarek »skupnemu delu in , skupni organizaciji« kmetov, poljedelcev »ši11om Jugoslavije« in želeli tako poudariti SLS, torej njeno radikalnejšo orientacijo v tej smeri. Med sklepi zborovanja, ki jih je razglasil A. Korošec, je bilo tudi naslednje »Iz ,majhne kranjske stranke je postala naša stranka vsesloven- ska st11ainka. Naše delo in naš cilj je, da postanemo iz sedaj majh- ne pokrajinske stranke jugoslovanska stranka.« 172 Na zbo- rovanju SLS v Celju, prirejenem za zaupnike stranke s Štajerske, so prav tako govorili o reorganizaciji SLS in reviziji njenega pro- grama. Po obrazloženih »novih« smernicah v programu SLS je eden od prvakov štajerskega dela stranke, dr. K. Verstovšek, poudaril, da se bo SLS reorganizirala v , stranko, »ki , se bo ra2Jtezala po vsem slo- venskem jugu«. 173 Spodbude za reorganizacij, o SLS v smislu njenega v jugoslovansko stranko so dajali tudi katoliški cerkveni kro- gi v Sloveniji !i.n zunaj nje. Ljubljanski škof je v pozdravu, ki ga je 16. januarja namenil zborovanju zaupnikov SLS v Ljub- ljani, izmzil katoliškega duhovništva do reorganizacije stranke z na, slednjimi besedami: »Danes položite temelj za ujedi- njenje vseh nam sorodnih strank širom naše krasne Jugoslavije.« 174 Skupina katoliških duhovnikov iz Mostarja je poslala zborovanju SLS v Ljubljani brzojavko s podobnimi zaihtevami, 175 del ka- toliškega Hska pa je podprl zamisel o .koncentraciji katoliških poli- sil v novi državi. Akcija katoliških cerkvenih krogov za vzpostavitev jugo- slovanske katoliške stranke je temeljila predvsem v za- skrbljenos,ti za nadailjnjo usodo katoliške vere in katoliške cerkve v skupni jugoslovanski državi. Katoliška cerkev v Sfoveniji v tre- m Prav tam. m Straža, 17. januarja 1919. Z zborovanja štajerskih poverjenikov SLS so po- slali regentu Aleksandru pozdravno brzojavko, ki sta jo podpisala K. Verstovšek in J . Hohnjec. 174 siovenec, 17. januarja 1919. 175 Stovenec, 18. januarja 1919. Skupina katoliških duhovnikov je poslala iz Mostarja vodstvu SLS brzojavko naslednje vsebine: veliko dejanje neminljivih zaslug VLS za osvoboditev in zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov, želimo in da bi se ljudska stranka razširila in razpotegnila svojega blagodejnega delovanja na vse jugoslovanske dežele.« 245 nutku napovedane koncentracije liberalnih strank in skupin v de- želi ni več videla glavne nevarnosti v premoči pravoslavja, temveč je za največjega sovražnika razglašala »mednarodno svobodomi- selstvo«. Cerkveni krogi so znova obtoževali liberalne politike za »brezverce«, ki imajo tokrat v svojem programu ločitve cerkve od države »globlje načrte« od tistih, ki jih razglašajo v javnosti.17 6 Na zborovanju zaupnikov SLS 16. januarja 1919 so opravili tu- di »revizijo« strankinega programa in sprožili vprašanje njene no- tranje organizacije, ker so tako želeli doseči čim večje prilagajanje SLS in katoliškega gibanja v Sloveniji novim družbenoekonomskim in političnim razmeram. B. Remec (v Ljubljani) in K. Verstovšek (v Celju) sta kot poročevalca o reviziji programa SLS poudarila v svojih obrazložitvah, da je stranka predvsem kmečka in delavska in da je njena osnovna naloga združitev s sorodnimi strankami Hr- vatov in Srbov. Vodstvu SLS so zastavili nalogo, naj uresniči ta pro- gram »in potem sestavi načrt reorganizacije in pravilnik«.17 7 V zve- zi z notranjo preosnovo stranke so tokrat večjo pozornost posvetili reorganizaciji vodstva SLS. Sklenili so, naj bi v načelstvo SLS na strankinem shodu izvolili predsednika in podpredsednika, poslanci državne in deželne skupščine naj iz svojih vrst v načelstvo stranke volijo 5 članov, tako izvoljeno načelstvo pa naj kooptira svoje dru- ge člane na predlog organizacij SLS. Na zborovanju zaupnikov SLS v Ljubljani je bilo izvoljeno novo vodstvo stranke, ki mu je spet načeloval A. Korošec kot predsednik.17 8 Konec januarja 1919 sta ministra S. Pribičevič in A. Kramer začela intenzivneje zbirati buržoazno-demokratske skupine iz vseh 1 7 8 Domoljub, 2. januarja 1 9 1 9 . 1 ,1 Slovenec, 1 7 . In 18. januarja 1919; Straža, 17. januarja 191 9. Na zborovanju v Celju je K. Verstovšek poudaril naslednje glavne smernice programa SLS: »Krščanska načela, ujedinjenje vseh Jugoslovanov na vsem etnografskem terito- riju, koder prebivajo Jugoslovani. Splošna, enaka in tajna volilna pravica s pro- porcem, da se varujejo manjšine. Pasivna in aktivna volilna pravica za ženske. Za vse slovensko ozemlje en volilni okraj. Najširša upravna avtonomija. Popolna odgovornost vlade ljudskemu zastopstvu. Varovati koristi vseh plemen na jugu. Zborovalna svoboda. V gospodarskem oziru je potrebno, da pritegne JLS v svoje okrilje vse stanove. Na Štajerskem bomo održali Kmetsko zvezo kot podorganiza- cijo JLS in kot glavni steber naše organizacije. V stranki ločiti agrarce od drugih stanov ne kaže, temveč je potrebno sodelovanje in združitev vseh stanov in slojev.« 1 7 8 V načelstvo SLS so poleg A. Korošca izvolili za podpredsednika B. Remca (predsednika Zadružne zveze). Sledili so »kot zastopniki vseh stanov« — Janez Brodar (predsednik Jugoslovanske kmetske zveze), Josip Gostinčar (predsednik Jugoslovanske strokovne zveze) in Ivan Ogrin (predsednik Obrtne zveze). Na istem sestanku je Korošcu uspelo, da so udeleženci zborovanja sprejeli predlog, da ga bo v času odsotnosti zaradi »ministrskih poslov« v Beogradu nadomeščal na čelu vodstva njegov — kot je poudaril Korošec — »vešči tovariš« B. Remec. »Za časa moje nenavzočnosti je on odgovoren za stranko in prosim Vas, somišljeniki, da se v vseh strankarskih zadevah obračate nanj,« je dejal A. Korošec. — Slovenec, 1 8 . januarja 1 9 1 9 . 246 jugoslovanskih dežel. V izjavi, dani Jugoslovanskemu dopisnemu uradu,17 9 je Pribičevič poudaril, da je obča jugoslovanska stranka, ki bi zajela Srbe, Hrvate in Slovence, »neodložna narodna in držav- na potreba«, da se je treba naglo ukvarjati z njeno organizacijo, »ker se vedno bolj razvija razkrojevanje v našem političnem življenju, pa bi bila zato žalostna slika, ako bi stopilo v narodno predstavni- štvo ali državno veče kakih 20 strank, kolikor jih imamo danes na teritoriji Kraljevine SHS«. Razen Hrvatsko-srbske koalicije — je poudaril dalje Pribičevič — so te stranke omejene le na srbski, hr- vatski in slovenski del ljudstva in zato bi bilo nujno organizirati eno stranko, »ki bo obsegala ves narod brez ozira na ime, versko ali pokrajinsko mejo ...« Stališče enotne demokratske stranke do notranje ureditve Kraljevine SHS je S. Pribičevič izrazil takole: »Ta stranka bo za- stopala idejo narodnega in državnega edinstva ter bo stremela za ta- ko državno ureditvijo, ki bo končno obračunala z vsemi pokrajin- skimi vladami, z vsemi autonomijami in zgodovinskimi preostanki. Govoriti hočem tako, da me lahko razume ves narod. Kakor se je v narodno edinstvo utopila Kraljevina Srbija, tako naj izgine v njem tudi Hrvatska, Dalmacija, Bosna, Vojvodina, Slovenija in Črna go- ra. Naša stranka bo torej, da rabim izraz, ki je danes v kurzu, stro- go centralistična.« V tem delu svoje izjave, ki je govoril o organi- zaciji in programu nove demokratske stranke, je Pribičevič s poseb- no pozornostjo poudaril, da so »prvi impulz za snovanje te stranke (so) dali Slovenci«. Organizacijsko in programsko zamisel jugoslovanske demokrat- ske stranke, ki so ga zastopali Pribičevičev del Hrvatsko-srbske koalicije in slovenski liberalci, so podprle tudi mnoge druge stranke in skupine, zlasti v Bosni in Hercegovini, ki je bila takrat v moč- nem političnem vrenju. Poleg Koalicije in JDS so bile udeleženke ustanovne konference Demokratske stranke, ki je bila v Sarajevu 15. in 16. februarja 1919, tudi politične stranke in skupine iz Hrvatske, Dalmacije, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine.18 0 V začetku je celo Radikalna stranka z naklonjenostjo gledala na akcijo združevanja demokratskih strank in skupin. Predsednik vlade S. Protič je v pi- * 1 3 ” * Slovenski narod, 28. januarja 1 9 1 9 . 1 8 0 Iz Hrvatske: skupina okrog Glasu SHS (Hrvatska, Istra in Trst), Jugoslo- venski demokratski savez; Iz Dalmacije: neodvisne hrvatske skupine; iz Bosne in Hercegovine: Muslimanska napredna demokratska stranka; Muslimanska jugo- slovenska demokratija, Hrvatska narodna zajednica in muslimanska skupina okrog Usta Vrljeme; Iz Vojvodine: Demokratska stranka za Vojvodinu (ustanovljena 1 3 . februarja 1 9 1 9 . v Beogradu). Službene novine Kraljevstva SHS 8, 2 0 . fe- bruarja 1 9 1 9 . 247 smu N. Pašiču18 1 poudarjal velike zasluge S. Pribičeviča za preusme- ritev Hrvatov ter za hrvatsko-srbsko sodelovanje in ob tej priložnosti ugodno ocenil možnosti za »intimnejše sodelovanje« radikalcev s Pri- bičevičevo skupino, ko se bodo lotevali koncentracije strank zunaj Srbije. V pogovoru z muslimanskim prvakom J. Svrzo je Protič odobril delovanje S. Pribičeviča za ustanovitev enotne in obče ju- goslovanske stranke.18 2 Takšno stališče radikalcev do ustanovitve DS je omogočilo, da se je nemoteno razvijalo delo za njeno organi- zacijo. Na ustanovni konferenci Demokratske stranke je poleg mini- strov Pribičeviča in Lukiniča govoril tudi A. Kramer. Njegov po- ložaj ministra za konstituanto je prisotnim politikom dajal samo- zavest. Kramer jih je še bolj opogumil z govorom, v katerem je poudaril, da v svojem resoru pripravlja načrt ustave, ki bo temelji- la »na temelju strogega državnega centralizma«, in da se bo zavze- mal za boj proti federalističnim in separatističnim elementom.18 3 Vloga ostalih slovenskih udeležencev na konferenci, pripadnikov JDS, je bila prav tako vidna. V začasni odbor, izvoljen zaradi tega, da bi vzpostavil stike s strankami v Srbiji zaradi pogajanj o pristo- pu k Demokratski stranki, so stopili A. Kramer in A. Ribnikar, ki je bil tudi eden od podpredsednikov »ožjega odbora«. Za sekretarja »ožjega odbora« je bil izvoljen pripadnik JDS dr. P. Pestotnik. Izvršni odbor JDS v Ljubljani je s posebno resolucijo 2. marca 1919 odobril sklepe sarajevske konference in izrazil željo, naj bi čimprej osnovali in organizirali enotno jugoslovansko Demokratsko stranko.18 4 Z otvoritvijo začasnega narodnega predstavništva so po- slanci strank in skupin, ki so pristopile k Demokratski stranki, usta- novili Demokratski klub. Deloval je kot strankin forum, ki je da- jal pobude za organiziranje DS. Tako je prvo telo Demokratske stranke sestavljalo 82 poslancev, »za katere ni moč reči, da so imeli za seboj množice«.18 5 * Na čelo tako organizirane stranke so postavili odbor Demokratskega kluba, v katerem so za podpredsednika izvo- lili A. Ribnikarja. Tako je bila Demokratska stranka ustanovljena z akcijo poli- tičnih vrhov, s sodelovanjem aktivnih ministrov v vladi, z vzposta- vitvijo poslanskega kluba in z združitvijo tega kluba s poslanskimi 1 8 1 A-VII XVII, 61b, 4; B. Gligorijevlč, n . d ., 4 5 , o p . 11 2 . 1 8 8 Samouprava, 1 2 . februarja 1 9 1 9 . 1 8 3 Stvaranje državotvorne stranke demokrata Srba, Hrvata i Slovenaca (cit. Sten. Izveštaj), 4 4 —4 5 . 1 8 1 Slovenski narod, 3 . marca 1 9 1 9 . m B. G 1 i g o r 1 j e v 1 č , n. d., 5 7 . 248 klubi drugih strank. Po tej poti je bila DS ustvarjena nenavadno, s koalicijo že obstoječih političnih strank in skupin, ne pa z organi- zacijo in akcijo med množicami. Druga bistvena značilnost DS je bi- lo mešanje in istovetenje zamisli in konceptov stranke z zamislimi jn koncepti države. Temeljne nagibe za ustanovitev stranke so na- gli v nujnosti organiziranja političnih sil za uresničevanje notranje državne ureditve na centralistični osnovi, pri čemer se je stranka že od začetka razglašala za unitaristično, za varuha »državne ideje« in za »državotvorno«. Njena ustanovitev je bila povezana z željami re- genta Aleksandra, da bi s pomočjo takšne stranke oslabil oblast ra- dikalcev in organiziral »monarhistično fronto« za razbijanje politič- nih skupin, ki so bile naklonjene republikanski državni ureditvi.18 6 V tej luči je ustanovitev Demokratske stranke pomenila »zače- tek akcije, naperjene proti Pašičevim radikalcem, poskus zamenja- ve Pašičeve vladajoče velikosrbske garniture z novo buržoazno gar- nituro, v kateri bi večji delež dobila buržoazija iz pokrajin zunaj Srbije«.18 7 V Sloveniji je ustanovitev DS naznanila začetek res- nih priprav liberalnih krogov za odkrit obračun s SLS in katoli- škim gibanjem. Po končanih zborovanjih SLS, ki so bila 16. januarja 1919, je vodstvo stranke sprožilo akcijo za uresničenje sklepov o reorganiza- ciji stranke. V Ljubljani je bilo 2. februarja 1919 zborovanje zaup- nikov »krščansko-socijalnega delavstva« — Jugoslovanske strokov- ne zveze.18 8 JDS je odgovorila na to akcijo SLS tako, da je 6. fe- bruarja razglasila obnovitev »izvenstrankarske strokovne organiza- cije« — Narodno socialne zveze, ki naj bi imela jugoslovanski zna- čaj, kar je bilo posebej poudarjeno v objavljenem programu.18 9 Po sarajevskem ustanovnem kongresu DS so v vrstah SLS objavili ob- čo mobilizacijo. O ukrepih za reorganizacijo stranke, ki so jih v ja- nuarskih sklepih zborovanj zaupnikov SLS komaj napovedali, so na- drobneje razpravljali na občem zborovanju vodstva SLS, ki je bilo 20. februarja 1919 v Ljubljani. M b prav tam, 7 6 —7 8 . O značaju in namenih DS je dal zanimive podatke A. Kra- mer v intervjuju, ki ga je Slovenski narod objavil 21. februarja 1 9 1 9 . D. Jankovič, n . d ., 1 1 4 . 1 8 8 Slovenec, 29. januarja, 3 . februarja 1 9 1 9 . JSZ, katere ideologi so bili F. Ter- seglav, M. Moškerc in A. Gosar, je zastopala krščanskosoeialistični program, ki ga je utemeljil še J. E. Krek, vendar pa jo je politično vodstvo SLS oviralo pri sleherni politični akciji. Po zamisli SLS so se smeli sindikati ukvarjati le s svojimi stanovskimi vprašanji, ne pa tudi s politiko. 1 8 8 Jugoslavija, 6 . februarja 1 9 1 9 . »Združiti hočemo jugoslovansko delavstvo v strokovne organizacije, in te v zvezo z enotnim vodstvom, kjer bomo sami Jugo- slovani odločevali o naših skupnih potrebah in zahtevah,« se je glasilo prvo sta- lišče programskih smernic NSZ. 249 Temu zborovanju, na katerem so se voditelji SLS zbrali, »da ugotovijo enotnost stranke«, se posvetijo »sedanjim in bližnjim po- litičnim in gospodarskim vprašanjem ter novim časom in potrebam primerno poglobijo strankino organizacijo«, so prisostvovali člani vodstva (načelstva) SLS in izvoljeni poslanci za deželno in državno skupščino. Po poročilu o političnem stanju, ki ga je imel B. Remec namesto odsotnega A. Korošca, sta bila A. Kalan in A. Sušnik glav- na poročevalca o programu reorganizacije SLS. Za poglavitno na- logo sta poudarila združevanje ekonomskih organizacij SLS, njiho- vo združevanje in sodelovanje po sindikalnih centralah. Na zboro- vanju so zatem največ govorili o nujnosti reorganizacije in krepit- ve zadružnega gibanja, kar naj bi dosegli z ustanavljanjem novih strojnih, nabavnih in prodajnih zadrug. Kot neizogibni ukrep za zboljšanje položaja klerikalnega za- družništva so na zborovanju dalje poudarili nujnost koncentracije celotnega zadružnega gibanja, z zbiranjem vseh zadrug v kmečke zveze, združene v skupni, osrednji organizaciji, ki bi vodila politiko socialnih in gospodarskih vprašanj celotnega zadružnega gibanja SLS v Sloveniji. A. Kalan je za prvi pogoj za boljše delovanje za- drug zahteval ukinitev »centrale za krmila« in uvedbo proste trgo- vine z živilskimi izdelki. Sočasno je zavrgel zamisli o ustanovitvi posebne in samostojne kmečke stranke zunaj obstoječe strankine strukture SLS. V sklepih zborovanja so za nujno nalogo poudarili združevanje kmečkih zadrug v Jugoslovansko zadružno zvezo in nujnost, da bi poleg sindikalne centrale, Jugoslovanske strokovne zveze, ustanovili tudi Jugoslovansko obrtniško trgovsko zvezo.19 0 Na zborovanju je vodstvo SLS potrdilo svojo novo jugoslovansko po- litiko glede organiziranja Jugoslovanske ljudske stranke in povabi- lo v njene vrste »vse, ki so krščanskega načela in demokratičnega prepričanja«. J. Simrak, ki je prisostvoval zborovanju v imenu »ka- toliških Hrvatov«, je prisotne klerikalne politike opozoril na sara- jevski sestanek in ustanovitev Demokratske stranke »za celo Jugo- 1 1 1 1 Slovenec, 21. februarja 1 9 1 9 . O dogodkih na zborovanju SLS 20. februarja je škof Jeglič zapisal v Dnevniku 22. februarja naslednje: »Kmalu bi se bila osnovala posebna neodvisna kmetska stranka. Kmet Brodar iz Hrastja pri Kranju jo je moral; hotela je imeti svoj poseben list. Delavci bi bili tudi za se nastopili in SLS bi bila razdrta. To težnjo je podpiral notar Hafner. Vendar se je hvala bogu zadeva srečno rešila. Cvenkelj iz Ljubnega je na Brodarja močno vplival. In pri shodu SLS pred par dnevi se je program takole izpopolnil: kmetje, delavci in obrtniki imajo vsak svoje zveze, vsaka ima svojega tajnika, vse združuje v celoto s SLS poseben tajnik, ki bo vse delo vodil. Sklepi zvez so za stranko merodajni, v kolikor se tičejo stanovskih njihovih koristi.« 250 slavijo« in v tej zvezi zahteval, da tudi SLS »mora prekoračiti me- je Slovenije, da se razširi po celi Jugoslaviji«.19 1 Po teh pomembnih dogovorih vodstva SLS v januarju in fe- bruarju 1919 o smernicah, nadaljnjem razvoju stranke in gibanja je Slovenec 23. februarja ocenil dosežene rezultate z dvema vidnima uvodnikoma: »Centralizem in avtonomija« in »Stranka ljudstva«, poudarjajoč, da SLS na svojem zadnjem zborovanju ni sklepala o centralizmu ali avtonomizmu, je prvi članek podprl stališča, ki jih je B. Remec obrazložil 20. februarja in po katerih se SLS ne bo za- vzemala za slovenske deželne zgodovinske meje, če to ne bo v občem interesu države, temveč da je pripravljena »iz gospodarskih ozirov« dele Štajerske ali Kranjske združiti z deli sosednje Hrvatske v upravne celote. Takšna organizacija bi bila v duhu načrtov J. E. Kreka — poudarja članek — tod pa naj bi bilo osnovno, da bi imel centralizem svojo protiutež; to so najbolje pokazale izkušnje Slo- vencev, pridobljene v bivši Avstriji, ko so bili kot manjšina izpo- stavljeni popolnemu centralističnemu pritisku Dunaja. »Centralizem brez avtonomije je sistem nasilja, avtonomija brez enotne državne volje je začetek razpada,« sklepa omenjeni članek, ki razlaga te- melje političnega stališča SLS o tem za tiste čase najpomembnej- šem notranjem političnem vprašanju Kraljevine SHS. Ocenjujoč, da je meščanski liberalizem v hudi krizi in da si je v predsmrtnem hropenju »... nadel lepo zveneč naslov — demokra- cije«, poudarja članek »Stranka ljudstva«, da se tudi SLS »danes na novo orijentira«. SLS ne priznava načela razrednega boja, temveč se po krščanskosocialnih nazorih bori proti izkoriščanju »velikega kapitala proti malemu človeku«. In prav zato, sklepa pisec tega članka, je SLS »edina med Jugoslovani poklicana, da na temelju krščanskih načel združi vse te stranke v enotno falango proti kapi- talizmu in jih organizira na načelu zdravega zadružništva, pod ka- terim razumemo prav tako pozadruženje industrije kakor kmečko zadružništvo«. Načela, na katerih temelji program SLS, »bodo prej ali slej prekvasila s svojo silo ves krščanski živelj na slovanskem jugu«. Škof A. B. Jeglič je neposredno po zborovanju SLS 20. febru- arja izrazil zadovoljstvo spričo delovanja vodstva SLS za reorgani- zacijo stranke. SLS je imenoval »nova organizacija«, poročila, ki jih je prejemal s terena o učinku novih organizacijskih in programskih konceptov stranke, pa so vsebovala pozitivne ocene in rezultate. Slovenec, 21. februarja 1 9 1 9 . 251 »Naša stranka se dobro razvija,« je Jeglič ocenil položaj SLS. —. »Organizacija napreduje. Na Jesenicah jih je zopet 600 (delavcev; M. Z.) v naši organizaciji — socijaldemokratov 1200, — in vedno še pristopajo. Te dni so socijalci začeli naše strahovati in jih poditi iz tovarn. Naša stranka se je za nje zavzela in je tudi zmagala: sprejeti so nazaj in mir raste. — Povsod konzume zahtevajo. Demokrati in socijalci jih tudi povsod snujejo, da ljudi pridobe in svoje ideje širi- jo. Upam, da bodo naši uspeli.« Jeglič si je zapisal, da je »JDS« ime- la v Sarajevu »velik shod iz vseh pokrajin SHS« in da »isto dela s-o- cijalna demokracija«, ter zabeležil o ustanovitvi Jugoslovanske ljud- ske stranke: »Bog daj, da bi ta stranka prišla v tesno zvezo z enako mislečimi po Hrvaškem, po Bosni, Dalmaciji in Srbiji!«19 2 Prvi korak k uresničenju programa koncentracije katoliških strank in skupin v Kraljevini SHS so napravili poslanci SLS v Za- časnem narodnem predstavništvu, ki se je sestalo 1. marca 1919 v Beogradu. Navzlic temu da je v političnih krogih v Beogradu pre- vladovalo mnenje, naj bi z združevanjem strank še počakali, »do- kler se ne pokažejo značaji strank in se ne izdelajo programi pre- cizneje«, je koncentracija strank in skupin v največjem parlamen- tarnem klubu, Klubu DS, ki je združeval 82 poslancev, spodbujala k združevanju tudi druge politične stranke in skupine. SLS je bila med prvimi strankami, ki so ustanovile koalicijski parlamentarni klub. Skupaj s tremi poslanci hrvatskih klerikalcev krog lista Na- rodna politika je SLS ustanovila Jugoslovanski klub (JK), ki je imel 19 poslancev.18 3 Za predsednika Jugoslovanskega kluba je bil izvoljen A. Korošec, za podpredsednika pa J. Šimrak. Marca in aprila sta v Sloveniji SLS in JDS vodili veliko agi- tacijsko bitko za čim večji vpliv na slovenske vasi. Liberalci so po- skušali prodreti v to glavno trdnjavo klerikalne moči in so pričeli akcijo za pritegovanje slovenskega kmeta v organizacije, stoječe pod varstvom obče jugoslovanske Demokratske stranke. Vodstvo SLS je bilo zaskrbljeno zaradi takšne dejavnosti liberalcev za ustanovitev posebne kmečke stranke, zato je v svoj odgovor po vsej notranjosti Slovenije okrepilo dejavnost za krepitev celotne strukture klerikal- nega gibanja: ustanavljalo in obnavljalo je kmečke zveze, sprejelo program za centralizacijo, torej združitev vseh ekonomskih organi- zacij SLS (Zadružna zveza, Mlekarska zveza, Gospodarska zveza )5! Jegličev Dnevnik, 22. februarja 1 9 1 9 . m Slovenec, 7. marca 1 9 1 9 . Dopisnik iz Beograda, ki je poročal o ustanovitvi JK, je poudaril, da namerava klub »nadaljevati politiko nekdanjega Jugoslovan- skega kluba.« 252 idr.) v Jugoslovansko kmečko zvezo,19 4 krepilo je stare in ustanav- ljalo nove organizacije: Marijine družbe, mladinske zveze, izobra- ževalne družbe, Orla idr., vse do političnih organizacij stranke. Kle- rikalni tisk je večkrat opozarjal na nujnost, da bi posvečali čim večjo pozornost delovanju za notranjo organizacijo SLS, ki je bilo v času vojne in boja za osvoboditev zapostavljeno,19 5 to pa je bil sku- paj z vojnimi okoliščinami tudi razlog, da je po svoje oslabel vpliv katoliškega gibanja in stranke v Sloveniji. Zborovanja SLS v krajih na slovenskem podeželju so liberalni agitatorji napadali in večkrat tudi razganjali, včasih pa je prišlo tu- di do hudih telesnih obračunov. Slovenec je obtoževal JDS, da je organizirala »sistematično gonjo po deželi« proti SLS. Tako so ra- zumeli tudi poskus ustanovitve posebne »neodvisne kmečke stran- ke« v Ljubljani 6. aprila 1919. Slovenec je o tem dogodku poročal,19 6 da je okrog 60 oseb ustanovilo stranko (izvolili so le ustanovitveni odbor; M. Z.), ki so ji »botrovali« trgovci, bogataši in »zopet libe- ralni doktorji« z upanjem, »da se vendarle enkrat posreči po ovin- kih spraviti našega kmeta v politični liberalizem«. List je poskus ustanovitve te stranke ocenil za nov manever liberalnega tabora, ki pod starim geslom boja za »neodvisnega kmeta« poskuša prodreti na slovensko vas. Toda dejstvo, da so ti nameni JDS v novi državi imeli resno priložnost za uresničenje, je gnalo SLS h krepkejšemu zdru- ževanju vseh organizacij in privržencev. Vzporedno s temi akcijami so voditelji JDS v svojem tisku ostro napadli »neiskreno« in »dvolično« politiko SLS v Sloveniji in v Beogradu. Liberalni prvak dr. V. Kukovec je obtožil SLS, da »še danes ljubimkuje z republikanstvom... in se brati s socijalisti za dosego gnile avtonomije«.19 7 Podpredsednik parlamentarnega kluba DS v začasnem narodnem predstavništvu A. Ribnikar je poudarjal, da vodita SLS in JSDS dvojno politiko, prvo v Beogradu in drugo v Sloveniji, in da sta krivi ponovnih sporov med slovenskimi stran- kami.19 8 Vendar pa so buržoazni politiki iz slovenskih strank pravo- časno spoznali nevarnost, da bi medstrankarski spor v Sloveniji do- »* Domoljub, 20. marca 1 9 1 9 . Vodstvo SLS je objavilo 2 0 . aprila razglas kme- tom o nujnosti ustanavljanja »kmečkih zvez« in za 5. maj napovedalo ustanovni zbor Jugoslovanske kmečke zveze.— Slovenec, 20. aprila 1 9 1 9 . m* Straža, 1 1 . marca 1 9 1 9 . Naprej je 8. marca 1 9 1 9 ocenil, da se SLS »nahaja vsled novih razmer in z ozirom na njeno dosedanjo politično nadvlado v narodu v težkem položaju. Prenoviti se bo morala v marsičem, ako bo hotela živeti. Zato išče sedaj nove orijentacije.« 1 9 6 Slovenec, 8. aprila 1 9 1 9 . 1 9 7 Nova doba (Celje), 1 0 . marca 1 9 1 9 . 1 9 8 Slovenski narod, 14. aprila 1 9 1 9 . 253 bil nezaželena razmerja. Konec aprila in v začetku maja je napočilo delno medstrankarsko zatišje v spopadih in to je pripeljalo do spo- razuma med vodstvi SLS, JDS in JSDS o nadaljevanju medseboj- nega sodelovanja, sklenjenega v Ljubljani 10. maja 1919. Vpraša- nje meja in ogroženi »red in mir v deželi« sta pomenila zadosten razlog za ponovno združitev sil buržoaznih in socialnodemokratskih politikov v Sloveniji zaradi obrambe lastnih pozicij in interesov.19 9 Pri uresničevanju programa za ustanovitev Jugoslovanske ljud- ske stranke je imelo vodstvo SLS dokaj težav. Akcijo za zbiranje klerikalnih somišljenikov v Kraljevini SHS so vodili iz Ljubljane in Beograda. Iz Ljubljane je Iz. Cankar poskušal zainteresirati hrvat- ske katoliške kroge v Bosni za politično združevanje s Slovensko ljudsko stranko.2 0 0 V Beogradu so A. Korošec in poslanci SLS v ime- nu Jugoslovanskega kluba v začetku aprila poskušali razširiti klub, torej zbrati politične zaveznike zaradi ustanovitve Jugoslovanske ljudske stranke. Po objavljenem sporočilu2 0 1 je JK na sejah 9. in 10. aprila v prisotnosti »odposlancev iz raznih pokrajin« razpravljal o načelih, na katerih naj bi ustanovili enotno Jugoslovansko ljud- sko stranko za vso državo. Določili so naslednji program za kon- centracijo in organizacijo stranke: »Stranka bo na kulturnem polju delala za religiozno vzgojo naroda po avtonomnih veroizpovedih. Glede socijalno gospodarskih vprašanj naglaša stranka, da je v prvi vrsti kmetska, delavska in obrtniška, da se pa bo odločno zavzemala za interese tudi drugih stanov. V državnopravnem oziru stoji stran- ka na stališču državnega in narodnega edinstva. Razen tega si bo stranka prizadevala, da se, upoštevajoč dejanske razmere v posa- meznih pokrajinah, izvede notranja ureditev države na temelju 1 8 9 1 8 9 Listi vseh treh strank so 11., 12. in 1 3 . maja objavili besedilo medstrankar- skega sporazuma: »Slovenci! Zastopniki vseh treh strank v Sloveniji, zbrani na sestanku 1 0 . maja 1 9 1 9 , smatrajo za potrebno, da se v času, ko stojimo neposredno pred odločitvijo svoje narodne usode, obrnejo skupno in soglasno na slovensko javnost z naslednjim pozivom. Vse naše misli morajo biti v teh dneh posvečene skrbi, kako rešiti in ohra- niti slovensko ozemlje. Zato naj prenehajo strankarski boji v časopisju, na shodih in v zasebnem življenju. Medsebojne pritožbe bodo reševale stranke pri med- strankarskih posvetih in po teh skušale izrastke strankarskega življenja odpraviti.« V razglasu, ki so ga podpisali I. Tavčar, J. Breznik (JDS), B. Remec, F. Kulovec (SLS) in A. Kristan ter A. Prepeluh (JSDS), pozivajo dalje slovensko ljudstvo k enotnosti v boju za Koroško, za enotno državo, in ob koncu poudarjajo: »Le v disciplini, vestnem izpolnjevanju državljanskih dolžnosti in pokorščini obstoje- čim zakonom je rešitev!« Sočasno so pojasnili, kaj se bo zgodilo, če ne bi spošto- vali »obstoječih zakonov«: predsednik Deželne vlade Slovenije J. Brejc je objavil sklep vlade o uvedbi naglega sodišča v Sloveniji za področje Slov. Gradca, Mari- bora, Celja in Radovljice, veljavnega od 1 3 . maja 1 9 1 9 . 2 0 0 A-IZDG, po pismu A. Korošca Iz. Cankarju iz Beograda z dne 24. aprila, v katerem Korošec sporoča, da je prejel Cankarjevo poročilo o njegovem »delo- vanju v Bosni«. 2 0 1 Slovenec, 12. aprila 1 9 1 9 . 254 kulturnih ter gospodarsko-geografskih razmer. V ljudsko stranko bo stopila VLS, grupa okrog Narodne Politike in prisotni člani iz po- krajine (Vojvodine, torej Bačke in Baranje; M. Z.). Na temelju svo- jega programa pričakuje stranka, da bo našla odziva tudi med Srbi. Organizacija stranke po brvatskih krajih se bo izvedla še za časa velikonočnih praznikov.« Ta razglas Jugoslovanskega kluba je odseval tudi močno vre- nje v medstrankarskih odnosih po vsej državi. Prav v tistem času so se pokazali prvi uspeli rezultati prizadevanj vodstva Demokrat- ske stranke, da bi s svojim odkritim centralističnim in unitaristič- nim programom in prikritim bojem proti Radikalni stranki zbralo sorodne stranke in skupine in tako razširilo svoj vpliv v ZNP in vladi. Sredi aprila je S. Pribičevič okrepil demokratski blok z usta- novitvijo Demokratske zajednice (DZ), v katero so poleg Demo- kratskega kluba stopile tudi stranke iz vrst srbske radikalne opozi- cije — Samostalna radikalna stranka in Naprednjačka stranka. Ne- kaj kasneje, maja, je v Demokratsko zajednico pristopila tudi srb- ska Narodna (Liberalna) stranka. Slovenec je o ustanovitvi DZ poročal 15. aprila in priznal S. Pribičeviču, da se je tokrat izkazal za »spretnega politika« in »spretnega taktika«. Javna tajnost v Beogradu — je poudarjal list — so bila pogajanja, ki jih je imel Pribičevič s srbskimi napred- njaki, samostalci in narodnjaki, medtem ko je Demokratska stran- ka sočasno spravila med javnost vest, da je koncentracija radikal- cev in demokratov »sigurna stvar« in da čakajo le še na njeno raz- glasitev. Slovenec je dalje opozarjal, »da stoje ne samo najvplivnej- ši voditelji srbskega opozicij alnega bloka, ampak večina tega bloka, na republikanskem stališču«, da je DZ napovedala veliko politično dejavnost, sklicanje okrog 250 shodov, od katerih bi bil poglavitni v Ljubljani, na njem pa naj bi za novi demokratski blok agitirali S. Pribičevič, Lj. Davidovič in A. Kramer. Ta manever DS je po- menil neposredno izzivanje SLS v Sloveniji, ki ga je Slovenec ko- mentiral takole: »Pribičevič je torej izigral karto, ki bi utegnila biti nevarna ne samo njegovi lastni stranki, ampak obstoju same dr- žave, ako bi strune preveč napenjal.«2 0 2 Z ustanovitvijo DZ so se spremenile sile in položaj političnih skupin in njihovo medsebojno razmerje v parlamentu in vladi. Po- litična struktura v teh telesih se je številčno in kakovostno pre- maknila v korist DZ: v Začasnem narodnem predstavništvu je DZ s Slovenec, 15. aprila 1 9 1 9 . 255 svojimi 115 proti 69 radikalnim poslancem predstavljala močnejšo silo; od 17 članov vlade je bilo 11 demokratov in samo trije radi- kalci, vštevši tudi predsednika vlade. Ustanovitev DZ je povzročila krizo prve Protičeve vlade, ker so si demokrati prizadevali, da bi spričo svojega političnega položaja ustvarili tudi vpliv pri vodenju državne politike.2 0 3 Odkriti spor med S. Pribičevičem in S. Proti- čem je začel vse bolj preraščati v spor med demokrati in radikali, ki so v krepitvi »državotvorne stranke« videli svojega glavnega poli- tičnega tekmeca v boju za oblast. SLS je hotela izkoristiti takšno stanje v odnosih med stranka- mi v Beogradu in je poskušala uresničiti svoje najnovejše program- ske smernice ter zbrati zaveznike. Korošec je zaman poskušal pri- dobiti politično skupino v Bosni krog odvetnika N. Mandiča, da bi pristopila k Jugoslovanski ljudski Stranki.2 0 4 Za časa razcepa v srb- ski Narodni stranki pa je zavrnil ponudbo S. Ribarca, da bi s svojo skupino iz Narodne (Liberalne) stranke pristopil k Jugoslovanskemu klubu in k Jugoslovanski ljudski stranki.2 0 5 V trenutku, ko je izbruh- nila kriza zaradi demokratsko-radikalnega spopada v zvezi z usta- novitvijo DZ, Slovenska ljudska stranka razen hrvatskih klerikalcev iz JK ob svojem programu ni mogla zbrati še nekaj drugih politič- nih skupin. To svojo slabost na področju »državne politike« je po- skušala SLS izravnati s še močnejšo naslonitvijo na Radikalno stranko. V prid takšne usmeritve je šlo tudi stališče radikalcev, ki jih je nagli prodor demokratov prisilil, da so organizirali blok svo- ” > B. G 1 i g o r 1 j e v i 6 , n. d., 9 4 —95. !°‘ A-IZDG, pismo A. Korošca Iz. Cankarju, Beograd, 24. aprila 1 9 1 9 . Korošec poudarja v tej zvezi, da je po njegovih obvestilih Mandič povezan z radikalci, ki se ga ne upajo še javno sprejeti. »Mandič ne bo šel z našo stranko, on ni za boje, ampak za uživanje in vsled tega bo pri stranki, ki mu več nudi nego naša,« je poudarjal Korošec in pristavil dalje, da Mandič »za sedaj bi mogoče stopil k nam, da ga rehabilitiramo, potem pa kakor čujem bosanski radikali čakajo nanj, da se zvežejo z njim proti demokratom«. Po pisanju lista Slovenec so bile 2 5 . marca 1 9 1 9 v Bosni in Hercegovini naslednje stranke in skupine: 1 . srbski radikalci okrog lista Srpska riječ: 2. muslimanska skupina okrog lista Jednakost; 3 . Radena okrog lista Slovenski Jug; muslimanski konservativci okrog lista Pravda; 5. Hrvatskl liberalci okrog Jugoslavenskega lista; 6. hrvatskl konservativci okrog lista Jugo- slavija; 7 . Starčevičevci, zbrani okrog J. Sunariča in N. Mandiča; 8 . neustanov- ljena Jugoslovanska demokratska stranka (uradni krogi); 9. Cokorilo okrog lista Srpska zora. ■» A-IZDG, Pismo A. Korošca Iz. Cankarju, Beograd, 24. aprila 1 9 1 9 . Korošec je sporočal Cankarju, da se je po notranjem razcepu v Narodni stranki skupina krog ministra za trgovino Veljkoviča pridružila DZ, druga skupina okrog S. Ri- barca pa je hotela pristopiti k JK. »Kazal sem mu (Ribarcu: M. Z.) na težkoče. ki jih bo imel z nami, toda on se jih ne boji. Nazadnje sem mu rekel, da se bomo odločili, ko pridejo poslanci naše stranke zopet nazaj,« je pisal Korošec Cankarju ln sočasno želel zvedeti za njegovo mnenje o eventualnem pristopu skupine S. Ribarca k Jugoslovanskemu klubu; »Kaj praviš o zvezi z liberalci? Radikalci bi nam v sedaniem momentu tega ne zamerili, ker štejejo Ribarcu v veliko zaslugo, da je preprečil fuzijo z demokrati.« 256 jih strank, ne glede na to, da sta bili SLS in Hrvatska zajednica, ki so jih zbrali v svojem bloku, po svojem programu bolj oddaljeni od radikalcev kot DZ.2 0 5 a »Mi Slovenci smo zreli, da gremo z radi- kalci, toda naši hrvatski pristaši?« je trdil pa tudi spraševal A. Ko- rošec Iz. Cankarja, ko ga je sočasno obveščal, da »Radikalna stranka v Srbiji računa z vso gotovostjo na nas« (torej na SLS; M. Z.).2 0 6 Konec aprila in v začetku maja 1919 se je Korošec odpravil na agitacijsko potovanje v Dalmacijo in Bosno ter Hercegovino zaradi pogajanj s tamkajšnjimi hrvatskimi političnimi skupinami za usta- novitev skupne Jugoslovanske ljudske stranke. Na to potovanje se je Korošec odpravil dokaj črnogledo glede resnih priložnosti za ure- sničenje tega namena.2 0 7 Po bivanju v Splitu in nekaterih drugih krajih Dalmacije, kjer ni imel vidnejšega uspeha,2 0 8 se je Korošec odločil tudi za pogajanja v Sarajevu. Med političnimi stiki, zlasti s cerkvenimi katoliškimi krogi, je Korošec razlagal program ustano- vitve Hrvatske ljudske stranke za Bosno in Hercegovino, ki bi se z drugimi »ljudskimi strankami«, ustanovljenimi zunaj Slovenije, sku- paj s SLS zedinila v Jugoslovansko ljudsko stranko.2 0 9 Uspelo mu je, da so v Sarajevu sestavili začasni odbor za ustanovitev Hrvatske ljudske stranke, ki sta mu načelovala dr. Milan Markovič kot pred- sednik in dr. Zvonimir Šprajcer kot sekretar. Po Koroščevem odho- du se je Hrvatska ljudska stranka v Bosni in Hercegovini pomemb- neje uveljavila v glavnem le v Hercegovini, kjer so ustanovili nekaj organizacij, ki so jih podpirali katoliški duhovniki. Ustanovitev Hr- vatske ljudske stranke v Bosni in Hercegovini so posebno ovirali hrvatski »separatistični« krogi okoli Narodnega kluba in Hrvatske narodne zajednice (J. Sunarič idr.), ki so, ko je stranki uspelo, da se * 2 0 1 205B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 9 6 . »Dejansko,« poudarja Gligorijevič, »naj bi nastanek tega bloka Radikalne stranke s hrvatskimi in slovenskimi strankami prav tako moral služiti krepitvi srbske buržoazije in okrepitvi centralistično ure- jene države.« »i« A-IZDG, pismo Korošca Iz. Cankarju, Beograd, 24. aprila 1 91 9. Korošec Je obveščal Cankarja tudi o načrtih radikalcev v boju proti DZ, s katerimi so vabili A. Korošca k sodelovanju. »Danes mi je dr. Ninčič delal račune za bodoče volitve. Rekel je: radikalci 9 0 poslancev, mi 5 0 poslancev, potem liberalci (S. Ribarac: M. Z.) in večina je tukaj.« 2 0 1 Prav tam. »Grem zelo nerad v Split. Nazaj grede nameravam se oglasiti samo v Mostarju, v Sarajevu ne, tam še razmere niso zrele ... Piši mi, kako bi bilo ako sklenem kako zvezo s tukajšnjimi političnimi strankami? Kakor pravim ozirati se je treba na naše hrvaške pristaše,« je Korošec sporočal Iz. Cankarju. !M v Dalmaciji je bila »Dalmatinska ljudska stranka« ustanovljena le v Senju, in to pod vodstvom katoliškega župnika. Slovenec, 1 0 . maja 1 9 1 9 . 2 ,5 Slovenec, S . maja 1 9 1 9 . 17 257 je obdržala, z njo in z bosanskimi radikalci kombinirali v boju proti demokratom v Bosni in Hercegovini.2 1 0 Hrvatska ljudska (pučka) stranka za Hrvatsko in Slavonijo je bila ustanovljena 7. maja 1919 v Zagrebu. Hrvatski klerikalni politi- ki krog lista Narodna politika, sicer pripadniki JK, so bili ustano- vitelji te stranke. Devetega maja so objavili cerkvenopolitični in dr- žavnopravni program Hrvatske pučke stranke (HPS) in svoj statut, po katerem so stranko po zgledu SLS razdelili v troje organizacij- skih delov: kmečke in obrtniške organizacije ter organizacije za šir- še prebivalstvo.2 1 1 V resoluciji z ustanovnega sestanka so pouda- rili, naj bi bila stranka del bodoče Jugoslovanske ljudske stranke.2 1 2 Ohrabreni spričo ugodnega razvoja dogodkov v začetku akcije za ustanovitev Jugoslovanske ljudske stranke in zlasti spričo nastanka HPS, ki je imela glede na troje poslancev v ZNP edina resničen po- litični pomen, so voditelji SLS začeli vse bolj sanjariti o nekakšnih velikih »jugoslovanskih« načrtih. Glavno glasilo stranke Slovenec je objavilo, da se bo bodoče politično življenje v Kraljevini SHS in zu- naj nje razvijalo v znamenju boja sil, ki stoje na načelih »krščan- ske morale, pozitivne religije in krščanske socijalne pravičnosti, na drugi strani pa bo materijalistični socializem«. List je izražal pre- pričanje, da bodo po doseženih uspehih pri zbiranju katoliških ele- mentov v državi kmalu stopili »v krog naše skupne organizacije tu- di srbski seljaki in ostalo srbsko ljudstvo«.2 1 3 Če izvzamemo propa- gandne namene, so bile takšne misli tudi izraz resničnega prepriča- nja v vodstvu SLS, da bodo slovensko katoliško ekonomsko orga- nizacijo, predvsem zadružno gibanje kot razvitejšo obliko združe- vanja za obrambo kmetov, sprejele tudi druge jugoslovanske »kmeč- ke« politične stranke in organizacije ter jugoslovanski kmetje na- sploh. Takšno naziranje je bilo ena od osnov, na katerih je temelji- la zamisel ustanovitve Jugoslovanske ljudske stranke. Delovanje za notranjo reorganizacijo SLS v Sloveniji se je raz- vijalo neodvisno od akcij za ustanovitev Jugoslovanske ljudske stranke, vendar pa je bilo tesno povezano z dejavnostjo liberalnih krogov. V poročilu s seje dekanov ljubljanske škofije, ki je bila 23. aprila 1919, je bila po ocenah cerkvenih krogov trditev, da se je položaj na slovenskem podeželju začel popravljati. Konferenca !1 ° Slovenec, 7. junija 1919; Domoljub, 15. maja 1919; Slovenec, 8. julija 1 9 1 9 . m Narodna politika, 9 . maja 1919; Slovenec, 10. in 1 3 . maja 1 9 1 9 . 5 1 1 Slovenec, 9 . maja 1 9 1 9 . A. Korošec je ustanovnemu zboru HPS v Zagrebu poslal pozdravno brzojavko. 1 , 1 Slovenec, 14. maja 1 9 1 9 . 258 dekanov je sklenila in naročila, da je treba v sleherni cerkveni ob- čini dobro utrditi organizacijo SLS, prirejati politična zborovanja, širiti klerikalni tisk idr.214 Klerikalni tisk je tiste čase ugotavljal or- ganizacijski napredek SLS na terenu in predložil razširitev »sta- novsko-političnih« organizacij. Zaupnikom SLS so zastavili nalogo, naj »kmetske zveze izvedejo do zadnje vasi«. V okviru KZS so ustanovili tudi »žensko zvezo«, ki so jo sestavljale ženske veje kle- rikalnih izobraževalnih društev.2 15 Stanje v zadružni organizaciji SLS, ki je med vojno doživela velike izgube in ki se je neposredno po zedinjenju zaradi neureje- nih razmer v državi znašla v težavnem položaju, je nalagalo vod- stvu SLS naglo in odločno posredovanje za ozdravljenje zadružne- ga gibanja. Na to je opozarjalo tudi dejstvo, da sta bili v zadnjih dveh mesecih 1918 ustanovljeni le dve zadružni organizaciji in da so morale prav v tistem razdobju mnoge zadruge prenehati delo- vati.2 16 Občni zbor Zadružne zveze, ki je bil v Ljubljani 30. aprila kot redni sestanek zadružne organizacije SLS, je za eno svojih naj- poglavitnejših nalog postavil zedinjenje vseh zadružnih organiza- cij stranke in njihovo razširitev v zvezi z zadružnimi organizacija- mi iz drugih jugoslovanskih pokrajin.2 17 Posebno zanimanje so po- kazali za združitev z zadružnimi organizacijami iz Srbije, ki so jih imeli za razvite in tako tudi primerne za sodelovanje s klerikalnim zadružnim gibanjem. Na občnem zboru Zadružne zveze so ugotovili zboljšanje v razvoju zadružnih organizacij SLS, vendar pa so pou- darili tudi potrebo, naj bi večjo pozornost posvetili proizvajalnim kmečkim zadrugam, ki jih je bilo številčno najmanj in so bile gospo- darsko najslabotnejše.2 18 * Po opravljenih pogajanjih z zadružnimi organizacijami iz Sr- bije in iz drugih jugoslovanskih pokrajin je Zadružna zveza kot ena najaktivnejših zagovornic združevanja jugoslovanskega zadružnega at M. M i k u ž , n. d., 10 0 . !IS Slovenec, 24. aprila 1 9 1 9 . « « Narodni gospodar, št. 4 , 5 in 6, 1 . XXI, Ljubljana, 2 4 . marca 1 9 2 0 , 7 1 —7 2 . Za 1 91 9. leto poudarja, da je bilo ustanovljenih 4 9 novih zadružnih organizacij, likvidirali pa so jih le 20. O položaju zadružnega gibanja v Sloveniji po prvi svetovni vojni glej obširneje: A. Kralj , Iz zgodovine slovenskega zadružništva, Slovenci v deset- letju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , 5 4 6 —55 1 . 218 Slovenec, 1 . maja 1 91 9. Po pisanju lista je SLS takrat imela v okviru Za- družne zveze 4 6 2 zadrug, med temi 2 8 6 denarnih. Na Štajerskem so bile med 1 2 2 kar 1 0 3 denarne zadruge (posojilnice), medtem ko je bilo na Kranjskem stanje malce ugodnejše: med 2 0 3 zadružnimi organizacijami je bilo le 9 1 denarnih. »Raz- merje je zanimivo iz ozirov na prvotni smoter zadružništva: rešitev kmeta iz rok denarnih oderuhov!« je pojasnjeval Slovenec. Po finančnem poročilu so vloge v denarnih zadrugah Zadružne zveze znašale 1 1 4 milijonov kron. 17» 259 gibanja pristopila h Glavni zadružni zvezi v Kraljevini SHS (GZZ) ustanovljeni 14. junija 1919 v Beogradu. A. Korošca so izvolili za predsednika te organizacije, ki je združevala 12 zadružnih organi- zacij iz vse države. V Glavno zadružno zvezo (savez) so iz Slovenije stopile naslednje zadružne organizacije: 1 . Zadružna zveza v Ljub- ljani s 526 zadrugami; 2. Zadružna zveza v Celju s 146 in 3. Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani s 120 zadrugami.2 19 Napovedani poskus ustanovitve »neodvisne« kmečke stranke v Sloveniji, v okviru JDS, je bil uresničen v začetku junija 1919. Na ustanovni skupščini, ki je bila 2. junija v Ljubljani, so ob finančni in moralni pomoči liberalcev2 2 0 ustanovili Samostojno kmečko stranko (SKS), ki naj bi konkurirala SLS na slovenskem podeželju. Vodstvo SLS je bilo zelo občutljivo, če se je katerakoli slovenska stranka vmešavala v njeno prevlado na podeželju. Vendar pa je ustanovitev SKS sprejelo pripravljeno in brez večjega presenečenja. Klerikalni listi so napadli to zakulisno akcijo liberalnih krogov, SKS kot ene- mu mnogih poskusov ustanovitve »neodvisnih kmečkih strank« v preteklosti, naperjenih vedno proti SLS, pa niso prerokovali dolgega življenja.2 2 1 Vendar so se tokrat voditelji SLS zmotili v računu: SKS je preživela njihovo predvidevanje in že s svojim obstojem napo- vedala spremembe v dolgoletnem političnem ravnotežju med poli- tičnimi strankami v Sloveniji. V začetku druge polovice 1919. leta so zbrali rezultate večme- sečne akcije za ustanovitev obče Jugoslovanske ljudske stranke in vodstvo SLS se ni moglo veseliti kakšnega pomembnejšega uspeha. V Bosni in Hercegovini je Hrvatska ljudska stranka zadela na oster odpor večjega dela Hrvatov, največ zaradi svojega kulturnega pro- grama, temelječega na »pozitivni religiji«. Večji del hrvatskih po- litičnih skupin v Bosni in Hercegovini je nasprotoval sodelovanju in združitvi v JLS. Poskusi, da bi v okviru Bosne in Hercegovine iz- peljali koncentracijo hrvatskih političnih skupin s HPS, so bili za- man in tudi pogajanja v juliju in avgustu 1919 niso pripeljala do 211 Narodni gospodar, 9, Ljubljana, 15. septembra 192 1, 18 5 . Glej obširneje: M. Vučkovič, Istorija zadružnog p o Jere ta u Jugoslaviji 1 9 1 8 —1 94 1, Beograd 1 9 6 6 5 6—58; M. Mikuž, n. d., 1 6 2 —1 6 3 . 2 2 1 M. M i k u ž , n. d., 13 2 . Liberalni krogi so poskušali prikriti to svojo vlogo pri ustanavljanju SKS. Domovina je na primer 6. junija 1 9 1 9 izražala navidezno presenečenje spričo tega, da so ustanovitelji SKS, ki so »bili še pred enim tednom pristaši JDS, kar čez noč osnovali samostojno politično stranko. To je tem manj razumljivo, ker je slovenska JDS ponujala kmetskim zastopnikom v stranki na- ravnost odločilen vpliv . ..« itd. 221 Slovenec, 3 . junija 1 9 1 9 . SKS je bila 26. julija 1 9 1 9 uradno registrirana pri deželni vladi. Pričela je izdajati tudi svoj strankin organ — Kmetijski list. 260 rezultatov, ki so jih želeli cerkveni katoliški krogi v BIH, vodstvo SLS in JK.2 2 2 Prav takrat so bili v Bosni in Hercegovini najhujši spopadi med Radikalno in Demokratsko stranko,2 2 3 ki so zasenčili politična nesoglasja med katoliškimi hrvatskimi skupinami. Razen neposredne povezave SLS in HPS, uresničene v Jugoslo- vanskem klubu, so vsi drugi poskusi organiziranja katoliških strank v posameznih jugoslovanskih pokrajinah z namenom, da bi z njiho- vo združitvijo ustanovili Jugoslovansko ljudsko stranko, ostali v glavnem pri začetkih, v geslih, razglasih in deklaracijah, torej brez resničnih organizacijskih in političnih rezultatov. Prizadevanje vod- stva SLS, da bi prestreglo agresivni nastop slovenskih liberalcev in po zgledu DS in DZ ustvarilo ustrezno organizacijo, v 1919. letu ni rodilo pričakovanih rezultatov. Vendar to dejstvo ni vzelo poguma katoliškim krogom pri nadaljnjem iskanju zaveznikov, kjer je vid- nejši uspeh dosegla le HPS s širjenjem svojega vpliva v Sremu in Bački v 1920. letu. Poslanci SLS in HPS so v razglasu »Slovenskemu ljudstvu«, poslanem iz Beograda 23. avgusta 19 1 9,2 2 4 poudarjali med drugim tudi tole: »Jugoslovanska ljudska stranka stopa na plan, njen pro- gram pridobiva vsak dan novih pristašev in prijateljev po celi Ju- goslaviji. Hrvatsko ljudstvo, v svoji zgodovini tolikokrat prevarano, z zaupanjem upira svoje poglede v Jugoslovansko ljudsko stranko. V ponosni Bosni in Hercegovini se njene vrste širijo, ker zna na- rod dobro razločevati pravo od potvorjenega. Kršna Dalmacija težko pričakuje, da se po Jugoslovanski ljudski stranki osvobodi kapitali- stične družbe, ki pod krinko patriotizma uganja teroristično politiko. Tudi v Srbiji sami najširše plasti naroda zrejo z velikim zanima- njem in simpatijami na mirno, premišljeno in stvarno delo ljudske stranke ...« idr. To je bila agitacija Slovenske ljudske stranke, praz- na politična reklama in propaganda, naperjena predvsem proti šir- jenju vpliva JDS v Sloveniji, in le tod, med privrženci SLS, je ime- la v 1919. letu večji učinek. Kasneje, 1920. in 1921. leta, se je okre- pil in razširil tudi vpliv Hrvatske pučke stranke, zlasti v Slavoniji, Dalmaciji, Bački in Baranji. Toda krepitev klerikalnega gibanja v Kraljevini SHS v celoti ni pripeljala do uresničenja načrtov SLS o organizacijskem in političnem zedinjevanju klerikalnih strank v Ju- *» O tem glej obširneje članek: Pogajanja za vlogo Hrvatov v Bosni in Her- cegovini, Slovenec, 14. avgusta 1 9 1 9 . !!1 Glej obširneje: B. G 11 g o r 1 j e v 1 č , n. d., 1 0 2 —1 0 3 . m Slovenec, 26. avgusta 1 9 1 9 . 261 goslovansko ljudsko stranko. Politična koncentracija katoliških strank in skupin je bila po organizacijski strani uresničena le v okviru Jugoslovanskega kluba in je imela večji pomen v glavnem za vodenje »državne« politike v delovanju Začasnega narodnega predstavništva in Ustavodajne skupščine. 262 IV. SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN BOJ MED RADIKALCI IN DEMOKRATI. STALIŠČE SLS DO SPOČETJA HRVATSKEGA VPRAŠANJA Prekinitev sodelovanja Demokratske stranke z Radikalno stran- ko, do katere je prišlo po aprilskem sporazumu predstavnikov srb- skega opozicijskega bloka s predstavniki DS o združitvi v enotno stranko,2 2 5 je pomenila posebno pomemben dogodek v nadaljnjem razvoju notranjih političnih odnosov v Kraljevini SHS. Po skoraj polletnem tesnem sodelovanju med radikalci in Pribičevičevo sku- pino Hrvatsko-srbske koalicije — tako pri zedinjenju in ustvarjanju skupne jugoslovanske države kot pri njenem organiziranju in utrje- vanju — je razkol med dvema najmočnejšima opornikoma centra- lističnega režima in velikosrbske hegemonije zbudil presenečenje, nova vrenja in zbliževanje med političnimi strankami. Do prekini- tve sodelovanja je prišlo v času, ko so v širši politični javnosti de- žele pričakovali združitev Pribičevičevih demokratov in Pašič— Protičevih radikalcev, ki naj bi s koncentracijo političnih sil utrdi- la fronto skupnega centralističnega programa proti tistim političnim strankam, ki so se upirale teptanju načela parlamentarizma in usta- nov meščanske demokracije. Osnovni razlogi, ki so privedli do cepitve poti v demokratsko -radikalskem sodelovanju, so bili predvsem objektivnega značaja, vsebovani v težavah organizacijskega, političnega in ideološkega združevanja teh dveh v mnogočem različnih političnih struktur. * 1 4 !!S Predstavniki Demokratskega kluba In klubov Samostalne radikalne stranke In Naprednjačke stranke so 1 1 . aprila 1 9 1 9 podpisali programsko Izjavo, s katero je prišlo do združitve teh klubov. To izjavo je 1 5 . aprila podpisala tudi srbska Nacionalna (Liberalna) stranka, ki Je tako pristopila v DS in DZ. AJ, zbirka H. Križmana, tiskani razglasi, razglas z dne 11. aprila 1919; Demokratlja, 14. maja 1 9 1 9 . 263 Voditelji Radikalne stranke niso hoteli žrtvovati strankine tradici- je za vstop v novo stranko, kjer bi bili enakopravni partnerji, ven- dar pa njihove želje niso šle dalje od pozivov Pribičeviču, naj pristopi k radikalcem. Pribičevič pa ni bil voljan pridružiti svojo stranko Radikalni stranki, ker je bil prepričan, da bi tako oslabil svoj položaj.2 2 6 S. Pribičevič je v svojem političnem računu upo- števal več pomembnih dejstev, na katerih je gradil svoje stališče do vprašanja spojitve z Radikalno stranko: z vezanjem Hrvatsko- srbske koalicije in DS na Radikalno stranko bi oslabili njeno pou- darjeno jugoslovansko strukturo, kajti nova stranka bi imela pred- vsem srbski značaj, Pribičevič pa bi tako obrnil proti sebi večji del hrvatskih strank; konfrontacija politikov Jugoslovanskega odbora in srbske opozicije z Radikalno stranko in njihova podobna stališča pa so bili dober temelj za sodelovanje s temi pomembnimi politi- čnimi silami; Pribičevič je kot zelo bližnja in upoštevana osebnost na dvoru Karadordevičev lahko videl nenaklonjenost dvora do Radikalne stranke in se je, kot vse kaže, tod marsičesa naučil.2 2 7 Za Pribičevičevo opredelitev k samostojni akciji, mimo radikalcev in proti njim pa je bilo največjega pomena stališče regenta Ale- ksandra, ki je dajal pobude za ustanovitev DS2 2 8 in je želel tako preprečiti eventualno enotnost demokratov in radikalcev. Takšna po- tika je bila izraz regentove želje in teženj, da bi s slabitvijo moči političnih strank okrepil svojo osebno oblast. Med demokrati in radikalci spočetka razen izvajanja agrarne reforme ni bilo bistvenih razlik v programskih stališčih do temel- jev bodoče notranje državne ureditve. Prav v tej zadevi sta si bili stranki glede na druge politične skupine v državi naj bližji, saj sta imeli največ stičišč. Do prvih nasprotij in pravih sporov je prišlo v času, ko se je začel boj med DS in RS za zbiranje privržencev, to- rej v trenutku, ko je Radikalna stranka začela široko akcijo za pridobivanje področij zunaj Srbije, v pokrajinah, ki bi morale bi- ti po naziranju demokratov opornik vzpona in moči njihove stran- ke. Do izrazito ostrih spopadov med tema dvema strankama je pri- šlo v Bosni in Hercegovini, kjer sta obe stranki sredi 1919 vodili intenzivno agitacijsko akcijo,2 2 9 in prav tako v Vojvodini, kjer je 1 2 8 1 2 8 B. G 1 i g o r i j e v 16 , n. d., 5 9 —60. h? prav tam, 6 2 —64. "" A-VII, P. 1 7 , 6 1 b, 4; L. Markovič, Uspomene, 25, 2 8 . Glej obširneje: B. Gligorijevič, n. d., 1 0 2 —10 3 , op. 72, 73, 74. Gligorijevič poudarja: »Teroristični izpadi, telesni obračuni, prave diverzantske akcije pred- vsem radikalskih pristašev proti demokratom označujejo politično agitacijo v BiH.c 264 prišlo do spopada zaradi ustanavljanja organizacij in zaradi po- slanskih mandatov za Začasno narodno predstavništvo.2 3 0 V drugih pokrajinah med radikalci in demokrati ni bilo ne- posrednih spopadov, saj je bilo za politiko Radikalne stranke nepo- sredno po zedinjenju značilno, da ni kazala zanimanja za dežele, v katerih ni bilo Srbov. V duhu svoje velikosrbske ideologije je Ra- dikalna stranka rasla in se širila le v pokrajinah, ki jih je sma- trala za srbske, in v tistih deželah, ki naj bi po njenem načrtu Ve- like Srbije pripadle Srbiji. Poleg Bosne in Hercegovine ter Vojvo- dine so tudi organizacije radikalcev iz Srema in Slavonije pristo- pile k Radikalni stranki; to je zbudilo nezadovoljstvo in proteste hrvatskih buržoaznih politikov, ki so združevanje radikalcev Srbov smatrali za izzivanje in nelojalno ribarjenje v njihovih vodah.2 3 1 Za Radičevo Hrvatsko pučko seljačko stranko, ki je bila tačas kot najmočnejša hrvatska politična skupina v odločni in brezkompro- misni opoziciji do režima, je spor med demokrati in radikalci po- nujal navidezno ugodnejše možnosti za politični vzpon. Za politične odnose v Sloveniji sta začetek in poglabljanje na- sprotij med Radikalno in Demokratsko stranko izrednega pomena. Obe slovenski buržoazni stranki sta se tako opirali in vezali na DS in RS, da so nasprotja in spori med radikalci in demokrati pravi- loma odsevali neposredno na notranji politični položaj v Sloveniji ter tudi na položaj slovenskih strank v državnih političnih in uprav- nih strukturah. Toda v primeri z večjim delom drugih pokrajin v državi na področju Slovenije ni prihajalo do neposrednega spopa- danja interesov Radikalne in Demokratske stranke, ker radikalci tedaj niso kazali nobenega zanimanja za širjenje svoje organizaci- je v Sloveniji. Od obeh političnih skupin je le DS po slovenski JDS v Sloveniji agitirala v duhu svojih načel. Najbolj se ji je ob tem upirala SLS, ki se je pri izboru političnih zaveznikov med cen- tralistično DS in manj centralistično RS opredelila za slednjo,2 3 2 2 3 0 Samouprava, 4. marca 1919; Sten. beleške PN P 191 9, I, 12. marca 1 9 1 9 , 8 —9 . Verifikacijski odbor ZNP je zahteval, naj razveljavijo mandate treh poslancev iz Vojvodine, ker so bili le-ti izvoljeni kot poslanci DS, medtem ko so jih radikalci prištevali k svojim. Po zaslugi večine v verifikacijskem odboru je demokratom uspelo obdržati ta tri poslanska mesta. 2 3 1 D. J a n k o v i č , n. d., 1 0 6 . Za takšno razpoloženje hrvatskih politikov je značilna izjava G. Andelinoviča: »V resnici je na vse neprijetno vplivalo dejstvo, da so stari radikalci sprejeli brez omejitev v svoj krog naše radikalce iz Banata — Bačke — Baranje in Hrvatske in Slavonije.« Novosti, 9 . marca 1 9 1 9 . 2 3 2 V nasprotju s Pašičem in zlasti S. Pribičevičem je S. Protič kazal več razumevanja za zahteve prečanskih strank, zlasti tistih, ki so želele uresničenje programa avtonomije m zahtevale, da je treba čimprej odpraviti ustavni provizorij v državi. Protič je nasprotoval Pribičevičevim zahtevam po strogem centralizmu, ki bi — kot je poudarjal Protič — lahko prerasel v absolutizem. Nasprotno od 265 saj je sodila, da bo s pomočjo radikalcev lahko uresničila svoj po- litični program. V prejšnjem poglavju smo opozorili, koliko je ustanovitev Ds spodbudila organizacijsko-politično konsolidacijo SLS in katoliškega gibanja v Sloveniji. Po spojitvi s srbskim opozicijskim blokom in po podpisu programske deklaracije v začetku maja 1919 so objavili »načrt programa Demokratske stranke«, v katerem je bilo poudar- jeno načelo, naj bi centralizacijo celotnega sistema državne obla- sti in poslov izpeljali »stvarno in enako na vsem državnem področ- ju.«2 3 3 Po aprilski deklaraciji ne bi mogli sklepati, da je vodstvo DS napravilo kakšne pomembnejše korake glede notranje organizacije stranke. DS je bila še vedno v procesu združevanja in tako so odla- gali razpravo o vprašanju njene strankine organizacije. Navzlic te- mu pa so med sporazumevanjem s srbskimi strankami 1 1 . aprila sklenili, da bodo ustanovili sekretariate za organiziranje DS s sede- ži v Zagrebu, Sarajevu, Splitu in Ljubljani, njihovo delovanje pa naj bi po združitvi s srbskimi opozicijskimi strankami prenesli tudi v Srbijo.2 3 4 Konec maja 1919 so ustanovili skupen klubski odbor in skupno predsedstvo Demokratskega kluba v Začasnem narodnem predstavništvu.2 8 5 V razdobju, ki ga zajema ta knjiga, je DS v glav- nem ostala pri takšni organizacijski strukturi. Spopad med radikalci in demokrati se je prav kmalu razširil z zgolj strankarskih vprašanj na področje nesporazumov in kon- frontacij v vladi in parlamentu. Konec marca 1919 je prva skupna jugoslovanska vlada zabredla v prvo krizo, ko so poslanci Socialno- demokratskega kluba v ZNP glasovali proti zakonskemu predlogu finančnega ministra M. Ninčiča o izrednem kreditu za mesec april 19 1 9.2 3 8 Socialnodemokratski poslanci, med njimi tudi poslanci JSDS, so nastopili proti temu zakonskemu predlogu zato, ker je bil neso- razmerno visok del sredstev namenjen ministrstvu vojske za voja- ške potrebe.2 3 7 Posledica takšnega stališča je bil odstop ministra za Pribičevičevega naziranja, da avtonomije že v načelu nosijo v sebi željo po osa- mosvojitvi, je Protič sodil, da stremi centralizem k absolutni oblasti, ki lahko uniči vso samoupravo in upravne posebnosti. S. Protič, Naša spoljna i unu- trašnja politika, Beograd 192 1, 2 2 —23, 32. Demokratija, 1 2 . maja 1 9 1 9 . *“ Narodno jedinstvo, 1 0 . in 12. aprila 1 91 9. Po: B. Gligorijeviču, n . d ., 7 0 . !JS Demokratija, 2 9 . maja 1 9 1 9 . !3 t Sten. beležke PNP, I, 4 r. s., 21. marca 1 9 1 9 , 3 4 —3 5 . Zahtevali so izredni kredit 1 3 0 milijonov dinarjev, od katerega naj bi za vojsko namenili 4 5 milijonov. Ob tej priložnosti je Naprej 28. marca 1 9 1 9 zapisal naslednje: »Tako pa vidimo, da je stara taktika neprestanega zavlačevanja in pre- ziranja najnujnejših ljudskih potreb postala naravnost merilo in vodilo v politiki meščanskih buržuazijskih strank.« — Naprej je 29. marca objavil netočen podatek, 266 socialno politiko V. Korača, ki mu je sledil tudi socialnodemokrat- ski zastopnik v pokrajinski vladi Hrvatske V. Bukšeg, medtem ko so slovenski socialni demokrati zagrozili z odstopom v Deželni vla- di.2 3 8 Vendar pa se prva kriza centralne vlade v Beogradu ni takoj razširila na vse deželne vlade. Vodstvo SLS, ki je skupaj z drugimi buržoaznimi strankami v ZNP glasovalo za omenjeni izredni kredit ministrstva za finance,2 3 9 je pričakovalo, da JSDS zaradi svojega stališča do izrednega kredita ne bo povsem odstopila od medstrankarskega sodelovanja v Slove- niji.2 4 0 »Jugoslovanski klub se ni mogel odločiti za to, da bi šel v opozicijo ... vodi nas načelo, da je treba vzdrževati koalicijo do konca« — je pisal Slovenec 3. aprila 1919. Dva dni poprej, 1 . aprila, sta na seji ministrskega sveta predstavnika SLS A. Korošec in J. Gostinčar dobila novi ministrski zadolžitvi v vladi: Korošec je prevzel ministrstvo za prehrano, J. Gostinčarja, poslanca SLS in predsednika JSZ, pa so imenovali za ministra za socialno politiko namesto V. Korača.2 4 1 Tako je SLS po zaslugi politične krize dobi- la troje ministrskih resorov v centralni vladi. da so vojnemu ministrstvu določili vsoto 52,500.000 milijonov. Socialni demokrat V. Bukšeg je v ZNP 25. marca Izjavil, da socialnodemokratski poslanci ne morejo glasovati za razdelitev kreditov tako, kakor je predvidela vlada, ker ne morejo podpreti »režima, ki naj bi... temeljil na moči orožniških bajonetov«. (Sten. be- ležke PNP, I, 9 . r. s., 26. marca 1 9 1 9 , 142). V poslanskih krogih so takšen »pre- obrat« v politiki Socialnodemokratskega kluba pripisovali stališču A. Kristana. Jugoslavija, 28. marca 1 9 1 9 . m» y resoluciji vodstva JSDS s sestanka, ki je bil 1 3 . aprila v Ljubljani, so poudarili soglasje s stališčem Socialnodemokratskega poslanskega kluba v ZNP in opozorili, da bo JSDS odpoklicala svoje predstavnike v Deželni vladi »obenem z ozirom na brezmočje sedanje Deželne vlade«. (Naprej, 1 6 . aprila 1919). A. Prepeluh in A. Kristan nista ubogala odločitve vodstva JSDS z dne 1 3 . aprila in kasnejšega sklepa z dne 1 3 . junija 1 9 1 9 (Naprej, 1 3 . junija 1919), naj izstopita iz Deželne vlade. 9 1 9 V imenu JK je z obširnim govorom podprl odobritev izrednega kredita v ZNP I. Vesenjak 25. marca 1 9 1 9 (Sten. beleške PNP, I, 8 . r. s., 25. marca 1 9 1 9 , 1 1 4 —116) in kasneje poslanci JK med glasovanjem 26. marca in 1. aprUa 1 9 1 9 . Prav tam, 1 5 9 —1 61; 1 7 6 —1 7 8 . Straža, 2 9 . marca 1 9 1 9 . Na seji Deželne vlade, ki je bila 14. aprila, sta so- cialnodemokratska poverjenika A. Kristan in A. Prepeluh izjavila, da ju je vod- stvo JSDS odpoklicalo iz Deželne vlade. A. Prepeluh je poudaril, da sta v JSDS dve struji: prva, ki je za sodelovanje v vladi, in druga, ki zavrača sodelovanje, ker sodi, da vlada nima nujnih pooblastil in avtoritete (AS, zapisnik 88. seje de- želne vlade za Slovenijo z dne 1 4 . aprila 1919; M. M i k u ž , n. d., 100). V osnovi te zahteve JSDS je bil pritisk na Deželno in centralno vlado, da bi popravili ma- terialni položaj železničarjev v Sloveniji. Vendar pa sta Prepeluh in Kristan ostala v vladi do nadaljnjih odločitev vodstva JSDS. u' Slovenec, 2. aprila 191 9. Beograjski dopisnik celjskega lista Nova doba je obtožil A. Korošca, da je s svojo zahtevo, naj bi mu dodelili tudi resor ministrstva za prehrano, oškodoval Slovence, ker je bil ta resor ponujen najprej poslancu JDS A. Ribnikarju. List je poudarjal, da so Slovenci zaradi takšnega Koroščevega ravnanja zgubili ministrski resor, ki je bil zelo pomemben glede na akutno vpra- šanje prehrane prebivalstva v Sloveniji. V resnici pa so v vladi v Beogradu ta resor zgubili demokrati, saj je SLS dobila dva ministrska resora več. Nova doba, 1 0 . aprila 1 9 1 9 . 267 Na tajni seji Začasnega narodnega predstavništva, ki je bila 2. aprila 1919, je S. Protič obrazložil razloge minule vladne krize in poudaril, da so ministrske resore, namenjene socialistom, »mora- li dati« Jugoslovanskemu klubu.2 4 2 »Antagoniteta med staro-radi- kalno stranko in med Pribičevičevim Demokratskim klubom še ve- dno ni prenehala« — je objavil Slovenec po rekonstrukciji Proti- čevega kabineta — »Stari radikalci upajo, da se bodo ojačili s črno- gorskimi in makedonskimi poslanci in da postanejo tako najmoč- nejša stranka v parlamentu. Da se Demokratski klub v tej obliki ne more dolgo držati, nam bo pokazala bližnja bodočnost, in sicer najbrž že o priliki debate o agrarni reformi.«2 4 3 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka, ki je bila dosti bolj kot druge jugoslovanske socialnodemokratske stranke prežeta z reformizmom in oportunizmom, ni sodelovala na kongresu zedin- jenja,2 4 4 ki je bil od 20. do 23. aprila v Beogradu in na katerem so ustanovili Socialistično delavsko partijo Jugoslavije (komunistov). V Sloveniji je navzlic prepovedi proslavljanja 1 . maja v Kraljevini SHS Deželna vlada ob poroštvu socialnodemokratskih članov vla- de A. Prepeluha in A. Kristana, da ne bo nemirov, dovolila praz- novanje.2 4 5 Minister Pribičevič je v odgovor na interpelacijo social- nodemokratskih poslancev ob prepovedi proslavljanja 1 . maja 1919 poudaril v ZNP, da je deželna vlada v Sloveniji dovolila proslavo 1 . maja v soglasju in z odobritvijo vlade v Beogradu.2 4 6 Zaradi kritičnega položaja v zvezi z vprašanjem Koroške, spri- čo neuspeha vojaške akcije, ki jo je Deželna vlada sprožila na pri- tisk liberalcev konec aprila in v začetku maja, je imel ministrski svet v Beogradu 5. in 6. maja seji.2 4 7 Na seji 6. maja je vodstvo JDS zavračalo sleherno odgovornost za neuspeh akcije Deželne vla- de. Navzlic takšnemu stališču demokratov je SLS v tem trenutku še dalje vztrajala pri krepitvi sodelovanja slovenskih strank. V Ljubljani je bilo 12. maja protestno zborovanje zastopnikov vseh slovenskih političnih, kulturnih in sindikalnih organizacij. Z zboro- vanja so poslali protestne brzojavke vladam ZDA, Anglije in Fran- !l! Slovenec, 4 . aprila 1 9 1 9 . “ a Slovenec, 9 . aprila 1 9 1 9 . *“ Glej obširneje: F. Klopčič, Velika razmejitev, Ljubljana 196 9, 2 7 —3 1 . “ M, Mikuž, n. d., 1 0 0 . !it »Ne drži, da je slovenska vlada sama in na lastno pest dopustila to pro- slavo, saj se je v tej zadevi obrnila na kraljevsko vlado in dala polna poroštva, da tam ne bodo motili red in mir. Rad bom priznal, da imajo zasluge pri tem, da so bila dana popolna zagotovila, tudi gospodje, ki vodijo tamkaj socialno demo- kracijo.« je poudaril S. Pribičevič v svojem odgovoru. Sten. beležke PNP, I, 26 r. s., 2 7 . maja 1 9 1 9 . Glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 1 0 2 —1 0 5 . 268 cjje, delegaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu in ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu — vse zaradi nerešene- ga vprašanja Slovenske Koroške.2 4 8 Slovenske stranke so pričele vse glasneje izražati nezadovoljstvo spričo razvoja dogodkov v zve- zi s slovenskimi mejami na mirovni konferenci. Na pomiritev nela- godja zaradi mejnih vprašanj ni dosti vplival niti obširen in do- kaj objektivno napisan članek škofa A. B. Jegliča, ki je kot član slovenske delegacije bival v Parizu konec maja in v začetku junija 19 1 9.2 4 9 Jeglič je želel s tem člankom razbiti obstoječe dvome in prepričati javnost v Sloveniji, da se vsi člani jugoslovanske mirovne delegacije predano zavzemajo za ugodno rešitev vprašanja sever- nih meja Slovenije.2 5 0 Vodstva vseh treh slovenskih strank so za 13. junij sklicala veliko protestno zborovanje v Ljubljani, ki pa so ga vojaške oblasti prepovedale, ker so se bale neredov. To je zbudilo še več nezadovoljstva v Sloveniji. Ob tej priložnosti je Slovenec 14. maja zapisal: »Prepovedani shod nam dokazuje, da plavajo nad našo domovino nevidne sile, ki nam vladajo.« SLS je ostro prote- stirala zaradi vmešavanja vojske in centralne vlade v notranje živ- ljenje Slovenije. Vzporedno s krizo centralne vlade, ki se je s prvoaprilsko re- konstrukcijo polegla le za krajše razdobje, se je oglasila še kriza v Deželni vladi Slovenije.2 5 1 Socialnodemokratska poverjenika v vladi A. Prepeluh in A. Kristan sta slednjič privolila, da se bosta uklonila sklepu tedaj že razcepljenega vodstva JSDS in sta na vlad- ni seji 17. junija podala ostavki ter tako povzročila krizo Deželne vlade. Tačas pa je izbruhnil tudi spor med liberalci in klerikalci v * 2 2 0 !M Slovenec, 13. maja 1 9 1 9 . 2 1 1 V tej delegaciji so bili predstavniki vseh treh slovenskih političnih strank: A. B. Jeglič, J. Brejc (SLS), K. Triller in V. Ravnihar (JDS) in A. Prepeluh ter R. Golouh (JSDS). Delegacija je odpotovala v Pariz 26. maja, v Ljubljano pa se je vrnila 7. junija 1 9 1 9 . Jegličev Dnevnik, 7 . junija 1919; M. Mikuž, n . d ., 1 1 6 —1 1 7 . 2 2 0 »Po natančnem in obsežnem poročilu dr. Zolgerja je predsednik naše vlade dr. Brejc z odobravanjem vseh očitno priznal, da so naši delegatje zares storili vse, karkoli so storiti mogli in smo od njih pričakovali. . . drugič sem bil kar nekako presenečen, ko sem se prepričal, kako se čutijo kakor eno telo prav vsi delegati Pašič in Vesnič, Trumbič in Zolger. Dozdevalo se je, kakor da se Pašič in Trumbič ne zavzemata za težnje in pravice Slovencev in jih nekako prodajata v svojo plemensko korist« — je netočno trdil škof Jeglič v svojem članku »V Pa- rizu«, ki ga je Slovenec objavil že 8 . junija 1 9 1 9 . Zanimivo je, da se zapiski, ki jih je Jeglič zapustil v svojem Dnevniku, ujemajo s trditvami iz omenjenega članka. Jeglič je med drugim zapisal naslednje: »a) da naša delegacija stori vse, kar more, b) da se tudi srbski člani delegacije odkrito trudijo za naše pravice in da c) pogodbo mirovno bo moral podpisati tudi naš slovenski delegat, gledajoč na splošno državno korist, ako ravno se bo nam Slovencem godila velika krivica. Ker je bila v teh treh točkah naša javnost napačno poučena, sem kar danes spisal za Slovenca precejšen članek, da bo javnost zvedela popolno resnico.« — Jegličev Dnevnik, 7 . junija 1 9 1 9 . 2 5 1 AS, fond Narodne in Deželne vlade, zapisnik 1 0 9 . seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 1 7 . junija 1 9 1 9 . 269 Deželni vladi. Po trditvah vodstva SLS je podpredsednik Deželne vlade G. Žerjav mimo vlade neposredno sodeloval s S. Pribičevičem ker je želel izkoristiti njegov položaj zaradi krepitve položaja mla- doliberalcev v Sloveniji. Le-ti so mislili, kot poudarja Slovenec s pomočjo DS »zdaj pa zdaj res zrušiti v Belgradu radikalce in nas«.2 5 2 Tokrat so G. Žerjava obdolžili, da je zaradi njegove nepo- sredne spletke S. Pribičevič »brez preiskave in brez vednosti edino kompetentnega našega poverjeništva za notranje zadeve« suspendi- ral okrajne glavarje v Črnomlju, Brežicah in Slov. Gradcu. Zaradi tega je SLS po JK poslala k predsedniku vlade S. Protiču odpo- slanstvo, ki je zahtevalo razveljavitev Pribičevičevega sklepa, ves primer pa naj bi prepustili v nadaljnjo preiskavo deželnemu po- verjeniku. Odposlanstvo je pri S. Protiču sočasno terjalo tudi podporo za obnovitev dogovora med slovenskimi političnimi strankami. Njihovo sodelovanje je namreč po izstopu socialnodemokratskih članov De- želne vlade zabredlo v resno krizo.2 5 3 V odgovor je vodstvo JDS — ki se je sklicevalo na odstope socialnodemokratskih poverjenikov in na to, da se SLS baje ni držala medstrankarskega dogovora — 2. julija zahtevalo odstop Deželne vlade v celoti, kar pa ni bilo sprejeto.2 5 4 V tistem času je A. Korošec nadomeščal predsednika vlade S. Protiča, ki je moral konec junija zaradi zadev, s katerimi se je ukvarjala mirovna konferenca, odpotovati v Pariz. V Beogradu je bil takrat tudi J. Brejc. Slovenec je pisal, da je centralni vladi poročal o nelojalnem ravnanju podpredsednika Deželne vlade G. Žerjava. Brejc se je v tej zvezi pogovarjal s S. Pribičevičem in A. Korošcem. Na seji ministrskega sveta 2 . julija, ki je bila pod predsedstvom A. Korošca, so na predlog prosvetnega ministra Lj. Davidoviča sklenili, da bodo jeseni 1919 odprli slovensko univerzo v Ljubljani.2 5 5 Desetega julija se je S. Pribičevič pogovarjal s člani JK o sporu, ki je izbruhnil v Sloveniji glede imenovanja okrajnih glavarjev. Dopisnik Slovenca iz Beograda je poročal, da je Pribi- čevič ob tej priložnosti poudaril, »da je na slovenskem ozemlju povsod red in mir in konštatiral, da so bila poročila od nekompe- I S !S ! Slovenec, 29. junija 1 9 1 9 . ¡s s prav tam. Straža, 30. junija 1 9 1 9 . IS ‘ Slovenski naroči, 2. julija 1919; Slovenec, 3. in 4. julija 1919; Straža, 4. ju- lija 1 9 1 9 . Odstop Deželne vlade je bil zavrnjen. O tem je odločala vlada na seji 8. julija 1 9 1 9 , ko je J. Brejc izjavil, da so za njegovim hrbtom pripravljali vzpo- stavitev uradniške vlade. AS, fond. nar. in dež. vlade, zapisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 8. julija 1 9 1 9 . Glej tudi: A. Prepeluh, n. d., 49 1 , torej opis »Crnomeljske afere« izpod peresa D. Kermavnerja. !S S Slovenec, 5. julija 1 9 1 9 . 270 tentnih netočna. Med klubom in ministrom je zadeva v medsebojno zadovoljnost poravnana, rekonstrukcija naše pokrajinske vlade pa je stvar dogovora med slovenskimi strankami v Ljubljani«.2 5 6 V za- četku julija se je v strankarskem tisku spet vnel boj med SLS in JDS, kar je pokazalo, da je bil medstrankarski dogovor o sodelova- nju, sklenjen 10. maja, zelo kratkotrajen in da je temeljil le na trenutnih interesih boja za meje Slovenije. Kriza centralne vlade v Beogradu, ki se je začela že konec marca 1919 zaradi izstopa socialnih demokratov iz vlade in razširit- ve spora med radikalci in demokrati, se je poglobila sredi julija za- radi vprašanja zaščitnih ukrepov proti akcijam revolucionarnega de- lavskega gibanja. Na seji ministrskega sveta je vlada 18. julija raz- pravljala o ukrepih proti komunistom v zvezi z njihovo akcijo v pripravah za generalno stavko delavcev, napovedano za 21. in 22. julij 1919 v znamenje solidarnosti jugoslovanskega proletariata z rusko in madžarsko sovjetsko republiko.2 5 7 S. Protič in S. Pribiče- vič sta zahtevala odločne ukrepe in uporabo sile. Protič je od dru- gih ministrov terjal soglasje glede sklepa, da »je boljševizem treba dušiti s silo«, in je pri tem poudarjal, da v primeru nesoglasja »ne bi bilo več mogoče, da bi skupaj sodelovali v vladi«.2 5 8 Podpredsednik vlade A. Korošec, ki je zastopal »tolerantnejše in liberalnejše na- čelo«, je po tej Protičevi obrazložitvi sprejel konsekvence in je sku- paj s članom SLS, ministrom za socialno politiko J. Gostinčarjem zapustil vladno sejo. Takšno ravnanje voditeljev SLS je povzročilo ministrsko krizo. Slovenec je ravnanje Korošca in Gostinčarja po- jasnjeval z njunim demokratičnim stališčem do zahtev delavskega razreda v duhu krščanskih načel SLS in poudarjal, da se s silo in bajoneti »ustvarjajo mučeniki in preganjani, in to je vedno bolj koristno za idejo, ki jo širijo preganjanci, ko za preganjalce same. Države se ne vladajo z lepimi besedami in ostrimi ukazi« — je po- jasnjeval list — »marveč s pametnim in nesebičnim delom ter z organizacij o «,2 5 9 Toda komaj je klerikalni tisk poskušal spričo izstopa svojih ministrov iz vlade v Beogradu in njunega tako imenovanega odpora !5 a Slovenec, 15. julija 1 9 1 9 . !5 7 V Ljubljani je navzlic prepovedi ministra Pribičeviča Deželna vlada na svojo roko dovolila stavko od 21. do 22. julija 1 9 1 9 . Glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 1 3 3 —1 3 4 . !S S Sveučilišna biblioteka Zagreb (dalje: SB), Dnevnik Matka Laginje (dalje: LD), 1 9 . julija 191 8. Ta seja ministrskega sveta je opisana podobno tudi v tisku: Pravda, 2 0 . julija 191 9; Jugoslovenski list, 20. julija 1919; Slovenec, 20. julija 1 9 1 9 idr. !5 S Slovenec, 22. julija 1 9 1 9 . 271 proti politiki krepke roke zbuditi ugoden vtis v slovenski javnosti posebej še med delavskim gibanjem, se je položaj naglo spremenil. Korošec in Gostinčar sta po sklepu parlamentarne komisije JK ta- koj sprejela Protičevo vabilo, naj umakneta odstop in ostaneta v vladi.2 6 0 JK je za pogoj za obstanek svojih ministrov v vladi zahte- val »stvarna zagotovila in jamstva glede na ureditev notranjepoli- tičnih razmer v nekaterih pokrajinah naše jugoslovanske države. Ko je Protič ta pogoj sprejel ter obljubil, da bo takoj začel z nje- govim uresničenjem in je res že tudi podvzel prve korake, je dr. Ko- rošec ostal v ministrstvu«.2 6 1 S takšnim pojasnilom je Slovenec — ne da bi želel — pravzaprav opozoril na prave razloge odstopa kle- rikalnih ministrov: bila sta nezadovoljna zaradi »neznosnega sta- nja v državi«, ki ga je povzročila politika S. Pribičeviča2 6 2 in poli- tika JDS v Sloveniji. Najverjetnejše pa je, da je prišlo do Koro- ščevega posredovanja po stikih s S. Protičem in je bilo torej po- sledica njunega soglasja glede nujnosti, da je treba povzročiti vlad- no krizo. Vendar pa je Korošec to storil očitno nerodno v občut- ljivem vprašanju in v času, ko je bila kriza vlade glede na akcijo komunistov najmanj zaželena.2 6 8 Julija 1919 so se poslabšali odnosi med vlado v Beogradu in Vatikanom, ki so bili že od ustanovitve Kraljevine SHS dalje na- peti. Upoštevajoč vpliv odnosov s Sveto stolico na notranje razmere v državi, je vlada v Beogradu iskala poti, da bi uredila ali zboljšala odnose s katoliško cerkvijo. Vlada in dvor sta v tej zadevi računala predvsem na usluge SLS in slovenskih cerkvenih krogov, zlasti na pomoč A. B. Jegliča, ki je bil še vedno pod močnim vplivom A. Ko- rošca. Zaradi dogovora o odnosih z Vatikanom je Korošec povabil škofa Jegliča v Beograd in ga vnaprej obvestil, da bi bilo dobro, ko bi odpotoval v Rim in poskušal zboljšati odnose med jugoslovansko vlado in Vatikanom in utreti pot za konkordat.2 6 4 Vesti o bližnji sklenitvi konkordata med Kraljevino SHS in Vatikanom je takrat že objavljal klerikalni tisk v Sloveniji.2 6 5 2 8 0 To je bilo storjeno po enem od Protičevih pisem A. Korošcu. Pravda, 23. julija 191 9; Jugoslovanski list, 23. julija 1 9 1 9 . 2,1 Slovenec, 27. julija 1 9 1 9 . 282 Jugoslavija, 1 0 . oktobra 1 91 9; Samouprava, 18. oktobra 1 9 1 9 . 2 8 1 B. G 1 i g o r i j e v i 6 , n. d., 1 0 5 —1 0 7 . 281 Jegličev Dnevnik, 1 8 . julija 1 9 1 9 . Zanimivo je, da je škof Jeglič, ki je po- skušal urediti položaj katoliške cerkve v skladu s politiko in z željami Rima in Beograda, že 6. marca 1 9 1 9 obiskal Rim. Jeglič je zapisal, da ga je papež ob tej priložnosti vprašal, ali »vaš narod« želi spet bivšo Avstrijo, nakar mu je škof od- govoril: »Ne, ne duhovniki, ne omikanci, ne narod. Ali se čudim, da je naš narod Avstrijo tako hitro in tako lahko pozabil.« — Jegličev Dnevnik, 12. marca 1 9 1 9 . 285 Slovenec je. na primer, 1 7 . julija 1 9 1 9 objavil članek F. S. Šegule, ki je spodbujal in poveličeval takšno usmeritev beograjske vlade. 272 Škof Jeglič je od 20. do 22. julija bival v Beogradu. Ob tej priložnosti je imel pogovore z več ministri in poseben pogovor z regentom Aleksandrom. O njihovi vsebini je Jeglič v svojem Dnevniku zapisal naslednje: »Belgrajska vlada je na Rim nevoljna, ker Vatikan naše države še ni priznal in ker vodi ,Osservatore‘, list Vatikana, naši državi nasprotno politiko. Vlada hoče vsekakor slovensko božjo službo, pa misli, da je Rim ne bo dovolil, tudi hoče ga prisiliti. Razprav o konkordatu ne more pričeti službeno, pač pa bi bilo treba gradivo sestavljati in ga pripravljati. Iz vsega sem spoznal, da bi vlada rada čimprej ugovor sklenila in da bi ji bilo drago, ko bi jaz zasebno vendarle v Rim odšel.« Jeglič je regentu in Protiču obrazložil »odločno željo, naj se veronauk iz višje gim- nazije ne odstrani in naj se prepove sokolski in orlovski naraščaj v osnovnih šolah«. Jeglič je zapisal, da je prejel na to ugoden odgovor. Jeglič je ocenjeval politični položaj v Beogradu in je bil prav v času vladne krize zaradi Koroščevega in Gostinčar j evega odstopa poln hvale in optimizma glede delovanja JK: »Naš Jugoslovanski klub s Korošcem na čelu uživa silno veliko veljavo. Korošec je naj- bolj popularen mož v Srbiji; posebno jih veseli, da je prehrano dobro izpeljal, mnogo goljufov kaznoval in odstranil. Rad potuje po deželi, da pride med ljudi. Naši zastopniki so si pridobili tudi srednješolsko omladino, ki so jim silno nagnjeni; ker bodo ti dijaki narodna inteligenca in narodni voditelji, je to zbliževanje jako važno ... vladike so večinoma racionalisti... zato se verskega boja ni bati«. Toda v času bivanja v Beogradu je prišlo med Vatikanom in jugoslovansko vlado do spora, ki je močno zaskrbel škofa Jegliča. Iz Zagreba je prispelo obvestilo, da je Vatikan samovoljno imeno- val Akšamoviča za škofa v Djakovem. Jeglič je o tem zapisal na- slednje: »Ta korak je vlado silno razlutil... Predsednik Protič je zagrozil, da škofa ne bo priznal in da mu ne bo pustil izvrševati njegovo službo. Korošec je v silni zadregi, češ to je prvi korak za ločitev cerkve od države. Rekel sem mu: ker je razpadla Avstrija, so odpadla privilegija dana apostolskemu kralju in zato velja v tem oziru cerkveno pravo, po katerem imenuje škofa papež. Skle- nila sva, da pojdem ko j v Rim, da skušam položaj ublažiti in Rimu svetovati, naj se daljni razvoj tega vprašanja zavleče do boljših ča- sov. Korošec in vsi naši mislijo, da je Vatikan pogrešil, ker je za tak korak odbral najbolj nepriličen čas, pa bi mogel cerkvi pri nas 18 273 mnogo škodovati.«2 6 6 Priznanje Kraljevine SHS, ki ga je opravila Sveta stolica z noto 6. novembra 19 1 9,2 6 6 3 je bistveno vplivalo, da se je ta spor med Vatikanom in jugoslovansko vlado zgladil, odnosi pa so se za nekaj časa znatno zboljšali. Na sejah ministrskega sveta v Beogradu 26. in 28. julija je si- lovito izbruhnil spor med radikalnimi in demokratskimi ministri v vladi. Protič je zahteval od Pribičeviča, naj odstopi, slednji pa je to zavrnil.2 6 7 Zatem sta 29. julija Pribičevič in Protič odpotovala, prvi v samostan Jazak, kjer je bival regent Aleksander, drugi pa v Zagreb, da bi iskal podpore in zaveznikov.2 6 8 Različni poti sta skorajda simbolično obeležili usmeritev obeh strank: medtem ko je Radikalna stranka iskala podporo za svojo akcijo pri hrvatskih strankah, predvsem tistih, ki so bile zbrane v Narodnem klubu, je DZ našla glavno podporo pri regentu Aleksandru, česar niti ni pri- krivala javnosti.2 6 9 Še med Protičevim bivanjem v Zagrebu so se že raznesle vesti, da je sklenil predložiti odstop celotne vlade.2 7 0 Jugoslovanski klub in SLS sta bila v teh časih krize v glavnem zadržana. SLS je bila prepričana, da bi prekinitev sodelovanja med dvema najmočnejšima strankama lahko negativno vplivala na polo- žaj države v trenutku, »ko prihajajo v rešitev najvažnejše zadeve, kakor ratificiranje mira z Avstrijo, Bolgarijo, Madžarsko, ratificira- nje mej z Romunijo, ko je treba urediti valuto ter stopiti pred Na- rodno predstavništvo z izbornim zakonom za konstituanto«. DZ so — po številu najmočnejši skupini v ZNP — pripisovali tudi naj- večjo odgovornost za »vse, kar se je do sedaj zgodilo«.2 7 1 Slovenski liberalci pa so širili v javnosti vesti, da sta Protič in Korošec v ostrem sporu, kar se je zrcalilo v delovanju ministrskega sveta in naj bi pripeljalo tudi do njegove krize.2 7 2 Po poročilu češkoslovaške- ga poslanika v Beogradu, poslanem 1.—2. avgusta 1919 ministrstvu za zunanje zadeve v Pragi, se je A. Korošec med vladno krizo za- * * * * * * * 2 8 8 2 8 9 “ • Jegličev Dnevnik, 23. julija 1 9 1 9 . Konec avgusta 1 9 1 9 je škof Jeglič zaradi spora med Vatikanom In beograjsko vlado obiskal Rim. Papež ga je sprejel 24. avgusta. Zagotovil je Jegliču, da bo Vatikan priznal Kraljevino SHS, »ko se napravi mir in mu bodo določene meje«. Jeglič je raziskoval, kdo je krivec za napete odnose med Rimom in Beogradom, in obtožil srbsko poslaništvo pri Kvi- rinalu, ki je — kot poudarja škof — pošiljalo v Beograd napačna poročila. Jegličev Dnevnik, 2 8 . avgusta 1 9 1 9 . 2 8 8 a O stališču katoliške cerkve do jugoslovanskega zedinjenja glej obširneje: V. S t e s k a , Cerkvene zadeve, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1928, 4 2 3 —4 3 1 . 2 8 7 Demokratija, 29. julija 191 9; Pravda, 3 0 . julija 1919; SB LD, 31. julija 1 9 1 9 . 2 5 8 Slovenec, 3 0 . julija 1 9 1 9 . 2 8 9 B. G 1 i g o r i j e v Ič, n. d., 107. 2 7 1 Slovenec, 30. julija 1 9 1 9 . 2 7 1 Prav tam. 2 7 2 Slovenski narod, 29. julija 1 9 1 9 . 274 vzemal zato, da bi sestavili koncentracijski kabinet. Korošec je v imenu JK poudarjal naslednje zahteve: 1 . obnovitev pogajanj med DZ in Radikalno stranko; 2. zamenjavo režima na Hrvatskem, v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini ter vzpostavitev novega na načelu Širokih političnih in državljanskih svoboščin; 3. radikalno rešitev agrarne reforme z zakonom, ki bi »odstranil korupcijo in politično demagogijo«.2 7 3 Po vrnitvi regenta Aleksandra v Beograd je iz Zagreba takoj prispel tudi S. Protič. Regentu je 1. avgusta izročil ostavko vlade z obširno obrazložitvijo. Protič je za glavne razloge, ki so ga pri- silili k takšnemu koraku, navedel razlike, ki »obstajajo že zdav- naj ... glede naše notranje politike« med njim in ministrom za no- tranje zadeve S. Pribičevičem, zatem »nenormalne« uradne odnose med njima »brez nujnega medsebojnega zaupanja, kar zelo škodu- je interesom službe in države«. Protič je navedel dalje težave v prometu, prehrani, obnovi in v celotnem gospodarskem življenju države kot razloge svojega odstopa in posebej poudaril, da obstaja- jo »razlike v obsegu in načinu izvajanja agrarne reforme« med njim in ministrom za agrarno reformo F. Poljakom - — • »ki v svo- jem delovanju ni deležen le podpore, temveč, kot kaže, tudi spod- bujanja v tej smeri pri svoji stranki« (DS; M. Z.), in ki bi skorajda pripeljale do krize ministra za agrarno reformo v skupščini, kot tudi to, da so se zaradi vsega tega tudi odnosi v ZNP »že tako ska- lili, da so postali neznosni«.2 7 4 Protič je za neposreden povod, da je podal ostavko vlade »v odsotnosti parlamenta«, omenil prav dogo- dek, ki je resno zaskrbel škofa Jegliča in A. Korošca, torej imeno- vanje djakovskega škofa Akšamoviča. Glavni organ DS Demokra- tija je namreč takoj po seji ministrskega sveta 23. julija, na ka- teri so razpravljali o zasedbi izpraznjene škofovske stolice v Dja- kovem, objavil poročilo s te seje, ki je napravilo na Protiča vtis, da je zastavljeno kot »poluradno sporočilo«, usmerjeno v otvoritev časnikarske kampanje in kot pritisk proti Vatikanu in episkopatu. 1 ,3 Archlv Ministarstva zahraničnih veci CSSR (dalje: A-MZV), Politickž zprAvy, Poročilo poslanika CSR v Beogradu z dne 1 .—2 . avgusta 1919, č. 4 0 8 .1 9 1 9 . Vladni odstop so obrazložili v ZNP 4. avgusta 1 9 1 9 (Sten. bel. PNP, IV, 191 9, 58. r. s., 4. avgusta 1919). A. Korošec se je 30. julija, neposredno po vrnitvi v Beograd, z regentom Aleksandrom — še pred uradnim odstopom — pogovarjal o vladni krizi. Vsebina tega pogovora ni znana. Pred to avdienco je Korošec istega dne predsedoval seji ministrskega sveta in se ločeno pogovarjal z ministri S. Pri- bičevičem, Lj. Davidovlčem in Veljkovičem; to dokazuje, da je bil Korošec eden od aktivnih dejavnikov v krizi vlade (Slovenec, 3 1. julija 1919). Na teh pogovorih si je Korošec očitno prizadeval, da bi zgladili spor med RS in DZ in preprečili nadaljevanje vladne krize. Slovenec, 30. julija 1 9 1 9 . Isto trdi tudi poročilo, nave- deno v op. 2 7 3 . 18* 275 S takšnimi »manirami in postopki, ki so se zdaj pokazali tudi tako delikatnem vprašanju, ki se v znatni meri dotika tudi naš u notranjih odnosov in zunanjega položaja«,2 7 5 Protič ni mogel sogla šati, vsekakor tudi zaradi obveznosti, ki jih je imel do svojih sl0' venskih in hrvatskih političnih partnerjev, upoštevajoč razpoložen ' katoliškega elementa v teh deželah. J e Odstop vlade S. Protiča je bil predvsem posledica nesoglasj- DZ in Radikalne stranke glede izvajanja agrarne reforme, kar je poudaril tudi Protič v obrazložitvi svojega odstopa. Dejanske in bistvene razlike, ki so obstajale med tema dvema političnima skupi_ nama glede agrarne reforme, so bile eden od razlogov novega zbi- ranja političnih strank in stalni vir njihovih nasprotij.2 7 6 Medtem ko je DZ, v dobršni meri tudi zaradi vpliva prečanskih politikov, za- stopala radikalnejše stališče do agrarnega vprašanja v razmerju do politike, ki so jo vsebovale Predhodne odredbe,2 7 7 si je Radikalna stranka, ki je še pred vojno zgubila značaj kmečke stranke in je postala zbirališče mestne in vaške buržoazije, prizadevala ohraniti začasno stanje in je zavestno zavirala sprejemanje dokončnih odlo- čitev. Zaradi tega je v prvem razdobju tudi prepuščala Demokrat- ski stranki resor ministrstva za agrarno reformo.2 7 8 Po svojem mini- stru F. Poljaku, ki je 1 . aprila 1919 zamenjal socialista V. Korača na položaju ministra za agrarno reformo, je DZ poskušala čimprej izpeljati reformo, ker jo je presojala kot izredno pomemben ukrep za pobijanje nemirov na vasi in kot preventivo za pomirjenje revo- lucionarnega razpoloženja v državi.2 7 9 Radikalna stranka, ki nepo- sredno po objavi Predhodnih odredb ni javno nasprotovala napove- danim ukrepom za reševanje agrarnega vprašanja iz strahu pred kmečkimi nemiri in zaradi ozkih strankarskih interesov do voliv- cev z vasi, je sredi 1919 v imenu »spoštovanja zakonitosti«, »pošte- nega povračila« bivšim lastnikom itd. nastopila proti majhnim kmeč- kim posestvom v obrambo vaške buržoazije in veleposestnikov.2 8 0 m Prav tam, glej tudi: B. Gligorijevič, n. d., 1 0 7 —10 8 . 1 ,6 Prav tam, n. d., 99. O razlogih spora med RS in DS je mariborska Straža objavila 9 . avgusta 1 9 1 9 obširno poročilo svojega dopisnika iz Beograda. m M. Erič, n. d., 1 9 6 —1 9 9 . M. Erič poudarja, da so v DZ pristopile tudi skupine, ki so zastopale radikalnejše stališče glede agrarne reforme kot tisti, ki je prevzel vodstvo DS, na primer »Radena« iz Bosne, »prečanski demokrati« in slovenski demokrati, ki so poudarjali geslo: »V nobeni obliki ne bomo priznali agrarnega kapitalizma.« Glej tudi: Slovenski narod, 1 7 . julija 1 91 9. *™ Prav tam, 1 9 1 —1 9 3 . m V tem smislu je minister F. Poljak izdal 1 0 . aprila 1 9 1 9 uredbo o izdajanju zemljišč v začasni zakup, 2 1 . julija pa uredbo o prepovedi odtujitve veleposest- niških posesti Glej: J. Demetrovič, Agrarna reforma i Demokratska stran- ka, Zagreb 1 9 2 0 , 20, 3 0 . 1 8 0 M Erič. n. d., 192; B. Gllgorljevlč, n. d., 1 0 0 —101; Samouprava, 13. novembra 191 9 Idr. 276 V okviru spora med DS in RS glede izvajanja agrarne reforme • bila SLS načelno bližje radikalcem kot demokratom. Zahteva naj bi cerkvena veleposestva izvzeli iz odredb agrarne refor- jne 'se je ujemala s politiko vodstva RS o zaščiti veleposestev. Toda SLS je zahtevala, naj bi pohiteli z izvajanjem agrarne reforme, čimprei Pa naj bi jo izpeljali v Sloveniji. Jugoslovanski klub je 6 maja v svoji interpelaciji ministru za agrarno reformo zahteval, naj bi tudi v Sloveniji, kjer se drugače kot na Hrvatskem in v Slavoniji »še do danes ni zgodilo ničesar«, pričeli razdeljevati okrog 520.000 ha zemljišč, ki so pripadala raznim veleposestvom, za Slo- venijo pa naj bi pri Deželni vladi ustanovili poseben urad za agrar- no reformo. Polovica teh 520.000 ha so bili gozdovi in zanje so ter- jali nacionalizacijo, del pa naj bi prepustili v izkoriščanje kme- tom.2 8 1 Sočasno z razvojem reševanja agrarnega vprašanja je posta- jalo jasno, da se je SLS tega vprašanja lotevala skoraj izključno s stališča ozkih interesov stranke v okviru posebnih razmer v Slo- veniji. V boju z JDS za čimvečji vpliv na slovenskem podeželju je SLS v svoji taktiki sprejemala tudi gledišča DS, zgolj zato, da bi okrepila svoj položaj. V zahtevah po čim hitrejšem izvajanju agrar- ne reforme ter glede višine odkupnine za veleposestniška zemljišča, kjer se je sicer zavzemala, naj bi jo mogel odplačevati tudi mali kmet,2 8 2 se je SLS dokaj približala agrarni politiki DS. Nova kmečka stranka v Sloveniji, Samostojna kmetijska stranka, je v svojem pro- gramu postavila le zahtevo, da bodo njeni predstavniki sodelovali pri izdelavi »agrarne ustave«, in je načelno izjavila, naj bi vpraša- nje agrarne reforme reševali ob sodelovanju zastopnikov kmetov in kmetijskih strokovnjakov.2 8 3 Navzlic temu da je nastopala kot »čista« kmečka stranka, SKS v trenutku svoje ustanovitve agrarni reformi ni posvečala večje pozornosti. Po odstopu Protičeve vlade je regent Aleksander na predlog predsednika ZNP D. Pavloviča 7 . avgusta izročil mandat za sestavo nove vlade Lj. Davidoviču, predsedniku Demokratske zajednice. Da- vidovič je dobil od regenta širša pooblastila glede sestave vlade, to- rej možnost, da lahko sestavi vlado na koncentracijski ali koalicij- 2 8 1 Sten. beležke PNP, I, 1 9 1 9 , 1 6 . r. s., 6 . maja 1 9 1 9 . Zahtevo SL.S po podržav- ljenju velikih gozdnih kompleksov v Sloveniji in dodelitev dela teh gozdov kme- tom v uporabo je podkrepljeno obrazložil poslanec JK I. Benkovič v članku Agrarna reforma in slovenski velegozdi, Slovenec, 23. in 24. maja 1919. 2 8 2 Slovenec, 25. junija 1 9 1 9 . 2 8 1 Kmetijski list, št. 1 , 1919; M. Erič, n. d., 2 0 4 —20 5 . 277 ski osnovi.2 8 4 Med posvetovanji, ki jih je takoj začel z Radikalnim Narodnim in Jugoslovanskim klubom ter tudi z drugimi političnimi skupinami v ZNP, je Davidoviču uspelo vzpostaviti sodelovanje le s socialisti, črnogorskimi poslanci, z radikalskimi disidenti, s skupi- no S. Ribarca, z Jugoslovansko muslimansko organizacijo in Bu- njevci. Radikalna stranka je za svoje sodelovanje postavila zahtevo naj iz vlade odstranijo bivše ministre Pribičeviča, Vuloviča, Polja- ka, Alaupoviča in Veljkoviča.2 8 5 Narodni klub je svoje sodelovanje v vladi Lj. Davidoviča vezal na sporazum med demokrati in radi- kalci ter poudarjal, da bi nova vlada morala pomeniti tudi spre- membo režima na Hrvatskem ter v Bosni in Dalmaciji, in v tem duhu zahteval odstavitev ministra S. Pribičeviča.2 8 6 Prav tako se niso uspešno končala pogajanja, ki jih je imel Davidovič z JK. Na svojih sejah 6. in 7. avgusta je JK zavzel na- čelno stališče, »da je samo vlada, ki bi obstajala v glavnem iz radi- kalcev in demokratov dovoljna garancija za mir in uspešen razvoj notranjepolitičnega življenja in predpogoj za redno delovanje Zača- snega narodnega predstavništva«.2 8 7 V tem smislu je JK zahteval vzpostavitev koncentracijskega kabineta, vendar pa je spoznal teža- ve zaradi socialistov in za DS nesprejemljivih zahtev radikalcev ter je dopuščal tudi možnost ustanovitve koalicijskega kabineta.2 8 8 Na vseh svojih pogajanjih glede ustanovitve Davidovičeve vlade je SLS kot pogoj svojega vstopa v vlado poudarjala na prvem mestu nujnost sodelovanja med DS in RS in se pri tem držala Radikalne stranke,2 8 9 čeprav na pogovorih ni vedno odobravala ali v celoti pod- pirala njenih stališč. V nasprotju z radikalci je Korošec svoje so- delovanje v vladi pogojil med drugim z zahtevo, naj bo minister za agrarno reformo še dalje demokrat F. Poljak,2 9 0 ker je očitno so- glašal s Poljakovimi ukrepi pri izvajanju agrarne reforme. * 2 8 2 2« Pravda, 9. avgusta 1 9 1 9 . 225 Slovenec, 8. avgusta 1 9 1 9 . 2 S S H. Matkovič, Hrvatska zajednica, Istorija X X veka, Zbornik rado- na V, Beograd 1 96 3, 3 5 —3 6 . 2,1 Slovenec, 8 . avgusta 1 9 1 9 . * " Straža, 9. avgusta 1 9 1 9 . 282 Slovenec je 9 . avgusta 1 9 1 9 poudarjal, da so zahteve radikalcev za DZ nesprejemljive, težke in številne in da prizadevajo »čast in strankarski ponos JDS«, vendar pa je sočasno opozarjal, da je »vsakemu mislečemu človeku jasno, da bi bilo v državi vsako vladanje brez radikalcev zelo težka in grenka reč«. List dalje opozarja, da je Radikalna stranka »v očeh javnosti zastopnik srbskega« ljudstva, prav tako kot je JK v Beogradu predstavnik »slovenskega ljudstva«. 2 ,0 A-MVZ, Politicke zpršvy, 4 0 9 / 1 9 1 9 , poročilo poslanika CSR v Beogradu J. M. Kadleca z dne 9 . avgusta 1 9 1 9 . Poslanik poudarja, da so socialisti odločno nasprotovali Koroščevemu sodelovanju v novem kabinetu. 278 Na seji 8. avgusta 1919 je JK vnovič poskušal vplivati na skle- nitev sporazuma med radikalci in demokrati in na ustanovitev kon- centracijske vlade. V tem smislu je Korošec razpravljal z Lj. Davido- vičem, S. Protičem, M. Ninčičem in M. Trifkovičem.2 9 1 Korošec je 12. in 14. avgusta pismeno sporočil Lj. Davidoviču stališče JK, da SLS ne more brez radikalcev stopiti v njegovo vlado.2 9 2 Davidovič je ocenil, da so pogajanja z radikalci, NK in JK brezupna, zato se je sporazumel s socialisti o vzpostavitvi skupne vlade, njihovo so- delovanje pa je temeljilo predvsem na skupnem boju proti revolu- cionarnemu delavskemu gibanju in sorodnih glediščih o nujnosti in načinu izvajanja agrarne reforme.2 9 3 Slovenski narod je komen- tiral stališče SLS do vzpostavitve demokratsko-socialistične vlade in poudarjal, da je Korošec s svojimi »avstrijskimi metodami« doživel poraz, ker je sodil, da Davidovič brez Radikalne stranke ne bo mo- gel sestaviti vlade. Vsa Koroščeva politika poslednjih mesecev je bila po oceni tega lista v nihanju med demokrati in radikalci, tako da bi iz njunega medsebojnega spora skoval koristi za SLS, vendar mu to tokrat — kot poudarja list — ni uspelo.2 9 4 Radikalna stranka je poskušala proti demokratsko-socialistične- mu bloku postaviti svojo politično skupino ter se je takoj lotila zbiranja opozicijskih strank, da se morda ne bi približala novi vla- dajoči garnituri. Za pogajanja z JK so radikalci določili Jov. Jova- noviča, vendar njegovi prvi stiki s Korošcem niso rodili pozitivnih rezultatov, ker je Korošec izrecno vztrajal pri nujnosti sestavitve koncentracijskega kabineta.2 9 5 Toda brž ko je bila Davidovičeva vlada sestavljena, so se prav naglo sporazumeli. Njeni nasprotniki so se zbrali v tako imenovani »taktični zajednici«, ki so jo ustano- vili radikalci, NK, JK in skupina Liberalne stranke S. Ribarca. Slovenec je poudarjal,2 9 6 da ta skupnost ni bila »pojav političnega življenja v narodu«, temveč je predstavljala »del parlamentarne teh- nike«, njen namen pa je bil zbrati razcepljene stranke, »da vsto- pijo kot činitelj na parlamentarno torišče«. m Slovenec, 10. avgusta 1 9 1 9 . !M ARP, Davidovičeva vlada, 2 —4 , 191 9. Slovenec 14. avgusta 1919 poudarja, da je JK 12. avgusta dokončno zavrnila sodelovanje v Davidovičevi vladi. “ » B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 114. B. Gligorijevič navaja, da je bilo v prvih letih po vojni najpomembnejše socialno vprašanje in predvsem vprašanje reše- vanja agrarne reforme, ki je predstavljalo temeljni element za politično oprede- ljevanje strank. Narodnostno vprašanje ni bilo ovira za sodelovanje centralistično usmerjenih radikalcev in federalistično razpoloženih hrvatskih in slovenskih strank. Slovenski narod, 15. avgusta 191 9. Slovenec, 9. avgusta 1 9 1 9 . "• Slovenec, 20. avgusta 1 9 1 9 . 279 Davidovičeva vlada v ZNP ni imela zadostne večine. Poslanci DZ in Socialnodemokratskega kluba so skupaj s poslanci Črnogor- cev in Bunjevcev predstavljali le polovico glasovalnega telesa ZNP, medtem ko je bila opozicija s skupno 134 poslanci zelo blizu vla- dajoči večini. Ko so 25. in 26. avgusta razpravljali o vladni dekla- raciji v ZNP, opozicijske skupine niso podprle vlade, ker so sma- trale, da je neparlamentarna, saj ni imela nujne večine v ZNP. Po zaslugi podpore skupine črnogorskih poslancev je vlada le dobila zaupnico z osmimi poslanci večine med privrženci opozicijskega blo- ka.2 9 7 Vendar pa je vlada zaradi tega že v začetku zabredla v krizo, tako da se je morala dogovarjati z opozicijo. Opozicija pa je po svoji plati izkoristila takšno razmerje sil v parlamentu in je pred- sedniku ZNP takoj predložila zahtevo, v kateri je poudarila, da bo morala vlada odstopiti, ker nima skupščinske večine.2 9 8 V takšnem kriznem stanju je demokratsko-socialistična skupnost poskušala zboljšati svoj položaj z razbijanjem opozicijskega bloka.2 9 9 Jugoslovanski klub je imel 22. avgusta sejo, na kateri je raz- pravljal o političnem položaju, nastalem po sestavitvi Davidovičeve vlade. V razglasu Slovenskemu ljudstvu3 0 0 sta JK in SLS vnovič neomajno poudarila, da je za rešitev notranjih vprašanj- Kraljevi- ne SHS nujno sodelovanje vseh jugoslovanskih strank, zlasti dveh najmočnejših skupin — Demokratske zajednice in Radikalne stran- ke. V razglasu sta opozorila na vprašanja, ki jih je treba po mne- nju JK takoj rešiti (valutno vprašanje, zakon o vojnem dobičku, volilni zakon, agrarna reforma, zakon o davku na promet, izvaja- nje občinskih volitev, vprašanje izvoza, invalidsko vprašanje, polo- žaj siromakov, uvajanje osemurnega delovnega dne idr.) ter skleni- la, da so »vse te naloge (so) nujne in tako težavne, da jih ne more sama rešiti nobena izmed večjih skupin v parlamentu, ampak zahte- vajo skupnega in složnega sodelovanja vsaj vseh večjih skupin. Strankarska vlada pa izziva samo boje in otežuje resno parlamen- tarno delo«. Takšno konstruktivno stališče je vodstvo SLS ohranilo tudi v času, ko je po neuspehu pogajanj med predstavniki vlade in NK 7. septembra demokratsko-socialistična skupnost okrepila svoj pritisk, da bi pridobila JK in SLS. m Sten. beleške PNP, 1 9 1 9 , IV, 6 1 r. s., 26. avgusta 191 9, 133. Od 2 4 6 prisotnih poslancev jih je za vlado glasovalo 12 7 , opozicija pa je dobila 1 1 9 glasov. ¡is pravda, Demokratija, 29. avgusta 191 9. Podpisniki te izjave so bili M. Trif- kovič, S. Protič, M. Laginja, A. Korošec, S. Ribarac, B. Medakovič in J. P. Jova- novič. SB LD, 29. avg. 1 9 1 9 . 2M Slovenec, 20. avgusta 1 9 1 9 . 'M Razglas JK Slovenskemu ljudstvu z dne 23. avgusta 1 9 1 9 . Slovenec, 26. avgu- sta 1 9 1 9 . 280 Na sestanku opozicijskih skupin z vladnimi predstavniki je 31. avgusta vodstvo JK znova poudarilo, da je pogoj za njegovo so- delovanje v vladi sporazum med DZ in RS.3 0 1 Davidovič je na po- gajanjih z JK želel razčistiti vprašanje ponovne zahteve SLS po po- krajinski skupščini, torej deželnem zboru,3 0 2 kar je presojal za re- sno oviro za eventualno sodelovanje. Tudi pojasnilo A. Korošca, da ne gre za »prave zbore«, temveč za pokrajinske konference kot nad- zorstvo nad pokrajinskimi vladami, vendar brez zakonodajnih pri- stojnosti, za Davidoviča ni bilo sprejemljivo, ker je ocenil, da za- hteva po pokrajinskih skupščinah »reže globoko v bistvene interese države«.3 0 3 Klerikalni listi v Sloveniji so podprli stališče A. Korošca in JK in poudarjali, da zahteva po deželnem zboru nima avtonomi- stičnega in separatističnega ozadja, temveč vsebuje le željo po zbolj- šanju javne uprave v Sloveniji.3 0 4 Ponovno obujanje vprašanja vzpostavitve pokrajinskih skup- ščin, ki je mirovalo v času, ko je bila SLS v vladi, je pomenilo pri- tisk in ustvarjanje težav za novo demokratsko-socialistično vlado. Tem prej, ker je bilo že od začetka jasno, da JK v politični kombi- naciji, kjer je obstajal odpor proti radikalcem in JK, ne bo dosegla nobenega sporazuma. V demokratski skupnosti sta bili dve po- membni skupini, ki sta nasprotovali sodelovanju s »konservativno« 3 0 1 O pogajanjih med opozicijo in Davidovičevo vlado 3 1 . avgusta je obširno poročala Politika 1 . septembra 1 9 1 9 . Na temelju Protičevih zahtev so se o razdelitvi ministrskih sedežev sporazumeli takole: DZ 7, radikalci 5, JK 2, druge stranke opozicijskega bloka pa po 1 mesto. Pogajanja niso bila končana, ker se niso mogli sporazumeti o načinu izvajanja agrarne reforme. 3 0 2 Mariborska Straža je 22. avgusta 191 9 zahtevala uvedbo deželnega zbora in navajala naslednje razloge: »V mnogem imamo zdaj hujši absolutizem nego po- prej. Beogradsko narodno predstavništvo ne more in tudi nima časa pečati se z zadevami, ki se tičejo Slovenije. Vprašanje agrarne reforme, šolstva, lovski zakon, stanovanjsko vprašanje, vprašanje ureditve tržnih cen, mezdno gibanje, vprašanje ureditve naših cest in še na stotine drugih vprašanj čaka in zahteva rešitve v Ljubljani po ljudskih zastopnikih in ne v Beogradu. Naštete so čisto slovenske naloge, ki se morajo rešiti samo po ljudskem zastopstvu v Ljubljani.« O značaju deželnega zbora poudarja list: »Povemo, da nam je prav vseeno ali se imenuje pokrajinsko ljudsko zastopstvo deželni zbor, sabor, sosvet, komisija, ali kar je še drugih takih sličnih imen.« 333 Demokratija, 12. septembra 1 9 1 9 . Objavljeno pismo Lj. Davidoviča S. Pro- tiču z dne 1 0 . septembra 1 9 1 9 . Davidovičevo pismo in Protičev odgovor je objavila tudi Samouprava 13. septembra 1 9 1 9 . Davidovič je poudarjal, da Koroščeve zahteve po dveh ministrstvih (bogočastje in promet) ni mogel sprejeti zaradi tega, ker je sodil, da to ne ustreza številu poslanskih mest SLS. 301 Straža, 9. septembra 1919; Slovenec, 10. septembra 1 9 1 9 . V zanimivem uvod- niku »Avtonomija in centralni parlament« je Slovenec poudarjal, da je avtonomija »pri nas nevarna beseda, nevarna prav tako, če jo izrečeš proti Srbu, kakor če jo izrečeš proti nekaterim v domovini. Srb se boji takoj odpada od države: v svoji državi ni imel nikdar pokrajinskih zborov. .. Avtonomija, ki jo zahteva npr. tudi Jugoslovanski klub za Slovenijo, ni namreč nič drugega nego tehnično sredstvo za zboljšanje naše javne uprave. « 281 SLS — socialisti in slovenski liberalci.3 0 5 Po propadu pogajanj med vlado in opozicijo se je poglobila kriza Davidovičeve vlade, ki je trajala vse do vladnega odstopa 12. septembra 1919. Med kratkotrajno vladavino demokratsko-socialistične skupnosti je prišlo v Sloveniji do najostrejših spopadov med strankami, zla- sti med SLS in JDS. V senci razvnetih strankarskih strasti je sko- raj neopaženo minil pomemben zunanjepolitični uspeh, ko je 5. av- gusta vlada Kraljevine SHS dobila sporočilo francoskega zunanje- ga ministra Pichona, da je mirovna konferenca sklenila, naj Prek- murje pripada jugoslovanski državi.3 0 6 JDS je obtoževala Korošca, da je namesto odsotnega Protiča prevzel režijo sabotiranja delova- nja ZNP.3 0 7 Slovenska ljudska stranka pa je obtoževala slovenske liberalce, da so z načrtom za preosnovo srednjih šol razvneli »po- žar« na prosvetnem področju in začeli kulturni boj, ker hočejo »do- kumentirati nezavisnost šole od cerkve«.3 0 8 V tem duhu medseboj- nega obtoževanja so se razvijali odnosi med slovenskimi strankami ter tudi politično dogajanje v Beogradu, kar je škodovalo intere- som Slovenije. Tako je, na primer, na prošnjo Deželne vlade za Slovenijo, da bi odobrili denarno pomoč za propagando na Koro- škem, Davidovičeva vlada privolila le v milijon kron in opozorila Deželno vlado na svoje kredite in posojila.3 0 9 Neenotni nastop JDS in SLS v Beogradu se je negativno odrazil tudi pri podpisu 55. čle- na mirovne pogodbe z Avstrijo in s tem je Davidovičeva vlada, ki ni hotela sama nositi odgovornosti, tudi obrazložila svoj odstop 12. septembra 1919.3 1 0 305 Slovenec poudarja 1 0 . septembra 1919., da socialisti »na noben način no- čejo, da bi Jugoslovanski klub prišel v vlado«. Glej o tem tudi: B. Gligori- j e v i č , n. d., 1 2 3 —12 4 . Davidovič je poudarjal, da bi se rajši opredelil za socia- liste, s katerimi je »s polovičnim naporom napravil delovni program«, kot pa za SLS. Samouprava, 13. septembra 1 9 1 9 . 306 Straža, 11. avgusta 1 9 1 9 . Davidovičeva vlada je sklenila, da bo Prekmurje ostalo pod vojaško upravo in da bosta o urejanju razmer v Prekmurju odločala v prihodnje S. Pribičevič in A. Kramer. ARP, zapiski s sej ministrskega sveta 191 9—1 9 2 1 , Davidovičeva vlada, dok. št. 1 , seja 18. avgusta 1919. Zapisnike sej Da- vidovičeve vlade od avgusta 1 9 1 9 do februarja 1 9 2 0 je objavil B. Hrabak, Arhivski vjesnik, XIII, Zagreb 1 9 7 0 , 7 —92. 301 Slovenski narod, 15. septembra 1 9 1 9 . 309 Slovenec, 14. septembra 1 91 9. Iz župniških poročil škofu Jegliču je bilo septembra 1 9 1 9 opaziti, da je pričela JDS v Sloveniji intenzivno akcijo za uvedbo Sokola. Zanimivo je, da poročila opozarjajo bolj na SKS kot pa na JDS, tako na primer spomenica (promemoria) žužemberškega župnika z dne 27.—28. septem- bra 1 9 1 9 . — Škofijski arhiv Ljubljana, fond: vizitacije škofa Jegliča (promemorie). 3 0 9 ARP, Davidovičeva vlada, zapisnik seje z dne 21. avgusta 1 9 1 9 . Sočasno so, na primer za pomoč za obnovo poslopij v Gacku dodelili 7,000.000 kron ali malce kasneje (23. septembra) pomagali Zagrebu in Ljubljani s po 10,000.000 kron za sprejem regenta Aleksandra. 319 Politika, 1 3 . septembra 1 9 1 9 . 282 Po odstopu Davidovičeve vlade je predsednik ZNP D. Pavlo- vič 16. septembra povabil A. Korošca na pogovor in mu povedal, da mu je (Pavloviču) regent Aleksander zaupal, naj sestavi novo vlado. A. Korošec je v imenu JK izjavil, da je treba pred sestavitvijo vla- de počakati na vrnitev jugoslovanskih delegatov z mirovne konfe- rence iz Pariza in poslušati njihova poročila o zunanjepolitičnem položaju države.311 To je bilo tudi stališče preostalega dela opozici- je, tako da so posvetovanja glede 55. člena mirovne pogodbe z Av- strijo za nekaj časa odložila reševanje vladne krize. Od 20. do 25. septembra so bili pogovori med demokratsko-socialistično skup- nostjo in opozicijo,312 ki so na konferenci 29. septembra dobili urad- no obliko. Ob tej priložnosti je D. Pavlovič sporočil ultimativno za- htevo regenta Aleksandra, naj bi krizo čimprej rešili z vzpostavitvi- jo koalicijske ali koncentracijske vlade, ker je v nasprotnem prime- ru možnost, da bo regent rešil krizo po izvenparlamentarni poti.313 Na predlog predsednika ZNP je mandat za sestavo vlade 30. septem- bra dobil S. Protič, toda njegov poskus, da bi prišla na oblast Par- lamentarna zajednica, ustanovljena s podpisom sporazuma med Ra- dikalno stranko in NK ,314 sta s skupno akcijo onemogočila DZ in re- gent Aleksander.315 To je potrdilo tudi uradno sporočilo, ki ga je po Presbiroju (Tiskovnem uradu)3 16 izdalo Ministrstvo za zunanje zade- ve in ki je praktično onemogočilo vlado Parlamentarne zajednice. DZ je obtoževala nastanek Parlamentarne zajednice kot ustvarja- 511 Slovenec, 1 7 . septembra 1 9 1 9 . 3 1 3 Tem pogovorom so prisostvovali kot člani delegacije na mirovni konfe- renci v Parizu Pašlč, Trumbič ter Smodlaka ter O, Rybar, ki so želeli čimprejšnji konec vladne krize, da bi rešili vprašanje mirovne pogodbe z Avstrijo. Slovenec, 25. septembra 1 9 1 9 . 3 1 1 Glej obširneje: B. Gligorijevič, n. d., 1 2 5 —1 2 6 . Češkoslovaški po- slanik v Beogradu je že 1 6 . septembra 1 9 1 9 sporočil v Prago, da »poskušajo dvorni krogi vzpostaviti močnejši koncentracijski kabinet, ki bi podpisal mirovno po- godbo (z Avstrijo: M. Z.) in vpeljal delovni red v parlamentu«. (A-MZV, Politickč zprdvy, č. 2 4 7 / 1 9 1 9 , brzojavka Kaline z dne 16. septembra 1919). Korošec je napadal radikalce in demokrate skupaj kot krivce za vladno krizo, vendar ni želel ime- novati osebnosti, ki bi ji zaupali sestavo nove vlade. Slovenec, 25. in 28. septem- bra 1 9 1 9 . 3 1 1 Besedilo sporazuma je objavila Samouprava 1 6 . septembra 1919. Sporazum je bil po obliki dogovor o sprejetju medsebojnih gledišč, v bistvu pa je vseboval koncesije obeh strank, vendar prej NK, ki je sprejel gledišče Radikalne stranke o vprašanju notranje ureditve države. Glej obširneje: B. Gligorijevič, n, d., 1 2 8 . 3 1 5 Ze 1 . oktobra je Protič vrnil mandat za sestavo vlade regentu Aleksandru, ker se ni sporazumel z DZ, s socialisti in črnogorskimi poslanci, ki so imeli skupno 1 2 7 poslanskih mest v ZNP, medtem ko je Protič zbral le okrog 1 3 6 po- slancev (Samouprava, Slovenec, 8. oktobra 1919). Regent Aleksander je ponudil zatem mandat za sestavo vlade N. Pašiču, ta pa ga je zavrnil in predložil M. Trif- koviča, predstavnika manjše skupine neodvisnih radikalcev. Regent je sprejel ta Pašičev predlog. M. Trifkovič je 3. oktobra sprejel mandat, vendar le za sestavo koncentracijskega, in ne koalicijskega kabineta; to mu ni uspelo zaradi stali- šča DZ. Samouprava, 4. in 9. oktobra 1 9 1 9 . 3 1 3 DA-SIP, Bilten Presbiroa, 6. oktobra 1919; Samouprava, 9. oktobra 1 9 1 9 . 283 nje »nove Avstrije na ozemlju naše Kraljevine«,317 kar je bil tudi poglavitni razlog zavrnitve vladne liste, ki jo je predložila zajed- nica. V času teh pogajanj so očitno obšli Jugoslovanski klub in Slo- vensko ljudsko stranko. Radikalci so zanesljivo računali na podporo SLS in so večjo pozornost posvetili pridobivanju NK. Po poročilu češkoslovaškega poslanika je A. Korošec še dalje vztrajal pri kon- centracijskem kabinetu. Počutil se je ogroženega, ker ga ves čas pogajanj za sestavo nove vlade niti enkrat niso povabili na posve- tovanje v dvor, kjer sta se obe skupini, demokrati in radikalci, po- govarjali z regentom. Slovenski liberalci so vodili živahno kampa- njo proti Koroščevemu vstopu v vlado zaradi njegove dozdevne »nelojalnosti« do Srbov.3 18 Potem ko je M. Trifkovič vrnil mandat, je novi mandatar, predsednik ZNP D. Pavlovič 7 . oktobra znova začel pogovore z A. Korošcem v želji, da bi zvedel, ali bi JK stopil v njegov kabinet. Korošec ni jasno odgovoril, znova pa je vztrajal pri koncentracijski vladi. Naslednjega dne, 8. oktobra, je A. Korošec s poslanci SLS de- monstrativno zapustil Beograd, kar je zbudilo veliko presenečenje v beograjskih političnih krogih. Med potovanjem v Ljubljano je Koro- šec v Zagrebu privržencem Hrvatske pučke stranke obrazložil raz- loge politične krize in ob tej priložnosti poudaril, da je po njego- vem mnenju edini izhod iz krize, »ki je postala državna«, razpis vo- litev za novi parlament, kajti eden od poglavitnih razlogov politič- ne krize je sestava ZNP, ki so ga izvolile stranke, ne pa ljudstvo neposredno. Korošec je dalje poudaril, da je razlog politične krize tudi v odlaganju reševanja agrarne reforme. O svojem nenadnem odhodu v Ljubljano je dejal, da ga ne kaže presojati »za eksodus iz Beograda«.3 19 Prihod A. Korošca in poslancev SLS v Ljubljano je Slovenec komentiral takole: »Zapustil je kraj hujškarije in lahkomiselne osebne intrige, da gre v tej težki uri naše države v ljudstvo. Igra, ki se vrši v Belgradu in ki ni vredna, da se imenuje z resnim ime- nom ,ministrske krize' — je v svoji grdi in ostudni prikazni taka, da nas več ne more zanimati«.3 2 0 V Koroščevem intervjuju z ured- 3 1 3 Pravda, 12. oktobra 1 9 1 9 . 3 ,8 A-MZV, Politick^ zprAvy, č. 2 9 9 / 1 9 1 9 , Poročilo poslanika CSR v Beogradu ministrstvu za zunanje zadeve v Pragi, 9. oktobra 1 9 1 9 . 3 1 9 Slovenec, 1 0 . oktobra 1 9 1 9 . SLS je uradno po Presbiroju 1 0 . oktobra obja- vila sporočilo, da JK ni želel niti »exodus niti položaj abstiniranja«. DA-SIP, Bil- ten Presblroa, 10. oktobra 1 9 1 9 . 3 3 9 Slovenec, 11. oktobra 1 9 1 9 . 284 nikom tega lista, objavljenem 12. oktobra, je poudaril, da njegove- ga odhoda iz Beograda pred koncem vladne krize ni treba presojati za federalistično preusmeritev, demonstracijo proti vladarski hiši ali za prehod v politično abstinenco, temveč za nujnost po strankar- skem dogovoru. Mandat za sestavo nove vlade je 16. oktobra dobil spet Lj. Davidovič. Po dvomesečni krizi je bila demokratsko-socialistična vlada, ki je skoraj dva meseca preživela v ostavki, 18. oktobra re- aktivirana skoraj v enaki sestavi. Druga vlada demokratsko-socia- lističnega bloka se je neposredno odrazila v krizi Deželne vlade v Sloveniji, ki se je pričela že avgusta, ko je G. Žerjav zahteval od- stop vlade.3 2 1 Odpor SLS proti pritisku liberalcev v avgustu, sep- tembru in oktobru, da bi jim prepustila upravo v Sloveniji, je bil slednjič zlomljen. SLS se ni mogla več braniti z argumenti, ki jih je večkrat poudarjal njen predsednik vlade J. Brejc, da je bila nam- reč Deželna vlada ustvarjena po medstrankarskem dogovoru v Slo- veniji in da je zaradi tega neodvisna od sprememb v osrednji vla- di.3 2 2 Konec oktobra so predstavniki JDS in JSDS s svojimi odstopi prisilili Deželno vlado, da je odstopila.3 2 3 Na seji ministrskega sveta so 5. novembra razpravljali o odsto- pu treh poverjenikov v Deželni vladi Slovenije in sklenili, da je tre- ba celotno vlado zamenjati, naj bo predsednik nove vlade G. Žer- jav, po njegovem predlogu pa bi imenovali druge poverjenike.3 2 4 To je bil sklep, ki je razburil duhove v Sloveniji in zbudil ogorče- ne proteste privržencev SLS.3 2 5 Radikalska Samouprava je poudar- jala, da »izločitev dosedanje vlade v Sloveniji niso narekovali nobe- ni občedržavni ali pokrajinski interesi, temveč prostaška partizan- ščina Demokratske zajednice«,3 2 6 medtem ko je glasilo DZ Demo- kratija spremembo vlade v Ljubljani označilo za spremembo reži- ma v Sloveniji »v polnem pomenu te besede« in izrazilo upanje, da 1 2 1 AS, Narodna in Deželna vlada, zapisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 8. avgusta 1 9 1 9 . Tudi predstavnik JSDS v Deželni vladi A. Prepeluh je poskušal 3 0 . septembra s svojim odstopom povzročiti vladno krizo, vendar predsednik cen- tralne vlade Lj. Davidovič takrat ni upošteval njegovega odstopa. Prav tam, za- pisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 1 0 . oktobra 1 9 1 9 . 3 2 2 Politika, 5. novembra 1 9 1 9 . 3 2 3 AS, Narodna in Deželna vlada, zapisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 3 1 . oktobra 1919; Politika, 7 . novembra 1 9 1 9 . 2 2 1 A-RP, Davidovičeva vlada, zapisnik seje 5. novembra 1919; B. H r a b a k , n. d., 5 4 . 3 2 5 Domoljub, 26. novembra 191 9. V Ljubljani je bilo 9 . novembra 1 9 1 9 zboro- vanje Jugoslovanske kmetske zveze, na katerem sta pred približno 500 0 prisotnimi člani govorila J. Brodar in A. Korošec. Napadla sta centralno vlado zaradi »proti- kmetske politike«. Korošec je poudaril, da bo SLS zahtevala deželno skupščino zaradi nadzorstva liberalno-socialistične Deželne vlade. 3 2 3 Samouprava, 11. novembra 1 9 1 9 . 285 bo to pomenilo tudi likvidacijo oblasti SLS.3 2 7 To je bil tudi dejan- ski namen Davidovičeve ali pravzaprav Pribičevičeve3 2 8 akcije za zamenjavo vlad v Ljubljani in Zagrebu — baje zaradi pripravljanja terena pred izpeljavo volitev. Zamenjavo vlade v Sloveniji, ki so jo povzročili slovenski liberalci in socialisti, je škof Jeglič ocenil za »izvrstno sredstvo za agitacijo« SLS v času volitev za Konstituan- to. Po njegovem zapisku je vodstvo SLS zavrnilo ponudbo G. Žer- java, naj bi se SLS pogajala z JDS in JSDS o sestavi nove Deželne vlade.3 2 9 Nadaljnje vladanje demokratsko-socialističnega bloka je mine- valo v znamenju ostrih spopadov med vlado in opozicijo glede od- pravitve ustavnega provizorija in razpisa volitev. Na dnevnem redu so bila ključna vprašanja notranje ureditve države: pripravljanje na volitve za ustavodajno skupščino in sestavljanje ustavnih načr- tov. Vlada ni imela večine v parlamentu in zato bi lahko osta- la na oblasti le, ko bi vladala brez parlamenta. Zato je opozicija, ki se je lahko borila le v parlamentu, usmerila svojo glavno akcijo v sklicanje ZNP.3 3 0 V stanovanju S. Protiča so bili 19. novembra po- govori med voditelji opozicije (J. Jovanovič, A. Korošec, F. Smodej, M. Trifkovic, J. Peleš, M. Drinkovič, I. Lorkovič in M. Laginja) o ukrepih, ki bi se jih morali lotiti, da bi prisilili vlado in predsednika ZNP k sklicanju parlamenta.331 Voditelji opozicijskih strank so 21. novembra 1919 izročili predsedniku ZNP D. Pavloviču pismeni pro- test, ker ni skliceval sej ZNP. Sočasno so poslali interpelacijo pred- sedniku vlade Davidoviču in zahtevali od njega odgovor na več vprašanj ter poudarili predvsem svojo zahtevo po sklicanju parla- menta.3 3 2 Politika je 23. novembra objavila vest, da je bila 22. no- vembra vladna seja, na kateri so sklenili, da bodo ZNP razpustili za dva meseca.3 3 3 Tako so sklenili tudi 25. novembra na plenarni seji DZ.3 3 4 Vlada je z ukazom 15. decembra 1919 razpustila ZNP do 15. februarja 1920.3 3 5 Po poročilih iz vladnih krogov naj bi odlaga- nje zasedanja ZNP omogočilo vladi, da bi objavila priprave za iz- 8 , 7 Demokratija, 20. novembra 1 9 1 9 . 7 7 8 Politika, 7 . novembra 1 9 1 9 . 8 8 8 Jegličev Dnevnik, 5 . In 1 0 . novembra 191 9. Jeglič Je Žerjavovo ponudbo ocenil za taktični manever, ker JDS in JSDS — kot poudarja Jeglič — nista želeli, da bi v vlado prišla tudi SLS. 8 3 0 B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 137. Obširneje glej 1 3 8 —14 9 . 8 8 1 SB LD, sv. 5, str. 2 4 . 8 8 8 Politika, 22. novembra 1 9 1 9 . 8 8 8 Tega sklepa ni v zapisniku seje ministrskega sveta z dne 22. novembra. 8 8 1 Politika, 2 6 . novembra 1 9 1 9 . 3 8 5 a -r p , Davidovičeva vlada, zapisnik seje ministrskega sveta z dne 15. de- cembra 1 9 1 9 . 286 vedbo volitev.3 3 6 Vlada pa je v takšni usmeritvi zadela ob celo vr- gto težav, celo znotraj svoje koalicije, zlasti pa zaradi kritičnega mednarodnega položaja države. Davidovičeva vlada se je brez podpore opozicijskega bloka iz- mikala podpisu mirovne pogodbe z Avstrijo, predvsem zaradi določil pogodbe o manjšinah. Takšno stališče vlade je zbujalo nezadovolj- stvo zaveznikov, predvsem Francije, in zato je regent Aleksander 1 . decembra dopotoval v Pariz. Na seji delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu so 5. decembra 1919 sklenili, da bo- do podpisali mirovno pogodbo z Avstrijo. Istega dne so A. Trumbič, N. Pašič in I. Žolger podpisali v Saint Germainu mirovni pogodbi z Avstrijo in Bolgarijo.3 3 7 Davidovičeva vlada je imela zunanjepo- litične težave tudi zaradi napadalnih groženj Italije, kar je prepre- čilo načrtovano demobilizacijo vojske. Begunski politiki iz Istre na čelu z G. Gregorinom, O. Rybarem in D. Trinaestičem so 1. decem- bra poslali predsedniku vlade Davidoviču poziv, v katerem so za- htevali koncentracijo vseh strank zaradi odločnega nastopa proti italijanski penetraciji.3 3 8 V Beogradu je bilo 4. decembra posvetovanje poslancev opozi- cijskega bloka, na katerem je aktivno sodelovala tudi SLS. Ob tej priložnosti so sprejeli besedilo skupne resolucije »Razglas ljudstva« in sklenili, da bodo zahtevali sprejem voditeljev opozicijskega blo- ka pri regentu, brž ko se bo vrnil iz Pariza.3 3 9 Razglas opozicije so 7. decembra objavili v vseh opozicijskih listih. Slovenec ga je obja- vil 10. decembra pod naslovom »Našemu ljudstvu« in sočasno priob- čil tudi imena vseh podpisanih poslancev Radikalnega kluba, Neza- visnega radikalnega kluba, Jugoslovanskega kluba, Narodnega klu- ba, Nacionalnega kluba ter Nezavisnih demokratov in poslancev zu- naj strank. Ta razglas je poleg kritike vlade in načelnih program- skih postavk opozicijskega bloka vseboval tudi naslednje zahteve: naj ZNP do sklicanja konstituante deluje ter ostane zbrano; naj vla- da stopi pred ZNP ter prizna ustavno odgovornost; naj po zakoniti poti izglasujejo proračun in objavijo vse že izdane uredbe, pogod- be, ugodnosti in koncesije; naj parlamentu predložijo zakon o usta- vodajni skupščini; naj po parlamentarni poti uzakonijo občinski volilni zakon, valutne zadeve, agrarno vprašanje idr. ter naj v par- »» sten. beležke PNP, IV, 1 9 2 0 , 75 r. s., 11. marca 192 0, 3 0 1 —302. "» DA-SIP, dvorni arhiv, F. 1 4 / 4 1 , 1 9 1 9 . 1 1 8 ARP, fond Mirovna konferencija u Parizu, dok. br. 23. Pismo z več kot 1 2 0 podpisi. “ • Politika, 5. decembra 1 9 1 9 . 287 lamentu razpravljajo o državni razmejitvi ter o pogodbah, sklenje- nih na mirovni konferenci v Parizu. Podpisniki tega razglasa so poudarili na koncu, da bodo v primeru, če bo vlada še dalje delo- vala brez ZNP, smatrali sleherni vladni akt za nezakonit in neusta- ven, in so opozorili vlado, da jo bodo »ob prvi priložnosti« postavili pred zakonsko in ustavno odgovornost. Vodstvo SLS je vse težje prenašalo vladanje liberalno-sociali- stične Deželne vlade v Sloveniji in je vso svojo politično dejavnost usmerilo v ostre napade na njeno delovanje. Klerikalni listi so bili decembra polni člankov, ki so vsebovali organizirano »hajko« proti vsem ukrepom in ravnanju vlade G. Žerjava. Kritiko Deželne vlade so najširše povezovali z izvenparlamentarnim in neustavnim polo- žajem osrednje vlade v Beogradu. Vodstvo SLS je živelo v prepri- čanju, da so ukrepi, ki jih je izvajala Davidovičeva vlada, v na- sprotju z željami odsotnega regenta Aleksandra, in si je po njegovi vrnitvi obetalo akcijo, ki bo to onemogočila.3 4 0 Ko je regent Ale- ksander v Parizu med pogovorom s časnikarjem lista Petit Journal imenoval politike SLS »klerikalce«, kar so v vodstvu stranke imeli za žaljiv in poniževalen izraz, ki so ga običajno uporabljali nasprot- niki SLS, niso obtoževali regenta Aleksandra, temveč vlado, zato ker »vse informacije in direktive, ki jih vladar rabi za javni in po- litični nastop, dobi in sprejme vladar od vlade«.3 4 1 Jugoslovanska demokratska stranka v Sloveniji je izkoriščala položaj v Deželni vladi in že od začetka pričela zamenjavati pri- padnike SLS po občinah ter je na njihova mesta postavljala svoje privržence,3 4 2 kar sta sicer počenjala S. Pribičevič in DS. JDS in SKS sta poskušali izkoristiti trenutek in sta se lotili širše akcije, da bi povečali svoj vpliv na vasi. Iz spomenic, ki so jih župniki poslali škofu Jegliču novembra in decembra 1919, je čutiti ta naskok libe- ralcev, ki so agitirali proti SLS in širili svoje liste tudi v najbolj 8 4 0 B. Gligorijevič, n. d., 1 4 2 —14 3 . Podobno so mislile tudi hrvatske meščanske stranke, medtem ko je bilo voditeljem Radikalne stranke jasno, da za vlado Lj. Davidoviča stoji regent Aleksander. 3 4 1 Slovenec, 1 6 . decembra 1 9 1 9 . Ob regentovi izjavi je S. Banič 1 1 . decembra poslal v imenu JK predsedniku vlade Lj. Davidoviču interpelacijo, v kateri je zahteval pojasnilo. Davidovič je v svojem odgovoru poudaril, da po njegovem mnenju regent v intervjuju listu Petit Journal ni mislil na »Pučko stranko« (ljud- sko stranko), in pristavil: »Jaz ne bi pomišljal, da bi stranko, ki ji pripadate, imenoval klerikalno. In ne vidim razloga, da bi se tega branila in smatrala to kot žalitev.« — Slovenec je to Davidovičevo izjavo označil za »neumen odgovor« in poudaril, da je »pri nas beseda .klerikalec* . . . žaljiv naziv ali psovka«. List opo- zarja dalje, da Davidoviču kot predsedniku vlade ne bi smeli dovoliti, »da kot tak polaga na svojo odgovornost žaljive psovke tudi regentu v usta«. Slovenec, 17. decembra 1 9 1 9 . 8 4 2 Slovenec, 13. decembra 1 91 9; Domovina, 1 9 . decembra 191 9. 288 oddaljenih krajih. V razdobju liberalno-socialistične vladavine, v začetku decembra 1919, so ustanovili tudi novo Narodno-socialistič- no stranko z I. Deržičem na čelu, ki je JDS ni prijateljsko spreje- la.3 4 3 Vendar pa liberalci in socialni demokrati navzlic svoji akciji niso mogli resneje omajati položaja SLS v Sloveniji. Med pogovori opozicijskih voditeljev, ki so bili 19. novembra v Beogradu, sta A. Korošec in F. Smodej trdila, da je SLS močna in aktivna v Slo- veniji navzlic liberalni vladavini. Srbski socialistični voditelj D. Lapčevič je med pogovorom povedal M. Laginji, da se je med bi- vanjem v Sloveniji tudi osebno prepričal o odlični organizaciji SLS, o »njihovi pobožnosti in materialnem napredku« in poudaril, da »vsi Slovenci obožujejo A. Korošca«.3 4 4 Decembra 1919, za obletnico zedinjenja, je škof Jeglič takole označil politično stanje v Kraljevini SHS: »Obletnica je dosti žalost- na. V državi vlada še naprej korupcija, lakota preti, promet želez- niški je neurejen, draginja vedno večja in vladajo nas demokrati, združeni s socijalci. Imamo pravo diktaturo.«3 4 5 Takšno za SLS iz- redno politično stanje v državi in zlasti v Sloveniji je očitno zrah- ljalo tudi enotnost v vrstah strankinega vodstva. Liberalni Sloven- ski narod je 22. decembra 1919 analiziral nekatere članke v kleri- kalnih listih3 4 6 in pisal o sporu med štajerskim in kranjskim delom vodstva SLS glede notranje ureditve države in položaja Slovenije. Po pisanju lista je štajersko vodstvo z A. Korošcem na čelu zasto- palo monarhistično obliko državne ureditve, medtem ko je bil kranjski del za republikansko državno ureditev. Na zborovanju Jugoslovanske kmečke zveze, ki je bilo na Vrh- niki 21. decembra,3 4 7 je A. Korošec ponovil svojo osnovno trditev o vprašanju državne ureditve: »Mi nismo ne centralisti ne decentrali- sti, ampak mi smo za centralizem v vseh upravnih panogah, kjer je v korist države, in za decentralizem, kjer je v korist prebivalstva. Po našem prepričanju niti najmanj ne škoduje javnemu državnemu jedinstvu, ako bomo imeli po občinah, okrajih in pokrajinah široko samoupravo.« Zaradi počasnega reševanja vprašanja ustanovitve ljubljanske univerze je A. Korošec 20. decembra poslal prosvetne- mu ministru V. Marinkoviču v Beograd brzojavko, v kateri je med * 5 1 5 Slovenski narod, 18. decembra 1 9 1 9 . Ustanovna skupščina NSS je bila 7 . de- cembra 1 9 1 9 , ko so sprejeli tudi strankin program. Glej obširneje: Jugoslavija, 25. januarja 1 9 2 0 . «< SB LD, 5. zv., Str. 24. 515 Jegličev Dnevnik, 2 . decembra 1 9 1 9 . Zlasti v ljubljanskem Večernjem listu in mariborski Straži konec 1 9 1 9 . leta, posebej pa v članku dr. F. Kovačiča v Straži 20. decembra 1 9 1 9 . Slovenec, 23. decembra 1919; Straža, 16. januarja 1 9 2 0 . 19 289 drugim poudaril: »Prosim, gospod minister, blagovolite ljubljanske vseučiliščne zadeve brzo rešiti, ker bi sicer slovenski narod moral smatrati, da tega ne izvršite iz preziranja in mržnje do njega.«3 4 » Koroščev protest je bil v duhu občega spora med vlado in opozicijo, kar je vlado v začetku januarja 1920 privedlo v položaj, da je mo- rala iskati izhod v sporazumu z opozicijo. Poslanci SLS v JK so s se- je, ki je bila 4. januarja 1920 v Ljubljani, poslali izvršnemu odboru opozicijskega bloka zahtevo, naj se zaradi težavnih političnih razmer v državi »primernim potom povabi« regent Aleksander iz Pariza. Opozicijskemu bloku, ki ima večino v ZNP, naj bi omogočil vzpo- staviti vlado.3 4 9 Predsednik ZNP D. Pavlovič je po vladnem pooblastilu poslal 16. januarja voditeljem opozicijskih strank pismo in zahteval nji- hovo sodelovanje pri oblikovanju ustavnega odbora.3 5 0 Na sporazu- mevanje med vlado in opozicijo je vplival tudi regent Aleksander. Stranke je pozval, naj se pomirijo, in zahteval vzpostavitev kon- centracijske vlade, ki bi izpeljala volilni zakon v ZNP in objavila volitve za Ustavodajno skupščino.35 1 A. Korošec se je 20. januarja v tej zvezi pogovarjal s predsednikom vlade Lj. Davidovičem,3 6 2 potem pa je odpotoval v Ljubljano na posvetovanje z vodstvom SLS.3 5 3 Na zahtevo regenta se je D. Pavlovič 4. februarja posvetoval z opozi- cijskimi voditelji S. Protičem, M. Drinkovičem in A. Korošcem. Ta- krat so Korošca po daljšem času spet povabili na sprejem k re- gentu.3 5 4 Uradna pogajanja med vlado in opozicijo so se pričela 8. fe- bruarja 1920. V imenu opozicijskega bloka so se z vlado pogajali J. P. Jovanovič, A. Korošec in M. Drinkovič. Navzlic regentovemu posredovanju se na teh pogajanjih niso mogli sporazumeti. Javnosti je DZ poskušala pokazati svoje stališče kot prizadevanje, da bi li- kvidirala ZNP, ki ni izraz ljudske volje, ter željo, da bi čimprej raz- * * * • * , ! Slovenec, 21. decembra 1 9 1 9 . **• Slovenec, 11. januarja 1 9 2 0 . 5!" Slovenec, 2 8 . januarja 1920; Samouprava, 11. februarja 1 9 2 0 . ,S I Politika, 5. februarja 1 9 2 0 . ,s t Slovenec, 22. januarja 1 9 2 0 . Ob tej priložnosti je Korošec izjavil Lj. Davi- doviču, da JK ne bo nasprotoval vladi v parlamentu ali oviral priprave za Kon- stituanto. Politika, 30. januarja 1 9 2 0 . ,ss Politika, 31. januarja 1 9 2 0 . « < Slovenec, 5 . februarja 1 9 2 0 . Politika, 6. februarja 1 9 2 0 — list je tedaj ob- javil, da je opozicijski blok določil za svojega predstavnika na »neuradnih« poga- janjih z DZ A. Korošca. K. Timotljevič je zastopal DZ. Demokrati so napadali A. Korošca, ki je na pogajanjih izločil predsednika ZNP D. Pavloviča, in ga obto- ževali, da namerno zavira pogajanja. D. Pavlovič je bil užaljen zaradi takšnega Koroščevega ravnanja in je zaradi tega obiskal regenta Aleksandra, da bi mu predložil odstop. Vendar pa do tega ni prišlo, ker se je Korošec takoj opravičil regentu zaradi tega »incidenta«. Politika, 8. februarja 1 9 2 0 . 290 pisali volitve. Dejansko pa je DZ računala, da bo prav s svojim za- vzemanjem za likvidacijo državnopravnega provizorija in uvedbo ustavnega stanja okrepila svoj strankarski vpliv. Opozicija pa si je po svoji plati prizadevala, da bi čimbolj odložili volitve, tako da bi se lahko najprej utrdila na oblasti, okrepila svoj razmajani polo- žaj in šele potem odšla na volitve.3 5 5 Davidovičeva vlada je medtem poskušala objaviti uredbo o ob- činskih volitvah v Sloveniji in rešiti valutno vprašanje, vendar je zadela ob močan odpor SLS. G. Žerjav je zahteval, naj do 10. janu- arja 1920 sestavijo glasovalne sezname, SLS pa je njegove kriterije ocenila za nedemokratične in podrejene interesom liberalne stran- ke v Sloveniji.3 5 6 Ostrina kritike SLS je bila naperjena posebej pro- ti omejevanju ženske volilne pravice, saj ženskam z vasi ne bi dali glasovalne pravice, pomenile pa so potencialno glasovalno množico klerikalne stranke. Zaradi tega je SLS povsod po Sloveniji priredila številna protestna zborovanja.3 5 7 Vesti, da bo vlada v Beogradu kma- lu rešila vprašanja valutne reforme, so zbudile intenzivno dejav- nost SLS pri propagiranju zahteve, da bodo dinar in krono zame- njali v razmerju 1:1. Slovenec je konec 1919. in v začetku 1920. le- ta objavil viden članek A. Gosarja o valutni reformi, v katerem je zastopal prav takšen — al pari — kurz pri zamenjavi dinarja in krone.3 5 8 Na zborovanju SLS 1 . januarja 1920 v Dobrepolju je Ko- rošec kot razloge za takšno stališče SLS v valutni reformi poudar- jal, da srbske pokrajine ne plačujejo davka, medtem ko ga v Slo- veniji kmet plačuje »več kot kdajkoli«.3 5 9 Vprašanje valutne reforme je 12. januarja 1920 obravnaval tu- di ministrski svet. Ob tej priložnosti so sklenili, da bodo z odlokom ministrskega sveta uveljavili »kurz krone do dinarja takšen, kakr- šen je, in to je 4:1«, da bodo izdali ustrezne bankovce, »na katerih bi se to razmerje videlo, označene pa bi bile s kronsko in dinarsko vrednostjo v tem razmerju«. Minister A. Kramer se je zavzemal za razmerje 4:1 in je poskušal predloženi načrt valutne reforme fi- nančnega ministra modificirati tako, da bi izdelali dve vrsti ban- kovcev: »da bi v krajih, kjer je krona, ostala le-ta, kjer je dinar, pa naj bi ostal dinar«. Kramar je sicer zastopal tudi mnenje, naj bi dokončno rešitev valutnega vprašanja prepustili v odločanje parla- 153 Politika, 8 ., 9., 10., 11. in 12. februarja 1920; B. Gligorijevič, n. d., 1 4 5 —1 4 7 . 551 Slovenec, 9 . januarja 1 9 2 0 . 357 Domoljub, 29. januarja; 1 9 . februarja 1 9 2 0 . 1 !" Slovenec, 30., 31. decembra 1919; 3. januarja 1 9 2 0 . ,s’ Domoljub, 15. januarja 1 9 2 0 . 19* 291 men tu.8 6 0 Takšna odločitev vlade in zlasti stališče A. Kramerja sta zbudila proteste številnih organizacij SLS v Sloveniji.3 6 1 V Beogradu je po neuspelih pogajanjih s Parlamentarno zajed- nico kriza demokratsko-socialistične vlade sredi februarja zabredla v končno razdobje. Svoje so prispevali tudi nesporazumi znotraj DZ glede skupščinskih volitev, ko se je S. Pribičevič z večjim delom vodstva DZ zavzemal za razpis volitev za navadno ali t. i. »malo« skupščino, medtem ko je Davidovič »na svojo roko« zahteval, naj razpišejo volitve le za ustavodajno skupščino.3 6 2 Ko je Davidovič v imenu vlade predložil regentu Aleksandru ukaz o razpustitvi ZNP in razpisu volitev za Konstituanto, ga regent ni hotel podpisati in vlada je 14. februarja 1920 odstopila.3 6 3 Novi mandatar za sestavo vlade je postal Milenko Vesnič, vendar pa mu zaradi tega, ker DZ ni hotela sodelovati v vladi, ni uspelo sestaviti koncentracijskega kabineta ter je takoj vrnil man- dat regentu.3 6 4 Novo vlado je 19. februarja 1920 sestavil S. Protič, v njej pa so bili predstavniki opozicijskega bloka, ki je združeval skupno 138 poslancev.3 6 5 Svoj vstop v vlado sta NK in JK pogojila z revizijo valutnega vprašanja, torej z zahtevo, naj krono in dinar zamenjajo v razmerju al pari. S. Protič je obljubil, da bo valutno vprašanje predložil parlamentu.3 6 6 V novi Protičevi vladi sta JK in SLS dobila troje ministrskih mest: A. Korošec ministrstvo za pro- met, Ivan Roškar ministrstvo za kmetijstvo in vode in Fran Janko- vič ministrstvo za bogočastje.3 6 7 Zavezništvo z Radikalno stranko je prineslo tokrat uspeh Koroščevi »visoki politiki« v osrednjih politič- nih organih Kraljevine SHS. JDS in JSDS sta odšli takoj v opozi- cijo.3 6 8 Nova Protičeva vlada je sklicala ZNP za 3 . marec 1920. V Sloveniji je spet popolnoma zavladala SLS. 3 8 0 3 8 1 * 3 8 3 * 3 8 5 380 ARP, Davidovičeva vlada, dok. št. 25, zapisnik seje ministrskega sveta z dne 1 2 . januarja 1 9 2 0 . 381 Gospodarske organizacije SLS so imele 27. januarja v Ljubljani protestno zborovanje (Slovenec, 28. januarja 1920); Jugoslovanska kmetska zveza je imela protestno zborovanje že 14. januarja. Slovenec, 15. januarja 1920; Straža, 19. ja- nuarja 1 9 2 0 idr. 332 B. Gligorijevič, n. d., 1 4 8 . 383 ARP, Davidovičeva vlada, zapisnik seje ministrskega sveta z dne 1 4 . fe- bruarja 192 0; V. Korač, Povijest radničkog pokreta u Hrvatskoj i Slavoniji, knj. I, Zagreb 192 9, 2 7 7 . 381 ARP, zbirka Lj. Davidoviča, dok. 63, pismo M. Vesniča Lj. Davidoviču z dne 1 7 . februarja 1920; Politika, 1 7 . februarja 1 9 2 0 . 385 Radikalci 77, JK 19, NK 26, skupina S. Ribarca 6 , skupina B. Medakoviča 5 in izvenstrankarska skupina 5. Politika, 1 7 . februarja 1 9 2 0 . 3 8 8 Politika, 1 8 . februarja 1 9 2 0 . 3 ,7 Slovenec, 20. februarja 192 0; Politika, 20. februarja 1 9 2 0 . 368 J. Brejc je dolžnosti predsednika Deželne vlade prevzel 26. februarja 1 9 2 0 Takoj je zahteval, naj sestavijo seznam uradnikov, odpuščenih v Sloveniji v času vladanja liberalcev in socialistov, da bi — kot poudarja Slovenec 27. februarja 1 9 2 0 — ugotovili, koliko so jih odpustili na »strankarski osnovi«. 292 Nasprotja in spori med Demokratsko in Radikalno stranko ter tudi drugimi meščanskimi strankami, zbranimi okrog dveh politič- nih blokov, so se razvijali vzporedno s hrvatsko-srbskim spopadom, ki je bil po pomenu drugi temeljni razlog notranjepolitične krize in nestabilnosti Kraljevine SHS. Začetek t. i. hrvaškega vprašanja sodi praktično še v čas pred ustanovitvijo skupne jugoslovanske države. Začelo se je s stališčem S. Radiča v Narodnem veču SHS, ko je v imenu HPSS zahteval federativno ureditev bodoče jugoslovanske dr- žave3 6 9 in je ob podpori strankinih delegatov razglasil HPSS za re- publikansko stranko in ni hotel oditi v Beograd na pogajanja o ze- dinjenju, zaradi česar so ga izključili iz Narodnega veča SHS.3 7 0 Kmalu po ustanovitvi Kraljevine SHS je HPSS uspelo, da je krog svojega republikanskega programa zbrala velik del hrvaških kme- tov in je v imenu hrvaškega ljudstva pričela oster boj proti beo- grajskemu centralističnemu režimu. Prvotni spor med S. Radičem in S. Pribičevičem ter med HPSS in Hrvatsko-srbsko koalicijo se je že v začetku 1919. leta spreme- nil v odpor večjega dela hrvaške buržoazije proti velikosrbski he- gemoniji.8 7 1 Čeprav boja proti HPSS — gledano s formalne plati — ni začela Radikalna stranka, glavna predstavnica srbske buržoazije in nove državne ureditve, temveč Pribičevičev del Hrvatsko-srb- ske koalicije, sta te dve skupini pomenili skupaj osnovno in glavno jedro odpora proti zahtevam najmočnejše hrvatske meščanske stran- ke. Prav v tem vprašanju sta bili, ne glede na vsa svoja nasprotja, vselej enotni, kadar je veljalo preganjati S. Radiča in njegovo kmečko republikansko gibanje. Po nastanku Kraljevine SHS in ustanovitvi prve skupne jugo- slovanske vlade je S. Pribičevič kot minister za zunanje zadeve v celoti izkoristil oblastni aparat proti S. Radiču in privržencem HPSS. S. Radič pa je še odločneje zastopal nekompromisna opozicijska 369 Na sejah Narodnega veča SHS 23. in 2 4 . novembra 1 9 1 8 je S. Radič pred- lagal, naj bi skupno zvezno jugoslovansko državo začasno uredili tako, da bi vrhovno oblast prevzeli srbski prestolonaslednik, hrvatski ban in predsednik slo- venskega NS kot »trije regenti« in naj bi ustanovili skupno vlado s tremi mi- nistrstvi (zunanje zadeve, narodna obramba in narodna prehrana). Za vse druge zadeve je S. Radič zahteval, naj sodijo izključno v pristojnost pokrajinskih vlad in skupščin. F. S i š i č , n. d., 27 1 . Glej o tem tudi prispevek B. Križmana Stjepan Radič u uzama zagrebačkog suda 1919, Hrvatsko sveučilište, 22. septembra (rujan) 1 9 7 1 . 370 F. S i š i č , n. d., 2 7 8 —2 7 9 . Glej obširneje: M. Marjanovič, Stjepan Radič, Beograd 193 7, 1 3 1 . 371 Glej obširneje: D. Jankovič, n. d., 1 0 9 —1 1 3 . D. Jankovič poudarja: »Radič se je ločil od hrvatskih buržoaznih strank, zastopanih v Narodnem veču, s katerimi je dotlej sodeloval, ker je čutil, da jih bo njihova pripravljenost na popuščanje pred Beogradom kmalu pripeljala do njihove kapitulacije pred srbsko dinastijo in srbsko buržoazijo«, (1 1 0). 293 stališča proti režimu v Beogradu ter ni hotel priznati ZNP in sode- lovati v njegovem delu. Na seji HPSS 3. februarja 1919, zatem v po- litični agitaciji, ki je sledila tej seji na Hrvaškem in v Slavoniji, ter s poslano spomenico mirovni konferenci v Parizu je S. Radič pro- pagiral nepriznavanje prvodecembrskega akta, sprejetega brez volje hrvaškega ljudstva, in je zahteval njegovo revizijo s sklicanjem hr- vaške konstituante, ki bi razglasila Hrvatsko za nevtralno državo (republiko) v okviru federativne Jugoslavije.3 7 2 Tudi glavni odbor HPSS je 8. marca 1919 zanikal pravno veljavnost Kraljevine SHS in Radič je ta sklep izročil francoskemu vojaškemu odposlanstvu v Zagrebu. Zatem so ga obtožili, da je pripravljal »republikansko vstajo na Hrvatskem«, in ga 25. marca na ukaz S. Pribičeviča za- prli skupaj s frankovskima voditeljema dr. Prebegom in Pazma- nom.3 7 3 Ustanovitev Demokratske stranke je še bolj poglobila nasprotja med »prečanskimi« demokrati in HPSS. Demokratska skupina iz Hr- vatske v okviru DS s S. Pribičevičem na čelu si je podobno kot li- beralni politiki v Sloveniji prizadevala z vsemi sredstvi odriniti mo- čnejšo politično stranko na Hrvatskem — HPSS — in si prilastiti pravico legitimnega predstavnika hrvatskega ljudstva. Zato je bila tudi pobudnica in nosilka politike »močne roke« do hrvatskega vpra- šanja, kar je bila temeljna značilnost njenega stališča do HPSS vse do sprejetja vidovdanske ustave. DS je s položaja oblasti oblikovala politiko centralizma, integralnega jugoslovanstva in unitarizma in je vso svojo akcijo usmerila v dušenje hrvatskega nacionalnega gi- banja. Glede vsiljevanja centralistične državne ureditve, zanikanje obstoja hrvatskega narodnostnega vprašanja in njegovega uvršča- nja v okvire pojavov »plemenskega separatizma« je bila usodnega pomena vladavina demokratsko-socialističnega bloka Lj. Davidovi- ča 1919/1920. leta.3 7 4 Za DS je bila politika unitarizma sočasno tudi program za krepitev in večji strankin vpliv na področju Hrvatske in Slavonije, Slovenije in Srbije, kjer so HPSS, SLS in Radikalna stranka pomenile prevladujoče politične sile. Politika sile in repre- salij, ki so jo izvajali demokrati na Hrvatskem in v Slavoniji ter v manjši meri tudi v Sloveniji, je dosegla prav nasproten učinek od ti- stega, ki so ga pričakovali: v teh deželah so se okrepile sile, ki so 872 A J, fond: ministarstvo pravde, 6 7 —1 0 1 —20. Obtožno gradivo s procesa proti St. Radiču. 378 D. J a n k o v i č , n. d., 111; Sten. beleške PNP, 191 9, I, 26. marca 1 9 1 9 , 1 5 5 —1 5 6 . 374 B. G 1 i g o r i j e v i č , Demokratska stranka prema hrvatskom pitanju 1 9 1 9 —1 9 2 9 . (Poročilo s kongresa zgodovinarjev Jugoslavije v Sarajevu 1 9 6 5 . leta). 294 se borile proti unitaristični in centralistični politiki Demokratske stranke. Nasprotje med slovenskimi in hrvatskimi meščanskimi stranka- mi, ki ga je bilo videti že v nesoglasjih v Narodnem veču SHS gle- de načina in oblik ustvarjanja skupne jugoslovanske države, se je prav kmalu javno pokazalo po njeni ustanovitvi, v režiji buržoaznih politikov pa je povzemalo vse bolj značaj političnega spopada na narodnostni osnovi. Medtem ko so slovenski liberalci, vezani na Pri- bičevičevo skupino Hrvatsko-srbske koalicije ter kasneje v okviru DS, kazali odkrito sovraštvo do republikanskih zahtev hrvatske buržoazije, Slovenska ljudska stranka, ki je imela skoraj enako sta- lišče do HPSS, takoj spočetka na političnem področju ni javno po- kazala negativnega gledišča. V prvem razdobju političnega tipanja in taktiziranja, ko je SLS na Hrvatskem razen Hrvatske pučke stranke zgubila vse druge politične zaveznike, je bila ost jav- ne kritike vodstva SLS naperjena predvsem proti hrvatskemu go- spodarskemu izolacionizmu, ki se je kazal posebej v razmerju do slovenskih potreb po živilskih proizvodih. J. Brejc je kot poverjenik slovenske Narodne vlade 16. januar- ja 1919 govoril na zboru SLS v Ljubljani o dualizmu, ki obstaja med Slovenijo in Hrvatsko in ki se je takrat kazal najbolj v tem, da Hrvatska ni odgovarjala na slovenske zahteve po pomoči v živi- lih. »Mi živimo danes napram Hrvatski v istih razmerah kot je prej stara Avstrija z Madžarsko. Prej smo imeli eno državo pa so Ma- džari odirali Avstrijo kakor pri nas danes hrvatski judje,« je dejal Brejc ob odobravanju prisotnih poverjenikov SLS in poudaril na koncu: »Hrvatska mora pomagati! Ako imamo skupno streho, mo- ramo imeti skupno mizo.«8 7 5 Istega dne je na zborovanju štajerske- ga dela SLS v Mariboru član vodstva stranke in poverjenik Dežel- ne vlade K. Verstovšek hvalil zasluge Srbov iz Srbije za osvoboditev in združitev slovenskega ljudstva in poudarjal naslednje: »Kakor nam je Srbija pripomogla v političnem oziru, tako nas bo Srbija tu- di rešila gospodarskega poloma.«3 7 6 Obe izjavi vodilnih politikov SLS simbolično izražata tudi temeljno politično opredelitev stran- ke do spočetka hrvatsko-srbskega spora. Slovenska ljudska stranka, naslonjena na Radikalno stranko, se je že od začetka načelno vezala na njeno politiko do hrvatskega vprašanja. 1 7 5 S lo v e n e c , 17. jan u a rja 1919. 1 7 8 S tra ža , 17. jan u a rja 1919. 295 Zahteve vodstva HPSS, izražene na seji 3 . februarja 1919 v Za- grebu, so pomenile izzivanje tudi za SLS, da je zavzela stališče do S. Radiča in njegovega gibanja na Hrvatskem. Toliko prej, ker je po »uspelih pogajanjih« med predstavniki HPSS in SLS januarja 1919 v Ljubljani S. Radič pričel napadati A. Korošca in njegovo politiko do Beograda.3 7 7 V pismu Iz. Cankarju, poslanem 4. februar- ja 1919 iz Beograda, je A. Korošec označil politični položaj na Hr- vatskem in svoj odnos do HPSS z naslednjimi besedami: »Tukaj se z velikim zanimanjem opazuje separatizem na Hrvaškem in še z več- jim vesti, ki prihajajo o boljševističnih gibanjih na Hrvatskem. Tam vlada neka hipnoza. Tudi ljudje, ki imajo kakšno posestvo, so lačni še večje zemlje. Zato pravijo, da se boljševizem hitreje širi, kot drugod, in da je gibanje še nevarno. Hrvaško separatistično gibanje je brez točno fiksirane vsebine, sicer pa se javlja v velikem srdu proti Srbom. Kak pomen ima to, Bog ve. Moram reči, da ne najdem povoda, da bi Slovenci delali separatistično politiko, kajti tukaj uživajo Slovenci vse simpatije. Težave se nam delajo le od Hrvatov.. .«3 7 8 Naslednjega dne, 5. februarja, je Slovenec v članku »Hrvatski kaos« kritiziral sklepe zborovanja HPSS z dne 3. februarja. S. Ra- diča je obtoževal zaradi nedoslednosti in nelogične taktike v njego- vi republikanski politiki in izražal presenečenje, da mu lahko sledi- jo politiki iz vodstva HPSS, kot so Kovačevič, Jelžabetič, Maček in Basariček, saj so »razboriti in dobri ljudje«. Slovenec je obsojal da- lje Radičeve napade na SLS, opozarjal, da je bil Radičev strah pred veliko Srbijo naiven in nepotreben, in sklepal na koncu: »Zdi se nam ob kritičnem opazovanju celega Radičevega delovanja v javnosti, da imamo pred seboj tragedijo nadarjenega človeka, a tu- di traged, stranke, ki je kljub svojim mnogim zmožnim ljudem in kljub lepemu malokmetijskemu programu, katerega bo na Hrvat- skem treba realizirati, obsojena na brezpomembnost in izpostavlje- na smešenju. Stranka, ki ne more naprej, ker jo vodi voditelj v ved- no nove zagate in ji vsiljuje svojo nelogično politično taktiko. Tre- ba bo pač reorganizacije v vodstvu ali vsaj kritične kontrole vod- stva ter temeljite revizije zadnjih sklepov.« Nestrpnost vodstva SLS do HPSS postaja razumljiva, če upoštevamo, da je bila ta stranka poglavitna nasprotnica načrtov SLS, da bi na ozemlju Hrvatske * 7 7 S lo v e n e c , 5. feb ru arja 1919. ,7! A-IZDG, pismo A. Korošca Iz. C ankarju, Beograd, 4. feb ru arja 1919. 296 ustvarila močno kmečko katoliško stranko v okviru Jugoslovanske ljudske stranke. Iskre sovražnosti, ki so se »skoro vsak dan« utrinjale med Ljubljano in Zagrebom, je poskušal pojasniti in nanje pomirljivo vplivati v javnosti član vodstva JDS G. Žerjav. V obširnem uvod- niku, ki ga je objavil Slovenski narod, je poudarjal, da je prišlo do sporov takoj potem, ko so izginile nekdanje državne meje med Slo- venijo in Hrvatsko, da so odnosi tako občutljivi, da je nastala »iz čisto trgovske afere (je) čez noč ,narodna1 afera«, da je razloge spo- ra treba iskati v dejstvu, da Slovenci nimajo državne tradicije, da pa so Hrvate vzgajali v njenem duhu in da preživljajo v novi dr- žavi »krizo idealov«, da se jim zdi, da so dobili manj svobode, »novi jarem« itd. »V resnici smo preskočili v par tednih eno celo fazo,« je pojasnjeval dalje Žerjav, »na katero je bil narod vzgojen in ne- posredno smo stopili v višji štadij svobode, za katerega nismo bili morda vsi še pripravljeni. Slovenci večinoma te tragike ne razume- mo; nič zgodovine, zraven pa nemška palica, zdaj pa italijansko- nemški nož, nas vzgajajo, da vidimo spas v krepki celoti vsega na- roda.« Svoj unitaristični in centralistični koncept, ki ga je ponujal za rešitev krize odnosov med Slovenijo in Hrvatsko, je Žerjav po- skušal podkrepiti tudi z besedami A. Korošca: »Mi Slovenci nimamo časa, da se prepiramo radi novih gesel — federalizem, centrali- zem.«3 7 0 Toda prav zaradi boja HPSS za avtonomijo in proti centraliz- mu je vodstvo SLS s simpatijami gledalo ta del programa S. Radi- ča, ki je sočasno tolmačil tudi dobršen del avtonomističnih teženj SLS. »Za državo bi bilo škodljivo, morda usodno, ko bi se zgodovin- sko-avtonomistične težnje Hrvatov zadušile s premočjo večine, po- hodile z glasovanjem par force,« je poudarjal Slovenec v štev. 23. februarja 1919. — »Nam Slovencem je ob teh debatah srce mirno: skozi stoletja smo živeli v umetnih, nenaravnih mejah, ki so nas državno in narodnostno le ločevale, ne družile. Hrvatska duša je drugačna: oni so imeli svojo državo, svoj sabor, svojega bana, za- stopnika nekdanjih narodnih kraljev. Kakor ni bila Srbija brez no- tranjih bojev in srčnih krčev, preden je heroično žrtvovala svojo samostojno državnost, tako je razumljivo, da se tudi Hrvatska upira odpravi stanov, ukoreninjenih v tradiciji. Prijateljski sporazum je tu boljši kot trda pest.« Ob zgledu preganjanja HPSS zaradi njene- ga republikanstva in opozicije do centralističnega režima so vodite- S 7 * S lo v e n s k i narod., 5. feb ru arja 1919. 297 lji SLS, ki so bili v vladi Kraljevine SHS eden od vzvodov tega režima v želji, da bi se obdržali v vrhovih državne oblasti, najlepše videli, kako nevarne in neprijetne so bile zahteve po radikalni avto- nomiji. Po prvih radikalnejših napadih, poučena tudi z izkušnjami HPSS, je SLS v nadaljnjem boju za avtonomijo Slovenije iskala manj nevarne poti in modificirane oblike neodvisnega gospodarjenja v »svoji hiši«. Tudi razmerje SLS do drugih meščanskih strank na Hrvatskem ni bilo prijateljsko. Ko sta se Starčevičeva Hrvatska stranka prava in Napredna demokratska stranka (Lorkovic, Surmin idr.) združili v Hrvatsko zajednico ter v Narodni klub v ZNP, je vodstvo SLS v tej novi hrvatski politični formaciji prav tako videlo nevarnost za interese klerikalnega gibanja in strank na Hrvatskem, v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini. Ocenjujoč Hrvatsko zajednico za nacionali- stično »plemensko« politično organizacijo, je Slovenec poudarjal: »Mi vidimo v tem stapljanje dveh negativnih enot in to je glavni razlog, da ne moremo verjeti v pozitiven uspeh nove tvorbe.«3 8 0 Ka- snejše sodelovanje JK in NK v novi Protičevi vladi in v opoziciji v času Davidovičeve vladavine je bilo predvsem plod političnih kombi- nacij Radikalne stranke, ki je v boju proti DS iskala oporo pred- vsem pri teh dveh političnih skupinah. V takšni luči je bilo sode- lovanje med SLS in Hrvatsko zajednico hladno in neiskreno. Nje- gov pravi motiv je bilo obojestransko prizadevanje, da bi s pomoč- jo radikalcev ostali v vrhovih državne oblasti in se tako postavili po robu pritisku domačih političnih tekmecev na Hrvatskem in v Sloveniji. M. Laginja, predsednik NK, ni prikrival nenaklonjenosti do A. Korošca, predsednika JK, s katerim je sicer dolgo politično sodeloval. Laginja je v svojem dnevniku med drugim zapisal, da je bil A. Korošec neprimeren za sodelovanje z manjšimi partnerji, ker je na političnih pogajanjih vedno mislil na »svojo vodilno vlogo«, kar je — kot trdi Laginja — večkrat oviralo sporazumevanje.3 8 1 Meščanske stranke so se 1919. leta borile za oblast predvsem glede socialnih vprašanj in notranje državne ureditve. Vendar to ni moglo prikriti tudi spopadov zaradi narodnostne nestrpnosti, ki se je kazala najbolj v odnosih med srbsko in hrvatsko buržoazijo, med Srbi in Hrvati. »Sovraštvo do Hrvatov in Slovencev se dokaj čuti,« je aprila 1919 zapisal J. Jovanovič-Pižon v svojem Dnevniku.3 8 2 Ne- soglasja med Srbi in Hrvati in Slovenci je poskušal »pojasniti« 880 Slovenec, 21. maja 1 9 1 9 . 881 SB LD, I, 1 9 1 9 , zv. 3 , str. 2 4 . 382 AJ, MID, JJP, Dnevnik,, 1 3 . aprila 1 9 1 9 . 298 na pi na Sl na primer tudi Stanoje Stanojevič, in sicer tako, da je krivdo valil na Slovence in posebno na Hrvate, češ da se zaradi tega, ker so stalno živeli pod tujimi državami, proti katerim so se borili, ne mo- rejo privaditi »svoje« nove države, do katere ne kažejo »zadosti za- vesti in dolžnosti«.3 8 3 Olje na ogenj narodnostne nestrpnosti je pri- lival tudi regent Aleksander, ki je poskušal »zaplesti in komplicira- ti notranje odnose v državi, da bi imel tako priložnost za posredo- vanje in izvajanje svoje volje... Regent je s svojim obnašanjem in svojim vplivom na obči tok državne politike prispeval, da se je hr- vatsko vprašanje kompliciralo«.3 8 4 Gledana v celoti, je bila politična situacija na Hrvatskem v začetku 1920 zelo kritična. F. Potočnjak je februarja 1920 opozarjal regenta Aleksandra, da na Hrvatskem »vse vre od nezadovoljstva«, ki lahko ogrozi dinastijo in državo.3 8 5 Vzpostavitev Protičeve vlade februarja 1920 je bila posledica posku- sa, da bi politično krizo rešili tako, da bi predstavnikom hrvatske in slovenske buržoazije dali nekaj koncesij.3 8 6 Ena od prvih političnih potez vlade S. Protiča je bila, da je iz zapora spustila S. Radiča. Slovenske meščanske stranke so se v hrvatsko-srbskem sporu postavile na stran Srbov in Srbije tudi zaradi tradicionalnega ob- čutka Slovencev, da jih številnejši in »državotvorni« hrvatski nacio- nalni element ogroža; to je prinašalo bojazen pred hegemonijo so- sednje Hrvatske.3 8 7 Oddaljena in tako za neposredne spopade manj nevarna Srbija se je slovenskim meščanskim politikom zdela primer- nejši partner za sodelovanje in oporo, toliko prej, ker so računali, da bo kot najmočnejši narod v jugoslovanski državi dovolj močna nasprotna utež neposrednim slovenskim sosedom — Hrvatom. I. Me- štrovič trdi, da so slovenski liberalci še pred zedinjenjem računali, da bosta slovensko-srbski sporazum in zveza lahko »Hrvatsko prila- godila položaju«.3 8 8 Podobnega mnenja so bili tudi voditelji SLS, 883 Politika, 14. novembra 1 9 1 9 . 3 8 4 A-VII, kut. 61, f. 1 , red. br. 3 6 , dr. L. Markovič, Uspomene, 24—2 6 . s e s p Potočnjak, Malo istine iz naše nedavne prostosti, Zagreb 1 9 2 1 , 9 . 3 f "’ P Oligorijevič, Demokratska stranka i politički odnosi u Kralje- vini SHS, 1 4 9 . 3b7 O tej »hrvatski hegemoniji« piše na primer tudi Drag. Gustinčič v pri- spevku »Dr. Antun Korošec«, objavljenem v časopisu L a Yougoslavie, II-eme An, N° 1 7 et 1 8 , Geneve, 1 5 . novembra 1 9 1 8 , 2 9 7 —3 0 1 . Gustinčič sodi, da je bila tudi izvolitev A. Korošca za predsednika Narodnega veča SHS dejansko demonstracija volie Hrvatov da bi se odrekli »plemenske hegemonije« v jugoslovanski državi, torej Državi SHS (300). 3 M I. M e š t r o v i č , Uspomene, 1 2 0 . Meštrovič navaja, da mu je med sreča- njem v Parizu po ženevskih pogajanjih G. Žerjav v prisotnosti M. Draškoviča in A. Korošca dejal, da se »Srbi in Slovenci izvrstno razumejo«, da »imajo Srbi rajši Slovence kot Hrvate, Slovenci pa spet Srbe. Tako je dobro. Vi Srbi z vzhoda, mi S1 ovenel pa z zahoda in Hrvatie se bodo prilagodili položaju«. Zaradi tega je Meštrovič imenoval Žerjava »odvratni kranjski birič«. 299 predvsem A. Korošec, ki se je v oceni bodočih odnosov v skupni jugoslovanski državi še pred njenim nastankom opredelil za Srbijo njeno najmočnejšo meščansko stranko in dinastijo Karadordevičev. Po zapisku J. Jovanoviča v njegovem Dnevniku (28. maja 1919) je I. Meštrovič trdil, kako je Korošec govoril, »da se morajo Slovenci držati Beograda, ker bodo na ta način onemogočili Hrvate, da bi sti- skali Slovence — pri Hrvatih pa je čutiti to tendenco. Beograd ho- če spet tlačiti Zagreb in tako je to prišlo prav«. Meštrovič je obto- ževal Slovence zaradi separatizma in poudarjal Jovanoviču, da bo (Srbija; op. M. Z.) imela dosti težav z njihovimi »stremuškimi tež- njami«. »Naša edina rešitev (je) Srbija,« je pisala mariborska Straža avgusta 1919, ko je odgovarjala na obtožbe, da je A. Korošec Slo- vence prodal Srbom. »Lastne republike torej nismo mogli progla- siti. Morali smo se ali osloniti na Srbijo, ki je član antante in ima pri njej precejšen ugled, ali pa trpeti, da dela antanta z nami kot s svojimi sovražniki, kakor hoče... Ob razsulu Avstrije ni bilo več vprašanja, če je komu Srbija všeč ali ne, morali smo k njej, da rešimo, kar je mogoče rešiti, mi nismo mogli staviti nobenih pogo- jev, bili so Srbi, ki so imeli besedo in reči moramo, da so nas sprejeli kot nesrečne brate, dasiravno bi nas bili lahko sprejeli kot izdajalce jugoslovanskega naroda, ker smo se borili z Avstrijo zoper Srbijo. Mi smo potrebovali Srbe, ne oni nas,« je poudarjala Straža3 8 9 v času, ko je bil padec Davidovičeve vlade le vprašanje dni in ko je pritisk Hrvatske, da bi si prilastila dele slovenskega Prekmurja, dosegel kritičen obseg.3 9 0 Zaradi svoje naslonitve na Srbijo so Slovensko ljudsko stran- ko že od prvih dni političnega delovanja v skupni jugoslovanski dr- žavi obtoževali, da je srbsko-hrvatski spor izkoriščala za svoje stran- 3 ,1 Straža, 22. avgusta 1 9 1 9 . s»o Murska straža (glasilo obmejnih Slovencev, Radgona), 30. avgusta 1 9 1 9 . List poudarja, da so hoteli Hrvati dolnjelendavski del Prekmurja priključiti k Hrvatski in so za to zbrali 2 0 0 0 do 3 0 0 0 podpisov In poslali to zahtevo v Beograd. Murska straža je zaradi tega ostro protestirala. Dejansko so potem, ko je jugoslovanska vojska v prvi polovici avgusta 1 9 1 9 zasedla Prekmurje, vzpostavili začasno vojaško upravo s civilnim komisarjem, ki je bil spočetka v Radgoni, po 6. septembru pa v Murski Soboti. Potem ko so v zahodnem Prekmurju začeli oblast prevzemati Slovenci, so enako počeli Hrvati v jugovzhodnem delu. Takšen razvoj dogodkov je prekinil sklep ministrstva za notranje zadeve Kraljevine SHS z dne 2 . septembra 1919, po katerem naj celotno okupirano Prekmurje ostane do ustavne odločitve enotno pod oblastjo civilnega komisarja, ki naj bi ga izvolila Deželna vlada (Mur- ska straža, 27. marca 1920). Glej obširneje: L. Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1 9 1 8 do izvršitve vidovdanske ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , 3 7 6 —37 7 . O slovensko-hrvatskem sporu zaradi Prekmurja glej tudi članek F. K o - vačiča Prekmursko vprašanje, objavljen v listu Slovenec 26. avgusta 1 91 9, ter spis J. E. Klekla »odgovor na obtožbo« v Pokrajinskem arhivu v Mariboru (PAM). 300 Icarske in narodnostne interese.3 9 1 V razdobju 1918— 1920, ko je bil hrvatski narodnostni odpor proti velikosrbski hegemoniji, unitariz- mu in centralizmu v fazi združevanja in konstituiranja, ne bi mo- gli trditi, da je SLS v praktični politiki gradila dosti na dobičku iz spopada med Beogradom in Zagrebom, torej na sporu med srb- sko in hrvatsko buržoazijo. 3,1 Na nedatiranem osnutku (verjetno iz tridesetih let) je A. Korošec svoje- ročno zapisal naslednje: »Korošec-Slovenac. Cujem, da se mi predbacuje, da ja kao Slovenac nemam dovoljno razumevanja za sukobe izmedju Srba i Hrvata, kao da se to mene ne tiče. Ja se moram od takvih predbaeivanja ograditi, ja toliko i tako duboko osječam za našu otadžbinu, da me boli sve što nije na korist i boljitak naše državne zajednice. I kao Slovenac mogu baš za se pretendirati sve uslove, da ladno i objektivno presudjujem sve nesporazume izmedju Srba i Hrva- ta . . .« PAM, A. Korošec, korespondenca (zapuščina), evid. št. 7-IV/29b-1958. 301 v . SLS V ČASU PREDHODNIH UKREPOV ZA SPREJETJE USTAVE DO ODHODA V OPOZICIJO KONEC 1920. LETA Razvoj političnih, odnosov med meščanskimi strankami v boju za oblast 1919. leta, zlasti spopadi in nasprotja med dvema najpo- membnejšima političnima skupinama v Začasnem narodnem pred- stavništvu — Demokratsko in Radikalno stranko — so resno ogro- žali notranjo trdnost Kraljevine SHS. Počasno reševanje socialnih vprašanj in v osnovi nerešeno narodnostno vprašanje sta zbujali ne- zadovoljstvo med ljudstvom in močno politično opozicijo do vlada- jočih struktur in centralističnega režima. Pretila je nevarnost, da bi se opozicijsko razpoloženje utegnilo razširiti tudi na tiste politične stranke in skupine, ki so v prvem razdobju zaradi zedinjenja in utrjevanja skupne države podpirale politiko centralizma in nedemo- kratične ukrepe, ki so spremljali to politično usmeritev. Večja nevar- nost zaradi organiziranih akcij revolucionarnega delavskega giba- nja, ki ga je vodila SRPJ (k), ter tudi nezadovoljstvo kmetov v dobršnem delu države — zlasti na Hrvatskem in v Slavoniji pod vodstvom HPSS — sta prisilila vladajoče buržoazne kroge, da so se lotili odločnejših ukrepov za zaščito in ohranitev meščanske ure- ditve. Ena od prvih takšnih akcij je bila vzpostavitev Protičeve vla- de v februarju 1920. leta. Dvor in vladajoči velikosrbski krogi so sodili, da bo politično krizo moč rešiti z nekaterimi koncesijami gle- de oblasti predstavnikom hrvatske in slovenske buržoazije, pri tem pa je ostalo nespremenjeno temeljno stališče Demokratske zajedni- ce in dvora: prisiliti hrvatsko in slovensko buržoazijo, da bosta spre- jeli centralistično državno ureditev.3 9 2 3 ,! B. Gligorijevič, n. d., 1 4 9 —1 5 0 . 302 V času vzpostavitve Protičeve vlade v februarju 1920 je bilo razmerje sil v ZNP naslednje: DZ je imela 105 poslancev, RS 76, NK 27, JK 19, socialisti 14, v tistem času ustanovljeno Združenje poslancev zunaj strank (sestavili so ga neodvisni poslanci: Črno- gorci in disidenti DZ) z J. Smodlako na čelu 16, Črnogorci 10, sku- pina S. Ribarca 6 , Neodvisni demokrati 5, na novo ustanovljeni Bunjevačko-šokački klub 5 in Republikanski klub 5 poslancev. Od skupnega števila 288 poslancev v ZNP je vladi parlamentarne skup- nosti uspelo zbrati vsega 133 poslancev,3 9 3 to pa ni zadoščalo za izglasovanje zaupnice vladi v ZNP, kjer so o vladni deklaraciji raz- pravljali od 5. do 13. marca 19 2 0.3 9 4 Opozicijsko stališče DZ in so- rodnih političnih skupin je onemogočalo normalno delo parlamenta in pripeljalo Protičevo vlado v podobno krizno stanje, v kakršnem je bila poprej Davidovičeva vlada. To je pomenilo, da je bila prisi- ljena delovati zunaj parlamenta. Potem ko je Smodlakova »izven- strankarska skupina« odrekla vladi podporo, se je Protičeva vlada lotila neposrednih pogajanj z DZ.3 9 5 V političnih krogih v Beogradu so pričakovali, da bo N. Pašič, ki je takoj po vrnitvi iz Pariza začel široka posvetovanja, dosegel sporazum z DZ. Toda demokrati so vztrajno zavračali pogajanja in zahtevali odstop Protičeve vlade.3 9 6 Na pogajanjih med RS in DS je Slovenska ljudska stranka spet zastopala nujnost ustanovitve koncentracijskega kabineta.3 9 7 Sejo ZNP so preložili na 19. april 1920. Zamenjava liberalcev s klerikalno politično garnituro v Deželni vladi je prinesla tokrat za posledico izjemno oster spopad med SLS in JDS. Zaostrili so se tudi odnosi med SLS in JSDS in tako se je SLS, ko je centralna vlada 25. februarja imenovala J. Brejca za no- vega predsednika Deželne vlade,3 9 8 znašla v zelo težavnem položaju na poti ponovne vzpostavitve svoje oblasti v Sloveniji. Shod JDS, ki je bil 29. februarja v dvorani hotela Union v Ljubljani in na katerem sta sodelovala tudi voditelja DS, bivša ministra S. Pribiče- vič in P. Marinkovič, je potrdil politiko opozicije JDS do nove De- 393 Politika, 28. februarja in 6 . marca 192 0. Parlamentarno zajednico so se- stavljali radikalci, NK, JK, nacionalisti S. Ribarca in neodvisni demokrati B. Me- dakoviča. 394 Sten. beleške PNP, 1 92 0, IV, 71 in 77 r. s., 5. in 1 3 . marca 192 0, 2 1 9 —221; 3 7 4 . Po odločitvi ZNP je znašal kvorum 1 4 6 poslancev. Glej tudi: M. Mikuž, n. d., 1 6 2 . 395 pogajanja med S. Protičem, M. Draškovičem in J. Smodlako o sestavi medstrankarske vlade so bila 17. in 20. marca 1 9 2 0 , končala pa so se neuspešno. Politika, 1 9 . in 2 1 . marca 1 9 2 0 . 396 Politika, 24. marca 1 9 2 0 . 397 Straža, 3 1 . marca 1 9 2 0 . 398 Slovenec, 26. februarja 1 9 2 0 . 303 želne vlade.3 9 9 Sklepe o zavrnitvi povabila J. Brejca, naj sodelujeta pri sestavljanju Deželne vlade, sta vodstvi JDS in JSDS uradno sprejeli na svojih sejah 2. marca 1920, ko je tudi v JSDS formalno prišlo do razcepa na desničarsko in komunistično krilo.4 0 0 Ministrski svet je 5. marca imenoval Deželno vlado za Sloveni- jo, v kateri so poleg predsednika J. Brejca tudi vsi drugi poverjeni- ki bili pripadniki SLS.4 0 1 Ta homogena klerikalna vlada se je po običaju, kakršnega je uveljavila tudi prejšnja, liberalna, takoj lotila »čistke« v organizacijah uprave in oblasti v Sloveniji in je na po- membnejša mesta imenovala privržence SLS. V rednem poročilu, ki ga je novi poverjenik Deželne vlade za notranje zadeve B. Remec v začetku marca 192 04 0 2 poslal Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu, je politični položaj v Sloveniji označil za nestabilnega, politično življenje pa v vrenju. Poročilo je poudarjalo, da bi bilo za uravnovešenje političnega položaja v Sloveniji nujno čimprej raz- pisati občinske volitve in volitve za Konstituanto. Nadalje je pou- darjalo zahtevo, naj bi se ne vtikali v avtonomijo občin v Sloveniji, na katero se je — kot pravi — ljudstvo navadilo »še pod Avstri- jo« in glede katere je posebno občutljivo. Za najpomembnejši pojav v strankarskem življenju v Sloveniji je ocenjena ločitev komunistič- nega krila iz JSDS in zbliževanje umerjene frakcije in mlajše radi- kalne struje v JDS, medtem ko za Samostojno kmečko stranko poudarja, da v Sloveniji vse bolj zgublja vpliv »na deželi«. Oblikovanje homogene Deželne vlade SLS najbolj kaže, kakš- nega pomena je bilo za politiko te stranke do Beograda in v Slo- veniji dejstvo, ali je na vladi ali v opoziciji. Politika nihanja in preobratov, ozko vezana na politiko močnejših partnerjev, značilna za manj pomembne politične stranke in skupine, kakršno so pose- bej pripisovali vodstvu SLS, je bila temeljna varianta v boju za oblast. Pred napovedanimi občinskimi volitvami in volitvami za Ustavodajno skupščino je bilo zelo pomembno, ali je stranka na oblasti ali v opoziciji. Vodstvo SLS je dobro ocenilo pomen te oko- liščine in pomembnost političnega trenutka. V želji, da bi čim da- lje ostala na oblasti, tako zaradi krepitve svojega položaja v Slo- s ” Slovenski narod, 1. marca 1920; Slovenec, 2. marca 1 9 2 0 . 4 , 1 1 Jugoslavija, 4. marca 1 9 2 0 . '0 1 B. Remec, za notranje zadeve; K. Verstovšek, za prosveto in bogočastje; J. Fon, za pravosodje; A. Gosar, za socialno skrbstvo; J. Jan, za kmetijstvo, in D. Sernec, za javna dela. Slovenec, 6 . marca 1 9 2 0 . 1 ,2 AS, predsedstvo Deželne vlade, situacijska poročila 1 92 0. Sit. poročilo št. 296 3. Poročilo je brez datuma, vendar je iz stavka o ločitvi komunistične struje od JSDS, ki je bila »minuli teden. . .« (torej 2. marca 1920.; M. Z.), moč sklepati, da sodi v prvo polovico marca 1 9 2 0 . veniji kot zaradi vpliva na nadaljnji razvoj vprašanja notranje dr- žavne ureditve, je SLS začela podpirati radikalnejšo centralistično politiko, ki jo je vse bolj zagovarjala tudi RS v prizadevanjih, da bi se z DS lažje sporazumela glede reševanja ustavnega vprašanja. Po vstopu v vlado je JK kazal vse več popustljivosti tudi do pred- ložene rešitve valutnega vprašanja. Klerikalni tisk je začel pogoste- je poudarjati »državotvornost« SLS, njeno jugoslovansko usmeri- tev ter tradicijo in podpiranje utrditve Kraljevine SHS;4 0 3 pri tem je posebno prednjačila mariborska Straža, ki je bila pod neposred- nim vplivom A. Korošca in je veljala za tolmača njegove politike. V začetku marca je Straža objavila dva vidna uvodnika, ki sta želela ob vprašanju notranje državne ureditve »trezno in mirno« izraziti stališče SLS. V uvodniku pod naslovom »Republika«4 0 4 je bilo poudarjeno, da sta republikanska misel in republikansko raz- položenje pri Slovencih nastala šele v trenutku razpada Avstro- Ogrske, ko so »črez noč« tudi najbolj zagrizeni monarhisti v Slove- niji, kot poudarja list, postali republikanci. »Iz srda do habsburške di- nastije, ki je povzročila toliko zla in trpljenja, je vzkipelo v duši našega človeka sovraštvo do vsake dinastije sploh in do monarhič- ne oblike vladanja, ter je zakričal: Živijo republika!« Ko so se du- hovi pomirili — pojasnjuje dalje Straža — je prenehalo obstajati republikansko gibanje, kolikor je pomenilo »instinktiven in podza- vesten« izraz ogorčenja proti vojnemu trpljenju in habsburški dina- stiji. »Ostalo je samo še načelno republikanstvo, ki izvira iz utrje- nega prepričanja in pa republikanstvo, ki ima svoje kali v načelnem nasprotju do našega naroda in države«. V razvoju politične misli je slovensko ljudstvo od avstrijskega monarhizma, po anarhističnem komunizmu in »podzavestnem republikanstvu« prišlo do jugoslovan- skega monarhizma »iz polnega prepričanja svojega razuma« in tako v »ogromni večini« postalo vdano dinastiji Karadordevičev in monar- hističnemu načelu, ki je »v sedanjih razmerah pri nas (to) edino mogoča oblika vladavine«. Republika je najprimernejša oblika vla- 4» Tako na primer Slovenec 2 9 . februarja 1 9 2 0 poudarja med drugim tudi na- slednje misli: »Popolnoma napačno bi bilo misliti, da je Jugoslavija plod onih zad- njih mesecev pred polomom. Kriva bi bila trditev, da je šele par sto strojnih pušk preustrojilo mišljenje trinajstih milijonov Jugoslovanov in jim vlilo ono odporno in napadalno voljo, ki je slednjič dosegla svoj cilj — narodno državo . . . Danes je Slovenija najbolj kulturen del Jugoslavije. Tiho, nepretrgano prosvetno delo krščanskih organizacij je ustvarilo moderno Slovenijo in je dalo ljudstvu pred- pogoje, da so postali Jugoslovani.« »•* straža, 1 . marca 1 9 2 0 . Za razumevanje pojava republikanskega razpoloženja v Sloveniji konec prve svetovne vojne je dosti podatkov tudi v Jegličevem Dnevniku. 304 20 305 veniji kot zaTadi vpliva na nadaljnji razvoj vprašanja notranje dr- žavne ureditve, je SLS podpirati radikalnejšo politiko, ki jo je vse bolj zagovarjala tudi RS v prizadevanjih, da bi se z DS lažje sporazumela glede reševanja ustavnega vprašanja. Po vstopu v vlado j·e JK kazal vse popustljivosti tudi do pred- Ložene rešitve valutnega vprašanja. Klerikalni tisk je pogoste- je poudarjati »državotvorno, st« SLS, njeno jugoslovansko usmeri- tev ter tradicijo in podpiranje utrditve Kraljevine SHS; 403 pri tem je posebno maribornka Straža, ki je bila pod neposred- nim vplivom A. Korošca 1n je veljala za njegove politike. V marca je Straža objavila dva vidna uvodnika, ki sta želela ob vprašanju notranje državne ureditve »trezno in mirno« izraziti SLS. V uvodniku pod naslovom »Republika« 404 je bilo poudarjeno, da sta republikanska misel in republikansko raz- položenje pri Slovencih nastala šele v trenutku razpada Avstro- Ogrske, ko so tudi najbolj zagrizeni monarhisti v Slove- niji, kot poudarja list, postali republikanci. »Iz srda do habsburške di- nastije, ki je toliko zla in trpljenja, je vzkipelo v duši našega sovraštvo do vsake dinastije sploh in do ne oblike vladanja, ter je Živijo republika!« Ko so se du- hovi pomirili - pojasnjuje dalje Straža - je prenehalo obstajati repubHkansko gibanje, kolikor je pomeni1o »instinktiven in podza- vesten« izraz proti vojnemu trpljenju in habsburški dina- stiji. »Ostalo je samo še republikanstvo, ki izvira iz utrje- nega in pa republikanstvo, ki ima svoje kali v nasprotju do našega naroda in države«. V razvoju misli je , slovensko ljudstvo od avstrijskega monarhizma, po komunizmu in »podzavestnem republikanstvu« prišlo do jugoslovan- skega monarhizma »iz polnega svojega razuma« in tako v »ogromni postalo vdano dinastiji Karadordevicev in monar- ki je »v sedanjih razmerah pri nas (to) edino oblika vladavine«. Republika je najprimernejša oblika vla- "' Tako na primer Slovenec 29. februarja 1920 poudarja med drugim tudi na- slednje misli: •Popolnoma bi bilo misliti, da je Jugoslavija plod onih zad- njih mesecev pred polomom. Kriva bi bila trditev, da Je šele par sto strojnih pušk preustrojilo mišljenje trinajstih milijonov Jugoslovanov in jim vlilo ono odporno in napadalno voljo, ki je dosegla svoj cilj - narodno državo ... Danes je Slovenija najbolj kulturen del Jugoslavije. Tiho, nepretrgano prosvetno delo organizacij je ustvarilo moderno Slovenijo in je dalo ljudstvu pred- pogoje, da so postali Jugoslovani.« "' Straža, l. marca 1920. Za razumevanje pojava republikanskega razpoloženja v Sloveniji konec prve svetovne vojne je dosti podatkov tudi v Dnevniku. 20 305 davine, poudarja list, toda vprašanje je, ali je ljudstvo, ki se je komaj rešilo suženjstva, zrelo za takšno obliko državne ^ureditve. Po drugi strani Straža opozarja, da je zedinjenje s Srbijo zave- zalo vse Jugoslovane, da so priznali in sprejeli njeno monarhistično ureditev, ter v tej zvezi sklepa takole: »Republika ali monarhija torej pri nas ni zadeva, o kateri bi se dalo razgovarjati, ampak držati moramo samo, kar smo prisegli. Neumno je tudi reči: monarhisti smo do konštituante, potem pa kakor odloči prvi državni zbor. Mo- narhija ni nekaj, kar bi bilo mogoče prisegati pogojno. Kdor je monarhist, mora biti iz prepričanja... Republika ali monarhija, to je zadeva Srbov. Mi hočemo biti z njimi združeni s takšnimi, ka- kršni so, drugo naj odločijo oni. Monarhija nam je simpatična, ker je v sedanjih razmerah za nas jamstvo jedinstva in konštitucijo- nalnega razvoja, monarhisti smo iz prepričanja in iz potrebe. V se- danjih razmerah bi bil naravnost zločin, ako bi hotel kdo razviti propagando za republiko.« V članku »Za državno in narodno jedinstvo«4 0 5 želi pisec z ana- lizo zgodovinskega razvoja srbskega, hrvatskega in slovenskega ljudstva po vsej sili dokazati, da sta »narod in država nekaj čisto različnega«, da so vsi Jugoslovani »v resnici en sam narod, četudi je zgodovina in kultura naredila med njimi razne ločitve. Imena: Slo- venec, Hrvat, Srb niso plemenska, ampak samo politična in pomeni- jo samo politične tvorbe«, interesi slovenskega ljudstva pa so v na- slednjih temeljnih zahtevah: enotna, velika in neodvisna jugoslo- vanska država, en narod, centralizirana država, razdeljena po »mo- dernih« načelih na upravne celote s široko samoupravo. Pisec se je dalje odločno izrekel proti federalistični ureditvi države in v poja- snilo takšnega stališča navedel naslednje razloge: »Pred vsem ne sme zavladati neke vrste federalizem plemen: Slovencev, Srbov in Hrvatov, kajti takih plemen v resnici ni. Ako bi mi vzeli od Hr- vaške vse, kar govori kajkavsko, Srbi pa vse, kar je štokavsko in pravoslavno, bi od Hrvatov ne ostalo skoraj ničesar. Toda mi ne ma- ramo takega plemenskega boja, ker teh plemen v resnici ni. To so samo politične tvorbe, ki nimajo v jedinstveni državi nobenega prava več do obstanka, ravno tako, kot naše dežele, turški pašalu- ki ali sandžaki ali črnogorske nahije.« Takšen izrazito unitaristični koncept in poudarjeno centralistič- na usmeritev vodstva SLS v marcu 1920 sta se pojavila tudi kot po- sledica dolgotrajne notranjepolitične krize v državi in zlasti zaostre- Straža, 8. marca 1 9 2 0 . 306 nih političnih odnosov v Sloveniji. Da bi se obdržala na oblasti in izkoristila ugodnosti, ki jih je imela politična stranka na takšnem položaju, je bila SLS pripravljena popuščati in taktizirati celo s svo- jimi osnovnimi programskimi načeli, vendar pa bomo kasneje vi- deli, da strankino vodstvo ni bilo soglasno v takšni politiki. Takšno pisanje Straže, navzlic temu da je izražalo le stališče dela vodstva SLS, tistega, ki ga je vodil A. Korošec, zelo podpira domnevo, da re- publikanstvo SLS, izražano pred ustanovitvijo Kraljevine SHS in neposredno po njej, ni imelo resničnih korenin in širše osnove v strankinem političnem konceptu. Republikanstvo klerikalnih vodite- ljev ni imelo opore niti v tradiciji monarhistične in dinastične SLS, zahteve po republikanski ureditvi skupne jugoslovanske drža- ve pa so imele najverjetneje motivacijo in spodbudo v naslednjih razlogih: 1 . v bojazni za katoliško vero, gibanje in stranko zaradi monarhistične oblike državne ureditve na čelu s pravoslavno dina- stijo; 2. v večjih možnostih, ki jih republikanska oblika vladavine daje uresničenju avtonomističnega programa; 3. v dejstvu, da je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov v kratkotrajnem razdobju svo- jega obstoja bila urejena na republikanski osnovi. Svoj prihod na oblast v Sloveniji je SLS takoj izkoristila za utrditev notranje organizacije stranke in gibanja. Sekretariat SLS je sklical za 7. april kongres zaupnikov stranke zaradi razpravlja- nja o političnem položaju, strankinem akcijskem programu, o njeni gospodarski in organizacijski politiki ter izvolitvi novega strankine- ga vodstva. Sočasno so sklicali tudi prvi shod na novo ustanovljene Jugoslovanske kmetske zveze, »stanovsko-politične organizacije,« ki je združevala vse podružnice klerikalnega gibanja s slovenskega po- deželja.4 0 6 Pred kongresom je v glasilu ljubljanske Zadružne zveze Narodni gospodar A. Gosar objavil svoj prvi članek »Programatične misli«, v katerem se je zavzemal za sprejetje novega programa SLS, ki bi bil prilagojen novim odnosom v družbi in socialnim raz- meram, ki so nastale po prvi svetovni vojni. Za temeljne, izhodišč- ne točke načrta takšnega programa je A. Gosar vzel znana načela klerikalnega gibanja: krščanstvo, solidarnost in socializem v smi- slu združevanja ter akcije za skupne interese v nasprotju s kapi- talističnim individualizmom.4 0 7 V klerikalnem tisku so neposredno pred kongresom SLS napovedovali sprejetje novega načrta za na- 4 0 8 Domoljub, 24. marca 192 0; Slovenec, 2 8 . in 3 1 . marca 1 9 2 0 . 4 0 7 Narodni gospodar, št. 4., 5 . in 6 . LXXI, Ljubljana, 2 4 . marca 1 9 2 0 , 5 0 —5 8 . Nadaljevanje tega članka A. Gosarja je list objavil v številkah 7, 8, 9 in 1 0 sep- tembra 1 9 2 0 in v številkah 2 —5, 8 , 1 1 in 12, ki so izšle 1 9 2 1 . leta. 20* 307 daljnjo politično dejavnost stranke, zlasti v zvezi z ustavnim vpra- šanjem. Kongres SLS je bil v Ljubljani 6. in 7. aprila 1920 v prisot- nosti več kot 200 zaupnikov iz vseh slovenskih dežel.4 0 8 Kongres je delal v treh sekcijah: v politično-programski, socialno-politični in organizacijski. Na plenarni seji kongresa 7. aprila je sekretar SLS F. Kulovec poročal o organizacijskem položaju stranke. Ob tej prilož- nosti je poudaril, da je SLS po zaslugi dobrega delovanja v komaj poldrugem letu uspelo oblikovati omrežje kakšnih 600 organizacij po vsej Sloveniji in da je ostalo le 20 občin, v katerih SLS ni ustanovila svojih organizacij. V zadnjih šestih mesecih je imela stranka nad 1500 javnih shodov in delo za preosnovo SLS je pri- neslo ustrezne rezultate, tako da je stranka v celoti, po razlagi F. Kulovca, okrepila svoj položaj.4 0 9 V govoru, ki je vseboval analizo političnega položaja in nadalj- njih nalog stranke, je A. Korošec posebno pozornost posvetil vpra- šanju meja in političnim razmeram v Sloveniji. Razlagajoč položaj slovenskih meja, je Korošec obtoževal DS zaradi popustljivosti pri reševanju jadranskega vprašanja v času demokratsko-socialističnega vladanja, kar je, po njegovih besedah, povzročilo težave vladi S. Protiča, da bi ugodnejše rešila to vprašanje.4 1 0 V krogih Parlamentar- ne zajednice so to Koroščevo stališče ocenili za javni odgovor opo- ziciji, ki je sicer v javnosti Protičevo vlado obtoževala zaradi popu- ščanja.4 1 1 V želji, da bi na kongresu preučili vprašanje položaja SLS v Sloveniji v zvezi z odločitvijo o določanju trenutka za iz- vedbo volitev, je Korošec posebej analiziral položaj in odnose med slovenskimi političnimi strankami. JDS, SKS in »socijalpatriotsko« JSDS je ocenil za politične tekmece, ki za SLS ne pomenijo resne nevarnosti,4 1 2 medtem ko je za edinega »resnega nasprotnika«, s ka- 4 0 8 Slovenec, 7 . aprila 1 9 2 0 . Domoljub 7 . aprila 1 9 2 0 piše, da je kongresu pri- sostvovalo okrog 4 5 0 poverjenikov SLS. Kongresa se je udeležilo tudi odposlanstvo 1 2 poverjenikov SLS iz Prekmurja. 4 0 9 Slovenec, 8 . aprila 1 9 2 0 . 4 1 0 Prav tam; Slovenec, 1 0 . aprila 1 9 2 0 . 4 1 1 Straža, 1 1 . aprila 1920; Slovenski narod, 11. aprila 1 9 2 0 . Slovenec je 1 1 . aprila 1 9 2 0 poročal, da je imelo to Koroščevo stališče »velik odmev« v beograjskih poli- tičnih krogih. 4 1 2 Poročila, ki jih je dobival škof Jeglič od župnikov v tistem razdobju, so zelo zanimiva prav za določanje vpliva posameznih slovenskih strank na ozem- lju ljubljanske škofije. Različna so v ocenah in si večkrat nasprotujejo. Tako je župnik iz Zabnice v promemoriji z dne 29. aprila 1 9 2 0 poudaril, da zanimanje za cerkev usiha, da »vse hoče biti samostojno, neodvisno od duhovnega vpliva« in da se bo večina na volitvah izrekla za Samostojno kmečko stranko, ki jim je »glave zmešala«. Vendar pa večje število teh spomenic vsebuje dejstva, ki kažejo, da je bila »na deželi« SLS močna in da je druge stranke niso mogle resneje ogrožati. SALJ, vizitacije škofa A. B. Jegliča (promemorije), 1 9 1 9 —1 9 2 0 . 308 terim se mora stvarno ukvarjati SLS, označil Komunistično parti- jo. Z njegovimi besedami: »Boj prihodnosti, boj, ki se bo resno bo- jeval med strankami, je samo boj med krščanskim socijalizmom in med komunizmom.« Čeprav je bil ta kongres občega pomena za SLS, mu niso pri- sostvovali tudi predstavniki drugih klerikalnih političnih strank in skupin zunaj Slovenije, če izvzamemo predstavnika HPS J. Šimra- ka in S. Bariča. Njuna prisotnost je bila najverjetneje tudi raz- log, ki je prisilil Korošca, da se je v svoji razlagi dotaknil tudi ne- uspelega uresničenja zamisli vodstva SLS o ustanovitvi Jugoslovan- ske ljudske stranke. Zato je Korošec ob tej priložnosti govoril le o položaju HPS, ki je po njegovih besedah dosegla pomemben na- predek na Hrvatskem in v Slavoniji, medtem ko se razmere za njen vpliv v Bački, Baranji in Banatu »niso poslabšale«. Neuspeh akcije SLS pri širjenju vpliva v Bosni in Hercegovini, Dalmaciji ter dru- gih deželah je Korošec molče priznal, ko je izjavil: »Hrvatska je naša nada, Hrvatska je ona o kateri vemo, da bo igrala v krščan- skem pokretu bodočega časa veliko vlogo.« J. Šimrak in S. Barič sta podprla razlago A. Korošca, Šimrak pa je za naj večjo oviro za raz- voj HPS označil S. Radiča in njegovo HPSS. Kongres je sprejel resolucije, ki so jih predložile komisije in so predstavljale »programatična načela« SLS, »prikrojena našim sedanjim razmeram«.4 1 3 V politično-programski resoluciji je bila Slovenska ljudska stranka označena za »državno stranko« — Jugo- slovansko ljudsko stranko, katere naloga je organiziranje in širje- nje po vsej državi; rečeno je bilo, da ne more biti pokrajinska, plemenska, verska in stanovska organizacija; njeni člani lahko po- stanejo vsi državljani Kraljevine SHS, ki sprejemajo njen program in krščansko etiko, ne glede na versko pripadnost in dogmatska naziranja; v državnopravnih zadevah stoji SLS na stališču enotne države in sodi, da je zedinjenje »troimenega naroda« moč uresni- čiti »samo prostovoljno v naravnem razvoju s sodelovanjem ljud- stva in državnih činiteljev«. Upoštevajoč različen zgodovinski raz- voj, gospodarske razmere »in različno kulturno stanje« — poudarja dalje resolucija — zahteva SLS, naj bi »zemljepisno, kulturno in gospodarsko enotnim pokrajinam v državi (med njimi Sloveniji kot posebni enoti Jugoslavije)« dovolili nujno samoupravo »z lastnimi ljudskimi zastopi«.4 1 4 V komentarju, ki ga je o programsko-politični * * 4 1 3 Straža, 1 4 . aprila 1 9 2 0 . *u Slovenec, 8 . aprila 1920; Straža, 1 4 . aprila 1 9 2 0 . 309 resoluciji objavila 21. aprila 1920 Straža, poudarjajo, da SLS »odkla- nja vsak federalizem ali zvezo držav« ter tudi »brezpogojni centra- lizem«, vendar ne iz načelnih, »ampak samo iz stvarnih razlogov«; SLS ne priznava Hrvatov, Srbov in Slovencev za posebne narode, vse to pa — je zapisano na koncu komentarja — potrjuje, da SLS ni separatistična stranka. V socialnopolitični resoluciji temelji ves socialni program na dveh temeljnih načelih: 1., da je popolna rešitev socialnega vpraša- nja mogoča le na temelju krščanskih načel, in 2., da je v zakono- daji treba čimprej uveljaviti »veliki socijalni zakon dela: dolžnost dela, delu pošten zaslužek, kdor noče delati, naj tudi ne je«. Po- sebno pozornost v tej resoluciji so posvetili davčnemu sistemu, za temeljno zahtevo pa poudarili njegovo modernizacijo v smislu uva- janja progresivnega obdavčenja na vse dohodke, ustvarjene brez osebnega dela, ter uvedbo strogega družbenega nadzorstva nad kapi- talistično proizvodnjo. Dalje so terjali socializacijo rudnikov in dru- gih gospodarskih podjetij, za katera bi ocenili, da imajo širši druž- beni interes. Podružbljena podjetja naj bi vodili upravni odbori, ki bi jih sestavljali predstavniki javne oblasti, delavcev, uslužbencev in potrošnikov. Takšno obliko družbenega upravljanja so določili posebej v 5. točka, resolucije, ki se glasi takole: »Načelno naj se prizna uslužbencem industrijskih podjetih pravica, da sodelujejo pri upravi ter so udeleženi na dohodkih.«4 1 3 Slednjič je resolucija terjala uvedbo splošnega socialnega zavarovanja, ki naj bi zajelo vse obstoječe oblike socialne zaščite. V okviru socialnopolitičnega dela programa je kongres SLS sprejel posebno resolucijo o agrarni reformi, ki je poleg drugega posebej poudarjala, da stranka zahteva takojšnje izvajanje agrarne reforme. Resolucija dalje zahteva, naj zemljo razdelijo tistim, ki jo bodo sami obdelovali; za določanje agrarnega maksimuma in mi- nimuma naj imenujejo posebne komisije, v katerih bodo zastopani vsi prizadeti sloji; večje gozdne komplekse naj socializirajo po < 1 S O tem stališču resolucije socialnopolitičnega programa je Straža 1 6 . aprila 1 9 2 0 poročala, da je SLS le načelno za pravico sodelovanja delavcev in uslužbencev v upravi podjetij in da »resolucija ne zahteva izrecno da se mora sodelovanje iz- vršiti takoj .. . Tudi ne določi ničesar, v kakšni meri in na kakšen način naj se vrši to sodelovanje. V tem oziru je navedena rezolucija kot bogato seme, iz kate- rega lahko izklije plodonostno drevo bodočnosti.« Komentar poudarja dalje, da so podobno obliko samoupravljanja vpeljali v Avstriji — to so t. i. »Betriebsräte« (obratni sveti) — in pristavlja, da bi zaradi nadzorstva v podjetju, zainteresiranosti delavcev za proizvodnjo, zaradi reda in miru idr. bilo nujno vpeljati delavske svete tudi v Sloveniji in v jugoslovanski državi. »Delovni svet mora biti naša prva zahteva na socialnem polju. Kdor je zoper delavske svete, dela nalašč ali iz ne- umnosti za nasilne prevrate, ki bodo uničili ali vsaj silno potlačili našo pro- dukcijo.« 310 gozdnih zadrugah, občinah in državnih ustanovah, del pa naj bi razdelili kmetom idr.4 1 6 Zahteve SLS po izvedbi agrarne reforme so predstavljale predvsem interes stranke za krepitev zadružnega gi- banja, vsekakor pa jih je pogojil močan pritisk kmečkih množic, ki so terjale zboljšanje svojega položaja. Resolucija, ki jo je predložila organizacijska komisija kongre- sa, je poleg že prej postavljenih zahtev za organiziranje SLS po vsej državi, za glasovalno enakopravnost moških in žensk in za čim hitrejšo izvedbo občinskih volitev in volitev za Konstituanto vsebovala tudi nekatere nove organizacijske rešitve. Kongres je sklenil, naj se stranka v prihodnje imenuje le Slovenska ljudska stranka, in ne VLS, kot se je imenovala uradno; priporočil je, naj bi za ženske ustanovili posebne organizacije in naj bi pri že obsto- ječih »stanovsko-političnih« organizacijah stranke ustanovili poseb- ne ženske odseke; sklenjeno je bilo, naj načelstvo SLS vsako po- mlad in jesen sklicuje vodstvo stranke na posvetovanje; kongres je sprejel predlog, naj bi se HPS in SLS tudi formalno združili v eno stranko z enotnim vodstvom. Slednjič so poudarili zahtevo, naj se SLS loti političnih priprav za uvedbo kmečkega in delavskega sveta v parlamentu; o tem je posebej govor v resoluciji o delavskih zah- tevah. Dvanajsti člen organizacijske resolucije je vseboval tudi sklep kongresa, da se mora SLS z vsemi sredstvi boriti za ohrani- tev reda in miru v državi. Kongres je za načelnika stranke izvolil ponovno A. Korošca, za njegovega neposrednega namestnika in pr- vega podnačelnika pa prof. B. Remca. V vodstvo SLS so po svo- jem položaju prišli predsedniki Kmetske zveze, Obrtniške zveze in Delavske zveze — J. Brodar, I. Ogrin in J. Gostinčar. Razdobje kongresa zaupnikov SLS od 6 . do 7 . aprila 1920, ko je bila SLS na oblasti, je imelo poseben vpliv na njegov potek in sklepe. To dejstvo se kaže predvsem v okrepljeni usmerjenosti SLS k politiki centralizacije in etatizacije notranje državne ureditve in v pomembnem popuščanju pri obrambi avtonomističnega progra- ma. Do koncesij je prišlo tudi v socialnopolitičnem programu z na- menom, da bi otopili ostrino boja delavskega razreda in kmetov. Dokler je bila v opoziciji, v času vladanja demokratsko-socialistič- nega bloka, se je SLS držala radikalnejše smeri avtonomizma in krščanskega socializma ter je tako okrepila svoje vrste v Sloveniji. Potem ko je zapustila opozicijo, se je sprememba v politični usme- “ • Obširnejši komentar resolucije o agrarnem vprašanju je objavila Straža 28. aprila 1 9 2 0 . 3 1 1 ritvi poleg tega, da je znatno vplivala tudi na sprejetje novega programa stranke, neugodno kazala pri članstvu in v organizaciji SLS, ki sta bila večinoma naklonjena politiki radikalne avtonomije in ohranitvi slovenske narodnostne individualnosti. Neugodno za ugled stranke in škodljivo za njen vpliv med ljudstvom, zlasti med delavstvom, so delovali dogodki v zvezi z ge- neralno stavko železničarjev v Kraljevini SHS v drugi polovici apri- la 1920, ki je imela v Sloveniji obči značaj kot stavka delavskega razreda s komaj ustanovljeno Komunistično stranko Slovenije na čelu.4 1 7 Reakcionarna vloga klerikalne Deželne vlade pri dušenju stavkovnega gibanja v Sloveniji, krvavi spopad in žrtve delavcev, ki so padli 24. aprila na Zaloški cesti v Ljubljani ter tudi vloga A. Korošca, ministra za promet v Protičevi vladi, so pokazali, da se SLS, ko je bila na oblasti, v obračunavanju z delavskim razredom ni v ničemer razločevala od drugih buržoaznih strank. Toda ta od- kriti spopad SLS z delavskim razredom v Sloveniji so izkoristili nasprotniki stranke za široko protiklerikalno propagando. To je ne- ugodno vplivalo tudi na položaj SLS pred volilnimi boji za občine v Sloveniji in za poslanska mesta v Ustavodajni skupščini. Mirno lahko rečemo, da je bil neuspeh SLS na volitvah precej posledica reakcionarnega odnosa stranke do delavskega razreda Slovenije. Po aprilski stavki železničarjev, ki je zelo pretresla buržoazne politične kroge in jih prisilila, da so resneje dojeli težavno gospo- darsko in politično stanje v državi ter tudi njene morebitne posledi- ce, so bile meščanske stranke spričo okoliščin prisiljene, da so se spo- razumele zaradi nevarnosti novih revolucionarnih akcij delavcev in kmetov. Regent Aleksander je M. Vesniču, poslaniku Kraljevine SHS v Parizu, zaupal mandat za sestavo koncentracijske vlade, nje- na glavna naloga pa naj bi bilo sprejetje ustave. Vesnič je v za- četku maja 1920 pričel v Beogradu pogajanja z vodstvi političnih strank. Petega maja je M. Vesnič obiskal JK in prisotnim poslan- cem sporočil, da bi njegov koncentracijski kabinet moral predložiti volilni zakon za volitve v Ustavodajno skupščino, ratificirati mirov- ne pogodbe, odobriti proračunske dvanajstine in vzpostaviti red in mir v državi.4 1 8 Za svoje pogoje za vstop v koncentracijsko vlado je JK postavil na prvem mestu načelno zahtevo, naj bi na pogaja- 1 1 7 Glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 1 6 4 —172; F. Klopčič, Velika raz- mejitev, 6 8 —7 3 indr. 4 1 8 Slovenec, 6 . maja 1 9 1 9 . Dan pred sestankom z M. Vesničem (4. maja) je imel Jugoslovanski klub sejo, na kateri so razpravljali o vprašanju političnega položaja ter o stališču kluba glede ustavnega vprašanja. Slovenec, 5. maja 1 9 2 0 . 312 Etnografska sekcija jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Od leve na desno sedijo v sprednji vrsti: Ehrlich, Zriemsky, Cvijič, Vojnovič, Radonič, Signjar. Za njimi: Šorli, Bordevič, Šišič, Ko- vačič, Stanojevič, Tresič-Pavičič, Ribarič, Rajič, Cok, Radojčič, Belič, Mihalčič, Slavič, Zupanič, Mačkovšek in Lenac njih za oblikovanje koncentracijske vlade Parlamentarna zajednica nastopila kot enoten blok. Z ozirom na delovni program koncentra- cijskega kabineta je JK sodil, da je v parlamentu treba brezpo- gojno pripraviti zakon o narodni banki in sestaviti vse potrebne za- konske predpise za pobijanje draginje. JK je dalje zahteval čim hi- trejše izvajanje agrarne reforme in uvedbo davka na vojni dobi- ček. Posebno zanimanje je pokazal klub za položaj pokrajinskih vlad, vendar se glede tega vprašanja ni hotel izreči brez predhod- nih posvetovanj z RS in Narodnim klubom.4 1 9 Pogajanja, ki jih je sočasno imel M. Vesnič z DZ, so bila kon- čana 15. maja s sporazumom, ki je temeljil na obojestranskih kon- cesijah DZ in Parlamentarne zajednice. Temeljne točke sporazuma DZ in Parlamentarne zajednice za sestavo koncentracijske vlade so bile vsebovane v njenih naslednjih nalogah: v parlamentu naj ure- sniči volilni zakon, sprejme proračunske dvanajstine, ratificira mi- rovne pogodbe, sprejme zakon o ukrepih za svobodo dela in izdela načrt ustave. Glede agrarne reforme se niso sporazumeli zaradi te- ga, ker je DZ nasprotovala spremembam, ki jih je Protičeva vlada vnesla z odredbo o begovskih posestvih, vendar zaradi tega tudi ni prišlo do nesporazuma, ker je bilo DZ dopuščeno, da se bori za iz- vajanje agrarne reforme po nespremenjenih odredbah. DZ ni uspe- lo, da bi bile pokrajinske vlade sestavljene uradniško, in ne po po- litičnem značaju, zato je privolila, da bi pokrajinske vlade in urad- niški aparat oblikovali proporcionalno po strankarski sestavi koncen- tracijske vlade.4 2 0 Potem ko je bil ta sporazum sprejet, je S. Pro- tič 17. maja odstopil. Že 18. maja je M. Vesnič sestavil koncentra- cijsko vlado, v katero so stopile DZ, Radikalna stranka, Hrvatska zajednica (NK), SLS (JK) in manjše politične skupine. Od treh mi- nistrskih sedežev, kolikor jih je imela v Protičevi vladi, je Slo- venska ljudska stranka v Vesničevem kabinetu obdržala le enega: A. Korošec je ostal še dalje minister za promet. Predsednik JDS V. Kukovec je dobil resor ministrstva za socialno politiko.4 2 1 Slovenska ljudska stranka je bila zadovoljna z napovedanim programom Vesničeve koncentracijske vlade in posebej zaradi spre- jetja volilnega zakona za Ustavodajno skupščino, kajti njeno vod- stvo je računalo, da bo v parlamentu, ki bo izvoljen na svobodnih volitvah, doseglo znatnejšo premoč v razmerju do svojih političnih "* Slovenec, 6. maja 192 0. AJ, arhiv brače Pribičevič, mikrofilm. Poročilo M. Draškoviča Klubu DZ z dne 1 5 . maja 1 9 2 0 . B. Gligorijevič, n. d., 162, op. 2 8 6 . ‘ !1 Jugoslavija, 1 8 . maja 1 9 2 0 . 315 nasprotnikov v Sloveniji. »Eden najvažnejših vzrokov, da sedanje Začasno narodno predstavništvo ni moglo delati in da smo imeli skoro neprestane vladne krize, je bil ravno ta, da večina poslan- cev v njem ni bila upravičena do imena ,poslanec1 , ker niso bili poslani od ljudstva ter so bili samo nominirani na podlagi kompro- misov med strankami,« je zapisal Slovenec 18. maja 1920. — »Na ta način se je zgodilo, da so prišle v narodno predstavništvo močne stranke, ki v ljudstvu niso imele zaslombe in tudi niso poznale ljudskih potreb.«4 2 2 Ostre kritike so bile namenjene predvsem Jugo- slovanski demokratski stranki in Demokratski zajednici v celoti kot poglavitnima zavorama pri uresničevanju koncentracije strank, ki jo je SLS smatrala za edino realno politiko, dokler ne bo sprejeta ustava. Kmalu se je pokazalo, kako varljivo je bilo pričakovanje, da bo Vesničeva koncentracijska vlada lahko uresničila sodelovanje me- ščanskih strank pri sprejetju ustave. Že med razpravo o vladni de- klaraciji v ZNP, ki jo je M. Vesnič predložil 25. maja, se je pri- čela vladna kriza. Slovensko ljudsko stranko, ki je na seji ZNP 27. maja podprla vladno deklaracijo,4 2 3 sta v parlamentu napadli JDS in JSDS, ker je v Sloveniji vpeljala svoj strankarski režim.4 2 4 Ustanovitev Vesničeve vlade ni spremenila položaja »čiste« kleri- kalne Deželne vlade v Sloveniji, to pa je bil razlog za še hujšo za- ostritev odnosov med SLS in JDS. Slovenska ljudska stranka je poskušala čimbolj podaljšati uresničenje sporazuma o sodelovanju predstavnikov JDS v Deželni vladi, sklenjenega pri sestavljanju koncentracijske vlade.4 2 5 O vprašanju rekonstrukcije pokrajinskih vlad so razpravljali 4. in 10. junija v Beogradu, vendar se SLS in JDS nista sporazumeli o rekonstrukciji Deželne vlade v Ljubljani.4 2 6 Poleg nesoglasja glede razdelitve resorov v Deželni vladi je resno za- preko za dosego sporazuma med JDS in SLS predstavljala zahteva liberalcev, naj bi opravili »modifikacijo«, torej revizijo občinskega 122 Slovenec, 1 9 . maja 1 9 2 0 . 123 Vladno deklaracijo je v imenu Jugoslovanskega kluba podprl S. Banič. Sten. beleške PNP, IV, 9 2 r. s., 27. maja 192 0, 4 8 2 —4 8 3 . < 2 ‘ Sten. beleške PNP, IV, 9 1 r. s., 26. maja 1 9 2 0 , 467—46 9 . Interpelaciji poslan- cev M. Cobala in A. Ribnikarja z dne 5. maja 1 9 2 0 . V svojem govoru v ZNP je A. Kristan 27. maja napadel režim SLS v Sloveniji in izjavil: »Stranka bivšega podpredsednika vlade dr. Korošca je pravzaprav napravila pri nas na Slovenskem komuniste.« Prav tam, 9 2 r. s., 27. maja 192 0, 4 8 8 . 125 Slovenec, 1. junija 1 9 2 0 . 125 Slovenski narod, 8. junija 192 0; Slovenec, 11. junija 192 0. Pogajali so se ministri Demokratske in Parlamentarne zajednice. Sestanku v ministrstvu za pra- vosodje sta 1 0 . junija poleg M. Drinkoviča in M. Trifkoviča prisostvovala A. Koro- šec in V. Kukovec. JDS je zahtevala v Deželni vladi resore za notranje zadeve, prosveto in bogočastje, agrarno reformo in finance. 316 volilnega zakona za Slovenijo, razglašenega 8. junija 1920.4 2 7 Jugo- slovanska demokratska stranka je očitala SLS, da ji je neposredno pred odstopom Protičeve vlade uspelo dobiti regentov podpis za ta zakon, ki je bil »prikrojen kar se da zahtevam SLS«.4 2 8 To je ve- ljalo predvsem za žensko volilno pravico, ki jo je uspelo SLS uza- koniti po vztrajnem boju. Spričo tega, ker so večji del ženskega prebivalstva v Sloveniji iz verskih razlogov in glede na stopnjo or- ganiziranosti v SLS presojali za potencialno glasovalno telo kleri- kalne stranke, je tudi JSDS nasprotovala temu, da bi ženskam dali volih1 0 pravico.4 2 9 Tako si je SLS, ki je varovala ozke strankarske interese, pridobila v javnosti ugled stranke, ki se bori za demokrati- zacijo družbe, in je tako v tej zadevi stala pred demokrati in so- cialdemokrati v Sloveniji. Med dogodki, pomembnimi za jugoslovansko politiko SLS, do katerih je prišlo v času krize Vesničeve vlade, je treba omeniti pogovore, ki jih je imel S. Protič z J. Brejcem, B. Remcem in drugimi političnimi voditelji SLS v Ljubljani 27. maja 1920. Ob tej priložnosti so opravili konsultacije v zvezi s tekočimi politični- mi vprašanji in zlasti v zvezi s Protičevim ustavnim načrtom.4 3 0 Hr- vatska pučka stranka je imela v Zagrebu 6 . junija velik shod svo- jih pokrajinskih odborov, na katerem je sodeloval tudi A. Koro- šec. Na shodu so sklenili, naj bi sestavili enotno vodstvo HPS in SLS. Za novega predsednika Hrvatske pučke stranke so izvolili S. Bariča.4 3 1 Zaradi dogovorov v zvezi z uresničenjem napovedane- ga obiska regenta Aleksandra v Sloveniji je J. Brejc odpotoval 14. junija v Beograd. Obisku regenta Aleksandra na Hrvatskem in v Sloveniji so v političnih krogih pripisovali velik pomen spričo te- žavnega notranje- in zunanjepolitičnega položaja Kraljevine SHS, zlasti zato, ker je bilo potovanje načrtovano v času, ko je v Ita- liji prišlo do spremembe vlade. Novi italijanski kabinet (Giolitti) je bil do Jugoslavije agresivnejši od prejšnjega in zato naj bi re- gentov obisk ohrabril Hrvate in Slovence.4 3 2 4 2 7 Uradni list, 8 . junija 1 9 2 0 . 4 2 8 Slovenski narod, 8 . junija 1 9 2 0 . 4 2 9 Slovenec, 6. junija 1 9 2 0 . Glasilo NSS Nova pravda je 22. maja »iz princi- pijelnih razlogov« Slovenski ljudski stranki priznalo uspeh v boju za uveljavljenje ženske volilne pravice. »Klerikalci vpijejo,« je takoj zatem zapisal list, »da so za žensko volilno pravico. So pa zato samo vsled tega, ker ima na večino ženstva v Sloveniji še odločilen vpliv mežnar in spovednica.« 4 2 0 Slovenec, 28. maja 1 9 2 0 . 4 8 1 Domoljub, 9 . junija 1 9 2 0 . 4 8 2 Slovenec, 15. junija 1 9 2 0 . 317 Ko je v Beogradu 8. junija vladna komisija za izdelavo volilne- ga zakona za Ustavodajno skupščino opravila delo in 12. junija predložila načrt zakona v razpravo Začasnemu narodnemu predstav- ništvu, je med DZ in strankami, zbranimi v Parlamentarni zajed- nici, prišlo do ostrega spopada. Demokratska zajednica je posku- šala v volilni zakon vnesti določilo, tako imenovani kancelpara- graf, po katerem bi bili duhovniki in tudi drugi javni uslužbenci odpuščeni iz službe, če bi svoj položaj izkoriščali v politične namene. Parlamentarna zajednica je želela ogroziti Demokratsko stranko, ki je imela med učitelji (zlasti v Sloveniji) veliko število privržen- cev, in je zastopala mnenje, naj bi le-ti ne imeli glasovalne pra- vice. Takšno stališče je aktivno podprla SLS, vendar pa je bila ost njene vročične politične dejavnosti v tistem razdobju naperjena proti kancelparagrafu ter za to, da bi v zakon vnesli pravico do glasovanja za ženske. V imenu Jugoslovanskega kluba je V. Deže- lic 14. junija v glavni razpravi o načrtu volilnega zakona, ki ga je ocenil za kompromisen predlog, posvetil največjo pozornost tema dvema vprašanjema.4 3 3 V Sloveniji je tisk SLS začel široko kampa- njo proti kancelparagrafu. Klub Radikalne stranke je na seji 14. junija ocenil, da se De- mokratska stranka zavzema za uveljavljanje kancelparagrafa zgolj zato, da bi razbila Parlamentarno zajednico.4 3 4 Odločitev o kancel- paragrafu, o katerem je na primer mariborska Straža 16. junija za- pisala: »Če bi se naša duhovščina držala tega paragrafa, bi bil slo- venski narod že davno potujen« — je bila na predlog S. Protiča odložena zaradi njegove »delikatne prirode«,4 3 5 z njo pa tudi odloči- tev o celotnem zakonskem predlogu. Sočasno so bili konec junija ustavljeni tudi pogovori o rekonstrukciji pokrajinskih vlad, ki so »prišli na mrtvo točko«.4 3 6 Razlogi za takšen politični moratorij so bili v ozki povezavi z obiskom regenta Aleksandra na Hrvatskem in v Sloveniji.4 3 7 Regent je bil na obisku v Ljubljani in Sloveniji od 26. do 28. ju- nija 1920. Klerikalna Deželna vlada mu je priredila sprejem, ki ga 4 3 3 Sten. bBleske PNP, 9 9 r. s., 1 4 . junija 192 0, 5 9 8 —60 1 . Tudi poslanec SLS J. Hohnjec je 1 8 . junija govoril, da je ženskam treba dati volilno pravico. Prav tam, 1 0 3 r. s., 6 1 —63. 4 3 4 Slovenec, 1 5 . junija 1 9 2 0 . 4 ,5 Sten. beležke PNP, 9 9 r. s., 1 9 4 . junija 192 0, 608. S Protič sicer ni podprl zahteve JK, da bi morali dati ženskam volilno pravico, in je poudaril, da gre v tej zadevi predvsem za strankarske interese. Prav tam, 60 7 . 4 3 3 Slovenski narod, 1 9 . junija 1 9 2 0 . 437 To potrjuje tudi pisanje lista Slovenski narod 9. junija 192 0. List poudarja, da so demokrati »odložili rekonstrukcijo pokrajinske vlade samo zato, ker niso hoteli ovirati regentovega prihoda v Slovenijo«. 318 je Slovenec ocenil za »triumfalnega«.4 3 8 Celotno bivanje regenta Ale- ksandra je SLS spretno programirala za demonstracijo svoje moči in vpliva med slovenskim narodom, medtem ko se je regent posku- šal pokazati pobožen vladar, ki mu je Slovenija znana in zelo draga. Katoliška cerkev se je poskušala čimbolj približati regentu po ljub- ljanskem škofu Jegliču in mariborskem škofu Napotniku. Poleg SLS, JDS, SKZ in NSS je aktivno sodelovala v pripravah za sprejem re- genta Aleksandra,4 3 9 medtem ko so bili do sprejema negativno raz- položeni le socialisti in komunisti. M. Mikuž poudarja, da so od re- genta »reprezentanti slovenske buržoazije (so) dobili veliko visokih odlikovanj. Pri tem so klerikalci in liberalci kaj nelojalno tekmovali, kdo bo dobil višje odlikovanje in nastalo je precej hudih zamer«.4 4 0 Navzlic temu da je A. Korošec prisostvoval regentovemu sprejemu v Sloveniji, ob tej priložnosti očitno ni bilo nobenih neposrednejših političnih pogovorov in je imel ves obisk do konca slovesno in pro- pagandno obeležje. Po končanem obisku je regent Aleksander am- nestiral večje število oseb v Sloveniji, obsojenih zaradi političnih in državljanskih prestopkov, kar je bilo vsekakor v soglasju z njegovi- mi načrti o pridobivanju slovenske javnosti za politiko, ki jo je zastopal in vodil. V Beogradu so se po vrnitvi A. Korošca iz Makedonije, kjer je v Prilepu kot minister za promet v začetku julija prisostvoval otvo- ritvi nove železniške proge, nadaljevali pogovori o rekonstrukciji pokrajinskih vlad. Medtem ko je bila večina v Narodnem klubu pri- pravljena na koncesije, da bi dosegli sporazum o vladi v Zagrebu, je bil A. Korošec »še enako nepopustljiv« do zahtev JDS in so ga smatrali za glavno zapreko za sklenitev dokončnega sporazuma.4 4 1 Slovenska ljudska stranka je obtožila predsednika vlade M. Vesni- ča, da želi ohraniti sodelovanje z demokrati in se jim je zategadelj preveč približal »posebno v zadevi rekonstrukcije Deželne vlade za Slovenijo«. O Vesniču so govorili, da nima jasne politične usmerit- 438 Slovenec je 27. junija 1 9 2 0 objavil izčrpno poročilo o bivanju regenta Ale- ksandra v Sloveniji. 439 Nova pravda, 26. junija 1 9 2 0 . 440 M. M i k u ž , n. d., 17 5 . Po regentovem obisku je JDS obtožila SLS, da je demokratom, torej liberalcem in predvsem njihovi organizaciji Sokolu, onemogo- čila, da bi aktivno sodelovali pri regentovem sprejemu. Glede odlikovanj, ki jih je regent podelil pripadnikom SLS, je Slovenski narod 2 . julija 1 9 2 0 zapisal naslednje: »Ali ni najgrenkejša ironija, da je bila v svobodni Jugoslaviji prva odlikovana ona organizacija, ki so jo poklicali v življenje tisti, ki so izdali parolo ,Srbe na vrbe' . . . < r 4 4 1 Politika, 10. julija 192 0. 319 ve in je brez privržencev v Radikalnem klubu.4 4 2 Približevanje Ve- sniča Demokratski zajednici potrjuje tudi reagiranje JDS. Slovanski narod je v številki z 9. julija 1920 trdil, da sta se S. Protič in A. Ko- rošec združila z namenom, da bi izzvala padec Vesničeve vlade, ki je sicer deležna popolne podpore regenta in jo bo le-ta poskušal »za vsako ceno« ohraniti. Na seji ministrskega sveta 16. julija je predstavnik DZ zasto- pal predlog, naj bi Deželno vlado za Slovenijo preosnovali tako, da bi SLS dobila položaj predsednika in troje pover j eniških resorov, JDS dva poverjeniška resora, poverjeništvo za notranje zadeve pa naj bi prepustili nevtralni osebnosti. Tudi tokrat Slovenska ljudska stranka ni hotela doseči sporazuma. Istega dne je Jugoslovanski klub razpravljal o tem predlogu, vendar iz taktičnih razlogov ni za- vzel določenega stališča.4 4 3 Kriza v zvezi z rekonstrukcijo pokra- jinskih vlad, ki so bile sicer eden od bistvenih pogojev sporazumov med strankami na pogajanjih za sestavo koncentracijske vlade, je poglobila krizo osrednje vlade. Na Slovensko ljudsko stranko so ka- zali kot na glavno povzročiteljico nastale krize. V svojo obrambo je SLS odkrito izjavljala, da noče ustreči »neizmernim« zahtevam JDS po vladanju v Sloveniji. Spopad med SLS in JDS, ki ga je zbu- dil boj za oblast v Sloveniji, je tiste čase dosegel vrhunec. SLS je v začetku julija v okviru svoje propagandne akcije proti liberalni stranki objavila brošuro »Zločin nad domovino«. Spopad med kle- rikalci in liberalci je kot neposredno politično posledico prinesel od- ložitev izvedbe občinskih volitev v Sloveniji. V Beogradu je Slo- venska ljudska stranka pri vladajočih centralističnih krogih vse bolj zgubljala ugled zanesljivega opornika v akciji pri sprejetju ukre- pov za uresničenje centralistične notranje ureditve. Začasno narodno predstavništvo je 19. julija 1920. glasovalo o 15. členu volilnega zakona za Ustavodajno skupščino, ki je vsebo- val predlog vlade, naj bi učiteljem ne dali glasovalne pravice. M. Ve- < < ! Slovenec, 8 . julija 1 9 2 0 . Razlog za takšno pisanje Slovenca je tudi napad M. Vesniča na poslanca SLS A. Sušnika, ki je v ZNP zahteval, naj bi slovensko arhivsko gradivo, ki je na Dunaju, prevzeli od Avstrije in prenesli v Ljubljano. M. Vesnič je takšno zahtevo posredno označil za separatistično težnjo in — ob odobravanju prisotnih poslancev — poudaril, »da vlada ne pozna ne Slovenije ne Srbije niti Hrvatske, niti kakšne druge dežele, kajti poznamo le skupne interese, poznamo interese Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Sten. beleške PNP, IV, 1 0 9 r. s., 6 . julija 192 0, 1 7 7 . Slovenec je 1 1 . julija 1 9 2 0 objavil naslednji protest: »Ni nihče pooblastil dr. Vesniča, da izroča tu najvažnejša poverjeništva deželne vlade v liberalne roke.« Slovenec, 1 5 . julija 1920; Politika je 18. julija 1 9 2 0 objavila, da so na nadalj- njih pogajanjih glede rekonstrukcije Deželne vlade za Slovenijo demokrati zahte- vali, naj bi bil tudi predsednik vlade nevtralna osebnost, in so za kandidata ome- njali dr. I. Zolgerja, člana odposlanstva na mirovni konferenci v Parizu. 320 snič in S. Protič sta opozorila poslance, da smatra vlada 15. člen volilnega zakona za vprašanje zaupnice parlamenta do vlade, nakar so klubska posvetovanja potekala v zelo napetem razpoloženju. Na- rodni in Jugoslovanski klub sta podprla vladni predlog. V imenu Ju- goslovanskega kluba je njegov podpredsednik poslanec F. Smodej iz- javil, da je JK »principielno za pasivno volilno pravico vseh sta- nov in tudi učiteljev«. Toda volilni zakon je kompromisen — je poudaril dalje F. Smodej — in v mnogih točkah ne ustreza nače- lom JK, vendar pa JK zaradi zunanjepolitičnega položaja in opo- zorila M. Vesniča, da grozi vladi kriza, soglasno podpira vladni predlog.4 4 4 Glasovanje se je končalo neugodno za vladni predlog, in tako je morala Vesničeva vlada nositi posledice ter je 20. julija od- stopila. B. Gligorijevič navaja, da je nadaljnji razvoj dogodkov potrdil, da so z glasovanjem v ZNP o 15. členu volilnega zakona samo našli razlog za prejšnji sklep Demokratske zajednice o spro- žitvi krize. Tako naj bi rešili naslednja sporna vprašanja, ki so bila med sestavljanjem koncentracijske vlade odložena ali sprejeta zgolj nasploh in načelno: a) izvajanje agrarne reforme; b) vladni program glede izvajanja aktov za notranjo državno ureditev; c) vprašanje po- krajinskih vlad; č) vprašanje izvoza poljedelskih proizvodov.4 4 5 Regent Aleksander je želel, naj bi bila nova vlada čimprej se- stavljena,4 4 6 zato je mandat za sestavo koncentracijske vlade po se- stanku z voditelji strankarskih skupin Lj. Davidovičem, S. Protičem, M. Drinkovicem, S. Pribicevičem, A. Korošcem in H. Križmanom, ki je bil 21. julija na dvoru, na predlog Davidoviča in Protiča zno- va zaupal M. Vesniču.4 4 7 Po opravljenih načelnih konzultacijah na dvoru v prisotnosti regenta Aleksandra 20. julija4 4 8 so sledila poga- janja M. Vesniča s političnimi strankami in skupinami. Demokrat- ska zajednica je zahtevala, naj bi pred sestavo vlade rešili vsa spor- na vprašanja, tako da kasneje v vladi ne bi bilo več nesoglasij. Po- leg svojih znanih zahtev so demokrati terjali, naj bi bile volitve v * 4 1 8 1 1 1 Sten. beležke PNP, IV, 1 4 r. s., 19. julija 192 0, 2 9 3 . 1 1 5 B. Gligorijevič, n. d., 16 5 . Slovenec je 21. julija 1 9 2 0 zapisal, da je Demokratska stranka kot poglavitni razlog vladne krize poudarjala nesoglasje glede rekonstrukcije pokrajinskih vlad. List je 24. julija za razlog krize navajal tudi nesporazum zaradi izvoza kmetijskih proizvodov. DZ je namreč zahtevala, naj bi pokrajinske vlade sestavljali po istem ključu kot centralno vlado in dopu- stili svoboden izvoz. 4 1 1 Slovenec, 24. julija 1 9 2 0 . U J Politika, 22. julija 1 9 2 0 . 4 1 8 R i j e č SHS, 23. julija 1 9 2 0 . Regent je med večerjo, na katero je povabil ministre H. Križmana, V. Kukovca, M. Drinkoviča, M. Vesniča, A. Korošca, M. Nin- čiča, M. Trifkoviča, J. Jovanoviča in podpredsednika ZNP I. Ribarja, »izrazil upa- nje«, da bodo prisotni politiki pri sestavljanju novega koncentracijskega kabineta »šli na roko« M. Vesniču. 21 321 Ustavodajno skupščino novembra 1920. Rekonstrukcijo Deželne vla- de v Ljubljani so pogojili z ustanovitvijo nevtralne uradniške vlade ali tako, da bi dobili poverjeništvo za notranje zadeve, prosveto ali socialno skrbstvo.4 4 9 Vesnič se je z Jugoslovanskim klubom sporazu- mel, da bo SLS v Deželni vladi obdržala predsedstvo (J. Brejc), da bo JDS dobila poverjeništvo za pravosodje ali socialno skrbstvo in da bo poverjenik za notranje zadeve nevtralna osebnost. Sporno pa je bilo spet vprašanje volilne pravice žensk za občinske volitve v Sloveniji.4 5 0 Po osmih dneh neuspešnih pogajanj, »medtem ko se je ljudstvu krivil hrbet«,4 5 1 je M. Vesnič vrnil mandat za sestavo kon- centracijske vlade. Regent Aleksander je 2. avgusta M. Vesniču spet zaupal mandat za sestavo nove vlade na koncentracijskem temelju, z »ožjim programom dela«. V političnem boju za ustanovitev koncentracijske vlade, ki naj bi izvedla volitve, je glavna bitka potekala med demokrati in ra- dikalci, nesporazumi s Slovensko ljudsko stranko, Hrvatsko zajedni- co in drugimi manjšimi strankami in skupinami pa so bili postran- skega pomena. Pod vplivom regenta Aleksandra je prišlo do spora- zuma med predstavniki DZ in M. Vesničem, ki je predvidel, da bi S. Protiča kot ministra za konstituanto odstranili iz vlade, pred- vsem zato, ker Protičev načrt ustave ni ustrezal DZ niti M. Vesni- ču. Demokratska zajednica je zahtevala, naj bi se vse stranke spo- razumele o enotnem načrtu ustave.4 5 2 Spor med Vesničem in Protičem je izbruhnil kot posledica ne- soglasij znotraj vodstva Radikalne stranke med Protičevimi in Pa- šičevimi privrženci, ki poleg boja za vodilno vlogo v stranki tudi niso imeli skupnih pogledov na nekatera vprašanja notranje ure- ditve države, zlasti tista, ki so se dotikala avtonomije in velikosti posameznih pokrajin. V trenutku, ko je N. Pašič odkrito podprl M. Vesniča, se je S. Protič umaknil. Z odstranitvijo Protiča je De- mokratska zejednica dosegla svoj namen: odstranila je možnost, da bi sprejeli preveč decentralistično ustavo. »Kompromis, ki je bil sklenjen med DZ in Radikalno stranko po Vesniču, ni obstajal le v odstranitvi Protiča iz vlade. Namen je bil tedaj, da bi se dve po- litični skupini, ki sta bili še v Parlamentarni zajednici, Hrvatska za- jednica in SLS, vezali na centralistični ustavni projekt, ker je Ra- dikalna stranka že v okviru tega bloka dosegla, da sta ti stranki 4 4 9 Slovenec, 24. julija 1 9 2 0 . < 5 ° Politika, 23. julija 1 9 2 0 . « i Politika, 29. julija 1 9 2 0 . 4 5 2 B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 1 6 8 . 322 sprejeli unitaristično formulo«.4 5 3 Z odhodom S. Protiča je Sloven- ska ljudska stranka zgubila svojega najpomembnejšega političnega zaveznika; to je bilo takoj čutiti kar v prvih političnih dogodkih v vladajočih vrhovih v Beogradu. Brez vednosti Jugoslovanskega kluba in Narodnega kluba so predstavniki Demokratske zajednice in Radikalne stranke sestavili 13. avgusta tako imenovani »protokol sporazuma«, ki je kot posle- dica obojestranskih popuščanj in kompromisov imel namen, da bi omogočil sestavo nove vlade, ki bi rešila vprašanje sprejetja usta- ve.4 5 4 Jugoslovanski in Narodni klub sta bila nezadovoljna z vsebi- no sporazuma in ker so ju izpustili na pogajanjih. Narodni klub je na seji 15. avgusta sprejel »protokol sporazuma«, vendar je ob tej priložnosti dal nekaj pripomb, ki so bile bolj formalne narave in njihov namen naj bi bilo »pomirjenje njegovih privržencev na Hr- vaškem. Tako je zahteval npr. samo pojasnila glede načrta ustave, ni pa zahteval, da se njegovo mnenje uveljavi v protokolu spora- zuma«.4 5 5 V imenu JK je A. Korošec že 13. avgusta poslal M. Ve- sniču pismo in izjavil, da bo sprejel »Protokol sporazuma«, brž ko mu bodo dali nujna obvestila o načrtu ustave in o pokrajinskih vladah.4 5 6 Zaradi izenačenja stališč v okviru Parlamentarne zajednice so na Vesničevo zahtevo odložili podpis sporazuma na 16. avgust in ga še istega dne zvečer tudi podpisali.4 5 7 Naslednjega dne, 17. avgusta, so potrdili sporazum o rekonstrukciji Deželne vlade v Ljubljani. Jugoslovanska demokratska stranka je dobila poverjeništvi za pra- vosodje in socialno skrbstvo, medtem ko so poverjeništvo za notra- nje zadeve dodelili nevtralni osebnosti. Druga poverjeništva so pri- padla SLS.4 5 8 Jugoslovanski in Narodni klub sta privolila v »Pro- tokol sporazuma«, ker sta popustila spričo nevarnosti, da utegneta dočakati volitve v neugodnih okoliščinah opozicijskega položaja, saj je že obstajal načrt, da bi v primeru njunega upiranja ustanovili koalicijsko vlado. Protičev odhod s političnega prizorišča in dogod- 4 5 3 prav tam, 1 6 9 . 4 5 4 Besedilo protokola sporazuma, ki obsega devet točk, je objavila Politika 1 5 . avgusta 1 9 2 0 . 4 5 5 Slovenec, 1 7 . avgusta 1 9 2 0 . 4 5 0 Politika, 1 4 . avgusta 1 9 2 0 . 4 5 7 Slovenec, 17. avgusta 1920; Politika, 17. avgusta 1 9 2 0 . Politika je 13. avgusta za eno od ovir za vzpostavitev koncentracijske vlade omenjala tudi Koroščeve »pomisleke«, da bi nove državne davke razpisali tudi v Sloveniji. 4 5 8 AS, fond Narodne in Deželne vlade, zapisnik 1 6 4 . seje Deželne vlade za Slo- venijo z dne 2 . septembra 1 9 2 0 . Akt Ministrstva za notranje zadeve, zaup. št. 4 3 2 z dne 27. avgusta 1 9 2 0 . Po zapisniku so poleg predložene porazdelitve resorov v De- želni vladi v »Protokolu sporazuma« (Politika, 1 5 . avgusta 1920), dodatno določili, da je treba revidirati čl. 10; 1 5 al 3, in čl. 3 5 uredbe o občinskih volitvah v Sloveniji. 21* 323 ki v zvezi s »Protokolom sporazuma« so pomenili začetek osipanja Parlamentarne zajednice,4 5 9 kar je bil tudi eden poglavitnih name- nov Demokratske stranke. Slovenska ljudska stranka je že pri sestavljanju Vesničeve vla- de čutila, da jo vse močneje odrivajo v politično ozadje, in zato je vladajoče kroge v državi želela opozoriti na svojo moč. Zato je od 29. julija do 3. avgusta priredila v Mariboru »veličasten« I. sloven- ski orlovski tabor, ki so mu v velikem številu prisostvovali tudi predstavniki orlovske organizacije iz Hrvatske, Češkoslovaške in Francije. Mariborski shod Orla je zbral elito SLS in je bil velik pre- gled vseh organizacij slovenskega katoliškega gibanja.4 6 0 A. Korošec in radikalski minister Velizar Jankovič sta v času naj hujše vladne krize zapustila Beograd, da bi prisostvovala proslavi v Mariboru, na kateri je Orel, ki ga — kot poudarja M. Mikuž — niso prezirali le liberalci, temveč so ga omalovaževali tudi mnogi katoliki, »pokazal vso moč novo nastajajočega slovenskega klerikalizma«. V Mariboru so takrat določili klerikalni program za prihodnji čas na naslednjih temeljih: »Najboljši župani, poslanci, predsedniki društev, vodilni možje in žene morajo zrasti iz naših vrst.« V svojem govoru je A. Korošec moč SLS opisal z naslednjimi besedami: »Danes vidimo, da nas je več, nego smo domnevali. Meje naših organizacij so se raz- širile, mi stojimo danes v Hrvaški in Slavoniji, v Bački in Banatu, v Bosni in Hercegovini in smo v Dalmaciji.« Korošec ni mislil le na organizacije Orla, temveč bolj na razširjenost kapitala Zadružne zveze v teh krajih; to je treba upoštevati, da bi bolje razumeli vse manevre SLS do ostale jugoslovanske buržoazije, zlasti do združene velikosrbske buržoazije in nasprotno.4 6 1 Pred sestavitvijo nove Vesničeve vlade je značilna nenaklo- njenost do Slovenske ljudske stranke, zlasti do samostojnosti njene Deželne vlade, ki je v Beogradu ni izražala le DS, temveč tudi kro- gi, ki so bili prav blizu Radikalni stranki. Vsekakor je avtonomni koncept SLS sčasoma postal zapreka za združena prizadevanja obeh * 2 1 !S A-MZV, Politicke zpravy, poročilo češkoslovaškega poslanika v Beogradu ministrstvu za zunanje zadeve v Pragi št. 4 5 6 z dne 2. oktobra 192 0. Poročilo po- udarja, da je Parlamentarna zajednica, »ki se je obdržala do današnjega dne, pred popolnim razpadom«. Poslanik CSR je razloge razpada videl v zahtevah Narodnega kluba in Jugoslovanskega kluba, torej SLS, po federalistični ureditvi in široki avtonomiji in »posebni zakonodajni moči v Sloveniji«, do katerih so imeli radi- kalci »nasprotna stališča«. ito Tako je Jugoslovanska kmetska zveza med proslavo Orla v Mariboru 1 . in 2 . avgusta priredila zborovanje svojih poverjenikov. Podobne akcije so prirejale tudi druge organizacije SLS. M. M i k u ž , n. d., 176. Obširnejša poročila o proslavi Orla v Mariboru so objavili vsi klerikalni listi, zlasti mariborska Straža, v številkah od 3 0 . julija do 5 . avgusta 1 9 2 0 . 324 glavnih političnih taborov, da bi okrepila državni centralizem. De- želni vladi v Ljubljani so očitali, da želi Sloveniji dati »posebne privilegije«, da »noče poslušati Beograda« in da je zaradi tega zad- nje čase prišlo do resnih sporov med ministri centralne vlade in po- verjeniki v Deželni vladi.4 6 2 Organ Radikalne stranke Samouprava je povzel po časopisu Novi život članek uglednega raddkalskega po- litika dr. L. Markoviča, ki pravi, da je Deželna vlada v Sloveniji prenesla nase, in ne na Beograd, vse pristojnosti nekdanje dunaj- ske vlade in da priznava le »vrhovno nadzorstvo« vlade v Beogra- du. »Nobenega administrativnega predmeta ne pošilja Beogradu«, zato so spori med Beogradom in Ljubljano najpogostnejši v »admi- nistrativnih zadevah«.4 6 3 Z novo Vesničevo vlado, ki so jo po enomesečni krizi sestavili 17. avgusta 1920,4 6 4 je Slovenska ljudska stranka doživela resen udarec, navzlic temu da je A. Korošcu uspelo obdržati resor mini- stra za promet, saj je morala z odhodom B. Remca in A. Gosarja odstopiti v Deželni vladi dva poverjeniška resora.4 6 6 Slovenska ljud- ska stranka je zavlačevala izročitev poverjeništev za pravosodje in socialno skrbstvo liberalcema G. Žerjavu in V. Ravniharju in je ta- čas sprejemala odločitve v svojo korist, kar je zbudilo ostre prote- ste JDS in praktično že v začetku ohromilo novo upravno koalicijo v Sloveniji.4 6 6 Na položaj poverjenika za notranje zadeve v Deželni vladi, glede katerega so se zaradi njegovega velikega pomena za bližnje volitve lomila številna kopja, je centralna vlada imenovala dr. Leonida Pitamica kot izvenstrankarsko osebnost. Po konsultaciji, ki jo je L. Pitamic imel 24. avgusta z mini- strom za notranje zadeve Draškovičem v Beogradu, je tisk v Slo- veniji objavil vest o nadaljnji odložitvi slovenskih občinskih volitev. Javnosti so sporočili, da je Deželna vlada že 21. julija izročila ta- kratnemu ministru za notranje zadeve Lj. Davidoviču svojo odloči- tev, da bodo volitve 17. oktobra 1920, vendar naj bi jo bil Davidovič “2 Politika, 6. avgusta 1 92 0. List poudarja, da so ministri v Beogradu zagrozili, da bodo deželni vladi ukinili kredite zaradi tega njenega odnosa. 1 6 3 L. Markovič, Treba 1 1 ukinuti ili reformisati pokrajinske samoupra- ve?!, Novi život, knj. II, sv. 1 , Beograd, 1 5 . avgusta 1 9 2 0 . L. Markovič se zavzema za centralistično administracijo, ki bi morala zamenjati »današnjo decentralistično ali neuglašeno, dešperatno in kontradiktorno opravo«. L. Markovič sočasno po- udarja, da bi v primeru, če centralistična ustava ne bi bila sprejeta, vse pogoje za delovanje samouprave, zlasti spričo posebnega jezika (dialekta), imela Slovenija pred vsemi drugimi jugoslovanskimi pokrajinami. i6i Politika, 1 8 . avgusta 1 9 2 0 . 1 , 5 M. M i k u ž , n. d., 1 7 7 . “ • AS, fond Narodne in Deželne vlade, zapisnik seje Deželne vlade za Slove- nijo z dne 2 . septembra 192 0; Jutro, 1. in 3. septembra 1 9 2 0 . (Glasilo JDS, ki je pri- čelo izhajati 24. avgusta 1920). 325 brzojavno razveljavil.4 6 7 Ta vest je zbudila nezadovoljstvo slovenske javnosti, demokrati in klerikalci pa so se — kot po navadi — med- sebojno obtoževali.4 6 8 Osnovni razlogi za preložitev občinskih voli- tev v Sloveniji v času, ko so bile občinske volitve v Srbiji in na Hr- vatskem že izvedene, so bile v nesoglasjih med SLS in JDS glede volilnega zakona, predvsem pa v vztrajnih prizadevanjih liberalcev, da bi ga revidirali.4 6 9 Obema strankama so se tudi tokrat zdeli naj- poglavitnejši ozki strankarski interesi. V začetku septembra 1920 je A. Korošec zaradi bolezni zapu- stil Beograd in odpotoval v Slovenijo. Skoraj ves september se je zdravil v mariborski bolnišnici, tačas pa je v njegovem imenu Ju- goslovanski klub v ZNP vodil F. Smodej. Četrtega septembra je JK ostro protestiral proti državnemu proračunu za 1920/1921. leto, v katerem so bile za Slovenijo predvidene nesorazmerno visoke davč- ne dajatve.4 7 0 Slovenska ljudska stranka je v tistem času že pričela agitacijske priprave za izvedbo volitev v Konstituanto. Spričo vse bolj zanesljivih vesti, da bo plebiscit na Koroškem 10. oktobra, je to vprašanje za nekaj časa postalo poglavitna politična tema v slo- venskem javnem življenju in klerikalni tisk se je ob njej močno an- gažiral. Na seji Deželne vlade 2. septembra se je J. Brejc pritoževal, ker beograjska vlada ni ukrenila ničesar, da bi med Deželno vlado in prof. J. Cvijičem, predstavnikom v mednarodni plebiscitni dele- 4 6 7 Jutro, 26. avgusta 1920; Slovenec, 25. avgusta 1920; Jugoslavija, 2 6 . avgusta 1 9 2 0 idr. 4 6 8 Slovenec, 27. avgusta 1920; Jutro, 26. avgusta 1 9 2 0 . 4 6 9 Jugoslavija, 26. avgusta 1 9 2 0 . V uvodniku »Križev pot slovenskih obč. voli- tev« poudarja list, da je zaradi spora med SLS in JDS centralna vlada »začela . . . nekako pasivno rezistenco« v odnosu do razpisa občinskih volitev v Sloveniji. 4 7 0 Slovenec, 6 . septembra 1 9 2 0 . Službene novine Kraljevstva SHS, 1 8 5 , 2 5 . av- gusta 192 0, so objavile ukaz, ki je potrjeval proračun s finančnim zakonom za 1 9 2 0 / 2 1 . leto. V komentarju o razporeditvi davkov na posamezne pokrajine je Slo- venec 8 . septembra natančno poudaril, da je novi proračun predvidel, da mora Slovenija plačati 2 4 7 milijonov dinarjev, vse druge pokrajine skupaj pa 1 8 6 7 mili- jonov dinarjev — ali na prebivalca po 2 4 7 dinarjev v Sloveniji in 1 5 8 dinarjev v drugih pokrajinah. Toda A. Korošec, ki mu je grozil odstop, je 2 6 . oktobra do- končno sprejel ta finančni zakon. Za ravnanje A. Korošca v jugoslovanski »visoki politiki« v Beogradu je prav značilen primer ob sprejetju državnega proračuna za 1 9 2 0 / 2 1 . leto. Nemški poslanik v Beogradu Keller je zapisal v svojem poročilu ministrstvu za zunanje zadeve št. 1037-207 z dne 3 1 . oktobra 1 9 2 0 naslednje: »Ob tej priložnosti je moč pristaviti, da je bil Korošec pred nedavnim v vladi deležen ob- čutne klofute, ki je baje zelo škodovala njegovemu ugledu v Sloveniji. V posled- njem trenutku, ko je podpisoval predlog proračuna, je zavrnil svoj podpis pod tem predlogom, če Slovencem ne bodo zagotovili oprostitve nekaterih davkov; takšno obnašanje se je zdelo tem nenavadnejše, ker je Korošec sodeloval na vseh odlo- čilnih sejah pri določanju proračuna. Finančni minister je zagrozil, da bo takoj odstopil, če bodo ustregli Koroščevi zahtevi; slednjič je po posredovanju predsed- nika vlade uspelo, da se je prometni minister (A. Korošec; M. Z.) spametoval.« — Diplomatski izveštaji iz Političkog arhiva u Bonu o političikm prilikama u Jugo- slaviji 1 9 2 0 —1 9 4 1 (dalje: Diplomatski izveštaji), zbirka gradiva (v rokopisu) v Insti- tutu za savremenu istoriju u Beogradu. 7 9 . 326 gaciji, vzpostavili tesnejše stike glede vseh pomembnejših akcij de- legacije. Ob tej priložnosti je Brejc izjavil, da je organizacija dela glede plebiscita v rokah jugoslovanske plebiscitne delegacije »nepo- voljna in nezanesljiva«, da vlade v Ljubljani ne obveščajo o ukre- njenih akcijah, da je za večino odločitev delegacije zvedela iz ti- ska itd.4 7 1 Na naslednji seji Deželne vlade, ki je bila 6 . septembra in sta ji prisostvovala novi delegat v plebiscitni delegaciji J. Jovano- vič ter general G. Djokič, je med ponovno razpravo o plebiscitu J. Brejc priznal, da »položaj za nas ni ugoden«.4 7 2 Trinajstega sep- tembra je J. Brejc na seji vlade v Ljubljani predložil obvestilo o navodilih, ki jih je J. Jovanovič kot član mednarodne plebiscitne ko- misije4 7 3 prinesel iz Beograda. V pismu predsednika vlade M. Vesniča, ki ga je J. Jovanovič izročil J. Brejcu, je po Brejčevi intepretaciji pisalo, da vlada spričo težavnega zunanje- in notranjepolitičnega položaja ne more »vztra- jati na zahtevi, da se umakne italijansko vojaštvo iz Koroške, pred- no se naše čete umaknejo iz Zone A«. J. Brejc je zaradi tega že na tej seji predložil odstop Deželne vlade kot ukrep za pritisk na cen- tralno vlado in plebiscitno komisijo, da ne bi dovolili umika jugo- slovanske vojske iz cone A. Zaradi obljube J. Jovanoviča, da bo za- vlačeval vprašanje umika jugoslovanskih čet, pa sklepa o odstopu niso sprejeli.4 7 4 J. Jovanoviču med telefonskim pogovorom z M. Ve- sničem ni uspelo dobiti privolitve o odložitvi umika vojske iz cone A, temveč nasprotno povelje, da je treba umik izpeljati 18. ali 20. ‘n AS, Narodna in Deželna vlada, zapisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 2. septembra 1920; M. Mikuž, n. d., 17 9 . V nasprotju s temi trditvami J. Brejca je J. Cvijič obvestil vlado v Beogradu, da mu navzlic vsemu prizade- vanju ni uspelo zagotoviti nujnega sodelovanja s slovenskimi političnimi krogi. V nepodpisanem pismu M. Vesniču, poslanem iz Celovca 6 . avgusta 1920, navaja Cvijič težave med svojim delovanjem v plebiscitni komisiji in poudarja, da je moral mnoga vprašanja, ki so sodila v pristojnost vlade, reševati sam zaradi slabih zvez z Beogradom. J. Cvijič se zatem pritožuje, da v »najbolj kritičnem času« ni bil deležen »pomoči nobenega koroškega poslanca, da bi lahko po njihovi presoji ocenil vpliv nekaterih ukrepov na ljudstvo. Še več, ministri in poslanci so potovali mimo na katoliško zborovanje v Mariboru, toda tukaj se ni nihče ustavil. Izmikali so se, da ne bi prevzeli odgovornosti.« INV, fond: koroški plebiscit, f. 8, ov. 2 9 / 1 . 1 7 1 AS, zapisnik seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 6. septembra 1 9 2 0 ; M. M i k u ž , n. d., 1 8 0 INV, fond; koroški plebiscit, f. 8, 8 . 8 1 . m J. Jovanoviča so za člana mednarodne plebiscitne komisije imenovali za- radi bolezni J. Cvijiča, dejansko pa zaradi njegovega napovedanega odstopa v ko- misiji. J. Brejc je bil zadovoljen z Jovanovičevo izvolitvijo; to je izrazil s pismom, poslanim Jovanoviču 1 2 . maja 1 9 2 0 , in z brzojavko, poslano 2 1 . maja 192 0 Jovano- viču v Beograd. AJ, MID, JJP, k. 2 7 , f. 131-80-27-127; 20-27-129. ‘u AS, fond Narodne in Deželne vlade, zapisnik seje Deželne vlade za Slove- nijo z dne 1 3 . septembra 1 9 2 0 . Dj. Kneževič poudarja v svoji neobjavljeni doktorski disertaciji Sen-Zermenski mirovni ugovor i Jugoslavija i Austrija hroz ugovor (Beograd, maja 1965): »V želji, da Jugoslavija ne bi bila krivec za prekinitev delo- vanja mednarodne plebiscitne komisije ter da bi plebiscit izpeljali v določenem času, pri čemer je vztrajala Dež. vlada, je vlada v Beogradu s težkim srcem dala soglasje za umik jugoslovanske vojske iz cone A.« (395). 327 septembra, zato je deželna vlada 15. septembra soglasno sklenila, da bo predložila motiviran odstop in s tem seznanila javnost.4 7 5 Mini- strski svet ni sprejel odstopa Deželne vlade.4 7 6 Tudi J. Jovanovič, ki je takrat po odhodu J. Cvijiča prevzel vse posle v plebiscitni dele- gaciji, je obsodil ta korak vlade v Ljubljani. V brzojavki Ministr- stvu za zunanje zadeve je Jovanovič 15. septembra 1920 izjavil na- slednje: »Če je ljubljanska vlada dala ostavko zgolj zaradi vprašanj, ki so v zvezi s plebiscitom in o katerih sem poročal — tedaj z obče- narodnostnega gledišča ni ravnala dobro. Ta pretirani korak bo ne- ugodno odmeval v coni A, kjer je naše ljudstvo za čimprejšnji ple- biscit.«4 7 7 Podobno oceno je dal J. Jovanovič tudi v pismu, ki ga je poslal J. Brejcu, predsedniku Deželne vlade v Ljubljani.4 7 8 Pred plebiscitom je v Ljubljani in Beogradu vladalo optimi- stično razpoloženje glede njegovega izida v korist Kraljevine SHS.4 7 9 Tudi J. Cvijič je bil prepričan, da bo plebiscit v coni A za- nesljivo odločil v korist Kraljevine SHS.4 8 0 Vlada v Beogradu je ple- biscitni delegaciji 15. septembra nakazala zahtevani dodatni kredit 6 milijonov kron za propagandne namene plebiscita in poudarila, da ga je moč uporabljati — kot je bilo že poprej odločeno —- po dogo- 1 , 5 AS, fond Narodne In Deželne vlade, zapisnik seje Deželne vlade za Slove- nijo z dne 1 5 . septembra 1 9 2 0 . Ob odstopu Deželne vlade je S loven ec 16. septembra zapisal: »Stojimo zopet pred nasprotjem med Beogradom in našo pokrajino. Zopet se moramo boriti proti onim silam, ki nimajo nobenega smisla in nobenega razu- mevanja za slovenske potrebe in slovenske koristi. Ob vsaki priliki in povsod naletimo na te sile.« 8 7 8 P olitik a , 1 7 . septembra 1920; S loven ec, 1 8 . septembra 1 9 2 0 . 1 , 7 AJ, MID, JJP, telegram J. Jovanoviča Ministarstvu inostranih dela br. 200, Borovlje, 1 5 . septembra 1 9 2 0 , kult. 27, f. 1 3 0 . 8 0 —8 1 . Isti dokument v INV, fond: koroški plebiscit, f. 8 , omot 2 9 / 1 . Zaradi omenjenega spora med Deželno vlado in vlado v Beogradu je Jovanovič v brzojavki ministrstvu za zunanje zadeve, zaupn. št. 20 9 , M. 9 3 z dne 1 7 . septembra ponudil svoj odstop z naslednjo obrazložitvijo: »Ce bi moj umik s tuk. Delegacije vsaj najmanj lahko pomagal Kraljevski vladi, da bi ugodno rešila vprašanje o krizi upravnih oblasti v Ljubljani, me, prosim, takoj razrešite dosedanje dolžnosti.« Trumblč je z brzojavko 1 9 . septembra 1 9 2 0 izrazil zadovoljstvo spričo delovanja J. Jovanoviča in ga zaprosil, naj še dalje deluje v plebiscitni komisiji. INV, prav tam, brzojavki: pov. br. 209, M. 93, in pov. br. 215, M 9 7 . 1 7 8 AJ, MID, JJP, k. 27, f. 13 1 , 80-27-142. Pismo J. Jovanoviča J. Brejcu, Ce- lovec, 1 7 . septembra 1 9 2 0 . Jovanovič je sporočil Brejcu, da je odstop Deželne vlade, če je bil njen razlog koroški plebiscit, »večji (je) udarec za našo stvar na Koro- škem kot vse dosedanje rešitve Mednarodne plebiscitne komisije. In to je sočasno zanesljiva škoda za naše narodnostne interese«. J. Jovanovič je opozoril J. Brejca na njegovo odgovornost zaradi takšnega ravnanja z naslednjimi besedami: »In namesto da bi se znebili odgovornosti za zadeve na Koroškem (govori o Deželni vladi; M. Z.) se bojim, da ste si Vi in Vaši tovariši poleg prve natovorili še drugo, dosti večjo odgovornost — odgovornost pred vsem našim narodom, ki bo nekega dne spoznal pravo resničnost o tem vprašanju, o plebiscitu.« 8 7 8 O pozitivnem izidu plebiscita je dala podatke tudi posebna anketa, ki so jo sredi 1 9 2 0 . leta izpeljale jugoslovanske oblasti v coni A. Glej obširneje: J P l e - te r s k i , O p rvin a h in o značaju plebiscitn e o d lo čitv e , K o ro š k i p le b iscit, 5 2 6 —52 7 . AJ, MID, JJP. k. 27, f. 1 3 0 . 80-27-82. Telegram Cvijiča Ministarstvu ino- stranih dela, pov. br. 202, 16. september 1 9 2 0 . 328 voru z Deželno vlado.4 8 1 Znatna sredstva iz tega in prejšnjih kredi- tov so porabili za izdajanje propagandnega gradiva, ki je bilo sicer zajetno in raznovrstno, vendar pa je po obsegu in kakovosti zaosta- jalo za nemško propagando.4 8 2 Neposredno pred plebiscitom, konec septembra in v začetku oktobra, so slovenske meščanske politične stranke pričele v strankarskem tisku in propagandi posvečati večjo pozornost predvolilni agitaciji za ustavodajno skupščino kot vpra- šanju plebiscita. Pozornost zbuja, da se je tudi A. Korošec takrat angažiral v agitaciji za volilni program SLS v Sloveniji,4 8 3 tako da je bil v Beogradu, kjer so sprejemali pomembne odločitve glede ko- roškega vprašanja, le prvak JDS Vj. Kukovec. V trenutku, ko bi se morali najbolj zavzemati za reševanje vprašanja, ki je bilo obče- narodnostnega pomena, so se slovenski meščanski politiki ukvarjali predvsem s svojimi ozkimi strankarskimi interesi. Pomanjkanje in- tenzivne propagande pred plebiscitom je v tistem trenutku znatno oslabilo zanimanje širše javnosti za dogajanje v zvezi s Koroško.4 8 4 V poročilu poverjenika za notranje zadeve Deželne vlade Ministr- stvu za notranje zadeve z dne 29. septembra o plebiscitu ni bilo niti 1 8 1 Najprej so po sklepu Ministrstva za finance, str. zaup. št. 24, z dne 24. ma- ja 192 0, za stroške plebiscitnih zadev dodelili 1 0 milijonov kron (AJ, MID, JJP, k. 27, f. 13 0 , 80-27-122). Na zahtevo J. Cvijiča je finančni minister M. Ninčič poslal Jugoslovanski plebiscitni delegaciji še 6 milijonov kron, ki jih je vlada odobrila 9 . septembra 1 9 2 0 (INV, fond: koroški plebiscit, f. 8 , omot 2 9 / 1 , pov. br. 201, M. 9 1 — telegram Ninčiča Cvijiču, Beograd, 1 5 . septembra 1920). J. Cvijič se je še pred vladnim sklepom z dne 9. septembra pritoževal, da kredit 1 6 milijonov kron ne zadošča za potrebe plebiscita, in zahteval, naj ga povečajo. INV, prav tam, pov. br. 18 6 , telegram Cvijiča Vesniču, 2. septembra 1 9 2 0 . is! PAM, fond: plebiscit na Koroškem, 10. oktobra 192 0, f. Jugoslovanska pro- paganda; f. Avstrijska propaganda. Izhajalo je tudi večje število listov, tako na primer: Mlada Jugoslavija, Mir, Koroška zora, humoristični list Ho-rrruk idr., ki so propagirali priključitev Koroške h Kraljevini SHS. O jugoslovanski in avstrijsko-nemški propagandi pred plebiscitom glej obširneje: J. Pleterski, n. d., 2 3 1 —25 9 . Jugoslovansko propagando pred plebiscitom je močno podpirala tudi katoliška cerkev. Tako je na primer »Generalni vikarijat za Slovensko Ko- roško v Dobrli Vesi« kot najvišja cerkvena oblast v coni A aktivno propagiral opredelitev za Jugoslavijo. Delež katoliškega duhovništva in njegovo dejavnost v jugoslovanski propagandi na Koroškem je pohvalil tudi J. Cvijič, ki je v članku, objavljenem v listu Slovenski narod 2. oktobra 1 9 2 0 , poudarjal, da se je zadnje čase zelo dobro držalo duhovništvo, ki je »vseskozi« narodno in ima največji vpliv med ljudstvom. ,8 S A. Korošec je na primer 30. septembra govoril o volilnem programu SLS na sestanku poverjenikov stranke v Mariboru, toda o tem več kasneje. Straža, l. oktobra 1 9 2 0 . 4 8 8 Uslužbenec jugoslovanske plebiscitne delegacije Druškovič je 25. septem- bra 1 9 2 0 zapisal nekaj, s čimer je želel ilustrirati razpoloženje v Sloveniji pred plebiscitom. V tej beležki je med drugim ilustriral to razpoloženje tudi takole: »Kohezija ponehava, vsi so siti skupnosti, v Sloveniji je strašna mračnost.« Druš- kovič je imel očitno v mislih medsebojne napade liberalcev in klerikalcev v tisku, ko je sklepal takole: »Ce pride do plebiscita in bo izpadel neugodno, bo Slovenija vedela, na katero stran . . .« AJ, MID, JJP, k. 27, f. 135, 80-27-283. 329 besede. Poglavitna tema je bila predvolilna kampanja za Konstitu- anto.4 8 5 4 8 6 Neugoden izid plebiscita 10. oktobra 1920, ko se je prebivalstvo cone A, močno pod vplivom avstrijske socialnodemokratske stran- ke, z 22.025 glasovi proti 15.279 odločilo za Avstrijo, je presenetil in porazil vso slovensko javnost. Val protestov in demonstracij je zajel Maribor, Ljubljano in druga mesta v Sloveniji. Medsebojna obto- ževanja slovenskih političnih strank zaradi izgube Koroške so posta- la glavno agitacijsko orožje v predvolilnem boju. Iskanje krivcev za poraz je izredno zaostrilo odnose med Ljubljano in Beogradom. Pri vladi v Beogradu so zahtevali, naj jugoslovanska vojska znova zasede cono A. Klerikalni Večer nji list je obtoževal jugoslovanske- ga delegata v plebiscitni komisiji zaradi popustljivosti in napovedal spremembo v odnosih med Slovenijo in vlado v Beogradu.4 8 9 Jugo- slovanski delegat v mednarodni plebiscitni komisiji J. Jovanovič, ki je pred plebiscitom dobil široka pooblastila vlade iz Beograda, s pra- vico do odločitve o izvedbi plebiscita,4 8 7 * je na zahtevo slovenske vla- de in pod pritiskom javnega mnenja, ko je prejel poročila, »da re- snično zmagovalci — Nemci — zavzemajo grozeče stališče do tistih Slovencev, ki niso le dali glas za nas na dan plebiscita, temveč so bili pred plebiscitom naši prizadevni agitatorji« — sklenil, naj jugo- 4 8 5 AS, fond Deželne vlade, situacijsko poročilo pov. za notranje zadeve dr. Verstovška št. 1 1 1 1 7 z dne 29. septembra 1 9 2 0 . Poročilo istega poverjeništva št. 8 5 9 3 z dne 3 0 . julija 192 0, ki pravi sicer za politične razmere v Sloveniji, da je »Življenje v Sloveniji (je) normalno«, poudarja tudi, da vprašanje slovenskih meja še nadalje priteguje največjo pozornost slovenskega naroda. 4 8 6 Večernji list, 1 3 . oktobra 1 9 2 0 . V poročilu poverjeništva za notranje zadeve Deželne vlade Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu iz druge polovice okto- bra 1 9 2 0 , št. 1 1 6 7 5 , je poudarjeno, kako vlada v Sloveniji prepričanje, da je bila Slovenija le »kompenzacijski objekt«. AS, fond Deželne vlade za Slovenijo. 4 8 7 AJ, MID, JJP, k. 27, f. 13 0 , 80-27-22, telegram M. Vesniča J. Jovanoviču z dne 3 0 . septembra 1 9 2 0 . V brzojavki je poslal Vesnič naslednja navodila: »Plebiscit je treba pokvariti le v primeru, če bi bili prepričani, da bo glasovanje izpadlo za nas neugodno. To je naš poglavitni in edini razlog. To je naš materialni razlog. To pomeni, da v primeru, če bi bili prepričani, da bo glasovanje izpadlo za nas neugodno, nam ni treba, da bi pustili, da bi prišlo do glasovanja. V takšnem pri- meru lahko zatorej najdete ali ustvarite razloge po potrebi. Le da nas morajo ti razlogi vse postaviti v ugoden formalni in pravni položaj. To je tisto, kar je po- glavitno. Vaši presoji je prepuščeno, ali boste skazili plebiscit z vojaško okupacijo ali po kakšni drugačni poti, prav tako tudi čas . . .« V nedatirani brzojavki, poslani predsedniku vlade v Beogradu (AJ, MID, prav tam, 80-27-120), navaja J. Jovanovič, da je neposredno pred plebiscitom prejel zagotovila o ugodnem izidu plebiscita od predstavnikov narodnega odbora iz Ve- likovca, da je 6 . oktobra prejel od J. Brejca in »referenta za pravosodje« (K. Ver- stovšek; M. Z.) »afirmativen odgovor«, in pristavlja, da so »Slovenci v vašem kabinetu bili za to, naj bi bil plebiscit čimprej, in da so bili angleški in francoski delegati prepričani o ugodnem izidu plebiscita za Slovence«. V zapisku J. Jova- noviča z dne 2 4 . oktobra je navedeno, da sta A. Korošec in Vj. Kukovec soglašala, naj bo plebiscit 1 0 . oktobra, to pomeni, da sta izjavila, da ga »ni treba skaziti«. AJ, MID, JJP, k. 27, f. 136, 80-27-313. 330 slovanska vojska 14. oktobra znova zasede cono A.4 8 8 Vrnitev jugo- slovanske vojske in orožništva je bila uspešno izpeljana po vnaprej pripravljenem načrtu.4 8 9 Mariborska Straža je 15. oktobra 1920 objavila razglas vodstva SLS, ki je obsodilo protinemške izgrede in demonstracije v Maribo- ru in ogradilo stranko od teh dogodkov. V isti številki v uvodniku z naslovom »Izgubili smo, ker smo sami krivi!« poudarja list, da so koroško bitko vodile osebe, ki niso »prav nič poznale razmerja sil in dejanskega položaja«, temveč so do poslednjega dne uspavale javnost s samozavestnimi in lahkomiselnimi poročili. Za razloge poraza na plebiscitu navajajo: popustljivost jugoslovanske delegacije, so- vraštvo do Srbov in Srbije, ki ga je zbudila dolgotrajna nemška pro- paganda, ne pa »neprimerno« obnašanje srbske vojske v prvih dneh zasedbe Koroške; zatem nove davke, vojaško obveznost itd. »Koro- ški poraz je samo krajeven pojav splošne prikazni, ki vlada vsepov- sod v državi«, je poudarjala Straža. Mariborska Enakost je zapisala 16. oktobra: »Nad leto dni so naši ljudje po Koroškem delali narodno voljo. Prišel je čas — in narod je pokazal svojo.« Vlada v Beogradu je pod pritiskom zaveznikov in zaradi boja- zni, da ne bi prišlo do spora z antanto, ukazala 17. oktobra, naj se jugoslovanska vojska in civilne oblasti umaknejo iz cone A.4 9 0 Predsednik Deželne vlade J. Brejc je od 17. do 19. oktobra obiskal Beograd, vendar na pogovorih, ki jih je imel z Vesničem, Trum- bičem in regentom Aleksandrom,4 9 1 ni mogel v ničemer spremeni- ti poteka dogodkov v zvezi s Koroško. Devetnajstega oktobra je Slovenski narod objavil članek poslanca JDS dr. D. Puca »Pravi krivci«, v katerem je poraz na plebiscitu ocenjen za »najhujši uda- * “ AJ, MID, JJP, k. 27, f. 1 3 5 , 80-27-301. Koncept pisma J. Jovanoviča vladi Kraljevine SHS (nedatiran). V šestih točkah navaja Jovanovič razloge, ki so ga spodbudili, da se je odločil za ponovno okupacijo cone A, in poudarja med drugim, da »naši orožniki, Korotanci«, »dajejo Nemcem brez odpora« orožje in obleko, da se je »našega uredništva polotila panika« in da so nekateri zapustili svoja mesta še pred koncem glasovanja, »da se obeta anarhija« itd. V nedatiranem osnutku brzojavke predsedniku vlade pojasnjuje Jovanovič svoj sklep o zasedbi cone A 14. oktobra z naslednjimi besedami: »Prepričan, da bodo zdaj ljubljanski politiki najbolj in najlažje izkoristili to mučno stanje proti Srbom in Srbiji — razlagajoč preprostim slovenskim ljudem, da so jih Srbi zapustili — sem poklical vojsko, misleč, da jim bom tako izbil iz rok to grdo in nelojalno sredstvo proti čim tes- nejšemu zedinjenju našega naroda.« Jovanovič je sicer vrnitev jugoslovanskih čet V cono A pojasnil mednarodni plebiscitni komisiji kot svoj osebni ukrep, z željo, da bi tako rešil vlado v Beogradu odgovornosti. AJ, MID, JJP, k. 27, f. 1 3 0 , 80-27-108. < 8 » J. Jovanovič je za primer, da bi prišlo do ponovne zasedbe cone A, že prej pripravil nadrobna navodila, ki jih je poslal poveljniku Dravske divizijske oblasti generalu G. Djokiču. AJ. MID, JJP, k. 27, f. 13 6 , 80-27-443. "• Slovenec, 1 9 . oktobra 1 9 2 0 . 1 ,1 AS. fond Nar. in Deželne vlade za Slovenijo, zapisnik seje z dne 20. okto- bra 1920; Politika, 2 0 . oktobra 1920; Slovenec, 20. oktobra 1 9 2 0 . 331 rec, kar smo jih doslej Slovenci doživeli«. Obtožil je »v prvi vrsti« Slovence za krivce poraza, njihovo slabo upravo in agitacijo na Koroškem, strankarski egoizem, samozavest, nestrpnost in dezor- ganizacijo. »In če hočete osebe, ki so krive, tudi te najdete doma v Ljubljani. Obračunajte se z njimi, obračunajte se s strankami, ali ne dotikajte se države, ne dirajte v j edinstvenost Srbov, Hrvatov in Slovencev!« je sporočal dr. Puc v duhu centralistične politike svoje stranke. Demokratski tisk v Sloveniji in Beogradu je vse bolj odkrito kazal na Slovensko ljudsko stranko kot glavnega krivca za izgubo Koroške; to vsekakor ni moglo držati, kot poudarja tudi M. Mikuž.4 9 2 Obtoževanje med strankami ter med Ljubljano in Beogradom, ki se je pričelo neposredno po plebiscitu v tisku in se je nadaljevalo kas- neje tudi v literaturi,4 9 3 je po svoje vplivalo tudi na bodoče politi- čne odnose in položaj SLS v Beogradu. Neugoden izid koroškega plebiscita je med široko javnostjo, predvsem pod vplivom neobjek- tivnega in tendencioznega pisanja tiska, zbudil dvome o iskrenosti jugoslovanske usmeritve slovenskega ljudstva v celoti. Takšno mnenje je zajelo tudi nekatere pomembne politične kroge,4 9 4 ki so tako dobili priložnost za razne politične manipulacije. “ M. M i k u ž , n . d ., 184. O s p o r u L j u b l j a n e In Beograda pri iskanju »kriv- ca« za poraz na koroškem plebiscitu glej obširneje: S loven ec, 23. oktobra 1 9 2 0 . ‘” 3 Na primer v prispevku J. Brejca Od p re v ra ta do ustave, Spominski zbor- nik 1918—1928, 1 9 5 —20 6 . Brejc poskuša opravičevati Deželno vlado ter sebe in SLS zaradi dogodkov na Koroškem. Brejc vali krivico za poraz na »zgodovinski razvoj« koroških Slovencev, na delovanje jugoslovanske delegacije v mednarodni ple- biscitni komisiji In na centralno vlado v Beogradu. — M. Pravdica je v beograj- skem časopisu N o v i ž iv o t (knj. Vili, sv. 6, 1 1 , 1 2 , Beograd, 4 . februar, 1 1 . in 1 8 . marec 1 9 2 2 , str. 1 6 1 —1 67; 3 3 0 —3 3 5 in 3 5 7 —364) poskušal oprati jugoslovansko vlado in diplomacijo zaradi poraza na plebiscitu in vso krivdo zvaliti na slovenske me- ščanske politike obeh smeri, ki jim je pripisoval politični diletantizem, samo- ljubje in nenačelnost (162—163). Pravdica je posebej obtoževal Deželno vlado, za katero je trdil, da je »zaigrala Koroško, oziroma da je k temu pripomogla osebna politika slovenskih voditeljev__ « (331). Najnovejše zgodovinske raziskave, objavljene v zborniku del K o ro š k i p le- b is cit, dajejo podkrepljene odgovore na vprašanje o razlogih za neugoden izid koroškega plebiscita, tako da je bilo doslej najpopolneje pojasnjeno vprašanje »krivca za poraz na Koroškem«, ki je bilo dolga leta večkrat aktualizirano in zlo- rabljeno v politiki. Obširnejše razloge o neugodnem Izidu plebiscita glej pri I. Tomšiču v prispevku zbornika P ro b le m i sodobnega m eddržavnega plebiscita in k o ro š k i ple b iscit leta 1920, 4 2 1 —4 2 4 . Glej tudi: E. Kardelj, n. d., 3 8 7 —3 8 9 . 1 1 1 Tako se je na primer po zapiskih J. Jovanoviča tudi minister za zunanje zadeve A. Trumbič zelo neugodno izrazil o odnosu Slovencev do Kraljevine SHS. 1>._J pogovorom, k i g a Je im e l J o v a n o v ič s Trumbičem po plebiscitu. 25. okto- bra 192 0, je Trumbič, kot je zapisal Jovanovič (po Jovanovičevem poročilu in ko- mentarju o izidu plebiscita, ko je poudaril, da ne ve, ali bi koroški Slovenci, ko bi morali znova glasovati, izbrali jugoslovansko državo), dejal naslednje: »Ne, ne bi, G. Jov.(anovič); tudi oni iz Ljubljane bi glasovali proti, če bi prišlo do ple- biscita, in to 100% — vi jih ne poznate. Prevarali so me takrat in zdaj pri pre- hodu.« Trumbič je dalje poudaril, da je v Parizu pri velesilah dosegel coni A in B na Koroškem: da so Slovenci »na nesrečo« v Parizu delali za koroški plebiscit; da so ga v Ljubljani h o t e li » u k a n it i« , d a b i s t o r il k a j proti senžermenski pogodbi ipd. AJ, MID, JJP, k. 27, 1. 136, 80-27-313. 332 Priprave za volitve v Ustavodajno skupščino so potekale v iz- jemno neugodnih notranje- in zunanjepolitičnih razmerah. Okto- bra in novembra, v razdobju volilne agitacije in volitev, so re- ševali vprašanje meja s sosednjimi državami — Avstrijo, Italijo in Bolgarijo. ZNP je 2. septembra 1920 sprejelo vladni ustavni na- črt4 8 5 in že naslednjega dne, 3 . septembra, je z objavo v Službe- nih novinah začel veljati volilni zakon, ki je vseboval vse zna- čilnosti konservativnega buržoaznega zakona. Slovenska ljudska stranka je bila posebno prizadeta, ker ženskam niso podelili glaso- valne pravice. Nesporna prednost SLS v razmerju do drugih strank v Sloveniji je bila, da je imela v svojih rokah oblast, to pa je bil v uzakonjenem volilnem mehanizmu dejavnik odločilnega pomena. Medtem ko je Demokratska stranka v vladi v Beogradu imela troje najpomembnejših ministrskih resorov — notranje zadeve, agrarno reformo in finance, po katerih je lahko zelo vplivala na potek volitev, v Sloveniji JDS še zdaleč ni bila v tako ugodnih raz- merah. Imenovanje L. Pitamica za poverjenika za notranje zadeve v Deželni vladi kot nevtralne osebnosti naj bi pomenilo poroštvo za normalen in objektiven potek slovenskih volitev. Predvolilna agitacija v Sloveniji, ki se je pričela 12. septem- bra z velikim shodom Jugoslovanske demokratske stranke v Ljub- ljani, je potekala v znamenju boja za avtonomijo Slovenije. Glavni govornik na tem shodu liberalcev A. Kramer je v imenu JDS po- stavil naslednje zahteve: 1. ena država, en vladar, en parlament in ena vrhovna oblast; 2. srbski vojak naj brani meje na severu, slovenski pa na jugu, 3. dekoncentracijo državne oblasti je treba izpeljati v tem merilu, da bodo pokrajinska predstavništva dobila »gotovo moč«, vrhovna oblast pa naj bi obdržala pravico do odločit- ve v najvišji pristojnosti. V občinah, okrajih in oblasteh naj bo »ljudska samouprava na široki podlagi«, vendar pa ne sme škodo- vati »zmagoviti ideji narodnega in državnega edinstva«.4 9 6 Slovenec je takoj reagiral na takšne in podobne zahteve glede avtonomije Slovenije, ki sta jih v glasilih JDS predložila I. Tavčar in G. Žer- jav: SLS nasprotuje avtonomiji, kakršno zastopajo liberalci, saj ni popolna in v njej vrhovne pokrajinske oblasti v političnih, gospo- darskih, prosvetnih in finančnih vprašanjih nimajo pravice do sa- < ’ 5 Sten. b d eš k e PNP, IV, 11 8 , r. s., 2. september 1 9 2 0 . Od prisotnih poslancev jih je za vladni z a k o n s k i n a č r t g la s o v a lo 143, p r o t i p a 23. Obširneje o volilnem zakonu glej: Sl. J ova n o vič, Ustavno p ra vo K ra lje v in e Srba, H rva ta i Slovenaca, Beograd 1 9 2 4 , 2 7 —2 8 . " ‘ M. Mikuž, n. d., 1 8 8 —189; S loven sk i n arod , 13. septembra 192 0. 333 mostojnega odločanja. »Po dr. Kramerju bi odločal v vsaki zade- vi Beograd. On je skratka za avtonomijo, pri kateri bi komandi- ral Slovence nesposobni in brezglavi beograjski uradnik.«4 8 7 Dol- goletne izkušnje s centralizmom — je zapisal Slovenec 29. septem- bra 1920. — so v javnem življenju Slovenije ustvarile obče pre- pričanje, da interesi Slovenije in jugoslovanskega zedinjenja za- htevajo, naj se »brezpogojno uvede široka in pametna samo- uprava Slovenije«. Tudi Jugoslovanska demokratska stranka, pou- darja dalje list, je upoštevala razpoloženje slovenskega ljudstva in prenehala govoriti o centralizmu, njeni voditelji pa so začeli razpravljati o avtonomiji »v zdravem smislu«. JDS je dejansko po- skušala svoj volilni program čimbolj prilagoditi razpoloženju večine slovenskega prebivalstva. V polemiko o značaju slovenske avtono- mije se je vmešala tudi JSDS, ki je bila s svojimi zahtevami4 9 8 bližja avtonomnemu programu Slovenske ljudske stranke. Na sestanku poverjenikov SLS v Mariboru je A. Korošec 30. septembra 1920 imel viden govor, v katerem je naznačil osnov- ne programske smernice SLS v predvolilni kampanji. Korošec je poudaril, da zahteva SLS popolno enakopravnost za vsa tri plemena v državi — Srbe, Hrvate in Slovence, zatem enake davke, skrb države za bolnišnice, šole in uradništvo; za osrednje vprašanje predvolilnega boja v Sloveniji je A. Korošec označil zahtevo SLS po samostojni Sloveniji, torej delitev države »radi hitrejše, boljše in primernejše uprave« v več pokrajin, pri tem pa naj ne bi bili odločilni plemenski (»ker bi to bilo tudi nemogoče pri Hrvatih in Srbih«), temveč skupni gospodarski in kulturni interesi. Gospo- darski in kulturni razvoj krajev, kjer so naseljeni Slovenci, je kompakten, torej »enakomeren«, zato bi morala Slovenija pred- stavljati upravno avtonomno celoto, ki bi imela »z vso državo skup- no, kar je za red, moč in ugled države potrebno, naj pa bo samo- stojna v vseh zadevah, ki se hitrejše, boljše in točneje morejo opraviti doma«. A. Korošec je sklenil, da je treba vodstvo teh sa- mostojnih poslov zaupati pokrajinski vladi, ki bi bila neposredno odgovorna pokrajinski skupščini. 1 8 1 Slovenec, 15. septembra 1 9 2 0 . "* Naprej je 1 8 . septembra 1 9 2 0 zahteval, naj centralna vlada in parlament opravljata skupne zadeve (zunanjo politiko, vojsko itd.) in izdajata le okvirne, lorej temeljne zakone, medtem ko naj bi pokrajinskim skupščinam dali pravico do razglašanja zakonov v okvirih centralne zakonodaje, imele pa naj bi tudi svoja finančna sredstva idr. Podobno samoupravno strukturo je predvidel list tudi za nižje upravne enote. 334 A. Korošec je Slovensko ljudsko stranko označil za kmečko stranko, ki nasprotuje razrednemu boju, federalizmu, slehernemu separatizmu in militarizmu. Glede oblike državne ureditve se je Kor°šec izrekel za monarhijo. »Jiaz sem monarhist, a tudi vsak patriot republikanskega naziranja mi mora priznati, da še nismo zreli za republiko«. Položaj katoliške veroizpovedi in cerkve v Kraljevini SHS je Korošec ocenil pozitivno in poudaril, da v mi- nulih dveh letih življenja pod pravoslavno dinastijo »gotovo (ga) ni katoličana, ki bi v verskem oziru mogel izreči le najmanjšo pri- tožbo«, vendar pa je sočasno poudaril, da še »nikdar ni bilo opra- vičeno in tako potrebno zanesti verskih vprašanj v volilno borbo kakor ravno dandanes«.4 9 9 Ob deželni konferenci Radikalne stranke, ki je bila od 25. do 28. septembra v Beogradu, je Straža 4. oktobra 1920 zapisala med drugim, da se mora Slovenska ljudska stranka v bližnjih bojih med radikalci in demokrati v ZNP in ustavnem odboru »brez dvoma« na- sloniti na radikalce in se odreči mnogih »svojih želj in načrtov«. Liberalno Jutro je objavilo, da je SLS neenotna prav glede avto- nomističnega koncepta, in poudarilo, da je na Dolenjskem (Krško, Kostanjevica, Metlika, Črnomelj) glavno agitacijsko geslo klerikal- cev — republika.5 0 0 Jutro je 5. novembra objavilo vest, da vodstvo SLS ni enotno glede samoupravnega koncepta 'Slovenije, da ob- stajajo razlike med voditelji SLS v Ljubljani (Slovenec) in maribor- skim delom s Korošcem na čelu (Straža). Po pisanju tega lista sta Korošec in njegova skupina s Štajerske zastopala »centralizem in samoupravo«, medtem ko je ljubljanski ali kranjski del vodstva SLS izražal radikalnejše stališče — »centralizem ali samoupravo« — zahteval je najpopolnejšo obliko avtonomije Slovenije. Med potovanjem v Beograd je imel A. Korošec v Zagrebu na shodu Hrvatske pučke stranke govor, v katerem je zahteval »avto- nomijo Hrvatske in Slovenije in avtonomijo drugih pokrajin, ki so že upostavljene in tistih, ki še bodo upostavljene, ker hočejo imeti v državi dobro upravo, ki bo upoštevala vse že obstoječe kulturne in gospodarske razmere«.5 0 1 Razlaganje A. Korošca v Mariboru in Za- grebu so v beograjskih političnih krogih imeli za stališče Jugoslo- i!" straža, 1 . oktobra 1920; Slovenec, 2 . oktobra 1920; M. Mikuž, n. d., 1 9 0 . V intervjuju, ki ga je pred odhodom v Beograd dal uredniku Usta Slovenec, je A. Korošec znova potrdil osnovne teze iz svojega programskega govora in pristavil, da ima vodstvo SLS izdelane »natančne načrte« za ureditev slovenske samostoj- nosti. Slovenec, 6 . oktobra 1 9 2 0 . s 0 ° Jutro, 3 . oktobra 1 9 2 0 . 5 , 1 Narodna politika, 6 . oktobra 1 9 2 0 . 335 vanskega kluba do vprašanj notranje ureditve države. V obšir- nem komentarju volilnih programov političnih strank in skupin je naslednik S. Protiča na položaju ministra za ustavodajno skup- ščino L. Markovič, ki mu je ministrski svet na seji 19. oktobra za- upal izdelavo načrta ustave, ocenil, da je program SLS — čeprav je nezadostno »pravniško natančen« — moč »uskladiti z načeli uni- tarizma«, to pa je vse odvisno — kot poudarja L. Markovič —. D d razumevanja avtonomije in pomena besede »samostojnost«, ki je bila uporabljena namesto izraza »samouprava«.5 0 2 Dileme o avtonomi- stičnih zahtevah SLS, ki jih je omenil L. Markovič, je precej razja- snila mariborska Straža v številki z dne 20. oktobra 1920 s član- kom »Avtonomija ali centralizem«. Pisec članka (dr. J. J.) je p0 teoretičnopravni dispoziciji o značaju avtonomije poskušal spro- ščeno izraziti bistvo avtonomnega programa, torej zahtev SLS v novi jugoslovanski državi, z naslednjimi besedami: »Vso tragičnost zgodovinske razlike čutimo že zadosti po dveletnem skupnem bi- vanju v skupni domovini. Idealizem naših narodnih prvobojevnikov, zavest treh plemen, da smo iste krvi in istega jezika in pa — pri- znajmo si odkrito — naključje svetovne vojske nas je postavilo v eno hišo, pod eno streho. Za življenje pod eno streho pa je treba enotnih čednosti, običajev in enakega naziranja. Tega vsega pa mi Jugoslovani vsled stoletne različne vzgoje še nimamo. Odtod izvira sedaj toliko nevolje, zabavljanja čez našo ubogo Jugoslavijo. Kaj torej storiti? Ali razrušimo svojo skupno hišo in se razidemo? Ne, tega ne storimo nikdar! Preveč verujem v bodočnost Jugoslavije in preveč smo za njo trpeli. Napravimo si v skupni hiši pod eno streho več sob, da ne bomo vsi skupaj tičali v eni veliki sobi in skupno življenje bo mogoče. Sedanji centralistični prenapeteži so nas stlačili s svojim okorelim osrednjim parlamentom v jugoslo- vanski hiši v eno veliko dvorano, Hrvata, Srba, Macedonca, Črno- gorca, Bosanca in Slovenca, a mi še nismo dovolj drug na drugega navajeni, smo prerazličnih lastnosti. Gospodje državniki v Beogra- du, odkrito priznavamo, da smo radi v Jugoslaviji pod eno streho, a pustite nam za zdaj še v skupni hiši stanovati v različnih sobah, da se polagoma razvijemo in zrastemo ne samo po telesu, temveč tudi po duhu v Jugoslovane... Če pa smo za široko avtonomi- jo posameznih pokrajin, ne moremo pa biti v danem položaju za federalistično urejeno Jugoslavijo. Plemenska federalistična Jugo- slavija je itak nemogoča, ker posamezna plemena Slovencev, 5 0 ! L. Markovič, Protiv federalizma; Samouprava, 21. oktobra 1 9 2 0 . 336 Hrvatov in Srbov ne stanujejo na kompaktnih ozemljih, temveč so med seboj mešana. Torej bi že s tega stališča brez ozira na nevar- nost tega sistema bil plemenski federalizem v smislu Hrvatske za- jednice ali Radičevcev popolnoma izključen«. Na velikem predvolilnem zborovanju poverjenikov Slovenske ljudske stranke, ki je bilo 24. oktobra v Ljubljani, je A. Gosar v ime- nu vodstva stranke obrazložil volilni program, s katerim je obširneje razlagal njene temeljne zahteve v razmerju do državne enotnosti, vprašanja avtonomije, socialnega in verskega položaja, davčne po- litike in vprašanje vojske. Poleg teh zahtev, ki so se popolnoma uje- male s programskimi tezami iz govora A. Korošca v Mariboru in Zagrebu, je A. Gosar v imenu SLS zahteval tudi uvedbo »gospo- darskega zbora« v centralnem parlamentu, ki naj bi ga sestav- ljali neposredno izvoljeni predstavniki posameznih stanov (kmetje, obrtniki, delavci, uradniki, trgovci in dr.), zaradi zaščite njihovih interesov. Na zborovanju je bila določena tudi kandidatna lista SLS za bližnje volitve v Konstituanto,5 0 3 naslednjega dne pa je vod- stvo stranke objavilo volilni razglas, v katerem je najbolj poudari- lo zahtevo po avtonomnem položaju Slovenije.5 0 4 SLS je za osnovo za premislek in razpravo objavila v svojih listih ustavni načrt S. Protiča. Volilni program JDS, ki ga je vodstvo te stranke sprejelo 21. oktobra, je bil po svoji radikalnosti podoben programu konkurentske SLS. Obe stranki sta v svojih volilnih razglasih uporabili taktiko »tujega orožja«, tako da so bile razlike v njunih programih večje predvsem v tistih poglavjih, ko sta obtoževali in klevetali nasprotno stranko. Jugoslovanska demokratska stranka je zahtevala enotno državo, njeno decentralizacijo z dajanjem samoupravnih pravic občinam, okrajem in oblastem, ki bi imeli lasten dohodek in iz- voljena predstavniška telesa z zakonodajno močjo lokalnega znača- ja v okviru ustave in zakonov, vendar pa vse predvsem na gospodar- skem področju. JDS se je načeloma izrekla za samoupravo, vendar je odločno nasprotovala pokrajinski ali »plemenski« avtonomiji. JDS je dalje terjala enako šolstvo v vsej državi, zmanjšanje de- janskega staleža stalne vojske, neodvisnost in imuniteto uradni- štva, gospodarsko zbornico (gosp. svet), ki naj bi predstavljala »dru- gi dom v parlamentu«, zatem pravico in dolžnost do dela, zaščito osebne lastnine, enakopravnost veroizpovedi, spoštovanje verskega 5 0 1 * 5 0 1 Slovenec, 25. oktobra 1 9 2 0 . 5 ,1 Slovenec, 26. oktobra 1920; Straža, 29. oktobra 1 9 2 0 . 22 337 prepričanja s pripombo, da bodo »klerikalizem, ki ga vodi šef v ita- lijanskem Rimu«, preganjali, dokler ga ne bodo pregnali iz Jugo- slavije.5 0 5 Nasploh pa so v volilni agitaciji Demokratske stranke po vsej državi poudarjali naslednja tri najpoglavitnejša vprašanja: no- tranjo ureditev države, agrarno reformo in boj proti komunistične- mu gibanju.6 0 8 Poleg Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanske demokratske stranke so v volilni kampanji za ustavodajno skupščino v Sloveniji sodelovale še štiri stranke: Samostojna kmečka stranka, Jugoslovan- ska socialnodemokratska stranka, Narodna socialistična stranka in Komunistična partija Jugoslavije. Vse te stranke so nastopale s svo- jimi volilnimi programi. Samostojna kmečka stranka, izpostava li- beralcev z nalogo, da bi konkurirala klerikalcem na slovenski vasi, je zbrala v svojih vrstah vaške veleposestnike in bogataše in je tudi svoj program prilagodila njihovim interesom. Samostojna kmečka stranka se je predstavljala za čisto, razredno kmečko stranko in se je po zgledu JDS načelno izrekla za avtonomijo Slovenije. Program JSDS je postavljal v ospredje socialne in demokratič- ne zahteve, zavzemal se je za avtonomijo, delavsko samoupravlja- nje, rešitev »jugoslovanskega« vprašanja, republikansko ureditev in zedinjenje vseh balkanskih narodov v balkansko federacijo. NSS je zahtevala »samonikli« jugoslovanski socializem, torej nacionalni so- cializem, in je v tej osnovni zamisli izdelala svoj temeljni volilni program. KPJ je zahtevala sovjetsko delavsko-kmečko republiko, uvajanje delavskega nadzorstva kot temelja za socializacijo indu- strije, zatem agrarno reformo brez odškodnine veleposestnikom, to- varne delavcem itd.6 0 7 Potem ko so objavile volilne programe, so politične stranke v Sloveniji okrepile dejavnost s prirejanjem šte- vilnih shodov. Beograjski in zagrebški tisk sta z zanimanjem sprem- ljala volilno kampanjo v Sloveniji. V razmahu predvolilne agitacije A. Korošca v Sloveniji, napo- vedane za razdobje od 14. do 21. novembra,6 0 8 je vprašanje ratifika- cije dvostranskega dogovora o razmejitvi med Italijo in Kraljevino SHS, podpisanega 12. novembra v Rapallu, prineslo Slovenski ljud- ski stranki nove politične zaplete. Po izgubi Koroške je mirovna po- 5 1 5 * * * * * * 5 1 5 M. Mikuž, n. d., 1 9 1 —192; J u tro , 6. novembra 1 9 2 0 . 5 t* B. G 1 i g o r 1 j e v t č , n. d., 1 8 9 —1 9 1 . M. M i k u ž , n. d., 1 9 2 —1 9 5 . O volilnih programih za ustavodajno skup- ščino strank v Sloveniji glej poleg n. d. M. Mikuža tudi: M. Pivec, P ro g ra m i p o litič n ih strank in statistika v o lite v , S lo v e n ci v d esetletju 1918—1928, 3 3 5 —3 7 3 . b os program Koroščevega agitacijskega gibanja v Sloveniji je objavila Straža 12. novembra 1 9 2 0 . 338 godba v Rapallu, po kateri je velik del hrvatskega in slovenskega ozemlja pripadel Italiji,6 0 9 pomenila nov udarec slovenskemu ljud- stvu, prav tako pa ugledu in položaju SLS v Sloveniji, ker je bil njen voditelj A. Korošec minister v vladi, ki jo je podpisala. Po podpisu so vsi slovenski listi napadli rapalsko pogodbo in kot po navadi iskali krivce v nasprotnem taboru. Slovenec je dan po pod- pisu pogodbe zelo ostro napadel jugoslovanske delegate Vesniča, Trumbiča in Stojanoviča, ki so »žrtvovali« s pogodbo »eno tretjino slovenskega naroda« in tako odrezali gospodarsko najpomembnejše ozemlje ob morju. »Da je to delo od strani naših delegatov in naše- ga poslanika v Rimu bilo premišljeno, da se je izvršilo preko celo- kupne vlade in da je tu delovala neka struja v naši državi, ki je močnejša od te vlade, ki se čuti jugoslovansko, najmanj pa ima sr- ca za naš ubogi Slovenski narod, je jasno,« je zapisal list.6 1 0 Jugo- slovanski delegati, podpisniki rapalske pogodbe, so se na poti iz Ita- lije v Beograd s posebnim vlakom peljali skozi Ljubljano 14. no- vembra ob zori.6 1 1 Po prihodu te delegacije v Beograd se je pričela bitka za sprejetje pogodbe z Italijo, največje težave pa je vladi po- vzročal A. Korošec, ki se je izmikal in ni hotel privoliti v njeno ra- tifikacijo. Jugoslovanska demokratska stranka je poskušala v zvezi z ra- palsko pogodbo v Sloveniji kompromitirati A. Korošca. Liberalci so od Korošca (ki je v času pogajanj in podpisa pogodbe nadomeščal odsotnega predsednika vlade Vesniča) zahtevali, naj se vlada pred podpisom pogodbe posvetuje s celotnim ministrskim svetom, klubi strank in s celotnim Začasnim narodnim predstavništvom.* 5 1 0 5 1 1 5 1 2 Na to brzojavno zahtevo JDS, ki je prispela v Beograd že po podpisu po- godbe, je A. Korošec odgovoril, da ima tudi DS svoje zastopnike v vladi in v delegaciji in da je zahteva JDS v resnici načrt, da bi nje- mu (Korošcu) pripisali odgovornost, ter je v tem smislu zahtevo li- beralcev ocenil za navadno »strankarsko drznost«.5 1 3 Po takšnem od- govoru je Korošec odpotoval na Štajersko na napovedana predvo- lilna zborovanja, ne da bi počakal na vrnitev delegacije. 5 0 1 Glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 1 8 5 —1 8 8 . 5 1 0 Slovenec, 13. novembra 1 9 2 0 . 5 1 1 Jugoslavija, 1 4 . novembra 1 9 2 0 . List poudarja, da so delegati potovali skozi Ljubljano neopaženi, in posmehljivo pristavlja: »Gospod Vesnič torej ni bil željan sprejeti zahvalne slovenske deputacije na kolodvoru.« — Jutro je 1 6 . novembra 1 9 2 0 zapisalo, da se je delegacija na ljubljanski železniški postaji ustavila le za 1 5 minut in da ni prišlo do »posebnega sprejema«, ki so ji ga nameravali prirediti Ljub- ljančani, ki so pričakovali odposlanstvo šele v soboto, 1 3 . novembra. 5 1 ! Jutro, 1 6 . novembra 1 9 2 0 . 6 1 1 Brzojavka A. Korošca št. 5 2 6 7 iz Beograda, poslana 1 5 . novembra 1 9 2 0 vod- stvu JDS. Jutro, 1 6 . novembra 192 0; Slovenec, 17. novembra 1 9 2 0 . 22* 339 Na zborovanju SLS in SKZ je Korošec 16. novembra v Mari- boru izjavil, da so jugoslovanski delegati, ki so podpisali pogodbo z Italijo, odšli na pogajanja »z drugimi inštrukcijami in mejami«, da so storili veliko napako, ker že poprej niso uredili odnosov z Itali- jo, in da je tega kriva jugoslovanska diplomacija. Na tem zborova- nju je Korošec govoril o položaju Kraljevine SHS pozitivno in pri tem posebej branil Srbe in Srbijo ter se sočasno zavzemal za brat- stvo in enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev. 5 1 4 Istega dne je na zborovanju SLS v Ptuju Korošec poudarjal nujnost ratifikacije ra- palske pogodbe.5 1 5 Ministrski svet v Beogradu je razpravljal o vpra- šanju ratifikacije rapalske pogodbe in poskušal za vsako ceno dobiti za to pogodbo podpis A. Korošca ter mu vsak dan pošiljal brzojav- ke, naj se takoj vrne v Beograd. A. Korošec je okleval s podpisom in se želel tako najbrž izogniti odgovornosti zaradi neugodne pogod- be z Italijo, ki je v Sloveniji zbudila veliko nezadovoljstvo. Vse- kakor bi v predvolilni kampanji eventualna abstinenca pri ratifika- ciji rapalske pogodbe prinesla SLS nedvomno velike koristi. Izmi- kanje A. Korošca, da bi podpisal rapalsko pogodbo, pa je imelo tudi druge razloge. Na poziv M. Vesniča, poslan po Deželni vladi v Ljubljani, je Korošec poslal le-temu odgovor, v katerem je zahteval, naj bi rešili vprašanje vzpostavitve pokrajinskih vlad v Splitu in Sarajevu, ki je zabredlo v krizo zaradi pasivnega odpora DS in sorodnih skupin. Korošec je napovedal svoj prihod v Beograd 22. novembra in pou- daril v brzojavki naslednje stališče: »Ker ne pridem na današnjo sejo (18. novembra — M. Z.), se ne sme tolmačiti, ne da soglašam, ne da ne soglašam«; to je klerikalni tisk tolmačil tako, da Korošec ni sprejel rapalske pogodbe.5 1 6 Vesničeva vlada — z izjemo odsotne- ga A. Korošca — je 19. novembra podpisala rapalsko pogodbo. Dvaj- setega novembra je rapalsko pogodbo ratificiral tudi regent Ale- 5 1 i Straža, 22. novembra 1920. A . Korošec je na zborovanju zavrnil obtožbe, da je Slovence » p r o d a l S r b o m « , ln j e poudaril, da je »nespametno« za vse težave in napake dolžiti Srbe, zatem, da Hrvatov niso pretepali Srbi, temveč Hrvati — »največ žandarji, ki so bili oblečeni v srbske obleke«, da slovenskih vojakov n i pretepal »srbski narod, ampak oficirji, Srbi ali Hrvatje ali Slovenci« idr. S 1 S Korošec je, po pisanju Jutra 17. novembra 1920, glede jugoslovansko-itali- janske mirovne pogodbe izjavil: »A li podpisati ali mobilizirati.« “ • Večernji list, 18. novembra 1920; Slovenec, 19. novembra 1920. V komen- tarju Koroščeve brzojavke Vesniču oba lista poudarjata, da Korošec ne soglaša s sklepi jugoslovansko-italijanske pogodbe zaradi tega, ker sodi, da je jugoslo- vanska delegacija med pogajanji v St. Margareti prekoračila pooblastila, ki jih je dobila od ministrskega sveta, in da želi Korošec poprej slišati, kakšni so bili raz- logi za takšno stališče delegacije, ker hoče oceniti, ali so bili res tako tehtni, da je pogodbo treba r a t if ic ir a t i. 340 ksander.5 1 7 Po vrnitvi v Beograd 22. novembra se je A. Korošec naj- prej sestal s predsednikom vlade M. Vesničem in se z njim pogovar- jal o rapalski pogodbi. Slednjič je A. Korošec — po preizkušenem in značilnem receptu za obnašanje SLS v Beogradu • — »s protestom in težkim srcem« podpisal rapalsko pogodbo zaradi »višjih državnih interesov.«5 1 8 Ministrski svet je na seji 26. oktobra razpravljal o vladnem ustavnem načrtu. A Korošec tej seji ni prisostvoval, temveč je pi- smeno v imenu SLS poslal zahtevo o ureditvi avtonomnih pokra- jin.5 1 9 Koroščevo izmikanje glede soglasja z rapalsko pogodbo in za- tem tudi z vladnim ustavnim načrtom je zbudilo obči napad DS na SLS v Beogradu in Ljubljani. Radikalska Samouprava je te napa- de komentirala z obrazložitvijo, da so A. Korošca v Sloveniji na- padali, češ da je interese slovenskega ljudstva izdal Srbom, v Beo- gradu pa ga je demokratska propaganda kazala kot sovražnika Sr- bov in Srbije, avtonomista, separatista in klerikalnega mračnjaka.5 2 0 Protiklerikalna propaganda demokratskih krogov med predvolilnim bojem v Sloveniji pa je dosegla vrhunec, ko je ban M. Laginja ob- tožil škofa Jegliča, da stoji na čelu »močne struje« v klerikalni stranki, ki je za »pretrganje vseh vezi z Beogradom«, češ da je »s to strujo v zvezi tudi bodoči umik njihovih ljudi iz javne politike, ki ohranja zveze z Beogradom«. To obtožbo so uradno poslali po- veljstvu IV. armadne oblasti v Zagrebu,5 2 1 in čeprav neresnična, je koristila liberalcem v predvolilnem boju proti Slovenski ljudski stranki. Volitve v Ustavodajno skupščino, ki so bile 28. novembra, so v Sloveniji prinesle zelo zanimive rezultate. Ženske niso imele pravi- ce do vpisa v volilne sezname, zato je bilo vpisanih vsega 215.148 glasovalcev, od tega pa jih je volilo 185.254 (73 odst.). Stranke v Slo- 5 1 7 P o litik a , 20. novembra 1 9 2 0 . S loven ec, 21. novembra 1 9 2 0 . 5 1 8 S loven ec, 23. novembra 1 9 2 0 . 5 1 8 P o litik a , 2 7 . in 29. novembra 1 9 2 0 . 5 8 0 Sam ouprava, 8. decembra 1 9 2 0 . V številki z dne 26. novembra je P o litik a na primer napadla A. Korošca in J. Brejca, da »prepričujeta ves svet, da je Slo- venija žrtev Beograda in kako mora sleherna slovenska vas, ki bo ostala v tujem suženjstvu, vedeti, da je tega kriv Beograd. Dr. Breje pravi celo, da je Slovenija kompenzacijski objekt za vsa mednarodna pogajanja«. List dalje v zvezi z izidom pogodbe z Italijo poudarja, da politiki niso edini krivi tega, da je del sloven- skega in hrvatskega ozemlja pripadel k Italiji, in navaja za dokaz neko prošnjo predsednika občine Kastva v Istri, ki zahteva priključitev k Italiji. 8 8 1 J eg ličev D n e v n ik , 9 . novembra 1920: J u tro, 23. novembra 192 0, navaja, da je bil dopis M. Laginje komandi IV. armadne oblasti poslan 3 1 . oktobra 1 9 2 0 pod št. 18.230/Pr. Jeglič poudarja, da ga je z vsebino tega Laginjevega poročila se- znanil predsednik Deželne vlade J. Brejc. Jeglič je protestiral pri Laginji in vladi v Beogradu. M. Laginja se mu je zato 22. novembra javno in zasebno opravičil zaradi obtožbe, ki je nastala baje kot »popolnoma neutemeljena« zaradi napake nižjega uradnika v banski pisarni. J egličev D n evn ik , 2 2 . novembra 1 9 2 0 . 341 veniji so dobile naslednje število glasov: SLS 57.174 (36,1 odst) JDS 12.328 (7,7 odst.), JSDS 30.675 (19,3 odst.), KPJ 16.396 (10,3 odst) NSS 6187 (3,9 odst.) in SKS 33.577 (21,2 odst.). Od skupnega števila 38 poslancev, predvidenih za Slovenijo, je SLS dobila 14, JDS 3 JSDS 6, KPJ 5, NSS 2 in SKS 8 poslanskih mandatov. V Prekmurju je posebno volilno listo postavila še Virstvena stranka, ki je dobila le 1908 glasov.5 2 2 Volitve so z rezultati presenetile vodstvo SLS, kajti stranka ni dobila absolutno, temveč le relativno večino glasov. Pri- tožbe SLS glede neugodnega volilnega zakona, razporeditve volil- nih mest v Sloveniji ipd. so bile upravičene. Škof Jeglič je takoj ukrepal, da bi preučili razloge neuspeha stranke v primerjavi z ra- stočim vplivom socialistov in komunistov v Sloveniji.5 2 3 Skupaj s Hr- vatsko pučko stranko in Bunjevsko-šokačko stranko, s katerima je predstavljala enoten volilni blok, je SLS dobila 111.274 glasov in skupno (do popravka verifikacijske komisije Narodne skupščine) 27 poslanskih mest.5 2 4 Razloge za neuspeh Slovenske ljudske stranke na volitvah v Ustavodajno skupščino v Sloveniji je treba iskati predvsem v teda- njih nemirnih povojnih razmerah, ki niso bile ugodne za slovenski klerikalizem in ki so SLS onemogočile, da bi svojo zadružno mrežo obnovila v takšni moči, kot jo je imela njena zadružna organizaci- ja pred prvo svetovno vojno.5 2 5 Razlogi neuspeha so nedvomno tu- 5 " O izidih volitev v ustavodajno skupščino v Sloveniji in v Kraljevini SHS glej obširneje: M . M 1 k u ž , n. d ., 195; M . P 1 v e c , n . d., 372; V. Melik, Izid v o lite v v kon stitu a n ti leta 1920, P ris p e v k i za zgo d ovin o delavskega gibanja, Ljubljana 1 9 6 2 , m , 3 ip d . N a d ro b n e podatke za vso državo vsebuje: S ta tističk i p re g le d izbora n arod nih poslanika za U sta votvo rn u skupštlnu K ra lje v in e Srba, H rva ta i Slovenaca, izvrše n ih na dan 28. n ovem b ra 1920. god., Beograd 1 9 2 1 . 6 1 1 J eg ličev D n e v n ik , 30. novembra 192 0. Škof Jeglič je volilne izide komen- tiral takole: »Volitve so nas močno presenetile. Naša stranka SLS je sicer najbolj močna, vendar pa je dobila le dobro tretjino glasov. Stranka samostojnih kmetov SKS bi nas bila kmalu dosegla. Liberalna stranka JDS je poražena. Pač pa so silno nepričakovano napredovali komunisti in socijaldemokrati JSDS pri nas, še bolj na Štajerskem. V Ljubljani imajo liberalci največ glasov . .. Bomo na kon- ferenci dekanov o velikoj noči iskali zdravil zoper take rane.« Jeglič je navajal dalje, da bo SLS imela 1 5 poslancev (7 na Kranjskem in 8 na Štajerskem), to je kasneje, decembra 1 9 2 1 . leta. potrdil verifikacijski odbor Narodne skupščine. Za- radi napake pri seštevanju g la s o v j e S L S v volilnem okrožju Maribor-Celje dobila le 5 namesto 6 poslanskih glasov. Na račun SLS je SKS namesto 3 dobila 4 po- slanska mesta; to so po posredovanju SLS popravili šele po enem letu. Sten. be- ležke N arod ne skupštine. red. saziv 1 9 2 1 / 1 9 2 2 , I, XI. r. s., 29. decembra 1 9 2 1 , 4 8 —4 9 . SLS je sicer pred volitvami protestirala zaradi neugodnega razporeda volilnih okrajev, torej volilnih enot v Sloveniji. 5 !‘ Cit. S ta tis tičk i p reg le d izbora n arod nih poslanika za U sta votvo rn u skup- Stinu, tabela: Celokupan pregled u zemlji. SLS je v Jugoslovanskem klubu zbrala tako poslance iz Hrvatske in Slavonije, iz Dalmacije, Bosne in Hercegovine in Vojvodine. 5 5 5 M. Mikuž, n. d., 19 5 . Poročilo poverjenika za notranje zadeve Deželne vlade Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu z dne 3 0 . novembra 1 9 2 0 po- udarja, da so bili predvolilni strankarski shodi v Sloveniji slabo obiskani, da so potekali mirno in da je med prebivalstvom čutiti »neko pasivnost«. AS, fond De- želne vlade, situacijsko poročilo št. 1 3 0 8 5 . 342 di v spremenjeni politični strukturi in razmerju sil med strankami v Sloveniji, saj je večje število strankarskih programov z radikal- nimi zahtevami tudi vplivalo na razpoloženje med volivci. Neuspe- hi v politiki pri reševanju najpoglavitnejših vprašanj notranje ure- ditve države, težaven gospodarski položaj slovenskega ljudstva, neuspehi pri reševanju vprašanja slovenskih meja in nezadovoljstvo z rezultati politike vodstva SLS v Beogradu, zlasti v razdobju, ko je bila SLS v vladi, so vplivali, da se je del simpatizerjev stranke nagnil k drugim, predvsem opozicijskim strankam, ki so poudarjale radikalnejša politična gesla. Neugoden izid volitev v Ustavodajno skupščino je imel za SLS negativne posledice predvsem po dveh plateh: v Beogradu je stranka zgubila dosti veljavnega mnenja, da je »prava« predstavnica slovenskega ljudstva, v Sloveniji pa se je med delom njenega vodstva razširilo nezadovoljstvo do njene dote- danje »jugoslovanske«, torej »visoke« politike A. Korošca v Beo- gradu, tako da je stranki grozila resna kriza. Toda politično vodstvo SLS, ki so ga prav volilni rezultati izučili, je na pobudo in ob veliki zavzetosti škofa Jegliča pričelo še z večjo resnostjo uresničevati ši- roki program utrjevanja stranke. Poseben poudarek je veljal kre- pitvi vpliva organizacij SLS po Sloveniji, zlasti v krajih, kjer so druge stranke pomenile nevarnost za njeno vladavino. Na volitvah v Ustavodajno skupščino v vsej Kraljevini SHS je sodelovalo skupno 22 političnih strank; od teh jih je 16 dobilo svoje predstavnike v Konstituanti. Od 2,480.630 volivcev jih je glasovalo le 1,607.265 (64,95 odst.). Največje število glasov, 319.448 (19,7 odst.), in 92 poslanskih mandatov je dobila Demokratska stranka, za njo so bile Radikalna stranka z 284.375 glasovi (17,7 odst.) in 91 poslan- skimi mandati, Hrvatska pučka seljačka stranka z 280.590 glasovi (14,3 odst.) in 50 poslanskimi mandati, KPJ s 59 (uradno 58) poslan- skimi mandati itd. Demokratska stranka je bila edina stranka, ki je kandidatne liste postavila v vseh volilnih okrožjih, vendar lahko po številu glasov, ki jih je dobila, sklepamo, da je bila sestavljena pre- težno iz srbskih prebivalcev iz Srbije in Hrvatske.5 2 6 Izid volitev za Ustavodajno skupščino je ustvaril novo razmer- je sil med političnimi strankami v Beogradu. Relativni volilni ne- uspeh Demokratske in Radikalne stranke ter drugih centralističnih in monarhističnih sil je bil posledica krepitve tistih političnih strank, ki so se zavzemale za republikansko in federalistično ure- ditev, predvsem KPJ in HPSS. Oslabljeni in ne dovolj močni, da 5 !t B. G 1 i g o r i j e v i 6 , n. d., 1 9 1 —192; 1 9 4 . 343 bi se ločeno dalje borili za centralistično državno ureditev, sta De- mokratska stranka in Radikalna stranka sprožili po volitvah akcijo zbliževanja v krepkejši politični blok, na njegovo organiziranje pa je že poprej vplival upor kmetov na Hrvatskem septembra 1920. leta. Pobijanje dejavnosti Radičeve stranke na Hrvatskem, ki je 8 . de- cembra 1920 spremenila ime v Hrvatsko republikansko seljačko stranko (HRSS), je pomenilo drugo skupno stališče, ki je omogo- čalo še močnejše zbliževanje radikalcev in demokratov.5 2 7 V začetku decembra 1920 je ministrski svet razpravljal o svo- jem predlogu ustavnega načrta. Centralistični ustavni načrt L. Mar- koviča, ki je predvidel razdelitev države v 35 okrožij (Slovenije v dve) ter tako tudi ukinitev pokrajin in pokrajinskih vlad, je v te- melju nasprotoval avtonomističnemu programu SLS in zato je A. Korošec kot edini minister v vladi nastopil proti temu načrtu in tako naznanil krizo v Vesničevem kabinetu.5 2 8 Po drugi strani pa je zbliževanje Radikalne stranke z demokrati vse bolj oddaljevalo Slovensko ljudsko stranko od radikalcev in tako tudi od Vesničeve- ga kabineta. Rezultati volitev in spremenjeno razmerje sil so na- lagali sestavo nove vlade, v zvezi s to spremembo pa tudi odstop Deželne vlade v Sloveniji.5 2 9 Oddaljevanje SLS od radikalno-demo- kratskega centralističnega bloka je registriral Slovenec že 7 . decem- bra, ko je preštel sile, stoječe na nasprotnih — torej avtonomistič- nih in centralističnih straneh. Izkazalo se je, da so bili glasovi o nesoglasjih v vodstvu SLS zaradi politike A. Korošca v Beogradu resnični, čeprav je javnost zvedela za to poprej le iz liberalnih glasil. Zaradi novega položaja pa so se še bolj zaostrovala, tako v Sloveniji kot v Beogradu. A. Ko- rošec spričo takšnega razvoja dogodkov očitno ni imel več poguma, da bi — kot po navadi - — sam odločal o »visoki« politiki SLS (v tem primeru o stališču stranke do vladnega ustavnega načrta in o na- daljnji politični usmeritvi SLS do radikalsko-demokratskega blo- ka), ter je odhitel v Ljubljano, da bi se posvetoval z vodstvom SLS in poskušal dobiti zaupnico v njegovih razcepljenih vrstah. Slove- m Prav tam, 195; 1 9 9 . V zvezi s spopadom centralističnega in federalističnega bloka je zanimiva ugotovitev nemškega poslanika v Beogradu Kellerja, ki v po- ročilu svojemu ministrstvu za zunanie zadeve št. 1037-207 z dne 31. oktobra 1 9 2 0 poudarja, da Jugoslovanski in Narodni klub, torej Korošec in Drinkovič, »nista nikoli skrivala svoje naklonjenosti do federalizma. Pri tem vsekakor ni šlo brez nekakšnega sacrificus intellectus, morda pa tudi brez neke reservatio mentalis, s katerimi bosta ta gospoda opravičevala svoje ravnanje pred svojima strankinima organizacijama.« Diplomatski izveštajl, 77. E s Politika, 2. decembra 1 9 2 0 . S !S AS, fond Deželne vlade za Slovenijo, zapisnik seje z dne 2. decembra 1 9 2 0 . Deželna vlada je soglasno sklenila odstopiti, brž ko bi to storila vlada v Beogradu. 344 nec je 7. in 8. decembra ostro kritiziral vladni ustavni načrt, ven- dar pa sočasno tudi reakcionarno delovanje Vesničeve vlade v celoti. Načelstvo SLS se je pod predsedstvom A. Korošca sestalo 9. de- cembra v Ljubljani in ob tej priložnosti dalo izjavo za javnost, s ka- tero je odobrilo stališče A. Korošca pri obrambi avtonomističnega načrta SLS v ministrskem svetu. Izjava dalje »odklanja ustavni na- črt ministra dr. Markoviča«, nalaga poslancem SLS, naj bodo zve- sti »vsem načelnim točkam volilnega programa SLS«, v Ustavodaj- ni skupščini pa naj brezpogojno zastopajo avtonomistični program. Poslancem SLS v Jugoslovanskem klubu so naložili, da ne smejo stopiti v nobeno politično kombinacijo, »ki ne bi zastopala avtono- mističnega programa, kakor ga je SLS zamislila«.5 3 0 Svojo odloč- nost v obrambi načela avtonomne Slovenije je vodstvo SLS poja- snjevalo z dejstvom, da so po zunanjepolitični utrditvi države odpa- dli vsi razlogi, ki so prej silili SLS k popuščanju.5 3 1 Poslanci Slovenske ljudske stranke in Hrvatske pučke stranke v Jugoslovanskem klubu so 11. decembra sklenili v Beogradu, naj A. Korošec, minister za promet v vladi M. Vesniča, odstopi zaradi nesoglasja z nezakonito sprejetim začasnim poslovnikom za Ustavo- dajno skupščino.5 3 2 A. Korošec je v odstopu, ki ga je 11. decembra poslal pismeno M. Vesniču, poudaril, da JK ne more odobriti za- časnega poslovnika in sodi, da je zaradi razčiščenja političnega po- ložaja nujen odstop celotne vlade.5 3 3 Šlo je za novo koncesijo A. Ko- rošca radikalni struji mladih politikov v vodstvu SLS, ki so bili ne- zadovoljni z njegovo taktiko, po kateri bi morala SLS za vsako ceno ostati v vladi. Poverjeniki SLS v Deželni vladi Slovenije s pred- sednikom J. Brejcem na čelu, so 13. decembra odstopili.5 3 4 Vesnič je takoj sprejel njihov odstop, Slovenec pa je zato vlado v Beogradu 6 3 3 V e č e rn ji list, 10. decembra 1920; S loven ec, 10. decembra 1 92 0. Ob tej izjavi načelstva SLS je liberalno J u tro 1 1 . decembra 1 9 2 0 zapisalo, da je A. Korošec le formalni voditelj SLS, da pa je »stvarno komando« prevzel A. Gosar, ki mu kle- rikalni študentje v prisotnosti A. Korošca prirejajo prave ovacije ipd. List po- udarja dalje, da je sestanek načelstva SLS minil v zelo ostri razpravi med Šta- jerci (privrženci A. Korošca; M. Z.), ki so zastopali oportunistično stališče, in Kranjci, skupino A. Gosarja, ki so bili »nepokolebljivo« za vrnitev k republikan- skemu programu z dne 21. novembra 1 9 1 8 . 5 5 1 S loven ec, 12. decembra 1 9 2 0 . 5 3 2 Poslovnik je vlada uradno oznanila z objavo v S lužbenih n ov in a h št. 2 7 5 , 1 0 . decembra 1 9 2 0 . Temeljni očitki, namenjeni poslovniku in Vesničevi vladi, so bili naslednji: 1 . suvereni ustavodajni skupščini ni mogoče predpisati poslovnika z uredbo; 2 . poslovnik ni bil sprejet po zakoniti poti v soglasju s 12 1 . čl. volilnega zakona; 3 . poslovnik s svojimi predpisi ni zagotavljal, da bodo ob sprejetju ustave spoštovali načelo enakopravnosti, da bi torej preprečili majorizacijo pri odločanju. Glej obširneje: S 1 . J o v a n o v i č , n. d., 2 8 —3 1 . 3 ,3 S loven ec, 1 2 . decembra 1 9 2 0 . P o litik a , 13. decembra 1 9 2 0 . s 3 < S loven ec, 1 4 . decembra 1 9 2 0 . obtožil, da uporablja »balkanske metode«.3 3 5 Po sklepu ministrskega sveta je dolžnost predsednika Deželne vlade prevzel L. Pitamic. Ustavodajna skupščina je imela 12. decembra prvi predhodni sesta- nek. M. Vesnič je 14. decembra s svojo vlado odstopil. Spor v vodstvu Slovenske ljudske stranke, ki je izbruhnil po novembrskih volitvah v glavnem glede nadaljnje politike v odnosu do skupnih ukrepov radikalcev in demokratov pri sprejetju centra- listične ustave, se je napovedoval že pred temi dogodki in je imel, kot smo že omenili, več razlogov in globlje korenine. Nova, mlada generacija katoliške akademske mladine, ki je neposredno po vojni prodrla v vrhove katoliškega gibanja v Sloveniji, se je že od začet- ka delovanja uveljavljala z večjo radikalnostjo pri izvajanju soci- alnopolitičnega programa SLS. Zaradi tega je sčasoma prišla na- vzkriž s starejšo generacijo klerikalnih voditeljev, ki so zagovarjali previdnejša, realnejša in bolj popustljiva politična stališča. Mladi, ki so jih vodili vrhovi Jugoslovanske strokovne zveze J. Gostinčar, F. Kremžar, F. Terseglav, A. Gosar, F. Kulovec in drugi, so po svo- jem organu Večernji list zastopali republikanski in socialistični pro- gram, ki ni bil v soglasju z uradno politiko SLS, kakršno je vodil načelnik stranke A. Korošec, ki ga je posebej podpirala skupina štajerskih politikov okrog mariborske Straže.5 3 6 Voditelji Jugoslovanske strokovne zveze so se v nasprotju s tra- dicionalnim stališčem SLS, da se sindikalna organizacija in druge strankine organizacije ne morejo ukvarjati s političnimi vprašanji, vse bolj politično uveljavljali; to jih je privedlo v neposreden spo- pad s političnim vodstvom, ki ni izbiralo sredstev, da bi onemogočilo to njihovo dejavnost.5 3 7 Do odkritega nastopa proti A. Korošcu in njegovi »beograjski« politiki je prišlo na zadnji seji vodstva SLS 9. decembra 1920. Korošec je zaradi odhoda v Beograd zapustil se- jo še pred koncem in podpora, ki je je bil deležen poprej, se je po njegovem odhodu spremenila v nezaupanje in odkrit napad. Koroš- ca so seznanili s takšnim — zanj neugodnim — potekom zadeve in m s Slovenec, 16. decembra 1 9 2 0 . “ • Škof Jeglič, ki je najbolj skrbel za enotnost klerikalne stranke in gibanja, je še 20. avgusta 1920 v s v o je m D n e v n ik u takole opisal ta spor v vodstvu SLS: »Zdi se mi, da sta v naši stranki dve struji, v političnem in socijalnem oziru. Ena bolj monarhična, druga bolj republikanska, ena socijalna, druga bolj socijalistična z dr. Gosarjem na čelu. Razlika v mišljenju nič ne škoduje, samo naj se vsaka stran tako premaguje, da se ne razcepi, ampak ostane edinstvena in složna.« Na istem mestu je Jeglič ocenil, da so mladi okrog JSZ s svojim »netaktičnim po- stopanjem« povzročili »v Beogradu tisto mržnjo, k i jo imajo do nas«. 5 ” Tako je na primer na željo Korošca in njegovih privržencev in kasneje političnega vodstva SLS prenehal izhajati Večernji list, kasneje, 192 1. in 192 2. leta, pa tudi Novi čas, k i s o ga p r ič e li Iz d a ja ti »m la d i«. 346 tako je iz Beograda poslal pismo podpredsedniku SLS B. Remcu. To pismo je zaradi njegovega pomena za notranje odnose v vodstvu stranke, za njen program in politiko notranje ureditve države treba citirati obširneje: »Poslanci, ki so se udeležili zadnje seje vodstva do konca, mi pravijo, da se je naredil j eden sklep, da je načelstvo z ministrstvom nezdružljivo in da je stranka republikanska. Ne mo- rem verjeti, da bi se delalo tako furtumaško, kajti popoldne se je razpravljalo o organizaciji in Kmetijski družbi, in oboje zgoraj ome- njeno, vendar ne spada niti v organizacijo niti v Kmetijsko družbo. To so tako važne stvari, da bi to pač mora(lo) biti na dnevnem re- du, in ako nije bilo na dnevnem redu, se sklepi ne morejo pripo- znati formalno veljavnim. Pripoveduje se mi isto tako, in to od lju- di, ki so kompetentni povedati svoje mnenje, kakor dr. Hohnjec, Škulj, da shod zaupnikov po zboru, na katerem se je sprejela repu- blikanska republika (sic!), 1 . ni bil pravilno sklican, a 2. i ako bil, ob ovem trenutku, ko se je glasovalo o republiki, ni bil več sklep- čen, kajti sigurno ni bilo več 20 ljudi navzočih. Da ne bo nesporazumljenja, jaz se pod nobenim pogojem ne bom vdal pritisku, da bi moral delati ali glasovati za republiko. Kdo hoče pri nas republiko? Kremžar, Besednjak, Kulovec itd., ki za stranko niso nikdar nič trpeli, a kar so delali za to so bili plačani. Jaz sem zase uverjen, da je v tem republikanstvu več srbofobstva in nasprotstva proti j edinstveni državi, nego principijelnega prepri- čanja, posebno ako se čitajo prazne fraze Večernjega lista. Kulovec pošilja sedaj strankina pisma na Jug. klub v roke dr. Gosarja! Ako je sovraštvo tajnika do predsednika tako daleč, po- tem bi bilo pošteno, da tajnik povleče konsekvence! Jaz vedno bolj čutim, da gotova klika hoče nas Štajerce izsiliti iz stranke, in kakor vidite, je to mišljenje precej splošno postalo v zadnjem času. V tem oziru sem vam že zadnjič pisal moje mnenje. Ampak grobokopi stranke se naj iščejo v o vi kliki. Vi sami mi morate priznati, da je cela vrsta gospodov v izvršil- nem odboru meni sovražna, in mi nasprotuje iz osebnosti, ne iz na- čelnosti. Ta klika je zanesla čustvo nezaupanja v celo stranko, vse je neveselo, potlačeno, zagriženo, potuhnjeno — signatura te klike se vidi na celi črti. Nihče ni več z veseljem v stranki, kajti ta klika vse kritizira, podtika namene in vlači v blato. Mislijo, da je naloga njihova v stranki, da se pobija, razdira, ogovarja. Sedaj je po mnenju te klike najvažnejše z republikanstvom razdirati stranko. Faktum je, da je že danes za monarhijo v Kon- stituanti nad 200 poslancev. Ostanemo torej sigurno monarhija. Za- 347 to je po mnenju te klike sedaj ,na j pametnejše ustvarjati katoli- ško republikansko stranko, da bo vsak demokratski lump lahko pljuval na to stranko, kakor bo hotel. Če se stranka vda v ta tok potem seveda ne bodo trpeli Kremžarji, Besednjaki in advokatski koncipienti, a trpela bo organizacija kat. cerkve, trpele bodo na- še srednješolske organizacije, naši Orli in osobito njegov naraščaj po ljudskih šolah, trpeli naši zavedni kmetje po sodnijah in glavar- stvih, trpeli duhovniki, učitelji in uradniki. Zakaj se pripušča, da so upravni svetniki bank v izvršilnem odboru in Vodstvu? Mislim, da je ta zahteva za čistost stranke mno- go bolj pametna, nego da načelnik stranke ne sme biti minister — kar jaz praktično odobravam, v kolikor se nanaša na mene, a sicer smatram za neumnost nezrelih ljudi... ... Na Štajerskem se to tudi strašno občuti, da se hoče Sušter- šičeve zadruge sanirati s preko 10 milj., a za štajerske se ni hotelo svojedobno odpisati naših 40.000. Vidite, da protištajerska burja, ki jo je začela izvestna klika, rodi že tudi na Štajerskem svoje sadove. Tako daleč smo prišli, da moremo zopet pisati o Štajercih in Kranjcih. Pismo naj bo za Vas, ker sem pisal, kakor mi je priteklo v pe- ro, a misli lahko uporabite.«5 3 8 Temu zaupnemu pismu, s katerim je A. Korošec upal ob pomo- či B. Remca, najvidnejše osebnosti v vodstvu SLS v Ljubljani, obra- čunati s svojimi nasprotniki, je sledil tudi javni napad na voditelje Jugoslovanske strokovne zveze. Koroščev bližnji sodelavec v Mari- boru dr. Fran Kovačič je obsodil pisanje organa JSZ Večernji list, ki je v nekaj številkah v prvi polovici decembra zahteval, naj po- slanci SLS glasujejo proti prisegi kralju, naj SLS zastopa republi- kanski, protimilitaristični in protiimperialistični program, državna ureditev jugoslovanske države pa naj bo republikanska. Sočasno je Kovačič očital tudi glavnemu glasilu stranke listu Slovenec, ker ni »zavrnil ta strastni izbruh svojega revolverskega tovariša«. Samostojna hrvatska in slovenska republika, kakršni je zahte- val Večernji list, bi imeli po oceni Fr. Kovačiča »življenje enodnev- ne muhe« in ta zahteva ni nič drugega kot »blazna ideologija«. Pisec članka je dalje odločno branil monarhijo in dinastijo Karadorde- vičev in poskušal SLS za vsako ceno ograditi od »časnikarske ljub- ™ AS, fond Eogumila Remca, zasebno A, XLVIII. Pismo, na katero me je opozoril kolega J. Prunk, ni datirano, vendar je bilo spričo podatkov, k i jih vse- buje, povsem zanesljivo n a p is a n o s r e d i d e c e m b r a 1920. O položaju znotraj SL.S, na katerega o p o z a r ja t o p is m o , g l e j o b š ir n e je : J . P r u n k , n . d ., 171— 172. 348 Ijanske klike«, ki »v imenu katolicizma vodi boj zoper državno edinstvo in dinastijo«. Kar zadeva dinastijo — je poudarjal Kova- čič — »imajo prvo besedo bratje Srbi«, ki so se jim Slovenci »pri- družili kot premagana avstrijska masa in ko bi ne prišlo do ujedi- njenja 1 . decembra 1918, bi bili Slovenci kratkomalo poteptani v tla in razdeljeni med Italijo, Avstrijo in Madžarsko«. Podobna stališča je zastopal po svoji jugoslovanski usmerjeno- sti znani dr. L. Lenard v članku, objavljenem v Straži. Lenard je poudarjal, da je SLS monarhistična stranka in da so bili novem- bra 1918. leta, ko se je »v nji debatiralo o republiki pod vplivom re- volucije« — »pojmi zmedeni«.5 3 9 * Polemika med Stražo in Večer- nem listom je legalizirala v javnosti spor v vodstvu SLS in grozi- la, da bo v stranki znova pripeljala do spora med »mladimi« in »starimi«.6 4 0 Po zaslugi avtoritete in zavzemanja škofa Jegliča, ki je pomirljivo vplival na sprti stranki, čeprav je z večjo naklonjenostjo podpiral realno, torej centralistično in monarhistično politično usmeritev A. Korošca, je že konec 1920 pričel ugašati spor v vod- stvu SLS. Aktualizacija republikanskega programa SLS v Sloveniji, ki ga je tokrat poleg omenjenih razlogov motiviralo tudi notranje naspro- tje v vodstvu stranke, je vplivala na položaj stranke v Beogradu, na njene odnose z drugimi strankami in zlasti z Radikalno stran- ko. Na seji Kluba Radikalne stranke 23. decembra 1920 je N. Pašič analiziral politični položaj in prišel do sklepa, da lahko Radikalna stranka sodeluje »edino z demokrati« in da se zato radikalska ve- čina »približuje večini demokratov«. Pašič je med skupinami, ki na- sprotujejo Radikalni stranki, poleg KPJ, HRSS in Hrvatske zajedni- ce omenil tudi Slovensko ljudsko stranko.5 4 1 Zaradi odklonilnega stališča A. Korošca in Jugoslovanskega kluba do radikalsko-demo- kratskih centralističnih in nedemokratičnih ukrepov pri sprejetju ustave in zlasti zaradi odkritih republikanskih zahtev SLS v Slove- niji se je Radikalna stranka konec 1920 popolnoma oddaljila od SLS, svoje še pred nedavnim zanesljive in zveste zaveznice. Ločitev ra- dikalcev in klerikalcev je bila posledica težav, ki sta jih imeli obe stranki: SLS spričo notranjega nezadovoljstva opozicije zaradi sta- 5 3 9 Straža, 2 1. decembra 1 9 2 0 . 5 "> O sporu v vodstvu SLS je več — v glavnem resničnih — podatkov objavil liberalni tisk, tako na primer Jutro 4., 8., 9. in 29. decembra 192 0; Nova pravda 18. decembra 1 9 2 0 , zatem Jugoslavija 21. in 23. decembra 1 9 2 0 , ter tudi drugi listi strank, ki so bile v opoziciji do SLS. 5 < 1 Arhiv Srbije, Beograd, zbirka Riste Odaviča, XI, 1 8 , zapisnik seje Kluba Radikalne stranke z dne 23. decembra 1 9 2 0 . Po B. G 1 i g o r i j e v 1 č u , n. d., 2 0 2, pr. 413. 349 nja v državi in v Sloveniji ter zaradi centralistične politike A. Ko- rošca, Radikalna stranka pa je videla v SLS oviro za zbližanje z Demokratsko stranko. Na pogajanjih, ki sta jih imela A. Korošec in Jugoslovanski klub z N. Pašičem glede vzpostavitve nove vlade, njune zahteve po uvedbi ženske volilne pravice in čim večjih volilnih okrožij, za spre- jetje ustave z dvetretjinsko večino, ter predvsem zahteve, naj bi iz začasnega poslovnika za delo Ustavodajne skupščine izločili prisego kralju ter tako omogočili sodelovanje republikanskih strank, pred- vsem HRSS (v tem je bila SLS prav blizu zahtevam NK in KPJ), niso bile sprejemljive za N. Pašiča.5 4 2 Najgloblje nesoglasje med Pa- šičem in Korošcem pa je predstavljala zahteva Slovenske ljudske stranke po pokrajinski avtonomiji. Glavni opornik radikalno-kleri- kalnega sodelovanja S. Protič, s katerim je SLS tiste čase imela do- bre odnose in sorodna mnenja, zaradi spora z N. Pašičem ni bil več pomemben partner za politične pogovore glede novih vladajo- čih kombinacij. Med pogovorom s škofom Jegličem 1 . januarja 1921. leta je A. Korošec potožil, da so republikanske zahteve Večernjega lista škodovale Slovenski ljudski stranki in katoliški cerkvi. »Srbijanci mislijo, da smo proti državnemu ujedinjenju. Ravno tako tolmačijo našo zahtevo po avtonomiji,« je poudarjal ob tej priložnosti Koro- šec. Jeglič je zapisal Koroščeve besede, po katerih je pogovor med Korošcem in Pašičem glede omenjenega vprašanja potekal takole: »Korošcu je Pašič rekel: Združili bomo v državo vse Srbe, torej tu- di Bosno, Hercegovino in Dalmacijo. Hrvate in Slovence pa bomo od sebe odrinili, naj se obrnejo, kamor se hočejo. Ko se je Korošec začudil in rekel: mi smo za avtonomijo, a ne za odcepljenje od dr- žave; ako bomo premagani, bomo centralizem sprejeli in v opoziciji ostali. Na to je Pašič premišljeval in rekel: če je tako, bo treba po- skrbeti za koridor iz teritorija države skozi Hrvaško in Laško.«5 4 3 Takšna stališča N. Pašiča so, po pripovedovanju A. Korošca, napra- s Politika, 1 6 . februarja 192 1; Jegličev Dnevnik, 1 7 . februarja 1921. Pogovor s Pribičevičem je Jeglič zabeležil takole: »Tudi Pribičevlč je bil precej v zadregi. O .Savezu' (Sokola; M. Z.) se je hlinil, da nista ne zna. Povedal sem mu, da je on sam podpisal pravila. In kaj ie odgovoril? Da dobi na enkrat mnogo listin za podpis, pa ne more znati o njihovi vsebini.« “ 2 »Spomenico« je objavil Slovenec 1 9 . februarja 1 9 2 1 . Politika je 18. februarja 1 92 1. komentirala to akcijo katoliških škofov z naslednjimi besedami: »Gorje kro- karjem, ki nas hočejo razdeliti.« stI Politika, 5. januarja 1 9 2 1 . 359 ureditve države — centralizma in federalizma, so nastopale tudi vse slovenske politične stranke in obravnavale ta vprašanja v glavnem v okviru medsebojnih obračunov v boju za politično prevlado. Slo- venska ljudska stranka je z vsemi svojimi organizacijami dejavno sodelovala v tem okrepljenem medstrankarskem spopadu v Slove- niji, saj se je prav takrat začenjala agitacijska aktivnost za napo- vedane občinske volitve. Med strankami zunaj Slovenije je večjo pozornost vodstva SLS pritegnila dejavnost HRSS, torej aktivnost njenega voditelja S. Radiča, ki je konec januarja in v začetku fe- bruarja v mnogih krajih vzdolž hrvatsko-slovenske meje prirejal po- litična zborovanja in nanje vabil tudi Slovence. Okrepljena republikanska agitacija HRSS ob reki Sotli, v kra- jih blizu štajerske meje, pošiljanje agitatorjev republikanskega kmečkega programa na slovensko ozemlje, na zborovanja sloven- skih strank, izjave S. Radiča, »da pride kot zavojevalec tudi v Slo- venijo«,5 6 4 ter vesti v nekaterih beograjskih listih, da je Radičevo agitiranje za republiko deležno podpore v Sloveniji,5 6 5 so prisilili vodstvo SLS, da je zavzelo jasnejše gledišče do politike HRSS. Ma- riborska Straža je 31. januarja 1921 v uvodniku »Radičevščina« najboljše izrazila razmerje SLS do programa HRSS, torej do stališč te stranke glede notranje ureditve jugoslovanske države. »Hrvaška Radičevščina je priklila iz podobnih razlogov, kakor ruski boljševi- zem,« je pisal list. »Taki pojavi so mogoči le samo tam, kjer je ljudstvo politično in kulturno še jako nerazvito, ki gre bolj za in- stinkti, kakor pa za razsodkom, je socijalno in družabno neorgani- zirano in vsled tega dostopno vsakemu demagoškemu hujskanju... Dokler bo Radičevščina omejena samo na Hrvaškem, ne bo mogla povzročiti večje nesreče in bo slednjič razpadla sama v sebi. Ako bi pa v isti meri, kakor na Hrvaškem, pognala korenine tudi med Slovenci, povzroči lahko razpad države... Naš kmet ima že znatno narodno in državno zavednost, razume takoj, da bi bila samostojna in nevtralna republika Slovenija nemogoča... Za vsakega, kdor ho- če da država ne razpade, mora biti vsak stik z Radičem izključen.« List opozarja na koncu, da bi zmaga programa HRSS prinesla za posledico: 1. razpad vere in verskega mišljenja; 2. razpad drža- ve in 3. razpad slehernega družbenega reda. Do tega v Sloveniji ne bo prišlo, sklepa list, »ker med Slovenci ni tal za Radičevščino, vendar ne smemo biti brezbrižni, da ne napravi zmede tudi pri 5 ,1 Straža, 31. januarja 1 9 2 1 . S K Tako je na primer Samouprava 9 . februarja 1 9 2 1 poudarjala, da S. Radič agitira po Sloveniji za republiko, »kjer ga prisrčno sprejemajo« ipd. 360 nas. Naša naloga je, da postavimo napram nji (HRSS — op. M. Z.) trdno mejo, omejimo to kužno bolezen samo na Hrvaško, kjer bo, ako se ne more širiti dalje, izginila sama po sebi«. V isti številki se Straža zavzema za krepitev jugoslovanske države, za katero predvideva, da bo v prihodnosti postala Piemont za združevanje balkanskih držav v balkansko-podonavsko zvezo. V luči takšnih stališč se kaže razmišljanje škofa Jegliča o eventualni odcepitvi Slovenije kot izključno njegov osebni trenutek slabosti in omaho- vanja. V notranjepolitičnem življenju Slovenije je bilo februarja 1921 še nekaj pomembnih dogodkov, vezanih na položaj in dejavnost Slovenske ljudske stranke. Vlada N. Pašiča je za novega predsed- nika Deželne vlade za Slovenijo imenovala Pribičevičevega zaup- nika dr. Vilka Baltiča, ki je do tega imenovanja zasedal položaj na- čelnika v Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu. Ta postavitev »kraljevega namestnika« v Ljubljani je naletela na oster odpor kle- rikalnih krogov, ker je bila naperjena proti Slovenski ljudski stran- ki in njenemu boju za avtonomijo Slovenije. Poleg te spremembe v slovenski Deželni vladi je vlada N. Pašiča svojo protiklerikalno in centralistično politično usmeritev potrdila tudi s spremembo vo- lilnega zakona za občinske volitve v Sloveniji, ko je zahtevala, naj bi te volitve izpeljali na temelju novih volilnih seznamov, ki so veljali za volitve v Ustavodajno skupščino, ne pa tistih, ki jih je posebej za občinske volitve sestavila prejšnja Deželna vlada J. Brejca.5 6 6 Tudi tokrat je slovenskim liberalcem ob pomoči S. Pribi- čeviča uspelo onemogočiti prizadevanja SLS, da bi v Sloveniji tudi ženske dobile volilno pravico. Deželna vlada V. Baltiča je kar od začetka svojega delovanja pokazala »uradniško« fiziognomijo: na sejah se ni ukvarjala s političnimi vprašanji in je vse tekoče po- sle opravljala v znamenju vdanosti in poslušnosti centralni vladi v Beogradu.5 6 7 Predsednik vlade V. Baltič je sočasno vodil tudi po- verjeništvo za notranje zadeve v Deželni vladi. Ukrepi vlade N. Pašiča proti Slovenski ljudski stranki in nje- nim zahtevam, predvsem proti avtonomiji Slovenije, so zbudili ne- '*■ Slovenec, 17. februarja 1921; Jutro, 18. februarja 1921; Straža, 21. februarja 192 1. V tej številki je Straža poudarjala, da so ukrepi, ki se jih loteva radikalsko- demokratska vlada N. Pašiča s tako imen. »predhodnimi odredbami«, običajna na- silna legalizacija dveletnih prizadevanj vladajočih krogov v Beogradu po centra- lizaciji in majorizaciji. »Demokrati so prinesli v vlado avstrijske in madžarske metode, radikalci pa balkansko-bizantinske. Torej, še vedno nismo osvobojeni,« je sklepala Straža. **’ AS. fond Narodne in Deželne vlade, zapiski sej Deželne vlade za Slovenijo, marec—julij 1 9 2 1 . 361 zadovoljstvo tudi v širših slojih pripadnikov klerikalne stranke, zla- sti v razumniških vrstah. Takšno razpoloženje je zajelo tudi inte- lektualne in politične kroge zunaj klerikalne stranke, torej vse ti- ste politične stranke, skupine in tokove, ki niso bili blizu vladajo- čemu demokratsko-radikalskemu bloku. Na pobudo vodilnih social- nodemokratskih politikov D. Lončarja in A. Prepeluha je bila fe- bruarja 1921 objavljena »avtonomistična izjava«, ki jo je podpisalo 43 slovenskih kulturnih delavcev raznih političnih smeri in je zbu- dila veliko pozornost političnih krogov v Sloveniji in vsej državi. V avtonomistični izjavi so njeni podpisniki trdili med drugim, da so bili slovenski kulturni delavci glasniki narodne in državne enot- nosti in da jugoslovanska država pomeni uresničenje njihovih ide- alov, sočasno pa so poudarili, da »v imenu mirnega medsebojnega delovanja in napredovanja, medsebojne bratske edinosti zagovar- jajo takšno ustavo, ki daje državi potrebno moč na zunaj, a obe- nem možnost razvoja imanentnim silam posameznikov in posamez- nih gospodarsko-kulturnih edinic na znotraj«. V ospredje so posta- vili slovensko ozemlje, in ne slovensko ljudstvo, ter se izrekli »za avtonomijo slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja, in si- cer v takem obsegu, ki bi ne slabil moči države, ampak jo kre- pil, dajajoč razmah individualnim silam edinic«.5 6 8 Avtonomistična izjava je kot »kompromis med centralizmom in federalizmom« zadela ob krepak odpor privržencev JDS, ki so poskušali sestaviti podobno izjavo. Liberalec dr. Knaflič je poudar- jal, da se avtonomistična izjava »more nanašati le na klerikalni ustavni načrt, ki pomeni smrt slovenske kulture« in uresničenje Tavčarjevega romana 4000,5 6 9 medtem ko je poslanec SKS B. Voš- njak v Ustavodajni skupščini ocenil izjavo za »kulturni snobizem«, za zahtevo, po kateri naj se del »našega naroda izdeli (izloči; M. Z.) na osnovi nekakšne superiornosti«.5 7 0 Avtonomistična izjava sloven- skih kulturnih delavcev je zelo vplivala na oblikovanje avtonomi- stičnega gibanja v Sloveniji, ki je po vidovdanski ustavi postalo te- meljna skrb slovenske nacionalne politike.5 7 1 V trenutku objave je 5 6 8 A. Prepeluh, n. d., 5 3 2 . Izvirnik avtonomistične izjave s podpisi je v zapuščini F. Erjavca, NUK, Ljubljana, sign. I, 1 / 6 1 . 5 0 9 S. Kranjec, Slovenci v Jugoslaviji, Spominski zbornik, Slovenije, 8 4 . 5 7 0 Sten. bel. US, I, XX r. s., 21. april 1 9 2 1 , 1 1 . 5 7 1 F. Erjavec, Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1 9 2 1 (Iz spominov), Zgodovinski zbornik, Buenos Aires, 1 9 5 9 , 1 6 9 . Erjavec navaja, da je avtonomistično izjavo moč označiti za »pravi začetek« slovenskega avtonomistič- nega gibanja, ki je kasneje, vse do sestojanuarske diktature 1 9 2 9 in v »določeni meri« vse do zloma stare Jugoslavije predstavljalo »nekakšno dominanto« celotnega slovenskega političnega življenja. 362 avtonomistična izjava močno podprla avtonomistični program Slo- venske ljudske stranke, ki je 13. marca pod geslom boja za svobodo cerkve in proti kancelparagrafu priredila drugo veliko avtonomistič- no manifestacijo v Sloveniji.5 7 2 Slovenski ljudski stranki sta obe av- tonomistični akciji prinesli pomembno politično korist v predvolil- nem boju ter med glasovanjem za občinske volitve v Sloveniji. Slovenska ljudska stranka in Jugoslovanski klub sta pokazala veliko dejavnost med načelno razpravo o vladnem načrtu za usta- vo, ki je bila v ustavnem odboru v prvi polovici februarja 1921. Po 19. členu začasnega poslovnika so poslanci smeli predlagati v razpravo celotne ustavne načrte ter dele ali posamezne člene, med- tem ko je 25. člen določal, da mora ustavni odbor najprej raz- pravljati o vladnem ustavnem načrtu. Rok za predložitev ustavnih predlogov so omejili na 14 dni. Na prvih sejah ustavnega odbora sta bila v razpravi o vladnem ustavnem načrtu najbolj dejavna poslanca KPJ S. Markovič in F. Filipovič. S. Markovič je med kri- tiko vladnega ustavnega načrta povedal tudi zanimivo mnenje o jugoslovanskem zedinjenju in postavil Slovenijo za značilen pri- mer: o Sloveniji so pred vojno — tako je trdil S. Markovič — v šolah in nasploh vedeli le kot o zemljepisnem pojmu ter zedinje- nja Slovenije s skupno jugoslovansko državo »ni moč razumeti kot rezultat zgodovinskega procesa razvoja narodnostne zavesti«, tem- več je država Srbov, Hrvatov in Slovencev nastala kot »eden od stranskih proizvodov svetovne vojne«.5 7 3 Predsednik Samostojne kmetijske stranke B. Vošnjak se je »v imenu Slovencev« zavzemal za dokaj nejasen program, vsebovan v zahtevah proti separatizmu in administrativnemu centralizmu ter za »najsvobodnejšo samoupra- vo« močnih pokrajin v »močni Jugoslaviji«.5 7 4 Predstavnik Jugoslovanske demokratske stranke v ustavnem odboru G. Žerjav (ki je v uvodni obrazložitvi poudaril, da JDS med volitvami za Konstituanto v Sloveniji ni bilo pomembno, ali bo zmagala, temveč je šlo le za dokaz, da večina Slovencev ni v taboru SLS) se je zavzel za administrativno decentralizacijo in de- centralizacijo pokrajin na lokalno samoupravo, vendar je odločno nastopil proti samoupravi pokrajin na ozemlju z zgodovinskimi me- jami. Tribuno ustavnega odbora je G. Žerjav izkoristil za obračun s programom in politiko Slovenske ljudske stranke in poudaril, da 5 7 2 M. M i k u ž , n. d., 20 1 . 5 7 3 Stenografske beleške Ustavnog odbora Ustavotvorne skupštine, (dalje: Sten. bel. UO), V. sednica, 8 . februar 1 9 2 1 , 3 8 . 5 7 4 Prav tam, IV. s., 7. februar 1 9 2 1 , 3 0 . 363 italijanska iredenta komaj čaka, da bi Slovenija postala avtonom- na po klerikalnem programu.5 7 5 V ustavnem odboru so bili sloven- ski liberalni poslanci najvidnejši zagovorniki vladnega ustavnega načrta. Po drugi strani so kot naj večji nasprotniki vladnega ustavnega načrta v načelni razpravi nastopali predstavniki Jugoslovanskega kluba, ki jih je vodil A. Sušnik, poslanec Slovenske ljudske stran- ke. Zastopajoč ustavni načrt Jugoslovanskega kluba in SLS, ki je bil 12. februarja predložen ustavnemu odboru in ga bomo posebej obrazložili ob koncu tega poglavja, je A. Sušnik zahteval pred- vsem, naj ustavni odbor odloži svoje seje zaradi tega, ker vlada N. Pašiča nima večine v Ustavodajni skupščini in utegne zdaj zdaj odstopiti, ustavni odbor pa bi bil v tem primeru prisiljen razprav- ljati o novem ustavnem predlogu naslednje vlade. Takšen nastop A. Sušnika so vladni predstavniki označili za »subverzivno« dejav- nost »protidržavnih elementov«, medtem ko je minister M. Trifko- vič poudarjal, da A. Korošec ne bi nikoli ravnal tako, ker je borec za obče jugoslovanske interese.5 7 0 Toda izjave vladnih zastopnikov še malo niso ganile A. Korošca, ki je takrat prav najostreje napa- dal vlado,5 7 7 niso pa tudi omajale odločnega nastopanja A. Sušnika proti vladnemu ustavnemu načrtu. Po govoru A. Dulibiča, ki je na seji ustavnega odbora 11. fe- bruarja v imenu JK obrazložil koncept pokrajinskih avtonomij do ustavnega načrta SLS, je imel A. Sušnik 14. februarja viden go- vor, ki je močno odmeval v političnih krogih v Beogradu. Idejo jugoslovanskega zedinjenja, ki so jo »skozi stoletja nosili v srcu«, so Slovenci — kot je poudaril Sušnik —• uresničevali v treh etapah: v prvi, začeti 1848, so zahtevali združitev vseh slovenskih dežel v okviru avtonomije; druga etapa — njen izraz — majniška dekla- racija in deklaracijsko gibanje, je bila v znamenju boja za samo- opredelitev narodov in za jugoslovansko zedinjenje na programu krfske deklaracije, ki jo je označil za »malo ustavo« do sprejetja nove ustave za skupno jugoslovansko državo; tretja etapa je na- stopila po 1 . decembru 1918, ko se je šele začelo dejansko in pravno zedinjenje. A. Sušnik je opozoril na dane razglase v doku- mentih zedinjenja in dokazoval, da v dveh letih obstoja Kraljevine SHS niso uresničili obljub iz krfske deklaracije in adrese Narodnega veča SHS. Del Sušnikovega govora je vseboval napade na centra- 5 5 * * 5 i5 prav tam, X. s., 14. februar 192 1, 1 2 5 . 5« Prav tam, VI. in VII. s., 9—1 0 . februar 1 9 2 1 . sn Pravda, 8 . februarja 1921; Jutro, 9.—10. februarja 1 9 2 1 . 364 listično politiko, na ukrepe proti klerikalizmu in slovenski avtono- miji in pozivanje h »kulturnemu boju«, pri čemer je bila ost na- padov naperjena proti S. Pribičeviču. Posebno zanimiva so bila Su- šnikova pojasnila stališča Slovenske ljudske stranke glede vladnega ustavnega načrta ter Sušnikova obrazložitev ustavnega koncepta Jugoslovanskega kluba. S primeri administrativne in gospodarske politike, izvajane v Kraljevini SHS, je A. Sušnik opozoril tudi na pomanjkljivosti in neposredno škodo, ki jo je centralistična politika prizadejala Sloveniji; pri tem se je izkazalo veliko nepoznavanje, nerazumevanje in neupoštevanje različnega družbenogospodarskega razvoja in različnega stanja v posameznih jugoslovanskih pokraji- nah. A. Sušnik se je v nadaljnji obrazložitvi izjavil proti razbija- nju in drobljenju pokrajin na manjše upravno-administrativne eno- te in poudaril v zvezi s Slovenijo tezo, ki jo bodo kasneje pogo- stokrat oživljali v političnih odnosih med Ljubljano in Beogradom: Slovenci morajo ostati združeni in enotni v boju proti iredenti, poleg drugega tudi zato, da bi popravili krivico, prizadejano z ra- palsko pogodbo; Beograd je predaleč, da bi lahko neposredneje podpiral težnjo slovenskega ljudstva po ustvaritvi zedinjene in enot- ne Slovenije. Zaradi uresničenja teh namenov je poleg že znanih družbenozgodovinskih posebnosti razvoja in položaja treba Sloveniji dati čim samostojnejšo notranjo avtonomijo.5 7 8 To razlago A. Sušnika v ustavnem odboru je beograjska Po- litika 15. februarja 1921 komentirala takole: »Njegov govor je eden najgrših in najbolj zakrknjenih, kar jih je bilo slišati v narodnem predstavništvu. Govoreč načelno o ustavi, pripoveduje o nekakšnih žebljih...« Načelno glasovanje o vladnem ustavnem predlogu so opravili 16. februarja. Predstavniki Demokratske stranke, Radikalne stranke in poslanec SKS B. Vošnjak (skupno 23 glasov) so glaso- vali za vladni ustavni načrt. Proti vladnemu ustavnemu načrtu se je izreklo 19 predstavnikov opozicijskih strank, med njimi tudi štirje iz Jugoslovanskega kluba.5 7 9 Tesna zmaga vladnih zastopni- kov je spodbudila N. Pasica k hitrejši akciji za izpopolnitev njego- vega »okrnjenega« kabineta. V ustavnem odboru so po načelnem glasovanju nadaljevali posebno razpravo o vladnem ustavnem načrtu. Prizadevanja Slovenske ljudske stranke, da bi z nenehnim pri- tiskom svojih predstavnikov v ustavnem odboru ublažila centrali- 5 1 8 5 1 8 Sten. bel. UO, X. s., 14. februarja 1 9 2 1 . 1 1 6 —1 2 1 . sn Prav tam, XII. s., 16. februarja 1 92 1, 1 7 1 . 365 stični značaj radikalno-demokratskega ustavnega načrta, so kleri- kalni voditelji v Sloveniji ter zatem na Hrvaškem in v Slavoniji Bački in Baranji, Dalmaciji ter drugod podpirali z aktivno propa- gando v tisku in na zborovanjih, ki je bila odločno usmerjena proti ustavnemu načrtu vlade N. Pasica.5 8 0 Vprašanje položaja katoliške vere v državi, boj za žensko volilno pravico, organizacija šolskega sistema,5 8 1 vprašanje položaja in značaja vojske idr. so bile pogla- vitne teme, ki jih je poudarjala Slovenska ljudska stranka v poli- tični agitaciji.5 8 2 Po objavi sprememb in dopolnil uredbe o volitvah v občinska predstavništva v Sloveniji konec februarja 19215 8 3 je klerikalna propaganda vse bolj poudarjala in zastopala tista vpra- šanja iz deklaracije v ustavnem odboru,5 8 4 ki so bila primerna za pritegnitev čim večjega števila volivcev v vrste Slovenske ljudske stranke. Listi SLS so obširno poročali o stališčih predstavnikov JK v posebni razpravi v ustavnem odboru do vladnega ustavnega načrta. V začetku marca 1921 je Radikalna stranka znova poskušala, da bi Slovensko ljudsko stranko pridobila za sodelovanje v vladi in za sprejetje ustave. Na pogajanjih z A. Korošcem je M. Trifkovič poudarjal, da je N. Pašič voljan sprejeti zahteve Jugoslovanskega kluba, zlasti glede nedeljivosti Slovenije,5 8 5 vendar očitno ni šlo za resen Pašičev namen, temveč le za taktično varianto, preračunano na trenutno zagotovitev vladne večine v parlamentu. Neenotnost med političnimi strankami in skupinami zunaj vladajoče radikal- sko-demokratske koalicije je pod vplivom spretne pogajalske politi- ke N. Pašiča vse bolj naraščala, tako da je bila v začetku marca skoraj izključena nevarnost, da bi prišlo do ustanovitve širšega opo- 5 3 0 O tem poročajo obširneje klerikalni listi: zagrebška Narodna politika, su- botiški Neven (organ Bunjevsko-šokačke stranke), splitski Jadran idr. SM Službene novine Kraljevstva SHS, 40, 22. februarja 1 9 2 1 , so objavile uredbo o poslovanju višjega šolskega sveta v Ljubljani. Ta organ, ki je za uredbe o uvedbi sokolskega sistema v šole pomenil glavno zapreko, je bil namreč z vzpostavitvijo »uradniške« Deželne vlade V. Baltiča izvzet izpod vpliva SLS. 5 3 2 Glej: Slovenec 20, 21, 25. februar; 8 . marec 1 9 2 1 idr. Vprašanje položaja katoliške cerkve v državi, zlasti glede uvedbe kancelparagrafa, je v vrstah kleri- kalne stranke zbudilo veliko vznemirjenje. Pomembnost verskega vprašanja v ti- stem času za SLS dokazuje tudi primer skrajne nestrpnosti do vmešavanja katere- koli druge veroizpovedi v dominacijo katoliške cerkve v Sloveniji. Ko je namreč duhovnik Božo Miloševič prišel v Ljubljano, da bi se v Sloveniji zavzemal za nastanek enotne narodne cerkve, ki naj bi bila izraz svobodnega verskega prepri- čanja in verske strpnosti, je SLS zbrala del žensk iz svojih organizacij, ki so ovi- rale predavanje duhovnika Miloševiča in pripravile prave demonstracije. Slovenski narod, 2 2 . februarja 1 9 2 1 . SM Službene novine Kraljevstva SHS, 27. februarja 1 9 2 1 . 5 8 i Tako na primer vprašanje težavnega položaja slovenskih vojakov, ukinitev redne vojske, vzpostavitev narodne milice itd. Straža, 9 . marca 1 9 2 1 . 5 8 5 prav tam. 366 zicijskega bloka. Na seji Zemljoradničkega kluba je 15. marca v Beogradu prišlo do dokončne ločitve poslancev Samostojne kmetij- ske stranke, ki jih je vodil B. Vošnjak. Demokrati so poprej spre- jeli Vošnjakove pogoje za vstop kmetij cev v blok vladnih strank, vsebovane v zahtevi, da bo SKS dobila ministrski resor in bodo ugodno rešili vprašanje svobodnega izvoza iz Slovenije. Po ločitvi od Zemljoradničkega kluba je SKS ustanovila poseben poslanski klub v ustavodajni skupščini.5 8 6 Štiriindvajsetega marca je N. Paši- ču uspelo, da je svojo vlado dopolnil s predstavniki Jugoslovanske muslimanske organizacije in Samostojne kmetijske stranke. Koncesije, ki jih je Pašič dal bosanskim Muslimanom, ko je prevzel obveznost, da bo za njihov vstop v vlado ter za njihovo sodelovanje pri sprejetju centralistične ustave plačal 250 milijonov dinarjev nadomestila za neizplačano rento bivšim muslimanskim fevdalnim veleposestnikom, so zbudile spor med demokrati in radi- kalci, v katerem so morali demokrati popustiti spričo odločnega sta- lišča N. Pašiča.5 8 7 Iz JMO sta v vlado prišla dr. Spaho za ministra za trgovino in dr. Karamehmedovič za ministra za zdravstvo, med- tem ko je I. Pucelj, eden od prvakov SKS, dobil resor ministr- stva za kmetijstvo. Izvolitev I. Puclja za ministra za kmetijstvo v osrednji vladi je povzročila resno zaskrbljenost v vodstvu Sloven- ske ljudske stranke. Na sestankih z dekani in duhovništvom 29. marca v Ljubljani je škof Jeglič analiziral razloge uspeha komuni- stov in socialistov na volitvah za Konstituanto v Sloveniji. Ob tej priložnosti (vsekakor tudi v zvezi z novim položajem SKS v vladi v Beogradu) je Jeglič priporočal najširše sodelovanje duhovništva v organizacijah katoliškega zadružnega gibanja.5 8 8 * Prisotnost vodil- nih politikov Slovenske ljudske stranke na teh sestankih (A. Suš- nik, B. Remec, F. Kulovec) priča o resnosti te klerikalne akcije. Z vzpostavitvijo »popolne« vlade spričo vključitve JMO in SKS, torej z zagotovitvijo nujne vladne večine za delovanje v Ustavodajni skupščini, so bile opozicijske sile, med njimi tudi Jugoslovanski klub in Narodni klub, praktično obsojene na odstranitev iz nadalj- njega odločanja o notranji državni politiki. Marca 1921 je vodstvo Slovenske ljudske stranke okrepilo de- javnost v predvolilni kampanji za občinske volitve. Trinajstega mar- ca je bil v Ljubljani velik protestni shod SLS proti antiklerikalni 5 8 6 Politika, 1 6 . marca 1921; Jugoslavija, 1 6 . marca 1 9 2 1 . 5 8 7 Glej obširneje: B. Gligorijevič, n. d., 2 1 1 —2 1 3 . 5 8 8 »Vse okolnosti nas silijo, da sem sodelovanje (duhovništva; M. Z.) zopet dovolil, kakor leta 18« (1918; M. Z.). Jegličev Dnevnik, 3 0 . marca 1 9 2 1 . 367 politiki osrednje vlade v Beogradu, torej proti »kulturnemu boju« ki ga je — kot je bilo poudarjeno — začela Demokratska stranka po svojih ministrih v vladi. Resolucije, sprejete na tem shodu, so vsebovale zahteve po ohranitvi položaja katoliške cerkve v državi katoliške vzgoje v šolah ipd.5 8 9 Te zahteve so postavljale v prvo vrsto Slovensko ljudsko stranko kot pravega in edinega varuha ka- toliške cerkve v Kraljevini SHS, kar je okrepilo ugled stranke ne le v Sloveniji, temveč tudi pri katoliškem prebivalstvu zunaj slo- venskih meja. Avtonomistični program SLS je vse bolj utrjeval klerikalno stranko v Sloveniji in ob njem so zbirali tudi mnoge »odpadnike« iz njenih vrst. Strankin tisk je, večkrat tudi zelo preračunano, pretiraval z avtonomističnimi obljubami in objavljal tudi vesti, da bodo v Beogradu sprejeli avtonomijo Slovenije po programu SLS.5 9 0 A. Korošec je imel predvolilna zborovanja na Hrvaškem in v Slavoniji, v Dalmaciji, Bački in Baranji, v Bosni in Hercegovini ter je propagiral program Jugoslovanskega kluba in ustavni načrt Slovenske ljudske stranke.5 9 1 V širokem izboru radikalnih in aktu- alnih predvolilnih gesel je v želji, da bi pritegnila volivce iz vrst delavcev, ki so vse bolj pristopali h KPJ, Slovenska ljudska stranka poudarjala celo svoj odločni odpor proti napovedani intervenciji ju- goslovanske vojske v Sovjetski zvezi ter je razglašala slovansko so- lidarnost in nevmešavanje jugoslovanske vlade v notranje zadeve Rusije.5 9 2 V poročilu poverjeništva za notranje zadeve Deželne vlade ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu z dne 25. marca 1921 je zapisano, da je predvolilna dejavnost vseh slovenskih strank zelo živahna, medtem ko pravi za SLS, da je najbolj aktivna: v enem tednu v drugi polovici marca je imela 66 strankinih zborovanj.5 9 3 Avtonomistični program klerikalne stranke je bil deležen tudi ne- posredne podpore »odpadnikov« iz JSDS A. Prepeluha in A. Kri- stana, ki sta pričela izdajati list Avtonomist. 5 8 1 Slovenec, 15. marca 1 9 2 1 . 5 9 8 Straža, 1 1 . marca 1 9 2 1 . 5 9 1 Slovenec, 3 0 . marca 1921; Slovenski narod, 1. aprila 192 1. Mariborska Straža je 1. aprila 1 9 2 1 zapisala, da je na zborovanju Hrvatske pučke stranke v Sarajevu konec marca A. Korošec poudarjal, da med Radikalno in Demokratsko stranko, ki predstavljata Srbe, ni bistvenih razlik, »ako motrimo njihovo delo in proučimo njihovo mentaliteto«. »Eni in drugi hočejo centralizem, kateremu se protivijo Slo- venci in Hrvati,« je dejal Korošec in poudarjal dalje, da »centrum ne sme postati Beograd, niti Zagreb in niti Ljubljana. Najmanj je poklican Beograd, da postane centrum države.« Na tej agitacijski turneji je bilo eno od temeljnih političnih gesel A. Korošca; med centralizmom in velesrbstvom ni razlike. Oba pomenita isto. Straža, 8 . aprila 1 9 2 1 . 5 9 9 Slovenec, 1 2 . marca 1 9 2 1 . 8 9 8 AS, fond Narodne in Deželne vlade, predsedništvo, situacijska poročila. Poročilo št. 292 9 z dne 25. marca 1 9 2 1 . 368 Predvolilno agitacijo v Sloveniji, na Hrvaškem in v Slavoniji, v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Bački in Baranji je A. Korošec sklenil z dvema vidnima in za volilno agitacijo SLS pomembnima nastopoma: v Ustavodajni skupščini 15. aprila ter na shodu SLS, ki je bil 24. aprila 1921 v Ljubljani. V Ustavodajni skupščini je A. Ko- rošec, ki je podobno kot Pašič sicer le poredkoma nastopal v parla- mentu, v okviru svoje obrazložitve temeljnih zahtev iz ustavnega načrta JK ter v kritiki vladnega predloga ustave dal nekatere poli- tične ocene, pomembne za razumevanje položaja in odnosa Sloven- ske ljudske stranke do skupne jugoslovanske države. Prvič — Korošec je poudaril, v tem pa ga je podprl tudi M. Drinkovič v imenu NK, da Slovenska ljudska stranka in Jugoslovanski klub v no- beni vladajoči kombinaciji niti v opoziciji nikoli nista privolila v notranjo ureditev države brez popolnega upoštevanja avtonomije pokrajin v njihovih zgodovinskih mejah.5 9 4 Drugič — Korošec je ugo- tovil, da je »srbofobstvo zdaj (je) velikansko pri Hrvatih in pri Slovencih«, da so ga povzročili srbski, hrvatski in slovenski politiki pri reševanju pomembnih vprašanj notranje državne ureditve, ven- dar pa »največje srbofobstvo izvira iz bojazni, strahu pred nadob- lastjo srbskega elementa«. Edini izhod za pomiritev protisrbskega razpoloženja je Korošec videl v uresničevanju pokrajinske avtono- mije. Tretjič — vodja klerikalne stranke je nedvoumno vztrajal pri ohranitvi in razvoju jugoslovanske državne skupnosti. Zahteval je sprejetje ustave, »ki ustreza kulturnim, gospodarskim in državo- tvornim potrebam ne enega dela naroda, temveč celotnega naroda«, za »veliko stičišče« za sklenitev sporazuma med Srbi, Hrvati in Slovenci pa je postavil »ljubezen do te države, ki smo jo pomagali ustvariti s svojimi skromnimi silami«.5 9 5 5 8 4 Notranji minister M. Draškovič je poskušal ovreči to trditev A. Korošca. Poudaril je, da sta N K in JK privolila in odstopila od zahtev po zgodovinskih me- jah, torej v »unitarno enostavno državo« — ko sta sprejela pogodbo o sestavi Vesničeve vlade. Vendar pa je znano, da JK in NK nista sodelovala na teh poga- janjih in so ju v vlado sprejeli s politiko »opravljenega dejanja«. Po navedeni Draškovičevi trditvi je Korošec izjavil: »Spet moram poudariti, da smo stopili v vlado pod pogojem, da zgodovinske meje ne bodo zanikane. Nikoli nisem pod- pisal ničesar, kar bi zanikalo zgodovinske meje.« M. Drinkovič je takoj pritrdil tej Koroščevi izjavi in poudaril, da »mi (JK in NK; M. Z.) nismo niti načeli na- drobnosti določanja ali dogovora med g. Vesničem in drugo stranko (DS; M. Z.) niti nas niso vprašali. Izjavljam, da bom jutri prinesel troje pisem, ki sem jih napisal med temi pogajanji, iz katerih bo videti, da smo jasno in razločno dejali: da stopamo v to (Vesničevo; M. Z.) vlado, in da dopuščamo, da nas Izsiljujejo, da bi le rešili deželo pred zlom in omogočili volilni red.« Sten bel. US, XV r. s., 15. april 1 9 2 1 , 1 7 . š a š prav tam, 15, 1 8 —19. Ves klerikalni tisk v Sloveniji je objavil govor A. Ko- rošca v Ustavodajni skupščini in ga označil za predvolilni program za občinske volitve v Sloveniji. Slovenski narod je 3 1 . aprila 1 9 2 1 ostro napadel ta Koroščev govor v Konstituanti, »jugoslovanstvo« SLS in zahtevo po avtonomiji v »zgodovin- 24 369 S tem svojim govorom v ustavodajni skupščini je Korošec vno- vič opozoril in potrdil, da je Slovenska ljudska stranka že od usta- novitve Kraljevine SHS vse bolj preraščala v pomemben sestavni element jugoslovanske državne enotnosti. S svojim praktičnim delo- vanjem ter z deklarativnimi stališči, ne glede na trenuten politični položaj oblasti, je Slovenska ljudska stranka postala za prav krat- ko razdobje, prej in bolj kot nekatere druge »progresivnejše« stran- ke, neomajna v eni od temeljnih usmeritev: v svoji opredelitvi za skupno jugoslovansko državo, kar pomeni — da je bila za izključno povezovanje slovenskih narodnostnih interesov z usodo zedinjenih jugoslovanskih narodov. Na predvolilnem zborovanju Slovenske ljudske stranke, ki je bilo v Ljubljani 24. aprila v znamenju boja »za avtonomno sloven- sko moderno Ljubljano!«, je A. Korošec ostro napadel Jugoslovan- sko demokratsko stranko in Samostojno kmetijsko stranko zaradi »izdajstva« slovenskih narodnostnih interesov. »Nikdar odkar obsto- ja politična zgodovina, ni slovensko ljudstvo nihče tako hitro in grdo ogoljufal, kakor so jo naši samostojni (SKS; op. M. Z .)... Oni so prodali, komaj so prišli venkaj iz Slovenije, pravice slovenskega ljudstva in čisto ime slovenskega naroda. Prodali so oboje za skledo leče,« je poudarjal Korošec. Nadaljnja razlaga A. Korošca je bila vsebovana v obrazložitvi osnovnih zahtev ustavnega programa Jugo- slovanskega kluba, posebej pa je poudaril tale vprašanja: Slovenska ljudska stranka bo, ne glede na bližnjo rešitev ustavnega vpraša- nja, nadaljevala boj za samoupravo Slovenije, za samostojnost slo- venskega in hrvaškega ljudstva (plemena) »do zmagovitega konca«; svoja dosedanja politična zaveznika N. Pašiča in M. Vesniča je Ko- rošec označil za veleizdajalca, ki jima ni dosti do skupne jugoslo- vanske države (»če je potrebna kakšna Obznana« — je dejal Koro- šec — »potem je potrebna proti tema dvema«); v boju Slovencev in Hrvatov proti centralizmu in velikosrbski hegemoniji in za skupno jugoslovansko državo je Korošec za edinega mogočega političnega zaveznika v Srbiji omenjal le S. Protiča; opozarjajoč na geslo vlad- nih privržencev »kdor ni za centralizem, je proti državi«, je Koro- šec tudi tokrat odločno zatrdil, da pripadnikov SLS ni moč ocenje- vati za protidržavne elemente.5 9 6 skih mejah«, ki bi, kot je poudaril list, pomenili razbitje jugoslovanske države. Liberalci so priporočali Korošcu, »naj uporabi svoj veliki politični in govorniški dar v to, da ubije v vrstah slovenske in hrvatske katoliške inteligence — austro- filstvo in srbofobstvo.« 5 ,6 Slovenec, 25. aprila 192 1. 370 Po nastopu A. Korošca sta na zborovanju govorila A. Gosar in J. Šimrak (HPS), ki sta opozorila na pomen občinskih volitev v Sloveniji za boj Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanskega klu- ba v Ustavodajni skupščini v Beogradu proti demokratsko-radikal- skemu centralističnemu bloku. Že nastop A. Gosarja in njegova po- polna podpora Koroščevim razlagam sta zelo vplivala, da se je med privržence SLS vrnilo zaupanje v enotnost vodstva stranke in ka- toliškega gibanja v Sloveniji. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je vodilo celotno predvolilno kampanjo z odločnim sklepom, da bo z volilnim uspehom manifestiralo moč svoje stranke v Sloveniji. Slo- venska ljudska stranka je odločno nastopala proti domačim politič- nim nasprotnikom, vendar pa je iz taktičnih razlogov sestavljala skupne volilne liste z Narodno socialistično stranko.5 9 7 Ta zveza med klerikalci in NSS se je pokazala posebno pri ožjih volitvah v ljub- ljanski občini. Na občinskih volitvah je nastopilo vseh šest slovenskih strank. V volilni agitaciji sta bili poleg Slovenske ljudske stranke že po tradiciji najbolj dejavni Jugoslovanska demokratska stranka in Ju- goslovanska socialnodemokratska stranka.5 9 8 Komunistična partija je nastopila na volitvah kot Kmečko-delavska republikanska stranka in je kot vse druge stranke dejavno sodelovala v predvolilni agi- taciji. Rezultati občinskih volitev v Sloveniji, ki so bile v večjih mestih — Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju — 26. aprila, v dru- gih krajih Slovenije pa končane 13. maja 1921,5 0 9 so bili naslednji: SLS je dobila od 12.368 izvoljenih odbornikov 7559 ali 61,12 % > , medtem ko so ostale stranke dobile skupno 4809 odbornikov ali 38,88 % >.6 0 0 V 834 občinah, kolikor jih je bilo v Sloveniji, je SLS dobila absolutno večino v 587, relativno pa v drugih občinah.6 0 1 Od skupnega števila odbornikov so druge slovenske stranke dobi- le: NSS 1 %, JDS 2 °/ o , SKS 21 °/ o , JSDS 8 % in KPJ 2 % mest. * 5 1 5 5 8 7 Slovenski narod, 27. aprila 1 9 2 1 . Takšen sporazum sta SLS In NSS sklenili v Slovenjem Gradcu, kjer sta postavili skupno listo klerikalcev In narodnih so- cialistov za občinske volitve. Podobne kombinacije s skupnimi volilnimi listami so sklepale tudi druge stranke. AS, fond Deželne vlade, predsedstvo, poročilo pover- jeništva za notranje zadeve Deželne vlade Ministrstvu za notranje zadeve, št. 3 5 1 5 , Ljubljana, 9 . aprila 1 9 2 1 . s ,s Glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 2 0 2 . 5 1 5 AS, fond Deželne vlade, sit. poročilo poverjenika za notranje zadeve št. 4 9 4 0 , Ljubljana, 16. maja 1 9 2 1 . Poročilo poudarja, da so občinske volitve v Sloveniji mi- nile »nasploh brez incidentov« razen shoda, ki ga je na Štajerskem priredil po- slanec SLS Pušenjak. Na shodu je le-ta pozival udeležence, naj se ne ozirajo na vojaške pozive, in so ga zaradi tega izročili sodišču. Izjema je bil tudi shod SKS na Prištanju, kjer so se 1 . maja stepli privrženci SKS in klerikalcev. 6 0 0 Slovenec, 21. maja 1 9 2 1 . 6 0 1 M. Pivec, Programi političnih strank in statistika volitev, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , 35 9 . 24* 371 Jugoslovanska demokratska stranka je naj večji volilni uspeh dose- gla spet v Ljubljani.6 0 2 Velik politični vzpon, ki ga je Slovenska ljudska stranka na- vzlic liberalni vladavini v Deželni vladi dosegla na občinskih volit- vah, je bil predvsem posledica opozicijskega položaja stranke, zatem poznavalsko vodene široke agitacijske akcije in nadrobno oblikova- nega strankinega političnega, socialnega in kulturnega programa. Medtem ko je na volitvah v Ustavodajno skupščino novembra 1920. leta sodelovala kot stranka na oblasti z ne dovolj ostro začrtanimi programskimi stališči ter je kazala očiten oportunizem in »neko ne- poznanje novega belgrajskega miljeja«,6 0 3 je SLS na občinskih vo- litvah zastopala najradikalnejše politične zahteve, ki so zelo izraža- le razpoloženje širokih slojev slovenskega ljudstva. Opozicijski po- ložaj klerikalne stranke do centralističnega velikosrbskega bloka radikalcev in demokratov ter slabosti, ki jih je KPJ pokazala glede narodnostnega vprašanja, so omogočili, da je stranka nezadovoljstvo večine kmetov in dela delavskega razreda v Sloveniji usmerila v tokove klerikalnega političnega koncepta boja za samostojno Slo- venijo, v katerem sta katoliška stranka in gibanje dosegla popol- no oblast. Ta težnja Slovenske ljudske stranke je bila najizraziteje potrjena že na teh volitvah: da bi po 40-letni vladavini liberalne JDS v ljubljanski občini dosegla večji vpliv, tako da bi liberalce dokončno izrinila iz slovenske prestolnice, se je na ožjih volitvah za položaja predsednika in podpredsednika občine SLS povezala s KPJ in JSDS.6 0 4 To sodelovanje klerikalne stranke s slovenskim de- lom Komunistične partije Jugoslavije je bilo prvo v vrsti podobnih akcij, sproženih po 1921. letu. V ustavnem odboru, ki je po načelnem sprejetju vladnega usta- vnega načrta 16. februarja 1921 nadaljeval delo s posebno razpra- vo o posameznih poglavjih in členih predloženega načrta, so bili predstavniki Jugoslovanskega kluba skupaj z Narodnim klubom zelo dejavni v prizadevanju, da bi v vladni ustavni načrt vključili neka- tera določila iz svojega ustavnega programa. Od druge polovice fe- bruarja do sredine junija 1921, v razdobju razprave v ustavnem odboru, so bili najvidnejši nasprotniki ustavnega načrta vladne ve- ‘0 ! M. M i k u ž , n. d., 20 3 . V Ljubljani je JDS dobila 1 8 odbornikov, KPJ 6 , NSS 8 , SLS 1 0 in JSDS 5 odborniških sedežev. SKS ni dobila v Ljubljani nobenega odborniškega mesta. •“ M, Pivec, n. d., 3 5 9 . MALJ, zapisnik I. iziedne seje ljubljanske občine z dne 8 . junija 192 1; Jugoslavija, 9 . junij 1921; Jutro, 9 .—1 0 . junij 192 1; glej obširneje: M. Mikuž, n. d., 2 0 3 —20 4 . O tem dogodku so maja in junija pisali skoraj vsi slovenski listi. 372 čine zastopniki Slovenske ljudske stranke in Hrvatske pučke stran- ke A. Sušnik, A. Gosar in J. Šimrak. Tudi zdaj so bili slovenski li- beralci poglavitni nasprotniki zahtev Jugoslovanskega kluba. Med- sebojni spopadi v ustavnem odboru med klerikalci in liberalci so bili večkrat zelo ostri, tako da je prišlo tudi do fizičnega obraču- navanja.6 0 5 V ustavnem odboru so zastopniki Slovenske ljudske stranke iz Jugoslovanskega kluba usmerili težišče svoje akcije sko- raj izključno k vprašanjem, ki so bila zanimiva predvsem za polo- žaj Slovenije ter klerikalne stranke in gibanja v Sloveniji do cen- tralnih organov države. Taktiko, ki jo je v ustavnem odboru ubral Jugoslovanski klub, so v intervencijah uporabljali klerikalni po- slanci le tedaj, ko je šlo za ustavna določila, ki so se neposredno nanašala na položaj katoliškega elementa v državi, predvsem na položaj Slovenije, medtem ko se v vsa druga vprašanja, ki so se dotikala predvsem drugih pokrajin, predstavniki JK niso vmešavali, Jugoslovanski klub se je najbolj angažiral v boju za spremem- bo in dopolnilo tistih členov ustavnega načrta, kjer je šlo za na- slednja vprašanja: avtonomni položaj pokrajin, položaj vere, pro- svete in organizacija šolskega sistema; splošna volilna pravica, so- cialnoekonomski program, delavska zaščita, agrarna reforma in davčni sistem ter tudi položaj, funkcija in demokratizacija jugo- slovanske vojske.0 0 8 Toda amandmaje, ki jih je Jugoslovanski klub dajal k posameznim členom vladnega ustavnega načrta, so v ustav- 6 0 5 Na primer tedaj, ko je G. Žerjav podprl predlog A. Kristana v ustavnem odboru, nastopil za uvedbo kancelparagrafa in ilustriral svojo zahtevo s prakso neposrednega vmešavanja katoliške cerkve v politične odnose, torej v odnose med strankami v Sloveniji, in ko je omenil pastirsko pismo škofa Jegliča »pred nekaj leti«, v katerem so zahtevali od vernikov, naj molijo »za našo Avstrijo«. Prišlo je do občega pretepa med klerikalci in demokrati. Sten. bel. UO, XLIV, s., 4. april 1 92 1, 31. 6 ° 6 vprašanje vojske, njenega položaja in zlasti položaja slovenskih vojakov in častnikov je SLS v političnem obračunavanju večkrat poudarjala za primer neenakopravnosti, neenotnosti in kako centralistični velesrbski politični krogi du- šijo demokratične svoboščine. Klerikalni politiki in tudi Korošec so med objavo ustavnega načrta in po njej poskušali s posebno akcijo slovenskim vojakom in častnikom omogočiti enakopraven položaj v jugoslovanski vojski glede vere, je- zika, napredovanja v službi, razmerja do srbskega poveljniškega kadra itd. V ustav- nem načrtu JK so te zahteve obrazložili v predlogu, da bi ukinili redno vojsko in vpeljali narodno (milico), vojaki pa naj bi služili vojsko v kraju, kjer so re- krutirani. Minister za vojsko in mornarico general B. Jovanovič je v odgovoru na zahteve in obtožbe JK na seji ustavnega odbora 8. marca 1 9 2 1 priznal, da so »anta- gonizmi« »med častniki« bivše srbske vojske in tistimi, ki so jih sprejeli iz bivše avstro-ogrske armade. Poslancu A. Sušniku je odgovoril, da častnikov iz bivše avstro-ogrske vojske ne odstranjujejo, temveč da sami odstopajo, medtem ko je na obtožbe o zapostavljanju slovenskih vojakov odgovoril, da je to »tempirana propaganda, večinoma slovenskega tiska«. Sten. bel. UO, XXVIII. s., 8. marca 1 9 2 1 , 40—4 2 . 373 nem odboru v glavnem redno zavračali.6 0 7 Prizadevanje Slovenske ljudske stranke, da bi v ustavnem odboru spremenila centralistični predlog radikalsko-demokratskega ustavnega načrta, ni rodilo tiste- ga, kar je pričakovalo klerikalno vodstvo. Vzporedno z akcijo v ustavnem odboru je vodstvo SLS tudi v Ustavodajni skupščini pokazalo veliko dejavnost proti uvajanju centralizma. Načelna razprava o ustavnem načrtu je potekala v ple- numu Ustavodajne skupščine od 14. aprila dalje v ostri polemiki med vladnimi predstavniki in opozicijo. Znani govor A. Korošca z dne 15. aprila je bil predmet ostrih napadov; pri tem so posebej izstopali demokrat E. Lukinič in radikalca Lj. Jovanovič in R. Djo- kič. Privrženci vladnega ustavnega predloga so kritizirali ustavni koncept Jugoslovanskega kluba in poskušali dokazati, da sta bili Slovenska ljudska stranka in Hrvatska zajednica, torej JK in NK, vse do prehoda v opozicijo do vlade N. Pašiča privrženki centrali- stične ureditve države in da sta se tudi uradno izrekli za takšno obliko notranje ureditve v času ustanovitve Parlamentarne zajed- nice in z Vesničevim vstopom v vlado. E. Lukinič je očital Slo- venski ljudski stranki in Hrvatski zajednici, da vodita »praktično politiko« ali dvotirno politiko, in je to ilustriral z naslednjimi be- sedami: »Vi ste Januši z dvema obrazoma; kadar naj bi vstopili v vlado, ste za notranjo ureditev države, za kakršno smo tudi mi, kadar pa ste v opoziciji, tedaj terjate to ureditev na federalistični osnovi in z državnopravnimi avtonomijami.«6 0 8 Poslanca Radikalne stranke Lj. Jovanovič in R. Djokič sta kritizirala najbolj zahtevo Jugoslovanskega kluba po pokrajinskih avtonomijah v njihovih zgodovinskih mejah. Lj. Jovanovič je poudarjal, da so zahteve po samostojni ali federativni Sloveniji brez zgodovinske osnove zara- di tega, ker »Slovenija nikoli ni bila samostojna država«,0 0 9 medtem ko je R. Djokič zahteve klerikalcev glede notranje ureditve Kra- ljevine SHS izenačil z zahtevami poslancev KPJ in sočasno obtožil A. Korošca in J. Šimraka, »da onadva in njuna stranka bolj cenijo interese vere kot interes države in interes naroda«.6 1 0 Ustavne zah- “ 7 Izjemo pomeni sprejetje nekaterih manj pomembnih predlogov JK, na primer v členu 25,51, kjer je šlo za gospodarsko dogovarjanje v primeru vojne. O delovanju SLS in JK v ustavnem odboru glej obširneje: Sten bel. UO, XIV—LX s., 1 9 . februarja—1 5 . junija 1 9 2 1 . ““ Sten bel. UO, XVII r. s., 1 8 . aprila 1 9 2 1 , 1 9 . «o » prav tam, XIX r. s., 20. aprila 1 9 2 1 , 9 . 1 1 0 Prav tam, XX r. s., 21. aprila 192 1, 5. R. Djokič je med napadom na SLS in HPS ter na A. Korošca in J. Šimraka poudarjal, da zastopajo »verski centrali- zem«. da bodo s svojo politiko odprtih meja »med našo državo in papežem« raz- cepili jugoslovansko državo, da »koketirajo na veliko z Radičem«, da v Sloveniji netijo protisrbsko razpoloženje ipd. »Kar zadeva gospoda Korošca in njegovega 374 teve JK in NK je kritiziral tudi voditelj SKS B. Vošnjak in zago- varjal izrazito unitaristični koncept rešitve ustavnega vprašanja, ki bi temeljil na jugoslovanski kulturi, jugoslovanskem jeziku in dr- žavljanstvu.6 1 1 Ustavni načrt SLS je napadala tudi Narodno sociali- stična stranka. Odpor poslancev JK in NK proti centralističnemu bloku v Usta- vodajni skupščini glede na razmerje sil med vlado in opozicijo ni mogel imeti pomembnejšega učinka. Načelno glasovanje o vladnem ustavnem načrtu, ki je bilo 12. maja v Ustavodajni skupščini, je pokazalo znatno premoč vladnega bloka nad opozicijo, ki zaradi ne- sodelovanja 52 poslancev HRSS ni bila zbrana v celoti, medtem ko so med KPJ, JK in NK bile pomembne razlike, ki niso dopuščale večjega zbližanja. Za vladni ustavni načrt je od 320 prisotnih gla- sovalo 227 poslancev, 93 poslancev pa je glasovalo proti njemu.6 1 2 Od slovenskih strank so poleg SLS in KPJ glasovali proti vladne- mu ustavnemu načrtu socialisti in narodni socialisti. Vzporedno z obeti, da bo centralistični ustavni načrt vlade N. Pašiča v celoti sprejet, je v vrstah SLS raslo nezadovoljstvo, kleri- kalni tisk v Sloveniji pa je vse ostreje napadal politiko velikosrbske- ga preglasovanja in nedemokratičnih metod pri sprejemanju prve ustave skupne jugoslovanske države. Zmaga SLS na občinskih vo- litvah v Sloveniji je dala vodstvu klerikalne stranke samozavest, ki je opozarjala vlado N. Pašiča, da mora na prvem mestu upoštevati Slovensko ljudsko stranko, če želi računati na slovensko ljudstvo.6 1 3 tovariša gospoda Simraka, ko ju ne bi osebno poznal, bi prej verjel, da so imeli njune govore gospod Sima Markovič in njegovi tovariši, ne pa ta dvojica,« je poudaril R. Djokič. Prav tam, 4 . «n Prav tam, 12. Proti nekaterim delom ustavnega načrta JK je govoril tudi J. Brodar (SLS) na seji Ustavodajne skupščine 27. aprila 1 9 2 1 (XXV r. s., 1 1 —15). Vendar pa se je Brodar zavzemal za avtonomijo Slovenije in motiviral svojo za- htevo z bojaznijo, da bodo sčasoma pričeli zapostavljati interese Slovenije zaradi njene velike oddaljenosti od središča države. Brodar se je zavzemal tudi proti uvedbi kancelparagrafa, opozarjal je na trdno povezanost ljudstva s katoliško duhovščino v Sloveniji ter na pomen katoliške cerkve za razvoj Slovenije. Brodar je sočasno pohvalil Jegliča, Kreka in Korošca in napadel slovenske liberalce, med- tem ko je za Samostojno kmetijsko stranko poudaril, da je na občinskih volitvah v Sloveniji dosegla uspeh, ker so njeni agitatorji nastopali z geslom, da je Korošec prodal Slovence Srbom. »Cim več avtonomije bodete dali našim pokrajinam, tem iskreneje bomo peli pesem: ,Slovenec, Srb, Hrvat na uvijek brat i brat',« je po- udarjal J. Brodar. G 1 ! Prav tam, X X IV r. s., 1 2 . maja 1 9 2 1 , 18. N. Pašič je poskušal pred glasova- njem pridobiti JK za vladni ustavni načrt in obljubljal Korošcu, da bo kancel- paragraf izločil iz tega načrta. (Slovenec, 1 3 . maja 1921). O načelni razpravi o ustavnem načrtu v Ustavodajni skupščini glej tudi: M. Mikuž, n. d., 2 0 4 —2 0 6 . 6 1 1 Tako je na primer po uspehu SLS na občinskih volitvah poslal Korošec predsedniku vlade N. Pašiču naslednja vprašanja: ali je predsedniku vlade znano dejstvo, da je SLS dobila v Sloveniji »preko 7 0 °/ o « glasov; ali namerava v tem smislu spremeniti demokratsko vlado v Sloveniji, ali bo spoštoval voljo sloven- skega ljudstva po ureditvi države na temelju avtonomije? (Slovenec, 18. maja 1921.). 375 Mariborska Straža je pojasnjevala pojave protisrbskega razpolože- nja v Sloveniji, »ki ga mi Slovenci še pred dvema letoma sploh ni- smo poznali«, za posledico izvajanja centralističnih ukrepov, veliko- srbske hegemonije in vzvišenega odnosa do »osvobojenih« Sloven- cev in Hrvatov. »Poniževalno predbacivanje našega ,osvobojenja‘. težka gmotna bremena za to ,osvobojenje‘, rušenje zgodovinskih pra- vic, nekaki čudni pojavi o ,bratoljubju‘, ker smo ,Švabi', je tem potom zaploden antagonizem le še poostrilo, ker smo imeli o nave- denih ,dobrotah' vseskozi drugače očrtane nazore,« je pisala Stra- ža, ko je odgovarjala na napade liberalnega glasila Tabor na Slo- vensko ljudsko stranko.6 1 4 Straža je opozarjala, da je odsotnost medsebojnega poznavanja Srbov in Slovencev eden od najpomemb- nejših razlogov nastalih nesoglasij.6 1 5 Nastop protisrbskih, natanč- neje proticentralističnih člankov v klerikalnih listih v maju 1921, zlasti v mariborski Straži, je vezan na napade in izzivanja, ki jih je na račun opozicijske SLS objavljal srbski, predvsem demokrat- ski in radikalski tisk.6 1 6 Deželna vlada V. Baltiča, ki je postajala vse bolj orodje slo- venskih liberalcev in njihovih zaveznikov v osrednji vladi, torej Samostojne kmetijske stranke, si je z vsemi sredstvi prizadevala onemogočiti Slovenski ljudski stranki, da bi zmago na občinskih vo- litvah v Sloveniji uresničila v organih občinskih uprav in oblasti. Znatne ovire klerikalni stranki je postavljala Deželna vlada tudi pri izvajanju volitev, to pa je zbujalo proteste pri vodstvu SLS.6 1 7 V okviru trdnejše smeri centralne vlade, predvsem njenega notranje- ga ministra M. Draškoviča pri sprejemanju in izvajanju ukrepov proti Po volilnem uspehu je poudarjanje SLS kot edine prave zastopnice slovenskega ljudstva postalo temelj vseh zahtev klerikalne stranke po njenem enakopravnem sodelovanju v reševanju ustavnih vprašanj. “ 4 Tabor, 26. aprila 192 1, je napadel SLS zaradi razpihovanja protisrbskega razpoloženja v Sloveniji in spomnil klerikalce na čase Sušteršičeve protisrbske »gonje« v razdobju ob izbruhu prve svetovne vojne. Ms Kaj je balkanizem, Straža, 2. maja 1 9 2 1 . O »balkanizmu«, torej o proti- srbskem razpoloženju, je Straža pisala tudi 15. in 2 0 . aprila 1 9 2 1 . 0 1 " Klerikalni tisk je poudarjal, da so bili nosilci velikosrbskega šovinizma »poluradna« glasila srbskih strank, na primer: Selo (glasilo Zemljoradniškega kluba), sarajevska lista Srpska zora in Srpska riječ, novosadska Zastava, mitro- viška Srbija, beograjski Balkan itd. Ti listi, je poudarjala Straža, »pišejo v tonu, ki mora slehernega Slovenca in Hrvata brezdvomno užaliti. Citirani listi medse- bojno tekmujejo v preklinjaju ,jugovinstva‘, kričijo o žaljenju srbskega nacio- nalnega ponosa, kritikujejo lažnjivo ustavo SHS, povdarjajo na široko .srbsko zmago', .genijalnost srbskega naroda' in avstrijakantsko obeležje Hrvatov in Slo- vencev. .Jugovinska' zastava, novi grb, uradni naziv države, vse to jim služi kot objekt, v katerega streljajo iz težkega kalibra . .. .Povampirena Avstrija' in ,Jugo- vina' so ponižne cvetke, zrasle na gredah velesrbske ideologije.. . Ako bi Pašiču, Pribičeviču in Draškoviču ne ugajala pisala teh listov, bi cenzorji postopali pra- vično . . . Centralizem in velesrbstvo sta eno in isto.« Slovenec, 3 . in 1 4 . maja 1 9 2 1 . 376 komunističnemu gibanju, kar je sočasno pomenilo nevarnost za vse opozicijske sile, ki so nasprotovale radikalsko-demokratskemu reži- mu, je Deželna vlada v Ljubljani 11. aprila 1921 sprejela »Naredbo Deželne vlade za Slovenijo glede policijskega kaznovanja državi ne- varnih demonstrativnih dejanj«.6 1 8 Ta ukaz Deželne vlade, ki so ga klerikalci imenovali »slovenska obznana«, je temeljil na sklepu Ustavodajne skupščine, sprejetem 8. aprila 1921, ob koncu interpe- lacije o obznani centralne vlade, da se bo lotila ostrejših ukrepov proti Komunistični partiji Jugoslavije.6 1 9 Klerikalni tisk je poudar- jal, da so »obznano« slovenske Deželne vlade sprejeli z odobritvijo centralne vlade in da je naperjena proti vsem strankam v Slove- niji, ki niso udeležene v vladi.6 2 0 Na ožjem sestanku predstavnikov vlade (N. Pašič, M. Draško- vič in S. Pribičevič) z zastopniki Narodnega kluba, Jugoslovanske- ga kluba, Zemljoradničkega kluba in nekaterih manjših skupin, ki ga je vlada sklicala 10. maja 1921 v prizadevanju, da bi pridobila opozicijo za svoje »nasilne odredbe, ki jih namerava podvzeti v Hrvatski proti Radiču«, sta se A. Korošec in S. Barič v imenu JK odločno uprla vladnim namenom. A. Korošec je opozoril, »da se na- petost in nesloga med posameznimi plemeni ne bosta odpravili z raznimi obznanami, kakor je bila te dni tudi proglašena v Slove- niji, kjer sploh ni protidržavnih tendenc... za to politiko pa pada vsa odgovornost na vlado«.0 2 1 Jugoslovanski klub je poslal 10. maja interpelacijo notranjemu ministru proti »slovenski obznani«, za ka- tero je bilo rečeno, da je bila sprejeta v nasprotju s sklepi Ustavo- dajne skupščine z dne 8. aprila, kar je pomenilo, »da se morajo v bodoče vse koereitivne mere pripraviti in predložiti Ustavotvorni skupščini«.6 2 2 Predsednik vlade Pašič in minister Draškovič sta po- skušala prepričati Jugoslovanski klub, da ne poznata »obznane« De- želne vlade in da v tej zvezi ministrski svet ni dal nobenih navodil. M. Draškovič je po pisanju Slovenca z dne 15. maja 1921 priznal, da ga je Deželna vlada obvestila o objavi omenjene naredbe, ven- dar pa je ni razumel, ker ne pozna slovenskega jezika. Vprašanje 8 1 8 8 1 9 * 8 2 1 8 2 2 8 1 8 Straža, 13. maja 1921; Slovenec, 1 4 . maja 1 9 2 1 . 8 1 9 Sten. bel. US, X III r. s., 8 . april 1 9 2 1 , 7 —37; Sklep Ustavodajne skupščine o poostritvi ukrepov proti KPJ je minister za notranje zadeve M. Draškovič spo- ročil pokrajinskim vladam in pri tem poudaril, naj oblasti v »slehernem primeru do vseh v smislu že izdanih ukazov in navodil uveljavljajo določila Obznane Kra- ljevske vlade«. AS, fond Deželne vlade, akt Ministrstva za notranje zadeve, zaup. 5 0 0 / 1 9 2 1 , št. 407 2, Beograd, 12. aprila 1 9 2 1 . 8 2 9 Slovenec, 1 0 . maja 1 9 2 1 . 8 2 1 Slovenec, 1 2 . maja 1 9 2 1 . 8 2 2 Straža, 1 3 . maja 1921; Slovenec, 1 4 . maja 1 9 2 1 . 377 »slovenske obznane« je bilo vsekakor eden od razlogov, da je pred- sednik Deželne vlade 18. maja odšel na posvetovanje v Beograd.6 2 3 Nesoglasja med demokrati in radikalci, ki so v vladi izbruhnila za- radi izvajanja agrarne reforme, vstopa JMO v vlado in resora mi- nistra za notranje zadeve, za katerega je Demokratska stranka predložila S. Pribičeviča, so privedla N. Pasica do tega, da je po- skušal doseči sporazum tudi s SLS o njenem vstopu v vlado. Radikalci so bili pripravljeni pridobiti Slovensko ljudsko stran- ko, da bi sprejela ustavo, tudi tako, da bi glasovali proti kancelpa- ragrafu v Ustavodajni skupščini; to pa je onemogočilo odločno na- sprotovanje Demokratske stranke.6 2 4 Poskus približevanja Radikalne stranke svoji stari zaveznici — Slovenski ljudski stranki, ki naj bi okrepil predvsem radikalski blok proti Demokratski stranki, potr- juje tudi nastop Samouprave proti »obznani« Deželne vlade v Ljubljani.6 2 6 Toda ko so se možnosti za sklenitev sporazuma radikal- cev s klerikalci povsem skazile, je Samouprava pričela znova napa- dati SLS in jo obtoževati, da se je pretirano zbližala s hrvaškimi opozicijskimi strankami.6 2 6 Ponovni poskus N. Pašiča, da bi se med pogovorom z A. Korošcem 28. maja sporazumel o sodelovanju, ni pripeljal do soglasja.6 2 7 Do tega pogovora med radikalci in SLS je prišlo potem, ko so 25. maja v Ustavodajni skupščini sprejeli kan- celparagraf in je kakšnih deset radikalcev s predsednikom Radikal- skega kluba A. Stanojevičem na čelu skupaj z Jugoslovanskim klu- bom, s komunisti in z A. Trumbičem glasovalo proti kancelparagra- fu.6 2 8 Radikalci so želeli s takšnim popuščanjem omogočiti spora- zum z Jugoslovanskim klubom, vendar pa A. Korošcu ta »žrtev« Radikalske stranke ni pomenila zadostnega razloga za spremembo politične usmeritve. Posebna razprava o vladnem ustavnem načrtu se je v plenumu Ustavodajne skupščine začela 17. maja in je trajala do 27. junija 1921. Na seji konstituante z dne 19. maja, ko so z večino glasov sprejeli uradni naziv države Kraljevina Srbov, Hrvatov in Sloven- cev, predvsem zaradi vztrajanja Radikalne stranke in N. Pašiča, da je v imenu države treba omeniti Srbe, so poslanci Jugoslovanskega kluba, ki so se zavzemali za to, da bi sprejeli ime »Jugoslavija«, 6 2 3 Jutro, 19. maja 1 9 2 1 . Predsednik Deželne vlade V. Baltič je po pogovoru z N. Pašičem in M. Draškovičem 2 1 . maja prisegel regentu Aleksandru. Politika, 22. maja 1 9 2 1 . 6 2 4 Jutro, 1 8 . maja 1 9 2 1 . 6 2 5 Samouprava, 1 1 . maja 1 9 2 1 . 6 2 8 Samouprava, 1 8 . maja 1 9 2 1 . 6 2 7 Politika, 29. maja 1 9 2 1 . 6 2 8 Slovenec, 26. maja 1 9 2 1 . 378 demonstrativno zapustili zasedanje skupščine.6 2 9 Nastopa poslancev SLS A. Gosarja in J. Hohnjeca med razpravo o drugem poglavju ustavnega načrta (o temeljnih državljanskih pravicah in dolžno- stih) sta v Konstituanti zbudila pozornost spričo argumentirane kri- tike posameznih ustavnih določil in zahtev po večji demokratizaciji političnega življenja. V duhu predloženega določila v ustavnem na- črtu, da so vsi državljani enaki pred zakonom (čl. 4.), je A. Gosar zahteval enake pravice tudi za ženske ter meril predvsem na prido- bitev volilne pravice. Gosar je zanimivo analiziral vprašanje kancel- paragrafa ter za temeljni argument proti kancelparagrafu poudaril načelo enakosti in demokratičnih svoboščin za vse državljane in sta- nove v državi. Pojasnjujoč programsko stališče SLS, da je moč kapitala nad delavskim razredom večja nevarnost za državo kot vpliv duhovni- štva vseh veroizpovedi na svoje vernike, je Gosar poudaril, da bi morali prav proti kapitalistom uzakoniti izredne ukrepe.6 3 0 * Govor J. Hohnjeca o fenomenu religije, o državi z več veroizpovedmi, o razvoju odnosov med cerkvijo in državo in o oblikovanju sokol- skega sistema je zbudil pozornost večjega dela poslancev v Ustavo- dajni skupščini.0 3 1 To je bil prvi in edini nastop poslancev v razpra- E S Sten. bel. US, X X X III r. s., 1 9 . maj 1 92 1, 17. V razpravi o imenu države, ki je tekla dalj časa v slovenski javnosti, so se vse slovenske stranke v glavnem za- vzemale za to, naj bi se država imenovala »Jugoslavija*. Vendar so bili tudi dru- gačni predlogi in mnenja, zlasti v posameznih slovenskih občinah. Tako je na primer občinska skupščina Kranja na pobudo prof. V. Marinka s privolitvijo vseh strank v občini poslala Ustavodajni skupščini peticijo, v kateri je zahtevala, naj se država imenuje »Srbija« zaradi zaslug in premoči srbskega naroda (Slovenski narod, 1 9 . maja 1921). Podobno stališče je imela NSS še februarja 192 1. »Naziv ,Jugoslavija* in »jugoslovenski* bi vplival ugodno tudi na asimilacijo Makedoncev, ki bodo mnogo prej postali Srbi,« je pisala Nova pravda 1 2 . februarja 1 9 2 1 . , i3 0 Sten bel. US, XXXIV r. s., 2 0 . maj 1 9 2 1 , 7 —1 2 . A. Gosar je pojasnjeval poslancem Ustavodajne skupščine značaj klerikalnega socialnega programa in kle- rikalnega gibanja in med drugim povedal: »Gospodje, ni treba specialnega kancel- paragrafa za kapitaliste. Sprejmite naše socijalno ekonomske odredbe, pa bo stvar urejena in ne bo mogel nihče izrabljati svoje gospodarske premoči, izkoriščati delavskih slojev in ovirati kogarkoli, da ne bi mogel svobodno vršiti svojih poli- tičnih dolžnosti, oziroma posluževati se svojih pravic. (Pritrjevanje in ploska- nje) . . . Priznam, da se zlorabi cerkvena oblast in duhovski vpliv. Toda to se dogaja tudi pri državnih oblastih . . . Zdi se mi namreč, da izhaja ta Vaš kancel- paragraf bodisi iz bojazni pred klerikalizmom, bodisi iz sovraštva proti njemu (Poslanec [SKS] Drofenik: ,da‘) . .. vsi veste, da je klerikalizem nadvlada duhov- ščine (Pritrjevanje). Klerikalizem pomeni nadvlado duhovščine tudi v stvareh, ki se ne tičejo vere. Gotovo je mogoče, da se to pojavi. (Minister dr. Kukovec: »Pri nas imamo klerikalizem«). Dobro! A tedaj Vas vprašam: kdo je kriv tega našega klerikalizma? Nihče drugi nego Vaša liberalna inteligenca, ki skozi desetletja ni nič delala med ljudstvom. Prvi je prišel in moral priti duhovnik, da se je usmilil naroda ter ga dvignil kulturno in gospodarsko. Gospoda moja: mi katoliški lajiki v Sloveniji smo najhujši nasprotniki klerikalizma, koliko je na njemu slabega . . . Ce se hočete boriti proti klerikalizmu, potem se borite s tem, da greste med narod in nesebično pomagate! (Klici: »Tako je!«). Prav tam, 1 0 . 0 3 1 Prav tam, XXXVI, r. s., 2 3 . maj 1 9 2 1 , 5 —9 . 379 vi o ustavnem načrtu, ki ga je režimski tisk pohvalil,6 3 2 najbrž zaradi tega, ker Hohnječeva obrazložitev tudi tokrat ni prestopila meja teoretičnega razpravljanja in ni imela skoraj nobenih političnih implikacij v Ustavodajni skupščini. Slovenski liberalci in poslanci Samostojne kmetijske stranke so bili še vedno poglavitni nasprot- niki Slovenske ljudske stranke med razpravljanjem o ustavnem na- črtu. Treba pa je poudariti, da so posamezne organizacije SKS v Sloveniji zahtevale od Ustavodajne skupščine, naj zavrne vključitev kancelparagrafa v ustavo.6 3 3 V boju proti uvajanju centralistične državne ureditve je osta- jal Jugoslovanski klub v Ustavodajni skupščini vse bolj osamljen, brez pravih in politično pomembnih zaveznikov. Hrvatska zajedni- ca je opustila delovanje v ustavnem odboru in se je pričela vse bolj približevati HRSS. V začetku maja sta ti dve stranki izdali de- klaracijo, namenjeno hrvatskemu narodu, s katero odrekajo Usta- vodajni skupščini brez zastopnikov hrvatskega ljudstva pravico, da bi lahko sprejela ustavo tudi za Hrvatsko. Radikalsko-demokrat- ska ali — kakor so jo še imenovali — »srbska« Deželna vlada v Za- grebu in na novo imenovani hrvatski ban, pripadnik Demokratske stranke T. Tomljenovič so segali po represivnih ukrepih proti de- javnosti HRSS.6 3 4 6 3 5 Čeprav je vlada N. Pasica smatrala Radičevo se- ljačko stranko za manj nevarno nasprotnico kot KPJ, je razmere na Hrvatskem presojala zelo resno in je rednim četam jugoslovan- ske vojske na Hrvatskem poslala za okrepitev in pomoč še pol di- vizije.0 3 5 Prizadevanja vlade N. Pasica, da bi Hrvatsko republikan- sko seljačko stranko in Hrvatsko zajednico pregovoril k sodelova- nju za sprejetje centralistične ustave, ob nobenem poskusu niso uspela, predvsem zaradi trdnega stališča S. Radiča, da bo vztrajal pri svojih zahtevah za republikansko državno ureditev. V republi- kanski zahtevi HRSS in različnih pogledih o načinu boja velja iskati tudi odgovor, zakaj ni moglo priti do zbližanja med Slovensko ljud- sko stranko in HRSS v boju za sprejetje ustave. Podobni razlogi 6 3 2 Politika, 24. maja 192 1. Hohnjec je bil deležen naj več jih pohval — »kot najbolj pripravljeni klerikalni teoretik«, kot prvi »srečno izbrani» govornik JK ipd. 6 3 3 V peticiji Ustavodajni skupščini za odpravo kancelparagrafa so bile med podpisnicami (nekaj zadružnih organizacij, občin, lokalnih organizacij Socialistične stranke, Sokola idr.) tudi organizacije SKS iz Medvod, Selc, Žrtice, Mirne peči, Ljubljane, Cerknice in Mokronoga. Sten. bel. US, XXXVII r. s., 24. maj 1 9 2 1 , 2. 6 3 4 AS, fond Deželne vlade, poročilo ministra za notranje zadeve Deželni vladi v Ljubljani, 5 5 1 3 , Beograd, 23. aprila 1 9 2 1 . 6 3 5 Poročilo nemškega poslanika v Beogradu Kellerja ministrstvu za zunanje zadeve Nemčije, I, št. 1 4 2 9 / 2 1 — 54 0 , Beograd, 20. maja 1 9 2 1 . Diplomatski izve- staji, 1 1 8 . 380 so pripeljali tudi do tega, da je ponehalo sodelovanje med Jugo- slovanskim klubom in Narodnim klubom. V razpravi, ki se je konec maja pričela v Ustavodajni skupšči- ni o tretjem poglavju vladnega ustavnega načrta (socialna in gospo- darska določila), so najživahneje obravnavali zahteve Jugoslovan- skega kluba. Poslanec Demokratske stranke J. Demetrovič je na se- ji 27. maja poudaril, da so zahteve JK po enotnem delovnem pra- vu, narodnem socialnem zavarovanju, spremembi večjih zasebnih podjetij v kolektivno lastnino, uvajanje delavskih svetov ipd. dejan- sko določila, prepisana iz nove nemške, torej tako imenovane wei- marske ustave. Demetrovič je celotni socialni program, torej predlo- ge Jugoslovanskega kluba, ocenil za željo, da bi čimveč obveznosti prevalili na državo, le-ta pa naj bi jemala čimmanj dohodkov iz po- krajin, tako da bi pokrajine največ samostojno razpolagale s svoji- mi dohodki.6 3 6 Vendar pa so socialnogospodarske zahteve Ju- goslovanskega kluba najbolj kritizirali poslanci Samostojne kme- tijske stranke in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke. Poja- snila in predlogi, ki so jih poslanci Jugoslovanskega kluba A. Gosar, I. Roškar in I. Stanovnik dali k posameznim členom tretjega po- glavja ustavnega načrta,6 3 7 niso mogli mnogo spremeniti predložene redakcije besedila v ustavnem odboru. Med glasovanjem o tretjem poglavju ustavnega načrta 2. junija 1921, ko je večina poslancev glasovala za predlog, je podpredsednik Jugoslovanskega kluba S. Barič vzkliknil zbranim ministrom v Ustavodajni skupščini: »Ku- pujete ustavo!« Zaradi tega ga je predsednik Ustavodajne skupščine I. Ribar kaznoval tako, da je bil izključen s treh sej Ustavodajne skupščine.6 3 8 V znamenje protesta zaradi izključitve S. Bariča je na- slednjega dne, 3 . junija, Jugoslovanski klub na poziv A. Korošca de- monstrativno zapustil sejo Ustavodajne skupščine. V odsotnosti JK so četrto (državne oblasti) in peto (kralj) poglavje ustavnega načrta obravnavali le na dveh sejah (3. in 4. junija) in ju tudi razmeroma naglo sprejeli. Edini nasprotniki iz vseh opozicijskih strank so bili tokrat poslanci KPJ. Med razpravo o predloženem ustavnem načrtu je prišlo v ustav- nem odboru in v Ustavodajni skupščini do pomembnih nesoglasij * 0 3 8 Sten. bel. VS, XXXIX r. s., 27. maj 1 9 2 1 , 9 . •" Prav tam, 1 0 —15; X LI r. s., 2 8 . maj 1 92 1, 1 7 —18; XLIV r. s., 2. junij 1 9 2 1 , 4 —7 . 0 3 8 Prav tanl) x l .IV r. s., 2. junija 1 9 2 1 , 1 7 —18; Politika je 3 . junija 1 9 2 1 zapisala o glasovanju za tretje poglavje ustavnega načrta naslednje: »Glasovanje je sprem- ljal nepopisen hrup. Komunisti in klerikalci, prvi na skrajni levici, drugi na skrajni desnici, so stoječ tekmovali, kdo bo napravil večji nered, in obsipavali center in Muslimane s psovkami in z žalitvami.« 381 med radikalci in demokrati pa tudi znotraj Radikalne in Demokrat- ske stranke. Nasprotja so bila tem večja, čim bolj se je bližalo glaso- vanje o ustavi v celoti, tako da se je koalicija obdržala le z veli- kanskimi napori in pomembnimi medsebojnimi koncesijami. Na- sprotja med Radikalno in Demokratsko stranko so izvirala pred- vsem iz teženj, da bi si vsaka zase zagotovili čimveč oblasti. Ta spor je resno grozil, da utegne zbuditi krizo vlade N. Pašiča. V Radikalni stranki je bila še vedno vplivna Protičeva struja, ki je bi- la že spričo svojih pogledov na notranjo ureditev še dalje proti sle- hernemu sodelovanju z Demokratsko stranko.6 3 9 Med privrženci S. Protiča v Radikalni stranki so bili tudi zagovorniki sporazuma radi- kalcev s Slovensko ljudsko stranko in le-ti so vplivali na N. Pašiča, da je poskušal doseči sporazum z A. Korošcem. Poleg mnogih različnih pogledov na vprašanje notranje uredi- tve države je osnovno oviro za kakršnokoli zbliževanje med radi- kalsko-demokratskim blokom in klerikalnim Jugoslovanskim klu- bom, predvsem Slovensko ljudsko stranko, pomenilo vprašanje kan- celparagrafa, ki so ga v ustavni načrt vnesli zaradi »strahu vodil- nih krogov pred politično intervencijo klera« ter zaradi »naravnega« odpora klerikalnih sil do velikosrbskega »pravoslavnega« režima.6 4 0 Tudi A. Trumbič je vplival na vlado, naj bi se sporazumela s hrvaš- kimi in slovenskimi strankami.6 4 1 Slovenski liberalci in Samostojna kmetijska stranka so bili glavni nasprotniki kakršnihkoli politi- čnih kombinacij vlade za vstop klerikalcev v kabinet.6 4 2 Slovenec je v številki z dne 3. junija 1921 pisal naslednje o prizadevanjih vlade, da bi vzpostavila sodelovanje z Jugoslovanskim klubom: »Vsi ti uvidevnejši politiki, ki hočejo ustvariti boljše razmere med vladnimi strankami in Jugoslov. klubom, pa vendar pozabljajo, da je Jugoslovanski klub parlamentarna eksekutiva načelne stranke, ki za ustavna načela ne baranta kakor bosanski muslimani.« B. G 1 i g o r i j e v i č , n. d., 21 5 . O nasprotjih med radikali in demokrati ter znotraj njihovih strank glede sprejetja ustave glej obširneje: prav tam, 2 1 4 —2 1 6. 6 1 0 Poročilo nemškega poslanika v Beogradu Kellerja št. 59 7 , X , 7 7 — ministr- stvu za zunanje zadeve Nemčije, Beograd, 2. junija 1 9 2 1 , Diplomatski izveštaji, 1 1 8 —11 9 . Poslanik Keller je poročal o dejavnosti vatikanskega nuncija v Beogradu msgr. F. Cherubinija in poudaril, kako si Cherubini »pogosto prizadeva, da bi na bojaželjne duhove med duhovništvom vplival v duhu pomirjenja ... da zelo glo- boko čuti... težave, ki se za katoliško cerkev porajajo spričo srbskega sovraštva, identičnega s pravoslavjem, in je poln grenkobe proti duši te politike, sedanjemu ministru za prosveto in namestniku ministra za notranje zadeve Pribičeviču. Toda on (Cherubini: M. Z.) se izogiba spopadom in dobro shaja z vlado. ..« Prav tam, 1 2 0 . 6 4 1 Politika, 13. junija 1 9 2 1 . “i! Slovenski narod, 14. junija 1 9 2 1 . Minister SKS Pucelj je izjavil N. Pašiču, da bo njegova stranka izstopila iz vlade, če pridejo vanjo klerikalci. 382 Svoj odpor do vladne politike velikosrbskega preglasovanja pri sprejetju ustave so voditelji Slovenske ljudske stranke in Hrvatske pučke stranke A. Korošec, S. Barič in J. Simrak najostreje izrazili na shodu HPS 5. junija 1921 v Osijeku. Glavni govornik na zboro- vanju A. Korošec je odkrito izjavil, da mora klerikalno gibanje bo- doči boj proti kapitalizmu, ki je jugoslovansko državo spremenil »v silen hram zlatega teleta«, voditi v okviru »črne« internaciona- le, tako kot ga drugi vodijo po svojih internacionalah. Zakonodaj- na oblast je v rokah »srbskega plemena«, srbskih državnikov, ki so »danes v pijanem stanju« in želijo s svojim centralizmom podjar- miti Slovence in Hrvate; »Srbi, Hrvati in Slovenci imajo kot re- prezentanta regenta. Toda v njegovi okolici ni niti enega Hrvata ni- ti Slovenca«; srbski državniki so v svojem sovraštvu do katoličanov šli tako daleč, da so zapostavili tudi svoje pravoslavno duhovni- štvo; zaradi radikalnega socialnega programa Jugoslovanskega klu- ba nas v Beogradu obtožujejo, da želimo vzpostaviti katoliški komu- nizem, vendar — je poudarjal dalje Korošec — se tega ne bojimo, »m i bi bili tudi komunisti, samo ako bi bilo to na srečo države in naroda, ker se ne strašimo gospodarskih sistemov, ampak se naj- bolj bojimo krivičnosti in nepoštenosti. Zato stoji naša stranka na stališču socijaliziranja velikih podjetij, ki se morajo izročiti v roke države, občine in korporacije. A zakaj je tako težko prodreti s so- cializacijo? A kako se naj to izvede, ako g. Pašič dobiva od bor- skega rudnika milijone. Mi smo komunisti, ako zahtevamo, da imej od premogovnikov koristi ves narod in ne samo g. g. Pašič in Wai- fert«. Korošec je branil program SLS ter se skliceval tudi na okto- brsko revolucijo in opozarjal, da je zbrala množice prav okrog svo- jega socialnega programa v boju proti kapitalu. Navzlic izraženemu nezadovoljstvu je Korošec tudi tokrat ostal dosleden v opredelitvi Slovenske ljudske stranke do skupne jugoslovanske države: »Naša stranka vsekakor ostane zvesta tej državi, toda vodila bo v njej naj- ostrejši boj, bodo Hrvati in Slovenci s Srbi samo bratje, ne pa nji- hovi sužnji. Centralizem je gotova stvar. Toda srbski politiki naj ni- kar ne mislijo, da bodo s sprejeto ustavo naše želje pokopane.«8 4 8 Na poziv vodstva Slovenske ljudske stranke, poslanem na no- vo izvoljenim občinam v Sloveniji, naj podpro avtonomistični pro- gram SLS, torej zahtevo po avtonomni upravi v Sloveniji, je ne- s ,s Slovenec, 12. junija 1921; Hrvatska obznana (Osijek), 7 . junija 1 9 2 1 . Samo- uprava je 11. junija 1 9 2 1 prav tako objavila govor, ki ga je imel A. Korošec 5 . ju- nija v Osijeku, ter se čudila takšnemu Koroščevemu nastopu, češ da je Korošec — kot poudarja list — znan kot »resen državnik«. 383 kaj deset občin podpisalo naslednjo resolucijo: »Ponovno pozdrav- ljamo ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno suvereno državo, izražamo s tem svojo zahtevo po samoupravi ljudstva v tej državi. To pravico mora garantirati prebivalstvu državna usta- va, ki mora biti le plod sporazuma med vsemi tremi plemeni. Upo- števajoč posebne kulturne, gospodarske in socialne prilike naše dežele, zahtevamo nedeljivo in avtonomno upravljano Slovenijo z zakonodajno in administrativno polnomočnim pokrajinskim zborom ter njemu odgovorno pokrajinsko vlado.«6 4 4 Ta akcija Slovenske ljud- ske stranke tik pred sklepom Ustavodajne skupščine o admini- strativni razdelitvi države je zbudila nasprotno akcijo centralisti- čnih sil predvsem le v Sloveniji: liberalci so za največji sovražnici jugoslovanske enotnosti označili Hrvatsko republikansko seljačko stranko in Slovensko ljudsko stranko ter obtožili klerikalce, da zbi- rajo svoje privržence krog gesla »kdor je proti Srbom, je za avtono- mijo«.6 4 5 V Beogradu, v Ustavodajni skupščini in v javnosti vladna demokratsko-radikalska koalicija ni več — kot poprej — posvečala zahtevam Jugoslovanskega kluba večje pozornosti; takrat je bila že povsem samozavestna, da bo uveljavila centralistično ustavo. »Separatistične« zahteve Slovencev in Hrvatov in njihove razloge so razni demokratski in radikalski politični »teoretiki« pričeli naj- različnejše tolmačiti v tisku in časnikih in pri tem pokazali pri- stranost in zagrizenost, ki sta temeljili tudi v očitnem nepoznavanju razmer v Sloveniji in na Hrvatskem. Opredelitev Slovencev in Hrvatov za jugoslovansko državno skupnost so razlagali za neiskre- no, zasnovano na ozkih narodnostnih interesih.6 4 6 Vodstvo Slovenske ljudske stranke je v začetku junija spozna- lo, da v neenakopravnem boju z močnimi centralističnimi silami v Ustavodajni skupščini ne more uresničiti niti dela svojega ustavne- ga programa, in se je zato začelo posvetovati s svojimi političnimi partnerji v Jugoslovanskem klubu o tem, da bi dokončno zapustili Konstituanto. Mariborska Straža je že 6 . junija napovedala takšno možnost z naslednjimi besedami: »Imamo vtis, da so naši zastopni- ki v Konštituanti že nekako pri pragu in da bodo morali prestopiti 8 1 4 8 1 4 Slovenec, 11. junija 1 9 2 1 . ,,s Jutro, 8. junija 1 9 2 1 . “ * Tako je ocenjeval na primer pripadnik Radikalne stranke M. Grba, ki je poudarjal »zaprtost« Hrvatov in Slovencev glede enotnosti jugoslovanske države. O slovenskih zahtevah po avtonomiji je M. Grba zapisal: »Kajkavski Slovenci bi hoteli imeti takoj svojo republiko, če ne bi topovski streljaj od Ljubljane stali Italijani, topovski streljaj od Maribora pa Nemci: ta strah pred zunanjim so- vražnikom jih sili v skupnost s Srbijo.« — M. G r b a , Pokrajinska ksenofobija, Novi život, knj. V, zv. 7, 4. Junij 192 1, 19 8 . 384 tudi prag ter slediti Hrvatom... Ustava, kakor se ustvarja sedaj, pomeni v naših očeh le nasilje: ona ne odgovarja kriškemu paktu, ne adresi ,Narodnega sveta' v Zagrebu, in tudi ni v skladu z regento- vim odgovorom na to adreso. Zato imajo naši zastopniki samo eno pot: jasno in odločno povedati, da ta ustava za nas ne velja in da je Konštituanta zgrešila popolnoma svoj cilj.« Ob vrnitvi iz Anglije je regent Aleksander 12. junija potoval skozi Ljubljano. Ves nje- gov interes za zahteve Slovenije glede sprejetja ustave je bil vezan na stike s predsednikom Deželne vlade V. Baltičem, ki je regenta spremljal na poti od Ljubljane do Zidanega mosta.6 4 7 Vodilni poli- tiki iz Slovenske ljudske stranke kot pripadniki opozicijske stran- ke v prvi polovici 1921. leta, torej v času naj odločnejših bojev v zvezi s sprejetjem ustave, niso imeli z regentom Aleksandrom no- benih neposrednih pogovorov in to je bil tudi razlog njihovega jav- no izraženega nezadovoljstva do regenta. Predstavniki Jugoslovanskega kluba so se vrnili v Ustavodajno skupščino šele na sejo 13. junija, ko bi bila morala skupščina raz- pravljati o sedmem in osmem poglavju, kjer je šlo za vprašanje žen- ske volilne pravice in administrativno razdelitev države. J. Hohnjec je na seji 13. junija znova zahteval, naj skupščina prizna ženskam vo- lilno pravico, medtem ko je za ukrepe, ki jih JK predlaga zaradi »vedno bolj grozeče parlamentarne dekadence«, označil naslednje: 1 . socialnoekonomsko skupščino v parlamentu; 2. ljudski referendum; 3. ljudsko samoupravo v avtonomnih pokrajinah.6 4 8 Ko je skup- ščinska večina po sprejetju sedmega poglavja ustavnega načrta skle- nila, da se bo takoj lotila razpravljanja o devetem poglavju, in je tako iz taktičnih razlogov odložila razpravo o administrativni raz- delitvi države (osmo poglavje), so poslanci Jugoslovanskega kluba 13. junija zapustili Ustavodajno skupščino6 4 9 in tako sledili zgledu poslancev KPJ, ki so v znamenje protesta proti reakcionarnemu centralističnemu režimu in obznani 11. junija 1921 zapustili Ustavo- dajno skupščino. Tako odločen korak klerikalnih strank je neprijetno presene- til vlado in predvsem radikalce. N. Pašič in predsednik Ustavodaj- ne skupščine I. Ribar sta takoj poskušala pridobiti Jugoslovanski klub za sporazum z vlado. Vendar pa na pogovorih 14. in 15. junija 6 4 7 Slovenski narod, 1 4 . junija 1 9 2 1 . 6 4 8 Sten. bel. US, L r. s., 1 5 . junija 1 9 2 1 , 8 —1 1 . 6 4 9 Prav tam, 3 3 . O delovanju JK in nastopih poslancev SLS v ustavnem od- boru in Ustavodajni skupščini glede sprejetja ustave ter o stališčih posameznih strank in skupin do zahtev JK glej obširneje: J. Hohnjec, O ustavi naše države, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 — 1 9 2 8 , 3 0 7 —3 3 8 . 25 385 niso dosegli soglasja.6 5 0 Jugoslovanski klub je ob odhodu iz Ustavo- dajne skupščine poslal 14. junija predsedniku Ustavodajne skupšči- ne naslednjo izjavo, ki je bila v skupščini sporočena 15. junija: »Podpisano Predsedništvo Jugoslovanskega kluba (A. Korošec, S. Barič in N. Mandič; op. M. Z.) ima čast, da vam izroča naslednjo izjavo za Ustavodajno Skupščino. Jugoslovanski Klub kot parlamentarni predstavnik Hrvatske Pučke in Slovenske ljudske ter Bunjevsko-Šokačke Stranke zasto- pa v svojem državnopravnem programu načelo, da je treba prek Ustave v tej Ustavodajni Skupščini organizirati nacionalno, enotno, na demokratičnih temeljih zgrajeno ustavno-parlamentarno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kako bi lahko izpeljali notranjo organizacijo takšne države s poudarjenimi atributi po sporazumu plemenskih večin vseh treh plemen, je predložil Jugoslovanski klub v načrtu svojega posebne- ga mnenja o Ustavi, ki je priložen načrtu Ustavnega Odbora. Najpoglavitnejše načelo tega načrta Jugoslovanskega Kluba je poleg določil, ki naj zagotovijo socialno-ekonomsko pravičnost, avtonomno načelo, ki naj bi ga prek delegirane zakonodaje izpe- ljali v pokrajinah z mejami, kot jih je našla naša narodna združi- tev, dočim je načelo enotne narodne države ohranjeno v eni drža- vni suvereni zakonodajni oblasti in eni državni centralni vladi. Vladna večina do danes ni upoštevala našega stališča, temveč si je v Poslovniku za Ustavodajno Skupščino zaradi dokončnega spre- jetja Ustave v celoti zagotovila več kot polovično večino od skup- nega števila poslancev. Tako je omogočila sprejetje Ustave s pomo- čjo plemenskega preglasovanja, torej proti plemenski večini Hrvatov in plemenski večini Slovencev. Ker smo globoko prepričani, da centralistična ureditev naše dr- žave po vladnem načrtu Ustave ne le da ne krepi, temveč tudi spod- kopava in ruši našo narodno in državno enotnost, smo zaradi tega menili, da bo vladna večina v času, dokler to vprašanje v poglavju VIII. ne bo prispelo v razpravo v posebni debati, iskala stične točke z našim stališčem in bo s plemenskim sporazumom rešila to najob- čutljivejše vprašanje naše notranje državne organizacije. Čeprav je imela vladna večina do danes dosti časa za to zade- vo, navzlic temu v tej smeri ni ničesar storila, temveč je obravna- vanje VIII. poglavja preložila na konec posebne debate, tako da je naš Jugoslovanski Klub kot največjo državotvorno opozicijsko sku- Jutro, 15. junija 1921; Politika, 16. junija 1 9 2 1 . 386 pino do konca posebne debate zadrževala brez kakršnegakoli resne- ga poskusa, da bi dosegli sporazum vsaj ob dvanajsti uri. Ker je torej izven slehernega dvoma, da bo ta Ustava sprejeta le od enega dela našega troimenskega naroda, pri čemer bi naša nadaljnja opozicija zgubila svoje dejansko obeležje: Zato predstavniki Jugoslovanskega Kluba, kot iskreni prijate- lji narodne in državne enotnosti, s tem protestirajo proti takšnemu načinu sprejetja Ustave, odklanjajoč vso odgovornost za hude po- sledice, ki bodo zaradi tega neizogibno nastopile za narodno in dr- žavno enotnost, v znamenje protesta za razdobje, ko še traja pose- bna razprava in dokončno glasovanje o ustavnem načrtu, zapuščajo Ustavodajno Skupščino. Poslanci Jugoslovanskega Kluba se kot predstavniki strank, ki so se borile za nastanek te države, po svobodni volji vseh treh ple- men, ne bodo prenehali še dalje tako dolgo boriti zanjo, dokler ne bodo dobili Ustavo, ki bo zadovoljila vsa tri plemena v političnem, socialno-ekonomskem in kulturnem oziru.«6 5 1 Edini komentarji v skupščini, ko je Jugoslovanski klub zapu- stil Ustavodajno skupščino, ki je sicer povsem mirno sprejela izja- vo JK, so bili napadi poslancev SKS in JDS na »lažni patriotizem« Slovenske ljudske stranke, njeno »protidržavno« dejavnost ipd.6 5 2 Ves režimski tisk je obsodil »eksodus« Jugoslovanskega kluba, slo- venski liberalci pa so poudarjali, da je Jugoslovanski klub zapustil Konstituanto na pritisk Hrvatske pučke stranke.6 6 3 V razglasu, ki ga je JK pripravil za javnost in ga je klerikalni tisk objavil 22. junija, so širše in radikalnejše pojasnili odhod iz Konstituante. Na prvem mestu so poudarili, da je bil Jugoslovanski klub vselej pripravljen skleniti z vlado »pošten sporazum«, ki bi izključil neenakopravnost plemen in preglasovanje, zatem pa so povedali, da bo ustava spre- jeta z glasovi srbskih radikalcev in demokratov in z glasovi 10 Hr- vatov, demokratov, izvoljenih s srbskimi glasovi, ter 1 1 Slovencev, torej brez pravih predstavnikov Slovencev in Hrvatov. V razglasu so dalje obrazložili temeljne točke programa JK v boju za ustavo: avtonomija pokrajin, socialne in gospodarske zahteve in položaj !5 ‘ Sten. bel. US, L il r. s., 15. junija 192 1, 3 —4 . •5 ! Poslanec SKS I. Mrmolja je obtoževal SLS, da zastopa v Beogradu »pa- triotsko politiko«, tačas ko v Sloveniji hujska proti Beogradu in Srbiji, vtem ko je poslanec J. Kušar opozoril na »destruktivno« propagando SLS v Sloveniji, naj bi Slovenci ne služili vojaščine zunaj Slovenije. Prav tam, 6 —7; L ili r. s., 1 6 . junija 1 9 2 1 , 8 —9 . “ * * Jutro, 15. junija 1 9 2 1 . 25* 387 vere, slednjič pa so znova poudarili, da bo Jugoslovanski klub po razglasitvi ustave nadaljeval boj do uresničenja svojega progra- ma.6 5 4 Klerikalne stranke iz Jugoslovanskega kluba so po odhodu iz Konstituante nadaljevale svoj odpor proti centralističnemu reži- mu z akcijo na strankinih zborovanjih in po tisku. Ustavni načrt Jugoslovanskega kluba, ki so ga ustavnemu od- boru izročili 12. februarja 1921 kot ločeno mnenje o vladnem ustav- nem načrtu, po obliki ni predstavljal popolnega, torej posebnega ustavnega načrta. Toda takoj potem, ko je Jugoslovanski klub pre- dložil svoje zahteve, so sodili, da so le-te po vsebini, torej v terjat- vah po spremembah vladnega ustavnega načrta, »takšne narave, da bi, ko bi jih sprejeli, dale povsem novo ustavo«, ali da »ločeno mne- nje« Jugoslovanskega kluba pomeni »dejansko posebno ustavo«.6 5 5 Temeljne postavke ustavnega načrta, torej posebnega mnenja JK, so bile oblikovane že v novembru 1920 v pismenih pripombah A. Korošca na ustavni načrt L. Markoviča; Korošec jih je bil po- slal ministrskemu svetu za napovedano razpravo o Markovičevem ustavnem načrtu, ki naj bi bila 26. novembra 1920.6 5 6 Jugoslovanski klub je 12. februarja 1921 zahteval v svojem ločenem mnenju po- membne spremembe v vladnem ustavnem načrtu, ki so se nanašale: 1 . na uvedbo dveh koordiniranih zakonodajnih skupščin (zbornic) — na politično in socialnoekonomsko; 2 . na razdelitev države v šest pokrajin, ki bi jim priznali legislativno samoupravo; 3. na socialno- ekonomske pravice in dolžnosti državljanov in 4. na vprašanje re- ferenduma o zakonskih predlogih. Druge pripombe na ustavni na- črt vlade, torej ustavnega odbora, so poslanci predložili med raz- pravo o posameznih poglavjih in členih. Kot smo že poudarili v opisu sodelovanja Jugoslovanskega klu- ba v razpravi v ustavnem odboru in Ustavodajni skupščini, se je ustavni koncept klerikalnih strank bistveno ločil od vladnega načrta ustave, ki je nastal na temelju treh ustavnih projektov — Proti- čevega, Vesničevega in Pašičevega, torej v času njihovega vlada- 6 5 4 Straža, 22. junija 1921; Slovenec, 22. junija 1 9 2 1 . idr. 6K Politika, 21. februarja 1 9 2 1 . Podobno oceno o »izdvojenem mnenju« JK je dal tudi znani pravni teoretik Slobodan Jovanovič: »Toda v tem izdvojenem mne- nju je dovolj gradiva za dokaj drugačen ustavni načrt, kot je načrt ustavnega odbora.« S. Jovanovič, Ustavno pravo Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Beograd 1 9 2 4 , 43. č ‘ SI Slovenec, 2 7 . novembra 1 9 2 0 . Straža, 29. novembra 1 9 2 0 . Ta Koroščev pismeni predlog, ki so ga takrat imenovali »Koroščev načrt ustave, je vseboval temeljne zahteve SLS o notranji ureditvi države, ki so bile kasneje širše obdelane v ločenem mnenju JK. 388 nja.0 5 7 Ustavni načrt Jugoslovanskega kluba je vseboval tudi večje ali manjše razlike v razmerju do ustavnih načrtov drugih opozi- cijskih strank in skupin (Hrvatske zajednice, Zemljoradničke stran- ke, Socialistične stranke, Republikanske stranke in načrta J. Smo- dlake).6 5 7 6 5 8 Od vseh sestavljenih ustavnih načrtov sta bila ustavnemu konceptu Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanskega kluba naj- bližja načrta ustave S. Protiča in Narodnega kluba, medtem ko so bile socialne zahteve najbolj sorodne zahtevam Zemljoradničkega kluba in Socialistične stranke. Ustavni načrt JK je sprejel ustavno in parlamentarno monar- hijo iz vladnega ustavnega načrta in to je bilo edino načelno soglas- je s predlogom ustavnega odbora. Drugi pomembnejši predlogi usta- vnega načrta Jugoslovanskega kluba so vsebovani v naslednjih zah- tevah: 1 . dvodomski sistem, s politično in socialnoekonomsko skup- ščino, ki bi ju volili; a) politično skupščino bi izvolili volivci obeh spolov po dopolnjenem 21. letu starosti; b) socialnoekonomsko skup- ščino bi volile organizirane družbene skupine — stanovi in poklici; 2. pravica ljudstva do sodelovanja v zakonodaji po referendumu in ljudski pobudi; 3. država se deli v šest pokrajin: Srbijo, Hrvatsko in Slavonijo z Medmurjem, Bosno in Hercegovino z Dalmacijo, Črno goro, Vojvodino in Slovenijo s Prekmurjem. Pokrajine naj bi se de- lile na okrožja, okraje in občine, ki so kot pokrajine pravne osebe in samoupravne enote; 4. za reševanje sporov med pokrajinami in državo je pristojno državno sodišče; 5. organa oblasti v pokrajini sta pokrajinska skupščina in pokrajinska vlada. Pokrajinske skup- ščine naj bi opravljale avtonomno zakonodajno funkcijo na svojem ozemlju, izvzemši zadeve, ki bi po ustavi sodile v pristojnost držav- nih organov. Pokrajinske zakone bi potrjeval kralj na predlog mi- nistrskega sveta. Predsednika pokrajinske vlade bi postavljal kralj po izbiri med tremi kandidati, ki bi jih predložila pokrajinska skup- ščina. Poverjenike v pokrajinski vladi bi imenoval predsednik po- krajinske skupščine. Pokrajinska vlada odgovarja pokrajinski skup- ščini za zadeve, ki sodijo v pristojnost pokrajine, centralni vladi in 6 5 7 Ustavni načrt vlade N. Pašiča je temeljil na ustavnem načrtu vlade M. Ves- niča, močno pa se je ločil od ustavnega načrta vlade S. Protiča. Razlike med ustavnima načrtoma Protičeve in Pašičeve vlade so bile v obliki in vsebini: med- tem ko je Proticev ustavni načrt vseboval 2 0 1 člen, je predlog Pašičeve vlade sestavljalo le 8 6 členov (Vesničev načrt je imel 7 6 členov). Vsebinska razlika med ustavnima načrtoma Protičeve in Pašičeve vlade je bila v pogledih na centrali- zirano upravno razdelitev države in pokrajinsko samoupravo, vsebovanih v Proti- čevem načrtu. S. P r o t i č , Vladin predlog ustava, Beograd 1 9 2 1 , 5 —9 . 6 5 8 Glej obširneje: S. J o v a n o v i č , n. d., 4 0 —52; F. Čulinovič: Raz- vitah jug oslov enshog federalizma, Zagreb 1 9 5 2 , 9 6 —102; J. H o h n j e c , n. d., 3 1 2 —3 2 5 . 389 skupščini pa za državne zadeve; 6. delitev financ bi urejali po na- čelu: neposredni davki pokrajini, posredni državi; 7. socialnoeko- nomska določila s pravico in obveznostjo slehernega državljana do družbeno koristnega dela; posebna zaščita delovne sile in sprejetje enotnega delovnega prava; ustanovitev delavskih svetov pri podjet- jih s pravico do vpogleda v upravo in poslovanje podjetij in soodlo- čanje v vseh zadevah, ki se dotikajo delavskih interesov; uvajanje nadzorstva ,strokovnih gospodarskih svetov' nad vsemi velikimi državnimi, zasebnimi, delničarskimi in samoupravnimi podjetji; ,gospodarske svete' bi sestavljali predstavniki podjetnikov, delav- cev (nameščencev) in potrošnikov; zakonodajalec bi bil pooblaščen določiti podjetja, v katerih bodo delavci sodelovali v upravi in deli- tvi čistega dohodka; zakonodajalec odloča o kolektivizaciji zasebnih podjetij; država je dolžna s krediti in posebnim odvajanjem določe- nega zneska iz državnega proračuna podpirati zadružno gibanje; 8. postopno ukinjanje stalne vojske kot ukrep za uresničenje soci- alnega programa.6 5 9 Po svojih temeljnih zahtevah je ustavni načrt Jugoslovanskega kluba pomenil poskus kompromisa med decentralizacijo in federa- lizmom z delnim upoštevanjem centralističnega načela. Pravno neo- predeljen je vseboval predloge, ki so zahtevali manj kot federacijo in nekaj več kot navadno decentralizacijo. Posebnost ustavnega na- črta Jugoslovanskega kluba je moč razumeti le, če ga primerjamo s programskimi načeli in z ideologijo klerikalnih strank in katoliških gibanj v celoti, predvsem pa z interesi in s skrajnimi cilji Slovenske ljudske stranke. To najbolje dokazuje zahteva o ozemeljski razde- litvi države, kjer so Dalmacijo priključili k Bosni in Hercegovini (in ne k Hrvatski kot v načrtu Narodnega kluba) iz dveh razlo- gov: proti »pravoslavnim« področjem — Srbiji s »Staro Srbijo«, Črno goro in Vojvodino — bi morali po mnenju slovenskih kleri- kalcev zaradi »ravnotežja« vzpostaviti troje katoliških pokrajin; s priključitvijo Dalmacije k Bosni in Hercegovini ne bi dopustili več- jega širjenja in krepitve sosednje Hrvatske. Podobni motivi višjih interesov klerikalnega gibanja in katoli- ške cerkve so temeljili tudi v zahtevah po uvajanju avtonomij po- krajin, po večjih demokratičnih pravicah in po socialnogospodar- skih določilih, ki so jih — kot smo že dejali — zanesli v načrt Ju- goslovanskega kluba večinoma iz povojne nemške ustave, navdih- Ustavni načrt JK glej obširneje pri: J. H o h n j e c , n. d., 3 2 5 —338; J o - vanovič, n. d., 4 3 —4 6 . 390 njene z idejo o likvidaciji vojaške in uradniške države in o njenem spreminjanju v kulturno-gospodarsko skupnost. V temelju ustavnega načrta Slovenske ljudske stranke je bila zasidrana tudi ideja sloven- skega združevanja, slovenske samostojnosti in ohranitve nacional- ne neokrnjenosti. Izhajajoč iz tega načelnega temelja in upošteva- joč demokratske in socialne zahteve, ki jih je vseboval ustavni na- črt Jugoslovanskega kluba (kjer je bil v mnogih rešitvah pred dru- gimi ustavnimi načrti, ki so jih predložili ustavnemu odboru v raz- pravo), bi lahko sklepali, da je ustavni načrt Slovenske ljudske stran- ke v primerjavi z drugimi ustavnimi predlogi iz Slovenije bolj izra- žal težnje in interese slovenskega ljudstva v skupni jugoslovanski državi. Odsotnost opozicijskih strank — Narodnega kluba, Jugoslovan- skega kluba in poslancev KPJ — v delovanju ustavodajne skup- ščine v drugi polovici junija 1921 je omogočila radikalsko-demo- kratskemu vladnemu bloku, da je naglo končal razpravo o ustav- nem načrtu ustavnega odbora in sklenil napore in prizadevanja po uzakonitvi centralistične državne ureditve. Nekaj dni pred glasova- njem o ustavi kot celoti sta Radikalna in Demokratska stranka po- skušali z velikimi napori zagotoviti v Konstituanti nujno enostavno večino za izglasovanje ustave; to sta dosegli z znanim »nakupom« poslancev Džemijeta. Radikalska Samouprava se je pritoževala za- radi odsotnosti svoje stare zaveznice — Slovenske ljudske stranke, torej Jugoslovanskega kluba, in poudarjala o njenih poslancih (iz- vzemši J. Šimraka), da so »zelo stvarno in utemeljeno sodelovali pri sestavljanju ustave«.6 6 0 Dejansko je bila to napoved ponovnega približevanja radikalcev k Slovenski ljudski stranki kot pomemb- nem oporniku v spopadu z demokrati, ki se je pričel spet zaostro- vati s sprejetjem ustave. Glasovanje o načrtu ustave ustavnega odbora je bilo v Ustavo- dajni skupščini opravljeno na Vidov dan, 28. junija 1921. leta. Usta- vo skupne jugoslovanske države, znano kot vidovdansko ustavo, so sprejeli z 233 proti 35 glasovom ob odsotnosti ali nasprotovanju 158 poslancev slovenskih in hrvatskih strank in Komunistične par- tije Jugoslavije. Od slovenskih strank so za vidovdansko ustavo da- li svoje glasove le slovenski liberalci kot poslanci DS in Samo- stojne kmetijske stranke. Poslanci SLS in slovenski komunisti niso Samouprava, 28. junija 1 9 2 1 . 391 glasovali, medtem ko so socialni demokrati in narodni socialisti gla- sovali proti ustavi.6 6 1 Z izglasovanjem vidovdanske ustave so uzakonili monarhistič- no, centralistično in unitaristično notranjo ureditev jugoslovanske države. Država je bila razdeljena na upravne oblasti, ki niso mogle preseči števila 800.000 prebivalcev, tako da je bila Slovenija raz- deljena na dvoje upravno-administrativnih delov. Vidovdanska ustava je sankcionirala narodnostno neenakopravnost med zedinje- nimi jugoslovanskimi narodi in narodnostno tlačenje od številnejše srbske buržoazije. Čeprav je bil njen temeljni namen, da bi uza- konila in utrdila buržoazno ureditev v državi, vidovdanska ustava s podelitvijo velikih pooblastil in pravic kralju in s sankcionira- njem hegemonističnega položaja velikosrbske buržoazije »ni le one- mogočala normalen razvoj buržoazne demokracije in delovanje bur- žoaznega parlamentarizma, temveč je tudi večala apetit monarhi- je in jo silila v samovladje in samodrštvo«.6 6 2 Z uzakonitvijo narod- nostne neenakopravnosti je vidovdanska ustava že od začetka zbu- dila nezadovoljstvo, predvsem pri Hrvatih in Slovencih, zaostrila narodnostna nasprotja in okrepila antagonizem med nacionalnimi buržoazijami, to pa je vse bolj poglabljalo notranjo krizo jugoslo- vanske države in razdvajalo narode, ki so se v njej združili. Sprejetje vidovdanske ustave so v vrstah Slovenske ljudske stranke in katoliškega klera v Sloveniji sprejeli z grenkobo in ra- zočaranjem. Navdušenje za jugoslovansko idejo in jugoslovansko državo s konca 1918. leta je usahnilo v trenutku sankcioniranja centralistične ustave in zavladal je obči občutek nebogljenosti in potrtosti. Škof Jeglič je zavrnil vladno zahtevo«, naj bi dan sprejetja vidovdanske ustave razglasili s cerkvenimi zvonovi in slovesnimi mašami, in je ocenil, da je »dan sprejema take ustave dan žalosti, ne dan veselja!«6 6 3 Klerikalni tisk je pozival k »reviziji reakcionar- 6 6 1 Sten bel. US, L X II r. s., 28. junija 1 9 2 1 , 5 —8 . Posamezne stranke so dale svoje glasove za vidovdansko ustavo takole: DS 89, RS 8 7 , Savez zemljoradnika 3 , JMO 23, Muslimani in Južnosrbijanel (Džemijet) 1 1 , SKS 10; proti ustavi so gla- sovali: Savez zemljoradnika 21, NSS 2, socialni demokrati 7, Republikanska stranka 3, A. Trumbič 1 in M. Ivanič 1; glasovali niso: KPJ 58, HRSS 52, JK 27, NK 1 1 , Savez zemljoradnika 5, Muslimani 1 , liberalci 1 . 3 6 2 D. Jankovič, Vidovdanski ustav, Iz istorije naroda Jugoslavije 1 9 1 8 —1 9 1 5 , Zbornik predavanja, Beograd 195 8, 1 9 0 . 6 6 3 Jegličev Dnevnik, 30. junija 1 9 2 1 . Ob omenjeni vladni zahtevi je Jeglič zapisal naslednje: »Sinoči sem prišel domov. Čakal me je dopis od vlade, naj se povodom sprejema ustave na Vidov dan 28. 6. po vseh cerkvah zvoni, poje slovesna sv. maša in ,Te Deum'. Vse sem odbil, sprejem ustave se cerkveno ne bo prazno- val. Zakaj ne? 1 . Ima v sebi kanzelparagraf in stavke proti krščanski vzgoji otrok; 2. večina iznaša le malo glasov in še ti so podkupljivi; 3 . naša stranka je skupščino že pred tremi dnevi ogorčeno zapustila; 4. ustava potrdi najhujšo centralizacijo na škodo Slovencev in Cerkve; zato je dan sprejema take ustave dan žalosti, ne dan 392 ne in centralistične ustave« z bojem avtonomističnih strank in pou- darjal, da bo ta spopad potekal »zakonitim potom«.6 6 4 Mariborska Straža je 4. julija komentirala razglasitev ustave takole: »Stojimo pred dejstvom večinsko izglasovane ustave, na katero so prisegli re- gent in poslanci. Ker nam je država, po kateri smo koprneli, za ka- tero smo se borili in katero smo zgradili — vse, priznavamo seda- njo ustavo s pridržkom odločne zahteve, da se prej ali slej revidira, ker je revizija sedanje ustave zahteva SHS naroda.« Na zahtevo Deželne vlade, poslano občinam v Sloveniji, naj bi razglasitev vidovdanske ustave svečano obeležili, je načelstvo SLS pripadnikom klerikalne stranke izdalo naslednje navodilo: »Ustavi priznamo zakonitost. Vendar pa je ta ustava sprejeta z glasovi dveh neznatnih strank (JDS in SKS) proti volji večine slovenskega ljud- stva in ima v sebi člene, ki so naperjeni proti našim demokratič- nim, gospodarskim, narodnim in versko-nravnim načelom. Zoper te člene se bomo toliko časa borili, dokler jih ne spremenimo ... Iz- jave in slovesnosti, ki jih zahteva deželni predsednik, ne odgovarja- jo torej čustvom našega ljudstva in ne služijo ljudskim koristim. Zato na predsednikov poziv odgovorite, da priznavate zakonitost ustave, da pa se ostalim njegovim vabilom ne morete odzvati.«6 6 5 Vrnitev poslancev Jugoslovanskega kluba 2. julija 1921 v Narod- no skupščino je Radikalna stranka pozdravila z neprikritim zado- voljstvom. Radikalski minister v Pašičevi vladi M. Ninčič je javno hvalil državotvornost in jugoslovansko opredelitev Slovenske ljudske stranke in poudarjal, da »nič ni napoti, da bi se nadaljnje skupščin- sko delo izvajalo sporazumno s skupino g. Korošca«.6 6 6 Radikalci so se tokrat očitno zmotili v računih, saj niso razumeli avtonomistič- nega programa SLS in so ga podcenjevali, ta program pa je prav z vidovdansko ustavo dobil pravi razlog in močno spodbudo za svo- jo krepitev in širjenje. Prva posledica vidovdanske ustave za Slo- venijo je bila likvidacija avtonomne slovenske Deželne vlade. Za- tem je Slovenijo zajel val številnih orlovskih in katoliških taborov. Slovenska ljudska stranka je znova demonstrirala svojo moč. veselja; kako bi mogel peti ,Te DeumM Bila bi to hinavščina in komedija! Pa tudi, kaj bi reklo ljudstvo? Ali se ne bi z gnusom od nas obrnilo in to popolnoma prav! Le v stolnici je imel moj generalni vikar danes pontifikalno sv. mašo za korist države. Udeležba je bila silno pičla in klavrna.« 6 6 1 Slovenec, 1. junija 1 9 2 1 . 6 6 5 M. M i k u ž , n. d., 2 1 0 —2 1 1 . 6 5 6 M. Ninčič, Novi ustav i političke stranke, Novi život, knj. V, zv. 1 2 , 9. julija 1 9 2 1 , 3 5 5 . »Navzlic veliki raznolikosti v težnjah in pojmovanjih posameznih svojih članov,« je poudarjal M. Ninčič, »se Jugoslovanska ljudska stranka nikoli ni spuščala v nobeno protidržavno akcijo. Vselej je s svojim vodjem g. Korošcem ostala pri stališču, da Hrvatje in Slovenci nimajo druge niti boljše rešitve kot da z brati Srbi ustvarijo močno državno skupnost.« 393 SKLEP 1. Najmočnejša buržoazna stranka v slovenskih deželah pod Avstrijo — Slovenska ljudska stranka — nastopa v začetku XX. sto- letja kot izoblikovana politična organizacija rastočega katoliškega gibanja, ki je že pred začetkom prve svetovne vojne vzpostavilo od- ločilen vpliv na družbenopolitični razvoj slovenskega ljudstva. V razdobju od 1917. do 1921. leta, po notranjih spopadih in trenjih v političnem vodstvu stranke in po zmagi naprednejše struje Krek- Koroščeve smeri, je Slovenska ljudska stranka znova utrdila svoj položaj v slovenskih deželah, ki je močno oslabel v prvih vojnih letih. V razmerah revolucionarnih narodnoosvobodilnih in socialistič- nih akcij in ozračja v Evropi, zlasti v Avstro-Ogrski, ob koncu pr- ve svetovne vojne in zatem po njenem koncu, je Slovenska ljudska stranka z novim vodstvom s svojo organizacijo in političnim delova- njem odločilno vplivala na narodnoosvobodilni boj slovenskega ljudstva. Gibalna sila tega boja je rasla iz teženj po združevanju Slovencev, iz boja za narodno neodvisnost in iz programa jugoslo- vanskega zedinjenja. V usodnih dneh osvobodilnega boja in zorenja slovenske narodnostne biti se je na pobudo in pod vodstvom SLS mobiliziral in zbral ves slovenski politični potencial. Ob programu boja za zedinjenje in neodvisnost slovenskega ljudstva, ki je vznik- nil iz narodnostne zamisli vodstva SLS Krekove in Koroščeve sme- ri, so se v odločilnih dneh razpada avstro-ogrske monarhije pri skupnem delu zbrali slovenski klerikalci, liberalna buržoazija in slovenski socialni demokrati. 395 2 . V zgodovini slovenskega ljudstva se je jugoslovanska misel pojavila skoraj sočasno kot pri drugih jugoslovanskih narodih. Bolj kot v drugih jugoslovanskih okoljih je bila zaprta v ozke meje kul- turno-političnih krogov, brez globljega odmeva in korenin med širšimi sloji slovenske družbe. Dolgoletna vladavina tujcev ter go- spodarska, politična, kulturna in verska odvisnost in povezanost s srednjo Evropo so zapustile globoke sledove v celotnem zgodovin- skem razvoju ter tudi v razvoju politične misli na slovenskih tleh. Notranjepolitično življenje se je razvijalo v glavnem pod močnim vplivom ideoloških struj pri sosednjih narodih, predvsem pri Nem- cih in Italijanih. Nastopiti so morale izredne revolucionarne razme- re, da so se zamajali temelji velikonemške prevlade in se je z orga- nizirano akcijo domačih, slovenskih političnih sil prebudila narod- nostna zavest in uveljavila jugoslovanska misel. Takšne razmere je omogočil izid prve svetovne vojne. V razvoju zamisli jugoslovanskega zbliževanja in zedinjenja na slovenskih tleh je pomemben korak k uresničevanju programa ti- volske resolucije slovenske socialne demokracije in misli Ivana Can- karja v razmerah 1917. leta pomenila majniška deklaracija Jugo- slovanskega kluba v dunajskem parlamentu. S svojo realnostjo', kot izraz posebnega avtonomnega političnega razvoja jugoslovanske mi- sli pri združenih slovenskih, hrvatskih in srbskih meščanskih silah, klerikalcih in liberalcih, je navzlic svojemu v bistvu kompromisne- mu značaju majniška deklaracija pomenila v okoliščinah 1917. leta velik prispevek k misli jugoslovanskega zedinjenja. Koncentracija političnih strank in skupin krog majniškega programa, ki je bil najpoprej politični izraz novega vodstva SLS, je omogočila sloven- skim meščanskim politikom, da so prvikrat v zgodovini slovenske- ga naroda postali odločujoč subjekt. 3 . Jugoslovanstvo Krekovega in Koroščevega vodstva Sloven- ske ljudske stranke, izraženo v programu majniške deklaracije, je nastalo na domačih, slovenskih tleh. Pomenilo je ustrezen odsev zgodovinskega razvoja in položaja Slovencev v vojnem 1917. letu. Zraslo je iz katoliškega okolja in temeljilo na interesih katoličan- stva in katoliške cerkve pa tudi na slovenskih narodnostnih inte- resih v smislu narodne osvoboditve in združevanja, torej ohranitve narodne neokrnjenosti. V razmerah revolucionarnega osvobodilnega boja ob koncu prve svetovne vojne pripada slovenski klerikalni stranki nedvomna zasluga, da se je jugoslovanska misel v sloven- skih deželah prvič povzpela iz ozkih, precej ločenih kulturnih in političnih krogov med široke sloje slovenskega ljudstva, ki so jo 396 sprejeli za občo narodno usmeritev. Razlago, da je to jugoslovan- stvo imelo najprej obeležje »katoliške« in »habsburške« politike, ve- lja iskati v zgodovinski pogojenosti slovenskega razvoja, v pomenu sil, ki so ga nosile, in v okoliščinah, v katerih je nastal program majniške deklaracije, ki je konec 1917. in v začetku 1918. prerasel v močno obče ljudsko osvobodilno gibanje. Narodna in jugoslovan- ska akcija t. i. deklaracijskega gibanja in njegov družbenozgodo- vinski učinek zanikata sodbe, ki so dajale majniškemu programu jugoslovanskega kluba reakcionarne in anahronistične ocene. Za proces jugoslovanskega zedinjenja je bilo ustvarjanje prve jugoslovanske države — Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 — popolnoma razumljiva, zgodovinsko utemeljena raz- vojna stopnja. Zelo jo zaznamuje politična akcija Slovenske ljudske stranke, ki je svoj vpliv in vodilno vlogo pri jugoslovanskem zdru- ževanju v pokrajinah Avstro-Ogrske zgubila šele z vstopom Hrvat- sko-srbske koalicije v Narodno veče Slovencev, Hrvatov in Srbov. Toda prvi temeljni namen, za katerega se je v svoji jugoslovanski politiki zavzemalo vodstvo SLS, je bil dosežen: z uveljavljanjem načela pravice narodov do samoopredelitve je na ozemlju Avstro-Ogr- ske nastala samostojna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. To je bil prvi dejanski izraz uresničenja misli o jugoslovanskem zedi- njenju. 4. Okoliščine, ki so vplivale na jugoslovansko opredelitev slo- venskega ljudstva, so številne in raznovrstne, medtem ko so se po- bude in interesi organiziranih slovenskih političnih strank v marsi- čem ločili. Medsebojni boj teh strank za politično prevlado in vpliv se je zrcalil tudi v nastajanju jugoslovanskega programa v Sloveni- ji, v njegovem značaju ter v obsegu uresničenja. Brez globljih jugo- slovanskih tradicij in širše uveljavljenih jugoslovanskih nazorov med ljudskimi množicami je troje vodilnih slovenskih političnih strank dajalo troje v marsičem različnih narodnostnih konceptov, ki so jih le izredne okoliščine — vojna, revolucionarni položaj ter nevarnost spričo brezobzirne politične igre velesil — lahko strnile krog skupnega programa. Slovenska socialna demokracija, tesno vezana na avstrijsko socialno demokracijo, je ponujala rešitve, ki niso zagotavljale samostojnega in neodvisnega razvoja Slovencev kot posebnega naroda, saj so nosile v sebi nevarnost nemškega prodora in prevlade. Liberalna buržoazija je v boju s klerikalizmom za ve- ljavo na domačih tleh iskala zaveznike onkraj južnih slovenskih meja in je ponujala roko unitarističnemu jugoslovanstvu in veliko- srbski hegemoniji. 397 Slovenski klerikalci so se kot najmočnejša politična skupina v Sloveniji borili predvsem za ohranitev svojega vladajočega položa- ja. Na tem položaju so pokazali večjo pripravljenost in več poslu- ha za težnje in interese slovenskega ljudstva v boju za narodnostno uveljavljenje in neodvisnost. Klerikalna stranka je najbolj uspe- la pri usmerjanju stremljenj in interesov slovenskega ljudstva v vo- de svojih strankarskih koristi. Toda v odločilnem trenutku razpada avstro-ogrske monarhije in revolucionarnega razpoloženja širokih ljudskih slojev so se vse tri slovenske politične stranke znašle v po- ložaju, ko so morale svoje interese uglasiti z občimi narodnimi in- teresi: odločile so se za svojo slovensko državnost skupaj s Hrvati in Srbi. Pri tem ne kaže pozabiti, da je slovenski katoliški tabor pripisoval poglaviten pomen boju za krepitev vpliva katoliške cer- kve, boju za neodvisno in samostojno gospostvo klerikalne stran- ke in gibanja v zedinjeni, okrepljeni in samostojni Sloveniji. V času boja proti razcepitvi in zasužnjen ju slovenskega ozemlja in ljudstva od nemškega in italijanskega imperializma se je SLS v okviru svojega jugoslovanskega programa borila za združevanje katoliškega življa v jugoslovanskih pokrajinah. Samostojna jugoslo- vanska država s pretežno katoliškim prebivalstvom je bila prvi in osnovni namen političnih zahtev Slovenske ljudske stranke. Po na- ziranju njenih voditeljev bi bila le v takšni državi omogočena traj- na prevlada klerikalizma, zagotovljen razvoj slovenskega naroda in odpravljena nevarnost rastočega revolucionarnega delavskega giba- nja. Katoliška jugoslovanska država je zaznamovala namene sloven- skega in hrvatskega klerikalizma in je predstavljala uresničenje ver- ske plati jugoslovanskega vprašanja s katoliške strani. 5. Razpad avstro-ogrske države, zmaga antante, ob kateri sta stali Srbija in Črna gora, ter razvoj mednarodnih odnosov in intere- si velesil so omogočili, da so na jugoslovansko prizorišče stopile poli- tične sile, ki so se zavzemale za centralistični in unitaristični pro- gram zedinjenja vseh jugoslovanskih narodov in za nastanek jugo- slovanske države z monarhistično obliko vladavine. Liberalni poli- tiki iz bivših avstro-ogrskih jugoslovanskih pokrajin so sprejeli zedi- njevalni obrazec, ki so ga narekovali velikosrbski krogi, srbska vla- da in dvor, saj so videli v unitarističnem konceptu priložnost za obračun s klerikalnimi avtonomističnimi in hrvatskimi državno- pravnimi političnimi silami, torej perspektivo za uresničevanje svo- jih političnih interesov. Tako so odločno pripomogli k nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1 . decembra 1918. leta. Razvoj dogodkov na notranjem in mednarodnem področju konec 398 1918 je sočasno spodbudil razvoj in širjenje jugoslovanske usmerit- ve v vrstah slovenske klerikalne stranke. Interesi slovenskega na- roda so usmerjali politično akcijo stranke k obče jugoslovanski re- šitvi. Za zgodovino pa je navzlic temu ostalo očitno dejstvo, da so privolitev vodstva najmočnejše slovenske politične skupine v način in metodo zedinjenja izsilili velikosrbski in liberalni politični krogi, ki so neugoden splet mednarodnih okoliščin za slovenske narodne interese izkoristili tako, da so Slovensko ljudsko stranko prisilili k odstopanju od njenega programa in načel v narodnostni politiki. Uresničenje dogovorov o načinu nastanka skupne države, ki jih je A. Korošec sklenil s predsednikom srbske vlade N. Pašičem in predsednikom Jugoslovanskega odbora A. Trumbičem v ženevski deklaraciji novembra 1918, so izigrali srbska radikalska buržoazi- ja, regent Aleksander Karadordević in prvak Hrvatsko-srbske koa- licije S. Pribičevič. Za neuspehom v jugoslovanski politiki po vzpo- stavitvi Narodnega veča SHS je neuspeh pogajanj v Ženevi pomenil drugi udarec, ki ga je Slovenska ljudska stranka prejela v »visoki« politiki glede zedinjenja. Priznanje nastanka Kraljevine SHS je za slovenske klerikalce pomenilo poslednjo priložnost, da bi dohiteli svoj zaostanek v tekmovanju meščanskih strank za delitev oblasti v novi državi. 6. V skupni jugoslovanski državi Kraljevini SHS se je Sloven- ska ljudska stranka znašla v popolnoma novih družbenopolitičnih razmerah in odnosih. Svojo nedejavnost in zaostajanje za dogod- ki pa je stranka razmeroma naglo popravila z naslonitvijo na vodil- ne politične sile, srbsko Radikalno stranko in dvorne kroge. Repu- blikanske manifestacije v vrstah SLS, ki so pod vtisom ustanovitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in potencialne nevarnosti, ki jo je pravoslavje pomenilo za jugoslovansko katoličanstvo prišle do izraza v času ustanovitve Kraljevine SHS, so se prav kmalu umak- nile tradicionalnim državotvornim in dinastičnim čustvom. Iskali so poti za vzpostavitev zagotovil za prevlado klerikalizma v Sloveniji in zato so politični boj usmerjali k hitrejšemu urejanju notranjih razmer in odnosov v novi državi, k zagotovitvi slovenskega zedinje- nja in večje narodnostne avtonomije. V novem razmerju političnih odnosov in interesov, v boju med demokrati in radikalci za oblast, Slovenski ljudski stranki ni uspe- lo najti pravih političnih opornikov in podpore za svoja programska stališča. Liberalna buržoazija, zbrana v Demokratski stranki, je še vedno ostala poglavitna nasprotnica klerikalne stranke in gibanja v Sloveniji. Proti tem silam, nosilkam centralizma in unitarizma, je 399 SLS poskušala združiti in organizirati jugoslovanski katoliški blok vendar pa ni dosegla zaželenega uspeha. V sporu zaradi reševanja ustavnega vprašanja se je Slovenska ljudska stranka znašla v tabo- ru nasprotnikov nedemokratičnih in unitarističnih sil, kar ji je omo- gočilo, da je okrepila svoj položaj v Sloveniji. Da bi zavarovala in- terese stranke in gibanja v Sloveniji, je klerikalna stranka z uspe- hom vodila dvotirno politiko, prvo — »domačo« — v Ljubljani in drugo — »visoko« — v Beogradu. To je postalo eno njenih poglavi- tnih taktičnih orožij v političnih bojih v jugoslovanski politiki med dvema svetovnima vojnama. 7. Slovenska ljudska stranka je pomembno prispevala v akciji meščanskih politikov pri vzpostavitvi skupne jugoslovanske države. V jugoslovanski državi pa je Slovenska ljudska stranka v razdobju od 1. decembra 1918 do sprejetja vidovdanske ustave v juniju 1921 nastopala kot vodilna meščanska politična sila v obrambi slovenskih narodnih interesov. Iz znanih in razumljivih razlogov, predvsem spričo nevarnosti italijanskega in nemškega prodora, zatem revo- lucionarnih akcij delavskega gibanja in dr., se je SLS v tem času uveljavila tudi kot stranka, ki se je najbolj zavzemala za ohranitev in notranjo utrditev jugoslovanske države. Jugoslovanske politike klerikalnih sil, SLS in Jugoslovanskega kluba vse do sprejetja vi- dovdanske ustave ne bi mogli oceniti za nedosledno. Klerikalci so se v glavnem odločno borili za uresničenje svojega avtonomisti- čnega koncepta, to pa jih je slednjič popeljalo v radikalno opo- zicijo do centralističnega režima. Nihanje med močnejšimi politi- čnimi skupinami je bilo predvsem del taktike SLS, podrejene osnov- nemu strateškemu cilju: zedinjeni in avtonomni Sloveniji. Položaj Slovenske ljudske stranke v okviru spopada interesov med srbsko in hrvatsko buržoazijo v razdobju do sprejetja vidov- danske ustave ni imel obeležja pretežno političnega utilitarizma. V politični strategiji slovenskega klerikalnega vodstva se v tem raz- dobju tudi gospodarski interesi niso pojavili kot primarni združe- valni dejavnik v jugoslovanski politiki. Razočaranje, ki je s spre- jetjem vidovdanske ustave, torej z uvedbo unitaristične in centra- listične državne ureditve, zajelo slovenske klerikalne kroge, je bi- stveno vplivalo na nadaljnji razvoj jugoslovanske politike Sloven- ske ljudske stranke v spopadih, ki so pretresali jugoslovansko dr- žavo med obema svetovnima vojnama. 400 Zusammenfassung Mit dem beginnenden XX. Jahrhundert hatte sich in den von Slo- wenen bewohnten Gebieten des damaligen Österreichs die Slowenische Volkspartei zur stärksten bürgerlichen Partei entwickelt, und das als po- litischer Ausdruck der erstarkenden katolischen Bewegung, die schon bis zum Beginn des ersten Weltkrieges einen entscheidenden Einfluss auf das gesellschaftliche und politische Leben des slowenischen Volkes gewinnen konnte. Die Jahre zwischen 1917 und 1921 waren für die Partei von inneren Auseinandersetzungen geprägt, aus denen die mehr fortschritt- lich gesinnte Gruppe Krek-Korosec siegreich hervorging und es gelang der Partei recht bald, ihre in den ersten Kriegsjahren beträchtlich ge- schwächte Stellung wieder zu festigen. In der Zeit gegen Ende des ersten Weltkrieges und unmittelbar da- nach, in jener Epoche von revolutionären Bestrebungen nach nationaler Selbständigkeit und sozialistischer Gesellschaftsordnung überall in Europa und ganz besonders in der untergehenden österreichisch-ungari- schen Monarchie, war es die Slowenische Volkspartei, die unter ihrer neuen Führung und dank ihrer festen Organisation und ihrer Tatkraft entscheidend das Ringen der slowenischen Nation um nationale Befreiung beeinflusste. Triebkräfte dieser Bewegung waren vor allem die tief wurzelnde Sehnsucht nach dem Zusammenschluss aller Slowenen, und andererseits das Streben nach grösstmöglicher nationaler Selbständigkeit sowie das Programm der Einigung aller Südslawen, das jugoslawische Einigungsprogramm. In der schicksalhaften Zeit des Ringens um natio- nale Befreiung und des Reifens eines erstarkten slowenischen National- bewusstseins kam es auf Anregung und unter der Führung der Slowe- nischen Volkspartei (auch kurz: SVP) zur Mobilmachung und Zusammen- fassung aller slowenischen politischen Kräfte. In den entscheidenden Tagen des Zerfalles der österreichisch-ungarischen Monarchie fanden sich, un- ter dem gemeinsamen Programm der Vereinigung und Unabhängigkeit der slowenischen Nation gemäss dem nationalen Konzept der nun von der Richtung Krek-Korosec beherrschten SVP, zum einmütigen Vorgehen sowohl die slowenischen Klerikalen als auch die liberale Bourgeoisie und die slowenischen Sozialdemokraten. 26 401 2. Geschichtlich gesehen, trat die Idee der Einheit der Südslawen die jugoslawische Idee, bei den Slowenen annähernd zur gleichen Zeit in Erscheinung wie bei den anderen, von ihr erfassten südslawischen Völ- kern. Mehr jedoch als bei diesen war die neue Idee eingeengt, beschränkt auf den recht engen Kreis von Intellektuellen, ohne tiefer in die breiten Schichten der slowenischen Volksgemeinschaft einzudringen und bei ihnen Fuss zu fassen. Die Jahrhunderte dauernde Fremdherrschaft, und wirtschaftliche, politische, kulturelle und konfessionelle Verbundenheit mit Mitteleuropa hatten dafür nur zu tiefe Spuren im historischen Werde- gang und im politischen Denken der Bevölkerung im gesamten sloweni- schen Gebiet hinterlassen. Das politische Leben bei den Slowenen folgte in grossen und ganzen getreu den ideologischen Strömungen bei den benachbarten Nationen, insbesondere denen in deutschen Ländern und bei den Italienern. So konnten nur überwältigende, ganz ausnehmende revolutionäre Ereignisse die Grundfesten der grossdeutschen Vorherr- schaft so erschüttern, das es durch eine organisierte Aktion der fest verwurzelten slowenischen politischen Kräfte gelingen könnte, das natio- nale Selbstbewusstsein wachzurütteln und das Volk für die jugoslawische Idee zu gevinnen. Es war der Ausgang des ersten Weltkrieges, der diese Situation ermöglichte. Ein bedeutsamer Schritt zur Verwirklichung des Gedankens der gegenseitigen Annäherung und nationalen Einigung der südslawischen Völker, als vorgezeichnet in der programmatischen »Tivoli« — Resolution der slowenischen Sozialdemokraten im Sinne des Schriftstellers Ivan Cankar und entsprechend der politischen Lage in vorletzten Kriegsjahr 1917, war für die Slowenen die Mai-Deklaration des Jugoslawischen (auf deutsch damals noch »Südslawischen«) Abgeordnetenklubs im Reichsrat, dem österreichischen Parlament in Wien. Mit ihrem realistischen Wort- laut war diese Deklaration eine wahre Offenbarung der eigenständigen politischen Weiterentwicklung der jugoslawischen Idee bei den einmütig auftretenden slowenischen, kroatischen und serbischen bürgerlichen Kräften und bedeutete trotz ihrer im Grunde kompromissbereiten Fas- sung unter Berücksichtigung der im Jahre 1917 obwaltenden Machtver- hältnisse einen höchst folgenreichen Beitrag zum Siege des Einigungs- gedankens. Andererseits hatte die einmütige Festlegung aller politischen Parteien und Gruppen auf das Mai-Programm, ursprünglich ein Werk der neuen Führung der SVP, zur Folge, dass die slowenischen bürger- lichen Politiker erstmals in der Geschichte des slowenischen Volkes zum entscheidenden Lenker seines Geschickes wurden. 3. Die auch als »Jugoslawentum« bezeichnete südslawische Gesin- nung der von Krek und Korosec gesteuerten Führung der Slowenischen Volkspartei, die in der Mai-Deklaration zum Ausdruck kam, war auf dem heimischen slowenischen Boden herangereift. In ihr spiegelte sich und widerhallte der Lebensweg des slowenischen Volkes und seine Lage in jenem leidvollen Kriegsjahr 1917. Sie erwuchs aus urechter katholi- sher Umwelt und beruhte auf den Interessen der katholischen Kirche, aber auch auf slowenischen nationalen Belangen, dem Streben nach na- tionaler Befreiung und Einigung als Bürgschaft für die Erhaltung der Nation. In der schicksalhaften Zeit der revolutionären Freiheitsgärungen um das Kriegsende war es zweifellos ein Verdienst der slowenischen kleri- 402 kalen Partei, dass die jugoslawische Idee auf slowenischem Boden erst- mals aus den engen und ziemlich abgesonderten intellektuellen Kreisen in die breiten Schichten des slowenischen Volkes dringen konnte und so zur allgemeinen politischen Richtlinie wurde. Die Erklärung dafür, dass dieses Bekenntniss zur jugoslawischen Idee anfänglich mit dem Stempel einer »katholischen« und »habsburgischen« Politik behaftet war, ist wohl in der geschichtlich bedingten Lage des slowenischen Volkes zu suchen, in der Stellung der führenden Befürworter der Deklaration und im allgemeinen in der Situation, in der das Programm der Mai-Deklara- tion entstand, einer Bewegung, die dann gegen Ende 1917 und im folgen- den Jahre 1918 zu einer mächtigen und allgemeinen Volksbefreiungs- bewegung hinauswuchs. Die nationale, jugoslawisch orientierte Richtung der sogenannten Mai-Deklaration und deren politisch und geschichtlich so bedeutende Endwirkung genügen vollauf, jene Kritiker zu widerlegen, die in der Mai-Deklaration des einstigen Südslawischen Abgeordneten- klubs eine im wesentlichen reaktionäre und anachronistiche Einstellung sehen wollen. Eine objektive Beurteilung des jugoslawischen Einigungsprozesses und der Vorgeschichte der Gründung des ersten jugoslawischen Staats- gebildes — des »Staates der Slowenen, Kroaten und Serben«— , lässt die Epoche der Mai- Deklaration als durchaus verständlich und geschicht- lich begründet erscheinen. Massgebend für diese Entwicklung war die Haltung und politische Aktion der Slowenischen Volkspartei, deren führende Stellung im Einigungsprozess der in den österreichisch-unga- rischen Provinzen lebenden Südslawen erst mit dem Eintritt der kro- atisch-serbischen Koalition in den neuen »Nationalrat der Slowenen, Kroaten und Serben« in den Hintergrund geriet. Das erste und grund- legende Ziel, für welches die Führung der SVP in ihrer jugoslawisch orientierten Politik eingetreten war, schien jedoch verwirklicht: auf Grund des geltend gemachten Prinzips des Rechtes auf Selbstbestimmung entstand auf dem Territorium des ehemaligen Österreich-Ungarns der souveräne »Staat der Serben, Kroaten und Slowenen«, die erste sichtbare Verkörperung der jugoslawischen Einigungsidee. 4. Mannigfaltig waren die Gründe und äusseren Umstände, die zu einer so einmütigen Entscheidung des slowenischen Volkes für die jugo- slawische Lösung geführt hatten, während es andererseits verschiedene Beweggründe und Interessen waren, welche die bestehenden sloweni- schen politischen Parteien dabei leiteten. Die Gegensätze und das Rin- gen um die politische Übermacht zwischen diesen Parteien spiegelte sich auch in der Entstehungsgeschichte des jugoslawischen Programms unter den Slowenen, in dessen Inhalt und der tatsächlichen Verwirklichung. Während es im Volke keine tiefgehende südslawische Überlieferungen gab und es in den breiten Schichten an einer solchen Gesinnung fehlte, vertraten die drei führenden slowenischen politischen Parteien dies- bezüglich drei, in manchem divergierende nationale Konzepte, die nur durch das Eintreten von ausnehmenden Umständen — den Kriegsereig- nissen, der revolutionären Lage, der von dem Ränkespiel der Grossmächte drohenden Gefahr — einem gemeinsamen Programm untergeordnet wer- den konnten. Die slowenischen Sozialdemokraten als enge Genossen der 26* 403 österreichischen Sozialdemokratie erwogen Lösungen, die keine eigen- ständige und unabhängige Zukunft der Slowenen als Nation verbürgten, wohl aber die Gefahr der weiteren Durchdringung und Vorherrschaft der Deutschen in sich bargen. Die heimische liberal gesinnte Bourgeoisie suchte in ihrem Kampf mit dem Klerikalismus um Einfluss im eigenen Lande nach Verbündeten jenseits der südöstlichen Grenzen Sloweniens und war bereit, die unitaristische jugoslawische Richtung anzuerkennen und der gross-serbischen Hegemonie zu dienen. Die slowenischen Klerikalen dagegen, als weitaus stärkste politische Gruppierung in Slowenien, kämpften vor allem für die Erhaltung ihrer beherrschenden Position im eigenen Lande. Von dieser Grundeinstellung ausgehend, bezeugten sie mehr Verständnis und mehr Verteidigungs- bereitschaft für die wahren Wünsche und Belange des slowenischen Volkes in seinem Streben nach Geltung und Eigenständigkeit. So gelang es der klerikalen Partei am besten, die Bestrebungen und Interessen des slowenischen Volkes zu ihrem Parteinutzen zu lenken. In der entscheiden- den Stunde jedoch, der Zeit des Zerfalles der österreichisch-ungarischen Monarchie und angesichts der revolutionären Stimmung der breiten Volksschichten galt es für alle drei slowenischen politischen Parteien, ihre Sonderinteressen den lebenswichtigen Belangen der gesamten Na- tion unterzuordnen: sie entschieden sich einmütig für die staatliche Eigen- ständigkeit der Slowenen in Gemeinschaft mit den Kroaten und den Serben. Dabei soll jedoch nicht vergessen werden, dass die Gesamtheit der slowenischen Katholiken dabei das Streben nach einem grösst- möglichen Einfluss der Kirche sowie das Ziel einer unabhängiger Vorherr- schaft der klerikalen Partei und Bewegung in einem geeinigten, gestärkten und autonomen Slowenien in den Vordergrund stellte. Als es darum ging, eine Zerstückelung des slowenischen Siedlungs- gebietes und eine Unterjochung des slowenischen Volkes durch den ger- manischen und den italienischen Imperialismus zu vereiteln, kämpfte die SVP im Rahmen ihres jugoslawischen Programmes für eine staatliche Einigung aller Katholiken in den ethnisch südslawischen Provinzen. Ein selbständiger jugoslawischer Staat mit einer überwiegend katholischen Bevölkerung war der Haupthintergrund der politischen Forderungen der Slowenischen Volkspartei. Die führenden Politiker der Partei glaubten, dass nur ein solcher Staat die dauernde Vorherrschaft des Klerikalismus im eigenen Lande sichern, den Fortschritt des slowenischen Volkes er- möglichen und die drohende Gefahr einer revolutionären Arbeiter- bewegung abwenden könnte. Das Konzept eines katholischen jugosla- wischen Staates verkörperte und barg die Absichten des slowenischen und des kroatischen Klerikalismus und bedeutete zugleich eine Siche- rung der Belange der katolischen Kirche in der bevorstehenden Lösung der jugoslawischen Frage. 5. Der Zerfall der österreichisch-ungarischen Monarchie, der Sieg der Entente und ihrer verbündeten Serbien und Montenegro, sowie die neue Entwicklung der internationalen Politik und Interessen der Grossmächte hatten zu Folge, dass in der jugoslawischen Frage politische Kräfte zu wirken begannen, die sich für eine zentralistische und unitaristische Lösung der staatlichen Vereinigung aller zueinander strebenden süd- slawischen Völker einsetzten und in diesem Sinne für einen jugoslawi- 404 sehen Staat mit monarchistischer Regierungsform. Führende liberale Politiker aus den ehemals österreichisch-ungarischen Provinzen gaben ihre Einwilligung zu diesem, von den gross-serbischen Kreisen, der ser- bischen Regierung und dem serbischen Hof energisch vertretenen Eini- gungskonzept. Sahen Sie doch in einer solchen Regelung eine Chance für eine dauerhafte Abrechnung mit den slowenischen klerikal-autonomisti- schen und den kroatischen, auf das kroatische Staatsrecht pochenden politischen Kräften und damit eine günstige Perspektive für die Durch- setzung ihrer eigenen politischen Interessen. So waren es diese Politiker, die einen entscheidenden Anteil an der am 1 . Dezember 1918 vollzogenen Gründung des Königreiches der Serben, Kroaten und Slowenen hatten. Es ergab sich zu dieser Zeit, dass verschiedene innerpolitische und inter- nationale Ereignisse auch in den Reihen der slowenischen klerikalen Partei eine Vertiefung und Verbreitung der jugoslawischen Ausrichtung begünstigten. Erwägungen von eigenen Interessen und die Sorge um die nationale Zukunft des slowenischen Volkes drängten zur Zustimmung zu einer umfassenden jugoslawischen Lösung. Für die Geschichte bleibt es jedoch eine offenkundige Tatsache, dass die Einwilligung der stärk- sten slowenischen politischen Gemeinschaft bzw. ihrer Führung in die Art und staatsrechtliche Form der politischen Vereinigung unter dem Druck der gross-serbischen und liberalen politischen Kräfte erfolgte, welche sich die damalige, für die Slowenen abträgliche internationale Situation zunutze machten, um die Slowenische Volkspartei zum Abgehen von ihrem Programm in ihren national-politischen Gründsätzen zu zwin- gen. Die Durchführung der Verabredungen über die Form der Schaffung eines gemeinsamen Staates, die ihr Führer A. Korosec mit dem serbi- schen Ministerpräsidenten N. Pasic und dem Vorsitzenden des Jugo- slawischen Nationalkomitees A. Trumbic in der Genfer Deklaration im November 1918 festgelegt hatte, wurde von der serbischen radikalen Bourgeoisie, dem Regenten Kronprinz Alexander und dem führenden Politiker der kroatisch-serbischen Koalition Svetozar Pribicevic hinter- gangen und vereitelt. Nach dem vorangegangenen Misserfolg in ihrer jugoslawischen Politik durch die erfolgte Gründung des Nationalrates der Slowenen, Kroaten und Serben, bedeutete der Fehlschlag der Genfer Verhandlungen für die Slowenische Volkspartei eine weitere, noch schlim- mere Schlappe in ihrer »hohen Politik« hinsichtlich der staat- lichen Einigung. Die Anerkennung der beschlossenen Gründung des Kö- nigreiches der Serben, Kroaten und Slowenen war für die slowenischen Klerikalen die letzte Gelegenheit, mit den anderen bürgerlichen Parteien gleichzuziehen und sich ihren Anteil in der Macht im neuen Staate zu holen. 6. Mit der Gründung des gemeinsamen jugoslawischen Staates, des Kö- nigreiches SHS fand sich die Slowenische Volkspartei in gänzlich ver- änderten politischen Verhältnissen und vor völlig neuen Aufgaben. Ihre bis dahin gezeigte Passivität und den Ereignissen nachhinkende Politik konnte die Partei jedoch ziemlich schnell gutmachen und ihren Einfluss festigen, und das durch die Anlehnung an die im neuen Staat ent- scheidenden Machtfaktoren, die Serbische radikale Partei und die Hof- kreise. Gewisse Anzeichen einer republikanischen Gesinnung, die in den 405 Reihen der Partei in der Zeit um die Gründung des Königreiches SHS aus einer vermeinten Bedrohung des Katholizismus von seiten des ortho- doxen Übergewichtes in einem gemeinsamen Staat der Slowenen mit Serben und Kroaten in Erscheinung getreten waren, versiegten sehr bald, als die überlieferten staatstreuen und dynastischen Gefühle des slowenischen Volkes die Oberhand gewannen. Für die Partei galt es nun, einen festen Boden für eine dauernde Vorherrschaft des Klerika- lismus in Slowenien zu schaffen und ihre Politik verfolgte von nun an eine tunlichst rasche Regelung der innerpolitischen Verhältnisse und des Lebens im neuen Staate und gleichzeitig die Einbeziehung aller Slowe- nen ins Heimatland sowie eine grösstmögliche nationale Autonomie. In den neuen politischen Verhältnissen, dem neu entbrannten Macht- kampf zwischen den Demokraten und den Radikalen, gelang es der Slo- wenischen Volkspartei nicht, bei diesen wichtigsten Parteien eine auf- richtige Unterstützung für ihre programmatischen Forderungen zu fin- den. Die slowenische liberale, in der Demokratischen Partei vereinte Bourgeoisie blieb weiterhin der Hauptwidersacher der klerikalen Partei und Bewegung in Slowenien. Um allen diesen Trägern des Zentralismus und Unitarismus wirksam entgegentreten zu können, bemühte sich die SVP, einen katholischen, ganz Jugoslawien umfassenden politischen Block zustande zu bringen, doch ohne nennenswerten Erfolg. In dem Streit um die Verfassung des neuen Staates fand sich die Slowenische Volkspartei folgerichtig im Lager der Gegner der undemokratischen Befürworter einer unitaristischen Regelung der Verfassungsfrage und konnte mit dieser Haltung ihre Machtposition in Slowenien noch stärker ausbauen. In dem vornehmlichen Ziel der Wahrung der eigenen Macht in Slowenien bediente sich die klerikale Partei recht erfolgreich einer zweigeleisigen Politik, einer »für den Hausgebrauch« daheim in Ljubljana, und einer ganz anderen, treffend als »hohe Politik« definierbaren Taktik in Belgrad. Diese Politik wurde zu einer der wirkungsvollsten taktischen Waffen der Partei in den Auseinandersetzungen in der jugoslawischen Politik in der Zwischenkriegszeit. 7. In der von bürgerlichen Politikern geleiteten Aktion zur Schaf- fung eines gemeinsamen jugoslawischen Staates hat die Slowenische Volkspartei einen gewichtigen Beitrag geleistet. In der Zeit vom 1. De- zember 1918, dem Tag der Staatsgründung, bis zur Annahme der »Vidov- dan« (St. Veitstag)-Verfassung in Juni 1921 vertrat sie als führende politische Kraft in Slowenien massgebend die nationalen Interessen des slowenischen Volkes. Aus den schon erwähnten und durchaus verständ- lichen Gründen, vor allem angesichts der nationalen Bedrohung durch Italien und durch den germanischen »Drang nach Süden«, wie auch zur Abwehr revolutionärer Bewegungen der Arbeiterklasse, bewährte sich die SVP auch als jene Partei, die sich am meisten für die Bewahrung und bestmögliche Rechtsordnung des neuen jugoslawischen Staates ein- setzte. Die auf die jugoslawische Einigung bezogene Politik der kleri- kalen Führung, der SVP und des einstigen Südslawischen Abgeordneten- klubs kann, was die Zeit bis hin zu der Annahme der Vidovdan-Verfas- sung anbelangt, nicht als inkonsequent bewertet werden. Im wesentlichen ist festzustellen, das sich die slowenischen Klerikalen standhaft für die Durchsetzung ihres Konzeptes der Autonomie für Slowenien einsetzten, 406 was schliesslich zu einer radikalen Opposition gegen das zentralistische Regime führen musste. Die zwischen den massgebenden politischen Gruppierungen hin und her schwankende Politik der SVP war im Grun- de ein taktisches Manövrieren, ein Zweck zur Erreichung des überragen- den strategischen Zieles, eines vereinten und autonomen Sloweniens. Die Haltung der Slowenischen Volkspartei im Widerstreit der Inte- ressen zwischen der serbischen und der kroatischen Bourgeoisie in der Zeit bis zur Annahme der Vidovdan-Verfassung, kann nicht als Aus- druck einer blossen Zweckmässigkeitspolitik, des politischen Utilitaris- mus bezeichnet werden. In der politischen Strategie der slowenischen klerikalen Führung waren in diesem Zeitabschnitt auch wirtschaftliche Erwägungen nicht vordergründig bestimmend für ihre Haltung in Bezug auf die jugoslawische Einigungspolitik. Die der Annahme der Vidovdan-Verfassung, also der Einführung einer unitaristischen und zentralistischen Staatsordnung folgende Ent- täuschung bei den klerikal gesinnten Slowenen hinterliess eine nach- haltige Wirkung und beeinflusste wesentlich die Haltung der Sloweni- schen Volkspartei in den politischen Konflikten, die in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen das Gefüge des jugoslawischen Staates so be- drohlich erschütterten. 407 Viri in literatura I. Viri 1 . Neobjavljeno arhivsko gradivo a ) Jugoslovanski arhivi Arhiv Slovenije, Ljubljana, fondi: — Arhiv Jugoslovanskega kluba poslancev na Dunaju. — Arhiv Narodnega sveta za Slovenijo in Istro. — Zapiski sej Narodne in Deželne vlade za Slovenijo 1918—1921. — Arhiv predsedstva deželne vlade. Situacijska poročila 1919—1921. — Arhiv poverjeništva za notranje zadeve Narodne in Deželne vlade za Slovenijo. Zbirke: B. Vošnjak I. Zolger A. Lavrič B. Remec Arhiv inštituta za narodnostna vprašanja Ljubljana, fondi: — Koroški plebiscit, 1920. — Arhiv I. Mačkovška. Zbirke: I. Zolger A. Rybar Arhiv inštituta za zgodovino delavskega gibanja Ljubljana. Zbirke: Iz. Cankar Škofijski arhiv Ljubljana, fondi: — Vizitacije škofa Jegliča. Promemorie 1917—1921. 409 Arhiv CK ZKS, Ljubljana: — Dnevnik škofa A. B. Jegliča (prepis). Mestni arhiv Ljubljana, fondi: — Zapiski sej ljubljanske občine (magistrata) 1918—1921. Pokrajinski arhiv Maribor, fondi: — Koroški plebiscit 1920. — Majniška deklaracija (Akta deklarationi faventia). Zbirke: J. Klekl (Prekmurske arhivalije). R. Maister (Prevratni dogodki na Slovenskem Štajerskem 1918—1920.) Arhiv Jugoslavije, Beograd Zbirke: J. M. Jovanovič-Pižon H. Križman L. Markovič Brača Pribičevič Arhiv Vojnoistorijskog instituta, Beograd, fondi: — Popisnik III, IV, VI, akta Ministarstva vojske, Vrhovne ko- mande, armijskih i divizijskih komandi idr. Dravska divizijska oblast (1918—1920). Rokopisi: Istorija komande Dravske divizijske oblasti. L. Markovič, Uspomene 1919. Diplomatski arhiv zveznega sekretariata za zunanje zadeve: — Dvorski arhiv. — Poslanstvo u Parizu. — Centralni Presbiro (1919—1921). — Kabinet Ministarstva inostranih dela. Zbirke: J. Jovanovič-Pižon Arhiv za radnički pokret, Beograd, fondi: — Davidovičeva vlada Zbirka Lj. Davidoviča. Arhiv Srpske akademije nauka i umetnosti, Beograd: Zbirka J. Cvijiča Arhiv Hrvatske, Zagreb, fondi: — Narodno viječe SHS Zbirka V. Spinčiča. Arhiv Jugoslavenske akademije znanosti i um j etnosti, Zagreb, fondi: — Arhiv A. Trumbiča. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, rokopisni oddelek: Zapuščina F. Erjavca. Korespondenca: I. Šušteršiča, J. E. Kreka, A. Korošca in J. Brejca. 410 b)Tuji arhivi Archiv Ministerstva zahraničnich veci ČSSR, Praha: — Politična proročila poslanika ČSR v Beogradu 1919— 1921. Archiv Československe akademije ved, Praha. — Osebni fond M. Paulove. — Diplomatska poročila iz Političnega arhiva ZR Nemčije v Bonnu o političnih razmerah v Jugoslaviji 1920—1941, Zbirka gradiva, Institut za savremenu istoriju u Beogradu (v tisku). — Poročila nemškega poslanika v Beogradu 1919—1921. 2. Objavljeni dokumenti in uradne publikacije a ) Stranke in državni aparat — Statut Demokratske stranke, Beograd 1920. — Načrt programa Demokratske stranke, Beograd 1920. — Poslovnik za krajevne organizacije JDS v Sloveniji, Ljubljana 1921. — Stvaranje Državotvorne stranke demokrata Srba, Hrvata i Slo- venaca (Stenografske beležke sa osnivačke konferencije Demo- kratske stranke 15. in 16. II. 1919), Sarajevo 1919. — S. Protič, Uoči ustavotvorne skupštine, Beograd 1920. — S. Protič, Oko ustava, Beograd 1921. — Stenografske beleške Privremenog narodnog predstavništva Kralj evstva SHS, Beograd 1919—1920. — Stenografske beleške Ustavnog odbora Kralj evstva SHS, Beo- grad 1921. — Stenografske beleške Ustavotvorne skupštine Kraljevstva SHS, Beograd 1920—1921. — Spisak narodnih poslanika Privremenog narodnog predstavni- štva, Beograd 1919. — Ministarstvo za agrarnu reformu: Uredbe, Naredbe, Raspisi, Beograd 1920. — Krfska konferencija. Beleške sa sednica vlade Kraljevine Srbi- je i predstavnika Jugoslovenskog odbora, držanih na Krfu 1917, na kojima je donesena Krfska deklaracija, Beograd 1924. — Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrats 1917— 1918. b) Statistike in spomenice — Statistički pregled izbora narodnih poslanika za Ustavotvornu skupštinu 28. XI. 1920, Narodna skupština Kraljevine SHS, Beo- grad 1921. — Spomenica Nikole Pašiča, 1845—1925, Beograd 1926. — Deset godina Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, Spornen knji- ga 1918—1928, Zemun 1928. —• Jubilarni zbornik života i rada Kraljevine SHS, I—III, Beograd 1928. — Slovenci v desetletju 1918— 1928, Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, Ljubljana 1928. 411 — Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugo- slavije, Ljubljana 1939. — Veliki rat Srbije za oslobodenje i ujedinjenje Srba, Hrvata i Slovenaca 1914— 1918, Beograd 1924— 1940. — Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije, Ljubljana 1936. c) Zbirke arhivskega gradiva — Barac F., Les Croates et les Slovènes ont été amis de L ’Entente pendant la guerre, Paris 1919. — Beneš E ., Svëtova vâlka a naše revoluce, Dil III, Dokumenti Praha 1928. — Grada o stvaranju jugoslovenske države. Priredili: D . Jankovič i B. Križman, I—II, Beograd 1964. — Hrabak B., Zapisnici sednica Davidovičeve dve vlade od avgu- sta 1919 do februara 1920, Arhivski vjesnik, X III, Zagreb 1970. — Jovanovič V., Rapalski ugovor 12. novembra 1920, Zbirka doku- menata, Zagreb 1950. — Križman B., Izvještaji D. T. Simoviča, Delegata Srpske Vrhovne komande kod vlade Narodnog viječa SHS g. 1918, Historijski zbornik, VIII, Zagreb 1955. — Križman B., Spomenica A. Trumbiča predsjedniku Wilsonu o pi- tanjima jugoslavenske države 1918. godine, Zadarska revija br. 2/1962. — Križman B ., »Narodno viječe Slovenaca, Hrvata i Srba« u Za- grebu i talijanska okupacija na Jadranu 1918. g. Grada o vanj- skoj politici Predsjedništva Narodnog viječa SHS od 29. XII. 1918, Anali Jadranskog instituta JAZU, I, Zagreb 1956. — Križman B ., Zapisnici Središnjeg odbora »Narodnog viječa Slo- venaca, Hrvata i Srba« u Zagrebu, Starine, JAZU, knj. 48, Za- greb 1958. — Križman B ., Zapisnici sjednica povjerenika hrvatsko-slavona- čke-dalmatinske zemaljske vlade u Zagrebu, Zbornik Historij- skog instituta Slavonije, 2, Slavonski Brod 1964. — Mandič A., Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb 1956. — Oktobar u Jugoslaviji, Izbor dokumenata o godišnjici Oktobra, Beograd 1967. — Stulli B., Priloži gradi za historiju jugoslavenskog pitanja 1918, Arhivski vjesnik, II, Zagreb 1959. — Šepič D ., Trumbičev »Dnevnik«, Historijski pregled, 2, Zagreb 1959. — Sišič F., Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata i Slove- naca 1914—1919, Zagreb 1920. — The Vatikan and Yugoslavia, Part one, Beograd 1953. — Zapisnici sa sednica Delegacije Kraljevine SHS na Mirovnoj konferenciji u Parizu. Priredili: B . Križman i B. Hrabak, Beo- grad 1965. — Zgodovinski arhiv KPJ, Beograd 1951. — Ženevska konferencija o jugoslovenskom ujedinjenju. Dogadaji, dokumenta i komentari, Ženeva 1918. 412 II. Tisk in periodika 1. Tisk a) Jugoslovanski tisk Avtonomist, Ljubljana, 1921. Balkan, Beograd, 1921. Demokratija, Beograd, 1919—1921. Domoljub, Ljubljana, 1917—1921. Domovina, Ljubljana, 1918. Epoha, Beograd, 1919—1921. G las Slovenaca, Hrvata i Srba, Zagreb, 1918. Hrvat, Zagreb, 1919— 1921. Hrvatska riječ, Zagreb, 1918. Jadran, Split, 1919—1921. Jugoslavija, Ljubljana, 1919—1921. Jugoslavija, Sarajevo, 1919—1920. Jugoslovan, Ljubljana, 1917. Jugoslovenski list, Sarajevo, 1919. Jugoslovanski obrtnik, Ljubljana, 1919—1921. Jutro, Ljubljana, 1920—1921. Kmetijski list, Ljubljana, 1919—1921. Kmetovalec, Ljubljana, 1917—1921. Koroški Slovenec, Dunaj, 1921. Ljubljanski škofijski list, Ljubljana, 1917—1921. M ladost, Ljubljana, 1917—1921. Murska straža, Radgona, 1919. Naprej, Ljubljana (Celje, Krško), 1917—1921. Naša moč, Ljubljana, 1919—1921. Narodna politika, Zagreb, 1919—1921. Narodna odbrana, Osijek, 1920. Neven, Subotica, 1921. Nova doba, Celje, 1919—1921. Nova doba, Split, 1919. Nova pravda, Maribor—Ljubljana, 1920—1921. Novice, Ljubljana, 1918. Novice, Ljubljana, oktober—december 1920. Obzor, Zagreb, 1919—1920. Politika, Beograd, 1919—1921. Pravda, Beograd, 1919—1920. Radničke novine, Beograd, 1919— 1920. Resnica, Ljubljana, 1917—1918. Riječ, Zagreb, 1919— 1921. Samouprava, Beograd, 1919—1921. Slobodni dom , Zagreb, 1919—1921. Slovenec, Ljubljana, 1914—1921. Slovenski narod, Ljubljana, 1917—1921. Službene novine Kraljevstva SHS, Beograd, 1919— 1921. Straža, Maribor, 1917—1921. Uradni list, Narodne (Deželne) vlade za Slovenijo, Ljubljana, 1919 do 1920. Večernji list, Ljubljana, 1919— 1920. b) Tuji tisk Dancer’s Armee Zeitung, Wien, 1917. Laibacher Zeitung, Wien, 1918. Neue Freie Presse, Wien, 1918. Grazer Tagblatt, Graz, 1917. Reichspost, Wien, 1918. Tagespost, Graz, 1917. Bilten Presbiroa, DA-SIP, Beograd (pregled tujega tiska) Venkov, Praha, 1917—1918. 2. Periodika Arhiv za pravne i društvene nauke, Beograd, 1920—1921. Bogoljub, Ljubljana 1917—1921. Č a s, Ljubljana, 1907— 1942. Dom in svet, Ljubljana, 1917—1921. Jugoslovenska demokratska liga, Pariz, 1919. Ljubljanski zvon, Ljubljana, 1917— 1921. Misel in delo, Ljubljana, 1934—1941. Narodni gospodar, Ljubljana, 1917—1921. Novi ča s, Ljubljana, 1921—1922. Nova Evropa, Zagreb, 1920—1921. Novi život, Beograd, 1920—1928. Policija, Beograd, 1921. Socijalna misel, Ljubljana, 1920—1921. III. LITERATURA 1. Memoarska literatura Budisavljevič S., Stvaranje države Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb, 1958. Brejc J., Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Erjavec F., Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1 9 2 1 , (iz spominov), Zgodovinski zbornik, Buenos Aires, 1959. Golouh R., Pol stoletja spominov, Ljubljana, 1966. Grafenauer F., Moja leta »Svoboda«, Ljubljana, 1950. Hribar I., Moji spomini, I—IV. del, Ljubljana, 1932—1933. Jerič J., Narodni svet, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. J u r č e c R., Skozi luči in sence 1 9 1 4 —1 9 5 8 , I. del, (1914—1929), Bue- nos Aires, 1964. Kranjec S., Koroščevo predavanje o postanku Jugoslavije, Zgodo- vinski časopis, 1 , XVI, Ljubljana, 1962. L a h I., V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana, 1929. Matičič J., Skozi plamene prve svetovne vojne, Ljubljana, 1966. 414 Meštrovič I., Uspomene na političke ljude i dogadaje, Buenos Aires, 1961. Murko M., Spomini, Ljubljana, 1921. Prepeluh A., Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana, 1938. Ribar I., Politički zapisi, Beograd, 1948. Ribar I., Ustavotvorna skupština Srba, Hrvata i Slovenaca, Arhiv za pravne i društvene nauke, I, Beograd, 1945. Š k e r b e c M., Pregled novodobnega katoliškega gibanja, I—II, Cle- veland, 1957. Šuklj e F., Iz mojih spominov, I—III, Ljubljana, 1926—1929. S u k i j e F., Sodobniki mali in veliki, Ljubljana, 1933. Šušteršič I., Moj odgovor, Ljubljana, 1922. Trunk M., Spomini, Celje, 1950. Tuma H., Iz mojega življenja, Ljubljana, 1937. Vošnjak B., Jugoslovenski odbor (1 9 1 5 —1918), Beograd, 1940. Žerjav G., Ženevski pakt, Misel in delo, 1 . II, 3, Ljubljana, 1936. 2. Knjige in brošure Aleksič D., Stjepan Radič, Beograd, 1925. B e n e š E., Svetova v& lka a naše revoluce, I—III, Praha, 1927—1928. Bogdanov V., Historija političkih stranaka u Hrvatskoj, Zagreb, 1958. Bogdanov V., Historijska uloga društvenih klasa u rješavanju južnoslovenskog nacionalnog pitanja, Sarajevo, 1956. Bučar V., Politička istorija Slovenačke, Beograd, 1929. Čemerkič M., (»SHS«), Ženevska konferencija o jugoslovenskom ujedinjenju, Ženeva — Zagreb, 1918. Čermelj L., Slovenci in Hrvati pod Italijo, Ljubljana, 1945. Čubrilovič V., Istorija političke misli u Srbiji XIX veka, Beograd, 1958. Čulinovič F., Jugoslavija izmedju dva rata, I—II, Zagreb, 1961. Čulinovič F., Odječi Oktobra u jugoslavenskim zemljama. Zagreb, 1957. Čulinovič F., Razvitak jugoslovenskog federalizma, Zagreb, 1952. Čulinovič F., Nacionalno pitanje u jugoslovenskim zemljama, Za- greb, 1957. Čulinovič F., Tri etape nacionalnog pitanja u jugoslavenskim zem- ljama, Zagreb, 1962. Demetrovič J., Agrarna reforma i Demokratska stranka, Zagreb, 1920. Dežman M . (Ivanov), Jugoslavensko pitanje. Zagreb, 1918. Dimitrijevič M., Mi i Hrvati 1 9 1 4 —1 9 3 9 , Beograd, 1939. Drinkovič M., Hrvatska i državna politika, Zagreb, 1928. Dolenc M., Sadašnji položaj kazneno pravnog zakonodavstva Kraljevine SHS, Ljubljana, 1923. D o r de v ic M., Srbija i Jugosloveni za vreme rata 1 9 1 4 — 1 9 1 8 . Beo- grad, 1922. Erič M., Agrarna reforma u Jugoslaviji 1 9 1 8 —1 9 4 1 , Sarajevo, 1958. Erjavec F., Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljub- ljana, 1928. 415 Erjavec F., (Jugoslavicus), Borba Slovenaca za Jugoslaviju, Beo- grad, 1934. Erjavec F., Slovenci in Srbi, Windsor, 1953. Gestrin F., (Melik V.), Slovenska zgodovina od konca osem najstega stoletja do 1 9 1 8 , Ljubljana, 1966. Graham S., Aleksander of Yugoslavia, strong man of the Balkans London, 1938. Gligorijevič B., Demokratska stranka i politički odnosi u Kra- ljevini Srba, Hrvata i Slovenaca, Beograd, 1970. Grizogono P., Srpsko-hrvatski odnosi u ujedinjenoj državi, Za- greb, 1937. Grol M., Ženevska konferencija, Ženeva, 1918. H a j š m a n J., Mafie v rozmahu, Praha, 1934. H a n t s c h H., Leopold Graf Berchtold, Graz—Wien, 1963, II. Hautmant E., La formation de la Yougoslavie, Paris, 1930. Horvat R., Hrvatsko pitanje, Zagreb, 1923. Horvat J., Politička povijest Hrvatske 1 9 1 8 —1 9 2 9 , Zagreb, 1938. Horvat J., Hrvatska politika u svjetskom ratu, Obzor — spornen knjiga, Zagreb, 1935. Hribar I., Moji spomini, II, Ljubljana, 1928. Jagodic J., Nadškof Jeglič, Celovec, 1953. Jankovič D., Jugoslovensko pitanje i Krfska deklaracija 1 9 1 7 . go- dine, Beograd, 1967. Jankovič D., O političkim strankama u Srbiji, Beograd, 1951. J elinič Dj., Nova Srbija i Jugoslavija (1 7 8 8 —1 9 2 1 ), Beograd, 1923. Jovanovič J., Stvaranje zajedničke države Srba, Hrvata i Slove- naca, SKZ, br. 233, II, Beograd, 1930. Jovanovič S., Ustavno pravo Kraljevine SHS, Beograd, 1924. Jovanovič V., Rapalski ugovor 1 2 . novembra 1 9 2 0 , Beograd, 1950. Kardelj E., Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1939. Kardelj E., Razvitak slovenačkog nacionalnog pitanja, Beograd, 1960. Kadlec K., Jugoslavia, Praha, 1919. Kaclerovič T., O bznana, Beograd, 1952. Kermauner D., Ivan Cankar in slovenska politika leta 1 9 1 8 . Ljub- ljana, 1968. Klopčič F., Velika razmejitev, Ljubljana, 1969. Kolar J., Preporodovci, Ljubljana, 1930. K o r a č V., Borba za agrarnu reformu, Beograd, 1920. Korač V., Povijest radničkog pokreta u Hrvatskoj i Slavoniji, Za- greb, 1929. Kranjec S., Kako sm o se zedinili, Celje, 1928. Krek J. E., Izbrani spisi, I—IV, Ljubljana, 1923—1933. Krek I., Kroaten und Slow enen, zwei Darstellungen von Andreas Milčinovič und Johann Krek, Jena, 1916. Lederer I., Jugoslavia at the Paris Peace Conference, New Haven — London, 1963. L e o n t i č Lj. O Jugoslovenskem odboru, Zagreb, 1961. Lončar D., Politično življenje Slovencev, Ljubljana, 1921. Lončar D., Politika in zgodovina, Ljubljana, 1923. 416 Lukič P., Političke stranke, Beograd 1966. M a l J., Zgodovina slovenskega naroda, najnovejša doba, Celje 1928 do 1930. M a m a t e y V. S., The United States and East Central Europe 1 9 1 4 d o 1 9 1 8 , Princeton, 1957. Mandič A., Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb, 1956. Marjanovič M., Londonski ugovor iz 1 9 1 5 . Prilog povijesti borbe za Jadran 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Zagreb, 1960. Marjanovič M., Borba za Jadran 1 9 1 4 —1 9 1 6 , Iredenta i imperija- lizam , Split, 1953. Marjanovič M., Stjepan Radie, Beograd, 1937. Markovič B., Državna i finansijska reforma, Beograd, 1926. Markovič S., Nacionalno pitanje u svetlosti marksizm a, Beograd, 1924. Markovič L., Jugoslovenska demokratska liga, Ženeva, 1919. Markovič L., Jugoslovenska država i hrvatsko pitanje 1 9 1 4 —1 9 2 9 , Beograd, 1935. Maur G . In der, Die Jugoslaw en einst und jetzt, I—III, Leipzig, Wien, 1936—1938. Melik A., Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev, I—II, Ljubljana, 1921. Melik V., (Gestrin F.), Slovenska zgodovina od konca osem najstega stoletja do 1 9 1 8 , Ljubljana, 1966. Mikuž M., Slovenci v stari Jugoslaviji, Ljubljana, 1965. Mitrovič A., Jugoslavija na Konferenciji mira 1 9 1 9 , Beograd, 1969. M o 1 i s h P., Geschichte der deutschnationalen Bewegung in Öster- reich von ihren Anfängen bis zum Zerfall der Monarchie, Jena, 1926. Narodi Jugoslavije u borbi za slobodu od kraja XIX vijeka do oslobo- djenja, Zbornik radova, Zagreb, 1959. Nedeljkovič M., Naš valutni problem, Beograd, 1919. Novak G., Italija prema stvaranju Jugoslavije, Zagreb, 1925. Novak V., Antologija jugoslovenske misli i narodnog jedinstva, Beo- grad, 1930. Novak V., Velika optužba, I—III, Sarajevo, 1960. Ogris A., Borba za jugoslovansko državo, Ljubljana, 1921. Opocenskÿ J., Konec Monarchie Rakousko-Uherske, Praha, 1928. Paulova M., Jugoslavenski odbor, Zagreb, 1925. Paulova M., Tajnÿ vÿbor (Maffie) a spoluprâce s Jihoslovany v le- tech 1 9 1 6 —1 9 1 8 , Praha, 1968. Paulova M., Dêjini maffie, I—II, Praha, 1937—1939. Paulova M., Tomas G . Masaryk a Jugoslovane, Praha, 1938. Paulova M., Diplomatickâ hra o Jihoslovany za svetove vâlky, Praha, 1923. Paulova M., Jïhoslovanskÿ odboj a češka mafie, Praha, 1928. Pavelič A., Stvaranje Narodnoy viječa u Zagrebu, Zagreb, 1935. Pleterski J., Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana, 1965. Pleterski J., Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana, 1971. Pleterski J., KPJ i nacionalno pitanje 1 9 1 9 —1 9 4 1 , Beograd, 1971. 417 Prepeluh A., Kmetski pokret med Slovenci po prvi svetovni vojni Ljubljana, 1928. Pribičevič Sv., Diktatura kralja Aleksandra, Beograd, 1953. Prijatelj I., Slovenska kulturno-politična in slovstvena zgodovina 1 8 4 8 —1 8 9 5 , V, Ljubljana, 1966. Pregled istorije SKJ, Beograd, 1963. Potočnjak F., Malo istine iz naše nedavne prošlosti, Zagreb, 1921, P r o t i c S., Naša spoljna i unutrašnja politika, Beograd, 1920. P r o t i c S., Tri dokumenta ili jedan list, Beograd, 1921. P r o t i č S., Oko ustava, Beograd, 1921. P r o t i č S., Vladin projekat ustava, Beograd, 1921. Radoševič M., Osnove nove Jugoslavije, Zagreb, 1935. R e n ou v in P., La crise européenne et la grand guerre 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Paris, 1924. R y b a f O., (Adriaticus), Jadransko pitanje, Beograd, 1928. Ribar I., Iz moje političke suradnje, Zagreb, 1965. Rojc M., Za bolju budučnost naše Kraljevine, Zagreb, 1922. Romei R., La tragedia della Dalmazia, del Karno e della Venezia Giulia 1 9 1 8 —1 9 4 5 , Bari, 1949. Rumpler H., D as Völkermanifest Kaiser Karls vom 1 6 . Oktober 1 9 1 8 , München, 1966. Rumpler H., Max Husarek — Nationalitäten und Nationalitätenpo- litik in Österreich im Sommer d es Jahres 1 9 1 8 . Graz — Köln, 1965. Rozman J., Naša bol (nekoliko zgodovine k polomu na Koroškem), Ljubljana, 1922. Sagadin S., Naš sadašnji ustavni položaj, Ljubljana, 1920. S e r u č a r Z., Vojne akcije u Koruškoj 1 9 1 8 —1 9 1 9 . godine, Beograd, 1950. S i m i č S., Jugoslavija i Vatikan, Zagreb, 1937. Slipičevič F., Prvi svjetski rat i stvaranje države jugoslovenskih naroda, Sarajevo, 1957. Smith-Pavelič A., Dr. Ante Trumbič, Problemi hrvatsko-srpskih odnosa, München, 1959. Smodlaka J., Načrt jugoslavenskog ustava, Zagreb, 1920 Stojanovič N., Srbija i jugoslovensko ujedinjenje, Beograd, 1939. Stojanovič N., Izbori 1 9 2 0 , Sarajevo, 1920. Strugar V., Jugoslovenske socijaldemokratske stranke 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Zagreb, 1963. S ü d 1 a n d v o n L. (dr. Pilar), Die Südslaw ische Frage und der Weltkrieg, Wien, 1918. Šepič D., Italija, saveznici i jugoslovensko pitanje 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Za- greb, 1970. Sišič F., Jadransko pitanje na Konferenciji mira u Parizu, Zagreb, 1920. Sišič F., Jugoslovenska m isao, Beograd, 1937. T o b o 1 k a Z., Politické déjiny češko slov enského naroda od r. 1 8 4 8 a ž do dnešni dobÿ. Dil IV, Praha, 1937. U š e n i č n i k A., Izbrani spisi, I—IV, Ljubljana, 1939— 1940. V a 1 i a n i L., La dissoluzione deli’ Austria-Ungheria, Milano, 1946. Vošnjak B., V borbi za ujedinjenu državu, Beograd, 1928. V o š n j a k B., Tri Jugoslavije, Ljubljana, 1939. 418 ¿ £ < Vučkovič M., Istorija zadružnog pokreta u Jugoslaviji 1 9 1 8 — 1 9 4 1 Beograd, 1966. ujovič D., Ujedinjenje Črne Gore i Srbije, Titograd, 1962. e n d e 1 H., Borba Jugoslovena za slobodu i jedinstvo, Beograd 1925. e n d e 1 H., Aus dem Südslaw ischen Risorgimento, Gotha, 1921. e n d e 1 H., Südslaw ische Silhuetten, Frankfurt, 1924. witter F., (V. Bogdanov, J. Šidak), Nacionalni problemi v habs- burški monarhiji, Ljubljana, 1962. Zupanič N., Slovenija vstani, Cleveland, 1916. Živanovič M., Pukovnik Apis, Beograd, 1955, Živojinovič D., Amerika, Italija i postanak Jugoslavije 1 9 1 7 d o 1 9 1 9 , Beograd, 1970. Ž o n t a r J., Zgodovina m esta Kranja, Ljubljana, 1939. 3. Pomembnejše razprave in članki iz tiska in periodike Andrejka V., Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do d anes, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Arnež A., Slovenia in European affairs, Reflections on Slovenian political history, New York, Washington, 1928. Bastajič K., Jugoslovenska demokratska liga i njeni prethodnici, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, 3—4, 1964. Bastajič K., Hrvatski sabor i Jugoslaveruski odbor, Jugoslavenski odbor u Londonu, Zagreb, 1966. Bastajič K., Stvaranje stare Jugoslavije, Narodi Jugoslavije u bor- bi za slobodu, Beograd, 1959. B a š F., Koroški plebiscit, Ob tridesetletnici, Nova obzorja, III, Ma- ribor, 1950. Biber D., Jugoslovanska ideja in slovensko narodno vprašanje v slovenski publicistiki med balkanskimi vojnami v letih 1 9 1 2 —1 9 1 3 , Istorija X X veka, Zbornik radova I, Beograd, 1959. Bogataj L., Uprava v Sloveniji od prevrata do izvršitve vidovdan- ske ustave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Bogdanov V., Starčevičeva stranka prava prema oslobočtenju i uje- dinjenju juinoslavenskih naroda u toku prvog svetskog rata, Jugo- slavenski odbor u Londonu, Zagreb, 1966. Čermelj L., Društveno življenje v Slovenskem primorju m ed obe- ma vojnama, Obzornik, V/1950. Čulinovič F., Nacionalno pitanje i ustavi stare Jugoslavije, Zbor- nik Pravnog fakulteta u Zagrebu, 3— 4 , 1962. Davidovič Lj., Formiranje zajedničke vlade za Kraljevstvo SH S, Pravda, 8.—11. aprila 1938. Davidovič Lj., Demokratsko sccijalistička vlada, Pravda, 7.—8.ja- nuarja 1937. Demetrovič J., Radičevština, Demokratija, 18. decembra 1920. Dolenc I., Dr. Janez Evangelist Krek, Koledar družbe sv. Mohorja, Celovec, 1919. Dolenc I., Krek — Oče majniške deklaracije, Slovenec, 7. oktobra 1929. 419 D o le n c I., Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku, Č a s, 1 . XX, Ljub- ljana, 1925—1926. Bakovič L., Formiranje »Hrvatske katoliške udruge«, Godišnjak društva istoričara BiH, XV, Sarajevo, 1966. Erjavec F., Izbori u Slovenačkoj, Naši zapisi, 6, 1920. Erjavec F., Majniška deklaracija, Ilustrirani Slovenec, 25, 14. ju- nija 1925. Erjavec F., Naše društveno življenje, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 — 1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. F e 1 a h e r J., Zakaj sm o izgubili Koroško? Tovariš, VI, 1950. Filipič A., Iz socijalne in politične zgodovine Slovenije, I—II, Svo- bodna Slovenija, Buenos Aires, 1960; 1964. Gligorijevič B., O pokušaju oktroisanja tzv. Privremenog ustava Kraljevine SHS 1 9 1 9 , Jugoslovenski istorijski časopis, 3 —-4, Beograd, 1966. Grafenauer B., Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1 9 1 9 , Koroški plebiscit, Ljubljana, 1970. Grafenauer B., Vprašanje jugoslovansko-avstrijske meje na mi- rovni konferenci leta 1 9 1 9 , Koroški zbornik, Ljubljana, 1946. Grba M., Pokrajinska ksenofobija, Novi život, knj. V, sv. 7, Beo- grad, 1921. Grebenac P., Obustavljanje prvog Ustava Kraljevine SHS, Politi- ka, 4. septembra 1927. Gustinčič D., Dr. Antun Korošec, Yougoslavia, II, N-17 et 18, Geneve, 15. novembre 1918. Hinkovič H., Centralizam ili samoupravne pokrajine, Obzor, 1919. H o h n j e c J., O ustavi naše države, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. H r a b a k B., Oktobarska revolucija i stvaranje Jugoslavije, Pregled, Sarajevo, 1967, 11—12. J ankovič D., Ženevska konferencija o stvaranju jugoslavenske za- jednice 1 9 1 8 . godine, Istorija XX veka, Zbornik radova V, Beograd, 1963. J ankovič D., Društveno-politički odnosi u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca uoči stvaranja Socijalističke radničke partije Jugoslavije (komunista), Istorija XX veka, Zbornik radova I, Beograd, 1959. Jankovič D., Još o Zenevskoj konferenciji o stvaranju jugosloven- ske zajednice 1 9 1 8 , Zbornik radova Pravnog fakulteta u Novom Sadu, Novi Sad, 1966. Jankovič D., Niška deklaracija (nastajanje programa jugosloven- skog ujedinjenja u Srbiji 1 9 1 4 . godine), Istorija XX veka, Zbornik radova X, Beograd, 1969. J ankovič D., Vidovdanski ustav, Iz istorije naroda Jugoslavije 1918—1941, Beograd, 1958. Janjič V., O kancelparagrafu, Novi život, knj. 6 , sv. 3. V, Beograd, 1921. Jarc E., Iz zgodovine majniške deklaracije, Č a s, XXI, Ljubljana, 1928. Jeglič A. B., O razdoru v SLS, Slovenec, 26. novembra 1917. Jovanovič S., Izborni zakon za Ustavotvornu skupštinu, Arhiv za pravne i društvene nauke, Beograd, 1921. 420 Kapidžič H., Austrougarska politika u Bosni i Hercegovini i jugo- slovensko pitanje za vrijeme prvog svjetskog rata, Godišnjak Isto- rijskog društva BiH, XIX, Sarajevo, 1956. Kapidžič H., Pokušaji ujedinjenja Bosne i Hercegovine sa Srbijom u novembru 1 9 1 8 , Pregled, 1 —2, Sarajevo, 1965. Kapidžič H., Rad Narodnog viječa BiH u nov.—dec. 1 9 1 8 . Glasnik arhiva i društava ar. radnika, t. III, Sarajevo, 1963. Kermauner D., O radikalizaciji in demokratizaciji slovenske poli- tike v letu 1 9 6 7 , Dialogi, 6, Maribor, 1967. Kermauner D., Oktobrska revolucija in Slovenci, Materiali z znan- stvenega posvetovanja ob 50-letnici oktobrske revolucije in 30-let- nici ustanovnega kongresa KP Slovenije, Ljubljana, 1967. Kermauner D., Odmevi oktobrske revolucije pri Slovencih v letih 1 9 1 7 —1 9 2 1 , Nova obzorja, 10, 1957. Kiowsky R., Boljševiški režim v Prekmurju leta 1 9 1 9 , Obmurski tednik, 6, št. 39, 1954. Kiowsky R., Slovenska Krajina (Prekmurje), 1 9 1 8 —1 9 1 9 , Delo, št. 5—6, 21/1952. Kiowsky R., Revolucionarno obdobje v Slovenski Krajini (Prek- murju) po prvi svetovni vojni, Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska Sobota, 1961. Kiowsky R., Upori slovenskih vojakov leta 1 9 1 9 , Delo, št. 2 —3, 21/1952. Klopčič F., Odmevi oktobrske revolucije v Sloveniji l. 1 9 1 7 —1 9 2 0 , Svobodna pota, 2/1957. Kralj A., Iz zgodovine slovenskega zadružništva, Slovenci v deset- letju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Kranjec S., Slovenci na poti v Jugoslavijo, Spominski zbornik Slo- venije, Ljubljana, 1939. Kranjec S., Slovenci v Jugoslaviji, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939. Kreft I., Mesto partije v slovenskem političnem življenju, Prekmur- ski Slovenci v zgodovini, M. Sobota, 1961. Kreft I., Slovenske m eščanske stranke v boju proti progresivnemu gibanju m ed dvema vojnama, Ljudska pravica, 13, Ljubljana, 1953. Kreft I., Politična dogajanja pri n as v času obeh ruskih revolucij, Svet ob Muri, 2, 1957. Kreft I., Progresivna preusmeritev ljudskega gibanja v Sloveniji med vojnama, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, M. Sobota, 1964. K o k o lj M., Prekmurje v prevratni dobi 1 9 1 8 —1 9 1 9 , Svet ob Muri, 2 , 1957. Kovačič F., Odmevi majniške deklaracije, Č a s, XXI, Ljubljana, 1926/27. Križman B., Pitanje m e& unarodnog priznanja jugoslavenske države 1 9 1 9 . godine. Istorija XX veka, Zbornik radova III, Beograd, 1962. Križman B., Osnovanje Narodnog viječa Slovenaca, Hrvata i Srba u Zagrebu 1 9 1 8 , Historijski zbornik, 1 —4, Zagreb, 1954. Križman B., Stvaranje jugoslavenske države, Historijski pregled, 3—4, Zagreb, 1958. 27 421 Križman B., Nekoliko podataka o stvaranju Jugoslavije, Arhivist 1, 1955. Križman B., Austrougarska diplomacija u danim a raspadanja Dvojne Monarhije 1 9 1 8 . godine, Historijski pregled 1, Zagreb, 1962. Križman B., Početak rada Narodnog viječa SHS u Zagrebu 1 9 1 8 . godine, Historijski pregled, 2 . Zagreb, 1954. Križman B., Predstavnici predsjedništva Narodnog viječa SHS u Budimpešti, Beču i Pragu 1 9 1 8 . godine, Historijski zbornik, X, Za- greb 1957. Križman B., Formiranje prve jugoslavenske vlade i likvidacija Jugoslavenskog odbora, Zbornik, knj. 5, Sl. Brod, 1967. Križman B., Stjepan Radič u uzam a zagrebačkog suda 1 9 1 9 , Hrvat- sko sveučilište, sept. 1971. Križman B., Jadransko pitanje na Pariško j mirovnoj Konferenciji (2 8 . jun 1 9 1 9 —9 . decembar 1 9 1 9 ), Istorija XX veka, Zbornik radova VII, Beograd, 1965. Kuhar A., Poglavje iz tragedije Koroških Slovencev, Koledar svo- bodne Slovenije, Buenos Aires, 1969. Kumanudi K., Druga vlada dr. Milenka Vesniča, Srpski književni glasnik, I, Beograd, 1920. Maček — Predavec, HRSS prema monarhiji, federalizmu i spo- razumu, Slobodni dom , 3 . decembra 1924. Marjanovič M., Položaj Istre u diplomatskoj borbi za Jadran 1 9 1 4 —1 9 2 0 , Istorijski zbornik, Zagreb, 1949. Marjanovič J., Političke partije Kraljevine Srba, Hrvata i Slove- naca 1 9 2 1 —1 9 2 9 , Iz istorije Jugoslavije 1 9 1 8 —1 9 4 1 , Beograd, 1958. Matkovič H., Svetozar Pribičevič u 1 9 1 8 . g., Zbornik Historijskog instituta Slavonije, Sl. Brod, 1968. Markovič B., Naše narodno ujedinjenje, Beograd, 1938. Markovič L., Treba li ukirtfuti ili reformisati pokrajinske uprave, Novi život, I, knj. 2, Beograd, 1920. Markovič L., Pokrajinsko uredenje po načrtu g . Protiča, Novi ži- vot, knj. 2, sv. 3, 28. avgusta 1920. Markovič L., Radikalsko-demokratski sporazum , Novi život, knj. 7 , 1921. Markovič L., Razlaz Stojana Protiča i dr. Milenka Vesniča, Poli- tika, 6.—9. januar 1936. Markovič B., Demokratska stranka i hrvatsko pitanje, Nedeljni glasnik, 21. maj 1922. Melik V., Izid volitev v konstituanto leta 1 9 2 0 , Prispevki za zgodo- vino delavskega gibanja, III, Ljubljana, 1962. Mikuž M., Razvoj slovenskih političnih strank (1 9 1 8 . do za č. 1 9 2 9 ) v stari Jugoslaviji, ZC, XIX, Ljubljana, 1955. Natlačen M., Oblastne sam ouprave v Sloveniji, Slovenci v deset- letju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Ninčič M., Novi ustav i političke stranke, Novi život, knj. V., sv. 12, 9. jul 1921. Paulova M., Kongres potlačenich narodnosti Rakouska-Uherska v Rime 1 9 1 8 , Naše politika, 3, Praha, 1926. Paulova M., Počdtkp vnitrniho odboje u Slovincu a Chorvatu za svetove valky 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Č asopis Narodniho m usea, Praha, 1931. 422 Petrovič N., Zajednički austro-ugarski kabinet i jugoslovensko tanje 1 9 1 2 —1 9 1 8 , Jugoslovenski narodi pred prvi svetski rat Beo- grad, 1967. Pivec M., Programi političnih strank in statistika volitev, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Pivec M., Kronološki pregled glavnih dogodkov, Slovenci v d e s e t- letju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Pivko L., Proti Avstriji, Maribor, 1923. Pleterski J. Razvoj Slovencev pred prvo svetovno vojno, Jugo- slovenski narodi pred prvi svetski rat, Beograd, 1967. Pleterski J. Jugoslovanski problem pri Vseslovenski ljudski stran- ki do leta 1 9 1 7 , Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro- Vgarske i stvaranja jugoslavenske države, Zagreb, 1969. Pleterski J., Slovenska Koroška pred prvo svetovno vojno, Ko- roški plebiscit, Ljubljana, 1970. Pleterski J., Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, ZČ, XXII, Ljubljana, 1968. Pleterski J., Koroški Slovenci pred prvo svetovno vojno, Koroški plebiscit, Ljubljana, 1970. Pleterski J., O prvinah in o značaju plebiscitne odločitve, Koro- ški plebiscit, Ljubljana, 1970. Pleterski J.: Slovenci v politiki dunajske vlade in dvora m ed prvo svetovno vojno, ZČ, XXIV, 3—4, Ljubljana, 1970. Pleterski J., Progresivne težnje m ed Slovenci na Koroškem, Pro- gresivna Slovenija, Trst in Koroška, M. Sobota, 1964. Pribičevič S., O proglasu opozicije, Demokratija, 9. decembar 1919. P r o t i č S., Agrarna reforma i kriza vlade, Samouprava. 1 . avgust 1920. Prunk J., Škof Jeglič politik, Kronika, I—III, Ljubljana 1970—1971. Radošček F ., Ideje in smeri na delu za naše zedinjenje, Socialna misel, V , 1 7 0 s l. Ravnihar V., 3 0 . majnika 1 9 1 7 , Slovenski narod, št. 192/1920. Regent I., O socialističnem in komunističnem gibanju v Julijski Krajini in Istri, Progresivna Slovenija, Trst in Koroška, M. Sobota, 1964. Rojc M., Pred glasanje za ustav, Riječ, 1. jul 1921. Saje F., Revolucionarno valovanje na Dolenjskem pod vplivom oktobrske revolucije, Dolenjski list III, 1957. Saje F., Revolucionarna gibanja kmečkega ljudstva v Sloveniji 1 9 1 7 —1 9 1 9 , Materiali z znanstvenega posvetovanja ob 5 0 -letnici oktobrske revolucije in 30-letnici ustanovnega kongresa KP Slove- nije, Ljubljana, 1967. Slokar I., Valutne razmere, devizna politika in bankarstvo, Sloven- ci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Smodlaka J., Sastav prve jugoslavenske vlade, almanah — Nova riječ, 1940. S t e s k a V., Cerkvene razm ere, Spominski zbornik Slovenje, Ljub- ljana, 1939. S t e s k a V., Cerkvene zadeve, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 — 1 9 2 8 , Ljub- ljana, 1928. 27» 423 Stulli B., Od majske deklaracije do januarskog memoranduma Ju- goslavenskog kluba — Prilog historiji 1918-te u našim krajevima, Pregled, Sarajevo, 1958. S e p i č D., Oktobarska revolucija i jugoslavensko pitanje u Austro- ugarskoj 1 9 1 7 / 1 8 , Historijski zbornik, 11—12, Zagreb, 1958—1959. šepic D., Srpska vlada, Jugoslavenski odbor i pitanje kompromisne granice s Italijom, Jugoslovenski istorijski časopis, 3, Beograd, 1964. Šepic D., Slovenci i tajni londonski pakt, Primorski dnevnik, 16. ma- ja 1965. Šepic D., Raspad Austro-Ugarske i Trst, Jadranski zbornik, 2, 1957. Šepic D., Talijanska vlada i javnost prema pitanju jug o slovensko g ujedinjenja 1 9 1 4 —1 9 1 8 , Zadarska revija, XV, 1966. S e č e r o v S., Ustavni odbor i agrarna reforma, Misao, 1921. S u r m in Dj., Hrvati i ustav, Novi život, 121. S v a b i č S., Desetogodišnjica dolaska srpske vojske u Ljubljanu i Za- greb, Politika, 3. novembra 1928. Tobolka Z., Stâtoprâvni prohldšeni ze 3 0 kvêtna r. 1 9 1 7 , Naše re- voluce II, Praha, 1924. Tomšič X ., Problemi sodobnega meddržavnega plebiscita in koroški plebiscit leta 1 9 2 0 , Koroški plebiscit, Ljubljana, 1970. Tomšič I., Razpad Avstro-Ogrske in nastajanje slovenske državno- sti, Naši razgledi, Ljubljana, 7. november 1969. Tuma H., Jugoslovanska ideja in Slovenci, Gorica, 1907. Turk E., Značilnosti preporodovskega gibanja na Slovenskem v zad- njih dveh letih pred prvo svetovno vojno, Razprave, V, Ljubljana, 1966. U d e L., Majniška deklaracija 1 9 1 7 —1 9 6 7 , Naši razgledi, 27. maja 1967. U d e L., Slovenci in jugoslovanska ideja v letih 1 9 0 3 —1 9 1 4 , Jugoslo- venski narodi pred prvi svetski rat, Beograd, 1967. U d e L., Boj za Maribor in Štajersko Podravje leta 1 9 1 8 / 1 9 1 9 , ZČ, Ljubljana, 1961. U d e L., (Kritika), ZČ, 1, XIV, Ljubljana, 1960. U d e L., Naši pogledi na koroški plebiscit pred 3 0 leti, Koledar Slo- venske Koroške, Celovec, 1950. U d e L., Deklaracijsko gibanje na Slovenskem, Naučni skup u povodu 50-godišnjice raspada Austro-Ugarske monarhije i stvaranja jugo- slavenske države, Zagreb, 1969. Velikonja N., Razvoj šolske uprave, Slovenci v desetletju 1 9 1 8 —1 9 2 8 , Ljubljana, 1928. Vošnj a k B., Les origines du royaume d es Serbes, Croates et Slove- nes, Revue d es sciences politiques, t. LXI, 15. IV, Paris, 1919. V o š n j a k B., Oblast i okrug, Novi život, knj. V, sv. 8, Beograd, 1921. Z e č e v i č M., Slovenska ljudska stranka pred stvaranje Kraljevine SHS 1 9 1 7 —1 9 1 8 , Istorija XX veka, Zbornik radova IX, Beograd, 1968. Z e č e v i č M., Majniška in Krfska deklaracija 1 9 1 7 , Naši razgledi, Ljubljana, 4. novembra 1967. Z e m an A. B., The Break-up at the Habsburg Empire, 1 9 1 4 —1 9 1 8 , A Study in National and Social Revolution, London, 1961. Zorn T., Koroški Slovenci v letih 1 9 2 0 —1 9 3 0 , Koroški plebiscit, Ljub- ljana, 1970. 424 Zorn T., Nekaj nadrobnosti o dejavnosti Kdrntner Heimatdiensta pred plebiscitom 1 9 2 0 . leta, Kronika, št. 3, Ljubljana, 1968. Z v i t e r F., Slovenskij nacionalnij vopros v tečenii istorii. Učenie za- piski, I, Institut slavenovedenija SSSR. Z w it t e r F., Narodnost in politika pri Slovencih, ZČ, I, Ljubljana, 1947. Zwitter F., Prva koncepcija slovenske zgodovine, Glasnik Muzej- skega društva za Slovenijo, XX, Ljubljana, 1939. Z witter F., lllyrisme et le sentiment yougoslave, Le Monde Slave, N. S. X, t. II, Paris, 1933. Z witter F., Slovenski politični preporod XIX. stoletja v okviru evropske nacionalne problematike, ZG, XVIII, Ljubljana, 1964. Zwitter F., Nekaj problemov okrog jugoslovanskega kongresa v Ljubljani leta 1 8 7 0 , ZČ, XXI, Ljubljana, 1967. Zwitter F., La formation de l’état yougoslave, Revue d’histoire moderne et contemporaine, t. XVI/1969. Zwitter F., Slovenci in habsburška monarhija, ZČ, XVI, Ljubljana, 1962. Zwitter F., Zlom avstromarksizma pri Slovencih, ZČ, XXVI, 1 —2, Ljubljana, 1972. Živanovič M., Jugoslovensko pitanje u svetlosti pregovora za obra- zovanje koalicione vlade Srbije u proleče 1 9 1 8 . na Krfu, Rad JAZU, 1960. 4. Neobjavljena dela Erjavec F., 22 let Jugoslavije, (rokopis), Ljubljana 1941, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana. F ir a A., Vidovdanski ustav, (disertacija na Pravni fakulteti u Beo- gradu, 9. jula 1960), Univerzitetska biblioteka »S. Markovič«, Beo- grad. Gligorijevič B., Demokratska stranka prema hrvatskom pitanju 1919—1929. (Saopštenje na kongresu istoričara Jugoslavije, Sarajevo 1965). Kneževič D., Sen-Zermenski mirovni ugovor, Jugoslavija i Austri- ja kroz mirovni ugovor, (doktorska disertacija na Filozofski fakul- teti v Beogradu, 27. oktobra 1965), Univerzitetska biblioteka »S. Mar- kovič«, Beograd. Markovič L., Uspomene 1919, (I. deo rokopisa), A —VII, Beograd. Pleterski J., K zgodovini majniške deklaracije (odlomek) — ro- kopis. Stiplovšek M., Dejavnost strokovnih organizacij v jugoslovanskem delu Slovenije 1918—1922. (Doktorska disertacija, Filozofska fakul- teta v Ljubljani). 425 IMENSKO KAZALO A Adler Fritz, 41 Adler Viktor, 50 Aksamovič, 273—274, 275, 358— 359 Alaupovič dr Tugomir, 200, 203— 203, 277 Andrejka Viktor, 163, 206 Andjelinovič Grga, 122—123, 173, 264—265 Arnautovič Šerif, 81, 83 Attems Henrik, 114 B Baltič dr. Vilko, 360—362, 365— 366, 377, 378, 385 Balugdžič Živojin, 198—199 Baljak Dušan, 64 Banič Slavko, 288, 316 Banjanin Jovo, 145, 275 Barac Fran, 47, 83—84, 119—120, 172—173, 177, 189—190, 192— 193 Barič Stjepan, 308, 309, 317, 357, 377—378, 381, 382—383, 386 Bartulič Rudolf, 74—75 Basariček dr Djuro, 296—297 Bastajič dr Kosta, 243 Bašagič dr Muhamed, 56—57, 81 Bauer Anton, 358—359 Bek Gotfrid, 74 Benedikt XV, 79 Benkovič dr Ivan, 122—123, 132 do 133, 138, 276—277 Beneš dr. Eduard, 143, 146 Besednjak Ivan, 347 Binachini Juraj, 48, 63—64 Biber dr. D ušan, 26, 27 Biederlack dr. Josip, 100 Bogataj dr. Lovro, 138, 164, 210, 220—221, 300—301 Bogdanov dr Vašo, 21 Brandner A., 208 Brecelj A., 88, 138—139 Brejc dr. Janko, 59—61, 138, 152, 164, 165, 169—171, 177—178, 180, 191, 204—205, 210, 211, 219—223, 227—229, 253—254, 269, 270— 271, 284—285, 292, 295, 303— 304, 317, 321—322, 327—328, 330—332, 341, 345— 346, 361— 362 Brezigar dr. Emil (Milko), 48, 55, 217 Breznik J., 253—254 Brodar Janez, 246—247, 246—247, 285—286 Budisavljevič dr Srd jan, 40, 48, 71—72, 83—84, 93, 101—104, 105, 107, 121— 123, 125, 126—127, 190, 198—199, 242 Bukšeg Vilim, 119—120, 121, 164, 173, 266—267 Bulat dr Gajo, 121 Buntič Fra Didak, 351— 352 Burbonski Sixt, 66 Burian Istvan, 57, 82—83, 124, 127— 128 C Cankar Ivan, 24, 27—28, 396 Cankar dr. Izidor, 99, 103, 115, 122—123, 158, 165— 166, 168, 171—173, 177— 180, 191—194, 218—219, 228—229, 254, 256— 257, 295—296 Clam Martinic Henrik, 24—25, 42, 48—49, 50, 53—54, 58, 65—66, 72 Clary-Aldringen Manfred, 48— 49 Clemenseau G., 107, 216—217 Cvijič Jovan, 243, 327—329 Czernin O., 48— 49, 65, 66, 93, 95—96, 107, 126 c E Čemerkič M., 148—149 Čingrija dr Melko, 55—56, 58— 59, 63—64, 126—127, 139, 140— 141, 143, 148, 150—151, 152— 154, 157—159, 161—162, 175, 176, 198— 199 Čingrija Petar, 126—128 Čobal Melhijor, 127, 316 Čok dr. Marija-Ivan, 88, 122—123, 164, 215 Čulinovič dr Ferdo, 173, 389 D Danzer Karl, 57 Davidovič Ljuba, 152, 195—197, 200, 234, 255, 270—271, 275, 277—279, 280—281, 284—288, 290, 292, 294, 321, 325—326 Deržič Ivan, 208, 288—289 Delič Stipe, 121 Demetrovič dr Juraj, 380—381 Demšar, 121 Deželic Velimir, 317—318 Dežman Milivoj-Ivanov, 56—57, 61 Dimovič dr Danilo, 40, 56—57, 81—82 Dolenc Ivan, 39, 58 Draškovič Milorad, 299—300, 303, 315, 325—326, 369—370, 377— 378 Drinkovič Mate, 48, 119—124, 126— 127, 191— 192, 243, 286— 287, 290, 316, 321—322, 343—344, 357—358, 364—365, 369—370 Dulibič Ante, 39, 49, 65—66, 357— 358, 364—365 D Dakovič Luka, 81 Dokič G., 327, 330—331 Dokič R., 374—375 Dordevic Mita, 90 Elenbongen Wilhelm, 50 Erič dr Milivoje, 232, 233—234, 276—278 Erjavec Fran, 21, 35, 41, 42—43, 49, 53—54, 59—61, 64, 73, 86— 87, 99—100, 102—103, 115, 130, 138—141, 170—171, 362 Erlih L., 217 F Filipovič Filip, 362—363 Fon Josip, 88, 303—304 Fosch, 216—217 Franc Ferdinand, 24—25, 32 Franc Jožef I, 41 Frnazarič dr Slavko, 123 G Gavrilovič Milan, 152 Gestrin dr. Ferdo, 21, 23, 28, 35, 79 Giunio Rudolf, 48, 84, 96, 98,102— 103, 179—180 Glegorijevič dr Branislav, 195, 198—202, 223, 235, 242—243, 247—248, 256—257, 260—261, 264— 266, 272, 274—276, 279, 282, 283—284, 286, 288, 291—292, 294, 299, 302, 315, 321—323, 337, 349—350, 352—353, 366, 382 Golouh Rudolf, 269 Gosar Andrej, 249, 291, 303—304, 307—308, 325—326, 336, 344—347, 371—372, 379, 381 Gostinčar Josip, 107, 246—247, 267—268, 271, 273, 311, 345—346 Grafenauer dr. Bogo, 216—217 Grafenauer Franc, 64, 88 Grafenauer Ivan, 88 Grba M., 384 Grdič Sčepan, 199 Grebenac P., 235 Gregorič Vinko, 88 Gregorin Gustav, 64, 152, 153,181, 202—203, 287 Grizogono Prvislav, 83, 215 Grol Milan, 243 Gruden dr. Ivan, 79, 150— 151 Gustav Golij a, 227 Gustinčič Dragotin, 95, 158, 299 H Haberman Gustav, 140 Hacin dr. Janko, 48 Hajšman Jan, 66, 73—74 Hantsch Hugo, 33 Herkulan Don Luger, 39—40 Herron Georg, 143 Hoetzendorf Conrad, 24—25 Hohnjec Josip, 88, 245, 317—318, 346, 358—359, 379, 380, 385, 389, 390 Horvat Aleksandar, 49 Horvat Josip, 150 Hrabak dr. Bogumil, 216, 282, 285—286 Hrasnica dr Halil, 56— 57 Hreljanocič Guido, 122 Hribar Ivan, 27, 61, 102, 122—123, 130—131, 134, 138, 149, 166, 191—192, 215, 217 I Ilešič dr. Fran, 215 Ištvanovič Pl. Nikola, 205 Ivanič Momčilo, 391—392 Ivčevič, 66 J Jalžabetič Tomo, 296 Jagič Anton, 39—40 Jaklič K., 106 Jaklič Fran, 86 Jambrišek Ivan, 145 Jan J., 303—304 Jankovič Fran, 293 Jankovič dr Dragoslav, 23, 27, 48—49, 53, 57, 61, 68—69, 71—72, 78—79, 90, 96—97, 105, 141—142, 146—148, 150, 153— 154, 188, 204—205, 210, 213, 229—230, 232, 234, 235, 249, 264—265, 293—294, 392 Jankovič Velizar, 324, 358—359 Jarc dr. Eugen, 40, 61, 62—64, 96 Jeglič Anton Bonaventura, 25, 37—39, 61, 73—74, 79—80, 86— 87, 98, 99—100, 105— 107, 115— 116, 128, 130, 134, 137, 162—163, 189, 190, 207—208, 215, 245, 251—252, 269, 272—274, 285, 289, 318—319, 341—343, 346, 349, 350—351, 354, 357— 359, 360, 366—367, 372—373, 374—375,392 Jerič dr. Josip, 115—116, 122—123 Jovanovič Boža, 374 Jovanovič Jovan-Pižon, 74—75, 158, 176, 198—199, 279, 286—287, 290, 298, 299, 321—322, 327—328, 330—332 Jovanovič Ljuba, 374— 375 Jovanovič Miloje, 197— 198, 200 Jovanovič Milutin, 141—143, 154, 157 Jovanovič dr Slobodan, 32, 345, 388—390 K Kalan dr. Andrej, 79— 80, 87—88, 113, 122—123, 127, 138—139, 171, 208—209, 233—234, 249—250 Kalina A., 324 Kapetanovič Milan, 197—198, 200 Kapidžič dr Hamdija, 23, 56—57, 61, 71—72, 82—84 Karadordevič Aleksandar, 153— 158, 164, 167, 171, 176, 178, 182, 189—190,191—193, 197—200, 204, 206, 215, 218—222, 232, 235, 245, 264, 272—275, 278, 282—283, 287—288, 289—299, 312—313, 317—319, 320—322, 331, 340—341, 351—354, 357, 359, 377—378, 385, 399 Karadordevič Dorde, 235 Karadordevič Petar I, 152, 162— 163 Kardelj Eduard, 30, 35, 61, 332 Karlo I (Habzburški), 41—42, 51— 52, 57, 61, 65, 73—74, 87, 101, 107—108, 125, 126— 128, 162, 172— 173 Karamehmedovič dr Hamdija, 56—57 Kavčič dr. Ivan, 48, 85 Keller, 326, 343—344, 353, 356, 380, 382 Kermauner dr. D ušan, 21—23, 38, 61, 69, 79—80, 85, 269—270 Kerubini F., 382 Klekl J., 311—312 Klofač Vaclav, 163 Klopčič France, 268, 312 Knaflič Vladimir, 362 Kneževič dr Dorde, 216—217, 327 Kobal dr. Anton, 127 Koblar Franc, 163 Kolar Josip, 26 Kopač Janez, 137 Korač Vitomir, 121— 123, 173, 191—192, 196— 198, 200, 232, 234, 267—268, 276, 292 Korošec dr. Anton, 26, 36, 38, 39—40, 47—52, 53—54, 56—60, 66, 67—69, 72—74, 79, 80—87, 88—89, 93, 95—98, 100—104, 105— 109, 111, 115— 123, 125— 128, 130, 132, 134, 137, 138—141, 142— 160, 162, 169—173, 180, 182, 188— 194, 195—199, 200—203, 204, 308, 214—217, 218—219, 222, 228—230, 233, 235, 244—247, 249—250, 252, 256—259, 267— 268, 270—275, 278—280, 281—287, 289—293, 295—300, 304—308, 311—317, 319—321, 323—326, 329—330, 334—337, 339—341, 342—346, 348—351, 353, 357, 363—364, 366—371, 373, 375— 378, 381—383, 386, 388, 393, 399 Kovačič dr. Fran, 105— 106, 215— 217, 289—290, 300, 348—349 Kralj A., 259 Kramar Karel, 84, 140— 141 Kramer dr. Albert, 55, 57, 84, 102—103,115,118—119, 122—123, 130, 131—133, 138, 165—167, 172— 173, 176—180, 189—190, 192—193, 195— 198, 200—203, 208, 215—217, 221—223, 226, 229—230, 234, 238, 242—243, 246—247, 249, 255, 282, 292 Kranjec Silvo, 24—25, 40, 49, 51, 59—61, 63—64, 66, 85, 126—128, 141—142, 144—147, 148—150, 153—154, 169—170, 176—177, 362 Krasojevič dr Dorde, 121 Kreft Ivan, 226 Krek E. Janez, 24—26, 34, 37—40, 47—48, 50—52, 53—55, 56—63, 66, 69, 73—74, 79—81, 83—85, 134, 160—161, 245, 249, 251, 374— 375 Kremžar F., 345—347 Križman dr. Bogdan, 61, 96, 119— 120, 122—125, 133—134, 139— 143, 148, 154, 159, 195, 201—203, 216, 293 Križman Hinko, 321—322 Kristan Anton, 55, 101—102, 111, 122, 127, 138—139, 166, 169—170, 173, 177—178, 227, 253—254, 267, 268—270, 316, 368—369, 372—373 Krnic Ivan, 172 Krulj dr. Miloš, 200 Kukovec dr. Vjekoslav, 112, 122— 123, 138—139, 172, 231, 253—254, 315—316, 321, 329—330, 379—380 Kulovec Fran, 253—254, 307—308, 345—347, 368 Kušar J., 387—388 L Lah Ivan, 61 Laginja dr Matko, 55—56, 58, 63—64, 96, 98, 103—104, 122— 123, 279, 286—287, 298, 341, 358 Lampe Eugen, 129— 130 Lansing Robert, 142, 218—219 Lapčevič Dragiša, 288 Leonard dr. Leopold, 26, 349 Lloyd George David, 93—94 Lončar Dragotin, 56—57, 61, 129— 130, 170—171, 180, 361—362 Longare B., 175 Lorkovič Ivan, 51—52, 120, 123, 126—127, 235, 243, 286—287, 298 Lonžar J., 88 Lukinič dr Edo, 192—193, 197, 200, 248, 374 M Maček dr Vlatko, 216—217 Mačkovšek J., 192, 215—217 Mahnič Anton, 39, 49 Majster Rudolf, 218 Mandič Ante, 71 Mandič Matko, 64 Mandič Nikola, 256, 349, 386 Marinko V., 379 Marinkovič Pavle, 303—304 Marinkovič Vojislav, 289 Markovič dr Boža, 229—230, 243 Markovič dr Lazar, 143—144, 148, 151—152, 264, 324—325, 335, 344—345, 388 Markovič dr Milan, 257 Markovič Sima, 362, 366—367 Mametey Viktor, 107 Masarik Tomas Garrigue, 137 Matkovič dr Hrvoje, 278 Medakovič dr Bogdan, 279, 292— 293 303 Melik dr. Vasilij, 21, 24—25, 30, 35, 79, 342 Meštrovič Ivan, 153—154, 202, 216—217, 299—300 Mičič Mica, 157 Mikuž dr. Metod, 30, 61, 110, 115—116, 163, 207—208, 218, 258—259, 267—271, 303, 311— 312, 318, 324—327, 331—335, 337—339, 342—343, 352, 362—363, 371—372, 375—376, 393 Milosavljevič čed., 204—205 Miloševič Božo, 366 Mišič Živojin, 219 Mitrovič dr Andrej, 216 Molisch Paul, 33 Moškerc Mihael, 88, 249 Mrmolja Ivan, 387 N Napotnik Mihael, 318—319 Naumovič J., 206 Nedeljkovič M., 229 Nedič Mlian, 206 Ninčič dr Momčilo, 164, 175, 219__ 220, 256, 266, 279, 321, 329, 393 Novak dr. Viktor, 61 O Oblak A., 99—100 Ogrin Ivan, 246, 311 Orlando Vittorio Emanuele, 175 Ornig Ivan, 107, 112 P Pašič Nikola, 74—75, 97, 113, 137, 143—149, 151—154, 157—159,166, 175,194—199, 216—217, 247—248, 265, 269, 282—284, 287, 303, 323, 349—356, 358—364, 365—367, 369—370, 374—378, 380, 382— 383, 386, 388, 399 Paulova dr Milada, 21—25, 31— 32, 36, 39—40, 47—48, 49, 51— 58, 59—61, 63—66, 68—69, 83— 84, 90, 96, 101— 102, 105, 119— 122, 125, 148—149, 153, 159, 195 Pavelič dr Ante, 51— 52, 65—66, 68—69, 101—103, 105, 119—123, 126—127, 131, 178, 191—194, 197 Pavelič Smith Ante, 150 Pavlovič Dragoljub, 152, 277—278, 282—284, 286, 290 Pazman Josip, 294 Peleš J., 286—287 Pesek Anton, 208 Pestotnik Pavel, 138, 248 Petejan Josip, 127 Petričič dr Živko, 122—123, 173, 193—194, 197, 200 Petrovič Nikola, 24—25, 65 Pichon S., 178, 282 Pišek Franc, 88 Pleterski dr. Janko, 23—26, 30, 32—33, 36, 39—40, 47—49, 51, 53—54, 59—61, 65—66, 69, 73—74, 80, 328—329 Pitamic dr. Leonid, 215—216, 325, 332—333, 346 R Pivec dr. Melita, 208, 338—339, 342, 372 Pogačnik Josip, 63—64, 66, 88, 138—139 Pogačnik dr. Lovro, 108—109, 121— 123, 138—139, 171—174, 180, 203, 207—208, 218, 221—222 Pogan Luigi, 39 Poincare R., 151—152 Poljak F., 275—278 Popovič dr. Dušan, 121 Popovič dr Lazar, 153—154, 164 Potočnjak dr Franko, 218—219 Pravdica M., 331—332 Prebeg Vladimir, 294 Pregelj Marij, 313 Prepeluh Albin, 50—51, 61, 171— 172, 176—178, 209, 221—222, 225—227, 253, 267—268, 270, 281, 285, 361—362, 368—369 Pribičevič Milan, 206 Pribičevič Svetozar, 51—52, 105, 121—122, 124, 126— 127, 131, 133— 134, 141, 150, 153, 154—157, 160, 169—170, 172, 175—177, 178, 189—192, 194—196, 197—203, 207, 209, 215—216, 219, 220—223, 228—229, 235, 242—243, 246— 248, 255—256, 264—265, 267— 269, 270—271, 277—278, 282, 285—286, 289, 292—294, 303— 304, 321, 358—359, 361—362, 364, 377—378, 382, 399 Pribičevič Valerijan, 71, 107, 164, 198—200 Prijatelj Ivan, 85 Prodan Don Ivo, 62—66 Protič Stojan, 140— 142, 153—154, 164, 176, 196—198, 200, 202—204, 216, 226—228, 247—248, 256, 265, 267—268, 270—272, 273—276, 279—284, 286—287, 290, 292— 293, 299, 303, 307—308, 318—324, 335—338, 350, 371, 382, 388—389 Prunk Janko, 189, 348 Puc dr. Dinko, 331 Pucelj Ivan, 366—367, 382 Puntar Josip, 177 Radič Stjepan, 80, 90—91, 105, 107, 116—117, 121, 123, 292— 294, 296—299, 309, 351—353, 358—359, 377, 380 Raičevič Milosav, 200 Rašič Mihailo, 197, 200 Ravnihar Vladimir, 48, 55— 56, 58—59, 61—65, 101—102, 108— 109, 121—123, 138—139, 227, 269, 325—326 Regent Ivan, 65 Remec Bogumil, 88, 115, 122—124, 138—139, 165, 168, 171—172, 193, 238—239, 246—247, 249—250, 253—254, 303—304, 311, 317, 326, 346, 348, 368 Renovin Pier, 42 Rener Karl, 50 Ribar dr. Ivan, 321—322, 381, 386 Ribarac Stojan, 200, 256—257, 277—278, 280, 292—293, 303 Ribnikar Alojz, 102, 115, 248, 253—254, 267—268, 316 Rogulja dr Petar, 160—161 Roškar Ivan, 73, 292, 381 Rumpler Helmut, 33 Ribar dr Otokar, 55—56, 61—64, 84, 96, 101— 102, 108, 192—193, 208, 215—216, 202—203, 287 S Saje Franc, 85 Sarkotič Stjepan, 82—83 Seidler Ernest, 72—73, 95—96, 107— 109 Sernec Dušan, 303—304 Simovič T. Dušan, 153, 167, 171 Slavič dr. M., 215—216 i*, Slipičevič Fuad, 61 Slokar dr. Ivan, 230 Smiljanič Krsta, 205— 206 Smodej Franc, 88, 101—102, 122, 171—172, 180, 218, 286—287, 288—289, 321, 326 Smodlaka dr. Josip, 55—56, 58— 61, 63—64, 65—69, 72—73, 105, 191—192, 194—199, 202—203, 282, 303, 389 Smodlaka Nikola, 95 Spaho dr Mehmed, 200, 219—220, 366—367 Spinčič Vjekoslav, 33, 40, 48—49, 50, 53—54, 58, 65—66, 73, 95,101, 103—104, 121, 172— 173 Stanek František, 66, 140— 141 Stanojevič Aca, 378 Stanojevič Stanoje, 298 Stanovnik Ivan, 381 Starčevič Mile, 40, 51 Steska H., 227, 273—274 Strurgkh Karl, 41 Stulli dr. Bernard, 56—57, 61, 63, 68—69, 97—98 Sudland L. V., 108—109 Sunarič dr Jožo, 56—57, 81—82, 122 197 258 Sušnik Anton, 249—250, 319, 357— 358, 363—366, 368, 372, 374 Svrzo Hamid, 191, 247—248 S Šamal Premysl, 84 Šidak dr Jaroslav, 21 Šimrak dr Janko, 192, 228—229, 250, 252, 308—309, 382 Sišič dr Ferdo, 51—52, 71, 83—84, 96, 102—103, 105, 109, 111, 113, 122, 124, 133—134, 137, 138—139, 141, 152—153, 160— 161, 167, 172, 177—178, 191, 193, 197—198, 293—294 Šečerov dr Slavko, 229—230 Šepič dr Dragovan, 23, 27, 34, 49, 51, 53—54, 57—58, 71—75, 85, 90—94, 96, 98, 100— 101, 103— 104, 128, 119—120, 126—127, 139—140 Škerbec Matija, 35, 51 Šola Vojislav, 123 Stadler Josip, 81—84 Štepanek Dedrich, 84 Stibler M., 230 Šuklje Fran, 38, 61, 130—131 Šurmin Duro, 172, 235, 297 Šušteršič dr. Ivan, 24— 25, 30, 32, 37—42, 48—50, 55— 56, 57—64, 69, 73—80, 84—89, 93, 98, 100— 101, 112— 114, 136 Švabič Mihailo, 167, 204—205 Švabič S., 167 T Tavčar dr. Ivan, 27, 79, 101—102, 113, 131, 137—139, 170, 242, 253— 254, 332—333 Terseglav F., 249, 345— 346 Timotijevič Kosta, 290 Tisza Istvan, 125 Tobolka Zdenek, 66 Tomljenovič Tomislav, 380 Tomšič Ivan, 210, 332 Tresič-Pavičič Ante, 62—64, 140— 141, 153, 161, 164 Trifkovič Marko, 197— 198, 200, 234, 279—280, 283—294, 286, 316, 321—322, 363, 366 Triller Karl, 79, 129— 131, 137— 139, 269 Trinaestič Dinko, 202—203, 243, 281 Trnka Otokar, 66 Trocki Lav, 96 Trumbič dr Ante, 39— 40, 74, 97, 113, 119—120, 137, 141—149, 151—154, 157, 159, 171—174, 176—178, 195— 198, 200—203, 216, 218—219, 243, 269, 282— 288, 328, 331— 332, 339, 353, 357—358, 378, 382, 391—392, 399 Tuma Henrik, 55, 61, 65 Turk E ., 26 Turk J., 358 Tušar Vlastimir, 133 U Ude Lojze, 21, 23, 24— 25, 35, 61, 65, 79—80, 85, 101, 106, 108—109, 114 Ušeničnik dr. Aleš, 25, 35, 61 v w Valiani Leo, 32 Vasiljevič Dušan, 152 Velikonja N., 239—240 Veljkovič Voja, 197—198, 256, 275, 277 Verstovšek dr. Karl, 63—64, 138— 139, 227, 245—246, 295, 303— 304, 329—330 Vesenjak Ivan, 174, 180, 267 Vesnič Milenko, 216—217, 269, 292, 312—316, 319—324, 327— 328, 330—332, 339—341, 345— 346, 369—370, 388 Vidic F., 79 Vilder Večeslav, 122 Vilfan dr. Josip, 123 Vojnič-Tunič dr Stjepan, 357 Vošnjak dr Bogumil, 61, 76, 216, 243, 362—363, 365—367, 374 Vučkovič dr Mihailo, 260 Vukovič, 39, 49 Vulovič Velisav, 200, 277 Wilson Woodrow, 59, 93, 100, 103—104, 118, 134, 142—143, 218’ Z Zečeuic Momčilo, 61, 64 Zorn dr. Tone, 216 Zupanič dr. Niko, 54 Zwitter dr. Fran, 21, 23, 25, 27, 30 Ž 2erjan dr. Gregor, 27, 48, 55, 59— 61, 68—69, 84, 95—96, 101—104, 115, 119—120, 139—142, 144, 148— 149, 150, 161—162, 175— 176, 179—180, 208, 220—223, 226—277, 269—271, 284—286, 288, 291, 297, 299—300, 325—326, 332, 363—364 Živanovič M., 199 Zivojinovič dr Dragan, 59—61, 91 Žolger dr. Ivan, 72, 215—217, 169, 287, 320 Žnidaršič Anton, 79 PREGLED VSEBINE stran PREDGOVOR........................................................................................ 9 UVODNI DEL 1. Jugoslovansko vprašanje v politiki slovenske ljudske stranke do leta 1 9 1 7 .............................................................................................21 2. Položaj slovenske ljudske stranke po izbruhu vojne in spor v njenih vrstah pred majniško deklaracijo...........................................35 PRVI DEL STALIŠČE SLOVENSKE LJUDSKE STRANKE DO JUGOSLO- VANSKEGA ZEDINJENJA IN NASTANKA SKUPNE JUGOSLO- VANSKE D R Ž A V E ................................................................................45 1 . Jugoslovanska politika SLS pred obnovitvijo parlamentarnega življenja v monarhiji. Majniška deklaracija................................. 47 2. Pomen majniške deklaracije za notranji položaj SLS in njeno Jugoslovansko politiko v 1917. le t u ...................................................70 3. Januarski memorandum Jugoslovanskega kluba in politična us- meritev novega vodstva SLS v začetku 1918. le ta .............................. 92 4. Slovenska ljudska stranka in narodno veče Slovencev, Hrvatov in Srbov......................................... 118 5. Poslanstvo A. Korošca v Ženevi in Parizu. Ženevski sporazum 140 6. Slovenska ljudska stranka in zedinjenje 1. decembra 1918 . . . 160 DRUGI DEL SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA V KRALJEVINI SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV..............................................................185 1. SLS v novih političnih odnosih v času vzpostavitve prve skupne vlade kraljevine SH S.......................................................................... 184 2. Slovenija in poglavitna vprašanja notranje ureditve države v politiki SLS do sklicanja začasnega narodnega predstavništva 1. marca 1919.......................................................................................212 3. Pomen ustanovitve demokratske stranke za položaj in politiko SLS. Poskus ustanovitve Jugoslovanske klerikalne stranke . . . 241 4. Slovenska ljudska stranka in boj med radikalci in demokrati. Stališče SLS do spočetja hrvatskega vprašanja...............................263 5. SLS v času predhodnih ukrepov za sprejetje ustave do odhoda v opozicijo konec 1920. le ta ..............................................................302 6. Odpor proti uvajanju centralistične ustave. Ustavni koncept SLS 352 S K L E P ................................................................................................... 395 Viri in litera tu ra .................................................................................. 409 Imensko kazalo.......................................................................................427 D r . M o m č ilo Z e č e v ič S L O V E N S K A L J U D S K A S T R A N K A I N JUGOSLOVANSKO Z E D IN J E N J E 1917— 1921 O d m a jn iš k e d e k la r a c ije d o v id o v d a n s k e u s t a v e P r e v e d e l B r a n k o A v s e n a k O p r e m ila B r e d a V a r l Z a lo ž ila Z a lo ž b a O b z o r ja M a r ib o r Z a z a lo ž b o D r a g o S im o n č ič N a t is n ilo C G P M a r ib o r s k i t is k 1 9 7 7 v Mariboru