Martin Kačur. Kdorkoli je prečital v publikacijab. ,Slov. Matice" z gorenjim napisom zagljavljen življenjepis idealista iz peresa I. Oankarja, mora sicer priznati, da Martin Ka6ur ni prožet s krvjo in življenjem. Ima še vedno na sebi toliko pristno Oankarjevih posebnosli, da je jako podoben Djegovim prejšnjim junakom v življenju, trpljenju in smrti. Martin Kačur je uničujoča, grozna satira, ki ima pa obenem na sebi toliko pristne, žalostne istine življenja, da 86 morarao nekoliko poglobiti tudi na tem mestu v milje, ki je v njem nastala satira. Kot velik idealist pride mlad neizkušen mladenič v večji, gotovo industriJ8ki kraj na deželo v prvo službo, poln najčistejše ljubezni do svojega rodu, do človeštva. Začne svoje delovanje, seveda: rečinoma izven šole. Tedaj se je šlo ponajveč za to, kakega politiškega mišljenja je učitelj, ne pa, kako zna pridobIjeno znanje vzgojevalno uporabljati v šoli. Žalostno, a resnično. Smelo trdim, da se enaki nazori prakticirajo še marsikje na KranJ8kem in drugod, a tega ni kriv noben — Martin Kačur. Tudi dobi Martin na svojem prvem mestu tako družbo, ki nima pojma za napredek, marveč so vsi več ali manj sebični, neodkritosrčni hinavei, lenuhi.. . Pač navadne lastnosti, ki Cankar z njimi obklada alovensko inteligeneo. Tega ni pozabil povedati niti letos v svojem govoru 1. aprila v Ljubljani. V takih razmerah ao bile Kačurju takoj strte peruti idealnega poleta, delovanja, pesnikovanja; strta mu je bila mladost. Za kazen premeščen v neko pozabljeno luknjo, kakršnih je tudi ve6 na Kranjskem in drugod, se iz sarnega dolgega časa ali iz obupa oženi in postane pijanec. Škoda, da ni povedal Caokar, odkod je jemal za pijačo denar. Kakor se da posneti iz dela samega, ni dobil Kačur niti posebno varčne gospodinje. Puleg obile družine, ki začne že zgodaj siliti v mestne šole, ostane učitplju, pa če je tudi Martin Kačur, tako bore malo drobiža, da je prava umetnost že resnica, ako je z ženo io doraa ostalimi otročiči samo vsakih 24 ur eakrat sit, altroche pijanec. To je izkusil od nas učiteljev-očetov z družinami že domalega vsakdo, tudi 6e ga usoda ni zanesla v najbolj pozabljeoo gnezdo, marveč v kak boljši kraj na deželi, kjer sem prisiljen navzlie V8em regulacijam učiteljskih pla6 in v sramoto onim, ki režejo učiteljstvu kruh — iskati postranskih dohodkov, da morem stanu primerno preživljati sebe in rodbino. Ako še potem ni vse gladko in moram požreti marsikatero grenko, ker mi žena ali hčerke niso oblečene po nsjnovejši modi, sem-li raari jaz kriv, da so oni, ki vzdržujejo učiteljstvo — slovenska inteligenca, kakršno biča Oankar s svojim Kačurjera. In slednjič še eno o Kačurjevi ženitvi in njegOTem poznejšem delovanju. Žalibog, da je vec takih nepremišljenih zakonskih Bmessalianc". A kdo more zaineriti samnjoči in često tudi v slabih gmotnih razmerah obupavajoči učiteljski pari. ako si želi z ženitvijo in ženico izboljšati svoj neveseli položaj ?! Kdo je tisti, ki si upa pr?i zagnati kamen nanj ? Pred seboj vidi že žalostno perspektivo, da mora posiroveti, ali se popolnoma pokmetiti, kakor je storil župnik, ki je davno pred Cankarjevim Kačurjem postal v svoji župniji pravcati — petrefakt. In vendar duhovniki sami radi poudarjajo, da so imeli boljšo izobrazbo. V semenišču dobe širšo podlago za modroslovje in druge znanosti, pa jih je tako malo, da bi se pozneje posvetili kaki posebni stroki: večina okameni, se pokmeti in pomaga goniti tisto politiško gonjo, ki jim obeta pozneje boljše službe. Izmed užiteljstva tudi ne postanejo vsi okameneli Kačurji, dasi v n?,jrazličnejših gnezdih na deželi, po trgih in mestih. Ne more se trditi, da zaostajamo glede javnega delovanja za drugimi stanovi. To se je poudarjalo že mnogokrat in vsi naši javni zavodi, publikacije in društva kažejo dostojno število mož, ki navzlic najžalostnejšim gmotnim razmeram niso ostali Kačurji, marveč so se pospeli in se še pospenjajo na visoki svetilnik slovenske javnosti. Župnik ostane okamenel med svojimi okamenelimi župljani. Tudi on je v svoji mladosti hotel organizirati, pa so ga poslali v »strafkolonijo1', kamor je pozneje došel za njim Kačur, ki je tudi poizkusil z javnim osrečevanjeni ljudstva, a se je oženjen kmalu umiril. Poteza, ki je pri Oankarju značilna. Ali se morda z ženitvijo zares neha javno delovanje? Poznam kolege, ki so v zakonu šele napredovali in navzlic mnogoglavi družini niso izgubili mladostnega poleta, marveč še danes z mladostnim zanosom sučpjo pero, skladajo pesmi, jih uglašajo, vodijo pevske zbore in druga idealna podjetja. In Kacur je navzlic nedostatni vzgoji mislil, da bo tam zunaj na božjem solncu zastavil novo delo, pa je pozabil, da ga je svet prehitel. Odšol je sicer iz žalostue luknje, pa je spoznal na božjem solncu, da je zaostal, zaostal daleč za kolegi, dalbč za svetom. Doslej je uravnaval svoje javno delovanje, a ga ni uravnal; popolnoma je pa mož pozabil, da, se učiteljevo delovanje začenja v šoli. Šolo je popolnoma zanemaril, ko je mislil samo na to, da vse dožene le s pokloui na vse strani. »Siromak!" so mu zabrusili v lice na novi službi. Ali bi bil morda Kačur boljši, ko bi imel obširnejši pogled v svet? Prav gotovo. Ali samostojnost človekova je stalna samo tedaj, ako je človek gmotno dobro podprt. Brez materialne samostalnosti ostane tudi mož z vseučiliškimi izpiti — samo marioneta v rokah raznih izkoriščevalcev. To je skrivilo hrbet Kačurju in ga skrivi marsikomu, ki ni Kačur. Naravnost krasna so sklepna poglavja, umetniško in logiško dovršena. Oudno je le to, da so Cankarju vse ženske nečistnice. Tako hudo pač ne bo. Tudi med učiteljieami lahko naštejemo dolgo vrsto gospic, ki jih ni ostavilo idealno stremljenje po popolnosti glede metode in pouka sploh; lahko naštejemo dolgo vrsto pisateljic in odličen krog gospd, ki so ostavile pouk in se posvetile odgoji svojih otrok, idealno navdušenih mater, zvestih soprog. Naj bi se širil in večal kakor dozdaj in obsegel sledojič vso obsežno domovino! Take-le misli so me obhajale, ko sem prečital knjigo o Martinu Kačurju. Javna kritika se je izrekla o nji pohvalno; mi učitelji se pa ne moremo pohvalno izreči o razmerah, ki je v njih živel, deloval in se slednjič ubil Martin Kačur. Dokler se ne premene Kačurske razmere, bo med nami še vedno nekaj Kačurjev. Vsakdo je namreč otrok svojega časa, in tista gigantska sila ni prisojena vsakomur, da bi se mogel z njo dvigniti iz neugodnih razrner in se tudi vzdržavati nad njimi.. To je zlasti težavno v razmerah, kjer se zaganjajo sovražniki šole in učiteljstva vanje z vso brutalno silo ter mu s tern še bolj grene grenki kruh! Lui.